Gershom Scholem
Smisel Tore v judovski mistiki
Spoznali smo tri osnovne principe, o katerih lahko rečemo, da določajo splošno kabalistično razumevanje Tore.' Vsekakor pa s tem še nismo pri koncu. Ti principi doživijo v gotovih kabalističnih spisih nov zasuk in tako odprejo nadaljnje perspektive. Kabalisti se pri tem niso prestrašili drznih sklepov. Skupno izhodišče nadaljnjega razvoja je bilo dvojno. Pobožnemu, a spekulativno nadarjenemu Zidu sta se morali na čisto naraven način postaviti dve vprašanji: 1. kaj naj bi bila vsebina Tore, ki je bila pojmovana kot najvišja manifestacija božje modrosti, če se Adamov greh ne bi zgodil? Ali zastavljeno še radi-kalneje: če je bila Tora preeksistentna, prvotna stvarjenju, kakšna je torej bila videti pred grehom? 2. Kakšna bo struktura Tore v Mesiji-nem času, če bo človek znova ustvarjen v svoji izvirni podobi?
V bistvu tvorita ti dve vprašanji le eno, namreč: kakšen je odnos Tore do fundamentalne zgodovine človeštva? Ni čudno, da je to vprašanje dalo misliti marsikateremu kabalistu. Njihova razmišljanja so v poznejši kabalistični literaturi našla široko resonanco in tako z ortodoksnega kot tudi heretičnega stališča vplivala na razvoj judovske mistike. Četudi avtor glavnega dela Soharja* do vprašanj te narave
1	Tora (izvirni pomen besede je postava, zakon) v skladu s tradicionalnim pojmovanjem judovstva zaobsega kanonske knjige Biblije in obenem spise, ki izhajajo iz kasnejšega rabinskega oziroma talmudskega izročila in so posvečeffi razlagi biblijskega kanona. Tora se torej deli na t.i. pisno in ustno Toro. Pisno Toro v najstrožjem smislu sestavlja Pentatevh, se pravi Mojzesovih pet knjig, v najširšem smislu pa tudi Nevim (knjige prerokov) in Ketuvim (druge v biblijski kanon sprejete knjige). Ustna Tora na drugi strani zajema vase tako Talmud, javno »preučevanje« ali eksoterični komentar Tore, kot tudi kabalo, ki v nasprotju z njim pomeni ezoterično špekulacijo o skrivnostih Tore. Sama beseda kabala, ki je izpeljana iz besede kabel (dobiti, sprejeti), označuje skrivno »izročilo«. — Pisava vseh imen kaba-Iistov, naslovov njihovih tekstov in manj znanih citiranih izrazov v tem Prevodu sledi transkripciji, ki jo je Scholem nekoliko prilagodil za nemško izdajo svoje knjige. — Op. ur.
2	Sefer ha-Sohar (Knjiga sijaja) je klasična zbirka kabalističnih komentarjev Tore. Napisana je bila konec 13. st. v precej popačeni aramejščini, Pri čgmer je splošno sprejeto, da avtorstvo njenega glavnega dela pripada Španskemu kabalistu Mosesu de Leonu, čeprav se v njej trdi, da jo je napisal
ni prišel sam, pa so zavzemala osrednje mesto v zavesti njegovega mlajšega sodobnika, ki je napisal teksta Raja Mehemna in Tikkune Sohar.3 V zvezi s tem sta pri njem pomembna dva toka misli.
Prvi se nanaša na dva različna aspekta Tore, ki se v teh spisih imenujeta Tora de-beri'a, »Tora v stanju stvarjenja«, in Tora de-'azi-luth, »Tora v stanju emanacije«. Za slednjo veljajo besede psalmista (19:8): »Božja Tora je popolna,« s čimer je mišljeno, da je v svoji božji naravi v sebi zaključena in še nedotaknjena. Nasprotno pa velja za Toro de-beri'a stavek iz Salamonovih izrekov (8:22): » Bog me je ustvaril na začetku svojih poti.« To je Tora, kot se pojavlja tam, kjer se Bog odpove skritosti svojega bitja in se razodene v ustvarjenih delih in svetovih. Na nekem drugem mestu pa beremo: »Obstaja Tora, za katero ne gre reči, da je stvarjenje, temveč Njegova emanacija.« Samo glede na to neustvarjeno Toro de-'aziluth velja mistična teza, da sta Bog in Tora eno. Tega toka misli avtor ne izdela do podrobnosti, razen tam, kjer stopi v odnos do drugega toka misli, ki ga nato pogosto razloži z veliko večjo natančnostjo. Tako drugje spet beremo, da je ustvarjena Tora, Tora de-beri'a, zunanje oblačilo šekine.4 Če človek ne bi zapadel grehu, bi šekina lahko obstajala brez take preobleke. Zdaj pa jo potrebuje kot tisti, ki mora skriti svojo revščino. Tako lahko vsakega grešnika primerjamo z nekom, ki okrade šekino njenih oblek, tisti pa, ki izpolni zapovedi Tore, je kot nekdo, ki ovije šekino v njena oblačila in ji s tem omogoči, da se pojavi na zemeljskem svetu. Iz tega izhaja, da je to, kar imenuje avtor Tora de-beri'a, tista Tora, ki se resnično manifestira, ki je dogodljiva in taka, kakor jo je razumela
legendarni rabi Schimon ben Jochai, sodobnik rabija Akibe (2. st. n. št.), s katerim se kot razlagalec svetih spisov skupaj pojavlja tudi v njihovem kanonskem komentarju, Talmudu. — Op. ur.
