Zložil
France Cegnar.

V CELOVCU 1860.
Natisnil J. Leon.
• //
Vvodni sonet.
i čemi zemlji semena izroča, Mu np obile žetve seree greje; In vendar sam ne vč, ko seme seje, Kaj bo nanesla suša ali moča;
Ne vč, če vsula se ledena toča, Če padla bela slana bo pozneje , Če vdarla bo kobilica čez meje, Povodenj pribučala ropajoča.
Pokladam zernja malo, ne obilo, Iz serca in goreče duše svoje, Moj mili dom! na žertvenike tvoje.
Če bode v kakem sercu kal rodilo In ne na pusti skali oglusilo: So spolnjene najslajše želje moje.
Rojakom!
Jej rojaki! opasujmo uma svitle meče, ^Plemenita kri po krepkih naših žilah teče, 1 Bog- nam dalje dobro serc.e, um in pamet zdravo Povzdignimo krepke glase domovini v slavo!
Iz pšenice, verli bratje! ljulko populimo, Zdravo seme v brazde rojstne njive zaplodimo, Da se krepi ona od zaroda do zaroda, Da na zemlji diči se od vzhoda do zahoda.
Doveršujmo nam od zgorej dano naročilo, Da ne bo nam solnee za gorami zatonilo, Da sijalo vedno lepše bo pred naše vrata; Hej, rojaki! kviško, da nam pride doba zlata!
Populimo ternje, lemež naj ledino reže, Dokler temna noč na naše grobe se ne vleže; Treme se zjasnuje, ne bučijo več vetrovi, Taja se ledina, vzeli so slovi mrazovi.
Drami se prebela Vila na zeleni gori, Sveti se ji licc in oko v rumeni zori; Hej, rojaki! kako poje, poje in prepeva, Da se gora trese, da nebeški strop odmeva!
Večer.
,ej! solnce že niže zahaja, Že jemlje od zemlje slovo Za verlie zelenega gaja Bo skorej bo skorej zašl6.
Mraie se že tihe doline, Temniti se log je začel; Zlate se snežnikov višine, Ki žark jih je zadnji objžl.
Zaperajo krone cvetice, Odeva jih rosa in mir; S plan ine žvengljajo ovčce, V rog trobi veseli pastir.
Vernila so že jo bučela Z medeno nožico domu, Tej roži in uni je vzela, Napila se v cvetju medu.
Po pesku studenci šumljajo S penečo sreberno vod6, In ribice v njih se igrajo, In gledajo v plavo nebo.
In tiče po gozdu molčijo, Le cverček prijazno cverči'; Iz turna pa Zdravo Marijo Bron milo k molitvi doni.
Odkrije rataj se in moli: „Marija, studenec dobr6t! ,,Ozri iz nebes se tu doli, „Usmili se grešnih sir6t!"
Na maternih persih raduje,. V obraz se ji dete smehlja, Po luni ročice steguje, Imeti jo hoče z nebi.
Veselo prepevajo žnjice Z jeklenimi serpi dormi, Jim sije, leskeče na lice Večernica, zvezda miri.
Zakaj bi le pesem ne pele, Ki skerb in britkosti more, Ki delajo dni jim vesele, Ki v serce iz serca donč?
Ko solnce se zadnje bo skrilo, Ogernila smert nam ok6: Kak6 se bo petje glasilo, Od petja se treslo neb<5!
Noč.
Polnoč ura bije,
>Brez števila zvezd na nebu sije, In med njimi tiha luna plava, Blede žarke iz višave Lije na niža ve.
Bisern pas šumljaje Vije potok skoz temotne gaje, Val za valom na skalovje pluska; Bistra voda brege pere,
V	sivo reko dere.
Sova se huduje, S kljunom tiči sivo perje ruje; Iz berlogov divja zver prihaja, Iz debelih gozdov hodi, Po poljanah brodi.
V	hiše stopa spanje,
Za njim hodi lahkonožno sanje, Čudno na uho šepta spijočim, Bele grade jim obeta, S ternjem čelo opleta.
Pevec ne miruje,
V	tihem miru zlato pesen kuje; Siri se mu serce v tesnih persih, Bister potok harmonije
Mu iz serca lije.
Bogatin počiva, Svilnata odeja ga pokriva;
V	slami reva trudne ude krepi; S skčrbjo se skopin odeva, Zlati kup prešteva.
Po zakletih gradih Na režečih dragah in prepadih Grozni strah z verigami ropoče; Mnili prebera roženkranec,
V	ječi poje lanec.
Zvezda se uterne, In človeka černi pert ogerne; Poleg njega zvesta duša joka, Mertvega na pare deva,
V	solzah omedleva.
Luni se umika,
Med germovjem se zločin potika; Kruti tolovaj preži ob cesti; Po temoti zli duhovi Se glasijo sovi.
Božji angel čuje: Nad pravičnim krila razteguje, Hudega duha podi od njega, Sladki mir na lice trosi, Duše k Bogu nosi.
■O—
Danici.
ebe še gledam, Ti mi še siješ Ljubo in milo, Zgodnja danica!
Kakor sijala Si mi otroku
V	sladkem naročju Matere mile.
Nepremenljivo
V	sreči, nesreči Ti si mi vedno Zvesta ostala;
Upe poderte Z nova budila, Vsako veselje Z mano delila.
Ti me spremljala Z doma na tuje, Z doma po svetu, Zgodnja danica!
Vendar še gledaš Moje domovje, Majki miglj&š še V sreberne lase.
Je-li še zdrava, Srečna, vesela Ondi za goro, Ondi za morjem ?
Še bi je enkrat Vidil v obličje, Kanila z oka Solza bi gorka. —
Vendar še siješ Ljubo in milo Tje na mogilo Moj'ga očeta;
Rad bi pokleknil, Križ bi objel še Ondi na grobu Svoj'ga očeta:
Predenj posiješ Ljubo in milo Meni na rako, Zgodnja danica!

Zarji.
g zlatim opasom 3,Zemljo, nebesa Strinjaš milotno, Jutrajna zarja!
Kedar ti v zoru Lice rumeno Z nočne temoto Svetu odgerneš.
Jutro za jutr9m Vodiš iz mraka Dneva gospoda V nebne višave.
S krilom rumenim Trosiš veselje, Trosiš življenje Celemu svetu.
K nebu dviguješ, Dan porodivši, S solzne doline Dušo kipečo.
Brižnim tolažba, Rani hladilo, Zlatokrilata, Nada obupnim
V	sreberni rosi Kopiješ otroku,
V	zlatu namakaš Lice nedolžno.
Venčaš nevesti Zorno obličje, Starcu na glavo Biserno siješ.
Milo na pare Gledaš merliču, Spremljaš k pogrebu Truplo njegovo.
Pa mu še siješ Tje na gomilo, Jutro za jutrom Grob mu pozdravljaš:
Ko ga obrašča Trava zelena, Kedar žaluje Beka nad njim že.
In mu sijala Bodeš do dneva, Da ga trobenta V grobu predrami.
Z grobom zelenim Strinjaš milotno, Zemljo, nebesa, Zarja večerna!
—
Detetu.
asci rumeni
V	solncu bleščijo, Glavico, tilnik Tebi zlatijo.
Lepo je tvoje Lice premilo, Ko bi se v snegu,
V	zarji gojilo.
Lepe so tvoje Jasne očesa, Notri migljajo Zlate nebesa.
Smehleji tvoji, Sladko veselje,
V	mami stoterne Zbujajo želje.
V	postijo te deva, Križa ti čelo, Usta in persi; Poje veselo:
„Sladko počivaj, „Roža rudeča! „Roža rudeča, „Materaa sreča!"
„Yarval te bode „Angel krilati, „V raju za roko „Vodil po trati."
„Tergal ti rože „Lepo dišeče, „Vil za klobuček „Bele, rudeče."
„Dajal ti bode ,,Zlate igrače, „Jesti prinesel „Bele pogače."
„Yidil boš ondi „Sveto Devico , „Vidil boš ondi „Sveto Trojico."
„Sladko počivaj , „Roža rudeča! „Roža rudeča, .,Materna sreča!"
Livada in deklica.
e se šopiri, Cvetna livada! Prišla bom s serpom Deklica mlada.
Z oslo kamneno Bom ga brusila, Zraven pa tako Mu govorila:
„Lepo te prosim, Serpič jekleni! Ne prizanesi Cvetki nobeni!
Vse mi pokosi Cvetke dišeče, Bele, rumene, Plave, rudeče!
Da se ne bodo Z mano skušale, S svojo lepoto Meni bahale." —
„„Ljuba sestrica, Deklica mlada! Nič ne boji se Tebe livada.
Tebe ni bilo, Jaz sem cvetela, Tebe ne bode, Jaz bom cvetela,
Pridi, prinesi Scrpič jekleni, Ako zavidaš Rožice meni.
Da se le pomlad Bo ponovila, Meni bo novo Cvetje rodila.
Ako pa tebe Serpič zadene, Tvoje obličje Vekomaj zvene.
Pusti mi cvetje, Draga sestrica! Skerbi za rože Lastnega lica.
Nevesti.
'jenec zeleni o V kitah trepeče, ' V licu cvetečem Zarja leskeče.
Mile očesa Solza zaliva, Sladka tesnoba
V	sercu prebiva.
Mati sprevaja Hčerko iz hiše,
V	upu in strahu Solze si briše.
Hodi mi z Bogom! Srečno, veselo! Stopi k oltarju
V	cerkvico belo.
Ondi boš našla, Kar si iskala,
V	večno zavezo Roko podala;
Dom zapustila, Mater, sestrice; Druge pojila Bodeš gredice.
V	vertu pozemskem Cvetke gojila,
Z roko milotno
V	raj jih sadila.
Naj lepša dota.
ako doto je prinesla Sava, Kako doto je prinesla Marku, Da jo ceni bolj ko v oku serklo y Da jo ljubi kakor lastno dušo, Da ponaša ž njo se po soseski? Al prinesla mu je lcnežko krono, Knežko krono in kraljevo žezlo, Benečanskih zlatov, dragih kamnov, In koral in biserov leskečih? Ali belih gradov na pokrajni, Belih gradov in gosposkih vertov?— Ni prinesla Marku krone knežke, Krone knežke in kraljevih žezel, Ne beneških zlatov, dragih kamnov,. Ne koral in biserov leskečih, In ne belih gradov na pokrajni, Belih gradov in gosposkih vertov; Sava lepšo je prinesla doto, Lepšo , vse bolj dragoceno doto: Dvoje zvezd iz neba — mile oči, Rujno zarjo — ljubeznjivo lice, Tiho luno — sladki mir domači, Žarko solnce — vernovdano serce.
Blagor ji, ki tako doto ima! Molj ne zgrudi, tat je ne ukrade-
Čebelar.
lučelice, rojite, 'Iz ula izletite! Po pisani livadi Se ziblje dih pomladi; Razpnitc perotnice, Preljube sirotice!
Skopneli so snegovi, Potihnili vetrovi, Že rožice cvetijo In kronice dišijo; Bučelice, rojite, Na pašo izlctite!
Po nebu solnce plava, Vesela je narava; Metulj po polji leta Od cveta pa do cveta; Bučelice, rojite, Na cvetje poletite!
Le pojdite po polji Po cveticah okoli, Medu mi naberite, Na dom ga nanosite, Da boste svoje cele -Za zimo preskerbele.
Naložite nožice Za bčžične potice, Napolnovajte stene Za svečnike cerkvene Bučelice, rojite, Iz ula izletite!
—
Kosec.
klepal, nabrusil sem te, o kosa!
f, Zvoni zeleni travi k pogrebu, Dokler se bliska biserna rosa, Dokler ne peče solnce na nebu!
Zrela za košnjo, zrela si, trava! Kaj bi se bala kose jeklene? Kar je rodila mati narava,
V	krilo globoko smert ji zaklene.
Taka postava svetu je dana, Taka osoda njega oklepa: Seme zabranja časova brana, Časova roka zernje otepa.
Žena mogočna dirja po svetu, Nizko, visoko s koso podira, Maha po pleši, maha po cvetu, Večnosti, grobu vrata odpira.
V	grobu telesa grudi trohnoba,
V	večnost neskončno duša se dviga; Novo življenje klije iz groba, Novo življenje večnost užiga.
Sklepal, nabrusil sem te, o kosa! Zvoni k pogrebu travi zeleni! Ko bo oblila merzla me rosa, Takrat zvonila bodeš tud meni.
Roža med ternjem.
Pa ^ sama tukaj stojiš , ^g5Cvetica krasna, cvetica mila! V ternju bodečem kviško moliš Belo obličje, pisane krila?
Kedar te vidim, točim solze, Dete nesrečno, trikrat gorje ti! Pikalo temje bo te v sercž, Morala bodeš rano umreti.
Kdo ti mertvaško postijo postljal, Kdo ti nasul bo hladno mogilo? Nikdo ne bode groba poznal, Bodlo še v njem te ternje nemilo.
Cvetice druge lepo cveto
V	pisanih vertih, rajski livadi, Pijejo roso, solnce gorko
Sije jim milo, hčerkam pomladi.
Ti pa samica tukaj živiš, Družbi veseli lice zakrivaš,
V	potu obraza krono rediš,
V	hiši mrazotni tujka prebivaš." —
„„Mene ne, sestra, une miluj,
V	ternju rojena, v ternju ostanem! Srečna sem tukaj, meni veruj ,
V	senci stanujem, vun se ne ganem!
Prišli vetrovi, prišel bo piš, Cveticam lomil krone cveteče, Padlo bo cvetje, vtemnil njih bliš, Mene branilo ternje bodeče.
Prišel bo kosec s koso ostro, S serpom jeklenim prišla bo žnjica: Koža za rožo padala bo, Jaz bom cvetela, roža samica.
Peklo bo solnce gole glave, Merle sirote bodo za žejo; Da bo rosila roso na me, Bodem prosila ternjevo vejo.
Padla bo merzla slana na plan, Smert na široko cvetke bo žela; Mene bo varval senčnati stan, Se bom živela v ternju vesela.
Bala grabljivih rok se ne bora, Noge lomastne, slasti jezika: Terdna ograja varjc moj dom, Ternje ga pika, kdor se dotika.
Prišla bo zima, prišla bo smert, Ternje mi bode jamo skopalo, Kril bo gomilo biserni pert, V sladkem počitku truplo ležalo.
Skopnel bo sneg in stajal se led, Tiha gomila bo se odperla, Krono škerlatno, biserni cvet Krasno bom zopet k nebu prosterla."*
—tCV-
Nuna in tica.
o celici tihi šeta se nuna In sreberne gosli v roci derži, Na goslih brenkoče napeta struna, Iz belega gerla tožba doni:
„Po gorskih višavah serne nožica Od kope do k6pe se prosto pni, Svobodno z nižave pisana tica Dviguje pod sive oblake se.
Po solnčnili livadah brenči 'mčela Od rože do rože, s cveta na cvet; Na raje se shaja družba vesela, Veselje obhaja vesoljni svet.
Al meni siroti v celici nuni Na persih ognjenih kamen leži', Izročam britkosti in tožbe struni Od zore rumene do polnoči.
Zidovje je mertvo, narava živa, Ta celica tesna, svet je širok! Trohljivi tu notri strop me pokriva^ In zunaj se spenja nebS oblok.
„V to celico tiho zaperta nuna Ubirala bode strune glasne, Da poči na goslih napeta struna, Da oterpnejo nuni bele roke.
Če bilo bi prosto, ako bi smela, Stopila čez porto bi v beli svet: Odprite mi porto, zapri se cela, Da idem svobodno veselja objet!"
Na celičnem oknu šmarnica tica Zaklenjena v kletki tesni čepi, Boli jo prehudo sužnja glavica, Umirajo njene kalne oči.
Ozre se na nuno, glasno zapoje: „Preljuba nevesta svetih nebes! Kanile so v serce me tožbe tvoje, Življenje je britko v celici res!
Al tiha ta cela, nunica moja! Odpira nad tabo sveto nebo, V nebesih dom A je dušica tvoja, Le strune ubiraj z belo rok6.
Tud mene nespolnjena tare želja, Tud meni na duši tuga leži: Brez proste perote ni ga veselja, Ker zame prostora v nebesih ni.
Tri tedne že kljujem bele šibine, Se milo oziram v černo goro: — Spusti me, sestra! da jad me mine, Da prosto sferčim pod sinje neb6.
