Ivan Vesel-Koseski,
slovenski pesnik.
(V spomin stoletnice njegovega rojstva spisal M. P.)
I.
Kakor slavni Jurij  baron Vega,  tako je tudi Koseški rojen  v  moravški  župniji  na Kranjskem. Na pobočju lahnega grička sloni vas Spodnje  Koseze1)  s  svojo  hišo  božjo, posvečeno sv. Lovrencu.   Sredi vasi,  obdan z gostim drevjem, stoji preprosti „Bokšetov" dom, kjer je Ivan Vesel ugledal  luč   sveta dne 12. kim. leta 1798. Tu ga je tešila in uspavala   skrbna   mati    s sladko domačo pesmijo. Po tokavah in  le-             &*§&&*: JŠL "^ dinah koseških so mu             pl potekala   mlada    leta. Od svojih rojakov  se je navzemal one krepke,  odločne govorice, po kateri se odlikujejo Gorenjci. Zanimale so ga domače šege in navade, in omilile se mu ljubke pesmi, ki so se tedaj   češče   oglašale, nego-li   sedaj.   Tu   se mu je vsejalo  v   srce                 y močno seme domovin-                  Ivan Vese ske ljubezni.
Iz njegovih deških let se nam ni ohranilo posebnih podatkov. Le jedna črtica se nahaja med ondotnim ljudstvom. Govorica namreč pripoveduje, da je mladi Ivan svojim tovarišem na paši „pridigoval" in da je govoril tako lepo in vneto,  da so  ga še sta-
l) Po rojstvenem kraju si je pridel sam pesniško ime: Koseški.
rejši ljudje radi poslušali. Neki Kosežan mi je pravil, da je njegova mati še vedela v bližnjem gozdu za velik bukov štor, ki je služil mladostnemu Koseškemu za govorniški oder, s katerega je govoril tovarišem.
Ugodne gmotne razmere in bistri dečkov razum — to je  naklonilo  roditelja,  da sta poslala dečka v  ljudsko šolo  v  Ljubljano. Na gimnazijo pa je odšel v Celje, kjer mu je šla   izpočetka   nekam trda; trudil se je namreč premalo za šolo in se pečal z drugimi predmeti. A kmalu seje udal marljivemu  učenju  in po svoji pridnosti in izredni nadarjenosti postal jeden najodličnej-ših dijakov.  Zanimive so črtice, katere  nam podaje o Koseškem kot dijaku sošolec njegov, znani   štajerski   rodoljub   Anton Zuža.1) Pripoveduje  nam,   da se je Koseški najrajši ukvarjal s pesniškimi deli,  zlasti  se mu  je priljubil Schiller.    Ob prostih   šolskih   dnevih   sta   zahajala   Zuža in Koseški pogosto kam v okolico, polegla na   travo,  in  ondi je  Vesel  tovarišu  Zuži predaval na izust Schillerjeve pesmi ali mu prebiral svoje, v nemškem jeziku pisane, pesniške in igrokazne poskuse.  Kadar je pre-
') ,Jovan   Koseški   in   Anton   Žuža",   priobčil V. Krmavnar; „Kres" 1. 1885., str. 431—434.
. -¦ *
1-Ko seski.
M. P.: Ivan Vesel-Koseski.
709
daval kako Schillerjevo delo, pristavil je vselej o tem pesniku pohvalne besede: „Schil-ler je globok mislec, vzvišen duh in nedosegljiv od drugih pesnikov v svojem ne-iskanem, samotvornem poznavanju idej." Koseški je imel tudi v Celju koncem šolskega leta pri razdeljevanju šolskih daril slavnostni govor, ki je obudil vsestransko pohvalo.