3	Ra'ja Mehemna (Zvesti pastir) in Tikkune Sohar, ki obsega sedemdeset razlagalnih pasaž k prvim štirim poglavjem Genesis, sta glede na čas nastanka najpoznejši del kompleksne celote spisov v Soharju, najbrž pa ju je med leti 1295—1305 napisal anonimen avtor, bržkone pripadnik kroga Mosesa de Leona. — Op. ur.
4	S šekino — kar dobesedno pomeni prebivanje, namreč božje prebivanje v svetu — je nekabalistično rabinsko judovstvo razumelo božjo prisotnost in delovanje v svetu, še zlasti v Izraelovi skupnosti. Poseben pomen pritiče šekini od razkropitve Judov in njihovega pregnanstva iz Palestine naprej, se pravi od tedaj, ko je rimski vojskovodja Tit (leta 70 n. št.) zavzel Jeruzalem in požgal jeruzalemski tempelj, ki je vse dotlej veljal za prebivališče božjega imena oziroma šekine, kakor je božje ime poimenovano v Bibliji (prim. npr. 5 Mz 12, 11). Sekina naj bi poslej Jude spremljala v eksilu. V Talmudu je zapisan tale ključni stavek: »V slehernem eksilu, v katerega se je podal Izrael, je bila šekina z njimi.« Vendar to za kabaliste sčasoma ni več pomenilo, da je božja prisotnost z Izraelom v vsakem izmed njihovih eksilov, pač pa so od tod sklepali, da je nekaj od Boga samega po Bogu samem pognano v eksil. Tako so kabalisti izenačili šekino z ženskim aspektom Boga, medtem ko so božji eksil prikazovali med drugim tudi kot pregnanstvo matrone, kraljice ali kraljeve hčere po njenem soprogu ali očetu. — Op. ur.
talmudistična tradicija. To je Tora, ki vsebuje pozitivne in negativne zapovedi, Tora, ki jasno loči med dobrim in zlim, čistim in nečistim, dovoljenim in nedovoljenim, svetim in profanim. Četudi v različnih odtenkih, se misel o oblačilih Tore vedno znova pojavlja tudi v tem najpoznejšem sloju Soharja. Sekino (ki je tudi kraljica ali matrona) avtor enači s Toro, kakor je bila le-ta razodeta ljudem. Večkrat zasledimo, da so pogrebne barve njenega oblačila črne, še posebno v času eksila, kar jo prikazuje, kot da bi žalovala. Istočasno pa črno oblačilo na drugih mestih nakazuje besedni pomen Tore, ki je na njej najprej viden. Tako se glasi na nekem mestu Ra'ja Mehemne, kjer avtor govori o matroni kot o Tori, da pravičnik razsvetli šekino s svojimi dobrimi dejanji in očitno tudi z globokim razumevanjem, »s tem, da jo reši mračnih oblačil besednega pomena in talmudistične kazuistike ter jo okrasi z bleščečimi oblačili, ki predstavljajo misterije Tore«.
