351 Letnik 45 (2022), št. 2 Ključne besede: Anton Vovk, Viktor Kragl, Gregorij Rožman, begunci, druga svetovna vojna, ljubljanska škofija Key-words: Anton Vovk, Viktor Kragl, Gregorij Rožman, refugees, World War II, Diocese of Ljubljana 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94(497.4):27-722.53-054.73"1941/1945" Prejeto: 12. 9. 2022 Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom (1941–1945) BLAŽ OTRIN magister zgodovinskih znanosti, arhivski svetovalec, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Krekov trg 1, SI–1000 Ljubljana e-pošta: blaz.otrin@rkc.si Izvleček Ljubljanski škof Gregorij Rožman je 5. maja 1941 ustanovil Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom in za predsednika postavil kanonika Anto- na Vovka, ki je bil nato glavni motor odbora vsa štiri leta njegovega delova- nja. Naloga odbora je bila evidentirati vse duhovnike ljubljanske škofije, ki so se znašli v begunstvu, in tiste iz lavantinske škofije, ki so se znašli na njenem ozemlju, zbirati pomoč zanje ter jim pomagati. Pomagali so jim pri nastanitvi, obleki, hrani, bogoslužnih predmetih in vseh ostalih nujnih zadevah. Članek predstavlja delovanje odbora, usodo njegovega arhiva in prinaša predstavi- tev delovanja odbora, ki ga je v letih 1947/48 napisal duhovnik Viktor Kragl. Abstract THE DIOCESAN COMMITTEE TO AID EXILED PRIESTS (1941–1945) On May 5, 1941, the Bishop of Ljubljana, Gregorij Rožman, founded the Dio- cesan Committee to Aid Exiled Priests and appointed Canon Anton Vovk as its chairman, who was then the mainstay of the committee for all four years of its operations. The task of the committee was to register all the priests of the Diocese of Ljubljana, who were exiled and those from the Diocese of Lavantine who found themselves on its territory, to collect help for them and to aid them. They helped them with accommodation, clothing, food, cere- monial objects and all other essentials. The article presents the functioning of the committee, the fate of its archives and provides a presentation of the functioning of the committee, which was written by the priest Viktor Kragl in 1947 and 1948. 352 Blaž Otrin: Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom (1941–1945), str. 351–371 Iz arhivskih fondov in zbirk || From Archival Fonds and Collections Delovanje odbora in njegov arhiv Izbruh druge svetovne vojne na naših tleh je sprožil množično preselje- vanje civilnega prebivalstva. Številni so bili prisilno izgnani, drugi so zaradi ne- varnosti in strahu zbežali sami. Nemški okupator je na svojem okupacijskem ozemlju izvajal ostro raznarodovalno politiko, ki je vključevala tudi množične deportacije več deset tisoč ljudi. Del prebivalstva, po oceni okoli 17.000, se je pred temi deportacijami in ostalim nasiljem umaknil v Ljubljansko pokrajino.1 Številnim od teh beguncev so pomagale tudi cerkvene karitativne ustanove (Vincencijeve družbe, Elizabetine konference, Karitativna zveza itd.), medtem ko je v letu 1942 ljubljanska škofija ustanovila še posebno Škofijsko dobrodel- no pisarno, ki je koordinirala celotno delo za pomoč beguncem. Njen vodja je postal nekdanji kranjski dekan Matija Škerbec.2 Med begunci je bilo tudi veliko duhovnikov in za te je ljubljanska škofija ustanovila poseben stanovski odbor. 5. maja 1941 je ljubljanski škof Gregorij Rožman v škofijski dvorec po- vabil nekaj duhovnikov in jih imenoval za člane Škofijskega odbora za pomoč izgnanim duhovnikom ter za predsednika postavil stolnega kanonika Antona Vovka.3 Odbor je imel nalogo evidentirati duhovnike, ki so morali zapustiti svoja službena mesta, so bili izgnani ali so od tam pobegnili, zbirati pomoč zanje in jim pomagati. V prvi vrsti so pomagali tistim duhovnikom, ki so se zatekli na področje Ljubljanske pokrajine, a po možnosti tudi tistim, ki so bili nastanjeni v drugih škofijah (Zagreb, Djakovo, Beograd). Nadškofijski arhiv Ljubljana med svojim gradivom hrani fond NŠAL 38, Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom, ki obsega tri arhivske škatle. V zadnji škatli fonda najdemo nepodpisano rokopisno besedilo z naslovom »Uso- da naših duhovnikov ob času vojne (1941–1945) in skrb ljubljanskega škofij- skega odbora za izgnane duhovnike«, ki odlično povzema delovanje odbora in poda tudi širšo problematiko begunstva duhovnikov iz ljubljanske in tudi du- hovnikov iz lavantinske (mariborske) škofije v času druge svetovne vojne. Iz pisave rokopisa smo prepoznali, da gre nedvoumno za delo duhovnika Viktorja Kragla (1883–1951). Odbor se je v letih delovanja pojavljal z različnimi imeni – Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom, Škofijski odbor za pomoč duhovnikom begun- cem v Ljubljani oziroma za pomoč duhovnikom v Ljubljani, a uporabljali bomo ime Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom, ki je bil naveden kot prvi in najpogosteje uporabljen. Fond NŠAL 38 vsebuje sejne zapisnike odbora, tedenska oziroma dvote- denska poročila škofijskemu ordinariatu o številu duhovnikov beguncev po po- sameznih krajih in kraju bivanja 1941–1943, o finančnem stanju odbora 1941– 45, sezname prihodkov in odhodkov, več seznamov pregnanih duhovnikov po različnih kategorijah (seznami izgnanih v Stični, seznam izgnanih duhovnikov v škofiji Djakovo, seznam duhovnikov lavantinske škofije, bivajočih v ljubljan- ski škofiji, in kraj naselitve, seznam pregnanih duhovnikov ljubljanske škofije in kraj naselitve …), pisne vloge duhovnikov za pomoč, pisma izgnanih duhov- nikov izven Ljubljanske pokrajine ter Kraglove zapiske in preglednice. Celotno gradivo je zalo zanimivo, saj nam poleg delovanja odbora ponuja tako vpogled v osebne zgodbe pregnanih duhovnikov kot tudi v širšo zagonetno tematiko dru- ge svetovne vojne. Iz sejnih zapisnikov je razvidno, kako se je razvijalo delo odbora, kako je postajala begunska problematika že v prvih mesecih vojne zelo pereča in kakšni so bili aktualni problemi odbora. Že v maju 1941 so v del ljubljanske škofije, ki 1 Ferenc: Razvoj prebivalstva, str. 576–577. 2 Jerant: Vloga Antona Vovka v Cerkvi na Slovenskem, str. 48–52. 3 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 1, 5. 5. 1941, str. 1. 353 Letnik 45 (2022), št. 2 so ga zasedli Italijani, začeli prihajati številni prebegli in izgnani duhovniki iz ljubljanske škofije pod nemško zasedbo, saj je nemški okupator takoj začel izva- jati ostro raznarodovalno in protiversko politiko. Na seji 14. maja 1941 so ugo- tovili, da je na nemškem delu že 105 duhovnikov zaprtih, 48 pregnanih, medtem ko jih je 30 zbežalo.4 V juniju in juliju 1941 je sledil množični izgon lavantinskih duhovnikov na Hrvaško, v celotnem letu 1941 je bilo iz lavantinske škofije izgnanih 284 ško- fijskih in 81 redovnih duhovnikov.5 A številni od teh duhovnikov so se na Hrva- škem počutili negotovo, saj so se bali nadaljnjih internacij, zato so se nekateri od avgusta 1941 dalje zatekli v Ljubljansko pokrajino. Največ teh je svoje begunsko bivališče našlo v cistercijanskem samostanu Stična, ki je počasi postajal največje pribežališče duhovnikov beguncev, predvsem iz lavantinske škofije.6 Konec ju- lija 1941 je bilo stanje naslednje: na ozemlju ljubljanske škofije, ki so ga zasedli Nemci, je od 275 svetnih duhovnikov, ki so tam delovali pred okupacijo, ostalo le še 24, in od teh le 14 dejavnih duhovnikov, ostali so bili upokojeni. Vsi ostali so bili razseljeni, zaprti ali so pobegnili. Pregnani so bili tudi vsi redovniki.7 V sep- tembru 1941 je bilo v Ljubljanski pokrajini tudi že 51 duhovnikov lavantinske škofije8 in v letu 1944 91.9 Od 2. avgusta 1941 do konca leta 1943 je odbor za vsako sejo pripravil po- sebno poročilo škofijskemu ordinariatu s statistiko po kategorijah duhovnikov beguncev in finančno poročilo. Od začetka leta 1944 dalje so pisali le še finančno poročilo. Iz rednih poročil ordinariatu lahko razberemo, za kakšno razsežnost begunstva med duhovniki je šlo. V juniju 1942 je bilo tako v Ljubljanski pokrajini 213 duhovnikov beguncev iz ljubljanske škofije in 74 duhovnikov iz lavantinske škofije, skupno torej 287 beguncev. V begunstvu na Hrvaškem,10 v Srbiji ali Nem- čiji je bilo še 32 duhovnikov ljubljanske škofije in 242 lavantinske škofije.11 Statistika duhovnikov beguncev ljubljanske in lavantinske škofije (1941–43)12 4 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 4, 14. 5. 1941, str. 4. 5 Rybář: Nacistični ukrepi zoper duhovščino lavantinske škofije 1941–1945, str. 57. 6 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 11, 5. 8. 1941, str. 16; št. 15, 2. 9. 1941, str. 21, 22; št. 30, 17. 3. 1942, str. 60. 7 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 12, str. 17, priloga. 8 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 16, 9. 9. 1941, str. 24. 9 Letopis ljubljanske škofije za leto 1944, str. 115. 10 O slovenskih duhovnikih beguncih med drugo svetovno na ozemlju zagrebške nadškofije gl.: Batelja: Blaženi Alojzije Stepinac in pregnani slovenski duhovniki med drugo svetovno vojno. Avtor navaja kar 536 imen slovenskih duhovnikov, ki so v času druge svetovne vojne vsaj začasno ali za dalj časa našli zatočišče v južnih predelih nekdanje države, največ v nadškofiji Zagreb. Med temi je naštel 147 duhovnikov ljubljanske škofije in 276 duhovnikov lavantinske škofije. Prav tam, str. 109–180. 