PLANIN S K f H»'. W- TOSÍ p... tmm f Tk»^' f ^ i')'.? ti pMf íM'^il «S ggf Planinske zveze Slovenije REVIJA ZA LJUBITELJE GORA ŽE OD LETA 1895 110. LETO /JUNIJ 2005 /700 SIT 9770350434008 PRIVOŠČITE SVOJIM NOGAM NAJBOLJŠE! PRODAJNA MESTA TEVA Ljubljana: Vrhnika: ANNAPÜRNA - K2 Domžale: ELEGANCE Kobarid: SPORTLAND Slovenj Gradec: TOMAS SPORT ANNAPÜRNA WAY PROMONTANA Nova Gorica: TOMAS SPORT Ravne na Koroškem: SPORT 2000 HERVIS [City Park, SPORT 2000 Postojna: TOMAS SPORT Maribor: HERVIS Vič] TOMAS SPORT Sežana: TOMAS SPORT IGLU SPORT IGLU SPORT [BTC, Kranj: HERVIS Koper: HERVIS TOMAS SPORT Petkovškovo nabr., TOMAS SPORT SPORT 2000 Ptuj: TOMAS SPORT Tržaška] Lesce: IGLU SPORT TOMAS SPORT Murska Sob.: HERVIS POHODNIK Bled: KOALA SPORT Krško: HERVIS TOMAS SPORT PROMONTANA PROMONTANA TOMAS SPORT Trbovlje: BOGO ŠPORT TOMAS SPORT [BTC, TOMAS SPORT Celje: HERVIS GOLTES City Park, Čopova, Kranjska Gora:KEJZAR TOMAS SPORT TOMAS SPORT Mestni trg] Bovec: ALP KOMERC Velenje: HERVIS Novo mesto: TOMAS SPORT KARA Srpenica: CANYON 4 TOMAS SPORT Metlika: SPORT 2000 Ekskluzivni zastopnik in distributer blagovne znamke TEVA v Sloveniji je podjetje LOGOS TREND, d. o. o. / www.logos-trend.si/TEVA Težko se je ločiti od svojih najljubših sandal. Toda spoštovanje drugačnosti včasih zahteva A dobri sandali lastnika vedno TRAI L WRAPTOR™ Tretja generacija revolucionarnega modela tekaških sandal, primernih tudi za daljšo hojo: IZVIRNI ŠPORTNI SANDALI. PRIHODNOST OBUTVE ZA PROSTI ČAS. TERRA Fl® / MOŠKI IN ŽENSKI MODEL Sandali za vsakdanjo rabo in potovanja, obogateni s številnimi tehnološkimi rešitvami: • patentiran sistem pritrjevanja za dober oprijem stopala, - protibakterijska obdelava steljke, - blažilni vložek Shoc Pad™, - podplat iz nedrsljive gume Spider Rubber®. W PRETTY RUGGED® NYLON Ženski nogi prilagojeni sandali za vsakdanjo rabo in potovanja. • patentiran sistem pritrjevanja za dober oprijem stopala, • protibakterijska obdelava steljke, • blažilni vložek Shoc Pad™, • nedrsljiv podplat River Rubber™. CROSS TERRA Zelo lahki sandali - eden najpriljubljenejših Tevinih modelov: • patentiran sistem pritrjevanja za dober oprijem stopala, • protibakterijska obdelava steljke, • blažilni vložek Shoc Pad™, • nedrsljiv podplat River Rubber™. ■ patentiran sistem pritrjevanja Wraptor™ za odlično prileganje stopalu, ' dobro podloženo jermenje, ■ protibakterijska obdelava steljke, ' blažilni vložek Shoc Pad™, ■ anatomsko oblikovano ležišče stopala, ' trpežen profiliran podplat Traction Rubber™ tel.: 01/83 11 665/ logos.trend@k2.net Izdajatelj in založnik: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja enkrat na mesec, julija kot dvojna številka. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 105. letnik Naslov uredništva: PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE Uredništvo Planinskega vestnika Dvoržakova ulica 9, p.p. 214 SI-1001 Ljubljana telefon: 01 434 56 86, faks: 01 434 56 91 e-pošta: pv@pzs.si http://www.planinskivestnik.com Odgovorni urednik: Vladimir Habjan Uredniški odbor: Marjan Bradeško, Marjeta Keršič - Svetel, Andrej Mašera, Mateja Pate, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Tone Škarja, Slavica Tovšak Lektoriranje: Mojca Volkar Grafična priprava: Studio CTP, d. o. o. Tisk: DELO tiskarna, d. d. Naklada: 5150 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte natisnj ene in po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na eletronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Številka transakcij-skega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 6.950 SIT, 50 EUR za tujino, posamezna številka 700 SIT. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neob-jave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Fotografija na naslovnici: Težavna pot na Matterhorn 0 Boris Strmšek ZA KOGA PIŠEMO? Nedavno sem prebral, da so se v Retjah, pri Sv Florijanu v Loškem potoku, zbrali k maši planinci iz tamkajšnjih krajev -v zahvalo za srečne poti v minulem letu in s priprošnjo za varen korak na poteh, ki so pred njimi. Pa mi je prišlo na misel: za te kraje slišimo samo, kadar pošteno pritisne mraz, da pa so tam tudi planinci, le malokdo pomisli. Resnici na ljubo, tudi nam, ustvarjalcem Planinskega vestnika, niso vsak dan v mislih. A vendar so tamkajšnji ljudje prav tako veseli lepe besede o gorah, zagotovo drug drugemu pokažejo, če v naši reviji kaj piše o njihovi dolini in samotnih hostah tam naokoli. In enako velja za številne kraje po naši deželi, prav v vsakem kotičku so ljudje, ki imajo radi gore - in seveda tudi tisto, kar piše o njih. Zavedamo se, kako pomembno je, da ne spregledamo nikogar, da pri pisanju in objavljanju nimamo na očeh »plašnic«, da zaobjamemo čim širši krog bralcev, ljubiteljev narave. Posebno zato, ker zapisana beseda, v nasprotju z izgovorjeno, ostane. Za dolgo. Neprava beseda lahko zaboli, užali, morda samo dolgočasi, iskriva in prodorna pa razveseli, daje zanos, budi hrepenenje, spodbuja - in obuja spomine. Obujen spomin pa je znova klic na pot, v gore, v svet večne lepote, v svet dušnega miru. Raznovrstnost ljubiteljev gora se kaže tudi v uredniškem odboru - enemu so pri duši navpične plošče, drugemu bele ledeniške gore, tretjemu so blizu mirne, zelene oaze naših gora - eden raje sledi natančnim opisom, drugi po-doživlja občutke iz skalnega kraljestva, tretji se rad nasmeje ob prigodah z gora. In tako naprej. Pisci, ki nam pošiljajo prispevke, so prav taki, nič drugačni niso bralci. In potem je vse to treba dati na tehtnico - in to tako, da se le-ta ne bo prevesila v nobeno smer, morda le od časa do časa malce zanihala. Ni lahko. A vendarle - bolj se pisec vživi v bralca, bliže bo s svojim pisanjem njegovim občutkom. Seveda je pisanje tudi ustvarjanje, a ni samo sebi namen. Pisec in bralec namreč vedno ustvarjata nevidno vez, ki se stika na papirju. Kaj je lepšega kot slišati: »To ste pa dobro napisali, prav tako je bilo, ko smo bili mi tam.« Ali pa: »Sem prebral, tako dobro ste napisali, da sem kar moral iti. Hvala vam za tako lepo povabilo.« In kako so bralci šele veseli, ko se tudi sami vidijo v reviji, neposredno - v novicah, pogovorih, poročilih - in ne nazadnje v prispevkih, ki jih napišejo. Z vseh koncev naše domovine prihajajo. Prebiramo, prelagamo, odlagamo, iščemo prostor, popravljamo ... in razmišljamo, kdo bo kaj bral, česa je preveč in o čem že dolgo nismo pisali. Da ne bi spregledali kakšne teme, pozabili kakšnega konca Slovenije ali spravili koga v slabo vo- ^ ljo zaradi nezanimivega pisanja. Pa se vendar primeri, da vsebina ni čisto taka, kot bi jo bralec pričakoval. Ni namerno. Je W le izraz prelaganja uteži na uredniški tehtnici. Marjan Bradeško ^ YÎTT 6-2005 AKTUALNA TEMA 4-18 Matterhorn - »the most noble cliff of Europe« (John Ruskin)............................................6 Andrej Mašera Njegovo veličanstvo Matterhorn..............14 Andrej Zorman Monte Cervino, 4478 m....................................18 Janez Gril Redna letna skupščina Planinske zveze Slovenije..........................................................................19 Vladimir Habjan Kulturni pomen Triglava v sodobni slovenski družbi........................................................22 Boštjan Šaver Kje so moje rožice?..............................................26 Nada Kostanjevic Čez Hudi prask in na Zaspani hribar ....31 Manja Rajh Na Lemež........................................................................33 Jana Remic Heleni v spomin in zahvalo............................36 Nace Ban Iz stene v steno........................................................38 Tine Mihelič S te poti ni več umika........................................40 Mitja Košir Vzpon na Großglockner....................................42 Nejc Bobovnik Gore v Ladaku............................................................45 Stanka Jelenc IZLET 51-59 Prijateljstvo dveh samotark..........................51 Irena Benedik Kepa, 2139 m ............................................................54 Vladimir Habjan Ferrata Brigata Tridentina v Selli............56 Drago Metljak Ferrata Brigata Tridentina - info..............58 Andrej Mašera Jak..........................................................................................60 Marjeta Keršič - Svetel Amfiteater......................................................................63 Ivan Vreček Nebeška lestev ........................................................65 Severni raz Visoke Bele špice Stane Poljak Platke in Jocin greben s Snežinko..........67 Marta Krejan Napisi naših gora ....................................................71 Kako poznamo naše gore................................81 Andrej Stritar Boris Strmšek Matterhorn - »the most noble cliff of Europe« (John Ruskin) 14. julija 1865 ob 13.40 uri. Sedem mož je stalo na ozkem, izpostavljenem grebenu, na vrhu Matterhorna. Prvič, odkar svet stoji, je človeška noga stopila na teme mitske gore, najbolj prestižnega in zaželenega cilja tistega obdobja. Na čelu skupine je bil odlični angleški alpinist Edward Whymper, ob njem slavni gorski vodnik iz Chamonixa Michel Croz... Iz stene v steno Tine Mihelič: Klic gora, Sidarta 2005 V zgodovini »osvajanja nekoristnega« v slovenskih gorah ima Čopov steber častno mesto. Bil je sanjska tura generacij plezalcev in je to še danes. Spominjam se starega vpisa ene prvih ponavljalskih navez v knjigi vzponov v Aljaževem domu. V njej sta se fanta samo podpisala in pridala oznako »Jožovca«. Vsi smo vedeli, za kaj gre. ^ Atti Redna letna skupščina Planinske zveze Slovenije Lepo sončno soboto, 21. maja 2005, je v dvorani Kulturnega doma Podpeč potekala redna letna skupščina Planinske zveze Slovenije. Uvodni pozdrav je imel kot je to običaj predsednik PZS Franci Ekar, navzoče pa je pozdravil tudi župan občine Brezovica Drago Stanovnik. fi 1 1 ■ u 6 Matterhorn - »the most noble cliff of Europe« (John Ruskin) 140. obletnica prvega uspešnega vzpona té Andrej Mašera I liI bm 14. julija 1865 ob 13.40 uri. Sedem mož je stalo na ozkem, izpostavljenem grebenu, na vrhu Matterhorna. Prvič, odkar svet stoji, je človeška noga stopila na teme mitske gore, najbolj prestižnega in zaželenega cilja tistega obdobja. Na čelu skupine je bil odlični angleški alpinist Edward Whymper, ob njem slavni gorski vodnik iz Chamonixa Michel Croz. Poleg njiju še lord Francis Douglas, Charles Hudson in mladi, neizkušeni Robert Douglas Hadow ter oče in sin, oba z imenom Peter Taugwalder, iz Zer-matta. Veseli in razigrani so občudovali širen razgled, ki je v čistem sončnem dnevu segal neskončno daleč. Whymperja pa je bolj zanimal pogled navzdol vzdolž Levjega grebena (Lion-grat, Cresta del Leone), na katerem je še daleč spodaj uzrl skupino svojega največjega tekmeca Jeana Antoina Carrela. »Pa sem le prvi,« je bržkone pomislil v tistem slovesnem trenutku, »prav mu bodi, Carrelu, z mano bi šel, pa bi tudi on užival slast zmage!« Ker ni bil prepričan, da jih je Carrel opazil na vrhu, sta s Crozom začela kričati in valiti kamenje v globino. Takrat se je Carrel ozrl navzgor in se ustavil ... Na videz mirno je sprejel poraz; kljub neugnani želji italijanska zastava pač ne bo prva zaplapolala na sijajnem vrhu. Carrelova skupina se je obrnila in se še isti dan varno vrnila v Breuil. Zmagovalci se niso prav dolgo zadrževali na vrhu, saj jih je čakal še dolg in nevaren sestop. Navezali so se na vrv, prvi je sestopal Croz in previdno pazil na vsak korak negotovega in preplašenega Hadowa, za njima so bili po vrsti navezani Hudson, Douglas, oba Taugwalderja in na koncu Whymper. Ob pol treh popoldne so sestopili do najtežjega mesta, kjer se vršno sne-žišče prevali v strme skale nad grozljivim prepadom severne stene. Naenkrat je Hadowu zdrsnilo, treščil je v Croza, ga porinil s stojišča in že sta drsela v globino. Whymper je še zaslišal obupni Crozov krik v smrtni grozi, nato pa je vrv spodnesla še Hudsona in Douglasa in se skrajno napela. Trenutek pozneje se je med Do-uglasom in starim Taugwalderjem od silnega natega pretrgala. Štirje nesrečneži so brez besed vse hitreje drseli po strmem pobočju, krilili z rokami in se zaman skušali ustaviti, nato pa so drug za drugim odleteli čez rob v strahotni 1200-metrski prepad severne stene Matterhor- na. Nekaj sekund se je še slišalo ropotanje padajočega kamenja, nato pa je vse utihnilo. Zgroženo trojico preživelih je ovila mrtvaška tišina ... Gora Poleg Mount Everesta je Matterhorn bržkone najbolj znana gora na svetu. Zanj vedo tudi tisti, ki jim je sicer gorništvo španska vas, poznajo ga ljubitelji švicarske čokolade in bonbonov Ricola, obiskovalci raznih disneylandov, njegova enkratna podoba se pojavlja v reklamah in v neštetih koledarjih, na razglednicah, znamkah. Skratka, Matterhorn simbolno predstavlja goro, saj že otroci na svojih očarljivih risbah rišejo gore kot vitke piramide z ošiljenim vrhom, zelo podobne našemu lepotcu. Za prave gornike pa je Matterhorn prvovrsten, sanjski vrh in verjetno ga ni, ki si ne bi vsaj potiho, na dnu srca, zaželel povzpeti nanj. Posebno od daleč ima Matterhorn res enkraten videz: pravilna, vitka in osamljena skalnata piramida s štirimi grebeni in štirimi stenami je neverjetno simetrična, zlasti s severovzhoda, s švicarske strani. Od tam vidimo visoko, mračno severno steno, nad katero se vršna glava skoraj navihano koketno nagiba nazaj, vznožja sten pa prekrivajo bleščeči ledeniki, ki se niže zgubljajo v zelenih travnikih. Tudi z italijanske strani je pogled na Monte Cervino (tako se mu reče po italijansko) osupljivo privlačen: mogočna piramida ni tako vitka, ampak je bolj košata, stene pa močneje razgibane, razbrazdane s številnimi stebri in globokimi grapami. Matterhorn je najbolj odljuden, a skrivnostno lep z zahoda, kjer črne stene s strmimi, zasneženimi ozebniki prepadajo na razbite ledenike ob vznožju. Ne, gora nima nobene lepotne napake - Matterhorn je prvovrsten alpski »fant od fare«! Od Matterhornovih grebenov je najbolj znan severovzhodni, Hörnligrat, po katerem se je Whymper s tovariši povzpel na vrh in po katerem se tudi danes najlaže spleza nanj. Z italijanske strani je najpomembnejši jugozahodni greben Cresta del Leone, zahtevnejši od Hörnli-grata; po njem je na Matterhorn tri dni za Whymperjem prišel tudi Jean Antoine Carrel. Severozahodni Zmuttgrat je še težji; premagal P L A N I N S K a i ¿ml j I v¡hjr mL w k li Whymperjevšotor na Collu del Leone (perorisba E.Whymperja"^^wv»-**- U4 ga je znameniti angleški alpinist A. F. Mum-mery. Jugovzhodni greben Furggen pa je najtežji in so ga v celoti preplezali šele v 20. stoletju. Z alpinističnega stališča je seveda najpomembnejša severna stena, ki se dviga nad skrajno strmim snežiščem, više pa se vboči v nekakšno velikansko zajedo; na njeni desni, v smeri Zmuttskega grebena, se pne močno previsni tako imenovani Nos (Naso del Zmutt). Steno sta leta 1931 kot enega »zadnjih problemov Alp« preplezala brata Schmid iz Münchna. V severni steni pa je še vrsta zelo težavnih smeri (posebno čez Nos); v njej je leta 1965 z uspešnim zimskim solo vzponom po novi smeri končal svojo izjemno alpinistično kariero slavni Walter Bo-natti. Kot smo že omenili, se ob vznožju Matter-horna razprostirajo širni ledeniki: pod vzhodno PLANINSKI ^^^ 1 li- SÍ 2 bm 'hymper leta 1865 steno Furggletscher, pod severno Matterhor-ngletscher, Zmuttgletscher se ovija okoli vznožja istoimenskega grebena, pod zahodno steno pa leži obsežni Tiefenmattengletscher. Whymper in Carrel Edward Whymper in Jean Antoine Carrel sta imeni, ki sta neločljivo povezani z osvojitvijo Matterhorna. Bila sta si različna in podobna hkrati, bila sta tekmeca, a sta se vendarle iskreno spoštovala, se privlačila in hkrati odbijala. Če bi bila usoda »pravična« in bi se okoliščine ter dogodki zvrstili malo drugače, bi morala priti na vrh skupaj, kot prijatelja in enakovredno sposobna alpinista. A žal - ni bilo tako! Edward Whymper se je rodil leta 1840 v Londonu v skromni družini graverja. Tudi sam se je izučil tega poklica, hkrati pa je bil tudi nadarjen risar. Zato ga je knjižni izdajatelj Lon-gman leta 1860 poslal na potovanje v Alpe, da bi mu izdelal čim več lepih risb alpskih vršacev. Takrat še ni opravil kakega posebnega vzpona, ampak je zbiral prve vtise, ki so ga za vedno zavezali goram. Ker je bil zelo odločen in ambiciozen mladenič, je sklenil, da bo takoj, brez kakršnih koli zadržkov in občutkov manjvrednosti, segel po najboljšem. V tistem obdobju sta bila od znanih alpskih velikanov neosvojena samo še Weisshorn in Matterhorn; ker se je leto zatem na Weisshorn povzpel John Tyndall, je Whymperju pač ostal Matterhorn. A pot do njega je bila še dolga in trnova. Whymper je leta 1861 opravil prvi angleški vzpon na Mont Pelvoux v Dauphinéji. Takoj je pokazal lastnosti izvrstnega plezalca in neverjetno vzdržljivega hodca. Tistega leta se je tudi prvič spoprijel z Matterhornom. Leta 1864 se je prvi povzpel na najvšji vrh v Oisansu, štiritiso-čak Barre des Écrins, 4101 m, in še istega leta tudi na Brèche de la Meije, Col de Triolet, Mont Dolent, Aig. d'Trélatête in Aig. d'Argentière; prečil je tudi sedlo Moming. Leta 1865 je pred zmago na Matterhornu prvi splezal na Grand Cornier, opravil tretji vzpon na štiritisočak Dent Blanche, 4356 m, potem pa opravil še dva podviga, ki ju je treba še malo bolj osvetliti. 