INTELIGENTNOST, ŠOLSKI USPEHI IN DRUŽBENI IZVOR DIJAKOV LJUBLJANSKIH SREDNJIH IN MEŠČANSKIH ŠOL DR. VLADO SCHMIDT V začetku lanskega leta je bila ustanovljena v Ljub ljani poklicna svetovalnica. Naloga te ustanove je, da svetuje mladini, ki vstopa v šolo ali v poklic, ali ko prestopa iz šole v šolo ali iz poklica v poklic, kakšno nadaljnjo šolo ali poklic naj si izbere, pri čemer upo števa zmožnosti ter nagnjenja poedincev, kakor tudi gospodarsko stanje poklicev in splošni položaj na de lovnem trgu. Poleg praktičnega dela, svetovanja mladini, pa mo ramo v poklicni svetovalnici zasledovati tudi pojave, ki jih opazimo, ko gledamo z določenega terišča večjo skupino ljudi. Tako spoznavamo splošne zakonitosti teh pojavov in moremo presojati, do kolike mere se javljajo v poedincu te skupine in katere strani nje gove osebnosti so zunaj tega okvira. Ko poedinca pre sojamo, ga gledamo v luči zakonitosti družbene sku pine, ki ji pripada, njegovega poklicnega ali šolskega okolja, s čimer nam postane njegova osebna proble matika mnogo bolj izrazita, plastična in jasna. V tem sestavku želim pokazati zakonitosti, ki jih moramo uvaževati, ko svetujemo staršem, kako naj nadalje šolajo svoje otroke, ki so dokončali štiri ali pet razredov ljudske šole. Ob tem bomo spoznali ne katere značilne pojave na ljubljanskih gimnazijah in meščanskih šolah. I. Problem: Najprej nas bo zanimalo vprašanje, kakšna je inteligentnost dijakov, ki obiskujejo gim nazijo ali meščansko šolo. Ne bom se ustavljal ob inteligentnosti posameznikov, temveč bom skušal pri kazati povprečno inteligentnostno raven poedinih šol. Če bomo začeli kdaj resno razmišljati o načrtnem izbiranju dijakov za srednjo šolo, moramo že danes vedeti, v katere šole vstopajo bolj inteligentni in v katere manj inteligentni dijaki. Obenem pa je to vpra šanje važno za prosvetno politiko. Pri sestavljanju učnih načrtov za določeno vrsto šole bi morali tudi uvaževati inteligentnost dijakov, ki te šole obiskujejo. V zvezi z inteligentnostjo bom obravnaval šolske uspehe. Danes mnogo razpravljamo o slabih učnih uspehih na srednjih šolah in skušamo ugotoviti, kaj je temu vzrok. Kaka šola — predvsem velja to za gim nazijo — vrši dobro svojo nalogo takrat, kadar zmožni, inteligentni dijaki v njej dobro uspevajo, manj inteligentni pa le s težavo ali sploh ne. Glavni namen gimnazije je, da pripravlja svoje dijake za štu dij na univerzi in s tem skrbi za bodočo narodovo inteligenco.1 Ker so funkcije inteligence najodgovor nejše funkcije v narodni skupnosti, naj bi jih vršili tisti, ki so za to dovolj zmožni, dovolj inteligentni, če pade na gimnaziji dosti dijakov, ni to zanjo in za na čin dela na njej nikak očitek. Važno je, kateri dijaki ne izdelujejo, če nam bo pokazalo primerjanje inteli- 1 Pod besedo »inteligentnost« razumem splošno, najvaž nejšo funkcijo intelekta, beseda »inteligenca« pa mi ozna čuje sloj, čigar naloga je, da narodu varuje in množi nje gove kulturne ter gospodarske dobrine. »Inteligentnost« je torej psihološki pojem, »inteligenca« pa sociološki. gentnosti s šolskim uspehom, da padajo nadpovprečno inteligentni dijaki, moramo izvajati iz tega zaključek, da je način postopanja z dijaki napačen in krivičen; če pa bomo iz tega primerjanja razbrali, da dosegajo podpovprečni ali negativni šolski uspeh podpovprečno inteligentni dijaki, je to prej njena zasluga kakor njena krivda: saj ima nalogo, vršiti izbor bodoče na rodove inteligence. Končno bomo obravnavali še vprašanje, odkod pri hajajo dijaki na meščansko šolo ali na gimnazijo, to rej vprašanje po družbenem izvoru teh dijakov. Po sebno važen je družbeni sestav gimnazije. Tipične znake inteligence povzroča namreč njen družbeni iz vor. Ni vseeno, če prihaja inteligenca iz delavskih, kmečkih ali uradniških vrst. če bi kateri izmed teh slojev v inteligenci znatno prevladoval, bi lahko skle pal pozoren opazovalec po kulturnih stvaritvah na družbeni izvor inteligence, ki je to kulturo ustvarila.