DUHOVNO F A ST I RS T V 0. —— isife renskim bogoslovcem in mašnikom spisal Anton Zupančič, profesor pastirstva na ljubljanskem bogoslovnem učilišču. . Drugi popravljeni natis. 4 > i( dovoljenjem prečastitega knezo-škofijstva ljubljanskega. Založil pisatelj. — Prodaja „Katoliška Bukvama". 1894 . I ■ DUHOVNO —- Slovenskim bogoslovcem in mašnikom spisal Anton Zupančič, profesor pastirstva na ljubljanskem bogoslovnem učilišču. Drugi popravljeni natis. • Založil pisatelj. — Prodaja ^Katoliška Bukvama* 1 . 1894. O 3> OOSShS h Predgovor drugemu natisu. Hvala Bogu in prijaznosti slovenske duhovščine, da mi je dana prilika, redka v našem slovstvu, poslati svoj spis v novem natisu med svet. Knjigi je ostala vsa notranja uravnava prve izdaje. Držeč se mnenja, da ne bodi „Duhovno Pastirstvo" samo šolska knjiga, podajajoč slušatelju v velikih potezah vsebino predavanja, ampak tudi slovenski duhovščini v dušnem pastirstvu učitelj in zanesljiv svetovalec vsaj v vseh imenitnejših zadevah in prigodkih svete službe — sem novi izdaji marsikaj dodal, kar naj bi knjigo storilo res porabno. Oziral sem se na vse novejše izjave in ukaze cerkvene in državne, tikajoče se dušnega pastirovanja, po koliko sem izvedel zanje, ter z njimi deloma popravil, deloma dopolnil dotične oddelke prvega natisa. Prav rad bi bil v knjigo sprejel tudi specijalne naredbe raznih slo¬ venskih diecez — a nisem jih mogel pravočasno dobiti! Da bi preveč ne narasel zvezek, so se manj važni oddelki knjige tiskali stisnjeno, a vendar se je precej namnožilo število strani. Iskanje glavnih tvarin olajšuje novi natis s tem, da je ob gornjem robu vsake strani razviden predmet, kateri se ondi razpravlja. Priporočujoč tudi to izdajo naklonjenosti častitih duhovnih so¬ bratov jim iz srca želim, da ravnanje po tem navodu dovede vse v večno blaženost! V Ljubljani, na god sv. Jakoba ap. 1894. Pisatelj. KAZALO. Uvod. Stran § i. Kaj je duhovno pastirstvo.i § 2. Namen in pomen duhovnemu pastirovanju .... 2 § 3. Od kod „Pastirstvo“ jemlje svoje nauke in pravila ... 3 § 4. Razdelitev.5 § 5. Duhov nopastirska slovstvena zgodovina.5 I. Del. Oseba duhovnega pastirja. § 6. Kdo sme postati dušni pastir.9 A. Naturne pnopiosti. § 7. Poklic k pastirstvu.10 § 8. Duhovnopastirska vednost in pobožnost.12 § 9. Gorečnost in njeno nasprotje.16 § 10. Kakšna naj je pastirjeva gorečnost.18 § 11. Modrost in previdnost.23 § 12. Nekatere sv. cerkev izločuje od duhovske službe ... 25 § 13- Duhovnikovo izobraževanje.29 § 14- Kako naj se znanstveno izobražuje duhovni pastir . . 31 § 15. Kako naj se asketično izobražuje duhovni pastir ... 34 § 16. Kako naj se duhovnik uči praktičnega pastirovanja . . 39 B. Zakramentalna \mo\nost. § 17- Priprava na duhovski stan in sprejetje vanj po tonzuri . 42 § 18. Štirje nižji redovi.44 § 19. Subdijakonat in dijakonat.48 § 20. Prezbiterat. 53 § 21. Episkopat. 57 C. Cerkveno pooblaščenje. § 22. Pravica izvrševati duhovno pastirstvo.62 § 23. Skrčena in zgubljena duhovna oblast.64 § 24. Duhovno-pastirsko službo opravljati je nekaterim celo dolžnost 65 § 25. Dolžnost stanovalisča.67 vr II. Del. Duhovni pastir učitelj. Stran § 26. Duhovni pastir bodi svoji čedi učitelj. A. Duhovni pastir učitelj odraslim ali pridigar. § 27. Namen pridigarski službi in nje važnost pa dolžnost . . 72 § 28. Kaj duhovnika stori dobrega govornika.74 § 29. Kaj je homiletika; nje razdelitev.77 § 30. Zgodovina in slovstvo cerkvenega govorništva . . . . 78 I. Poglavje. Splošna homiletika § 31. Kaj naj oznanuje pridigar.82 § 32. O čem naj ne govori pridigar.86 I. Člen: O notranji napravi verskih govorov. §33. Uvod.88 A. Razsvetljevanje spopiavnosti. § 34. O pojasnovanji sploh.89 §35. Pojasnovanje z razlaganjem.qo § 36. Pojasnovanje s poočitovanjem ....... 92 § 37. Nadaljevanje.04 § 38. O dokazovanji sploh.97 § 39. Razna dokazila. Dokazi iz razodenja.98 § 40. Dokazi iz pameti.101 § 41. Dokazi iz zgodovine in skušnje.103 § 42. Dokazi iz veljave.105 § 43. Na kaj je gledati pri odbiri dokaznih razlogov . . . 106 § 44. Oblika dokazovanja.107 § 45. Katere ugovore in pomišljaj e je treba izpodbijati in kako . I 10 § 46. Pri zavračanji je treba razumnosti in previdnosti . . . 112 B. Pridobivanje srca. § 47. Pridigar naj vzbuja čustva.114 § 48. Kako vzbujati čustva.117 C. Nagibanje volje. § 49. Čemu nagibati voljo.118 § 50. Kako nagibati voljo. Raba nagibov.119 § 51. Odstranjanje zadržkov, nagibanju volje nasprotnih . . .124 D. Rapporedba pridipiega predmeta. § 52. I. Razvrstitev predmeta po posameznih delih govora . .126 §53. Pridižni rek ,. 12 7 VII Stran § 54. Uvod.128 § 55. Veliki stavek, razdelitev, prestop.130 § 56. Razprava.133 § 57. Sklep.134 § 58. Kratek pridižen načrt.135 § 59. II. Razvrstitev pridižnega predmeta po raznih govorih . .136 II. Člen: O vnanji napravi verskih govorov. § 60. Uvod.138 § 61. I. Slog in njegova poljudnost.138 § 62. Še druge lastnosti sloga.140 § 63. II. Važnost dobrega govora, in kako si ga pridobiti . . 144 § 64. Lastnosti dobre deklamacije. Razumljivost.146 § 65. Milota in živost deklamacije., .149 § 66. Vaje v deklamaciji.153 § 67. Ponaša v obče.158 § 68. Razni načini ponašanja.160 III. Člen: O pridigarjevem pripravljanji. § 69. Nekoliko o pripravljanji gploh.163 § 70. Bližnje pripravljanje pridigarjevo.165 § 71. Nadaljevanje.169 II. Poglavje. Posebna homiletika. §72. Razdelitev.173 I. Člen: cerkveni govori različni po vsebini. § 73. Dogmatični govori.174 § 74. Moralni govori.177 § 75. Zgodovinski govori in liturgični.180 II. Člen: Cerkveni govori različni po obliki. § 76. Duhovni govori retorične oblike.182 § 77. Duhovni govori homiletične oblike.183 III. Čleq: Cerkveni govori različni glede časa ali prilike. § 78. Nedeljske in prazniške pridige.188 § 79. Postne pridige in priložnostni govori.192 § 80. Dostavek.19 5 B. Duhovni pastir učitelj nedoraslim ali katehet. § 81. Kaj je katehetična služba, nje namen in važnost . . .196 § 82. Težave katehetovskega posla in pomočki.198 § 83. Kratka zgodovina katehetične službe in slovstvo katehetike . 200 § 84. Razdelitev katehetike.205 * VIII I. Poglavje. Katehetično podučevanje. § 85. O predmetu katehetovega podučevanja .... 86. Razdelitev učne tvarine na posamezne razrede učencev § 87. Kako je podučevati katehetu. 0 obliki katehetičnega podučevanja. § 88. Kaj in kolikera je učna oblika. A. O notranji obliki katehetičnega podučevanja. § 89. Razsvetljevanje spoznavnosti z razlaganjem § 90. Razsvetljevanje spoznavnosti z dokazovanjem . § 91. Pobijanje dvomov, zmot in predsodkov . . . . § 92. Vzbujanje čustev ali pridobivanje srca .... § 93. Nagibanje volje. B. O vnanji obliki katehetičnega podučevanja. § 94. Katehetična metoda. § 95 - Vprašanje in odgovor. § 96. Jezik katehetov. § 97. Katehetovo pripravljanje . .'. § 98. Način katehetične učitve. Bazne vrste katehetičnega podučevanja. § 99. Zgodbe svetega pisma in katehizem v obče . Š 100. Katehetovo podučevanje pri doljni skupini § 101. Katehetovo podučevanje pri gornji skupini § 102. Dopolnivni verski poduk. Stran 206 209 215 2 I 7 217 22 I 224 • 225 . 226 . 228 232 236 . 238 . 240 241 243 246 253 II. Poglavje. Katehetična vzgoja. § 103. O katehetični vzgoji sploh. § 104. Učiti katehumene notranjega versko-moralnega življenja § 105. Učiti katehumene vnanjega versko-moralnega življenja . § 106. Poduk učencem, kako naj molijo. § 107. Kako učiti katehumene, vdeleževati se sv. maše . § 108. Priučevanje katehumenov na prejemanje svetih zakramentov Sv. birma. § 109. Zakrament sv. pokore. § 110. Zakrament sv. rešnjega Telesa.. § iii. Disciplina katehetični vzgoji pomoček .... 257 258 260 262 263 267 269 274 277 III. Del. Duhovni pastir mašnik ali delivec življenja milosti. § 112. Važnost liturgije. Liturgika.283 § 113. Od kod liturgika zajema svoja pravila ..... 285 IX Stran § 114. Nadaljevanje.289 § ii 5. Razdelitev . . . ,.291 § 116. Kratek pregled liturgičnega slovstva.291 I. Poglavje. Splošna liturgika. § 117. Kaj je bogočastje in njega namen.293 § 1 18. Oblika bogočastja.294 A. Sveti časi. § 1 19. Cerkveno leto in njega deli v obče.297 § 120. Vigilije in osmine.299 § 121. Nedelje in ferije.301 § 122. Prazniki. 3°6 § 123. Zgodovina zapovedanih praznikov.308 § 1 24. Različne vrste praznikov. 3 12 B. Sveti prostori. § 125. O liturgičnem prostoru sploh.315 § 126. Sestavni deli cerkve. I. Svetišče in altar .... 320 § 127. Nadaljevanje. 3 2 ^ § 128. Altare privilegiatum. 3 2 9 § 129. II. Ladja cerkve in pridvorje.333 § 130. Svetost cerkvenega poslopja, njega oskrunjenje in očiščenje 338 § 1 3 1. Cerkvena prizidja in kapele. 34 2 § 132. Pokopališča. 34 ^ C. Sveti ali liturgični je\ik. § 133. Cerkveni jezik nekdaj in sedaj.351 § 134. Sveta poezija, petje in glasba.354 D. Svete reči in orodja — res sacrae. § 135. Sv. oblačila v obče . 358 § 136. Posamezna sv. oblačila.364 § 137. Sveto posodje. 37 ° § 138. Simboli iz nature. 375 § 139. Nadaljevanje.38' § 140. Svete podobe.386 § 141. Relikvije ali svetinje. 394 E. § 142. Simbolična dejanja v liturgiji.398 II". Poglavje. Posebna liturgika. § 143. Uvod.4 02 X Stran I. Člen: Vkupna sveta opravila. § 144. Javne ljudske pobožnosti.402 § 145. Nadaljevanje.410 § 146. Duhovne dnevnice, zgodovinsko.413 § 147. Dolžnosti in način opravljati duhovne dnevnice . . .416 A. O sveti maši v obče. § 148. Kaj je treba, da se sv. maša opravlja veljavno in vredno . 424 § 149. O nedostatkih pri sv. maši.426 § 150. Sad sv. maše in kdo se ga vdeležuje.430 § 151. Dolžnost opravljati daritev sv. maše.435 § 152. Kdaj in kolikrat maševati.443 § 153. Kraj maševanja.449 B. Obred svete maše. § 154. Razvoj mašne liturgije, vzhodni in zahodni obredi . -453 § 155. Raz.laganje rimskega mašnega obreda.458 § 156. Nadaljevanje.463 § 157. Nadaljevanje . . , . . . . . . , .471 § 158. Nadaljevanje.4yq C. Ra^ne vrste maš rimskega obreda. § 159. Maše raznega imena.488 § 160. Poželjne (votivne) maše in njih razdelitev .... 489 § 161. Katere dni in kako se opravljajo poželjne maše . . . 493 § 162. Črne maše in njih razdelitev.499 § 163. Nadaljevanje.504 § 164. Obred črnih maš.308 II. Člen: Sveta opravila za posameznike. § 165. Uvod . . ..510 A. Sveti zakramenti. § 166. O svetih zakramentih sploh.310 I. Sveti krst. 8 167. Obred zakramenta sv. krsta.517 § 168. Čas in kraj krščevanja, krstni botri.524 § 169. Prejemnik sv. krsta.527 § 170. Delivec sv. krsta.536 II. Sveta birma. § 171. Bistveni obred, prejemnik, botri, delivec sv. birme . .541 III. Sveta pokora. § 172. Tvarina in slovilo zakramenta sv. pokore .... 343 § 173. Nebistveni obred, kraj in čas spovedovanja .... 548 § 174. Kdo more veljavno prejemati zakrament sv. pokore . .554 § 175. Spovednik. 5^4 XI Stran § 176. Spovedna pravica.565 § 177. Skrčena sodnost.571 § 178. O pridržanji sploh.57^ § 179. Papeževi pridržaji. 577 § 180. Nadaljevanje.584 § 181. Škofovski in samostanski pridržaji.595 § 182. Kako pridržaj postane. 59 ^ § 183. Odvezovanje od pridržanih grehov.600 § 184. Spovedniku potrebne lastnosti in čednosti .... 605 § 185. O dolžnostih spovednikovih v obče.6ri § 186. Preiskovanje vestnega stanu spokornikovega z vpraševanjem 612 § 187. Dolžnosti spovednikove po grešnikovi obtožbi . . . 620 § 188. O pokori v obče, razna pokorila in pravila za njih nalaganje 627 § 189. Odveza.635 § 190. Ravnanje pri odlogu in odreki odveze.641 § 191. Velika spoved.644 § 192. Različni spovedenci: a) Priložnostni grešniki . . . .651 § 193. Različni spovedenci: b) Grešniki iz navade in povračljivi . 659 § 194. Različni spovedenci: c) Zaradi storjenega greha z novimi dolžnostmi obloženi.663 § 195. Različni spovedenci: d) Otroci, mladeniči, ženske. . . 667 § 196. Različni spovedenci: e) Ženini in neveste, zakonski . .671 § 197. Različni spovedenci: j) Bolniki in umirajoči .... 676 § 198. Popravljanje pogreškov pri spovedovanji storjenih. . .681 § 199. Spovedna molčečnost.683 IV. Presveto rešnje Telo. § 200. Tvarina in slovilo, obred delitve.689 § 201. Čas in kraj podelitve, shranjenja in obnovitve sv. rešnjega Telesa.694 § 202. Prejemavec sv. rešnjega Telesa.698 § 203. Zapoved o prejemanji sv. rešnjega Telesa .... 706 § 204. Pogostno obhajilo.709 § 205. Delivec sv. rešnjega Telesa.714 V. Sveto poslednje olje. § 206. Tvarina, slovilo in obred podelitve sv. poslednjega olja . 714 § 207. Prejemnik sv. poslednjega olja.719 § 208. Delivec sv. poslednjega olja.723 VI. Sveto mašnikovo posvečevanje. VII. Sveti \akon. § 209. Bistveni obred, prejemnik in delivec sv. zakona . . . 7 2 ^ § 210. Izpraševanje ženinov in..nevest.731 § 211. Podučevanje ženinov. 743 § 212. Oklici.746 § 213. Spregled zakonskih zadržkov.751 XII Stran § 214. Poroka.. .758 § 215. Sklenitev zakona med katoličanom in nekatoličanom . . 763 § 216. Neveljavno sklenjeni zakon in njega poveljavljenje . . 770 B. Zakramentali. § 217. O blažilih sploh . . .777 § 218. Žaro to vanj e.781 § 219. Blagoslovi.783 § 220. Posvečevanja.789 § 221. Nadaljevanje.797 IV. Del. Duhovni pastir vodnik. § 222. Uvod.805 I. Poglavje. Duhovno vladanje v obče. § 223. Treba je odvračati zadržke zveličanja.806 § 224. Treba je podajati pomočite zveličanja.814 II. Poglavje. Duhovno vladanje posameznih. § 225. Privatno duhovno vodstvo sploh.8 2 3 I. Člen: Vodstvo duhovni j anov z ozirom na njih notranje stanje. § 226. Nevedni, neverniki, spreobrnjenci.825 § 227. Sumnjivci, žalostni, otožni, samomorci.834 § 228. Ravnanje z duhobolniki.841 § 229. Veliki grešniki in pravični.845 II. Člen: Vodstvo duhovni j anov z ozirom na njih vnanje razmere. § 230. Ljudje, ki si volijo stan; v prepiru živeči .... 849 § 231. Skrb za ubožce in jetnike.855 § 232. Duhovna skrb za bolnike sploh.860 § 233. Obiskovanje bolnikov.865 § 234. Ravnanje z nekaterimi posebnimi bolniki .... 875 Dodatek. Pisarniška opravila duhovnega pastirja. § 235. O župnijskih mdticah sploh.880 § 236. Rojstna in krstna knjiga.885 § 237. Poročna in mrtvaška knjiga.894 § 238. Izpiski iz farnih matic.898 Stvarno kazalo 9°5 TJ v o cL. § i. Kaj je duhovno pastirstvo? .Pastirstvo je oni oddelek splošne bogoslovne vede, ki uči, kako naj služabniki sv. cerkve, katoliški škofje in mašniki opravljajo svojo sveto službo po zgledu najvišjega in najsvetejšega pastirja Jezusa Kristusa. Nebeški Odrešenik pa je na zemlji deloval in nam zgled zapustil kot prerok, duhovnik in kralj, kajti v tem trojnem pomenu so ga svetu napovedovali že preroki stare zaveze. Oznanovali so ga: kot preroka ali učenika, ki ima narodom po¬ stati luč in razsvetljenje ter učiti jih nebeške skrivnosti in postavo božjo (Joel 2, 23; Izaija 9, 2); kot velikega duhovnika, kate¬ remu je darovati, ter o njem prerokovali, da se bo samega sebe nebeškemu Očetu daroval, pa s svojim trpljenjem in smrtjo nam zadobil odpuščenje grehov in spravo z Bogom (Izaija 53, 5; 53, 10). Napovedovali so preroki prihodnjega Mesijo tudi vladarja, vodnika ljudstvom, kralja mogočnega in večnega, kateremu se imajo pod¬ vreči vsi narodi in ga častiti kot edinorojenega Sinu božjega. (Izaija 11, 10; ps. 2, 6—8.) Ko se je svetu rodil Odrešenik, je ob svojem javnem nastopu človeštvu res postal vse troje: prerok - učenik, veliki duhovnik- odrešenik in kralj - vodnik. Bila je pa navada v starem zakonu, da so preroke, duhovnike in kralje imenovali pastirje, zato mnogo¬ krat tudi obljubljenega Odrešenika preroki imenujejo pastirja. Skli¬ cevaje se na take prerokbe, se tudi Jezus Kristus sam imenuje pastirja, dobrega pastirja. Kako lepo opisuje svojo trojno zveličavno delavnost pod podobo dobrega pastirja (gl. Jan. 10). O sebi pravi, da hodi pred ovcami, jih vodi na dobre pašnike, z zgledom svojim in z nauki jim daje večno življenje, da se ne pogube vekomaj, 1 2 Duhovno Pastirstvo. ampak da poslušajo njegov glas in hodijo za njim. On da tudi življenje za svoje ovce, jim je dober pastir, ki se zanje daruje ter jih živi za večno življenje celo z lastnim mesom in z lastno krvjo. Pa tudi pozna svoje ovce, ve njih lastni jo, njih slabosti in potrebe; ovce pa gredo za njim, se mu dajo voditi, ker poznajo njegov glas! — A Gospod Zveličar ni zadovoljen s tem, da je izgotovil delo našega odrešenja; on hoče, da se to odrešenje nadaljuje do konca sveta, in da vsi ljudje postanejo deležni njegovega truda, njegove prelite krvi. V ta namen je ustanovil svojo sv. cerkev ter svojim namestnikom aposteljnom in njih naslednikom dal oblast in dolžnost, delo njegovega odrešenja nadaljevati do konca dni. »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem« (Jan. 20, 21) jim je rekel in jim ukazal: »Toraj pojdite in učite vse narode, in krščujte jih v imenu Očeta, in Sina in svetega Duha. Učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte! jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mat. 28, 19—20.) Jezusovo pastirsko oblast in dolžnost je toraj prevzela cerkev, in jo izvršuje po svojih pooblaščencih in služabnikih, katoliških škofih in mašnikih, katere zato tudi imenujemo pastirje ali du¬ hovne pastirje. Znanstvo pa, ki uči, kako naj ti pastirji sv. cerkve opravljajo svojo službo, da nje namen dosežejo, imenujemo »Pa¬ stirstvo«, »Duhovno pastirstvo« ali »Pastirno«. § 2 . Namen in pomen duhovnemu pastirovanju. »Gloria in altissimis Deo et in terra pax hominibus« — peli so nebeški duhovi nad betlehemskim hlevčkom ono sveto noč, ko so svetu oznanovali rojstvo Zveličarjevo. S temi besedami so pa tudi naznanili namen njegovega prihoda: čast, poveličanje božje pa mir, zveličanje ljudi. — Učlovečil se je Sin božji in učil pa trpel je na zemlji, da bi popravil, poravnal, kar sta s prvim grehom zadolžila Adam in Eva. Odvzel je namreč greh prvih starišev Bogu dolžno čast in ljudem zveličanje. Odrešenje po Kristusu naj bi toraj Bogu dalo dostojno čast, človeškemu rodu pa mir božji, zgub¬ ljeno zveličanje. — Ker pa ima duhovno pastirovanje katoliške cerkve edino ta namen, zveličanje po Kristusu samo na sebi izgo¬ tovljeno, vresničevati nad posameznimi kristijani do konca sveta, zato mu je isti namen, ko pastirski delavnosti Kristusovi na zemlji, namreč: poveličevati Boga in ljudi zveličevati! §3. Odkod »Pastirstvo« jemlje svoje nauke in pravila. 3 Ako je duhovno pastirovanje v cerkvi Kristusovi toliko ime¬ nitno, je velevažno tudi »Pastirstvo«, ali znanost pastirovanja. Kar potrebna je ta dejanjska bogoslovna veda vsacemu duhovnemu pastirju. Trditi smemo, da je učenje te znanosti neogibno potrebno zlasti začetniku v duhovno-pastirski službi, vsem pa gotovo silno koristno. Že Gregor Veliki omenja, da se nihče ne loti drugih učiti kake umetnije, ako se je ni sam prej izučil, in da bi toraj nad vse predrzno bilo, ko bi neizvedenec se lotil duhovnega pastirstva, katero je najimenitnejša vednost, (Reg. past. I. 1.) — Kdor ima sicer dobro, resno voljo in tudi neko naturno, prirojeno sprevidnost, ne more še biti zato svoji duhovniji dober dušni pastir, ker službo to gre oskrbovati po gotovih, danih pravilih, ki se po sami pameti najti ne dajo, ampak jih podaja pastirstvo. A tudi onim, ki so v drugih bogoslovskih vedah zelo izobraženi in izučeni, je potrebno učenje duhovnega pastirstva, ker skušnja uči, da si sicer zelo spretni in umni bogoslovci brez te znanosti v dejanjskem pastirstvu ne vedo pomagati. Kdor toraj želi svojim vernikom postati vrli duhovni pastir po zgledu dobrega pastirja Jezusa Kristusa, mora se z vso vnemo poprijeti te znanosti ter vsa leta svojega službovanja se bolj in bolj v nji spopolnovati. Nauki, katere v bogoslovji podaja eksegeza, dogmatika, morala, cerkveno pravo, ti mašniku ne smejo ostati mrtvo znanje, ampak oživeti morajo in porabljivi postati za življenje. Oživi jih »Pastirstvo«, ki uči vse dr uge bogoslovske vede v duhovski službi vporabljati Bogu v čast in vernim v zveličanje! § 3 . Od kod „Pastirstvo“ jemlje svoje nauke in pravila. Iz dvojnega vira zajema svoja pravila; iz splošnega, za vso sv. cerkev veljavnega — pa iz posebnega, obstoječega le za posa¬ mezne cerkvene provincije ali škofije. 1. Med splošne, za ves katoliški svet veljavne vire štejemo: a) sv. pismo nove in stare zaveze, pa ustno izročilo sv. cerkve. Dragoceni so zlasti sv. evangeliji, ker nam tako lepo popisujejo Jezusa dobrega pastirja, njegov nauk, njegovo življenje in obna¬ šanje do raznih ljudi in v različnih okoliščinah življenja. Tako vabijo k posnemanju ter prave modrosti uče duhovnega pastirja in lju¬ bezni do ovčic. Enako dragocenih naukov podaja nam tudi dejanje aposteljnov in pisma, zlasti pastirski listi sv. Pavla. — b) Sklepi in l* 4 Duhovno Pastirstvo. določila velicih ali vesoljnih cerkvenih zborov, zlasti tridentinskega, pa slovesni odloki nezmotljivega sv. očeta. — c) Cerkveni zakonik, corpus juriš canonici; rimski katekizem in liturgične knjige katoliške cerkve : Missale, Breviarium. Pontificale rom., Caeremoniale Episco- porum in Rituale romanum. — d) Določila rimskih kongregacij ali odborov za tridentinski zbor, za sv. obrede, za odpustke itd. 2. Posebnim virom prištevamo: a) Sklepe in določila na¬ rodnih in provincijalnih zborov, izmed katerih so posebno imenitni rimski za Benedikta XIII., milanski za sv. Karola Borom.; iz najnovejših časov pa dunajski in ostrogonski (oba 1. 1858), pražki in kolinski (1. 1860), baltimorski (1. 1866 in 1884). ■— h) Škofijske sinode, pravila in redovi za obhajanje javne božje službe po posameznih škofijah, 1 ) škofijski in pastirski listi. — c) Obredniki posameznih škofij ali tudi pravila cerkvenih redov. — d) Sem ter tje tudi ukazi posvetne oblasti, dani ozir duhovnega pastirovanja in sprejeti od strani duhovske gosposke. Raznim ukazom za duhovno pastirovanje izvir so časih tudi pobožne navade in krščanske šege marsikaterih krajev; celo po¬ trjene skušnje posameznih modrih duhovnih pastirjev nam gre šteti semkaj. A take navade in šege morajo biti že zastarane, od nekdaj, cerkveni višji oblasti znane, ter nikoli prepovedane. Da se smemo v pastirstvu ozirati na stare običaje, ne smejo nikdar biti nasprotni božji ali cerkveni postavi, duhu Jezusove cerkve, ali pa celo nravnim zahtevam. Pomožne znanosti ter duhovnemu pastirju pomočki pa so: a) Vse druge bogoslovne znanosti, zlasti dogmatika, morala in cerkveno pravo; tudi eksegeza, patristika, cerkvena zgodovina, življenje tacih svetnikov, ki so delovali v dušnem pastirstvu, n. pr. sv. Karola Borom., sv. Frančiška Ksav., sv. Filipa Nerija, sv. Frančiška Salez., sv. Vincencija Pavl. h) Modroslovne znanosti: logika, psihologija, antropologija, pe¬ dagogika. c) Tudi nekatere strogo posvetne vednosti duhovnemu pastirju dobro služijo, zlasti: znanje državnih zakonov, prirodoznanstvo, svetna zgodovina, zdravilstvo in enake, ki globoko segajo v življenje vernikov. Za ljubljansko diecezo: Pastoralis epistola archiep. Michačlis Bri¬ galo, 1804; Ordo cultus divini puhlici ep. Ant. Al. Wolf, 1827. § 4. Razdelitev. O § Razdelitev. »Pastirstvu« namen je, kakor smo spoznali: duhovnika učiti, kako more po zgledu Jezusa, najboljšega pastirja, postati vernikom dober pastir ter svojo službo opravljati Bogu na čast in duhov- nijanom v zveličanje. Označil pa je Odrešenik sam delavnost pa¬ stirjevo, govoreč svojim namestnikom: »Euntes ergo docete omnes gentes, baptizantes eos in nomine Patris, et Filii, et Spiritus saneti: docentes eos servare omnia, quaecumque mandavi vobis.« (Mat. 28, 19—20.) Dušnemu pastirju je toraj po Gospodovem povelji učiti, in sicer vse ljudi učiti, male in velike, otroke in odraščene: Boga spoznavati, častiti, ljubiti, mu pokorni biti. Pa tudi krstiti, pre¬ roditi, novo in pravo življenje dati, življenje milosti božje deliti morajo nasledniki Kristusovi. Slednjič jim je naloga, vse in vsa- cega tako voditi, da spolnuje voljo božjo in se večno zveliča. Kako naj duhovnik opravlja vse to, uči ga »Pastirstvo«, ka¬ tero nam je toraj deliti v naslednje glavne odstavke: 1. O osebi pastirjevi; 2. o pastirju učitelju (past. didaktika), in sicer: a) odraščenim (homiletika), b) nedoraslim (katehetika); 3. o pastirju kot delivcu življenja milosti (liturgika); 4. o pastirju vodniku (v ladij a). § 5 - Duhovnopastirska slovstvena zgodovina. 1. Prvi časi sv. cerkve. Nauke za duhovno pastirovanje dal je prvi nebeški Zveličar sam o priliki, ko je svoje aposteljne in učence razposlal po svetu. Zares prekrasne besede Gospod govori aposteljnom, pošiljaje jih med Jude oznanovat sv. evangelij. »Pojdite, jim pravi, k zgubljenim ovcam hiše Izraelove. Pojdite, pa ozna- nujte: Nebeško kraljestvo se je približalo . . . Ozdravljajte bolnike, očiščujte gobove, hudiče izganjajte: zastonj ste prejeli, zastonj da¬ jajte. — Kedar v hišo pridete, jo pozdravite, rekoč: Mir bodi tej hiši. . . Glejte, jaz vas pošljfim kakor ovce med volkove, bodite toraj previdni, kakor kače in priprosti kakor golobje . . . Dano vam bo tisto uro, kaj govorite; niste namreč vi, ki govorite, ampak 6 Duhovno Pastirstvo. Duh vašega Očeta je, kateri v vas govori ... Ne bojte se jih, kateri telo umore, duše pa ne morejo umoriti, temuč bojte se veliko bolj tistega, kateri more dušo in telo pogubiti v pekel . . . Kdor vas sprejme, mene sprejme, in kdor sprejme mene, sprejme njega, ki me je poslal itd.« (Mat. 10, 5—42.) Enako dragoceni so nauki, katere je dal Jezus svojim dva in sedemdeseterim učencem, in jih beremo v evangeliji sv. Luka 10. 