Slovenski
cerkveni časopis.
, ©,	f Hnbolo <5. te!ki t/ti nevpana	t H IS.
kratki premisliki
iz s. evangelija za osmo nedeljo po bin-k u š t i h. (Luk. 16, 1—9.J
. . rilika od hišnika uči, de časno premoženje ni naša last, temne nam je od Boga izročeno blago, skterim moramo pametno in umetno ravnati, ga med potrebne deliti, de si zasluge za nebesa nabiramo: naša umetnost v tem mora biti enaka umetnosti posvetnih ljudi, s ktero oni časniga dobička išejo, de si z nepravim, ne-čimurnim hlagam prave, resnične dobrote pridobimo.
Gredoč opomnimo le, de je dandanašnji na svetu resnica zlo pozabljena, de je Bog naš Gospod . in de imamo vse premoženje, vse blago in vse moči zgol od njega; ljudje vse, kar imajo, le radi svoji umetnosti in svoji moči pripisujejo, »se ubogi kmet, od hinavskih prijatlov preslepljen, verjame in terdi, de on vse preživi, in de, ko bi njega ne bilo, bi mogla gospoda kmalo od lakote poginiti: pa neumnež ne misli, de je še en gospod nad njim, kteri vse svoje stvari ohrani in preživi, de je Bog vsaeiga človeka v svoj stan postavil, de človek brez človeka, toraj tudi kmet brez gosposke in brez družili stanov ne more obstati. Mi vsi smo hišniki božji na svetu, in gorje nam če s premoženjem, ki ga nam je Bog izročil, ne bomo prav ravnali! -Daj odgovor od svojiga hiševanja,** se nam poreče, ^zakaj odslej ne boš več gospodaril."
..Gospod je krivičniga hišnika pohvalil, de je tako modro ravnal" pravi Jezus, in nam priporoči, de bodimo tako modri v duhovnih rečeh, kakor je bil ta hišnik v časnih. Ta hišnik je bil v tem, kar časno življenje zadeva, res unietin in moder, tode za dušno življenje, za Boga in za večnost mu ni bilo nič niar. Njega je le skerbelo, kako bo zdaj na svetu živel, ko mu bo hišev; nje vzeto; delati ni znal, berač biti ga je bilo sram, toraj je mogel na drugo zvijačo misliti. Kaj stori? De bi sibildrugej prijatlov pridobil, je gospodove dolžnike poklical, njih pisma goljfivo prenaredil, in se tako z novim« krivicami novim prijatlam prikupil.
Tako delajo otroci tega sveta od tistih časov do današnjiga dne. Njih namen in eilj. kteriga doseči si prizadevajo je časna sreča. vživanje slasti in veselja. Sveto pismo tako popisuje njih misli iu namene: ..Kratik in težavin je čas našiga življenja, in pri koncu človekovim ni ohladcnja. — Pridite toraj, in vživajmo dobrote, dokler so. in post režimo si z stvarmi naglo kakor v mladosti. Napolnimo se z dragim vinam in z dišavami: cvet časa naj gre memo nas. Venčajmo se z rožami, preden usahnejo, nobeniga travnika naj ne bo , prek kteriga hi naša slast ne bila šla. Nobcnimu izmed nas naj ne po-mauka naše slasti: povsod piišajmo ziiamuja veselja za seboj, zakaj to je naš del, iu to namen." (Modr. 2 V ) Tako mislijo in govore posvetni modrijani tinli naše dni, in njih posvetna modrost nhsiuji v tem . de imajo v t a s v o j n a m e n i n c i I j s v o j e o č i v e d n o u p e r t e , in de jim za vse drugo ni mar.
De bi svoj cilj in konc dosegli, rabijo pripomočke brez razločka ali so pravični ali krivični: kar njih namenu v bran stoji, temu se z vso močjo ustavljajo, ko bi tudi nar svetejsi bilo. Oblast in premoženje jim je perva stopnja do sreče in veselja : zato se pred vsim drugim h' za te reci poganjajo. Vživanju posvetne slasti nie ni bol j nasproti kakor vera in vest; zato zaničujejo in elo sovražijo vero, katolško cerkev, njene služabnike, iu od tod pride vedno kričanje po svobodi iu prostosti vere in vesti. Posvet nja ki se trudijo noč in dan. se podveržejo trudu in tcrpljciiju. ofrajo velikokrat gotov dohičik, se postavijo v nevarnost zdravja in življenja, de bi le s tem večji dohičik . večji srečo in več veselja pridobili. In ravno v tem. de so neizrečeno prek a njeni i n 11 e u t r u d e n i v iskanji in znajdvanji pripravnih pripomočkov svoj časni namen doseči, obstoji daljej njih posvetna umetnost in modrost.
Tako delajo otroci sveta od svoje strani za svoj mar, kako pa otroci luči, to je kristjanje? Kar je Jezus govoril njega dni, to tudi še zdaj velja: otroci tega sveta so modrejši, kakor ostroci luči v svojim rodu. Otroci tega sveta nas zlo osrainotč, ker veliko
vrt* store za svoj dobiček. kakor mi. Ali se nam bo lo zastonj očitalo? Trga ne, tcmuč zbuditi nas mora, de bomo une posnemali: sej nas tudi Zveličar tega opominja. Pa kako jih posnemaj m o ? Po njih namenu ne: ker je le posvetin in nečinicrn: po njih pripomočkih tudi ne, zakaj ti so hudobni in krivični. Posnemati jih moramo po njih neutrudcnim in prekanjenim prizadevanji, de z pravičnimi in svetimi pripomočki pravo srečo, ktero ne smemo nikoli spred oči spustiti. lo je pravo pohožnost na tem, in večno zveli-canje na uiiim svetu dosežemo.
Toraj . de si uniga hišnika zgled vzamemo, ker vemo, de nam bo hišcvauje kmalo vzeto, se pogosto prašajmo sami sebe: kaj hočem početi? ('as našiga življenja bo kmalo dotekel. in kmalo se poreče vsa-kimu izmed nas: ..Daj odgovor od svojiga hiševanja.-Kaj bi počeli takrat, če bi nam vest očitala, de nismo prav ravnali? de smo premoženje, duhovne in telesne darove. ki smo jih iz rok božjih prejeli, zapravljali? Takrat ne ho več mogoče delati, ne več popravljati storjenih krivic, ne več zadonašati zgubljeniga časa. ne več nabirati dobrih del in zaslužcnja za večnost. - Takrat tudi ne bo več pomagalo prositi, ali na nebeške vrata terkati, de bi se nam odperle, kakor iz prilike od nespametnih devic vidimo.