Kar tukaj pojmujemo kot dve različni vrsti oblačil, od katerih prvo prikazuje dejanski in pragmatični aspekt Tore, drugo pa kon-templativnega in mističnega, se na drugih mestih pojavlja v podobi drugačne simbolike. Videli smo že, da so kabalisti primerjali Toro z drevesom življenja v raju. Toda Biblija govori o dveh drevesih v raju, ki se nanašata na dve različni sferi v božjem območju. Drevo življenja so torej kabalisti (že pred Soharjem) enačili s pisno Toro, nasprotno pa so drevo spoznanja dobrega in zla identificirali z ustno Toro.5 Pojem pisne Tore se v zvezi s tem nanaša predvsem na absolutni karakter Tore, medtem ko ima ustna Tora opraviti z modalitetami, s katerimi jo je mogoče aplicirati v našem zemeljskem svetu. To ni tako zelo paradoksno, kot se morda zdi na prvi pogled. Kot smo že omenili, je pisna Tora kabalistom v bistvu predstavljala absolutnost, ki je človeška zavest ne more sprejeti popolnoma in neposredno. Šele tradicija je Toro naredila razumljivo, s tem da je nakazala sredstva in poti, po katerih se jo je dalo uporabljati v judovskem življenju. Za ortodoksne-ga Juda, in ne pozabimo, da so bili kabalisti v svoji zavesti ortodoksni Judje, bi bila samo pisna Tora, brez tradicije, ki jo predstavlja ustna Tora, odprta za vse vrste heretičnih razlag. Ustna Tora je tista, ki določa realno življenjsko držo Judov. Zato ni težko uvideti, kako je lahko prišlo do enačenja ustne Tore in novega mističnega dojemanja šekine, kar so sprejeli vsi stari kabalisti. Sekino so imeli za božjo Potenco, ki je vladala Izraelovi skupnosti dn se v njej manifestirala. 2e zgoraj smo razpravljali o drznih posledicah, ki jih je eden najstarejših kabalistov potegnil iz simbolizma obeh pojavnih oblik Tore.
Avtor tekstov Ra'ja Mehemna in Tikkunim pa je dal tej simboliki nov pomen z veliko posledicami. Drevo spoznanja dobrega in zla se mu zdi simbol tistega območja Tore, v katerem so dobro in zlo, čisto in nečisto itd. med seboj razmejeni. Toda istočasno prikaže moč,
' V zvezi s tem glej opombo št. 1. — Op. ur.
ki jo lahko zlo dobi nad dobrim v času greha in še posebno v času eksila. S tem je drevo spoznanja postalo drevo omejevanja, prepovedi in razmejitve, medtem ko je bilo drevo življenja drevo svobode, na katerem sploh še ni bila razvidna dvojnost dobrega in zla (ali pa več ne), temveč je vse na njem kazalo na enotnost božjega življenja, ki ga še niso zadela omejevanja moči smrti in vsi drugi negativni aspekti življenja, prisotni šele po grehu. Ti zaviralni, omejevalni aspekti Tore so v svetu greha, v neodrešenem svetu, vseskozi legitimni in Tora se v takem svetu drugače sploh ne bi mogla pojaviti. Sele po grehu in njegovih daljnosežnih posledicah je Tora dobila materialen in čutno omejen aspekt, s katerim se zdaj pojavlja. Iz tega torej izhaja, da predstavlja drevo življenja v tej simboliki, kot smemo reči, pravzaprav utopični aspekt Tore. Tako gledano nam je tudi bliže izenačiti Toro kot življenjsko drevo z mistično Toro, Toro kot drevo spoznanja dobrega in zla pa s Toro v njeni historični pojavnosti. Pri tem imamo seveda opraviti z zelo lepim primerom tipološke eksegeze, do katere je avtor tekstov Ra'ja Mehemna in Tikkunim čutil še posebno nagnjenje. Vendar moramo iti še korak dalje. Avtor poveže dualizem dreves z dvema različnima paroma plošč, ki jih je Mojzes dobil na gori Sinaj. Po stari talmudski predstavi je kačji strup, ki je pokvaril Evo in z njo vse človeštvo, izgubil svojo moč z razodetjem na Sinaju, vendar jo je nato znova pridobil, ko se je Izrael lotil čaščenja zlatega teleta. Kabali-stični avtor razlaga to na svoj način. Prvi plošči, ki sta bili ljudstvu dani še pred grehom z zlatim teletom, bral pa ju ni nihče razen Mojzesa, sta izvirali iz drevesa življenja. Drugi plošči, ki sta bili ljudstvu dani potem, ko je Mojzes prvi razbil, pa sta izvirali iz drevesa spoznanja. Smisel te predstave je jasen: prvi plošči sta vsebovali razodetje Tore po meri človeka v prvotnem stanju, ko bi se še dal voditi principu, ki je utelešen v drevesu življenja. To bi bila popolnoma spiritua-listična Tora, izročena svetu, v katerem bi se izenačila razodetje in odrešitev, kjer bi bilo vse sveto in kjer prepovedim in omejevanjem ne bi bilo treba brzdati moči nečistega in smrti. V tem stanju bi bil misterij Tore nespremenjeno razodet. Vendar