1—16. Sv. apostelj Pavel pa je spisal tri pisma svojima ljubljenima učencema in sodelav¬ cema Timoteju in Titu; prvemu dva, zadnjemu enega. Ti listi so živ in obilen vir podučevanja, opominjevanja in tolažbe za vse, katerim je izročena služba duhovnega pastirstva. Te liste imenujemo sploh »pastirske«, ker so nekaka podlaga dušnopastirski znanosti. Tudi nekateri apostolski očetje in predstojniki sv. cerkve prvih stoletij spisali so zanimljive pastirske liste ter navode svojim du¬ hovnikom, kako naj uspešno opravljajo svojo službo. 1 ) 2. Srednji vek. Spisali so v tej dobi o duhovnem pastiro- vanji malo novega, a školastiki so dali tistemu, kar so stari očetje spisali o naši vedi, nekako učenostno obliko, vredujoč staro tva¬ rino na znanstveni podlagi; mistiki pa so jo vporabljali v svoj namen za notranje ali premišljevalno življenje. Tako so nam za¬ pustili n pr. sv. Izidor spis »De officiis ecclesiasticis«, Raban Maver »De caeremoniis ecclesiasticis — De divinis sacramentis«, sv. Bernard »De consideratione, de vita et moribus clericorum«, sv. Bonaventura »De regimine animae — Sermones selecti de rebus theologicis« itd. A vsi ti in drugi učenjaki tedanjega časa niso obdelavah naše znanosti kot samostalno vednost, ampak le v zvezi z drugimi bogoslovskimi vedami; najraje združeno z moralko ali s cerkvenim pravom. 3. Novejši čas. Veliko več se je pisalo o dušnem pastir¬ stvu od 16. stoletja naprej. Jeli so po sinodah obravnavati ta pred¬ met in pri duhovnih posvetovanjih ali pastoralnih konferencah; pa tudi pri duhovnih vajah so govorili o tej znanosti. Ta čas so razni znani cerkveni pisatelji spisali duhovnim pastirjem v poduk knjige, v katerih obravnavajo razna opravila in dolžnosti mašnikove. Taki J ) Takim spisom prištevamo: pisma sv. Ignacija m., posebno list do Polikarpa; sv. Ciprijana spis >De lapsis«; govore sv. Gregorija Naz., po¬ sebno njegov »Apologeticus«; sv. Ambroža spis >De officiis ministrorum«; sv. Jeronima razlaganje Pavlovih pastirskih listov; sv. Avguština knjige »De doctrina Christiana« in »De catechizandis rudibus«; sv. Janeza Krizost. delo »de Sacerdotio«; sv. Gregorija Vel. »Regula pastoralis« i. dr. § 5. Duhovnopaslirska slovstvena zgodovina. 7 spisi iz novejšega časa so n. pr. kardinala Kajetana »Summa de casibus«, sv. Karola Borom. »Orationes sex in coneiliis pro- vincialibus habitae« in njegove »Instructiones pastorum«, Mo- linova »Instructio sacerdotum«; Segnerijeva »Instructio pa- rochi«; Posevinova »Praxis curae pastoralis« ; Lolinerjeve »Instructiones practicae« ; sv. Alton s a Ligv. »Homo apostolicus, Praxis confessarii« i. dr. Nova doba se je začela pastirskemu znanstvu 1. 1777, ko je Marija Terezija ukazala, da se ima po vsem njenem cesarstvu učiti duhovno pastirstvo kot posebna in samostalna veda na vseh bogo- slovskih učiliščih in sicer v nemškem jeziku. Kmalu se je učenje te za življenje toliko važne znanosti razširilo tudi po vsem Nem¬ škem. Le škoda, da so bili ravno takrat prav žalostni časi za sv. vero in cerkev. Neko napuhnjeno naprednjaštvo in človeško modrovanje se je polotilo ondaj duhov; od tod pride, da imajo vsi spisi o pastirstvu iz tiste dobe znak svojega časa na sebi. Raci- jonalizem, kateri je rad preziral razodenje; tako imenovani jožefini- zem, ki se je vtikal tudi v zgolj notranje cerkvene zadeve, ter jih po svoje prestvariti hotel; pozneje tudi strogi in osorni janzenizem ... vse to je vplivalo več ali manj na tedanje pastoraliste in je storilo, da v njih knjigah ni najti pravega cerkvenega duha. Taki spisi so Lauber-jevi, Lechleitner-jevi, Giftschiitz-evi, Reichenberger-jevi i. dr. Nauk o duhovskem podučevanji in o cerkvenem govorništvu pa poduk, kako se je pastirju obnašati v različnih primerljejih svojega službovanja, obravnavali so kaj obširno, z veliko natančnostjo ter so gojili le bolj neko naturno spretnost in izurjenost v besedi. Na pomoč od zgorej, na nebeško razsvetljenje, na milosti, ki nam jih ponuja sv. cerkev zlasti v sv. zakramentih, v presv. daritvi, v bla¬ žilih itd. niso opozarjali dušnega pastirja ter vsled tega liturgiko kaj površno obdelavah. Pa še v tem, kar so podali, so marsikaj po svoje presukali ter nasprotno duhu svete cerkve. Skoiu J. M. Sailer-ju (-j- 1832) gre zasluga, da je iz vseh moči se jel upirati vladajočemu necerkvenemu in nekrščanskemu duhu časa, in je s svojimi »Vorlesungen aus der Pastoral - Theologie« po¬ kazal pravo pot. Za njim so v pravem cerkvenem duhu učili pa¬ stirsko znanost: D. G o 11 o w i t z »Anleitung zur Pastoral - Theologie im wei testen Umiange«, 1803. Po'"dr. Fr. Vogl-nu predelano je izšlo to pastirstvo 1. 1855 v 7. natisu. Ja is »Handbuch des Seelsorgers«, 1870. B r o c k m a n n »Pastoralanvveisung«, 1836. Z w i c k e n p f 1 u g 8 Duhovno Pastirstvo. »Grundziige zu einer Pastoral im Geiste Jesu Christi und seiner hi. Kirche«, 1844. H. Dubois »Der praktische Seelsorger«, 1856. Dr. Fr. Ilayker »Praktische Anleitung zur christkatholischen Seel- sorge«, 1856. Krasna Eichstaedtska »Instructio Pastoralis«. Dr. A. Kerschbaumer »Lehrbuch der kathol. Pastoral«, 1863; »Pater Familias, eine Pastoral in Beispielen«, 1867. Dr. Anselm Ricker »Leitfaden der Pastoral-Theologie«, 2. nat. 1878, se ozira zlasti na razmere dunajske nadškofije. — Prav izvrstni spisi so: Dr. Jos. Ambergerja »Pastoraltheologie«, 4. nat. 1883, 3 zv.; dr. Mih. Bengerjeva »Pastoral-Theologie«, 3 zv. 2. nat. 1890, ki je izdal tudi »jedro« — kompendij tega dela. Tema vredni na¬ slednik je P. Ign. Schiich-ov »Handbuch der Pastoral-Theologie«, 8. natis, 1889. Dobro delo je tudi Andr. Gassner-ja »Pastoral«, 2. natis, 1881; dr. .T. Renninger »Ilandbuch der Pastoral«, Frei- burg, 1893; dr. Mart. Štiglic »Katoličko pastirsko bogoslovje«, 2 zv. Zagreb, 1886; F. Probst »Theorie der Seelsorge«, 2. natis, 1885; W. Cramer »Der apostol. Seelsorger«, 2. nat. 1890. Mnogo rabnih in kaj dobrih spisov o dušnem pastirstvu pri¬ našajo tudi razni katoliški bogoslovni časniki n. pr. pastirski listi Augsburški, Monakovski, Kolinski, Mtinsterski; »Folium pe- riodicum archidioeceseos Goritiensis«; »Pastor bonus. Zeit- schrift fiir kirchliche Wissenschal't und Praxis«; »Der kathol. Seelsorger. Wissenschafiliche und praktische Monatsschrift fiir den Clerus Deutscblands«; posebno pa vsega priporočevanja vredna Linška »Theol.-praktische Quartal-Schrift«. I. D E L. Oseba duhovnega pastirja. § 6 . Kdo sme postati dušni pastir. Dušni pastirji svete cerkve in mašniki sploh oskrbujejo res službo, ki presega celo angoljsko. Lepo piše sv. Krizostom : »Sacer- dotibus datum est, ut potestatem habeant, quam Deus optimus necjue Archangelis datam esse voluit: neque enim ad illos dictum est: Quodcunque ligaveritis super terram etc.« Duhovniki sv. cerkve niso le služabniki božji, ampak tudi njegovi pooblaščeni namestniki, zato je jasno, da ni za tako vzvišeno opravilo, kogar ni Bog iz¬ volil in poklical. Izvoljenega ter po božji milosti poklicanega pa smemo imenovati onega, pri komur najdemo vse za ta sveti stan potrebne zmožnosti in lastnosti. Treba je duhovnemu pastirju najprej nekaterih naturnih, de¬ loma prirojenih, deloma pridobljenih sposobnosti. A naj ima kdo tudi vse naturne zmožnosti, naj je še tako pobožen, še tako glo¬ boko učen itd., vse to mu še ne more dati potrebne pastirske oblasti, ki dohaja le od Boga, in katero on deli v zakramentu mašniškega posvečenja. — V sv. cerkvi Kristusovi so pa po na- redbi njenega nebeškega ustanovitelja pastirji višje in nižje vrste. Višim pastirjem je izročena vrhovna oblast čez čedo in čez na¬ vadne pastirje v tej čedi; zato tudi nihče ne more in ne sme pasti kakega oddelka Jezusove čede, če ni od višjih pastirjev za to opravilo pooblaščen in potrjen. Da torej kdo sme postati du¬ hovni pastir in da uspešno zamore opravljati svojo službo, treba mu je v to: A) N a t u r n i h zmožnosti, t. j. poklica in dostoj ne znanosti; B) zakramentalne-zrno žnosti, t. j. mašniškega po¬ svečenja ; C) cerkvenega pooblaščenja in poslanja. 10 Duhovno Pastirstvo. A. ITaturae zmožnost i, § 7 . Poklic k pastirstvu. Bog si je izvolil poseben stan, ki naj bi ljudi k večnemu zveličanju vodil ter skrbel za to, da slehrni deležen postane Jezu¬ sovega odrešenja. Duhovščini je izročil to nalogo; po nji Jezus nadaljuje delo odrešenja, po katoliških mašnikih On uči, On daruje, grehe odpušča, k zveličanju vodi. Ako pa modrost in previdnost božja skrbi za vse tudi najmanjše stvari in se ničesar ne zgodi brez njene vednosti, je gotovo, da ima Bog še posebno skrb za stan, od katerega je v prvi vrsti odvisen večni blagor in lepota pa sloves sv. cerkve, katero je Kristus toliko ljubil, da se je samega sebe za-njo daroval, da jo je posvetil. Trditi toraj smemo, da Bog sam odloči in izvoli nje, katere njegova sv. cerkev sprejme v število svojih služabnikov in duhovnih pastirjev. In to dejanje božje previdnosti, po katerem Bog nekatere izmed drugih izvoli, odhere in jim da potrebnih zmožnosti, da morejo sv. službo pre¬ vzeti in prav opravljati — imenujemo poklic. Že v stari zavezi si je Bog za službo svetega šotora izmed vseh rodov izraelskih izvolil le Levijev rod, in v tem rodu odbral si je le eno družino v službo duhovsko, namreč Aronovo. Celo Jezus Kristus, najvišji pastir, govora Judom: »Sam od sebe nisem prišel; ampak resničen je, kateri me je poslal«. (Jan. 7, 28.) In ko si je izbiral aposteljnov pa učencev: »poklical jih je k sebi, katere je on hotel« (Mark. 3, 13), ter jim rekel: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in sem vas postavil«. (Jan. 15, 16.) — Ko so aposteljni na mesto odpadlega Jude volili druzega, obr¬ nili so se k Bogu ter molili: »Ti Gospod! ki poznaš vseh srca, pokaži, katerega si izvolil izmed teh dveh '), da prejme mesto te službe in apostoljstva.« (Dj. ap. 1. 24, 25.) Kaj določno zahteva tudi sv. apostelj Pavel poklica od Boga, pišoč Hebrejcem (5, 4): »In nihče si ne vzame časti, razun kateri je poklican od Boga, kakor Aron.« Pač res. Same naturne moči človekove bi ne mogle nositi silnega bremena težkih dolžnosti, katere naklada služba dušnemu ‘) Jožef Barsaba in Matija. § 7. Poklic k pastirstvu. 11 pastirju. Treba mu je pomoči od zgoraj, katere pa le tisti sme pričakovati, kdor je poklican od Boga. Tak je po svojem poklicu združen z Bogom, kakor mladika s trto, in tako more prinašati obilnega sadu. Kogar Bog pokliče, njega ne pusti brez pomoči; komur On breme naloži, da mu tudi potrebne moči, je nositi. — Gorje pa njemu, kdor se nepoklican vrine v ovčnjak Gospodov. Zelo greši po svoji predrznosti; še bolj greši, ker svoje zveličanje postavi v največjo nevarnost. Celo v drugih stanovih je človek brez poklica nesrečen, usmiljenja vreden. Kaj še le dušni pastir brez poklica, brez veselja za prevažni stan, za sveta opravila! Vse mu je tako težavno, tako sitno. Vedno je nezadovoljen in otožen. Storiti mora, kar ga ne veseli; in veseli ga, kar mu prepoveduje stan. Bog njegovega delovanja ne blagoslavlja, in apostoljska služba njegova prinese mu slednjič le tisto žalostno plačilo, kakor nekdaj Judežu — večno pogubljenje! A kako spoznati, je li kdo od Boga poklican v duhovski stan ali ni? — Nihče si ne sme lahkomišljeno voliti stanu, naj¬ manj še duhovskega. Kakor umni človek prevdarja in premišljuje sem ter tje, kadar se mu je odločiti za kako važno stvar, tako bi moral še bolj prevdarjati, moliti, nebeškega razsvetljenja prositi, s svojim spovednikom ali kakim drugim modrim, skušenim, po¬ božnim možem se posvetovati oni, ki si misli izvoliti duhovski stan. Mora pa tudi samega sebe opazovati, da spozna, je li za ta preimenitni stan ali ni. Sme nam pa znamenje poklica biti: nag¬ njenje in veselje, pravi namen pa naturna sposobnost za stan. Ako božja previdnost koga odloči za kak poseben stan, da mu tudi neko naturno nagnjenje in veselje do tistega stanu in do opravil njegovih. Kolikor večje je to prirojeno nagnjenje, kolikor obilniši človekova naturna zmožnost za kak stan, toliko gotovejši je poklic. Kdor tedaj že od malega, iz otroških let veliko in vedno nagnjenje v sebi čuti za duhovski stan; kogar cerkev, božja služba, sveta opravila silno vesele; kdor ima veliko spošto¬ vanje do duhovstva, veselje do molitve — in če mu to nagnjenje in veselje tudi tedaj ne ugasne, ko spozna težave in britkosti tega stanu: o njem smemo reči, da ima poklic za duhovski stan. Še bolj smemo to trditi, ako pri njem najdemo tudi pravi in plemeniti namen, tj. če si no misli le zato izvoliti duhovskega stanu, ker ni priložnosti, v"kakega drugega stopiti; ne zato, ker misli v tem stanu najložej se preživih, ali svojim ljudem poma¬ gati; ali po tej poti do kake posebno visoke časti priti in iz 12 Duhovno Pastirstvo. enakih sebičnih ozirov — pač pa zato, ker želi dober in pobožen mašnik postati pa ljudstvu moder učenik, ter tako delati Bogu na čast pa sebi in bližnjemu v zveličanje. — Pristaviti pa nam je, da bi bilo napačno, vselej trditi, da tam poklica ni, kjer si kdo sede po raznih britkih skušnjah izvoli duhovski stan. Marsikateri mladeneč je podoben preroku Jonu; Ninivljanom noče oznanovati pokore, za kar ga je odmenil Bog. Ubeži. A Bog pošlje razne viharje, velikih stisk, morska zver ga zgrabi in ga vrže tje, kamor ga je namenil Bog! Zraven prirojenega nagnjenja in plemenite namere je zna¬ menje poklica tudi naturna sposobnost in znanost, o katerej bomo govorili pozneje. Sedaj le še odgovorimo na vprašanje: Kaj pa je storiti onemu, ki je brez veselja, brez nagnjenja, po raznih oko¬ liščinah prisiljen, ali celo iz neplemenitega namena ... na kratko: brez poklica stopil v duhovski stan in več nazaj ne more? To je sicer kaj jako žalostnega, a obupati mu ni. Sv. Avguštin veli: »Si non vocatus es, Tac, ut voceris!« S temi besedami naznanja svetnik, da se milost sv. poklica tudi še pozneje izprositi da od dobrote božje. In zares! Saj je usmiljenje božje neskončno, nobe¬ nega ne zavrže, ki skesanega srca prosi odpuščenja, in nobenemu ne odreče potrebne pomoči k zveličanju, ako je prosi. Naj toraj oni, ki je brez poklica vstopil v mašniški stan, obžaluje svoj greh, naj prosi Boga potrebne pomoči, da bi zamogel spolnovati svete dolžnosti, katere je prevzel. Prizadevati se mu je, da si pridobi potrebnih vednosti, neprenehoma in pobožno naj moli — in do¬ brotljivost božja, ki noče pogube nobenega človeka, bo tudi njemu podelila toliko pomoči, da se bo mogel zveličati ter da bo tudi drugim v zveličanje. § 8 . Duhovnopastirska vednost in pobožnost. Dušni pastirji imajo biti svetu luč. Ta luč pa, ki razsvetljuje pot, po kateri morajo sami hoditi in druge po nji voditi, ni dru- zega kot vednost ali znanost, katero pobožnost oživlja in previd¬ nost vodi. 1. Dušni pastir naj je ljudstvu prvi ter od Boga postavljeni učenik. On ima nalogo, učiti večne resnice, razlagati božje zapo¬ vedi, pojasnovati slehrnemu njegove dolžnosti, dvomljivim prav svetovati itd. Za vse to pa je treba dokaj vednosti in učenosti, sicer bi se zgodilo po izreku Gospodovem: »Ge slepec slepca vodi, § 8. Duhovnopastirska vednost in pobožnost. 13 oba v jamo padeta.« [Mat. 15. 14.) — Kako zelo potrebna je duš¬ nemu pastirju ter učitelju ljudstva vednost, ako hoče uspešno de¬ lovati, naznanja nam tudi sv. pismo stare zaveze. Beremo pri preroku Malahiji (2, 7): »Duhovnove ustnice naj učenost ohranijo, in postava naj se išče iz njegovih ust« — in po preroku Ozeju (4, 6.) Bog žuga: »Ker si ti spoznanje zavrgel, bom tudi jaz tebe zavrgel, da mi ne boš opravljal duhovske službe.« — Vsled tega je sv. cerkev zahtevala vsaki čas od svojih služabnikov potrebnih znanosti. Tako je n. pr. tretji lateranski cerkv. zbor (1179) določil : »Nihče naj ne dobi cerkvene službe, s katero je pastirstvo zdru¬ ženo, ako ni po svoji vednosti in čednosti vsega priporočevanja vreden.« Cerkveno pravo imenuje nevednost mater vsake zmote ter pristavlja, da se je nevednosti varovati zlasti duhovnikom, kateri so prevzeli učeniško službo v soseski. 1 ) Tudi omenja, da je kaznovati škofe, ki bi nevedne in nepodučene posvetili za mašnike, in tudi te nevedneže, ker so se posvetiti dali; ker je namreč bolje, da je duhovnikov manj pa dobrih, kot mnogo pa slabili. 2 ) — Ker je sv. cerkev prepričana o potrebnosti znanja, si prizadeva, da se pripravniki na duhovski stan v posebnih šolah dobro izuče zlasti bogoslovnih vednosti; in predno jih pošlje v pastirstvo, se skuša še po posebnih skušnjah prepričati o njih sposobnosti. Služba duhovnega pastirja že sama tirja dostojne vednosti. Mašnik naj je svojim duhovnijanom učenik, zdravnik, sodnik, sve¬ tovalec in vodnik. Kako bi pač zamogel druge učiti, ako bi ne bil sam dobro podučen? Kako bi celil dušne rane, če zdravil ne ve? Kako bo sodil, svetoval, ako je neveden? Kako bi druge vodil po potu resnice in pravice, če mu pot ta ni znana? Nevednost pastirjeva ima tudi prežalostne nasledke za vso sv. cerkev in za dušnega pastirja samega. Iz cerkvene zgodovine vemo, da sta se krivoverstvo in zmota ravno tiste čase najbolj razširjala, ko je bila nevednost med duhovstvom največa. In kakor je vednost in uče¬ nost dober prijatelj in moder svetovalec duhovnemu pastirju, tako je nevednost njegova v službi kriva mnogih žalostnih zmot in hudih napak, ki se dajo malokedaj popraviti. Zlasti je še dandanes vednosti in splošnjega znanja treba dušnemu pastirju. Svet se tako rad ponaša današnje dni s svojo učenostjo, in res je napredek v nekaterih umetnostih in znanostih silen. Žalibog, da današnji neverni svet vednosti rad rabi v orožje Can. I. Dist. XXXVIII. 2 ) Can. 14. 14 Duhovno Pastirstvo. zoper sv. vero; zato je duhovniku mnogokrat učiti sv. resnice pa jih tudi braniti zoper sovražne napade. V takih prhnerljejih si ne¬ veden pastir ne ve pomagati, ali pa mora celo osramotcn obmolčati. Kako spretno pa ve v raznih znanostih izurjeni duhovnik varovati in braniti zaklad sv. razodenja; učenost njegova mu pridobiva spoštovanje, veljavo in je v čast vsemu duhovskemu stanu. 2. Toda sama vednost, učenost še ne zadostuje; k uspešnemu pastirovanju treba je duhovniku še tudi prave pobožnosti. Pastirska pobožnost pa ni druzega ko apostoljska ljubezen, katero sveti Pavel prelepo opisuje pišoč Korinčanom (I. 13, 4—7): »Lju¬ bezen je potrpežljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ne ravna napačno, se ne napihuje; ni častilakomna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice; vse pretrpi, vse veruje, vse upa, vse prenese.« — Kdor se Bogu posveti in ima opraviti vsaki dan z najsvetejšimi rečmi, pa hoče druge voditi po potu pobožnosti in lepega krščan¬ skega življenja, on mora najprej s a m hoditi to pot čednosti, prave pobožnosti in brezmadežnega življenja. Ako bi bil pa krstno ne¬ dolžnost zgubil, moral je po pravi in stanovitni pokori že izbrisati in izprati madeže prejšnjega življenja in z dolgotrajnim zatajeva¬ njem ukrotiti svoje strasti — sicer ni za ta stan. Vsak duhovni pastir bi moral biti toliko brezmadežnega in nesvarljivega življenja, da bi zamogel vprašati z Jezusom : »Quis me arguet de peccato ?« (Jan. 8. 46.) Saj brez prave pobožnosti a) duhovni pastir še svoje dolžnosti ne more storiti. Da more z večjo močjo oznanovati besedo božjo, da more druge opo¬ minjati, grajati — mora on sam biti mirne in čiste vesti, sicer mu utegne kdo zaklicati: »Medice cura teipsum«. (Luk. 4. 23.) Kako bi neki ljudstvo dostojno spoštovalo pre¬ svete skrivnosti, sv. mašo, zakrament sv. R. T . . ., če hi se življenje onega, ki se vsaki dan vdeležuje teh skrivnosti, no vjemalo s svetostjo teh opravil? Zato ukazuje Cone. Prov. Vien. 1858: »Sacerdos Dei ita vivat, prout eos, qui quotidie communicandi desiderium ei panderent, ipse vi vere juberet.« b) Le pobožnost in nravna popolnost daje duhovnemu pastirju pravo veljavo in moč do src vernikov. Ljubezen in zaupanje se da pridobiti le po krepostnem življenji, in zares pobožnega dušnega pastirja celo hudobnež in nasprotnik spoštuje kar nekako nehote. Nasproti pa spodkopava ne le veljavo lastno, ampak tudi veljavo duhovstva sploh, kdor je poln moralnih § 8. Duhovnopaslirska vednost in pobožnost. 15 madežev; ko sliši ljudstvo o nerodnosti enega, brž govore: glejte, taki so! c) Skušnja uči, da so zgledi močneji kot besede. Verba movent — exempla trahunt. Najboljša pridiga duhovnikova je njegovo brezmadežno in pobožno življenje; in toliko bolj, ker vedenje pastirjevo nikoli ne ostane skrito. Oči vseh, dobrih in hu¬ dobnih, se obračajo nanj — vse ga opazuje. On je res »mesto na gori« — njegov zgled, njegovo življenje toraj silne važ¬ nosti ! O vsacern duhovnem pastirju velja, kar sv. Pavel piše svojemu učencu Timoteju: »Exemplum esto fidelium in verbo, in conversationc, in charitate, in Ude, in castitate« (I. 4, 12.) — in Korinčanom: »Nikomur ne dajajmo pohujšanja, da se naša služba ne zaničuje«. (II. 6, 3.) — Sv. cerkveni zbor tri¬ dentinski pa je slovesno izrekel: »Nihil est, quod alios magis ad pietatem et Ilci cultum assidue instruat, quam eorum vita et exemplum, qui se divino ministerio dedicarunt. Cum enim a rebus saeculi in altiorem sublati locum conspiciantur; in eos, tamquam in speculum, reliqui oculos conjiciunt ex iisque sumunt, (juod imitentur. Quapropter sic decet omnino clericos, in sortem Domini vocatos, vitam moresque suos omnes componere, ut habitu, gestu, incessu, sermone aliisque omnibus rebus nil, nisi grave, moderatum, ac religione plenum prae se ferant; levia etiam delicta, quae in ipsis maxima essent, effugiant, ut eorum actiones cunctis alTerant vene- rationem.« (Sess. XXII. de Ref. c. 2.) A ne bilo bi še dosti, da bi duhovni pastir živel redno, kr¬ ščansko, enak drugim poštenim kristijanom neduhovnikom; ne za¬ dostuje, ko bi se zdrževal le hudobije in navadnih večjih pregreh, ampak komur je Bog več dal in izročil, od njega tudi več za¬ hteva. Na višjo stopinjo ko drugi je postavljen po mašniškem po¬ svečenji, več milosti in priložnosti k čednosti prejema, zato se tudi po vsi pravici od njega zahteva ne-le navadno, lepo krščansko življenje — ampak on mora biti popoln v vsaki čednosti! Sv. Lavrencij Just. pravi: »In alto gradu positi oportet quoque, ut in sublimi virtutum culmine sint erecti; alioquin non ad me- ritum, sed ad proprium praesunt judicium.« Enako sv. Tomaž Akv.: »lili, qui divinis ministeriis applicantur, perfecti in virtute esse debent.« Le taki dušni pastirji so vernikom sol, katera ob¬ varuje duhovne gnilobe. 16 Duhovno Pastirstvo. § 9. (Jorečiiost in njen« nasprotje. 1. Ni ga stanu, ki bi od človeka, kateri se mu posveti, za¬ hteval več truda, zatajevanja, darovanja samega sebe, kot je du¬ hovno pastirstvo, ki si prizadeva rešiti neumrjoče duše, jih Bogu pridobiti, časno in večno jih srečne storiti — a za vse svoje pri¬ zadevanje, za ves svoj trud mnogokrat žanje le nehvaležnost, zaničevanje in preganjanje. Pri vsem tem se vendar-le iz vsega srca darovati svojemu poklicu, k temu ne zadostuje navadna člo¬ veška moč in volja, treba je še neke svete navdušenosti, nekega notranjega ognja in neutrudljive delavnosti, katera se po¬ polnoma daruje časti božji in zveličanju duš, ter izvira iz prave, čiste ljubezni do Boga in do bližnjega, pa iz globokega spoznanja važnosti svojega stanu. To sveto navdušenost in neumorljivo de¬ lavnost za božjo čast in za večni blagor bližnjega imenujemo pastirsko gorečnost, ki se ne ustraši nobenega truda, no¬ benega trpljenja. Lepo se kaže taka sveta gorečnost pri prvih oznanovaleih sv. vere in tudi pozneje pri zares apostoljskih možeh, n. pr. pri sv. Frančišku Ksav., Vincenciju Pavl. in mnogih drugih. Ta gorečnost je nekako duša vsega pastirskega delovanja; prav za prav ni druzega, kot sv. ljubezen, ki oživlja in ogreva vsa dejanja. Dušno pastirstvo v katoliški cerkvi ima namen, na¬ daljevati delo Jezusovega odrešenja do konca sveta ter slehrnega deležnega storiti sadu Gospodove smrti. Odrešenje po Jezusu pa je izviralo iz neskončne ljubezni božje, toraj se tudi ne da nada¬ ljevati in vresničevati nad posameznimi brez prave in čiste ljubezni. Ko je naš Zveličar aposteljna Petra postavil prvega pastirja svoji čedi, zahteval je od njega ljubezni, in trikrat je je zahteval, 1 ) v opominj, da brez prave, svete in velike ljubezni ne more biti dober pastir dragi čedi Gospodovi. Ta ljubezen daje duhovnemu pastirju moč in stanovitnost; ona ga navdušuje, ter stori, da se ne ustraši truda, ampak skuša vselej storiti svojo pastirsko dolžnost. Ta navdušenost in gorečnost za svoj poklic dela, da dober pastir vedno govori z aposteljnom Pavlom: »Ljubezen Kristusova nas priganja.« (II. Kor. 5, 14.) 2. Kako naj se duhovni pastir vnema za pravo gorečnost? a) Vsak dober dar je od zgoraj, in goreča pobožna molitev nam ‘) Jan. 21. 15—17: »Simon Janezov! me ljubiš? Mu reče: To je da, Go¬ spod! ti veš, da te ljubim. Mu reče: Pasi moja jagnjeta — pasi moje ovce.« § 9. Gorečnost in njeno nasprotje. 