11 NŠAL 38, šk. 1. Poročila škofijskemu ordinariatu. 12 Številke se od seje do seje niso bistveno spreminjale, vendar so sčasoma spremenili nekaj rubrik, siva polja označujejo, kdaj so nastala oziroma bila odstranjena. Lj. je kratica za lju- bljansko škofijo in La. za lavantinsko škofijo. V letu 1941 še niso imeli nekaterih podatkov za lavantinsko škofijo. 2. 8. 41 30. 12. 41 23. 6. 42 29. 12. 42 22. 6. 43 Lj. La. Lj. La. Lj. La. Lj. La. Lj. La. Župnij brez duhovnika 134 134 119 150 119 150 119 150 V zasedenem delu je še duh. 22 34 26 113 25 113 24 113 Pribežalo je duhovnikov 40 40 40 13 40 13 41 13 Izgnanih je bilo duh. 66 66 66 11 66 11 66 11 Iz hrvaških župnij in taborišč jih je prišlo 101 109 107 50 108 51 108 51 V izgnanstvu je duh. 34 32 V pastirstvu med izgnanci je duh. 1 2 3 3 354 Blaž Otrin: Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom (1941–1945), str. 351–371 Iz arhivskih fondov in zbirk || From Archival Fonds and Collections Različni seznami znotraj fonda nam razkrivajo, kje so se posamezni du- hovniki nahajali med vojno. Zelo povedne so vloge za podpore, saj je v teh pro- šnjah pogosto opisana tudi njihova zgodba pregona s službenih mest in kakšna je bila njihova begunska pot, kar je dragoceno tako za biografije duhovnikov kot tudi za zgodovino krajev oz. župnij, kjer so delovali. Ignacij Brvar, pred vojno župnik na Bizeljskem, tako piše, da so njegove župljane od 10. do 12. novembra 1943 v celoti izselili v Nemčijo, medtem ko je sam nekaj minut pred aretacijo ušel in se brez vseh sredstev znašel v begunstvu v Ljubljani.13 Upokojeni župnik Ivan Erjavec je v prošnji zapisal, kako so ga Nemci 12. junija 1941 odvedli v Za- vod sv. Stanislava, ki je bil zbirno taborišče, in od tam je bil interniran v Sremske Karlovce, nato v Bešenovo in nazaj v Sremske Karlovce, od tam v Zagreb, nakar mu je uspelo priti v Ljubljano in 5. septembra 1941 na Ig, kjer mu je brezplačno oskrbo ponudil tamkajšnji župnik.14 Župnika iz Starega trga pri Slovenj Gradcu Štefana Horvata so najprej pregnali Nemci in se je kot begunec znašel v samo- stanu Stična. Nato je šel v dušno pastirstvo v podružnično cerkev Žvirče, župnije Hinje, od koder je pred partizani septembra 1943 prebežal v Ljubljano, kjer se je nastanil pri jezuitih.15 Pri nekaterih duhovnikih je vlog zelo veliko, tako da lahko njihovo medvojno usodo spremljamo še podrobneje (Anton Ferleš, Nace Berglez, Filip Marjašič …).16 Iz urejenosti gradiva je razvidno, da je gradivo po prenehanju delovanja uredil in obdelal duhovnik Viktor Kragl. Napisal je že omenjeni članek, ki ga bomo v drugem delu v celoti predstavili, ter napravil še nekaj preglednic: se- zname vseh sej odbora s povzetki, seznam duhovnikov, ki so prosili za pomoč, seznam prihodkov in odhodkov odbora, poimenske sezname vseh duhovnikov beguncev ljubljanske in lavantinske škofije. Predsednik odbora Anton Vovk Glavni motor delovanja Škofijskega odbora za pomoč izgnanim duhov- nikom je bil njegov predsednik Anton Vovk, kasnejši ljubljanski škof, ki je bil poprej župnik v Tržiču. Vovk se je že kot tržiški župnik veliko ukvarjal tudi s socialno problematiko, saj je imel v župniji močno razvito karitativno dejavnost, kjer je glavno vlogo odigrala Vincencijeva konferenca. Pod njenim okriljem so delovali kar trije posebni socialni domovi za otroke, sirote in vajence.17 Tudi si- cer je Vovk slovel kot spreten, priljuden in praktičen človek, kar so bile lastnosti, 13 NŠAL 38, šk. 2, Brvar Ignacij, vloga št. 2. 14 NŠAL 38, šk. 2, Erjavec, Ivan, Ig, 14. 1. 1942. 15 NŠAL 38, šk. 2, Erjavec, Ivan, Ljubljana, 20. 12. 1943. 16 NŠAL 38, šk. 2. 17 Kragl: Zgodovinski drobci župnije Tržič, str. 392–399; Otrin: Socialna dejavnost, str. 173, 220, 235. Zaposlitev je dobilo duh. 52 53 44 4 44 4 44 4 Delno zaposlitev je dobilo 106 110 35 8 35 8 35 8 V Zavetišču sv. Jožefa v Ljubljani 8 1 7 2 15 3 15 4 15 4 V Domu duhovnih vaj jih je 3 3 4 3 6 2 6 2 6 2 V Stični 4 17 9 18 10 21 9 21 9 21 V Ponikvah 1 2 1 1 V tržaški in reški škofiji jih je 3 1 5 2 7 2 14 2 14 2 V Marijanišču v Ljubljani je duh. 5 4 5 4 5 4 V Nemčijo preseljenih duh. 7 6 7 6 6 6 Na Hrvaške je še duh. 20 221 19 220 19 220 V Srbiji je še duh. 5 15 5 15 5 15 355 Letnik 45 (2022), št. 2 ki so mu pri delovanju odbora prišle zelo prav. Ko je leta 1940 postal ljubljanski stolni ka- nonik, je že do vojne prevzel številne obvezno- sti: postal je arhidiakon IV. arhidiakonata, sodnik cerkvenega sodišča, član škofijskega gospodar- skega sveta, škofov zastopnik pri Duhovniškem podpornem društvu v Ljubljani. Med vojno je prevzel še druge naloge: postal je odbornik Mo- horjeve družbe, škofijski cenzor za tisk in 26. ju- lija 1944 še vodja škofijskega bogoslovnega se- menišča, ki je bilo zelo izpraznjeno, saj je bilo v njem le šestnajst novomašnikov in nekaj bolnih bogoslovcev. Leta 1943 je bil izvoljen še v nad- zorni odbor Vzajemne zavarovalnice.18 Med vojno je Vovk opravljal torej številne naloge, a največ angažmaja je vsaj v prvih letih gotovo imel pri delovanju odbora, ki ga je ves čas obstoja tudi vodil in bdel nad usodo več kot 300 duhovnikov beguncev. To njegovo delo je bilo do sedaj v literaturi v glavnem sicer zabeleženo, a le skromno,19 včasih celo povsem spregledano.20 Do sedaj sta se te tematike obširneje dotaknila le Frančišek Jerant v magistrski nalogi na Teološki fakulteti leta 201321 in Tamara Griesser-Pečar, sicer bolj v povezavi s škofom Gregorijem Rož- manom.22 Vovk je bil z delom v odboru polno zapo- slen. Skliceval in vodil je seje odbora ter ob od- sotnosti zapisnikarja pisal zapisnike. Osebno je sprejemal in reševal pisne vloge duhovnikov za podpore. Skrbel je za namestitev tistih duhov- nikov, ki si sami niso uspeli priskrbeti bivališča. Zaradi vojnih razmer so se okoliščine stalno spreminjale in vprašanje namestitev je bilo ves čas aktualno, saj so se vedno znova odpirali novi primeri.23 Urejal je vse potrebno za zdravljenje duhovnikov, njihovo zdravstveno rehabilitacijo 18 Dolinar: Ljubljanski škofje, str. 425. 19 Ceglar: Nadškof Vok in njegov čas 1900–1963, I. del, str. 101–103; Dolinar: Ljubljanski škofje, str. 425; Otrin, Štrukelj: Nadškof Anton Vovk: božji služabnik, str. 4; Mer- lak: Za Cerkev in narod; str. 48. 20 Na rimskem simpoziju o škofu Vovku leta 2004 je bila ta tema povsem spregledana. Vovkov simpozij v Rimu. Tudi Jakob Kolarič v svojem delu Škof Rožman, III. del, ob obravnavi Rožmanove pomoči preganjenim, interni- ranim in razseljenim med drugo svetovno vojno tega od- bora sploh ne omenja, čeprav je ta odbor ustanovil prav Rožman. Kolarič: Škof Rožman, str. 148–208. 21 Jerant: Vloga Antona Vovka v Cerkvi na Slovenskem med drugo svetovno vojno s poudarkom na organiziranju ka- ritativnih dejavnosti. 22 Griesser-Pečar: Rožmanova posredovanja pri okupator- ju, str. 43–50. 23 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 56, 7. 10. 1942, str. 81; 3. 11. 1942, str. 84; št. 85, 18. 1. 1944, str. 115; št. 95, 27. 6. 1944, str. 125; šk. 2, Drvodel Alojzij, vloge, 1942. Anton Vovk, portret, okoli leta 1940 (Vir: NŠAL 107, P, Vovk) 356 Blaž Otrin: Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom (1941–1945), str. 351–371 Iz arhivskih fondov in zbirk || From Archival Fonds and Collections in bivanje,24 kar je bil velik zalogaj, saj je bilo med duhovniki precej starejših in bolnih, medtem ko so bila sredstva odbora omejena. Ivan Vodopivec, pred voj- no župnik v Šentgotardu, je kot begunec bival v Stični in prosil odbor, da bi mu izposlovali sprejem v ljubljansko Leonišče, da bi se lahko zdravil v ljubljanskih bolnišnicah. Vovk mu je odgovoril, da so mu že pokrili stroške za zdravljenje v novomeški Kandiji, in mu dal nasvete, kam v Ljubljani naj se obrne za najboljšo zdravstveno oskrbo. Na znanje je vzel tudi njegovo željo, da bi bil sprejet v Za- vetišče v Ljubljani, vendar mu ni mogel zagotoviti, da bo tam sprejet, ker je bilo nujnih prošenj preveč, zato mu je predlagal, naj po zdravljenju ostane v Stični.25 Obiskoval je duhovnike begunce,26 tako tiste, ki so bivali v Ljubljani, kot ti- ste, ki so bivali izven Ljubljane: v Stični27 in Ponikvah pri Dobrepolju.28 Pomagal je tudi zaprtim duhovnikom v ljubljanskih zaporih, odbor jim je pošiljal odeje, rjuhe in hrano.29 Skrbel je za finančni in materialni dotok sredstev, npr. donacij in posojil Ljudske posojilnice, Katoliškega tiskovnega društva …30 Organiziral je zbiranje obleke,31 obutve, brevirjev in drugih potrebščin ter njihovo razdeljevanje. Zara- di vsesplošne krize ni mogel ustreči vsakomur, včasih tudi ne v osnovnih nujnih potrebah. Janez Lesar, nekdanji župnik iz Šmartna pod Šmarno goro, ki je kot begunec bival pri nečaku v Jurjevici pri Ribnici, je odbor novembra 1941 prosil za zimsko suknjo in nekaj denarja. Vovk mu je odgovoril, da so žal že vse zimske suknje razdeljene, a da jo bo dobil takoj, ko bodo kakšno našli, svetoval mu je, naj gre vsaj za čez zimo v Stično, kjer je za begunce dobro poskrbljeno, in k rav- natelju Ljudske posojilnice, da mu bo odobril posojilo.32 Potrudil se je, da je duhovnikom beguncem ob praznikih priskrbel tudi kakšen priboljšek, za božič 1941 je tako nakupil robce, žepne svetilke, pisemski papir in svinčnike.33 Poleg vsega organizacijskega dela je nudil tudi prijateljsko in duhovno podporo ter hočeš nočeš opravljal tudi naloge »psihiatra«, saj so bili nekateri psihično izčrpani in zlomljeni. Pri obravnavanih vlogah je videti, da je bil Vovk vljuden in takten, tudi do tistih, ki niso razumeli, da njihova stiska ni največja in da so sredstva omejena. V takih primerih je prosilcem vljudno ob- razložil, da morajo najprej uporabiti vsa svoja sredstva, saj ima odbor omejene vire in ogromno prošenj ter tako pomagajo le najbolj potrebnim.34 Previdnost je bila potrebna tudi zaradi tega, ker se tako kot v vsaki stiski najdejo prevaranti, ki želijo dano situacijo izkoristiti sebi v prid.35 Vzdrževal je tudi stike z duhovniki ljubljanske škofije, ki so bili razseljeni po drugih škofijah v Srbiji,36 v tržaški škofiji,37 na Hrvaškem,38 kamor jim je odbor po možnosti dostavljal pomoč v obliki knjig, oblek, liturgične opreme in denarja.39 24 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 56, 7. 