je ta utopični trenutek hitro izginil. Ko so se razbile prve plošče, »so iz njih odletele vgra-virane črke«, kar pomeni, da je spiritualni element stopil v ozadje in da ga od tedaj dalje lahko vidi le mistik, ki ga bo lahko zaznal tudi pod novimi in zunanjimi oblačili, v katerih se reprezentira na drugih ploščah. Na teh drugih ploščah pa se Tora pojavi v zgodovinski preobleki in kot zgodovinska moč. Prav gotovo še vedno vsebuje skrite sloje svojih neskončnih misterijev. Luč še vedno sije skozi dobro, medtem ko mora biti zlo zatemnjeno in premagano s tistimi prepovedmi, ki so mišljene kot njegov nasprotni pol. To je trda lupina Tore, kateri se ne da izogniti v svetu, kjer vladajo sile zla. Vendar lupine ne smemo pojmovati kot celoto. Človek lahko pri izvrševanju zapovedi stre zunanjo lupino in prodre do jedra. To stališče nam prav
gotovo pomaga razložiti nekoliko dvopomenski zven nekaterih izjav o razvrščanju Biblije, Mišne, Talmuda in kabale, ki se v tekstih Ra'ja Mehemna in Tikkunim pogosto ponavljajo in so njune številne bralce tudi presenečale. Vendar bi bilo napak govoriti o antinomističnem in antitalmudističnem značaju teh izjav. Avtor na noben način ne poskuša biti odvetnik ukinjanja talmudističnega zakona, ki zanj dejansko predstavlja zgodovinsko obliko, v kateri je bila Tora podana, in ima zato popolno veljavo in legitimnost. Podrobne razlage halahičnega v teh spisih so napisane v vseskozi pozitivnem smislu, brez sovražnosti. Vendar bi komaj lahko podvomili, da pričakuje avtor za čas odrešenja dejansko nespremenjeno razodetje ter učinek tistega utopičnega in čisto mističnega aspekta Tore, o katerem smo že govorili. Pravo bistvo Tore je le eno, in sicer to, ki je utelešeno v pojmu Tora de-'aziluth. Toda oblačilo ali zunanja oblika, ki jo je sprejela v svetu, za katerega velja, da mora premagati moči zlega, je vseskozi legitimna in nespremenljiva. Močan poudarek, ki ga daje avtor tem temačnim aspek-tom Tore v njeni talmudski obliki — rad vleče vzporednice med izraelsko tlako v egipčanskem eksilu in hermenevtičnimi naprezanji, s katerimi so talmudski učenjaki iz pisne Tore izkopali in zgradili vsebino ustne, vzporednico, ki je bila zlahka zmožna ohraniti ironičen in kritičen videz —, dokazuje, kako je njihov interes za mitično in utopično plat Tore konec koncev le prevladal. Eksil šekine, ki se je v osnovi začel z grehom, je dobil svoj polni pomen v zgodovinskem izgonu judovskega ljudstva. To pa je tudi vzrok, da avtor po svoji naravi tako različna pojma, kot sta greh in eksil, v svojih razglabljanjih tako pogosto kombinira in ju skoraj enači.
Kabalisti Safedove šole iz 16. stoletja so to idejo razvili še naprej na nadvse zanimiv način. Iskali so odgovor na vprašanje, kako je bila videti Tora pred grehom in kako bi se ta prvotna podoba lahko skladala z zgodovinsko podobo Tore kot konkretne tvorbe. Odlične predstavitve teh razmišljanj najdemo v spisih Mosesa Cordovera (umrl 1570),6 iz katerih so jih nato prevzeli številni pisci. Tudi on izhaja iz misli, da je bila Tora v svojem notranjem bistvu sestavljena iz božjih črk, ki same niso bile nič drugega kot konfiguracija božje luči. Sele ob napredujoči materializaciji so se te črke na različne načine združile. Najprej so tvorile imena, se pravi božja imena, pozneje apelative in pre-dikacije za opisovanje božjega, in še pozneje so se kombinirale na nov način in tako tvorile besede, ki so se nanašale na posvetne dogodke in materialne predmete. Kakor je naš današnji svet sprejel svoj grobo
6 Moses Cordovero (1522—1570) je ob Isaaku Lurrii najpomembnejši predstavnik kabalistične šole iz Safeda v Palestini. Po izgonu Judov iz Španije leta 1492 so v Safed prišli tudi Judje iz drugih dežel diaspore, tako da je kabala tu doživela svoj pozni razcvet. Za razliko od Lurie si je Cordovero s svojim sistematično-filozofskim duhom prizadeval izdelati nekakšno mistično teologijo kabale. — Op. ur.
materialni značaj šele kot posledico človeškega greha, tako je tudi Tora pridobila svojo materialno podobo kot natančno vzporednico tem spremembam. Spiritualne črke so postale materialne, ko je to zahteval materialni značaj sveta. Na osnovi teh dveh domnev je Cordovero lahko odgovoril na obe vprašanji: kakšna je bila narava Tore pred grehom in kakšna bo njena narava v času Mesije.
