pravne ureditve spornih mejnih vprašanj (str. 272). Ker je prevlada takega duha tudi nam, slovenskim geografom, zaželeni cilj, saj si želimo, da bi se ves prostor v naši soseščini z nami vred razvijal v smeri mirnega, kon­ struktivnega mednarodnega sodelovanja, in k er smo spoznali v prof. Va- lussiju in njegovih sodelavcih iskrene pobornike tega duha, smo se, kakor znano, z vso vnemo ogreli za naše sodelovanje z geografskim centrom v Vidmu. Tudi knjiga, o k a teri poročamo, izpričuje z vsem svojim duhom, da smo ubrali pravo pot. Zelo hvalevredno je tudi, tako iz načelnih kakor iz praktičnih razlogov, da je avtor svojo knjigo opremil z abecednim seznamom krajevnih imen v italijanščini, slovenščini in nemščini, te r — kolikor je potreba — tudi v srbohrvaščini in (za rimsko dobo) celo v latinščini. V slovenski seznam so uvrščena tudi imena iz Beneške Slovenije, česar v italijansk i lite ra tu ri doslej nismo bili vajeni. Tudi sicer je Valussi v vseh svojih navedbah glede Be­ neške Slovenije stvaren in korekten. Tudi v tem se izpričuje zgoraj označeni duh, v katerem je kn jiga napisana. Svetozar Ilešič Iz tuje geografske književnosti Alain Lacoste, Robert Salanon: Elements de biogeograpliie, Fernand N at­ han. Paris 1969, 189 strani, 59 diagramov, skic in kart, 8 tabel in 2 svetovni karti prsti in rastja. Ko je E. de Martonne izdal v okviru svoje obsežne fizične geografije, v njenem tretjem delu, biogeografijo, je z njo dal trdno osnovo za prouče­ vanje vegetacije in živalstva kot dveh pomembnih dejavnikov okolja. Med mnogimi proučevalci, k i so gradili na te j osnovi in razvijali tovrstna raz­ iskovanja v Franciji, so bili H. Gaussen, P. Ozenda, G. Lemee in P. Birot. N jihova dela so mnogo pripomogla k napredku francoske biogeografije. Da­ nes deluje na tem raziskovalnem področju že vrsta m lajših raziskovalcev. M ednje se uvrščata tudi A. Lacoste in R. Salanon, ki se nam predstavljata z obravnavanim biogeografskim učbenikom. A vtorja v tem svojem delu pojm ujeta biogeografijo kot sintetično vedo, ki ne zajem a samo geografije, temveč tudi botaniko, zoologijo, pedologijo in klimatologijo. V uvodu sta zapisala, da biogeograf p ri proučevanju bio­ sfere išče medsebojne odnose med živimi b itji in okoljem, ki po njunem m išljenju obsega klim atske, edafske in biotske razmere. Glede na to sta zasnovala tudi vsebino knjige. Ker biogeografa zanima v prvi vrsti elem ent življenja, je prvi del knjige posvečen živim bitjem. N aslednja dva dela pa predstavita dva zelo pomembna elem enta rastišča: p rst in klimo. V zadnjem delu pa so sintetično zajete glavne poteze bio- cenoz na Zemlji. Prvi del knjige, k i obravnava živa b itja glede na njihovo razprostra­ njenost, se deli ha dve večji poglavji, v katerih je zajeta razprostranjenost posameznih vrst (horologija) oziroma združb (biocenologija). A vtorja sta s tem dokaj razširila delovno področje biogeografije, saj na ta način v k lju ­ čujeta tudi proučevanje flore, ki sodi v najožje delovno področje botanike. Posamezne vrste (rastlinske in živalske) te r druge taksonomske enote (ro­ dovi, družine itd.) so v prim erjavi z združbami m anj značilen element po­ krajine, zato proučevanja flore ne bi kazalo uvrščati v biogeografijo. Združbe rastlin in živali (biocenoze), ki dajejo fiziognomiji pokrajine iz­ razit pečat, so zajete v drugem poglavju prvega dela om enjene knjige. Av­ to rja sta k proučevanju biocenoz pristopila na zanimiv način. Biocenoze ob­ ravnavata po treh k rite rijih : fizognomskem, taksonomskem in ekološkem. Na ta način sta lahko zajela vse bistvene poteze te r jasno opredelila funk­ cijo in položaj vegetacije v pokrajini. Osnova fiziognomskega k rite r ija je v tem, da v vsaki rastlinski združbi ena ali več rastlinskih vrst (dominantna vrsta) daje s svojo prevlado zna­ čilen videz celotni združbi. Ta videz v glavnem izvira iz življenjske oblike (forme biologique) prevladujoče vrste (drevo, grm itd.), ne pa