10. 1942, str. 81; št. 85, 18. 1. 1944, str. 115; št. 95, 27. 6. 1944, str. 125; šk. 2, Kocjančič Anton, Stična, 28. 3. 1942. 25 NŠAL 38, šk. 2, Vodopivec Ivan, Stična, 15. 1. 1942, Ljubljana, 20. 1. 1942. 26 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 8, 11. 7. 1941, str. 11. 27 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 16, 9. 9. 1941, str. 23; št. 29, 9. 12. 1941, str. 29. 28 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 23, 28. 10. 1941, str. 33. 29 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 58, 3. 11. 1942, str. 84; št. 59, 17. 11. 1942, str. 86; št. 94, 6. 6. 1944, str. 124. 30 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 13, 19. 8. 1941, str. 18; št. 21, 14. 10. 1941, str. 30. 31 NŠAL 38, šk, 3, Poročila župnijskih uradov o pomoči duhovnikom beguncem, 1941. 32 NŠAL 38, šk. 2, Lesar Janez, november 1941. 33 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 29. 9. 12. 1941, str. 42. 34 NŠAL 38, šk. 2, Čebašek Jakob, vloge, 1941. 35 NŠAL 38, šk. 3, Razna pisma in dopisi, »Bolni duhovnik v Gabrijelah« 1942. 36 NŠAL 38, šk. 2, Bertoncelj Valentin, vloge 1941–43, šk. 3, Dopisovanje glede pregnanih duhov- nikov v Srbiji. 37 NŠAL 38, šk. 2, Brglez Nace, vloge, 1943. 38 NŠAL 38, šk. 3, Dopisovanje glede pregnanih duhovnikov na Hrvaškem, 1941. 39 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 19, 30. 9. 1941, str. 27; št. 35, 27. 1. 1942, str. 52; št. 36, 3. 2. 1942, str. 53. 357 Letnik 45 (2022), št. 2 Večina duhovnikov beguncev je bila odboru in Vovku osebno hvaležna za pomoč že med vojno40 in tudi po njej. Ko je bil Vovk jeseni 1946 imenovan za pomožnega škofa, so se mu ob čestitki številni duhovniki zahvaljevali za njegovo pomoč v času vojne,41 izraze zahvale je prejemal tudi kasneje.42 Vovk se je pri delu predsednika izkazal kot izrazito spreten, praktičen in operativen človek z velikim smislom za pomoč sobratom duhovnikom. Poudari- ti je treba tudi to, da nikjer v zapiskih ni moč najti nobene sovražne ali politične note, celo ob umoru Lamberta Ehrlicha ne, ampak se je odbor strogo omejil na delovanje za podporo duhovnikom beguncem. Viktor Kragl A kako to, da je delo urejanja arhiva in poročilo o delovanju opravil Kragl, ki sicer ni bil član odbora? Prvi razlog velja iskati v usodi članov odbora med in po vojni. Dva izmed njih sta umrla že med vojno: Lambert Ehrlich je bil ubit 26. maja 1942,43 medtem ko je Anton Duhovnik umrl v taborišču Mauthausen 16. april 1945.44 Maja 1945 je bil zaprt prvi zapisnikar Alojzij Strupi, ki je nato za posledicami zapora avgusta 1945 umrl.45 Preostali člani odbora Matija Škerbec,46 Jože Jagodic,47Alojz Košmerlj48 in Anton Dodič49 so ob koncu vojne zapustili Slove- nijo in pristali v begunstvu. Ostala sta torej le predsednik odbora Anton Vovk ter upokojeni in ostareli duhovnik Janko Mlakar.50 Vovk, ki je od 15. junija 1945 dalje vodil ljubljansko škofijo, je bil seveda zasut z drugim delom. Kragla, ki je takrat bival v Ljubljani, je dobro poznal, mu zaupal in ga cenil, saj je z njim že poprej uspešno sodeloval. Njuno prijateljstvo se je spletlo že pred vojno, ko je bil Vovk župnik v Tržiču, medtem ko je Kragl kot Tržičan ta kraj večkrat obiskal. Na Vovko- vo prošnjo51 je Kragl napisal knjigo Zgodovinski drobci župnije Tržič, ki je izšla leta 1936. Vovk je Kragla pogosto obiskoval, že ko je ta deloval v Trzinu (1933–1938), in tudi kasneje v Ljubljani, tako med vojno kot po njej. Tudi Kragl je Vovka zelo 40 NŠAL 38, šk. 2, Hojnik Ivan, Stična, 6. 1. 1942. 41 NŠAL 333, šk. 15, Čestitke ob imenovanju in posvetitvi za pomožnega škofa: Franc Ksaver Meško, Oberžan Drago, Soklič Jakob, Volasko Adolf. 42 NŠAL 333, šk. 16, Korespondenca, Soklič Jakob, Slovenj Gradec, 10. 6. 1947; Meško Fran Ksa- ver, Sele pri Slovenj Gradcu, 9. 4. 1962. 43 NŠAL 38, šk. 1, Sejni zapisnik št. 46, 26. 5. 1942, str. 69. 44 Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, str. 440. 45 Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, str. 1158. 46 Matija Škerbec (Stari trg pri Ložu, 5. 11. 1886–Cleveland, 17. 10. 1963), pred vojno župnik in dekan v Kranju, 29. aprila 1941 mu je bil odobren bolezenski dopust za nedoločno dobo, med vojno je bil v Ljubljani, leta 1942 je postal vodja škofijske dobrodelne pisarne, med vojno je bil soudeležen tudi v političnem delovanju in organiziranju protikomunističnega boja, ob koncu vojne je zapustil Slovenijo. Mlakar: Škerbec Matija, str. 41; NŠAL 10, Kranj, 29. 4. 1941, št. 1930/1941. 47 Jože Jagodic (Visoko pri Šenčurju, 13. 12. 1899–Lienz, 16. 9. 1974), vršilec dolžnosti škofij- skega kanclerja od leta 1930, tajnik škofa Jegliča in pisec njegovega življenjepisa, od leta 1938 škofijski kancler, po koncu vojne odšel na Koroško, kjer je opravljal naloge delegata papeške komisije za begunce v Avstriji. Okrožnica, št. 10/1974, str. 59. 48 Alojz Košmerlj (Sodražica, 25. 7. 1899–Buenos Aiers, 22. 7. 1974), pred in med vojno je bil žu- pnik župnije Ljubljana - sv. Peter, ob koncu vojne je zapustil Slovenijo. Okrožnica, št. 8/1974, str. 52. 49 Anton Dodič (Ljubljana, 15. 9. 1905–Rim, 9. 8. 1989). Pred vojno je bil župnik v Koprivniku v Bohinju, od koder so ga pregnali Nemci, med vojno begunec v Ljubljani, po vojni odšel v po- novno begunstvo in se naselil v Rim. Sporočila slovenskih škofij, št. 9/1989, str. 119. 50 Janko Mlakar (Železniki, 25. 6. 1874–Ljubljana, 11. 8. 1953), duhovnik, katehet, gornik in pi- satelj, pred vojno, med in po njej je kot upokojen katehet bival v Ljubljani. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, str. 159; Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, str. 447. 51 Kragl: Zgodovinski drobci župnije Tržič, str. V. 358 Blaž Otrin: Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom (1941–1945), str. 351–371 Iz arhivskih fondov in zbirk || From Archival Fonds and Collections spoštoval in ga ocenil celo za najboljšega prijate- lja med vsemi duhovniki.52 V svoji avtobiografiji je Kragl glede arhiva odbora zapisal: »Ko sem v jeseni 1947 skončal s 546 življenjepisi slov[enskih] jeruz[alemskih] romarjev /…/, me je Prevzvišeni naprosil, naj se- stavim nekoliko obširneje poročilo o delovanju ljubljanskega škof[ijskega] odbora za slovenske izgnane duhovnike, ki je deloval od maja 1941 do maja 1945. Delo je bilo precej zamudno, ker je bil odbor zelo delaven in vsestransko zaposlen s skrb- mi za tem ugodnejše materialno stanje ne le kranj- ske, ampak tudi štajerske izgnane duhovščine, v kolikor je bivala na ozemlju ljubljanske škofije, in vseh onih, ki so bivali v Srbiji. Nekako samo ob sebi so nastali pri tem razni imeniki, ki bodo v izdatno pomoč kronistu, ki bo pisal o slovenski duhovščini ob času okupacije v letih 1941 do 1945.«53 Kragl je z urejanjem arhiva in pisanjem o njegovem de- lovanju končal februarja 1948. Njegov članek je dragocen tako zaradi podatkov, ki jih je črpal iz arhiva odbora, kot ustnih podatkov, ki jih je lahko dobil od Vovka. Viktor Kragl se je rodil 15. oktobra 1883 v Tržiču, leta 1904 je maturiral na kranjski gimna- ziji in se nato vpisal v ljubljansko bogoslovje. V mašnika je bil posvečen leta 1908. V letih 1908– 1911 je bil kaplan v Fari, nato 1911–1913 kaplan v Sodražici, leta 1913 v Bohinjski Bistrici, katehet v Škofji Loki 1913–1915, župnik v Planini pri Čr- nomlju 1915–1917, župnik v Št. Vidu pri Vipavi 1917–1918, nato je bil nekaj časa begunec. Med leti 1920–1931 je bil župnik v Framu v lavantin- ski škofiji, nato je stopil v pokoj, kjer ni miroval. Po kratkotrajnem zdravljenju je v letih 1931 do 1933 deloval v samostanu v Repnjah, maja 1933 je odšel v Trzin, ki je spadal pod župnijo Men- gša, a imel od leta 1902 lastnega duhovnika. Tam je ostal do leta 1938. Ves čas svoje duhovniške poti se je zanimal za zgodovino, pisal dnevnike, župnijske kronike,54 zbiral gradivo za zgodovino Tržiča, duhovniške nekrologe55 … Zaradi zanimanja za zgodovino se je, da bi imel na voljo čim več knjižnic in arhivov, decem- bra 1938 naselil v Zeleno Jamo v Ljubljani, kjer je preživel tudi med- in povojna leta. V tem času je napisal tudi svojo obširno avtobiografijo Žalost 52 NŠAL 580, šk. 3, Kragl: Žalost in veselje podeželskega župnika, str. 690, 694. 53 NŠAL 580, šk. 3, Kragl: Žalost in veselje podeželskega župnika, str. 713. Tipkopis avtobiografije obsega kar 773 strani. 54 Kragl: Kronika duhovnije Trzin do leta 1938. 