
.


knezoškof ljubljanski,
v

SPGMIH

stoletnice njegovega rojstva

1882 .

Spisal

Ivan Lavrenčič.

(Ponatis iz „Novic“.)

Dohodek namenjen za spomenik dr. J. Bleivveis-a viteza Trsteuiškega
in za „Narodni dom“.

V Ljubljani 1882.

Ti3kali Blaznikov! nasledniki. — Založil pisatelj.

Bife//

31825

%J4£T

Uvod.

„Begliicktes Krainerland,

Dem so oin Solin entsprossen,
Dem dieses Heil ersehlossen,

Das solche Gnade fand.“

^JKako je uskipelo leta 1854. srce nemškemu pesniku
Ignaciju pl. Lazzarini-u , ko je videl mnogobrojne
sade neumornega delovanja prevzvišenega vladike
Antona Alojzija.  Njemu je pritrdila Kranjska, ter nje
sinovi in hčere so se radovali, da imajo brata tako vrlega,
ki je rodu domačega vrli cvet, domovine ponos, stanu du-
hovenskega najlepši biser in vzor vikših dušnih pastirjev;
njim pa največi dobrotnik. Bili so mu zato jako hvaležni
in so mu postavili najlepši spomenik s tem, da so se držali
njegovih načel in posnemali po svoji moči njegova budilna
in vzorna dela, katera so gledali z lastnimi dušnimi ali te¬
lesnimi očmi. V tem posnemati jih moramo tudi mi tem¬
bolj , ker dobrote, ki jih je trosil njim, trosil je in trosi
jih še dandanes nam in trosil jih bode našim potomcem.

Ker pa obhajamo ravno letos (12. junija) stoletnico
njegovega rojstva, spodobi se, da se ga posebno sedaj živo
spominjamo in poslavimo; v to svrho skušal sem jaz po
slabi svoji moči opisati njega in njegove zasluge v „No-
vicah“; ker so mi pa nekateri velečestitih gospodov sveto¬
vali, naj izdam ove črtice v posebni knjižici kot „Spome-

nico“ njegove stoletnice, sprejel sem ta nasvet tem raje,
ker želim ob enem s čistim dohodkom prodanih iztisov
zadostiti tudi drugi domoljubni dolžnosti.

Zajemal sem životopisne črtice iz listin, šematizmov,
prvih letnikov „Novic“ in „Danice“, zgodovinskega lista
„Mittheilungen des historischen Vereins fiir Ivrain“ itd.;
največ pa pripomogli so mi se svojimi poročili vrstniki,
prijatelji, znanci neumrljivega vladike — za kar naj blago¬
voljno sprejmo mojo najpresrčnejšo in najiskrenejšo zahvalo.

Ljubljana 15. maja 1882.

pisatelj.

I.

Liiton Alojzij Wolf porodil se je dne 14. junija leta
1782. v Idriji,  preslavnem rudarskem mestu na
Notranjskem. Oče bil mu je Gašper,  c. kr. rudar¬
ski uradnik, in mati Kristina  roj. Kalil,  svojim
otrokom preljubeznjiva in preskrbna odgojevalka; imela
je namreč še enega sinka Josipa Rajmunda in dve hčerki
Marijo in Antonijo Alojzijo. Kakor hitro se je jela raz¬
vijati dušna moč v mladem Alojziji,  moral je komaj
sedemletni deček v domačo šolo, kjer je dovršil na radost
roditeljev svojih z dobrim vspehom trirazredno ljudsko
šolo in prva dva latinska razreda. Jeseni leta 1794. pelje
skrbna mati nadepolnega sinka v Ljubljano,  in vpiše
ga v tretjo šolo. Stanovanje in rejo preskrbi mu pri neki
pobožni stari ženici, ki bi vedela veliko povedati o njem,
da bi je ne pokrivala zemlja. Kolikor smo poizvedeli, bil
je jako marljiv in priden; iger součencev svojih se je
udeleževal le redko in to še le potem , ko se je do dobra
naučil šolske naloge. V šoli in zunaj šole je bil tih in
miren , do součencev svojih prijazen, a učenikom pokoren.
Da je to veselilo roditelja njegova, osobito pa mater, se
razume; ali žal, da je nehalo prerano biti srce plemeniti
gospe — umrla je namreč 29. marcija 1. 1796., komaj v
40. letu svoje starosti. Jako užaljeu, a udau v voljo božjo
nadaljuje Aloj  zij  ..svoje študije, ter dovrši 3 leta po¬
zneje — leta 1799 — poslednji tečaj modroslovja z naj¬
boljšim vspehom.

1

— 6  —

Sedaj bil je na razpotji — kak stan naj bi si bil iz¬
volil? Vsak, ki je poznal njegovo čisto nravno in pobožno
življenje, si ni mislil druzega, nego da se bode posvetil
duhovenskemu stanu. In to je tudi storil, vsaj to je ho¬
tela ljubezen, ki jo je gojil od mladih nog do duhoveustva.
Itadovoljno sprejme ga v semenišče Nj. prevzvišenost Mih.
baron Brigi  do  Marenfelški in Brezovski, tedanji nadvla-
dika ljubljanski — tembolj, ker so spričevala njegova sve-
dočila, da je pridobil gojencem stanu duhovenskega mla¬
deniča duhovitega in plemenitega. Marljivo in navdušeno
pripravlja se za bodoči stan, ter dovrši preskušnje iz vseli
predmetov v vsakem tečaji z odliko; in zato ni čuda, da
je bil veselje svojih učiteljev, osobito Jurija Dolinarja,
profesorja zgodovine in cerkvenega prava — moža , ki je
hranil Alojzija do 94. leta svoje starosti — to je do smrti
v najboljšem spominu.

Ker je bil po dovršenih bogoslovskih naukih za sve-
čeniški stan še premlad, posveti ga nadškof Brigi  do
1. 1803. le v subdijakona in dijakona, ter ga postavi za
kateheta ljubljanskim rokodelskim učencem; zraven po¬
magal je nadškofijskemu notarju v pisarni. Leto pozneje
15. decembra, dasi še ni dosegel kanonične starosti, posveti
ga uadvladika z dovoljenjem Nj. svetosti papeža Bij a VII.
— komaj 22 let starega — v mašnika. Štiri dni potem
imenuje ga uže stolnim kaplanom in nemškim pridigar¬
jem , svojemu notarju pa pomočnikom. Dušne moči bile so
sicer kos težavnemu poslu, nikakor pa telesne; Alojzij
boleha in vikši škof poslati ga mora nehote 2. avgusta 1.
1805. za beueficijata v njegovo rojstno mesto Idrijo.  Ko
nekoliko okreva, podeli mu 10. aprila 1. 1800. tudi eno
tamošnjili kaplanij.

Takoj ko se mu zdravje utrdi, pokliče ga Brigido
zopet v Ljubljano; imenuje ga svojim tajnikom in postavi
ga vnovič za kateheta rokodelskim in kupčijskim učencem.
Vestno opravlja svojo službo; osobito pa je učencem svo-

jim ne le izvrsten učitelj, ampak tudi skrben oče. Leta
1807. hrepeni po dušnem pastirstvu; v to svrlio podvrže
se župnijskemu izpitu (konluirzu) in prebije ga z odliko.
Ali človek obrača, Bog obrne. Ko odide nadvladika Mih.
baron Brigi  d o Marenfelški in Brezovšld na nadškofijski
sedež Cipski na Ogerskem, zasede stol odslej škofije
ljubljanske Anton Kavčič  rodom Idrijčan, ki imenuje
Wolfa  kmalu po prihodu svojem 31. oktobra leta 1807.
notarjem in voditeljem konzistorijalue pisarne in tri leta
pozneje še začasnim učiteljem modroslovja na liceji ljub¬
ljanskem.

V teh častnih , a težavnih službah preživel je tužne
dnove francoske vlade, ki je bila katoliški cerkvi in du¬
hovnikom jako neprijazna — o tem spregovoriti hočemo na
drugem mestu; omenimo naj tu le, da še vrhovnemu pa¬
stirju ni prizanesla; pregnala ga je v semenišče, med tem,
ko se je v škofijski palači mogočno šopiril cesarski na¬
mestnik Marmont,  za njim Bertrand,  Ju  not  in na¬
posled Fouche.  In to bolelo je duhovnike, bolelo je po¬
božno ljudstvo, osobito Antona Alojzija,  ki je ljubil
svojega škofa kot sin svojega očeta. Milo ga je tolažil
in podpiral v tužnili dneh, dokler ni zaspal v Gospodu 1.
1814. Njega se je spominjal naš Anton kaj rad posebno
v poznih svojih letih; o smrti svojega očeta 1. 1841. usta¬
novil je za-nj zadušnice, ki se bero (vsako leto ena) v
stolnici.

Po smrti škofa Kavčiča  imenuje ga stolni kapitelj
29. marcija 1. 1814. konzistorijalnim svetovalcem in meseca
septembra istega leta Nj. veličanstvo korarjem stolnice
ljubljanske. Službo notarja škofijske pisaruico opravljal je
še vedno in tudi potem, ko ga je imenoval Nj. veličanstvo
cesar Fran  I. višjim nadzornikom ljudskih šol za škofijo
ljubljansko. Ali ne dolgo potem 27. novembra I. 181(1. po¬
kliče ga cesar v Trst k c. kr. primorskemu deželnemu po¬
glavarstvu za pravega svetovalca. ter duhoveuskega in

— 8  —

šolskega poročevalca. Če je bil Kedo kje na svojem mestu,
bil je tu Wolf. Neutrudljivo skrbel je za povzdigo in
razvitek šol bodi-si po mestih primorskih ali pa po deželi.
Osobito se je poganjal za nove šole v tistih krajih, kjer
jih doslej še niso imeli; zakaj srce ga je bolelo, vide, da
je mladina brez učenika in poduka. A tudi učitelje je
spodbujal in polnil srca njihova z ljubeznijo do svetega
poklica.

Da-si se šolskimi opravili preobložen, odtegoval ni iz¬
vrstnih duševnih moči svojih dušnemu pastirstvu , po ka¬
terem je toliko hrepenel; da je le mogel, pomagal je du¬
hovnikom tržaškim v svetih opravilih; osobito rad je pre-
dikoval ali spovedoval. In to neumorno delovanje na polju
šolstva in duhovnega pastirstva ni bilo prikrito dostojan¬
stvenikom cerkvenim in svetnim — vse so videli in pode¬
lili mu čast, katero doseže malokedo še le v sivi starosti.

Solnograški prestolni kapitelj namreč je imenoval 20-
aprila 1. 182:5. ljubljanskega škofa, občespoštcvanega in
priljubljenega Avgusta Gruber-ja,  knezonadškofom sol-
nograškim, kamor sc je preselil visoki gospod 15. januarja
1. 1824. Kedo mu bode naslednik? Govorilo in ugibalo se
je mnogo, dokler ne izvoli cesar 27. februari.ja istega leta
naslednikom visokoučenega in mnogozaslužnega Antona
Alojzija Wolfa,  častnega korarja in vladuega sveto¬
valca tržaškega. Takoj je potrdil volitev Nj. svetost Leo
XII. uže 12. julija istega leta. Posvetil ga je pa 80. okt.
nadškof Wali  and  v Gorici. Kako se je veselila Kranj¬
ska prihoda svojega sinu in ljudstvo svojega škofa, sve-
doči njega sprejem in sprevod o nastopu vzvišene službe
zadnji dan meseca oktobra 1. 1824.; pomikal se je pa
sprevod med zvonenjem zvonov ljubljanskih cerkva, iz
nunske cerkve, mimo zvezde, čez kongresni trg, skoz go-
spodske ulice, čez Breg, preko Ljubljanice po šentjakop-
skem mostu, stari trg, mimo magistrata v stolno cerkev.
Vdeležilo se je sprevoda ljudstva na tisoče. Vsi mestni du-

— 9 —

hovniki in mnogo dekanov, župnikov, kaplanov iz dežele,
kakor tudi bogoslovci — prišli so ravno iz počitnic —
spremljali so ga v cerkveni opravi; dijakov nižjih in sred¬
njih šol z učeniki in profesorji, ter uradnikov in vojakov
višjih in nižjih niso pogrešali. Tudi Idrija,  rojstni kraj
novega škofa, poslala je svoje namestnike. Z eno besedo,
počastilo je vse nadepolnega vikšega pastirja in želelo mu
presrčno najboljšega vspeha v vzvišeni in velevažni službi.
In z najboljšim vspehom je tudi deloval in pridobil si
kmalu neizvenljivih lavorik; a predno o njega zaslugah
govorimo, omenimo naj tu le, da ga je imenoval Fran I.
uže dve leti po nastopu škofije knezom.  Naj stvar raz¬
jasnimo.

Uže 26. maja 1. 1533. dodelil je cesar Ferdinand
škofu Krištofu pl. Ravbar-ju  in vsem njegovim na¬
slednikom častno ime „knez“. Istega imena so se tudi
vsi posluževali, dokler ne spremeni papež Pij VII. ljub¬
ljanske nadškofije — uživala je to častno ime le od leta
1788. — s pismom „Qnaedam tetiebrosa caligo“ 21. av¬
gusta leta 1807. le v škofijo in je ne sklene neposredtije
z apostolskim rimskim sedežem. *) Tako sta bila tedaj
Anton Kavčič in Avguštin Gruber  le škofa in tudi
Wolf,  dokler ne podeli cesar 12. januarija 1. 1826. škofiji
častnega imena „knežije“. A da je Fran  I. ravno
sedaj zopet podelil škofiji častno ime, dal je povod gotovo
tudi čili vztrajni škof \Volf, ki je gojil najboljše nade, da
bode do zadnjega zdihleja delal in živel za prospeh sv.
cerkve in tudi skrbel za časni blagor svojega naroda. In
vse to se je tudi uresničilo.

*) Neposredtije z t  rimskim sedežem v zvezi bila je škofija ljub¬
ljanska le do 1. 1830., to jo. dokler ni postal goriš ki nadškof njen me¬
tropolit. Pis.

10

II. a)

V prvi vrsti posvetil je Anton Alojzij  življenje
svoje sveti cerkvi, ki je osobito za časa njega potrebovala
voditeljev neumornib, neustrašljivih. Res je pač, da so
potihnili viharni dnovi francoske prekncije in da je liže
krila črna zemlja ostanke francoskih enciklopedistov
in druži h sovražnikov  vere prave — a duh njihov
živel je še in razširjal se daleko okrog, ter pridobil mnogo
čestilcev tudi v pokrajinah naših. In potem mogočni N a-
poleon!  Koliko ran je vsekal on katoliški cerkvi tudi
v Iliriji  (obsezala je skoro vse slovenske pokrajine) in
posebej v škofiji ljubljanski!  Pregnal je po svojem
namestniku Marmontu  14. junija leta 1810. iz Ljubljane
oo. kapucine,  ter kmalu potem 8. marcija leta 1811.
usmiljene brate,  dasiravno je mesto in dežela za-nje
prosila. Odpravil je tudi kapitelj novomeški  in po¬
stavil na njegovo mesto župnika z letno plačo 1000 fran¬
kov. Segal je v pravo cerkveno še globokeje; odpravil je
več praznikov; le nedelje smeli so praznovati in praznike:
Rojstvo Kri sto vo; Vnebohod Kr isto v in Mari¬
jin,  ter praznik „Vseli svetnikov". Novo leto  pra¬
znovali so le svetno, kot narodni praznik. A da bi vir
prave časne in večne sreče preje zatrl, ugladil je pot tudi
prostozidarjem,  ki  so ustanovili v Ljubljani L sve¬
čana 1. 1812. ložo pod imenom: „La R.  Q {Respectable
loge Franco-lUgrienne , sous le titre distinctif des Amis du
Roi de Rome et de Napoleon “ — „Cestita franko-ilirska
loža se zuačivnim naslovom „prijatelji kralja rimskega
(to je Nap. sinu, ki se je porodil 20. marcija 1. 1811.) in
Napoleona". In zlobna družba izvrševala je nalogo svojo
tem lajšc , ker se je uže prej razširila kužna bolezen Jo-

— 11  —

zefinizmain J a n z e ni z ni n. Ali k sreči zazvoni mrtva¬
ški zvon francoski vladi 2. oktobra 1. 1813.; cesar Fran I.
vlada zopet pokrajine slovenske in stvar obrača se Vi¬
doma na boljše, Cerkvi in državi sovražna družba raz¬
pade,  in  rane, katere je vsekala francoska sila cerkvi, se
cele; a začele se še le pod Anton Alojzijem,  ki je
neumorno zatiral zmote osobito Janzenizma in priboril ka¬
toliški cerkvi v škofiji svoji moč in boljšo prihodnost.