Svoje nazore je ilustriral s primerom iz Biblije, kjer le-ta prepoveduje nositi obleke iz mešanice volne in platna. Taka mešanica se v hebrejščini imenuje Scha'atnes. »Ce pravi Tora (Deuteronomium 22:11), ,Ne smeš obleči Scha'atnes', potem o tem ni moglo biti govora, preden se Adam ni oblekel v tisto grobo materialno telo, ki se v mističnem jeziku imenuje ,kačja koža'. Tora tako še ni mogla vsebovati take prepovedi, kajti kakšen odnos naj bi imela s takšnim Scha'atnes človekova duša, ki je bila prvotno zavita v spiritualno oblačilo? Prvotna kombinacija črk v Tori pred grehom torej dejansko ni bila scha'atnes zemer u-fischtim (Scha'atnes iz volne in platna), temveč je Tora zaobsegala iste konzonante v drugačni kombinaciji, sa-tan'as mezar u-tofsim, katere smisel je mnogo bolj svarilo Adamu, da naj svojega prvotnega svetlobnega oblačila ne zamenja za tistega iz kačje kože, ki predstavlja simbol demonične moči, imenovane satan'as, ,drzen satan'. Nadalje je tu šlo za svarilo, po katerem naj bi ta moč gotovo povlekla nase strah in stisko, mezar, za človeka in ga poskušala premagati, u tosfim, ter ga s tem spraviti v pekel. Kako pa je prišlo do spremembe v kombinaciji teh črk, tako da beremo zdaj: scha'atnes zemer u-fischtim? Ker je Adomova narava, ko si je nadel kačjo kožo, postala materialna, je bila potrebna tudi Tora, ki je dajala materialne zapovedi. To je pogojevalo novo, temu primerno branje črk, ki so podajale tak smisel zapovedi. In tako je na ustrezen način z vsemi ostalimi zapovedmi, ki temeljijo na telesni in materialni naravi človeka.-«7
Isti vir se ukvarja tudi z eshatološkim aspektom postavljanja teh vprašanj. »Tudi za smisel novih razlag Tore, katere bo razkril Bog v času Mesije, velja, da Tora ostaja zmeraj ista, da pa je na začetku prevzela obliko materialne kombinacije črk, ki je ustrezala materialnemu svetu. Nekoč pa bodo ljudje odvrgli to njeno materialno telo, poveličani bodo in bodo znova sprejeli mistično telo, ki ga je imel Adam pred grehom. Takrat bodo razumeli misterij Tore, saj bodo njeni skriti aspekti postali vidni. In pozneje, ko bo človek v teku šestega tisočletja (se pravi po Mesijinem odrešenju in na začetku novega eona) poveličan v še višje duhovno bitje, bo spoznal tudi globje plasti mi-sterija Tore v njenem skritem bistvu. Tedaj bo vsakdo sposoben razumeti čudežno vsebino Tore in skrivnostno kombinacijo njenih črk,
7 Abraham Asulai, Chessed le-' Abraham, Sulzbach 1685, II, str. 27. Ta pisec je pri pisanju svojega teksta uporabljal rokopis Cordoverovega glavnega dela Elima Rabbathi, od koder tudi izhajajo njegova številna zanimiva razglabljanja. — Op. a.
s tem pa bo tudi veliko razumel o skrivnostnem bistvu sveta... Kajti osnovna misel tega prikaza je, da si je Tora nadela materialno obleko, tako kot tudi človek sam. In če se bo človek povzpel iz svoje materialne obleke (svojega telesnega stanja namreč) v subtilnejšo, se bo spremenila tudi Tora v svoji materialni podobi in jo bodo vedno globlje razumeli v njenem duhovnem bistvu. Skriti obrazi Tore bodo sijali in pravičniki jo bodo preučevali. In vendar bo Tora v vseh teh stadijih ista, kot je bila na začetku, v svojem bistvu se ne bo nikoli spremenila.«8
»•Besedni smisel zapovedi v raju je bil drugačen in veliko bolj spiritualen kot zdaj.« In kar pobožnež zdaj izpolnjuje kot materialno izvrševanje zapovedi na zemlji, bo pozneje v rajskem oblačilu duše izpolnjeval tako, kakor je bil božji namen ob stvarjenju človeka.