—O-
Sirota.
giunaj veter brije, i Plan in goro krije Čcrna noč. •Tadno dete kliče Iz grob6v merliče Na pomoč.
Mati mu umerla, Oča v grob zaperla Bela smert. Samo je ostalo, Tužno pribežalo V božji vert,
„Zlata mama moja, Glej! sirota tvoja Tu stoji; Nima kaj obleči, Nima kam se vleči, Glad preti.
Vzemi mene k se bi, Dobro je pri tebi, Mamica!
Nimam druge mame, Da bi ona name Gledala."
Dete se sklonilo, Vleglo na gomilo K mamici. Zarja rumenila, Ni ga prebudila V postljiei.
—jCS—
Uzrok žale pesmi.
gjvetica v domačem gaju i?Cvete krasno in veselo; Presajeni v tujem kraju Obleduje lice belo.
Radostno brenči' bučela Po livadi krog ulnjaka; Pa na tujem nevesela Po domovju britko plaka.
Drobna tica žvergoleva
V	domovini božjo slavo;
V	tuji zemlji ne prepeva, Klaverno pobeša glavo.
Ino jagnje zverče milo, Le med čedo se raduje; Ko^ od nje se je zgubilo, Z žalnim glasom bleketuje:
Kako pel bom jaz veselo, Ker me ločijo planine, Reke, brezdni, morsko žrelo Od predrage domovine!
—O-
Spomin na mladost.
fJrelepo pomladansko raoje cvetje! ' Kak naglo si se ti osulo meni, Kak so dervile ure me v poletje, Za vselej povenile berst zeleni; Ko viher, ki z drevesa cvet odnaša, Prihrula je nad mene sila vaša.
Leže za mano krasne cvetne trate, Rumene zarje domovina mila, Ki lila je na lice žarke zlate In mi krog senc cveteče rože vila; Kak6 je takrat prosto serce bilo, V studencu mile nade se topilo!
Leže za mano daleč mile leta,
Ko v vence vil domi sem rožne krone,
Ko me je roka starega očeta
Peljala v zide pisane Emone;
Na pragu stala moja mati mila,
Za svojim sinom je solze točila.
Zapustil sem livado svetoduške, Oltar cengrobške božje porodnice, Visoke javore in lipe suške, Obernil sem od doma svoje lice, In šel sem, kamor me je serce gnalo, Na savsko in ljubljanično obalo.
Soznanil sem se z zvezd nebeških hojo, Pozabil skor na mili dom očetov! Homer me peljal je pred staro Trojo, V hebridskih vertih sem natergal cvetov, Po vseh deželah tujih ljudstev hodil, Nikdo me ni po tužnem domu vodil.
Zapustil tebe sem, Ljubljana bela! Vzel sem slov6 od domovine mile, Ki ni za svoj'ga sina kruha imela, Da jo solze njegove so pojile; Po tujem moja noga je brodila, Vsak dan na dom se misel povernila.
Zagrebla mi lopata je očeta In mater , Vodnikove rodovine; Nad glavo begali so dnevi, leta, Pomikalo se solnce na višine; Z osodo bojeval sem terde boje, Tulile vihre so na serce moje.
In vendar iskrila mi je očesa, Zlatila lepa rajna zarja lice, Na solzni zemlji vžival sem nebesa; Življenja ni grenila ost pušice, Na mojem nebu zvezde so migljale, Na vročem sercu nade se zibale.
Ljubezen bral sem v slehernem očesu, Na licu neoskrunjeno zvestobo, In vidil rajskega duhA v telesu, Da si okužen bil je s černo zlobo; Poznal še nisem kačjega jezika, Ne gada v persih, ki spod rože pika.
V	preozkih persih živa vera tlela,
V	očesu gorel mi je plamen nade, Nedolžno serce mi ljubezen grela, Ni pčkel me požrešni ogenj svade. O srečni dnevi, dnevi brez oblaka ! Po mili vaši zarji duša plaka.
Po zarji, ki je zgodaj ugasnila, Ki je slovo za večno od mene vzela: Že solnčna šipa lice oznojila Na ramo butaro skerbi zadelal Ze mi zapisal tri in trideseto Je časa tu- in dir na čelo leto.
Z očesa padla mi je rajska mrena, Ki mi neb6 na zemlji je kazala; Zdaj vžm, da vera v svet je votla pena, Ko serce mi resnica je zavdala, In nade in ljubezni zvezdo milo Očem omrenjeno neb6 zakrilo.
Pesme.
3
Beg.
e beživa, Sreča kriva!
Iz te solzne zemlje preč; Ni odiašbe, Prizanašbe:
Stert je ščit in zlomljen meč.
Vrag je blazen, Tul je prazen, Neusmiljeno nebo; Blisk se vije, Strela bije
Nad pohabljeno glavo.
Ljud okužil, Dom osužil
Mi je vroče bitve dan; Moja glava Je kervava,
Truplo vlast odpertih ran.
Kje počival, Kje se skrival, Kje zavetja bi iskal ? Le beživa, Sreča kriva!
Dan drugej se bo zaznal.
Onstran meje Tudi greje
Solnce plahto in škerlat; Unstran meje Tudi pleje Parka rože in osat.
Spomin.
SercA
Sem spiral rano v reki solza, Želje
Pokopal v krilo čerue zemlje, Pogreznil zgube v grenko morje,
Skerbi
Topil v majolki sem pisani, Življenja sv6ga prihodnje dni Poročil sem slepi boginji.
Oko
Oblačno se ni razjasnilo, Ne bolno serce ozdravilo:
Strahu
In zgub spomin je rabelj miru.
Vera, upanje, ljubezen.
Duh&
Kdo vznaša v jasne višave z doline solzi ? Serce
Napaja z rajsko sladkostjo otrokom zemlje, Goreče želje prenaša čez zračne meje?
Uči,
»a dober, mogočen Gospod nad nami budi, Da v smertni posodi nesmertno bitje živi, Da pravi naš dom je visoko nad zvezdami?
Lš-to
Je vera, ljubezen, upanja solnce gorko, Ki strinja visoke nebesa s černo perstj6.
K Bogu
Duh hrepeni v veri, ljubezni in upanju.
Čas.
ospod je sam, iz vekov d i Ime, ' In mene dih njegov rodi; Svetove iz desnice pihne, Kolesom mojim izroči.
Dervim jih, kakor mi veleva, In kamor kaže perst njegov; Oklepal bodem jih do dneva, Da počil bo obroč njihov.
Če svoj obraz od njih obernem, Se v brezen ničnosti vtope, Z nočj6 neskončno jih zagernem,. Na vek izbrišem jim ime.
Na sercu svom rodim narode, Na svojih persih jih gojim; Merjoče gonim v dlan osode — Kolesa po naprej vertim.
Ko burja kaplje z vej drevesa Škropi po čemi zemlji tje, Kot piš rumeni list otresa: Otresam ljud s perotnice.
V odperte bukve zapisujem Stvarem posojene dari; Zgubljenih ur ne povračujem; Moj dih merličev ne budi.
Z obrestmi vzel bom posodilo, Ko prišel bo poslednji dan; Po čerki mojih knjig plačilo Delil pa bo sodnik straš&n.
Starec.
sera križev nosi moja rama, 'Skoraj bo pod koso padla glava, In odperla se mi černa jama, Dan večerni v dolgo večnost plava.
Na zahodu solnce zatonuje, Luč umira kalnega očesa, yelo moje lice obleduje — Čas zaganja le naprej kolesa.
Zatonile so otročje nade, Ko pred svitlim solncom rujna zarja; Čas razstlal je cvetje dobe mlade, Ko cveteči roži moč viharja.
Moja noga, nekdaj krepka, peša, In koleno trese se in roka, Zarubila glavo mi je pleša, Svet me zove starega otroka.
Vroče serce v persih več ne bije, Lena kri po žilah se pretaka; Vse tovarše černa zemlja krije, Mene čaka vsak dan pot enaka.
Sanj prikazen mi je utonila, Zvezde praznik upov se vternile, Luč resnice mi je zasvetila, Steze prave sreče se odkrile.
Poslušajte torej me, sinovi! Dober nauk dal bom vam, otroei! Više cene, ko zlato, gradovi, In svitleji, kakor žezlo v roci:
Cas je pervi dar iz Božje roke, Posodilo, ne lastnina naša; Bog obresti tirjal bo visoke. Ko na vago del bo dela vaša.
Sej te v serce vnukom zdravo setev, Da sc krepi domovina, narod, Da dozori mu bogata žetev, Da se vznaša v svitli luči zarod.
Eden Oče vlada vse narode, Bratje so na svetu vsi rodovi: Mir, ljubezen naj med vami bode, Bog bo z vami, ljubljeni sinovi!
Ne žalite večnega Očeta, Prišli boste tudi vi pred njega, In prinesli boste tje iz sveta Dobre svoje dela — nič druzega!
—O-
Slepec.
f3 o ravnici po stezici hodim, > Suha leska moja je vodnica, ' Od nesreče do nesreče brodim, Nočna tema mi je tovaršica.
Na vseh potih mi zijajo jame, Vsaki kamen nogo mi spodtika, Vsako drevo buta mi ob rame, Ostro ternje me po roki pika.
Me vesela množica srečuje, Žive duše lica ne poznadem, Ga ne vidim, ki me pozdravljuje, Komur velo svojo roko dadem.
Nikdar vidil nisem svoga brata, Ne obličja tvoga, sestra mila! Nisem vidil tebe, mati zlata ! Ki si slepca me na svet rodila.
Na kolenih zibljem dete milo, Iz njegovih ust poslušam glase; Pravijo, da ima lice milo, Pravijo, da ima zlate lase,
Da mu v oku sijejo nebesa: Pa v njegovo jaz ne vidim lice, Ne v rumene lase, ne v očesa, Jaz nadložui, tužni sin temnice.
V černo noč so mi zaviti dnevi, Cerna zemlja, čera je strop nebesni; Pemno solnce sveti slepi revi, Temna zarja sije tmi očesni. '
Ah, nadležna slepa moja glava! Grob je tebi rosnata livada, Gaj zeleni — vsahnjena puščava, Lon domači — dom je tug in jada.
Zemlja — skrita pred očmi stvaritev, Domislije sanjarija sama; Sebi sam sem — nevidljiva bitev, In življenje moje — temna jama.'
Ti, ki hodiš po veselem svetu, Z jasnim okom gledaš Božje čuda, Dvigm roke k večnemu Očetu: Noč očesa je nesreča huda!
Nikdar slepih rev ne zasramujte, Ne jemljite jim podpore mile, Trebite jim pota, ž njimi čujte, Da ne bodo Bogu vas tožile.
Jetnik.
ivajset let me suži temna ječa, Zvezda upa se je uternila, Pod pepelom stlela iskra tleča, Z Bogom svet in tvoja zarja mila!
Mili bratje, mile sestre moje! Pri petero ran kervavih prosim:
V	spravo roke mi podajte svoje, Kes in žalost v svojem sercu nosim.
Solnea mili žarki vam svetijo, Meni sveti lešerba berleča,
V	živem truplu mi kosti trohnijo, Ugasuje mi življenja sveča.
Na nebeškem stropu, gor nad vami, Vam prižiga angel zvezde mile ; Meni umira oko v temotni jami, Štejem zvezde — kaplje stropne dile.
Mir pojo vam bronasti zvonovi Med zemljo in nebom v sinjem zraku; Meni poje jeklo med zidovi: „T> si suženj!" po stndenem tlaku.
Vaša steza je zelena draga, Celi svet je vaša domovina; Merzel kamen mojili nog podlaga, Dom in svet moj — štirih sten tišina.
Vam je prosta noga, s prosto roko Tergate vi rože po ravninah, Moja noga, ožuljena globoko, Je oterpnela v britkih bolečinah.
Moj prijatelj je — oklep jekleni, In veriga — zvesta moja duša: Kdor ko jaz jo nosi, ta jo ceni, Kdor je nima, naj Bog& ne skuša!

J
Bob.
Zastavica, drobna lastavica ! J Ti letela boš od tod na pomlad, Zapustila afrikno podnebje, Poiskala bodeš staro streho, In pod staro streho staro gnezdo Unstran morja v pisani Evropi. Ti si prosta pod višnjelim nebom, Jaz na tuji zemlji sužen človek; Jaz ne morem s tabo tje leteti; Bodi sel mi, drobna lastavica! Nesi v une kraje poročila. Kedar bodeš preletela morje, Leti dalej tje v dolino tretjo, Lepa ti je ta dolina, lepa, Vsa v zelenju in prekrasnem cvetju Dvoje bistrili rek poji ji trate, Krasni griči jo meje na jugu, Bele gore jim stoje nasproti. Ti se vstavi tam na pervi reki, Kjer s soteske pripodi valove, In bobni po belem produ dalej Med livado in zelenim gajem. Ondi vidla boš samotno hišo, In na hišnem pragu mlado ženko,
Poleg ženke troje otročičev: To je moja, tužna moja hiša, To je moja, tužna moja ženka, To so mili moji otročiči, Zapuščene male sirotice, Bolečina moja neizmerna, Hrepenenje moje neizmerno, Ki razgnalo mi bo tužno serce. Kapale iz oka mladi ženki Bodo solzne jagode debele, Ovijali bodo čemi lasi Eazpleteni se ji po ramenih. Ko ugledaš jo, pa ji govori: Mlada ženka! tvoj mož te pozdravlja, Ti poroča žalostno novico: Da oženil se je z drugo ženo, S hudo ženo v tuji daljni zemlji. C'e te praša, kaj sem jaz priženil, Ce te praša, kdo je moja žena, Drobna tica! ti ji odgovarjaj: On priženil je debele solze, Suhi jezik in obličje potno, Britko serce in kervave žule, Bič žebljeni in gorje neskončno; Sužnost zove se njegova žena. Ako praša, kdaj se bom povernil, Drobna tica! ti ji odgovarjaj: Vemil bode se iz tuje zemlje, Ko sijalo bo ponoči solnce, Ko pometla boš z nebeško metljo, Mlada ženka! hišo mu in pode. Otročiči poleg majke stali In deržali se za njeno krilo, K majki bele stegali ročice,
Lačni bodo jo prosili krulia; Tem govori, drobna lastavica: Otročiči! oče vas pozdravlja, On vam služi v težkem jarmu kruha; Tolažite se sirotke lačne, On nasitil vas bo z belim kruhom, Ko prebredel bo z nogami morje.
-
Veselje in žalost.
Sunaj mestnih zidov so cveteči verti, p Dan na dan veselju, radosti odperti; Pod drevesno senco mize so zelene, Vsedajo za mize se možjd in žene.
Pojejo pod lipo gosli javorove Sladke stare pesmi, sladke pesmi nove; Par za parom suče v gladkem se kolesu, Radost ziblje se na slehernem očesu:
Zunaj vertov truma se pogrebcov vije, Iz očesa solza ji obila lije, Jad in britka tuga na obrazili bere, Z votlim glasom poje mašnik miserere.
—O-
Na grobih.
Plagor mu, ki se spočije, ^V černi persti v Bogu spi! i*Lepše solnce njemu sije, Lepša zarja rumeni.
Tiha zemlja ga ne drami, Strasti ne buči vih&r; Bratoljubje vlada v jami, Greje prah ljubezni žar.
Britke tuge, bolečine, Duliomorni trop skerbi, Žalovanje grenko mine, Potok solz se posuši.
Ne slepi rumeno zlato, Čast, imč, naslov in stan; Smert pobrati pod lopato, Kar rodil je beli dan.
Žezla, palice beraške, Kdo med temi zbiral bo? Krone, krila siromaške, Komu mar je tam za to?
Krije vse odeja ena, Keve in škerlatnike ; Zgrinja traviea zelena Vsiin enake pertiče.
Kar je černa zemlja dala, Vzeme černa zemlja spet; Duša je iz ječe vstala, Spela se nad zvezdni svet.
Blagor mu, lii se spočije, V čemi persti v Bogu spi Lepše solnce njemu sije, Lepša zarja rumeni.
Ošabnežu.
J t o j i ošaben hrast na gori, j'-Na nebo z verhom se opira, 1 Sosede svoje zaničuje, S posmehom na-nje se ozira.
Derv&r s sekiro gre na goro, In tam pod hrastom se ustavi Sekira smertno pesem poje, Na tla telebi hrast gizdavi.
O ti, ki zaničuješ brata, Ker več prejel si od Gospoda Ozri se! stopa ti na peto Nemila hrastova osoda.
