Listek.
119
nost v poeziji! S strogo formalnega stališča nam res ne ugajajo raznotere oblike, ali to dobroto imajo venderle, da se v njih jasno zrcali pesnikovo hrepenenje po čimdalje višji popolnosti, po formalno in stvarno dovršenih proizvodih. Vse izpremembe Levstikove pač niso bile kk) srečne; marsikaj nam prija bolje v prvi obliki nego v poslednji. Poglejmo samo »Ubežnega kralja«, jedno najlepših balad slovenskih! To pesem je Levstik naravnost izpridil, pesniško lepoto je žrtvoval jezikovni čistoti, in odkritosrčno rečemo, da bodemo vselej rajši čitali »Ubežnega kralja« takšnega, kakor je izšel v »Glasniku«, nego takovega,  kakor ga je napdsled  izpremenil pesnik sam !   —
Prof. Leveč je razvrstil pesmi tako-le: V p r v e m zvezku čitamo poleg uvoda 121 pesmij, izmed katerih 53 še ni bilo natisnjeuih, nato 11 od in elegij, med njimi 4 nenatisnjene; 38 sonetov (28 nenatisnjeuih) in končno 29 romanc, balad in legend (9 nenatisnjenih). Skupno podnja torej prvi zvezek dvesto različnih poezij, izmed katerih je malone polovica vzeta iz pesnikovih rokopisov. — Drugi zvezek prinaša 19 otročjih iger v pe*sencah, 23 različnih poezij (6 nenatisnjenih), 44 zabavljic in pušic (24 nenatisnjenih), znano satiro »Jdža na Parnas« z dodatno , doslej nenatisnjeno pesmijo »List iz Olomuca« , potem obsežno, tudi nenatis-njeno satiro »Ljudski Glas« in končno prevod k ralj edvorskega rokopisa, ki je izšel že leta 1856. v posebni knjižici. Skupaj torej razven naposled navedenih večjih pesniških del 86 poezij, izmed teh 31 nenatisnjeuih. Oba zvezka podajata preko tristo poezij, iz česar se vidi, da je bil Levstik sploh najplodovitejši pesnik slovenski. Od teh tristo poezij  dobra tretjina še ni bila nikjer natisnjena.
Že površen pogled ti kaže, kako muogostrausko je bilo delovanje pesnika Levstika. Sedaj ti zapoje nežno liriško pesem, sedaj epiško, precej nato ti izpusti perečo pušico, kakeršnih nahajaš samo še v Prešernu. Krasne stvari sploh beremo v Levstiku, in sicer toliko, da se ni lahko odločiti, katera pesem je lepša od druge. Beri one pre-srčne »Otročje igre v pesencah« in beri nato veličastno pesem »Sovražnikom« ; beri odo »Bog« in potem pesmi, katere je zložil Levstik ljubljenki svojega srca — iz kratka: odpri knjigo, kjerkoli hočeš, povsod se bodeš čudil silnemu nasprotju, katero se pojavlja v njega čustvovanji; težko ti je verjeti, da je to vse spisalo jedno pero! Zato je upravičena sodba, da Levstik ni samo najplodovitejši pesnik, nego tudi pesnik najobsežnejšega duševnega obzorja, jeduako  dičen lirik,  epik in satirik!  —
Glede" na vse to, kar smo povedali, lahko rečemo, da sta pričujoča zvezka Levstikovih poezij sploh jedna najlepših zbirk, kar jih imamo. Pregleduje' skupno pesniško stvarjanje pokojnega pesnika, vidimo šele, kolika škoda je bila, da je Levstiku zastala, nikoli pa usehnila pesniška žila, dasi je njega drugo delovanje neizrecno spešilo razvoj naše književnosti. Levstiku pesniku gre" prav tako častno mesto kakor Levstiku kritiku in jezikoslovcu, in zato smo prav živo hvaležni prof. Levcu, da nam je podal to kritiški urejeno zbirko. —- Pohvaliti je treba tudi prekrasno zunanjo obliko, ki bi bila na čast sleharni katerikoli tiskarni. Takih knjig se pri nas ne tiska mnogo! Ceno posamičnim zvezkom smo navedli že zadnjič, zatorej danes samo še želimo, da bi občinstvo slovensko dejanski priznalo trud izdajateljev in požrtvovalnost založnikovo. Pri nas, hvala Bogu, še ni izumrlo veselje do prave poezije, in takšno pravo poezijo nahajamo bas v spisih Levstikovih, katere torej iz nova priporočamo kkr najtopleje.