*'' Ogledali si bomo tudi, kako vpliva družbeni izvor dijakov na njihov šolski uspeh in na njihovo inteli gentnost. To nam bo osvetlilo nekatere splošne psiho loške in sociološke zakonitosti, ki naj bi jih upošte vali, kadar govorimo o vprašanjih šole in dijakov. V zvezi s temi vprašanji bomo tudi lahko presodili, ali bi bilo uspešno, izbirati dijake za prvi razred gim nazije na osnovi inteligentnostne preizkušnje. II. Metoda: Metoda tega sestavka je eksperimental na. Izogibam se vsakega duhoslovnega razglabljanja. Omenjam le zaključke, ki neposredno sledijo iz sta tistično dognanih dejstev. Da bi mogel odgovoriti na zgornja vprašanja, sem izvedel 545 inteligentnostnih preizkušenj z dijaki prvega razreda ljubljanskih gimnazij in meščanskih šol.3 Izsledke teh preizkušenj sem primerjal z družbe nim izvorom in šolskim uspehom teh dijakov. Ker velja vsak zaključek eksperimentalnega raziskovanja nekega gradiva samo za prilike, iz katerih smo ga pri dobili, veljajo tudi izsledki tega sestavka samo za ljubljanske, nikakor pa ne za slovenske dijake sploh. Izbral sem dijake prvih razredov, ker me je predvsem zanimalo vprašanje nadaljnjega šolanja otrok, ki od hajajo z ljudske šole. Prehod iz ljudske v srednjo ali meščansko šolo je mnogokrat odločilen za nadaljnjo otrokovo življenjsko pot; ta naj bi bila v skladu z njegovimi zmožnostmi. Če poznamo inteligentnostni standard prvega razreda gimnazije in inteligentnost vsakega poedinca, ki želi vstopiti v ta razred, lahko presodimo, kdo bo v tem razredu po svojih zmožno stih za šolanje nadpovprečen, povprečen ali podpov prečen in kdo ne. Isto velja za meščansko šolo. Na vsaki gimnaziji sem preizkusil približno 45 do 60 di jakov prvega razreda, in sicer dijake ene izmed več 2 Več o tem glej A. Blaha, Sociologie inteligence, Praha, Orbis 1937. 3 Na tem mestu se najlepše zahvaljujem gg. ravnateljem, profesorjem in učiteljem teh šol za prijazno uvidevnost in pomoč, ki so mi jo nudili pri tem delu. 169 vzporednic. Ker dijaki po vzporednicah niso razdeljeni pod nikakim določenim, posebnim vidikom, nam ena vzporednica predstavlja celotno strukturo prvega raz reda tiste gimnazije ali meščanske šole.4 Dijake prve ga razreda meščanskih šol sem preizkusil pri uršulin- kah, v Lichtenthurnovem zavodu (dve vzporednici), za Bežigradom (tudi dve vzpodrednici; glej opombo!), pri Sv. Jakobu in na Prulah. Zaradi nekaterih vpra šanj je bilo potrebno, da izvršim enake preizkušnje v petem razredu gimnazij, v prvem letniku Državne dvorazredne trgovske šole (deški in dekliški razred) in Trgovske akademije ter v vseh treh oddelkih Teh niške srednje šole (skupno 353 primerov). Inteligentnostne preizkušnje sem vršil s tako ime novanim »inteligentnostnim testom«, ki sem ga za namene ljubljanske poklicne svetovalnice sestavil po znanih, že v inozemstvu preizkušenih vzorih. Podoben test uporabljajo n. pr. v »Osrednjem psihotehničnem institutu« v Pragi pri obveznih psihotehničnih pre izkušnjah otrok ob vstopu v prvi razred gimnazije. Podrobno pa o tem testu ne morem govoriti, ker bi se v tem primeru moral lotiti obširne psihološke proble matike, kar bi nas preveč oddaljilo od vprašanj, ki jih na tem mestu želimo razčistiti. Omenjam samo, da storitev v tem testu ne