Ker bo po tem takim takrat že prepozno, in ne več mogoče si pomagati, moramo zdaj skerbeti in delati, preden smo od hiševanja Ustavljeni. Hišnik je poklical dolžnike svojiga gospoda in je vsaciga posebej prasal: »koliko si dolžan mojimu gospodu?" Storimo tudi mi tako, delajmo ob raj t sami s seboj. de zvemo koliko dolga smo prrd Koga m s svojimi gri Iti napravili. Vsak naš počutik je dolžnik, poklici/no jih v spraševanji vesti predse in prašajmo vsaciga posebej: koliko si ti mojimu gospodu dolžan?
Naš poglavitniši namen na svetu naj bo skerb. kako hi svoje dolgove poravnali in izbrisali v zakramentu svete pokore, in resnično sklenili nič več novih dolgov in krivic delati. De pa ta namen dosežemo, moramo neutrudama in skerhno rabiti potrebne pripomočke, kterih posebni so molitev. post in milošiua. Kakor otroci luči, moramo tu-.!i mi ta svoj namen vedno pred očmi imeti, in imenovani' pripomočke skerhno rabili, torej se ne smemo nikoli naveličati molitve, ne izgovarjati se posta in družili del lastniga zatajevanja, ne odlašati ubogim in potrebnim bratam pomoči deliti. Po vsi moči in neprenehama si moramo nabirati prijatle, čednosti in dobre dela, de nas bodo po naši smerti vzeli v večne prebivališa.	Potočnik.
Milo potožilo.
Pisano je : „H o m 11 daril p a s t i r j a, i n o raz s kropile se bojo ovce če de". To žalostno prerokvanje se hoče sedajne dni tudi med Slo-
venci po mnogoterih krajih ponovljati. Milo težuje sveta mati katolška cerkev in ožaluje svoje oslepljene otroke, kteri ne vejo, kaj liudiga delajo, za-ničvaje namestnike božje.
Kaj so Vam storili, Slovenci vi, Vaši dušni pastirji? Vam niso skerbno večne resnice v cerkvi in v šoli razlagali? Vas niso mlade ino stare lepo učili? — Vi jim pa zdaj ušesa zaperate, kedar Vam kaj oznaniti morajo, kar ni po Vaših posvetnih željah. Ali ne veste, de so tudi Judje ravno tako delali, ko jim je usmiljeni Jezus resnice pravil? Ako Vam resnice ne povedo, prepričajte jih; Vam pa resnico pravijo, zakaj jih ne poslušate? Ali ne veste, de Vam jih je Kristus poslal, ki govori: »Kdor vas (namestnike moje) posluša, mene posluša , kdor vas zaničuje, mene zaničuje-.
Kaj so Vam storili, Slovenci Vi, posvečeni mašniki Vaši, de jih veliko Vas tako slabo spoštuje ino se nail njimi povzdiguje od so vraž niko v s v e t e v e r e 11 a d r a ž e n i ? H ec i t e, ali Vam n iso božje službe čedno opravljali, Vam svetili zakramentov ne pridno delili? Niso Vaši duhovski očetje otrokam pervi, pa tudi bolnikam na smertni postlji poslednji dobrotniki — pomočniki tudi Vašim rajnim po smerti bili ? — Vsak delavec je pa svojiga plačila vreden, ino sv. Pavi pravi: Mašniki, kteri dobro vodijo (svoje verne ovčice), imajo dvojne časti (poslovanja ino spoznanja v plačilu) vredni deržani ( biti. zlasti pa oni, kteri delajo v besedi ino v pod-učenji. Vi pa mašnike svoje za to sovražite, ker od Vas imeti hočejo, kar jim gre. naj si bo desetina ali pa berja. Ali je prav njega čertiti, ki hoče svoje — ne Vaše imeti? Hog je mašnikam svojim to pravico dal, kakor se bere v svetim pismu. Kdor Vas uči. de ta resnična ni, on je lažnjivec in pa goljuf. Kdor pa mašnikam pravice ne da. če ne v desetini, pa v pravični rešvi, on se Koga ne boji. Delavcani zasluženo plačilo kratiti ali pa treti, je velik greli, ki v nebo vpije. Tudi mašniki svoje zaslužijo. Dajte shižabiiikam božjim kar jim gre, dajte z dobrim sercam, bo pa tudi Vam Kog dal: saj je Kristus djal: »Kar ste enimu mojih storili, ste meni storili1".
Kaj so Vam storili žaliga, Slovenci Vi. Vaši duhovski očetje? Vam niso neprenehama dobre svete dajali ? Vas niso po svoji moči škode varovali? Vam niso skerbeli za Vašo pravo časno ino večno srečo? Vi se pa ravno zdaj svojih očetov zogibate*, ker Vam je modrih svetvavcov ino pa zvestih prijatelov nar več potreba, de bi si nove sreče, ki se Vam kaže ino obeča, v svojo nesrečo ne preminili. Glejte, Slovenci, na bervi smo, iz stariga v novo črez nevarne globočine gremo. Veliko jih bo na sredi omahnilo ino vtonilo. Potreba Vam je prijatela, de Vam roko poda. Imate jih si-
cer veliko, ki Vam roke podajajo, kteri so Vas poprej kleli in zaničevali, zdaj Vas pa hvalijo ino se Vam sladkajo. Glejte, de Vas ne goljfajo, kakor so Vas prepogosto goljfali poprej. Varite se posvetnih sleparjev, de ne bodo oslepili tudi Vas. Ako slepee slepca vodi, v jamo padetaobdva. Prava luč le od zgoraj pride, ne iz tiga sveta, kdor nima vere, nima Boga. tudi Vam zvest prijatel ni bil in ne bo.
