CIRIL ZUPANC Miznikarjevi v Martinj Vrhu Vojaški begunec Cesarica Marija Terezija (1717-1780) je 1740 zasedla prestol habsburške monarhije. Njen nemški sosed, pruski kralj Friderik II. Veliki (1712-1786), je bil proti temu, da ženska sede na cesarski prestol, in začela se je nasledstvena vojna, ki pa je bila v resnici prusko osvajanje Šlezije v naslednjih sedmih letih. Zaradi te vojne je tedaj Avstrija vpoklicala nekaj letnikov mladih fantov v vojsko. Tako je tudi občina Radovljica dobila ukaz, da fante stare 19 in 20 let, pošlje v vojsko. Starejši fantje so bili že itak pri vojakih. Večji kmet na Lancovem pri Radovljici je tedaj leta 1740 dobil poziv v vojsko za svojega mlajšega sina. Iti tedaj k vojakom, je za fanta pomenilo skoraj uničenje življenja. Pri vojakih bi služil 25 let in velika verjetnost je bila, da bo tam umrl, obolel ali postal invalid. Da bi pred tako kruto usodo rešil sina, je po prijatelju v Radovljici dosegel, da je prišel drugi poziv za vojsko, ki je pozival k vojakom njegovega enako starega hlapca. Tudi hlapec je vedel, kakšna kruta usoda ga čaka, če gre v vojsko. Nekaj dni pred odhodom k vojakom je pobegnil. Čez Jelovico je prišel v Selško dolino. Zatekel se je v vas Ojstri Vrh, od koder ga je neki domačin pospremil k Smrekarju, to je do osamljene kmetije v Martinj Vrhu. Tako je prišel v Selško dolino fant s priimkom Zupane. Ime ni ohranjeno. Gospodar Smrekarjeve domačije je fanta begunca rad sprejel. Imel je 5 hčera, pa nobenega sina. Domačija se je imenovala »pri Smrekarju«, kar pomeni, da je imela več gozda (smreke) kot njiv. Za delo na taki domačiji je torej rabil moške moči bolj kot ženske. Fanta je pretežno zaposloval kot gozdnega delavca. Temu delu se je fant kmalu lepo privadil in postal prav uporaben gozdni delavec. Z delom v gozdu, največ v bližnjem Vancovcu, je bil tudi skrit pred morebitnimi nezaželenimi očmi ali ušesi, ki bi morda kaj hotel zvedeti o nekem vojnem beguncu z Gorenjske. V nekaj letih so na begunca že kar pozabili.1 Bajtar in oglar Fant je pridno delal, seveda pretežno gozdarska dela, saj je Smrekarjeva domačija tako zahtevala. Gozdarsko delo je bilo v glavnem v Vancovcu, to je gora severno od te domačije, kjer je Smrekar imel večino svojih gozdov._ 1 To je napisano po ustnem izročilu, oziroma zgodovinskem spominu, ki prehaja iz roda v rod pri Zupančevih v Martinj Vrhu. Pet let je poteklo in fant je postal že kar član te družine. Dekleta, Smrekarjeve hčere, so ga spoznavale in imele rade, saj je bil družaben, v glavnem pa priden in dober delavec. Druga hči po starosti med njimi se je še posebej navezala nanj. Tako je nekako okrog leta 1745 morala mami priznati, da je s tem Zupancem noseča Treba je bilo začeti misliti na poroko in na doto za hčer. Rodil se je sinko in oče Smrekar je hčeri za doto dal nekaj sveta, ki je bil v bližini takoj pod Smrekarjevo domačijo. Zupane in Smrekar sta se lotila dela in leta 1747 pod Smrekarjevo domačijo postavila bajto. Ob bajti sta kmalu za tem nastali še manjša staja in hlev Osnova za življenje je bila. Zupančeva družinica je živela v tej novi bajti, imeli so kravo in nekaj ovac. Zupane je še naprej delal za Smrekarja kot gozdni delavec. Oglarstvo je Smrekarju prinašalo še posebno lepe dohodke. Dve večji kopišči ki ju je imel v Vancovcu, sta izmenično kar pogosto kuhali - žgali kope. Staremu oglarju so popuščale moči. Še dve leti je bilo predvideno, da bo oglaril, v tem času pa privzgojil naslednika. To je