55 NŠAL 580, šk. 1. Viktor Kragl, portret, 1950 (Vir: NŠAL 107, šk. 171, št. 04772) 359 Letnik 45 (2022), št. 2 in veselje podeželskega župnika.56 Leta 1949 je bil že hudo bolan in se je preselil v vas Jurjevica na Dolenjskem, kjer je 28. decembra 1951 umrl, tri dni kasneje ga je v rodnem Tržiču pokopal škof Vovk.57 Viktor Kragl: Usoda naših duhovnikov ob času vojne (1941–1945) in skrb ljubljanskega škofijskega odbora za izgnane duhovnike58 »Vojna vihra je zadela na cvetno nedeljo, dne 6. aprila 1941, tudi Jugo- slavijo. Že prvi dan vojne sta umrla nasilne smrti dva slovenska duhovnika: iz ljubljanske škofije Fr. Kulovec, t. č. minister v Beogradu, in iz lavantinske škofi- je Martin Gaberc, t. č. župnik Sv. Petra pri Gornji Radgoni. Kmalu po okupaciji slovenskega ozemlje po nemški vojski je začel okupator preganjati slovenske duhovnike tako, da je v najkrajšem času ostalo brez duhovnikov v ljubljanski škofiji 128 župnij, v lavantinski pa 150 župnij. Iz ljubljanske škofije so se nekate- ri duhovniki sami od sebe ognili nemškemu okupatorju in prišli na ozemlje, za- sedeno po italijanski vojski (circa 40). Nekaterim so nemške okupacijske obla- sti zapovedale takoj zapustiti po njih okupirano slovensko ozemlje, nekatere (precejšno večino) so zaprli v Begunjah na Gorenjskem, v Komendi, v Krškem, v Rajhenburgu, največ pa v Št. Vidu nad Ljubljano, v poslopju Zavoda sv. Stanisla- va, katerega so zasedli 28. aprila 1941. Nekaj najstarejših duhovnikov so oblasti internirale v Mengeš, kjer je v internaciji umrl 14. junija 1941 up[okojeni] žu- pnik Anton Jemec. Od nemških oblasti so bile na ozemlju ljubljanske škofije zasedene vse župnije dekanije Radovljica, Kranj, Loka, Kamnik, Moravče in Zagorje ob Savi, prav tako skoro celotna dekanija Litija, razun župnije Primskovo, nadalje devet župnij dekanije Leskovec (Bučka, Cerklje, Čatež, Krško, Leskovec, Raka, Stude- nec, sv. Duh, in Velika Dolina), dve župniji v dekaniji Trebnje (Boštanj in Št. Janž) in devet župnij dekanije Ljubljana okolica (Črnuče, Dol, Preska, Sora, Sv. Helena, Sv. Katarina, Šmartin pod Šmarno goro, Sv. Jakob, in Št. Vid nad Ljubljano). Na vseh teh župnijah so vsaj začasno ostali aktivni dušni pastirji v Lescah (Avsec), Mošnjah (Bleiweis), Predosljah (Zupanc),59 Trbojah (Čemažar), Sv. Le- nartu nad Škofjo Loko (Švelc) v Črnem Vrhu (Dovč), Moravčah (Hafner), na Vrh- polju (Jerše), Brdu (Slak), v Mostah (Rovtar) in v mengeški hiralnici (Plevnik). Poleg teh so mogli ostati na nemškem okupacijskem ozemlju še tile upokojen- ci: Brešar († 25. 06. 1943), Dežman, Filler, Grašič, Jemec, Juvan, Lavtižar († 20. 11. 1943), Molj († 28. 3. 1944), Noč Matija, Podvinski, Rihar Leopold († 22. 10. 1941), Seigerschmied († 25. 11. 1942), Sever, in Škerbec Matevž. Skoro vsi ti so z vnemo poprijeli za dušno pastirstvo, zlasti starosta ljubljanske škofije Lavti- žar. Župnik Filler je komaj nastopil pokoj, ki bi ga bil rad preživel med svojimi bivšimi farani, pa kmalu je bil z njimi vred izseljen v Nemčijo. Odločno so hoteli vztrajati na svojih službenih mestih župnik Gnjezda v Veliki Dolini, župnik Poga- čar v Dobovcu in župnijski upravitelj Preželj v Št. Janžu. Vsi trije so vztrajali med svojimi farani tudi v daljni tujini kamor so jih izselili. Župnik Gnjezda je našel tudi svoj grob na tujem, umrl je 19. novembra 1944 v Münchebergu. Tekom velikega tedna 1941 je nemška vojska zasedla celo Gorenjsko, Po- savje in slovensko Spodnje Štajersko. Veličastni velikonočni cerkveni obredi so 56 To delo najdemo v rokopisu in tipkopisu v njegovi zapuščini: NŠAL 580, šk. 3. 57 Guček: Viktor Kragl (1883–1951), str. 861–880 in Guček: O Kroniki duhovnije Trzin, str. 30– 33. 58 Gre za rokopis, ki je nastal od jeseni 1947 do februarja 1948 in ga v rokopisni obliki najdemo v: NŠAL 38, šk. 3. V besedilo nismo posegali, razrešili smo le nekaj okrajšav, kar je zapisano v oglatih oklepajih, medtem ko smo v opombah podali pojasnila, ki so potrebna za lažje razume- vanje. 59 Ignacij Zupanc. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935, str. 75. 360 Blaž Otrin: Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom (1941–1945), str. 351–371 Iz arhivskih fondov in zbirk || From Archival Fonds and Collections se še skoro povsod mogli izvršiti po lepi stari slovenski navadi. Kmalu po veli- ki noči je pa nemški okupator začel preganjati slovensko duhovščino. Nekateri bolj boječi so kar hitro zapustili svoja službena mesta in pobegnili v Ljubljano, kjer so si ali v mestu ali v podeželju od italijanske vojske zasedeno, poiskali varnega zavetja. Z nekaterimi je nemški okupator postopal strožje, z drugimi milejše, kakoršen je že bil poveljnik dotičnega vojaškega oddelka. Ko so zasedli Zavod sv. Stanislava v Št. Vidu in od tam odslovili vse profesorje in prefekte, je bilo v drugi polovici junija 1941 zavodsko poslopje natrpano polno iz njihovih postojank izgnanih duhovnikov in tudi laikov. V nočeh v prvih dneh julija, zlasti 10. julija 1941 so nemške oblasti izvršile velike transporte slovenskih izgna- nih intiligentov na Hrvaško. Največ duhovnikov iz ljub[bljanske] škofije je bilo prepeljane v Sremske Karlovce, kje je bilo nastanjenih v pravoslavnem bogo- slovnem seminarju šestinšestdeset duhovnikov ljubljanske in osem duhovnikov lavantinske škofije. V svoji sredi so imeli dva tistoletna zlatomašnika – Antona Hribarja in Janeza Zabukovca – ki sta 23. julija 194160 praznovala svojo zlato sv. mašo v Sremskih Kralovcih. Od tega dne nam je ohranjena fotografija vseh tedaj v Sremskih Karlovcih v izgnanstvu bivajočih slovenskih duhovnikov.61 Največ la- vantinskih duhovnikov in par gg iz ljubljanske škofije, skupno 131, je bilo v sku- pnem transportu iz Rajhenburga odpravljenih od nemških oblasti v Slavonsko Požego. Tudi ti so imeli v svoji sredi tistoletnega zlatomašnika – Alojzija Cilen- ška – in tudi od dne njegove zlate maše je ohranjena slika, na kateri je najti vse v Slovenski Požegi izgnane slovenske duhovnike. – Precejšnje število slovenskih duhovnikov (petdeset) začasno naseljenih v Djakovem, kjer se je tedanji djako- 60 Datum je bil naknadno popravljen, prvotno je bil napisan 15. avgust. Datum je popravil Anton Vovk, ki je pregledal rokopis in ga na mestih popravil oziroma korigiral. 61 NŠAL 107, PO, Hribar Anton, zlata maša 1941. Zlata maša Antona Hribarja in Janeza Zabukovca 23. julija 1941 v krogu slovenskih duhovnikov beguncev v Sremskih Karlovcih (Vir: NŠAL 107, PO, Hribar Anton, zlata maša 1941) 361 Letnik 45 (2022), št. 2 vski škof Akšamović prav s tako ljubeznijo zanje zavzel kot v Zagrebu nadškof Stepinac. Nekaj slovenskih duhovnikov (sedeminšestdeset) je ostalo v Zagrebu. Zagrebški in djakovski ordinarij sta nastavila po nezasedenih župnijah in kaplanijah njihovih škofij slovenske duhovnike – izgnance, ki pa so bili voljni opravljati dušnopastirstvo med Hrvati. Nekaj slovenskih duhovnikov je prosto- voljno odšlo v Srbijo pastirovat med slovenske izseljence, iz ljubljanske škofije predvsem župnik Bertoncelj v Valjevo in kaplan Joža Vovk, mekinjski župnik Viktor Čadež se je pa odzval vabilu belgrajskega nadškofa Ujčića, ki je prosil du- hovnika za južni Banat. Dne 30. 9. 1941 je odšel Čadež v Pločico za dušnega pa- stirja circa 1.200 Nemcem, katerim je izdal pozneje celo poseben tiskan »Pasto- ral-Schreiben«. Z 19. novembrom 1943 je pa Čadež odšel v Petrovgrad (Vel[iki] Bečkerek),62 kjer je ostal do 25. septembra 1945 kot kurat glavne tamkajšnje bolnice in katehet na srednjih šolah; bil je prvi izmed izgnanih duhovnikov, ki je poslal podpornemu odboru izdaten dar za svoje izgnane sobrate. Kakor hitro so v aprilu začeli prihajati v Ljubljano duhovniki iz od Nem- cev zasedenega slovenskega ozemlja, se je začelo resno misliti, kako jim nudi- ti dejansko pomoč. Dne 5. maja 1941 je ljubljanski škof dr. Rožman poklical v ljubljanski škofijski dvorec sledeče gospode: stolnega kanonika Antona Vovka, univerzitetnega profesorja Lamberta Ehrlicha, up[okojenega] profesorja Janka Mlakarja, zavodskega profesorja Alojzija Strupija in bivšega krajnskega dekana Matijo Škerbca. Osnoval je s tem »Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovni- kom«. Za predsednika tega odbora je bil izbran kanonik Anton Vovk, ki je skozi štiri leta nosil vso težo dela in skrbi za izgnane duhovnike bivajoče na ozemlju ljubljanske škofije z največjo požrtvovalnostjo. Zavodskemu profesorju St. Jegli- ču je bilo naročeno nabiranje denarja za odborov sklad, ki ga je bilo predvsem treba zbrati. Že 1. septembra 1941 je bila odborova blagajna izročena škofijske- mu kanclerju Jožetu Jagodicu, katerega je Prevzvišeni pridelil odboru kot svoje- ga zastopnika. Mesečno pobiranje darov je bilo pa od tedaj naprej proti odško- dnini naročeno bivšemu bohinjskemu kaplanu Antonu Duhovniku, po njegovem odhodu iz Ljubljane, je nabiranje mesečnih darov oz. prispevkov opravljal bivši koprivniški župni upravitelj Anton Dodič. Posle sejnega zapisnikarja je prvotno opravljal prof. Alojzij Strupi; od 1. oktobra 1941 dalje pa šentpetrski župnik Al. Košmerlj, katerega je Prevzvišeni tudi pozval v podporni odbor; ob Košmrljevi odsotnosti je vodil zapisnik odborovih sej predsednik sam. Kot zastopnik lavan- tinskih duhovnikov je bil v odbor pozvan profesor Stanko Canjkar, po njegovem odhodu na Primorsko (koncem junija 1941) je bilo le to izročeno celjskemu ka- tehetu Fr[anc] Lukmanu ml. Prevzvišeni je naročil 5. maja 1941 ustanovljenemu odboru napisati se- znam duhovnikov, ki so morali zapustiti svojo službeno mesto ali pobegniti in iskati virov za pomoč obojim. Koliko je mogoče, je rekel, bodo nezaposleni go- spodje nastanjeni na praznih mestih v od Italijanov zasedeni slovenski pokraji- ni ali pa bodo odšli k enemu ali drugemu župniku, ki je ostal na svoji postojanki v dušno pomoč. Odbor je šel takoj na delo in je bil ves čas do konca vojne vsestransko de- laven. V prvih letih ko je bilo posebno veliko dela in skrbi se je shajal k sejam od 11. julija dalje redno vsak teden, navadno ob torkih popoldan ob pol treh. Vseh sej je bilo 107 in sicer, 1941 – 32, 1942 – 30, 1943 – 21, 1944 –20, 1945 – 4. Kakor hitro je postalo odboru znano vsaj približno število in imena be- guncev oz. izgnancev bivajočih, oz. vračajočih se na slovensko ozemlje in vsaj deloma tudi njihovo gmotno stanje, pa položaj v katerega so prišli, je začel po- trebnim deliti prvo pomoč, vsakemu z darom 1000 din in (380 L) in misliti na to, kje bo mogel posameznim oskrbeti stan in preživljanje. V Ljubljani je bila vsem, ki niso imeli kje dobrega znanca, zlasti starejšim, najboljša nastanitev v Zave- 62 Danes Zrenjanin. 