Pegam in Lambergar. Povest. Spisal dr. Fr. D. V Ljubljani, 1891. Založila »Matica Slovenska«. Tiskala Blasnikova tiskarna. 187 stranij. — Tako je popolni naslov zgodovinski povesti, ki je izšla v VI. zvezku »Zabavne knjižnice«, katero izdaja naša »Matica.« Gospod pisatelj je zajel snov svojega dela iz zgodovine celjskih grofov, ki sploh podaja   obilo   hvaležnega   gradiva slovenskim pripovedovalcem,   in sicer jo je zajel
120
Listek.
iz one dobe, ko so se različni velikaši potezah za dedščino poslednjega celjskega grofa Urha, katerega so leta 1456. Ogri ubili v Belem Gradu. Cesar Friderik III., vdova grofa Urha, kneginja Katarina, kralj Ladislav Posmrtuik, vsi so si svojih celjsko grofijo, dasi bi po dedni pogodbi z leta 1443. pripadla glavarju habsburške rodovine, kadar bi izumrl rod celjskih grofov. Veliko, lahko rečemo, največjo oblast je imel takrat vojskovodja umršega grofa, Jau Vitovec, ki se je sicer boril v imeni kneginje Katarine, skrivaj pa roval proti nji in skrbel zlasti za svojo slavo in svoj dobiček. Velike zmede so vladale tedaj po krajinah slovenskih; nekaj plemičev je ostalo pri Vitovci, med njimi so-sebno silni Ostrovrhar z Galenberga, nekaj pa se jih je ločilo od njega, u. pr. Krištof Lambergar, graščak na Črnelem, dobro četrt ure od Doba na poti proti Kamniku. Zgodilo se je celo, da je Vitovec hotel ujeti cesarja, katerega je bil povabil v Celje, in ga je končno še oblegal v celjskem gradu. Tedaj je poslal cesar po pomoč na Kranjsko, in plemstvo naše se je res vzdignilo proti oblastnemu »Pehajmu* = Pegamu Vitovcu, na čelu mu Krištof Lambergar. Posrečilo se je kranjski vojski osloboditi cesarja. Kralj Ladislav je v tem času umrl, kneginja Katarina se je morala umekniti na Krško, katero ji je cesar odkazal za vdovščino, in Vrtovec sam je naposled služil cesarja ter se toli hrabro boril zaiij, da ga je Friderik iz hvaležnosti povzdignil za grofa Zagorskega in bana slovenskih dežela.
Na tej zgodovinski podlagi je spisana povest »Pegam in Lambergar.« Priznati moramo, da je nje »fabula« izumljena prav srečno; tudi je zvršena tako zauimljivo, da odložiš knjigo iz težka, predno je ne prebereš. Kakor smo že namignili, Pegam ali »Pehajm« (Čeh) je vojskovodja Vitovec, proti kateremu hiti mladi junak Krištof Lambergar na boj, kakor poje znana narodna pesem slovenska. Osebe so risane jako spretno in jasno; tudi jih ni več, nego jih je neizogibno potrebno. Resna doba zahteva seve"da resnih ljudij, in takšni so iz večine vsi, kar jih slika pisatelj; skrbel pa je tudi za zastopnike neprisiljenega humorja, kakeršna sta n, pr. krčmar Tomaž Ložar in Belcev Janez. Sosebno se zanimlje čitatelj za mladega oskrbnika Gregorja, kateremu je odmerjena celo večja naloga nego Lambergarju samemu, in za nežno, jako simpatiško Tajdo, netjakinjo gorenjegrajskega meniha Benedikta. Njiju ljubezen je opisana tolikanj nežno, da v slovenski književnosti nimamo dosti takšnih popisov. Dobro pogojen je Ostrovrhar, nekdanji zaročenec Krištofove sestre Ane, juuak, ki se je tolikanj zaljubil v Vitovca, da je ostavil nevesto svojo; prija nam tudi to, kako pisatelj riše Vitovca samega in njega razmerje proti kneginji Katarini. Srečno je opisano življenje v gorenjegrajskem samostanu, živo tudi obleganje celjskega gradil, iz kratka: ko čitaš vse te dogodbe, resnično ne veš, kaj je strogo zgodovinskega in kaj je izmišljenega. Opomnili bi samo to, da je povest po nekod nekoliko nejasna, ali samo na prvi pogled, zakaj zasledili nismo nikjer, da bi se ne razvijala po logiških zakonih; za površnega bralca seveda ni pisana. Tehnika je res vzgledua, in prav iz tega razloga se bere povest jako gladko — prednost, s  katero se baš ne ponašajo  vse povesti slovenske!
Dasi torej vsebini ni očitati ničesar, nego moramo glasno izreči, da je povest resnično lepo delo, omeniti moramo venderle, da nam jezik ne prija povsod. Pravilen je sicer iz večine, ali lahko bi bil g. pisatelj marsikaj zasukal drugače. Najprej smo zasledili hibe proti besednemu redu. Pri nas je sedaj obča razvada, da se n. pr. pomožni glagol tudi v preprostih stavkih postavlja za glagolom; zlasti beremo to v politiških naših časopisih. Tudi v »Pegamu in Lambergarji« čitamo stavke kakor »Na dvorišči stala sta že konja« (10), »In poleg te žalosti zginjala je njena« (21), »Vse pohištvo kazalo je« (27); podobnih konstrukcij vidimo jako mnogo. Sploh niso enklitike povsod razpostavljene pravilno:   »Oh,   da bi mili Bog ne dal   mi jučakati   tistega dne«  (13);   »in   zidala
Listek.