24. junija 1865 je prišel na vrsto vzpon na takrat še neosvojeni vrh mogočnega štiritisočaka Grandes Jorasses, 4208 m, v skupini Mont Blanca. Gora nima šibke točke in tudi običajni pristop iz doline Val Ferret je še danes eden najzahtevnejših v Alpah. Brez dvoma - grande course! Whymperja so spremljali najljubši vodniki Michel Croz iz Chamonixa, Christian Almer iz Grindelwalda v Berner Oberlandu ter Franz Biner iz Zermatta. In kakšno turo so opravili! V Alpe po gorsko svežino Organizirani vzponi na Velikane Alp - Mont Blanc, Monte Rosa, Matterhorn ... PLANINSKI ^^^ VE^jfflK Startali so iz Courmayeurja ob pol dveh zjutraj, se povzpeli čez vznožne morene in nato nadaljevali pot po strmem ledeniku s seraki do skal, ki danes nosijo značilno ime Reposoir. Tam so si privoščili krajši postanek. Po skalnatem rebru, ki danes nosi Whymperjevo ime, so nekaj čez poldne splezali na drugi najvišji vršič Grandes Jorassesa, ki se seveda imenuje Pointe Whymper, 4184 m. Ker se je Whymper odločil za ta vzpon predvsem zato, da bi si ogledal pobočja Aiguille Verte, ki jo je imel že dlje časa na muhi, in ker jih je malo preganjal čas, so se odrekli nezahtevnemu polurnemu vzponu do najvišje točke in se z nočjo vrnili v Courmayeur. Kakšen dosežek, če upoštevamo, da so šele iskali najprimernejše prehode in da danes startamo na to goro iz više ležečega Plampincieuxa ter prespimo v prijazni koči Boccalatte - Piolti na višini 2804 m. Pa je tura še vedno zaguljena, nevarna in nečloveško dolga. Pet dni zatem se je Whymper lotil še Aiguille Verte, 4122 m. Z Almerjem in Binerjem (Croz je bil tisti dan že zmenjen za drugo turo) se je povzpel na odlično in zelo zahtevno goro z ledenika Talèfre po ledenem ozebniku, ki je potem dobil ime po njem. Izrazito kombinirana ledna in skalna smer je do danes ohranila sloves težavne in nevarne ture. Croz je potem čez nekaj dni z večjo skupino imenitnih angleških alpinistov potegnil na to goro še težavnejšo, a varnejšo smer po grebenu Moine. Ta je danes skoraj bolj v veljavi, ker so razmere v Whymperjevem ozebniku pogosto zelo neugodne. Po takih vzponih je bil Whymper fizično in psihično več kot dobro pripravljen za Matterhorn. Kar zadeva njegovo osebnost, pa je bil dokaj hladen, vase zaprt človek, za katerega so bili značilni suh realizem, stroga determiniranost volje in stvarno ocenjevanje dogodkov. Njegove značajske poteze se najbolje zrcalijo v njegovem pisanju, ki skuša čim bolj objektivno, brez ču- stvenih digresij in emocionalnih izlivov, orisati dogajanja in jih natančno analizirati. Kljub temu njegov pisateljski slog nikakor ni pust ali celo dolgočasen. Njegov gorniški tekmec Jean Antoine Carrel se je rodil leta 1829 v Beuilu v zatrepu doline Valtournanche, tako da mu je Gran Becca (tako so domačini rekli Matterhornu) gledal v zibel. Po poklicu je bil zidar, vendar se je več ukvarjal s krivolovom in tihotapstvom. Bojeval se je tudi v spopadih za zedinjenje Italije; tako si je pridobil vzdevek Il Bersagliere. Ponosni sin svoje takrat še zakotne doline je bil velik italijanski patriot, danes bi rekli, da je bil celo nacionalist. Če- 04 57 80662 * 05139 3737 I li- prav so njegovi sovaščani sodili, da se Gran Becca ne da preplezati, in so se ga bali, saj jih je še ponoči vznemirjal s hrupom padajočega kamenja in ledu, je bil Bersagliere prepričan, da ni tako. Še več, trdno je sklenil, da mora gora pasti v naročje italijanskemu državljanu, se pravi njemu! Na živce so mu šli tuji turisti, predvsem Angleži, ki so mu bili v alpinističnem pogledu največja konkurenca. Bil je odličen, vendar nekoliko neodločen plezalec, kar zadeva osebnost, pa zelo zadržan, introvertiran in redkobeseden človek, na neki način precej podoben Whymperju. Vendar pa je bil v nasprotju z njim tudi zelo nezaupljiv in to je bil verjetno poglavitni razlog, da ni delil z njim opoja skupne zmage na vrhu Mat-terhorna. Že od leta 1857 je po malem naskako-val Matterhorn, in to izključno po Cresti del Leone. Pri tem ga je močno spodbujal tamkajšnji duhovnik Aimé Gorret, ki se mu je občasno tudi pridružil. Tako sta skupaj z nekim drugim, starejšim Jeanom Jacquesom Carrelom splezala na vzpetino Testa del Leone in si od blizu ogledala greben. Oba Carrela sta malo pozneje splezala po grebenu do skalnega stolpa Gran Torre; vse to je potrdilo Bersaglierovo mnenje, da se na Matterhorn da splezati. Toda - v mirno dolino so začeli prihajati angleški »vsiljivci«. Posebno nevaren je bil John Tyndall, znani fizik, ki je delal skupaj s Farada-yem, izkazal pa se je tudi za drznega in spretnega alpinista. Leta 1861 mu je uspel odličen prvi vzpon na prelepi in zelo zahtevni Weisshorn, leto zatem pa se je po Cresti del Leone povzpel do izrazite vodoravne rame tik pod vršno glavo, ki odtlej nosi ime Pic Tyndall. Skupina okoli Aiméja Gorreta je postala zelo živčna, a brez potrebe. Tyndall je nenadno zgubil zanimanje za Matterhorn; nanj se je spomnil šele leta 1868, ko je opravil prvo prečenje gore (po Cre-sti del Leone gor in po grebenu Hörnli dol). Dogodki bodo pokazali, da je imel Whymperjev prvi prihod v Breuil leta 1861 za Carrela, Gorreta in njuno druščino veliko bolj daljnosežne posledice. Tekmovanje za vrh Ko je Whymper prišel v Breuil, mu je bilo kmalu jasno, da ga je edino Carrel sposoben enakopravno spremljati na Matterhorn. Ker je bil popolnoma neobremenjen z nacio-nal(istič)nimi pomisleki, ga je na vse mogoče načine »snubil« in celo prosil za sodelovanje. Tudi Carrel je spoznal, da je Whymper odličen plezalec in da bo s svojo odločnostjo in hladnokrvnostjo močno povečal možnost uspeha, pa vendarle se je nekako izmikal, čeprav sta trikrat plezala tudi v skupni navezi. V letih 1861-1865 je Whymper opravil kar osem poskusov, vse po zahtevnem grebenu Cresta del Leone. Zanimivo je, da mu greben Hörnli ni prišel na misel kot možna pot k uspehu; slepo je bil prepričan, da je nepremagljiv. Njegov najzvestejši spremljevalec je bil vaški posebnež Luc Meynet - Il Gobbo (grbavec), ki se je kljub telesni hibi izkazal za spretnega in močnega plezalca. Whymper je na sedlu Colle del Leone postavil tudi šotor, tako da je imel višje izhodišče. Kolikokrat je bivakiral v njem, pa tudi v neprijazno hladnih Matter-hornovih skalah, doživel divje viharje in se izogibal padajočemu kamenju. Lotil se je tudi solo vzpona; takrat mu je pri vrnitvi s Colla del Leone na strmem snežišču zdrsnilo, vendar se je nevarni padec na srečo končal le z manjšimi praskami. Toda ni in ni šlo. Najvišjo točko (4103 m) je dosegel leta 1862 v spremstvu Il Gobba; toda to je bilo še vedno daleč pod višino, ki sta jo dosegla Carrel ali Tyndall. Končno je prišel tudi usodni 10. julij 1865. Whymper se je načelno zmenil s Carrelom za skupni vzpon in je bil prepričan, da bosta uspešno splezala na vrh. Toda v zadevo se je vmešala nesrečna politika: minister za finance v takratni italijanski vladi Quintino Sella, ki je pozneje, leta 1874, ustanovil CAI (Club Alpino Italiano) in bil njegov prvi predsednik, je nepreklicno sklenil, da mora na vrhu Matterhorna prvi stati Italijan. Skrivaj so sestavili štiričlansko ekipo s Carrelom na čelu in ta se je ponoči odpravila na pot. Zjutraj je Whymper razočaran ugotovil prevaro, toda pogled skozi daljnogled ga je malo pomiril. Videl je, da Carrelova skupina napreduje zelo počasi, hkrati pa je vedel, da Carrel na splošno pleza bolj počasi in preudarno. Na vrat na nos se je čez Theodulski prelaz odpravil v Zermatt in skušal dobiti družbo za vzpon po švicarskem grebenu Hörnli. Naključje je hotelo, da je tam našel svojega ljubega Croza, poleg njega pa I li- 1 li- SÍ 2 h* še lorda Douglasa, Hudsona in mladega, žal popolnoma neizkušenega Hadowa. Z zermattski-ma vodnikoma Taugwalderjema, očetom in sinom, so na hitro naredili načrt, da se bo vseh sedem poskušalo povzpeti po grebenu Hörnli. To je bila napaka, velika napaka, ki se je končala z zmagoslavjem in veliko katastrofo. 14. julija so zgodaj zjutraj začeli z vzponom. V spodnjem delu grebena niso imeli hujših težav, dolgo navezo je vodil Whymper. Nad Ramo (Schulter) pa je postalo precej bolj težavno, vendar je spretni Croz našel kamin, skozi katerega so nad silnim prepadom severne stene prišli na strma snežišča pod vrhom. Tam je imel Hadow že hude težave, vendar je Croz pazil na vsak njegov korak in ga z mirnim prigovarjanjem počasi usmerjal navzgor. Dobre četrt ure pred drugo popoldne so prišli na vrh Matterhorna. Pri sestopu so se navezali v čudnem zaporedju, ki je gotovo delno pripomoglo k tragediji. Glede na to, da ga je določil Whymper, je bil za nesrečo vsaj delno moralno soodgovoren. Popolnoma nesmiselna in neutemeljena pa so bila natolcevanja, da je bila napeta vrv med lordom Douglasom in starim Taugwalderjem prerezana. Pretrgani konec vrvi lahko še danes vidimo v alpskem muzeju v Zermattu. Potem ... Nesreča je zbudila val obsodb in ogorčenja po vsej Evropi. Obtožbe, posebno v angleškem tisku, so letele na Whymperjev račun in to ga je še bolj zagrenilo. Po odisejadi na Matterhornu, s katero se je končala tako imenovana zlata doba v zgodovini alpinizma, se Whymper ni več ukvarjal s težavno alpinistiko, čeprav je še hodil v gore (še dvakrat je bil na Matterhornu), pisal knjige in veliko potoval. Na veliki odpravi v ekvadorske Ande v letih 1879/80 ga je spremljal stari tekmec Carrel (!) in kot prijatelja sta skupaj opravila prvenstveni vzpon na Chimborazo. V začetku 20. stoletja je Whymper trikrat obiskal kanadsko Skalno gorovje, leta 1906 pa se je celo poročil. 16. 9. 1911 je nenadno umrl v Cha-monixu in bil tam tudi pokopan. Carrel se je končno »prelevil« v profesionalnega gorskega vodnika in vodil številne kliente na Gran Becco. Leta 1896 mu je pri sestopu v snežnem viharju postalo slabo in je umrl, preden mu je kdo lahko pomagal. Za seboj je zapustil ženo in tri otroke v revščini. Matterhorn pa je ostal večni izziv in gora vseh gora v Alpah. Priporočena literatura Edward Whymper (1871): Scrambles Amongst the Alps in the Years 1860-9. London. Edward Whymper (1880): The Ascent of the Matterhorn. London. Guido Rey (1904): Il Monte Cervino. Milano. Vsa tri navedena dela so pozneje še velikokrat izšla in še izhajajo. Bila so prevedena v številne jezike, žal pa še vedno ne v slovenščino. Beat H. Perren (1988): Faszination Matterhorn. Konstanz: Stadler Verlag. Walt Unsworth (1992): Encyclpaedia of Mo-untaineering. London: Hodder & Stougton. Gian Piero Motti (1994): La Storia dell'Alpinismo. Torino: Vivalda. Roger Frison-Roche, Sylvain Jouty (1996): A History of Mountain Climbing. Paris: Flammarion. Livio Sposito (2000): Il Mondo dall'Alto. Milano: Sperling & Kupfer. Stefano Ardito (2000): History of the Great Mountaineering Adventures. Seattle: The Mo-untaineers Books. Horst Höfler (2002): Die Traumgipfel der Schweiz. München: Bruckmann. Vodniki Tomaž Vrhovec in sod. (2005): Najvišji vrhovi v Alpah. Ljubljana: PZS. Richard Goedeke (2004): Vsi štiritisočaki Alp. Ljubljana: Sidarta. Michael Waeber (1993): Walliser Alpen. München: Bergverlag Rother. Hermann Biner (1996): Hochtouren im Wallis. Lausanne: SAC. Zemljevida Matterhorn 1 : 25.000. LDS, Wabern 1995. Cervino-Beuil-Champoluc 1 : 25.000. IGC, 1995. O Njegovo veličanstvo Matterhorn Sanjska želja se je izpolnila té Andrej Zorman ß Boris Strmšek Iztisnem še... Iztisnem še zadnje atome iz sebe, previs tale zmorem še, tole opast. S trmo neskončno se vzpenjam na tebe, v meglico ovita moja si strast. • - Na vrhu temena omahnem v sesutje. Na vrhu je zmaga in zmaga je slast! 1 Hi Ž 2 bm Zgornji verzi so eden izmed odgovorov na vprašanje: »ZAKAJ?« Matterhorn! Zame že od nekdaj čarobna beseda, sinonim za nekaj nedosegljivega. In vendar smo prijeli sanje. V pripovedovanju starejših planincev o tej gori sem velikokrat zasledil pravo strahospošto-vanje. Nič čudnega, gora vsako leto pobira davek. Leta 1865 je na vrhu stalo sedem prvopri-stopnikov, v dolino so prišli živi le trije. Do danes si je vzela že več kot petsto duš. Odločitev je bila sprejeta Poleti 2003 se mi je ponudila priložnost, da sem Njegovo veličanstvo Matterhorn prvič videl v živo, s sosednje Monte Rose. Priznam, tudi meni se je zdel lep v svoji kruti nedostopnosti. Kljub temu mi je nekje v podzavesti, kot že tolikokrat doslej, začelo kljuvati: »Stari, bi poskusila?« Zdrava pamet se je upirala, a je bilo že prepozno ... Misel je bila vedno glasnejša, prerasla je v gorečo željo, cilj. Pripravljen sem bil spet garati, kot že tolikokrat doslej ... Priprave Tako se je verjetno vse skupaj začelo. Ob ustrezni priložnosti sem se o svoji želji pogovoril s prijateljem Kazimirjem, ki je na Gori že bil. Uspelo mu je šele v tretjem poskusu. Njegov odziv? »Uh, kar vroče mi je postalo!