Ti miselni tokovi v najbolj razsvetljeni obliki združujejo orto-doksno vztrajanje pri absolutnem in nespremenljivem karakterju Tore s predstavo njene relativizacije v zgodovinski perspektivi. Isti princip so uporabili tudi na način, po katerem razumejo Toro višje hierarhije bitij. Poznejši kabalisti so radi govorili o štirih svetovih, ki tvorijo tovrstno duhovno hierarhijo; to so svet božje emanacije, 'Aziluth, svet stvarjenja, Beri'a, svet formacije, Jezira, in svet aktivacije, 'Assija. Ti svetovi si časovno ne slede, temveč obstajajo istočasno in tvorijo različna stanja, v katerih se materializira stvaritelj ska božja moč. Razodetje Tore kot organona stvarjenja je nujno, v kakršnikoli obliki moralo priti do vseh teh svetov in s tem dejansko izvemo marsikaj o njihovi strukturi. Tako so teksti, ki so nastajali v šoli Israela Saruka (okoli 1600), razvijali naslednje misli: v najvišjem svetu, 'Aziluthu, je bila Tora še zgolj niz vseh konzonantnih kombinacij, ki jih je mogoče napraviti v hebrejski abecedi, kadar prideta v stik dva taka so-glasnika. To je bilo prvotno oblačilo, ki je izšlo iz notranjega jezikovnega gibanja En-Sofa in je bilo hkrati izpredeno iz imanentnega »razkošja«, s katerim je upravljal En-Sof, neskončno in transcedentno božanstvo, bodisi v svoji skriti modrosti ali pa tedaj, ko je prvič preudaril razodeti svoje polnomočje. Tako imamo tu pred seboj Toro z njenimi najskritejšimi elementi, ki v svoji prvotni odredbi vsebujejo zametke vseh možnosti tega jezikovnega gibanja. V drugem svetu se Tora nato pojavi kot niz svetih božjih imen, ki so bila ustvarjena z določenimi kombinacijami elementov iz sveta 'Aziluth. V tretjem
8	Ibid., str. 11. Brez dvoma gre za isti vir. — Op. a.
Isto misel je nato prevzel in v podobni smeri izpeljal Isaak Luria.9
9	Delo Isaaka Lurie (1534—1572) predstavlja vrh pozne kabale, kakor se je v 16. st. razvijala v Palestini. V svojo interpretacijo stvarjenja sveta je povzel recentno zgodovinsko izkušnjo Judov, tj. izgon iz Španije, in jo Povezal s procesi eksiliranja, potekajočimi na način emanacij v Bogu samem. Svojega nauka ni zapustil naslednikom v sistematični pisni obliki, temveč so ga zapisali njegovi učenci, te spise pa so imenovali »spisi svetega leva«. — Op. ur.
svetu se prikaže kot podoba angelskih imen in potenc po zakonu tega sveta, ki je naseljen z angelskimi bitji. Sele v četrtem in zadnjem svetu pa se lahko pojavi taka, kot se kaže tudi nam. Zakoni, ki določajo notranjo strukturo teh posameznih svetov, so razvidni iz posebne oblike, v kateri se Tora prikazuje v teh štirih svetovih. Ce se vprašamo, zakaj ne zaznamo Tore neposredno v tej njeni funkciji, potem leži odgovor pač v dejstvu, da je ta njen aspekt kot upodobitev koz-mičnih zakonitosti različnih svetov ostal skrit zaradi sprememb, ki jih je po grehu doživela njena zunanja podoba.
