Ocene In poročila
JUŠA  KOZAKA RODNO MESTO
Šolnik starega, premočno v preteklost zagledanega kova bi ob tej knjižici verjetno zmajal z glavo, češ: kaj pa dela v zbirki za dijake izbor del še živega pisatelja, saj ga vendar še ni mogoče prišteti med klasike. Uredniki zbirke Kondor pa so znali kljub'malce slučajni, a praktično elastični zapovrstnosti doslej izdanih del dati primeren delež tudi sodobni književnosti ter s tem na zdrav način pomagajo poživiti in aktualizirati gimnazijski pouk slovenske literarne zgodovine. Verjetno jih tudi k izdaji tega izbora novel Juša Kozaka' ni nagnilo samo priznanje, ki ga njegovo delo doživlja po vsej Jugoslaviji, ampak lahko vidimo v tej odločitvi predvsem moderne vzgojne namene. Prav je, če nemir našega časa tudi v taki obliki vdre v zavest našega gimnazijca ter ga spodbudi k premišljevanju in samostojnemu iskanju že takoj pri prvih korakih zorenja v osebnost.
Najdragocenejša lastnost Kozakovih del, zlasti tistih, katerih vrsta se začenja s Celico in Maskami, je pogumna odkritosrčnost v izpovedovanju lastnih notranjih doživetij ob spoprijemanju z življenjskimi zapleti in protislovji ter z ostrino časa. To je mik, ki pritegne tako mlajšega kakor tudi bolj zrelega bralca. Ta pa bo seveda videl še kaj več, na primer, kako se Kozaku snov živo prepoji z osebnim nazorom
l Jus Kozak: Rodno mesto. Izbor noTel. Uredil Mitja Mejak. Opremila Melita Vovk. Knjižnica Kondor 15. zt. Ljubljana. Mladinska knjiga 1957. 220 str. 8«.
91
in čustvovanjem, kako to nezakrito odseva v krčevitosti njegovega sloga, včasih celo v neki čustveni bohotnosti, kako je dostikrat kar nediskreten do samega sebe in neprestano zbuja v bralcu sume o močni in nepreoblikovani avtobiografičnosti. Ta elementarnost prefinjenega bralca nekoliko moti, a priznati je treba, da je to tudi vrednota, zlasti ker v vsej svoji osebni prizadetosti trdno raste iz osnov širokosrčnega humanizma in sije iz nje zdrav etični kritioizem. To so vsebinske vrednote.
Prav tako pa ima seveda Kozakovo pisanje tudi vrsto umetniških vrlin oblikovnega značaja. Ziv utrip njegovega pripovedovanja sloni na mnogih sočnih, intimno pesniških metaforah in izvirni sentenčnosti. Te lastnosti ohranjajo tudi odstavki, v katerih se refleksija ni presadila v pripovedni okvir, ampak je ostala izgovorjena iz avtorjevih ust. Zaradi močne osebne soudeleženosti in avtobiografičnosti se namreč avtor skoraj vedno postavlja naravnost med osebe svojih novel. Avtor sam in njegovi junaki vedno vrtajo za globljimi vzroki in nagibi dejanj in dogodkov. To lastnost uporablja Kozak kot pripovedno skopo, a vendar živo in učinkovito obliko za označevanje karakterjev. Prizadevanje, prodreti iz golega preprostega realističnega opisa globlje v človekovo notranjost, k vzrokom in gibalom človeškega dejanja, to prizadevanje, ki se tako prilega njegovi razmišljajoči umetniški naravi, uvršča Kozaka med najmodernejše iskalce, čeprav se varuje prehudih skrajnosti in formalističnega eksperimentiranja. Njegove korenine so v zdravem naturalizmu, zato tudi njegova izpovednost in njegov kriticizem kljub svoji subjektivni obarvanosti ne izgubljata življenjske tehtnosti.