« Verjetno je videl iskrice v mojih očeh, obljubil je, da gre zraven. Vse, kar sem takrat vedel o pristopu, je bilo, da za tako goro nimam ne znanja ne izkušenj, da je za Matterhorn poleg dobre telesne pripravljenosti potrebno še osnovno alpinistično znanje. A kjer je volja, tam je pot. Pot je peljala v knjižnico po nova znanja, pa v Severno steno Triglava in še kam. Odhod Tako smo se 14. avgusta 2004, po poizvedbah na internetu o vremenu v južnem delu Švice (v večini primerov je vreme krivo za nesreče na gori), proti Zermattu odpeljali: Kazimir Per-ko iz Ormoža, Janez Senica, Grega Rus, Tomaž Permanšek, Damjan Sekuti in Andrej Zorman, vsi iz Slovenj Gradca. Vožnja čez Avstrijo je trajala dolgih dvanajst ur. Tako smo pozno zvečer prispeli v avtokamp v okolici Zermatta, slikovitega turističnega mesta ob vznožju Matterhorna. Na hitro smo postavili šotore, prespali, zjutraj pa pripravili nahrbtnike in se s taksijem odpeljali v Zermatt. V mestu je dovoljena samo vožnja vozil na električni pogon in konjskih vpreg. Naš »južni brat« (večina taksistov je iz BiH) nas je odložil ob vstopu v mesto. Zagledali smo ga, Njegovo veličanstvo. Izreden, čudovit pogled. Še bolj za tiste, ki tja gor niso namenjeni, saj niso obremenjeni z mislijo o tem, kaj jih tam čaka. Nakup kart, gasilska slika in že smo se z nihalko potegnili do zgornje postaje žičnice, do jezera Schwarzsee, 2583 metrov visoko. Udobja civilizacije je bilo konec, nahrbtnike smo si zadegali na ramena, čakala nas je približno dve uri ali sedemsto višinskih metrov dolga pot, s petindvajsetimi kilogrami na hrbtih, do zadnje koče, Hör-nli Hütte, na 3260 metrih. Šotore smo seveda tovorili s sabo, saj so cene v Švici že v dolini visoke, kaj šele tam gori. Turizma je konec, zdaj gre zares! Sprehajanja je bilo konec, gora se je postavila pokonci in tudi zgornji dve okončini je čakalo delo. Nahrbtniki so bili olajšani za težo šotorov, hrane in pijače, ki je bila že v želodcih, vendar so še vedno krepko vlekli k tlom. Tako je bil stik s podlago res dober. Matterhorn ničesar ne podari, takoj je treba zaplezati, pot pa ni označena in iskanje prave smeri je celo v lepem vremenu zamudno. Bolje dobro preveriti kot se za-plezati! Dan je bil neverjetno lep, res smo dobro izračunali. Vendar je bila napoved za naslednji popoldan že slabša. Če te slabo vreme ujame na gori, je hudo! Sonce nas je žgalo v tilnik, vodo iz nahrbtnika smo si zlivali v telo, od tam je šla v oblačila. Plezali smo in plezali, pomanjkanje kisika se nam je že krepko poznalo. Raje bi videl, da bi bil stik s podlago na račun nahrbtnika malo slabši. Zagledali smo bivak Solvay 4000 metrov visoko. Zelo blizu je bil, z roko bi ga že lahko prijel, pa se je kar prestavljal. Bolj sem lezel, bolj je bežal. Tam naj bi prespali. Zgradili so ga leta 1916, kot zavetišče pred ujmami, marsikatero življenje je že rešil. Zadnji metri so bili najtežji. Skala je bila od mnogih derez, ki so šle čeznjo, močno zglajena, »grifi« so bili gladki. Tomažu je rahlo zdrknilo in vsi smo imeli takoj srce v hlačah. Kar nekaj pikrih bi si povedali, pa je bolje stisniti zobe. Kdo pa je rekel, da bo lahko? Lepo je, ko lahko z vsem podplatom stopiš na podlago. V mišicah sem čutil rahlo utruje- I ¡ü SE Kip svetega Bernarda pod vrhom nost; a tega sem vajen, bolj sem bil zdelan od zbranosti. Štiri ure, skoraj osemsto višinskih metrov smo bili v strmi skali, odločilni dan pa bo šele naslednji! Skromen bivakec je tam gori vreden petih zvezdic! Želje po hrani ni čutil nihče, a treba je bilo jesti, za jutri. Bolj od hrane me je skrbela pijača, v nahrbtniku sem imel še liter čaja, eno pivo in paradižnik; najraje bi polokal kar vse, takoj. Ampak to sem potreboval za naslednji dan. Razvili smo spalne vreče na skromnih ležiščih, zgornji pograd sva zasedla z Damjanom, Mirko je bil na klopi, preostali trije so se stisnili v nekakšen pomožni prostor, ki bi bil v dolini ravno pravšnji za večjega psa. Začenjala se je noč. Najin pograd je bil nagnjen proti steni in tako sem kar naprej lezel v Damjana, bila sva kot mladoporočenca. Saj ga imam rad, ampak kar je preveč, je preveč. Obrnil sem se; zdaj sva ležala »z nogami ob glavi«. Prostora je bilo malo več, Damjan pa se je zjutraj pritoževal, da sem ga brcal v nos. Rad bi bil šel v »Mežijevo deželo«, pa mi vedno debelejši jezik ni pustil. Naj načnem jutrišnje zaloge tekočine? Ko je tudi Damjan zlezel s pograda po tablete proti glavobolu, sem se odločil: pred bivakom je nekaj snega, spil bom malo toplega čaja iz termovke, primanjkljaj pa nadomestil s snegom. Čaj jutri ne bo več topel, okus bo odvraten, ampak tekočine bo le več in ko bom žejen, bom lahko pil. Prebudili smo se v lepo jutro, prve naveze od koče Hörnli so že prišle. Nočno plezanje si lahko privoščijo le domači vodniki, ki teren dobro poznajo. Spet smo na hitro spravili vase nekaj hrane in pripravili opremo za odločilni naskok. Francoski vodnik in njegova 70-letna stranka, ki je vedela, kje je v Sloveniji Črna prst - skupaj smo prebili noč - sta odšla pred nami. Odhajali smo v navezah po dva. Nekaj časa je trajalo, da smo se v gibanju ujeli. Na najbolj izpostavljenih mestih je bilo potrebno varovanje, medtem so nas prehitevali domači vodniki s kli-enti, vrvi so se prepletale - včasih prava kolobo-cija, naporna za živce, da je bilo kaj. Prvi sneg! Dereze bo treba natakniti, pa rokavice na prste, preden odrevenijo. Spet gneča; še derez nisem mogel obuti, tako so me mimoidoči dregali. Samo počasi in brez panike - če mi neobuta dereza uide v dolino, se bom moral vrniti. Tudi v Damjana na drugem koncu vrvi so se zaletavali, udarci pa so se prenašali name. Bolj smo se dvigali, bolj je bila skala navpična. Nad Ramo je bila ponekod celo previsna. To so bili najtežji raztežaji. Energija je že šla h koncu, a lakote in žeje nismo čutili, le kisika je bilo vedno manj. Prav zadovoljen sem bil, ko sem dohitel Damjana, ki me je varoval. Medtem, ko bom pazil nanj, se bom nadihal ... Vendarle, strmine je konec, više ne gre! Ob pol enajstih dopoldne sem stal 4478 metrov nad morjem, da bi se usedel, ni bilo prostora. Razgled je bil prekrasen! Vrhov je bilo toliko, časa za prepoznavanje pa ne. Nobene evforije nisem čutil na vrhu, samo olajšanje, da ne bo treba več navzgor; a sestop bo še težji. Vase sem spravil tablico čokolade, spil pivo, na hitro smo si čestitali in se fotografirali; tu in tam so se že zbirale meglice, bil je čas za sestop. Navzdol je bilo še teže Od začetka smo sestopali z obrazom naprej, kmalu pa se je bilo treba obrniti; na najbolj strmih mestih smo si pomagali z dvojno vrvjo, »ab-zajlali«, tako je šlo hitreje. A vendar je trajalo celo večnost, preden smo se vrnili do bivaka. Gneča je bila med sestopom ravno tolikšna kot na poti navzgor. Domači vodniki so tako brezobzirni, da je včasih treba kar po domače zarobanti- ti. Pobasali smo opremo, ki je ostala v bivaku, in sestopali naprej. Vedno bolj se je oblačilo, čez čas je začel naletavati sneg, skala je postajala mokra. Zdaj šele je bilo treba paziti na vsak gib. Res zahtevno. Drugi dan smo bili že na gori, bili smo že kar utrujeni, z dokaj težkimi nahrbtniki, pijače je zmanjkovalo, vidljivost se je zmanj- ševala, vedno počasneje je šlo, ker je bilo treba iskati prave prehode. Spet »abzajl«, pripraviti vrv ... in tako v nedogled, do poznega popoldneva, ko smo vendarle vsi srečno izplezali. Tedaj smo si šele lahko oddahnili, tedaj šele smo lahko brez skrbi rekli: »Bili smo na Matterhornu!« Tam sta bili šele zmaga in slast! Spet skupinska slika pod izstopom iz skal. Katera je vredna več, tista z vrha ali tale? Po premisleku sem ugotovil, da že štiriindvajset ur nisem začutil potrebe po praznjenju mehurja. Spomnil sem se, da sem rekel: »Zdaj remo v kočo na pivo, ven pa ne grem prej, preden me ne pritisne lulat!« In tako je tudi bilo. Ob devetih zvečer smo se utrujeni, rahlo »pod gasom« in neizmerno srečni zavlekli v šotore in zaspali na trdih skalah, brez podlage. Jutri nas čaka še pot v dolino. Deževalo bo. Ampak to bo šele jutri [TSC* - ->=3 I Siili ? - • ' ■ -M % - - ■ - ^ y as S-AŠŠLJ. Monte Cervino, 4478 m* ni lahko,« je rekla. »To je ena najtežjih tur tod okoli. Vsak dan slišimo, da je ta ali oni ,odletel'. Največ letijo Japonci.« Do vrha je bila še ura ... dve. Kako bo zdržala, če je že zdaj na koncu z močmi? Nato pa še neskončno vračanje. Z roko sem pomahal Japoncu, da ji bom pomagal. Potiskal sem jo pred seboj ob pripetih vrveh kot nahrbtnik, dokler ni dosegla stojišča. Stopenj ni bilo konca. S Slavcem sva navezo prehitela. Tudi midva sva že zaostajala za časovno normo. Ob tem času bi morala biti že gori. Na glas sem razmišljal: »Ali je to ena tistih navez, o katerih je govorila hotelirka? Kdo ve?« Ni bilo več časa za razmišljanje o drugih. Treba je bilo hiteti, saj se je bližalo poldne. Do popoldanske nevihte je bilo le še nekaj ur. Torej, jo bova doživela? Na vrhu smo se srečali z Japonci. Z najbolj izpostavljenega mesta smo slikali okoliške štiritisočake. Monte Roso -kdo se je ne bi spomnil -, Dent d'Herens, Mont Blanc in druge. Vračala sva se. Sestop po odurnem kaminu je oteževal dež. Začelo je rositi. Pred seboj sva imela še pet raztežajev. Koča je bila blizu. Videla sva prijatelje, ki so že v mraku nestrpno hodili okoli koče in ugibali, kje sva. Prvi nama je prišel naproti Šrauf. »Čestitam! Veš, imaš pa hudičevo srečo. Nekateri hodijo na goro že vse življenje, pa niso bili na vrhu.« Vedel sem, da ne misli slabo. Sicer pa mi je bilo vseeno. Naloga je bila opravljena. Nihče ni padel. Počutil sem se praznega - tako kot vedno, ko dosežeš cilj. Kateri naš znani gornik je že rekel, da cilj ne prinaša sreče, pač pa le pot do njega? • té in 0 Janez Gril Tako mu pravijo Italijani. Bolj poznan je kot Matterhorn. Najlepša gora v Evropi, pa tudi ena najbolj krutih. Več kot petsto vreč s posmrtnimi ostanki predrznežev so že prinesli v dolino, odkar so pri prvem vzponu leta 1865 leteli v dolino Whymperjevi tovariši. Ni naklonjen alpinistom, pa tudi navadnim gornikom ne. S svojih štirih grebenov in sten stresa tiste, ki mu niso dorasli ali pa ga podcenjujejo. Nesrečnih naključij je prav gotovo najmanj. Ko preplezaš 1300 metrov visoki greben Hör-nli, na vrhu ni ne trave ne prijetnih sončnih kotičkov, da bi si lahko pretegnil obtolčene ude in se napil snežnice kot doma, v belih gorah Julijcev. Čakata te oster vršni greben, pokrit z ledom in s snegom, ter nenehna skrb, kako bo z vrnitvijo. Sestop poteka po istem grebenu kot vzpon. Časa ni niti za slikanje, bivakiranje na takšnih višinah ni prijetno, že ob majhnem poslabšanju vremena je lahko celo usodno. Pred menoj je v zavarovani štirici, tako kot drugi, plezalo majhno žensko bitje. Ko sem prišel bliže, sem videl, da je Japonka. Pod skalno stopnjo je ždela zvita v klobčič in ni več odgovarjala na prijazne besede soplezalca nad sabo. Ni se več odzvala na poteg vrvi od zgoraj, v obraz je bila bleda, dihala je le s težavo. Pomislil sem na hote-lirko v Zermattu, ki nas je ocenjevala s predirnim pogledom, ko sem ji povedal, kam gremo. »Veste, »Mi bi preprosto radi hodili v hribe!« Redna letna skupščina Planinske zveze Slovenije té Vladimir Habjan Lepo sončno soboto, 21. maja 2005, je v dvorani Kulturnega doma Podpeč potekala redna letna skupščina Planinske zveze Slovenije. V preddverju doma je uredništvo Planinskega vestnika pripravilo razstavo desetih panojev, na katerih so predstavljeni 110 let izhajanja Planinskega vestnika, 110 let postavitve Aljaževega stolpa na vrhu Triglava in odprava na Makalu pred tridesetimi leti. Uvodni pozdrav je imel kot je to običaj predsednik PZS Franci Ekar, navzoče pa je pozdravil tudi župan občine Brezovica Drago Stanovnik. Pred začetkom uradnega dela je Jani Bele predstavil rezultate lanske ankete, ki jo je med obiskovalci gorskega sveta izvedla Gorska reševalna služba Slovenije, Danilo Škerbinek pa je na kratko podal informacijo o rezultatih anketnega vprašalnika »JUTRI«, ki je bil posredovan vsem polnopravnim članom Planinske zveze Slovenije. Po izvolitvi delovnih organov zasedanja Skupščine, delovni predsednik je bil Borut Vukovič, je Franci Ekar poročal o delu v minulem obdobju. Omenil je množico opravljenega dela in temeljne probleme sedanjega obdobja v planinski organizaciji. Po poročilu verifikacijske komisije (skupščina je bila sklepčna) so bili sprejeti dnevni red in dopolnilne točke. Skupščina je sprejela spremenjeni Poslovnik o delu Skupščine PZS in potrdila poročilo o realizaciji sklepov zasedanj skupščin PZS v letu 2004. Uvodnih razlag poročila Upravnega odbora, njegovih organov, častnega sodišča in finančnega poročila ni bilo, saj so bila gradiva dovolj dobro predstavljena in objavljena v posebni številki Obvestil PZS. Natančno poročilo, tako za leto 2003 (dolg lanske skupščine) kot tudi za leto 2004, je podal predsednik Nadzornega odbora (NO PZS) Franc Kocbek. Najtemeljiteje je NO obravnaval upravičenosti izplačil honorarjev nekaterim članom Delovne skupine za organizacijo dela PZS pri UO PZS, izplačila avtorskih honorarjev in materialnih stroškov vodstvenih kadrov PZS ter izplačilo odpravnine generalni sekretarki v letu 2004 in pri tem odkril tudi nepravilnosti. Po poročilih je delovni predsednik odprl razpravo. Bila je pestra in zanimiva. Na začetku je načelnik GRSS Toni Smolej podrobno poročal o delovanju GRSS in dobro znani temi - reorganizaciji GRSS. Mirko Tovšak iz Koroške je med drugim omenil problem članarine in dal zaupnico Ekarju. Zanimivo razpravo je imela Ana Fabjan (PD Grosuplje), ki je med drugim ugotovila, da vedno več ljudi hodi v hribe mimo planinskih društev, preveč birokracije v Ljubljani pa je komentirala takole: »Mi bi preprosto ra- VEjyij 6-2005 di hodili v hribe!« Bogato razpravo je imela Ma-nja Rajh iz PD Celje Matica. Med drugim je opozorila, da ni bilo podano obljubljeno poročilo o PUS Bavšica (zasedenost, programi, kdo je upravljavec), načela nekaj problemov vezanih na gospodarsko komisijo (pravilnost pogodb o uskladitvi zemljiško knjižnega stanja z dejanskim med PD in PZS) in se vprašala: »Čigava oblika dela so MDO?« Tomaž Ogrin (PD Lj. Ma- tica) je načel naravovarstveno problematiko ter poudaril trenutne pereče probleme. Borut Per-šolja (PD Domžale) je med drugim predlagal nekaj sprememb besedila gradiva za zasedanje Skupščine, predlagal odpravo popustov v planinskih kočah za pripadnike SV, dal predlog za ukinitev Delovne skupine za organizacijo dela PZS pri UO PZS ter protestiral zaradi prištevanja planinstva med adrenalinske športe in zato predlagal odstop predsednika Odbora za članstvo pri UO PZS Danila Škerbinka. Jože Bobov- nik (PD Fram) je podal predlog za spremembo Pravilnika o usposabljanju delavcev v športu. Odgovore na zastavljena vprašanja in odprte teme so podali vodilni funkcionarji in delavka Strokovne službe: Danilo Škerbinek, Adi Vi-dmajer, Franci Ekar, Metod Kovač, Franc Kocbek in Veronika Šmid. Sledilo je glasovanje o predlogih. Predlog GRSS, naj se v letu 2005 izpelje reorganizacija GRSS, ni bil sprejet. Predlog Manje Rajh, naj Gospodarska komisija UO PZS popravi vse dosedanje sklepe o prenosu nepremičnega premoženja na PD s sklepom Skupščine PZS iz leta 1999, ni bil sprejet. Predlog za odpravo popustov v planinskih kočah za pripadnike SV ni bil sprejet. Pred glasovanjem o razrešitvi Delovne skupine za organizacijo dela PZS pri UO PZS je delovni predsednik predlagal delegatom, naj ne spreminjajo sestave delovnih organov UO PZS pred koncem mandata, tako da volivcem ni preostalo drugega, kot da ga podprejo. Predlog za razrešitev predsednika Odbora za članstvo UO PZS ni bil sprejet. Sprejeti so bili vsi predlogi Tomaža Ogrina: naj PZS organizira posvet o prihodnosti planin in planinskih koč, na katerem naj se posebej poudari problematika motorizacije; naj PZS poskuša pridobiti status organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju naravovarstva in naj bo PZS aktivnejša pri postopkih prihodnjih posegov v naravo (graditev cest ali vlak na planino). Sprejet je bil sklep, da PZS pri pristojni instituciji vloži predlog za spremembo oz. dopolnitev Pravilnika o usposabljanju strokovnih delavcev v športu, namreč, da se spremeni določilo o zahtevani VII. stopnji izobrazbe za vse predavatelje, ki sodelujejo pri strokovnih usposabljanjih. V nadaljevanju so bila sprejeta vsa že prej omenjena poročila. Posebna točka dnevnega reda je bilo glasovanje o zaupnici predsedniku PZS Franciju Ekarju. Uvodno besedo v precej čustvenem tonu je imel sam predsednik, razprave pa tako rekoč ni bilo. Glasovanje je bilo opravljeno hitro in predsednik je dobil močno podporo delegatov. Dvanajsta točka, kršitev statuta PZS in analiza odgovorov na vprašalnik PD Križe, je bila precej razvlečena, saj je predsednik PD Križe Ivan Likar prebral tako rekoč vse gradivo, ki je bilo razdeljeno tik pred zasedanjem. Tudi raz- prava je bila dolga. Delegati so odločili, da se predlog sklepa, naj se predsednik PZS opraviči vsem PD in članom za nepravilno obračunavanje planinske članarine v imenu komisij UO PZS in UO PZS v Obvestilih in PV, ne sprejme. Predlog, naj se Skupščina PZS seznani z analizo vprašalnika PD Križe, rezultati pa naj bodo vodilo Odboru za članstvo UO PZS pri oblikovanju planinske članarine za leto 2006, ni bil sprejet. Sprejet pa je bil tretji predlog - naj se skupščina seznani s predlogom PD Križe in naroči Gospodarski komisiji UO PZS, naj pripravi Pravilnik o Skladu za planinske postojanke in pota do naslednjega zasedanja skupščine PZS. Sledila je razprava o Programu dela PZS v letu 2005. Jože Stanonik (PD Škofja Loka) je predlagal, naj se preveri, ali so, glede na zmanjšanje članstva, res potrebni vsi organi UO PZS, ter predlagal, naj se spremembe, ki se nanašajo na društveno zakonodajo, obravnavajo v obliki okrogle mize, širše vodenih razprav ali temat- skih delavnic. Marko Goršič (PD Podpeč - Pre-serje) je predlagal, naj Upravni odbor PZS obravnava vse zakone, ki se bodo sprejemali v prihodnosti in vplivali na delovanje planinske organizacije, ter poda svoje predloge in pripombe. Skupščina je Program dela PZS za leto 2005 sprejela, prav tako tudi Goršičev predlog, v nadaljevanju pa še finančni načrt. Sledila je točka o spremembi in dopolnitvi statuta PZS in častnega kodeksa slovenskih planincev. Obe spremembi je skupščina sprejela, drugo z nekaj popravki Boruta Peršolje. Zadnja, 17. točka so bile nadomestne volitve podpredsednika PZS. Z aplavzom je bil izvoljen izkušeni alpinist, hima-lajec, trener športnih plezalcev in njihov organizacijski vodja ter organizator tekmovanj Tomo Česen. Kot po navadi se je predsednik PZS ob koncu zahvalil vsem navzočim za aktivno sodelovanje na zasedanju skupščine. Poseben poudarek je dal iskanju novih, mladih kadrov, saj bo naslednja skupščina volilna. O S S as» .