iz taksonom- ske pripadnosti. Zato so tipi rastlinskih sestojev (type de formation) gozd, grmišče, travnik, bolj ali manj neodvisni od floristične zgradbe. To jasno opredeljeno stališče avtorjev naj bi se pri proučevanju vegetacije vedno upoštevalo. Vendar pa rastlinski sestoji samo z določitvijo dominantnih vrst niso dovolj točno opredeljeni. Tako se npr. na nekem področju razprostira h ra­ stov gozd, k i ima lahko na enem delu tega področja drugačno floristično sestavo kot na drugem, k je r so drugačne rastiščne razmere. Točno ga lahko označimo samo tako, da opravimo popis vrst, k i ga sestavljajo. A vtorja se pri tem naslonita na fitosociološke metode proučevanja vegetacije, ki jih je izdelala sigmatična šola v M ontpellierju. Kot tre tji k rite rij p ri proučevanju biocenoz sta av torja upoštevala vplive ekoloških dejavnikov na te združbe; tako npr. vpliv reliefa, klime (tempe­ rature, svetlobe, vetra, padavin), prsti (vlage v prsti, deleža m ineralnih ele­ mentov) in biotske vplive (medsebojno delovanje med živimi b itji, antro- pozoogeneza). V drugem delu knjige je prikazana prst kot eden od najpom em bnejših elementov rastišča. V tem delu so poglavja o nastanku in sestavi prsti, o glavnih lastnostih (teksturi, struk turi, adsorbcijskih sposobnostih in o reak­ ciji prsti), o bioloških značilnostih in o pedogenezi. Na koncu so predstavljeni glavni tipi prsti na zemlji. P ri te j klasifikaciji sta av torja upoštevala genet­ ski vidik, ki se čedalje bolj uveljav lja v zadnjem času. Osnovan je na raz­ vojnih procesih prsti (npr. zgradbi profila). Glede na to so prsti razdeljene na tri skupine: 1. na nerazvite, 2. slabo razvite in 3. na razvite prsti. Tudi m ikroklim atske razmere, v tre tjem delu knjige, so podane z istim namenom kot edafske. A vtorja n a jp re j na kratko pojasnita pojem in metode m ikroklim atskih m erjenj. Več prostora pa posvečata prikazu mikroklim at- skili elementov: sončnemu obsevanju, atmosferski vlagi in vetru. Na zani­ miv način prikažeta vplive rastiščnih dejavnikov na m ikroklim atske raz­ mere, tako npr. vpliv reliefa na tem peraturo, na svetlobo, na vodne raz­ mere in na veter. Na podoben način je obravnavan tudi vpliv prsti in vege­ tacije. S tem je zelo dobro prikazan prepletajoči se vpliv različnih prirodnih dejavnikov na rastišču. V četrtem poglavju nam avtorja v okviru klim atskih pasov na zemlji predstavita najvažnejše biocenoze na kopnem. Za vsako od teh biocenoz na­ v ajata značilno vegetacijo in živalstvo ter edafske razmere. Na zemeljskem površju razlikujeta: 1. izventropske pasove, 2. aridna področja in 3. tropske pasove. Te pasove delita še naprej na m anjše enote; tako npr. delita izven­ tropske pasove na pasove severne in južne polute itd. Žal obravnavata av torja biocenoze le v okviru teh velikih prostorskih enot, zelo poučen in za­ nimiv pa bi bil prikaz (vsaj kot primer) biocenoz tudi v m anjših prostorskih enotah. Na koncu knjige av to rja opozarjata, da biogeografija nima samo znan­ stvene vrednosti, temveč tudi aplikativno. Tako npr. bi m orali urejevalci prostora poznati biocenoze, njihovo zgradbo, dinamiko in ekologijo, saj ne­ upoštevanje naravnih zakonitosti biocenoz lahko privede do zelo škodljivih posledic. Ravno tako moramo dobro poznati rastje in živalstvo določenega predela, če hočemo ohraniti naravno ravnotežje, ki je m arsikje že porušeno. S temi mislimi av torja opozarjata, da mora biti vsak poseg v pokrajino do­ bro prem išljen in postavljen na tem elje solidnega poznavanja n jenih ele­ mentov. Obravnavana knjiga, ki nam na k ra tek in razum ljiv način razloži mno­ ga dejstva iz biogeografije, je tudi bogato ilustrirana, zlasti z diagram i in kartam i. Sama snov je pregledno razvrščena na poglavja, ki imajo na za­ četku vedno k ra tek povzetek obravnavane vsebine. Knjigo zaključuje p re­ gled najpom em bnejše lite ra tu re iz biogeografije (zlasti francoske) in seznam terminov, ki so uporabljeni v