Zadnji dve gimnazijski leti, takozvana modroslovna tečaja, dovršil je Koseški v Ljubljani. Tudi tu mu je bil najljubši opravek in posel poezija; posebno ga je k petju vnemal in vspodbujal njegov profesor zgodovine, Richter, ki je tudi sam skladal pesmi. Tačas se je seznanil z Vodnikom, Čopom in s Prešernom; gotovo ga je občevanje s temi možmi navdušilo za slovenščino in ga naklonilo, da je poskusil pesnikovati v materinem jeziku. Iz tiste dobe se nam je ohranil sonet „Potažva", ki je sploh prvi sonet v slovenskem slovstvu. Naslov za ta sonet je nasvetoval Vodnik, kar Koseški sam *) tako-le pripoveduje: „Ko sem o tem (namreč o sonetu) z Vodnikom govoril, je sedel stari, častitljivi pesnik ravno za pisalno mizo; na to vzame svoje slo varne spise v roke, pove mi več besed za nemški „Trost", tudi „tolažba" je imenoval; poslednjič pa mi je vendar „na-svetoval „potažva"; ob tem sem tudi ostal. Zame je to delce (sonet) le zato važno, ker me je z Vodnikom, Čopom i posredno tudi s Prešernom, tedaj s tremi možmi, katere tako visoko spoštujem, pripeljalo v duševno dotiko. Vsi trije že v grobu počivajo in vedo ceniti poslednje besede moje slabe pesmice." 2) Zložil je Koseški tačas tudi nekaj nemških pesmij, katere je objavil v tedanjem nemškem časniku. Potem pa je molčal dolgo vrsto let.
') Gosta, Vodnikov album, 1859; str. 250.
2) Tu je Koseškemu v mislih konec njegovega soneta „Potažva", ki se glasi:
Ta tužni dol, te bridke časne sanje,
Nevihti cilj, zaupnem srcu lom,
Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje!
Čez groba noč beseda vedno sveta Mi kaže tje — mi kaže krasni dom, Moj stalni dom: veseli dom Očeta!
Po završenih gimnazijskih študijah je odšel v pravoslovje na Dunaj in pozneje v Gradec. L. 1819. je stopil v državno službo, bil nekaj let pri c. kr. oskrbništvu domen na Goriškem, v Tolminu in v Gorici, kjer je služil do 1. 1832. Kasneje so ga prestavili v Trst k tedanjemu kameralnemu uradu, pozneje finančnemu ravnateljstvu za Primorsko, kjer je postal finančni svetovalec; v tem činu je bil vsled hude bolezni upokojen 1. 1852.
II.
Dolgo časa ni bilo o Koseškem ničesar čuti; zastonj iščemo plodov njegove muze v „Čbelici", pri kateri so tedaj sodelovali vsi boljši slovenski pesniki. Obili in težavni službeni posli, pa tudi žalostne tedanje slovenske slovstvene razmere so bile pač krive, da je Koseški čisto v nemar pustil pesnikovanje. Res, žalostni so bili tedaj odnošaji slovenskega slovstva. Hvalevredno Kastelčevo podjetje, namreč „Čbelica", je zaspalo vsled nebrižnosti rojakov, pa tudi pod pritiskom stroge tedanje cenzure, ki je delala preglavice vsakemu slovstvenemu gibanju. Slovenski jezik ni imel nikake veljave; preziral se je v uradih, zaničeval v šoli, odrival iz družabnega življenja. Slovenskega jezika so se sramovali lastni domači sinovi. Kaj čuda, če je v takih okoliščinah pel Prešeren, kako
leže na tleh Slovenstva stebri stari in kako nam ostaja
le še grob v domači zemlji.
Razumljivo je, kako je mogel v istem času Slomšek svetovati rojakom, naj molče, ne govore" nič, potrpe vse.
Toda skoro so se imele razkaditi megle in se razjasniti nebo nad ubogo Slovenijo. Nastalo je tedaj med narodi veselo narodnostno gibanje, in valovi tega gibanja so po dolgem času dosegli tudi slovenski svet. Povzdignil se je iz srede svojega zaničevanega rodu mož, ki je klical zaspane rojake. Videl je okoli sebe dremajoče rojake svoje. V srce so ga pekle obupne razmere, v katerih je bil slovenski rod. Mislil je, kako bi pomagal Slovencem, kako jih vzbudil k novemu delo-
