REDEK JUBILEJ (Ob 80-letnici Zgodovinskega društva v Mariboru) MARJAN ŽNIDARIČ Konec maja je minilo 80 let odkar je skupina narodno zavednih mož — večinoma srednješolskih profesorjev — ustanovila v narodnem domu v Ma- riboru Zgodovinsko društvo, prvo slovensko znanstveno ustanovo na Štajer- skem. Moj namen ni, da bi se v tem zapisu spuščal v podroben opis in anali- zo historiata društev, saj sta to dovolj temeljito in kvalitetno opravila ob jubileju pred petimi leti že dr. Sergej VriSer v uvodnem referatu na XVIII. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Mariboru ter prof. Viktor Vrbnjak v razpravi »Prispevek k zgodovinopisju na slovenskem Štajerskem«, ki je bila objavljena v katalogu ob takratni društveni razstavi. Skušal se bom ustaviti zgolj ob nekaterih razvojnih mejnikih in vlogi, ki jo je Zgodovinsko društvo odigralo v preteklosti ter ob pomenu, ki ga ima v današnji samoupravni so- cialistični družbi. Zgodovinsko društvo v Mariboru je bilo ustanovljeno v času najhujših narodnostnih bojev na slovenskem Štajerskem, v obdobju nacionalnega in raz- rednega osveščanja slovenskega življa. Ustanovitelji so se zavedali, da samo po- litično delo za obrambo in uveljavitev slovenskega naroda ne zadošča. Narod si mora ustvariti tudi kulturo in znanost, če se hoče ohraniti v tekmi z dru- gimi narodi in če ne želi propasti pred tujim nacionalističnim pritiskom. No- bena znanost pa ni za narod, ki je ogrožen, tako pomembna kot zgodovinska. Ustanovitev društva je bila zato hkrati veliko kulturno in patriotično dejanje. Mlademu društvu je kratko dobo, do leta 1904 predsedoval Matej Sleko- lec, za njim pa do leta 1921 dr. Pavel Turner, mož evropske razgledanosti. Idejno je društvo v prvem obdobju vodil tajnik Fran Kovačič. Društvu je v kratkem času uspelo pritegniti v svoje vrste slovensko razumništvo različnih svetovnih naziranj. Vsem je bilo skupno, ukvarjati se z domačo zgodovino, ali pa njeno preučevanje na kakršenkoli način pospeševati. Slovenska javnost je navdušeno pozdravila ustanovitev društva. Nemški listi, zlasti Marburger Zeitung, pa so ga označili kot nov dokaz gibanja »proč od Gradca«. Na takšne trditve so bili ustanovitelji celo ponosni. Namen društva je bil, gojiti domačo zgodovino in narodopisje, podpirati raziskovanje domačih starin in umetnin, zbirati in preučevati arhivsko gra- divo za domačo zgodovino, prirejati zgodovinska predavanja in končno, iz- dajati društveno glasilo. To se je zgodilo že leta 1904, ko je izšla prva šte- vilka »Časopisa za zgodovino in narodopisje«. Ustanovitev Zgodovinskega društva v Mariboru je bila ob skoraj isto- časnem nastanku nemškega muzejskega društva v Mariboru — leta 1902 — hud udarec vsemu spodnještajerskemu nemštvu. Ravno zato si je društvo še posebej zadalo nalogo, da ustanovi svoj muzej, knjižnico in arhiv. Pri vseh teh ustanovah je bil poudarjen nacionalni značaj: muzej naj bi postal nekak na- rodni muzej za slovensko Štajersko, knjižnica in arhiv naj bi zbirala litera- turo, spise in arhivalije, pomembne za slovensko zgodovino. Poudarek na slo- venstvu je bil toliko bolj očiten, ker se je z zbiranjem starin in s pripravami za muzej v Mariboru ukvarjalo že nemško muzejsko društvo, arhivalije pa so že desetletja spravljali v graški, seveda nemški, deželni arhiv. Program Zgo- 100 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 dovinskega društva je bil napisan sicer