v pravljici — v tem se bas očitava sila in pesniška tvornost otroške domišljije. Ko sledimo prebujanju dečka v istinitost, se nam znova potrjuje avtorjevo spoznanje, da «dogadaja morda i nema na svetu. Ima samo povesti dušo, in da je vsa neskaljenost in čistost življenja dana le tej zgodnji mladosti, v katero se zamisli marsikdo in marsikdaj, češ, «mi danas vidimo, da smo samo u detinjstvu i u mladosti živeli zaista. A sve ono drugo, sve ono drugo...» To «svetlost u duši» hraniti in gojiti v vsem poznejšem življenju znajo samo redki, — morda nam v naslednjih ciklih prikaže avtor baš vso borbo za ohranitev in razvitje te davne svetlosti. Škoda pa je, da je pisatelj na nekaterih mestih prekinil te spomine z opazkami in refleksijami, ki so plod zrelih izkustev in trgajo tok pripovedovanja. Vendar pa vsebuje novela, ki se zaključi z vstopom dečka v gimnazijo, obilo močnih, pesniško izrazito prikazanih prizorov, n. pr. življenje v stari hiši, prvo nasprotje med očetom in materjo, ki navda malega Ljubišo s toliko grozo, dogodek v samostanu itd. Toda končno besedo o Jankovičevem delu bomo mogli izreči šele, ko bo pred nami cikel «Duš na Balkanu* v celoti, v katero je vmeščena pričujoča novela kot fragment. Miran Jarc. KRONIKA DOMAČI PREGLED Drama. Motreč prvo polovico odigrane sezone, je treba ugotoviti, da so se predstave v tem razdobju v znatni meri dvignile, igralsko kakor tudi repertoarno. Kljub težkim neprilikam, v katere je zašlo gledališče, in pretečim redukcijam je dramski ansambl vobče izvrševal svojo nalogo s tisto intenzivnostjo in ljubeznijo, ki mu je zagotovila nekaj lepih uspehov. Iz sestave repertoarja odseva predvsem težnja, brez neumestnega eksperimentiranja in konkuriranja s kinom poiskati dela, ki imajo neki literaren nivo, a bi bila vzlic temu zmožna privabiti v gledališče kar najširše plasti občinstva. Napraviti gledališče poljudno v najširšem pomenu te besede, a pri tem ne žrtvovati njegovega umetniškega poslanstva (in še manj izmaličiti ga v kak operetno-kabaretni, burkasto-plehki tingl-tangl, s katerim nas menda hoče «osrečiti» novi upravnik, kot to naivno dopoveduje v «Morgenblattu> z dne 26. februarja 1927.) — to načelo se mi v danih prilikah vidi edino pravilno. Iz teh razlogov je uprava segla po dveh starejših nemških ljudskih igrah, Anzengruber jevi «Slabi vesti» in Schillerjevem «Kovarstvu in ljubeznih, ki bi drugače pač ne sodili v sodobni repertoar modernega gledališča. Poizkus ljudske igre je tudi vprizoritev Goldonijeve zabavne komedije «Pri lepi krč-marici» in apartne Galsworthyjeve rodbinske veseloigre «Joy». Sezona se je otvorila s Cankarjevimi «H 1 a p c i», ki so v Skrbinškovi režiji presegli dosedanje vprizoritve te igre na slovenskem odru. Težavni ansamblski prizor v krčmi je bil jako spretno izrežiran, dočim so bili začetni prizori v prvem dejanju preveč pretirani v grotesko. V svojem notranjem jedru delo še ni bilo izčrpno interpretirano: omahovalo je med satiro in tragedijo. Glavno osebo, Jermana, je oblikoval Kralj in dal tej hamletovski naturi nekaj svežih, neposrednih, življensko resničnih potez; vendar sem pogrešal prave plastike pri njem; bil je mestoma zabrisan, monoton. Njegova partnerica, Lojzka Debel Jakova, je našla par prisrčnih tonov, a njen značaj ni bil izrazito oblikovan; svoje prednice, Šaričeve, ni dosegla. Izrazito je stal Cesarjev župnik; ni bil vulgaren, a tudi ne aristokratski; domač človek, trd V svojih 251 načelih; življensko verjeten in mogoč. Jako izrazit, a manj verjeten, ker groteskno stiliziran, je bil Lipahov Hvastja; jako sličen mu Pečkov Komar. Robustno realistično figuro je dal Danilo s svojim tradicionalnim kovačem Kalandrom. Vsi ostali so se nekako borili s stilizacijo in realizmom. Najtežja in poglavitna naloga pri pojmovanju Cankarjevih del pa je, da režiser pravilno odmerja stilizirane in realistične prizore, jih ume spajati z neopaznimi prehodi ter tako ustvariti homogeno celoto. Te homogenosti «Hlapci» v svoji notranji strukturi sicer niso nudili, izpričali pa so nam v večji meri, kako bujno in polnovredno življenje utriplje v tej drami, v kateri je Cankarjeva umetniška objektivacija dosegla svoj višek. Jules Romains je eden najvidnejših reprezentantov sodobne literarne Francije. Z njegovim unanimizmom so se okoristile razne povojne literarne struje, zlasti, v kolikor so iskale kolektivističnega izraza psihi množic. Njegova burleskna satira «D o k t o r Knock ali triumf medicine» je v Parizu in po drugih evropskih odrih žela velik uspeh. V Ljubljani stvar ni zaživela, dasi krivda za ta neuspeh ne tiči zgolj v delu samem. Zamislek veseloigre je drzen, dasi človeško ni nemogoč: šarlatan, ki prisili množice, da verujejo vanj, naposled sam veruje vase. Ves ta proces je prikazan živahno, z virtuoznostjo rutinerja, ki se je šolal ob Molieru, a ne more seči v njegove človeške globine. Zato more biti tudi uspeh igre samo vnanji. Da je pri nas tudi ta deloma izostal, je razumljivo tem bolj, ker na slovenskem odru niti Moliere ne more pognati resnično živih in tvornih korenin. Šestova režija je vnanjost dela podčrtala in podala tako nekaj uspelih ilustracij. Ilustrativne, ne preživljene so bile tudi kreacije raznih kočljivih vlog, zlasti glavna figura, ki jo je opremil Rogoz z velikim tehničnim znanjem. Celo Povhetov «bolnik» je vseboval nekaj več, nego samo figuro za galerijo. Vsekako se nam je s to Romainsovo farso predstavil kos svetske literarne sodobnosti. Na meji med dobro literaturo in umetnostjo je Hilbertova politična drama