362 Blaž Otrin: Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom (1941–1945), str. 351–371 Iz arhivskih fondov in zbirk || From Archival Fonds and Collections tišču sv. Jožefa, v bivši Hiralnici na Vidovdanski 9. Le to nekaterim tam ni bilo po volji, da niso mogli dobiti lastne sobe in so se, zlasti mlajši, morali nastaniti po dva ali več v istem prostoru. Ugodno bivanje je bilo mnogim poskrbljeno v »Domu duhovnih vaj« na Zrinski cesti 9,63 neprilično se je zdelo tam le to, da so morali hrano iskat izven doma, največ po nekaterih ženskih samostanih ali pa po ljudskih kuhinjah. Manjše število izgnancev oz. beguncev je dobilo preskrbo v Marijanišču, v frančiškanskem samostanu na Marijinem trgu 4, v Križankah (Napoleonov trg 1) in v Vajeniškem domu.64 Najugodnejše bivanje izven Lju- bljane je odbor izgnancem preskrbel v cistercijanskem samostanu v Stični. Sti- ški opat je bil pripravljen odstopiti v ta namen v samostanu kar dve nadstropji nove stavbe, tako je našlo tam prostora nad 30 gospodov, ki so imeli vsak svojo sobo in tudi vso oskrbo v samostanu. Slovenjegraški župnik Jakob Soklič je 10. julija 1941 prvi dobil v Stični zavetje in on je bil potem od škofijskega odbo- ra postavljen za poglavnika izgnancev, ki so bivali v Stični in je vodil v imenu vseh vse tekoče zadeve z ljubljanskim odborom. Glede vzdrževanja se je v Stični tako uredilo, da je bila vsakodnevna odškodnina za posameznika določena na 12 L, od 1. aprila 1943 dalje pa 15 L dnevno, katero je deloma vzdrževani kril z vsakdanjo mašno štipendijo, katerih je mesečno po dvajset dolžan odstopiti na račun oskrbe, ostanek je pa plačal odbor, dohodek ostalih desetih mesečnih štipendijev je ostal posamezniku v oporo za žepnino. Poleg preostanka dnevne oskrbe je odbor gospode v Stični oskrboval tudi z obleko in drugimi manjšimi potrebščinami. V Stični je bilo vsega skupaj v vojnem času oskrbovanih osemin- petdeset slovenskih duhovnikov izgnancev. Nad polovico od teh jih je preživelo v Stični več let, nekaj kar vsa leta izgnanstva. Hitro po prihodu iz Hrvaške pa do konca vojne, oz. do svoje smrti so bivali v Stični: a) iz ljubljanske škofije: Dagarin († 23. 11. 43), Klinc († 21. 9. 44) Kramar, Langerholc, Lesar, Markič, Mikuš J[anez], Ocepek in Vodopivec (nekaj časa vmes v Selih); b) iz lavantin- ske škofije: Bohak, Cilenšek († 30. 4. 1945), Čižek, Hojnik (†29. 10. 1943), Ko- cjančič, Kodrič, Lom, Meško, Oblak, Pečnak, Požar, Razboršek, Serajnik, Soklič, Strgar, Švegelj, Vogrinec Al[ojzij] in Vogrinec J[anez]. nekateri so si tako želeli dušnega pastirstva, da so hodili službo božjo opravljat na bližnje podružnice: v Beč (Pečnik, Požar, Vogrinec J[anez]), v Sobrače (Pfajfer), v Veliki Gaber (Meško in Hojnik); drugi pa v pomoč v župnije: Št. Vid (Pavlič, Razboršek), v Trebelno (Meško, Pečnak, Sarjanik, Vogrinec J[anez]), v Trebnje (Langerholc in Meško), v Brusnice (Čuk, Kocjančič), v Št. Peter (Mikuš J[anez]) v Mirno Peč (Ocepek), v Šmihel (Pečnak, Oblak, Langerholc). Barbič, Hrovat J., Kotnik S. in Stupica so že koncem 1941 odšli v stalno dušnopastirsko pomoč v bližnjo župnij Hinje, oz. k njenim podružnicam. Dr. Hanzelič je odšel iz Stične že septembra1941 v ka- tehetsko pomoč v Ljubljano, kamor je se prav kmalu za njim podal tudi kaplan Bohanec. Mlakar [Jožef] je odšel iz Stične v marcu 1942. V adventu tega leta sta Stično zapustila župnik Čuk (odšel v Brusnice) in dekan Gomilšek, ki je odšel pastirovat v Knežjo vas, kjer so ga nemški vojaki 28. oktobra 1943 ustrelili. Las- bacher, Mikuš Val[entin] in Železny so si zaželeli spomladi 1942 Ljubljane, kjer so potem ostali do konca vojne. Rataj je pa pri Šentviški podružnici na Pungartu ustanovil kar celo duhovnijo, od katere so še par let po vojni kar ločiti ni mogel, tako lično je prenovil tam cerkvico sv. Lenarta, da je bila sposobna v februarju 1946 sprejeti tamošnjega novomašnika, ki je prvi iz rok novega ljubljanskega pomožnega škofa prejel mašniško posvečenje.65 – Ko je bilo mnogo duhovnikov ljubljanske pokrajine primorane se umakniti pred partizani iz svojih službe- 63 Danes jezuitski samostan na Ulici Janeza Pavla II. št. 13 v Ljubljani. 64 Danes stavba Študentske organizacije Univerze v Ljubljani na Kersnikovi 4. 65 Datum je napačen. Prvi duhovnik, ki ga je škof Vovk posvetil, je bil 19. 1. 1947 Alojzij Groznik, doma iz župnije Šentvid pri Stični. NŠAL 333, šk. 6, Zvezek s seznamom duhovnikov, ki jih je posvetil škof Anton Vovk (156 duhovnikov), 1947–1962. 363 Letnik 45 (2022), št. 2 nih mest jih je nekaj zavetja iskalo tudi v Stični (Bukovac, Femc, Gostiša Jos[ip], Hafner A[nton], Janež, Klemenčič J[anez], Kraljič Štefan[efan], Malovrh, Pavlič, Pfajfer, Podlipnik, Ramšak, Tomazin in redovniki: p. Pavlin Bitner, dr. Blatnik, in Peterlin Jos[ip]). Več časa svojega izgnanstva je v Stični preživel tudi tamošnji domačini, lavantinski duhovnik Ign[acij] Nadrah.66 – V zadoščenje za svoj trud in svojo skrb za izgnane duhovnike, bivajoče v Stični, so bila za odbor sporočila stiškega poglavnika, da se gospodje tam dobro počutijo, da imajo točno in obil- no hrano, da so vsi dostojno oblečeni in dobro obuti, čeprav so bila zlasti prva leta odborova doplačila za Stično res precejšnja. Dnevna vzdrževalnina v Zavetišču sv. Jožefa v Ljubljani je znašala pribli- žno 20 L dnevno, od januarja 1944 dalje pa 25 L dnevno. Krila se je na isti način kot v Stični: mesečno z 20 mašnimi štipendiji z doplačilom odbora, par gospo- dov je primanjkljaj plačeval iz svojega. V Zavetišču sv. Jožefa so našli po svojem dohodu v Ljubljano streho ti-le gospodje: a) iz ljubljanske škofije: Drolc, Erzar, Fatur, Filler, Godina,67 Golf, Gostiša V[inko], Kastelic Mat[ija], Meršolj, Mrak, Ocepek, Pavlin, Janez, Šarec, Učakar, Zupančič J[anez], Železny, in Žnidar, b) iz lavantinske škofije: Bohanec, Ferleš, Jastrobnik, Jehart, Mikuš Val[entin] in Ške- ta Jos[ip]. Stanovanje in kurjavo za duhovnike izgnance, ki so stanovali v Domu du- hovnih vaj v Ljubljani in po še drugih zavodih v Ljubljani je plačal odbor, za hrano in obleko so skrbeli sami in so na prošnjo dobivali prispevkov iz odboro- vega sklada. – V Domu duhovnih vaj so našli streho: Berglez, Brulc, Cuderman Kr[istjan], Duhovnik, Fekonja, Frangeš, Hafner J[anez], Hohnjec, Horvat [Šte- fan], Jenko,68 Klemenčič J[ožef], Knafelj, Knol, Krušič, Lovšin, Radoš, Špendal, Tom, Trdin in Učakar. V Marijanišču: Breznik, Hanželič, Slapar, Šolar Jakob. V Križankah: Papež, Peče, in Schweiger. Pri Frančiškanih: Breznikar, Kljun, Lam- pert, Lovšin A[nton], Oven, Škoda, Šolar J[ožef], in Zdolšek. V semenišču največ od partizanov pregnani dušni pastirji. Nekateri izgnanci oz. begunci so nameravali čas begunstva preživeti pri svojih sorodnikih ali znancih, toda le nekateri so ostali na svojih mestih do kon- ca vojne, ker mnogi so začutili, da so se jih domači naveličali. Odbor pa je odloč- no stal na stališču, naj ne bo nobeden od gospodov komur v nadlogo ali odveč, zato je rad tudi za take gospode poskrbel. Nekateri dušni pastirji, ki so ostali v ljubljanski pokrajini na svojih mestih, so bili pripravljeni sprejeti enega ali drugega izgnanca v pomoč pri dušnem pa- stirstvu. Tudi pri tem je malokdo vztrajal. Še drugi izgnanci so si želeli najti za- poslenosti in oskrbe pri raznih podružnicah ljubljanske pokrajine. Tako se je pri več podružnicah naselil kak izgnani duhovnik in je tam s svojim delom mnogim olajšal daljna pot k farnim cerkvam. Duhovnikom izgnancem, ki so posamezno prihajali v pokrajino, oz. v Lju- bljano je bilo lažje čim prej ustreči kakor onim, ki so prihajali v večjih skupinah. Največ izgnancev naenkrat, kar sedemdeset, je došlo iz Hrvaškega v Ljubljano na dan sv. Avguština dne 28. avgusta 1941. Z njimi je prišlo tedaj v Ljubljano tudi 18 raznih gospodinj, postrežnic, ki so bile pred vojno zaposlene v župniščih na Gorenjskem in izgnane z duhovniki vred na Hrvaško. Vsem tem je odbor prvi dan poskrbel okrepčilo in prenočišče za duhovnike v semenišču, za ženske v Lichtenthurnu. Že v maju 1941 je odbor začel zbirati denarni sklad in je s tem delom nadaljeval redno vsak mesec do konca vojne. Držal se je pa načela, da bo nadle- 66 Ignacij Nadrah (1896–1947), ki ga ne smemo zamenjati s soimenjakom in sorojakom, dolgo- letnim generalnim vikarjem ljubljanske škofije Ignacijem Nadrahom (1868–1951). 