710
M. P.: Ivan Vesel-Koseski.
vanju. In prišel je na pravo, srečno idejo, da Slovencem treba v prvi vrsti domačega glasila, ki bi jih dramilo, budilo, poučevalo in jim dajalo navod, kako naj si pomagajo. Posrečilo se mu je po dolgem prizadevanju in po posebni naklonjenosti blagega, Slovencem tako prijaznega nadvojvode Ivana, dobiti od vlade privoljenje, da sme c. kr. kmetijska družba izdajati slovenski list. Tako so se rodile v našem kulturnem življenju tako pomenljive „Novice". Znamenit je za Slovence 5. mali srpan 1. 1843., ko je ugledala beli dan prva številka „Novic". Kmalu so postale „Novice" ognjišče našega narodnega življenja. Okoli dr. Bleiweisa se je zbrala cela vrsta vnetih mož, ki so mu pomagali pri njegovem napornem narodnem delu.
„Novice" so vzbudile tudi našega Koseškega; potisnile so mu v roke slovensko liro. Skoro se je poleg premišljene, trezne besede Bleiweisove in drugih rodoljubov razlegala iz „Novic" po vsej Sloveniji mogočna, krepka pesem Koseškega. In kjer ni prodrla beseda Bleiweisova in drugih, tam so izginile megle mlačnosti in nezavednosti pred toplim pomladanskim solncem Koseškega spevov; in kakor težko kladivo so padale njegove krepke, jedrnate pesmi na mrtva srca rojakov in jih mehčale. In zaslul je po Slovenskem Koseški in postal ljubljenec naroda; kjer je prebival Sloven, glasili so se njegovi rodoljubni spevi in s spoštovanjem se je izrekalo ime pesnikovo.
Pa odkod ta nenavadni uspeh, s katerim so prodirale Koseškega pesmi med narod in netile v ljudstvu narodno zavest? Koseški je znal prav za struno prijeti; pel je Slovencem iz srca, radi tega so jim pa tudi njegovi spevi segli v srce.
Z nenavadnim ponosom se je priznaval za Slovenca. In s ponosom ter z navdušenjem je razgrinjal v svoji veličastni „Sloveniji" rojakom minula stoletja naše po-vestnice, stoletja bojev in viharjev, v katerih
Zadniga zdelo se je, de bila bo ura Slovenca.
A niso uklonile te ljute vihre naših dedov, ker
Bile persi slovenske so jez viharnemu roju
divjakov.
Pa ne le na bojnem polju se je odlikoval vedno Slovenec, umel je tudi vrlo vihteti uma svetli meč in si je tudi tu pridobil neminljive slave:
Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope, V družbi nekdanjih bogov Vega na nebu bleši, Valvazor, Voglar, Cojz, Koronini in stotine drugih, Vnukom prihodnjim izgled, Avstrije slava in moč.
In ni ga pesnika pred, ne za Koseškim, ki bi bil tako krasno proslavil vedno, toli-krat tako sijajno izkazano zvestobo naroda našega do svojega vladarja. Nedosezne, večne so njegove besede: Hrast se omaja in hrib — zvestoba Slovencu ne gane.
Taka vzvišena in mogočna pesem, kakor je bila njegova „Slovenija", je pač morala ganiti v srce rojake, ki se seveda niso brigali za to, da je pesnik sem in tje posegel preko zgodovinske meje in si v svojem navdušenju marsikaj pesniško izmislil. Verjetno je, da so jo mnogi Slovenci, kakor pripovedujejo, brali s solzami v očeh. Posebno se je pa „Slovenija" udomačila v šoli, ker je bila po svojem govorniškem vznosu posebno prikladna za predavanje.
Navdušiti je morala njegova „Vojaška", ki opeva našega vojaka, idočega neustrašeno v boj za naše stare svetinje, v boj Za pravdo, za dom, za cesarja.
Po levovo se bori slovenski vojak, nikdar mu ne upade pogum, tudi pred mogočnejšim sovražnikom se v boju ne umakne ni za ped:
Nej bo ga ko listja sovražnika broj, Ko trave po gorah slovenskih; Srdito razkačen pripelji ga v boj Sam vojvoda brezdnov peklenskih. Če trdega snopja skrbi te nasad, Mlatiče slovenske povabi na mlat. Radostno vrisnejo, Krepko pritisnejo, Udrijo serčno, ne štejejo klad.
