KONCERT
Pevskega zbora
in
Orkestralnega društva Glasbene Matice
*
V PONEDELJEK, DNE 16. JUNIJA 1941 VELIKA UNIONSKA DVORANA
ZAČETEK OB ‘/4 NA 21.
Spored izvajajo:
PEVSKI ZBOR GLASBENE MATICE
ANTON TROST — klavir
POMNOŽENI ORKESTER ORKESTRALNEGA DRUŠTVA GLASBENE MATICE
DIRIGENTA:
MIRKO POLIČ L. M. ŠKERJANC
Spored:
j. Petelin — Gallus Carniolus:
Pater noster. 8-glasna moteta v 2 mešanih zborih Ave Maria. 8-glasna moteta v 2 mešanih zborih Laus et perennis gloria. 8-glasna moteta v 2 mešanih zborih Vae nobis. 4-glasna moteta za moški zbor
Pueri concinite. 4-glasni ženski zbor Adulescentulus sum ego. 4-glasni madrigal za mešani zbor Planxit David rex Absalon. 4-glasni madrigal za mešani zbor . Alleluia! Cantate Domino! 12-glasna moteta za tri mešane zbore
DIRIGENT MIRKO POLIČ
E. F. dall’Abaco.- Concerto da chiesa.
Aria. Allegro
Largo
Presto
A. Lajovic:	Pesem	jeseni.	Simfonični
poem.
L. M. Škerjanc: Koncert za klavir in orkester (prva izvedba)
Andante semplice Allegro Agitato Larghetto Vivace
PIANIST ANTON TROST DIRIGENT L. M. ŠKERJANC Klavir: Blüthner
Jakob Petelin-Gallus Carniolus 1550-1591
Prihodnji mesec, dne 18. julija t. 1. bo minula 350 let odkar je umrl v Pragi eden najpomembnejših in najplodovitejših skladateljev tedanje dobe. Rojen na Kranjskem, je usmeril Jakob Petelin svojo pot v svet in z gotovostjo ga najdemo okoli leta 1574 kot diskantista v dvorni kapeli na Dunaju. Po odhodu z Dunaja je bival in deloval v Zwettlu na Nižjeavstrijskem, dalje v Brucku pri Znojmu in v Zabrdovicah pri Brnu, od koder ga je poklical škof Pavlovski v Olomuc, kjer je deloval od leta 1580 — 1586. Radi slabega zdravja je zapustil ta kraj in odšel v Prago, kjer je umrl kot kantor cerkve sv. Janeza na Bregu in bil tam tudi pokopan. V posmrtni žalostinki mu je napisal kronist:
„Tukaj počiva Petelin v rakvi neznatni, vreden, da piramid teža krije njega kosti.,,
Gallusov glasbeni genij občuduje danes ves svet in njegova dela so uvrščena med mojstrska dela vokalne glasbe 16. stoletja poleg del Palestrine in Orlanda di Lassa. Bil je izredno plodovit, kar dokazuje 517 ohranjenih in znanih njegovih del. Skladal je za 2 do 10 in tudi za 12, 16 in 24 glasov, ki se pogosto delijo v več zborov. To je dokaz, kako je obvladal tehniko zborovega aparata in stopnjeval njegove izrazne možnosti. Gallusove harmonije so večno žive, prav nič jih ne krije starinski prah in so zato prav tako klasične kakor tudi sodobne. Uresničile so se besede njegovega kronista:
„To vsaj v tolažbo imel boš po smrti, slava da tvoja nikdar pač umrla ne bo!“
Transkripcijo izvajanih zborov so oskrbeli: Matej Hubad, dr. Josip Mantuani, Mirko Polič in Ljudevit Žepič,
Pater noster
Pater noster, qui es in coelis,
sanctificetur nomen tuum,
adveniat regnum tuum,
fiat voluntas tua sicut in coelo et in terra.
Panem nostrum quotidianum da nobis hodie
et dimitte nobis debita nostra
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris
et ne nos inducas in tentationem,
sed libera nos a malo, amen.
Ave Maria
Ave Maria, gratia plena,
Dominus tecum, benedicta tu in mulieribus et benedictus fructus ventris tui Jesus Christus!
Laus et perennis gloria
Laus et perennis gloria Deo patri et filio Sancto simul paraclito in saeculorum saecula.
Amen.
Razlegaj neminljiva čast Bogu Očetu, Sinu se,
Razlegaj Duhu Svetemu Na veke večna slava se.
Amen.
Pueri concinite . . .
Pueri, concinite,
nato regi psallite,
pia voce dicite:
apparuit, quem genuit Maria!
