Narodopisne posebnosti. Piše Ivan Vrhovec. (Dalje in konec.) kaj je še lepö in kaj zahteva šega, »möda« še od svojih čestilcev ? Po vsem svetu je razširjena navada, vrtati ušesa in nos ter vtikati vänje različno lepotičje. V tem številu smo tudi Evropci, moški in ženske; le kar se tiče obilice in različnosti tega, kar obešamo v ušesa, ne merimo se z divjaki. Papuvanci vtikajo vänje steklene jagodice, obročke od srebra, medi, železa in drugih kovin, školjke, vence od trave pletene i. t. d. Dostikrat nosijo obilo te šare v ušesih, ki se zaradi tega takö razvlečejo, da sezajo doli do ramen in se dä skozi predrtino vtekniti pest. Kafri in Vagogi v Afriki, Jalniti na Maršalskih otokih shranjujejo v njih celo stvari, ki jih drugi ljudje nosimo po žepih, n. pr. tobak, lule, malo orodje i. t. d. V znamenje žalosti za kakim umršim imenitnikom si prevezujejo ne- kateri razrodi te luknje ter se odpovedö s tem vsemu uščsnemu lišpu. Prav takovo lepotičje nosijo ti ljudje tudi v nosnicah Ta šega pa ni poznana samö po otocih Včlikega morja, ampak seza daleč sem proti zapadu; v Mali Aziji, Siriji, na otoku Cipru in celö v Evropi, na grških otocih jo poznajo; le da si prebadajo nosnice samö ženske ter vtikajo vänje le zlatnino in srebrnfno; tej šegi se uklanjajo tudi maklakski Indijanci v Oregonu v Ameriki. Indijanci Klasetovci si prerezavajo nosnice, kadar ujemö morskega kita. Širok nos se vidi marsikateremu razrodu v Polineziji in Mikro- neziji posebno lep. Ker imajo ti ljudje sicer ozke nosove, tarejo si nosne kosti in jih potiskajo noter v obraz. Godi se to v zgodnji mladosti, med velikimi bolečinami in dostikrat ne brez smrtne ne- varnosti. Na otoku Tahiti niso takö neusmiljeni, tam dčklicam nosnice samö polagoma raztezajo, da se razširijo takö, kakor ustnice. Tudi ustnice, spodnje in zgorenje, zdč se marsikje pripravne za raznovrstno lepotičje. Vender se ta šega ne nahaja pri toliko raz- rodih, nego vrtanje nosa in ušes, a poznajo jo na obeh polutah naše zemlje, ne le Avstralci in Afrikanci, ampak tudi Eskimoti in Indijanci v Severni in Južni Ameriki, in olepševalni nagon človeškega rodii se razteza še na take dele človeške glave, katerih v obče solnce ne ob- seva in ki jih je le časih videti. O jezikih, ki jih Papuvanci tatuirajo ženskam, smo že govorili. Na Novi Britaniji si barvajo ljudje zobč rdeče, na Salomonskih otokih črno; tudi Japonke ljubijo to šego in ni še davno, kar so si barvali še moški zobč takisto. Avstralci, Penongi v Birmi in Batoki v vzhodni Afriki si lomijo in izbijajo iz če- ljusti (radi lepote) sprednja dva zobä; Birmanci pravijo, da zat6, da niso opicam podobni, Batoki pa, da niso podobni cebram, ampak volom. V deželi Ugejeja v Afriki in Papuvanci na Novi Gvineji si jih pilijo rtasto, v podobi ajdovega zrna. Največji ponos kitajskemu, sijamskemu in birmanskemu ple- menitniku pa so nohtovi, dolgi nohtovi, podobnej.ši krempljem nego nohtovom. Vsakdo nas v<£, da se nahaja na konci prstov obilo in zelö razvitih živcev, zatö je prst ravno tu takö občutljiv. Noht rase človeškemu prstu prvič: da varuje te občutljive živce, drugič pa: da je prst trdnejši. Živdlji kremplji tudi niso nič druzega, nego nohtovi, sevčda mnogo trdnejši in pri nekaterih živalih grozovito orožje. Živali je tacih nohtov treba, človeku pa. ki si izumi lehko sto- krat in stokrat izdatnejšega orožja, so celo na poti, ako vzrasejo predolgi ; sicer pa poskrbi že priroda sama, da se to ne zgodi. Ko vzrasejo toliki, da bi utegnili prst slabiti, odlomijo se sami. A mnogo narodov nosi nenavadno dolge nohtove, sösebno v Časti so pri narodih vzhodne in jugovzhodne Azije. Po 3 in 4 cm dolgi niso na Kitajskem prav nič nenavadnega. Sevčda si jih morejo privoščiti le ljudje, ki jih je Bog z zemeljskimi darovi toliko oblagoslovil, da jim ni treba prijeti za nobeno delo. In to je najbrž vzrok tej čudni in zraven tega dosti ostudni šegi. Dolg noht je živa priča, da njegovemu gospodarju ni treba delati, da je aristokrat ali vsaj človek višjih stanov. Kitajca je delati sram, in kdor le more, kaže. da mu ni treba. Kitajske dame nosijo srebrne ali zlate nanöhtnike na prstih nalašč zat<5, da se jim nohtovi ne polomijo. Kitajske nohtove pa še presezajo v dolgosti anamski, sijamski in kočinčinski, zlasti nohtovi na moških rokah so pravi kremplji. L. 1876. kazal je E. T. Hamy v pariški antropološki družbi fotografirane rokč dveh anamskih plemenitašev. Na jedni teh r