17 ga prikliče od Očeta luči. Naj si toraj duhovnik prosi pogosto¬ krat daru svete gorečnosti. Bog mu ga gotovo ne odreče, ker mu je tolikanj potreben, b) Premišljuje naj večkrat neskončno vrednost človeške duše, in da jo je s ceno lastne krvi večnemu pogubljenju odkupil Sin božji. Kolika nesreča toraj, ako se ve¬ komaj pogubi človeška duša, in kolika odgovornost čaka duhov¬ nega pastirja, če se pogubi po njegovi zanikrnosti. A kako veselje za pastirja in v nebesih, ako se po gorečem prizadevanji mašni- kovem vrne zgubljena duša k nebeškemu Očetu in se zveliča! c) Da se duhovni pastir vname k večji gorečnosti v svojem delo¬ vanji, je kaj dobro, ako časih premišljuje zgled Izveličarjev, ki se je toliko trudil, toliko si prizadeval, najti kar je bilo zgublje¬ nega. Koristen pomoček za vnemanje lastne gorečnosti je tudi prebiranje in premišljevanje življenja svetnikov ali sploh gorečih mašnikov, kateri so se zlasti skazovali po svojem navdušenem in uspešnem delovanji v duhovnem pastirstvu. Tudi branje misi¬ jonskih sporočil je pripravno, vneti pastirja k veliki gorečnosti. d) Zlasti še pridno občevanje s pobožnimi ter gorečimi duhovniki v dušnem pastirstvu zelo vnema k navdušenosti za poklic. 3. Spregovorimo še o nasprotji gorečnosti, o mlačnosti. Mlačen duhovni pastir svojo sveto službo opravlja vnemamo in nekako mehanično. Po vnanje je morda celo natančen : mašuje, ko bije odločena ura, gre na lečo, ko je čas, gre v spovednico, kedar je klican, k bolniku, kedar ga zahtevajo. To stori in zato stori, ker bi ga lahko prisilili k temu. A to je pa tudi vse. Več ne stori, niti stopinje ne. To ni moja dolžnost — tako se izgovarja. Ljubezni ne pozna, le samo dolžnost. Ako zgubljena ovca sama pride in prosi, puščena biti v božji ovčnjak, jo sprejme; da bi šel za zgubljeno dušo in jo iskal, jo vabil, jo klical na pravo pot — tega ne stori. Da bi se trudil in da bi premišljeval, kako še kaj več storiti za zveličanje svojih ovčic, tega si ne šteje v dolžnost. Kdor me potrebuje, si misli mlačnik, ve, kje me najde. Da bi cerkvene govore uravnaval po vsakralni potrebi čede, ne po lastni zložnosti, tudi tega ne stori. Na kratko: mlačni pastir opravlja svojo službo le po vnanje, ker jo mora — ljubezni, skrbi, goreč¬ nosti ne pozna; ali pa celo vse ono le z godrnjanjem stori, kar mu veleva stan. Vse drugače so delovali v duhovnem pastirstvu n. pr. sv. Do¬ minik, Frančišek Salez., Frančišek Ksav., Vincencij Pavl., Alfonz Ligv., KI. M. Ilofbauer. Od njih se nam je učiti, da postanemo pravi 2 Duh. Pastirstvo. IB Duhovno Pastirstvo. in goreči dušni pastirji, ki ne delujejo samo iz dolžnosti, ampak iz ljubezni; ter si štejejo vse tisto v svojo dolžnost, kar more biti Bogu v čast in vernim v zveličanje. Mlačnost pastirjeva pa je čedi največja nesreča, in njemu samemu poguba po besedah božjih: »Ker si pa mlačen, in ne mrzel ne gorak, te bom izpljunil iz svojih ust«. (Raz. 3, 16.1 § 10. Kakšna naj je pastirjeva gorečnost. Toliko potrebna gorečnost ne sme biti slepa, nepremišljena in strastna, ampak da duhovnik v dušnem pastirstvu deluje res Bogu na čast in bližnjemu v zveličanje, mora vse življenje in de¬ lovanje njegovo prešinjevati pravičnost, zmernost, srčnost in mo¬ drost — voditi ga morajo vse dejanjske čednosti. 1. Spremljuj ga pravičnost, ki slehrnemu da, kar mu gre: čast komur čast, priznanje komur priznanje. Duhovni pastir bodi pravičen a) do Boga. Verno ljudstvo svojega duhovnika res visoko čisla, zelo spoštuje, a to ne velja toliko njegovi osebi, ampak nje¬ govemu stanu. Naj se toraj ne prevzame zaradi tega. Ni se mu ponašati s svojimi zmožnostmi, ker »kaj pa imaš, kar bi ne bil prejel? Ako si pa prejel, kaj se hvališ, kakor da bi ne bil prejel?« (I. Kor. 4, 7.) Če spazi duhovnik, da verniki radi poslušajo njegove govore, da njegov trud ni zastonj, da njegova beseda sad rodi, da se po njegovem prizadevanji spreobrne marsikateri grešnik, naj tega nikar ne pripisuje sebi, ampak naj je pravičen in pripozna, da je on le orodje v roki božji ter naj ne pozabi besedi Gospodovih: »Tudi vi, kedar storite vse, kar vam je zapovedano, recite: Nepridni hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.« (Luk. 17, 10.) h) Tudi do svojih predstojnikov in do višjih gosposk du- hovskih in svetnih naj je pravičen. Daje naj jim, kar jim gre: čast, spoštovanje. Vselej mu je o njih govoriti z vso spošt¬ ljivostjo ; njihovim pravičnim postavam in ukazom naj skazuje natančno pokorščino, in tudi vernike naj vedno napeljuje k pokorščini in vdanosti. c) Duhovnemu pastirju gre tudi pravičnemu biti do podlož¬ nih, do duhovnijanov. Enako skrb, isto ljubezen mora ska- § 10. Kakšna naj je pastirjeva gorečnost. 19 zovati vsem. Gorečnost njegova se kaži do vseh enako ; skuša naj postati vsem vse. Bodi si kot spovednik ali katehet, ali bolnim oskrbnik . . . vsake dušnopastirskc delavnosti se mora lotiti z enako gorečnostjo. Ne da bi delal razloček v osebah, ne da bi le nekaterim skazoval svojo posebno skrb: enako ljubezen, enako skrb mora skazovati vsem svojim ovčicam, naj so bogatinje ali siromaki, odraščeni ali otroci, gosposki ali kmetiški, dobri ali hudobni, moški ali ženske. Pravična gorečnost podvoji' le tam svojo skrb in moč, kjer je večja potreba. 2. Da uspešno deluje, se mora duhovnik voditi dati tudi zmernosti, in sicer ravno tako pri opravilih svoje svete službe, kakor v zasebnem življenji. Govoreč o zmernosti, ni nam pred očmi samo zatiranje nerodnega nagnjenja do jedi in pijače, ampak mislimo na splošno premagovanje samega sebe, na zatiranje vsake pohotnosti v sebi, na boj zoper jezo, čutnost, lakomnost itd. — V vsem poslovanji je treba duhovnemu pastirju potrpežlji¬ vosti, krotkosti, pohlevnosti, ki pa ne sme izvirati le iz nekake prirojene mehkote srca, tudi ne iz one boječnosti, ki si ne upa po¬ vedati resnice imenitnim in mogočnim sveta, ampak priti mora iz zatajevanja samega sebe, katero duhovnika pri vsej gorečnosti vendar-le ohrani zmernega. Krotkosti, zmernosti je treba v šoli, da si pridobi' ljubezen in zaupanje učencev; treba mu je je na leči, da ga gorečnost in vnema ne zapelje do razžaljivih besedi. Zmernost, pohlevnost ga mora voditi zlasti v spovednici, ker le krotka ljubezen mehča trdovratno grešnikovo srce, britka, ostra beseda mu je zakrkne, in je kriva mnogo bogoropnih spovedi. Pri vsakoršnem svarjenji, podučevanji naj bi se spominjal pastir nauka, ki ga sv. !'avel daje svojemu učencu : »Služabnik Gospodov pa se ne sme prepirati, ampak mora do vseh biti krotak, podučljiv, potrpežljiv, s krotkostjo posvariti tiste, ki se resnici ustavljajo.« (II. Tim. 2, 24—25.) In čeravno se mu hudobni ustavljajo, če do¬ živi bridkih ur, če mu je zaničevanje, preganjanje trpeti zavolj vestnega spolnovanja svoje dolžnosti — naj pastir ne zgubi zmer¬ nosti, in naj se nikar ne čudi takemu preganjanju: vse to je Jezus svojim zvestim učencem že naprej povedal. J ) ‘) Jan. 15, 18—20: »Ako .vas svet sovraži, vedite, da je mene poprej so¬ vražil, ko vas Ko bi bili iz sveta, bi svet svoje ljubil, ker pa niste iz sveta, ampak sem vas jaz od sveta odbral, toraj vas svet sovraži . . . Ako so mene preganjali, bodo tudi vas preganjali.« 2 * 20 Duhovno Pastirstvo. Da je duhovnik s svojim življenjem vernikom v spodbudo in nikoli ne v spodtikljej, mora tudi v svojem zasebnem življenji biti prijatelj zlate zmernosti. Kolikor globokeje sese¬ danji svet zariva v posvetno, kolikor bolj v telesnem vživanji išče svoje sreče, in jih mnogo edino veselje najde v jedi, pijači in hrumečih veselicah; toliko bolj je duhovnemu pastirju dolžnost, s svojim nasprotnim zgledom, z zatajevanjem in zmernim vživa- njem vsega posvetnega nasprotovati poželjivemu in zabavoljubnemu svetu. Varovati se mu je nezmernosti in potrate a) v jedi in pijači. Duhovnik bodi sicer gostoljuben, zlasti do svojih tovarišev, a naj ne napravlja nenavadnih, prepo- gostnih in dragocenih izbranih gostarij. Take potratne gostije ga spravijo v dolgove in kaj slab vtisk narede na ubožno ljudstvo ; zlasti dandanes, ko tolikrat ubogi Lazar pred durmi leži. Kolikokrat so tudi take preobilne gostarije krive, da marsikdo zabrede v strastno nezmernost, ki je že tolikim in tolikim postala v dušni in telesni pogin! h) Zmernosti ter srednje poti se je držati tudi v obleki. Naj se nosi kakor gre omikanemu človeku, in kakor želi ali ve¬ leva sv. cerkev. Ogibati se je gizdavosti, a ravno tako be¬ raške umazanosti. Stanovska obleka, drugim častna, naj je duhovniku ponos. Marsikatere dušne nevarnosti ga obvaruje in tudi greha! Talar se tudi doma dušnemu pastirju najbolj spodobi, zlasti če ima z duhovnijani opraviti, n. pr. pri iz¬ praševanji itd. — Kakor pri obleki, se je držati zmernosti tudi pri vsi hišni opravi, katera ni da bi bila beraška, a tudi preimenitna ne. Posebno dela jako slab vtisk, kjer je hiša božja zanemarjena, ubožna — pastirjev dom pa kakor palača zunaj in znotraj! c) Zmernosti in zatajevanja je treba duhovnemu pastirju tudi pri njegovih razvedrilih, veselicah in oddihljejih, ki so mu sicer časih potrebni v trudapolni in težavni službi, po¬ trebni zato, da si odpočije in se razvedri duh, pa da telo zadobi zopet novih moči Vendar mu je tu vedno ozirati se na to, se li veselica, razvedrilo vjema z resnobnim duhov- skim značajem in s sveto službo njegovo ali ne? Tu velja: »Duo cum faciunt idem, non est idem.« Marsikaj si brez greha sme dovoliti neduhovnik, nikakor ne duhovnik. Marsi¬ kateremu laiku po mestih se zdi samo ob sebi umljivo, da gre vsaki večer v gledišče, a on se zgleduje in spodtika nad § 10. Kakšna naj je pastirjeva gorečnost. 21 tem, če duhovnika najde ondi. Isto velja o plesiščih, o očitnih veselicah, o posedanji ali celo igranji po krčmah in kavarnah itd. čeravno se duhovnik na tacih krajih obnaša dostojno, vendar o priliki ne more toliko resno in prosto govoriti zoper nerodnosti ali razuzdanosli, ki se mnogokrat gode na tacih krajih, ako sam zahaja tje. Obiskovanje krčem, plesišč, gle¬ dišč, očitnih iger, vdeležba pri glasnih lovih je zato po cer¬ kvenih zakonih duhovnikom ostro prepovedana. Tudi naši nastavni dekreti duhovnemu pastirju vele: »Denique te ex- hortamur, tibique injungimus . . , ut loca puhlica, in quibus vinum, cerevisia, crematum venalia prostant, non visites, in loco saltatorum non compareas, lusibus in locis publicis ab- stineas, domum suspectam non frequentes.« — Nasproti pa je duhovnemu pastirju po trudapolnem delu spodobni od- dihljej: obiskovanje kakega bližnjega vrlega sobrata duhov¬ nika, kakega bolnika ; hoja po cerkvi, krog cerkve, hiše, po pokopališči, da grede pogleda, če je vse v redu, če ni tu ali tam treba kakega popravka; kako prijetnejše branje, kak časnik. Tudi godba, zlasti glasovir, risanje, obdelovanje ka¬ kega vrteča, odgoja cvetlic za olepšavo altarjev itd. je du¬ hovniku primerno razvedrilo, da se le prestrastno ne loti teh reči, in zarad njih nikoli ne zanemarja stanovskih dolžnosti. Z zdravilstvom, četudi le s homeopatijo se veliko pečati, duš¬ nemu pastirju ni svetovati. Dosti dragega časa pri tem po¬ trati, dokaj sitnosti si nakoplje, in mnogokrat postavi v ne¬ varnost celo svojo čednost. d) Dokaj zatajevanja in čuječnosti je treba duhovniku, kjerkoli pride v dotiko z ženskim spolom. Pri nobeni drugi reči niso ljudje tako sumljivi ko tu ; koliko pazljivosti je toraj treba, kedar je duhovni pastir primoran občevati z mlajšim ženstvom, da hudobnim natolcevalcem ne da povoda, slabo o njem misliti ali celo hudobno govoriti. Le kar je prav po¬ trebno, toliko naj občuje z ženskami. Darov naj zlasti od mlajših nikakovih ne jemlje, posebno če vzrok obdarovanja ni razviden. Kratkih in resnobnih besedi naj jo do drugega spola, in naj se ogiblje tiste pretirane vljudnosti do njih, ka- koršna je najti pri posvetnjakih. čez vse mu je paziti, koga vzame v svojo službo" in da ženski posli njegovi ne bodo zbudili kakega suma, ali da obnašanje njegovo do njih ne daje povoda h kakemu hudobnemu besedovanju! A ne le 22 Duhovno Pastirstvo. da pazi na svoje obnašanje do ženskega spola, čuvati mora tudi nacl svojim srcem, brzdati oči in jezik, da ohrani sveto čistost, ki mu je v toliki meri potrebna, da pravi sveti Krizostom: »Duhovnik bodi toliko čist, kakor bi bil duh ne¬ beški. Da, duša mašnikova mora čistejša biti, kot so solnčni žarki, da zamore v njem prebivati sv. Duh in da sme reči: »Živim; pa ne jaz, Kristus živi v meni.« Duhovnik mora res vsaki dan moliti: »Cor mundum crea in me Deus!« pa tudi sam sebi reči: »Pepigi foedus cum oculis meis!« 3. Dušnega pastirja mora napolnovati tudi srčnost, kise nikakor in nikoli ne da oplašiti, prestrašiti in od resnice ali dolž¬ nosti odvrniti. Potrebna je ta čednost v duhovnem pastirovanju, ako hočemo vsestransko storiti svojo dolžnost. Kedar mu veleva stan in tirja to vest, mora duhovnik biti drugi Janez Krstnik, ki tudi bogatašu in mogočnjaku zakliče brez strahu in obotavljanja: »Ni ti dovoljeno!« ali s Pijem IX.: »Non possumus!« Res se marsikaterikrat zadržki notranji in vnanji ustavljajo vestnemu in natančnemu spolnovanju pastirskih dolžnosti: prirojena zložnost, neopravičena boječnost, strah pred zamero; pa tudi hrepenenje po časti, pripoznanju, bogastvu, kar vse grešni svet kot Judeževo pla¬ čilo ponuja onemu, ki bi zatajeval svoj stan in molčal k hudobiji ter grešil zoper svojo dolžnost. A odločnost in srčnost mora pre¬ magati te ovire, kakor tudi vnanja nasprotovanja: zaničevanje, preganjanje, obrekovanje, nehvaležnost in kar še druzega enacega rado zadene vestnega in gorečega pastirja. Toda srčnost se opla¬ šiti ne da, stanovitno hodi svojo pot, če tudi brž ne zapazi sadu svojega truda. Goreč in srčen dušni pastir se ne da odvrniti od dolžnosti, ne z lepa ne z grda. Kjer gre za čast božjo, za blagor sv. cerkve, za zveličanje duš, kjer kliče dolžnost, tam se srčnost ne boji boja. »Deus fortitudo mea !« (Ps. 17, 2) je geslo njeno. Vse drugače ravna ona pretirana odjenljivost, ona brezznačajna slabot¬ nost, ki je znamenje bojazljivega najemnika, ki beži, ko se cedi bliža volk, ker ovac svojih ne ljubi. Le zložnost in mir in pokoj — to mu gre čez vse, ter si ga časih kupi z zatajenjem najsve¬ tejših dolžnosti. A pri vsi odločnosti, gorečnosti in srčnosti se je duhovnemu pastirju varovati nepremišljene viharnosti in ošabne svojeglavnosti pa trme. Da vselej pravo zadene, in se zmernost njegova ne poniža do slabosti in strahu, pa da iz srčnosti nje¬ gove ne postane burna trmoglavost, je pastirski gorečnosti treba §11. Modrost in previdnost. 23 še daljne lastnosti, namreč modrosti in previdnosti, o kateri govorimo posebej. § H- Modrost in previdnost. Da duhovni pastir ve v svoji gorečnosti zadeti pravo mero in pravo pot, treba mu je modrosti, ki ni druzega kot neka spret¬ nost in urnost, ki zna v raznih primerljejih duhovskega delovanja porabiti vse okoliščine časa, kraja in ljudi j, da doseže namen svo¬ jega prizadevanja. A da tisto vselej spozna in tisto stori, kar je o raznih dogodkih res Bogu v čast in dušam v zveličanje, toraj vrhni in prvi namen vsega pastirskega prizadevanja, k temu je duhovniku treba pred vsem razsvetljenja in moči sve¬ te g a D u h a. Ta nebeška luč, ta modrost od zgorej je bistvo pastirske previdnosti. Iz tega je razvidno, da se prave pastirske modrosti in pre¬ vidnosti nihče ne more naučiti iz knjig, kakor kake navadne ved¬ nosti , ampak ker je nje izvir v razsvetljenji in moči sv. Duha, more si to modrost duhovnik pridobiti le z gorečo molitvijo. Pod¬ piran pa po božji pomoči, si more pastirske modrosti in previd¬ nosti privojskovati počasi po lastnem trudu, ako ve namreč pridno rabiti lastne in ptuje skušnje, lastne in ptuje napake, trpljenja, skušnjave, in če pazljivo opazuje človeško življenje. Pastirstvo kot vednost more le sostaviti pravila in povedati znamenja mo¬ drega pastirovanja. Tu sem spada: a) Da ima duhovni pastir pri svojem prizadevanji pravi, pleme¬ niti ter sveti name n. Ne da bi sebi iskal hvale pri ljudeh, posvetne časti, ali da bi celo samopridnosti se dal voditi in iskal časnega dobička; njegov namen mora vedno biti: čast božja in zveličanje duš — zraven pa: pridobiti si spoštovanje, zaupanje in ljubezen duhovnijanov zaradi tega, da ložej pri njih doseže glavni namen pastirovanja. b) Le s poštenimi ter dovoljenimi p o m o č k i mora pastir skušati doseči svoj vzvišeni namen. Zmota, prevara, zvijača, laž — ne smejo biti nikoli duhovniku pripomočki, tudi ne surova sila, ampak v prvi vrsti ona sredstva, koje je Jezus Kristus izročil svoji cerkvi: nauk, svaritev, prošnja, moč sv. zakramentov in molitev. Zraven teh še sredstva potrjena po dolgoletni skušnji sv. cerkve n. pr.: sv. misijon, bratov- 24 Duhovno Pastirstvo. ščine, krščansko berilo i. dr. Pastirska modrost namreč n i posvetna prebrisanost, ki skuša doseči svoj namen, naj si je tudi po zvijači in prevari ali kakorkoli. c) čez vse potrebno pa je, da ve dušni pastir opaziti in spretno porabiti vse okoliščine časa, kraja in ljudij, s kate¬ rimi ima opraviti, pa da vporablja vse dane mu pomočke ter se tudi ozira na zadržke, njemu nasprotne. O tem kaj več! Prvo pravilo pastirske modrosti in previdnosti je: Skušaj do¬ seči le to, kar ti je takrat mogoče doseči; in če ne moreš vsega na enkrat doseči, prizadevaj si za najpotrebnejše in najkorist¬ nejše. Ako pa za sedaj ni moč ničesar doseči, pripravljaj in ugladi si vsaj pot do tega, kar misliš doseči o lepi priliki. Dokler naj¬ boljšega ne moreš doseči, bodi zadovoljen s tistim dobrim, kolikor se da priboriti, zraven pa si stanovitno prizadevaj, da dosežeš kaj večjega in boljšega, čakaj, išči prilike ali skušaj sam provzročiti pripravnih trenutkov, o katerih ti bo mogoče in ugodno, da do¬ sežeš svoj duhovski namen. — Moder in previden duhovni pastir se nikoli ne loti kake važne reči tje v en dan ali v prvem ognji. Najprej si postavi pred oči cilj, katerega želi doseči; potem moli, prosi božje pomoči, se posvetuje s kakim skušenim človekom, pre- vdarja vse razmere njemu ugodne ali tudi sovražne in čaka pri¬ pravnega trenutka. Vpraša se: kaj bi bil storil Jezus, najvišji pastir, v takem primerljeji; kako bi se aposteljni ali drugi sv. možje ob¬ našali na mojem mestu; kako mi je tukaj ravnati, da bom smrtno uro miren glede tega? Ko pa vse to prevdari in si v duhu osnuje nekaki načrt, naj se potem s polnim zaupanjem na božjo pomoč loti reči, pa ne strastno, ne prenagljeno, ampak na tihem, mirno, brez zgledovanja, vedno pred očmi sveti namen, kojega namerava. Ako se mu posreči vprvič, naj tega ne pripisuje samemu sebi, ampak Bogu naj hvalo daje. če mu spodleti, naj svoji nespretnosti ali grešnosti pripisuje slabi izid; a nikoli naj ne obupa nad končnim uspehom, ampak vnovič naj poskusi ob prvi ugodni priliki. Posebne previdnosti je treba duhovniku ob nastopu nove službe, ali kedar hoče kaj novega vvesti. Moder pastir ne za¬ čenja svoje delavnosti z očitnim grajanjem vsega prejšnjega, sta¬ rega; tudi ne obeta preveč. Preden vpelje kaj novega, se skuša prej dobro seznaniti s šegami kraja in ljudi; in če hoče kaj odstraniti, naj gleda, da postavi boljšega kaj na mesto starega. Kar ni naravnost pregrešno ali očitno nasprotno postavi cerkveni, onega naj nikar ne odpravlja samo zato, ker njemu ni všeč. § 12. Nekatere sv. cerkev izločuje od duhovske službe. 25 A čeravno se rrioder dušni pastir varuje vsake prenaglice, vsake strasti, in ne skuša vsega prenarediti in prekucniti v eni sapi, pa vendar n i nikoli slep čuvaj, ki bi ne videl nerodnosti ali ne hotel zapaziti zmešnjave. Tudi ni podoben mutastemu psu, ki zmiraj molči, ampak ima vedno pred očmi svoj namen. Če tudi z grešniki in zmotenci potrpljenje ima, vendar greh, hudobijo sta¬ novitno preganja, kakorkoli, kedarkoli in kjerkoli ima priložnost. § 12 . Nekatere sv. cerkev izločuje od duhovske službe. Govorili smo o notranjih znamenjih duhovskega poklica. Smeli bi pa vnanje znamenje poklica imenovati to, ako nad onim, kateri se hoče posvetili duhovnemu pastirstvu, ni no¬ bene tistih nepravilnosti ali irregularitet, katere je sv. cerkev postavila kot zadržke prejema sv. mašniškega posvečenja ali pa i z v r š e v a n j a o b 1 a s t i sv. reda. Cerkev mora staviti take zadržke; že njena čast in imenitnost njenega delovanja to tirja. Kak kralj ali drugi mogočnjak noče med najvišjimi svojimi služabniki pohabljencev in bedakov, tudi tacih ne, ki zarad kakega zločinstva niso v dobrem imenu pri ljudeh; kako bi se toraj taki in enaki telesno ali dušno pohabljeni mogli sprejemati v najvišjo in najsvetejšo službo duhovnih pa¬ stirjev — Kristusovih namestnikov! Že v sv. pismu stare zaveze beremo (III. Mojz. 21, 17—21), da so od službe sv. šotora bili izlo¬ čeni ljudje telesno pohabljeni. Sv. Pavel pa se ozira bolj na dušne napake ter svojemu učencu Timoteju (I. Tim. 3, 2 — 10) našteva last¬ nosti, ki jih mora imeti škof ali mašnik. Opiraje se na take izjave sv. pisma je sv. cerkev nekatere izločila od časti in službe mašniške postavivši one zadržke, ki jih imenujemo nepravilnosti. Cerkveno pravo natančno obravnava nauk o irregularitetah; tu podamo le kratek pregled cerkvenih nepravilnosti. Sv. cerkev izključuje od duhovnega pastirstva in sploh od duhovske službe najprej tiste, katere mora izločiti že po božji in naturni poslavi, to je: ženske pa nekrščene. One nepra¬ vilnosti pa, ki zabranjujejo ali vstop v duhovski slan, ali pa iz¬ vrševanje oblasti mašnikovega posvečenja, opirajo se na cerkveno, kanonično pravo, in splošna' navada je, jih deliti v take, ki izvirajo iz pogreškov (irregularitates ex defectu), pa v one, katere iz¬ virajo iz pregreh (irregularitates ex delieto). 26 Duhovno Pastirstvo. I. Najvažnejše nepravilnosti zavolj pogreškov so: a) Pogrešek starosti (defectus aetatis canonicae). Zahteva se namreč po sedanjem cerkvenem pravu za subdijakonat pričeto 22. leto, za dijakonat pričeto 23. in za prezbiterat pričeto 25. leto. Za sprejem v duhovski stan po tonzuri za¬ dostuje spolnjeno 7. leto pa prejem zakramenta sv. birme; enako za nižje redove. Da pa more kdo posvečen biti za škofa, moral je 30. leto spolniti. b) Pogrešek telesni (defectus corporisj. ako je kdo telesno toliko pohabljen, da bi celo opravljati ne mogel duhovskih dolžnosti, ali da bi utegnil s svojo telesno hibo vzbujati gnjus ali zaničevanje. Takim prištevamo: celoma ali skoraj celoma slepe, popolno gluhe, mutaste in take, ki morejo le z ve¬ liko silo umljivo govoriti; kruljave, ako brez palice pri altarji stati ne morejo; kateri nimajo roke, ali če na nji nimajo palca ali kazalca; telesno toliko popačene ali majhne, da smeh vzbujajo itd. c) Pogrešek duha (defectus animij, n. pr. ako je kdo bedak, zmešane pameti, božjasten, obseden. d) Pogrešek znanosti (defectus scientiae), t. j. če je toliko neveden, da bi še najpotrebnejših resnic sv. vere ne znal; da bi mu bila latinščina neznana; ali da bi še najvažnejših k spolnovanju duhovskih dolžnosti bistveno potrebnih znanosti ne imel. e) Pogrešek prostosti (defectus libertatis), ki velja: pri sužnjih; zakonskih, ako žena izrečno ne dovoli ter sama ne stopi v kak samostan pa obljube devištva ne stori; pri javnih uradnikih in vojakih, katere še prisega veže na njih stan in opravilo, dokler se popolnoma ne oproste svoje službe. f) Pogrešek blagosrčnosti ali krotkosti (defectus leni- tatis) je zadržek vsem tistim, kateri kakorkoli resnično in uspešno pripomorejo k usmrtenju ali pokvečenju kakega člo¬ veka, čeravno so k temu bili opravičeni po svoji službi ali po višji oblasti. Ta nepravilnost zadene vse vojake v kaki krivični vojski. V pravični hranilni vojski nihče ne zapade irregulariteti, če tudi je kri prelival. V pravični n a p a d n i vojski pa le tisti vojaki postanejo nepravilni, ka¬ teri lastnoročno more ali hudo ranijo. Ozir klerikov pa uči cerkveno pravo, da oni vselej zapadejo nepravilnosti, kedar sc podajo v boj ter se lastnoročno vojskujejo, in ko bi tudi § 12. Nekatere sv. cerkev izločuje od duhovske službe. 27 bilo gotovo, da oni sami nikogar niso usmrtili, če so le sploh bili v tistem boji po drugih kateri umorjeni ali pokvečeni. Zarad samega vojaškega stanu nihče ne postane irregularen. — Zraven teh zapadejo nepravilnosti vsi tisti, ki pri sod¬ niji, akoravno opravičeno, pripomorejo k smrtni obsodbi in če se obsodba tudi res izvrši; toraj: sodniki, ki izreko obsodbo na smrt ali pokvečenje, priče, katerih izjava je pri¬ pomogla k smrtni obsodbi, porotniki, javni tožnik, če pri tožbi izrečno ne oporeka smrtni obsodbi; oni, ki pišejo smrtno ob¬ sodbo in kateri jo izvrše. Ne postane pa irregularen, kdor je tako postavo dal; duhovnik, ki spremlja obsojenca na morišče, ali kdor spiše za obtoženca spričevalo, katero zahteva sodnija. Sv. Alfonz Lig. nam pove, zakaj je sv. cerkev postavila ta pogrešek blagosrčnosti. Piše namreč v svoji Theol. Mor.: »Quod ideo statuit ecclesia, quia sacerdos gerit personam Christi, qui, utpote lenissimus, neminem unquam laesit.