67 Jožef Godina (1898–1986). 68 Jenko Janez, r. 1898 v župniji Smlednik, od leta 1940 župnik v Tržišču. Letopis ljubljanske ško- fije za leto 1944, str. 82. 364 Blaž Otrin: Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom (1941–1945), str. 351–371 Iz arhivskih fondov in zbirk || From Archival Fonds and Collections goval le duhovnike, ne pa laikov. To pa zato ker je bilo med izgnanci tudi veliko laikov, za katere naj bi predvsem laiki skrbeli. Takoj po vrniti večine nezaposle- nih duhovnikov iz Hrvaške je odbor izvedel med duhovniki nabirko obleke za izgnane sobrate. Uspeh je bil zelo dober. V Stično je bilo mogoče poslati kar več zabojev naenkrat in vsi izgnani duhovniki so bili kar hitro s tem primerno oble- čeni in obuti. Kadar se je kdo izmed izgnanih duhovnikov pri odboru oglasil, da nima oblek ali obutve ali perila, se je vedno posrečilo, da je odbor prošnji ustre- gel bodisi v denarju bodisi v blagu. Večkrat je odbor prejel tudi nenaprošeno kaj perila ali obleke za izgnane duhovnike (npr. iz zapuščine župnika Schauerja) ali od kakih prostovoljnih laiških odbornikov. V prvih mesecih begunstva je odbor večini izgnanih duhovnikov priskrbel brevirje, kajti večina je ob izgonu z doma vzela s seboj le oni del brevirja, ki vse- buje molitve velikonočne dobe, tudi direktorjije je mnogim ob koncu posame- znega leta odbor nakupil. Tudi za manje vsakdanje potrebščine, npr. svinčnike, papir, itd. je odbor nekaj potrošil, da bi gospodom tudi s tem ustregel, celo na male žepne koledarčke ob koncu leta ni pozabil. Nekateri duhovniki izgnanci so včasih stavili precej hude zahteve, zato je odbor z gg. duhovniki odkrito posloval. – Če je imel kak izgnani duhovnik lastne vloge v kakem denarnem zavodu, je bila odborova zahteva, da mora rabiti naj- prej od svojih lastnih dohodkov. Odbor je bratovsko, a energično omejeval obiskovanje gostiln in vedno skušal navajati gospode k zaposlenosti. Navajati jih je skušal zlasti k molitvi in k študiju. Zato se je v tej dobi vršila v Ljubljani posebni večdnevni pastoralni in dobrodelni tečaj za duhovnike. Posebno skrb je odbor posvečal bolnim sobratom. Rade volje je zanje pla- čal zdravniške stroške in razne potrebščine, ki so jim lajšale njih bolezensko sta- nje (kilni pas, očala itd) V Stični je oskrboval tako imenovani »zdravilni sklad«, dokler se v Stični ni naselil zdravnik dr. Gregorij Fedran, ki je tamošnje gg. za- stonj zdravil in tudi z zdravili oskrboval. Tudi v Leonišču in v raznih bolnicah (v Ljubljani in izven Ljubljane) je odbor skušal poravnavati stroške zdravljenja in oskrbe. Rade volje je odbor poravnal zaostalo članarino izgnanih duhovnikov pri Duhovniškem podpornem društvu, da niso vsled zaostale članarine zgubili svo- jih pravic, ki jim po pravilih kot članom gredo v slučaju bolezni ali smrti. – Isto tako je bil odbor pripravljen poravnati zaostalo članarino izgnanim duhovnikom pri UCM69 ali ACM,70 da niso člani izgubili pravice raznih bratovskih privilegijev. Tudi za pogoste obiske bolnikov je skrbel odbor. Največ je opravil to delo krščanske ljubezni z izredno pazljivostjo in prisrčnostjo predsednik sam. Če le mogoče, je bolnikom izposloval bivanje v Zavetišču sv. Jožefa v Ljubljani. Za ma- riborskega stolnega prošta,71 ki je bil že ob izbruhu vojne v ljubljanskem Le- onišču, je v tem zavodu poskrbel za njegovemu stanu najprimernejšo vzdrže- valnino za ves čas do njegove smrti. Prav tako za vse druge duhovnike, ki so na katerikoli drug način oboleli. Ob smrti duhovnikov izgnancev je nosil odbor brez omejitve vse stroške, da so bili sobratje dostojno pokopani. Umrli so v izgnanstvu: Zorko Fr[anc] st. (3. 8. 41), Fr[anc] Trdan (12. 8. 1941), Zorko F[ranc] ml. (14. 7. 42), Drvodel (19. 7. 43), Kopitar, (21. 8. 42), Kordin (8. 4. 43), Hojnik (29. 10. 43), Dagarin (13. 11. 43), A. Breznik (26. 3. 44), Kalan Jakob (6. 4. 44), Borštnar Janko] (4. 5. 44), Klinc (21. 9. 44), Sušnik (16. 11. 44), Erzin (20. 1. 45), Cilenšek (30. 4. 45) in Sartori (7. 5. 45). – Kot žrtve vojske so umrli nasilne smrti: 2. 6. 42 je bil od ital[ijanskih] vojakov ustreljen žpk. Eppich, 28. 10. 1943 so nemški vojaki 69 Unio Cleri pro missionibus. 70 Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. 71 Maksimilijan Vraber (1877–1945). 365 Letnik 45 (2022), št. 2 ustrelili na Dolenskem dekana Gomilška, župnika Platišo in kaplana Vitigoja. Od partizanov so bili umorjeni ti-le duhovniki: Cvar Fr[anc] (18. 6. 42), Ehrlich L[ambert] (26. 5. 42), Duhovnik Al[ojzij] (5. 10. 44), Eržen P[eter] (5. 3. 44), Geoheli (26. 7. 42), Hočevar A[anton] (26. 10. 42), Hren A[nton] (14. 9. 43), Huth Sr[ečko] (15. 10. 1943), Kanduč (26. 11. 42), Kek Fr[anc] (21. 11. 43), Kern Fr[anc] (21. 4. 44), Kofalt (15. 6. 42), Komljanec J[anko] (17. 6. 42), Kramaršič Fr.72 (2. 9. 42), Leilier H[ubert] (21. 3. 1942); Malovrh (12. 10. 1943), Nahtigal (18. 6. 1942), Novak H[enrik] (7. 6. 1942), Omahna (7. 7. 1942), Pokorn J[ožef] ( 15. 11. 1943), Pravhar (10. 9. 1944), Raztresen J[anez] (22. 7. 1942) Šinkar (12. 10. 1943); Turk V[iktor] (24. 10. 1943) in Žužek (14. 7. 1942). Napad iz sovra- žnega aeroplana je ubil kurata R[udolf] Meciloška (11. 8. 1944). V taborišču je umrl 16. 4. 1945 Anton Duhovnik. Že zgoraj je omenjena smrt župnika Gnjezda, ki je v tujini žrtvoval življenje v sredi svojih župljanov s katerimi se je dal izseliti iz rodne zemlje. Iz obeh škofij, ljubljanske in lavantinske, je odbor sprejel v prav posebno skrbo sobrate, ki so že preje vzbujali mučne pozornosti s svojim življenjem. V časih najtežje stiske za bivanje v Ljubljani je prevzel odbor v svojo oskrbo par takih gospodov, ki so bivali v Zagrebu, da niso vzbujali pozornosti med Hrvati. Predsednik odbora je imel večinoma sam opravka z njimi, včasih uspešno, več- krat tudi neuspešno. Zgodilo se je, da je bilo treba takemu revežu vzeti enostav- no čevlje, da je ostal v copatih doma. Težko so se navadili gospodje tega, da se denarna podpora daje le na ute- meljeno pismeno prošnjo. Že 13. junija 1941 je bilo v odborovi seji sklenjeno, da se za podpore vlagajo le pismene prošnje. Nekateri kar niso mogli prositi in jih je odpor večkrat sam upošteval. Drugi so bili pa v navajanju potreb in pogostem vlaganju prošenj kar preveč pridni in iznajdljivi. Ni pa hotel odbor nikdar žaliti in je rešil skoraj vse prošnje pozitivno. Vedno pa je pač poudarjal, naj vsak naj- prej porablja lastne prihranke. Posameznih prošenj je bilo pri odboru vloženih od posameznih gospodov (razen onih, ki so spadale v področje poglavnika v Stični) 573 (326 + 247). Na odborovih sejah se je razpravljalo o pismenih vlo- gah teh-le gospodov: a) iz ljubljanske škofije: Brglez73 (8), Borštnar (1), Buko- vac (4), Cuderman Kr[istjan] (2), Cunder (2), Cvelbar (1), Čampa L[eopold] (1), Demšar A. (2), Dolinar J[anez] (3), Drešar (1), Drolc (1), Erjavec J[anez] (12), Erzin (2), Frančič (1), Golf (2), Golmajer (2), Gornik A[nton] (3), Gornik Fr[anc]. (1), Gostiša V[inko] (7), Grims (1), Hafner A[nton], (3), Hiti, ser.74 (3), Hočevar (2), Hostnik Jos[ip]. (3), Janc (1), Jenko Al[ojzij], (1), Jenko J[anez]75 (1), Jerman A[nton]. (2), Kapš (1), Kapus (2), Kastelic Al[ojzij]. (3), Kovačič A. (1), Kramar (2), Kristanc (4), Kunstelj (1), Lesar (2), Lovšin A. (1), Lovšin Fr[anc]. (1), Lovšin V[inko] (3), Mali (1), Marješič (26), Markič (1), Mavec (2), Meršolj (1), Mihelič Fr[anc] (1), Mikuž J[anez] (2), Novak St. (1), Ocepek (zap),76 Ogrizek (9), Oman (2), Papež (2), Pavlič A[nton] (4), Pavlin And[rej] (5), Pečarič Fr[anc] (7), Pa- cek (1), Petrič (2), Pezdir (2), Pfajfar (1), Pipp (2), Platiša (1), Poljanec (6), Po- renta (1), Puhar (1), Rodeš (1), Rakovec (1), Robič (3), Rok (8), Schweiger (2), Skobe (2), Skobe (1), Sparhakl (2), Stanonik A. (2), Stupica (2), Šavli (1), Šešek (3), Šeškar (1), Šinkovec (2), Škulj (1), Šmit (23), Šolar [Jožef] (5), Špendal (4), Štrekelj (1), Šuštar (3), Tomazin (1), Trdin (1), Urbanč (1), Vavpetič (1), Vid- mar A[anton] (4), Vodopivec (3), Vondrašek (1), Železny (5), Žganjar (1), Žnidar (18) in Žust J[akob] (2). Iz lav[antinske] škofije: Adamič (14), Ašič (2), Bohanec 72 Pravilno: Kramarič Franc. 73 Tudi Berglez Ignacij (1911–1987). Šematizem ljubljanske nadškofije, str. 511. 74 Franc Serafin Hiti (1899–1975). Šematizem ljubljanske nadškofije, str. 460. 75 Jenko Janez, r. 1898 v župniji Smlednik, od leta 1940 župnik v Tržišču. Letopis ljubljanske ško- fije za leto 1944, str. 82. 76 V arhivu sta shranjena ena vloga Jožeta Ocepka in še zapisnik, iz katerega je razvidno, da je bil zaradi neopravljenih maš in dolgov začasno suspendiran. 