-. ■ "■■■<■ ■ > m ■- - ■ TT^- —: • fM^ipp! -, ■ mrnšmšak h m M. ar ■■ í. - V» té Boštjan Šaver V luči sodobne slovenske družbe, ki je obarvana s svežimi evropskimi političnimi združevanji, si velja zastaviti številna vprašanja. Katere so tiste vrednote, ki jih bomo predstavljali drugim in ki nas bodo v isti sapi predstavljale drugim? Katere vrednote bodo imele moč povezovanja in vključevanja, oblikovanja evropske enotnosti in skupnih mitov, predvsem takšnih, ki bodo vključevali vse Evropejce? Na zgodovinskih temeljih alpskega slovenstva se kot takšna vrednota zrcali mit o Triglavu - nekoč v latinščini poimenovanem Mons Terglou - ki je že utelešal skupni kulturni imenovalec razsvetljenske Evrope. Pozneje je bil še večkrat povezovalna ideja številnih narodov in skupin, nazadnje v obliki namenoma pozabljene ideje jugoslovanskega bratstva in enotnosti. Slovenci smo po eni strani silno ponosni na svojo kulturo in zgodovino, po drugi strani pa ne znamo ali nočemo znati uporabiti obilnega znanja, ki veje iz naših knjižnic, in tako še danes ne poznamo celovite zgodbe o simbolu, ki smo ga v preteklih desetletjih ustoličili za najvišji državni simbol. Dve ravni branja Triglava Danes je treba kulturni pomen Triglava brati kot skupek številnih drobcev in usedlin zgodo- vinskih pomenov, ki so se usidrali skozi stoletja obstoja slovenstva. Ti se na splošno izražajo na dveh temeljnih ravneh, na prvi kot neposredna povezava z geografsko točko - goro, na drugi ravni pa kot posredna povezava z imenom gore, predvsem v obliki vsakdanjih pojavov in simbolov, ki so navzoči v različnih kulturah sveta in povezani s številom tri (denimo, samo v slovenskih pesmih so znana številna besedila o treh ptičicah, o treh hribih in dolincah, o treh sinovih).1 Ko torej govorimo o neposredni povezavi zgodovinskih pomenov Slovencev z goro Triglav, moramo dodati, da je že v slovanski kulturi in mitologiji gora utelešala usmerjenost v naravo in verska prepričanja ljudi, da je narava nekaj spoštovanja vrednega in svetega. Na podoben način, vendar v drugačni obliki, je najvišja slovenska gora zaznamovala tudi dobo slovenskega krščanstva in oblikovanja tradicionalnih slovenskih svetih gora. Med te štejemo na primer Svete Višarje, Ptujsko goro in Sveto goro nad Novo Gorico. Pozneje so poleg vere in romarskih obredov prisvajanje gora zaznamovali tudi razsvetljenstvo, znanost in narodno prebu- Takšne pojave števila tri sicer v svojih delih izčrpno razčlenjuje tudi francoski filozof Dumezil in jih poimenuje univerzalne tridelne strukture; Georges Dumezil (1987): Tridelna ideologija Indoevropejcev. Ljubljana: Studia Humanitatis. 1 VEjgT¡jf[K 6-2005 janje, popularna kultura in sodobne oblike športov. V novejšem času pa so slovenske gore in Triglav postali tudi del državnih simbolov in s tem na vidni ravni sestavni drobec sodobne slovenske države. Torej je predvsem v omenjenih primerih povezava številnih zgodovinskih pomenov z goro Triglav najbolj neposredna in prosojna. Zagotovo pa je nekoliko manj v luči števila tri, ki je sestavni del imena najvišje slovenske gore. Tako pogostih pojavov, povezanih s številom tri, običajno ne povezujemo s Triglavom, čeprav gre za osnovni pomen enega in istega števila. Prav tako ni znano in podrobneje raziskano, ali med posameznimi vsakdanjimi pomeni na tej ravni obstaja kakšna zanesljiva povezava. Denimo, ali je ime najvišje in najopaznejše točke nacionalne krajine vplivalo na pojav števila tri, ki se na primer razodeva v tradicionalnih ljudskih pesmi o treh fantičih in de-kličih. Danes sicer zagotovo vemo, da so obliko- valci uradne slovenske nogometne navijaške maskote Trigi za podlago maskote vzeli tako ime kot shematični simbol Triglava. Kljub temu verjetno peščica ljudi neposredno povezuje alpski Triglav z nogometno maskoto. O izvoru trikotniške simbolizacije Triglava V isti sapi se v miselnem leglu pogosto skoti vprašanje, od kod sploh takšno ime gore? Ali pa, zakaj smo tako silno vznemirjeni, ko beseda nanese na Triglav? Kdaj smo začeli simbolizirati Triglav z znamenitimi tremi trikotniki? Odgovor na prvo vprašanje številni ljubitelji gora in raziskovalci že vrsto let iščejo v svojih študijah o slo- âàà TRIGLAVFILM Ljubljana Slovenija venskih gorah in kulturi, ki je povezana z njimi.2 Po drugi plati pa niso pomembni le oddaljeni zgodovinski trenutki, temveč tudi pomeni, ki jih ustvarjamo v sedanjosti. Prek gorništva in planinskega športa je tako Triglav postal sestavni del današnje slovenske družbe in njene sodobne (politične) mitologije,3 ki jo najdemo v številnih odtenkih - od likov zavarovalnic in državnih založb do radijskih postaj in športnih društev. Tako v dnevnem tisku in medijih srečujemo Zavarovalnico Triglav, športne klube z imenom Triglav, Radio Triglav, restavracije in gostilne z imenom Triglav. Morebiti je še večja vseprisotnost simbola Triglava v obliki treh povezanih trikotnikov. Predvsem v luči državnih Med najpomembnejša lahko zagotovo uvrstimo tale dela: Mira Marko Debelak - Deržaj (1947/1948/1949): Kronika Triglava. Gore in ljudje, glasilo odbora za planinstvo in alpinistiko FZS, leto II/III/IV; ur. Julius Kugy (1938/1973): Pet stoletij Triglava. Maribor: Založba Obzorja; Evgen Lovšin, Stanko Hribar in Miha Potočnik (1979): Triglav, gora in simbol. Ljubljana: Mladinska knjiga; ur. Tone Strojin (1980): Triglav, gora naših gora. Maribor: Založba Obzorja. Če povzamem konceptualno opredelitev slovenskega sociologa Velikonje - Mitja Velikonja (2003): Mitogra-fije sedanjosti - študije primerov sodobnih političnih mitologij. Ljubljana: študentska založba. simbolov je treba dodati, da je v slovenski zgodovini večina pomembnih simbolov izhajala iz alpskega okolja ali pa so bili vanj postavljeni. Tako je že deželni kranjski grb kazal podobo orla (planinske ptice). V času pred drugo svetovno vojno je bil Triglav že večkrat upodobljen kot shematičen simbol. Nekoliko manj znana je Plečnikova predvojna upodobitev triglave gore v neuradnem slovenskem državnem grbu na hrbtni strani znanega kipa Marije, ki ga še danes najdemo na Bledu pred glavno župnijsko cerkvijo.4 Sprva je bil takšen shematični simbol Triglava ideološko neobremenjeni simbol slovenstva, ki ga je med drugo svetovno vojno kot simbol Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilnega boja proti fašističnim oziroma nacističnim okupatorjem poleg številnih zavednih Slovencev prevzel tudi komunizem. Zato ni naključje, da je bil v novem obdobju slovenskega socializma uporabljen kot republiški simbol, ki je začel utelešati identiteto in alpski izvor Slovencev v jugoslovanskem okolju. Tako kot je Triglav postal nekaj, kar označuje slovensko navzočnost v Več v delu Andrej Hrausky, Janez Koželj in Damjan Prelovšek (1997): Plečnikova Slovenija - Vodnik po arhitekturi Ljubljana: Dessa. 9 10 2 3 4 Vzhodnih Alpah, podobno se je tudi alpsko okolje dokončno zakoreninilo kot osrednja točka oblikovanja slovenske identitete, ki se je v jugoslovanski politični uniji razkrivala tako v pesmih, ki so črtale jugoslovansko domovino kot prostor od Vardarja do Triglava, kot v razvoju številnih, predvsem zimskih športnih panog, kulture, književnosti in glasbe. Že v obdobju NOB so namreč tudi številne ljudske pesmi doživele predelave v partizansko kontekstualizacijo - denimo Partizan na vrhu gore. Zanimivo besedilo je imela tudi slovenska izdaja jugoslovanske himne Hej, Slovani iz leta 1947, ki je nastala v duhu takratne stalinistične zaveze. Pesem v besedilu omenja, da svet se trese 'z Volge do Triglava, kakor Visla, kakor Jadran valovi nam Sava, pri tem pa z ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, z naših se gora odziva mu tovariš Tito.5 Ali Triglav izraža tradicijo? V luči sodobnega kulturnega pomena Triglava si tako lahko upravičeno zastavimo vprašanje, kakšna je vloga tradicionalnih pomenov v primeru Triglava. Ali lahko Triglav sploh označimo kot simbol? Etnolog Ovsec opozarja, da naj Triglav ne bi pomenil klasične svete gore Slovencev. Simbol svete gore slovenstva so namreč lahko po njegovem mnenju že omenjene romarske Višarje ali Sveta gora pri Novi Gorici.6 Hkrati pa lahko takšen razmislek navežemo tudi na pomembne usedline zgodovinskih pomenov. V poznem srednjem veku je bila predvsem prek manj znanega slovenskega protestantskega gibanja, imenovanega štiftarstvo, večina slovenskih vzpetin, vrhov hribov in gora zaznamovana s postavljanjem še danes vidnih številnih majhnih in večjih cerkva.7 Tako tudi danes najdemo znameniti romarski kraj Nova Štifta, enako ime pa je dolgo nosilo tudi znano štajersko romarsko središče Ptujska gora. 5 Primer v zborniku ur. Drago Jančar (1998): Temna stran meseca. Ljubljana: Nova revija, str. 842-843. 6 Več v članku Damjan J. Ovsec (1994): Ali je Triglav simbol? Gea, letnik IV, št. 6: 50-51. 7 Več podrobnosti o verskem gibanju v zbornikih ur. Metoda Benedika (1991): Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba; Ferdo Gestrin (1952): Družbeni razredi na Slovenskem in reformacija. V: M. Rupel (ur).: Drugi Trubarjev zbornik: ob štiristoletnici slovenske knjige. Ljubljana: Slovenska Matica. Opisi slik: 1. Bled, Šverljugovo znamenje, 1933-34 2. Triglav kot pomembna točka v geografski konstrukciji 3. Bled, Šverljugovo znamenje, 1933-34 4. Karinger: Mojstrana in Triglav 5. Polikefalni bog Svetovid, ilustracija Bilibin 1934 6. Znameniti grafit OF v Ljubljani 1942 7. Politični plakat za priključitev Trsta Jugoslaviji, 1946 8. Triglav film 9. Jože Srebrnič, Triglav in Jadransko morje, 1930 10. Skupina OHO, Triglav, 1968 Nekaj podobnega se je nedvomno dogajalo z zaznamovanjem Triglava po drugi svetovni vojni. Primer splošne popularizacije najvišje gore zrcali to, da v sodobnem času izletniki, planinci, gorniki in alpinisti v kontekstu gora najdemo podoben pomen, kot so ga kmetje v obdobju protestantskega štiftarstva na odročnih hribih: notranjo, duhovno izpolnitev. Pomen Triglava se tako kaže kot pomemben del nacionalne zgodovine in nacionalnega skupinskega spomina, hkrati pa se zavedamo, da je vloga Triglava kot simbola slovenskega naroda in nacije predvsem plod dogodkov 20. stoletja. V tem pogledu pa pogosto ostaja v ustih okus po prežvečenem dvomu o tem, da Triglav v luči aktualnih polemik o državnih simbolih ni pravi simbol ali da ne izraža tradicionalnih vidikov slovenstva. Vendar si je tu treba postaviti vprašanje, kaj je tradicionalno. Angleški zgodovinar in sociolog Hobsbawm opozarja, da so tradicije izumljene.8 V primeru evropskega imperializma ugotavlja, da so prebujeni nacionalni imperiji skušali v podobi krone monarhije ali vojaške slave prebuditi podobne točke označevanja, kot so jih v starodavnih časih domnevno tradicionalni, starodavni verski obredi in verske države. Pomen Triglava pa takšnim opredelitvam ponuja še dodatno podstat, ob pomoči katere lahko ugotavljamo, da je bil Triglav kot gora že od nekdaj pomemben pomnik. Ne le slovenski kulturi, temveč tudi številnim evropskim kulturam, ljudstvom in skupinam, ki bi ga še danes lahko pre- ^ poznale kot eno izmed pomembnih povezovalnih točk vzhajajoče evropske skupnosti. O 8 Več v delu Eric J. Hobsbawm (1989): The Age of Empire. New York: Vintage Books. Kje so moje rožice? Pomladne prigode najbolj izkušene primorske »štoparke« té Nada Kostanjevic 0 Vladimir Habjan Ko sem se konec novembra 2003 leta zbudila v sobi za intenzivno nego Kliničnega centra z mnoštvom cevk v različnih telesnih delih, sem si rekla: drage rožice, zdaj je z vami konec. Vendar so me čez dobrih štirinajst dni poslali v Šmarješke toplice. Ni mi dalo miru, da se ne bi po svojih močeh začela klatiti po okolici. V recepciji hotela mi niso hoteli posoditi palice, pa mi je neki kmet podaril količek za paradižnike, ki mi je rabil za oporo. Ob koncu leta so me poslali v Dom starejših občanov v Ajdovščini. Tja sem prinesla tudi svoj količek in ga s pridom uporabljala, dokler nisem po neki blagi umrli varovanki podedovala prave palice. Čemu je bil potem namenjen količek, povem pozneje. Pastorka Marija, s katero naju druži domska, ne preveč slaba usoda, se me je srčno razveselila - manj pa je bila vesela, ko se je zavedla, da jo bom nenehno priganjala k hoji. Že konec februarja sem ji rekla, da jo moram peljati k izviru Hublja. Pa ne po učni poti - hodili sva po asfaltu, učno pot pa sva pustili za poletje, a sva jo skupaj zmogli le do polovice. Med potjo me je nenehno opominjala: »Rada bi čičala! Ne morem tako hitro!« Ko pa je zagledala slap ob izviru, čeprav zelo skromen zaradi suhe zime, jo je vsa utrujenost minila in kar stekla je z mosta občudovat vodo in v kočo pit kapučino. Nekoč je imela najnižja planinska koča v Sloveniji žig in razglednice, danes je to navadna gostilna, toda z ugodnim izhodiščem za izlete na Goro (Otlico, Predmejo) pa tudi na ajdovski Školj. Nobenega greha ne bi bilo, če bi bila tam kakšna pregledna karta za prijetne sprehode v okolici in za pot čez Školj, v Grivče, Lokavec in podobno. Seveda bi moralo biti na kartah označeno, kod ni dobro hoditi, saj so v tem območju tudi vodna zajetja, elektrarna, pa še ostanki nekdanje JLA. Goščava pri izvirku je polna zvončkov, zato sem si jih privoščila lep šopek, pa še nekaj trobentic in jetrnika. Nazaj je šlo brez težav. Težave so nastale le pri mojih okončinah, tako da potem nisem mogla po teloh na Goro, ne po šmarnice na Lozice. Po mah v Vodice ... Do jeseni je bilo vsega gorja konec in neko oktobrsko nedeljo sva z Mijo že štopali v Vipavo. Mijo sem pustila pri nekdanji sosedi, sama pa sem šla med naše drage bore nabirat »cikla-me, krvave ciklame, da broja jim moči ni znati.« (Domjanic), tako da so jih bili deležni tudi vipavski grobovi, pa še mize v domu. Ko se je december prevesil v drugo polovico, sem Miji predlagala: »Pojdiva iskat mah za domske jaslice.« Takoj je bila za to. Štopanje - navadno štopam dvesto metrov od doma, na koncu Idrske ceste - je svojevrsten šport, v katerem s 45 leti prakse nimam konkurence. Mija se nasloni na vsak steber, se ozre po vsakemu avtomobilu, štopa tudi, če gre avto v nasprotno smer, vsakih dvajset korakov si zavezuje čevlje ali odpenja in zapenja vetrovko in se pritožuje: »Rada bi čičala! Ne morem tako hitro! Kam me spet vlečeš? ...« Končno sva prišli na ovinek, kjer navadno štopava. Sveti Krištof, ki ga je sam ljubi Bog što-pal, da ga je čez vodo nesel, naju ni pustil na cedilu. Kmalu sta nama ustavila priletna zakonca, ki sta prav tako šla po mah na Vodice. Ob treh popoldne (zdaj je komaj ena) morata že nazaj v Ajdovščino, a nič za to: mene pozna vsa Gora, Predmeja, Podkraj, Hrušica, Vodice in še kdo. Zapeljala sta naju na lep konec Vodic, ki še meni ni bil znan in ima celo domačijo. Veste, tiste gorske domačije, ki ne propadajo, so urejene kot sredi Pariza. Imajo lepe dnevne sobe, televizijo, računalnik, mešalec za beton, garažo, urejen in zaradi srnjadi ograjen vrt, hlev, ponekod pa tudi športne konje. Marija je sedela na hlodih in si umazala plašč s smolo, jaz pa sem kolovratila po skalah in z mahom polnila velike nakupovalne vrečke. Imela sem srečo, saj sem našla pol metra visoko smrečico s ko-renikami, ki jo je spodneslo pri širjenju ceste. Naložila sem jo v nahrbtnik, skupaj s torbo mahu, drugo torbo pa je odločno prevzela Mija. Najina prevoznika sta medtem že odbrzela nazaj, z Mijo pa sva obiskali še Su-hovrharjevo domačijo pod enim izmed številnih Suhih vrhov. Tam je v juniju vselej polno šmarnic. Asfaltna cesta vodi prav od Suhovrharjev do Cola. Od njihove hiše se vije zelo lepa gozdna steza do Robarja in Strme-ških na Javorniško cesto, vendar se zaradi Mije in smrečice za gozdno pot nisem mogla odločiti. Potem ko sva popili odlično suhovrško kavo, sva se odpravili na pot. Začuda se Mija ni nič pritoževala, še dodatne vreče mahu mi ni hotela prepustiti. Premerili sva skoraj vso pot od Vodic do Cola - asfaltno, zložno, gozdno. Po bližnjicah si nisem upala. Le kak kilometer pred Colom se naju je usmilil starejši možak iz Cola. »Do Cola vaju lahko peljem; če pa sta že »maharki« in gresta v dom, vaju odpeljem kar tja...