zavisi od pridobljenega znanja, temveč od zmožnosti, si neko znanje pridobiti. Sem spada predvsem zmožnost za kombiniranje pojmov, razumevanje njihovih medsebojnih odnosov, discipli nirano mišljenje, samostojno sklepanje, nadalje zmož nost, razlikovati bistveno od nebistvenega, skratka, vse tiste intelektualne funkcije, ki jih lahko imenu jemo s skupno besedo »inteligentnost«. Izsledek inte ligentnostne preizkušnje nam kaže število doseženih točk. čim več točk kdo doseže, tem inteligentnejši je. šolski uspeh izražam z vsoto redov v inteligentnost- nih predmetih (brez risanja, petja, telovadbe, ročnih del, gospodinjstva in pod.), ki so jih dobili dijaki na koncu prvega polletja šolskega leta 1938./39. Takih predmetov je na gimnaziji 7, na meščanski 8. Najnižja vsota redov, ki še lahko predstavlja pozitivni šolski uspeh, je torej na gimnaziji 21 (7 X 3), na meščanski pa 24 (8X3). Najvišja mogoča vsota redov je na gim naziji 35 (7 X 5), na meščanski pa 40 (8 X 5).5 Na gimnaziji se giblje šolski uspeh v inteligentnostnih predmetih med 18 in 35, na meščanski med 15 in 40. Merilo za družbeni izvor dijakov mi je bil poklic njihovega očeta. Poklice sem razdelil v šest skupin, in sicer: nekvalificirani delavci, kvalificirani delavci, obrtniki, kmetje, nižji uradniki in višji sloji (starši z akademsko izobrazbo, častniki, trgovina in industrija). Kvalificirane delavce in obrtnike sem pozneje združil, ker se je izkazalo, da med njimi ni razlik z vidika prej nakazanih vprašanj. III. Izsledki: Inteligentnostno raven ljubljanskih gimnazij in meščanskih šol nam kaže diagram št. 1. Za primerjavo je začrtan tudi inteligentnostni standard četrtega razreda ljubljanskih ljudskih šol. Na vodoravni osi so zbrani dijaki v odstotni razdelitvi 4 Za kontrolo sem na I. drž. realni gimnaziji in pri ur- šulinkah izvedel preizkušnjo v dveh vzporednicah prvega razreda. Izsledki druge preizkušnje niso v ničemer izpre- menili zaključkov, ki so sledili iz prve. 5 Pri tem seveda upoštevamo dejstvo, da je povsem ne kaj drugega, ako ima nekdo na gimnaziji vsoto redov na pr. 30 ali če doseže enako vsoto na meščanski šoli. Diagram št. 1 —. — • 1. r. realnih gimnazij (N = 247) —^—^— 1. r. meščanskih šol (N = 255) 4. r. ljudskih šol (N=6l) postopoma od najslabšega do najboljšega. Če potegne mo od katerega koli dela te osi navpično črto do kri vulje za določeno šolo in od stikališča vodoravno črto, lahko razberemo na merilu na levi strani, kakšno šte vilo točk je imel ta dijak med 100 dijaki v inteligent- nostnem testu. N. pr. 50. dijak (to je tisti, ki se nahaja na sredi stočlenske vrste) v I. razredu meščanske šole ima v testu 42 točk, medtem ko ima 50. dijak v I. raz redu gimnazije 57 točk. Podobno: 10. dijak v prvi me ščanski ima 27 točk (90 % dijakov je boljših od nje ga), dvajseti dijak ima 33 točk (80 % dijakov je bolj ših kot on). Ali z drugimi besedami: 90 dijakov od 100 v I. gimnaziji ima v testu od 39 točk navzgor, 80 % ima 45 točk ali več, 10 % najboljših doseže 79 točk ali več. S tega diagrama takoj vidimo, kakšno je dejansko stanje te ali one duševne zmožnosti, v našem primeru splošne inteligentnosti, na raznih šolah. Tak diagram daje dokaj prilike za razmišljanje. Pokaže nam n. pr., da ima 40 % najmanj inteligentnih dijakov v prvi me ščanski v inteligentnostnem testu izsledek 22 do 40 točk. če bi naj bila gimnazija res elitna šola za bo doče duhovne delavce, bi na njej ne smelo biti nobe nega dijaka s tem številom točk, ki že v meščanski predstavlja podpovprečno inteligentnost. V resnici pa vidimo, da je v gimnaziji takih kar 12 %.R Pa še mno go drugih premisleka vrednih zanimivosti nam kažejo te krivulje. Le mislimo si, kako mora potekati pouk v prvi gimnaziji, kjer sedi poleg dijaka z mentalno (duševno) starostjo 10 let, dijak z mentalno starostjo 15 let.7 Oba dijaka sta po rojstnem listu približno 8 Obratno pa je v prvi meščanski 15 % dijakov (od 85 % do 100 %), ki bi bili po svoji inteligentnosti tudi v gimna ziji nadpovprečni. 