Poglejte bogaboječe Tirolee, kako zvesto se v sedajnih nevarnih časih svojih dušnih pastirjev deržijo, de jih sovražniki ne razkrope, Vi Slovenci pa svoje pastirje zapušatc in Vam ni mar za njihovo čast? Vidite kako katolški \emci svoje fajmoštre ino škofe v veliki zbor pošiljajo, ker se nove pravice ne le za desetino ino kazen, ampak za sveto cerkev ino za šolo stavijo, de govorijo ino sodijo kar je prav Bogii ino pravičnim ljudem. Vi Slovenci pa po enih krajih svojih duhovskili še blizo viditi nočete, kedar može odberati, ktere za svoje besednike pošljete, de bojo nove pravice dajali ! Vam se velikousten kmet bolj moder zdi, ki Vam obeta, de bo vse dal, kakor pa učeniki, ktere Vam je Bog dal. Vi sladkim besedunam v gosposki suknji raji verjamete, kakor pa oznanovavcam večne resnice! Ubogo ljudstvo, ki zapeljano ino gerdo nalegano tako ravnaš; varji se de te ne bo prepozno serce bolelo, ino te červ neusmiljeno grizel, kedar tebi pomagati više ne bo!
Slovensko ljudstvo, kaj te je tako omamilo, de jih sovražiš, ki tebe ljubijo, ino ljubiš one, ki te pogosto le sovražijo? —- Sovražen človek je to storil. Ljudje spijo nove sreče pijani, sovražnik pa bedi, ino med pšenico gerdo, škodlivo ljuljko seje. Bilo si dozdaj lepo čisto polje prave katolške, samo izvcličanske vere, snedi krivoverstva per nas rastlo ni. Skerbni namestniki božji so sjali ino polivali , Bog je dobrimu svojo rast dajal. Zdaj pa zdraviga nauka ne terpiš, ako tvojim posvetnim željam ne ustreže, ino si po svojih željah učenikc in besednike izberaš, kteri tvoje ušesa gladijo ino te od resnice ino pravice odvračajo. Glej, ta je ravna pot pravo vero zgubiti. ..Kaj pa človeku pomaga , naj si ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi'?** Bojo prišli žalostni časi, in tvojih sedajnih besednikov med tabo ne bo. Tistikrat se boš oziralo ubogo ljudstvo po svojih dobrih pastirjih, ktere zdaj zaničuješ, oni pa tebe v nesreči zapustili ne bojo, kakor jih ti v svoji sreči zapušaš. Dober pastir da življenje za svoje ovči>e, le slepe ovce zapušajo svojiga pastirja.	L j u b o m i r.
Iversanski nauk od nekeršanskih bukuv.
(Dalje.)
9. Kako se je pa skodlirih kniy varovati?
Bukuv nikolj kupiti, kterih ne poznaš.
Imena čedne, tudi svete imena imajo: pa pod rožoj imena strupna kača leži. Otroka ne boš v štacuno pošiljal, kteri blaga ne požna, ampak za-stopniga moža al ženo. Pokaj bi pa tudi za bukve dnarje polrošal, kterih še nisi bral. —
Prašaj, poprej kakor kupiš svojiga spovednika, ali domačiga fajmoštra. ali bi bukve kupila vredne bile? Vselej bolje manj knig— pa za toliko boljših imeti, kakor knižnic preveč, ha>na pa malo. Le čerstvo zerno •— plev ne kupiij! \e druži se takim, ki so slabim bukvam prijatli. Kdor se žganja napije, žganje že daleč iz njega halda. Kdor se slabih bukuv nažre, iz takiga ravno tako nevera, bogokletje, klafanje ino svetili čednost zaničevanje očitno gre. Kdor se pa z smolo peča. njega se smola prime. — Xe hodi v hišo. kjer škodlivc bukve al novinc bero. Take hiše so nevarrn-j ko k... hiše. Likebi, ki žganje tabernajo, so slabi, gerdi ljudje; per njih ljudje pamet in zdravje za-pijajo. Kcrčmar, kteri vino z žveplam kadi ino z svinčanim sladkorjam slad i, je skrivni človekomor: on svoje pivce po malim ob življenje deva. bnz de bi oni vedli. Oštir, ki nesramne kelnarce ima. ino z njimi razberzdane možuiic mika. je pekla ključar; njegov a hiša je peklenska lopa. gjnezdo nar hujši pregrehe. — .še hujši je gospodar, naj bo gospod ali kmet, ki ljudem slabe knige ali pa bogatajske novine.daja: per njem se duše morijo. Takim velja, kar Jezus pravi: ..Gorje človeku, po k ter; m pohujšanje pride; bolje bi za njega bilo, d e b i s e mu mlinski k a m e n na v r a t obesi I, ino on v globočine morja potopil.** — Si ti kake zapeljiv e bukve bral. ali pa brati poslušal. se moraš tiga greha izpovedati, poprej ko mogoče. Gerdo branje (citanje) je dušni strup. .\ko pa kaj strupniga poješ , hiti de iz selo spraviš . poprej ko se. ti v kerv zajde : lehko bi bila tvoja smert. Ilujiga strupa ni, kakor je zmota za uui, ino str;ist za našo voljo. Zmota ino strast ste pa dušni mišcnci z sladkimi besedami nastavljene. .Muham naslavljajo mušenco, slabo branje pa muhastim ijiidcm. \e letaj blizo, ino ne pečaj se z tako omotico. Sveta mati katolška cerkev je v svojim Tridentinskim zboru nekeršanske knige brati prepovedala.
(Konec na^lčilje.)
Nauki,
ktere je dal sv. Ludovik, francozki kralj s v o j i m u p c r v i m u sinu F i I i p u.
Opomin. Med Svetniki, ktere je sv. Franeišk Salezjan z sosebnim spoštovanjem častil, kakor se na več mestih n jogo ve Filolejc bere, j«- sosehno sv. Ludovik, fraseozki kralj. Njegova svetost se j«- toliko cenila, de je že v 27. letu po svoji smerti, namreč v letu 1297 od sv. Očeta papeža llonifa-
cija VIII. Svetnikam prištet bil. Sad nj?goviga mo-driga vladanja je francozka dežela še dolgo po njegovi smerti vživala. Ko bi se le bili vsi njegovi nasledniki na tanko po njegovih zgledih ravnali, franeozka dežela bi si ne bila nikdar toliko britkost skusila, kot si jih je! Lepi spomin od tega svetiga kralja se ima pa dandanašnji ves keršanski svet, namreč naslednje nauke, ki so verli zaklad za vsako keršansko serce. Ko bi si jih le vsak prav globoko v sercc vtisnil, sosebno pa možje vsake keršanskc srenje, kterim je od 15. sušca sem toliko pravice za občno obravnavanje od svetliga cesarja sporočene!