Dobro vedoč, da so dobri duhovniki glavni
steber cerkvi  in njenemu blagostanju, pomnožil je šte¬
vilo njihovo. V to svrlio naprosil je vlado , da vzdržuje
verski zaklad  v semenišči ljubljanskem ne le 50, tem¬
več 80 bogoslovcev; in v to privoliti je morala vlada tem
prej, ker so se meje škofijske razširile. Odvzel je namreč
l‘ij VIII. s pismom: „in superemiuenti apostolicae digni-
tatis specula 11  IG. julija 1. 1830. škofiji tržaški dekaniji:
postojnsko in bistriško,  goriški pa vipavsko  in
sklenil jih z ljubljansko; tri leta pozneje dobila je še faro
motniško  v kamniški dekaniji tako, da so bile odslej
meje deželue tudi škofijske.

Ali prevzvišeni knez ni hrepenel le po mnogih du¬
hovnih pastirjih, temveč želel je tudi, da bi bili vsi dobro
izurjeni in temeljito izobraženi. Zato preskrbel je mladim
bogoslovcem dobrih učiteljskih moči, ki so napajali srce
in dušo njihovo se čistim studencem čednosti in ved. Da
bi pa imeli vedno le domače učitelje, poslal je, če ne
vsako leto, vsaj vsako drugo ali tretje leto enega ali dva
najboljših bogoslovcev (po dovršenih bogoslovskih študijah
v semenišči ljubljanskem) na Dunaj v Avgustinej  i,
da bi učili se tam višjega bogoslovja in napravili izpit za
profesorje bogoslovske.

In še drugače je skrbel, da so se temeljito izobrazili
duhovni gojenci. Priporočal jim je gorko se m en iško
knjižnico  in podaril 1856. 1. 5000 gold. v to svrlio, da
nakupi knjižničar iz obresti glavnice najboljših in najno-

vejših bogoslovskih knjig. Ker se pa mora duhovnik, bo-
goslovske šole dovršivši, še vedno učiti iu izobraževati,
ustanovil je 1. 1854. glavnico 8000 gold., da nakupi seme-
niško vodstvo iz obresti vsako leto bogoslovskih knjig, ter
jih razdeli med uboge uovoposv.ečene mašuike 4. leta. *)

Da bi pa uže v duhovensko semenišče dohajali vrli
mladeniči zdravi na duši in telu, sklenil je kmalu potem,
ko je nastopil stolico škofije ljubljanske, prej ko mogoče
ustanoviti mladeniško semenišče.  Ta želja izpolnila
se je vikšemu pastirju leta 1846., kder osnuje zavod prav
tako, kakor zapoveduje in priporoča sv. katoliška cerkev
v 23. seji vesoljnega Tridentinskega  zbora. Dotični
ukaz se glasi:

„Ker je mladost, ako se varno ne vodi, zelo nag¬
njena k posvetnemu veselju, in ker ne ohrani nikedar
brez pomoči vsemogočnega Boga pravega vernega duha,
osobito pa, ako se ne vadi od mladih let v pobožnosti iu
sveti veri; — zato veleva sveti zbor, da vse nadškofije,
škofije in druge veče cerkve svojemu premoženju in veli¬
kosti škofije primerno število mladeničev iz mesta, iz ško¬
fije, ali, ako jih onda ne dobe, iz dežele v semeniščih —
ki naj se zidajo blizu škofijskih cerkva, ali če škof do¬
loči, na kakem drugem pripravnem kraji — hranijo, po-
božuo izrede iu v duhovskih vednostih izuče. V semenišče
pa sprejemajo naj se mladeniči, ki so vsaj 12 let stari in
zakonski; da znajo dovoljuo brati in pisati, ter uado goje,
da se bodo za vselej posvetili cerkveni službi. **) Sveti
zbor hoče, da se izvole zlasti otroci ubogih, a vendar ne
odreka tudi otrokom imovitih roditeljev sprejema v mlade-
nišnico, da se le sami prežive, ter z lepo nravnostjo
svedočijo, da hočejo služiti Bogu in cerkvi. 1 *

*) Odstotki znižali so so o dunajskem borsuem „kraku“ zdatuo.

**) Sprejemajo so pri nas sedaj gimnazijci pričenši s tretješolci.

Pis.

— 13 —

Poroča naj o rojstvu koristne naprave preblagi knez
in škof sam : *)

„Uže o nastopu škofijske službe premišljeval sem
resno, kako bi pridobil sebi in naslednikom dovelj dobrih
duhovnih pomočnikov, ter kako bi pomagal tudi revnim,
nadarjenim dečkom v šolo. Najboljše sredstvo zdelo se mi
je ono, katero priporoča sv. cerkev v vesoljnem zboru
tridentinskem,  — zatorej iskal sem uže davno v to
svrho pripravne hiše tu v Ljubljani, a našel sem jo še le
meseca .julija pretečenega leta 1845., ter ukupil jo za
22.000 gold. v srebru;  ona ima dvojno nadstropje,
prostoren vrt in dober vodnjak.

Da bi pa hiša po vsem zadostovala mladenišnici, pre-
naredil sem jo letošnje poletje in jej preskrbel pohišniške
priprave za 22 dečkov, želeč, da se odpre mladenišnica z
imenovanim številom rejencev uže o novem šolskem letu
1846.

Ker bi pa vendar to poslopje, dasiravno se hrani v
njem lehko 30 mladeničev z vso drugo družbino, nikakor
ne zadostovalo duhovni potrebi škofije, dal sem prizidati
na omenjenem praznem prostoru novo  poslopje, ki je
spredaj 17, na strani pa 11 sežnjev dolgo; dodelano bode
drugo spomlad leta 1847. V njem stanovalo bode lehko
80—100 gojencev, za katere bodem sam preskrbel hišne
priprave.

Ali pomisliti moramo , kako bodemo pridobili zadosta
denarja za vsakoletne stroške in hrano mladine, ki se
bode gojila v semenišči, ter drugič, kako pridobimo glav¬
nico , da iz nje obresti vsaj nekatere gojence preživimo
in tudi obstanek semenišča utrdimo za prihodnje čase.

Komu je skrbeti, da se gojenci v semenišči prežive,
naznanil je sv. tridentinski  zbor; sicer pa se uže

*) Odlomek „Oglasa“, katerega je razposlal Anton Alojzij v nem¬
škem jeziku 29. septembra 1. 184G. duhovnikom škofije ljubljanske.

Pis.

2

tako razume, da mora zato osobito skrbeti duhovščina
se svojim višjim pastirjem. Gotovo je pa tudi,  da bodo
drugi svetni blagi in imoviti ljudje radi pripomogli k bla-
godušnemu početju, če jih bode le duhovščina podučila v
dobrem namenu mladenišnice.

Da se ustanovi glavnica, podelim jaz prvi dvajset
tisoč goldinarjev  v srebru, ter zagotovim tako z ob¬
resti glavnice po 5% vsako leto deseterim ubogim, pa
pridnim dečkom v mladenišnici stanovanje in rejo — na-
dejaje se , da stroški za slehrnega učenca ne bodo pre¬
segali 100 gold. In tako pričakujem — ne silim pa ni¬
kogar, — da bodo pripomogli srčno radi tudi moji zvesti
sodelavci v vinogradu Gospodovem s primernimi svojevolj¬
nimi doneski, ne le, da se ustanovi in pomnoži zdatno
premoženje —glavnica, temveč tudi, da se preskrbe vsak¬
danje hišne potrebe.

Nadejam se tedaj od duhovnikov škofije svoje dvojne
pomoči, in to:

1. Pripomočkov, da se ustanovi in pomnoži
glavnica,  to je, stanovitno premoženje. In sicer bodemo
doneske, katere bodemo v to svrho prejeli, naložili na
kako hišo, posestvo , zemljišče itd. in po postavah zava¬
rovali , ali pa bodemo kupili za-nje cesarskih obligacij in
na semenišče tako prepisali, da se bodo porabile le obresti
za razne potrebe in stroške. Takošuih doneskov pa pri¬
čakujemo le od bolj imovitih mašnikov, ki so uže dolgo
časa v dušnem pastirstvu ali v kaki drugi duhovni službi,
in ki so si uže kaj prihranili; zatorej ni moj namen, da
bi se nabirali doneski po dekanijah, temveč vsak naj pošlje
svoj donesek naravnost meni, ali pa po svojem dekanu.

2. Vsakoletnih pripomočkov za vsakdanjo
hrano rejencev v semenišči.  — Ker bode pa glav¬
nica le polagoma, po blazih doneskih, ustanovah, posled¬
njih volilih itd. tako visoko narastla, da bode mogoče go¬
jence le iz njenih obresti preživeti in tudi druge stroške

— 15

plačati — bilo bi prav, da bi duhovniki moje škofije vsako
leto posebej pripomogli gojence preživeti; in tako sprejeli
bodemo lehko prihodnje leto več dečkov v semenišče, ter
ne bodemo dolgo čakali, da bode glavnica visoko narastla
in dajala dovelj obresti. Se združenimi močmi dosegli bo¬
demo veliko, in da-si posamezni le malo dado, zrastla
bode velika zaloga tako, da bodemo sprejemali v mladeniš-
nico vedno več mladeničev.

Nadejaje se, da se veseli duhovščina moje škofije
nove naprave,  prosim vse duhovnike, da blagovole da¬
jati vsakoletnih doneskov; osobito pa prosim gospode de¬
kane , da blagovole nabirati doneskov pri duhovnih pa¬
stirjih svoje dekanije dvakrat v letu , meseca aprila in
oktobra; ali če nočejo sami pobirati, pošljejo naj jim jih
posamezni duhovniki na njihov dom, da bodo poslali potem
zbrano svoto se svojim lastnim doneskom vsako leto dva¬
krat, to je konec uže imenovanih mesecev v škofijo. Sme
pa tudi vsak dušni pastir, kakor tudi kak drug mašnik
ali dobrotnik sam poslati svoj donesek ali v škofijsko pi-
sarnico, ali pa neposrednje meni.

Uverjen tedaj , da me bode duhovščina moja podpi¬
rala, odprl bodem 1. oktobra 1846.  leta mladenišnico
z 22 gojenci; če bodo letni doneski pripustili, sprejeli
jih bodemo uže prihodnje leto več , nego letos. Naznanim
tudi pri tej priliki prečestiti duhovščini, da je Nj. ces.
kralj, apost. Veličanstvo naš presvitli cesar  s
sklepom 21. marcija tekočega leta 1846. takošno osnovo
semenišča za škofijo ljubljansko milostljivo dovolil in bla¬
govoljno potrdil.

Gojence izročim varstvu sv. Alojzija  Goncaškega in
sv. Frančiška  Salezija. Sv. Alojzij bode naj jim izgled
o njihovi mladosti, ter sv. Frančišek v stanu prihodnjem
mašniškem; po sv. Alojziji imenuje naj se naprava Aloj¬
zij evišč  e (Collegium Aloysianum).“

— 16

Le-to poročilo o rojstvu Alojzijevišča  ne potre¬
buje pojasnila; pristavimo naj le, da je imenoval nepozab¬
ljivi knez prvim voditeljem prekoristne naprave sedanjega
prevzvišenega kneza in škofa ljubljanskega Jan. Krizost.
Pogačar-j  a.

Čestita duhovščina sprejela je to poročilo z radostnim
hvaležnim srcem, ter tudi svetni domoljubi in prijatelji
uboge mladine veselili so se blazega početja. Usojamo si
tli navesti, kar piše o Alojzijevišči  naš nedomestljivi,
neumrljivi voditelj dr. Bleiweis  v „Novicah“ leta 1846-
str. 179:

„Njih ekscelencija, milostljivi ljubljanski knez in škof
Anton Alojzi  so z začetkam letošnjiga šolskiga leta
osnovali v Ljubljani blagorejno  za mladenče, za
ktero Jim bo naša domovina vedno vedno hva¬
ležna.  Modrimu knezu, ki natanko poznajo potrebe naše
šolske mladine, je že davnej skrb pri srci bila, kako bi
se pomagati dalo pridnim pa ubogim mladenčam,
zlasti tistim , ki poklic h duhovskimu stanu v sebi obču¬
tijo, de bi brez težav, ki jih uboštvo sabo prinese in dosti¬
krat nar boljšim glavam pot v šole zapira ali jih saj v bolj¬
šim napredovanji zadržuje, zamogli svoj visoki namen doseči-

Milostljivi knez so tedaj sklenili v Ljubljani sobiva-
lišče (Convict) napraviti za kranjsko mladost,  kjer
bojo pridni in ubogi učenci od prve latinske šole noter
do desete razun obleke z vsim prevideni, kar jim je za
živež in za njih dušno in telesno omikauje potreba. Va¬
dili se bojo tukaj tudi spodobne vunanje obnaše in lepiga
zadržanja, kakoršniga je v sedanjih časih vsakimu človeku,
naj bo stanii kakoršniga si bodi, silno potreba.

Ti napravi so dali milostljivi škof Anton  Alojzi ime:
„Alojzjanum (Alojzjevše  ali Alojzevo) zato, ker so
mladost te blagorejne posebnima varstvu sv. Alojzja pri¬
poročili , ki je bil od nekdaj pobožnim mladenčam nar-
lepši izgled.

17  —

Vsak domorodec, ki svojo domovino resnično ljubi,
mora hvaležnega srca spoznati neizrečeno dobroto, ki so
jo milostljivi knez s to napravo kranjski deželi skazali in
ktera zasluži, de jo vsak  ljudomil rojak po svoji moči
podpira. Ker pa Alojzjeviše ima posebni namen, blage
mladeuče za duhovski stan zrediti, in ker bo ta mladenš-
nica vedno ime in čast duhovne  naprave obdržala, vsak
sam previdi, de jo bojo zlasti duhovni gospodje  s po¬
sebnim veseljem podpirali."

To se je tudi uresničilo. Uže prvo leto darovalo je
565 kranjskih duhovnikov 7225 gold.; med njimi so po¬
sebno globoko v žep posegli: prof. Metelko,  ki je da¬
roval 630 gold.; Šlakar,  c. kr. vodja ljublj. mestnih nor¬
malnih šol, 300 gold.; Cipler,  župnik višujegorski, 215
gold.; dekan Dolenec  in župnik Holzapfel  vsak po
200 gold. Tudi dva duhovnika škofije lavantinske poda¬
rila sta mladenišnici, eden 100, drugi 50 'gold. Izmed
svetnih dobrotnikov daroval je prvo leto največ (50 gold.)
Edvard pl. Scheuclienstuel.