7 Z »mentalno« starostjo izražamo duševno razvitost do- raščajočega in doraslega človeka. Kakor se razvija z leti telo, tako se razvija tudi duševnost. Obojni razvoj pa ne poteka vedno vzporedno. Duševni razvoj lahko prehiti te lesnega ali obratno. Inteligentnost človeka izražamo z »in teligentnostnim kvoeientom« (IQ), ki ga dobimo, če de limo mentalno starost (MS) z življenjsko, kronološko sta rostjo (ChS) : IQ = -prs-. Če je števec večji od imenovalca, 170 1. in V. razred realnih gimnazij - — '^— Lin V. razred klasične gimnazije enako stara, kar je bil zadosten razlog, da so oba po sadili v isti razred. Kar zadeva razumske zmožnosti, pa je med njima razlika, enaka razliki med povprečnima dijakoma 10-ih in 15-ih let. Res je treba čestitati peda goški umetnosti srednješolskega profesorja, ki zna premostiti prepad petih let duševnega razvoja in učiti n. pr. matematiko tako, da mu lahko sledijo možgani 10 letnega in da to zanima tudi možgane 15 letnega fantiča. Pri tem pa je treba tudi uvaževati, da se v vsakem kolektivu, tako tudi v razredu, vrši niveliza- cija vedno navzdol. To se pravi, da se v razredu, ki združuje dijake z različno stopnjo inteligentnosti, pri lagajajo bolj inteligentni manj inteligentnim in ne narobe; ali: raven kapacitete razrednega dela določa bolj 25 % podpovprečnih kakor 25 % nadpovprečnih dijakov. Tej zakonitosti se nehote prilagodi tudi pro fesor. se pravi, če je duševna razvitost večja kakor je normalno na tej starostni stopnji, je IQ večji kot 1. V tem primeru govorimo o nadpovprečni inteligentnosti. Če je števec manjši od imenovalca, je duševna starost ostala za telesno. IQ je kdaj pa kdaj manjši kot 1; inteligentnost je tedaj podpovprečna. S številnimi poizkusi so dognali, da se IQ v različnih starostnih dobah le malo spremeni. Edina iz jema so psihopati (duševno labilni ljudje). Zato ga lahko smatramo za »indeks inteligentnosti«. Kako se prevede število točk, doseženih v inteligentnostnem testu, na men talno starost, je posebno poglavje psiholoških in statistič nih metod, o katerem na tem mestu ne morem razpravljati. Omenjam le, da pomenja v našem testu v razdobju med 10. in 14. življenjskim letom prirastek okoli 10 točk, pri rastek za eno leto mentalne starosti. Normalna mentalna starost za 10. življenjsko leto je 35 točk, za 11. leto 45 točk itd. V prvi gimnaziji dosežejo učenci približno 35 do 85 točk, kar pomeni razliko skoraj za 5 mentalnih let. Diagram nam nadalje kaže, da je po inteligent- nostni višini dijakov med prvo meščansko in prvo gimnazijo večja razlika kakor med IV. razredom ljud ske šole in prvo meščansko. Temu se ne moremo ču diti, ker se v veliki večini primerov naj inteligentnejši dijaki IV. razreda ljudske šole odločijo za gimnazijo in ne za meščansko.8 Kar sem doslej govoril o gimnazijah, velja le za realno gimnazijo, ne pa tudi za klasično. Ta se po družbenem izvoru svojih dijakov kakor tudi po nji hovi inteligentnosti tako razlikuje od realnih gimna zij, da moramo govoriti o njej posebej. Na diagramu št. 2 vidimo, da je inteligentnost di jakov v prvem razredu klasične približno za 7 točk višja od onih na realni gimnaziji. Ta razlika je v pe tem razredu obeh gimnazij še bolj očitna. V začetku sestavka sem nakazal vprašanje, ali bi ne bilo koristno, izbirati dijake za gimnazijo na osnovi inteligentnostne preizkušnje. 