Marljivim.
v
|9eIo černe zemlje pot oblije, y Ko se dan na mračni večer nagne, & Trudne so ji persa, senca sragne, Dokler solnee na-nje ne posije.
Pot v meglicah ziblje se v višave In v oblake se goste meglice, Ter pihljajo zemlji vroče lice,
/j m,llm dežjem ji poje planjave. * * *
Blagor mu, ki trudi se obilo, Dan bo prišel, krasni dan plačila! Kar je roka brazdi izročila, Klilo bode, cvet in sad rodilo.
Kolednlca.
og daj srečo! hišni oče , Hišni oče, hišna mati! Naj sprostrfe nad vašo_ hišo-Svoje krila angel zlati, Mir, edinost in veselje Iz višave v liišo trosi, Drage vaše glave varje, Dobre dela k Bogu nosi; Skerb, bolezen in nesrečo Naj podi od praga hiše, Z dobrotljivo svojo roko Naj vam grenke solze brise. Vaše upe, vaše nade _ V svoje bukve zapisuje In s periščem polnim hrame Vsako jesen napolnuje,_ Hišno sleme ognja varje, Polje toče in viharja; Naj vas spremlja na vseh potih, Sije zarja vam njegova!_ Dobri ljudi, dobri starši, Veselite se z'družino! Naj gorijo vaše serca Za Bogi in domovino! Da razpel bo nad Slovenci Svoje krila angel zlati.^ Bog daj srečo! hišni oče, Hišni oče, hišna mati!
Slavnemu godcu.
J dobravi Orfejevih strun glasovi j-So nekdaj tako milo se glasili, Da se omečil kamen je sirovi, Da so potoki v logu potihnili:
Enako zdaj donijo tvoje strune, Glas vsaki, ki ga dajo gosli tvoje, S presladkim čutom persi nam presune Spomin postavlja vsak ti v serce svoje.
Podgorskemu.
omlad zbudila
fSe je vesela , Ondi pod goro Tiea zapela.
Nogo je ustavljal Potnik stermeei, Serce napajal ^ V pesmi doneči.
Cvete še pomlad — Lepše ne more! — Kaj da ne poje Tica spod gore?
Vodniku.
oč ležala je na tvojem bregu, Sava! Žalno skoz dobrave gluhe si bobnela, Si bobnela od orjaškega Triglava, Doli k Belemgradu v Donavo šumela.
Pela ti na produ ni nobena tica, Pesmi ni imela gora, ne dobrava, Prala je na vodi mutasta perica: — Bila si udova, ti zelena Sava!
Dan napoči, zdrami se slovenska Vila, Kliče pevca na Veršacove višine; Vzeme gosli, ide pevec — pesem mila Se izlije mu iz serca globočine.
Sliši pesmi glas bobneči val Savice, Pa jo nese spod Veršaca po Slovenskem Skoz dobrave od gorice do gorice, Jo oznanja po Gorenskem in Dolenskem.
Pesmi poje zdaj na savskem produ tica, In odpeva tiči gora in dobrava, In odpeva vsako jutro ji perica: — Zdaj nevesta ti si, ti zelena Sava!
—O-
V spomin frančiškanu Fr. Jnkiču.
e vžm, če bode sveti križ na tvojem grobu stal, Ki nosil ga do zadnjega si dneva poterpljivo, Oznanoval z gorečim sercom ga, z besedo živo, In nisi se temotnih ječ in britke smerti bal.
Ne vem, če znalo se čez leta za gomilo bo, Za hladni grob meniha, rodoljuba, mučenika, Kjer sladko sanja pod zelenim pertom naša dika, Kjer jasne naše zvezde so zaperlo je ok6.
To vem, da ga daniea vsaka bo pozdravljala, Da nanj bo vsaka zlatokrilna zarja zamigljala, Da bode vsaka pomlad mu zeleno odejo dala, Da glas trobente zbudil bo pod njim spijočega.
To vem, da v brazdi seme, ki sejal ga je, kali', Kali in rase in zori obilna krasna seiev, Da bodemo brusili serpe, kedar pride žetev, In njega blagoslavljali, ki v tihem grobu spi;
Ker trebil s svetih je spominkov naših gosti mah In s svitlo lučjo svoga uma razsvitljal temnice, In pred narodom in pred Bogom si posvetil lice; Ker ni ga več med nami, v časti nam njegov je
V spomin Prešernu.
logu domačem na lipovi veji '(,yy Slavec od zora do mraka je pel, Čul se v dobravi še glas ni mileji, Vtihnile sape so, ko je začel.
Vidil, da brate so spone žulile, V mreži slepote je slišal njih stok; Vidil v temnici sestrice premile, Slišal neveste zgubljene je jok.
To mu je vsekalo rane lcervave, To je ranilo njegovo sercž! Samec je obletal domače dobrave, Samec obhodil snežene gore.
Pesme prepeval je Žale in mile Od domovine nesrečnih sinov, In od ljubezni sladkosti in sile, Ki umorila ves up je njegov.
Da zalezvale povsod so ga sove, Sivi kregulji preganjali ga, Vendar budil je domovja sinove, Vendar razbil je oklepe duha.
Rojstvo doživel je zvezde nebesne, Vidil je solnca svobodnega kras; Znebil veselo vezi se telesne — Joka po njem se zdaj lipa na glas.
O posvečevanju Prešernovega spominka.
Non omnis morUr. Hor
ostavite spominek na mogili, Napis zdolbite vanj v domačem kremlji, Ker tn počiva pevcov prah, ki mili Izročil ga je majki v njeni zemlji, Da ji poplača zadnji dolg na svetu. — V zibeli obiskala ga je Vila, Podala venec v nevenljivem cvetu, Krog senc mu z lastno roko ga ovila; Obilo mu je odločila dote, Naročbo grenko ali slavno dala. Odperla Zora mu je dom krasote, Lepoto vso mu v njem je razkazala : Zamaknjen gledal je danic bleščobo, Sterme poslušal rajske melodije In stal oblit z nadzemeljsko svitlobo Na zlatem pragu večne harmonije. Sreberne gosli mu podala v roko, Z nebeškim glasom Zora mu zapela: „Oveiičan si, povzdignjen si visoko, „Z očesa sem ji vez slepote snela; „ Po verni se me d brate zapuščene, „Danica bodi verlega naroda, ^ „Ki mu zatreti, kar le kal požene, ^Sovražna se zaklela je osoda."
In on se verne in udari v strune, Udari v strune milo brenkajoče, Slovencu vernemu sercč presune, Besede oživi umirajoče, Razjasni mu nebo, oko oblačno. Ledeno polje z žarkim solncom greje, Ugasne tujstva lešerbo temačno; Na savskih bregik krasno rožo vseje, Ki bo ime njegovo še nosila, Ko ta spominek rija bo razjedla, Ko davno nas bo hladna zemlja krila, Dokler bo tanjko uit Slovenka predla. — Postavite spominek na mogilo, Da potnik mimgrede pripogne glavo, Da poznih vnukov sem priroma obilo Obhajat pevca nezvenljivo slavo.
—O
Nadgrobnica Francetu Jeriia — tu.
Eano, svitla zvezda! si se uternila, > Še nevesta, že si vdova, struna mila! ! Kako pela na zeleni Savi si! Po okrajnah, kjer slovensko seree bije, V pevskem koru ni več nežne harmonije, Ker tvoj serčni glas več ne doni.
-Or-
Prepirajoče trepetliki.
ečerni mrak se vleže na jesenske gaje In zvabi me iz belih zidov pod drevesa; Po tihem logu gor in dol se sprehajaje, Zaslišim šepetati belkaste peresa Na dvojih trepetlikah, tanjkih in visoc.ih. Kaj more v tihem mraku to šumljanje biti, Da sliši se po logih temnih in širocih? Kaj more med peresi danes se goditi? Približam se, poslušam, vlečem na ušesa, In slišim, da z drevesom se drevo prepira. Na eni trepetliki govore peresa: „Soseda naša, naj te treši ob tla sekira, „Kazcepi belo tvoje deblo na polena! ,,Razstelje burja perje na vse štir vetrove, „Do korenin naj skolje strela te ognjena! „Da bomo me imele veseleje dnove, „Da nam ne boš do poldna solnca zakrivala." Na drugi trepetliki perje je šumelo: „Da bi te, sestra naša, vihra izruvala, „Da deblo tvoje v černi persti bi trohnelo! „Da bi pod gnjilim deblom tvoje perje gnjilo, „Ne delalo nam sence od poldna do večera 1" -Pustim v prepiru perje, ko se je stemnilo, Poslušat idem zjutraj, če se še prepera. Al padla je na log po noči bela slana: Pod vejami na kupu perje je molčalo; In zopet tretje jutro idem v gaj zarana: Vihar je rjul, na deblu deblo je ležalo.
—O—
Vinska terta in oblaki.
•a gorici rase vinska terta, 'Nad gorico se podž oblaki; Vinska terta govori oblakom: „Oj nemili, vi oblaki sivi! Veter goni vam perote rosne, V černem nedru nosite vodico, S hladnim dežjem močite planjave, Da rumena se zori pšenica, In do pasa sega sočna trava; Bistro vodo dajete potoku, Da na skale pluska z belo peno, In kolesa mlinske urno goni; Reki strugo polnite globoko, Da na herbtu bele barke nosi In leskeče ribe v nedru hrani: Jaz za sušo tu umiram reva, Rumeni se velo moje perje, Suho deblo poka v vročem solncu, Terda perst mi korenine gloda, Sladki sad na černo zemljo pada; Vi pod nebom jadrite visocim, Gledate na mene iz višave, Pa le ene kaplje mi ne daste, Da odžejam se sirota žejna, Oj nemili, vi oblaki sivi!" Beseduj6 ji oblaki sivi:
„„0 ti terta, vinorodna terta! Kako tirjaš ti od mene dežja, Ker si kriva hudih djanj brez mere: Ti človeku motiš bistro glavo, Ti z života tergaš mu obleko In ogrinjaš ga s beraškim plaščem; Ga izganjaš iz domače hiše Ter odperaš mu prezgodno jamo. Kolne v solzah te nesrečna žena, Kolne v britkem zlu te vdova mlada Kolnejo te sirotice nage, Sirotice nage in brez kruha. V tvoji kaplji, vinorodna terta! Marsiktero se vtopi poštenje, Marsiktera pogubi se duša, Pekel polni in nebo se joka. Zori sladko grozdje v grenki solzi, Ki se toči zarad tvoje zlobe; Naj škropi ti velo tvoje perje, Naj obliva ti razpoklo deblo, Naj namaka ti žemljico suho, Pa ne prosi dežja iz oblakov, O ti terta, vinorodna terta!"" Odgovarja oblakom vinska'terta: „Oj oblaki, vi oblaki sivi! Ne tožite, ne dolžite mene; Nisem kriva hudih djanj brez mere, Kriv jih človek je, ki v zlo me rabi Ki brez uma in brez Boga dela, Ki darove lepe moje skruni. Kdor me vestno vživa, ta me ceni; Krepim žile mu in trudne ude, Skerb preganjam s temnega mu čela Napolnujem serce mu z veseljem,
Pesmi.
Vnemam dušo mu za vsako dobro; Mladim lice, bistrim oko starcu, Pevcu v sercu zbujam zlato pesen, Da ponaša ž njo se pozni zarod. Sin nebeški je izvolil mene, Da pričujem o ljubezni Božji V belih cerkvah po širocem svetu. Oj oblaki, vi oblaki sivi! Ne tožite, ne dolžite mene; Nisem kriva hudih djanj brez mere, Kriv jih človek je, ki v zlo me rabi, Ki brez uma in brez Boga dela, Ki darove lepe moje skruni. Pred sodnika v serdu bom stopila, Pred sodnikom ga tožila bodem, Ko bo prišel dan vesolne sodbe.
In obmolkne na gorici terta; Nad gorico se zgoste oblaki, Pa odprejo černo svoje nedro, S hladno roso porosijo terto.
TJzrok tertne bolezni.
^[anko hodi poleg bolne brajde,
?In ozira se na bolno brajdo, Pa ji tako beseduje Janko: „0 ti brajda, vinorodua brajda! Kaj si tako hudo obolela, V plesnjevino grozdiče ovila, Posušila jagode nezrele? Ali ti ne sije žarko solnee, Ko sijalo ti je prejšne leta? Ali strelja te s strupeno strelo Nočne lune bleda, tiha šipa? Ali zvezde so so razserdile, Ti bolezen iz višav poslale? Ali ti po godu ni podnebje, Ki hvalila si ga prejšne čase? Ali zemlja ti ne daje moče, Kakor ti jo je poprej dajala? Ali si se utrudila tako, Da ne moreš več roditi vina? Zlo veliko je bolezen tvoja. Vsemu svetu se godi krivica, Ker odrekla si mu zdravo kapljo: Starec peša brez kropčavne kaplje, In zastaja pevcu pevska žila, Kjer pogreša jasne tvoje luči; Svetim cerkvam se godi krivica,
s*
Ker rodiš jim ti le kalno vino, O ti brajda, vinorodna brajda!" Odgovarja njemu bolna brajda: „„Še mi sije belo žarko solnce, Ko sijalo mi je prejšne leta; In ne strelja me s strupeno strelo-Nočne lune bleda, tiha šipa; Niso zvezde nad menoj serdite Mi bolezni iz višav poslale; Tudi mi po volji je podnebje, Ki hvalila sem ga prejšne čase • Še mi daje močo černa zemlja, Kakor mi jo je poprej dajala; Še se nisem tako utrudila, Da ne mogla bi roditi vina: Pa velika žalost me zatira: Da nečast se mi godi po svetu, Da preklinja svet darove moje, Da se skruni bistra moja kaplja, Da le redki pije me na zdravlje, Na prečisto sveto Božjo slavo; Da zapravlja človek s čistim vinom Um in pamet, zdravlje in poštenje, Nakopuje si nadlog jezero, Gnjusi dneve Bogu posvečene: Toraj tako hudo sem zbolela, V plesnjevino grozdiče ovila, Posušila jagode nezrele.""
luna in zvezde.
leda luna je tožila zvezdam: „Svitle zvezde, zlate moje licerke! Zlo je meni, zlo na vedne čase! Žarko solnce me sovraži hudo, Da si sestra sem po rojstvu njemu, Da kraljica sem na jasnem nebu; Le ponoči pušča mi krasoto, Le ponoči, da razganjam temo; Pa podnevi se prevaža samo V zlatem vozu po visocem nebu Ter zagrinja mene v temno krilo, Da v obraz mi svet se ne ozira, Da ne čudi se svitlosti moji. Nič se nisem tužna zadolžila, Nikdar nisem razžalila brata, Da me tako smelo zaničujfe: Zlo je meni, zlo na vedne čase!" Govorijo luni svitle zvezde: „,,Bleda luna, ljuba naša mati! Tiho, tiho, ne govori tako! Da ne čuje te rumeno solnce. Krasno te je obdarilo ono, Vso svitlobo tebi posodilo, Vso milobo, kar je imaš, dalo, Za kraljico na ponočnem nebu, Mila luna! tebe izvolilo.
Tiho, tiho, ne govori tako! Da ne eujc te rumeno solnce, Da ne vzeme ti svitlobe ono, Te ne verze iz višave nebne."" Umolknile so merleče zvezde, Obledela na višavi luna — V zlatem vozu se pripelje solnce..
-O-
Luni.
topil bom na stene kraške,
f Z močno roko bom pograbil, Nagomilil sive skale. Vstopil bom se za gomilo, Skale metal na višave, Tebi v rebra, bleda luna! Da ti pridem kje do dlake, Da ti zlomim ktero rebro, Da te sklatim iz višave Na zelene zemlje krilo. Bistri um in vedra pamet Razodela sta mi danes Pri bokalu vinske kaplje: Da si kriva zla veliko, Zla veliko in zvijače. Vedno menjaš svoje lica, Svoje lica razorane: Včeraj bila si ko reta, Dans rožičke z neba kažeš, Jutro , starka! boš merlela. Včeraj prišla v sivo zračje, Ko je solnce zahajalo, Dans razlila ti si žarke Ko je polnoč ura bila, Jutro, vem, da ne prikažeš Se pred dnem iz svoje postlje.