Zopet drugi duhovni in svetni dobrotniki darovali so
uže prvo leto žita in druzih stvari za vsakdanje potrebe.
Pozabili niso tudi na domačo semeniško kapelico, katero
je blagoslovil 10. oktobra 1. 1847. stolni dekan Karol

Zorn.  Tako jej je daroval zvonar Anton Samasa  6

lično izdelanih svečnikov; dekan Zoru  dvoje mašnih knjig;
nune  ljubljanske in loške cerkvene obleke itd.

In kakor prvo leto, donašali so dobrotniki tudi druga
prihodua leta zdatuih doneskov, tako, da je brojila glav¬
nica sama (brez druzega premoženja) o smrti velikoduš¬
nega mecena 40.023 gld. 12‘/ 2  nov.** Donašali so pa tem
rajši, ker je skrbel milostljivi knez s prečestitim vodstvom
neumorno, da je mladenišnica častno spolnovala svoj na¬
men. Donašal ni le namreč še vedno zdatnih darov, tem¬
več pohodil je vsaj vsako leto enkrat Alojzijance, ter sle-

*) Sedaj broji nad 100.000 gold.

Pis.

— 18 —

hernega posebej spodbujal k marljivosti iu pravemu kr¬
ščanskemu življenju.

In res! gojenci, svojim dobrotnikom hvaležni, učili
so se z najboljšim vspehom in tako gojili najboljše nade,
da bodo vrli učitelji človeštva v oziru dušnem in svetnem.
Daši so pa bili hvaležni vsem svojim dobrotnikom, gojili
so vendar najtoplejša čutila hvaležnosti do svojega pre-
skrbnega očeta, prevzvišenega kneza A n ton a A1 oj zi j a
•  iu prav so imeli, da so mu zapeli v zahvalo  o njegovi
zlati maši sledeči sonet:

„Zmed rož, ki Tvoja roka jili vsadila,

Ki ljubeznjivo za-nje še skrbi,

Nar lepši milši  ena zeleni, —

O de bi vedno rosa jo pojila!

Je Alojzjeviše,  ki ga je naredila
Dobrote Tvoje milost, de stoji
V zavetje mladih src nedolžnosti, —

O deb’ ta rož’ca nikdar ne vsahnila!

Zatoraj radi bi cvetlico vili
U venec, ki plete ga ljubezen Ti —

Dovoli to nam, oče dragi, mili!

Cvetlico, ki nam v srcu  je pognala,

Ki v srcu vsem nam klije, zeleni,

Ti podamo — presrčnaje za h val a“.

In čuti hvaležnosti bili so še toplejši po njega smrti,
ker je imenoval v oporoki svoji Alojzijevišče  svojim
glavnim dedičem — želeč, da bi bilo vir vrlih in vzor¬
nih  duhovnikov, kakoršnih je pridobil on škofiji ljubljan¬
ski. Pridobil jih je pa toliko, da je zamogel postreči ž
njimi tudi škofijam sosednim, dasi je pomnožil število du-
hovnij v škofiji lastni.

Oživel je namreč uže leta 1831. kapitelj novo¬
meški,  ter ustanovil več župnij in duhovnij. Tako je na
novo ustanovil župniji Dragatuš  leta 1854. in Suhor
leta 1855. v dekaniji metliški, ter poslal jima vsaki žup-

19 —

nika in duhovnega pomočnika. Potem je imenoval duliov-
uije: Dolenjo  Vas  1. 1830., Drago  1. 1834., Knežak
1. 1839. in Studeno  1. 1840 župnijam, ter nastavil pri
vsaki župnika in duhovnega pomočnika. Ustanovil je tudi
župnije ali samostalue duhovnije z enim duhovnikom:
Babno Polje  v dekaniji cirkniški, župnija ustanovljena
1. 1829.; Topla Reber  (Uuter-Warmberg) v dekaniji ko¬
čevski, župnija ust. 1. 1828.; Tuj niče  v dekaniji kam¬
niški, fara ust. 1. 1831.; Got ni ca (Gbttenitz) v dekaniji
kočevski, župnija ust. 1. 1845.; Reteče  v dekaniji staro-
loški, župnija ust. 1. 1848.; Nemška  L o k a (Unter-Deut-
schau) v dekaniji kočevski, podžupnija ust. 1. 1828., od
1. 1854. samostalna duhovnija; Z dihov  o (Oberskril) v
dekaniji kočevski, podžupnija ust. 1. 1840.; Žab ni ca v
dekaniji staro-loški, podžupnija ust. 1. 1840.; Terboje  v
dekaniji kranjski, podžupnija ust. 1. 1787., zatrta 1. 1809.,
a zopet oživljena 1. 1841.; Begunje  v dekaniji cirk¬
niški, podžupnija ust. 1. 1847.

Težavnim, razhodnim župnijam pa, kjer je pastiroval
doslej le en duhovnik, poslal je duhovnega pomočnika,
tako: v Adlešiče, Studenec, Borovnico, Kovor, sv. Križ pri
Tržiči, Prem, Kamno Gorico, Mošnje, Planino pri Postojni,
Sorico, Cerklje v dekaniji krški; v Postojno pa, Mirno
Peč, sv. Križ pri Kostanjevici, Kranjsko Goro, Trebelno
poslal je še druzega in v Št. Jernej tretjega kaplana.

In tako je preskrbel Anton Alojzij  škofiji svoji
dovelj dušnih pastirjev. So li pa imeli verniki tudi zadosta
potrebnih cerkva? Teh pač ni pogrešalo bistro oko vik-
šega pastirja uže o nastopu prevzvišene službe — zaljšalo
je namreč Kranjsko nad 1200 župnijskih in podružnih cer¬
kva, ter 150 kapelic — le v na novo ustanovljenih duhov-
nijah zidati so morali duhovnjani nove, v večih starih pa
prostornejše, ker so bile stare zdatno pretesne za vedno
veče število duhovnjanov. Ali kako naj bi bile zidale ne¬
katere novih duhovnij cerkve, ker so bili duhovnjani tako

— 20  —

ubožni, da so se komaj preživeli! Zato pripomoči so jim
morali blagodušni dobrotniki, osobito vikši pastir, kije
samo Dragatušcem in Sukorcem  v to svrbo daroval
nad 30.000 gold. Lehko so potem ti postavili temeljni ka¬
men — Suhorci 10. julija leta 1853., Dragatušci pa 17.
septembra leta 1854. — ter zidali in dozidali cerkev 4
leta pozneje, spominjevaje se vedno tudi potem s hvalež¬
nim srcem svojega velikega dobrotnika. Dragatušci zapeli
so mu še posebej v zahvalo za god 1. 1854. tako-le:

„Pri novi cerkvi delamo
Nevtrudeni, veseli;

Tode se dans ozeramo
Tje prot Ljubljani beli.

Tam vtemeljitelj bivajo
Bodoče nove fare;

Neskončno osrečujejo
Nas mlade ino stare!

Na novo faro „Dragatuš“

Podali so jezero,

So si tako hvaležnih duš
Pridobili jezere!

Naj torej, mili naš gospod,

Dobrotnik tega kraja,

Naj danes Njih častiti god
Tud Dragatuš obhaja.

Z molitevjo obhajamo,

O blagi škof ga milo:

Naj Bog povrne stoterno
Njih blaženo darilo;

Naj blagor, ki ga nima svet,

Prebiva na Njih strani;

Naj ljubi Bog še mnogo let
Jih zdrave nam ohrani.

In kadar še le pozno se
Njih časno bitje steče,

Ki v domovini je, ki je
Na ptujem tako sloveče:

— 21

O naj tačas petja v nebo
Jih Božja roka mila!

In pak stoletje fara bo
Spomin na Njih častila. —

Kadar pak bodo birmali
Mladino v cerkvi novi —

Kok’ bo sprejel po vrednosti
Jih tukaj kmet sirovi? —

Glas enoglasni radosti
Donel bo po širjavi —

Jek iskrene hvaležnosti —

In zdaj — veseli, zdravi !“

Enako je sezidal cerkev tudi duhovniji Radoviči,
ter pomagal več ali manj tudi drugim, ki so zidale nove
ali prostornejše. Da so pa bili v kaki župniji duhovnjani
imoviti in si zidali lehko sami cerkev, navduševal jih je
k požrtovalnosti za čast in slavo božjo. To obrodilo je
stotem sad in neumrljivi knez posvetil je ali sam ali pa
po svojih namestnikih vsako leto vsaj eno ali še več cer¬
kva. Omenimo naj tu samo znamenitnejše, ki so bile po-
svečeve za časa njega: 1. 1827. v Št. Jerneji in v Le¬
čah;  1. 1828. v Mavčičah, pri sv. Križi  poleg Turna,
v T r e b e 1 n e m in Mokronogu;  1. 182 ( J. v Prežganji;
1. 1830. na Ježici, Dolenji Vasi, Koprivniku, sv.
Križi  pri Tržiči, Podlipi, Borovnici, Št. Jurji  pod
Kumom; 1. 1831. na Dovjem;  1. 1832. na Jančah;  1.
1833. v Cerkljah;  1. 1834. v Stranjah;  1. 1835. v
Tuj ni ca h; 1. 1836. v Tržiči;  1. 1838. v Gozdu;  1.
1841. v Dragi, v Zalem Logu;  1. 1845. na Vačah,
v Dobrepoljah, Robu, Cateži;  1. 1851. v Smled¬
niku;  1. 1852. na Vrhniki;  leta 1857. Trnovska cer¬
kev  v Ljubljani, ter 1. 1858. uže imenovani cerkvi v Dra¬
ga tuši in na S uho rji.

Ker pa same gole stene ne vzbude in ne ožive duha
za čast in slavo božjo, navduševal in spodbujal je vedno
duhovnjane, da so lepotičili in zaljšali cerkve, ter skrbel,

3

da so imeli umetniki in rokodelci v cerkvah vedno dosta
dela. Ne bodemo naštevali raznih kranjskih mest, trgov,
vasi, kjer so napravili nove oltarje, leče, orgle, križeve
pote, svete posode in cerkvena oblačila, kajti, da bi ho¬
teli napisati vse na drobno in posamno, pisati bi morali
o tem debelo knjigo. Omenimo naj tu le, da se je za
časa njega posebno ozaljšala in olepšala stolna cerkev, za
kar sta si zaslug pridobila tudi preč. gospoda sedanji
stolni prošt Josip Zupan  in uinrši stolni dekan Karol
Zorn;  slednji potegoval se je posebno za kupijo, katero
je tudi v istini prekrasno izdelal leta 1841. naš rojak M.
Langus.

Tudi lepo vbranega petja zvonov bil je Anton
Alojzij  prijatelj, vedoč, da ono opominja človeka naj¬
bolj, da naj se povzdigne čist proti čistim nebesam; po¬
svetil jih je od leta 1824. do 1859. blizu tisoč in sicer
skoro vse za cerkve svoje škofije.

Gotovo , da je vse to med verniki gojilo nadpoze-
mcljski čut in vzbujalo krepostno življenje. Da bi pa
krepost tudi lepo se razcvitala, čul je skrbni vladika
vedno nad duhovniki — dasi so bili vneti in vestni — in
nad vernimi; in sicer nad duhovniki, da so vestno spol-
novali sveto dolžnost svojo, da so ljudstvo o praznikih in
nedeljah zjutraj in popoldne v sv. veri podučevali in da
niso krščanskega poduka ne v vsakdanji ne v nedeljski
šoli opuščali. *) Da bi bil pa njihovo gorečnost do sve¬
tega poklica še bolj vnel in gojil, vpeljal je leta 1852.
duhovne vaje,  katere je navadno vsako leto on sam z
ginljivim govorom pričel in z iskrenim končal. Uže prvo
leto udeležilo se jih je 154 duhovnikov. Voditelj bil jim
je o. Dominik S ar tori  iz reda Krmelitev , ki je zbra-

*) Popravil in pomnožil jo tudi obrednik leta 1841., ter izdal leta
1848. knjigo za obhajanje godov škofije ljubljanske (Proprinm Sanc-
tornm); vnovič prestaviti je pa dal „branja in evangelije za nedelje
iii praznike 11 .

nim duhovnikom temeljito dokazal, kako mora spremljevati
življenje katoliškega tnašnika neprestano svetost, učenost
in delavnost.

Potem čul je vedno nad vernimi ter spodbujal jih
tudi sam k krepostnemu krščanskemu življenju, bodi si
za časa svojih vizitacij  ali v svojih preizvrstnih pa¬
stirskih listih.  ,,Zatorej , ljubi moji! -- kliče jim v
svojem predposlednjem postnem listu — molite pridno in
pobožno k Bogu, da Vam vero pomnoži; obiskujte pridno
hiše Gospodove, kjer Vam Vaši gospodje duhovni božjo
besedo oznamijejo , skrbno poslušajte besede sv. katoliške
cerkve in potrudite se, da njene nauke, ki jih v cerkvi in
v oblioji s pobožnimi kristjani slišite, v svojem srcu ohra¬
nite, jih premišljujete in po njih svoje življenje vravnate;
pridno se poslužujte skrivnosti svete vere, zlasti svetih za¬
kramentov svete pokore in presvetega Rešnjega telesa, ki
so najmočnejši hrana duhovnega življenja, in ki se Vam
dele v cerkvi; opravljajte dobra dela usmiljenja, sleherni
po svoji moči, in držite se nepremakljivo božje cerkve, ki
je steber in podslomba resnice, in je ravno zato nezmot¬
ljiva učiteljica prave vere, in bodite vdani cerkvi s tem,
da spolnujete njene zapovedi, med katerimi je tudi zapo¬
ved postiti se, spohiujtc jo tedaj po duhu svete cerkve;
zajemajte si pa tudi z vedno molitvijo v duhu in resnici,
bodi si v cerkvi ali v tihem domačem hramu, o praznikih
in delavnikih, novo duhovno moč iz studenca življenja.**
Vedoč pa, da bodo verniki tem rajši zadostili želji
njegovi, če bodo z duhovniki svojimi v miru in edinosti
živeli — zatreti je skušal vse, karkoli je kalilo vzajem¬
nost med njimi in njihovimi dušnimi pastirji. Med drugim
odpravil je zakon od 9. decembra 1. 1785., ki je veleval,
da morajo duhovnjajii nove župnije ali duhovnije dušnega
pastirja prejšnje stare župnije ravno tako v pridelkih in
v denarji plačevati, kakor prej, ki še niso imeli svoje
lastne nove duhovnije in duhovnika; in tudi štoluiuo je

— 24 —

dobival vsled zakona od 27. oktobra 1. 1783. dušni pastir
stare župnije. Ljudstvo je zadostovalo tej postavi z ne-
voljo in se silo, kajti ono ni zamoglo zapopasti, da spre¬
jema ptuj duhovnik plačilo za opravila , katera je oprav¬
ljal njihov domači. Nezadovoljnost rastla je od dne do
dne, ter vlada je morala izdati 25. januarja 1. 1819. ukaz,
vsled katerega zadobi plačilo za sveta opravila oni duhov¬
nik, ki jih opravlja. Ali ukaz ostane le na papirji in
stvar bi bila gotovo spet potihnila, ko ne bi bilo ljud¬
stvo osobito 1. 1848. odločno postopalo in branilo se pod¬
pirati krivice, ter drugič, ako ne bi bil knezoškof Wolf,
prijatelj in zagovornik resnice, delal na to, da se izpelje
pravični zakon. On sam je stvar preiskoval v posameznih
duhovnijah, ter tako vravnal dohodke s pomočjo deželne
vlade v treh letih.