15-24 25-34 36-44 45-54 55-64 65-74 75-84 85-94 95-104 35- 34 1 2 4 2 1 10 33- 32 3 4 3 3 13 31- 30 1 3 3 3 1 11 29- 28 1 6 5 8 7 2 29 27- 26 1 6 10 8 2 27 25- 24 4 22 15 5 4 2 52 23- 22 3 9 0 11 2 3 1 39 21- 20 1 3 9 13 6 2 34 19— 18 1 6 6 2 7 22 2 12 30 60 61 34 26 11 1 N=237 Tabela štev. 1. Če pogledamo tabelo št. 1, takoj vidimo, kakšen bi bil uspeh takega ukrepa. Na tej tabeli so v vodoravni smeri razvrščeni dijaki (dijakinje) nekaterih vzpo rednic prvega razreda ljubljanskih gimnazij (brez kla sične, skupno 237 primerov) po šolskem uspehu od najboljšega do najslabšega; v navpični smeri pa po uspehih v inteligentnostnem testu od najslab šega do najboljšega. Debeleje začrtana stolpca raz mejujeta nadpovprečno storilnost od povprečne pri šolskem uspehu (navpičen stolpec) in pri uspehu v inteligentnostnem testu (vodoravni stolpec). S tabele razberemo, da se v pretežni večini primerov stikajo dijaki v desnem kotu zgoraj in v levem spodaj. To se 8 Test, ki sem ga uporabljal, ugotavlja predvsem teore tično, abstraktno in formalno stran inteligentnosti, ker je ta za študij na gimnaziji najvažnejša. Zato so se dijaki iz meščanske šole, ki so verjetno bolj praktično usmerjeni, slabše odrezali. Na ta račun gre do neke mere tako huda razlika v inteligentnostnih standardih gimnazije in me ščanske šole. 171 pravi, da so podpovprečni pri inteligentnostni preiz kušnji v šoli med slabimi in najslabšimi učenci, nad povprečno inteligentni pa so tudi v šoli nadpovprečni." Iz tega lahko sklepamo, da je inteligentnost, ki jo ta test ugotavlja, glavni činitelj šolskega uspeha. To do gnanje je za prakso velike važnosti. Če bi izbirali di jake za prvi razred gimnazije na osnovi uspeha, ki so ga pokazali pri predhodni inteligentnostni preizkušnji (v tujezemstvu to že delajo), bi s tem izboljšali šolske uspehe (čeprav bi zahteve šole v tem primeru takoj poskočile), obenem pa dvignili inteligentnostni stan dard gimnazijskih dijakov. Kakšnega pomena bi bilo to za bodočo narodovo inteligenco, mi pač ni treba po sebej dokazovati. Podobno soglašata inteligentnost in šolski uspeh tudi na meščanskih šolah. Na višji stopnji je to so- glašanje nekoliko nižje (r = + O, 541). Vzrok je v tem, da čustveni odnos do šole in izvenšolski interesi na višji stopnji dosti bolj vplivajo na učni uspeh ka kor na nižji. Diagram št. 3 nam kaže, kako soglaša inteligentnost z učnimi uspehi v prvem razredu gimnazij in me ščanskih šol. V navpični smeri je naneseno število točk, ki so jih dosegli dija ki pri inteligentnostni pre izkušnji; vodoravna smer pa nam predstavlja odli čen, prav dober, dober in slab (negativen) šolski uspeh. Odličnjaki dosezajo na gimnaziji povprečno po 76 točk, na meščanski 59 točk. Enako število točk (59) se na gimnaziji krije s povprečnim šolskim uspe hom (med prav dobrim in dobrim). To se pravi, da bi bili meščanskošolski od ličnjaki na gimnazijah povprečni učenci. Povprečni dijaki meščanske šole (43 točk) pa bi na gimnaziji že komaj izdelovali. Iz tega sledi, da stavi meščanska šola na (teoretično, abstraktno) inteligentnost svojih dijakov dosti nižje zahteve kakor gimnazija. Povprečni šolski uspeh dečkov je v prvem razredu gimnazije (vsota redov iz sedmih predmetov): 24, de klet pa 2550. Na meščanski (vsota redov iz osmih predmetov) sta odgovarjajoči števili 26 in 28'50. De kleta imajo na obeh šolah boljši učni uspeh. Po inte ligentnosti pa med dečki in dekleti ni razlik. Dekleta so torej bolj marljiva. * če zasledujemo družbeni izvor dijakov, opazimo, da na gimnazijah skoraj ni sinov nekvalificiranih delav cev. Tudi kmečkih otrok je komaj desetina. Prevladu jejo pa uradniški otroci, ki jih je nad polovico vseh Diagram št. 3 gimnazija (N = 226) meBeaneka (N = t98) 9 Stopnjo soglašanja (ali nesogla.