In ') dvigati so se morale svetega ponosa prsi slovenskemu kmetu, ko je bral visoko pesem kmetiškega stanu, spev „Kdo je mar?" in videl v tej pesmi proslavljen in poveličan
') Koseškega „ Vojaški" je napravil Benjamin Ipavec lep nape v, in od tedaj je ta pesem jako priljubljena pevska točka.
M. P.: Ivan Vesel-Koseski.
711
kmetiški stan, ki se sicer tako rad zaničuje, ki pa vzlic vsem oviram
Vse doseže, kar mu drago, * Bodi slavo, bodi blago
in preskrbljuje človeško družbo s hrabrimi vojaki, podjetnimi kupci, razboritimi učenjaki, slavnimi umetelniki, pravičnimi sodniki in pobožnimi svečeniki. Kako prijetno je moral zveneti na kmetičeva ušesa konec pesmi, ko pesnik na vprašanje „Kdo je mar?" navdušeno zapoje:
Zagrmimo: čast očine, S'cer slovenski oratar.1)
Na rodovitna tla so morali pasti in vtisniti se globoko v srce Slovencem prekrasni, duhoviti opomini, ki jih poklada Koseški rojakom na srce v spevu: „Bravcam ,No-vic' ob koncu leta 1845."
Dvignite srčno zaklad slovenskega dlana in uma. Svetu pokažite lik domače navade in misli. Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos! Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo; Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj! Kinčite ga iz lastne moči, iz lastnega vira! Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donel. Gani se, komur je mar zahvale poznega vnuka!
V teh opominih in naročilih je pokazal pesnik na vse potrebe, na vse rane na domačem slovenskem narodnem telesu, a ob jednem pokazal rojakom pot, po kateri naj hodijo, da jim skoro zašije, zora boljših dnij. Vnemal jih je k požrtvovalnemu narodnemu delu, pa jih tudi skrbno opozarjal, naj goje drago materino govorico in se brigajo za njeno čistoto. Ti opomini imajo trajno veljavo in se smejo dandanes ponavljati prav tako, kakor pred pol stoletjem, ko jih je zapel Koseški. Podobne vsebine je tudi spev: „Novic bravcam 1. 1847."
Med dogodki 1. 1848. je zložil Koseški vneto pesem: „Naprej, sla venski Jug!" Krepko pozivlje Koseški jugoslovanske čete
') Dr. Bleiweis je poskrbel, da se je Koseškega „Kdo je mar" razlegal tudi v prekrasnih napevih, katere sta leta 1863. napravila izborna slovenska skladatelja Mašek in Ipavec.
v boj proti upornim Madjarom: maščevati se treba nad njimi za grozne krivice, katere je ta narod prizadel različnim slovanskim rodovom, Hrvatom, Srbom, Slovakom in drugim.
V pesmi „N e m š k u t a r" ostro šiba one Slovence, ki so uskočili v nemški tabor in zatajili materin rod in slovensko kri, in kliče takim odpadnikom:
O tebi sramuje slovenski se dom, Sramuje se, votli nemškutar.
Velike pesniške vrednosti in prepletena s krasnimi, vzvišenimi mislimi je Koseškega „V i s o k a pesem", v kateri na široki podlagi pesniški obdeluje Gospodovo molitev.
Dosedaj omenjene pesmi so liričnega značaja ali pesmi prilagodnice. Razven teh je zložil tudi lep venec epskih umotvorov, ki se odlikujejo po mirnem, lahkem jeziku, živahnem pripovedovanju in lepo ubranih rimah in merah (šestomeri in petomeri). Najlepši njegovi epski umotvori so: „Pohlep oslepi", „Začarana puška", „Legenda" in „Raj zgubljen". Sem spada tudi jedini njegov prozaični spis, namreč zanimiva povest: „Vjamo pade, kdor jo drugemu koplje."
Mnogo bolj nego v izvirnih delih pa se je Koseški poskušal v prevodih. S prevodi je bogatil slovensko besedišče in seznanjal Slovence z umotvori tujih slovstev. Prevajal je iz sledečih pesnikov: iz Bvrona, Homerja, Manzonija, Biirgerja, Chamissa, Goetheja, Kornerja, Schillerja, Uhlanda, Der-žavina, Lomonosova, Puškina, Zanetija in iz Paride Zajottija. Najrajši je presajal v domači vrt Schillerjeve pesmi. Posebno so se mu posrečili prevodi: „Grof Habsburški", „Pesen o zvonu" in „Devica Orleanska".