1.	31 oj sin, prizadevaj si pred vsim in čez vse, de ljubiš lioga: ker nihče ne bo zveličan, drugači de Boga ljubi.
2.	Glej, de nikdar v kak smertni greli ne privoliš, temuč de boš vedno voljin, raji vsaktero mučenje prenesti, ko tako kaj liudiga dopcrncsti.
il. Ko te kaj tezavniga zadene, prenesi z mirnim duliam, ter misli, dc si to zaslužil, tako ti bo težava v obiti dobiček.
4.	Kadar se ti d«»bro godi, daj v vsej ponižnosti hvalo llogu, de te ne bo to povzdignilo ter spridilo . kar bi te bilo imelo storiti boljšiga.
5.	Prav pogosto se spovej svojih grehov, in si zberi za to modre spovednike, de ti bodo znali kazati in te učiti, kaj dc ti gre storiti, in česa se varvati: pred njimi pa se vselej tako nosi, de si bojo upali, te iz serca posvariti, in ti tvoje grehe naznaniti.	,
0. Svoje vsakdanje molitve opravljaj vse pobožno: odganjaj od sebe, ko moliš, prazne in ne-čimurne misli, ne oziraj se okolj sebe: temuč moli Boga z ostmi in v svetim premišljevanji z sercam, in to sosebno pri sveti maši po povzdigovanji.
7. Bodi ubogim in revnim usmiljen in Ijudomil, in jim pomagaj, kolikor premoreš.
N. t/c ti kaj serce teži, odkrij hitro speved-niku. ali kakimu dohrimu možu. To bo storilo, de boš ložije prenesel.
9. Skcrbi, »le bodo tisti, z kterimi se pečaš in prijazniš, dobri in pošteni ljudje, naj si bojo duhovskiga ali posvetniga stanu: in z takimi se rad kaj pogovori. Hudobnih in spačenih tovaršije se pa pridtoi izogibaj.
I O. Pridige in pogovore od Boga, z veseljem poslušaj, za priprošnje in svete odpustke si z vso skerbjo prizadevaj.
11.	Ljubi vse dobro, sovraži vse hudo.
12.	Kjerkoli se znajdeš, se nihče naj ne pod-stopi, vpričo tebe kaj takiga govoriti, kar napeljava v smertni greli, ali kar dobro ime bližnjiga manjša, pa tudi sam nikdar od koga kaj slabiga ne govori z namenam. obreči ga.
13.	Nikdar ne perpusti, de bi se vpričo tebe
slabo govorilo od Boga ali njegovih svetnikov, in ko bi se zgodilo, naj ne odide brez kazni.
14.	Pogosto zahvali Boga za vse darove, ki ti jih je podelil, tako boš vreden znajden čedalje popolniši dobrote od njega prejeti.
15.	Ko sodnik bodi resničen intenek, in spoznavaj pravico do podložnih po tem, kakor postave kažejo, de se ne ganeš ne na desno ne na levo; tožb ubogih ne zametuj, dokler resnica na dan ne pride.
16.	Ako ima kdo zoper tebe kako pritožbo stoj tudi ti sam sebi nasprot, dokler nH ves gotov, na kteri strani de je resnica. To bo storilo, de se tvoji svctovavci ne bodo bali, pravičnih sodb sklepati.
17.	Ako bi našel v svojim premoženji kako ptuje blago, in ko bi ga tudi bil dobil od svojih prednikov, ga brez odloga poverni, komur po pravici grč. C'c pa stvar ni za gotovo spričana, skcrbi, de modri možje brez pomude preišejo, kaj je prav: za to si namreč moraš narveč prizadevati, de bodo vsi, ki so pod tvojo oblastjo, mir in pravico vži-vali, sosebno pa duhovni ino mašniki. Zakaj to imam od svojih prednikov, de seje Filip predobri kralj, od kteriga naša žlahta izhaja, tega vselej zvesto deržal.
18.	Stariše spoštuj, in njih zapoved nikdar ne zaničuj.
19.	Cerkvenih služb nikar ne podeli drugim, ko le v resnici vrednim, in kteri še take službe nimajo, in to vselej po svetu poštenih mož.
20.	Vojske ne vzdigni nad nikogar, sosebno pa nad kakiga kristjana ne, dokler se nisi dolgo posvetoval. Ako te sila permora, vojsko peljati, ne pripusti nikakor, de bi se cerkvi ali nedolžnimu komu kaka škoda zgodila.
21.	Ako se vzdigne nad tebe ali tvoje podložne kak raspor ali vojska, si perzadevaj. kolikor moreš, de je utolažiš in potlačiš.
22.	Glej, de se z dobrimi sodniki ino gospo— skami preskerbiš, in skerbno na nje gledaj, kako de se nosijo, tudi ne pozabi, se na djanje svojih domačih povzreti.
23.	Pregreham se možko vstavljaj, gerdo oj-stro prepoveduj, novim veram in krivoverstvu glavo , to je začetek presekuj.
24.	Bodi vedno ves vdan z svetim spoštovanjem Bimski cerkvi in njenimu Papežu; ravno tako se svojimu duhovnimu vodniku (spovednikuj vselej ves pokom skaži.
25.	Skcrbi, de v tvojih stroških ne bo nobene potrate, de bojo zmerno in po pameti obravnani.
26.	II koncu te opominjam ino zarotim, sin moj, ako se zgodi, de pred tebo iz tega sveta odrinem: skcrbi, de se po celim francoskim kraljestvu molitve ino daritve svete maše za mojo dušo oprav-
Jjajo. In kar boš še verb tega dobriga storil, te prosim, de mi od vsih svojih dobrih del mervico pervošiš.
27. In k poslednjima, preljubi moj sin, karkoli zamore dobrotljiv in dober oče svojimu sinu želeti, to jaz tebi želim. Presveta Trojica ino vsi ljubi Svetniki naj te varjejo vsega hudiga; ljubi Bog ti podeli svojo pomoč, vselej prav ravnati in njegovo sveto voljo izpolnovati, de bo tako On po tebi česen , in midva po tem življenji per njem združena biti, ter ga vživati in hvaliti zasluživa neskončne veke. Amen.	31. Stojan.