« g) Pogrešek zakramenta sv. zakona (defectus sacramenti), po katerem so zadeti tisti, ki so bili poročeni z dvema ali še več ženami in so tudi po zakonsko živeli ž njimi (bigamia vera); ali če se je kdo poročil z vdovo ali po kom drugem sprideno (bigamia interpretativa); ali če bi kdo, ki je sprejel že višje redove ali pa storil samostanske obljube, vendar (se ve da neveljaven) zakon sklenil ter že tudi s poročenko po zakonsko živeti začel (bigam, similitudinaria). Zakrament za¬ kona naj je namreč podoba zveze Kristusove s svojo cerkvijo. Ta sv. zveza je pa zveza enega z eno, toraj dvoženstvo ni podoba one zveze, je nekak madež, pogrešek, katerega cerkev šteje med nepravilnosti. h) Pogrešek zakonskega rodu (defectus natalium), t. j. če kdo ni iz zakonskih starišev rojen in tudi ne pozakonjen po naslednji poroki roditeljev. Slovesno storjene samostanske obljube izbrišejo ta madež, naj bi se nahajal pri moškem ali pri ženski. i) Pogrešek dobrega slovesa (defectus lamae). Ge le kdo, mora biti na dobrem glasu in spoštovan, kdor hoče drugim učenik, vodnik, svetovalec biti; zato je cerkven za¬ držek pri sprejemu v duhovski stan, ako bi bil kdo očitno doprinesel kako veliko hudodelstvo, ali pa po sodniji obsojen bil zarad velicega zločinstva. Tudi če bi se bil dal poročiti s 28 Duhovno Pastirstvo. kako znano očitno grešnico, ali ko bi bil on sam ali roditelji njegovi očitno odpadli od katoliške vere in h krivoverstvu pristopili itd. 1 ) Svetu neznana ali skrita hudodelstva ne pro- vzročujejo cerkvene nepravilnosti. II. Nepravilnosti zavoljo pregreh. Te nastanejo, ako kdo doprinese katero izmed onih v cerkvenem pravu imenovanih hudo¬ delstev po vnanje, popolnoma ter dognano in na tak način, da se mu dejanje vsekako mora vštevati v velik ali smrten greh, naj so zločinstva znana ali skrita — in ko bi bil tudi z resnično pokoro že popravil svojo hudobijo. Pri umoru stori dotičnega ne¬ pravilnega tudi mala vdeležitev, katere bi ne smeli prištevati smrt¬ nim grehom. Pregrehe ali hudodelstva, iz katerih nastane irregu- lariteta, so te-le: a) Krivoverstvo, razkolništvo in odpad od krščanske vere (haeresis, schisma, apostasia), od duhovskega stanu ali od meniškega (apost. ab ordine et a religione). Krivoverci so tu sem vštevati vsi, naj so rojeni in krščeni v krivoverstvu, ali naj so sami od katoličanstva odstopili k hereziji. Raz¬ kolništvo stori nepravilnost le tedaj, če je združeno s krivo¬ verstvom. b ) Kriva raba ali zloraba s v. k r s t a (abusus baptismij, t. j. če kdo vedoma in resno sv. krst ponovi, koga v novič krsti, o komur ve, da je že bil veljavno krščen. Nepravilnost za¬ dene tistega, ki predrzno ponovi krst in njega, ki se vnovič da krstiti; pa tudi onega, ki očitno in dejanjsko pomaga k ponovljenju. Irregulariteta tudi zadene tiste, ki se brez sile in potrebe ter vedoma krstiti dajo očitnim krivovercem, t. j. od krivoverca sv. krst prejmo, kar pa ne velja o otrocih kršče¬ nih po heretikih. c) Zloraba sv. reda (abusus ordinis), ki se zgodi, ako bi kdo vedoma, nalašč in slovesno, t. j. z znamenji kakega reda izvrševal opravila takega sv. reda, katerega ni prejel. N. pr., ko bi dijakon enako mašniku napravljen sv. da¬ ritev opravljal, ali če bi akolit pri slovesni sv. maši z mani- peljnom kot subdijakon nastopil itd. Sme pa v slučaju res¬ nične potrebe akolit pri slovesni sv. maši peti list, a brez ') Na vprašanje: »An, a quibus et ex quonam titulo irregularitas contra- hatur, quando duellum ea ratione committitur, qua his temporibus inter Germa- niae Universitatis alumnos fieri solet in času« je odgovorila 1. 1890. S. C. C.: »Irregularitas ex infamia juriš contrahitur a duellantibus eorumque patrinis.« 29 § 13. Duhovnikovo izobraževanje. manipeljna, ali tudi pridigovati, pa brez štole. Tudi bi za¬ padel tej nepravilnosti, ako bi suspendiran ali izobčen mašnik predrzno in slovesno kot služabnik sv. cerkve izvrševal opra¬ vila onega sv. reda, katerega izvrševati mu je odvzeta pravica. d) Umor in p o k v e č e n j e (homicidium et mutilatio). Zavedni morilec postane vsak nepravilen, čeravno ni nameraval uboja, in ko bi tudi to hudodelstvo ostalo skrivno. Tudi oni zapa¬ dejo irregulariteti, ki so uboj ukazali, ali spodbujevali morilca k zločinstvu, ako je njih ukaz ali njih spodbujevanje res pro- vzročilo hudodelstvo. Enako zapadejo nepravilnosti, kateri zdatno pripomorejo k umoru, ali ki bi bili morali po svoji službi zabraniti umor, pa ga niso. Ako jih je več skupaj koga napadlo in umorilo, postanejo vsi irregularni, če se ne ve, kdo mu je dal smrtni udarec. Isto velja o zdravnikih in rano¬ celnikih, sploh o vseh, ki se pečajo z zdravilstvom, če zarad njih zanikrnosti in nevednosti umrje bolnik. Ako pa je kdo zgolj po naključji ter po nesreči kriv smrti kakega človeka, ne postane nepravilen. — Umoru enako hudodelstvo je, ako kdo človeško življenje pokonča pred porodom, t. j. če vedoma uniči ali odpravi s p o č e t e k (procurans abortum foetus animati, effectu secuto). Tacega toraj tudi zadene nepravilnost. Okrnjitev, pokvečenje (mutilatio), katero zadene irregu- lariteta, je, če kdo nalašč samemu sebi ali komu drugemu pokonča, odvzame, uniči kak važen in potreben ud telesa, n. pr. roko, oko, jezik. Isto pa ne velja o manj bistvenih delih telesa, n. pr. o zobu, ušesu itd. Nekatere naštetih nepravilnosti jenjajo same ob sebi, druge spregledajo sv. oče ali škofje; od nekaterih se pa sploh ne daje spregled. § 13. Duhovnikovo izobraževanje. Duhovniku v dušnem pastirstvu je treba zadostnega znanja, pobožnosti, gorečnosti, previdnosti. Kako naj pride do vsega tega? Učiti, vaditi, izobraževati se mu je treba, in sicer kolikor prej to¬ liko boljše, kajti sv. pismo pravi: »Mladeneč vajen svoje poti, tudi v starosti z nje ne stopi.« (Preg. 22, 6.) Ukazal je toraj cerkveni zbor tridentinski, da posamezne škofije in nadškofije ustanove in vzdržujejo posebne zavode, v katerih naj se dečki in mladeniči 30 Duhovno Pastirstvo. odgojujejo v duhu sv. vere in izobražujejo v vseh potrebnih cer¬ kvenih znanostih. V tak kolegij naj se sprejemajo, kateri nagnjenje in veselje kažejo do duhovskega stanu in je upanje, da se posve¬ tijo službi sv. cerkve. Ko se teh nekateri sprejme v mašniško službo, naj se zopet drugi vzamejo v zavod, kateri tako postane neko sadišče ali duhovno semenišče služabnikov božjih. (Sess. 23. c. 18 de Ref.) To pa ni kaj novega, kar je ukazal sveti zbor. Cerkev je namreč že od časov svojega obstanka skrbela za primerno odgo- jitev in izobraženje svojih služabnikov, ter je v ta namen ustanav¬ ljala posebna cerkvena ali bogoslovska učilišča. Že v 2. stoletji najdemo slovečo aleksandrijsko katehetično šolo, iz katere so izšli imenitni cerkveni učeniki. Tudi so že takrat bile bogoslovske šole v Edesi, Nisibisu, Emesi. Od 4. stoletja naprej so zlasti samostanske šole postale važne za izobraževanje duhovstva. V 5. stoletji je sv. Avguštin združil svoje klerike v posebni hiši k skupnemu živ¬ ljenju, in nobenega ni posvetil v mašnika, če ni v tem zavodu prejel odgoje in poduka. Škofje po Afriki, Siciliji in Italiji so po¬ snemali Avguštinov zgled ter so ustanovili enaka učilišča. Od 6. stoletja nadalje je zlasti red sv. Benedikta po raznih deželah na¬ pravil mnoga bogoslovska semenišča. V Nemčiji se nahajajo že v 8. stoletji razne škofijske bogoslovne šole, in Karol Veliki raz¬ glasil je posebno »Constitutio de scholis per singula episcopia et mona-teria institucndis.« A v 12. stoletji so jela vseučilišča zelo prerivati bogoslovska semenišča; toda zavoljo obilice mladeničev, ki so od vseh vetrov se shajali na univerzah, nastala je med mla¬ dim svetom na teh visokih šolah kmalo tolika spridenost, da tudi duhovstvo, dohajajoče z vseučilišč, sv. cerkvi ni bilo vselej na čast. Škofje so toraj zraven univerz zopet jeli vzdržavati lastna seme¬ nišča, ki pa od 13. do 16. stoletja niso mogla priti do cveta ter so nekako hirala. Sv. tridentinski zbor je to zadevo vnovič v roko vzel. Po vseh deželah katoliških nastala so duhovska učilišča na novo vrejena, iz katerih je dohajala vrla, vneta duhovščina, in od tistega časa začelo se je povsod lepše cerkveno gibanje in življenje med narodi. Velika nevarnost je cerkvi žugala od strani tako ime¬ novanih »velikih semenišč« ] ), katere je za Jožefa II. ustanovila država po vseh avstrijskih deželah; mala škofijska semenišča pa *) Natančneje o njih piše n. pr. Sebast. Brunner »Die theologische Diener- schaft am Hofe Josefs II. Wien 1868. < Braumuller, str. 353: die staatlichen Er- zieher des Klerus. § 14. Kako naj se znanstveno izobražuje duhovni pastir. 31 je zatrla. A tako žalosten sad so rodila ta generalna semenišča za cerkev in za državo, da se je Leopold II. čutil primoranega, jih odpraviti in prejšnja diecezanska bogoslovna učilišča vvesti. 1 ) A tudi najboljša odgoja po semenišči]) bi ne zadostovala, ko bi se dušni pasi ir zanemarjal samega sebe po izstopu iz bogoslov- skega učilišča ter ne skrbel za stanu svojemu potrebno nadaljno izobraževanje. Najboljše glave, nekdaj ponos duhovnemu semenišču, postanejo vnemarne, mlačne, se pogube, ako zanemar¬ jajo nadaljno izobraževanje. To lastno vsestransko spopolnjevanje in dovrševanje ima namen, duhovnega pastirja storiti bolj in bolj sposobnega, uspešno delovati Bogu na čast in dušam v zveličanje. K temu potrebuje vednosti, katero oživlja pobožnost in jo vodi modra previdnost; toraj mora pastirjevo nadaljno iz¬ obraževanje biti obrnjeno na to trojno stran: on se mora v svoji službi izobraževati 1. znanstveno, 2. asketično, 3. dejanjsko. § 14. Kako naj se znanstveno izobražuje duhovni pastir. Bogoslovsko učilišče podaja le nekako podlago raznih po¬ trebnih znanstev, mladega duhovnika vpelje v poslopje svete mo¬ drosti; na tej podlagi mora dalje zidati sam in po lastni marljivosti pridno zajemati iz virov, katere so mu pokazali med učenjem. Da bi se prepričala sv. cerkev o tem nadaljnem izobraževanji in je pospeševala, vvedla je razna sredstva, n. pr. preskušnje pro obti- nendis beneficiis curatis 2 ), pastoralne konference, izdelovanje znan¬ stvenih nalog . . . To nadaljevalno učenje duhovnega pastirja pa mora biti pridno in redno. 1. Učiti se je treba pridno. Res da je Bog gospod uče¬ nosti in oče luči, a on potrebnega znanja deli po navadnem potu, to je tistim, ki rabijo navadna sredstva za pridobljenje znanosti. Taka sredstva so zlasti: a) Molitev. »Ako kdo izmed vas potrebuje modrosti, naj je prosi od Boga, kateri daje vsem obilno,« piše sv. Jakop J ) Znamenita je prikazen v zgodovini bogoslovskih učilišč, da ravno ob časih, ko je bilo slabeje preskrbljeno za izobraževanje duhovstva, je tudi pešalo duhovno življenje med narodi, m take dobe niso bile najsrečnejše za sv. cerkev, n. pr. čas od 14. — 16. stoletja. — Beri n. pr. Aug. Theiner-jevo >Geschichte der geistlichen Bildungsanstalten. Mainz 1835 « a ) Decretum de Concursu paroehiali /.a ljubljansko škofijo gl. »L. Diocbl.« 1876. str. 71—77. 32 Duhovno Pastirstvo. (1, 5). In res beremo v življenji svetnikov, da so najmodrejši izmed njih svoje učenje in znanstveno premišljevanje začenjali z molitvijo; tudi sredi svojega resnega modrovanja so pre¬ stali in si prosili nebeškega razsvetljenja. Tako n. pr. nam je znana molitev, s katero je sv. Tomaž Akv. vselej pričenjal svoje učenje. 1 ) b) Pravi namen. Učiti se, množiti znanje ne sme duhovni pastir le zato, da bi s svojo učenostjo pohvalo in čast do¬ segel pri ljudeh, ali da bi s tem na-se obračal pozornost sveta; njegov namen mora biti čistejši: večno resnico bolj in bolj spoznavati in s pomočjo tega spoznanja ljubezen božjo vne¬ mati v sebi in v drugih. Čast božja toraj in zveličanje duš mora pastirju tudi pri učenji biti poglavitni namen, kakor pri vsem drugem njegovem delovanji. cjLepo in pobožno življenje. »Modrost ne gre v hudovoljno dušo, tudi ne prebiva v telesu, ki je vdano gre¬ hom« — govori sv. Duh (buk. modr. 1, 4). Kraljevi pesnik star. zak. pa poje: »Začetek modrosti je strah Gospodov. Pravo razumnost imajo vsi, ki se po njem ravnajo« (psi. 110, 10). A saj že skušnja uči, da srce, po strastih razburjeno, postane neobčutljivo za vzvišene ideje. d) Pri znanstvenem premišljevanji in učenji naj se nihče preveč ne zanaša na lastni razum in na svojo razsodbo, ampak na¬ slanja naj se zlasti prva leta na priznano in potrjeno ve¬ ljavo drugih. Rad naj posluša modro besedo skušenih duhovnih pastirjev, z veseljem naj od njih sprejema dober svet, saj pravi sv. pismo: »Ako posluša modri, bo še mo- drejši« (buk. preg. 1, 5). Kdor pa svojeglavno hodi lastno pot, in zametuje modro besedo, kmalo zaide. e) Branje. Knjige so izobražencu vsakdanja potreba, slehr- nemu dobre prijateljice in učiteljice; brez njih tudi duhovni pastir ne more biti. A tukaj je treba izbire in mere, zlasti sedanje dni. Kolikor mu dopušča premoženje, naj si skuša napraviti primerno lastno knjižnico, h kateri se rad zatekaj v prostih urah, kjer naj išče tolažbe v bridkosti in sveta v dvomih. Vendar je paziti, koga vvrsti med te svoje prijatelje. ’) Concede nobis, misericors Deus, quae Tibi sunt placita, ardenter con- cupiscere, prudenter investigare, veraciter agnoscere, perfecte implere, ad laudem et gloriam nominis Tui. Amen. Sv. oče Leon XIII. podeljuje 300 dni odpustka vsem, ki pred učenjem odmolijo to molitvico s skesanim srcem. § 14. Kako naj se znanstveno izobražuje duhovni pastir. 33 Ne nepotrebne šare, še manj pa škodljivega strupa; le za¬ nesljivih, skušenih ali po sveti cerkvi potrjenih pisateljev naj se drži. Iz vsacega oddelka bogoslovske vednosti si skušaj omisliti le, kar je najboljšega; najprej pa, česar v svoji službi najbolj potrebuje. 1 ) Knjižnica ne sme biti duhovniku zaklad, ki mu leži mrtev. Mora ga pridno rabiti in prav rabiti. Ne brati, samo da prebere, ampak pazljivo, premišljeno brali in s peresom v roki. Naj¬ imenitnejše, njemu najpotrebnejše reči naj si v posebne knjižice zapisuje ali izpisuje. 2 3 ) 2. Učenje dušnega pastirja mora biti pa tudi lepo urejeno. V tej zadevi nekateri store celo preveč, ali se uče prerazličnega in ne poznajo reda. a) Nekateri se uče preraznega. Sv. Pavel pa piše Rimljanom (12, 2): »Nikar bolj modrovati, kakor se spodobi modrovati, ampak modrovati, kar je prav.« Res da je vse dobro, kar človek poštenega ve in zna; danes ali jutri mu koristi — a prekratko je človeško življenje in preslaba njegova moč, da bi mogel obseči in doseči vse znanje. Naj se toraj pri branji in učenji najprej ogiblje onega, kar bi mu škodovalo na duši; pa tudi njemu nepotrebnega, ker mu jemlje dragi čas, in ga odvrača od tistega, kar mu je res potrebno. Cesar naj se uči duhovni pastir in česar ne, ravna se po njegovi službi in po njegovih zmožnostih. b) Treba, da se učenje godi v pravem redu in s pravo go¬ rečnostjo. Nikoli naj ne pozabi duhovnik onega, kar je njemu samemu potrebno v zveličanje, kar mu blaži srce, kar ga vtrjuje v pobožnosti. Najimenitnejše učenje naj mu je: Boga bolj in bolj spoznavati in ljubiti. Duhovnega branja, premišljevanja, pobožnih vaj ne gre odstraniti zarad študi- ranja. Pravi red tudi hoče, da imajo bogoslovske znanosti prednost pred drugimi. Posvetne vednosti naj so duhovniku le pripomoček, ne pa namen. Bodi kdo še tolik prijatelj *) Želeti je, naj bi duhovnik po oporoki, ki naj jo napravi dosti zgodaj, za to preskrbel, da njegove knjige ne pridejo po njegovi smrti v roke ljudem, ki jih ne znajo primerno rabiti, ali pa so jim celo v duševno škodo in spodtiko. 2 ) Star skušen župnik je dal novoposvečencu ta-le svet: »Napravi si pet zvezkov in na posamezne zapiši: pridige ■— kateheze — spovednica — bolniki — razno. Kedar bodeš pri svojem učenji, branji, premišljevanji ali v svoji službi opazil kaj posebnega, zvedel ali od drugih slišal, brž si zapiši stvar v odločeni zvezek.« Gospod je poslušal in tako si nabral celo zakladnico zlatili naukov. 3 Duli. Pastirstvo. 34 Duhovno Pastirstvo. naturoznanstva, zgodovine, filozofije, a dokler deluje v du¬ hovnem pastirstvu, morajo mu biti prvo : dogmatika, morala, sv. pismo i. dr. Učenja in branja se je lotiti vselej s pravo vnemo in vztraj¬ nostjo. Ne vsaki dan v roko vzeti druge knjige, par listov prebrati in v kot položiti, pa nove se lotiti. Ako je knjiga dobra, potrebna, naj je ne popusti prej, da postane njegova duhovna lastnina; potlej še-le pridi druga na vrsto. Res pomenljiv je sv. Tomaža Akv. izrek: »Timeo lectorem unius libri.« Le če se v službi pokažejo posebne potrebščine, naj seže po onem, kar mu je v trenutku po¬ trebno. Koliko skušnjav, koliko dušnih nevarnosti obvaruje duhov¬ nega pastirja pridno, goreče učenje, ter mu kviško nagiba srce in duha. A vendar ne sme nikoli tako daleč seči gorečnost njegova pri učenji, da bi opuščal, zanemarjal dolžnosti pastirstva. Naj vživa tudi najslajše veselje pri knjigi sedeč, takoj jo mora popustiti in brez godrnjanja, ako kliče dolžnost! § 15 . Kako naj se asketično izobražuje duhovni pastir. Vaja v pobožnem življenji ali asketično izobraževanje duhov¬ nega pastirja je v tem, da on, ki naj druge vodi po potu duhov¬ nega življenja, sam pred njimi hodi po isti poti, ter si prav resno in na moč prizadeva za lastno pobožnost in popolnost. K temu mu pripomorejo ta-le sredstva: 1. Molitev. Ge je slehrnemu kristijanu pobožna molitev potrebna k zveličanju, velja to še bolj o duhovniku, ki ima težav¬ nejše dolžnosti kot drugi in ga nevarnosti obdajajo na vseh straneh. Dušnega pastirja v pravem pomenu besede si kar misliti ne mo¬ remo brez goreče molitve; nasproti pa je ljubezen do molitve ime¬ nitno, smemo reči, bistveno znamenje dobrega duhovnika. Kar je ptica, ako ji pristrižeš perutnici, kar je riba brez vode — to je duhovni pastir brez molitve. A ne mislimo le na navadno molitev, kakoršno opravljajo tudi neduhovniki, ampak zlasti na ono, katerih ena: br e vij ar, duhovne ure, je stanu njegovemu od subdija- konata višje sveta dolžnost; druga pa, duhovno premišlje¬ vanje, meditacija neizogibna potreba. Brevijarja mašnik ne opravlja le sam za-se, ampak v imenu svete cerkve in v imenu ljudstva. Kot služabnik vojskujoče cerkve na zemlji naj bi v njenem imenu, duhovno združen z angelji in § 15. Kako naj se asketično izobražuje duhovni pastir. 35 svetniki v nebesih, v svojih duhovnih urah pel večnemu Bogu vedno čast in hvalo. Dušni pastir je pa tudi srednik med ljud¬ stvom in Bogom, in ker so neduhovni po raznih zemeljskih skrbeh in svetnih opravilili zadržani, vedno moliti, kakor bi jim bilo treba, zato smejo zahtevati od mašnika, kateremu so izročeni v duhovno skrb, da on v njih imenu Bogu opravlja dan na dan dar molitve. Da bi tega ne izpolnil vestno, grešil bi in hudo grešil zoper za¬ poved cerkveno, zoper ljubezen in zoper pravico. K premišljevanju duhovnega pastirja sicer ne veže izrečna zapoved, pač pa lastna potreba. Godi se to meditiranje s tem, da resno, mirno in pazno premišljuje kako resnico sv. vere in si jo jemlje k srcu, naj se že pri tem drži gotove poti in vrste ali ne. Bistvo premišljevanja je toraj v tem, da si svetih resnic ne vtisne le spominu, kakor pri branji, poslušanji, ampak srcu, ter jih tako stori žive in rodovitne. In v tem smislu moramo reči, da je me¬ ditacija res prava »conditio sine qua non« vsega pravega duhov¬ nega življenja in delovanja. Kardinal Kajetan trdi, da še ne za¬ služi imena »duhovnik«, kdor vsaki dan ne premišljuje vsaj ne¬ koliko. Premišljevanje vodi duhovnega pastirja do pravega spo¬ znanja večnih resnic in njih moči do človeškega srca, do spozna¬ vanja notranjega življenja; ono ga stori vnetega za sveti poklic, in bolj pa bolj pripravnega za natančno spolnovanje stanovskih dolžnosti. Duhovniki pridno in goreče premišljujoči so čvrsti go¬ vorniki, dobri spovedniki, in v svojem življenji podobni rodovitnim drevesom po besedah psalmistovih: »Blagor človeku, . . . kateri ljubi postavo Gospodovo, ter noč in dan premišljuje, in je enak drevesu, ki je zasajeno ob potočili, in daje sad ob svojem času.« (1, 1-3.) Neko stalno premišljevanje je tudi skrb, vedno zbranega duha biti, si prizadevati, vsa opravila izvrševati prav in dobro, ker in kakor jih Bog ukazuje. To se pravi, božje pričujočnosti se zavedati pri vseh svojih opravilih — coram Deo ambulare. Tudi to je važen pripomoček k popolnosti, ker tak duhovnik sme vsaki čas govoriti z Davidom: »Vedno vidim Gospoda pred svojimi očmi; ker mi je na desni, da ne omahnem« (ps. 15, 8). 2. Duhovno branje. Sv. Ambrož piše: »Kedar molimo, govorimo z Bogom; ko pa beremo, govori Bog z nami.« Ce je duhovno ali pobožno branje koristno slehrnemu, je pa onim kar potrebno, katerim je druge učiti duhovnega življenja. Dušni pastir uči, svari, opominja druge, a mnogokrat je ni žive duše, ki bi 3 * 36 Duhovno Pastirstvo. njega učila, ga svarila, opozorovala na slabosti, napake njegove! Kar ne store živi, naj bi storile knjige, zlasti take, ki obravnavajo razne dolžnosti duhovskega stanu. Spodbudno in pobožno branje mu daje pripravnih resnic za premišljevanje, gradiva za pridige, naukov za življenje in spovednico, mu je v veliko pomoč v šoli in pri bolniški postelji itd. Sv. pismo naj bi bilo prvo in naj¬ poglavitnejše duhovno branje, zlasti ako je pridejano svetim be¬ sedam primerno razlaganje; zraven tega spisi cerkvenih učenikov in drugih pobožnih duhovitih pisateljev. 3. Vsakdanje izpraševanje vesti. Duhovno branje in premišljevanje nam je nekako zrcalo srca, in gledanje v to zrcalo imenujemo izpraševanje vesti, ki nam je čez vse potrebno, ako se hočemo kdaj iznebiti svojih napak in grehov. Najvažnejša vseh vednosti je, spoznavati samega sebe, spoznavati svoja slaba nag¬ njenja, lastno dušno bolezen; sicer se greha nikoli ne moremo zne¬ biti, bolezni nikoli ozdraviti. Do te preimenitne vednosti pridemo le po skrbnem izpraševanji vesti, katere bi duhovnik noben dan ne smel opustiti. Jutranji dobri sklepi pa večerno preiskovanje, smo li ravnali po njih ali ne, je prevažen pomoček, priti do prave kreposti in popolnosti. Skrbno izpraševanje vesti nam kaže lastno notranjo siromašnost ter nas obvaruje nesrečne prevzetnosti in slavohlepnosti. Ono nam kaže, ali v duhovnem življenji napredu¬ jemo ali zaostajamo; kaže nam napake, ki jih morda storimo pri svojih duhovnih opravilih, da se jih v prihodnje zamoremo varo¬ vati ali že storjene popravljati. Iz tega namena je razun navad¬ nega večernega izpraševanja vesti tudi kaj koristno, se poprašati po vsakem važhejšem opravilu duliovno-pastirske službe: je li bilo vse prav storjeno, vse v redu? 4. Pogostna spoved. Dan na dan opravlja duhovni pastir najsvetejšo skrivnost in vživa angeljski kruh; kako čista, res brez¬ madežna bi toraj morala biti njeg-ova vest! Premišljevanje in vsak¬ danje izpraševanje vesti mu kaže pomanjkljivosti, madeže; dobra spoved mu jih izbriše. Veliko bolj še ko laikom je mašniku po¬ trebna pogostna spoved; ne le da si očisti vest, ampak tudi zato, da si pridobiva nove moči, nove gorečnosti, svoje dolžnosti spol- novati, v dobrem stanoviten ostati. »Z največjo ponižnostjo in po¬ božnostjo spovej se vsaeih osem dni, govori sv. Frančišek Sal., in če ti vest tudi ne očita večjega greha. Tako ne boš prejemal samo odpuščenja spovedanih grehov, ampak tudi razsvetljenja, spoznali svoje napake, in potrebne moči, se jih varovati « Pobožni, § 15. Kako naj se asketično izobražuje duhovni pastir. 37 vneti duhovni pastirji se res prav pridno poslužujejo tega prevaž- nega pomočka k popolnosti ter pristopajo k zakramentu sv. pokore vsacih 14 ali tudi vsacih 8 dni, nikdar pa ne odlašajo spovedi čez mesec dni. 1 ) Da pravo korist zajema iz tega zakramenta pa ni dosti duhovnemu pastirju, ako se sploh pogostoma in skesanega srca pa odkritosrčno spoveduje, ampak izbere naj si modrega, previdnega in pobožnega spovednika, kateremu se da povse voditi. 5. Obiskovanje preš v. Rešnjega Telesa. »Blagor tvojim možem, in blagor tvojim hlapcem, ki vedno stoje pred teboj in poslušajo tvojo modrost« — je govorila Salomonu kraljica iz Sabe (III. buk. kr. 10, 8). Še srečnejši so mašniki, dušni pastirji, ki vsak dan stoje pred obličjem Najvišjega, in vsako uro morejo premišljevati, poslušati večno ter božjo modrost, ki nam govori iz najsvetejšega zakramenta; in pri obiskovanji in češčenji svojega Boga v kruhovi podobi pričujočega zajemajo moči in razsvetljenja za imenitno svojo službo! Kolika škoda za-nj, ako duhovni pastir pušča Gospoda Jezusa v tabernakeljnu osamljenega, zapuščenega. Kako žalostno, ako bi mu bila vsaka druga hiša ljubša, vsaka druga družba slajša, kot hiša Gospodova, obhoja z večnim Bogom! Naj bi toraj noben mašnik ne opuščal vsaj po nekoliko vsak dan obiskati in počastiti Gospoda v presv. Zakramentu, ali morda tudi duhovne ure opravljati pred njim. 6. Oeščenje brezmadežne Device Marije. Bog naj¬ večje milosti človeštvu deli po deviški materi svojega Edinoroje- nega. Dobro to spoznajo kristijanje, zato se v svojih silah zaup¬ ljivo k njej zatekajo, njo pomoči prosijo. Posebno še smejo du¬ hovniki, apostoljski možje, Marijo imenovati svojo mater, saj je ona »kraljica aposteljnov«. »Glej, tvoja mati,« je govoril umirajoč naš Zveličar, in jo s tem svojemu učencu Janezu izročil; a s temi besedami jo je tudi mater dal zlasti vsem apostoljskim možem. In kakor so se po Jezusovem vnebohodu aposteljni krog nje zbi¬ rali, in jim je bila tolažnica, svetovalka in podpora, tako so se tudi vsa naslednja stoletja pobožni duhovni pastirji v svojih mo¬ litvah k njej zatekali ter za Bogom njo najbolj častili. Spoznali ’) Dunajski provincialni cerkveni zbor je svojim podložnim mašnikom ukazal tako-le: >Cum sacerdotis ad Aram agni litantis puritas summa esse de- beat, Concilium praesens in Domino congregatum omnes sacerdotes, quicunque in provincia ecclesiastica Viennensi šacrificium missae offerendi licentiarn habent, commonet et jubet, ut semel ad minimum in mense peccata sua Poenitentiae Sacramento expient.