139 PORTRETI ANTON SCHINDLING (1947–2020) Vincenc Rajšp Slovenski znanstveni inštitut, Dunaj (v pokoju) vincenc@rajsp.si V začetku letošnjega leta, 4. januarja, je v Tübingenu umrl Anton Schindling, eden pomembnih zgodovinarjev zgodnjega novega veka v Nemčiji in v zadnjih desetletjih eden najzaslužnejših za seznanjanje nemškega kulturnega prostora z delom in pomenom Primoža Trubarja. Rojen je bil 20. januarja 1947 v Frankfurtu na Majni. Bil je redni pro- fesor v Eichstädtu (1985–1987), Osnabrücku (1987–1995) in Tübingenu (1995–2015). Šolal se je pretežno v Frankfurtu, kjer je na »Johann Wolfgang Goethe-Universität« študiral zgodovino, umetnostno zgodo- vino, filozofijo in politične vede. Leta 1971 je položil državni izpit za pro- fesorja zgodovine in političnih ved. Od leta 1971 je bil znanstveni so- delavec pri zgodovinski komisiji Bavarske akademije znanosti, kjer je sodeloval pri ediranju državnozborskih aktov države Svetega rimskega cesarstva za leto 1512. Doktoriral je leta 1974 in se leta 1983 habilitiral na »Julius-Maximilians-Universität Würzburg« z delom o neprekinjenem državnem zboru v Regensburgu, ki je postalo standardno zgodovinsko delo.1 Svoje raziskovalno delo je v veliki meri opravljal tudi v dunajskih arhivih (Haus-, Hof- und Staatsarchiv). Njegovo raziskovalno zanimanje je zajemalo zgodovino izobraževa- nja, obdobje konfesionalizacije in zgodovino Svetega rimskega cesarstva. 1 Anton Schindling, Die Anfänge des Immerwährenden Reichstags zu Regensburg: Ständevertretung und Staatskunst nach dem Westfälischen Frieden (= Veröffent- lichungen des Instituts für Europäische Geschichte Mainz, Abteilung Universalge- schichte 143; Beiträge zur Sozial- und Verfassungsgeschichte des Alten Reiches Nr. 11) (Mainz: Philipp von Zabern, 1991). Stati in obstati 17(2021): 139-143 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)139-143 140 PORTRETI Težišča njegovega raziskovalnega dela so obsegala politično in upravno zgodovino Svetega rimskega cesarstva, primerjalno zgodovino mest in dežel, primerjalno konfesionalno zgodovino ter zgodovino izobraževa- nja. Eno od težišč je bila tudi zgodovina vzhodne srednje Evrope, pred- vsem državi Poljska in Madžarska, med zgodovinskimi osebnostmi pa je imel prioriteto Primož Trubar. O Trubarju je predaval na domači univerzi v Tübingenu, na uni- verzi v Krakovu ter ob različnih priložnostih. Zelo je bil vesel skupin iz Slovenije, ki jim je rad razlagal Trubarjevo navzočnost v Tübingenu. Najpomembnejši prispevek k poznavanju Primoža Trubarja ned- vomno predstavlja knjiga/zbornik Primus Truber 1508–1586: der slowe- nische Reformator und Württemberg, ki jo je zasnoval ob 500-letnici Trubarjevega rojstva in katere sourednik in soavtor je bil; izšla je leta 2011 pri založbi W. Kohlhammer Verlag Stuttgart (izdajatelji: Sönke Lorenz, Anton Schindling, Wilfried Setzler). K sodelovanju je pritegnil sloven- ske in nemške poznavalce Primoža Trubarja. Dragocen Schindlingov prispevek je nedvomno objava s komentarji vseh spominskih obeležij Primoža Trubarja v Sloveniji in Nemčiji. Pomemben je tudi njegov pri- spevek pri odkritju spominske plošče v Schwäbisch Hallu leta 2017, ob novem dognanju, da sta bili v tem mestu natisnjeni prvi dve slovenski knjigi, Katekizem in Abecedarij Primoža Trubarja. Obžaloval je, da je bilo to odkrito po izidu knjige o Trubarju, prav tako kot dejstvo, da je bil šele po izidu zbornika najden izvod Trubarjeve Cerkovne ordnin- ge v knjižnici v Memmingenu, zaradi česar je poudarjal, da vedenje o Trubarju ni zaključeno in je potrebno raziskovati še naprej; monumen- talna knjiga o Trubarju ni zaključek raziskovanj, temveč le bilanca do- tedanjega znanja. Prav tako je izrednega pomena Schindlingovo umeščanje delovanja Primoža Trubarja v takratni državni prostor Svetega rimskega cesarstva. V tem državnem okviru so namreč delovali vsi njegovi podporniki, tako plemstvo v domačih notranjeavstrijskih deželah kakor mestne oblasti v Rothenburg na Tauberi in Kemptenu ter vojvodi Krištof in Ludvik v de- želi Württemberg, kjer je Trubar deloval kot župnik v Urachu, v mestu Lauffen ob Neckarju in Derendingenu. V okviru tega političnega prosto- 141 VINCENC RAJŠP ra so se Trubarju kljub oviram odpirale možnosti, ki so omogočale tako njegovo pridigarsko dejavnost v protestantski deželi kakor tudi delo za slovenske sorojake – možnosti, ki jih je odlično izkoristil. Postavljanje Trubarja v širši državni okvir odmeva tudi v Schindlingovem prispevku Die Habsburger, das Reich, die Erblande und die Reformation (Habsburžani, država, dedne dežele in reformaci- ja) v zgoraj omenjeni knjigi. Tu pokaže, kako pomembno vlogo so gle- de možnosti