Solnce dela vse drugače, Solnee bratec ti po rojstvu: Zjutraj izza gore vstane, In zvečer se v postijo vleže. Ti si kriva vse zvijače, Zla veliko tu na zemlji Zarad terme svoje glave. Vladarica vsega ženstva, Si zmešala jim možgane, Da nezveste so v ljubezni; Norčevaje v serca rahle Mečejo iz oka bakle; Svet lovijo v hude zanjke, Um love na limamce. Dans ko vita jela tanjke, Jutro v sodu krinolinskem Hodijo na sjajne bale; Zgodba pravi, da' imajo V vsaki luni drugo obraze. Ta rožičke stavi možu In mogočno nosi hlače; Una vžema mu mošnjico In za herbtom osle kaže; Ta-le ima jezik kačji, Una pa ga z medom maže. — Ti si kriva vse te zlobe, Vse te zlobe , te zvijače , O ti luna, bleda luna! Prišel bodem ti do dlake, Ti polomil terde rebra, Sklatil bom te iz višave Na zelene zemlje krilo.

Sanj nemiloserčnega kneza.
o ž je strašna, piš in vihra tuli, Strešja ziblje, grajske zide stresa; Po dobravah stare hraste puli In oblake stepa na nebesa. — Knez leži na pernati blazini, Sanj prikazen mu počitek ropa, Pot mertvaški po obrazu stopa, Glas trobente poje na višini:
„Čas je stekel, ura je odbila, Zvagal sem po pravdi tvoje dela; Lej! škudela z grehi se nagnila, Z zadušbino kviško je zletela. Knezoval si kruto čez narode, Gnezdil ti je v sercu gad napuha, Lačni revi nisi lomil kruha, Žejni nisi dal kozarca vode.
Ti v škerlatu, nago ljudstvo tvoje Je v kervavem jarmu pot potilo, Svoje noge, trudne roke svoje Je do bele kosti ožulilo. Komu ude si oblačil nage? Komu celil žule si skeleče? Koga rešil si iz temne ječe? Komu brisal iz očesa srage?
Tvoja hiša — dvor pohujševanja — Potnika ni nikdar prenočila; Tvoja zemlja — jama žalovanja — Je v nebesa zoper tebe vpila. Lej ! bolniki so zdihvali britko, Gluhe tvoje so ušesa bile; Tužni ljud so spone tolažile, In pravični biči plačevali.
Čez merliče z grešniki si stopal, Z golim mečem terdil si pravico; Koga si iz milosti pokopal? Komu stegnil si v pomoč desnico? Eazžaljenje sodil si kervavo, Dvomb jezero polnil si viharno, Luč resnice si gasil nemarno, Med zločini dvigal grešno glavo.
Spričaj, kaj si storil ti za žive, Kaj za mertvih bratov zadušbino? Lej! na vagi tvoje sodbe krive, Kak škudela pada v večno tmino! Eod zločinov slul ne bo na veke, S korenino vred ga bom iztrebil, V večno noč med jok in stok telebil — Preč od mene, v tok žveplene reke!

Po Atilovi smerti.
^iruje gonjba,
jgs Ne tepe več narodov šiba Božja, ' Železni roj ne brusi več orožja; Zdrobila ga krepka je roka, Objela ga jama globoka; Gonitelj počiva.
Počiva strašni.
Palfla solzno zemljo blisk in strela, Pred njim, za njim je smert narode žela; Ne vžiga več blisk iz oblakov, Ni čuti rožljanja vojšakov, In mir je na zemlji.
Na zemlji vlada,
Ne prestol ljudstev vsedla se je sprava, Po celem svetu se ji venča glava; Pogreznil, ki tepel narode, Se v brezdno je strašne osode, Pogreznil v pogubo.
V pogubo trešla
Te je ohola, svetohlepna želja;
Kervava slava, strast in slast veselja,
Je v jezeru solz utonila,
Ki jih je sirota točila
Na grobljah merličev.
Drobil si mesta, Teptali tvoji konji so planjave,^ Spremenil cvetne polja si v puščave; Zori spet rumena pšenica, Obrača se jaderno žnjiea, Dvigujo se mesta.
Dvigujo ljudstva,
Poklekvajo na grobe knezov svojih. Ki padli so za dom v viharnih bojih; Pa ti, ki po kronah si segal, Po zvezdah nebeških se stegal, Tvoj grob je temota.
Ne stoji kamen,
Nad tvojim grobom ne žalujo beke, Pozabljen, mertev si na veke! Do temnega groba ne roma Tvoj vnuk iz razsutega doma, Na veke si mertev!
Pozabljen, mertev! Pozabljene in mertvc trume tvoje, Razgradil červič je železne roje , Raznesli njih prah so vetrovi; Od tebe tepeni rodovi Se danes živijo!
—
Sonetje.
i.
rijetno vbrani se glase zvonovi, Ko zjutraj solnčni žark na gore lije, Ko zvonček beli iz talne zemlje klije, Ko se spomladni vračajo godovi;
Prijetni tud so slavčevi glasovi, Ki v logu na zeleni veji bije Ušesu, sercu sladke melodije, Budi človeka k časti Stvarnikovi:
Se mnogo lepše bije na ušesa Ime rnožA, ki v svojem sercu nosi Ljubezen, briše solze iz očesa
Terpeči revi, v njene rane trosi Tolažbo, mir, krepost in zlate upe, Ji z milo roko lajša dni gorjupe.
II.
Ko stre mornarju moč va!6v kormilo, In so na skalo sidra mu zadele, Poveže s tužnim sercom jadra bele, Pusti vetrovom vožnje opravilo.
Ko se v puščavi solnce je stemnilo, Peščene vihre Beduina objele, Z žarečim peskom vse poti odele, Na suhem mu je upanje vtonilo:
Osoda moje jadra je povila, Iz pers mi stergala je sider sklepe, Po zdraženih valovih piš me tepe;
Ko Bedrnna temne vihre sila Zasiplje v grob peščeni me samota, S pestjo v obličje luska mi togota.
III.
Zgodi se časi, da drev6 pobeli Na pozno jesen spomladansko cvetje, Ko se sosedno drevje že obletje, Ko so snegovi že gore odeli.
Bo zredil se iz cvetja sad veseli? Mar slane ga branilo bo zavetje? Se vrača pomlad, s pomladjo poletje? — O ne! — ves cvet mrazovi bodo vzeli.
Človeku, ko mu vse že sreča vzame, Zabliska časi cvet vesele nade, Ko z nogo že stoji na kraju jame;
Al predenj se zave, se vdere , pade, Za njim persti germeča teža plane, Zagrebe ga, da nikdar več ne vstane.
IV.
Skoz Kras železne kola so derdrale, Na jasnem nebu luna je sijala, Pri skali je šterlela tiha skala,
V	svitlobi bledi sapice so spale.
In spet na Kras so kola ropotale, Lomastno hrumna burja je bučala, In pesek, kamnje v voz metala,
V	sneženi kopi kola so zastale.
Mladeneč hodil je po bledem svetu, Spominke ogledaval divjih strasti, Al seree ni blodilo v njih zametu,
Poznalo serčnih viher ni oblasti; Al zdaj pozna jih on, ko so zarjule In mu z zagrebi vse poti zasule.
V.
V	rumeno solnce ozira se solnčnica, Popraša na uho jo verba bleda: „Povej resnico cisto mi, soseda! Zakaj ti gledaš vedno solncu v lica?"
„„0, kaj me prašaš, listnata sestrica! Lej! solnce me zvabilo je spod leda, Vsak dan z očesom milim name gleda: Zalivaljam se, velika mu dolžnica.""
Življenje mi je večno Solnce dalo Z življenjem um in nevmerjočo dušo, Mi s perstom nad oblake pokazalo;
In jaz nečimerno prerivam rušo, Zagrebam se v sveti temotne jarke, Ko lije name večno Solnce žarke.
——
Različne misli.
Teli.
D e 1 6 človeško je posoda iz ila, j Ki jo po terdih tleh vale viharji, ' Razbije v mraku ali rujni zarji Vremenov jeznih jo tuleča sila.
Okd.
Ok6 je solnce tvojega telesa, Je vrag in angel tvojega pokoja, Žerjavica peklenskega pozoja, Je čisti žark, ki v njem blešče nebesa.
Beseda.
Beseda je iz serca izkresana, Netilo serčno iskrica paleča, Je lek hladiven, rožica cveteča, Pušica v žive persa zakopana.
Misel.
Električna je iskra misel tvoja, Ne zre na uro, ko po zemlji šviga; Čez svet jo lahka perotnica vzdiga Od pekla do nebeških vrat podboja.
Pesmi.
e
Življenje.
Navita ura je življenje tvoje, Premoder urar spilil je kolesa, Postavil jo med pekel in nebesa, Da med obojim bije terde boje.
Sercč.
Sod danaidni, skala Sisifova, Otok hebridski, evmenidna kača^ J« ferce, slasti, strasti je .igrača, Je Božja njiva, njiva satan«va.
IJm.
Um je kormilo tvojega življenja, Preluke svitla luč na morskem bregu, Ki kaže barki v nočnem burnem begu Eešivne pota, pota pogubljenja.
Duh.
Tvoj duh je v tesni kletki vjeta tica, Obešena na okno koče borne; Ko reši smert iz kletke ga okorne, Ga kviško nese lahka perotnica.
Test.
Vest je na sercu oljkina mladika, Če po pravice blagem potu hodiš; Če pa v slepote kužni mlaki blodiš, Je pisan gad, ki te brez mira pika.
Dobre dela.
Visoka lestva so pobožne djanja, Sloni na nebu, v zemljo se opera, Po njej človeka vodi terdna vera, In z nado se ljubezen nanj naslanja.
Spomin.
Spomin je zerealo, je ogledalo, Ki v njem obličje lastno ogleduješ, Preteklih časov dela opazuješ; Za grobom še ti bo pred dušo stalo.
Posrctni up.
ITp je v močvirju veša migljajoča, Hitiš za njo, pred tabo ona bega; Ko že po njej se tvoja roka stega, Se vdere tebi noga stopajoča.
Obnp.
Obup je brezden , ki se v pekel steza, Kdor pade vanj, iz njega več ne more, Nic več ne vidi upa mile zore, Od dne de due globeje se pogreza.
Pušice.
Sebi.
emu ti poješ, Ločan! če te je navdihnila smojka? Vode ho v pesmi dovolj, šlo bo v pomije imč.
Pesniku Triglavskemu.
Od Triglava ledu prepevaš pesem Slovencom; Toraj ne greje sercA, merzla ko led je njegov.
Pesniku Savskemu.
V savskih valovih zajel si polno cajnico pesem; Toraj se voda cedi, kedar ti ktera ugre.
Pesniku domišljavemu.
Sanja se ti, da derviš po oblacih z vozom ognjenim;; V sanjih zaperto ok6 meri višavo poti.
Pegaz.
,,Prijatelj! kam z garo hitiš, Da čelo in lice potiš?"
,„,Pogoditi mislim se s tabo,
Za Pegaza bo še za rabo.""
Pisatelj sebienik.
Glavo učeno im&m, kupujte mi injige, Slovenci ! Pišem za čast in denar, mar mi je slava rodu!
Kritikar.
„Kert je, naravnost povem, ki s kritiko rije po slovstvu" „„Cerve preganja tedaj, slovstveni travnik gnoji.""
Bahaču.
Kedar zakroka kavr&n, potihnejo tiče po gozdu; Kedar se dere bahač, modri možaki moleč.
Bogatin.
,Starec! povej mi kaj leži bogatinu na sercu?" ,„Zgrabljeni težki denar stiska, teži mu serce.""
Kiošica.
Ido ve, če Kiošica še danšni dan živi, Če ji še zgodba britka spomin in um mrači, Če kaže še nesrečno roko ljudem okrog: Spomin in um ugasnil ji je dobrotni Bog.
Obdajal jo je nekdaj minljive sreče raj, Berači bosa, nora ob morskem bregu zdaj; Hodila je po tratah cvetečih prejšne dni, Po pesku brodi danes, če starka še živi.
Po sočni travi pasle so se ji jagnjeta, Imela je bogastvo in verlega moži, Zredila na kolenih petero je otrok, Kalil oči veselih ji ni nemili jok.
Kervava luna vzdigne iz morskih se valov: O beži, Kiošica! pogin preti gotov, Lej, truma janičarska požiga krog in krog, Mori, ko besna tigra, usmili se, o Bog!
Pod jeklom ostre sablje umira njeni mož, Dvojico krasnih sinov zabada britki nož; Ugrabljena je hčerka, zastonj tek6 solze, Stojž v plamenu dvori, nebesa se žard.
Odsekane ji glave pred noge veržejo, Sercž ji v persih poka, o da bi počilo! Oterpuejo ji udi, šibe kolena se, Gluše ušesa njene, ok6 stermi in mre.
Zarobljeno udovo na Smirno tirajo, In z nežnim sinom ondi na terg postavijo; Na Smirni služi sužnja sedmero grenkih let, Kervave serčne rane ji ne zaceli svet.
Po vodo na studenec je neko jutro šla, Na veri lončeni gorka solzica ji kaplji,
V	spomin ji stopa jasno življenje davnih dni, Pozneje britke skušnje — umreti si želi.
V	neb(5 oči povzdigne, poskoči ji sercž, Po ozkem sem ji tira Anglež naproti gre; Kar biva v Smirni sužnja, ni Franka vidila, Kolena mu objame, z besedo vstavi ga:
„0 mila zvezda moja, o angel iz nebžs! Nebo te je poslalo, ne zapri mi ušes; Naj Bog pod svitlim solncom razsveti tvoj obraz! Na černi zemlji reve ni veče, ko sem jaz!
Obdajal me je nekdaj minljive sreče raj,
V	deželi tuji sužnja zdihujem britko zdaj; Zaklale moža, sine brezbožne so rokč, Mi pred kolena vergle odsekane glave.
Zarobile mi hčerko, ne vem, če živa je, Ce hladni grob jo krije, če joka v robstvu se: Odkupi me iz jarma za pet kervavili ran! Povemil stokrat bode ti Bog na sodni dan."
In stegne tujec roko, desnico ji podd, Odkupi sužnjo vdovo iz jarma robskega; Na morju belo jadra o vetra se napn6,
V	domačo zemljo vdovo na Kios odnes6.
Po hčerki poprašuje, saj mora zvediti, Če prosta je al sužnja, če v grobu že leži; In zve novico strašno pokoju serčnemu: „Živi še v Carigradu kadunja sultanu!"
Od ure te počitka, miru ne najde več, Sercč jo goni, tira, podi od doma preč; Na pisan brod se vsede, prepelje v Carigrad, Oteti mora peklu telesa svoga sad.
V serajske bele dvore ustopi brez over , Na slonkostenem pragu objame svojo hčer: „0 zlata duša moja, pobegni! preč od tod J Preklel to grešno hišo naš Bog je in Gosp6d."
„„0 mati, Bog je velik, Malimud prerok njegov, Da prost je pot, med gjavre ne grem iz teh zidov."" Ta govor strese mater, omahne desna ji, Neznana bol prešine ji žile in kosti.
Šumi ji po ušesih, na um se vleže mrak, Spomin na prešle čase zagerne gost oblak; Iz belih dvorov ide, na morski breg hiti, Po bregu gor in doli roko ljudžm moli.
Ko drugo jutro zarja na Bosporu miglji, Usmiljen ribič z barko do brega privesli, Spoznade njeno lice, na barko vzame jo, Na Kiosu otoku pusti nesrečnico.
Kde ve, če Kiošica še danšni dan živi', Če ji še zgodba britka spomin in um kali, Če kaže še nesrečno roko ljudem okrog : Spomin in um ugasnil ji je dobrotni Bog.
-O-
Duhovnik Smirnijan.
' oživa v hladnem grobu duhovnik Smirnijan, • Ni mogel preboleti skelečih sercnih ran, Prigodek ene noči rodil mu je gorje, Britkostne sile sterle so v persih mu serce.
Preživel je na Smirni dokaj veselih dni, Ljubila ga je sreča do sive starosti; Imel je hčer*) edino, veselje starih let, Cvetela je ko roža, ko bele lilje cvet.
Ne upaj, starec! sreči nezvesti, termasti, Kar danes ti daruje, bo vzela jutro ti, Ovila sivo glavo ti s krono ternjevo, Presunila ti serce s strupeno sulico.
Na_ večer dan se nagnil, zašI6 je solnce že, Kaj danes tako pozno nebesa se žare? To ni večerna zarja, to je pož&r straš&n, Da sveti janičaru — pobegni, o kristjan!