Mislim, da se ta misel o mistični relativizaciji Tore'0 ni nikjer iz-raziila tako drastično in naturalistično kot v fragmentu neke knjige, ki ga je pisec te knjige, Rabbi Elijahu Kohen Ittamari iz Smyrne (umrl 1729), v rokopisu predložil Chajimu Josefu Davidu, ta pa ga je nato citiral. Rabbi Elijahu je bil slaven pridigar in asketsko pobožen ka-balist, četudi je njegova teologija na svojevrsten način prežeta z idejami, ki izvirajo iz heretične kabale privržencev lažnega Mesije Sab-bataija Zwija.1' Ta fragment išče obrazložitev, zakaj mora biti svitek Tore za sinagogično uporabo po rabinskih predpisih pisan brez vokalov in interpunkcij. Po avtorju vsebuje to dejansko stanje »namig na stanje Tore, kot je obstajala pred božjim obličjem, še preden je bila izročena nižjim sferam. Kajti pred Njim je obstajala množica črk, ki niso bile združene v besede, kot so to zdaj, ker se je tedanja dejanska odredba besed ravnala tako, kakor je zahteval ta nižji svet. Zaradi Adamovega greha je Bog pred njim razporedil črke v besede, ki so označevale smrt in druge zemeljske stvari, na primer predpis o leviratu neke vdove. Brez greha pa tudi smrti ne bi bilo. Iste črke bi bile združene v besede, ki bi prepovedovale neko drugo
10	Iz Scholemovega teksta je glede »mistične relativizacije« Tore jasno razvidno, od kod prihaja ime za klasično kabalistično delo — Sohar. Čeprav kabalisti, kot namiguje Scholem, niso imeli namena, da bi direktno tvegali miselno herezijo, in čeprav so kabalo povsem neprovokativno razumeli kot izročilo, ki usmerja razlaganje Tore, so vendarle bistveno razprli standardno razumevanje svetih spisov. Ko so namreč razvili mistično-spekulativne predstave o stanju Tore pred stvarjenjem sveta, so s tem pisni Tori, kot jo je pojmovala siceršnja judovska ortodoksija, odvzeli primat pred ustno Toro. Kanonično pojmovana pisna Tora je po njihovem izpisana s pomočjo spremenjenih, materializiranih spiritualnih črk, s tega vidika pa je prav tako kot ustna postavljena v »zamudniško« razmerje do prvotnega spiritualnega stanja Tore. Zgolj ezoterična špekulacija, ki prodre skozi zunanjo materialno obleko Tore, je zmožna reflektirati v sebi spiritualne črkovne kombinacije Tore, identične s konfiguracijami božje luči. Tako se je zmožna obdati s sijajem. In od tod tudi ime za sveto knjigo kabalistov: Knjiga sijaja. — Op. ur.
11	Sabbatai Zwi, okrog katerega je v letih 1665/66 zraslo sabatiansko gibanje, je s pomočjo svojega preroka, Natana iz Gaze, preoblikoval lurianski nauk, mesijanske poteze tega nauka priličil svoji osebnosti in se razglasil za novega Mesijo. Vendar se je njegov heretični odpad od judovstva končal s tem, da je konvertiral v islam. — Op. ur.
zgodbo. Zato svitek Tore ne vsebuje vokalov, interpunkcij in akcentov — kot namig na Toro, ki je prvotno tvorila kup neurejenih črk. Izvirni božji namen v Tori pa se bo razodel, ko bo prišel Mesija, ki bo smrt za večno pogoltnil, tako da s stvarmi v Tori, ki imajo opraviti s smrtjo, nečistostjo in podobnim, ne bo več kaj početi. Kajti tedaj bo Bog razdrl črkovno kombinacijo, ki tvori besede sedanje Tore, črke bo na novo sestavil v drugačne besede, iz teh pa bodo nastali novi stavki, ki bodo govorili o drugih stvareh. To je tudi smisel Izaijevih (51:4) besed: ,Kajti tora bo izhajala iz mene', kar so že stari rabini razložili takole: ,Nova tora bo izšla iz mene.' Ali naj to pomeni, da Tora ni večno veljavna? Veliko prej pomeni, da bo svitek Tore sicer takšen kot zdaj, vendar nas bo Bog naučil, kako naj jo beremo po drugačni odredbi črk, in nam pojasnil razdelitev in kombinacijo črk.«
Komaj si lahko predstavljamo drznejšo formulacijo principa, ki cloloča to teorijo. Nihče se ne bo čudil, da se je pobožen rabin kot Asulai osuplo branil tako radikalnih tez. Čudno, da se je pri svojem protestu oprl ravno na Nahmanidesa in njegov nauk o prvotnem karakterju Tore, saj ga je postavil nasproti nauku Elijahuja Kohena, ki zase, kot je menil, ne bi mogel zahtevati veljavnosti, dokler se ne bi izkazal za pravo rabinsko tradicijo. Očitno ni zmogel videti vpenja-joče se linije razvoja, ki teče od začetnih izhodišč pri Nahmanidesu k logičnim konsekvencam, kot jih je formuliral Elijahu Kohen. V vsakem primeru se mi zdi zelo pomembno, da je slaven rabi visokega ugleda in moralne avtoritete zmogel akceptirati tako radikalno tezo, prek katere se je popolnoma spiritualistično in utopično razumevanje bistva Tore v Mesijinem času lahko utemeljilo na principu, ki je bil v kabalističnih krogih na široko sprejet. Taisti Asulai, ki se je tako razsrdil nad mističnim ekstremizmom Elijahuja Kohena, je tudi sam v enem od svojih spisov formuliral ne veliko manj radikalno tezo. V nekem starem Midrašu je zapisano, da doseže večno blaženost tisti, kdor ves dan bere verz (Genesis 36:22): »Lotanova sestra je bila Tamna«. Gre za verz iz Tore, ki nam vzbuja pozornost kot še posebno irelevanten in brez vsebine. Ta aforizem Asulai takole razloži: »S tem, ko govori človek besede Tore, nenehno proizvaja duhovno potenco in nove luči, ki izhajajo kot zdravila iz vsak dan na novo sestavljenih elementov in konzonantov. Tudi če nato ves dan bere le ta verz, doseže večno blaženost, kajti ob vsakem času, celo v vsakem trenutku, se po stanju in razvrščanju ustreznega trenutka ter po imenih, ki v tistem trenutku v njem zasijejo, spremeni zveza [notranjih jezikovnih elementov].« Tu torej prav tista beseda Tore, ki je tako rekoč brez teže, zastopa in popolnoma načelno kaže na mistično, neomejeno plastičnost božje besede. V bistvu je to edini način, s katerim lahko vzamemo zares predstavo o razodeti božji besedi.