Koseški je tudi dejansko posegel v politično življenje. Načelo val je namreč 1. 1848. „Slavjanskemu zboru" v Trstu kot starosta in si pridobil velikih zaslug, da se Trst v tistih burnih časih ni izneveril avstrijskemu orlu in potegnil z upornimi Lahi in nezvestimi Madjari. Povzdignil je tudi tačas Koseški večkrat svoj svareči in svetujoči glas, ne samo v pesmih,  temveč tudi v nevezani
712
M. P.: Ivan Vesel-Koseski.
besedi]), vzlasti je svaril Slovence pred volitvami v Frankobrod.
III.
Mejnik v Koseškega pesniškem delovanju je 1. 1852. Pesmim prve dobe se ne morejo očitati tehnične hibe; zlasti je bil Koseški v šestomerih tako spreten, da ga je v tem oziru občudoval sam prvak dr. Prešeren. Prvi njegovi spevi se odlikujejo po vzvišenem, veličastnem in resnem značaju; ponašajo se z izrednim govorniškim poletom, z živahno domišljijo, z lepimi jedro vi tirni mislimi in krepkoubranih, mogočnih besedah. Bas ti prvi rodoljubni spevi njegovi so velepomen-ljivi v dobi našega narodnega preporoda; iz-grešili niso svojega domoljubnega namena. Ž njimi je navdušil Koseški svoje rojake za narodno delo, budil je ž njimi slovensko zavest; s svojimi pesmimi je pripomogel, da so se „Novice" toliko omilile ljudstvu, in da se je po njih tako hitro širila slovenska misel in prava narodna prosveta. Kakor je imela „Čbelica" glavno oporo v Francetu Prešernu, tako je bil v „Novicah" v prvih letih njihovega obstanka najznamenitejši so-trudnik Ivan Vesel-Koseski, ki je stal kot prvi politični pesnik na čelu svojih rojakov in jih s svojimi vnetimi spevi vodil v boj za pravice slovenske, kakor Tirtej Spartance.
Brez dvoma bi bil pesnik podaril še več pravih cvetk iz vrta svoje poezije. A preprečila je to huda bolezen, ki ga je zadela 1. 1852.; ta mu je uničila telesno krepost, potrla mu duha in mu polomila peruti, katere so ga preje ponašale v višave prave poezije. Ganljivo je, kar nam pripoveduje Anton Žuža 2) o svojem obisku pri bolnem prijatelju Koseškem. Nepremično, ves skrčen je ležal na postelji; pri njem je bil strežnik, ki mu je moral pomagati, ako se je hotel le količkaj premakniti. V rokah je imel knjigo preroka Izajije in rekel: „Prijatelj, kako vzvišene misli se nahajajo pri tem pre-
') Primeri njegova sestavka ,,Moje misli" (str. 83) i „Potrebne besede" (str. 88.) v „Novicah" 1. 1848.
l) „Jovan Vesel in A. Žuža"; priobčil V. Krmav-nar. „Kres" 1. 1885., str. 433.
roku!" Pristavil je, da se čuti vkljub neznosnim bolečinam vendar srečnega, ker zanj skrbi ljubeča žena, ker ima pridno deco in toliko imetja, da mu ni treba biti v skrbi za vsakdanji kruh. Po tej hudi bolezni je sicer okreval, a ni se mu povrnila prejšnja duševna živahnost; in poznejši njegovi pesniški iz delki so pomanjkljivi, brez prave pesniške vrednosti in se niti iz daleka ne dajo primerjati s prejšnjimi pesmo-tvori. Sicer so pa tudi prve njegove pesmi in prevodi tu in tam v slovničnem oziru nedostatni, zaviti v nemškem duhu in name-šani z nemškimi in laškimi besedami. Vendar se nam te hibe ne zde tako velike, ako vpo-števamo, da je bil tedanji slovstveni jezik še malo olikan, in da Koseški ni kakor Prešeren črpal iz žive govorice narodove, živeč osamljen med tujci, temveč se je moral večkrat zateči k nezanesljivim slovnicam in slovarjem.