« 38 Duhovno Pastirstvo. so, cla jim je goreče češčenje brezmadežne Device imeniten pri¬ pomoček k lastni popolnosti in k zveličanju drugih. Sv. Alfonz Lig. je z obiskovanjem presv. rešnjega Telesa vselej tudi združil poče- ščenje nebeške Matere. In kjer nam cerkvena zgodovina pripoveduje o velikanskih uspehih, o imenitnih spreobrnjenjih, katere so dosegli sveti apostoljski možje, gotovo tudi izvemo zraven, da se jim je to posrečilo na priprošnjo in pomoč sv. Device Marije. 1 ) Smemo trditi: prisrčna pobožnost do nebeške matere Marije je pri apostol¬ skih možeh znamenje pravega cerkvenega duha in mišljenja. Tudi goreče in ponižno češčenje sv. Jožefa, čistega ženina brezmadežne matere Marije, katerega je Pij IX. blagega spomina vsemu katoliškemu svetu dal patrona, je važen pripomoček k uspeš¬ nemu pastirskemu delovanju. Za Marijo je najbližje Jezusovemu srcu, in gotovo do njega veliko premore v nebesih. Sv. Terezija na vso moč priporoča to češčenje zagotavljajoč, da jej nikoli ni bilo brez uspeha klicanje k sv. Jožefu. To prekoristno češčenje priporoča in naroča tudi Leon XIII. v svoji lepi okrožnici iz dne 17. avg. 1889. 7. Natančen dnevni red. »Vse pa naj se pošteno in po redu godi« veli sv. Pavel Korinčanom (I. 14, 40), in v vsem stvar¬ jenji najdemo najlepši red. Tudi duhovnemu pastirju je treba reda, in njemu še posebno. Ima namreč tolikera in obilna opravila v cerkvi, v šoli, doma, pri bolnikih; ima dolžnosti do Boga, do sa¬ mega sebe, do bližnjega, ki morajo vse izpolnjene biti; kar bi pa ne bilo mogoče, ako si vseh ur dneva po modrem prevdarku ne razdeli tako, da je vsacemu opravilu odločen poseben čas. Brž ko duhovnik nastopi kako službo, naj si naredi po lastniji svojih opravil natančen dnevni red, katerega se mora pa tudi vestno držati. Od njega sme le tedaj odstopiti, kedar ga kličejo druge sta¬ novske dolžnosti, potem pa se mora zopet vrniti k redu nazaj. Kdor tako ravna, on si čas podvoji; veliko pa potrati in zgubi dra- zega časa, kdor ne pozna reda v opravilih. Ko si dušni pastir se¬ stavlja dnevni red, mora misliti tudi sam na-se, in iz njega ne sme opustiti premišljevanja, duhovnega branja, obiskovanja sv. reš¬ njega Telesa in kar je sploh njemu samemu koristno ali potrebno k napredku v duhovnem življenji. »Pazite na-se in na vso čedo,« opominja sv. Pavel, čas pred sv. mašo naj je namenjen molitvi in premišljevanju. Dopoludne naj si odloči učenju (ki naj se zopet *) N. pr. sv. Dominik in molitev rožnega venca ali vpeljava bratovščine sv. Marijinega Srca na Francoskem. § 16. Kako naj se duhovnik uči praktičnega paslirovanja. 39 razdeli po raznih znanostih), in raznim uradnim opravilom. Okrog poludne bodi oddih, obisk presv. Zakramenta; popoludne obisko¬ vanje bolnikov, zvečer kako duhovno branje itd. Določi naj si tudi čas, kdaj vstajati in kdaj hoditi k počitku. Kdor se dnevnega reda drži, on ne ve, kaj je »dolgi čas«. 8. Duhovne vaje prištevamo najvažnišim pripomočkom zveličanja in popolnosti. Zelo dobro bi bilo, ko bi se jih duhovni pastir poslužil vsako leto, ali se jih vsaj takrat prav rad vdeležil, kedar jih višji pastir uravna za vso škofijo. Pač mnogokrat se zgodi, da se dušni pastir dan za dnevom prizadeva za zveličanje svojih ovčic, a sam na-se pozabi bolj ali manj ! Z najsvetejšimi rečmi ima vedno opraviti, in bati se je, da mu postanejo nekako vsakdanje in jih začne opravljati le bolj mehanično. Druge uči, drugim govori, in pri tem morda premalo pomisli, da vse to velja tudi njemu. Od tod prihaja, da dostikrat zabrede v mlačnost in vnemarnost, iz katere ga zdramijo duhovne vaje ter v njem zopet pozive ogenj gorečnosti, kar vsakdo skuša po dobro opravljenih eksercicijah. Glede tolike koristi je papež Pij IX. brž po svojem nastopu v posebni okrožnici vsem cerkvenim višjim pastirjem r ) kaj toplo priporočil vsakoletno duhovne vaje za mašnike. § 16 . Kako naj se duhovnik uči praktičnega pastirovanja. Praktično izobraževanje kaže duhovnemu pastirju, kako naj uspešno opravlja svojo službo po želji in ukazih sv. cerkve. Teo¬ retična podlaga temu izobraževanju so razne bogoslovske znanosti, katere si je pridobil med šolanjem in jih namnožuje po lastnem nadaljevalnem učenji. Dejanjsko izobraženje doseže duhovni pastir: a) Ge pridno in vestno izpolnuje svoje dolžnosti pod vodstvom in po načinu kakega starejšega skušenega duhovnika. 2 ) b) Z medsebojnimi prijateljskimi razgovori o raznih bogoslovnih predmetih, eden drugemu dopovedujoč svoje skušnje in zna¬ menitejše dogodke iz pastirskega življenja pa bolj zamotane primerljeje, in kako so se razvili itd. h Encikl dne 9. novembra 1846. a ) Kar se Se posebej tiče praktičnega izobraževanja mlajšega duhovnika v uradnih pisarniških opravilih, glej ukaz ljublj. knezoškof. ordinarijata dne 18. dec. 1882 (Dioecbl. 1882. str. 187). 40 Duhovno Pastirstvo. c) Ako se marljivo vdeležuje očitnih duhovskih posvetovanj ali tako zvanih pastoralnih konferenc, katere je cerkev vpeljala in zaukazala v pospeševanje praktičnega duhovskega izobra¬ ževanja. Pastoralne konference so skupščine duhovnih pastirjev kakega okraja, večjidel enega dekanata, ki imajo namen pospeševati znan¬ stveno izobraženje, poživiti pravega duhovskega duha, vzbujati po¬ svetovanje o raznih zadevah duhovnikove delavnosti. Že v 9. sto¬ letji beremo o njih, in kaže se, da so nastale iz škofijskih ali die- cezanskih sinod. Razni cerkveni zbori ali tudi papeži sami so namreč škofom veleli, naj bi na vso moč skrbeli, da postanejo njih podložni duhovniki pobožni in znanstveno izobraženi. Da do¬ sežejo ta dvojni namen, so vravnali škofijske sinode, ki so res dobro služile in tudi zadostovale, dokler so bile škofije majhne, in je skoraj v vsakem večjem mestu bil škofovski sedež. A ko.se je sv. cerkev bolj in bolj razširjala med raznimi narodi, postale so dieceze toliko obsežne in velike, da je skoraj nemogoče bilo du¬ hovnim pastirjem, ob enem se vdeleževati škofijske sinode; toraj so škofje zaukazali, da se jim je zbirati k posvetovanju po posa¬ meznih okrajih ali dekanijah. To je začetek dekanijskih ali pasto¬ ralnih konferenc, ki so jih prvotno imenovali »calendae«, ker so redno bile vsakega prvega dne v mescu, če ni bil tisti dan za¬ povedan praznik. Pozneje so začeli le po štiri-, tri- ali celo le dvakrat v letu se shajati k duhovskim posvetovanjem. Bili so časi, ko so jih po nekaterih deželah celoma opustili, ker se je primerilo, da je tu ali tam taka konferenca postala nekako zbirališče v razveseljevanje. Tudi cerkvi sovražen in uporen duh se je časih prikazoval na de¬ kanijskih zborovanjih, kar je škofom dalo povod, da jih niso skli¬ cevali. Kjer pa so se duhovniki na klic svojega višjega pastirja zbirali k skupnemu posvetovanju v bratovski ljubezni in pokorščini do svojih višjih ter se lotili svojega dela z resnobo in modrostjo, in se voditi dali sv. Duhu in ne lastni trmi, tam se je vsikdar kazal obilen sad pastoralnih konferenc. Ker naj bi te skupščine pospeševale vsestransko sposobnost in spretnost dušnemu pastirju, je treba, da se ozirajo na trojno, njemu potrebno izobraženje. t. j. gojiti morajo pobožno življenje, znanost in praktično pastirovanje. a) Da se podpira as k etično izobraženje, so s takimi posvetovanji vselej v zvezi nekatere pobožne vaje: skupna § 16. Kako naj se duhovnik uči praktičnega pastirovanja. 41 molitev, duhovno branje, sv. maša ali nagovor do zbranih, v katerem se jedrno in mirno obdeluje kaka pripravna tvarina iz ascetike. b) Drugi del obsega znanstvene razprave. Višji pastirji določijo nekatere predmete, in stavijo posebna vprašanja do zborovalcev. Ozir zlasti jemljo na časove potrebe, in iz raznih teologičnih ved se razpravljajo stvari, katere najbolj segajo v pastirsko delovanje. Ta ali oni izmed duhovnikov se na stvar temeljito pripravi in o nji poroča; potem se začne raz¬ govor. Reč se razjasnuje in pojasnuje od raznih strani), da po vsestranskem prevdarku in prerešetovanji dozori do kon¬ ferenčnega sklepa. c) Dekanijski zbor se pa tudi ozira na d e j a n j s k e potrebe. Stavijo se v ta namen od raznih razna vprašanja, kako rav¬ nati v tem ali drugem primerljeji pastirske službe. Pogovore se o tvarinah, katere bi bilo potrebno obravnavati v pridigah in kako, v kateri vrsti. Tudi glede šole, uradnih reči itd. sklepajo enako ravnanje. V dvomih, katerih konferenca sama ne ve razjasniti, se stavijo vprašanja do škofijstva itd. itd. Sklepa se zborovanje z zahvalno pesmijo ali kako drugo du¬ hovno vajo. Zapisnik zborove seje pa se pošlje škofijskemu ordi- narijatu. 1 ) ') Red za pastoralne konference ljubljanske škofije naznanja Laib. Dio cesanbl. 1890, štv. 2.; za lavantinsko gl. »Sammlung*, str. 11. 42 Duhovno Pastirstvo. 13 . Zakrai»©iatalrta. § 17 - Priprava na duliovski stan in sprejetje vanj po tonzuri. Sama naturna zmožnost, poklic, znanost, pobožnost itd. še ne daje duhovske oblasti, katera je od zgoraj. Bog sam jo deli po zakramentu mašniškega posvečenja, katero daje moč in oblast, opravljati trojno pastirsko službo: učeniško, duhovniško pa kra¬ ljevsko. Vrhovno in popolno oblast dušnega pastirstva deli ško¬ fovsko posvečenje (sacerdotium primi ordinis), omejeno oblast pa mašniško posvečenje v ožjem smislu (sacerdotium secundi ordinis). Vsi drugi pa od dijakona nižej imajo oblast, mašnikom streči pri svetili opravilih; zato njih službo imenujemo »ministerium«. Vsaki red posvečenja deli neko posebno duhovno oblast, in zraven tudi čeznaturno sposobnost ali milost, da ono podeljeno oblast more prav izvrševati. Kolikor višji je red, toliko imenit- nejša je izročena oblast in prejeta milost. Vsacemu redu pa je treba posebne priprave, znanosti, pobožnosti, svetosti življenja, zato se ne deli ob enem vsa zakramentalna oblast in milost, ampak polagoma, po posameznih stopinjah in redovih (ordines), ki se ne smejo vsi hkrati deliti, ampak mora med enim in drugim biti ne¬ koliko časa (intersticije) za vredno pripravo, katera se skuša doseči po duhovnih vajah, po molitvi in postu pred vsakim posvečevanjem. Splošna priprava na vse redove ter nekaki vhod do duhov- skega stanu je ton z ur a, 1 ) ki ni nikakov red ali blagoslov, ne deli nobene duhovne oblasti, ampak je le oni obred, po katerem se kdo prestavi iz svetovnega v duhovski stan. Naznani se to s tem, da se dotičnemu pristrižejo lasje na glavi, kar pomeni izslop ali ločitev od sveta, in pa duhovska obleka (koretelj) se mu obleče, kar znači vstop v duhovski stan, v službo božjo. Kateri žele tonzuro prejeti, shajajo se navadno k sv. maši 2 ) in kmalo o začetku (po introitu) slehrnega izmed njih arhidijakon J ) Izidor Sevilski izvaja tonzuro od šege Nazirejcev, ki so si strigli lase in jih na ognji kot dar sežigali, v znamenje, da se popolnoma posvete Gospodu. Toliko je znano, da so menihi v 5. stoletji si zaceli lase na glavi odstrigovati v znamenje ponižnosti in zaničevanja sveta, pa da se odpovedd vsi posvetni ničemurnosti. Od redovnikov so tudi svetovni duhovniki sprejeli to šego, in v 6. stoletji je bila tonzura že ukazana. 2 ) Sme se pa deliti tonzura tudi zunaj sv. maše, kjerkoli in kaderkoli. Glej Pontificale Rom. »de clerico faciendo«. § 17. Priprava na duhovski stan in sprejetje vanj po tonzuri. 43 pokliče po imenu, kar lepo naznanja, da nihče ne sme stopiti v duhovski stan, ako ni poklican po Bogu. Vsak poklicanih odgovori »adsum« in stopi pred altar, ob svoji levici roket ali koretelj, v desnici pa držeč svečo. Bela duhovska obleka ob roki pomeni, da ima hrepenenje in voljo, s to obleko vred obleči tudi novega člo¬ veka, nedolžnega in svetega. Sveča pa kaže, da hoče z lučjo le¬ pega zgleda ljudem svetiti in se vsega darovati službi božji in zveličanju bližnjega, kakor sveča sama sebe povživa, ko gori. Vsi pred škofom pokleknejo, ter tako dajo na znanje, da ga hočejo kot svojega duhovnega očeta spoštovati in mu pokorni biti. Po glasnem sporočilu, da naj nihče ne pristopi, kdor se zave kakega cerkvenega zadržka in kdor ni poklican po imenu, opravi škof stoje molitev, v kateri prosi Boga, naj bi oni, ki mislijo stopiti v duhovski stan, se odpovedali svetu in njegovi ničemurnosti, da bi se prenovili v duhu, in s pomočjo milosti božje ozdravljeni bili vsake slepote duha. Škof potem vsakteremu odstriže na petih krajih glave po ne¬ koliko las: spredaj nad čelom, zadej nad tilnikom, pri obeh ušesih pa vrh temena — tedaj v podobi križa. Vsaki govori, ko mu škol. striže lase: »Dominus pars haeredilatis meae, et calicis mei: tu es, qui restitues haereditatem meam mihi.« Lasje se jim pristrižejo v znamenje, da se s tem, ko stopijo v duhovski stan, odpovedo vsi ničemurnosti in napuhu sveta, in da morajo posvetnega duha pregnati iz svojega srca. V podobi križa se jim odstrižejo lasje v znamenje, da morajo odsihmal, odpovedavši se posvetnemu blagu in sladnostim življenja, zatajevaje se na ramo vzeti križ Kristusov, katerega namestniki žele postati. Zato slehrni govori s psalmistom : »Dominus pars . . .« kakor bi hotel reči: Cesar sem se znebil na svetu, povračal mi boš ti, o Gospod, v višji meri; popolnoma tvoja lastnina hočem postati! Zdaj opravi škof drugo molitev, v kateri prosijo, naj nje, katerim se bo izročilo sv. oblačilo, blagoslovi Bog, da sv. cerkvi v pobožnosti služijo in se zveličajo. Na to slehrnemu ogrne roket, rekoč : »Induat te Dominus novum hominem, qui secundum Deum creatus est, in justitia et sanctitate veritatis.« S tem obredom se jim polaga na srce, da jim ni še dosti, svetu se odpovedati, ampak da se morajo tudi odlikovati z neomadeževanim življenjem, in ži¬ veti po zgledu, katerega nam je zapustil Jezus Kristus. Nato jim še govori škof: »Prizadevajte si, da hote Bogu dopadli po spo¬ dobnem obnašanji, lepem vedenji in dobrih delih.« To sprejetje v duhovski stan po tonzuri podeli dotičnim predpravice duhovskega stanu, 1 ) pa jim naloži tudi dolžnost, nositi znamenja duhovskega stanu: tonzuro pa duhovsko obleko. *) Te so: Privilegium fori; priv. canonis; priv. servitiorum; priv. seu bene- ficium competentiae; capacitas ad ordines, beneficia ecelesiastica et ad jurisd- ecel. Več o tem gl. cerkv. pravo. 44 Duhovno Pastirstvo. Sprejmo tudi dolžnost, temu zunanjemu znamenju primerno živeti, to je: kraljevati nad grešnim poželenjem, v sebi zatirati nerodno ljubezen do sveta in si prizadevati, Kristusu vedno bolj podobnim postati. § 18 - Štirje nižji redovi. Dele se dandanes vsi zapored en dan, časih brž po prejeti tonzuri, ter prejemnika sposobnega store za službo vratarsko ali ostijarcev, bralcev ali lektorjev, zarotevalcev ali eksorcistov, pa svetilcev ali akolitov. V prvih časih sv. cerkve so bile te čvetere službe samostalne, in opravljali so jih oni, ki so prejeli dotični nižji red. Ali razne okoliščine časa, zlasti tudi pomanjkanje kle¬ rikov je storilo, da sv. cerkev dandanes opravila naštetih redov prepušča večjidel neduhovnikom; redove same obdržala je cerkev kot drago spominke in svetinje svoje nekdanje uravnave, pa tudi zavolj vrednejše priprave na višje redove. Duhovni pastirji pa naj nikar ne pozabijo, da so prejeli one redove, in z njimi vred tudi dotične dolžnosti, da so tedaj oni sami pravi ostijarci, lektorji, eksorcisti in akoliti. Ako opravila, zlasti sv. vratarstva in akolitov, opravljajo dandanes neduhoviti cerkovniki in dečki strežniki, je pa mašni kova dolžnost, prizadevati si, da dobi za taka sv. opra¬ vila zanesljivih ljudij, spretnih, snažnih, ponižnih, pobožnih, da jih o imenitnosti in častitljivosti službe poduči ter na to gleda, da svoja cerkvena dela vestno, spodobno in ljudstvu v spodbudo opravljajo. 1 ) Spregovorimo še nekoliko o vsacem nižjem redu posebej. I. Prva stopinja svetega mašniškega posvečenja je ostija- r i j a t ali služba vratarska, ki je nakladala dolžnost, skrbeti za svetost hiše božje in za red pri božji službi. Zelo stara je ta cer¬ kvena služba; nastala je ob času preganjanja. Potrebni so bili ta¬ krat zanesljivi možje, ki so naznanovali vernikom kraj in čas božje službe in skrbeli za varnost sv. krajev. Stali so ob vhodih ali vratih, pri katerih so vstopali kristijanje k božji službi, ter so pa¬ zili, da bi se ne vrinil v sveto skupščino kak nevernik, krivoverec ali izobčenec. Oni so tudi odpirali in zapirali vrata prostora, božji službi namenjenega. Od teh opravil dobili so ime, in brž prve čase delila jim je sv. cerkev poseben blagoslov, o katerem govori ‘) Pripraven pomoček je n. pr.: J. Haberl, Unterricbtsbuchlein fQr den kath. Messner. Krems. — Obrednik za Cerkvenike. Sest. Jernej Voli. V Celovcu 1876. § 18. Štirje nižji redovi. 45 že četrti cerkveni zbor v Kartagi (1. 398). Pozneje izročili so osti- jarcem tudi še opravilo, da so morali zvoniti, cerkev snažiti in lepšati, pa za lep red skrbeti med božjo službo. Deli se red ostijarijata tako le: Po imenu poklicani pristopijo vsi, ki imajo prejeti ta blagoslov, oblečeni v roket in svečo v des¬ nici, ter pokleknejo pred škofom, ki jim v primernem nagovoru pred oči stavi dolžnosti službe, katero hote prevzeti. »Ostiarium oportet percutere cymbalum, et campanam; aperire Ecclesiam, et sacrarium; et librum aperire ei, qui praedicat. Providete igitur, ne per negligentiam vestram, illarum rerum, quae intra Ecclesiam sunt, aliquid depereat. . .« Opomni jih tudi, da naj svoje dolžnosti zvesto spolnujejo, ne le po črki postave, ampak tudi po duhu: »Studete etiam. ut, sicut materialibus clavibus Ecclesiam visibilem aperitis et clauditis, sic et invisibilem Dei domum, corda scilicet fidelium, diCtis et exemplis vestris claudatis diabolo, et aperiatis Deo; ut divina verba, quae audierint, corde retineant et opere compleant. . .« Po tem nagovoru jim škof službo dejanjsko izroči s tem, da se vsakdo z desnico dotakne cerkvenih ključev, in jim govori: »Sic agite, quasi reddituri Deo rationem pro iis rebus, quae his clavibus recluduntur.« Tudi jih vodi arhidijakon do cerkvenih vrat, da jih odpirajo in zapirajo; in k zvonu, da pozvonijo, ter jih spet nazaj spremlja do škofa. Vikši pastir se vzdigne, pa s pričujočimi mašniki vred prosi Boga, da bi blagoslovil izvoljene ostijarce, in da bi jih napolnila najsvetejša skrb za hišo božjo itd. II. Drugi nižji red je lektorat ali služba bralcev, ki je naj- starši izmed nižjih redov, ker začel se je prvi v sv. cerkvi. On sega nazaj celo do apostoljskih časov, kajti že Justin, Tertulijan, Ciprijan govore o njem. Drugi cerkveni zbor nicejski (1. 787) pa izrečno zabranjuje opravljati službo lektorata vsem, kateri niso prejeli tega reda. Lektorjem je bila izročena služba in podeljena milost, očitno v cerkvi brati vernikom sveta berila. Pri sv. maši smeli so lektorji brati cerkvena berila le ob začetku, pri vpeljav- nem delu, katerega so imenovali »missa Catechumenorum« (ker so tudi katekumeni smeli navzoči biti), namreč do evangelija. Od »vere« naprej, pri glavnem delu sv. dejanja (missa fidelium) so branja prevzemali škofje sami, ali mašniki pa dijakoni. Ko vsi pred škofa pokleknejo, jih nagovori in jim našteje dolžnosti, ki jih bodo prevzeli. Med drugim pravi vikši pastir: »Lectorem skjuidem oportet legere ea quae (vel ei qui) praedicat; et lectiones eantare, et benedicere panem, et omnes fructus novos. 1 ) Studete igitur verba Dei, vidglicet Lectiones sacras, distinete et ') Z župnikovim dovoljenjem in brez štole; a po sedanji navadi vsaj slo¬ vesno blagoslovljenje ni dovoljeno lektorjem. 46 Duhovno Pastirstvo. aperte, ad intelligentiam et aedificationem fidelium absque omni mendacio falsitatis proferre. . . Quod autem ore legitis, corde cre- datis, atcjue opere compleatis; quatenus auditores vestros, verbo pariter et exemplo vestro docere possitis. . .« Nato podeli škof vsakteremu novo službo s tem, da mu poda knjigo, iz katere bode bral. 1 ) Vsi se je dotaknejo z desnico med tem, ko jim govori višji pastir: »Accipite, et estote verbi Dei rolatores, habituri, si fidelitcr et utiliter impleveritis officium ve- strum, partem cum iis, qui verbum Dei bene administraverunt ab initio.« Izročivši jim oblast, jih škof še blagoslovi in moli nad njimi molitve, v katerih prosi Boga, naj bi te svoje služabnike blago¬ slovil za službo bralcev, ter v obilni meri nad nje razlil milost svojo, da bi spodbudno in razločno brali, kar je v cerkvi treba brati, in vse to tudi spolnovali v dejanji. III. Večjo oblast daje tretja stopinja sv. posvečenja, ali nižji red, katerega imenujemo eksorcistat ali službo zarotevalcev, ki daje oblast, izganjati hudobne duhove iz kristijanov. Ob času Jezusovem in še pozneje je bilo veliko obsedencev. Menda je Bog takrat zato dopustil pogostna obsedenja, da je vsem očitno postalo, kako so ljudje po grehu padli v oblast satanovo, in da le krščan¬ stvo jim more pomagati ter ukončati to moč peklensko. Jezus sam je izganjal hudiče, pa je tudi svojim aposteljnom dal oblast, izga¬ njati hude duhove. Od učencev Jezusovih preselila se je ta moč na njihove naslednike. V izvrševanje izganjanja je sv. cerkev že prva stoletja odbrala može, katere je po posebnem blagoslovu poobla¬ stila, v cerkvah in po hišah s pokladanjem rok in z zarotitvami izganjati hudiče. Blagoslov ta imenovali so eksorcistat, in take izvo¬ ljence eksorciste ali zarotevalce. Ze četrti cerkveni zbor kartaginski (1. 398) določuje, kako je deliti službo eksorcistov. V poznejših stoletjih odkazovali so zarotevalcem še druga opravila in dolžnosti, n. pr. skrbeti za posvečeno vodo pri božji službi, nevredne odvračati od svete daritve, kakor škof to lepo naznani v nagovoru do klečečih, rekoč: »Exorcistam etenim oportet abjicere daemones; et dicere populo, ut, qui non communicat, det locum; et aquam in ministerio lundere. Accipitis itaque potestatem imponendi mamim super energumenos, et per impositionem ma- nuum vestrarum, gratia Spiritus sancti, et verbis exorcismi pel- luntur spiritus immundi a corporibus obsessis. Studete igitur, ut, sicut a corporibus aliorum daemones expellitis, ita a mentibus et corporibus vestris omnem immunditiam et nequitiam ejiciatis; ne illis succumbatis, quos ab aliis, vestro ministerio, effugatis. . . Tune etenim reete in aliis daemonibus imperabitis, cum prius in vobis eorum multimodam nequitiam superatis.« l ) Namreč Iekcijonarij, t. j, knjigo listov in prerokb. § 18. Štirje nižji redovi. 47 Nato škof slehrncmu izroči novo oblast ter mu poda knjigo z zarotitvami, 3 ) da se je dotakne z desnico, in mu reče: »Aceipite, et commendate memoriae, et habete potestatem imponendi manus super energumenos, sive baptizatos, sive catechumenos.« — Slednjič eksorcisti prejmo blagoslov po dveh molitvah, v katerih škof prosi Boga, naj bi blagoslovil te svoje služabnike, da prejmo oblast hude duhove izganjati iz teles obsedencev. Pri izvrševanji zarotevanja se lahko primeri kaka prevara ali napačnost, zato je v poznejših časih slovesno zarotevanje cerkev dovolila le škofom in mašnikom. Po današnji šegi pa tudi navadni mašniki brez izrečnega dovoljenja škofovega ne smejo slovesno rabiti eksorcizmov. IV. Kaj star je tudi četrti nižji red, katerega imenujemo a koli tat ali službo svetilcev. Ob hudem preganjanji shajali so se kristijanje k božji službi večjidel po noči ter po podzemeljskih prostorih v katakombah. Treba je bilo toraj razsvetljave ob tacih bogoslužnih shodih, in skrb to izročili so posebnim možem. A luč pri božji službi ima tudi višji, skrivnosten pomen, zato je razsvet¬ ljava pri bogoslužnih opravilih ostala še tedaj, ko so naši predniki že brez vsacega strahu se shajali po dnevu in javno. Ostala je toraj služba akolitov, 2 ) ki so za leviti naj višji cerkveni služabniki, ker v najbližjo dotiko stopajo z najsvetejšo daritvijo sv. maše. Iz¬ ročena jim je namreč dolžnost, luči nažigati po cerkvi, pri sv. maši svečnik prenašati, 3 ) kadilnico oskrbovati, vino in vodo prinašati na altar. Že Ciprijan, Evzebij in četrti koncil v Kartagi govore o akolitih. Posvečevanje akolitov se prične s škofovim nagovorom, v katerem jih poduči ozir njih prihodnjih dolžnostij, ter jih zlasti opominja, da jih spolnujejo tudi v duhovnem pomenu. Kakor bodo namreč luč nosili v svojih rokah, naj tudi s svojim obna¬ šanjem svetijo ljudem na potu čednosti; in kakor bodo vino in vodo donašali za sv. daritev, naj tudi sami sebe Bogu darujejo s čistim življenjem in z dobrimi deli. »Acolvthum etenim (jim govori škof) oportet ceroferarium ferre; luminaria Ecclesiae accendere; vinum et aquam ad Eucharistiam ministrare. Studete igitur sus- ceptum officium digne implere. Non enim Deo placere poteritis, si lucern Deo manibus praeferentes, operibus tenebrarum inser- viatis, et per boe aliis exempla perfidiae praebeatis. . . Sint ergo lumbi vestri praecincti et lucernae ardentes in manibus vestris, ut ') Namreč obrednik ali pa Pontificale. *) Ime izvajamo od Sammlung«, str. 17, št. 4. 2 ) Kako sv. cerkev misli o tej jako važni dolžnosti pastirske navzočnosti, spoznamo iz naslednjega odgovora S. C. C. 8. febr. 1747. 1. An parochus villae, in qua non est alius sacerdos, etiamsi nullus infirmetur, sine episcopi licentia, gratis ubique concedenda, abesse possit a parochia per duos vel tres dies, nullo idoneo relieto Vicario? R. Negative. 