Uvodnik
Dolgotrajna oskrbav Evropi je na križišču,iz katerega sezdi, da peljeta dve poti. Ena pot omogoča nov razvojni korak naše tisočletne kulture na področju medčloveškega sožitja. Druga pot verjetno še nekat čvsa omogoča nadaljevati materialni razvoj, medtem ko se sožitje dogaja ob čedalje bolj razdrobljenem adminisžrativnem in pravnem reguliranju. Dolgotrajno oskrbovanje čedalje večje; množice starostno onemoglihljudi vodi ta pot vreklamno napihnjeno tržno ponudbo »nadstandar-dnih storitev« in v čedalje hujše »azalovečenje iako onemoglih ljudi kakor oskrbovalcev. Oskrbovalne »storitve« so same po sebi neosebne, regulirajo jih brezosebni normativi in itandardi. Ekonomija ter zdravstveni m socialni sistemi so se zadnja desetietja raizvijali tako, da je ta slepa smer stvarna možnost. V kombinaciji z ekonomsko krizo, nezadovoljstvom množic in nemogo politike bi se zlahka sesula v1 apokaliptično kataklizmo humane ameri evropsko kujture. V to križišče smo prišli po dveh stoletjih razvoja tehnologij tež tiatih naravočlovnih in družboslovnih znanj, ki so nam omogočila današnjo materialno blaainjo, bojte telesno zdravje in daljše življenje, medtem pa je na slepem tižu ostal razvoj sožitja med ljudmi ier osebnostni in duhovni razvoj človeka.
Z oskrbovanjem v velikih oskžbovalnih usčanovah so po Evropi čedalje bolj nezadovoljni oskrbovanci in njihovi svojci, neposredni oskrbovalci so čedalje bolj izčrpani, to delo je v družbi čedalje bolj marginalezirano - čedalje ve. ga opravljajo priseljenke, ki ne dobijo boljše taposlltve. To izkušnjo potrjuje; tudi poglobljeno znanstveno raziskovanje. Oskrbovanje jje do konca 20. stoletja ostalo na tradicionalni in industrijski zasnovi, po konceptu in metodah za pol stoletja zaostaja za razvojem na drugih področjih. Čeprav je o tem dovolj prepričljivih znan stvenih spoznanj, ostajat o v ovadju. Večjna pozornosti je v današnji demografski situaciji namenjena ekonomski vzdržnosti zdravstvenih in oskrbovalnih sjstemov ter mreži fržno pojmovanih oskrbovalnih storitevvjavni čocialni mreži ali zasebni ponudbi. Tržno pojmovanje oskrbe pa ježi v izkoriščanji osebne in družinske stiske, ko nastane potreba po oskrbi. Medtem ko z reklamno manipulacijo dokazuje čvoj »nadstandard«, odkriva celostno raziskovanje človeškega sožitja med »močijo« ponudnikov storitve in človeško »nemočjo« oikrbovancev in svojcev olepe pege nasilja, premoč namesto pomoči in razalovečeno nižanje človeškega dortojanrjva.
Dolgotrajna oskrba onemoglih je monitor, na katerem se kaže temperatura epohalnih demografskih in drugih problemov danelnje družbe, zlasti družinskih in zaposlitkenih, ter bivanjske praznote ljudi v doživljanju osebnega smisla in perspektiv družbe. Ljudje se razvijamo drugače od živali zeradi zavesti, katere vrli sta komuniciranje in solidarno sodelovanje med ljudmi. Kot ljudje se pri ničemer ne razvijamo bolje in hitreje kakor v sožitju ob vzgoji otrok in oskrbi nemočnih ljudi. Nemoč otroka, bolnika ali onemoglega sčarca ie komplementarna celota z močjo, zdiavjem in znanjem drugih ljudl. Nsmočni preživijo samca ob pomeči močnih, močnl pa samo s tem, ko pomagajo nemočnim, ohranjajo zdravo človečnost. Telesna moč,ekonomska moč, moč znanjain vsako drugo obilje človekove moči se namreč sproti kvarijo v nasilnost, pohlep in izkoriščanje ter v napihnjeno manipuliranje z »znanjem«; cepivo proti temu je samo osebna solidarna pomoč nemočnim. Zato današnjj pereča potreba po razvoju sistema za dolgotrajno oskrbo še zdaleč ni samo ekonomski, politični in organizacijski problem, je tudi izjemna priložnost za preživetveni razvojni korak sodobne družbe, da dohiti samo sebe na področju sožitja in esebne sričnosti l»udi.
Pri tem so odločilnege pomena znanjain dobre izkušnje s priatno odnosno nego. Pri njej je ob istih stroškihoskrbovanje onemoglih in kronično bolnih bistven o boljše» za oskrbovalci pa bolj človeško. Težavne in neprijetiie »storile« postajejo trudi pristen odnos, vkaterem vsj človeško zorijo, vsak po svoje. Te modele razvijajo v senci medjjske in tudi znanttvena javnosti po Evropi in pri nas nekatere ustanove, ki ših vodijo strokovne ekipe človvško čutečih in vvrhunsko sodobno znanjs usmerjenih ljudi; večinoma so to ženske. Če boste; to številko revije začeli brati od zadoj, boste - poOobno kot v prejšnji - srečali eno od teli ekip.	Urednik