121
in podirala mu gradove« (21); »potem pa šel z Jernejem poklonit se opatu« (26); »da je bil Gregor tako slab politik in tako brezuspešno upiral se njeni logiki (37). Podobne stvari so tudi drugje. — Pisatelj rabi glagole z napačnimi predlogi, ali pa celo rabi predloge tam, kjer jih nikakor ni treba: »Hudovala sta se nad možaki« (36); »prihrula divja vojska v tiho dolino nad mirni samostan« (41); »vedno bode odločnost gospodovala nad neodločnostjo« (44); »Strijca je prisilil smeh nad tako čudnim razumevanjem« (57); »da je ona popolnoma nedolžna nad tem napadom« (106) i. dr. Pogrešno je reči: skrivati (se) pred kom (121, 126) namesto samo skrivati (se) komu. Neslovenski so družilniki kakor »zapaziti s tiho zado volj nos t j o (41), odhajati z v e-selim prepričanjem (65) i. t. d. Ponajveč se dado izraziti ali s prislovnimi določili z deležniki ali, torej: na tihem zadovoljen, veselo prepričan; takisto bi bilo stavek »z največjo natančnostjo jej je moral povedati« (99.) popraviti tako-le : »kar naj-natančneje . . . Prav tako se ne moremo ogrevati za družilnike kakor z zavezanimi očmi in zamašenimi ušesi, s solznimi očmi, z ginjenim srcem i. t. d. Ali bi ne kazalo v takih primerih rabiti rodilnika: zavezanih očij, zamašenih ušes, solznih očij, ginjenega srca? — Dvojina roki, ustni se nam vidi prisiljena; sicer pa tudi pisatelj sam ni dosleden, ker piše lica, z rameni. Zapazili smo tudi nekaj nepotrebnih dostavkov: postopati okrog, obrniti se proč, vrstiti in boriti se med seboj, govoriti, šaliti se, šepetati med seboj; »po sobi ... je hodil gospodar zamišljen sem ter tja« (84); glave skupaj stiskati; proč vreči, proč goniti i. t, d. — Glagola odstraniti se, oddaljiti se sta izvestno nemška; dalje čitamo obdajati nam. obkoljati, obkrožati, dopadati se nam. prijati, ugajati, podati se (z največjim dopa-dajenjem! 33), podati se, postati (werden), prestati (nam. prebiti). Pravilni niso izrazi kakor z jedno besedo; nam. iz kratka, občudovati, obžalovati nam. čuditi se, žalovati po kom ali čem; sredstvo nam. pomoček; goljufan nam. prevarjen, osleparjen; manjkati nam. pogrešati, nedostajati ali kako drugače; par dnij, par krat, par trenotij . . . nam. nekoliko, nekolikokrat. Poleg nekaterih manjših pogreškov čitamo stavke: »Koliko tisoč ljudi stori smrt« (156) nam. umrje; »Kako si ima tolmačiti to in ono« (55), »da proti upornikom nobeno postopanje (prav: ravnanje) ni krivično«   (123).
Zakaj navajamo vse to? Zatd, ker se v tolikanj lepi knjigi, kakor je »Pegam in Lambergar« strinjaj oboje: lepa vsebina in lepa oblika i Tedaj bi je bil še veselejši vsak čitatelj: oni, ki jo bere samd zaradi zabave, in Oni, ki ljubi poleg zabavne vsebine dovršen, blagoglasen jezik! — Iskreno želimo, da bi nam »Matica Slovenska« skoro zopet podala kaj takega,  kakor je  »Pegam in Lambergar« !
Poezije. Zbirka liričnih pesem, fantazij, humorističnih balad, rapsodij, satir, pri-podob, basnij, prislovic, epigramov, balad in junaških pesem. Zložil: Fran Andrejevi? Zakrajski. V Gorici 1891. Založil Anton Jeretič. Tiskal A. M. Obizzi. 144 str. — Našemu listu je jako ljubo, kadar more pohvalno oznanjati proizvode domače književnosti, toda o tej knjigi kar ne moremo reči priporočilne besede. Dandanes smo vender že napredovali tako, da nam ne more biti odločilen rodoljubni namen, iz katerega kdo pošlje knjigo v dežel; pesništvo naše mora do dobra zahvaljati strogo kritiko, da se je popelo do denašnjega stališča. V teh najnovejših pesmih pogrešamo vsega, kar smemo in moramo pričakovati od dobrih pesmij, in dasi obeta g. pisatelj mnogo v naslovu, mi nismo našli ničesar. Liriške pesmi niso liriške, humoristiške balade so vse drugo, samo ne humoristiške, satire so brez sleharnega žela, pristnega epigrama nismo našli nobenega, junaške pesmi niso niti senca pravih junaških pesmij. Obširno ne moremo utemeljevati svoje   sodbe,   ker nam je prostor   pretesen,   samo v obče   še izpregovorimo