v skopem besedilu, vendar ob pre- tehtanem upoštevanju danih razmer in s primemo daljnoročno načrtnostjo. V letih pred prvo svetovno vojno je društvo s svojimi znanstvenimi do- sežki pomagalo predvsem v političnem in gospodarskem boju Slovencev na Štajerskem za njihov nacionalni obstoj, ki jim ga je nemštvo s svojimi ma- kiavelističnimi raznarodovalnimi metodami odrekalo. Kako pomembno je bilo delovanje društva v tem obdobju, priča tudi podatek, da je naša mirovna de- legacija na pariški mirovni konferenci po prvi svetovni vojni odbijala nemške zahteve po slovenskem Podravju prav z argumentiranim gradivom, ki ga je zbralo Zgodovinsko društvo v Mariboru. Poleg organizacije muzeja, knjižnice in arhiva, je bila v prvem obdobju glavna društvena dejavnost izdajanje »Časopisa za zgodovino in narodopisje«, ki je bil za Slovenskim pravnikom druga najstarejša slovenska znanstvena revija in ki si je kmalu pridobila sloves tudi v evropskem znanstvenem sve- tu. Kljub gmotnim težavam, ki so pestile revijo od vsega začetka, zlasti pa v času prve svetovne vojne in nekaj let po njej, lahko sledimo neprestanemu kvalitetnemu vzponu revije, ki so ji dajali svojevrsten pečat takratni ured- niki, od prvega Antona Kaspreta, prek Frana Kovačiča do Pranja Basa in Janka Glazerja. V času urednikovanja slednjih dveh, v drugi polovici tride- setih let, je dosegel »Časopis za zgodovino in narodopisje« svoj prvi vrh. V tem času so se na njegovih straneh pojavila imena večine takrat vodilnih slovenskih znanstvenih delavcev. S svojo bogato vsebino »Časopis za zgodovino in narodopisje« ni posegal samo v obravnavo preteklosti severne Slovenije, od Koroške do Prekmurja, veliko je bilo tudi prispevkov o širših vprašanjih slovenske zgodovine, vedno vidnejše mesto pa so dobile nekatere druge družboslovne vede, predvsem /i- lologija in etnologija. Narodnoobrambni vidik poslanstva »Časopisa za zgo- dovino in narodopisje« pred prvo svetovno vojno kakor tudi v času stare Ju- goslavije, ko so nemške nacionalistične teritorialne pretenzije po Mariboru in slovenski Štajerski dobivale vedno večje razsežnosti, uvršča »Časopis za zgo- doinno in narodopisje« med tiste obrambne stebre slovenstva, ki so si našli stalno mesto v mozaiku duhovne rasti našega naroda. Ob nemškem napadu leta 1941 je drugi zvezek 35. letnika že bil v tiskarni, vendar ni bil natisnjen. Kljub temu pa lahko dotedanje izhajanje »Časopisa za zgodovino in narodopisje« brez prid,ržkov ocenimo kot obdobje, ko je časopis pomembno prispeval k oblikovanju slovenske znanstvene misli. Res je, da je okupacija močno prizadela slovensko Štajersko, zlasti Ma- ribor in da so se rane, prizadejane v letih 1941—1945, le počasi celile, vendar bosta Maribor in severovzhodna Slovenija, kot je zapisal dr. Vladimir Bračič v uvodni besedi prvega letnika Nove vrste leta 1965, kljub mnogim objektiv- nim težavam pred zgodovino le težko opravičila vrzel, ki je nastala z 20 let- nim neizhajanjem časopisa. Sele ob 20-letnici osvoboditve se je z novim za- gonom rasti visokega šolstva v Mariboru obudil k življenju tudi »Časopis za zgodovino in narodopisje«, ki ga sedaj skupno izdajata univerza in Zgodovin- sko društvo, zalaga domača založba Obzorja, vodita pa izdajateljski svet in marljiv uredniški odbor. 