« Usoda ga je takoj nagradila - pred domom je srečal znanca, ki ga je nujno potreboval za neki opravek! Smrečico sem posadila v veliko posodo, polno zemlje, ki jo imam na balkonu. To posodo sta mi skupaj s štirimi cvetličnimi koriti podarila rejenca za slovo, ko sem šla v dom. Smrečica se je krasno prijela. Nisem vedela, s čim naj jo okrasim, ko pa je ves naš dom, še posebej pa moj balkon tako na burji. Pa sem se domislila in uporabila živobarvne ščipalke za perilo; rumene sem pač dala na vrh namesto repatice ... Po zvončke k Hublju ... Minil je božič, podrli smo jaslice, sneli šči-palke z drevesca, ki še zdaj krasi naš balkon in ki ga podpira paradižnikov količek. Pa je spet prišla sezona zvončkov. V deževni in vetrovni nedelji sem se odpravila k Hublju sama. Na koncu grivške poti sem srečala znanko, ki je v rokah držala nakupovalno vrečko in mi ponosno pokazala, da je polna zvončkov s čebulicami ... pri Hublju jih še ni, iz grape so. Ko se mi je pohvalila, da jih nese na možev grob, sem zlobno pripomnila, da bi jih mož z nebes zagotovo videl, če bi jih pustila tam, kjer so. Kar naglo se je poslovila. Pri izviru je bilo še lepše! Srečala sem druži-nico, ki je kar z majhno motiko izkopavala čebulice zvončkov - saj res, po Ajdovščini cveti še in še zvončkov, verjetno so jih vsi prinesli s Hublja ... Če sem hotela nabrati šopek, sem se morala plaziti po trnju, saj jih drugod ni ... Naslednjo soboto sem se z Mijo vračala s pohoda po mestu in vzdihnila »Kako bi šla k Hu-blju po zvončke ...« Mija je medtem že zagledala primeren zidek in rekla: »Čičala, ti pa kar pojdi«. Tri kilometre dolga pot pri treh stopinjah Celzija ob štirih popoldne - to je bilo pa tudi zame preveč. Kar v dom, Mija! A ko sva že šli mimo opuščenega šturskega pokopališča, sva se odločili, da greva še tja! Tam je bilo vse polno zvončkov, ki so se razrasli z opuščenih grobov! Nabrala sem jih lep šopek - saj veste, izpulila jih že ne bom. Ko sem jih prinesla v dom, so postali pravi hit, in v naslednjih dneh sem kar naprej morala na »žegen« po zvončke - več sem jih natrgala, več jih je bilo! Kaj pa teloh? V Črni vrh bo treba! A glej -presenetil me je pomladanski sneg. Mijo sem pustila pri obroku kislega zelja na kmečkem tu- š S S S 35 Ž Dobri vili in graščakovi hčeri se moramo torej zahvaliti, da se lahko brez strahu pred zmajem potepamo po gori in izbiramo med mnogimi plezalnimi smermi, dobrih dvesto jih je vseh skupaj, v Lanežu ter v Mali, Srednji in Veliki Ra-duhi. Ta dvatisočak (2062 m) je še posebno za Korošce zelo priljubljen izletniški in plezalski cilj; dokaj hitro si tam, dostop do stene, najprimernejši je z Grohota, ni pretirano dolg (no, odvisno, kje si želiš plezati), izbira smeri pa je tako glede na težavnost kot na dolžino smeri pe- stra. V enem dnevu lahko preplezaš več smeri, petnajst minut hoda od koče pa je na voljo še kup balvanov in kdo ve, morda so ravno ti zakrili vhod v tisto jamo, zmajevo prebivališče. Ali pa se je grad zrušil v tisto blizu koče na Loki, ki ji pravimo Snežna jama? Ali pa ... Platke S severne strani hriba, z Grohota, na katerem stoji koča, je v Mali Raduhi vidna lepa poševna plošča, ki trem plezalcem leta 1956 ni dala spati. 185-metr-sko smer, zdaj opremljeno s svedrovci, preplezaš dokaj hitro, Fižola (Franc Pušnik), Miha (Stanko Mihev) in drugi »stari - beri izkušeni - mački« pa, ko ob večerih pred kočo pogledujemo v steno, radi pripovedujejo, kako so včasih plezali v okovanih čevljih in so za kak detajl potrebovali tudi »loj-tro«. Smer čez plošče so 5. avgusta 1956 poimenovali Lipi Lagoja, Jože Peruš in Zdenko Štern, vendar se je je bolj prijelo ime Platke oziroma Plate. Zdaj je v Raduhi najpogosteje obiskana in najbolj priljubljena smer. Leto zatem sta se v Plate zagledala Drago Zagorc in Jože Petrič, Marjan Mauko, Marjan Prelog in Lazar Rataj pa so očitno lep zadnji januarski dan leta 1966 izkoristili za prvo zimsko ponovitev. Malce na levo pod ploščami, po katerih je smer dobila ime, je nekakšna orientacijska točka, lopa, Luknja se ji reče, do katere se da priti na več načinov: po veliki poševni polici, ki se začne na levem delu stene - plezati lahko začneš naravnost, skoraj takoj pod ploščami, ali pa vstopiš na desni strani nezgrešljive votline tik pod steno. In da nadaljujem »ali pa« ... mogoče ravno v tej votlini ležijo ostanki zmajevih kosil! Potem bi imel človek res kaj pripovedovati svojim vnukom! Na desni steni Luknje najdeš svedrovce, si narediš varovališče, greš nekaj metrov poševno navzgor, se »zbašeš« skozi manjši kamin (V-), potem pa dva raztežaja skoraj sterilno uživaš -kot da bi jedel kremšnite. Po dveh kremšnitah se plošče postavijo pokonci, zato po gladki pre-čnici (V-) kreneš na levo pod previse in nekaj metrov navzgor na polico. Temu se z malce težjo varianto (V) lahko tudi izogneš (plezaš kar naravnost). Vsekakor pa je pametno imeti s sabo nekaj kosov opreme, svedrovci se namreč ponekod gledajo precej na daleč. Ko si na polici, narediš nekaj korakov na desno in majhen stolpič te usmeri navzgor proti Knežjemu kamnu, nekakšni kapniški tvorbi, ki stoji pred (še eno) lopo. Od tam po raztežaju lahkega plezanja rahlo na levo prideš do roba stene, se osvobodiš tesnih plezalk, se zlekneš med dišeče iglavce, ignoriraš klepetavega soplezalca in poslušaš glasove planincev in plezalcev, ki jih med sabo meša veter ... »Juhuhuuuu!« Na noge te spravi Fižolov vrisk; ravno je na »štantu« nekje v Zagorčevi. Do nahrbtnika, ki te čaka pod steno, najhitreje prideš čez Durce. Od roba stene greš skozi »goščavo« in kaj hitro naletiš na kakega planinca, ki se začudi, od kod, presneto, si se kar naenkrat vzel. Zaviješ na levo po markirani poti, z mislimi pa si verjetno že spet v steni ... Snežinka in Jocin greben Dolgi poletni dnevi so fantastični za plezanje v Mali Raduhi, saj sonce na severni strani Smeri v Lanežu: 20 - Jocin greben, 20a - varianta Snežinka (iz bodožega plezalnega vodnika za Koroško avtorja Stanka Miheva, risba: Aleš Dolenc) nima tolikšne moči, da bi ti bilo pretirano vroče, skala se po dežju hitro posuši, plezalci pa si po navadi privoščijo vsaj dve smeri, ko so enkrat pod steno. Tistim z malce raziskovalne žilice, ki jim je po Platkah na voljo še ves popoldan, lahko predlagam prvi greben z leve v Drugi trikotni steni, in sicer Jocin greben v Lanežu. Z varianto Snežinka je ocenjen s V, sicer je dobra III, postreže pa tako z nekaj trdne skale kot z malce krušljivosti. Greben sta 3. julija 1982 preplezala Igor in Joca Radovič, 40-metrsko varianto pa je Igor s soplezalcem Mirom Jelenom »pogruntal« 4. decembra istega leta. Vstop v Snežinko je približno petnajst metrov desno od najnižjega dela grebena. Zaviješ na desno okoli roba in plezaš na levo po navpični, ozki, razčlenjeni zajedi; tam naletiš na najtežje mesto v smeri. Očitno mi je Snežinka z Jocinim grebenom res sedla v srce in se še vedno ni stopila, smer se mi namreč zdi nekako ... ljubka. Predvsem greben, po katerem iščeš prehode proti ostremu vrhu, ti postreže s pravo količino užitka. Spomnim se, da sem kar malce dvomila o svojih odločitvah, po kateri strani grebena, če ne po razu, naj plezam, pa mi je tu pa tam pomagal kak star klin. Kak raztežaj pred koncem smeri se moraš s konice grebena spustiti v nekakšno škrbino in potem nadaljevati po desni strani do vrha. Med borovci poiščeš prehode proti vrhu Laneža, dokler ne naletiš na planinsko pot. Po njej prideš do Durc, tam pa se namesto za sestop morda odločiš še za razgled z vrha Raduhe. Ali pa skočiš na Loko, ker želiš pokukati v Sne- SS s «o >3 Ž žno jamo, saj v votlini pod Platkami ni bilo sledu o kakem zmaju, pa bi vseeno rad o čem pripovedoval potomcem. Za ljubitelje brezpotij sta najboljši možnosti za sestop Butalska grapa (III, I-II), ki je na levi strani grebena in je pozimi izziv za turne smučarje; če greš po desni grapi, pa to pomeni, da sestopaš po Detektivski smeri (tudi kak detajl slabe trojke). Zmaj pod Raduho je izvirni naslov zgodbe, ki jo lahko najdemo v arhivu Planinskega ve-stnika, in sicer v januarski številki iz leta 1958. V sklopu legend z naslovom Folklorni obraz gorenje Savinjske in Zadrečke doline jo je zapisal Lojze Zupan. Prava zakladnica podatkov o Raduhi pa je zagotovo Mihev, ki je med drugim tudi lastnik častitljivega izvoda tega Ve-stnika. Dostop: Smer čez plošče poteka v sredini Male Raduhe; do tja prideš po markirani poti od koče na Grohotu v dobre pol ure. Jocin greben je prvi izraziti greben z leve v levi steni Laneža, Snežinka pa te čaka kakih petnajst metrov proti desni od začetka grebena. Od planinske koče na Grohotu greš po planinski poti in nato pod meliščem na levo po skalah med borovci do Druge trikotne stene. Lahko pa jo mahneš kar od koče naravnost skozi gozd. Sestop: Po izstopu iz obeh smeri nadaljuješ v isti smeri do markirane poti, ki te pripelje do koče na Grohotu, kot je opisano že prej. Literatura: * Mihelič, T., Zaman, R. (2003): Slovenske stene. Izbor najlepših plezalnih vzponov. Radovljica: Didakta * Mihev, S., in drugi (1984): Plezalni vodnik. Raduha, Peca in Uršlja gora. Ravne na Koroškem: Strokovna komisija za alpinizem (za interno rabo) Jocin greben je opisan samo v internem Plezalnem vodniku, bo pa v kratkem izšel Plezalni vodnik - Koroška (avtor Stanko Mihev), v katerem bodo opisani vse smeri v Raduhi, Peci in Uršlji gori, koroški zaledeneli slapovi, plezališča ter ideje za turno smučanje. O Vizionarstvo Slovencev v Himalaji Čomolenco, 7790 m visoka gora v neposredni bližini Makaluja, je bil po zamisli Andreja Štremflja že nekaj let med prvimi načrti slovenskega alpinizma. Vendar so akcijo zaradi različnih razlogov, predvsem denarja, iz leta v leto prestavljali. Glas o odličnem alpinističnem cilju se je širil v deveto vas in prišel na ušesa tudi marsikateremu tujemu alpinistu. Francoski alpinisti so po lanskem delovanju na vzhodni strani Makaluja, ko so si Čomolenco dobro ogledali, letos poslali tja alpinistično odpravo, sestavljeno iz večine najboljših francoskih alpinistov ta hip. Ekipo je vodil Christophe Moulin, poleg pa so bili še Patrice Glairon - Rappaz, Stephane Benoist, Christian Trommsdorff, Patrick Wa-gnon, Yannick Graziani, Yann Bonneville in Aymeric Clouet, torej alpinisti z bogatimi izkušnjami na vseh področjih alpinizma. Njihovi cilji so bili skoraj enaki ciljem načrtovanih slovenskih odprav in so vključevali vse tri vrhove Čomolenca (7790 m, 7540 m, 7150 m). Po treh tednih dela je navezi Trommsdorff, Graziani in Wagnon uspelo preplezati novo smer na še neosvojeni severni vrh (7199 m), nekaj dni za njimi pa sta še eno smer na isti vrh preplezala Benoist in Glairon - Rappaz. Trommsdorff, Graziani in Wagnon so 15. maja po dobrem počitku znova krenili iz baze in po šestih dneh prvi stopili na Srednji vrh - Čomolenco Central (7540 m). Vse lepo in prav. Priplezali so na dve prej neosvojeni visoki gori po treh smereh, pri miru pa so pustili glavni vrh Čomolenca, ki je bil poglavitni cilj nesojenih slovenskih odprav. Verjetno ne nalašč ... Morda bi se zdaj veljalo še enkrat zganiti?! Ta čas odhaja iz Katmanduja tudi tričlanska ru-sko-ameriška ekipa Nikolaj Totmjanin, Jurij Košelen-ko in Carlos Buhler. Njihov cilj je preplezati novo smer v alpskem slogu v Menlungtseju (7181 m). Glede na njihove ignorantske objave na svetovnem spletu je upati, da se ne bo ponovil primer Bagiratija, ko so »nevedoč« za slovensko smer (Karo - Jeglič) v neposredni bližini preplezali novo smer v ruskem slogu. Menlungtse sta prva osvojila Andrej Štremfelj in Marko Prezelj oktobra 1992 in takrat pošteno nategnila nosove angleškim in japonskim alpinistom, ki so si prizadevali opraviti prvi vzpon na to himalajsko goro. T. J. Balvansko plezanje Močni fantje, ki se ukvarjajo s plezanjem po velikih kamnih - balvanih -, so v tem času zelo dejavni. Ljubi so jim predvsem tuji cilji. David Stepanjan (Samsara) je v avstrijskem balvanskem plezališču v dolini Maltal preplezal problem Marmelada z oceno Fb 8a+, ki je za zdaj njegov najtežji preplezani problem. Poleg tega je uspel še v nekaj problemih z ocenami 7c+ in 7c. Druga ekipa se je med prazniki zadrževala v meki in zibelki balvanskega plezanja, francoskem Fontainebleauju. Gregor Šeliga - Šeli je preplezal originalno varianto Alte Fb 7c+ ter še nekaj smeri 7c. Gorazd Hren in Sebastjan Grudnik sta preplezala problem Le jeu du toit (Fb 7b) ter še nekaj problemov do Fb 7a oz. 7a+. Tjaša Zupančič je fante premagala s klasičnim problemom Maria Rose Fb 6a. T. J. Mišja peč Mišja peč premore danes že kakih 100 smeri. Kljub temu še vedno nastajajo nove smeri vseh težavnosti. Že dolgo so bili opremljeni tudi »podaljški« starejših smeri. Ena izmed zadnjih podaljšanih smeri, ki se je vdala, je bila smer Rodeo. Do vrha jo je prvi preplezal Franci Jensterle, za njim pa so jo zmogli Uroš Perko, Tomas Mrazek in konec aprila še Matej Sova. Ocena se je ustalila pri 8c. T. J. Tragičnih 14 x 8000 Zbirka 14 x 8000 je kljub v Sloveniji morda neupravičeni devalvaciji plezanja na najvišje gore sveta še vedno zelo spoštovana trofeja. V klubu 14 x 8000 se je po prvem, Reinholdu Messnerju, sicer nabralo že kar lepo število gornikov. V minulih dneh sta prišla na seznam še dva, en živ in en mrtev. Obema je ostala le še Anapurna (8091 m). Američanu Edu Viestursu je uspelo priti na vrh 12. maja in s tem je postal šesti, ki je na vse osemtisočake prišel brez uporabe dodatnega kisika. Šest dni za njim je stopil na vrh še Christian Kuntner iz Južne Tirolske. Na sestopu z vrha se je podrl serak t. i. Srpa, ki ogroža del vzpona na vrh, in pokopal pod seboj 43-letnega Kuntnerja, ki je bil širši alpinistični javnosti precej neznano ime. Tu in tam se je pojavil kot soplezalec bolj zvezdniških alpinistov, kot sta bila Wanda Rutkiewicz ali Krisztof Wielicki. Vendar je sledil svoji poti vztrajno in tekoče. Začel je s Čo Ojujem 1991 in nadaljeval z Manaslujem, Broad Pea-kom, Daulagirijem, Everestom in K2 vse do leta 1996. Leta 1998 je smučal z vrha Šišapangme, leto zatem je opravil z G1 in G2, leta 2000 z Makalujem in leta 2001 z Nanga Parbatom. Leta 2003 je preplezal novo smer na Kančendzengo. Na Lotseju je bil lani, 18. maja letos pa je stopil na vrh svoje zadnje in usodne gore -Anapurne. T. J. Hitro plezanje v Paklenici Kot vsako leto je bilo tudi letos v kanjonu Velike Paklenice na sporedu tekmovanje v hitrostnem plezanju dolgih smeri - Paklenica big wall speed climbing. Letos se ga prvič ni »udeležil« dosedanji glavni sponzor Red Bull in morda se je to nekoliko pokazalo tudi pri odmevnosti prireditve. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo in športno napeto. Smeri so ostale iste kakor lani. Moške naveze so tekmovale v smeri Big wall speed climbing (6c+, 220 m) v Debelom kuku, ženske pa v smeri Hugga Wugga v Klancih (6a+, 45 + 15 m). Presenečenj ni bilo. Med moškimi sta zmagala lanska zmagovalca Marko Lukič in Andrej Grmovšek z izboljšanim rekordom 22.58. Pred tekmo sta se mojstra ogrela v smeri Klin (6c+, 300 m) v Aniča Kuku, ki sta ga preplezala v dveh dolgih raztežajih v 48 minutah. Dru-gouvrščena Erik Švab in Franci Jensterle sta na tekmi zaostala za dobre tri minute, Hrvata Ljubomir Sakač in Igor Čorko pa 4 minute in 16 sekund. Zadnja sta bila s časom 34.24 sicer odlična plezalca Angleža Tim Emmet in Leo Holding. Pri dekletih sta spet zmagali Sunčica Hraščanac in Maja Roboz (7.15) pred slovensko navezo Tanja Grmovšek - Aleksandra Voglar ter Iris in Darijo Boštjančič. T. J. Napisi naših gora: Zrcalo odnosa do narave? ____: Poznate Gozdnik? To je eden zadnjih višjih vrhov v Zasav- JW^il^^P^STÄ^S^ - ! ! ! ■ , . ■ -(,. ' Q • skem hribovju, na katerega še ni speljana cesta. Zadnjo uro hoje je z vseh strani še treba peš skozi gozd. Pa se tudi tja že trudijo z vozili! Trije zagnanci so si konec lanskega leta očitno zastavili kot izziv prismrdeti s traktorjem na vrh in so to celo ponosno zapisali v vpisno knjigo (imena smo prebarvali v uredništvu). Ponosno so zapisali: »4. 