Ostanki malikvavske vere starih SIo-veneov.
(Dalje.)
Z vero v dobro in hude bogove je bila per malikvavcih sklenjena misel, de se z marsikterimi nenaturnimi in nenavadnimi pomočki zamore kaj doseči, zlasti kaj hudiga napeljati ali odverniti, kar se sploh copernija imenuje; tudi so imeli veliko zaupanje na nektere posebne navade in znamnja, kakor de bi se po njih kaj prihodnjiga izvediti za-moglo, kar se vedeževanje pravi. Tudi stari Slovnici so copcrnike in vedežo veliko čislali; njih malikvavski farji so se več ali manj z copernijo pečali, in marsiktere modre žene so se vedežke delale. Ni čudo, de so ncvcrci takih reči se z toliko vito poprijeli: zakaj vsi njih bogovi so bili na eni strani le stvarjene reči, se jim je tedej lahko tudi z takimi moglo blizo priti: ker so si vso božjo moč v soncu, zvezdah, zemlji mislili, so se iz gledanja na te tudi prihodnje reči brati mogle znati. Na drugi strani pa je Satan v nevernikih z veči oblastjo gospodoval, je tedej tudi skerb imel ljudi slepiti, in z mnogimi znamnji motiti, znal je tudi semtertje kaj posebniga pokazati, de bi svoje kra-Iiesh 'o bolj uterdil. Služabniki malikov pa so tudi svoj velik dobičik imeli, ako so ljudi v praznili verah zapletene deržali.
Poglejmo, koliko se taciga še zdaj na svetu najde. Kakor je per marsikterim zlegu le misel, de pride od hudobne moči, tako je tudi daljej sodba, de se le z tako močjo prežene. Hude ure in tako-sne nesreče nekteri ne preganjajo z molitvijo, z cerkvenimi žegni, temuč hočejo, de bi se zagovorila, ali taki žegni nasprot rabili, kterih cerkev ne pozna. Za bolezin per človeku, per živini je spet le zagovarjanje, posebno (pa zoper cerkveno postavo) žegnano zeliše dobro, kakor nekteri menijo. Tudi še mislijo, copernii se mora le z copernijo nasprot iti. Torej išejo pomoči tudi radi per takih, ki sina te reči kakor pravijo umejo, per babelah ali goljufih v kteri strani ali v kakih hribih. — Po keršan-sko bi se ne mislilo toliko na copernijo; vemo sicer.
de z božjim pripušenjem bi Satan tudi zamogcl človeku v kaj pomoči, pa drugo prašanje je, ali Bog tudi to tako kmalo dopusti, ali vsaki stari haheli in vsakimu sovražnimu hudobnežu peklensko moč v roke da; de bi vsak v oblakih gospodariti ali po božjim lepim svetu z čeznaturno močjo razsajati smel, je močno dvomiti ali cviblati. Nekdajnji časi so sicer marsiktero reč na dan prinesli, kteri se je ime copernije dalo: to de gotovo je, de je bilo v Ceni veliko prenagle sodbe, veliko slepotije: ako se ravno kar na ravnost ne more reči, de bi bilo vse le zgol domišljovanje. Pa naj bi res tudi kaka hudobna moč napeljala kaj hudiga, je po keršan-ski viti k molitvi, pomoči cerkve, ali k takim zdravilam in sredkam prihežati, ki so od Boga za to dane. Marsiktere zeliša imajo res posebne moči v sebi; pa to ni nobena copcrnska reč. temuč je moč od Boga dana. Zato bi tudi ne bilo napačno, de bi ljudje si take zeliša merkali, ktere v posebne zdravila služiti znajo: pa namesti to storiti, jim je kaj vraže polniga v misli. Marsiktere zeliša pa tudi niso zato, za kar jih nekteri goljufi prodajajo. naj bodo še tako močno žegnanc, kot le lažnjivo od njili terdijo; kakor tudi petvoglata podoba tako malo moro prežene, kot tri- ali štirivoglata kerča ali božjast. Zagovoriti tako kačo, ki ni strupena vsak zna: bolj umetni zamorejo tudi strupeno prijeti brez copernije, kakor še otrok divjiga konja pel ja ali močniga vola žene; to je namreč po oblasti, ktero je Bog človeku čez živali dal. Strupcniga kačjiga pika pa zagovoril nobeden ne bo brez primerjenih zdravil, ali brez posebne čudne božje pomoči: to pa vemo, komu je Jezus rekel, de kače bodo prijemali in jim ne bodo škodovale: to so bili namreč apostclni, in ne kteri razgrajač ali mazač si bodi.
I konec nasletlje.j
Svete navade in opravila katolške cerkve.
Spisal Peter Hicinger.
(Dalje.)
2. Kaj imajo s. navade in opravila cerk-
v e n e v s e h i.
Jezus Kristus, Sin božji, je grešni človeški rod od pogube in od vse reve, ktero je nepokor-šina Adamova na njegove otroke pernesla, usmiljeno in prečudno odrešil. On je očitno v človeški naturi in podobi hodil na zemlji okrog, oznanova! nebeške resnice, učil svetost, in svaril pregreho. On je v pričo celiga sveta naše zvcličanjc na križi dopolnil, kjer je za nas svojo drago kri prelil in svoje življenje dal. S. Ouli je v podobi ognjenih jezikov prišel nad aposteljne in učence Jezusove, jim božjo milost, nebeško luč in moč dodelil, jih tako začetnike noviga rodii božjih otrok storil. Tudi
sveta cerkev Jezusova, v ktero se imajo vsi sniti, ki hočejo zveličanje doseči, je vidin zbor, je kakor mesto na hribu stoječe, ki ga slehern lahko vidi in spozna. Odrešenje človeškima rodu se ima namreč v cerkvi zmirej vidno kazati. Jezus sam ostane v pastirjih svete cerkve do konca sveta, in v njih tako rekoč očitno viditi daje, in skozi njih usta govori. Gnada s. Duha in vse razsvetljenje in poterjenje z nebes, ker samo na sebi ni viditi, mora v vidnih znamnjih na znanje dati in človeku pcrhližati. Pa tudi verni kristjani ne morejo in ne smejo svoje vere skrivati, kakor luči pod mernik: ampak kakor luč na svečniku se vsim vidili da, jo morajo očitno razodevati.