bil Zupane. Pridno in resno se je lotil tega dela, tako da mu je stari oglar lahko vse več zaupal. V eni kopi je bilo tudi do 10 klafter metrskih drv. Ker je klaftra imela 4 m3 drv, je to bilo kar 40 m3 drv. Oglje iz te gore drv je dalo resnično lep dohodek gospodarju in oglarju. Žakljevinaste vreče po 40 kg oglja je prenesel od kope do kolovozne poti, kjer jih je lahko naložil na voz in odpeljal v dolino. Okrog 8 km ceste je bilo do Železnikov, kjer so tedaj oglje rabili v plavžih, fužinah, vigenjcih, pa tudi gospodinje, ki so z ogljem kuhale in likale. Ustno izročilo ne pove, koliko sinov in hčera sta imela ta prvi Zupane in Smrekarjeva hči v Martinj Vrhu. Ve pa se, da se je eden od njunih sinov priženil k Posečniku v Martinj Vrhu. Ta je potem imel vnuka, dr. Jerneja Zupanca (1810 - 1898), ki je postal ugleden ljubljanski notar in častni član več organizacij.2 Njegovi starši: oče Matija, mati Urša, r. Pintar. Proti koncu 19. stoletja so se pri Posečniku že pisali Pintar. Po 2. svetovni vojni so staro hišo podrli in v bližini naredili novo. Spet je nov priimek - Derlink. Miznikar Po poizkusih v 2. polovici 18. stoletja, da bi dobili kar najbolj popoln razvid zemljiških skladov v tedanji Avstriji, so to dosegli šele s franciscejskim katastrom, ko so v vsej državi po katastrskih občinah popisali vsa kmetijska in druga zemljišča. Franciscejski kataster se imenuje po avstrijskem cesarju Francu II. (1768-1835), ki je bil cesar od leta 1792 do smrti. Za vse katastrske občine Selške doline imajo elaborati letnice 1825 do 1827. Posestva v Martinj Vrhu so bila tedaj popisana v okviru katastrske občine Sv.Nikolaj. Izhodiščna točka tega popisa je torej bila na pragu glavnih vrat cerkvice na Miklavški gori nad Ojstrim Vrhom.3 Begunec Zupane in gospodar Smrekar sta leta 1747 postavila bajto v dokaj zavetni dolini, 150 do 200 m pod Smrekarjevo hišo. Zaradi tega zavetnega kraja in pa zaradi 2 Osnovni življenjepisni podatki od dr. Jerneju Zupancu so objavljeni v Slovenskem biografskem leksikonu na strani 904. 3 V knjigi Selška dolina (1973) je ing. Lojze Žumer med drugim objavil tudi članek Selška dolina v sestavi katastrskih občin, in to na straneh 123-128. nekakšne središčne lege v katastrski občini Sv. Nikolaj so geometri in njih sodelavci prav ob tej bajti postavili nekaj šotorov za bivanje v tem kraju, dokler bo delo na izmerah zemljišč sploh trajalo. Za delo pa so rabili tudi večjo mizo. Naredili so jo torej iz pooblanih desk in na njej udobno izrisavali katastrske mape za posamezne domačije tega ozemlja. Tako je nastala Mizna dolina, kakor se še danes imenuje. Ko je šlo delo proti koncu, tam okrog leta 1827, so gospodarji iz Martinj Vrha in iz Ojstrega Vrha prihajali k tej mizi po izris svojega imetja (mapno kopijo) in pravili so, da so to dobili v Mizni dolini oziroma kar pri Miznikarju. Tako je nastalo hišno ime, ki je živo in v rabi še danes. V letih 2001-2003 spremljamo posodobitev podatkov zemljiškega katastra. Podatki se prenašajo na računalnik in s tem postaja evidenca bolj pregledna. Miha Zupane z ženo Heleno Mohorič je živel na prehodu iz 18. v 19- stoletje. Imel je sestro, ki pa je odšla k uršulinkam v Škofjo Loko. Mapa z nekimi njenimi osebnimi dokumenti se je pri Miznikarju hranila do leta 1944. Ti dokumenti pa so bili večinoma napisani v nemščini. Ker je vse to zgorelo, drugega zapisa o teh dokumentih pa ni, so podatki o tej ženski propadli. Miha je bil rojen leta 1764 in je dočakal okrog 