tekstu. Lacoste in Salanon sta s tem svojim delom dala sodoben učbenik bio- geografije, ki ga bodo s pridom uporabljali geografi in botaniki oziroma zoologi. Zlasti pa bo kot solidna osnova služil za nadaljn je proučevanje in študij na področju biogeografije. F. Lovrenčak A. Huetz de Lemps, La vegetation de la terre . Masson et Cie editeurs, Paris 1970, 133 strani, 15 črno-belih fotografij in 76 kart, profilov in diagra­ mov. Tako, kot sta napisala R iley in Young za angleške študente geografije pregleden fitogeografski učbenik (glej poročilo v Geografskem vestniku 1971), je za njihove francoske kolege enako delo opravil Huetz de Lemps s to svo­ jo knjigo. Avtor je zasnoval knjigo na geslu francoske geografske šole: opisati, prostorsko omejiti, razložiti. Ti tr ije vidiki so mu vodilo v vseh tistih po­ glavjih, v katerih p rikazu je rastlinsko odejo na zemlji. S takšnim načinom obravnavanja vegetacije zajam e vse tiste dejavnike, ki jih mora geograf pri študiju rastlinske odeje upoštevati, da lahko pravilno razloži tudi ta člen geografskega okolja. P rav zato ima knjiga precejšen pomen, ne samo kot učbenik, temveč tudi za razvijajoče se proučevanje rastlinske odeje na zemlji. V prvem delu knjige avtor n a jp re j na kratko povzame osnovno znanje iz botanike: o sistematski in morfološki klasifikaciji rastlin, o njihovi zgradbi in o življenjskih procesih v njih. V tem delu knjige avtor osvetljuje tudi eko­ loške razm ere; zlasti v poglavju, k je r p rikazuje odnos rastlina—podnebje, dokaj izčrpno zajem a vse tiste podnebne dejavnike, k i vplivajo na rastne razm ere. V posebnih poglavjih obravnava še odnose rastlina—prst in rast­ lina—druga živa bitja. Tu je zajeto tudi delovanje (pozitivno in negativno) človeka, ki mu avtor prip isuje velik pomen, saj je človek s svojim gospo­ darjenjem , v stoletjih močno sprem enil vegetacijo na zemlji. P ri pravilni raz­ lagi sedanje rastlinske odeje je treba končno upoštevati tudi n jen zgodovin­ ski razvoj. Zato avtor na kratko predstavi vegetacijske razm ere v kvartarju , nato pomen klim atskih sprememb na rastje in s tem v zvezi sedanje rastlin­ ske a reale. Prvi del knjige zaključuje poglavje o konkurenčnem boju rastlin in o rastlinskih združbah. V njem avtor razloži tudi pojem klimaksa. Na kratko so opisane še vegetacijske karte in profili. Yes ostali del knjige je posvečen regionalnemu prikazu vegetacije na zemlji. Način prikazovanja rastlinske odeje po posameznih regijah na zemlji je naslednji: na začetku vsakega poglavja avtor prikaže glavne vegetacijske tipe te r njihove najznačilnejše poteze na celotnem obravnavanem področju, nato pa sledi razlaga rastja po posameznih m anjših regijah. Tako avtor n a jp re j predstavi rastlinsko odejo v zm ernih in hladnih pa­ sovih, k je r so zastopani tako gozdni kot negozdni tipi rastja. Po prikazu glavnih značilnosti teh tipov rastja avtor preide na njihovo razprostran je­ nost. P rikazuje rastlinsko odejo v zmernem pasu Evrope in v m editeranskih deželah te r vegetacijo subtropskih in zmernih področij južne polute. V na­ slednjem poglavju je zajeta rastlinska odeja tropskega vlažena pasu: tropski dežni pragozd in savana. Sledijo regionalni prikazi ra stja v gorah tropskega pasu in v tropskih širinah Afrike, Amerike in Oceanije. Knjigo zaključuje četrto poglavje, ki obravnava rastje aridnih in semi- aridnih področij Sahare in njenega obrobja, suhih in polsuhih predelov Azije in Severne Amerike ter suhih predelov južne polute. Poleg prikazov rastlin, ki tvorijo posamezne vegetacijsko tipe, so v vseh poglavjih zajeti tudi tipi prsti in klim atske razm ere, ki so povezane z ob­ ravnavanim rastjem . P ri prsti je na kratko razložena zgradba profila in ne­ katere kemične in fizikalne lastnosti. Značilni profili prsti so prikazani tudi grafično. Na podoben način kažejo pluvi-term ični diagram i podnebne raz­ mere področij, k i jih porašča obravnavana vegetacija. S temi diagrami, p ro­