12. 2004 E. O. bil tu pri križu z traktorjem, zraven B. B. in še S. K. Prvi traktor na gozdniku pri križu.« Očitno marsikdo še ne razume, za kaj pri varovanju narave gre! Da to ni delo nekoga drugega, temveč so to dejanja vsakega od nas. Prepričan pa sem, da nas je velika večina takih, ki bi se podpisali pod sočni pripis spodaj ... O Andrej Stritar m E oc s Ü m o 5 o z lu o ^ oc tù Zahvala V soboto, 8. maja, sva se z mamo odpravili na Dovško Babo. Spremljala sta naju naša ljubljenca, labradorka Ajša in baset Ben. Izlet je bil lep vse dotlej, ko se je le nekaj sto metrov prej, preden smo se vrnili k avtu, nenadoma izgubil Ben. Čeprav sva ga imeli ves čas na očeh, je izrabil 10 sekund najine nepozornosti in jo kdove za čim ubral v neznano smer. Preprosto ni ga bilo in na klice se ni odzival. Iskali sva ga debelo uro, nato sem poklicala brata. Takoj se je pripeljal iz službe in skupaj smo nadaljevali iskanje. Po 4 urah sva ga našla več kot 130 višinskih metrov pod potjo, ujetega v kamnit žleb, iz katerega ni mogel. Pa tudi midva do njega ne, saj je bil teren strm in krušljiv in spuščati se v tak žleb bi bila norost. Brat je ostal pri psu, sama pa sem se vrnila na pot in poklicala številko 112. To je tudi razlog, zakaj pišem. Zahvaliti se moram gospodu, ki je odgovoril na moj klic, saj je bil izjemno prijazen in me je povezal z reševalno službo v Mojstrani, predvsem pa trem reševalcem, ki so iz Mojstrane pribr-zeli v dobre pol ure. Minilo je le še kakšne pol ure, preden so se vrnili z Benom na vrvici. Zapomnila sem si, da je bil eden izmed njih gospod Polajnar, načelnik GRS Mojstrana, drugi gospod Brojan, tretji pa je bil mladenič, čigar priimka si mi ni uspelo zapomniti, čeprav je ravno on plezal po Bena. V imenu vseh, ki smo bili takrat na Dovški Babi, se želim vsem trem iz srca zahvaliti za hitro intervencijo, posprem-ljeno s prijaznim odnosom in razumevanjem, čeprav je šlo »le« za reševanje psa. Tako toplega, prijaznega in človeškega odnosa brez kančka očitanja ali nejevolje, ker smo jih zmotili v soboto popoldne, že dolgo nisem doživela. Res, kapo dol! Lidija Jerkič, Ljubljana PLANINSKI VESTNIK Eiger vedno znova zanimiv Heinrich Harrer: The White Spider (Beli pajek). Harper Perennial, London 2005. 315 strani, 8 črno-belih fotografij, 1 risba, mehka vezava, žepni format. Cena: 4243 SIT. Beli pajek - Zgodovina Eigerje-ve severne stene (Die weisse Spinne - Die Geschichte der Eiger-Nordwand) Heinricha Harrerja v odličnem prevodu Marijana Lipov-ška - je izšel pri založbi Obzorja v Mariboru že leta 1984. Knjiga je seveda že zdavnaj pošla, zato je novi angleški prevod znamenitega dela zelo dobrodošla novost na slovenskem knjižnem trgu. Heinrich Harrer je bil član zmagovite naveze, ki ji je julija 1938 prvi uspelo preplezati razvpito severno steno Eigerja. Avtor je svoje delo, v katerem je na zelo privlačen način prikazal zgodovino vzponov po strašljivi in nevarni steni, napisal že leta 1958; pozneje je doživelo številne ponatise in prevode v tuje jezike. Pričujoča angleška izdaja je kar za četrtino daljša od slovenskega prevoda zaradi dodatnih poglavij, v katerih je pisec (ob pomoči znanega publicista Kurta Maixa) še razširil zgodovinski okvir uspešnih in žal tudi številnih neuspešnih, tragičnih dogodkov, ki so se zgodili v Eigerju. Harrer je brez dvoma spreten in zanimiv pisec; s svojo knjigo je celo zasenčil klasični opis Anderla Hec-kmairja, ki je zmagovito navezo v Ei-gerju vodil tako rekoč ves čas vzpona. Svetovni sloves si je bržkone ustvaril s knjigo Sedem let v Tibetu, v kateri opisuje svoje bivanje v takrat malo znani in zaprti teokratski državi. Po begu iz angleške konfina-cije v Indiji (Angleži so ga ob začetku vojne leta 1939 internirali pri poskusu vzpona na Nanga Parbat) se je skupaj s Petrom Aufschnaiterjem zatekel v Tibet ter tam postal mentor in osebni prijatelj dalajlame. Po kitajski okupaciji Tibeta je z njim pobegnil v Indijo. Druženje z dalaj-lamo je na Harrerja zelo blagodejno vplivalo, saj je svoje življenjske poglede in nazore korenito spremenil; prej je bil namreč zagrizen avstrijski nacist in kandidat za člana SS-a. Zgodovina Eigerjeve severne stene, na kateri so tudi slovenski alpinisti (Knez, Svetičič ... ) dosegli osupljive uspehe, je še vedno aktualna in vznemirljiva. Tudi če poznamo podrobnosti, nas vedno znova pritegne z neubranljivo privlačnostjo erosa in thanatosa, ki se pri Ei-gerju dialektično prepletata v ne-razdružljivi interakciji. Uvod je napisal Joe Simpson, avtor dveh svetovnih uspešnic - Touching the Vo-id in The Beckoning Silence. Knjigo The White Spider toplo priporočamo slovenskemu bralstvu, prav tako tudi omenjeni deli Joeja Simpso-na. Vse tri je mogoče dobiti v ljubljanski knjigarni Konzorcij. Andrej Mašera Zasavje Zasavje: nekje sredi Slovenije, Roman Rozina, Regionalni center za razvoj, Zagorje, 2005. Za Savo je Zasavje. Pravzaprav ob Savi, na obeh straneh, nekako od tam, kjer se reka za Ljubljano stisne med zelena pobočja, do Radeč. Tako nam Zasavje predstavi Roman Rozina v knjigi, za katero je fotografije prispeval Boris Skalin. Četudi se vsebina knjige nanaša predvsem na dolino samo, ne more mimo strmih pobočij in ime- Slovenska planinska bibliografija v letu 2004 Tomi Triler, Gozdne ptice Slovenije. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2004. 143 str. Vzgojna literatura Pit Schubert, Nevarnosti v gorah: Varnost in tveganje v skali in ledu. Ljubljana, PZS, 2004. Priročniki in dnevniki Govorica divjih živali: Sesalci. Ur. Janko Mehle in B. Leskovic. Ljubljana, Lovska zveza Slovenije, 2004. Lorin Moscha, Plezanje kot igra. Ljubljana, Modrijan, 2004. Vodniki Dario Cortese, Slovenija v objemu. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2004. 120 str. in zemljevid. (Slovenija na dlani). Vladimir Habjan s soavtorji, Ka-mniško-Savinjske Alpe. Ljubljana, PZS, 2004. Borut Mencinger, Naravni parki Slovenije. Fotografije Stane Klemenc. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2004. 218 str. Tine Mihelič, Julijske Alpe: Severni pristopi. Ponatis. Ljubljana, Si-darta, 2004. 160 str. Janez Mihovec, Pot pod noge. Ljubljana, Mladinska knjiga, 96 str. in 6 razglednic. (Zbirka GEA). Marjan Pergar, Posavsko hribovje. Ljubljana, PZS, 2004. Slovenija: Potovalni atlas. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2004. 159 str. Zborniki 50 let planinskega društva Bohinjska Bistrica. Ur. Lojze Butkovič. Bohinjska Bistrica, PD, 2004. Gozdovi in stene. Zbornik ob 50. obletnici. Maribor, Akademsko planinsko društvo, 2004. Narava Slovenije. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2004. 231 str. Leposlovje Tomaž Budkovič, Vzpon Bohinja pred zatonom Avstro-Ogrske. Celovec, Mohorjeva založba, 2004. 231 str. Urban Golob, Na beli steni. Ljubljana, Sanje, 2004. 94 str. (Zbirka Sanje). Aleksander Jankovič Potočnik, Rupnikova linija in Alpski zid. Utrjevanje rapalske meje med letoma 1932 in 1941. Vrhnika, Galerija, 2004. 224 str. Vitomir Feodor Jelenc, 19141918: Spomini jugoslovanskega do-brovoljca. Ljubljana, Karantanija, 2004. 217 str. (Zbirka Sledi). Jon Krakauer, Izginuli: Osebni obračun z Mount Everestom. Tržič, Učila, 2004. 359 str. (Žepna knjiga). Džamling Tenzing Norgaj, Bro-ughton Coburn, Po poteh mojega očeta: Šerpov vzpon na Everest. Tržič, Učila international, 2004. 310 str. (Žepna knjiga). Ivan Sivec, Luč božične noči: Božična igrica s petjem in glasbo. Ljubljana, Družina, 2004. 31 str. (Zbirka Ljudske in nabožne igre). Rudi Štimac - Rudolf, Kako se je začelo na Soči 1915 in končalo 1918. Nova Gorica, Grafika Soča, 2004. Janko Zerzer, Na obeh sončnih straneh Karavank: Auf beiden Son-nenside der Karawanken. Celovec, Mohorjeva družba, 2004. 183 str. Periodika Obvestila PZS. Ljubljana, PZS, 2004, letnik 20, štev. 1-12. Planinski vestnik. Ljubljana, PZS, 2004, letnik 104, št. 1-12. Zemljevidi Bohinjsko jezero z okolico, planinska karta 1 : 25.000. 4. izdaja. Ljubljana, PZS, GIS, 2004. Cerkno. Turistična karta občine 1 : 25.000. Ljubljana, GZS, 2004. Dol pri Ljubljani. Turistična karta občine 1 : 25.000. 2. izdaja. Ljubljana, GIS, 2004. Gorenjska. Bled, Bohinj, Kranjska Gora. 1 : 50.000. Dopolnjena in popravljena izdaja. Izletniška karta. Ljubljana, GZS, 2004. Jalovec in Mangart. Planinska karta 1 : 25.000. 1. izdaja. Ljubljana, PZS, GIS, 2004. Polhograjsko hribovje z okolico. Ljubljana, GZS, Turistično društvo Polhov Gradec, 2004. Rogaška Slatina. Turistična karta občine 1 : 25.000. Ljubljana, GZS, 2004. S kolesom po Kamniku in okolici 1 : 25.000. Ljubljana, GZS, 2004. Sežana. Turistična karta občine 1 : 50.000 in načrt mesta. Ljubljana, GZS, 2004. Slovenija. Turistična avtokarta 1 : 270.000. Ljubljana, GIS, AMZS, 2004. Škofljica, turistična karta občine 1 : 25.000. 2. izdaja. Ljubljana, GIS, 2004. Šmarje pri Jelšah, turistična karta občine 1 : 25.000. 1. izdaja. Ljubljana, GIS, 2004. Trbovlje. Karta občine 1 : 25.000 in načrt mesta. Ljubljana, GZS, 2004. Triglav, planinska karta 1 : 25.000. 5. izd. Ljubljana, PZS, GIS, 2004. Turistična cona po Sotli in Gorjancih (sln., ang., nem., it.) 1 : 75.000. Ljubljana, GZS, 2004. Ciril Velkovrh nitnih hribov, ki se dvigajo »nekje sredi Slovenije«. Skrivnostni gozdovi, cvetoči travniki in kapelice ob poti vabijo popotnika, naj zapusti dolino, ki pa tudi ponuja marsikaj lepega - denimo brzice, zelene tolmune in ptice, ki se spreletavajo nad savskim obrežjem. Za obiskovalce Posavskega hribovja (vodnik smo nedavno predstavili tudi v PV 1/2005) je omenjena knjiga zanimivo dopolnilo, saj pove marsikaj o teh krajih od zgodovine do današnjih dni. Zaznamovani predvsem z rudarstvom so turiste kar nekako odvračali - »Saj je tam tako ali tako vse umazano.« Zaradi visokega trboveljskega dimnika že dolgo ni več tako in kraji postajajo spet bolj zeleni, vsaj po fotografijah sodeč. Tako nas avtor kot planince povabi na Vače, Bogenšperk, Kum, Brunk ... Številne poti so zaradi strmih pobočij prav gorskega značaja. Seveda knjiga Zasavje ni planinski vodnik, bo pa planinec iz nje izvedel marsikaj, kar mu bo popestrilo pohajanje po tamkajšnjih hribih. Morda kot zanimivost omenimo številne sv. Miklavže - od vsem znane vzpetine nad Senožetmi do cerkva, ki jih je ob Savi kar nekaj posvečenih temu zavetniku. Brodarji in trgovci, to so Zasavci nekdaj bili, so ga pač potrebovali za varno plovbo in dobro kupčijo. Besedilo knjige in vsi podpisi k slikam so prevedeni tudi v angleščino, tako da bo dobrodošla tudi tujim obiskovalcem. Marjan Bradeško oc ve: "T 6-2005 P 2 tù O lu O s: o e Narava Slovenije. Narava Slovenije. Alpe. Ljubljana, Prirodoslovni muzej, 2004. Katalog k razstavi Alpe v prostorih Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Ljubljani ni prospekt, temveč zajetna knjiga. Uvodničar imenuje Alpe streha Evrope, ki se dvigne najviše z Mont Blancom (4810 m). V Alpah je kar 300 zavarovanih območij, v slovenski alpski svet pa prištevamo Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Veliko število soavtorjev v tej knjigi predstavlja zanimivosti različnih področij. Posebej sta predstavljena Triglavski narodni park, naš edini narodni park, in alpski botanični vrt Julijana v Trenti, ki ga je že leta 1926 ustanovil tržaški posestnik in trgovec Albert Bois de Chesne. Poleg tega so opisane geološke značilnosti in tektonska zgradba alpskega sveta, pa tudi okamnine in minerali v našem visokogorju. Naravne zakonitosti kraškega sveta in njegovih pojavov so v naših gorah ustvarile enega najlepših pogledov na svetu, saj so močni potresi ter delovanje podzemnih in površinskih voda na teh območjih pustili vidne posledice. Lepi so pogledi na visokogorska jezera, kot so Triglavska jezera, Krnsko jezero, Kriška jezera, Zelenci - izvir Save Dolinke, Blejsko in Bohinjsko jezero, ter številne slapove, med katerimi prvo mesto prav gotovo zaseda Prešernova Savica. Za naš gorski svet so značilna tudi številna visokogorska barja. Katalog predstavlja tudi rastlinstvo na sončni strani Alp, ki je pestra in zanimiva mešanica različnih vrst cvetja. Med njimi so nekatere redke, druge zaščitene pa tudi en-demične. Omenimo naj vsaj najbolj znane: znameniti trentarski grinta-vec (Scabiosa trenta), zoisova zvončnica (Campanula zoysii) - hči slovenskih planin - in zoisova vijolica (Viola zoysii), kamniška murka (Ni-gritella lithopolitanica), kratkodlaka popkoresa (moehringia villosa) -ena najredkejših slovenskih ende-mičnih rastlin, narcisa ali ključavnica (Narcissus poeticus ssp, radiiflo-rus), planika (Leontopodium alpi-num), kranjska lilija (Lilium carni-olicum), triglavska roža (Potentilla nitida), ki je Zlatorogu rešila življenje, spomladanska resa (Erica carnea) in mnoge druge. Med živalmi pa so predstavljene posebne vrste nekaterih kačjih pastirjev in žuželk v tekočih vodah, alpske stenice, mnogi hrošči, nekatere vrste čebel ter številni živobar-vni metulji. Omenjeni so še planinski pupek, planinski močerad, kuščarji in kače, med planinskimi ptiči pa je prav gotovo najmogočnejša ujeda planinski orel. Med sesalci so našteti kuna belica, jazbec, planinski zajec, alpski svizec in seveda kozorog. Največkrat opisana in tudi najbolj opevana žival našega gorskega sveta pa je soška postrv. Pri predstavitvi knjige ne smemo izpustiti imen avtorjev čudovitih fotografij, kot so Ciril Mlinar, Jože Mihelič, Jurij Kunaver in Janez Gregori. Ciril Velkovrh Občni zbor trboveljskih planincev Planinsko društvo Trbovlje, ki je začelo 94. leto delovanja, je imelo 23. aprila 2005 redni letni občni zbor. Udeležilo se ga je veliko število članov društva, pa tudi predstavniki drugih zasavskih društev in predsednik meddruštvenega odbora planinskih društev Zasavja, Borut Vukovič. Predsednik društva Vili Treven je poročal o delu društva v minulem letu in uspehih odsekov društva (gospodarski, mladinski, alpinistični, vodniški, markacijski, izobraževalni, naravovarstveni, kulturno-propagan-dni). V okviru društva deluje tudi planinska skupina pri Društvu upokojencev Trbovlje in posebna skupina, skupina prijateljev 1122 m visoke Mrzlice. Celotna društvena dejavnost je bila objavljena v letni društveni publikaciji, ki jo planinci pripravijo in izdajo do začetka občnega zbora. Kljub padcu števila članov je bila društvena dejavnost trboveljskih planincev v minulem letu uspešna. Za naslednje, dvoletno mandatno obdobje so bili izvoljeni društveni organi, 16-članski upravni odbor pa bo spet vodil dosedanji predsednik Vili Treven. Tine Lenarčič Občni zbor PD Kočevje Planinsko društvo Kočevje je imelo marca svoj redni občni zbor, ki se ga je udeležilo 70 članov in gostje - naši planinski prijatelji iz PD Križe in predstavniki TŠD Ko-stel, s katerimi že vrsto let sodelu- Novost v Planinski založbi Planinska založba pri Planinski zvezi Slovenije bo v začetku meseca junija izdala nov izbirni vodnik 55 krat Karavanke, avtorja Stanka Kli- narja. Vodnik bo skupaj s fotografijami obsegal 190 strani. Vodnik bo možno naročiti na sedežu PZS, Dvoržakova 9, 1000 Ljubljana, tel. 01/43-45-684, po e-mailu: planinska.zalozba@pzs.si ali preko spletnih strani: http: www.pzs.si. jemo. V imenu PZS in MDO ljubljanskega območja je navzoče pozdravila predsednica MDO Marinka Koželj Stepic. Predsednik društva Janez Merhar je predlagal, da se pred uradnim začetkom občnega zbora opravi načrtovano predavanje. Spremljali so ga čudoviti posnetki na diapozitivih. Potopisno predavanje Po Kubi je Milan Mlakar interpretiral na zanimiv način. Po uradni formalnosti so bila na vrsti poročila predsednika društva, načelnikov odsekov, blagajnika in nadzornega odbora. Veliko pozornosti posvečajo sodelovanju z drugimi PD in KS, društvo pa ima tudi svojo internetno stran, ki jo ves čas posodablja. Število članstva v društvu ni upadlo in tudi zastopanost mladih je ugodna. V nadaljevanju je predsednik pohvalil delo vseh odsekov, na prvo mesto pa je postavil prizadevnost mladinskega, saj ta ob pomoči in sodelovanju mentorjev planinskih skupin vodi krožke v treh osnovnih šolah. Vanje je vključenih 37 mlajših in 33 starejših osnovnošolcev iz Kočevja, Stare cerkve in okolice. Na