2. An saltem abesse possit a mane usque ad vesperas, et quid, si boe semel in hebdomada evenerit? R. Affir- mative, dummodo non sit die festo et nullus adsit infirmus, et raro id In anno contingat. § 25. Dolžnost stanovališča. 69 opravljati pastirske dolžnosti, po kolikor mu je telesno in duševno, moralno mogoče. To imenujemo formalno stanovališče. Zelo napačno toraj ravna samostalni duhovni pastir, ako skoraj vsa dela v dušnem pastirstvu prepusti svojemu pomočniku, in to iz same zložnosti, ker se mu ne ljubi; ali tudi če le nekatera du- hovska opravila, n. pr. previdevanjc bolnikov, šolo i. dr. celoma prepusti duhovnemu pomočniku. Naj pomisli, da je on sam pravi dušni pastir, mlajši tovariš le sodelavec, ne pa edini delavec! Zato pravi dunajski provincijalni zbor: »Parochus, nisi infirmitate aut senio impediatur, muneris sui partes per seipsum implere obligatur.« II. DEL. Duhovni pastir učitelj. Uvod. § 26. Duhovni pastir bodi svoji četli učitelj. Posvečeni in po cerkvenem poslanji pooblaščeni mašnik mora svoji cedi biti dober pastir po zgledu večnega in najboljšega pa¬ stirja Jezusa Kristusa, ki je svetu pot, resnica in življenje. Svojim duhovnijanom mora oznanovati večne resnice, jim mora po daritvi sv. maše in po sv. zakramentih deliti duhovno življenje, jih po pravem potu voditi k večnemu zveličanju (glej § 2. in 4.) — s kratka: dušnemu pastirju je nadaljevati odrešilno delavnost Jezu¬ sovo ter vresničevati jo nad posameznimi verniki. Jezus pa je svojo odrešilno delavnost na zemlji pričel z učit- vijo. Evangelisti nam pripovedujejo, da je Zveličar, brž ko je zapustil puščavo, kjer se je skoz 40 dni pripravljal na javno de¬ lavnost, začel oznanovati večne resnice; in ko si je privzel neko¬ liko učencev, je obhodil vso Galilejo, je učil po shodnicah ter oznanoval evangelij kraljestva. (Mat. 4, 23 — Mark. 1, 14 — Luk. 4, 14—15.) Hotel pa je Odrešenik, da se njegov sv. nauk ozna- nuje narodom vseh časov in vseh krajev ter sv. učiteljstvo v nje¬ govi sv. cerkvi ohrani do konca sveta. Zato je pred svojim od¬ hodom v nebo ukazal aposteljnom: »Torej pojdite, in učite vse narode, in krščujte jih v imenu Očeta, in Sina in svetega Duha. Učite jih spolnovati vse, kar koli sem vam zapovedal. Jn glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mat. 28, 19 — 20.) Zvesto so spolnovali Gospodovi učenci to povelje, kajti sveti evangelij pravi o njih: »Oni pa so šli, in so učili povsod, in Go¬ spod je delal z njimi, in je besedo potrjeval s čudeži, kateri so se potem godili.« (Mark. 16, 20.) V kako sveto dolžnost si uče- § 26. Duhovni pastir bodi svoji cedi učitelj. 71 niško službo šteje n. pr. sv. Pavel! Korinčanom piše: »Zakaj če evangelij oznanujem, nimam hvale, ker je to moja dolžnost; gorje namreč meni, če evangelija ne oznanujem!« (I. Kor. 9, 16.) In kako živo svojemu učencu Timoteju na srce poklada sveto učiteljstvo! »Zarotim te (mu piše) pred Bogom in Jezusom Kristusom, kateri bo sodil žive in mrtve o svojem prihodu in v svojem kraljestvu. Oznanuj besedo, ne jenjaj, bodi si priložno ali nepriložno; pre¬ pričuj, prosi, svari z vsem potrpljenjem in ukom.« (II. Tim. 4, 1—2.) Vsled povelja Kristusovega ima torej sv. cerkev nalog, po svojih služabnikih, katoliških mašnikih, učiti vse narode, večne resnice oznanovati ljudem vseh časov in krajev. Ta učitev, to oznanovanje večnih resnic je pa različno, kakor so različni učenci in njih duhovne potrebe pa dušne zmožnosti. Drugače gre poduče- vati one, ki še nič niso bili podučevani v sv. veri, ali le malo, kakoršni so krščanski otroci, in vsi tisti, ki še-le žele stopiti v pravo cerkev Kristusovo; zopet drugače odraščene, v svetih resnicah že podučevane kristijane, naj so pravični, po popolnosti hrepeneči, spokorniki ali pa grešniki. Po različnosti oseb, katere je treba podučevati, dobi tudi podučevanje različno obliko ter raz¬ lično ime. Poduk malih, ali sploh podučevanje v veri še nepodu¬ čenih, imenujemo k ate h etični nauk, a poduk odraslih, že podučevanih, zovemo h o m i 1 e t i č n i nauk. Znanstveno sestavljeni navod pa, kako in po katerih načelih je duhovnemu pastirju oskrbovati cerkveno-učeniško službo, ime¬ nujemo »pastoralno d i d a k t i k o «, ki jo z ozirom na last- nijo podučevancev delimo na dva dela, katera kažeta: A. Kako oskrbovati homiletično službo (h o m i 1 e t i k a). B. Kako oskrbovati katehetično službo (k a t c h e t i k a). 72 Duhovno Pastirstvo. A. D-u-b-o-ciai pagstir noi-belj odraslih ali Namen pridigarski službi in nje važnost pa dolžnost. 1. Prvi in naj višji namen cerkvenega govorništva je prav isti, katerega si stavi dušno pastirstvo sploh: Boga slaviti, poveli¬ čevati in ljudi zveličati! Da povemo natančneje: pridigar mora vernike voditi k spoznanju, sprejetju in spolnovanju božje volje, pa ohraniti jih v tem spolnovanji, da tako dosežejo večno zveli¬ čanje. Kakor je duhovni pastir kot katehet pri svojih malih vzbujal in razvijal cerkveno ali krščansko življenje, tako mora kot pridigar ohranjevati, nadaljevati in spopolnovati ono, kar je dosegel pri mladini. Lepo opisuje sv. Frančišek Sal. cilj krščanskega pridigar- stva, rekoč: »Cerkvenemu govorniku mora biti namen, storiti kar je storil naš Zveličar, in za kar je tudi prišel na svet. Namen svojega prihoda pa je Gospod naznanil sam z besedami: »Ego veni, ut vitam habeant ct abundantius habeant.« Pridigarju se je toraj prizadevati, da po grehu mrtvi ožive k pravičnosti; pravični pa, ki že imajo duhovno življenje, da je zadobe v obilnejši meri ter da se k večji in večji popolnosti povzdignejo. 2. Kako važna in potrebna da je pridigarska služba, spo¬ znamo iz namena krščanskega govorništva. Boga naj poveličuje in ljudi naj vodi k zveličanju cerkveni govornik, človek se pa zveličati ne more brez spoznanja večne resnice in volje božje, ne brez vere, toraj je treba svete resnice mu razodevati, v njih ga podučevati. Tudi smemo trditi, da je treba ustmeno učiti, ustmeno evangelij oznanovati, in ne n. pr. z razširjanjem tiskovin, ker za mnoge, premnoge je to edino mogoče podučevanje. Jasno in prepričalno govori sv. apostelj Pavel o potrebi ustmenega oznanovanja božje besede v listu do Rimljanov (10, 13. 14. 17): »Zakaj kdor koli kliče v ime Gospodovo, bo zveličan. Kako bodo toraj vanj klicali, v katerega niso verovali ? Ali kako bodo vanj verovali, o katerem niso slišali? Kako pa bodo slišali brez ozna- novalca? . . . Vera toraj je iz poslušanja, poslušanje pa po Kristu¬ sovi besedi.« (H o m i 1 e t i k a.) § 27. § 27. Namen pridigarski službi in nje važnost pa dolžnost. 73 Da večna resnica plodovito vpliva na srce človekovo in voljo njegovo, mora živo vtisnjena ostati njegovemu duhu in spominu, ker le to more mu voljo nagniti do dejanja, kar jasno spozna in živo veruje. Treba je toraj p o g o s t n e g a ter vednega oznano- vanja verskih resnic. Kar kdo ne sliši večkrat, kar se mu ne pove zopet in zopet, ono pri znani pozabljivosti človekovi in premnogih zemeljskih skrbeh in opravilih pa razmišljenostih duha v njegovem spominu temni, zginja in zgine, ter tudi na srce in voljo vplivati ne more. Sv. pismo primerja besedo božjo semenu. Brez semena ni sadu; tako tudi duhovne žetve ni brez semena božje besede, ki se seje po cerkvenih govorih, po pridigah. In kakor njiva kmalo prinaša le plevel in osat, če se obseje le enkrat in ne leto za letom, tako bi bilo tudi v krščanski občini v duhovnem pomenu, ko bi se vernikom stalno in pogosto ne oznanovala beseda božja. 3. Ker je cerkvenemu govorništvu, pridigarski službi toliko znamenita in važna naloga *) in je ustno oznanovanje besede božje tako zelo potrebno, zato je sv. cerkev svojim duhovnim pastirjem vse čase ostro za ukazovala spolno vanje pridigarskih dolžnosti. Slišali smo (gl. § 26.), kako vestno so aposteljni ravnali po povelji Jezusovem ter po vseh deželah oznanovali besedo božjo; v kako sveto dolžnost si je štel sv. Pavel pridigarsko opravilo, in kako živo je to delovanje priporočal svojemu učencu. To veliko potrebo oznanovanja božje besede spoznavši je sv. cerkev večkrat na cer¬ kvenih zborih povdarjala to dolžnost duhovnih pastirjev. Tako n. pr. veli tridentinski cerkveni zhor: »Archipresbvteri, plebani, et quicunque parochiales vel alias curam animarum habentes eccle- sias obtinent, per se, vel alios idoneos, si legitime impediti fuerint, diebus saltem dominicis et festis solemnibus plebes šibi commissas pascant salutaribus verbis.« 2 ) J ) 0 važnosti in pomenu pridigarske službe lepo govori kolinski provin- cijalni cerkv. zbor (1. 1860) tako-le: »Gravissimum sane et plane eximium sacri oratoris est munus. Originem enim si attendis, Prophetarum, Apostolorum ipsius- <|ue Christi premit vestigia; si finem, Dei omnipotentis gloriam et animarum pro- vehit salutem; si res, quas enuntiat, divina pandit mysteria; si illos, ad quos loquitur, animae immortales et Christi sanguine redemptae vocem ejus auscul- tantur; si adversarios, contra quos nitendum est, portae inferi validissimas ob- jiciunt acies; si auxilia, quibus juvatur, ecelesia opem divinam implorat, spiritus sancti gratia, Cliristus ipse ei praesto est; si denique laborum praemium — »fulgebunt, qui ad justitiam erujjunt multos, quasi stellae in perpetuas aeter- nitates.« 2 ) Sess. V. de ref. c. 2. — Na neko dotieno vprašanje je S. C. Coneilii dne 1. aprila 1876 odgovorila: »Tenentur parochi diebus dominicis et festivis de prae- 74 Duhovno Pastirstvo. Službo pridigarsko vestno opravljati, besedo božjo oznanovati je toraj nekaterim ostra dolžnost pravice. Ti so pred vsem škofje kot prvi dušni pastirji svoji vladikovini; potem župniki in vsi drugi, ki službujejo v duhovnem pastirstvu. 1 ) Tistih duhovnikov, ki ne oskrbujejo dušnega pastirstva, res ne veže k pridigo vanju dolžnost pravice, a krščanska ljubezen jih pri¬ ganja, da z dovoljenjem škofovim pomagajo duhovnim pastirjem z oznanovanjem božje besede, ter naj ne pozabijo, da je tudi njim bilo rečeno pri mašniškem posvečevanji: »Saccrdotem oportet praedicare.« § 28 . Kaj duhovnika stori dobrega govornika. »Kogar raje poslušajo, njemu tudi raje verjamejo«, pravi Ivvintilijan. Treba je toraj pridigarju delati na to, da ga bodo radi in s pridom poslušali verniki. Podlaga ter duša uspešnemu govor¬ niškemu delovanju je gorečnost, vnema za pridigarski po¬ klic. Brez te so vsi vnanji pomočki brez moči. Naj bi bil govornik od Boga prejel obilnih naturnih pridigarskih darov, on utegne sicer sloveti po svoji zgovornosti, ali koristil bo malo, če ni navdušen za svojo sveto službo. Pred vsem naj se toraj pridigar skuša vneti za svoje opravilo, živo si predstavljajoč, da dela za božje kralje¬ stvo, Bogu na slavo, ljudem v časni in večni blagor. Pomisli naj: ko bi z vsemi svojimi govori rešil tudi le eno dušo, za nebesa jo pridobil, bi že tedaj njegovo prizadevanje doncslo neprecenljiv sad. A pričakovati sme veliko več. Kdor vestno opravlja svojo službo, jih mnogo obvaruje greha, jih veliko potrdi v dobrem, jih k večji popolnosti pripelje ter nebesa jim odpre. Koliki sad! Cerkveni govornik naj pa vnema le sveti ogenj v svojem srcu, oni ogenj, ki gori za božjo čast in zveličanje duš, ne praz¬ nega plamena častilakomnosti, človeško hvale, ali celo umazane dobičkarije. Gola častiželjnost mladih pridigarjev — pa prazna slama hitro pogori in zapusti le kupček pepela! Ne trudi se vsem ljudem dopasti, da sebe in drugih ne pripraviš oh sad besede božje. »Ako bi ljudem dopadel, bi služabnik božji ne bil«, pravi sv. Pavel. cepto populo sermonem liabere juxta Concilii Tridentini praescriptionem, attamen erit prudentiae Episcopi, dispensare ab liac ordinatione in aliguibus solemnio- ribus diebus.« h Oprostiti te dolžnosti jih more le, če hkrati kliče druga ter še imenit- nejša dolžnost, ali bolezen pridigarjeva, legitima consueludo in enacega kaj. § 28. Kaj duhovnika stori dobrega govornika. 75 Prizadeva naj si govornik za pravo ljubezen do Boga in do bliž¬ njega, za pobožnost lastnega srca, in da je brezmadežno njegovo življenje; ker prazno bi bilo govorjenje pridigarjevo, kateremu bi poslušalci mogli očitati, da drugače živi, drugače uči. 1 ) Podoben bi bil zvonu, ki druge v cerkev kliče, a sam zunaj ostane. Vnanjim pomočkom cerkvenega govornika prištevamo: 1. Vsestransko izobražen ) e, zlasti izurjenost v bogoslovnih vedah. Jezik, v katerem govori, mora biti pridigarju celoma v oblasti, da ročno in brez zoprnega iskanja svojim mislim in čustvom daje pravi izraz. Dogmatika in morala ste mu zanes¬ ljiva tla; filozofija, zlasti logika, uči ga pravilno misliti in sklepati, resnično od neresničnega, bistveno razločevati od nebistvenega. Kaj dobro služi cerkvenemu govorniku tudi znanje prirodoznansko, katero ga uči, oznanovati božjo vsemogočnost in modrost, ki se razodeva v vidnem stvarjenji, in nebeške resnice pojasnovati s pri¬ mernimi prilikami. 2. Pridno branje sv. pisma in izvrstnih zgledov govorni¬ škega dela, iz katerih moremo nabirati cvetja krasnih besed, čvrstih izrekov, prispodob in vzvišenih misli. Sosebno sv. pismo nove za¬ veze nam prelepo kaže, kako je Jezus Kristus in kako so apo- steljni njegovi po različnosti poslušalcev odbirali najpripravnejših naukov, in kako so jim najvišje resnice tako prosto, umljivo in ganljivo stavili pred oči. Veliko koristi pridigarju tudi marljivo prebiranje homilij in drugih govorov cerkvenih očetov. Kako krasno oni razlagajo nauke sv. vere, ne le z veliko učenostjo in zgovor¬ nostjo, ampak tudi z neko posebno srčno gorkoto! Govori svetega Krizostoma, sv. Bernarda, Bazilija velikega i. dr. naj so nam zgledi prave cerkvene zgovornosti. Ko beremo izdelke izvrstnih govornikov, ni zadosti, da bi ostali pri samem branji, ali da bi kar vse sprejeli in posnemali. Treba je prečitane ptuje govore premišljevati, vso notranjo osnovo pregledati, razlaganje, dokazovanje, sklepanje bolj natanko si ogle- *) Sv. Jeronim (Ep. 2. ad Nepot.) svari pridigarja: »Non confundant opera tua sermonem tuum, ne, cum in ecclesia loqueris, tacitus quilibet respondeat, cur ergo haec, quae dieis, ipse non facis?< — Prelepo o tem govori tudi znana »Instr. past. Ey s te tte nsis«: Ut . . . sacerdos cum fruclu ad populum dicat, necesse est, ut vitae sit integerrimae et inculpatae, ac non tanlum verbo, sed etiam exempIo homines ad frugem reducat: frustra enim persuadere aliis ad- nitimur, quod ipsi refugimus. Certe Christus, Joannes Bapt, Apostoli, Joannes Chrys., Franciscus Sal., alikjue viri Aposlolici prius vita, dein verbo docuerunt populum.« 76 Duhovno Pastirstvo. dati. . . Le tako moremo zrno ločiti od plev, dobro posnemati, slabo zavreči. Nobeno človeško delo ni tako dovršeno, da bi ne imelo pomanjkljivosti. Kar si govornik ptujega prilasti, mora v svojem duhu prekuhati, po svoje vravnati razno sprejeto gradivo, da sestavi govor, na katerem ni poznati ptujega blaga. 3. Poslušanje dobrih pridigarjev. Ne bodi nikomur pre¬ daleč slišati slovečega govornika, in ne zamudi poslušati ga, koli- korkrat ti je mogoče: živi zgledi več pripomorejo kot branje. Da nam postane koristno poslušanje, opazujmo, kako si spretni go¬ vornik odbira tvarine po potrebi poslušalcev, kako jim pojme po¬ ljudno razlaga, kakih prilik, zgledov, dokazov se poslužuje, kako na srce vpliva, s kakimi nagibi voljo vnema, kaka je deklamacija in ponaša njegova itd. Celo poslušanje slabih govornikov utegne biti koristno. Ptuje napake in pomote nam kažejo, česar se je ogibati n a m. A ogibati se je predrznega presojevanja in neusmi¬ ljenega zametavanja, ker je pomisliti, da je veliko ložej poslušalcu kritikovati, kakor pa govorniku se varovati napake. 4. Tudi pod učenj e in opomin od strani spretnih in sku- šenih govornikov naj je mlademu pridigarju ljubo. Presojevati naj daje svoje spisane govore modrim možem; ne zato, da bi ga hvalili, temuč da bi mu pogreške popravili, na napake ga opo¬ zorili. Piddigar ne vrjemi vsaki pohvali od strani ljudstva; a graje modrega človeka se tudi ne ustraši. Dober sovet hvaležno sprejet govorniku slavo prinese. 5. Napravi si zapisnik, knjigo, v katero pridni bučelici podoben iz raznih cvetlic sladkega medu skupaj nosi. Kar najdeš pripravnega, dobrega, lepega, naj si je pridižni predmet, zgled, dokaz, prilika . . . vse si zapiši za prihodnjo rabo. Karkoli bereš, če tudi le časopise, vedno naj ti je ta zapisnik pri rokah. Ako rabnega najdeš po lastnih knjigah, zaznamovaj si stvar in knjigo pa stran, iz ptujih bukev napravi si obširnejše izpiske. Koliko iz¬ vrstne tvarine se v teku let po tem potu nakopiči tako rekoč igraje. 6. Vaja, brez katere še nikdo ni postal mojster v kateri koli reči. Ona naj obsega pismeno izdelovanje duhovnih govorov, pa dcklamovanje lastnih izdelkov. A sestavlja naj mladi duhovnik cerkvene govore še-le tedaj, ko se je seznanil s homiletičnimi nauki in vodili za izdelovanje cerkvenih govorov. Dcklamovanje naučenih govorov uri spomin, in je zlasti tedaj koristno, če se godi vpričo skušcnega prijatelja, ki prijazno opozoruje na storjene napake. § 29. Kaj je homiletika; nje razdelitev. 77 7. Treba je pridigarju tudi spoznanja samega sebe, če hoče delovati uspešno. Svojo lastnijo in zmožnost, posebnosti svoje in pomanjkljivosti je treba poznati, in na-nje se ozirati. Znani naj so mu tudi poslušalci, da ve odbirati naukov po njih umskem in nravnem stanji. 8. Da govorjenje in trud pridigarju ni prazen, mu je treba nebeške rose, pomoči od zgoraj, ki si jo mora izprositi s pobožno molitvijo. Pri najučenejših pridigarjih je mnogokrat prav malo sadu, ako opuščajo molitev in se bolj zanašajo na moč lastne be¬ sede, kakor na blagoslov božji. Naj še tako učeno, lepo in po vseh pravilih govorništva oznanuje resnico, vendar mnogokrat do src ne seže, volje poslušalcev ne dobi. Kedar je pa pridigarju po¬ močnica pobožna molitev, tedaj gane srca in duše poslušalcev pri¬ dobiva stvarniku. Zato opominja cerkvene govornike provincijalna sinoda pražka (1. 1860): »Divinum haud intermittant invocare ve- ritatis doctorem et paraclitum, qui solus claves habet, aperitcjue, quando vult, et potens est, ut verbis suis insinuet fidelibus et corda penetret auditorum.« Cerkveni govornik naj nikoli ne za¬ stavi peresa brez pobožnega vzdihljeja, ko začne sestavljati govor, a tudi na lečo naj ne stopi, da hi si prej v goreči molitvi ne bil prosil pomoči od zgoraj! § 29. Kaj je homiletika; lije razdelitev. Ko cerkev duhovnim pastirjem naklada sveto dolžnost, pri- digovati, javno oznanovati besedo božjo, tedaj zahteva s tem do¬ stojnega in vrednega oskrbovanja pridigarske službe. Kdor bi so ne pripravljal na cerkvene govore, in bi delal le prazne besede, on bi se ne pregrešil dosti manj, kakor tisti, ki opušča pridigo- vanje. Govorjenje brez vestne priprave, prazno besedovanje ostane brez sadu, in taki duhovnik vernikom celo pristudi poslušanje pridig. Tacemu velja: »Maledictus, qui lacit opus Dei fraudulenter.« (Jer. 48, 10.) Sv. Pavel opominja Timoteja (II. 2, 15—16): »Skrbno si prizadevaj, skazati se Bogu doskušenega delavca . . . kateri prav oznanuje besedo resnice . . . praznega govorjenja se pa ogibaj.« In če jo lastni duhovni pastir po važnih opravilih zadržan, ozna¬ novati besedo božjo, zahteva sv. cerkev čvrstega, pripravnega pri¬ digarja-namestnika. (Trid. Sess. V. cap. 2.) Iz tega spoznamo, da je cerkvenemu govorniku treba po- d u k a. Nauk ta za pridigarje ali znanstveni navod, kako oskrbo- 78 Duhovno Pastirstvo. vati pridigarsko službo, imenujemo h o m i 1 e t i k o 'J (iheologia homiletica). Ilomilija, to je, cerkveni govor ali duhovni ogovor v širjem pomenu je namreč ono sredstvo, ki pridigarju služi v do¬ sego svetega namena. Iiomiletika kot znanost toraj kaže duhov¬ nemu pastirju, kako in po katerih pravilih mu je izdelovati in prednašati cerkvene govore, da bo z njimi dosegel pridigarski namen: Boga poveličevati in ljudi k zveličanju voditi. Navadno razdeljujejo homiletiko v dvojno poglavje. Prvi del, katerega imenujemo s p 1 o š n j a h o m i 1 e t i k a, obravnava naj¬ prej notranjo napravo cerkvenih govorov, t. j. kaže, kako z versko resnico, ki je predmet duhovnemu govoru, podučevati, prepričevati, srce mečiti in voljo nagibati. Nadalje generelni del homiletike go¬ vori o vnanji napravi cerkvenih govorov, t. j. o govorniškem je¬ ziku, o pisavi, deklamaciji, ponaši; in slednjič o pripravljanji pri¬ digarjevem. Drugo poglavje, ali s p e c i j e 1 n a h o m i 1 e t i k a uči iz¬ delavo in napravo posameznih ter različnih vrst verskih govorov. Imamo toraj naslednjo glavno razdelitev: I. poglavje. S p 1 o š n j a h o m i 1 e t i k a : 1. člen: O notranji napravi cerkvenih govorov. 2. člen: O vnanji napravi cerkvenih govorov. 3. člen: O pridigarjevem pripravljanji. II. poglavje. Posebna h o m i 1 e t i k a : Posamezne vrste cerkvenih govorov. § 30 . Zgodovina in slovstvo cerkvenega govorništva. Ustanovitelj krščanskega govorništva in vsem nedosegljivi zgled je Jezus K r i s t u s. Najvišje resnice in prekrasne svoje nebeške nauke je podajal v besedi tako prosti, jasni, razumljivi, pa vendar toliko plemeniti in ognjeni, da je vse strmelo nad močjo njegovega govora. Poniževal se je do misli, čustev in potreb onih, katerim je bil namenjen govor; navezoval je nauke na reči, ki so zanimale poslušalce; iz njih življenja je zajemal tudi prekrasna svoja pojasnila, prilike, podobe. Nebeškemu učitelju nasledniki so bili aposteljni in učenci njegovi. Sv. pismo nam je več njih govorov ohranilo, n. pr. govor aposteljna Petra binkoštni praznik v Jeruzalemu (Dj. ap. 2, 14—40), *) Ime to je od 6|idta, razgovor, nagovor v skupščini. § 80. Zgodovina in slovstvo cerkvenega govorništva. 79 krasni govor sv. Štefana pred velikim zborom (Dj. ap. 7, 2—53). Res mojsterski so govori sv. Pavla v Atenah in Efezu pred na¬ mestnikom Feliksom in kraljem Agripo. Iz teh zgledov spoznamo, kako so večno resnico oznanovali aposteljni in učenci Gospodovi. A nje je vodil ter navdihoval sv. Duh, in Bog je mnogokrat njih besedo potrjeval s čudeži, toraj govorov Jezusovih in aposteljnov ne smemo presojevati po zakonih homiletičnih. Zgodovina krščan¬ skega govorništva začenja sc toraj še-le z onimi, ki so aposteljnom bili nasledniki. V prvem in drugem stoletji po Kristusu ni še bilo cerkvenih govorov take oblike, kakoršna je dandanes, a toliko je gotovo, da so že takrat pri božji službi brali lektorji in dijakoni oddelke iz svetih spisov nove in stare zaveze, katere so potem škofje in maš- niki pričujočim razlagali prav prosto in poljudno, brez vsake go¬ vorniške umetnije, ter pridevali še razna podučevanja, spodbuje- vanja in tolažila. Tako so nastale h orni lij e. S tretjim stoletjem še-le se je začelo r c d n o razlaganje sv. pisma pri javnih bogo¬ služnih skupščinah, in od takrat naprej najdemo v cerkvenih go¬ vorih že več umetnije in učenosti. To je deloma od tod, ker so po mnogih sovražnih napadih bili prisiljeni cerkveni govorniki braniti sv. vero tudi zoper učene napadnike, toraj z enakim orožjem, in ta vaja jih je urila. Pristopali so pa oni čas k sv. veri Jezusovi tudi marsikateri paganski modrijanje, dobro izurjeni v svetnem govorništvu, kateri so toraj po svoji spretnosti jako povzdignili cerkveno govorništvo. Četrto in peto krščansko stoletje imenujemo sploh zlato dobo p r i d i g a r s t v a. 1 ) Z Gregorijem Vel. (umrl 1. 604) sc pričenja čas velicih ljudskih spreobračanj k Jezusovi cerkvi. Med germanskimi rodovi so sc trudili kot oznanovalci krščanstva Kolumban, Kilijan, Rupert, Boni¬ facij, Ansgar . . .; Slovanom sta aposteljna in duhovna očeta po¬ stala solunska brata Ciril in Metod. Cerkveno govorništvo se je tiste čase vadilo in trudilo zlasti pri spreobračanji narodov, in je v tem tudi visoko stopinjo doseglo. Nasproti pa je sv. govorništvo po cerkvah takrat jelo pešati bolj in bolj, ter je bilo večjidel v tem, da so vernim govorili homilije prejšnjih cerkvenih očetov. ’) Najimenitniši cerkveni govorniki te dobe, od katerih je po več ali manj homilij še ohranjenih, so: 1. V vzhodni cerkvi: Origen, Atanazij, Bazilij Ve¬ liki, Gregor iz Nise, Janez Krizost., Efrern Sirski, Ciril Jeruzalemski in Aleksan¬ drijski, Makarij Vel. i. dr. 2. V zahodni cerkvi: Tertulijan, Ciprijan, Laktancij, Ambrož, Jeronim, Avguštin, Peter Krizolog, Leon 1. Vel., Gregor Veliki i. dr. 80 Duhovno Pastirstvo. Napravili so v ta namen posebne zbirke starih homilij, ki so jih imenovali h o m i 1 i j a r i j e ali postile. 1 ) Prvi homilijarij je na povelje cesarja Karola Vel. sestavil Pavel Warnefried, a pregledal in popravil, po nedeljah in praznikih cerkvenega leta razvrstil ter izdal je to zbirko homilij sloveči Alkuin (umrl 1. 804). Zaukazali so dušnim pastirjem, da si preskrbe v lastno porabo tacih homi- lijarijev, kakoršnih je pozneje izšlo še več. Tako se je v oni dobi ohranil vsaj čisti vir apostoljskega duha. Nova doba cerkvenemu govorništvu je nastopila s sv. Ber¬ nardom, mojstrom cerkvenih govornikov tistega časa (umrl 1. 