Turčin izterga hčerko duhovniku iz rok, Zastonj je prošnja, tožba in britki zdih in jok, Studeni kamen počil in skopnel bi popred, Ko se otajal v turških divjaških sercih led.
V neverske roke padel mu mili je otrok, Med otcom in otrokom zijd prepad globok! Zdihuje sivi starec, zdiliuje celo noč, In kliče vse svetnike in Boga na pomoč.
*) Bil je duhovnik staroverec.
Ko perva zarja vstane in zvezdo obledž, Za les gerčavi prime, kam hoče sam ne vč; Zaupno v roko Božjo na morje se podi, Kaplji na sivo brado mu solza biserna.
Od doma se odpelje na barki pisani, Na bregu kopne Turške četerti dan stoji', Iz mesta v mesto liodi, po tergih in vaseh, Popotnike ustavlja na cestah in stezeh:
Bi li mu kdo poročil, oznanil kaj od nje, Ki so mu jo ugrable razbojniške roke; Po nagih bi kolenih prehodil beli svet, Da mogel bi otroka nevernikom otet'.
V	Tesaljo iz Epira odpravi starec se,
V	Rumelijo prestopi iz Macedonije,
Na carigrajske vrata pospevši svoj korak, Zagleda minarete moleče v sinji zrak.
Čez mestni prag stopajo izroča se Bogu, Ustopi k znancu svomu, zlatarju gerškemu, Razklada mu dogodbo, ki mu sercč teži, Ki ga po daljnem svetu iz kraja v kraj podi.
Zlatar tolaži starca: „Vse prav oberne Bog, Otela tvoja hčerka iz jezera nadl6g, Otela grozni smerti je celi gerški rod, Češčfen in hvaljen bodi na nčbesu Gosp6d!
Pogin prisegel sultan je rodu gerškemu, Ganila ona merzlo sercd je kervniku;
V	serajskih dvorih biva kadunja tvoja hči, Vsem Gerkom mila mati do konca s vitlih dni!"
Oserčje ta beseda predre duhovniku Iz pere globoko zdihne k dobrotnemu Bogu-»Y k"zam Zveličar, zatisni mi oči! Nl konca, kraja, mere nesreči moji ni!
Ovija sivo glavo mi krona ternjeva, Presunila mi serce je ostra sulica, Visim na terdem križu, napil sem se želci, V krizam Zveliear, zatisni mi oči!"
Pred prag serajske veže napoti starec se, Pred pragom slonkosienim mu straža pot zaprč Besed nemilih glasi mu na uho germe: „ri noter, stari gjavre! kadunja vun ne sme."
Evnuhom se po žilah pretaka merzla kri Keze se mu serajski nečutni stražniki- ' Omecil besno tigro, hieno bi poprej Ko merzlo serce ganil, ogrel derhali tej.
Poročil bi besedo le eno detetu: Da zvesta bi ostala Zveličarju Bogu-In slisal bi besedo le eno še od njč-Da stari veri zvesto ostalo je serce.
Serajski prag zapusti duhovnik Smirnijan, Pa drugi dan se verne, se verne tretji dan, Jri bele tedne vrača k serajski veži se Certerti teden kalno oko mu smert zapre.
Počiva v hladnem grobu duhovnik Smirnijan, Ni mogel preboleti skelečih serčnili ran: £ngodek ene noči rodil mu je gorie Bntkostne sile sterle so v persih mu'serc<5
Pegam in Lambergar *).
erna megla pade v sivem jutru Na ravnino pred ozidje beško, Černa megla, pesoglavec Pegam! Vlači megla se po širni plani,_ Spenja Pegam šotor na ravnini, Krog šotora nasadi na kole,^ Na visoke tristo glav junaških _ Iz mongolske, iz tatarske zemlje, Iz dežele svete indijanske. Ko postavi beli šotor Pegam, Pa se vsede na zeleno travo, Vzeme pero iz kosti junaške Ga pomoči v černo kri človeško, In napiše pismo v Beč cesarju; Verze pismo s kaljeno pušico In napetim lokom v carske dvore; V pismu stoji od besede do^ besede: „Čul sem v beli jutrovi deželi, Kjer rumeno solnce vedno sije, In na zemljo nikdar noč ne pade, In na polje nikdar bela slana, In na gore nikdar sneg spod neba, O lepoti tvoje hčerke Vide; Čul sinoč sem, lej me, že sem tukaj!
-«OGSj Koritko nar. pesmi I, 133 - II, 23, 30 - III,
Pred ozidje mi pripelji Vido, In za doto tri vozove zlata, Dvanajst vrancov iz konjarne carske, Dvanajst belcov, dvanajst lisih žrebcov; Ako pa mi nočeš Vide dati, Z Vido dote, kakor ti poročam, Pa izidi v boj mi pred ozidje, Da odsekam ti prekleto glavo, Poročim te s prahom černe zemlje, Grad porušim in odpeljem Vido, In pobijem, kar živi po gradu, Da se černi krokarji radujo. To ti piše burna vihra Pegam, Ki rodila ni ga smertna žena, Ampak ljuti zmaj na mertvem morju." Žvižga pismo s kaljeno pušico Po meglenem zraku v carsko mesto," Skoz steklene šipe v carsko sobo, V carski sobi se zapiči v steno. Temno gleda car pušico s pismom, Vzeme pismo, razpečati, bere; Trese se mu roka in koleno, Obleduje njemu belo lice, S curkom lije solza iz očesa. Sede car na prestol in zdihuje: „Kako pismo! bodi Bogu milo ! Kaj doživel sem na stare leta! Mojo hčerko tirja pesoglavec, Ali glavo mojo ostarelo, Ostarelo, neveselo glavo; Pol je človek, pol pošast peklenska; Tri glave na černih plečih nosi, In na glavah ježe in robide, Na robidah ose in seršene;
Šviga mu iz gerla živi ogenj,
In iz ognja bliski ino strele;
Sikajo iz ust jeziki kačji;
Krokodilov herbet so mu persi,
Studno gnezdo pisanih modrasov;
Pasjo dušo ima v pasjem sercu.
Hčerko dati bila bi sramota,
Velik greh pred svetom in pred Bogom;
V boju zgubil bi nezmožno glavo,
Ne odvernil tuge in nesreče.
Ni junaka, da bi ž njim se meril,
Ne pod solneom, ne pod bledo luno!
Bog pomagaj nam, pogubi vraga!"
Tako toži cesar na prestolu zlatem.
Pa raznese se noviea v Beču,
Ha je prišel pesoglavec Pegam,
Se všotoril pred ozidjem mestnim;
Kakor burja o požaru iskre
Nosi s strehe na sosedne strehe:
Tako gre od ust do ust novica,
In prestraši dunajsko gospodo.
Vrata mestne zatvore vratarji,
Ključ rožlja in cvilijo zapahi.
Kakor bliski po viharnem nebu,
Gre dogodba po cesarskih zemljah
Na zahod in jug, na vzhod in polnoč.
Obmolčijo hrupne veselice
In potihne po vseh zemljah petje,
Zadoni po cerkvah miserere,
Plaka cela slavna carevina,
Prah na glavo trosi tužno ljudstvo,
Lišp sožiga, v černo se oblači,
Svete cerkve obiskuje boso,
Dela obljube na vseh božjih potih.
Vije roke, kliče Božjo pomoč Na cesarja in prelepo Vido, Na vse ljudstvo carevine slavne.
Tako zajde dan in zajde drugi, In na nebu sije v tretje solnce. Ali valja pesoglavec Pegam Se še vedno pred ozidjein beškim; Vsako jutro pred ozidje pride, Vsako jutro, kedar solnce vzhaja,
V	mesto meče kaljene pušice Vsaki večer, ko zahaja solnce; In upije iz trojnega gerla,
Da razlega se tri ure v krogu, Da se beli tresejo zidovi In plašijo tiče po drevesih: Zasramuje cara in gospodo. Car pokliče k sebi svetovavce, Vse za svet po versti poprašuje, Kak odkrižal bi se pesoglavca; Al nobeden mu ne vč soveta, Vse je tiho, tiho in pobito. Pa se vzdigne Bojnomir Podravski
V	zadnjem stolu zmed poslednje verste, Trikrat caru nizko se prikloni, Beseduje njemu te besede:
„Slavni cesar, naj te Bog ohrani! Ni še zašla zvezda dobre nade; Od večera Bog poslal bo tebi Boljega od Pegama junaka, Od večera iz dežele rajske, Kjer bobni po belem produ Sava, Kjer domuje zvest in hraber narod. Bolje roke ni pod belim solncom,
Kakor roka Savca Lambergarja; Bolje sablje ni na belem svetu, Kakor sablja savskega junaka; Bolje duše ni pod sinjim nebom, Kakor duša kranjskega mladenča: Jaz sem vidil, kako lučal kamne, Mlinske kamne je v oblake sive; Jaz sem vidil, kako terl je podkve, Konjske podkve v desni svoji roki; Jaz sem vidil, kako cerkve stavi Na goricali po slovenski zemlji, Kako živi vdove in sirote, In daruje slepce in berače. Piši pismo v grad na Beli-kamoii, Berzoteka pošlji na Slovensko,
In poročaj hrabremu junaku:"
„„Sin moj, dvigni se v imenu Božjeml Sedlaj konja, Lambergar Posavec! Vzeti če mi Pegam milo hčerko, Vzeti če mi sivo glavo mojo In pobiti vse živeče v gradu. Vsem junakom je upadlo serce: Kakor jagnje se pred volkom trese, Tako junak vsak pred pesoglavcom. Sin moj, dvigni se v imenu Božjem! Sedlaj konja in pridirjaj k meni, Pesoglavca Pegama pogubi, Da odverneš tugo in sramoto Od cesarstva in cesarske hiše.'"' Razvedri se temno lice caru, Temno lice in oko in čelo, Zveseli se nad besedo tako, Obdaruje lepo Bojnomira In povabi ga za carsko mizo
Ter na pervo posadi ga mesto. Pismo piše tje v deželo rajsko, Kjer bobni po belem produ Sava, Kjer domuje zvest in hraber narod; Berzoteku pismo v roko dade, Da ga nese tje na Beli-kamen, Da ga dade Savcu Lambergarju, In poroča hrabremu junaku: „,,Sin moj, dvigni se v imenu Božjem! Sedlaj konja, Lambergar Posavee! Vzeti če mi Pegam milo hčerko, Vzeti če mi sivo glavo mojo In pobiti vse živeče v gradu. Vsem junakom je upadlo serce: Kakor jagnje se pred volkom trese, Tako junak vsak pred pesoglavcom. Sin moj, dvigni se v imenu Božjem! Sedlaj konja in pridirjaj k meni, Pesoglavca Pegama pogubi, Da odverneš tugo in sramoto Od cesarstva in cesarske hiše.""
In odide berzotek iz Beča, Pismo nese tje v deželo rajsko, Pismo nese na slovensko zemljo, Kjer bobni po belem produ Sava, Kjer domuje zvest in hraber narod, Nese pismo tje na Beli-kamen In ga dade Savcu Lambergarju. Bere pismo Lambergar Posavee: Trese se mu roka in koleno, Obleduje njemu lice belo, S curkom lije solza iz očesa, Pa zdihuje tam na Belem-kamnu:
„Kako pismo, bodi Bogu milo! Kaj doživel sem na mlade leta, Mlade leta, osemnajsto leto!
V	boj me kliče moj gospod in cesar,
V	boj ogrozni s Pegamom pozojem; Pa za Boga! dokler nosim glavo, In je zdrava desna moja roka,
In mi krepi Bog junaško serce: Pegam ne bo ljubil lepe Vide, Ne pogubil caru svitle glave. Moja roka luča mlinske kamne, Živi vdove in sirote bose; Moja sablja kolje terdo jeklo, Sveto vero brani in pravico, Bog nebeški jo okrepil bode, Da razkolje glavo pesoglavcu."
Tako mladi junak beseduje , Pa posluša njega siva majka; Prime njega za junaško roko, In prelepe mu sovete daje: „Nič ne boj se, Lambergar Posavec! Križ zmaguje čez moči peklenske, Kakor solnce čez temoto nočno; S križem bodeš zmagal pesoglavca, Ker bojuje on se zoper njega. Pegam nosi tri glavi na plečih, Krajne glavi sta peklenska vraga, Srednja glava je njegova lastna, Čelo ima tri pedi visoko, Čelo ima tri pedi široko, Na temenu ježe in robide, Na robidah ose in seršene; Šviga mu iz gerla živi ogenj,
In iz ognja bliski ino strele; Sikajo iz ust jeziki kačji; Krokodilov lierbet so mu persi, Studno gnezdo pisanih modrasov; Pasjo dušo ima v pasjem sereu. Ko udariš zoper pesoglavca, Križ obesi na junaške persi, In prekrižaj čelo, usta, persi, Kakor sem te malega učila: Tako zmagal bodeš krajne glavi, In omamil vraga pesoglavca; Ne dotikaj krajnih glav se s sabljo, Z britko sabljo le po srednji strezi. Ti bojuj se, Lambergar Posavecl Jaz molila bom za srečno zmago." Tako siva majka mu svetuje, Da je padla černa noč na zemljo, In zaperla v spanju ji očesi. Pa imela je prečudno sanje, Dobre sanje, dobrega pomena: Vidi zmaja na visocem nebu, Ki prihaja iz peklenske jame, In raztega se ko černa megla, In požreti hoče černo zemljo, Cerno zemljo in neb6 visoko. Pa pripelje se ognjeni angel Od zahoda na večerni zarji, Iz desnice strašne strele meče, Da nebo se lomi, zemlja trese, In pozoja v strašen brezden treši; Pa ji tako beseduje angel: „Vstani majka, siva golobica! Zašla zvezda Burovž je za goro, Ze nagnila se je rimska cesta
T*
S Šmarnim križem, Kosci, Šibicami Gostosevci in Velikim vozom; Že danica sije na obnebju In petelin poje v sivo jutro." Prebudi se v sanji siva majka, In prekriža čelo, usta, persi, Pa odide in budi junaka: ,,Čas je, vstani, Lambergar Posavec! Zašla zvezda Burovž je za goro, Že t nagnila se je rimska cesta S Šmarnim križem, Kosci, Šibicami, Gostosevci in Velikim vozom; Že danica sije na obnebju In petelin poje v sivo jutro; Dolga pot je v slavno carsko mesta In na večer moraš ondi biti. Čudne sanje sem imela starka, Dobre sanje, dobrega pomena: Vidila na jasnem nebu zmaja, Dvigal se je iz peklenske jame, In požreti hotel černo zemljo, Černo zemljo in neb6 visoko. Pa pripelje se ognjeni angel Od zahoda na večerni zarji, Iz desnice strašne strele meče, Da neb6 se lomi, zemlja trese, In pozoja v strašen brezdsn treši; Pa se skloni Lambergar Posavec, In prekriža čelo, usta, persi, Ter poskoči na junaške noge. Slovo jemlje od premile majke, Izročuje jo v nebeško varstvo, Poljubuje ji prebelo roko, Pa napravi se v obleko krasno T.
Vzeme sabljo sedem centov težko, Križ obesi na junaške persi, Na sreberni ščit priterdi njega, In čelado iz zlati kovano, Neprebitno dene si na glavo.
Na šentjoški gori svet puščavnik Pred oltarjem do polnoči moli Na kolenili na studenem kamnu; Kazodene mu nebi v molitvi, Da pred Beč je prišel pesoglavec Z voljo Božjo zarad grehov sveta, Da uslišal Bog je ljud spokorni In poslal nad njega Lambergarja. Vzdigne sivi starček se v molitvi, Pred oltarjem se prikloni trikrat, Se prikloni in prekriža lepo, Priporoča Bogu in Marii, Angel-varhu in svetnikom božjim. V desno vzeme palico rogljato In odide iz šentjoške cerkve. Pa napoti se na Beli-kamen, In med potjo moli roženkranec: Za veselim delom žalostnega, In na zadnje še del častitljivi; To končavši litanije poje, Lavretanske ino vsih svetnikov. Tako pride na dvorove bele. Po stopnicah doli stopa junak In ugleda starega očeta Ter mu lepo govori mladeneč: „Dobro jutro, sveti mož puščavnik! Bog je z vami, kaka sreča z mano?" Odgovarja mu puščavnik sveti:
„Hoai, David! Goljat jo dozorel,,
Bog usmilil se je Izraela."