Sunt impleta quae praedixit Gabriel: eia, Virgo Deum genuit, quod divina voluit clementia.
Otroci, pojte,
poveličujte rojstvo Kralja, s pobožnim glasom govorite: prikazal se je, ki ga je rodila Marija! Spolnjeno je,
kar je napovedal Gabrijel: o, Devica je Boga rodila, kakor je bila volja božja milosti!
Adulescentulus sum ego . . .
Adulescentulus sum ego contemptus; iustificationes tuas non sum oblitus: iustitia tua in aeternum et lex tua veritas.
Mladenič sem zaničevan, opravičenj tvojih nisem pozabil: pravičnost tvoja na veke in zakon tvoj resnica.
Planxit David rex Absalon ...
Planxit David rex Absalon, natum suum:
O nate, o nate mi,
cur non licet pro te mori?
Fili, parentum nobilis sanguis, iaces, spes alta regni, cura divorum potens!
Eheu dolor!
Diadema, sceptrum, regium nomen vale, natus meorum illc dux fortis iacet!
Filii, quid istud — corde confosso impie?
O, Absalon, dilecte mi fili, vale!
Eheu, dolor!
Objokaval je David kralj Absaloma, sina svojega:
O sin, moj sin,
zakaj ne smem namesto tebe umreti?
Sin, staršev plemenita kri ležiš,
kraljestva upanje visoko, skrb blaženih mogočna!
Joj, bridkost!
Krona, žezlo, ime kraljevo, zbogom, junak, rojeni vodja mojih, mrtev!
Sin, kaj je s tabo, z brezbožno prebodenim srcem?
O Absalom, otrok moj ljubi, zbogom!
Joj, bridkost!
Vae nobis
Vae nobis, quia peccavimus.
Defecit gaudium cordis nostri, versus est in luctum chorus noster cecidit corona capitis nostri.
Vae nobis, quia peccavimus.
Gorje nam, ker smo grešili, ni več radosti v naših srcih, naše veselje se je izpremenilo v žalost, naša glava ni več ovenčana.
Gorje nam, ker smo grešili.
Alleluia! Cantate Domino
Alleluia! Cantate Domino canticum novum, alleluia!
Jubilate Deo omnis terra. Alleluia!
Servite Domino in laetitia! Alleluia!
Cantate et exultate et psallite! Alleluia! Exaltate regem regum et hymnum dicite Deo. Alleluia!
Aleluja! Zapojte Gospodu nov spev, aleluja! Raduj se vsa zemlja Bogu, aleluja!
Služite veseli Gospodu, aleluja!
Vriskajte in pojte in rajajte mu, aleluja! Kralja nad kralje slavite in himno uberite
Bogu, aleluja!
Prevode je oskrbel Anton Sovre
L Evaristo Felice dall’Abaco Concerto da chiesa
Med prve italijanske skladatelje v začetku 18. stoletja šteje Bachov sodobnik dalPAba-co, ki je bil rojen 12. julija 1675. leta v Veroni, umrl pa je 12. julija 1742. v Monako-vem. 2e mlad se je preselil v Modeno, kjer je deloval nekaj let kot kapelnik; nato pa je bil povabljen od kneza Maksa Emanuela v Monakovo kot violončelist. Po nesrečnem izidu španske nasledstvene vojne je zbežal knez v Bruselj, kamor mu je zvesto sledil tudi skladatelj. Za pohvalo zvestobe je bil po povratku iz pregnanstva imenovan za knežjega svetnika in komornega koncertnega vodjo, kar je ostal do smrti.
Dela dall’Abaca predstavljajo najčistejši tip takrat do vrhunca popolnosti dovedenega sloga velikih godalnih koncertov italijanske smeri; njegove skladbe celo prekašajo dela sodobnikov, tudi Corellijeva, v sili izraza, neposrednosti in točni logičnosti izpeljave. Danes izvajano delo je prvi cerkveni koncert iz op. 3, v a-molu, in obsega troje med seboj povezanih stavkov: prvi, Aria-Allegro, je svež in izrazit spev, drugi, neposredno nanj priključeni Larghetto, očitujc stopnjema grajeno in v izrazu posebno poglobljeno melodiko, tretji, Presto, pa nudi priliko za koncertantno virtuoznost goslaške skupine. V Ljubljani bo to delo prvič izvajano tokrat.