60 let. Imel je sina Janeza (1788-1849) in dve hčeri. Ena se je omožila k Franconu v vas Zapreval, Neža pa je ostala doma. Miha je že leta 1808 domačijo z izročilno pogodbo zapustil sinu Janezu in si izgovoril preužitkarstvo. Tako so tedaj, ko so tam geometri delali zemljiški kataster, pri Miznikarju živeli: Miha z ženo Heleno in sin Janez s svojo mlado družino. Nova hiša Gašper je bil rojen 3- januarja 1820, leto ali dve za tem pa še Tomaž. Prvi se je poročil Tomaž z Marijo Benedičič in 1845 se jima je rodil sin Janez. Ker je bilo pričakovati, da si bo tudi Gašper kmalu začel urejati svojo družino, je bilo očitno, da je bajta premajhna. Brata sta se odločila, da skupaj zgradita novo hišo. V letih 1848-1850 sta bila zgrajena nova hiša in hlev. Tik ob bajti sta jo postavila. Pritličje je bilo zidano, nadstropje pa leseno. Tomažu in Mariji se je 1852 rodila hči Neža (Agnes), leta 1859 pa še Simon. Gašper se je 1852 oženil pri Smrekarju z Mino Pintar. Naslednjega leta se jima je rodila Lenka. 23. 3. 1856 se je rodil sin Franc, 16.10. 1858 pa sin Janez.4 4 Rojstni podatki bratov Gašperja in Tomaža so v krstni knjigi župnije Sv. Lenart, ki je v Arhivu Slovenije, Gruberjev dvorec v Ljubljani. Miznikarjeva hiša, Martinj Vrh št. 4 Foto: Klemen Zupane, maj 2003 Tomaž in Marija sta ostarela in umrla pri Miznikarju, njuni otroci so odšli drugam. Oče Janez je malo pred smrtjo, leta 1849, domačijo izročil sinu Gašperju. Ker se je Gašperjev prvi sin priženil k Podkalarju v Martinj Vrhu, je gospodar pri Miznikarju postal sin Janez, ki mu je oče Gašper z izročilno pogodbo leta 1883 izročil imetje. Lenka je pri njem gostovala. Na jami Zupančevi so v svoji hiši, sicer bolj skromno, ampak zadovoljno živeli. Glavni zaslužek jim je bilo gozdarstvo oziroma oglarstvo. V hlevu sta bili po dve kravi, teliček, občasno pa tudi vol. Ta je pomagal orati, prevažati težje tovore, zlasti pa kaj peljati v Železnike aH iz njih. Mleka je bilo dovolj za domačo rabo, še nekaj dobre skute in kakšen hlebec sira so lahko naredili. Pri hiši je bil vedno tudi trop ovac in kakšna koza. Bolj kot za meso so ovce potrebovali za volno, saj so iz nje napletli marsikaj za domačo rabo. 15 do 20 ovac je bilo običajno pri hiši. Sploh so bile tedaj ovce v Selški dolini znatno številnejše kot sedaj, ko niti njihovo meso, niti volna nista preveč cenjena. Tedaj so domačije v Martinj Vrhu imele kar precej številne trope ovac. Seveda je bilo to tudi v drugih vaseh po Gorenjskem. Ni čudno, da so se ob takem stanju tedaj zelo razmnožili volkovi, ki so med ovčjimi tropi naredili veliko škode. Ljudje so volkove preganjali, saj so bili tudi ljudem nevarni. Lovci so nekaj sicer naredili, toda to je bilo odločno premalo, da bi to volčjo nadlego zmanjšali na znosno mero. Treba je bilo najti uspešnejši način uničevanja volkov. Lovstvo je bilo tudi v zakupu in so med lovce lahko šli le premožni ljudje. Po vaseh so nastale tako imenovane volčje jame. Na določenem kraju ob vasi so izkopali do 4 m globoke in kake 3 m široke jame, prekrite z vejevjem, ob jamah pa so bili trije ali štirje ošiljeni daljši koli, kot orodje za pokončanje ujetega volka. Ta način preganjanja volkov se je dosti dobro obnesel in po letu 1900 volkovi niso bili več splošna nevarnost. Gospodar Jože se je spominjal, da je še kot otrok slišal tuljenje volka ob hiši, starši in pes pa so ga odganjali od hleva in staje. Ni se pa spominjal kakega ubitega volka. Volčja jama ob poti pred Vancovcem