šanja) med dvema spre menljivima znakoma izražamo z znanim korelacijskim koeficientom, ki je v tem primeru r = + O, 618. To sogla- šanje tudi priča, da padajo v prvi gimnaziji predvsem dijaki, ki po svoji inteligentnosti niso dorasli zahtevam šole. Slabih učnih uspehov torej ni kriva šola ali profe sorji, temveč prenizka inteligentnost nekaterih dijakov. Izjeme so seveda povsod. Diagram št. i N = 445, A = nekvalificirani delavci, B — kvalificirani delavci in obrtniki, C = nižji uslužbenci. D = kmetje, E = višji sloji gimnazijskih dijakov, in otroci iz višjih slojev. Slo venska inteligenca se torej ne dopolnjuje iz naraščaja vseh slojev ljudstva, temveč skoraj izključno samo iz svojega lastnega. Ta pojav ima več vzrokov. Starši iz delavskih vrst navadno nimajo sredstev, da bi svoje otroke šolali na gimnaziji, če pa vstopijo ti otroci v prvi razred gimnazije, spadajo tam večinoma med manj inteligentne dijake. Diagram št. 4 nam kaže, da dosežejo otro ci nekvalificiranih de lavcev v prvi gimna ziji in meščanski v inteligentnostnem te stu povprečno 38 točk, otroci kvalificiranih delavcev in obrtnikov 48 točk, otroci nižjih uradnikov 51 točk, kmečki otroci 53 točk in otroci staršev iz višjih slojev 61 točk. Inteligentnost je torej družbeno odvisna. Di agram nam predočuje zakonitosti tega pojava. Najinteligentnejši dijaki ne prihajajo več s kmetov, z dežele, temveč iz tako ime novanih srednjih in višjih slojev; torej po večini iz mestnega okolja. Nadalje vidimo, da je med otroci nekvalificiranih delavcev in otroci višjih slojev raz lika za 23 točk (od 38 do 61 točk). Ker pomenja v razdobju med 10. in 14. letom prirastek 10 točk eno leto duševne starosti, nam to priča, da so otroci višjih slojev po svoji inteligentnosti približno za dve leti duševnega razvoja pred otroci nekvalificiranih de lavcev. To se z drugimi besedami pravi, da je za svoj sloj povprečno razvit 12 letni otrok nekvalificiranih delavcev približno tako inteligenten, kakor za svoj sloj povprečno razvit 10 letni otrok dobro situiranih in akademsko izobraženih staršev. Kakor vsaka du ševna zmožnost, je tudi inteligentnost jsroizvod dveh činiteljev: prirojenosti in okolja. Zato ostaja še vedno odprto vprašanje, ali so revni otroci iz nižjih družbe nih vrst zaradi tega manj inteligentni, ker so revni in nimajo priložnosti, da bi razvili svoje prirojenosti, ali pa je stvar obratna, da so namreč zato manj inteli gentni, ker izhajajo iz takih vrst, ki se zaradi pre majhne inteligentnosti niso mogle povzpeti navzgor. Na to vprašanje pa na osnovi našega gradiva ne mo remo odgovoriti. Če primerjamo družbeni izvor dijakov z njihovim šolskim uspehom, ne najdemo med tema dvema čini- teljema nikakih izrazitih zavisnosti. Reči moremo le, da je šolski uspeh kmečkih dijakov na gimnaziji in na meščanski šoli boljši kakor bi pričakovali glede na stopnjo njihove inteligentnosti (gl. diagr. 4.). Kmečki otroci torej niso najinteligentnejši, pač pa najmarlji- vejši in najvztrajnejši. V sestavku sem hotel pokazati metodo, ki naj bi bila eksperimentalna, empirična in ne duhoslovna, takrat, kadar se hočemo stvarno ukvarjati z vprašanji šole in dijakov, ali kadar imamo namen, pripravljati ukrepe, ki naj bi stremeli za tem, da izboljšamo šolo in tako dvignemo inteligentnostno raven bodoče slo venske inteligence. 172