Po takim potu tedcj pridejo svete navade in opravila v katolško cerkev. \a eni strani se resnica nebeška, nauk Jezusov, glasno v cerkvi o-znanuje v pridigah in naukih in tudi v mnogih podobah skazujc: in sad odrešenja Kristusoviga, božja milost se po vidnih znamnjih človeku deli v svetih zakramentih. Xa drugi strani pa tudi odrešeni in posvečeni človek svojo vero. svoje upanje in svojo ljubezin, svoje spoštovanje in svojo hv aležnost z besedo in mnogimi podobami razodeva. Tam pride božje po vidnim potu k človeku, tukcj se človeško zopet očitno k nebu povzdigva. V sredi med obojim je vedno ponavljanje daritve Jezusove na križi v daritvi s. maše; kjer po besedi s. Bonaventurata Bog pošlje svojiga milosti in resnice polniga Sina ljudem na altar, in ga ljudje zopet kakor predrag dar Bogii nazaj pošlejo, in to sicer v vidnih podobah kruha in vina.
K temu je še pervzeti, de v cerkvenih opravilih se tudi vsa telesna natura, ki je po grehu človekovim v oblast satanovo prišla, zopet posvečuje in v to obrača, de v božjo čast služi, in v posve-ccnje človekovo pomaga. To se godi v svetih zakramentih , cerkvenih žegnih in per sveti maši. Kar zemlja žlahtniga rodi, kruli, vino, olje; kar dra-ziga v sebi ima, bron, srebro, zlato: kar njene živali perneso, osek. volna, Žida; kar sc sploh na nji najde, kamen, les in mnogi lepi cvet z lanam vred . vse to se mora z človekam skupej v božjo službo soediniti. Tudi, kar je lepih človekovih umetnost. petje, muzika, malarija, podobarija i. t. d., vse to se vkupej zbere, božjo čast poviševati. Tudi časi in kraji se v cerkvi v božjo službo posvečujejo , in nosijo spomine od nebeških skrivnost.
Svoje posebne šege in opravila so imeli ma-Jikvavci: pa per njih se je le zmota in nevednost v božjih rečeh in pa spačenost po grehu na svitlo dajala. Svoje posebne svete navade je imelo Izraelsko ljudstvo po Mojzesovi postavi: po teli se je prihodnje odrešenje še le prerokvalo. Svete navade in opravila ktršanske cerkve pa kažejo, de je odre-
šenje že dopolnjeno in njegoviga sadu človeka de-ležniga delajo. Zares veliko vredne morajo biti; in kdor jih graja ali zaničuje, ne razume božjiga, pa tudi človeške nature ne pozna. Pravi kristjan se tudi ne bo dal motiti, če ravno sc v današnjih dneh marsikteri temu posmehujejo, kar cerkev v navadi ima. Res je, kar nekteri pravijo, de pošteno, pravično življenje je nar boljši služba božja: pa z poštenim življenjem, kakor sc po navadi meni — človek le svoje dolžnosti do bližniga dopolni. Proti Bogu pa imamo še druge, posebne dolžnosti, ktere se ravno v pobožnih delih, ki jih cerkev opravlja, dopolnujejo; in ko bi hotli svete cerkvene opravila v nemar pušati, po drugi poti ne zadobimo pomoči od zgorej, brez ktere tudi pošteno življenje, kar do ljudi tiči, mogoče ne bo. Pravi kristjan pa tudi ne bo tako ravnal, kakor nekteri, po svoji misli pobožni, v resnici pa malo ponižni ljudje. Taki postavim pravijo, de sami ložji nudijo, tedcj božjo službo v cerkvi na stran puste; ali pa menijo, de jim bolj gre k sercu, ako sami bero, kakor ko bi v cerkvi poslušali; in tedcj jim ni mar za pridigo ali keršanski nauk. Pravi kristjan moli sam, in z cerkvijo vred; bere in premišljuje sam, in v cerkvi posluša.
(Dalje nasledje.)
Sedajni obšir katolske cerkve.
Spisat Valentin Sežun.
(Dalje.)
IX. Dansko kraljestvo. (I);'inemark.)
To kraljestvo ima terde Luterane za podložne, okoli 5f milijona in 194.000. Judov je tukaj do 7000, katolčanov komaj 4—5000, ki so v velikih stiskah. Oni so apostolskimi! vikariatu v Hamburgu, ki ga zdaj škof Kari Anton liiibke opravlja, per-pisani. So več del ubogi ljudje: nar več jih je v mestih Altona , (iliiekstadt in Friedrichstadt na Hol-steinskim in v poglavitnim mestu Kodanji (Ivop-penhagen). V tim mestu nimajo k.VoIčani druge cerkve, kakor kapelo avstrianskiga poslanstva. —
De bi premoženje katolške cerkve na se spravil , je razujzdan In grozoviten kralj Kristian II. v 1. 1520 luterške pridigarje k sebi poklical in Lun-diškiga velikiga škofa umoril. Kristian III. je v I. 1536 vse katolške škofe v ječe vreči in enim clo glave odsekati ukazal. Katolčani so mogli ali svojo vero zatajiti ali iz kraljestva iti. ( e je kak katolški dukoven tje peršel, je bil umorjen, ravno to se je tudi zgodilo z vsakim, ki ga je pod streho vzel. (1539—1546). Tako so bili Danci k luterški veri permorani.
v
X. Švedsko in Norvegsko kraljestvo.
To kraljestvo šteje do 4 milijone in 275.000 ljudi, ki so Luterani. \a švedskim je, zlasti v mc-
stih Štokholm in Gothenburg blizo 5000 sčasama tje naseljenih katolčanov, ktere 1 apostolski vikar, zdaj Lavrenc Studah v stokholmu vlada. \a Nor-regskim je samo v Kristianii, v Bergnu in Dront-heimu pešica katolčanov, ki eniga mašnika v Kristianii imajo.