gospodarskem področju je bil narejen pomemben premik, ko so uspele dokončna preureditev in obnova prenočitvenih zmogljivosti v koči pri Jelenovem studencu in nabava šestih novih ležišč, ki je dobra osnova za celovito ponudbo pohodnikom, največja pridobitev pa je električna centrala na sonce, ki spreminja sončno energijo v električno in že od oktobra lani odlično obratuje v koči. Vodniški odsek je organiziral in vodil vseh 17 načrtovanih izletov in pohodov. Na izlete po različnih krajih Slovenije, pa tudi na Hrvaško in v Avstrijo, so popeljali skupaj več kot 900 udeležencev. Markacijski odsek ima na skrbi več kot 200 km planinskih poti. Vse so lepo vzdrževane in označene, to nam priznavajo planinci pohodniki od drugod. So sad prizadevanj odličnega markacista in gospodarja Alberta Oražma, ki je žal lani nenadoma preminil. Dolga leta je bil načelnik markacistov in gospodar koče. Njegovo prizadevno delo in odnos do planinstva, izprašanega markacista, dobrega gospodarja in aktivista pri izvajanju raznih akcij ter privrženost društvu bodo širšemu članstvu društva za vedno ostali v dobrem spominu. Po ra-zrešnici dosedanjih organov društva so se v potek občnega zbora vključili tudi gostje. Marinka Koželj Stepic je pohvalila društvo za aktivno delo na vseh ravneh, predvsem pa za to, da je v društvu veliko otrok oz. mladih. Čestitala je vsem za uspeh in jim zaželela tako uspešnost še naprej. Na njeno izvajanje so se navezali tudi drugi gostje. V nadaljevanju so udeleženci zbora izvolili člane v nova upravni in nadzorni odbor ter pooblastili na novo izvoljeni upravni odbor, da na eni izmed prihodnjih sej izvoli izmed svojih članov predsednika društva za mandat 2005/2006. Janez Merhar je nato predstavil program dela za PD za tekoče leto. Največji poudarek bo na uresničevanju načrtov v zvezi s pohodi, izletništvom, izobraževanjem članstva in vzgojo (tečaji za vodnike, tečaji za mentorje planinskih skupin in za markaciste) ter predavanji za člane društva s planinsko tematiko. Nadaljevalo se bo tudi investicijsko vzdrževanje koče pri Jelenovem studencu in vzdrževanje planinskih objektov in poti. V vse to nameravajo vložiti veliko prostovoljnega dela in znatna finančna sredstva. Sledila je dopolnitev statuta PD Kočevje na področju delovanja društva v turizmu, na koncu pa še podelitev priznanj za zasluge. Častna priznanja PZS je podelila Marinka Koželj Ste-pic, društvena pa Janez Merhar. Tako je bronasti častni znak prejel Hinko Jarni, srebrni častni znak Fanika Podobnik, Mirko Ruparčič, Vida Ofak, Milan Mlakar, Tone Ož-bold in Anton Selan in zlati častni znak Cveto Polajnar. Priznanje planinskega društva pa so dobili posamezniki in podjetja, ki so ustvarjalno sodelovali pri delu na planinskih objektih društva, in sicer: Zin-ka Kurtalj, Vincenc Janša, Splošno zidarstvo Martin Pelc, Gradbena mehanizacija Bernarda Krnca in Elektro Zupančič. Nevenka Križ je podala obrazložitve zaslug prejemnikov in čisto na koncu seznanila članstvo s tem, da je Janez Mer-har, dosedanji predsednik društva, za svoje več kot 35-letno aktivno delo prejel spominsko plaketo PZS. Izročena mu je bila decembra 2004 na Brdu pri Kranju. Nevenka Križ Po Krpanovi poti Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana je v nedeljo, 8. maja 2005, organiziralo izlet Po Krpanovi poti na Bloški planoti. Ob sedmih zjutraj se je pred Poštno banko zbralo več kot 30 udeležencev, ki jih slaba vremenska napoved ni odvrnila od izleta. Med potjo se je pridružilo še nekaj članov, tako da nas je bilo na startu Krpanove poti 38. Izlet je vodila mag. Ruža Tekavec, pomagala pa sta ji Tone Tekavec in Dušan Kaplan. V deževnem jutru smo se, v pričakovanju lepega dne in novih doživetij, odpravili na pot proti Bloški planoti. V Novi vasi nas je pričakal naš prijatelj Dušan Kaplan, direktor Šolskega centra PET, sicer pa domačin iz Blok. Šegavo nam je predstavil zgodovino ter krajevne znamenitosti Blok in njihove okolice. Poslušali smo ga z odprtimi usti. Nato smo se odpeljali do Sv. Duha, majhnega kraja, pri katerem smo začeli potepanje po Krpanovi poti. Na začetku nas je še spremljal dež, vendar ne dolgo. Kmalu se je zjasnilo in toplo majsko sonce nam je polepšalo dan. Od Sv. Duha nas je pot peljala skozi Ravnik, mimo cerkve sv. Roka na Gradiški hrib. V Gradi-škem smo se ustavili pri znanem slikarju Mišu Starmanu, on pa nas je prijazno pogostil in nam razkazal svojo galerijo. Imeli smo kaj videti. Po krajšem postanku smo odšli do cerkve sv. Urha in si ogledali razvaline gradu Nadlišek, last grofov Au-erspergov. Na tem gradu je nekaj časa živel tudi Jurij Dalmatin, v obdobju, ko je prevajal Biblijo, v Valvasorjevih časih pa je bil grad že v razvalinah. Pot smo nadaljevali mimo Fajglove domačije s spominsko ploščo, ki je razkrivala, da je bil tam f> S 03 O Ul o P £ CO O lu O dom Martina Krpana, junaka znamenite Levstikove povesti. Sonce je že sijalo z vso močjo. Med potjo smo občudovali razgled na Slivnico, Nanos in Snežnik. Krajši postanek smo imeli še pri razvalinah gradu Pajko-vo, kjer smo si privoščili popotnico iz nahrbtnika. V Bočkovem smo se ustavili pri Pirmanovem mlinu in žagi, ki še delujeta. Od tam smo odšli do cerkve sv. Trojice, ki nam jo je odprl in razkazal prijazen ključar. Tam smo tudi odtisnili štampiljko št. 50: Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije. Našo pozornost so pritegnili meandri Bloščice, prav tako je bila čudovita tudi pot do Bloškega jezera v Volčjem. Še kratek postanek ob jezeru in že se je bilo treba vrniti na končni cilj, do turistične kmetije Mitje Zidarja v Sv. Duhu, na kateri nas je čakalo dobro kosilo. Po prehojeni 21 kilometrov dolgi Krpanovi poti smo si ga tudi zaslužili. Po kosilu smo obiskali še našega prijatelja Dušana Kaplana v kraju Ru-narsko. Proti Ljubljani smo se odpeljali mimo Nove Štifte, Sodražice in Velikih Lašč, polni lepih vtisov in hvaležni naši vodnici mag. Ruži Te-kavec za odlično voden izlet. Takšnih izletov si želimo še več. Lojze Cuznar Nova planinska obhodnica Križem kražem po Posavskem hribovju Meddruštveni odbor planinskih društev Zasavja je sklenil uvesti novo aktivnost na področju obiskovanja planinskih točk na območju Zasavja in Posavja, t. i. planinsko obhodnico, imenovano Križem kražem po Posavskem hribovju. Na ta način naj bi čim več planincev spoznalo manj znane predele Posavskega hribovja. Gre za hriboviti svet od Ljubljanske kotline do Krškega polja; na obeh straneh reke Save je kar nekaj planinskih vrhov, ki merijo več kot tisoč metrov. Večina pristopnih poti na vrhove je markiranih, nekatere med njimi pa bo mogoče najti v novem vodniku Posavsko hribovje, ki ga je napisal Marjan Pergar, izdala in založila pa Planinska zveza Slovenije. Posodobljenemu planinskemu vodniku je sledil novi dnevnik planinske ob-hodnice, v katerem je prostora za 64 kontrolnih žigov med Murovico in Kumom. Iz dnevnika je tudi razvidno, na katerem območju stoji kontrolna točka, vpisana sta nadmorska višina in kraj, na katerem je žig. Dnevnik se dobi pri planinskih društvih in v nekaterih planinskih postojankah. Izpolnjenega z odtisi vseh kontrolnih točk in vpisanimi datumi lahko pohodniki pošljejo na naslov: Meddruštveni odbor planinskih društev Zasavja, Mire Pregljeve 1, 1270 Litija. V mesecu dni bodo dobili potrdilo o vpisu v evidenco in vabilo na srečanje pohodnikov, na katerem bo vsako leto v maju slovesna podelitev priznanj za prehojeno pot. Tine Lenarčič POT Lokavec 2005 Planinska orientacijska tekmovanja (POT) potekajo v hribovitih ali gorskih območjih in so pregled znanja iz orientacije, poznavanja snovi planinske šole, splošnega in praktičnega planinskega znanja in tudi telesne in psihične pripravljenosti tekmovalcev. Cilj tekmovanja je druženje tekmovalcev, razvijanje planinskega tovarištva in spoznavanje še nepoznanih področij Slovenije. Mladi planinci iz vse Slovenije tekmujejo v osmih področnih oziroma regijskih planinskih orientacijskih ligah. Na našem področju potekajo planinska orientacijska tekmovanja znotraj Primorske lige. V njej sodelujejo ekipe planinskih društev iz Podnanosa, Vipave, Ajdovščine, Nove Gorice, Sežane, Bovca, Tolmina in Kobarida. V nedeljo, 24. 4. 2005, je v Lokovcu potekalo regijsko planinsko orientacijsko tekmovanje, ki ga je organiziral MO PD Nova Gorica. Tekmovanja se je udeležilo dvajset ekip iz že naštetih društev. Vseh sodelujočih z organizatorji in spremljevalci vred je bilo 83. Tekmovanja so potekala v treh različnih kategorijah. V kategoriji A je tekmovalo 24 otrok od četrtega do šestega razreda OŠ v osmih ekipah. V kategoriji B je tekmovalo 25 otrok od sedmega do devetega razreda OŠ v šestih ekipah. 16 tekmovalcev od 1. letnika srednje šole do vključno 26. leta starosti pa je tekmovalo v najtežji, C-kategoriji, in to v šestih ekipah. Iz Čepovana, v katerem je bil zbor udeležencev, smo se odpeljali do gramoznice v Lokovcu; tam je bil start. Po uvodnem pozdravu in prijavi vseh ekip smo ob 10.20 začeli tekmovati. Vsaka ekipa je najprej dobila test. Ko je rešenega oddala, je lahko začela iskati točke ob pomoči zemljevida. Vsake tri minute se je ena ekipa odpravila na pot. Za kategorijo A je bil čas, v katerem je morala ekipa priti na cilj, največ dve uri, za kategorijo B tri ure in za kategorijo C štiri in pol. Takoj po začetku tekmovanja je začelo deževati in vreme se je nato samo še bolj slabšalo. Ekipe, ki so končale tekmovanje, so se druga za drugo odpravile domov, saj so bili tekmovalci vsi mokri in premraženi. Zaradi močnega dežja ni bilo razglasitve rezultatov na kraju tekmovanja, temveč so bili udeleženci o uvrstitvi obveščeni naknadno. Kot organizator tekmovanja moram pohvaliti vse ekipe, saj so kljub nemogočim vremenskim razmeram vztrajno iskale kontrolne točke. Po posameznih kategorijah so zmagali: kat. A - Tminke (PD Tolmin), kat. B - Buske (PD Kobarid), kat. C - Kje smo mi (PD Podnanos). Želimo si, da bi se planinskih orientacijskih tekmovanj v okviru Primorske lige udeležili tudi starejši tekmovalci (kategorija D - od 27. do vključno 39. leta; kategorija E - 40 let in več; kategorija F - družine). Mitja Mikuž PD Križe in Kriška gora Kriška gora s svojo višino (koča je na 1471 m) na robu ljubljanske kotline zadovoljuje še tako zahtevne obiskovalce, željne dobrega razgledovanja, pa tudi martinčkanja ali potepanja po gori tja do Tolstega vrha ali celo Storžiča. Željko Kozinc v svoji knjigi Lep dan kliče 3 pravi, da je gora kot velikanski hrbet živali, ki je iz zgodovine prišla jezdit pod ne- besa. Vzpon nanjo ni najlažji, je pa primeren za planince vseh starosti. Med potjo po klasični smeri iz vasice Gozd nas (pre)mamijo tri klopce, na katerih se ustavljajo utrujeni in najmlajši planinci. Cilj dosežemo približno v uri - če le počitki niso predolgi. Ob strmi poti, ki pelje iz kamnoloma, je počivališče, posvečeno v Himalaji umrlemu domačinu Tomažu Kavarju; postavljeno je na prekrasno razgledišče s pogledom na Julijske Alpe in skoraj vso Gorenjsko. Pot naravnost iz Tržiča pa priporočam le dobro »uhojenim« planincem, saj vodi skozi strm gozd. Seveda pa je s Kriško goro tesno povezano planinsko društvo Križe, ki je ves čas skušalo slediti potrebam svojih članov ter skrbeti za vzdrževanje in prijetnost bivanja v planinski postojanki na Kriški gori in v Gozdu. Društvo s svojim prodornim upravnim odborom zgledno skrbi za urejenost dostopa, vse poti so označene z ličnimi napisnimi tablami. Zagotovo pa je organiziranje prijetnih, zabavnih planinskih izletov po Sloveniji in tujini tisto, kar iz leta v leto privlači nove in nove člane. In kje smo se potepali v letu 2004? Obiskali smo Vodiško planino, Vremščico, Komno, Kobariški Stol, Uršljo goro, Krnska jezera, Kriške pode, Jalovec, Dolomite, Svinjak in Kočevsko. Število pohodnikov, ki so opravili skupaj 610 pohodov, je doseglo zavidljivo številko 138 (50 po-hodnikov na posamezen izlet). Dva planinca sta se udeležila vseh izletov. In kako smo se imeli? Na kratko: bilo je zabavno in veselo, včasih malce naporno, v prvi polovici leta smo se navadili na dež, v drugi polovici pa nas je Bog opazoval z jasnega neba. Najlepši obiskani vrh je bila gora z ne ravno lepim imenom -Svinjak. V letu 2005 smo se prijetno imeli na potepu od Socerba do Ankarana, na idiličnem zimskem pohodu na Javornik ter v narodnem parku Glinščice. In kaj še privlači planince, ki zahajajo na Kriško goro? Zagotovo ima posebno vlogo akcija »Junak Kriške gore«, saj je za to prestižno lovoriko treba opraviti najmanj 52 vzponov v koledarskem letu. Planinci z največ vzponi se po- hvalijo s številko okoli 350 (skoraj vsak dan hodijo v dežju, soncu, snegu ali čemer koli že, kar pač pripravijo vremenoslovci) in so postali kriški odvisniki. Zanimivi so zimski trim pohod konec januarja, gorski tek, srečanje kriških planincev, šahovski turnir v Gozdu, sveta maša in še kaj bi se našlo. Zanimiv je tudi občni zbor, saj se ga udeležijo skoraj vsi prebivalci Križev in okolice. Ivana Valjavec Vabilo na Kriško goro Srečanje kriških in drugih planincev bo na Kriški gori v nedeljo, 26. junija 2005. Naročili smo lepo vreme, živo glasbo in prijetne goste. Pridite v čim večjem številu, s seboj povabite tudi prijatelje in imeli se bomo lepo. Ivana Valjavec Mladi planinci PD Križe na Okrešelj Sobota, 7. maja 2005, je bila poseben dan, saj smo se mladi planinci že ob sedmi uri zbrali pred osnovno šolo Križe z namenom, da se peljemo z avtomobili nekam daleč in se za povrh še povzpnemo na Okrešelj, v osrčje Kamniško-Savinj-skih Alp. Vožnja se nam je zdela dolga, vendar je v veselem pričakovanju hitro minevala in že smo se znašli na parkirišču na koncu Logarske doline, pod slapom Rinka. Pot smo nadaljevali peš in že od daleč zaslišali šumenje vode, naenkrat pa se je pred nami prikazal visoki slap Rinka, izvir reke Savinje, ob kateri smo se nekaj časa vozili. Slap sam je visok 90 metrov in smo ga le s težavo »spravili« v fotoaparat, pa še pršeča voda nam je nagajala. Pot smo nadaljevali po strmi, kamniti poti, ki je zahtevala zbranost in previdnost (tako nas učijo tudi vodnice Mladinskega odseka). Po približno dveh urah hoje smo prispeli do koče; od tam je bil čudovit razgled na prave, visoke gore. Na Okrešlju smo si ogledali tudi v skalo vzidano spominsko ploščo, posvečeno ponesrečenim gorskim reševalcem. Po dobri malici in malo igre se je dan prevesil v popoldne, ko smo se zadovoljni in obogateni z novimi vtisi začeli odpravljati proti domu. Pa še Panoji Uredništvo Planinskega ve-stnika je izdalo 10 panojev v velikosti 1 m x 0,7 m, na katerih so predstavljeni 110 let izhajanja Planinskega vestnika, 110 let postavitve Aljaževega stolpa na vrhu Triglava in odprava na Maka-lu pred tridesetimi leti. Od 6. do 8. maja so bili panoji razstavljeni na sejmu Lov v Gornji Radgoni, od 9. do 20. maja pa v knjižnici v Murski Soboti. Razstavo je odprla članica uredništva Slavica Tovšak. 