delovanja Primoža Trubarja imeli Habsburžani kot deželni knezi in cesarji. Ko je bil leta 1530 Trubar v Trstu posvečen v duhovni- ka, je Ferdinand I. kot deželni knez avstrijskih dednih dežel izdal že več ostrih mandatov, ki so prepovedovali širjenje reformacijskih idej, ki so prihajale iz Wittenberga in Züricha: pristaši so morali računati s ka- zenskim preganjanjem pod obtožbo krivoverstva, za kar je bila zagro- žena tudi smrtna kazen. Habsburžani so obvladovali domala tri četrti- ne ozemelj in mest države Svetega rimskega cesarstva, od Nizozemske do reke Kolpe. Vendar to področje ni bilo politično enotno, temveč je predstavljalo heterogeno monarhistično unijo stanovskih držav, ki so enotnost videle le v dinastiji in osebi njej pripadajočega deželnega kne- za. Z izzivom reformacije je katoliška konfesija vsaj z vidika dinasti- je ostajala povezujoča silnica. Vendar so bile dežele pod habsburško oblastjo preveč različne in politično samostojne, da bi lahko služile kot enoten, nepropusten jez proti širitvi reformacije. Le cerkvene instituci- je – škofije, kapitlji in samostani – so z vztrajanjem pri deželni oblasti Habsburžanov nudile trajno organizacijsko mrežo in institucije za pre- živetje katoliške cerkve. S habsburškimi teritoriji na jugovzhodu in jugu države je Ferdinand prejel tudi dolžnost turških vojn, kar je bila velika obremenitev, predvsem odkar so Turki v bitki pri Mohaču 1526 uniči- li ogrsko kraljestvo. Praktična potreba po oboroževanju vojske proti Turkom in utrjeva- nje vojne krajine je na drugi strani vedno znova izsilila kompromise z državnimi stanovi; brez njihove privolitve k davkom na državnih zborih Ferdinand I. in njegovi nasledniki ne bi mogli financirati vojne. S tem so evangeličanski državni stanovi v roke dobili svoj vzvod pritiska. Samo s pristankom vplivnih evangeličanskih stanov iz Volilne Saške in Hessna 142 PORTRETI kot tudi finančno močnih gornjenemških svobodnih državnih mest, kot sta bila Straßburg in Nürnberg, je bilo mogoče doseči za Habsburžane ugodne sklepe za obrambo pred Turki. Zaradi tega sta morala Karel V. in Ferdinand I. privoliti v koncesije v prid reformacijskim pravicam sta- nov. Tako so bili verski mir v Nürnbergu 1532 in Frankfurtu na Majni 1539 ter sklep državnega zbora v Speyerju 1544, ko so bili suspendirani dotedanji protiprotestantski sklepi državnega zbora, trije predhodniki augsburškega verskega miru 1555. Prevladujoča smer habsburške državne in verske politike ni postalo preganjanje krivovercev, temveč pogajanje s stanovi za izravnavo. Cesarja Karel V. in Ferdinand I. sta si, kolikor je bilo le mogoče, prizadevala za ohranitev katoliških pozicij, obenem pa sta bila prepričana o potrebi reforme katoliške cerkve in sta temu pri- merno nastopala v odnosu do papeža in škofov. Zahtevo po koncilu, na katerem bi uredili verske prepire v Nemčiji, je izrekel Karel V., česar v rimski kuriji niso cenili. H kompromisu in k izravnavi s protestantskimi stanovi usmerjena politika Ferdinanda I., ki je bila prisotna še pri njegovih vnukih, se je končala s smrtjo cesarja Matije leta 1619, ko ni ugasnila le tradicional- na smer habsburške hiše, temveč tudi doba prevladujoče veljave augs- burškega verskega miru. Odločitev za definitivni uspeh protireforma- cijske graške smeri je sledila šele po Trubarjevi smrti, čeprav je bilo v času njegove smrti že opazno, da je širjenje reformacije pod habsbur- ško oblastjo prispelo na rob in da se uveljavljajo protisile prenavljajoče se katoliške cerkve. Vendar ob Trubarjevi smrti še ni nastopil konec protestantizma v njegovi domovini. Tudi izoblikovanje in razmejitev med konfesijama leta 1586 še nista kazala kasnejše ostrine. Trubarjev čas je zato potrebno gledati v času odprtih možnosti ter tekočih prehodov. Prelom med kato- lištvom in luteranstvom je bil, gledano s strani prebivalstva, manj dra- matičen, kot je to predstavilo kasnejše zgodovinsko gledanje v pretek- lost. Ko je Trubar leta 1586 umrl v Derendingenu, je bilo v drugih krajih večkrat še odprto, kako daleč bo neizogibna prisila h konfesionalni raz- ločenosti in identiteti določala prihodnost. To velja za Sveto rimsko ce- sarstvo kot celoto in za Notranjo Avstrijo še posebej. 143 VINCENC RAJŠP Anton Schindling je tudi soavtor prispevka o Primožu Trubarju v širokem evropskem kontekstu reformacije v knjigi Europa reformata (Leipzig, 2016), kjer je Trubar predstavljen med 72 najvidnejšimi oseb- nostmi in Ljubljana med 48 mesti reformacije. Prispevek Antona Schindlinga k razumevanju delovanja Primoža Trubarja, slovenske in notranjeavstrijske reformacije ter širjenju vedenja o njih je nedvomno izjemen in zasluži priznanje ter hvaležen spomin.