Izbor v trinajstem zvezku zbirke Kondor, ki ga je pripravil Mitja Mejak, zelo lepo predstavlja vse značilnosti Kozakove pripovedno esejistične proze. Urednik je uporabil močno avtobiografsko noto Kozakovih novel, jih pod tem vidikom izbiral ter jih poskusil tudi razvrstiti po neki neprisiljeni biografski kronologiji. Z umirjenim poudarkom motivne vezanosti na avtorjevo rodno mesto Ljubljano pa je to zaokroženost še stopnjeval. Pri svojem delu se je urednik lahko naslonil na Kozakovo lastne ureditev v zbirki Maske. Da ne bi v biografski sliki ostala prehuda vrzel prav za leta Kozakovega mladeniškega zorenja, se je urednik odločil za dve retuši. Ni se pretogo držal motivike rodnega mesta in je pustil v zbirki tudi novelo Tuja žena, katere dejanje se odvija med prvo svetovno vojsko na Koroškem. Verjetno je iz istega nagiba uvrstil na ustrezno mesto tudi poglavje »Al beg ni bog« iz Celice. S prvo odločitvijo je v zbirki diskretno dopolnil delež tiste proze, kjer so se avtobiografska doživetja preoblikovala v pravo epsko pripoved, saj to zvrst predstavlja \' knjižici razen Tuje žene samo še Leteči angel in nekateri vložki iz ciklično komponirane vrste novelističnih odlomkov pod naslovom Rodno mesto. Ta končuje tako Maske kakor tudi to zbirko, kateri je poleg tega dala tudi skupni naslov. Iz Celice vzeto poglavje prav tako ni le z izredno odkritostjo napisana izpoved o mladostnem iskanju za bistvom življenja, ampak daje tudi prevladujoči esejistično premišljujoči noti zbirke zdravo poanto s spoznanjem o vesti, »skozi človeka napeti struni, ki se vznemiri že zaradi krivične misli in ki je edina postava v življenju«. Prav take poteze Kozakove proze dajejo tej predvsem doraščajočim razumnikom namenjeni knjižici tudi družbeno etično in vzgojno vrednost.
Čeprav je večina novel vzeta iz Mask, ni mogoče govoriti o skrajšani izdaji te znamenite zbirke, ampak je uredniku nastala pod rokami tako rekoč nova zbirka Kozakove novelistične proze. Zato ni treba obžalovati, da v zbirki ni dveh tako močnih in značilnih novel, kot sta Passer domesticus in Bohinjski pastoral, saj bi bila s tem porušena vsebinska kompozicija knjige. Isti žanr zelo dobro predstavljata drugi dve enako močni noveli, ki sta tudi motivno vezani na Ljubljano. To sta Muni z značilnim prepletom tople človečnosti in žgoče refleksivnosti, zlasti pa Georgesova maska, ta groteskno realistični portret bohemskega pesniškega tlačana Bogomila Vdoviča-Georgesa, ki z neusmiljeno ostrino smrtne sence zareže globoko v klavrno notranjost predvojne ljubljanske družbe. Kakor Maske je tudi ta izbor trdno vokvir-jen med Očetovo masko in ciklus Rodno mesto z značilno topografsko anatomijo ljubljanskih krčem, umetniško zgoščeno v podobo Akvarijev.
Urednik je svoj izbor pospremil z živahno napisanim esejističnim portretom pisateljske osebnosti Juša Kozaka. V zgoščeni obliki je v kratkem biografskem okviru zarisal tudi Kozakov umetniški profil. V opombah se je omejil samo na najnujnejši besedni in realni komentar, ki povečini dovolj pojasnjuje posamezna mesta, vsaj kolikor je dandanes mogoče. Prezgodaj je še in v taki zbirki tudi ni nujno potrebno, da bi že danes demaskirali prav vsak portret in hoteli s pikolovskim pKJzi-tivizmom dognati realno ozadje vsakega opisa ali namiga. Sem ter tja pa bi bil
92
urednik lahko tudi konkretnejši. Tako bi na primer pomagal zlasti mlajšemu bralcu do realnejše predstave o »penatih« iz gostilne Pri kolovratu, če bi naštel vsaj nekaj imen teh mož. Tega mu menda nihče ne bi zameril. — Ilustracije Melite Vovkove z umirjeno modernostjo in s primernim izborom značilnih vedut iz stare Ljubljane še kar dobro oživljajo podobo Kozakovega rodnega mesta, vendar se zdi, da se niso povsem uglasile s tekstom.
Knjižica zelo dostojno predstavlja enega najznačilnejših še aktivnih slovenskih književnikov, hkrati pa s svojim za Juša Kozaka tako značilnim prepletanjem pripovedne mikavnosti in intelektualno zahtevnejše esejistične meditativnosti zbuja upanje, da bo v zbirki Kondor kmalu prišla na vrsto tudi zbirka pravih esejev. Za korenito poglabljanje kvalitete sodobnega literarnega pouka na reformirani gimnaziji bi bilo to zelo koristno. Vlado Novak