je bila pred 1. svetovno vojno že delno zasuta. Torej je bilo še videti kje je bila. Bila je kakih 200 m pod novo Miznikarjevo hišo. Seveda tam jame ni več, ostalo pa je krajevno ime Na jami. Podobna krajevna imena so še drugje, v Martinj Vrhu in v Ojstrem Vrhu.5 Moderna avtocesta Ljubljana - Postojna - Sežana je velika pregrada za divjad, ki je prej iz kočevskih in snežniških gozdov prihajala tudi na Gorenjsko. Južno od te avtoceste, pod Nanosom, je planina Vremščica. Po travnikih te planine se pasejo večje črede ovac. Volkovi jih večkrat obiščejo in jim naredijo kar veliko škode. Tako se je že zgodilo tudi ob Cerkniškem jezeru. 5 O volčjih jamah v Martinj Vrhu in Ojstrem Vrhu je nekaj napisano po ustnem izročilu in po sledeh ter po ledinskih imenih, kjer so te jame nekoč bile. Velika družina Ko je Janez dobil posestvo, se je oženil na Kovku v Zali pri Davči z Marijo Mohorič. Janez je živel od leta 1858 do 1933, žena Marija pa od 1864 do 1939. Janez je pokopan pri Sv. Lenartu, ker je umrl doma, žena Marija pa je pokopana v Selcih, saj je bila zadnja leta pred smrtjo gospodinja svojemu najmlajšemu sinu Jaku v vasi Studeno v Dolini. V tem zakonu se je od leta 1887 do 1904 rodilo 13 otrok, od teh so še mladi umrli 3 deklice in 2 dečka. Ostalo je 8 sinov oziroma bratov, ki se po starosti vrstijo takole: Jože, Janez, France, Štefan, Tone, Lojze, Groga in Jaka. Miznikarjeva domačija je obsegala 1/3 grunta, kar je bilo premalo za preživetje. Naravno je bilo torej, da so si sinovi iz te družine poiskali dodatni zaslužek kot kmečki in gozdni delavci pri raznih premožnejših kmetih. Mati Marija je bila delovna in gospodarna ženska. Poskrbela je, da so se njeni sinovi v Železnikih in Škofji Loki izučili samostojnih obrti, ob katerih bodo lahko dostojno živeli. Gospodinja Marija je bila tudi dobra čebelarka. Ko je bila še pri Miznikarju v Martinj Vrhu, je že imela čebelnjak s kakimi 15 panji. Ko se je preselila na Studeno, je panje vzela s seboj in si nad Podovšami pri Studenem postavila nov čebelnjak. Jože in Janez sta se izučila mizarstva, Štefan je postal sedlar in tapetnik, Tone čevljar, Lojze krovec in Jaka krojač. Groga (1902-1924) je kot vojak obolel za trebušno boleznijo in je umrl v Beogradu, kjer je pokopan na vojaškem pokopališču. Franc je bil orožnik. Pred 1. svetovno vojno je služboval v Kanalu ob Soči. Med 1. svetovno vojno je postal italijanski vojni ujetnik. Po vojni, ko se je med zadnjimi vrnil iz ujetništva, se je priženil v Četeno Ravan. Tja se je priženil tudi Janez. Štefan in Tone sta se zaposlila v Železnikih. Lojze (1900-1940) je bil na Zalem Logu. Tone, Lojze in Jaka niso bili poročeni. Sinovi in hčere teh Zupancev so se razselili po Selški dolini, Škofji Loki, Ljubljani in še drugam. »Kerlejž« Beseda prihaja iz starogrške besedne zveze »Kyrie eleison«, kar po naše pomeni: gospod, usmili se. To je začetek neke molitve. Kerlejž je torej običajno lesena tabla ali križ, znamenje ob poti, ki je postavljeno v spomin na kak važnejši dogodek. Tak kerlejž stoji v bregu nad krajem Na jami. To je na razvodnici Prednje in Zadnje Smoleve. 