172
Urno kaj je noviga?
(Kopitarjeva zapuščina slavijanskih knjig-) obseže še veliko več bukev, kakor jih v Dunajskim ime-noslovu zapisanih stoji. Ljubljanska c. k. šolska knjigar-nica si je tedej z imenitno Kopitarjevo nabiro slavi-janski zaklad pridobila, kakoršniga razun Dunajskiga c. k. dvorni ga bukviša morete nobena druga knjigarnica nima, in presvitli Cesar so milostljivo dovolili, de ima celi znesik (1400 goldinarjev) za Kopitarjeve bukve na enkrat poplačan biti, brez de bi navadni letni zalogi c. k. šolske knjigarnice zavoljo tega p otroška kaj odšlo. Ranjki Kopitar je bil Krajnc; torej je tudi nar bolj prav , de njegova zapuščina Kraj n ca m ostane.
(P o si o vije nje Kraj ne a). Kadet-feldvcbel žlahtni Janez Roder, sin rajnciga žlaht. gospoda K ar In a Roderja, c. k. višjiga oficirja v Ljubljani, je bil 24. dan Velkiserpana  tega  leta  na  Dunaj i  vpričo
glavnih in višjih oficirjev dveh Dunajskih regimentov in štirih kompanij pijonirjev,s častno zlato svetinjo okin-čan, ktero so mu presvitli Cesar zato podelili, ker je pri letašnji strašni povodnji v Pragi z nevarnostjo svo-jiga lastniga življenja 7 ljudi potopljenju otel.
(Tat v vodi zgori). Ni zdavnej kar je fant pri 14. letih v sredi Sejne, poglavitne reke naFrancozkim Mizo Pariza , živ zgorel. Ta nesreča se je takole pripetila: imenovani fantič je neke kose živiga apna ukradel. Ukradeno blago prikriti, ga urno,pod svojo obleko stisne. Ne deleč od ondod, kjer je apno ukradel, je eniga svojih znaneov srečal, kteri je več konj na vodo gnal, ter ga poprosi, de bi mu eniga na vodo jahati pustil, kar mu njegov prijatel precej dovoli. In komaj je fante v sredo vode zabredel, se jame konj, na kterim je sedel, spenjati, tako, de je fantič iz njega ovehnel in v vodo padel. Apno je kmalo pod njegovo zapeto obleko pokati in vreti začelo; on pa plavaje iz vsiga gerla ljudi na pomoč kliče in na vso moč vpije, de gori. Njegovo vpitje je pa več smeha, kot milovanja pri gledavcih, ki so sem-tertje ob bregu stali, obudilo, zato ker so mislili, de le burke vganja in de v vodi še nobeden gorel ni. Nobeden mu tedej ni na pomoč prišel. Ker je pa fantič prav dobro plavati znal, se je nekaj časa nad vodo deržal, tode kmalo se je potopil. Goreče apno je njegov trebuh tako razjelo, de so mu čeva vun stopile in po vodi plavati jele. To vidši, so mu gledavci, ki so ob bregu zijale prodajali, naglo na pomoč hiteli, tode prepozno — fantič je kmalo po tem v nar hujih bolečinah umeri. — Božja kazen!