Naša mladina in naša šola. Dne 21. junija obhaja katoliška cerkev praznik sv. Alojzija in kakor dobra mati kliče ob tej priliki krščanski mladini, da se vname za pot čednosti ter posnema svetli vzgled, katerega jej je zapustil angeljski mladenič. Da bi se pač smelo reči o slovenski mladini: ona hodi po poti, po kateri je hodil sv. Alojzij! A žal, splošno se to ne more trditi, ker v resnici naša mladina ni taka, kakoršna naj bi bila. Nerada uboga, mar jej ni za delo, besedam svojih starišev se posmehuje; brž nekoliko odraste, že pohajkuje po gostilnah ter zapravlja tukuj denar in nedolžnost. Koliko fantov dobiš, ki bi še bili z 20. letom nedolžni in sramožljivi! Da tako mladino ne znači možata resnoba, se ni euditi več. Lahkomiselnost in vihravost kaže vsak njen korak. Vprašaj pametne stariše, vprašaj razumne može, ki poznajo življenje, ako ni temu tako! In kdo je te spridenosli kriv? Očevidno je, da jo je zakrivil ali dom ali šola ali pa oba, ker le ta dva odgojujeta mladino. »Spridenost otrok se nam ne smore podtikati, bodo odgovorili marsikateri stariši, saj svarimo, učimo, kaznujemo, storimo vse, da bi je spravili na pravo pot. Tudi svojim vzgledom jim kažemo, kakšno je pošteno, krščansko življenje. Mi se nismo odtujili starim lepim krščanskim navadam in šegam.« Tako je prav, tako morabiti! Bog ne daj, da bi se v tem kaj spremenilo! Vaša hiša je bila in mora ostati krščanska hiša, v kateri se živi, kakor sveta vera uči. Potem takem bi bili vi, stafisi, brez zadolženja, da so sprideni vasi otroci. Če pa niste vi krivi, tedaj mora biti kriva šola, (pa nikakor posamezen krščanski učitelj), da je taka naSa mladina. Poglejmo, ali je to res! Da to storimo, imamo pravico zagotovljeno po naravnih in božjih zakonih in pa tudi za to, ker tako velike davke plačujemo za šolo. Našo šolo vzdržujejo naši krvavi žulji! Kar pa človek pošteno plača, od tega tudi zahteva, da mu kaj koristi. A da nam novodobna šola ne more prinašati prave koristi, ki bi bila sploh še v kakem. razmerju z velikimi stroški, katere imamo za njo, prepričali se bomo takoj. V šoli delujeta gospod katehet in gospod učitelj. Prvi učijo veronauk in navajajo otroke k poštenemu krščanskemu življenju. Za to prevažno nalogo določene so jim samo 2 uri, reci dve uri! A pri gospodu učitelju otroci berejo, pišejo, računijo. To morajo znati. Tudi petje se ne zanemarja. Lepa pesem blaži človeka, Ijuba nam je vsaki čas, le poštena mora biti. Kolika važnost se pripisuje telovadbi, razvidimo iz tega, da jej je odmerjenih najmanj toliko ur, kakor veronauku. Torej veronauk in telovadba se imata za enako važna predmeta! To daje človeku dosti misliti. A to še ni vse, kar se uči. Našteti še mpramo prirodopisje, prirodoznanstvo, zgodovino, nemško in slovensko slovnico in še več drugih stvarij. Vsakemu izmed teh predmetov sta gotovo dve uri, če ne več odločeni. Število vseh ur na teden znaša 20—30. Llboga deca, da je ni konec, ko mora pri svojej živahnosti toliko časa na dan posedavati po šolskih klopeh! Ubogi učitelj, kateremu je naloženo, da mora toliko raznovrstnih predmetov, popolno za se ločenih, učiti, kakor bi imel narediti iz šolarjev učene ljudi, ne pa mladino, ki bi toliko znala, kolikor bi rabila za svoj poklic, za svoj stan. Tvarine je v ljudski šoli veliko preveč nakopičene, kakor bi jo mogla mladina dobro prebaviti ter v življenju porabiti. Kakor pa neprebavljena jed ovira telesni razvoj otrok, istotako uplivajo neprebavljeni nauki na njihovo dušo. Toda učitelj se ne sme na to ozirati, on mora po postavi predelati ogromno snov. Da mu pri tem nedostaja časa, da bi blažil srca ter vtrjeval mladino v krščanskih navadah, katere jo edino morejo obvarovati, da ne zabrede na kriva pota, vsakdo lahko uvidi. A ravno v to bi morala delovati šola v prvi vrsti, da vzgaja mladino v plemenite, krepke značaje, katere ne bodo podrle vzbujajoče se strasti in nesreče. Zato pa, ker po šolskih postavah ne more učitelj podpirati kateheta v blaženju srca ter delovati za pravi namen šole, kateri je: da mladina v spoznanju božjem bolj napreduje, po spoznanju koristnih rečij modreje ravna, po ravnanju pa tudi v svetih čednostih raste, da se srce učencev oživi za Boga, za vero in cesarja in domovino, se ogreje za resnico in pravico, zato ker mora učitelj ta namen prezirati, katehet pa časa nima, da bi ga izvel, za to tako slabi uspehi naše šole, zato tolika izpridenost! Kadar bo šola zopet delovala v ta namen, upati bomo smeli boljšo bodočnost.