5. in 6. oktobra 1922 se je nad Koprivnikom, torej nad Martinj Vrhom, utrgal oblak. Vsi potoki Znamenje - »kerlejž«. Foto: Klemen Znpanc, september 2003 predvsem pa obe Smolevi so silno narasdi in prestopili bregove. Zlasti Prednja Smoleva je naredila veliko škode. Ta Smoleva si je z nanosom obilnega materiala zagradila izliv v Soro. Do tedaj je tekla pod mlinskim kolesom Stalčevega mlina v Ovčji vasi, sedaj pa je spremenila tok in si je našla strugo mimo Kordeževe hiše. V spomin na to veliko poplavo in silno deževje je Miznikar, mizar Jože Zupane, naredil to znamenje v želji, da se tako neurje ne bi več ponovilo. Znamenje je postavil leta 1923. Kakih 10 let kasneje, ko so to znamenje nekaj popravljali, ga je poslikal domači slikar Lojze Trdina - Mohoričev (1912-1999). Znamenje je sedaj spet potrebno strokovnega popravila. Vojna V letih kmalu po prvi svetovni vojni so fantje odrasli, osamosvojili so se v obrtnih poklicih in odšli po svetu. Doma v Martinj Vrhu je ostal mizar Jože, ki je podedoval domačijo. Rojen je bil leta 1887 in je živel do leta 1975. Leta 1923 se je poročil z Marijo Čemažar iz Farjega Potoka. Rojena je bila leta 1894 in je živela do leta 1981. V letih od 1924 do 1934 se jima je rodilo osem otrok: Maks, Zofija, Pavle, Jože, Jerčka, Vencelj, Lojzka in Štefanka. Hči Zofija je še mlada umrla, drugi otroci pa so normalno in zadovoljno živeli. Šestega aprila 1941 so Hitlerjeva Nemčija, Mussolinijeva Italija, Madžarska in Bolgarija brez vojne napovedi napadle Jugoslavijo in jo kmalu razkosale. Nastopilo je obdobje okupacije in tedaj se je razvila narodnoosvobodilna borba jugoslovanskih narodov, torej tudi Slovencev. Pozimi 1942-43 je nemška okupacijska oblast na Gorenjskem pripravila in začela izvajati vojaško mobilizacijo. V januarju 1943 sta bila vpoklicana letnika mladincev, rojenih v letih 1924 in 1925. Tako je ta poziv dobil tudi Miznikarjev Maks Zupane. Kot drugi fantje, ki so bili tedaj vpoklicani in so bili iz Martinj Vrha, se temu pozivu ni odzval, ampak je odšel k partizanom. Tako se zgodilo tudi v večini drugih vasi Selške doline. Organizirana je bila partizanska protimobilizacija.6 Že 25. januarja 1943 je v Selško dolino s kamioni prišlo večje število nemškega vojaštva in policije in začeli so po vaseh, kjer so fantje odšli k partizanom, z aretacijami članov njihovih družin. Tako so aretirali več družin v Železnikih in okoliških vaseh. Tako tudi v Martinj Vrhu, le da jim je tu nekaj takih družin pobegnilo. Aretirali in odgnali so od doma vso Miznikarjevo družino. Družine, ki so jih odgnali in nameravali kazensko nekam preseliti, so za nekaj tednov začasno namestili v škofijskem dvorcu v Goričanah. Od tod so jih preselili na Bavarsko, nekaj v Feilnbach pri Rosenheimu, nekaj pa v Niedernfels pri Marquartsteinu. Zaposlili so jih v tovarnah, nekaj pa so jih razporedili na delo pri kmetih.7 Pri Miznikarjevih so tedaj izselili oba starša in pet otrok. 15-letni Jožek tedaj ni bil doma, zato ga seveda niso izselili. Delal je pri stricu Francu v Četena Ravni. Prišla je pomlad in hiša ni smela biti zapuščena, svet ob njej pa neobdelan. 6 O partizanski mobilizaciji sem nekaj več napisal v Loških razgledih številka 37 na straneh 258-260, v poglavju Mobilizacija. 7 O izseljencih je nekaj več napisala Marija Zupane v Loških razgledih številka 16, na straneh 51 - 53. Gospodarjev brat Štefan, ki je z družino živel v Železnikih, se je zavzel za opuščeni dom. Brata Toneta je poslal v Martinj Vrh, da je stanoval v hiši. Štefan (1895 - 1973) in žena Marija (1896 - 1962) sta občasno prihajala v Martinj Vrh, da sta obdelovala svet Miznikarjeve domačije. Njive so preorali in v glavnem posadili krompir in zasejali nekaj žita. 6. junij 1944 Do aprila 1944 je bila napeljana telefonska linija od Cerknega skozi Novake čez Slugovo dolino po severni