Še bolj čudno se mi zdi, da je bila formulacija tega principa, ki je zelo podobna tisti Elijahuja Kohena, pripisana ravno Israel Baal-sche-
mu, ustanovitelju poznejšega hasidskega gibanja na Poljskem in v Rusiji. V nekem spisu, ki je nastal v krogu njegovega mlajšega sodobnika in prijatelja Pinchasa iz Koretza za časa zgodnjega hasidskega gibanja, beremo: »V bistvu je res, da je bila sveta Tora prvotno ustvarjena v nepovezani zmešnjavi črk. To se pravi, da vse črke Tore od prvih besed Genesis do konca Deuteronomiuma še niso bile sestavljene v tiste besedne zveze, ki jih beremo tam danes, kot npr. ,na začetku je ustvaril' ali ,pojdi iz svoje dežele' in podobno. Te besede niti še niso bile navzoče, kajti tudi procesi ustvarjanja, o katerih poročajo, takrat še niso nastopili. Tako so bile v bistvu vse tiste črke Tore med seboj pomešane, in šele ko se je na svetu dovolj dogodilo, so se združile v besedne zveze, ki opisujejo te iste dogodke. Ko se je, recimo, dogajalo stvarjenje sveta ali dogodki v zvezi z Adamom in Evo, so črke tvorile tiste besede, ki to dogajanje opisujejo. Ko pa je, recimo, kdo umrl, je nastala zveza: ,In je umrl N. N.' Tako se je dogajalo tudi z drugimi rečmi. Kakor hitro se je kaj zgodilo, so se kombinacije črk temu primerno oblikovale. Ce bi se namesto tega odigral kak drug dogodek, potem bi nastala tudi drugačna kombinacija črk, kajti sveta Tora je neskončna božja modrost, dojemi to.«
Končno bi smela biti na mestu pripomba, da to zares naturalistično razumevanje prvotnega bistva Tore nekoliko spominja na Demokrito-vo teorijo o atomih. Grški pojem stoicheion ima, kot je znano, dvojni pomen — pomeni črko in element oziroma atom. Različne lastnosti stvari se morajo po Demokritu razlagati z različnimi gibanji enakih atomov. To ujemanje med črkami kot elementi jezikovnega sveta in atomi kot elementi resničnosti so prepoznali že nekateri grški filozofi. Ko Aristotel skuje kratko formulacijo: »Komedija in tragedija izhajata iz enakih črk,« s tem ne razprede le Demokriteve misli, temveč pripelje do izraza princip, ki se nato povrne v kabalistični teoriji Tore: v različnih kombinacijah reproducirajo enake črke različne aspekte sveta.
Gershom Scholcm je bil rojen leta 1897 v Berlinu. Leta 1923 se je preselil v Palestino in bil od 1933 naprej profesor za judovsko mistiko na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu. Danes je znan kot največji strokovnjak za judovsko mistiko, obenem pa tudi kot dolgoletni prijatelj Walterja Benjamina. Umrl je leta 1982.
Pri Suhrkampu so izšla tale njegova dela: Die jiidische Mystik in ihren Hauptstrdmungen, 1967; Judaica I. Essays; 1963; Judaica 2. Essays, 1970; Judaica 3. Essays, 1972; Uher einige Grundbegriffe des Judentums, 1970; Von Berlin nach Jerusalem. Jugenderinnerungen, 1977; Von der mystischen Gestalt der Gottheit. Studien zu Grundbegrijfen der Kabbala, 1962; Walter Benjamin. Die Geschichte einer Freundschaft, 1975; Walter Benjamin und sein Engel. Vierzehn Aufsatze und kleine Beitrage, 1983.
Prevedeno je peto poglavje iz eseja Der Sinn der Tora in der jiidischen Mystik, vključenega v knjigo Zur Kabbala und ihrer Symbolik, 1973.
Izbral in spremne opombe napisal Vid Snoj, prevedla Andreja Sabati