366 Blaž Otrin: Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom (1941–1945), str. 351–371 Iz arhivskih fondov in zbirk || From Archival Fonds and Collections (5), Breznik Al[ojz] (17), Breznikar (6), Brvar (9), Cilenšek (1), Čeh (1), Čeba- šek (13), Drvodel (2), Fekonja (2), Ferleš (40), Frangeš (2), Goričan (6), Hojnik (3), Horvat (2), Jastrobnik (15), Jehart (2), Juranovič (1), Kocjančič (1), Kodrič Jos[ip] (1), Kores (1), Kotnik (2), Krajnc M[Arko] (1), Križaj J[anez]77 (1), Krušič (3), Lampert (12), Lasbacher A[nton] (4), Lipičnik 21), Lom (1), Lunder (1), Mi- helič L[eopold] (1), Mikuš V[alentin] (1), Mlakar Jos[ip] (1), Oblak (1), Pečnak (1), Peitler (1), Požun (5), Rataj (1), Razgoršek (1), Roblek (12), Serajnik (1), Sinko (10), Šketa Jos[ip] (1), Volasko (2), Vošnjak (1), Zdolšek (7) in Žalar (2). Prošnje so bile vložene za najraznovrstnejše stvari: za obleko (talar, suknjič, te- lovnik, hlače, naramnice, površnik, zimsko suknjo, dežni plašč, dežnik, klobuk, obutev in najrazličnejše perilo, letno in zimsko), za plačila obrtnikom (krojaču, šivilji, čevljarju, brivcu) za posteljnino in odeje, za drva in drugo kurivo, za ra- zne potrebščine (brivsko orodje, krtače, aktovko) za mašne potrebščine (mašno vino, sveče, ministranta, cerkovnika), za razno berilo in knjige (brevir, sv. pismo, Codex, pastirstvo, katekizem, pridige, nabožno čtivo, časopisje, prvoobhajilne podobice, slovarje, učbenike, celo za zemljevid itd) za razna živila (za »pribolj- ške«, za jabolka, celo za nabavo masti z značilno pripombo »čisto posušiti se ne želim«), poravnavo raznih članarin in zavarovalnin (DPD,78 Karitas, UCM, ACM) in celo za dvig diplome, nadalje za ležarino pohištva v skladišču, za selitvene stroške, za stanovanje, za razno zdravljenje (zob, ušes, poškodb, ran, operacij, za stroške v bolnici, zdravila, kilni pas, očala), za nagrade zdravnikom, ki so ene- ga ali drugega brezplačno zdravili, za pomoč bivšim duhovniškim gospodinjam, oz. postrežnicam, za odškodnino za postrežbo in vzdrževalnino sorodnikom ali drugim gostiteljem, za poravnavo stroškov pri duhovnikih vajah itd. Gospodje, ki so odšli pastirovat v Srbijo, so se z raznimi prošnjami obra- čali na ljubljanski škofijski odbor. Takoj v pričetku že jim je odbor oskrbel 8 prenosnih oltarjev, raznih mašnih potrebščin in raznega čtiva in knjig. Odbor je veliko pomagal ne samo duhovnikom, ampak tudi beguncem – laikom v Srbiji s tem, da jim je po kurirjih pošiljal denar, tudi knjige prvenstveno veroučne. Žrtev kurirskega pota v Srbijo je postal 9. marca 1943 v Ribarski Banji trnovski kaplan 27 letni Marijan Kremžar. Odbor je ponovno izposloval in poslal v Srbi- jo tudi obleko in perilo nekaterim pregnanim slovenskim družinam. – Hudo je bilo to, ker v Srbiji ni bilo nobenega primernega odbora, ki bi se za izgnance v podrobnostih zavzel. Ljubljanski odbor je skušal lajšati bedo tudi tistim duhovnikom, ki so pri- šli v ječo ali konfinacijo. Skušal jim je pošiljati raznih priboljškov in jim zlasti ob vrnitvi na svobodo poskrbeti dostojno obleko. – Tudi tistim, ki so prišli v taborišče, zlasti na otok Rab, bi bil odbor rad vsestransko pomagal, rad bi med internirance poslal posebnega slov[enskega] duhovnika, za kar se je trnovski kaplan V[inko] Zaletel že javil, pa ital[ijanske] oblasti niso marale dati potnega dovoljenja. Tudi salezijancem v Zagreb in zagrebškemu semenišču je ljubljanski od- bor poslal primerno odškodnino v kritje stroškov, ki so jih ti zavodi imeli z oskr- bo slov. duhovnikov izgnancev. S prostovoljnimi darovi je ljubljanski odbor prispeval k božičnicam, ka- tere so priredili zavodi, kjer je bilo več duhovnikov – izgnancev pod isto stre- ho, zlasti v Stično in Dom duhovnih vaj v Ljubljani. Prav tako k raznim slove- snostim duhovnikov izgnancev. Dne 20. sept. 1942, na patrocinij Žal[ostne] M[atere] b[ožje],79 stiške zavetnice, sta v Stični praznovala slovesno zlato sv. mašo lav[antinska] duhovnika Kocjančič in Lom, slovesnosti sta se iz Ljubljane 77 Janez Križaj (1916–2002) je bil takrat duhovnik ljubljanske škofije, po vojni je med letoma 1945 in 1955 deloval v mariborski škofiji. Sporočila Slovenskih škofij, 9/2002, str. 130. 78 Duhovniško podporno društvo. 79 Praznik se obhaja sicer 15. septembra. 367 Letnik 45 (2022), št. 2 udeležila Prevzvišeni in stolni kanonik Vovk. Gospodje, ki so bili v Stični navzoči pri Kocjančič-Lomovi zlati maši so se dali tudi fotografirati. Tako imamo tudi v sliki ohranjene skoro vse gospode, ki so večji del svojega izgnanstva preživeli v Stični.80 Naslednje leto, dne 25. julija, sta v Stični skupno slavila svoj zlatomašniki jubilej kalobski župnik Švegelj in up[okojeni] žup[nik] Klinc. V soboto 10. ju- lija 1943 je bila v kapeli zavetišča sv. Jožefa na Vidovdanski 9 zlata sv. maša up[okojnega] dolskega župnika Matije Kastelica. V istem zavodu je v kapeli Kri- stusa Kralja dne 19. avg[usta] 1943 opravil lavantinski častni kanonik in župnik od sv. Jurija pod Rifnikom Valentin Mikuš svojo biserno sv. mašo, pridigoval mu je mariborski stolni prošt M. Vraber in vsi povabljeni navzoči gostje oz. svatje, so bili pogoščeni z okusnim prigrizkom, čeprav nekateri stoje. Naslednje leto je daroval dvojo biserno mašo starološki dekan č[astni] kanonik Matija Mrak. Celo priprosta srebrna sv. maša izgn[anih]duhovnikov Jos[ipa] Šketa se je v zavetišč- ni kapeli sv. Jožefa na Vidovdanski 9 dne 30. junija 1942 slovesneje praznovala. – Dvojno zelo redko novomašniško slavje se je vršilo leta 1944 v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, Zrinjskega 9. Dne 5. marca je istočasno opravilo svojo novo sv. mašo 8 lavantinskih duhovnikov novomašnikov: Belej Martin, Bračič Fr[anc], Fider- šek Jakob, Flis Jožef, Jeza Ludvik, Pečovnik Karel, Valant Leopold, in Vogrin Jožef. Prvi po abecednem redu je imel z obilno asistenco pri glavnem oltarju peto sv. mašo, med katero je bila novomašna pridiga univ[erzitetnega] profesorja Luk- mana, po pridigi so pristopili k 7 stranskim oz. zasilnim oltarjem ostali sedmeri novomašniki, vsak spremljen od diakona-asistenta in dveh starejših bogoslov- cev. Končali so s svojo prvo daritvijo skoro vsi osmeri obenem in potem je bilo 80 Fotografijo najdemo v: NŠAL 107, PK, Stična, begunci, 20. 9. 1942, št. 01680. Zlata maša duhovnikov Antona Kocjančiča in Franca Loma 20. septembra 1942 v samostanu Stična med duhovniki begunci (Vir: NŠAL 107, PK, Stična, begunci, 20. 9. 1942, št. 01680) 368 Blaž Otrin: Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom (1941–1945), str. 351–371 Iz arhivskih fondov in zbirk || From Archival Fonds and Collections darovanje vernikov, ki je trajalo poldrugo uro. Čez dobre 3 mesece, dne 18. juni- ja 1944 so na prav isti način v isti cerkvi opravili svojo prvo novo najsve[tejšo] daritev ti-le 7 lavantinski mašniki: Čeh Jožef, Goršek Zvonko, Jančar Fr[anc], Medved J[anez], Ropas Rudolf, Vesenjak Jožef in Žagar Slavko. Svojo novomašno slavje so ponovili skoro vsi ob naslednjih nedeljah po deželi po župnijah, kamor so hodili kot bogoslovci v počitnicah 1941/42, 1942/43 na oddih. Skoro povsod jim je ljudstvo priredilo mogočno slavje in jim dal marsikatero zdatno darilo. – Dne 7. maja 1943 je praznoval v Stični tamošnji poglavnik duhovnikov – izgnan- cev slovenjgraški župnik Jakob Soklič, ki je 46 mesecev vestno in z ljubeznijo v Stični opravljal službo poglavnika, svojo rojstno 50 letnico. Tudi k temu tihe- mu hišnemu slavju je odbor prispeval svoj prostovoljni prispevek. Prijateljske vezi med izgnanimi duhovniki v Stični so postale tako tesne, da so ob razhodu v juniju 1945 ustanovili med seboj klub »Stična«, čigar člani so postali deležni tudi duhovnih dobrot, za katere so se med seboj odločili. Istih duhovih dobrot so postali deležni tudi častni klubovi člani, med kater so izvolili Prevzvišenega, odborovega predsednika kanonika Vovka in tudi stiškega opata dr. P. Avguština Kostelca. Ob koncu vojne so se klubovci kar težko ločili iz Stične. Tam sta ostala le še up[okojena] župnika Janez Lesar in Jožef Gostiša, ki je opravljal v stiškem samostanu prostovoljno koristno službo hišnega kovača. Oglejmo si še vire iz katerih je odbor črpal, da mu je bilo mogoče nabrati sklad, s katerim je zmogel zmagati obilne, ravnokar naštete podpore. Glavni vir je našel med duhovščino, predvsem ljubljansko, prav tako tudi potem ljubljanskega škofijstva, ki je dobilo tudi tozadeven prispevek od svete stolice. Laiki za prispevke k temu skladu niso bili naprošeni, pač pa so nekateri darovali prostovoljne darove v ta sklad. Prav tako tudi nekateri denarni in go- spodarski zavodi. Z mašnimi štipendiji tudi nekaterimi boljšimi, je prispevalo pa naše verno ljudstvo. Pri ljubljanski duhovščini so se darovi pobirali redno vsak mesec. Izmed tedaj v Ljubljani stalno bivajočih 110 duhovnikov se je prošnji za darove odzva- la velika večina. Nekateri z boljšimi stalnimi dohodki so darovali več, nekateri manj. V pričetku se je pobiralo pri vseh stalno v Ljubljani bivajočih duhovnikih, potem pa le pri aktivnih. Povprečno so večji mesečni darovi pri boljše situiranih znašali 110 L, nekateri tudi več, nekateri pa tudi manj. Prvi darovi darovani še v jugoslovanskih dinarjih so znašali pri ljubljanski duhovščini povprečno 1000 Din, nekaterih tudi več. Kar je bila ravno tedaj sila in potreba največja, saj je od- bor začel s svojim delom, ko ni imel niti dinarja še v svoji blagajni. Več pa, ki so tedaj darovali večje vsote so pripomnili, da njihovi prispevki v bodočih mesecih ne bodo mogli biti tako izdatni, ker tolikega daru vsak mesec, morda več let po vrsti, bi vsak v resnici ne zmogel. – Vse mesečno nabiralne pole vseh štirih voj- nih let se hranijo v arhivu in je iz njih razvidna darežljivost posameznih. Prejemki, pa tudi izdatki v denarju so potekali ves čas na dvojen način: v denarnih darovih in mašnih štipendijih. Ko so bili zadnja leta mašni štipendiji precej višji kot prva leta, so bila