Sedaj so duhovnjani radovoljno plačevali svojemu' duš¬
nemu pastirju to, kar so prej le se silo in težavo ptu-
jemu. Če pa niso zamogli v kaki ubožni duhovniji vzdr¬
ževati ga sami, pripomogel jim je preblagi knez in pod¬
piral duhovnika. V drugih župnijah pa zboljšal je pičle
župnijske dohodke z ustanovami, osobito v onih, katere
podeljuje škofijstvo , in sicer: v Jesenicah, Horjulu, sv.
Križi pri Tržiči, Kropi, Ljubnem, Srednji Vasi, v Bohinji,
Motniku, pri sv. Petru v Ljubljani, na Bledu, v Sori, na
Brezovici, Gorjah in Lichtenturnov beneficij v Idriji z
glavnico po 3000 gld., ter pri D. M. v Polji z enako usta¬
novo in se zemljiščem vredn. 1000 gold.; z glavnico po
2000 gld. pa, zboljšal je dohodke duhovnijam: Godovič, IIo-
tederšica, Lipoglav in Ovsiše; tudi stolnemu dekanu (ki ni
imel boljše plače od korarja) pomnožil je dohodke z usta¬
novo 5000 goldinarjev, in kot patron župnije Gorenji
Grad  na Štirskem, ondotnemu župniku z glavnico 4000
goldinarjev.

Tudi stanovanja je sezidal duhovnikom v revnih in
na novo ustanovljenih župnijah: Suhorji, Dragatuši in


— 25

Radoviči, dasi je potrosil za popravo lastnih škofijskih
poslopij na Kranjskem in Štirskem nad 80.000 gold.

Z eno besedo, preblagi vladika pripravljen je bil vse
storiti in vedno in povsod vernikom svojim pripomoči, da
so le se svojimi vrlimi dušnimi pastirji v zajemnosti in
edinosti živeli, in da so napredovali v pravem krščanskem
življenji. Da so pa v resnici napredovali, svedoči nam
krepostno življenje vernikov za časa njega sploh , ter tudi
neumrljivi vladika sam v svojem poslednjem postnem pa¬
stirskem listu*) 1. 1859.; on piše namreč med drugim:
„Z veliko tolažbo se moje srce vselej napolni in zelo me
veseli, kedar se spominjam, kar sem v poslednjem času
sam v Ljubljani videl in skusil, in kar se mi je iz vseh
krajev moje obširne škofije sporočevalo, namreč, da ste,
ljubi moji! tako radi in z veseljem službo božjo obisko¬
vali , tako pridno v cerkev bodili, zakramente sv. pokore
in sv. Rešnjega telesa pogosto prejemali, združeno molili,
uboge podpirali, se ojstro postili in se sploh lepo in spod-
budljivo obnašali.“

Anton Alojzij  pa ni živel le za dušno prosveto
vernikov v škofiji svoji, temveč poganjal se je tudi ne-
ustrašljivo in neprestano povsod za pravice svete katoliške
cerkve, osobito v škofovskih zborih na Dunaji  1. 1849.
in 1. 1856.

Ko je namreč napočila 1. 1848. narodom avstrijskim
svitla zarja svobode in samostaluosti, oglasili so se tudi
dostojanstveniki cerkveni in odločno zahtevali od vlade, da
oprosti cerkev zapon, v katere so jo liže v stoletji pre¬
tečenem vkovala kriva, pogubna načela Febronianizma
in Jožefi nižina,  in drugič, da ji podeli pravice sta¬
rodavne, katere sme in mora uživati ona, kot naprava
nebeškega Zveličarja.. Prvi oglasili so se: nadškof olonm-
ški, dunajski, solnograški in škof hruški, ter kmalu po-

*) Razposlalo ga je preeestito veliko namestništvo po njegovi

smrti.

— 26

tem škofje cerkvene okrajine K r anjsko-Pri  m o r s k e —
tedaj tudi Anton Alojzij;  odposlali so pisma državnemu
zboru v Kromeriž,  ki je imel nalog sostaviti ustavo
in  določiti razmere med cerkvijo in državo. Ali žal! dasi
so sedeli v državnem zboru nekateri vrli, zvesti in svobo¬
doljubni sinovi katoliške cerkve — kakor Hasehvantcr,
Saskie\vič , dr. Helfert — vendar niso pričakovali škofje
od zbora ničesar dobrega, kajti večina njega jih je uve-
rila, da hoče dati cerkvi le verige, ne zlatili, železne.

Ali k sreči stvar obrnila se je na bolje. Med tem
časom namreč, ko je državni zbor izkoval po dolgih, ne¬
potrebnih govorili komaj 14. paragrafov ustavnih pravic,
sostavil je sedanji naš vladar Fran Josip  (Ferdinandu
nasledili«;) z vrlimi ministri svojimi ustavo,  v kateri ne
podeljuje le narodom , temveč tudi cerkvi svobodo in sa-
mostalnost! §. 2. ustave se namreč glasi: »Cerkev vre-
dujc in opravlja svoje zadeve samostalno“.  To
je razglasil svitli cesar 4. marcija 1. 1849.

Da bi pa bili cerkveni dostojanstveniki sami vravnali
po ustavi cerkvene zadeve, sklical je cesar tretjo nedeljo
po Veljki noči (29. aprila) istega leta vse nadškofe in
škofe države svoje na Dunaj. Sešlo se jih je 35, med njimi
tudi naš knczoškof Anton Alojzij, ki seje  takoj po¬
tegnil za to, da so zborovali škofje brez navzočnosti vlad¬
nega komisarja. Zborovali so pa vsak dan dvakrat, ter
imeli 60 sej. Ko so se do dobra dogovorili, volili so
(predno so se razšli vsak na svoj dom) odbor 5 udov, ki
je pojasnil njihove sklepe Nj. veličanstvu in ministerstvu,
ter pričeto delo dovršil. V odbora sedel je tudi naš pre-
vzvišeni vladika, kjer je neumorno delal na to, da je cesar
uže 18. in 23. aprila 1. 1850. več škofijskih sklepov po¬
trdil ; med drugim: a) Škofje in verniki smejo brez poseb¬
nega dovoljenja vladarjevega v cerkvenih rečeh sv. očetu
dopisovati, b) Škofje smejo v cerkvenih rečeh ukazovati
duhovnikom in vernikom brez dovoljenja deželne oblasti.

— 21  —

C) Cesar imenuje škofe in nadškofe (razun solnograškega,
oloinuškega, sekovskega, lavantinskega in krškega), d)
škofje imajo oblast duhovnike, ki se pregreše v cerkve¬
nem oziru, po zakonih cerkvenih kaznovati in odstaviti,
e) Ker je večina prebivalcev avstrijskih katoliške vere,
prepovedujejo se strogo ob nedeljah in praznikih hlap¬
čevska dela. f)  Nihče ne more in ne sme podučevati ver¬
stva hodi-si v višjih ali nižjih šolah, ako mu ne privoli
vikši pastir škofije , v kateri je dotična šola. g) Ljudske
šole nadzoruje oblast cerkvena.

Glede družili škofijskih sklepov pa, dogovarjati se je
morala vlada z apostolskim sedežem, dokler nista (po svo¬
jih pooblaščencih kardinalu Vi al e- Pr el a, in dunajskem
nadškofu Ra us c k er-ju)  Nj. svetost papež Pij IX. in
Nj. c. kr. apostolsko veličanstvo Fran Josip I. 18. av¬
gusta 1. 1855. pogodbe  (concordat-a) sklenila, ter jo
tudi potrdila — prvi 3. novembra , in drugi 23. oktobra
ravno istega leta.

Kako je ganila Antona Alojzija vesela ta novica,
sveduči naj odlomek pisma , katerega je pisal on po po¬
godbi duhovnikom svojim 17. sveč. 1. 1856.: »častitljivi
bratje! veselimo se v Gospodu, da slovesno spoznava
svet sv. cerkev, kot neomadeženo nevesto sinu Božjega,
kar jc tudi v resnici. Ona je stanovanje sv. Duha (Efež.

2. 22.', steber in podlaga resnice (Tim. 3, 15); nji veljajo
besede: „Pojdite in učite vse narode, in krščujte jih v
imenu Očeta, Sina in sv. Duha, in učite jih spolnovati vse,
kar sem vam zapovedal (Mat. 28, 19, 20.). Ona je poze-
mcljskiin popotnikom edina nezmotljiva voditeljica v ne¬
beško domovino. Tudi država sedaj slovesuo spozna, da
je ona , kakor posamezni človek, svojo vikšo veljavo in
vse dobrote od nje dosegla, ter da ravno zato mora spo¬
štovati cerkvene svete postave. Pusti ji zatorej v njenem
lastnem krogu popolno svobodo, da zamorc njena zveli¬
čavna beseda seči na vse strani, in da se zamorc zaklad

— 28  —

milosti vsaditi v slehrno srce, ki hrepeni po nebeškem
kraljestvu. Kjer je svoboda, tam je delo veselo; človek
ve svoj namen, in njegovemu neupadljivemu srcu sveti
zvezda upanja, da se mu bode prav izšlo. Vkljub ognju
in meču, vkljub železju in derečim zverinam je sv. cerkev
v onih časih, ko se ni vrinila še nobena ptuja moč v
njeno notranje življenje, nevero podrla, divje ljudstva du¬
hovno olikala. Ne bo li zamogla tudi sveta premagati, ki
je pozabil Kristusove obljube, za prihodno življenje pa
nima ne upanja ne strahu, zdaj  ga premagati, ko ne
teče le bogati ton življenja skoz vse žile njenega duhov¬
nega telesa, temveč ko bode tudi država sveto njeno po¬
četje v časni in večni blagor človeštva z vsemi močmi
podperala.

Preljubi v Kristusu! kaj pa pričakujeta odslej naj-
vikša oblastnika na zemlji, papež in cesar, od nas, ki
smo v službi svetišča Božjega? — Da z vsemi močmi in
zvesto delujemo za namen, ki ga je imel naš preš vitli
cesar, ko je pogodbo sklepal, namreč , da se potrudimo
duhovne podlage občinskega reda in blagor ljudstev ob¬
noviti in utrditi.

Nič nas več ne zadržuje, svetu očitno oznanovati,
kaj je dopadljiva in popolna volja Božja. Svobodna je
cerkev Božja; — mi smo delivci njenih svetih skrivnosti,
naša dolžnost je ljudem odperati globočino modrosti in
svetosti Božje, ki je v vernem in djanskem nauku naše
sv. cerkve, da se ljudstva radovoljno podvržejo sladkemu
jarmu Kristusovemu, in veseli dajo Bogu, kar je Bož¬
jega, cesarju, kar je cesarjevega. Naša naloga je, da veli¬
čanstvo katoliškega bogočastja razodevamo, ter s tem po¬
svetna srca k nebeškim željam povzdigujemo. Naša dolž¬
nost je, da čast zakonske zveze ohranimo, in družbino,
ki je korenina človeške družbe, posvečujemo in vse ob¬
činstvo prenovimo. Naša sveta dolžnost je, pri odgoji
mladega zaroda seme čednosti v mehka srca mladosti za-

Sejati, in jo za ljubezen Kristusovo pridobiti. Naša naloga
je, da pečat svetega križa vsem mnogoterim vedam vtis¬
nemo , in ne dopustimo , da bi se šopirila ošabna svetna
modrost in duše pogubljevala. In to storimo tem laglje,
ker nas na svetu nič več ne zadržuje, povzdigniti krščan¬
sko življenje v sebi in druzik. Naše srce se je razveselje¬
valo , ko je pogodba bila sklenjena, in po pravici; pa
naše razveseljevanje veljalo je pomnoženemu delu, ki smo
ga dobili v Božjo čast in ljudem v častni in večni blagor.
Svet na nas gleda in pričakuje del duhovnega napredka.
Čemu pač doslej toliko tožb, da se jo oviralo cerkveno
življenje, ako bi zdaj, ker so vse opovere odpadle, naša
gorečnost za hišo Božjo ne bila bolj sveta, naša ljubezen
gorkejša? Nakopali bi si potem po pravici grajo vrstnikov
in naslednikov.

Gospod je uže večkrat svetu z najtrdnejšimi dokazi
spričal, da postave državljanske družbe mora utrditi cer¬
kev. Nasproti pa so viharji, ki so naš del sveta pretresli,
dosta očitno učili, kako dobro je za cerkev, da tudi de¬
želska oblast z močno svojo roko strasti kroti. Ne bo¬
demo zatorej nikedar opustili, v 'imenu Božjem vernim
oznanovati, da je tudi državna obl ast od Boga, in da si
oni, ki se jej vstavlja, nakopuje prekletstvo Božje. Ako
kedaj, je pač zdaj želeti, da deželska in duhovska oblast
med sabo v edinosti živite, da se brani na zemlji kraljestvo
Božje. Avstrijski presvitli cesar je skrbel zatorej v prvi
vrsti za to, da je ravno to edinost v obširnem svojem ce¬
sarstvu čisto in nepretresljivo vtemelil. Bog je blagoslovil
njegov trud, ker v splošno veselje vseh dobrih in poštenih
katoličanov dognal je pogodbo z apostolskim sedežem.
Zato hvaležno mu bode za blagor Avstrije in za vspeh
svete cerkve vneto 8rce vedno, ter blagrovalo dan, ko se
je pogodba kakor svitla zvezda v zgodovini prikazala."

Z ginjenim srcem je tedaj sprejel Anton Alojzij
veselo to vest in pozdravil pogodbo kot svitlo zarjo Ie-

4

- 30

pega jasnega dne, kjer bode sveta cerkev svobodno raz¬
vijala prapor zveličanja in prosto delovala v blagor večni
in časni tolikanj hrepenečega človeštva. Da bi bila pa
svoboda rodila najlepše sade , spodbujal je pri tej priliki
duhovnike še k veči marljivosti v prevzvišenem poklicu.
Opomiujal jih je, da ne zahteva neprestane vztrajnosti v
sveti službi le najsvetejša njihova dolžnost, temveč tudi
čuti hvaležnosti do Nj. svetosti papeža in Nj. veličanstva
cesarja, ki sta s pogodbo zasejala med človeštvo najrodo-
vitnejše seme k novi močni rasti cerkvenega in vernega
življenja in tudi položila ž njo najmočnejšo podlago k trd¬
nemu in stanovitnemu občinskemu redu. Z najboljšim vspe-
hom delovati pa bode odslej tem lajše, — mislil si je
prevzvišeui vladika — ker je pogodba tudi podrla na
slabi podlagi sezidane zlobne zisteme nekaterih brezverskih
iu mogoče puhlih glav, ki so naravnost tajile nebeški,
božji izvor svete cerkve. Iu ravno zato prepeva Anton
Alojzij  še posebej slavo habsburškemu dedu, ker je pri¬
pognil, vsled svojega globokega krščanskega prepričanja,
s pogodbo tudi te, ne oziraje se na njihovo zlobno orožje
zvijač, laži in krivih presoj. Premnogo koristil je pa tudi
državi, kajti sovražniki cerkve so bili tudi sovražniki ob¬
činskega miru — katoliške Avstrije.