1153), in sega nekako do srede 14. stoletja. V trinajstem stoletji vstano- vila sta sv. Frančišek Asiziski in sv. Dominik nove cerkvene redove lranCiškancev in dominikancev, ki so po sv. Bernardu k novemu življenju prebujeno pridigarstvo nadalje razvijali pri svojem apo¬ stolskem delovanji. To dobo cerkvenega govorništva smemo ime¬ novati šolsko dobo, kajti školastična metoda, takrat pri ob¬ ravnavanji raznih znanosti navadna, je vplivala tudi na homiletiko, ter je cerkvenemu govoru dala neko stalno, natanko določeno po¬ dobo ali obliko. Dandanes navadna naprava pridige, nje razdelitev v glavne dele in sklep, veliki stavek itd. so iz dobe školastikov. 2 ) Od druge polovice 14. stoletja pa do tridentinskega cerkve¬ nega zbora bili so jako neugodni in žalostni časi za pridigarstvo. Jelo je propadati. Tega so bili krivi po nekoliko poznejši škola- stiki s svojo suhoparno zvitostjo in brezuspešnim vrtenjem, katero so prenašali celo v cerkev. Drugi so začeli takrat čez vso mero na dan vlačiti stare paganske klasike ter njih izdelke toliko po¬ vzdigovati, da so zraven sv. pisma in cerkvenih očetov celo Grke in Itimce navajali na leči. Ko se je pa začela tako zvana refor¬ macija, slišati je bilo iz ust govornikov večinoma pričkanje, kar je bilo zopet nov hud udarec cerkvenemu govorništvu. Sv. tridentinski zbor je skušal vzbuditi tudi pridigarstvo k novemu življenju, ter je v ta namen dal raznih koristnih ukazov. Po prizadevanji mnogih škofov, zlasti sv. Karola Borom., jel se je polagoma kazati sad na polji cerkvenega govorništva: najprej po Italiji, Španiji, potem na Francoskem; slednjič tudi po Nemškem. Proti koncu 17. stoletja so nastopili na Francoskem sloveči govor- ') Od besedij: post illa, scil. verba Evangelij. 2 ) Imenitnejši govorniki onega časa so: sv. Bernard, sv. Robert, sv. Do¬ minik (umrl 1221), sv. Frančišek Asiz. (umrl 1226), sv. Anton Pad. (umrl 1231), sv. Tomaž Akv. (umrl 1274), sv. Bonaventura (umrl 1274) i. dr. § 30. Zgodovina in slovstvo cerkvenega govorništva. 81 niki, kateri so sveto navdušenost prvih stoletij združevali z glo¬ boko modrostjo, šolsko dovršenostjo in krasoto v besedi. Postali so zgledni govorniki vsem drugim deželam. 1 ) ’) Najimenitnejši govorniki zadnje dobe cerkvenega govorništva so izmed svetnikov: Frančišek Ksav., Karol Borom., Frančišek Borg., Frančišek Salez., Vincencij Pavlj., Peter Kanizij, Leonard iz Porta Mavr., Alfonz Ligv. Drugi znameniti pridigarji tega časa so na Laškem: Pavel Segneri S. J., Cassini, Bordoni, Benini, Pellegrini, Pinamonti, Cesari, Fineti. . . Izmed Španjolov in Portugalcev: Strada S. J., Janez Avil., Ludovik Granad., Alfonz Rodriguec, Vieira S. J. . . Na Francoskem: P. Lejeune, Bossuet, Bourdaloue, Fenelon, Massilon, Cheminais, Brydaine, Lacordaire. .. Med Nemci: Abraham a Sancta Clara, Hunolt., Neumayr, Schneider, Graser, Gretsch, Sailer, Kbnigsdorfer, Jais, Veith, Hirscher, Diepenbrock, Forster, Ehrler, Zollner i. dr. Izmed slovenskih natisnjenih pridig imenujemo: Janez Krstnik, ka¬ pucin, izdal od 1. 1691 — 1707. 6 zvezkov slovenskih pridig pod imenom: Sacrum Promptuarium; 1 zvezek je izšel v Benetkah, ostali v Ljubljani. P. Rogerij, ka¬ pucin, izdal 1731 — 1743 v 2 zvezkih pridige o svetnikih. P. Jern. Basar S. J., pridigar v Ljubljani, izdal 1734 zvezek nedeljskih pridig. Fr. Gorjup izdal v Ljubljani 1770 kratke homilije za vse nedelje in praznike cerkvenega leta. Jan. Cupik na Dunaji 1785 nedeljske pridige. Jurij Japel, 2 zvezka nedeljskih pridig v Ljubljani 1794. P. Paškal Škrbine, 2 zvezka nedeljskih pridig 1.1814 Gašpar Švab, 1. 1835 v Ljubljani 2 zvezka. Ant. Krempelj, 2 zvezka ned. in prazn. pridig izdal v Gradcu I. 1839. Anton Pekec: Trpljenje Kristusovo (postne pridige). Razlaganje dopoldanske službe božje ali kršč. nauki od sv. maše in pridig, v Ljubljani 1834. J. Vole, pridige ob posebnih priložnostih, v Ljub¬ ljani 1848. Blaž Potočnik, male homilije v slov. cerkvenem časopisu in »Zgod. Danici« 1.1848 — 18^50. Andr. Albreht, krščanski nauki 1.1850. Mat Vrtove, shodni ogovori, v Ljubljani 1850. Ant. Slomšek: Mnemosynon Slavicum. Glan- forti 1840. Hrana evang. naukov, v Celovcu 1845. Apostoljska hrana, v Celovcu 1849. Misijonski govori, Drobt. 1865—1866. Nebeško veselje v 8 pridigah. Drobt 1863 i. dr. . . Sim. Wilfan, Lavretanske pridige 1. 1863. P. Mansuet Šmaj- dek, shodni ogovori 1.1854. Dr. J an. Z la t. Po gač ar: Pridige, v Ljubljani, 1864. Fil. Jak. Kafo 1: Domači ogovori po nedeljskih evangelijih, v Celovcu 1853. Dom. ogovori po prazniških evangelijih, v Ljubljani 1856. Pogovori za ljudske misijone, v Gorici‘1861. Cerkveni govornik v Ljubljani 1855. Obilo dobrega homiletičnega blaga je prinašal »Slov. Prijatelj« v Celovcu od 1. 1853 do 1883; od 1. 1884 nadalje pa »Duhovni Pastir« v Ljubljani. N a vod k cerkvenemu govorništvu so spisali med drugimi: Ludovik Granad: Rhetorica ecclesiastica. — Karol Borom.: lnstructiones pastorum. — Fenelon: Dialoge uber die Beredsamkeit. — P. Rud. Graser: Lehrart zu predigen. — Sailer: Kurzgefasste Erinnerungen an junge Prediger. — Brand: Handbuch der geistlichen Beredsamkeit. — Fluck: Katholische Ilomiletik. — Seb. Brunner: Stimmen an kathol. Prediger. — Schleiniger: Grundzuge der Beredsamkeit; Bildung des jungen Predigers; Das kirchliche Predigtamt. — F. Dupanloup: Unter- haltungen liber die populare Pre'digtweise. — J. Jungmann S. J.: Theorie der geistl. Beredsamkeit. — Slomšek Ant.: Vaje cerkvene zgovornosti, Drobt. 1862. Duh. Pastirstvo. 6 82 Duhovno Pastirstvo. I. Poglavje. Splošna homiletika. 0 pridižnem predmetu. § 31. Iva j naj o z lian uje pridigar. Cerkvenemu govorniku je namen, poslušalce voditi k zveli¬ čanju. Sv. pismo pa pravi iDj. ap. 4, 12), da nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi se mogli zveličati, kakor ime Gospoda našega Jezusa Kristusa. Pridigarju je toraj oznano- vati Ime ali nauk Jezusa Kristusa križanega. A vsega iz sv. vere Gospodove ne more vsak razumevati, in mu tudi ni vse vsaki čas enako potrebno, toraj mora znati cerkveni govornik izbirati iz dragocenega zaklada večnih resnic ter po okoliščinah tisto jemati, kar je ravno potrebno in koristno njegovim poslu¬ šalcem. • Da je toraj govorjenje pridigarjevo uspešno, gledati mu je pri odbiranji pridižnega predmeta: na lastnijo naukov in na last- nijo učencev. I. Glede pridižne resnice ali nauka samega sme predmet cer¬ kvenemu govoru biti le sv. razodenjo, beseda božja, katero podaje sv. pismo, ustno izročilo sv. cerkve in potrjena verska spo¬ znanja pa Catechismus rom. Ker je pridigar namestnik božji, in govori v imenu Onega, ki je večna resnica, mora tudi on le resnico učiti, čisto res¬ nico oznanovati. Nič izmišljenega, nič negotovega; ne da bi kot versko resnico trdil, kar je le pobožna misel ali mnenje posa¬ meznih učenikov. Resnični naj so tudi pridigarjevi dokazi, zgledi, sklepanja... Vendar le verska resnica se ima oznanovati. Zgolj posvetne reči, svetovne znanosti smejo priti na lečo le v toliki meri, kolikor oznanovalcu večnih resnic služijo v pojasnjevanje, v dokaz, potrjenje. 83 § 31. Kaj naj oznanuje pridigar. Pridigar ne obravnavaj le nekaterih večnih resnic, ampak vse svete razodete resnice naj uči. 1 ) Kristus veli aposteljnom: »Učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal « (Mat. 28, 20.) Vse, kar je razodetega, je razodeto v naše zveličanje. Ne bilo bi prav, oznanovati le nekatere resnice, ker se govorniku bolj pri¬ legajo, ampak z ozirom na potrebe poslušalcev mora zajemati iz vsega zaklada božjega razodenja. Predmet govoru naj so toraj pred vsem verske resnice, dogme. Kjer ni temeljitega poduka v veri, ondi nastane premnogo dvomov, omahovanje, nedoločnosti v verovanji, vnemarnost in slednjič nevera. Tudi dajo še-le verske resnice dejanjskim pravo podlago in jasnost. — Obravnavati mora cerkveni govornik tudi moralne ali dejanjske resnice, da verniki spoznajo, kaj jim je storiti, kako živeti, katere dolžnosti spolnovati, da se zveličajo. — Tudi zgodbe svetopisemske so deloma potreben, deloma koristen predmet pridigarju. Nekatere so v tesni zvezi z verskimi resnicami in z bogoslužjem. In koliko krasnih zgledov, koliko prepričevalnih dokazov podaja sv. zgodba krščanskemu učeniku ; kako poživi ves njegov poduk! Zlasti zgodba Jezusovega .življenja in trpljenja mu ponuja krasnih tvarin. Vseh zgodb sv. pisma zvrstoma obravnavati pa ne kaže v cerkvenih govorih. Slednjič spada tudi sv. bogočastje v govorniško tvarino. Saj je marsikaj v liturgiji verska resnica, drugo pa lepo pojasnuje sv. resnice. In kako globokega pomena je vse pri sv. opravilih! Ako duhovni pastir hoče, da se verniki pridoma udeležujejo svete maše, sv. zakramentov, blagoslovil in bogočastja sploh, mora jih kot pridigar seznaniti z globokim pomenom teh svetih reči. — Tudi brevir je bogat vir pridižnih predmetov. Najde jih govornik, ako pazno pregleduje psalme, himne, antifone dotičnega dne, ob katerem mu je govoriti. Krasnih predmetov, najlepših misli zasledi pridigar tudi v mašnem formulam, v cerkvenih himnah, v sekven- cijah, v improperijah velicega petka. Le poiskati je treba! II. Pri volitvi pridižnega predmeta je govorniku tudi gledati na poslušalce, deloma celo na lastno osebo. Ce ravno pridigar ne sme celoma prezreti nobene razodete resnice, mora vendar iz bo¬ gatega zaklada božjih resnic vselej jemati ravno tisto, kar je ob onem času, na onem kraji, pred tistimi poslušalci najkoristneje in najpotrebneje. Tudi sv. cerkev veh dušnim pastirjem pri poduče- ’) Da nekaterih ne ponavlja brez potrebe, in drugih ne prezira, naj si zapisuje pridižne predmete govor za govorom. 6 * 84 Duhovno Pastirstvo. vanji vernikov gledati na-s e in na poslušalce. »Paroohi plebes šibi commissas pro sna et earum capacitate pascant salutaribus ver- bis«, pravi tridentinski zbor (Sess. V. c. 2). Ko se vpraša pridigar: o čem naj govorim? mu je nadalje ozir jemati na svojo starost, na službo, na lastne dušne zmožnosti in telesne moči; celo na čas, koliko mu je odmenjenega za govor. Ne podalo bi se, ako bi mladi duhovni pomočnik govoril n. pr. o dolžnostih zakonskih mož, o izreji otrok. Vse bolj resno sme govoriti domači pastir, ko ptuj pridigar. Tudi naj se nihče ne loti važnih in težavnih tvarin, n. pr. zavračanja verskih ugovorov, ako nima o stvari temeljitega znanja; spominja naj se hesedi sv. pisma: »Altiora te ne quaesieris, et fortiora te ne scrutatus lucris « (Eccl. 3, 22.) Sosebno pa naj odločujejo poslušalci, kedar pridigar išče predmeta svojemu govoru. 1. Ozirati se mora na njih doumljivost, razumnost, versko znanje, kaj in koliko morejo nositi; gledati na njih stan, starost — tudi na njih notranjo ali dušno lastnijo, na čud itd. Saj je tudi zgled vsem pridigarjem, Gospod Jezus, svojim poslušalcem in učencem le tako govoril, kar so umeti zamogli. »Še veliko vam imam povedati; toda zdaj ne morete nositi.« (Jan. 16, 12.) Enako se je sv. Pavel oziral na zmožnost in razumnost svojih učencev. Korinčanom piše: »In jaz, bratje, vam nisem mogel govoriti kakor duhovnim, ampak kakor mesenim. Kakor otročičem v Kristusu sem vam dal mleka piti, ne jedi: niste bili še namreč za-njo, pa tudi še sedaj niste, ker ste meseni.« (I. Kor. 3, 1—2.) 2. A ne le na lastnijo poslušalcev, tudi na njih dušne po¬ trebe je gledati pri izbiri pridižne resnice. Govoriti jim mora o tem, kar je ali vsacemu kristijanu sploh znati in vedeti potrebno k zveličanju, kakor so dogmata necessaria necessitate medii, in tudi one resnice, ki so potrebne necessitate praecepti; ali kar je potrebno prav njim, katerim govori, bodi si zarad pregreh, zmot, med njimi razširjenih, bodi si zavolj posebnih dušnih potreb, ne¬ varnosti, ali zarad posebnih okoliščin časa, kraja, stanu, dogodkov žalostnih ali veselih. Ozir moralnega stanja ima govornik med poslušalci večjidel jako različne ljudi: grešnike hujše in manjše; spokornike, pravičnike, bolj ali manj v duhovnem življenji vtrjene. Kolikor moč naj se pridigar ozira na vse te v svojih govorih, in naj resnico tako obdeluje, da iz nje vsi dobe pripravnih naukov. § 31. Kaj naj oznanuje pridigar. 85 Akoravno je koristno, da si pridigar naredi nekak načrt o tem, kar misli govoriti, in v kateri vrsti misli obravnavati posa¬ mezne resnice, da polagoma vsaj imenitnejše vse pridejo na vrsto, naj vendar bolj pogosto govori o pregrehah med poslušalci zelo razširjenih. Naj mu je večkrat glavni predmet pridigi čed¬ nost, katero bi rad vtrdil med poslušalci, greh, ki ga skuša izko¬ reniniti ; tudi govoreč o drugih resnicah naj skuša zopet in zopet pozornost obrniti na dotično čednost ali greh. Kjer so v kakem okraji nekatere pregrehe zelo razširjene, je jako dober pomoček, zatreti jih, da se vsi obližnji pridigarji zmenijo o gotovem času govoriti zoper dotično zlo. 3. Ko si pripravlja pridigar snovi za govor, naj vselej tudi gleda na to, kake volje so takrat poslušalci njegovi, in kaj da žele, kaj pričakujejo zavolj posebnih dogodkov, praznikov. Cer¬ kveni čas ali praznik kaži govorniku predmet. Prav naravno je, da cerkveni god ali božja služba tistega dne odločuje tvarino, saj ste si božja služba in pridiga res v prav ozki zvezi notranji in vnanji. Pridiga pripravlja na vredno praznovanje in obhajanje praz- nikovih skrivnosti; praznik sam in njegova božja služba pa vpliva na srca poslušalcev in jih stori take volje, da raje in z večjim pridom poslušajo besedo božjo. Bila je pa tudi vnanja zveza že od nekdaj med liturgijo in pridigo. Po prebranem listu ali evan¬ geliju je sledilo razlaganje tega odlomka: to je začetek našim pri¬ digam, ki jih še danes prištevamo prvemu glavnemu delu sv. maše. Ker ste božja služba pa pridiga v toliki zvezi, naj se vjemate tudi po vsebini. Maša praznikova, oficij, in posebno še list in evangelij dotičnega godu ali nedelje 'j naj n a v a d n o podaja pridigarju gra¬ diva, in naj mu odločuje predmet. Ako tako ravna, ne bo kmalo prezrl in izpustil kake važnejše resnice, ker božja služba vsega cerkvenega leta nam stavi pred dušno oko vse dogodke našega odrešenja, in vse skrivnosti božjega razodenja. Da vsako leto vse b Berila svetopisemska, ki se pri božji službi ponavljajo gotove dni leto za letom, imenujemo »p e r i k o p e<. Sicer je bilo branje oddelkov sv. pisma stare in nove zaveze že od začetka sv. cerkve del božje službe, ali določeno še ni bilo, kaj naj se bere in koliko. Tudi so po različnih krajih različno brali. Prazniška svetopisemska branja so bila določena že v 5. stoletju, nedeljske perikope še-le pozneje. Ni moč za gotovo povedati, kdaj. Sedanji stalni red listnih in evange¬ lijskih perikop za vse godove in nedelje cerkvenega leta je nastal še-le s tem, da je po naredbi tridentinskega cerkvenega zbora rimski misal dobil po po¬ pravkih Pija V. (1570), Klemena VIII. (1604) in Urbana Vlil. (1634) današnjo obliko. 86 Duhovno Pastirstvo. imenitnejše resnice na vrsto pridejo, tega želi sv. cerkev. Dunajski provincijalni koncil n. pr. je ukazal: »Ita conciones suas disponant parochi, ut anni curriculum non absolvant, quin populum de prae- cipuis fidei mvsteriis mandatisque divinis e suggestu instituerint.« Prigodi se v vsaki duhovniji časih kaj prav posebnega, kaj nenavadnega, ali veselega, n. pr. nova maša, nastop novega samostalnega dušnega pastirja, prvo sv. obhajilo, posvečevanje nove cerkve . . .; ali ž a 1 o s t n e g a, n. pr. nagla nenavadna smrt, požar, toča. . . Ob tacih dogodkih naj pridigar odstopi od navadnega reda in določenega načrta ter naj take izredne dogodke uporablja svojim duhovnijanom v zveličanje. Brez volje božje ali dopuščenja nje¬ govega se ničesar ne zgodi, in v takih nenavadnih dogodjajih se bolj ali manj očitno kaže volja Najvišjega. Pridigar naj je razla- gavcc te razodete volje božje in njenih namenov. Vselej sme upati sadu od svojega govorjenja ob tacih dogodkih, ki duhovnijane store sprejemne, občutljivejše, in jih časih močno izdramijo iz vnemarnosti in grešnega spanja. § 32. 0 čem naj ne govori pridigar. Cerkvenemu govorniku mora biti namen, s pomočjo ozna- novane besede božje ljudi voditi k zveličanju. Ker je to njegov cilj, no sme govoriti o rečeh, ki nikakor ne pospešujejo svetega namena. Ne sme toraj obravnavati na leči, kar ni beseda božja, kar z njo tudi v zvezi ni, kar ne more voditi k zveličanju, ali kar bi celo škodovalo poslušalcu. Pridigar toraj ne sme: 1. Kaj neresničnega, izmišljenega, ali tudi le domiš¬ ljenega sporočati za pravo in resnično. Ne sme pačiti, po svoje spreminjati besedi in izrekov sv. pisma; ali razlagati jih drugače, kakor jih razlaga sv. cerkev. Izmišljenih dogodb, nepreiskovanih in nepotrjenih prikazni in čudežev ne sme rabiti v dokaze. Člo¬ veških prerokb in gotovih napovedovanj šib božjih naj se ogiblje; naj pri razlaganji božje volje ne pretirava, naj ne imenuje smrtni greh vsacega prestopka postave božje ali cerkvene. Varovati se mu je preostrosti, a tudi premehkosti. 2. Tudi zgolj posvetne reči ne smejo biti predmet pridigi. Dopovedovanja raznih novic in pravljic, katere niso v ni- kaki potrebni zvezi z besedo božjo, naj se ogiblje, še bolj pa burk in smešnic. Obravnave o svetnih znanostih, n. pr. o zdravilstvu, 87 § 3ž. O čem naj ne govori pridigar. kmetijstvu . . in naj so same na sebi morda jako koristne, ne smejo biti predmet cerkvenemu govoru. Nevredno oznanovalca besede božje je hvalisanje mogočnjakov in prilizovanje; enako lastna hvala. Ne velja vedno grajati, upiti, grometi, ker le rahli dežele koristi, toča pa potolče, ukonča. Prepirov, ki jih morda pridigar ima s posamezniki ali z vso duhovnijo, zagovarjanja sa¬ mega sebe . . ., naj nikdar ne vlači na lečo. 3. Govornik naj opušča tudi tako, kar je ali človeškemu razumu sploh pretežko ali n e u m 1 j i v o, ali pa vsaj njego¬ vim poslušateljem. Ni se spuščati v proumovanja, v špekulativna premišljevanja verskih skrivnosti, n. pr. v razlaganje bistva presvete Trojice; ali govoriti o razmeri med božjo milostjo in človekovo voljo itd. Graje vreden bi bil pridigar, ki bi se spuščal v visoka, vernim neumljiva preiskovanja le zato, da bi se kazal prav učenega. 4. Še bolj se je pridigarju varovati govorjenja, ki hi poslu¬ šalcem bilo celo v škodo ali pohujšanje. Tako n. pr. bi bilo kaj nevarno in škodljivo, ko bi svojim poslušalcem pripove¬ doval o ugovorih zoper sv. vero, o verskih dvomih, o krivih na¬ ukih, njim popolnoma neznanih, in če se tudi bati ni, da bi taki ugovori, dvomi, krivi nauki kedaj prišli do njihovih ušes. Nevar¬ nost bi bila toliko večja, kolikor slabše bi odbijal in zavračal ugo¬ vore in dvome. Škodljivo je vedno ropotanje in žuganje s pogub¬ ljenjem, kar verne dela obupne; a pogubljivo je tudi ono glajenje, ki nikoli ne izpregovori resnobne graje, kar vodi v predrznost. V duševno kvar je pripovedovati spotikljivc, slabe zglede višjih duhovskih ali svetnih gosposk; preživo popisovati kaka hudobna dejanja, silne pregrehe; prerazločno, prenatanko razlaganje skrivnih pregreh, ali zvitih izgovorov grešnikovih in enako. 88 Duhovno Pastirstvo. X. O L K TV. § 33. U v o d. Namen notranji napravi ali izdelavi verskih govorov je isti, katerega ima pridigar sploh: posvečevanje ljudi. V zveličanje in posvečevanje pa je poslušalcu izdelani govor tedaj, če se božja resnica tako obdeluje, da se je vernik popolnoma oklene ter jo sprejme z vsemi svojimi dušnimi močmi: z razumom, srcem in voljo. To je, tako mora cerkveni govornik vernim predlagati sveto resnico ali voljo božjo, da jo spoznajo, nad njo dopadenje imajo, in jo hočejo v življenji spolnovati. Isto pove sv. Avguštin, veleč, da naj pridigar tako govori: »Ut v e r i t a s p a t e a t — p 1 a - c e a t — m o v e a t.« Cerkveni govornik mora toraj v izdelavi ali notranji napravi pridige božjo resnico pojasniti, da poslušalci spoznajo nje bistvo, nje pomen in kaj obsega. On mora tudi prepričati verne, ter resnico primerno vtrditi, pa dokazati, da je stvar res taka in ne more biti drugače. Volja božja ali sv. resnica se mora pa tudi tako podajati, da poslušalcem dopade, da občutijo veselje nad njo, da jo v srce sp rej mo in se jim vzbude primerna čustva, kakor: sv. veselje, ljubezen, upanje, stud nad grehom itd. Tudi tako je treba izdelati in predstaviti božjo resnico, da se je poslušalci oklenejo z voljo, to je, da so pripravljeni v živ¬ ljenji spolnovati, kar se jim priporoča in naroča. Fri notranji napravi ali izdelavi verskih govorov nam je toraj govoriti: A. O razsvetljevanji spoznavnosti, in sicer I. s pojasnovanjem, II. z dokazovanjem. 13. O pridobivanji srca z vzbujanjem primernih čustev. C. O nagibanji volje. Navadno skuša cerkveni govornik pri vsakem govoru doseči vse tri namene. Sme pa tudi le posebno enega ali drugega pred očmi imeti, vendar mu zgolj vzbujanje čustev ne sme nikoli biti glavni namen govora, ampak le pomoček v pridobivanje volje. § 34. O pojasnovanji sploh. 89 A. R azsve tl j eva nje s poz navnos ti. I. S poj asnovanjem. § 34 . 0 p o j a s n o v a nji spl o h. Ako pridigar hoče poslušalce nagniti k stanovitnim sklepom, je najprej treba, da jih vodi do spoznanja priporočane resnice. Kako resnico spoznati se pa pravi: znamenja in lastnosti njene ve¬ deti ter ločiti jo od drugih. To spoznanje resnice mora biti jasno, to je, določno in natanko. Jasno pa resnico pojasnuje, kdor o nji pove toliko in taka znamenja in lastnosti, da jo je moč prav spo¬ znati, in jo dobro razločiti od drugih. Reči vernikom sploh jasnih in znanih naj govornik nikar ne pojasnuje, ker bi s tem le čas tratil, in morda še razžalil poslu¬ šalce. A nasproti naj pojasnuje vse, kar je res neznanega poslu¬ šalcem, ali vsaj večini izmed njih; o čemur ali nimajo pojma ali le temen, napačen. Tako n. pr. naj vselej pojasnuje ptuje šege, starinoznanske in obredoslovne reči, brez katerih nekatere vrste svetopisemske ostanejo nerazumljive. Pojasnovati je one prevažne glavne resnice sv. vere, katerih spoznanje je potrebno za versko- nravno življenje, n. pr. daje Kristus pravi Bog, o delavnosti sv. Duha, o namenu človekovem itd. Pojasnuje naj govornik nauke in res¬ nice, o katerih so med ljudmi razširjene napačne misli, krivo mnenje; tudi take, katere najrajše napadajo in krivo razlagajo na¬ sprotniki sv. cerkve, n. pr. nauk o postu, o odpustkih, o nezmot¬ ljivosti papeža i. dr. Tudi rabijo bogoslovci marsikaj besedi, izrazov v drugačnem smislu, kakor ga imajo navadno med ljudmi, n. pr. milost, svet, meso, zatajevanje itd.; takih in enakih besedi pravi pomen je treba kazati poslušalcem. Da pridigar glede pojasnovanja zadene pravo mero, mora se ozirati na umsko stanje in na versko izobraženje svojih poslušalcev. Ozir verskega podučenja naj tako imenovanim omikancem današ¬ njih časov nikar preveč ne upa. Za pojasnovanje predstav, pojmov, resnic govornik rabi raz¬ laganje in pooČitovanje, katerih vsako ima zopet po več sovrst, kar bomo spoznali v naslednjem. 90 Duhovno Pastirstvo. § 35. Pejasnovanje z razlaganjem. Razlaganje se godi ali ncposrednje, naravnostim, z besednim ali stvarnim razlaganjem; pa tudi nenaravnostno, z nasprotjem. 1. Besedno razlaganje je v tem, da stvar, katero ho¬ čemo pojasniti, naj si je posamezna beseda, ali cel svetopisemski stavek, povemo z drugimi poslušalcem znanimi in jasnimi bese¬ dami, ki so pa enacega pomena. Besede razlagovalne morajo biti vernim razumljive, sicer si pri njih ničesar ne morejo misliti, toraj tudi onega ne, kar pomeni reč, kojo hočemo razložiti. Isto tako je potrebno, da v razlaganji ne ponavljamo besede, katero razla¬ gamo, ker bi to bilo istorečje, tavtologija. 1 ) Besednemu razlaganju prištevamo tudi opisovanje (paraphrasis), s katerim pomen na¬ znanimo z drugimi besedami kar v teku govora. 2 ) 2. Stvarno razlaganje je vtem, da se povedo znamenja reči, katero hočemo pojasniti, naj so že le bistvena znamenja ali zraven teh tudi slučajna. Kedar stvarno razlaganje našteva le samo bistvena znamenja stvari, po katerih se ona razločuje od vseh drugih, imenujemo to logično razlago; govorniško pa, ako zraven bistvenih znamenj našteva tudi slučajna. Med logična stvarna razlaganja štejemo o p r e d e 1 b o, defi¬ nicijo, pa razlikovanje, distinkcijo. Prva z določnimi bese¬ dami pove bistvena znamenja kake reči 3 ); druga pa pojasni, v čem se razločujejo podobni pojmi. 4 ) Govorniško stvarno razlaganje je o b j a s n i 1 o pa p o p i s. Z objasnilom bolj na obširno popišemo eno ali tudi več znamenj onega pojma, kateri želimo pojasniti. 5 * * 8 ) 4 ) Zgled besednega razlaganja: Evangelij je grška beseda in pomenja po naše: veselo naznanilo. Ali: nebeško kraljestvo silo trpi, to je, truditi in prizadevati se moramo, da pridemo v sveta nebesa. Istorečje bi bilo: Po¬ nižnost je poniževanje samega sebe. 2 ) N. pr.: »Bratje! postrgajte stari kvas, zapustite in potrebite iz sebe vso pregreho, hudobijo, in se očistite vseh pregreh. . .« 8 ) Zgled definicije: Vice so kraj, kjer duše trpe časne kazni. *) Zgled distinkcije: S krivim natolcevanjem se pregreši, kdor od bližnjega brez pravičnega vzroka kaj hudega misli; predrzne sodbe pa je kriv, kdor brez pravičnega vzroka nad bližnjim slabo sodbo izreče. E ) N. pr. da bi kdo v definiciji: Zakrament je vidno znamenje .. ., hotel razlagati pojem »vidno znamenje«, bi utegnil to storiti s tem-le objas¬ nilom: Pri vseh zakramentih zapazite nekaj vnanjega, vidnega, čutnega. Pri sv. krstu vidite oblivanje z vodo in slišite besede, ki jih zraven govori mašnik; pri sv. birmi vidite pokladanje rok škofovih, maziljenje s sv. oljem in molitev § 35. Pojasnovanje z razlaganjem 91 Popis pa podaja ni n o g - o znamenj bistvenih pa slučajnih od stvari, ki jo hočemo pojasnili, in s tem reč kakor v podobi živo postavi pred oči. 1 ) Ako je popis posebno živ in jasen, imenujemo ga raz- ložba ali živi popis. 