tudi doplačila iz odborove blagajne za izdrže- valnino posameznih v pričetku večja, zadnji čas pa manjša, kar je ravno vsak posameznik temu več mogel s štipendiji odslužiti, čim višje so bili. Odborov blagajnik je vodil obračun za vsakteri izdatek in prejemek sproti, razen za Stično, za katero je potom tamošnjega poglavnika obračunaval meseč- no. Zanimive so npr. številke, ki pripovedujejo o doplačilih, katere je odbor re- dno vplačeval v Stično za vzdrževalnino tamošnjih gospodov, v kolikor ni mogla biti mesečno sproti zadostna za mašniške štipendije. Tako je moral odbor nositi največje doplačilo za Stično v maju 1942, ko je znašal 5044,60 L, najmanjše do- plačilo pa za julij 1944, ki je znašal komaj 185 L, kajti zadnje leto so se gospodje v Stični že skoro sami vzdrževali redno z boljšimi mašnimi štipendiji in tako je ostalo odboru več razpoložljivega denarja za druge pomoči potrebne duhovnike in njihove zadeve. V arhivu so tudi shranjeni točni letni obračuni blagajne škofijskega od- 369 Letnik 45 (2022), št. 2 bora v pomoč duhovnikov beguncev v Ljubljani: izgotovljeni so za vsako leto za dobo do 1. maja do 30. aprila naslednje leto. – O stanju blagajne se je pa sproti poročalo pri vsaki odborovi seji. Iz teh letnih obračunov je možno podati ta-le pregled prejemkov in izdat- kov za sva štiri vojna leta v katerih je odbor deloval, namreč od maja 1941 do 30. aprila 1945: a) Prejemki darovi: svete stolice 200.000 lir ljubljanskih duhovnikov 347.454 lir izven ljubljanskih duhovnikov 39.007 lir zasebnikov 45.878 lir zavodov in ustanov (Ljudska posojilnica, DPD, Uprava ljublj[anskega] pokopališča, Zadr[užna] gosp[odarska] banka, Ljudska tiskarna, KTD,81 Centralna vinarna, Zimska pomoč) 102.800 lir Razne hranilne knjižice 85.015 lir vračila in obresti 24.860 lir 845.014 lir mašni štipendiji 1.533.508 lir 2.378.522 lir b) Izdatki podpore duhovnikom ljubljanske škofije 233.691 lir podpore duhovnikom lavantinske škofije 131.087 lir za mariborske bogoslovce 50.000 lir podpore duhovnikom v Stični 132,113 lir oskrba za duhovnike po drugih zavodih 53,643 lir duhovnikom na Hrvaškem 65.132 lir duhovnikom in vernikom v Srbiji 100.118 lir pogrebi duhovnikov 12.196 lir razno (posojila, poštnine ital.) 2.893 lir 780.873 lir mašni štipendiji 1,478.635 lir 2.259.508 lir prejemki: v sklad 845.014 + v maš[ni] štip[endiji] 1.533.508 = 2,378.522 lir izdatki: iz sklada 780.873 + za m[ašne] štip[endije] 1,478.635 = 2,259.508 lir 64.141 + 54.873 = 119.014 lir Po odhodu okupatorja je bilo v odborovi blagajni še circa 60.000 lir go- tovine, katero je baje blagajnik odnesel s seboj na še večjo revščino in potrebe, v katero je stopil marsikateri slovenski duhovnik po mesecu maju 1945. leta.« Zaključek Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom se je povsem osredoto- čil na opravljanje svojih nalog in je širši javnosti ostal ne nepoznan. Tudi temu se gre verjetno zahvaliti, da je arhiv odbora »preživel« povojno obdobje, ko je uprava državne varnosti v številnih preiskavah iz škofijske palače odnesla ogro- mno arhivskega gradiva iz medvojnega obdobja, večina tega je danes izgubljena, 81 Katoliško tiskovno društvo. 370 Blaž Otrin: Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom (1941–1945), str. 351–371 Iz arhivskih fondov in zbirk || From Archival Fonds and Collections in se je tako ohranilo pisno pričevanje, ki prinaša še en zanimiv drobec iz časa druge svetovne vojne. ARHIVSKI VIRI Nadškofijski arhiv Ljubljana • NŠAL 10, Škofijski arhiv Ljubljana - župnije, Kranj. • NŠAL 38, Škofijski odbor za pomoč izgnanim duhovnikom. • NŠAL 107, Fotografska zbirka. • NŠAL 333, Vovk Anton. • NŠAL 580, Kragl Viktor. LITERATURA Batelja, Juraj: Blaženi Alojzije Stepinac in pregnani slovenski duhovniki med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Družina, 2019. Ceglar, Ludvik: Nadškof Vok in njegov čas 1900–1963, I. del. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva družba, 1993. Dolinar, France M.: Ljubljanski škofje. Ljubljana: Družina, 2007. Ferenc, Tone: Razvoj prebivalstva. V: Slovenska novejša zgodovina, zv. 1. Ljublja- na: Mladinska knjiga, 2005, str. 576–577. Griesser-Pečar, Tamara: Rožmanova posredovanja pri okupatorju. V: Med sodbo sodišča in sodbo vesti. Dokumenti sodnega procesa proti škofu Rožmanu. Ljubljana: Dru- žina, 2007, str. 37–63. Guček, Boštjan: Viktor Kragl (1883–1951). V: Kronika 68 (2020), št. 3, str. 855– 886. Guček, Boštjan: O Kroniki duhovnije Trzin do leta 1938. V: Kragl, Viktor: Kronika duhovnije Trzin do leta 1938. Trzin: Salve, 2015, str. 25–44. Jerant, Frančišek: Vloga Antona Vovka v Cerkvi na Slovenskem med drugo svetovno vojno s poudarkom na organiziranju karitativnih dejavnosti. Magistrsko delo, mentor: Bogdan Kolar. Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Ljubljana, 2013. Kolarič, Jakob: Škof Rožman, III. Del. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1977. Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad Tržič, 1936, str. 460. Kragl, Viktor: Kronika duhovnije Trzin do leta 1938. Trzin: Salve, 2015. Merlak, Ivan: Za Cerkev in narod. Življenjepis božjega služabnika nadškofa Antona Vovka. Ljubljana: Družina, 2002. Mlakar, Boris: Škerbec Matija. V: Enciklopedija Slovenije, zv. 13. Ljubljana: Mladin- ska knjiga, str. 41. Otrin, Blaž; Štrukelj, Anton: Nadškof Anton Vovk: božji služabnik. Ljubljana: Dru- žina, 2008. Otrin, Blaž: Socialna dejavnost katoliške Cerkve v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja v ljubljanski škofiji. Magistrsko delo, mentor Mitja Ferenc. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Oddelek za zgodovino: Ljubljana, 2010. Rybář, Miloš: Nacistični ukrepi zoper duhovščino lavantinske škofije 1941–1945. V: Zbornik ob 750-letnici Mariborske škofije 1228–1978. Maribor: Mariborski škofijski ordinariat, 1978, str. 44–102. Vovkov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 2005. VIRI IN LITERATURA 371 Letnik 45 (2022), št. 2 LETOPISI, OKROŽNICE Letopis Cerkve na Slovenskem 2000. Ljubljana: Nadškofija Ljubljana, 2000. Letopis ljubljanske škofije za leto 1935. Ljubljana: Škofijski ordinariat Ljubljana, 1935. Letopis ljubljanske škofije za leto 1944, Ljubljana: Škofijski ordinariat Ljubljana, 1944. Okrožnica št. 8/1974, Ljubljana: Nadškofijski ordinariata v Ljubljani, 1974. Okrožnica št. 10/1974, Ljubljana: Nadškofijski ordinariata v Ljubljani, 1974. Sporočila Slovenskih škofij, št. 9/1989. Koper, Ljubljana, Maribor, 1989. Sporočila Slovenskih škofij, št. 9/2002. Koper, Ljubljana, Maribor, 2002. Šematizem ljubljanske nadškofije. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat Ljubljana, 1993. THE DIOCESAN COMMITTEE TO AID EXILED PRIESTS (1941–1945) On May 5, 1941, Bishop Gregorij Rožman of Ljubljana founded the Dioc- esan Committee to Aid Exiled Priests and appointed canon Anton Vovk as its chairman. The committee functioned until the end of the war and coordinated all the issues of refugees from the ranks of priests of the Diocese of Ljubljana and Lavantine priests who found themselves on its territory. First of all, they helped all the priests who took refuge in the area of the Province of Ljubljana or the area of the Diocese of Ljubljana, which was occupied by the Italians, where the occupation policy was, despite everything, more tolerable and the Church could continue to function freely. The German occupation forces banished most of the priests from the occupied parts of the Diocese of Ljubljana, and they took refuge in the Province of Ljubljana. A similar thing happened in the area of the Diocese of Lavantine, which was completely occupied by the Germans. Most of the Lavantine priests, about 220, ended up as refugees in Croatia, and about 90 of them fled to the Province of Ljubljana. The committee registered all the refugee priests of the Diocese of Ljublja- na and the Diocese of Lavantine who came to its territory, then collected aid for them and helped them in all manner of ways. Primarily it was about accommo- dation. Some priests arranged for themselves to stay with relatives, friends and acquaintances, and others the committee sent to parishes and their branches to help with spiritual shepherding. For those left without accommodation, the committee provided accommodation in various institutions, with majority of them located in Ljubljana. Most of the priests were accommodated in the Stična monastery (30) and the Sanctuary of St. Joseph in Ljubljana (Zavetišče sv. Jožefa v Ljubljani, 20). In addition to accommodation, the committee also helped by providing clothing, food, ceremonial objects and other essentials. They took care of the treatment and rehabilitation of patients and arranged everything necessary in the event of their death. They also helped the refugee priests of the Diocese of Ljubljana, who were either imprisoned or in exile in other dioceses, and, if possible, sent them support. The mainstay of the committee’s operations was the chairman Anton Vovk, who led the committee throughout its existence and proved himself to be diligent and practical. After the war, he also took care of the archives, which were arranged in 1947 and 1948 by the priest Viktor Kragl, who also made an excellent presentation of the functioning of the committee, which is fully pre- sented in this article. SUMMARY