Švedsko, kjer je bila nekdaj sv. Birgita doma, je kakor Dansko le s silo bilo k luterški veri per-peljano. — Kralj Gustav I. \Vaza, kterimu je eer-kveno premoženje dišalo, je videl, de se nar lože tistiga polasti, če svojim podložnim katolško vero vzame. l)e bi ta namen dosegel, se je prav po hinavsko gorečiga katoleana kazal in ljudem s persegami obetal, de noče nobeniga spremenenja v veri. Ali komej je tako per ljudeh, ki so mu verjeli , zaupanje dobil, že je luterske pridigarje v deželo poklical, cerkve poropal, nar veči zvonove pobral, dobre škofe in druge mašnike odstavil, jih ali v ječo vergel ali clo moril, zraven pa nar malopridnimi podpiral in eniga z imenam Lavrenc Pa-terson, ki je bil k luterški veri se podal, za per-viga superintendenta ali luterškiga škofa storil in mu svojo žlahtnico za ženo dal. — Viditi toliko gnusobo so ljudje sosebno v Dalekarliški deželi jeli godernjati in kralju žugati. Tode Gustav jih zopet preslepi z novimi obljubami. Peter Jakobson Veste-reški škof in Magnus Knut, Upsalski veliki škof, ki sta so za katolško vero serčno se vlekla, sta bila zdaj 1527 na Gustavovo povelje s nar hujšimi martrami umorjena. \ju trupla so bile v 4 dele raztergane - na kolesa vpletene in 3 dni ne pokopane. Tako se je godilo vsim drugim duhovnam; kjer je kralj za kteriga zvedel, ga je ukazal vjeti in umoriti; ljudem so bili, namest njih, luterški pridigarji posiljeni. Večkrat so verni scer te proč se-gnali, ali kralj perdere s svojimi vojšaki, kaznuje s požiganjem , pobijanjem in z mnogo grozovitnostjo ljudi, ki so hotli še katolčani biti. Eniga iz med njih Olava Dake je clo ukazal na križ perbiti. —
Tako je luterška vera bila v »Švedsko vpeljana, in de bi ja ljudje k katolški veri ne mogli več nazaj priti, je bila 1540 postava dana, de noben Svedic , ki jenja Luteran biti, ne sme več na Švedskim ostati, in ta postava velja še današnji dan. — Sedajni kralj je Oskar L, sin slovečiga francozkiga generala Bernadota, kije bil za erba švedske krone izvoljen, ter je v 1. 1810 katolško vero zatajil in s tim tistikrat 11 let starim sinam k lu-teranski perstopil. Oskarja I. mati Evgenia in žena kraljica Jožefa ste še katolške vere in katolški mašnik jima sme v kraljevi hiši v nar bolj skriti in odročni izbi sv. mašo brati. — Ali ko je bil že te leta švedski malar \ilson od lutcrškc k katolški veri prestopil, so ga luterški pastorji berž tožili. Lbogi \iIzon prosi, de bi mu po katolški veri ži-
veti pustili: zastonj. Oskar je sam poterdil sodbo, de se more iz dežele ven izpraviti, ker je le ptujim, ne pa rojenim Svedcam v katolški veri živeti per-pušeno. In tako je mogel Nilzon zavoljo katolške vere iz domačije iti, vlani je od žalosti in poman-kanja v Kodanji umeri.
(Dalje nasledje.)
Poslednje tolažilo.
V nekim revnim kraji je živel duhovni pastir, ki je ime zaslužil, kakoršniga so mu ljudje dajali, imenovali so ga svojiga očeta. Stari in mladi iz soseske so ga visoko spoštovali, in srečne so se šteli, če so mogli z njim spregovoriti, ker je bil clo tolikanj ponižin, pohleven, dobrotljiv in ljuheznjiv.
Pa starost je jela dobriga pastirja stiskati, zbolel je in ni mogel več po koncu. Molčeč sedi na starim stolu in premišljuje svojo slabost: kar pride človek, in mu oznani: ..Tri ure deleč — gori v hribih kmet za smeri bolan leži: pojte ga z Bogatil spravit
Duhoven naznanovavca krotko pogleda, in mu dopove, de je sam ves bolan, in ne more k bolniku s svetimi zakramenti priti: nej si iz bližnje soseske duhovna in njegove pomoči za smertne težave prosi.
Človek odide. Pa čez šest ur drug pride, in persrrčno prosi v imenu bolnika: -Naj bi oče, ki so toliko let njegov dobrotljiv spovednik bili, še na zadnje peršli, de iz njih ust zasliši poslednje očetovske nauke."
Ves nadložin duhovin mu dopove, de mu ni mogoče po zmcrzljini in debelim snegu cez hribe do bolnika priti, in poslanec odide.
Vsak bo djal, de zdaj bo bolnik od svoje prošnje odjenjal. Pa ni bilo tako: še tretji poslanec pride, in perpoveduje z milimi besedami, ki so globoko v serce rezale, de se bolnik nikakor ne da utolažiti: rnaj bi duhovni oče vender k njemu šli, ker ne more umreti, dokler svojiga duhovniga tolažnika in očeta še enkrat ne vidi."
Mašnik svoje poslednje moči poskusi, se pokonci spravi, in reče pričijočim: „t'utim, de se moja poslednja ura bliža: vender iinimu bolniku ne morem njegove želje odreči, ki tolikanj persrrčno prosi. Bog mi bo moč dal, de to poslednjo dolžnost izpolnim. Urno me nesite k njemu.4* —
Mašnika napravijo, in v cerkveno oblačilo oblečejo, ter v cerkev peljejo. de se preskerbi s svetimi zakramenti, \osilnico perpravijo, stariga, bolniga mašnika na njo vlože, v pokrivala za\ijejo, in tako gredo možje mašnika in živiga Boga noseči, pred njimi pa svetilnica berli, in zvonček poje. \oč je bila. in teme goste, merzelled, debel sneg, in pot čez samotne stermine.