strani Blegoša v Martinj Vrh, od tod pa čez Vancovec v Železnike in na Prtovč. Po spominu Marije Tavčar je šla ta telefonska linija z Vancovca čez Kovaški Vrh ob Štalčevi hiši v Ovčji vasi, pod Dermotovim mostom, mimo Dermotove hiše, po bregu naprej do Prtovča. Partizani so jo napeljali, ker so jo rabile razne enote pa tudi okrajni in okrožni odbori OF na tem območju. Linija je tekla kakih 150 metrov zahodno od Miznikarjeve hiše. Tam je bila v kraju V robeh manjša skupina partizanskih telefonistov, ki so skrbeli za delovanje telefonskih zvez. Tu je bil tudi poljski telefonski aparat, s katerim so telefonisti vzpostavljali zvezo z več priključki. 6. junija 1944 je policijska četa iz Škofje Loke šla po vojaški cesti, ki izza Lubnika drži na Blegoš. V Rovtu se je usmerila v Martinj Vrh ter se pri Smrekarju ustavila. Ves dan je pretežno deževalo in policisti so bili premočeni, zato je bil postanek zelo dobrodošel. Po krajšem počitku bi se vrnili v Škofjo Loko. Komandir je kar iz navade poslal patruljo petih mož do bližnje hiše, torej do Miznikarja, in ko bi se vrnila, bi se četa odpravila nazaj proti Škofji Loki. Zgodilo pa se je nekaj nepričakovanega. Patrola je prišla do Miznikarja in tam našla domačina Toneta z nekim partizanom. Kmalu so ugotovili, da je to telefonist. Po dobro uhojeni stezi jih je moral odpeljati v Robe, kjer so našli poljski telefonski aparat z žicami, napeljanimi v več smeri. En policist je takoj odšel po komandirja, preostali so pri Miznikarju aretirali ta dva sumljiva človeka. Kmalu je prihitel komandir z vodom policistov, da bi ugotovil, kaj se tu dogaja in seveda ukrepal. Eden od teh partizanskih telefonistov je kmalu po vojni povedal, da so bili tistega dne v Robu pri telefonu štirje telefonisti. Najstarejši med njimi je nekaj pred poldnevom odšel k Miznikarju, da pripravi kosilo, drugi trije pa so imeli še nekaj dela pri telefonskem aparatu. Ko so se tudi ti trije odpravili proti Miznikarju, so opazili, da so pri hiši že neki nemški vojaki. Telefonisti so se naglo obrnili in tekli proti Mšičevi domačiji. Tam so si poiskali zavetje pred dežjem in čakal kaj bo. Čez nekaj časa so slišali streljanje in opazili tudi dim in ogenj nad Miznikarjevo domačijo. Komandir nemških policistov je kmalu ugotovil, da so aretirali domačina in partizanskega telefonista. Nekaj policistov je odšlo v Rob, kjer so dobili poljski telefon in potrgali telefonske žice ob aparatu. Oba aretiranca je ukazal ustreliti, hišo in hlev pa zažgati. Ob hiši je stal tudi kozolec - toplar, pod njim pa je bil voz in nekaj kmečkega orodja. Kozolec ni pogorel, ker ga je močil dež, veter pa je pihal od kozolca proti 8 Zapis o požigu Miznikarjeve domačije je iz članka »Iz dnevnika Lokačeve mame«, ki je objavljen v Loških razgledih št. 16 na strani 61. goreči hiši. Po tem krutem dogodku so policisti odšli iz Martinj Vrha proti Škofji Loki. Štefan je v Železnikih še istega dne do večera zvedel, kaj se je v Martinj Vrhu zgodilo. Naslednji dan je že bil na kraju dogodka, kjer je brata Toneta in partizana našel ustreljena hišo pa požgano. Takoj je poskrbel, da sta bila oba pokojnika pokopana na pokopališču pri Sv. Lenartu. Kmalu je tudi zvedel, da je bil ustreljeni partizan Valentin Rahonc, doma iz vasi Bitnje pri Kranju. Marija Zupane je v Železnikih v svojem dnevniku ta dogodek takole zabeležila: »6. junija so šli v Martinj Vrh in tam požgali Miznikarjevo domačijo in ustrelili brata Toneta, ker je podpiral partizane.