To izrekši pa potuje dalje. _
Roko starcu Lambergar poljubi,
Verze se na iskrega konjiča,
Po imenu njega nagovarja
In z obeti lepimi spodbuja:
„Oj zlatenko, mila moja zvezda.
Sedem belih let si ti počival,
Si pšenico rumenico zobal,
Pil rebuljo in medico sladko
Iz posode s srebrom okovane,	.
Danes greva, - Bog daj nama srečo! —
Nad ohole Pegamove glave,
Težek boj bo z ljutim pesoglavcom l
Ako zdrava prideva iz boja.
Kupil bom ti pozlačene potikve,
Kupil bom ti uzdo iz škerlata,
Te odeval s svileno odejo;
Med boš jedel iz srebernih jasel,
Pil rebuljo iz posode zlate."
Zarezgeče pod njim konj zelenko,
Zarezgeče in živeje zdirja,
Ko bi umel, kar junak mu pravi.
Šviga iskra spod jeklene podkve,
Ko na naklu od belega železa,
Ko kovač ga kuje s težkim kladvom.
Urna je pod sinjim nebom tica,
Pa na zemlji urniši zelenko.
Vzhaja izza gor rumeno solnce, Junak dirja po Ljubljani beli, Da se trese zemlja in zidovje, Da iz oken šipe žvenketajo.
Na Černuče k mostu se oberne, ^ Pa na most ne ide, ampak skoči Z enim skokom čez zeleno Savo. Kak lete na desni in na levi Spred oči mu trate, gaji, gozdi, Mesta, reke, griči in planine! Kak perši do neba gosta megla! Kak leskeče v solnou se orožje! "Veje zlato perje ua čeladi! Junoš dirja po zeleni zemlji, Solnce dirja po višnjelem nebu. Ko dospelo njemu je nad glavo, Prevalilo se čez žarko poldne, Pride junoš na derečo Dravo. Pa ustavi čilega konjiča, Krene s konjem na prodove bele In z vodico napoji ga hladno. Al sedi na belem brodu slepec In posluša, kak germe valovi Pod nogami mu po sipkem pesku, Sipkem pesku med pečevjem sivim; Premišljuje, kak fofoče urno Mu nad glavo časova perota. Pa ko čuje junoša in konja, Se odkrije in nastavi klobuk, Glas povzdigne kakor zvon doneči: „Kdor kol goni konjiča na vodo: Kmet al junak, al pastir z livade, Naj mu zdrav in čil konjiček bode, Z dobro srečo naj po svetu hodi._ Ne preziraj, bratec, slepega berača, Daruj darek mu v imenu Božjem Za dušice, ki terpijo v vicah, In za srečno zadnjo uro svojo."
Seže junak v žep z junaško desno,
V	klobuk verže pet cekinov slepcu, Pa zajalia konjiča zelenka. Zarezgeče iskri konj zelenko
In oddirja proč po beli cesti.
Glej! zaliaja solnce na zahodu,
V	Beču terka Lambergar na vrata; ,,Odpri vratar, Lambergar je tukaj! Da ne skoči čez visoke vrata,
Ne ostraši žalostne gospode." Vratar glavo pomoli skoz lino, In ko vidi, da resnico pravi, Vzeine ključe in hiti odpreti,
V	ključavnico staro jih porine, Jih zasuče dvakrat na okoli, Pa zapahe odpaliuje težke,
In škripaje se odprejo vrata.
V	mesto ide Lambergar Posavee, Vsa gospoda mu hiti naproti, Poljubuje mu junaško roko, Poljubuje mu orožje svitlo, Briše prah mu z oprašene noge In po licu gladi mu konjiča; Krik veseli do nebA se širi,
In odmeva od nebi na zemljo.
V	grad cesarski peljejo junaka; Trikrat nizko se prikloni caru, Pa mu jame lepo govoriti:
,,Davi vstal sem na slovenski zemlji, Na slovenski zemlji, Belem-kamnu; Urne noge ima moj zelenko, Kakor veter me je sem prinesel, Kajti daleč Beč je od Ljubljane.
Huda šiba vas je obiskala, Huda šiba, pesoglavec Pegam. Dvignil, car, sem se v imenu Božjem, Upam, da mi bode Bog pomagal. Prisegujem ti, pri živem Bogu! Dokler glava mi stoji na plečih, In je zdrava desna moja roka, In mi krepi Bog junaško serce, Pegam ne bo ljubil lepe Vide, Ne pogubil tebi svitle glave. Moja roka luča mlinske kamne, Živi vdove in sirote bose; Moja sablja kolje terdo jeklo, Brani sveto vero in pravico, Bog nebeški jo okrepčal bode, Da razkolje glavo pesoglavcu Predenj izza gor rumeno solnce
V	carsko mesto jutrodan posije. Razvedri se temno lice caru, Temno lice in oko in čelo. Zveseli se nad besedo tako, Posadi ga na desnico svojo
V	zlati prestol za sreberno mizo; Pa napravi mu gostijo krasno, In gostuje ga do terde noči, Ter napiva mu zdravljice lepe. Pa naposled beseduje junak: „Slavni cesar, naj to Bog ohrani! Vsake reči je na svetu konec, Naj sedaj bo konec te gostije.
Cas je, čas je, da k počitku idem, Da okrepim trudne ude svoje; Lej! odbila že enajst je ura, In pred bojem je počitka treba."
Vstane junak in k počitku ide, Trudne oči mu zatisne spanje, Pa se sanja hrabremu junaku, Da stoji na sivi skali v lesu, Ino gleda na visoko di;evo; Ondi vidi, kako se ovija Ljuta kača med zelenjem kviško, Da polomi kosti golobici Na drevesni vejici sedeči. Pa spod neba plane sivi jastrob, Z ostrim kljunom stare glavo kači Ter jo verze mravljam na mravljišče. Pa prebudi sanje ga iz spanja; Sklone kviško se na mehki postlji, Si prekriža čelo, usta persi, In poskoči na junaške noge; Beseduje junak sam pri sebi: ,,Aj, za Boga! dobro sem počival, Pa še bolje, mnogo bolje sanjal! Ali glej! na nebu je visoko Že danica, dneva porodnica, Obledujo zvezde, zarja vzhaja; Zadnji čas je, da na boj se dvignem!" Pa napravi se v obleko krasno, Vzeme sabljo, sedem centov težko, Križ obesi na junaške persi, Na sreberni ščit priterdi njega, In čelado iz zlati kovano, Neprebitno dene Bi na glavo. Iz cesarskih belih dvorov ide, Po stopnicah stopa na teržišče, Verže se na iskrega konjiča, Po imenu njega nagovarja In z obeti lepimi spodbuja:
„Oj zlatenko, mila moja zvezda!
Sedem belili let si ti počival,
Si pšenico rumenico zobal,
Pil rebuljo in medico sladko
Iz posode s srebrom okovane,
Danes greva, — Bog daj nama srečo! —
Nad ohole Pegamove glave;
Težek boj bo z ljutim pesoglavcom!
Ako zdrava prideva iz boja,
Kupil bom ti uzdo iz škerlata,
Te odeval s svileno odejo,
Med boš jedel iz srebernih jasel,
Pil rebuljo iz posode zlate."
Zarezgeče pod njim konj zelenko,
Ko bi umel, kar junak mu pravi,
Zarezgeče in po mestu zdirja,
Da se trese zemlja in zidovje,
Da iz oken šipe žvenketajo;
Šviga iskra spod jeklene podkve,
Kot na naklu od belega železa,
Ko kovač ga kuje s težkim kladvom.
Pa ne dirja skoz visoke vrata,
Ampak skoči čez ozidje mestno,
Čez ozidje na zeleno trato!
Na visokem odru stoji cesar In krog njega vsa gospoda žlahna; Ljudstvo pleza na zidovje mestno; Vse se giblje, vse je, vse na nogah! Vse očesa spremljajo junaka, Vsaki jezik njemu srečo voši, Vsako serce nosi prošnje k Bogu, Da se verne zdrav iz boja junak, Da pogubi Pegama pozoja.
Pa pridivja junak do šotora, Do šotora, kjer se Pegam valja, Trikrat dirja junak krog šotora, Na vse gerlo vpije pesoglavcu: „Pesoglavec, Pegam, zmaj peklenski! Iz šotora vun na plan izidi! Lambergar te klice v boj junaški. Cul sem junak o hudobi tvoji V Belem-kamnu na zeleni Savi, Pa sem prišel, da ti kri ohladim!" Iz šotora skoči Pesoglavec Kakor ljuta tigra iz berloga S trojno glavo in šesterim okom, Kakor medved na planini tuli: „Nori klatež! prišel si ob času, Za kosilo zmel bom kosti tvoje, Pri kosilu tvojo kri popival Pod glavo na kolu nasajeno!" In se dvigne Pegam na Posavca, Mahne s sabljo Lambergar Posavec Ter odseka vragu desno roko In jo verže dvajset sežnjev daleč. Ali glej ga! zrase koj mu roka, Nova roka, v roei nova sablja! Pa zavpije Lambergar Posavec: ,,Ako zrasla ti je nova roka, Nova glava zrasla ti ne bode, Ko na britki meč jo bom nasadil!" In požene se na pesoglavca, Kakor kraška burja na goline; Zaverti nad glavo britko sabljo, Da zveni čez Donavo šumečo; Pa ne meri on na stranske glavi, Ampak meri na osrednjo glavo,
In odseka mu osrednjo glavo,
Ter nabode jo na britko sabljo;
Škriplje z zobmi nabodena glava,
Šviga ji iz gerla živi ogenj,
In iz ognja bliski ino strele,
Sikajo iz ust jeziki kačji;
Cvilijo na glavi ljuti ježi,
Pikajo na glavi se robide,
Koljejo se ose in seršeni.
Pade Pegam na zeleno travo;
Glej ga! mertev tam po travi skače,
Da skopne ko sneg mu stranske glavi.
Iz vratu mu kri v potocih lije,
Kamor lije, rosno travo pali.
Nosi glavo pred ozidjem beškim
Lambergar na sablji nabodeno;
Strali in groza preletava ljudstvo.
Zadervi jo v Donavo šumečo,
Pa se peni voda, kamor pade
Kakor v černem kotlu krop nad ognjem.
In prestane tišina mertvaška,
Krik zažene ljudstvo na zidovju,
Krik veseli do nebž, se širi,
In odmeva od nebi na zemljo. —
Britka sablja je dognala pravdo, Vzhaja izza gor rumeno solnce In na mesto lije zlate žarke.
Skoči junak čez ozidje mestno, Pa naravnost v sveto cerkev ide, Da zahvali Bogu se za pomoč. Vsi zvonovi pojejo po cerkvah, In iz cerkev se glasi: „Te Deum!" —
Pa napravi car gostijo krasno, In povabi slavnega junaka, In povabi k sebi vso gospodo. Car junaka posadi na desno
V	zlati prestol za sreberno mizo, Pa na levo posadi mu Vido,
In gostuje ga do terde noči Ter napiva mu zdravljice lepe. D& za ženo mu prelepo Vido In za doto tri vozove zlata, Dvanajst vrancov iz konjarne carske, Dvanajst belcov, dvanajst lisih žrebcov Iu na Savi sedem belih gradov.
Peljal junak je na dom nevesto,
V	Beli-kamen na zeleno Savo,
V	radost svojo, v radost stare majke.
Hodi pevec ob bregovih savskih, K zvonu strune sreberne prepeva O junaku Lambergarju Kranjcu.
Slovenija
Njegovi cesarski visokosti, presvitlemu eareviču Rudolfu, pervorojencu in prestolnemu nasledniku o Njegovem rojstvu 21. avgusta 1858.
viško, rojaki! na bregih posavskih, Kviško! na bregih primorskih, podravskih, Eadostni glas po deržavi doni, Z bliskom oznanja, kaj dans se godi; Čujte, radujte se vsi narodi, Slava Bogu na višavah bodi: Avstrii krasni se dedič rodi!
Eadost neskončna vse serea ogreva, Vrisk od planine v planino odmeva; Čujte veselo zvonenje zvonov, Čujte mogočno germenje topov: Praznik obhajamo Avstrijani, S sereom in dušo vladarju vdani, Bog Ga ohrani, Očeta rod6v!
Vremo Ti, novorojenec! k zibeli, In se priklanjamo, Tebe veseli: Dete preljubljeno, dete mlad6, Naj Ti preblažene leta teko, Sije na nebu Ti solnce jasno, Slava naj diči Ti krono krasno! Brani pravico z junaško rok6!
Val na skalovju razkaja se v pene: Stali ti bomo ko skalnate stene, Ako Ti sila krivična preti; Tvegamo za-Te življenje in kri! — Cujte, radujte se vsi narodi, Slava Bogu na višavah bodi; Pervorojenca naj Bog nam živ

JI cMsJ&ei J, »E3a V JLa«
Pesmi.
8
Kaj so solze.
(Ilirska)
tflazumevaš, bratec! ž Kaj so kaplje one, ' Ktere zjutraj gledaš V oku rožne krone?
Kapljice le-tž so Naše solze vroče, Kih na zemlji toči Serce plakajoče.
Razumevaš, bratec! Kaj so solnčni traki Ko napajajo se Po njih nebni zraki?
Gorki žarki ti so Zdihovanja naša; Kedar zdihneš, solzna Se naliva čaša.
Razumevaš, bratec! Kaj so oblaki sivi, Kedar med germenjem Vr6 iz njih nalivi?
Solzne so očesa Megle te nad nami, Ki v življenju nedra Nam goje s solzami.
—sOJ—
Otroka v zibeli.
(Serbska narodna,)
panček hodi po stezici, Vodi Jova ob ročici. Spanček Jova ogovarja: „Hodi, ljtibček moj, v zibelko, „Sladko, ljubček, se naspiva, ,,Jutro zgodaj ustaniva, „Hladne vode prinesiva. „Našo majko postreziva."
—O-
Nevesti v svarjenje.
(Serbska narodna.)
j, ti zerno pšenično! Ti ne bodi jezično, Ino bodeš čestito; Ako bodeš jezično, Pa ne bodeš čestito.
—f>-
Mladenču na piru.
(Scrhska narodna.)
5 antič ti na piru ! ^Cerno ti obličje Kakor kepa snežna; Ino seree hladno Kakor žarko solnce!
Zdravljica popu.
(Serbska narodna.)
opova brada (■Vredna dva grada; Biserna brada, Biser zderčava, V čašo poplava; Vsako je zerno Vredno cekina. In oko in čelo Vse ti bodi, Posvečenec, Veselo, veselo!
—O—
Zdravljica junaku.
(Serbska narodna.)
^V^ince je teklo, Nam je poreklo: „Pijte me, pijte, „Dobri junaci! ,,Jaz bom še teklo, „Ko vas več ne bode „Ali še bodo, „Ki pili me bodo." In oko in čelo Vam, bratje, veselo!
—O—
Zdravljica gospej.
(Serbska narodna.)
Josp& si ti, 'Bolj mladi smo mi; Nauči nas ti, Cesar ne umemo mi, Modrih svetov in naukov Kterili ne umemo mi; In oko in čelo Vam , bratje, veselo !
Zdravljica deklici.
(Serfcska narodna.)
istek priletel iz tuje zemlje, Deklici padel v rudeče vino. Sestra, sestrica, danica zvezda! Listek odpihni, napij se vina, Ta ti je listek od zaročnika, Od zaročnika iz tuje zemlje. In oko in čelo Vam, bratje, veselo!
Zdravljica prevzetnežu, ki ni nič.
(Serkska narodna.)
unak podkuje iskrega konja, Ga gledala je žaba zelena, Povzdigne nogo, reče junaku: „Podkuj še mene, junak mladeneč! „Da bodem s konjem v goro utekla." In oko in čelo Ti, žaba, veselo!
—O—
Starcu.
(Serbska narodna.)
u je — govorijo — »^Starec domorodec; Kedar v cerkev ide, Žubori mu brada Kakor žuborika; Ko iz cerkve ide, Duh mu širi duša Ko bosilje rano.
Pred Bogom bomo vsi enaki.
(Serbska narodna.)
nali ae ne bodo kralji, Ne poznali se cesarji, Zaničvali ne ubozi, Ne štimali se bogati: Ko pred sodbo stali bomo, Kjer Gospod Bog sodil bode Vse pravične ino grešne.
Pred Božičem.
(Serbska narodna.)
=vVožič, Božič buta šSŽ Na oboje vrata, W Nosi venec zlata, Da pozlati vrata In oba podboja.
Rojstvo Kristovo.