17 letnikov »Časopisa za zgodovino in narodopisje« Nove vrste priča, da tako sodelavci kot uredništvo skušajo nadoknaditi zamu- jeno, to toliko lažje, saj se je z rastjo mariborske univerze ter številnih kul- turnoznanstvenih institucij naglo večal tudi krog sodelavcev, ki lahko te- meljiteje in načrtneje pokrivajo posamezna znanstvena področja. Toda o »Časopisu za zgodovino in narodopisje« bodi dovolj, vrnimo se zopet k dru- štvu. Za obdobje stare Jugoslavije so karakteristična društvena prizadeva- nja, da njegove zbirke prerastejo v poklicne kulturnoznanstvene ustanove. To se je tudi zgodilo. V dvajsetih in tridesetih letih so iz Zgodovinskega društva izšle danes pomembne mariborske kulturne institucije: študijska (sedaj uni- verzitetna) knjižnica, pokrajinski muzej in pokrajinski arhiv; iz pokrajinskega muzeja pa po osvoboditvi še zavod za spomeniško varstvo, umetnostna gale- rija in muzej narodne osvoboditve. Tako kot je prvemu obdobju društvenega delovanja vtisnil svoj pečat Fran Kovačič, sta v drugem obdobju glavno bre-^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 101 me kulturno-znanstvenega preporoda v Mariboru nosila na svojih plečih Franjo Baš in Janko Glazer, ki se jima je nekoliko pozneje pridružil še Bogo Teply. Tudi v idejni usmerjenosti je igralo Zgodovinsko društvo v tistem času pomembno avantgardno vlogo, saj se je v tridesetih letih v društvu in nje- govih akcijah že močno čutil vpliv mariborskih komunistov, ki so se zavedali, da v razmerah takrat nerešenega nacionalnega vprašanja in ob vse močnej- šem dviganju glave nemških nacionalistov v obmejnem Mariboru pomeni Zgo- dovinsko društvo s svojim znanstveno raziskovalnim delom pri preučevanju slovenske zgodovine eno od osnov zagovarjanja pravice slovenskega naroda do nacionalne in socialne samobitnosti. Ko se oziramo na setev in rast, ki je pognala iz zamisli Zgodovinskega društva v obdobju med leti 1903 in 1941, ne moremo mimo vrste drugih akcij tega društva. Že v prvih letih društvenega življenja so se zvrstila raz- lična predavanja, v tridesetih letih so jim sledili t. i. zgodovinski večeri, po- vezani tudi z družabnostjo. A tudi vsakoletni občni zbori, ki so jih v prvih letih sklicevali v različnih krajih na slovenskem Štajerskem, so bili veliko več kakor suhoparno poročanje o delovanju društva, na njih so se kresale kritične misli o lastnem delu in porajali daljnosežni načrti, od katerih so bili mnogi uresničeni šele v povojnem času. Leta 1941 je nacistični okupator, podobno kot vsem drugim kulturnim in- stitucijam v Mariboru, pretrgal nit življenja tudi Zgodovinskemu društvu. Njegovo 38-letno delovanje do druge svetovne vojne lahko obeležimo kot čas, ko sta Maribor in slovenska Štajerska prav z Zaodovinskim društvom prispe- vala pomemben delež k ustvarjanju in rasti slovenske kulturne in znanstvene tvornosti. Slovenski narod je v narodnoosvobodilnem boju in liudski revolu- ciji ustvaril možnost, da se prvič v zgodovini uveljavi v vsej svoji za narod karakteristični širini in cilobini. Zato pomeni tretje obdobje, od osvoboditve do danes, čas društvene aktivnosti na povsem novih temeljih, na svobodnem kul- turnem in znanstvenem delovanju in izražanju. Obdobje od osvoboditve do danes bi inoqli imenovati žetev Zgodovinskega društva v Mariboru, kakor je v že omenjenem referatu zapisal dr. VriSer. Kar je bilo zasejano leta 1903 in je dozorevalo skozi 38 let, nasilje med okupacijo ni moglo zatreti, ampak je v novi Juaoslaviji -pognalo še bohotnejšo rast. V jeseni 1945 je bilo mariborsko