Vesel tedaj slavne zmage, šel je za pravice svete
katoliške cerkve zelo vneti vikši pastir drugo nedeljo po
Veliki noči 1. 1856. na Dunaj, kamor sta poklicala Nj.
svetost papež Pij IX. in Nj. veličanstvo cesar Fran Josip
(prvi po svojem poslaniku Via le Prela, drugi po pred¬
sedniku ministerstva grofu Tkun-u) vse škofe in nadškofe
avstrijske, da so se pogovorili, kako naj bi bili pogodbo
povsod enakomerno izpeljali in spolnovali. In kakor leta
1849., tako je tudi sedaj Anton Alojzij  z veljavno be¬
sedo pripomogel, da so se posvetovanja vspešno vršila
in 17. junija v občno zadovoljnost dovršila. Naposled ženo
ga še čuti hvaležnosti k presvitlemu cesarju, da sc mu

— 31 —

zahvali z drugimi vikšimi pastirji v latinskem pismu za
podporo in varstvo sv. katoliške cerkve; prosi ga pa tudi
z drugimi, da bi blagovolil podpirati cerkev z močno svojo
roko še v prihodnje. Temu je pritrdil cesar v latinskem
odgovoru , katerega je končal z pomenljivimi in vladarja
vrednimi besedami: „Zaupajte mi, kakor jaz Vam
zaupam!"  Ponosen na mogočnega varuha sv. cerkve, in
da je ona sedaj prosta v prosti državi, vrne se z Nj. eksce¬
lenco prevzvišenim knezo-nadškofom goriškim dr. Andr.
Gollmay er-jem  *) in sedanjim prečestitim gospodom
kanonikom dr. Gogalo**)  28. junija istega leta domov,
ter vravna takoj cerkvene zadeve po pogodbi.

Pristavimo naj tu, da je podaril Nj. veličanstvo Fran
Josip, Antonu Alojziju  (in drugim 1. 1856. na Du-
naji zbranim škofom) v spomin pogodbe srebrno svetinjo.
Ona je jako pomenljiva; ima namreč na sprednji strani dve
ženski podobi, ki pomenite cerkev in državo. Podobo dr¬
žave spoznaš po orožni obleki, po meči, žezlu (znam. moči
in sile) in po škitu se c. kr. orlom. Cerkev je pa podoba
bolj zavita, ki objema z enako roko sv. križ, z drugo pa
drži grb sv. očeta z ključi sv. Petra in palmovo vejo. Na¬
sprotna nju postava navidstavi edinost obeh v blagor dušni
in telesni podložnih. Na zadnji strani pa čitaš napis : ,,Im-
perii cutn sacerdotio concordia sancita Vienuae 18. August
MDCCCLV.", to je: Pogodba države s cerkvijo sklenjena
na Dunaji 18. avgusta leta 1855.

*) V škofa je posvetil Nj. ekscelenco Anton Alojzij >2. junija 1.
1855. v stolnici ljubljanski.

**) Dovršil je namreč na Dunaji istega lota meseca maja višje bo-
goslovske študije, a ostal za časa škofovskih posvetovanj tamkej v pod¬
poro svojemu škofu Wolfu.

— 32 —

II. b)

Spremljali smo doslej neumrljivega vladiko na polji
duševnem in videli, da je delal tu neumorno in sado-
nosno za večno prosveto vernikov in provspeh sv. cerkve.
A njegovo za splošno srečo človeštva tolikanj vneto srce,
bilo in gorelo je tudi za časno blagostanje ljudstva. Oso-
bito vnet je bil za napredek in blagor stanu kmetijskega;
v to svrho vpisal se je takoj o nastopu prevzvišene službe
v kmetijsko družbo kranjsko, štirsko in koroško; prvi je
še celo predsedoval leta 1834. in 1. 1835. Enako je pod¬
piral družbe obrtnijske in zdatno pripomogel, da so se
bližale svojemu namenu.

Siromakom pa, ki niso zamogli se preživeti, lajšal je
bedo njihovo z miloščino. Bodi-si v Ljubljani, na Goričanah,
v Gorenjem Gradu ali kjerkoli je bival, povsod je trosil
milodarov — večidel takim ubožcem, katerim ni zamogel
pomočile z 1 ali 2 gld. Bil je tudi predsednik sir o maš¬
ni ci ljubljanski  (osnovana 1. 1820.j skoro 26 let, to
je od leta 1824 - 1850. , dokler ni prevzelo mestno stara-
šinstvo samo oskrbništva. Kako vestno je oskrboval siro-
mašnico, svedoči njeno premoženje, ki jo brojilo o nastopu
njegovem 1824. leta 70.000 gold., a pri odstopu predsed-
ništva 209.090 gold. v glavnici in 100.000 gold. v ustano¬
vah za uboge.

Kaj je bil on ubogim učencem in šolam, slišali smo
uže, ko smo govorili o Alojzijevišči in o njem kot šol¬
skem nadzorniku; pristavimo naj til le, da je ustanovil
tudi 1. 1841. o smrti svojega očeta 3 ustanove po 80 gold.
za uboge pridne učence mesta idrijskega. Enako je bil
zaščitnik in dobrotnik dobrodelnim napravam, vednostnim
društvom, in sploh vsemu, karkoli je pospeševalo časno
blagostanje širje domovine Avstrije  in ožje domovine
Kranjske.

— 33 —

Tudi  za  svobodo in omiko milega mu naroda slo¬
venskega bil je jako vnet, da-si sta bila stara njegova
roditelja po rodu trda Nemca (preselila sta se namreč se
svojim sinom, to je, očetom Alojzijevim, iz Dunaja v Idrijo).
Z rodoljubnim srcem je pozdravil leto 1848., kjer je na¬
počila narodu našemu zarja boljše prihodnosti ter z vese¬
ljem je opazoval, kako hitro napreduje jezik slovenski v
omiki. Ali ljubil je narod v istini tudi djansko, kajti po¬
daril mu je med drugim prekrasna dva spomenika sveto
pismo in slovar.

Sveto pismo so imeli Slovenci uže v devetem sto¬
letji; poslovenil ga je sv. Metod  leta 870. se svojimi
učenci. Ali kakor je preganjala divja strast sveta brata,
nju učence in njihove spise, tako preganjala je tudi sv.
pismo slovensko. Kam je prešlo, ne ve nihče. In tako
bili so Slovenci brez svetega pisma do 16. stoletja. V
tem času namreč ga je prestavil in dal na svetlo prote¬
stant Dalmatin z Bohoričem,  se ve, da v duhu no-
voverskem — zelo napačno; zato prepovedala ga je višja
cerkvena oblast razširjati med katoliškimi Slovenci; le du¬
hovnikom je pripustila, da so ga brali, ker niso imeli dru-
zega pripravnega v jeziku domačem. Še le leta 1784. pri¬
čneta iskrena slovenska pisatelja Jurij Japel,  župnik in
dekan v Naklem, in Blaž Kumerdej,  vodja ljubljanskih
ljudskih šol, z nekaterimi drugimi pisatelji prestavljati
sveto pismo v pravem duhu katoliškem; dovršili so ga 1.
1802. Z velikim veseljem ga je kupovalo in čitalo pobožno
slovensko ljudstvo — tako, da je kmalu pošlo v prvem
in drugem natisu. Zato tedaj, in ker se je slovenščina
v teku časa zelo zboljšala in olikala, želeli so Slovenci
iskreno, da bi njihovi pisatelji na novo poslovenili sveto
pismo in izdali ga na svetlo. Uže je hotel ustreči tej želji
neumrljivi vladika Slomšek,  a strašijo ga preveliki stro¬
ški. Posvetuje se v to svrho se Nj. ekscelenco sedanjim
prevzvišenim knezo-nadškofom goriškim dr. Andr. Goli-

— 34 —

mayer-jem, tedanjim profesorjem v bogoslovji ljubljan¬
skem, potem z Jur. Zupan-om,  Jož. Burger-j e m in
BI. Potočnikom.  Ali žal! posvetuje se brez vspeha —
dokler ne razveseli njih in vseh vernih Slovencev prera-
dostna vest, da hoče preblagi mecen Anton Alojzij
na svoje lastne stroške izdati sveto pismo starega in no¬
vega zakona v jeziku slovenskem in sicer z razlago po
dr. Fr. Allio-lu. Vredovanje preimenitnega, a tudi težav¬
nega dela izroči duhovnemu vodniku v semenišči ljubljan¬
skem, sedanjemu stolnemu dekanu prezasluženemu gosp.
Juriju Volc-u.  Delal je marljivo, ter dovršil s pomočjo
nekaterih drugih slovenskih pisateljev, osobito prečestitih
gospodov A. Zameji  c a in Luk. Jerana,  novi zakon
uže 1. 1856., stari zakon pa 1. 1863., ravno o tisočletnici
apostolov slovanskih Cirila in Metoda. Prestavili so pa
sv. pismo skoro po besedi po latinski Vulgati, kakor pri¬
poroča zbor tridentinski.

Drugi „monumentum perenne“ postavil si je Anton
Alojzij,  da je izdal nemško-slovenski slovar, katerega
pričetnik je Vodnik.  On namreč je prehodil prvi hribe
in doline, iskaje zanj med kmeti besedi ter zraven pre¬
biral učena dela: Jambrošiča, Troca, Tomse, Dobrovskega,
Rodde-ta in Stulli-a, da bi bil tako dovršil slovar po uzoru
svojem. A z vsem tem še ne zadovoljen, iskal je besedi v
slovarji „dičtionarium“ leta 1704. natisnjenem v Moskvi,
v slovnici Popovičevi in v spisih Smotrinskovih, Sovičevih,
Frencellovih itd., naj so bili pisani s cirilico ali glagolico.
Nikedar pa ni vzel ptuje besede v slovar svoj, da ni bila
v duhu jezika slovenskega; tako je nabral za 30.000 nem¬
ških besedi slovenskih, in sicer dobrih slovenskih. Za pod¬
lago slovarju si je izbral takrat najboljši nemški besed¬
njak Adelungov. Leta 1813. mislil je dokončati delo in
izdal je v to svrlio za poskušnjo eno polo. Izračunil je
celo delo na več kot 80 pol srednje osinirke in želel ga
dati v ličnem natisu na svetlo. Ker pa ni imel denarja,

da bi bil izdal slovar na svoje stroške, razpisal je naročbo:
Ali vojska je vstala — in zaostalo je ž njo tudi namenjeno
delo. In tudi slavni mož umrl je 8. prosenca leta 1819.
Rokopis je ukupil po smrti njegovi nepozabljivi tržaški
škof Ravnikar  za 130 gold. ter ga pozneje podaril prof.
Metelku.  A tudi v njegovih rokah ostal bi bil rokopis
skoro gotovo le rokopis , ako ga ne bi bilo prosilo Slo¬
vensko društvo 11  1. 1848. (pod vodstvom nadomestljivega
dr. Bleiweisa  ',  da naj ga blagovoli posoditi društvu za
izdelek slovarja. Metelko vstreže z veseljem društvu , ki
sc loti takoj težavnega dela; dovršilo ga je se združeno
pripomočjo veljavnih slovenskih pisateljev. Ali tudi dru¬
štvu je, kakor Vodniku, manjkalo denarja, da bi bilo iz¬
dalo drago delo. Rokopis ostal je zopet rokopis, dokler
ne izreče preblagi vladika Anton Alojzij  v nekem po¬
govoru z dr. 131eiweisoin 28. decembra leta 1853. bla-
gosrčnih, domoljubnih besedi: Vstani slovar!

Stvar sc je vršila tako-le: Dr. Bleiweis  je šel nam¬
reč omenjenega dne k milostljivemu knezoškofu, da bi mu
bil podaril svoj „koledarček“ za leto 1854., ki je istega
leta razveselil Slovence s podobo Vodnikovo in njega živo-
topisom. Ko pa vikši pastir o tej priliki omeni Vodnika
in njegovega nedovršenega slovarja, opiše dr. Bleiweis
novejšo zgodovino njegovo in izreče željo, da bi Bog po¬
slal Slovencem mecena, ki bi izdati hotel veliko delo Vod¬
nikovo , po katerem hrepeni ne le slovenski in slovanski
svet, temveč tudi Nemci. In takoj se rodi v plemeniti duši
preblazega kneza misel in sklep — biti narodu svojemu
tolikanj zaželjeni dobrotnik! Še istega leta pričnejo izde¬
lovati veliki nernško-slovenski slovar; vrednik bil mu je
slavni jezikoslovec naš, gospod M. Cigale  na Dunaji,
katerega je v to svrha voljen odbor prevzvišenemu knezo¬
škofu priporočil. Ali žal! dasi so hiteli z izdelovanjem,
vendar ni včakal blagi mecen, da bi bil zagledal slovar
beli dan. Morana namreč prehitela ga je in upihnila um

luč življenja eno leto prej. Ali zvest obljubi, zapovedal
je v oporoki svojemu glavnemu dediču „Alojzijevišču“ , da
preskrbi iz zapuščine njegove izdajo bodi-si nemško-slo-
venskega in o priliki tudi slovensko-nemškega dela. Prvi
je razveselil Slovence 1. 18GO. v 6000 iztisih , vsak iztis
obsegajoč 126% tiskanih pol; drugi pa izdeljuje se sedaj,
in vrli odbor, ki stoji imenitnemu, a težavnemu delu na
čelu, nam je porok, da pride skoro in v občno zadovoljnost
na svetlo.

III.

Ni čudo tedaj, da je ljudstvo zato visoko čislalo bla-
godušuega svojega dobrotnika in gojilo do njega najpresrč-
nejša čutila hvaležnosti, tembolj, ker so priznavali njegove
neprecenljive zasluge tudi dostojanstveniki najvišji. Av¬
strijski vladarji namreč, ki so opazovali z bistrim svojim
očesom vedno njegova vzorna dela, bodi-si na polji cerkve¬
nem ali svetnem, obsipali so ga s takimi častmi, kakoršue
dosegajo le najzaslužnejši cerkveni in svetni dostojanstve¬
niki. Tako ga je imenoval 1. 1826. — kakor smo uže sli¬
šali — cesar Fran I. knezom;  Ferdinand I. 6. sep¬
tembra 1. 1844. svojim skrivnim svetovalcem,  ter
sedanji vladar 1. 1850. komendnikom cesar, avstrij¬
skega Fran-Josipovega reda  in o poroki svoji s
presvitlo cesarico Elizabeto  1. 1854. vitezom c e s. av¬
strijskega reda železne krone I. vrste.

Poslavila ga je tudi stolica Kranjske s tem, da ga
je imenovala 29. novembra 1. 1849. svojim častnim ob¬
čanom.  Enako častne diplome  poslale so mu razna
društva: 1. 1826. kmetijska družba kranjska in leta 1830.
štirska in koroška; 1. 1838. obrtuijsko društvo avstrijsko
nad Anižo; 1. 1841. deželni muzej kranjski; 1. 1845. in
1854. zgodovinsko društvo kranjsko itd.

Posebno pa skušali so se nmogobrojui čestilci vele-
zasluženega vladike v dokazih presrčne hvaležnosti o nje¬
govi drugi ali zlati maši,  katero je obhajal slavni knez
— čil in močan na duhu in telesu — 15. in 17. decembra
1. 1854. Naj to slavnost opišemo.

Ker deli ljudem le Oče vsemogočni darove svoje, iz¬
postavili so v stolnici v zahvalo prvi dan slovesnosti 15.
decembra uže ob 6. uri zjutraj presveto Rešnje Telo do
107,2  ure predpoldne; med tem darovale so se Najvikšemu
nekrvave daritve za prevzvišenega jubilanta, verniki pa
so neprenehoma molili in prosili dobrotljivega Boga, da
bi blagovolil še mnogo let ohraniti jim preljubljenega vik-
šega pastirja. Tudi na deželi po celi škofiji obhajali so
duhovniki z verniki ravno ta dan v to svrho posebno
službo božjo.