(Serbska narodna )
aj je, da se trese Vedro nebo, zemlja vsa? Sveta prečista rodi Krista, Boga našega, Zemlje, neba stvarnika, In na zemlji grešnih nas. Kar veruje na Boga, Vse bo prišlo pred Boga, S strahom stalo bo pred njim In pazljivo gledalo, Ko Gospod Bog sodil bo Vse pravične, grešne vse.
—o—
Kerščevanje Krista.
(Serbska narodna.)
etala se je prečista gospa, Setala po zemlji in po svetu, In na rokah nosi sina svoga, Sina svoga Jezusa Kristosa. Ona sreča Jovana Kerstnika, Ino tako govori mu gospa: „Hodi semkej mi, moj boter Jovan, „Hodi, da na reko Jordan greva, ,,Da kerstiva Krista, sina moga." In od tod na reko se podasta, In dospeta tje na reko Jordan. Jame Jovan Krista kerščevati, Pade mu na zemljo od straha knjiga Pa prečista praša ga devica: „Kaj je tebi, ljubi boter, Jovan?" „Kaj bi bilo, mila moja botra! „Yoda reka Jordan je znorela, „Ysa čez brege hoče se uliti; „In vsa gora padla je na travo, „In pogledaj, gor nad tabo, botra! „Kak se lomi nebo na čvetero!" Odgovarja prečista devica: „Nič ne boj se, ljubi boter Jovan! „Ni znorela voda reka Jordan, „Ampak voda, boter, se narašča, Da od Krista bi se posvetila;
»Poklonila se je gora Kristu; ,,Nebo se ne lomi na evetero, ,.Odperajo angeli ga svitli, „Kerščevanje Kristovo gledajo, „Glej Gospoda tam na vstočnili vratih! In pobere sveti Jovan knjige, Ino kersti Krista, botra svoga, Jovan Krista in Jovana Kristos. Od te dobe kerst postil je sveti; To je milost Boga velicega, Naj nam bode vedno na pomoči!
Bogu dopadljive dela.
(Serbska narodna.)
moj človek, ti pravični! ) Ti služabnik verni Božji! ' Ako misliš Božji biti, Delaj dobro vse življenje, Poštuj ^ brata, ki je starši, In tvoj mlajši bode tebe; Ne prevzemi v dobri sreči, Ne ponižaj v britkem zlu se, Ne polakni se na tuje, Ker, moj človek, ti pravični! Ko človeka smert ugrabi, Sabo celo nič ne nese, Ko sklenjene bele roke In pravične dela svoje. —
-O-
O začetku štirdesetdanskega posta.
(Serbska narodna.)
J velkem postu se postimo; ' Novo gradbo smo nanesli, Belo cerkev sozidali;
V	njej pojeta dva svetnika: Sveti Peter in Nikola; Odpevate jima sestri Angelija svetem' Petru,
In Marija Nikolaju; Naredi se ozka steza, Po njej hodi Božja majka, Vodi Boga za ročico
V	suknjiči iz bele svile In rumenem obuvalu.
Slepec na zboru.
(Serbska narodna.)
Hli moj Bog, za vse tebi hvala! rMili moj Bog in nedelja mlada! Mili moj Bog, vsacemu pomagaj! Vsaeem' bratu, dobremu junaku, Kdor kol orje in sirote živi, Slepe reve, cerva in mravljinca, Podarujte, dobre duše! Podarujte kaj mi, starši; Podarujte kaj mi, bratje Plemeniti in Sestiti! Bratje moji milostivi! Ne hodite mimo mene, Ne nosite dara dalej, Mčiga dara ubozega, Ubozega in malega; Majhen darek je en krajcar, Al velika zadušbina; Ampak daruj in nameni, Svojih mertvih se spominjaj Molil bodem vam molitev Za vse hiše dobre sreče, Za vincarja in rataja, Za potnika in vojaka, Za pastirja, granatirja, Za mladenča za učenca,
Veseli naj se ga majka! — Podarujte kaj mi bratje! Da bi tako ne hodili! Ne imeli slepih detet, Ne na domu, ne med rodom, Da bi v svet jih ne spremili, Kakor mene moja majka Je v neznano tujo zemljo, S tujim okom, s tujo roko, Da se bijem in obijam Od nezgode do nezgode, Kakor voda ob bregovih. — Gledaj, bratec milostivi! Vodijo me tuje oči, Vaše roke me živijo, Vaše roke, težke muke; Hrepenim po belem svetu, Belem dnevu, žarkem solncu, Žarkem solncu, bledi luni, In pogledal bi po svetu, Vidil brate okrog sebe In pred sabo cerno zemljo, In nad sabo vedro nebo. — Vodijo me tuje oči, Sam pomoči si ne morem, In brez desne vaše roke: Ker orati jaz ne morem, Ker kopati jaz ne morem. Kakor vam so čeme noči, Čeme noči in brez lune: Tako so mi beli dnevi. Vidiš, bratec, me jetnika, Sužnega me in jetnika, Ki ne vidi žarka solnca.
Vidiš, bratec, me jetnika, Sužnega me in jetnika, Ker ne vidim luči dneva, Da po teških potih hodim, Da po teških brodih brodim, In nikogar ne poznadem, Ampak bijem se, obijam Od drevesa do drevesa, Od kamenja do kamenja, Kakor voda ob bregove. Sužnik se ne bom oprostil, Ne bom prišel iz temnice, Slepec jaz na vedne čase, Ne do britke smertne ure. Težka muka je slepota, Težka muka in terpljenje. Obernite na-me oči, Poslušajte me z »šesmi, Obdarujte me z rokami Zarad dneva današnega, Zarad dobre vaše sreče; Naj vam bode sreča mila! Da bi v pozne dni živeli! Dobra sreča vas spremljala, Dobra sreča, lepo zdravje!
—O-
Slepčeva zahvala za dar.
(Serbska narodna.)
vala, bratec milostivi! Naj Gospod ti blagodari In velika slava Božja! Naj Gospod vam zdravje dade Ino milost vaši duši; Lepa sreča naj vas spremlja Na potvanju in na domu, V černi gori in na morju Od mladosti do starosti. Veselite se v mladosti, Naj ko žarko solnce sije, Naj desnica vaša cvete; Naj se roka vam posveti, S ktero ste me darovali; Naj dušica raj dospejo, Naj počiva v svetem raju, Naj uživa rajsko slavo Do vesolne Božje sodbe!
Ko inerliča vzdignejo.
(Serbska narodna.)
am, o ban, si se napotil? Ali k belem' samostanu Kjer ležijo naši mertvi? Ali jaz se močno bojim, Da nazaj te več ne bode: To so pota nedohodne! To le prosim te v žalosti, Da ti ondi ne ostaneš, Da pozdraviš naše mertve , Ktere tje smo mi spremili; Po resnici jim povedaj, Da smo jadni, neveseli, Ker na nas so pozabili, Svojo hišo zapustili, Za nas druge ne prašaje.
—o—
Pri grobu.
(Serbska narodna.)
'edaj hočeš ti ločiti Se od bele luči sveta, Od eerkovne te gospode? Naj bo, ban, pa ne pozabi Deti roko na bareto, Zahvaliti se gospodi, Tej gospodi svete cerkve, Ktera zate Boga prosi; In ostalim bratom svojim, Kteri so se potrudili, Te plakaje sem spremili.
V	žalosti te to še prosim, Ah, za naše ljube mertve! Kedar, ban, ti tje dospeješ, Jih ne hoti pozabiti.
V	žalosti te to še prosim, Ah, za naše ljube mertve! Ne zaderžuj jih z besedo, Ampak spremljaj k nam inerliče, Da se željno objamemo,
Gorkc solze usušimo.
Nad grobom.
(Serbska narodna.)
e-li to so tvoji dvori! Tako ozki, tako tesni, In brez duri in brez oken t Kako bodeš se obračal, Nimaš sveče, nimaš straže In izbrane ne družine, Brez gospode zbora polne, Brez ljubezni, brez ponudber Brez dobrote drugo vsake? Pa pomagal Bog ti bode, Ino najdel tam boš milost: Čudni venee roda svoga, Najdel otca, najdel majkor Najdel mile brate svoje, Ki te bodo pričakali, Te na poti srečevali Ino željno objemali, Si-li truden? te prašali, In te bodo posadili Na prestole svoje zlato, In prinesli bodo tebi Polno kupo hladne vode, Ino v drugi rujna vina, Ino v tretji vsih kreposti, Da govoril boš jim lepše T Odgovarjal na vprašanja.
Prekleta trepetlika.
(Serbska narodna.)
or na gori na visoci Zidanih je mnogo gradov, Zidana je sveta cerkev. V njej pojeta dva svetnika: Sveti Peter in Nikola; Odpevate njima sestri Angelija in Marija; Božja majka jih posluša; Vsaka stvar je obmolknila, In po gori vsako drevo, Ne obmolkne trepetlika, Le trepeče trepetlika; Razjezi se Božja mati: „Vse drevesa naj rodijo, „Trepetlika naj ne rodi, „Trepetlika naj trepeče „V sredi leta in brez vetra.
—O
Hudobni sinovi.
(Serbska narodna.)
■ESivi majka devet milih sinov sS preslico in pridno svojo roko. v Vsih devet je oženila majka, In ko jih je oženila majka, Pa sinovi govorijo majci: „Naša majka je sramota naša; ,,Da bi proč šla stara naša majka, ,,Bi pobrala se v zeleno goro, ,,E, da bi jo kaka zver požerla!" To začuje mila stara majka, Pa storilo se ji je inako, Vzame v roko palico in ide, In odide na zeleno goro; In nobeden noče za njo iti, Clo nobeden, le dva mlada vnukar „Verni nam se stara naša majka!" Noče majka se na dom verniti; Sreča majko sveti Dimitrija, Pa besedi sveti Dimitrija: „Hodi nazaj, mila stara majka!" Stara majka svetnika uboga; Kedar ona se na dom poverne, Doma najde devet milih sinov, Devet sinov devet terdih kamnov, Devet snašic devet merzlili pažev, Dva unuka, dva goloba zlata, Letata od paža pa do paža.

Žalostna tkavka Janja.
(Scrbska narodna.)
kala je Janja platno prebelo, Solze debele lila na platno , Zlato rumeno v solzah močila; Pridejo k Janji drage sestrice, Pridejo k Janji in govorijo: „Sestra, kaj liješ solze na platno? „Zlato rumeno v solzah namakaš? Janja sestricam tiho besedi: „Danes je,steklo leto deveto, „Kar jaz Čurina bolnega skrivam: „Z dnevom boluje, z nočjo vojuje, „Vselej prinese krilo kervavo, „Z nočjo ga perem, z dnevom ga sušim „Kaj pa mi jadni danes prinese! „Ronja pripelje černega meni, „Pa na tem konju sedlo vojnisko, „In na tem sedlu roko junaško, „Ino v tej roci kito dekliško; „Pa je ta konjček moga očeta, „Mojega brata Pavla desnica, „Kita dekliška Jelice sestre; „Toraj jaz lijem solze na platno, „Zlato rumeno v solzah namakam." ! ■' 1 '
Jelen in Vila.
(Serbska narodna.)
I
jjJeIen pase po zagorju travo, p Danes pase, jutrodau boluje, In britko po juternem zdihuje. Praša njega na gorici Vila: „0 jelenče, gozdno gorsko zverče! Kaka tuga je zadela tebe, Da ko paseš po zagorju travo, Danes paseš, jutrodan boluješ, In britko po juternem zdihuješ?" Jelen Vili govori na tihem: „Sestra moja, na gorici Vila! Jaz sem imel svojo košutico, Pa za goro šla je na vodico, Sla je, ali ni se več vernila; Ali kje je pot zgrešila ona , Ali so jo ustrelili lovci, Ali pa je mene zapustila, Poiskala druzega jelena. Ako kje je pot zgrešila ona, Da bi Bog dal, da me skoraj najde! Ako so jo ustrelili lovci, Bog naj dade lovcom mojo srečo! Ako šla je za jelenom družim , Bog daj, da jo ustrelijo lovci!"
Asan-Aginica.
(Serbska narodna.)
aj se beli na zeleni gori?
Ali snegi, ali labudovi?
Da so snegi, bili bi skopneli,
Labudovi bili odleteli;
Niso snegi, niso labudovi,
Ampak šotor Age-Asan-age,
On boluje za strupeno rano,
Strežete mu mati in sestrica,
Ali ženka mu od stida neče.
Ko mu bilo je po ranah bolje,
Pa poroča zvesti svoji ženki:
„Ti ne čakaj mene v belem dvora
V belem dvoru, ne med rodom mojim."
Ko je ženka razumela govor,
Pa je tužna to premišljevala.
Vstane jeka od konjiča na dvoru,
Da po oknih zazvonijo šipe,
In pobegne Asan-Aginica,
Za njo teče milih hčerk dvojica:
„Verni k nam se, mila mati naša!
Ni to otec Aga-Asan-aga, ^
Ampak ujec Pintorovič Veže."
Se poverne Asan-Aginica, Se obeša bratu okoTj vrata: „0 moj bratec! velike sramote! Od petero detet me odganja!" Ve ze molči, nič ji on ne reče, Ampak seže v sviljene žepove, In pod& ji pismo oprostensko, Da se vdž, mu, komur ji je drago, Da se verne k mili svoji majki.
Kedar ona je prebrala pismo, Dvoje sinov poljubila v čelo, Ino dvoje hčerk v rudeče lice; Pa od sinka malega v zibelki Se mi tuzna ločiti ne more. Prime bratec jo za belo roko, S silo loči jo od zibeli sinka, In jo verže k sebi na konjiča Ter odjaha s sestro k belim dvorom.
Malo časa bila je na domu, Malo časa, do nedelje perve, Dobra ženka in iz hiše dobre; Dobre ženke izčejo povsodi, Ali naj bolj Imoski kadia.
Ona milo prosi svoga brata: „Oj za Boga, moj premili bratec! Ne me dati, ne udati, bratec! Da ne poči tužno moje serce, Kedar vidim sirotice svoje." Ali Veže se je ne usmili, Ampak da jo Imoskemu kadji.
Prosi brata svoga Aginica, Da napiše beli list papirja, Da ga pošlje Imoskemu kadji: „Aginiea te pozdravlja lepo, Ino v listu tebe lepo prosi: Kedar zbereš v svate vso gospodo, Da prineseš zagrinjalo za-njo, Da ne vidi sirotice svoje, Kedar ide mimo dvora age." Kedar kadji pride belo pismo, Pa poklice vso gospodo v svate, Svate zbere , ide po nevesto; Srečno svati prišli do neveste, Ino zdravi ž njo so se vernili.
Ko so bili poleg dvora age, Jo ugleda dvoje hčerk skoz okno, In naprot ji sinkov dvoje teče, Tako mili majki govorita: _ ,,Verni k nam se, mila naša majka! Da mi tebi damo južinati." Ko to čula Asan-Aginica, Starašini svatov govorila: „V Bogu bratec, starašina svatov! Poleg dvora konje mi ustavi, Da darujem sirotice svoje. Poleg dvora vstavili so konje. Lepo svoje deteta daruje: Vsacem' sinku pozlačene čižme, Vsaki hčerki pisano obleko, Ino sinku malemu v zibeli, Njemu dade svil j eno halj ino.
Ko to vidi Aga-Asan-aga, Pa pokliče oba sinka svoja: „Pojta k meni sem, sirotka moja! Kedar neče vsmiliti se vaju Vaša majka, seree okamnelo!" Ko to čuje Asan-Aginiea, Z belim licom treši na žemljico, Na žemljici popusti dušico Od britkosti gledajoč sirotke.
Carica Milica in Vladeta vojvoda.