Zgodovinsko društvo obnovljeno kot samostojno društvo. Enotna organizacija zgodovinarstva v Sloveniji pa je leta 1947 nare- kovala reorganizacijo v vodružnico Zgodovinskega društva za Slovenijo. Od leta 1966 je bila podružnica vključena še v Zvezo kulturnih delavcev Maribor, kjer je lahko soočala svoje interese in izkušnje z ostalimi strokovnimi dru- štvi, ki so nastala v Mariboru po osvoboditvi. Od leta 1978 pa deluje društvo v okviru Zveze kulturnih organizacij, kar omogoča društvenemu življenju šir- ši in neposrednejši stik z delovnimi ljudmi in občani ter večjo možnost vklju- čevanja v društvo ne samo zgodovinarjem, marveč tudi ljubiteljem zgodovine. Novo prelomnico v razvoju Zgodovinskega društva v Mariboru je prineslo leto 1978, ko smo se po določilih novega republiškega zakona o društvih, zlasti pa zaradi povečanega zanimanja in potreb v Mariboru, odločili za novo or- ganiziranost, znova za samostojno društvo, ki se združuje v Zvezo zgodovin- skih društev Slovenije. S tem je bolj prišla do izraza doslednejša izpeljava načela interesnega združevanja delovnih ljudi in občanov ter javnosti dru- štvenega delovanja. Predolg bi bil spisek, če bi hoteli našteti vse večje dru- štvene akcije in prireditve po osvoboditvi, pa vendar bi kot kažipote, ki so dajali društvenemu delu vseskozi pravo samoniklo, a dovolj strokovno vse- binsko orientacijo, nekatere le navedel; npr. četrto zborovanje slovenskih zao- dovinarjev leta 1947, simpozij slovenskih zgodovinarjev v Ljutomeru ob 100- letnici prvega slovenskega tabora, postavitev številnih spominskih obeležij, vezanih na pomembne dogodke ali osebnosti iz naše preteklosti, ali iz zadnje- ga obdobja XVIII. zborovanje slovenskih zgodovinarjev leta 1978, simpozij o krajevni zgodovini »Pohorje skozi stoletja« v Ribnici na Pohorju itd. Zanima- nje za zgodovino pa so budile tudi druge oblike društvevi dejavnosti, tako predavanja, krožki mladih zgodovinarjev po šolah, ekskurzije ipd. 102 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 31 1983 Vse to nam dokazuje, da so tudi v sedanji fazi družbenega razvoja pri nas strokovna društva kljub ustreznim poklicnim institucijam še kako potrebna. Njihova samoupravna organiziranost in delovanje pa mora temeljiti na sa- moupravnih načelih s ciljem podružbljanja kulture in znanosti. V društvih si moramo z vsemi močmi prizadevati, da bomo rezultat našega dela čimbolj pri- bližali potrebam vsakdanje družbene prakse. Lahko rečemo, da je Zgodovin- sko društvo v Mariboru v svoji idejni in programski usmeritvi, katere glavni poudarek je v proučevanju zgodovine severovzhodne Slovenije, v približevanju znanstvenih dosežkov v zgodovinopisju čim širšemu krogu ljudi, v naporih za posodobitev pouka zgodovine na naših šolah ter v pridobivanju novega član- stva, na dobri poti, da nadaljuje bogato tradicijo mariborskih zgodovinarjev, ki so od leta 1903 veliko naredili za to, da je slovenski človek ob naši severni meji postal in ostal gospodar na svojem. Pri presojanju društvene družbene vrednosti moramo upoštevati zlasti čas in prostor, v katerem je društvo skozi tri zelo različna razvojna obdobja delovalo in pri tem vedno izhajalo iz konkretnega življenjskega predvsem političnega in socialnega položaja slovenskega človeka v tem delu Slovenije. Ravno to pa je vrednota, ki jo je treba tudi v bodoče z vso skrbjo negovati in prenašati na generacije, ki prihajajo.