Antun Šoljan (1932)
STARCI     Valovi odmetavajo svoja zelena bedra na pečine in dolgo tam ležijo kot novorojenčki z rožnatim naborkom pene.
Veter se zaplete v smokev in zamahne s krili,
potem otrese perje in svojo ptičjo nrav
in spleza dol, da bi pozdravil novo domovino.
Oblaki se nekje ustavijo in zrušijo kot kamenje, še enkrat se zazro v sinjino in se nato zgostijo v resne, hladne, severnjaške ribiče.
Tn tako nas je zdaj mnogo.
Starci, v molk zaviti, žvečijo zamišljeni.
Nekateri od nas na rednem popoldanskem sprehodu pridejo na konec drevoreda, v vrsto debel stopijo, levo roko dvignejo in že so kostanj.
Nekateri od nas, ko pride čas, zaprejo stanovanje, da sosedje zaskrbljeni zjutraj vrata zrušijo in vidijo: trop miši se razsuje kot prgišče sivih šiber,
Nekateri od nas pa odložijo plašč, naočnike in grejo, a vohljači, ki so jim na sledi, srečajo potem ljudi, ki so od tam prišli in pravijo, da niso videli nikogar.
In tako odhajamo, vsi, drug za drugim. Starci, v molk zaviti, žvečijo zamišljeni.
Mi hitro smuknemo skoz stenska ogledala,
za hip izkrivljeni na oblih ploskvah žlic,
v sklenini očesa zableščimo se, in že nas ni več tu.
891
Šest stoletij hrvaške poezije
Slavko Mihalič
Izginemo po zalih drevoredih in sijajnih tračnicah v motni cvetni prah pomladi, v migljajoči žar poletja, skozi rdeče ulice jeseni, potlej skozi zimsko meglo.
Odvijamo se vztrajno kakor slike rentgenskega filma, meso drhteče menjajoč za okostnjak in svinec, za perjanico, čelado, boben, za zastavo in nož.
-O ti, ki gledaš z okna, hitro spusti zastor,
vrata brž zakleni in na vse pozabi:
ker nihče od nas ne bo ostal.
Starci, v molk zaviti, žvečijo zamišljeni vlažno volno časa.
892