(Serbska narodna-)
Jeta tužna carica Milica j"Pod Kruševcom se pod belim gradom, Z njo se šeta milih hčer dvojica: Vukosava in prelepa Mara; K njim prijezdi Vladeta vojvoda Na doratu, na konjiču dobrem, Vladeta je konjiča oznojil, Ino v belo peno ga oblekel. Praša njega carica Milica: „0j za Boga, kneževi vojvoda! Kaj si tako konjiča oznojil? Ali prideš od Kosova polja? Nisi vidil čestitega kneza, Mojega in tvojega gospoda?" Odgovarja Vladeta vojvoda: „Oj za Boga, carica Milica! Pridem tužni od Kosova polja, Nisem vidil čestitega kneza, Ampak vidil kneževo zelenko, Po Kosovem tirajo jo Turci, J Knez pa, mislim, da je že poginil." Ko to čuje carica Milica, Vdr6 se solze ji po belem licu, Pa še praša Vladeta vojvoda:
„Še povej mi, kneževi vojvoda : Nisi vidil devet Jugovičev Ino ž njimi starega Bogdana, Kedar bil si na Kosovem ravnem?" Odgovarja Vladeta vojvoda: „Jaz sem vidil devet Jugovičev Ino ž njimi starega Bogdana, Ko sem hodil po Kosovem ravnem: Bili vsi so na Kosovem polju, Roke imeli do rame kervave In zelene meče do ročnika; Ali roke so se jim sklenile, Sekajočim Turke po Kosovem." Se ga praša carica Milica: „Stoj, počakaj, kneževi vojvoda! Nisi vidil obeh zetov mojih: Brankoviča, Miloš-Obiliča?" Odgovarja Vladeta vojvoda: „Ko sem hodil skoz Kosovo ravno, Jaz sem vidil Miloš-Obiliča: On je stal še na Kosovem polju, Stal naslonjen je na bojno koplje, Pa prelomi se mu bojno koplje, Ino nanj se zaženejo Turci, Sadaj, mislim, da je že poginil; Nisem vidil Vuka Brankoviča, Nisem vidil, da ga Bog ne vidi! On izdal je čestitega kneza, Mojega in tvojega gospoda!
—sCt~
Konjič e k.
(Češka narodna.)
a.o bi jaz vedla, ? Čigav je konjiček, r Njemu nažela Bi trave zelene.
Ko bi jaz vedla , Da konjček je Jankov, Dala bi podkve Mu zlate pribiti.
Ko bi jaz vedla, Da Milko ga jaha, Bi mu nažela Zelenega graha.

Nad tem pustim lesom.
(Ceska narodna.)
?ad tem pustim lesom, ?Je veselje moje, Daleč tje je daleč! Spokajte se skale, Zravnite se doli, Nagnite se lesi, Da z očesom vidim, Da ugledam kočo, Kjer je radost moja.
Žalost.
(Ceska narodna.)
Svezdica ti temna! 5"Ko za solze znala, Ko bi seree imela, Zvezdica ti zlata! Kako bi jokala! Z mano bi jokala, Celo noč plakala, Da za zlato doto Pustil je siroto, Jo zapustil Milko.
Sramožljivost.
(Ceska narodna.)
deklica, ki sramožljiva je, 3 Daleč proč mladenču vogne se ^Kedar se ne more vogniti, Kakor roža v lice zarudi.
Tako, ki pošten mladeneč je, Tudi deklicam umika se; Ko ga deklica nagovori, Si klobuk pomakne na oči.
—O—
Roža.
(Češka.)
J gaju roža zacvetela Je o blesku zore; Če jo vtergati Alenka, Pa do nje ne more.
Stega se po krasni roži, Ker jo roža mika, Pa zaplete se med ternje Ternje pa jo vpika.
Uči se iz tega, dekle! Roža rujne zarje, Uči se od ostra ternja: Kak se roža varje.
-O—
Nova in stara kopa.
(Češka.)
Sovo naložena slamnata kopica 3Čez kopice druge napihuje lica, 5Zasramuje kope stare, poležane, Nizke, vele in na eno stran ugnane. Pa potegne strašna burja čez planjavo In odterga bahajoči kopi glavo. Govore ji kope stare, poležane, Nizke, vele in na eno stran ugnane: „Vidiš, sestra naša! Bog ga ponižuje, Kdor prevzetno svoje starše zaničuje."

Prognani,
(Ruska narodna.)
e razjezil otec je nad sinkom, ■£§>Mu velel se spred oči pobrati, v Zapustiti rojstni dom in iti
V	tuje kraje, njemu nepoznane. Pripeljala starša sestra konja, Srednja sestra mu prinesla sedlo, In najmlajša dala mu je bičič , Podajaje bičič zaplakala, Plačeč njemu tako govorila:
,,Bratec, ah, po rojstvu mili bratec! Kdaj domu se, bratec! vernil bodeš?" ,,Sestra, ah, po rojstvu mila sestra!
V	zelenečem vertu moga otca Ti ugledaš staro suho jablan, Kedar bode stala v belem cvetju, Takrat vernil bom na dom se, sestra! Pojezit se z otcem, rojstnim otcem; Po samoti klatil bom mladeneč. Nimam saboj jakega tovarša, Nimam saboj milega prijatlja, Nimam sluge zvestega so sabo. Tedaj bode dobri konj — tovarš moj, Lok napeti — verni moj prijatelj , Sluge moji — kaljene pušice.
Sam ne idem, kamor jih pošiljam.
-O-
Junak v ječi.
(Ruska narodna.)
/lizo zelene dobrave i Se preteka bistra reka, Spodriva sterme brege, Rumeni vrniva pesek In koče saboj nosi. Na eni koči slavec Prepeva tožno pesem: „Nikjer ne morem gnjezda stavit' Da izvodim otročiče." — Žaluje hraber junoš; Žaluje v temni ječi, Spominja se na dom očetov: ,,Ne bom več prišel, jaz ubogi, Na mili dom očetov, Ne bom več vidil otca, mater, Ne bom več vidil rodovine svoje, Ne miloval več mlade ženke, Ne objemal malih detek: Ukaz mi prišel dobremu junaku, Da moram položiti glavo V tej revni, temni ječi.
Junak.
(Ruska narodna.)
adla je na morje gosta megla In britkoba zla v pogumno seree, Neče vstati megla s sinja morja, Ne britkoba popustiti serca.
Ne blešči se zvezda v širem polju, Sveti ondi se le majhen ogenj, In postljana k ognju je priproga, Na priprogi leži hraber junak, Platno stiska na globoko rano, Zaderžuje vročo mlado kervco. Jak konjiček stoji poleg njega, Koplje vlažno zemljo sv6m kopitom, Ko bi hotel govoriti njemu: „Vsedi name se, na svoga slugo, Da domu te nesem mladi junak, K materi in otcu, k tv6mu rodu, K detkom malim, k mladi tvoji ženki." Kako hrabri, jaki junak zdihal Kako njemu persa se dvigujo! In omahne njemu krepka roka, Smertna rana se odpre njegova, Lije vroča kerv iz nje v potoku.
Spregovarja konju mladi junak: Ah, konjiček, zvesti moj konjiček Ti tovarš si britke moje osode, Pojdi, oznani mladi moji vdovi, Da zaročil sem se z drugo ženo, Da za doto vzel sem širo polje, Da zvezala naj' je ostra sablja, Vlegla v postijo kaljena pušica.
Prijateljstvo.
(Poleg Herderja )
akor dopoldanska senca Je prijateljstvo hudobnih; Vsako uro se pomanjša. Pa prijateljstvo pobožnih Ease kot večerna senca, Da življenja solnee vgasne.
-O
Obraz iz tartara.
(Poleg nemškega.)
>nj! kot morja hram, valov tulenje, 'Kot umirajočega potoka jok, Tam hrupi globoko, teško mrenje, Tugovanje, stok.
Muka, beda, Groza jim obraze zjeda, V žrelo obupa se tope; Votle njih oči — pogledi Po mertvaški reki bledi Plašno v večno noč stermS.
Praša hrumni val žveplene reke, Kdaj da vendar konec bo? — Večnost pne perotnico na veke, Zmela je Saturn ovo kos6.
-O—
Graničar.
(Poleg nemškega.)
a straži tiho gor in dol Koraka graničar, Ne sliši nič, ne vidi nič, Ko bil bi mertva stvar.
Že mnogo božjih let se ni Ne smejal, ne solzil, Ko mu seree iz jekla bi, Obraz iz kamna bil.
Mu sablja, puška dan na dan
Se v solncu lesketA, Jermena kakor saje sta Na lik počernjena.
Njegove berke vihane, Nikjer mu para ni, Oko pa mu stermi in mre In lice mu bledi.
Pred desetemi leti je Cvetelo lice še, Oko se bistro bliskalo, Ki zdaj stermi in mre. —
Nad dolom s puško svitlo je Na straži takrat stal,
V	dolino tiho oziral se, Kjer cvetje otrok je bral.
V	dolini mor ljudi kosi S kos6 nevsmiljeno,
V	dolini, kjer zapustil je Premilo mamico.
Ne ve, če zdrava, živa je, Če grob jo krije že, Saj gor nobeden ne, Nobeden dol ne sme.
V	temotni noči graničar Na straži tu stoji, Ozira se v dolino dol In serce ga boli.
Pa bolj boli še mamico, Prestaro mamico, Nič več prestati sami ni, Serce je pretežk6.
Saj mora zvediti o njem: Kak6 in kje in kaj ?
V	obličje mora viditi, Objeti sina saj.
In v temni noči pleza gor: „0 Bog! dovoli mi, Da čujem iz njegovih ust Le dve besedici!"
Udarja grom, užiga blisk , Straš&n vihar buči, Poti se vroče čelo ji, Koleno se šibi.
Dospe višino mamica: ,,Kdo si?" — čuvaj kriči; Pa zdajci sape zmanjka ji, Ne vč, kaj se godi.
In zopet krik doni: „Kdo si?" Besedo ji zaprfe, Če tudi sina stražnika Spoznala dobro je.
Že v tretje: „Kdo si?" zagerml Na straži graničar, Prepozno je glasiti se, Iz puške bluje žar.
Nabija stražnik risanco, „Ti skupil si!" renče, Med tem pa jame v persih mu Umirati serce.
Kako je to, on sam ne ve, Krivice ni si svest, Je spolnil stražniško dolžnost, Ni delal zoper vest.
In luna zmed oblakov kop Obličje pomoli: „Kdo bil je, ki si zderznil je Tu gor priplezati?"
In kakor kamen ostermi, Ko blizo se poda, Ker tu leži prestreljena Njegova mamica. —
Od tod se ni še graničar Ne smejal, ne solzil, Ko mu serce iz jekla bi, Obraz iz kamna bil.
Zatoraj lice mu bledi, Stermi in mre ok6, Ker vedno vidi pred očmi Kervavo mamico.
-O-
Pevčeva kletev.
(Poleg Uhlonda.)
isoko na poberdju prekrasen grad je stal, 'V morji zelene vode, čez plan in breg sijal, In krog in krog so krasni ga verti venčali, Po njili studenci vreli v bleščobi mavrični.
Šopiril v njem se kralj je, nezmagan, silovit, Njegovo čelo mračno, obraz je bil kamnit, Njegova misel groza, oko njegovo čert, Bodeča šiba jezik, njegovo pismo smert.
Dva žlahna pevca nekdaj namenita se v grad, Bil zlatolas je pervi, in drugi sivobrad;
V	desnici s harpo starček na čilem konjiču, Na strani stopa berhko cveteč mladeneč mu.
In sivi starček jame: ,,Pripravi se, moj sin! Zapoj naj milšo pesem iz serca globočin, Napni vse pevske žile veselja, žalosti! Dans terdo serce kralju velji omečiti."
V	stebreni gor dvorani že pevcov par stoji, Na stolu slonkostenem s kraljico kralj sedi, Kralj v blesku strašno krasnem, kot žar kervav nebS, Kraljica sladka, mila, kot luna polnočna.
ln starček koj ndari na struno sreberno, Da glasno in glasneje glasovi brenkajo; Premilo pesem peti mladeneč je začel, In starček glas povzdignil ko kor duhov bi pel.
Prepevata ljubezen, preljubljeno mlad6st, Svobodo, mož veljavo, zvestobo in svetost, Vse sladko, kar predera človeških pers okov, Kar taja žlahno seree pozemeljskih sinov.
Trop dvornikov v okrogu zasrambe se zderži', Vojakov truma serčna pred Bogom omedli; Kraljici seree rahlo o radosti igri, Znad pers podari nežno cvetico pevcoma,
„Mi ljud sta zapeljala, še ženo hočeta?" Zavpije kralj togotni, od jeze trepeti,
V	mladenča meč zažene, vsadi mu v seree se, Namesti zlatih pesem pa kri iz njega vre.
Ta zgodba poslušavce kot vihra razpodi,
V	naročju^ mojstra svoga zatisne fant oči,
On s plaščem svom ogerne, na konja dene ga, Po konci ga priveze, iz grada se podi.
Pa pred visoke vrata ustopi starček se, Na srebrosvitlo harpo mladenča se ozre, Na marmorovem stebru molče jo razdrobi, In dvigne glas, da strašno skoz grad in vert zveni:
,,Gorje ti, grad oholi! glas sladke strune naj
V	dvoranah tvojih svitlih utihne vekomaj,
Le jok in stok naj čuje v prostorih tvojih se, Da v prah in razvaline osveta te podre!
Gorje vam, cvetni verti kervavega gradu! Merliča tega bledi obraz vam kažem tu, Da vsahnete na večno, da zgine zorni kras, Da v poznih letih mertva puščava krije vas.
Gorje ti, o morivec! od pevca si preklet! Kervave slave vencov ne bo ti spletal svet, V neskončni noči tvoje ime vtonilo bo, Ko zadnji zdih mertvaški iz ust odpihnjeno!"
To starček je govoril, nebo ga čulo je: Zidovje je poderto, dvorane zrušene; En steber le še kaže gradu nekdanjo moč, Pa tudi ta že počen bo padel v prah čez noč.
In krog po cvetnih vertih goščava zdaj stoji, Drev6 ne daje sence, studenec.ne šumi; Nobena pesem kralja še ni naznanila: Pozabljeno, poderto! je kletev pevčeva.
Pesmi.
11
Vvodni sonet . Rojakom . Večer . NoiS Danici Zarji Detetu
Livada in deklica Nevesti . • Naj lepša dota Čebelar Kosec
Koža med ternjem Nuna in tica Sirota
Uzrok Žale pesmi Spomin na mladost Beg . Spomin Vera, upanje, ljubezen Cas Starec Slepec . Jetnik , Rob
Veselje in žalost Na grobih Ošabnežu Marljivim Kolednica
Stran.
Slavnemu godcu.........55
Podgorskemu ..........	56
Vodniku...........57
V	spomin frančiškanu Jukiču.......58
V	spomin Prešernu	........
O posvetovanju Prešernovega spominka .....	60
Nadgrobnica Fr. Jerišatu........62
Prepirajoče trepetliki......-	63
Vinska terta in oblaki ........64
Uzrok tertne bolezni........67
Luna in zvezde .........	69
Luni...........71
Sanj nemiloserSnega kneza.......73
Po Atilovi smerti .........	75
Sonetje...........77
Kazlične misli ..........	81
Pušice...........84
Kiošica...........86
Duhovnik Smirnyan........89
Pegam in Lambergar........92
Slovenija njegovi cesarski visokosti careviču Eudolfu o njegovem
rojstvu 21. avgusta 1858 ..............111
Prestare.
Kaj so solze..........115
Otroku v zibeli .........116
Nevesti v svarjenje ........	116
MladeniSu na piru . . . , . . . . ,	117
Zdravljica popa..........117
Zdravljica junaku . . . ......118
Zdravljica gospej .........	118
Zdravljica deklici.........119
Zdravljica prevzetnežu, ki ni niS......119
Starcu...........120
Pred Bogom bomo vsi enaki .......	120
Pred Božičem..........121
Rojstvo Kristovo.........121
Stran.
Kerščevanje Krista.........122
Bogu dopadljive dela ........	124
O začetku štirdesetdanskega posta......125
Slepec na zboru ...... ...	126
Slepčeva zahvala za dar . , , . . . .	129
Ko merliča vzdignejo ........	130
Pri grobu..........131
Nad grobom . ........	132
Prekleta trepetlika.........133,
Hudobni sinovi .........	134
Žalostna tkavka Janja . .......135
Jelen in Vila..........136
Asan-Aginica . . . . . . • , . ,	137
Carica Milica in Vladeta vojvoda . . . . . .	141
Konjiček..........143
Nad tem pustim lesom........144
Žalost ...........	145.
Sramož\jivost . . * . . . . . . ,	146
Roža...........147
Nova in stara kopa ........	118
Prognani ..........	149
Junak v ječi ..........	150
Junak ................151
Prijateljstvo..........153
Obraz iz tartara .........	154
Graničar	..........155
Pevčeva kletev.........159
Poprava.
V nekterih iztisih se je vrinil na 6. str. 10. versta od spodej pogre-Sek: „ovč ce1' ali „ovčee"; naj se popravi v „ovžice".