Ako si pa šel namerno ob 10. uri zjutraj mimo kne-
zoškofijske palače, videl si razne deputacije iz dežele in
Ljubljane, ki so hodile se poklanjat prezaslužnemu jubi¬
lantu. Prvi poklonili so se mu duhovniki ljubljanski z
mnogimi dekani in župniki iz dežele, na čelu stolni dekan
Karol Zorn.  Naznanil mu je v imenu pričujoče in ne-
pričujoče kranjske duhovščine presrčno veselje, ki obdaja
srca njihova o petdesetletnici njegovega mašništva; potem
podaril mu je v znamenje presrčne hvaležnosti in ljubezni
latinsko slavilno pismo v prekrasnem zavitku ter prosil
ga naposled, da blagovoli vse pričujoče blagosloviti. Vsi
pokleknejo. Vikši pastir razprosti roke in blagoslovi kle¬
čeče mašnike. To je ginilo prevzvišenega kneza tako , da
ni mogel izraziti duhovnikom zahvale svoje z besedo, tem¬
več le z rosnim očesom. Za duhovščino nastopijo Aloj¬
zi  jan  c i, ter poklonijo mu slavilno pismo v latinskem je¬
ziku, zahvaljevaje se. mu za preobile dobrote, ki jim jih
deli še vedno Nj. milost. Kmalu potem prišel je deželni
glavar grof Chorinsky  z obilo množico svetnih gospodov
vseh stanov, ter poklonil se ž njimi preblagemu knezu,

izročivši mu tudi: nemško slavilno pismo, ld se glasi v
slovenskem prevodu tako-le:

„Presvitli, prečestiti Knez !“

„Gotovo bode današnji dan, ko milostljivi Knez pra¬
znujete petdesetletno obletnico duhovskega posvečenja, v
srcu Kranjcev obudil iskrene čute najsrčnejše hvaležnosti
do Vsegamogočnega, da Vas je po vseli potili blazega
življenja Vašega z močno svojo roko varoval in okrepčc-
val, — in do Vas zvestega sina domovine, kateri uže
mnogo mnogo let darujete vso svojo ljubezen in udanost,
in kot vikši dušni pastir uže 30 let zvesto čujete nad nje
najvikšim blagrom, ter jo vodite po poti božjega strahu in
pobožnosti. Zares! ponosno se ozira Kranjska na Vas,
in Vas uvrstuje med najvrednejše sinove svoje,
ter se Vam, milostni Knez, živo zahvaljuje za toliko bla-
godušna dela Vaša!“

„Milostljivi Knez ! Vi ste z velikodušno pripomočjo
napravljali cerkve tam,  kjer revščina ljudstva ni bila v
stanu jih napraviti! — Vi ste ustanovili iz lastnega pre¬
moženja zaklade, ki bodo pripomogli duhovnikom preži¬
veti se tudi v takih krajih, kjer so bili dohodki doslej
revni. — Vi ste z napravo in osnovo semenišča, v kate¬
rem se izgojujejo nadarjeni pa siromašni mladeniči, za vso
večne čase utemeljili izgojišče vrlih duhovnov! — Vi ste
blagodušno darovali zaklad, da pride na svetlo obširni slo¬
venski slovnik, in ste tako zagotovili domačemu jeziku
krepko podporo! — V najskrivnejši in samotnejši kotiček
dežele, kamor bode prišel mlad duhovnik, spremljala ga
bode Vaša milosrčnost, ki ga je preskrbela s knjigami, iz
katerih bode zajemal blagouosno daljne omike! — Sami
siromakom pribežališče, ste tudi kot predsednik ljubljanske
ubožnice po 251etnem oskrbovanji ubožnega denarja in
miloščine mestni občini zagotovili pripomočke, ki zamorejo

— 39 —

bedo revnih zdatno tolažiti! Z eno besedo: zaslužili ste
si se slavnimi deli svojimi blago voljnost presvitlega vla¬
darja in čutila hvaležnosti ne le sedanjega rodu , temveč
tudi poznih naših potomcev. 11

„Dovolite tedaj, mili Knez, da podpisani v svojem
imenu in v imenu vseh prebivalcev dežele kranjske Vam
današnji slovesni dan izrekajo to, kar čutijo njihova srca,
iz katerih živo klije iskrena želja: Da bi Vas, milostni
Knez, še dolgo dolgo v preblagi delavnosti Vaši slavili!“

V Ljubljani 15. decembra 1. 1854.

(Podpisi.)

Z veseljem je sprejel prevzvišeni jubilant ta spomi¬
nek hvaležnosti in ljubezni , ter zahvalil se za-nj z gin-
Ijivo besedo gospodu glavarju in drugim. Ker je pa de¬
želni glavar omenil, da tudi Nj. veličanstvo presvitli cesar
ni pozabil tega dne in ga poslavil z velikim križem Leo¬
poldovega reda,  odgovori milostljivi knez, da za toliko
čast — uže drugo v tem letu — dostojno zahvaliti se, pri¬
manjkuje mu besedi in da je to poslavljanje le znamenje
prevelike blagovoljnosti presvitlega vladarja do njega. Po¬
tem izroči mu mestni župan dr. Burger krasen kelih,
katerega so mu poklonili ljubljanski meščanje v veseli
spomin tega dne. Tudi ta spominek blagovolil je sprejeti
preblagi knez srčno, kakor slavilno pismo, ki mu ga je
poklonil baron Codelli vimenu zgodovinskega dru¬
štva  kranjskega. Poslednjič izročil je še pokojni Blaznik
blagodušnemu mecenu prvi  iztis prve pole  nemško-slo-
venskega slovnika, ki se je pričel ravno tiskati v njegovi
tiskarni. Zapela mu je tudi ta dan hvaležna Slove¬
nija  sledeči slavospev:

— 40

lli komaj prebudi' se moja Vila,

Jfar boljši Knez! kot mašnik bit’ si jel;

Tu Vodniku sc giblje pevska žila,

Q) mojem slovniku se vname oei.

jjfa šolah slej je Tvoja luč svetila,

Izdaje slovnik tu jo skor vesel;

|]p moj pokrije Pevčeva gomila,
lij Ti v Primorji še si bil moj del.

lijubijanski stol si vredno Ti posedel,

©gnjen za blagor duš skerbeti vedel,

|n mojo Vilo marno vso poznal.

J^daj mašnik petokrat deseto leto,

|zveršil domu si vošilo vneto:

|| veko „slovnik“ Te bo zglasoval!

Cerkvena slovesnost pa vršila se je v nedeljo potem
17. decembra. Povišali ste jo posebno ti-le veseli dogodbi.
Pel je namreč v stolnici pred slovesno zlato mašo pre-
vzvišenega knezoškofa čest. gospod Prim ož P eterlin
novo mašo, katerega je posvetil slavni vladika 15. de¬
cembra v ravno tisti škofijski Kapeli v mašnika , v kateri
je bil posvečen on sam pred 50 leti; in druga redka slo¬
vesnost, da je krstil takoj po novi maši uže imenovanega
gospoda — veleslavni in neumrljivi vladika Anton Slom¬
šek  „Jož.efa Kranjskega",  katerega je pripeljal iz
pekoče Afrike prezaslužni rnonsig. Luka Jeran.

Ko se je približala ‘/a 10. ura, stopil je sedanji
prevzvišeni gospod knezoškof  v stolnici na lečo;
opisoval je z njemu lastno ginljivo besedo mnogobrojnim
poslušalcem pomen redke slavnosti, opomiujevaje jih na
neprecenljive zasluge milostljivega jubilanta; opozoril jih
pa tudi, da so svojemu velikemu dobrotniku le tedaj res¬
nično hvaležni, ako imajo živo vero; vir velikodušnosti in
blogosrčuosti preblazega vladike namreč bila je le njegova

— 41 -

trdna živa vera. Po dokončanem slavnostnem govoru pa
zapeli so zvonovi, orgle, pevci in v lepo ozaljšano stol¬
nico pomikala se je dolga vrsta gg. duhovnikov v cerkveni
opravi, na čelu slavni jubilant s prečestitim lavantinskim
škofom Antonom. Pričela se je sv. maša, katero je pel
prevzvišeni zlatomašnik z močnim glasom in se spodbudno
pobožnostjo. Po sv. maši birmal je Jožefa Kranjskega,
kateremu je bil boter gosp. Janez Baumgartner.  Na
to spremila je prečestita duhovščina se svetnimi dostojan¬
stveniki vseh stanov preljubljenega jubilanta v njegovo pa¬
lačo, ter ponavljala čutila hvaležnosti pri bogato obloženi
mizi dolgo v popoldne.

Tako se je končala slovesnost, katere so se vdeležili
duhovni in verni vseh stanov s toliko gorečnostjo, da so jo
pomnili in jo bodo pomnili do poslednjega zdihljeja. Pre¬
blagi vladika pa globoko ginjen, zahvalil se je takoj po
gg. dekanih vsem duhovnikom in vernim za presrčne čute
njihove ljubezni, in pozneje še posebej v svojem postnem
pastirskem listu 5. svečana 1. 1855.; tu piše namreč med
drugim: ,,Z ginjenim srcem zahvaljujem se Vam preljubi
Verni, za iskreno ljubezen , ki ste mi jo skazali o moji
drugi novi maši. Sladke tolažbe, predragi v Kristusu! s
katero ste oveselili mojo dušo, pozabil ne bodem vekomaj."

Da ni pozabil sladke tolažbe, svedoči vsestransko
delovenje in požrtvovalnost njegova tudi po zlati maši,
o čemur smo slišali uže na drugem mestu. Ali žal,  da
so jele pešati tudi njegove telesne moči in da se je bli¬
žala predragemu njegovemu življenju neusmiljena smrt s
koščeno svojo roko. *)

Pešati pa je jel preljubljeni knez meseca avgusta 1.
1858., kmalu potem , ko je posvetil Suhorcem in Draga -
tušcem cerkev. Da bi bil okreval, preselil se je iz Ljub¬
ljane na Goričane, ali tudi tli ni ugajal zrak njegovemu

*) črtice o bolezni in smrti preblazega vladike povzeli smo iz
„Danice“ letnik XII. listu 4. str. 26 in 27. Pis.

— 42 —

oslabelemu telesu. Vrue sc zopet v Ljubljano; in da-si
zelo slaboten, opravlja vsa škofijska tlela sam. In še le
čez dolgo potem, ko so ga prijatelji nagovarjali, naj si
izvoli pomočnika, imenuje 11. novembra istega leta nepo¬
zabljivega prošta Ant. Kosa general-vikarjem. Ali vkljub
temu , delal je vendar neprenehoma še sam (koncipiral,
revidiral itd.) kakor prej, tako, da mu ni bilo znati v opra¬
vilih nikakoršne bolezni.

Videzno slabil je pa z novim 1. 1859. Na svečnico
maševal je v kapelici svoji zadnjič — bila je ravno sreda.
V soboto potem 5. svečana bil je v kapelici pri sv. maši,
katero je bral njegov dvorni kaplan čest. gospod Anton
Tavčar; ali ravno ko ta „slavo“ ali „glorio“ moli, pride
mu slabo , in sicer tako hudo , da se sklone. Služabnik
pomaga mu kviško in ga prosi, naj bi šel v posteljo. Ali
pobožni vikši pastir hoče se udeležiti sv. maše do konca;
da bi laglje prebil, sede. K povzdigovanji je še po¬
kleknil; al zmešan bil je vendar vso mašo, premetoval je
liste po knjigi, kakor da ne bi bil zamogel pravega najti.
Tudi brevirja ni zamogel ta dan opraviti, tožil je nam¬
reč svojemu general-vikarju Antonu Kosu: „Ich kanu hcute
mit dem Brevier nicht fertig werden“. Lep dokaz, kako
vesten je bil Anton Alojzij v svojih duhovnih opravilih.
Po sv. maši ni mogel iti sam iz kapele, peljati sta ga mo¬
rala strežaja ob straneh. Roke so se mu tresle in ves
život je otrpnil. Zdravniki so trdili, da ga je zadel mr-
tud in sicer ravno o gloriji, ko mu je slabo prišlo; zato
se je držal ves čas le bolj na eno stran.

Ker je bilo tedaj življenje v nevarnosti, spovedal 'ga
je takoj pokojni o. Benvenut,  obhajal pa z veliko slo¬
vesnostjo general-vikarij. Vsi prečestiti gg. kanoniki, drugi
duhovniki in bogoslovci bili so se svečami vroči pričujoči.
Takrat sedel je še na stolu in vse dotične molitve z pri¬
čujočimi duhovniki izmolil, sv. Popotnico pa sprejel je kleče
z veliko pobožnostjo.

Ko ga je vprašal potem geaeral-vikarij, bode li kaj
podpisoval — ukazal si je prihraniti le podpise do c. kr.
vlade, druge uradne stvari pa podpisati. Pristavimo naj
tu , da poslednja prošnja, ki jo je uslišal in privolil mi¬
lostljivi knez, bil je ljudski misijon v Šmartnem pri
Kranji.

Daši zelo slab, vendar ni hotel iti v soboto v po¬
steljo , temveč sedel je na stolu. Proti večeru mu je ne¬
koliko odleglo, tako, da je bil pri večerji še precej zgo¬
voren; ulegel se je še le zvečer ob pol 10. uri. Ne na-
dejaje se hudega pogovarjal se je prav živo in dolgo še s
pričujočimi duhovnimi gospodi. Ali ko sc je približala
tretja ura v nedeljo jutro , obšle so ga hude težave in
govoril ni druzega, nego da je čestokrat ponavljal besede:
„Domine, Domine Jesu Christe!"  to je: „0 Go¬
spod, Gospod Jezus Kristus 1 '. To so bile tudi njegove po¬
slednje umljive besede, ki so jih pričujoči slišali iz nje¬
govih ust.

V nedeljo ob pol 10. uri podelil mu je general-vikarij
Anton Kos zakrament sv. poslednjega olja. Poslužili so se
potem vseh znanih pripomočkov, da bi bili le ohranili
predrago življenje; brzojavili so v Gradec po slavnega
zdravnika dr. Lo b p reisa , kije  prišel takoj popoludne.
Hoteli so bolniku naznaniti njegov prihod, a ta ni mogel
več govoriti. Vžil je dva požirka vode, odprl še enkrat
prav zelo oči, pogledal in zdihnil: „Doinine, Domine Jesu
Christe P‘ Zdravnik stavil mu je na sence pijavk, kajti kri
zalivala mu je možgane; toda slabost bila je uže prema¬
gala, in nad smrtjo gospodari le Bog — zastonj bil je
človeški trud in znanost.

Ležal je prav pohlevno in mirno na postelji in le na
pol glasno hropil, kakor da bi bil prav trdno spal. Le
krči vili so ga včasi ’— takrat se je tresel.

Takoj ko se je raznesla po mestu govorica, da je
preblagi vikši pastir nevarno zbolel, hodili so duhovni in

drugi gospodje in ljudje vseh stanov povpraševat, kako da
mu je? V nedeljo zvečer pa (6. svečana) je škofijsko po¬
slopje, rekel bi, mrgolelo ljudstva; osobito pa, ko mu
je vedno hujše prihajalo, obdajalo je veliko duhovnikov
posteljo svojega škofa, kakor ovčice svojega bolnega pa¬
stirja. Molili so za-nj pri mrtvaški postelji, a tudi po
družili hišah v mestu in povsod, kamor je dospel glas, da
vikši pastir umira. Zvečer izrekli so sodniki sodbo, da mu
je prisojenih le še malo ur.