Terdno de rž i pobožni služabnik božji sveto Kešnje telo na svojih persih, in moli skoz eelo pot, desiravno se mu ustnice in roke tresejo. Poslednjič fi koči pridejo. Že leži bolnik blizo smer t i, de se ne gane in ne zave. Zvonček na vratih zapoje, bolnik ga zasliši, in trudne oči oberne proti vratam. l*o tem s«« pokaže liosilnica, m na nji na pol sklenjeni preljubi duhoven s svetim Rešnjim tclcsam v rokah. Bolnik, to viditi, se razveseli in vstraši. na glas zavpije, in hvaležno roke steguje proti nebc-sani. Zdaj mašnika k bolniku v posteljo polože: bolnik pa trepetajoč po štoli seže, in jo kušne. 31ašnik ga spove, mu da zakrament svetiga Rcš-njiga telesa in poslednje olje. Žena . otroci in vsi pričijoei, ki so na kolenih molili, so solze točili zavoljo svetosti tiga opravila. —
Zdaj oba bolnika, mašnik in knietič med seboj molita. Pa mašnikov glas zmiram bolj slabi, in slabi. in on, kije umirajoč nebeško jed svojiinu bratu \ Kristusu pernesel na smertno posteljo, oma-guje, kušne britko martro, jo da bolniku v roke. se na smeh naredi— in umerje. Nekoliko minut za njim tudi kmet življenje sklene.
( Sittcnspiegcl v. Gehrig.)
Serenost boijomilili sestra (barnilierc-
irarct.
V Kraueo/kih novicah. ki sc jim pravi ..le Bi« n Puhlic- JI. Al a liga serpana 1.1. se bere naslednje od hogomilih sestra: Vselej smo spoštovanje do hogo-milili sestra v sebi čutili, ktere bojeenost in slabost svojiga spola po/.abljivse povsod, kjerkoli je kaka nevarnost. k pomori perstopijo. Milo jr letaš lio/.nirvt-la . ko so puntarji v Parizu nekiga stotnika \ ojako\ v k losi ru hogomilih sestra \jeli. Prerij so ga lotili na mrstu vstrrliti. pa mati hogomilih sestra >r jr pred pukšr vstopila in je zavpila : _Ni-karle. tukaj jr hiša hozja! Tolikošna hudobija bi lo hiso oskrunila : iu smrrt trga moža bi nad vas nesrrro perklirala!" -Prav imate, sestra.- odgo-\ori nekdo zmed puntarjev. vi ste do nas zmirej dohrotljivi bili. in mi vam nočemo elo nič žaliga storiti: mi bomo tedaj tega vjetiga moža iz samostana ali klošlra peljali in na cesti vstrelili-. ..Tudi tega ne. prijatli moji,- jim odgovori sestra, ..ta možje pod mojim varstvam. on ne sme s tega kraja. V imenu postrežb, ki smo jih vam skazale, vimenu vaših žen in vaših otrok ga od vas hočem, tukaj ga vjetiga pustite.- Dve dobri uri se je zanj z ra-licljni pričkala . pa jih ni mogla utolažiti: kar na enkrat se velik strel zasliši in puntarje oplaši, de od strahu ne vedo kaj bi storili. Te njih zmešnjave se hogomila sestra posluži, ter nanaglama vjetiga
moža v likamico ali apoteko potisne in za njim vrata zapahne, in potem ko mu je bila ptujo obleko podala, s ktero se je bil preoblekel, mu je bilo še le mogoče rabeljnam uiti. Nekoliko časa po tem je prišla mati k drugim sestram, ter jim djala: ,.Z vso gorečnostjo Boga hvalimo, kteri je vjetiga moža rešil1-.
V drugim kraji je pijan puntar neko drugo hogomilih sestra srečal, ki je ranjenim k pomoči hitela, in ji je med strahovitim žuganjem meč na persi nastavil. Sestra mu bres vsiga strahu pravi: ..Kaj meniš, de se tvojiga meča bojim? Jez se le samo Boga bojim in gre mirno svojo pot nckimu umirajočimi! na strani stat. Imena- teh dveh sester sta nam neznana. Pred Bogani ste dva angela, pred nami ste dve bogomili sestri.
Gospod Godec, misijonar v severni Ameriki.
Gospod Godec, naš rojak in misijonar v severni Ameriki, kteri so še zincram v Vestfalii pri nemških seljanih, so nam uni dan pisali, de njih cerkev je dodelana, in de je bila letaš belo nedeljo posvečena.
Milostljivi škof iz Detroit visoke časti vredni Gospod Lefevre so se bili v drušnji eniga samiga mašnika brez kočjaža z enim konjem tje pripeljali, in so bili pri vsim tem z vso častitljivostjo in z pri-serčno ljubeznijo sprejeti, škof so ob ti priložnosti tudi pridigvali in birmali 86 otrok : tode manjših niso hotli hirmati kakor po IO let starih, ker v Ameriki veči del ni navada, de bi otroke pred birmali kakor po tem . ko so že pri sv. obhajilu bili. Gospod Godec so bili pa vender za iickterc mlajši škofa preprosili.
Gospod Godec nam tudi pišejo. de njih zdaj posvečena cerkev je še zlo revna in pušobna. de nima v allarji druziga. kol slabo britko martro. Itadi bi imeli. de hi se jim od nas tje poslal njih cerkveni patron sv. Peter izobražen, polh j k rižev pot in pa ena lampa. če ne ho predrago: in zato tudi za ceno teh reči vprašajo. Sr ve. dr bi radi vidili. če hi jim tudi mi h tem kaj pristopiti hotli. Dragi bravci! morde de bomo tudi pred vas za to ob svojim času prošnjo postavili.	J. A.
Iskra.
Aapuh . prevzetnost. okabnost.
Napuh je gerduh. — Visoka žena, nizka hiša.
—	Kdor ošabnim našopirjene oblačila ravna , ben-dera dela , pod kterimi se jih veliko v pogubljenje pelja. ..Pcrvo človekoviga napuha je, de se od Boga loči.- Prešernik se povsod spotika, in sramota se za njim pomika. — ..Kdor se povišuje, bo ponižan.u Mat. 5J3, 1S£. Kdor visoko leti, globoko obsedi.
—	Pretesne so nebeške vrata. de bi prevzetnež skoz nje v nebeško kraljestvo šel. — Kdor za se preveč mara, ne mara za Boga, in ne za druge ljudi. Prah se proti solncu povzdiguje, pa dež ga doleti in v blato spremeni: človek se napihuje, pa božja jeza ga zadene, in v beraštvo pogrezi.
\ rednik in zakonik Ur. Janez Kriz. Pogacar. — Natiskar Jožef Blaznih v Ljubljani.