21. maja so bili panoji razstavljeni v preddverju dvorane Kulturnega doma Podpeč pri Ljubljani ob zasedanju skupščine PZS, 28. maja pa na 35. planinskem taboru MDO Ljubljane in PD Ribnica pri sv. Ani na Mali gori nad Ribnico. V želji, da bi si razstavo ogledalo čim večje število planincev, prosimo vse, ki imate možnost dobiti razstavni prostor, da na Planinsko zvezo ali uredništvo sporočite termin in kraj, v katerem bi tudi sami želeli imeti razstavo. Uredništvo Planinskega vestnika f> S 03 O Ul o p £ CO O lu O nekaj je pomembno: na izletu smo bili namreč planinci, stari od 4 do 12 let (ponosni smo na opravljeni vzpon), nekateri tudi v spremstvu staršev in pa seveda pod skrbnim vodstvom vodnic Dragice in Olge. Ivana Valjavec Obnova cerkve na Uršlji gori Tudi planinci prispevajo k obnovi cerkve sv. Uršule na Uršlji gori Planinski vestnik je o začetku obnove cerkve sv. Uršule na Uršlji gori poročal že v lanski, septembrski številki. Investicija v projekt obnove 400 let stare cerkve je bila ocenjena na 50 milijonov tolarjev, to pa pomeni velik finančni zalogaj. Poleg oken je za letos predvidena zamenjava strehe cerkvene ladje, stropa v notranjosti, zunanjega ometa in še nekaj drugih gradbenih posegov. Za streho je že pripravljenih 40.000 od skupaj 50.000 komadov skodel, ki bodo krasile to najviše ležečo cerkev v Sloveniji, ki jo radi obiskujejo tako romarji kot planinci in naključni obiskovalci ter ljubitelji Uršlje gore. Poleg ministrstva za kulturo, ki je cerkev ocenilo za spomenik visoke kategorije, so k njeni ohranitvi doslej prispevali mnogi darovalci, npr. monsinjor Alojz Uran, župnija Stari trg pri Slovenj Gradcu, Lions club Slovenj Gradec, Zdravstveni center Jezernik, Elmaks elektronika, Lesna galanterija Mislinja, Ministrantska skupnost Kotlje, Klub koroških Slovencev v Ljubljani, vaščani Straže pri Mislinji, prebivalci krajev v Mežiški dolini in številni planinci. Prizadevni odbor za obnovo cerkve, ki deluje pod vodstvom predsednika prim. Draga Plešivčnika, dr. med., je odprl poseben transakcijski račun župnije Stari trg pri Deželni banki Slovenije, p. e. Slovenj Gradec, št. 62101-0000071528, na katerega lahko vsi, ki jim za obnovo častitljivega sakralnega objekta ni vseeno in so pripravljeni kaj prispevati, nakažejo prostovoljne prispevke. S. T. Srečku ob osemdesetletnici 18. maja je praznoval osemdesetletnico Srečko Tušar, upokojeni polkovnik in gorski reševalec, ki je - glede na okoliščine, v katerih mu je tekla mladost, in na to, kako je sooblikoval čase, v katerih je živel - kaj lahko nikoli ne bi dočakal. Izšel je iz idrijske rudarske družine, tako kot njegova bratranca telovadca je bil razgiban, vedoželjen in športno usmerjen mladenič, ki sta ga že zelo zgodaj zanimali in privlačili orožje in razstrelivo. Kot sin narodno zavedne družine je v neprijaznem ozračju potujčevalne italijanske oblasti že leta 1942 postal mladinski aktivist OF in se leta 1943 vključil v NOV ter med boji na goriški fronti jeseni 1943 osemnajstleten postal komandir enote, ki se je kalila med stalnimi nemškimi napadi in le redko kdaj imela priložnost za počitek. Srečku nikoli ni manjkalo poguma, odlikoval se je zlasti v zahtevnih in drznih posegih. Bil je komandir diverzantske čete, ki je 5. februarja 1944 vdrla v idrijski rudnik, minirala črpalke in za ves čas vojne onesposobila njegov spodnji del. V noči s 23. na 24. april 1944 je vodil četo, katere člani so se skrivaj vtihotapili v Postojnsko jamo in uničili 12 vagonov bencina, namenjenega za potrebe nemške vojske. Ko je štab Vojkove brigade ustanovil udarni vod, je Srečko postal njegov prvi poveljnik. Naloga borcev - izbranih prostovoljcev - so bile diverzantske akcije in vdori ter najzah- tevnejši posegi v sovražnem zaledju. Vod je odigral pomembno vlogo poleti 1944, ko se je bojeval v Baški grapi; enote IX. korpusa NOV so onesposobile strateško pomembno železniško progo Jesenice-Podbrdo-Go-rica-Trst. S tem so krepko podprle boj in napredovanje zavezniških enot na italijanski fronti ter dobile pohvalo zavezniških sil v Italiji. Bil je tudi na čelu enot med prenosom 123 hudih ranjencev iz Cerkna v Loško dolino prek Vojskega, Mrzle Rupe in Hudega polja na Ravbarko-mando in partizansko letališče v Na-dlesku v Loški dolini, na katerem je enote pregledal in jim čestital komandant NOV in POS Stane Rozman. Med bitko za Črni vrh je bil z udarnim vodom na voljo Gradniko-vi brigadi med obleganjem domobranske postojanke, v katerem je vod močno pripomogel k padcu postojanke in imel največ žrtev. Po tej bitki je Srečko postal komandant 2. bataljona Vojkove brigade in pozneje 1. bataljona Prešernove brigade. Tako je med boji, katerih silovitost se je vse do osvoboditve stopnjevala in v katerih je bil dvakrat ranjen, z znanjem in obilico sreče dočakal svobodo ter po uspešnem koncu šolanja na višji oficirski šoli v Beogradu nastopil dolžnost komandanta inženirskega bataljona Triglavske divizije. Postal je poklicni vojak, se usmeril v minerstvo in skrbel za razminiranje jugoslovansko-italijanske meje. Pri tem je bil spet ranjen. Ker je imel rad gore, je tedaj dal prednost delu v planinskih enotah v Sloveniji. Dolga leta so na tečajih v našem gorskem svetu - na Rudnem polju, Kriških podih, Vršiču, v Vratih, na Tolminskem, v Bovcu -šle skozi Srečkovo šolo v okviru Centra za vzgojo častnikov in podčastnikov gorskih, izvidniških in padalskih enot v Bohinjski Beli neštete generacije mladih ljudi iz vse Jugoslavije, ki jim je poleg vojaškega znanja dal tudi temeljito planinsko znanje. Med njimi je bilo veliko naših obveznikov, ki jim je uspelo opraviti vojaško šolanje v Sloveniji. Med njegovimi »varovanci« so bili številni alpinisti, med njimi tudi Ante Mahko-ta in Aleš Kunaver. Leta 1945 se je včlanil v PD Mojstrana in 1947 v AO Mojstrana. Sedem let pozneje je postal član v AO Kranjska Gora, v katerem je Marjan Lavtižar še danes njegov planinski partner. Kot navdušen smučar je postal tudi učitelj in vaditelj smučanja ter vodnik ZVUTS. Znanje plezanja in smučanja ter druženje z alpinisti in smučarji sta gotovo pripomogli, da je delo v njegovih enotah teklo brez nesreč. Z nekdanjim bojnim tovarišem Tonetom Svetino je oblezel gore na naši zahodni meji. Preplezal je Slovensko in Dolgo nemško smer v Triglavu, z M. Per-kom pa smer v Šitah nad Tamarjem. Med tečajem na Vršiču ga je na severni strani Mojstrovke skupaj z J. Čopom nosil snežni plaz. Kamniške in Savinjske Alpe je spoznaval s S. Veninškom, s katerim je plezal po Herletovi smeri. Konec štiridesetih let je postal član GRS Jesenice in pod načelnikom M. Potočnikom leta 1954 tudi član K GRS. Sodeloval je s člani PGRS Jesenice M. Kristanom, A. Moretom, D. Kramžarjem, K. Koreninijem, U. Župančičem, J. Čopom, C. Pračkom in mnogimi drugimi reševalci, s katerimi se je udeleževal tečajev. Živo pomni tečaj GRS na Korošici aprila 1957. Takrat so morali v pravo reševalno akcijo, ko sta v vremenskem preobratu na Ojstrici preminila ljubljanska alpinista M. Dular in F. Zupan. V zgodbah o Srečku Tušarju se lik planinca vojaka nenehno prepleta z likom planinca civilista, med njima pravzaprav ni ostre meje. Kar zadeva čase njegove aktivne voja-ško-planinske službe, naj omenimo akcijo v počastitev dneva topničar-jev, ki jo je 6. oktobra 1962 izvedel z vojaki planinci. Izurjeni fantje so z veliko spretnosti po delih prenesli na vrh Triglava gorski top B1, težak 1200 kg, ter z njim trikrat ustrelili. Vreme jim ni bilo naklonjeno; da bi bilo vse skupaj še težje, je v nenadnem poslabšanju vremena zapadlo 15 cm snega, ki je otežil že tako zahtevni sestop. Lahko si mislimo, kako glasno in gromko so »raz pleča« Triglava nad Planiko donele Srečko-ve »komande«, ko je karavana s težkim tovorom v zahtevnem svetu sestopala po vseh pravilih varnega plezanja. S svojimi enotami je obšel vrhove Julijcev po zahtevnih poteh in plezalnih smereh. Peči nad Bohinjsko Belo so postale visoka šola plezanja in gorskega reševanja planinskih starešin in pripadnikov enot, ki so za svoje znanje dobili pohvalo številnih visokih delegacij in vojskovodij iz 2. svetovne vojne z vseh koncev sveta. Med drugimi je raportiral maršalu Žukovu in Mali-novskemu, Montgomeryju, Nasuti-onu, vojaškim predstavnikom Egipta, Bolgarije, Romunije, Madžarske in drugih držav. Kot član GRS je imel pregled nad novostmi v tehniki reševanja in najsodobnejšo opremo. Imel pa je tudi občutek za potrebe planincev in je poskrbel, da so ob posodobitvah vojaške opreme še uporabne odpisane konopljene vrvi, vponke, dereze, plazovne vrvice, pa tudi kakšen klin in druga oprema iz vojaških zalog zastonj prišli v roke planincev, ki si tega tedaj še niso mogli priskrbeti v domačih trgovinah. Srečko je naklonjenost do gora prenesel tudi na svoje družinske člane in jih ob vsaki priložnosti vodil v svoj priljubljeni gorski svet in na vrhove; med njimi seveda ni izpustil očaka Triglava. Da sta pobuda in zgled rodila dobre sadove, priča njegova vnukinja Eva, ki je kot uspešna športna plezalka dosegla vrsto odličnih uvrstitev, med drugim tudi 2. mesto na svetovnem prvenstvu v Rusiji. Za planinstvo je navdušil tudi mlade iz Ormoža in bil posredno »kriv« za ustanovitev PD Ormož. V domači Škofji Loki je sodeloval v odboru Pokala Loka, vodil je vojsko, ki je med zimskimi OI 1984 skrbela za proge na Bjelašnici nad Sarajevom. Še zdaj je v UO Avtomoto društva Škofja Loka. Vse od ustanovitve PGRS Škofja Loka je njen zvesti član. O jubilantu Srečku, njegovih dejanjih, doživetjih in kopici odlikovanj bi lahko napisali še veliko zanimivega, pa nam tega žal ne dopušča skopi prostor. Tako mu ob tej priložnosti želimo predvsem izreči zahvalo za vse, kar je prispeval za našo svobodo in v dobro našega planinstva. Naj še dolgo živ in čil uživa lepote Slovenije! PGRS Škofja Loka Štefan Keber (1924-2005) Množica prijateljev in znancev se je 1. aprila 2005 zgrnila v Deskle, da bi se poslovila od Štefana Kebra, vsestranskega družbenega delavca, animatorja kulturne dejavnosti v domačem kraju ter dolgoletnega planinskega organizatorja in zanesenjaka. Tistim iz planinske srenje, ki so ga poznali predvsem po nepogrešljivem prispevku k razvoju naše organizacije, so šele poslovilni nagovori, namenjeni neutrudnemu pokojniku, odstrli bogastvo njegovega življenja, njegova prizadevanja za blaginjo vse naše družbe na najrazličnejših področjih. Planinska zveza Slovenije mu je ob koncu lanskega leta in njegovem življenjskem jubileju - 80-letnici -podelila spominsko plaketo. To sta bila simbolična zahvala in priznanje za njegovo več kot tridesetletno delo v upravnem odboru PD Tolmin (1961-1992), v katerem je bil vmes dvakrat po dve leti tudi podpredsednik. Spominsko plaketo je prejel še poln energije in načrtov za prihodnost, ne vedoč za bližnjo usodo, ki mu jo je začrtala zahrbtna bolezen. f> S 03 O Ul o P 2 tù O lu O s: o e Za človeka, kakršen je bil Štefan, odborništvo v planinskem društvu ni pomenilo samo udeležbe na sejah, razpravljanja in glasovanja, ampak predvsem aktivno vključevanje v delovne akcije. Daljnega leta 1956 se je že vpisal v takratno PD Most na Soči, po razpustitvi društva leta 1959 pa je nadaljeval kot dolgoletni vodja izredno uspešne anhovske sekcije PD Tolmin. Njeno jedro so bili planinski zanesenjaki v cementarni, zbrani okoli legendarnega Janka Filija. Tam je bil zaposlen tudi Štefan, ki ga je organizacijsko delo popolnoma prevzelo. Ljubezen do gora pa se je tudi po njegovi zaslugi prenesla predvsem na mlade. Leta 1972 je sekcija dosegla svoj vrhunec z 208 člani, od katerih je bilo 75 pionirjev in 12 mladincev. »Vedno sem lahko računala na vas,« je zapisala Cvetka Jug, ki je takrat vodila mlade planince na osnovni šoli v Desklah in je ob lanskem Štefanovem jubileju v društvenem glasilu Krpelj objavila pogovor z njim. Enako bi lahko označili njegov odnos do delovnih nalog v društvu tudi drugi, s katerimi je sodeloval. Skupaj s svojimi najtesnejšimi sodelavci iz anhovske sekcije je bil nepogrešljiv v obdobju popotre-sne obnove in širitve koče na planini Razor po letu 1976, pri prostovoljni graditvi ceste v Tolminske Ravne, drugih delovnih akcijah in organizaciji društvenih izletov. Dragi Štefan! Prostovoljno društveno delo je vsak dan na večji preizkušnji. Morda je celo res, da mu pohaja sapa. Gotovo pa je, da brez njega tudi v prihodnosti ne bo šlo. To je najtrdnejši steber naše planinske organizacije, ki je preživel neštete ujme in si ga neutrudno negoval tudi ti. Na nas mlajše si razsipal zanos organizatorja, graditelja planinskih domov in poti, veselje do življenja. Čutiti te je bilo povsod, kjer se je v Posočju govorilo o planinstvu ali načrtovalo njegovo lepšo podobo. Kdo bi slutil, da je bil tvoj visoki življenjski jubilej zadnja priložnost, da izkažemo pozornost do tvoje življenjske poti in se ti s tovariškim stiskom roke zahvalimo za vse, kar si prispeval. Žarko Rovšček Dr. Branko Šalamun (1914-2005) Nas obalne planince je močno presunila vest, da nas je za vedno zapustil naš dolgoletni planinec in častni član našega društva Branko Šalamun. Odkar pomnimo, si bil naš zvesti član. Planinec od pet do glave. Iskren, zgovoren, prijazen, šaljiv in vedno pripravljen za planinske zgodbe. S teboj nam ni bilo nikoli dolgčas. Še pred kratkim si bil starosta obalnih planincev. Z materjo Jelko si hodil na sprehode v mestno okolico Ptuja, v kateri si bil rojen. Ti vsakdanji sprehodi so te tako utrdili, da si prebolel špansko gripo, ki si jo dobil, ko sta z mamo obiskala očeta v Romuniji. Kljub otroškim težavam, ki si jih opisal v našem zborniku ob 50-le-tnici, si postal klen planinec, ki je planinaril vse življenje. S teboj smo planinarili, odkar se spomnimo, saj si bil v planinskem društvu od samega začetka, že v obdobju prvega predsednika dr. Volka. Z nami si hodil pogosto, a predvsem na izbrane izlete. Planinaril si po Pohorju. Večkrat si prehodil Kamniške in Julijske Alpe. S sinom si prehodil Slovensko planinsko transverzalo od Maribora do Kopra, hčerka in vnuki so te spremljali na Triglav. Desetletja si se družil z nami, primorskimi planinci, po gorah Slovenije, Črne gore in Makedonije. Bil si na Tatrah, na Kreti, dvakrat si osvojil vrh Olimpa. A neizmerno rad si hodil tudi po nizkem gričevju in sredogorju. Z najmlajšimi si rad obiskoval Vremščico. Tvoj je bil vsakoletni pohod na Slavnik, ki si ga zadnjič obiskal predlanskim, oktobra 2003. Vsakoletnega pohoda po spominski poti Vinka Lovrečiča do Pomjana si se redno udeleževal in si bil z nami še pred dvema letoma. Naše zadnje planinsko srečanje je bilo v Tumovi koči na Slavni-ku leta 2003. Ob svojem vestnem opravljanju zdravniškega poklica in vodstvenega dela v bolnišnici ter planinarjenju si bil tudi planinski delavec. Bil si predsednik našega PD, član UO ter član UO PZS. Kot si nam večkrat pripovedoval, si na skupščini v Ljubljani utemeljil upravičenost poteka Slovenske transverzale do morja. Po zaslugi tvojih prizadevanj planinci spoznavajo tudi obmorski istrski del slovenske planinske poti. Bil si večletni predsednik častnega sodišča pri društvu in si znal pomiriti razgrete glave, na občnih zborih pa si podajal jedrnata vsebinska poročila. Za svoje društveno delo in delo v planinski organizaciji si dobil vsa planinska priznanja: bronasti, srebrni in zlati častni znak PZS, leta 1974 ob 60. rojstnem dnevu spominsko plaketo PZS, na 30. občnem zboru leta 1987 si postal častni član OPD, ob svojem 85. jubileju pa si prejel najvišje priznanje PZS - svečano listino. Pred leti, ko si zašel s planinske Lovrečičeve poti na Pomjan, smo te našli ob tolmunu; poimenovali smo ga Šalamunov tolmun in še danes se tako imenuje. Ko sem te obiskal v izolski bolnišnici in vprašal, kaj si želiš, si odvrnil, da upaš, da boš še enkrat odšel s sinom Tomažem na Ptujsko goro, ker si se zaobljubil, in da boš še enkrat šel z nami na Slavnik. Tvoji planinski želji se žal nista uresničili. Spoštovani Branko, najlepša hvala za tvoje prijateljstvo in za več kot petdesetletno zvestobo društvu in planinstvu na Obali. Neprecenljivo si ga obogatil. Nam si bil vzor in to tudi ostaneš! Naj te objema tihota tvoje Vremščice in svežijo njeni vetrovi! Darko Butinar, predsednik OPD Kako poznamo naše gore? Samoten vrh brez markirane poti, na katerega pa vzpon ni zahteven. Kje je to, od kod je slikano? Rešitve pošljite na Uredništvo PV, p. p. 214, 1001 Ljubljana ali na pv@pzs.si. Rešitev iz majske številke: V majski številki smo objavili sliko Prevče-vega stolpa v grebenu Kanceljnov nad Trento. Verjetno je to eden od najtežje dostopnih vrhov pri nas, na katerega zlezejo res le redki, največkrat med prečenjem celotnega grebena. Slikano je z vrha Velikega Kanceljna. Pravilno rešitev so nam poslali Bojan Caf, Jure Golob, Bor Šumrada, Alan Šuligoj, Luka in Polde Taler ter David Terpin. O Andrej Stritar Nas novi naslov KRAKOVSKI NASIP 4 Tel.: (Ol) 426 34 28 Akcijske cene Gore-tex jaken in velurjev Dumo Prvič pri nas v prodaji švicarske turne vezi Naxo Turni čevlji Scarpa po lanskoletnih cenah ■ '-T-' '".M, Jf" Ponovno v^fiodrii odlične na" za m K-DRY BioAktiv perilo o srebrni ioni s svojim antibakterijskim delovanjem trajno preprečujejo nastanek neprijetnega vonja o poleti ohranja suh občutek, pozimi dodatno termično izolira o dvoslojni način pletenja zagotavlja prenos potu s kože na zunanjo stran perila o izjemno hitro sušenje Prodajna mesta po Sloveniji: Iglu šport ter ostale dobro založene trgovine. gorništvo ° alpinizem ° kolesarstvo