Huda bolezen je bila, ki je potrla Koseškega telesno in duševno, ki mu je zagrenila stare dni. A ne dovolj! Usojeno mu je bilo, da ga je dohitela tudi nehvaležnost rojakov. Neusmiljeno so ga nekateri obsojali in mu odrekali vsak dar pesništva. Toda bilo je vedno dovolj mož, ki so se krepko potegovali za Koseškega, ki niso pozabili velikega njegovega pomena ob času našega preporoda. Med temi možmi je bil sam dr. Janez Bleiweis, Koseškega najzvestejši prijatelj. V tolažbo mu je tudi bilo, da ga je „Matica Slovenska" 1. 1869. imenovala častnim udom in 1. 1870. izdala njegova dela z naslovom: „Razna dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koseskiga, finančniga svetovavca. Na svetlo dala in založila Matica Slovenska v Ljubljani. 1870. 690 str." Tej zbirki je pri-dejana tudi pesnikova podoba. V tolažbo in uteho mu je pa tudi bilo v različnih bridkostih, ko je gledal na probujeno Slovenijo, h katere preporodu je sam veliko pripomogel s svojimi mladostnimi spevi. In tako je mirno zaspal dnč 26. sušca 1. 1884. in šel za svojim prijateljem Bleiweisom, da se združita zvesta prijatelja nad zvezdami. Tržaški Slovenci so mu  priredili  krasen  pogreb  v
714
Fr. Ks. Meško: Pesmi samotarja.
v znak svojega spoštovanja do znamenitega slovenskega pesnika pa tudi osebnega čisla-nja do moža, ki je bil v zasebnem življenju ponižen, ljubezniv, pa tudi moški in plemenitega vedenja. Ob grobu mu je ganljivo v slovo govoril mnogoletni prijatelj, pesnik Franc Cegnar.
Letos, dne 14. vel. srpana se je v spomin stoletnice njegovega rojstva obhajala v Spodnjih Kosezah prelepa narodna slavnost, s katero se je odkrila spominska plošča na njega rodnem domu. Ta plošča zaznamenuje kraj,
kjer se je narodil narodu slovenskemu pevec buditelj, s sledečim napisom:
V tej hiši se je rodil 12. kim. 1. 1798. slovenski pesnik
Ivan  Vesel - Koseški,
umrl v Trstu 26. sušca l. 1884. Biti slovenske krvi, bodi .Slovencu ponos!
Ob stoletnici rojstva postavili rojaki. Tako je izkazal Koseškemu   narod  slovenski, zlasti še njegovi rojaki, svoje spoštovanje in priznanje za njegove zasluge.
Pesmi samotarja.
(Speva Fr. Ks. Meško.)
VI.
Ne plakaj mi! — Življenje naše Res kratka, lahka igra ni, In predno človek najde srečo, Nezgod nešteto pretrpi.
A če te varajo vsi upi, O, ne obupaj mi nikar! Varuj samo se, da ti v srci Ne gasne slednje nade žar.
Iz tega zublja pa ti s časom Vsplamti visok, gorak plamen In mislil boš, da je nesreča Le kratek, mučen bila — sen
Kot vstrepeta v jesenski burji Za listom list na mrzla tla, Tako je ginil v dnevih težkih Za upom up ti iz srca . . .
VIL
A ne obupaj. — Spet z zelenjem Drevesa vesna okrasi, In čas — zdravnik i v tvojem srci Skeleče rane ozdravi . . .
VIII.
Tiho je na zemljo širno tmina gosta, mrka pala, Stvarstvo vse in vsa narava je v globokem snu zaspala
Deček in dekletce malo pod kostanjem sta sedela — Brez besed —¦ le roka v roki lahno jima je drhtela . . .
Ko je drugo jutro solnce vshajalo v vsem svojem krasi, Kodrolasi deček mali sam samcat je šel iz vasi.
Tamkaj pa pri oknu majhnem borne zadnje vaške koče Tekle bledemu dekletu so po licu solze vroče.