2. Anton Lajovic, Pesem jeseni
To delo najbolj izrazitega lirika kat ekso-hen med našimi sodobnimi glasbeniki je bilo napisano v letu 1940. ter je torej njegov najmlajši glasbeni opus. Skladba je svobodno razširjena trodelna pesemska oblika, kakor doslej vse skladateljeve instrumentalne kompozicije. Tretji odstavek je repriza prvega, transponirana v smislu sonatne oblike, kakor je tudi lahko moči razbrati stremljenje k sonatnemu oblikovanju že v prvem odstavku, ki se močno približuje sonatni ekspoziciji. Osnovno nastrojen je skladbe ni zgolj elegično, temveč sestoji iz kontrastnih občutij, katerim je naslov bolj ogledalo kot navodilo. Tako najdemo poleg melanholičnega začetka, čigar osnovna misel je poverjena angleškemu rogu, kaj kmalu sveže razgibano, skoraj poskočno motiviko, ki je prav tako bistvena sestavina v gradnji cele skladbe. Tretji važni motiv je spev široke, vprav Lajovčeve kantilene, stalno nastopajoče v godalih. Posebna vloga je poverjena solo-vio-lini, ki je deloma melodičnega, deloma figu -ralno-ornamentalnega značaja. Sredi skladbe nastopi tragični moment, prelom, ki ga z dramatičnimi akcenti označujejo violončeli z globokimi klarineti. Po močnem podvigu začne repriza, ki slednjič dovede do kode, kjer se nad godalnimi flažoleti v solističnem kvartetu znova oglasi glavna lirska zamisel Umirajočo tematiko prekineta s pavko uvedena zaključna akorda.
V zamislih samih kakor tudi v instrumentalni obleki in barvni izbiri predstavlja skladba najbol] čisto nadaljevanje bistva Lajovčeve glasbene usmerjenosti ter spada zato med najbolj resnične vrednote in iskrenost izpričujoče skladbe naše moderne instrumentalne glasbe.
3- Lucijan M. Škerjanc, Koncert za klavir in orkester
Trostavčni koncert za klavir in orkester je bil napisan v teku poletja 1940., torej med II. in III. simfonijo ter predstavlja tako že po nastanku med obema čisto orkestralnima skladbama posredujočo vez. Skladatelj je želel kreniti z običajne, zgolj virtuozne obravnave klavirskih koncertov na pot intimnejšega muziciranja klavirja z orkestrom, koder je sicer dovolj priložnosti za virtuoznost, a ne za vsakdanjo in obrabljeno bučnost, pri kateri je prikazovanje tehnične dovršenosti edini in najvišji cilj. V tem smislu očituje to delo nova, doslej še malo izražena stremljenja, kojih vzor je muzikalno neprisiljeno in tesno povezano somuziciranje klavirja z orkestrom.
Delo ima tri ločene stavke. Prvi začne z daljšim klavirskim uvodom (Andantino semplice), katerega prekine vstop orkestra (Allegro agitato). Tu začne modificirana sonat-na oblika v zgoščenosti, katere kulminacija )e klavirska kadenca, zgrajena po zgoraj obrazloženih vidikih stroge tematike. Po ponovnem vstopu orkestra in gradnje kvišku se tok skladbe nenadoma prekine ter nastopi ponovitev prvotnega motiva (Andantino semplice) v skrajšani formi. Drugi stavek je trodelna pesemska oblika, koje prvi odstavek (Larghetto) prinaša široko raznredeno melodijo, drugi (Piü mosso) pa ornamentalno, drobnjičavo motiviko pihal, oslonjeno na pedalni ton v pavkah. Ponovitev prvotne melodije je prav tako kot v prvem stavku dokaj variirana ter dovedene k svobodnemu, širokemu zaključku. Tretji stavek (Vivace) spada oblikovno med rondoje višje stopnje. Osnovni, plesni ritem in odgovarjajočo melodiko družeča zamisel nastopi v večkratnem spreminjajočem ponavljanju ter predstavlja
po svoji tehnični zahtevnosti specielno piani-stovsko virtuoznost. Osrednji odstavek prinaša popolnoma novo, s prejšnim ritmom kontrastujočo in v klavirski melodični liniji stalno prehitevajočo tematiko, ki se slednjič zgosti v nekaj akordov, kateri uvajajo drugo, široko klavirsko kadenco. V tem odstavku nastopajo prav tako motivi iz prvega stavka koncerta. Po kadenci se zvrstijo nove, vedno hitrejše varijacije prvotne teme, ki slednjič končajo s ponovitvijo lirske zamisli prvega stavka v celem orkestru. Bežne kaskade klavirja dovedejo skladbo do živahnega zaključka.
Ta skladba je prav tako kot Lajovčeva »Pesem jeseni«, pisana za veliki orkester, ter bo tokrat prvič izvajana.