Do polnoči vil ga je krč le redko; o polnoči pa
tako hudo, da so mislili vsi pričujoči, da bode sklenil.
In takrat zadel ga je mrtud na levi strani. Poprej držal
je levo roko še na sebi. potem pa obnemogla je popol¬
noma. Hropil je potem malo in lahno , ter obličje po¬
stalo je mrtvaško. To trpelo je do 1. ure čez polnoči,
potem zganil se je še nekoliko, iu — ni ga bilo več med
živimi. Smrt bila je prav mirna in pohlevna. Vpričo 19
duhovnikov in nekaterih družili svetnih gospodov, ter med
presrčuo, živo molitvijo pokojnega o. Benvenuta,  izročil
je Stvarniku svojemu čisto, belo svojo dušo. Obličje nje¬
govo se je spremenilo iu bilo je belo kakor sneg.

Ko so drugi dan zjutraj 7. svečana ob 7. uri premilo
zapeli vsi veliki zvonovi ljubljanskih in potem vseh škofij¬
skih cerkva, zagrnila se je Kranjska in ž njo tudi Slove¬
nija v .črno obleko. Slehrnemu krvavelo je žalosti srce
in rosno bilo mu je oko, iu pretužuo pel je s pesnikom :

, Na obnebji kranjskem zvezda vgasne,

In med lepših solne svetove jasne
Gre v višave nam nevidnih trum.

Za njo sestric se svitlih eeda skrije,

Tonina noč nad Krajino se razvije,

Ter umolkne ves veseli šum.

Le zvonovi glasno zadonijo,

Žarno zvezdo spremijo v zaton;

Žalost po Sloveniji zbudijo,

Vso presune tužni don!

Glasi žalostni pojo premilo
Zdaj Slovencem britko naznanilo,

Da umrl je vikši njih pastir! —

Duh Njegov se tje je v kraje ločil,

Kjer mu večno jasni dan napočil
Kjer sladkosti je neskončne vir. —

Nas pa težka zguba je zadela,

Kar je biti nehalo srce,

Ki ga vroča je ljubezen grela
Za podložne mu ovee!“

Od ponedeljka do četrtka (10. svečana) počivalo je
truplo pokojnega na mrtvaškem odru v veliki škofijski dvo¬
rani , katera je bila preprečena od vrha do tal s črnim
sukuoin. Trije lustri so jo razsvetljevali, ter po trojni
gredi okrog odra stali so veliki svečniki z debelimi gore¬
čimi svečami. Tudi veliko vencev obdajalo je mrliča, ki
je bil oblečen v škofovo mašno obleko, z mitro na glavi
in škofovo palico v roči, ter s častnimi cesarskimi redovi
ob zglavji. Na strani pa molili so po dnevi iu dolgo v
noč en duhovnik in štirje bogoslovci v cerkveni opravi.
Ljudstva vseh stanov mrgolelo je okrog visokega mrliča
vse dni.

V sredo zarano so ga mazilili ali balzamovali. Tu so
zapazili zdravniki, da je bila velika žila privodnica (aorta)
vkoščena ter zamašena; zato ni zamogla kri se pretakati
in od tod oni hudi krči in voda v glavi. Drob so poko¬
pali pri sv. Krištofu v grob pokojnega stolnega prošta La-
dinika, a truplo so položili v lepo pozlačeno in v vijoli¬
čast žamet oblečeno rakev. Na pokrovu (rakve) je stal velik
in prekrasno pozlačen križ, prihranjen kot edina tolažba
neumrljivemu škofu Antonu Alojziju.

V četrtek 10. svečana zjutraj ob 8. pričela se je
sprevodna slovesnost... Pomikal se je pa sprevod med zvo-
nenjem zvonov vseh ljubljanskih cerkva in lepo vbrauim
petjem pevcev iz škofijske palače čez veliki in stari trg,
mimo šeutjakopske cerkve, po šentjakopskem mostu, čez

G

Breg, gospodske ulice, mimo zvezde in frančiškanske cerkve,
čez frančiškanski most, špitalske ulice nazaj na veliki trg
in od tod v stolno cerkev. Prvi stopali so učenci nižjih
in srednjih šol se svojimi učeniki in profesorji; potem šla
so razna društva, med njimi »filharmoniki* 1 , ki so z pre¬
krasno vbranim petjem „Miserere“ čestito povzdigovali slo¬
vesni sprevod. Za njimi vvrstili so se duhovniki v sle¬
dečem redu: oo. frančiškani z dvema oo. kapucinoma kot
zastopnikoma kapucinskih samostanov krškega in loškega;
potem šli so za kapiteljskim križem bogoslovci, ki so peli
razne žalostinke in za njimi dolga vrsta svetnega duho-
vcnstva — gotovo 200 duhovnikov iz škofije ljubljanske in
20 iz lavantinske in drugih sosednih in sicer vsi v cer¬
kveni opravi in gorečimi svečami. Tikoma pred rakvijo pa
stopal je velečestiti stolni kapitelj, general-vikarij A. Kos
in celjski opat M. Vodušek oba v Mulah, ter uaposled Nj.
ekscelenca prevzvišeni knezouadškof goriški dr. Andr. Goll-
mayer. Sedaj še le nosilo je 8 gg. župnikov mrliča v od¬
prti rakvi z vso škofovo opravo in olepšavo; svetilo mu
je na straneh 8 gg. dekanov. Precej za rakvijo šla je
škofova duhovščina in oskrbniki škofijskih posestev; za
njimi njega sorodniki in Nj. ekscelenca deželni poglavar
grof Choriusky z drugimi svetnimi civilnimi in vojaškimi
dostojanstveniki; potem pa mestni odbor in velika mno¬
žica ljudi različnih stanov.

Pri prihodu v cerkev — bila je doslej zaprta — po¬
stavili so rakev na vzvišen oder; in ko so opravili duhov¬
niki dotičue molitve, stopil je sedanji  prevzvišeni vla¬
dika na lečo, kije  v prelepem in ginljivem govoru opisoval
zasluge umrlega vikšega pastirja in priporočal ga vsem v
večen spomin. Potem daroval je vikši škof za pokojnega
skrivnostno daritev in opravil z drugimi duhovniki pri vi¬
sokem katafalku tako zvane absolucije. Po teh slovesnih
in ginljivih mrtvaških opravilih vzeli so mrliča iz odra in
nesli ga v kapelico Matere Božje,  ki je druga od veli-

— 47 —

kega oltarja na moški strani. Tu so ga položili gg. žup¬
niki na tla in eden duhovnikov odpel je mrliču častne rede
in odnesel jih na blazini; trugo pokrili so s pokrovom in
spustili jo polagoma v podzemeljsko rakev — pričujočim
spred oči. Nj. milost knezonadškof vrgel je še trikrat na
rakev (trugo) pepela in odpel z duhovniki poslednje mo¬
litve, ter se poslovil za dolgo — od velikega škofa
Antona Alojzija,  katerega smemo tako zvati po nje¬
govi smrti tudi v njega — oporoki.

Odpefatil in razglasil jo je 7. svečana — kmalu
potem, ko je izdihnil preblagi knez svojo plemenito dušo
v nebo — deželne sodnije svetnik Brunner.

Glasi se v slovenskem prevodu (pisana je nemški) v
glavnih točkah tako-le:

„Takoj, ko se preselim v večnost, blagovoli naj na¬
znaniti prečestiti stolni kapitelj mojo smrt posreduje po
dekanih predragi mi kranjski duhovščini. Pozdravi naj jo
in se jej zahvali v mojem imenu za obilo podporo, ki mi
jo je neprestano delila v težavni, imenitni službi; prosi
naj jo tudi, da blagovoli moliti z verniki za-me in ohra¬
niti me vedno v dobrem spominu. Truplo položi naj se v
stolnici v rakev kapelice žalostne Matere Božje.

Glede moje zapuščine pa določim v imenu vsemogoč¬
nega Očeta, ki edini blagoslavlja dela človeška, sledeče:

1. Izvrševalcem oporoke imenujem c. kr. deželne sod¬
nije svetnika gospoda Janeza Ev. Perko-ta  in odvetnika
dr. Julija pl. Wurzbacli-a.  Nadejaje se, da bodeta to
službo prevzela, volim vsakemu 2000 gold. in enega tri-
ročnih srebrnih miznih svečnikov.

2. Pred ali vsaj kmalu po pogrebu razdeli naj se
med siromake mesta ljubljanskega 500 gold., in ravno to¬
liko med uboge mojega rojstnega mesta Idrije.

3. Vsa moja pisma, spise, opazke itd. naj gospoda
izvrševalca oporoke z gospodom stolnim proštom in go¬
spodom knezoškofijskim notarjem pregledata, ter izročita

— 48 —

uradne stvari knezoškofijskcmu uradu, druge osebne, osobito
vestne stvari pa naj takoj sežgeta v pričo imenovanih go¬
spodov.

4. Vse škofijstvu lastne stvari, pisma, obligacije lo¬
čijo naj se precej od mojega premoženja in izroče naj se
v varstvo prečestitemu stolnemu kapiteljnu , da jih odda
potem mojemu nasledniku. Za odškodnino — rabo dotičnih
stvari, volim jaz škofijstvu stalno: oltarno podobo zimske
kapelice v palači ljubljanski; vse mitre moje in srebrno
škofovo palico; srebrno od znotraj pozlačeno kupico, ki
služi za posvečevanje krizme na veliki četrtek; dvoročna
srebrna oltarna svečnika v kapelici zimski; ter ravno tam-
kej nahajajoč se srebrn kelih s pateno; potem litografirano
sliko mojega prednika Avguština Gruberja  in mojo
z oljnatimi barvami tiskano podobo v zlatem okviru; nahaja
se v ljubljanski palači, v moji spalnici.

5. Vsled pisem knezoškefov ljubljanskih Ferdinanda
grofa Kiihnb urškega  od 1. marcija leta 1703. in Fe¬
liksa Žige  grofa Schrottenb uršk ega,  dolžuje ško¬
fij stvo stolnici ljubljanski pogrebne stroške po pokojnem kue-
zoškofu ljubljanskem Tomi Hrenu,  za kar jej plačuje
vsakdanji škof ljubljanski 136 gold. vsakoletnih obresti po
4%. Da pa neha ta dolg po za škofijo prezasluženem
škofu, volim jaz v to svrho stolnici 3400 gold. ter velim,
da se jej izplača glavnica proti pobotnici velečestitega
stolnega kapiteljna in cerkvenih starašinov. takoj po moji
smrti, da jo zamore ona potem naložiti na veči obresti.

6. Da-si je zelo dvomljivo, da bi bila velika dva
stolpna zvonova stolne cerkve sv. Nikolaja last  pred¬
mestne cerkve sv. Petra v Ljubljani,  je vendar go¬
tovo , da dobiva predmestna cerkev sv. Petra uže dolgo
časa plačilo za pogrebno zvonenje s tema zvonovoma; zato
vzdrževati mora dva Cerkvenika, da zvonita veliki zvon in
tudi preliti morala bi ju dati, če bi bilo potreba. To čudno
razmero poravnati je moja presrčna želja. Zato dogovore

49 —

naj se o tej stvari takoj po moji smrti: gospoda izvrše¬
valca oporoke, prečestiti stolni kapitelj in cerkveni stara-
šini z oskrbništvoin cerkve sv. Petra, in sicer tako, da
se odpove predmestna cerkev proti primerni svoti vsem
dosedanjim pravicam do imenovanih dveh zvonov. Dotična
svota izplača naj se predmestni župnijski cerkvi iz moje
zapuščine. *)

7. Razveu tega volim stolni cerkvi dve turški pre¬
progi in 3000 gold. za napravo cerkvene obleke.

8. Knezoškofijskemu notarju in dvornima kaplanoma,
ki bodo za časa moje smrti pri meni službovali, podele
naj se jim 2 letnini; v spomin pa darujem jim G manjših,
vsakdanjih miznih svečnikov — vsakemu dva; uradnemu
slugu pa volim 200 gold. Mojim služabnikom obojega
spola , ki bodo o smrti pri meni v službi, kakor tudi tu¬
kajšnjemu vrtnarju, slugu na Goričanah, izplača naj se iz
zapuščine moje znesek, enak onemu , ki so ga za plačilo
uže prejeli za ves čas svojega službovanja pri meni —
le kuharici Antoniji Klinger, hišni Mariji Karlič in koči-
jažu Lovrencu Goler-ju podelim štiriletno plačo.

9. Oskrbniku knezoškofijskih posestev v Gorenjem in
Starem Gradu na Štirskem in oskrbniku posestev na Gori¬
čanah in v Ljubljani volim vsakemu, če bodeta o smrti
moji uže tri leta kot oskrbnika pri meni službovala, dvoje
državnih dolžnih pisem, in sicer eno vred. 1000 gold. 5%,
in druga vred. 500 gold. 5%- če bi pa ne služil kedo iz¬
med nju še tri leta, volim mu le drugo državno dolžno
pismo vred. 500 gold. 5°/„. Gozdnemu uradniku iu vodju
pisarne v Gorenjem Gradu darujem po 200 gold.

10. Si romaš niči ljubljanski volim 5 državnih
dolžnih pisem po 1000 gld. 5% s pogojem, da izplačuje na¬
slednjim osebam do.njihove smrti sledeče mesečne zneske:
Sofiji pl. Frauendorf, hčerki mojega pokojnega oskrbnika

*) Dogovorili so se, ako se ne motimo, za 3000 gold.

na Goričanah 8 golti. 20 kr.; vdovi mojega pokojnega ko-
čijaža Sorčana 6 golti.; hčerki mojega umršega služabnika
Weidhauserja, Anki 3 golti.

11. Siromakom idrijskim  pa volim 8 državnih
dolžnih pisem po 1000 golti. 5°/ 0 ; vsakoletne obresti raz¬
deli naj mestni župnik z mestnim županom med uboge
kedarkoli hode treba, a vendar v prvi vrsti podpira naj
Alojzijo Rupnik roj. Božič, potem Alojzijo in Marijo Kalil,
sedaj bivajoči v Kropi na Gorenjskem, ter Heleno Kern
roj. Kalil sedaj v Leobnu na Štirskem.

12. Velečestitemu ljubljanskemu konzistoriju podelim
3 državna dolžna pisma po 1000 gold. 5°/ 0  v to svrho, da
odda vsakoletne obresti usmiljenim sestram.  Ko bi
pa usmiljene sestre se iz Ljubljane preselile, nalože naj se
obresti na F ra n - H o 1 d h cim o v o ustanovo za gluhomutce.

13. Novo ustanovljeni blagajnici za bolehne,
volim državno dolžno pismo vred. 1000 golti. 5"/ 0 -

14. Gluhomutnici,  ki se ima ustanoviti v Ljub¬
ljani, podelim 8 državnih dolžnih pisem a 1000 gold. 5% j
obresti prištevajo naj se glavnici toliko časa, dokler se ne
ustanovi omenjeni zavod. Ako bi pa ne kazalo ga usta¬
noviti , razdele naj se med uboge zapuščene ljubljanske
sirote, a ne med najdence.

15. Mestni župnijski cerkvi rudarskega mesta Idrije,
volim prekrasni kelih , katerega mi je darovalo ljubljansko
mesto o moji zlati maši, potem umetno izdelano mašno
obleko, ki so mi jo darovale nune ljubljanske, ter 1000
golti, za napravo cerkvene obleke.

16. Detišnici v Ljubljani  volim 200 gold.; nu¬
nam ljubljanskim in loškim po 500 golti., ter družbi ro¬
kodelskih pomočnikov 300 gold.

17. Moje knjige izročita naj gospoda izvrševalca
oporoke takoj prečestitenm konzistoriju, ki naj uradne
obdrži in prihrani za mojega naslednika in za knezoško-
fijski urad; druge pa podare naj se knjižnici bogoslovski

■“—Sl¬

in knjižnici alojzijanski, mladim duhovnikom in tudi svet¬
nim ljudem.

18. Zavitki zapečateni ali nezapečateni, mali ali ve¬
liki, ki jih bodeta našla gospoda izvrševalca oporoke med
mojo zapuščino, niso last moja, temveč oseb, katerih imena
so zapisana na zavitkih ; zatorej izroče naj se precej do-
tičnim osebam. Ravno tako izroče naj sc druge stvari z
napisi osebam , na katere se glasi naslov. Ker bi se pa
lehko pripetilo, da bi jaz kako stvar ravno pred smrtjo da¬
roval komu v spomin, naj se ne dolže moji služabniki in
služabnice tatvine, kajti o njihovi zvestobi sem uverjen.

19. Srebrno namizje, osem steklenih krožnikov, proda
naj se na dražbi, a še le po nastopu mojega naslednika —
drugo srebrnino pa in posodo razne vrste, obleko, perilo,
preproge in podobe bodi-si one v palači škofijski na Go¬
ričanah ali v Ljubljani, blagovoli naj razdeliti svobodno
prečestiti gospod stolui prošt in geueral-vikarij Anton
Kos  med moje sorodnike, prijatelje in znance. Njemu pa
volim v spomin svojo zlato žepno uro, pontifikalui prstan,
zlato vsakdanjo verižico z pontifikalnim križem in najlepši
koretelj.

20. Svojim glavnim dedičem pa imenujem „AIojzi-
jevišče“,  katero sem ustanovil s pomočjo duhovnikov
škofije svoje 1. 1846.

21. Rojake svoje razveselil sem s tem, da sem pre¬
vzel stroške za izdajo nemško-slovenskega in slo¬
ve n s k o - n e m š k e g a slovarja;  prvi del pride skoro
gotovo uže letos na svetlo. Ker se je pa slovenski jezik
v poslednjih desetletjih čudovito izobražil, prevzel sem
tudi stroške za novo izdajo svetega pisma novega in
starega zakona.  Zapisnik stroškov za izdajo obeh knjig
našla bodeta gospoda izvrševalca oporoke v moji pisarni
(v mizi). Ako pa umrem, predno izideti zelo zaželjeni knjigi,
nalagam svojemu glavnemu dediču „ Al oj z i j e v i šč u“ , da
prevzame stroške ono za nju izdajo. Veliki stroški po-

Vrnejo naj se mu s čistim dohodkom prodanih iztisov slo¬
varja in svetega pisma 11 .

Ljubljana 17. avgusta 1858.

Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski,
s. r.

IV.

Oglejmo si Se nekoliko Antona Alojzija kot člo¬
veka,  njega postavo, z n a č a j, privatno v s a k d a nje
življenje.  Milostljivi gosp. stolni prošt Josip Zupan  in
nekatere druge velečestite osebe, ki so imele srečo osebno
poznati ga in ž njim občevati, opisujejo nam ga tako:

Bil je Anton Alojzij  zelo lepe srednje-velike še
precej debele postave. Celo bilo mu je visoko, obličje
polno bolj okroglo kot podolgasto in barve belo-rudeč-
kaste; lasje imel je bele in oko vedno bistro in ojstro, ki
je razodevalo na prvi pogled bistroumnega in veljavnega
moža.

Za vladiko bil je ustvarjen — tako izrazil se o njem
slavnoznani naravoslovec Hladnik, rojen tudi Idrijčan. Bil
je polu resnobe, dosleden, značaja trdnega, strog, natan¬
čen in zelo varčen; tako varčnega veljaka — pravi vele-
čestiti gospod kanonik dr. Gogala  — težko, da bi bili
imeli kedaj Slovenci — odtod toliko imetja; imeti je hotel
za vsako najmanjšo stvar račun, in ker ni zamogel sam
na vse paziti, imel je svojega pomočnika, umršega račun¬
skega svetovalca Bezani-a;  a tudi ta pomotil se je le
enkrat v nekem računu za 6 starih krajcarjev , in knez
ni prej miroval, dokler ni dotičui po dolgem preiskovanji
popravil pomote.

Bil je pa zaupljiv in prijazen osobito na Goričanah
kakor župnik; sprejel je slehrnega prijazno, ne le gospoda,
temveč tudi kmeta in še celo berača. V Ljubljani pa ob¬
našal se je kot knez in škof. Postava njegova, obnaša

in občevanje z vsemi duhovnimi in svetnimi, bilo je vedno
spodobno moško, dostojno; vcepilo je spoštovanje vsaka-
teremu do njega; z nekakim strahom približevali so se
mu duhovniki in tudi svetni uradniki; nihče ni si upal
mu v obližje, temveč stal je pri sobnih vratih , med tem
ko je knez možato korakal po sobi, govore ž njim; ako
jo pa v sobo stopil, paziti je moral, da je bil vsaj pet
korakov od njega ločen. Še celo stolni prošt ni se mu
približeval z mirnim srcem; to svedoče besede, ki jih je
izjavil pri njegovi smrtni postelji neumrljivi general-vikarij
in prošt Anton  Kos  proti sedanjemu stolnemu proštu
mil. gospodu Josipu Zupanu: „Ich war unter ihm Notar
der Consistorialkanzlei, dann Dechant in Idria und Krain-
burg, jetzt Domprobst und General-Vikiir, und nie bin
ich ohne „tremo“ zu ihm gekommen“ , to je: Bil sem za
časa njegovega vladikovanja notar knezoškofijske pisarne,
potem dekan v Idriji in Kranji, sedaj stolni prošt in ge¬
neral-vikarij in nikedar nisem prišel k njemu, da bi se
mi ne bilo treslo srce strahu.

Jako zanimiv in prijazen bil je v družbi, osobito na
deželi pri obedih, kedar jebirmoval; vedel je tu veliko po¬
vedati o starih časih, o francoski vladi, o škofu Antonu
Kavčiči;  pogovarjal se je tu z mladimi duhovniki kakor
oče se svojimi sinovi, a se starimi kakor se svojimi brati.
Zato ni se čuditi, da si je pridobil v kratkem toliko
zaupanja; vse, karkoli je storil, bilo je dobro, ter vsak
duhovnik mislil si je, tako mora biti in ne drugače, kne-
zoškof uže ve, kaj dela.

Tudi na gostoljubnost, ono lepo, Slovencem, posebno
duhovščini slovenski prirojeno lastnost ni pozabil; skazoval
jo je v popolni meri; skoro ni bilo nedelje razven posta, da
bi ne bil gosta našel ..pod njegovo streho; od prve adventne
do prve postne nedelje pa pogostil je vsako nedeljo 20 do
30 duhovnih in svetnih dostojanstvenikov; vse te zapiso¬
val je od nastopa prevzvišeue službe do smrti svoje v

7

zapisnik v to svrho, da je vedel, kedaj te , kedaj zopet
druge povabiti.

Potem bil je izvrsten pravnik in izvanredno izurjen
koncipist; koncipiral je kak dan toliko, da sta imela
njegova dvorna kaplana ves drug dan dovolj pisati. Vsi
uradi brali so njegova poročila in spise z veseljem in
slcoro v 35 letih ni so primerilo, da bi bili mu odbili kak
predlog ali nasvet Tudi na Dunaji pri zborovanji Škotov
I. 1849. občudovali so škofje njegovo nadarjenost, izurje¬
nost in učenost v pravu cerkvenem in svetnem. Posebno
visoko ga je čislal preslavni kuezoškof breslavški, poznejši
kardinal Diepenbrock.  Zelo priljubljen bil je tudi pri
cesarji in njega dvoru.

Ako je imel sovražnika, prizanesel mu je rad. Pač
preseliti se je moral zarad njega profesor dr. Jakob  Zu¬
pan  iz Ljubljane v Celovec, a na vladno povelje in to še
le potem , ko se je poslužil miroljubni vladika vseh milih
sredstev, da bi bil pripeljal veleučenega profesorja na pravi
pot. Napadal je namreč ta neprestano skrivno in očitno
slehrnemu pravičnega Antona Alojzija; knezoškofga je opo¬
minjal , ali zastonj; naposled presedalo je nedostojno ob¬
našanje še celo vladi; sklicala je komisijo — vladnega sve¬
tovalca Vesel-a  in  ižanskega župnika Vojsko,  ki sta
po dolgem in nepristranskem preiskavauji spoznala profe¬
sorja za krivega. Za kazen odvzela mu je (vlada) profe¬
suro, odločila mu 500 gold. letne pokojnine in poslala ga
v pregnanstvo v Celovec. Anton Alojzij, čegar srce ni go¬
jilo in ne poznalo srda, usmilil se je svojega sovražnika,
ter lajšal mu pretužno stanje s tem, da mu je pošiljal če¬
stokrat ne malih svotic (50 tudi 100 gold.) denarja v Ce¬
lovec. To svedoče nam še sedaj živeče* priče. Ako je pa
prišel k njemu (tedaj njega pregnanstvo ni bilo tako hudo)
bodi-si na Goričane ali v Ljubljano, sprejel in pogostil ga
je vedno prijateljsko.

Vsakdanje privatno življenje njegovo bilo je kaj na¬
vadno, zmerno, redno. Gospod Cvek, njegov sluga, sedaj
učitelj v pokoji, in gospa Blehveisova, bivša pokojnega
vladike kuharica, opisujeta nam ga tako: „Ustal je Nj.
prevzvišeuost zjutraj ob 5. uri, o duhovnih vajah pa ob
4Y a  uri. Ko je odmolil jutranjo molitev, pisal je v svoji
uradni sobi do osmih; potem maševal je v domači kapeli
prva leta sam , a zadnja eden njegovih dvornih kaplanov.
Po sv. maši znjutrkoval je navadno malo juhe z jajcem, o
postnih dneh pa privoščil si je le nekoliko čokolade, ali
pa tudi ničesar, če mu je le zdravje dopustilo; črne kave
pil ni nikedar. Sprejemal je potem ljudi do 11 '/ a  pripro-
ste, od lL'/ 2  do 1. ure duhovno in civilno, gospodo. Ob 1.
uri je obedoval; malo juhe, mesa, nekoliko pečenke ali
močnate jedi, kozarec dobrega vina zadostovalo je njegovi
telesni potrebi. O postnih dneh postil se je strogo in zdr-
ževal se mesnih jedi tudi o sabotah, da-si ni to zapove¬
dano v ljubljanski škofiji; a on je hotel biti in bil je v
resnici luč - tudi glede cerkvenih zapovedi — svojim
vernikom; še celo zadnje dni, ko je Vidoma hiral, ni za-
mogcl ga pregovoriti njegov zdravnik dr. Čubar, da bi bil
opustil postiti se. Po obedu opravil je duhovne molitve in
potem videl si ga zopet tičati do 6. ure v njega uradni
sobi. Da bi bil duha razvedril, peljal se je sedaj ali šel
je na sprehod najraje na škofijski vrt k sv. Petru ali pa
proti Rosnicam; ako je bilo vreme neugodno in pozimi,
kratkočasil se je doma se svojimi prijatelji duhovnimi in
svetnimi do 8. ure, to jc, do večerje. Po večerji zapazil
si ga zopet pri delu do 10. ure; opravil je potem duhovne
molitve, priporočil se Vsegamogočnemu in šel počivat.
Tega reda držal se je, ako je bilo mogoče, kjerkoli jc bival.“

*  *

Tako smo opisali, kakor smo poizvedeli in kolikor je
bilo v naši slabi moči, življenje in zasluge velikega škofa

— 56 ~-

Antona Alojzija, čegar ime se bode svetilo sto- in stoletja
v povestnici cerkveni in svetni mile nam domovine sloven¬
ske, oziroma škofije ljubljanske. Velečestiti stolni kapitelj
postavil mu je 1. 1860. iz zapuščine njegove v stolnici na
evangeljski strani oltarja sv. Rešnjega Telesa spomenik
(doprsni kip), katerega je prekrasno izdelal domači umet¬
nik g. Zajec iz najlepšega arabskega marmorja; pod kipom
čitaš na beli plošči sledeči napis: „Anton Alojzius Wolf,
Episcopus Labacensis et Princeps, Insignium Imperialnim
Austriacorum Ordinum; Leopoldi Magnae Crucis et Fer-
reae Coronae I. Classis Eques, Francisci Josephi Commen-
dator, Sacrae Caes. Reg. et Apost. Majestatis Consiliarius
intim, act et cet., natus Idriae 14. Junii 1782; Sacerdos
ordinatus Labaci 15. Decembris 1804; Episcopus Laba¬
censis 3. Octobris 1824. Goritiae consecratus, 7. Februarii
1859. defunctus et in liujus Ecclesiae cathedralis crypta
ad aram Ss. Redemptoris depositus; in administranda Dioe-
cesi indefesso fervore explendescens, de Patria et Littcris
meritissimus ac Collegii Aloysiani Fundator“ — Anton
Alojzij Wolf, knezoškof ljubljanski, lastnik cesarskih avstrij¬
skih redov: velikega križa Leopoldovega reda, vitez železne
krone I. vrste, komendnik reda Fran-Josipovega, Nj. ces.
kralj, apost. Veličanstva skrivni, pravi svetovalec itd., rojen
v Idriji 14. junija 1. 1782., v mašnika posvečen v Ljub¬
ljani 15. decembra 1804.; v škofa ljubljanskega posvečen
v Gorici 3. oktobra 1824.; umrl 7. februarija 1859. in po¬
kopan v tej stolnici v rakvi kapelice ss. odrešenika (ime¬
nuje se tudi kapelica žalostne Matere Božje); v oskrbo¬
vanji škofije z neumorno gorečnostjo se odbirajoč, za do¬
movino in vede velezaslužen in Alojzijevišča ustanovnik.

Dodamo naj konečno latinsko pismo , katero so po¬
klonili duhovniki škofije ljubljanske Antonu Alojziju
o njegovi zlati maši:

57  —

PRAEVIA COELESTIS TRIBVTHTTR GAVDIA TITAE,
BESA SACEREOTIS VIVERE LVSTEA Pl

Te, Sacer Antistes! modo Te, Celsissime Princeps!

Dum numeras tantos longa per aeva dies; —

Teque Saeerdotem Magnum, soliumque tenentem,

Regna ubi seenra languida paee carent; —

Te modo Pontificem, Patremque Dueomquc benignem,

Dum patrias tanto temporc pascis Oves;

Cimeta dioeeesis, soloinnia vota resolvens,

Prosequjtur Summum laeta per ora Virum.

Turba Labaceni modo Te eolit integra Cleri
Atque suum digno laudat honore Dueem.

Plebs pia Pastorem summis Te laudibus effert,

Et memor offieii perstat ubique sui.

Ipsa Labacensis gens incljta nititur urbis
Munia nune meritis aequa referre Tuis.

Austriaci simul Imperii moderamina Caesar

Sirnima tenens, animum oonsulit ipse Tuum.

Denique Carniolae vox redditur uniea terrae :

Tempora jam vitae lapsa revive Tuae.

Vive ergo felix, felices redde popellos,

Adde dioeeesi Saora Seeunda Tuae!

A rigido Borea tepidum diffusa sub Austrum
Sentit aiuilium Patria nostra Tuum!

Obvia supplicibus flant solamina terris,

Diripiat eoepttis nulla procella Tuos!

58  —

Turba sacerdotum confidimus aueta Tuorum,

Sis Sacer ut nostris portus et aura malis.
Jam divina Tuis faveat elementia rebus,

Gloria quo patrii eonstituare fori,

Ipsa colit tales Beelesia Saiicta ministros;

Cresee igitur Saeri Laurus Amiota soli.
Plurima sic vivas bilarem per tempora vitam,
Felix feliees Dux grcgis inter Oves!

Sie bene divinos age Vietor ab hoste triumphos,
Sie dabitur meritis diva Corona Tuis. —