2 ) Vsako razlaganje, bodisi besedno, bodisi stvarno mora biti: a) Resnično, t. j. znamenja ali prilogi morajo biti taki, ki so res lastni reči, katero pojasnujemo, pa tudi res v tisti meri jej morajo biti lastni, v kateri se jej pripisujejo; sicer bi bilo razlaganje krivo ali prisiljeno. 3 ) b) Popolno in določno, mora obsegati vsa tista zna¬ menja, ki so potrebna k pravemu spoznanju pojasnovane reči, ali katere je treba vedeti, da se razlagana stvar ločili more od drugih nji podobnih. Razlaga brez teh lastnosti bi bila pretesna ali pa preširoka. 4 ) c) Umevno in jasno, to je, speljano s takimi besedami in izreki, katere razumejo poslušalci ter njih pomen poznajo. 5 ) 3. Posebno krepko razlaganje je posrednje ali nenaravnostim, z nasprotjem, kakor spričujejo znane besede: »Contraria juxta se posita magis illucescunt.« Nebeški Učenik se je posluževal več¬ krat lacega pojasnovanja z nasprotjem, n. pr. v zgodbi o bogatinu in ubogem Lazarji, o farizeji in cestninarji. . . Tako razlaganje naj pridigar rabi zlasti tedaj, ako: a) mu je pojasnovati prepovedi, n. pr. ne obrekovati, ne krasti itd. . .; b) ako hoče pokazati veliko vrednost reči, katere poslušalci malo cenijo, n. pr. miru, zdravja...; zraven; pri sv. poslednjem olji zapazite maziljenje na čutilih, in slišite zraven govoriti sv. besede. . . In tako najdete pri vseh sv. zakramentih nekaj, kar vi¬ dimo, slišimo, čutimo; — to je vidno znamenje zakramenta. *) Lep in jasen popis ljubezni do bližnjega nam podaja sv. apostelj Pavel v svojem prvem listu do Korinčanov (13. 4): »Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ne ravna napačno, se ne napihuje. Ni častilakomna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Se ne veseli krivice, veseli se pa resnice; vse pretrpi, vse veruje, vse upa, vse prenese. . .« 2 ) Krasno in živo popisuje sv. pismo dobro ženo v bukv. preg. 31, 10—31: »Mulierem fortem quis inveniet? . . , .« Prelep je tudi živi popis po¬ slednje sodbe, ki ga beremo pri sv. Matevžu 25, 31—46. 3 ) Taka neresnična razlaga bi bila n. pr.: »Pokora je objokovanje svojih grehov.« 4 ) Pomanjkljivo razlaganje bi bilo n. pr.: »Ptuji grehi so tisti, kijih drugi store.« — Nepopolno in nedoločeno razlaganje bi tudi bilo n. pr.: »Ponižnost obstoji v zvestem ogibanji posvetne časti . . .,« ker tu je povedano premalo in preveč. c ) Nasprotni zgled: »Ponižnost je ogledalo lastnih slabosti in beg niče- murnega kadila.« 92 Duhovno Pastirstvo. c) če mu je razlagati duhovne, nadčutne stvari, o katerih je ložej povedati, kaj niso, kakor pa, kaj da so, n. pr.: nebeško veselje, prava prostost. . .; d) ako želi pri svojih poslušalcih popraviti po¬ manjkljive ali napačne pojme, ki jih imajo o kaki reči, n. pr. o darežljivosti in zapravljanji, o lakomnosti in varčnosti. . . Vendar naj pridigar ne razlaga edino le z nasprotjem, ampak vselej tudi naravnostno, sicer bi poslušalci nikoli ne dobili o stvari pravega zaumka. § 36 . Pojasnovanje s poočitovanjem. Pri razlaganji je govorniku najbolj gledati na umevnost ali poljudnost. Da to doseže, mora se pri pojasnovanji novih, poslu¬ šalcem še temnih resnic držati znane poti: nove pojme naveza¬ vah na stare, katere že imajo oni, ki jih hoče podučiti. Skušnja uči, da si pri priprostih poslušalcih sploh le čutne in enotne pojme misliti smemo kot njim jasne, to je, take, do katerih človek pride s pomočjo vnanjih čutil, po gledanji, slišanji, tipanji . . ., ali pa po notranjem čutu. Da je toraj pridigarjevo pojasnovanje primerjeno razumnosti navadnih poslušalcev ter gotovo poljudno, naj vse, kar razlaguje, kolikor moč v čutnih zaumkih pred oči stavi, tako rekoč potelesi, in to imenujemo poočitovanje. Kaj važen pomoček, nejasno stvar pojasniti, je poočitovanje. Kdor ni vajen v mišljenji, on mrzlo posluša abstraktne pojme in splošne stavke, ter si zraven ničesar ne more misliti. Ko pa suhe abstraktne izreke in stavke zvežemo s stvarnimi, konkretnimi na¬ zori, tedaj reč poslušalcu stopi tako rekoč pred oči, on postano pozoren, reč mu je razumljiva, se vtisne spominu, spozna nje res¬ ničnost, in tako se prikupi tudi srcu in nagiba voljo. Najvažnejša poočitovanja so: razšteva ali razdrobitev, speci¬ fikacija; zgledi ali prigodbe; podobe (prilike, basni, tipi . . .). 1. Razšteva ali r a z d r o b i t e v je v tem, da se splošni pojmi ali stavki razdele v njih posamezne dele, iz katerih obstoje. Specifikacija toraj razdrobi celoto v posamezne dele, splošno v posebno, vrsto v sovrste. . . N. pr.: Vse stvari žalujejo ob smrti Jezusovi: solnce otemni, zemlja se trese, skale pokajo, grobovi mrtve iz sebe dajo. Kakor smo že omenili, smemo priprostim slu- šalcem pripisavati le bolj čutne zaumke; po čutih pa oni ostajajo le pri posameznih, enotnih pojmih, zato jim je treba splošne in § 36. Pojasnovanje s poočitovanjem. 93 abstraktne reci razdrobiti v posebne, bitne, ter posamezno razka¬ zati in popisati, da ložej razvidijo in spoznajo, kaj pomeni in ob¬ sega splošni pojem ali stavek. 1 ) 2. Pri godba ali zgled v ožjem smislu predstavlja in po- jasnuje kako splošno resnico ali vsaj kak širji pojem o posamez¬ nih dogodkih življenja. Moč in važnost prigodb, zgledov slehrni pozna. Cerkvenim govorom dajo prijetnost in mikavnost, poslušalce ohranijo pazne, store, da se razlagani nauki globokejše vtisnejo spominu; živo kažejo, da je možno to ali drugo dolžnost krščan¬ stva spolnovati, tega ali unega greha se varovati itd. Posebno do neomikanih ljudi imajo prigodbe kaj veliko moč; dokaj prej kot s suhim dokazovanjem pridigar z zgledi doseže namen. Zato pravi Kvintilijan: »Longum iter per praecepta, breve et efficax per exempla.« Jemlje naj pridigar najraje prigodbe in zglede iz sv. pisma stare in nove zaveze; ti so najimenitnejši za poočitovanje večnih resnic. 2 3 ) Zajemlje naj jih pa tudi iz cerkvene zgodovine, zlasti iz življenja svetnikov. Tudi prigodbe iz svetne zgodovine (posebno pred omikanimi) pa iz lastnega življenja pridigarjevega imajo ve¬ liko moč do poslušalcev, zlasti če zadevajo njim znane dogodke. Vse prigodbe, ki jih hoče pridigar rabiti v pojasnovanje, naj so resnične in rab ne, to je, primerne življenju poslušalcev, ne prepogostne, ker ne smejo biti namen govoru, ampak le pomoček. Pripovedujejo naj se živo in občutno, kar se doseže s tem, da se kraj, čas in druge k umevnosti potrebne okoliščine poslušalcem lepo popišejo, in misli, nameni pa dejanja delavnih oseb dobro razgrnejo. Kedar je zgled že znan, naj mu nova obleka podeli mikavnost. — Kar tiče rabe zgledov, utegne jih govornik samo v misel vzeti, omeniti, a le, če so sploh znani s ); tudi po več zgledov enake vrste more tako navesti 4 ); bolj ali manj ne- l ) Splošni stavek: »Smrt je vsem gotova« kaj lepo razdrobi Slomšek tako-le: »Cujte, smrt je vsem gotova! Smrt pokosi kralja na zlatem tronu, po¬ bere berača na slami; ona potrka na bogatina srebrna vrata, in poluka k siro¬ maku skozi pobito okno; ona vzame Bogu posvečenega mašnika, in zgrabi orača na polji; ona premaga vojščaka s krvavim mečem, in reši jetnika iz temne ječe. Smrti se ne odkupi skopec s polnimi skrinjami denarja, smrti ne uteče popotnik po železnici.« s ) Tako bi se lastnosti in lepota potrpežljivosti pač lepše ne dale pojasnili, kot na zgledih Joba, Tpbija, in zlasti iz življenja Jezusa Kristusa. 3 ) N. pr.: In če si padel, če si grešil — stori kakor Peter! 4 ) Zgled: Si mar močneji kot Samson, pravičnejši ko David, modrejši ko Salomon? Vsi ti so padli; bližnja priložnost jih je podrla! 94 Duhovno Pastirstvo. znane prigodbe naj pridigar izpelje obširnejše, kolikor se mu glede pojasnovane resnice in poslušalcev zdi potrebno. 1 ) § 37. Nadaljevanje. 3. Podobe. V govorniškem pomenu je podoba taka telesna, očutna, poslušalcem dobro znana reč, po kateri pridemo do jasnega spoznanja druge nadtelesne stvari in resnice, zarad podobnosti, ki je med njima. Se krajše: podoba je pojasnovanje ali predstavljanje resnice s kako primerno očutno rečjo. Tako je n. pr. potovanje podoba človeškega življenja, spomlad podoba mladosti itd. Govorniške podobe so zelo važna in zelo koristna pojasno- vanja v krščanskem poduku, zato je tudi nebeški učenik Jezus Kristus, in so za njim njegovi učenci, kakor tudi sv. očetje kaj pogostno rabili prilike in podobe. Kako pa res cerkveni govor store živ in prijeten, božje resnice lepo pojasnujejo, jih glo¬ boko vtisnejo spominu ter s posebno močjo vplivajo na srce in voljo. a) Da imajo podobe pravo moč, mora jih pridigar jemali od reči in razmer poslušateljem dobro znanih, po zgledu Je¬ zusovem, ki je v pojasnovanje in razlaganje svojih nebeških resnic rabil take reči žive in nežive, katere so prav takrat bilo pred očmi poslušalcem. Učečemu na polji so mu bile v podobo ptičice, cvetlice, drevesa . . .; v puščavi: pastir in ovce; ob morskem bregu mu je v priliko služil ribji lov itd. h) Mora biti pojasnovalna resnica v taki razmeri z očutno rečjo, katera se rabi v razlaganje, da lahko in hitro razvidi mo podobnost, ki je med njima. Ako v kaki evangelijski po¬ dobi prostim poslušalcem podobnost ni lahko razvidna, treba jim je pokazati, v čem je podobnost. c) Podobe naj so tudi vselej dostojne, spodobne, vredne božjih resnic, katere pojasnujemo ž njimi. Kaj surovega, pre- *) Primernih zgledov pa prigodi) je najti zraven raztresenih po mnogih spisih svetih očetov, že zbranih, n. pr.: N i c. Ha nap: Exempla biblica. Do- mainco: Christkathol. Lehre in Beispielen. Reebmann: Exempelbuch; Dr. Herbst: Exempel; Lud. Mehler: Katech. Handbuch; J. Schmid: Histor. Katechismus (slovensko izdal Ant. Janežič); L e o p. K i s t: Exempelbucli tur Priester und Volk; Duh. Pastir od 1. 1890 naprej. § 87. Nadaljevanje. 95 nizkotnega ne smejo obsegati; drugače, ko bi govornik imel namen, da sc poslušalcem pristudi kaka stvar. 1 ) d) Naj se ista podoba prevečkrat ne ponavlja, sicer zgubi vso mikavnost. Tudi naj se ne rabijo podobe prepogostno, ker ne smejo biti namen, ampak le kinč govoru in pojasnilo. 2 ) Podobam v govorniškem smislu prištevamo: a) Metaforo ali prenos, ki je v tem, da se posamna beseda jemlje v prenesenem pomenu, n. pr.: Vi ste luč sveta..., dal ti bom ključe nebeškega kraljestva . . ., varujte se kvasu farizejev. . . b) Alegorijo ali inorek; kedar se podoba izpelje v enem ali več stavkih, pa se primera nič ne napove. N. pr.: »Kaj pa vidiš pezdir v očesu svojega brata, bruna pa, ki je v tvo¬ jem očesu, ne čutiš itd. (Luk. 6, 40—42).« Ali: »Vsako drevo, katero dobrega sadu ne obrodi, bo posekano in v ogenj vrženo (Mat. 3, 10).« c) Podobo v ožjem smislu, ako se znana očutna reč kolikor treba popiše, in nje primera s pojasnovalno resnico naravnost naznani. N. pr.: »Zakaj ako je kdo poslušatelj besede, ne pa delavec, tak je podoben človeku, kateri ogleduje obraz svo¬ jega rojstva v ogledalu; ogleda se namreč in gre, in brž po¬ zabi, kakšen je bil (Jak. 1, 23 — 24).« d) Priliko ali parabolo, ki je izmišljena pa mogoča zgodba iz življenja, postavljena v obliki povesti pred poslušalce z namenom, po nji jih učiti kake resnice, ali pojasnovati jo. Gospod Zveličar se je kaj velikrat posluževal tega pojasnila,•’) ki je res velike koristi. Prilike namreč store: a) Da poslušalci resnico prav spoznajo in brez pristranosti, ker jim stvar tako stavijo pred oči, da ne razvidijo brž, da zadeva njih ali koga izmed njih, tedaj tudi ne moteni po lastni ljubezni morejo spoznati resnico in reč presoditi. N. pr.: Po znani priliki preroka Natana je bil David pri- 1 ) Iz tacega namena sv. Peter (II. 2, 22) piše o tistih, ki se vrnejo v prejšnje grde hudobije: »Zgodi se jim po resničnem pregovoru: pes se vrne k temu, kar je izk. . ., in skopana svinja se spet po luži valja.« ! ) Zbirko lepih podob ima: Munch: Das Reich Gottes in Bildern und Beispielen. K o 11 e : Gleichnisse und Sinnbilder. Richter: Goldgrube fiir Prediger i. dr. ®) Glej prekrasne prilike 6 ’ zgubljenem sinu, o usmiljenem Samarijanu, o sejalcu, o delavcih v vinogradu, o desetih devicah, o figovem drevesu, o bo¬ gatem možu, o neusmiljenem hlapcu i. dr. 96 Duhovno Pastirstvo. siljen obsoditi samega sebe, preden je vedel, da zadeva njega samega. 3) Mnogokrat so prilike edini pripomoček poslušalcem pove¬ dati kako resnico, katere bi naravnost in odkrito povedane še sprejeti ne hoteli. N. pr.: Kralj David bi brž ko ne ne bil hotel poslušati Natana, ko bi mu bil ta krivico na¬ ravnost očital. Zato se je tudi Jezus navadno poslužil prilik, kedar je judom kaj očital, n. pr. prilika o veliki večerji in povabljenih, o vinogradu i. dr. v) Tudi so veliko bolj mikavne prilike, kakor suho učenje in razlaganje resnic, ker delajo poslušatelje pazljive ter željne izvedeti, kako se bo končala zgodba. Zavolj tega je priliko prav lahko ohraniti v spominu, in z njo vred tudi nauk. Govornik naj rabi pred vsem svetopisemske prilike, pa tudi druge primerne. Sme si celo sam osnovati prilik, a vselej po zgledu krasnih Jezusovih parabol. Sosebno morajo biti prilike, ki naj služijo v pojasnovanje božjih resnic, dostojne, spodobne; po¬ ljudne, vzete od reči poslušalcem znanih; verjetne; podobnost s pojasnovalno resnico se mora lahko najti, a se naprej ne sme povedati; s prostimi besedami povedana, in brez posebnega, ne¬ potrebnega govorniškega lepotičja, vendar govorjena z gorko, živo besedo. ’) e) Basen se loči od prilike le v tem, da v izmišljeni povesti, s katero govornik pojasnuje nauk, mesto ljudi nastopijo Ži¬ vah ah tudi nežive stvari, govoreče in delujoče po svoji last- niji. Le redkokrat naj se poslužuje cerkveni govornik basni, in samo v manj resnobnih govorih. Svetim govorom resne vsebine se ne prilegajo, zato jih Kristus in aposteljni niso rabili. Tudi v sv. pismu starega zakona se nahajati samo dve. f) T i p i ah predpodobe so take šege ah dogodki stare zaveze, ki pomenijo prihodnje reči, in se ozirajo zlasti na osebo, živ¬ ljenje in delovanje obljubljenega Odrešenika, n. pr.: Izak da¬ rovan, bronasta kača, mana v puščavi. Pridigar naj se sveto¬ pisemskih tipov poslužuje le pridno, saj je Jezus sam in so aposteljni nekatere dogodke stare zaveze naravnost imenovali predpodobe prihodnjih reči. Tako je Jezus Kristus mano v puščavi primerjal pravemu živemu in nebeškemu kruhu, ka- *) Lepe so prilike Bonaventurove (izšle tudi slovensko); prav rabnili sta izdala tudi S e h w ab 1 in Reban. § 38. O dokazovanji sploh. 97 teri je on sam (Jan. 6, 31 — 35); in hojo skoz rudeče morje imenuje sv. apostelj Pavel (I. Kor. 10, 1 — 2) predpodobo sve¬ tega krsta. Tipi pa morejo le tedaj služiti v pojasnovanje, ako so obče znani. Ce dogodba stare zaveze, na katero se naslanja predpodoba, ni poslušalcem sploh znana, mora se jim vselej pojasniti, sicer tip ostane nerazumljiv. Da bi n. pr. pridigar rabil ta-le tip: »Marija nam je Estera nove zaveze«, moral bi v pojasnjenje povedati zgodbo pobožne kraljice Estere, da spoznajo poslušalci, kako ste si podobni. Pomočkom poočitovanja prištevamo tudi antropomor- fizme in a n t r o p o p a t i z m e , ki so podobe, s katerimi nam sv. pismo na mnogih krajih predstavlja Boga, ko ga imenuje n. pr. : kralja, očeta, pastirja . . .; govori o očesu, ušesu, roki božji; o njegovi jezi, ljubezni, kesanju itd. Taka počlovečenja treba je pri- prostim poslušateljem pojasniti, da morda ne dobe napačnih ali nevrednih misli o Bogu. II. Z dokazovanjem. § 38. 0 dokazovanji sploh. Ni še dosti, da poslušalcem postane kak nauk jasen, ampak morajo tudi spoznati kot resnično, kar jim govori pridigar, to je, sprevideti morajo istinitost predloženega nauka. To subjektivno priznatev resnice imenujemo prepričanje. Razložbo ali opis, po katerem kako reč skažemo kot resnično, imenujemo dokaz; oni razložbi pa, s katero pokažemo neresničnost kakega izreka ali stavka, pravimo o v r ž h a, zavrnitev. V obče človek tisto spozna kot resnično, kar je v soglasji z drugakim njegovim prepričanjem, kar se vjema z drugimi sploh pripoznanimi resnicami. Dokazovati se toraj pravi, pred oči staviti soglasje kakega izreka ali kake misli, sklepa, z našim splošnim uverjenjem ali prepričanjem; ali drugače: pokazati, da se dokazovani stavek res vjema s kakim drugim, katerega istinitost je sploh pripoznana. Ovreči ali zavrniti se pa pravi, pokazati protislovje kakega stavka ali sklepa z našim drugakim uverjenjem, ali s kako sploh pripoznano resnico. Kolikor temeljiteje je dokazovanje ali ovračanje, toliko trdnejše je pri po¬ slušalcih prepričanje. Duh. Pastirstvo. 7 98 Duhovno Pastirstvo. Potrebno je, da duhovni pastir v javnem poduku poslušateljo vodi do prepričanja, to je, do spoznanja resničnosti kakega nauka, ker tako jim vtrdi voljo, jih naredi stanovitne v dobrem in ne¬ premagljive v skušnjavah. Le kdor je do celega prepričan kake resnice ali dolžnosti, on tudi v večjih skušnjavah ne odstopi od nje, pač pa tisti, komur manjka trdnega prepričanja. Tacega po besedah sv. Pavla zanese in pripogiba vsak veter krivega nauka, in brž ga podere vihar skušnjave. Pridigar naj toraj glavne resnice, katere obravnava, vselej utrjuje s primernim dokazovanjem, in to tem bolj, če so med nje¬ govimi poslušalci zoper one resnice razširjeni dvomi, krive misli in zmote glede kake resnice. Tudi je dokazovanja treba, če je njegovim slušateljem zavolj kakih posebnih razmer kraja in časa potrebno o nekaterih zadevah posebno trdno prepričanje. N. pr., ako so v dotiki s krivoverci, ki jih zapeljujejo, češ, ni nič na tem, kake vere je kdo; ali če se po duhovniji razširjajo brezverne knjige in časniki. A škodljivo bi bilo, ko bi pridigar hotel dokazovati vsako stvar, tudi take resnice, o katerih nihče ne dvomi. Po takem brez- potrebnem dokazovanji bi govornik med poslušalci še vzbudil raznih dvomov. Cerkveni govornik vodi svoje poslušalce po dvojnem potu do prepričanja o kaki resnici: po pozitivnem in po nega¬ tivnem potu. a) Ako kako resnico, kak nauk dokazuje, to je, če razloge navaja, na katere se opira resnica, tedaj to pozitivno pot imenujemo dokazovanje, b) Ge pa pridigar odstranja zadržke uverjenja, to je, če zavrača dvome, ugovore, krive misli, zovemo to negativno pot ovržbo ah zavrnitev. a) Dokazovanje. § 39 . Razna dokazila. Dokazi iz razodenja. Razlogi, s katerimi podpiramo istinitost kake verske resnice, so različni; jemljemo jih iz razodenja božjega, iz pameti, iz zgo¬ dovine, iz skušnje, ali iz veljavo in spričevanj raznili učenih, mo¬ drih in pobožnih. Po tej različnosti vira, iz katerega pridigar za¬ jema razloge pri dokazovanji, imamo tudi razna dokazila, namreč : dokaze iz razodenja, iz pameti, iz zgodovine, iz skušnje, iz veljave. 99 § 39. Razna dokazila. Dokazi iz razodenja. I. Razodenjski dokazi so izmed vseh najvažnejši, ter čez vse potrebni v javnem krščanskem podučevanji. Po raz- odenji božjem nam je prišla sv. vera, in kaj je bolj samo ob sebi umljivo, kot to, da naj se posamezne verske resnice v posameznih vernikih vtrjujejo z razlogi in izreki, vzetimi iz razodenja. To tem bolje, ker se večina verskih resnic ne da skazati po pameti, ampak le po razodenji. Razodenjske dokaze jemljemo ali iz sve¬ tega pisma, ali iz ustnega izročila. 1. Iz sv. p i s m a naj pridigar prav pridno jemlje razloge za potrditev verskih resnic, ker: a) Sv. pismo je pri ljudstvu največje veljave ter pripravno, ver¬ nike pripeljati do najtrdnejšega prepričanja. Kolikor večja namreč je veljava onega, ki nam kaj spričuje, toliko trdnejše postane naše prepričanje. Svetopisemski dokazi pa se opirajo na veljavo Boga samega, ki je večna resnica. b) Izreki sv. pisma so navadno prav jasni, krepki, kratki, razum¬ ljivi, in poslušalci si jih lahko zapametijo ter v spominu ohra¬ nijo, ker so jih od svoje mladosti že mnogokrat slišali. c) Tudi Zveličar in aposteljni so se radi posluževali sv. pisma pri podučevanji. Mnogokrat je Jezus opozarjal poslušatelje na Mozesa in preroke ter vprašal: »Kaj je pisano v postavi ? Kako bereš?« O neki priliki pravi judom: »Vi preiskujete pisma . . .; in ona so, ki od mene pričujejo (Jan. 5, 39).« Po- prašan o vstajenji mrtvih, Gospod odgovori: »Ali niste brali, kako je Bog v ognjenem grmu povedal Mozesu: ,Jaz sem Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov — Bog živih in ne Bog mrtvih? 1 « Tudi apostelj Peter se sklicuje na sv. pismo, rekoč: »Njemu (Jezusu) vsi preroki spričevanje dajo.« Da pridigar prav rabi pri dokazovanji izreke svetopisemske, naj gleda: a) Da vselej izbira takih stavkov, ki r e s dokazujejo res¬ ničnost dotičnega nauka. b) Kedar ima več svetopisemskih rekov za isto resnico, naj iz¬ voli poslušalcem najjasnejšega ali vsaj tacega, ki se da lahko pojasniti. Boljši so stavki v besednem pomenu ob¬ segajoči resnico, nego uni, ki imajo podobenski smisel; boljši tudi krajši, kot daljši. c) Ako imajo neke besede sv. pisma sicer dokazovalno moč, pa so nejasne, težko razumljive, mora jih pridigar pojasniti ter pokazati, kako sta si v soglasji izrek pa dokazovana res- 7 * 100 Duhovno Pastirstvo. niča. če svetopisemski dokaz obsega le nekatere neumevne besede, ali kako neznano šego, treba je poslušalcem tisto razjasniti, kar je temnega. d) Izreki sv. pisma se morajo navajati le v tistem pomenu, katerega je pred očmi imel sveti pisavec; tedaj v besednem pomenu, če je v tem smislu rabil svoje besede, — in v mi¬ stičnem, tajnostncm, ako je v takem smislu govoril. Sme se sicer pridigar kakib besedi sv. pisma posluževati tudi v po- dobenskem pomenu (sensus accommodatus), a samo v poduk in spodbudo poslušalcem, ne v dokazovanje. e) A ne le v istem smislu treba navajati svetopisemske besede, ampak tudi ravno tako, kakor se glase v sv. pismu. Ne sme jih govornik pačiti, drugače zavijati, krčiti, spreminjati ali tako iz srede jih trgati, da bi dobile drugačen pomen. Poglavja in vrste ni potrebno praviti pri svetopisemskih rekih, k večjemu pri prav posebno važnih besedah. Pove naj se pa le, kje v sv. pismu, pri katerem sv. pisavcu so brati do- tične besede, ki naj se navodijo po potrjeni izdaji sv. pisma. f) Ako so stavki sv. pisma le količkaj nejasni, ni zadosti, le samo navesti besede, sklep iz njih ali nauk pa prepustiti po¬ slušalcem samim. Treba je sklep in pomen povdarjati, pa pokazati zvezo svetopisemskih besedi s skazovano res¬ nico. Pridigarju je pomisliti, da so poslušatelji večinoma malo vajeni mišljenja in sklepanja, da mnogokrat najočitnejših do¬ kazov ne razumejo, če se jim stvar ne razdrobi dobro. 1 ) g) Ne ravnal bi prav, ko bi se pridigar le prav redkokedaj skli¬ ceval na sv. pismo, ter njega besedi' se posluževal, ker tak govor bil bi bolj podoben človeškemu umovanju, kot cer¬ kvenemu krščanskemu poduku. A tudi to ni hvale vredno, ako pridigar za posamezne resnice nakopiči cele vrste sveto¬ pisemskih dokazov. Ako jih namreč posameznih ne pojas- nuje, ostanejo večinoma neumljivi poslušalcem; če jih pa vse razlaga, jim opeša spomin in pazljivost. Veliko bolj koristi par modro odbranih krepkih sv. rekov, kot njih pre¬ obilica. Le kedar hoče govornik pokazati, kako živo in po- ’) Ko bi n. pr. pridigar hotel v dokaz posebne sodbe navesti besede Zveličarjeve do spokornega hudodelca : »Resnično ti povem, danes boš z menoj v raji« (Luk. 23, 43), moral bi opozoriti vernike, da preden pravični Bog komu odmeni kazen ali plačilo, mora ga prej soditi. § 40. Dokazi iz pameti. 101 gostoma sv. pismo priporoča kako resnico, takrat se utegne poslužiti več izrekov svetih pisalcev. 2. Prav tako veljavo kakor svetopisemski imajo tudi dokazi iz ustnega izročila, katere zajemamo iz cerkvenih sim¬ bolov ; iz sklepov in kanonov vesoljnih cerkvenih zborov; iz raz¬ sodb in objav sv. očeta, ako jih razglasi kot vrhovni pastir svete cerkve »ex cathedra loquens«; iz javnih, za vso katoliško cerkev veljavnih liturgičnih knjig in iz vzajemnega nauka sv. cerkvenih očetov. Dokaze iz ustnega izročila rabiti je dobro in koristno zlasti tedaj: a) Ako je pridigarju govoriti o resnicah, katerih sv. pismo omenja le temno ali pa celo ne, n. pr. o krstu otrok, o češčenji svetnikov. . . b) Ge je treba zavračati kake napačne misli, odpra¬ viti zelo zastarane in priljubljene razvade, n. pr. zanikrno in pre¬ redko prejemanje sv. zakramentov. Sam poduk pridigarjev bi se ljudem v tacih zadevah zdel morda pretiran, preoster ali celo nov. Kar smo povedali glede rabe svetopisemskih rekov, velja tudi tu. Tudi pri dokazih iz ustnega izročila naj se jemljo stavki, ki res to dokazujejo in spričujejo, kar govornik hoče dokazati. Reki naj so kratki, krepki, kolikor moč jasni, ali vsaj ne taki, da bi jim bilo treba preobširnega razlaganja. Tudi tukaj velja: le malo, a čvrsto. § 40 . Dokazi iz pameti. II. Da pridigar učno resnico vtrjuje in poslušalcem dokazuje tudi z razlogi, vzetimi iz pameti, je zlasti dandanes kaj ko¬ ristno, časih celo potrebno. Kako sedanje čase sovražniki sv. cerkve strastno napadajo najimenitnejše resnice, kako po raznih potih, zlasti po knjigah in časnikih med ljudstvom razširjajo brezverstvo ; in mnogo jih je, ki verujejo le to, kar razumejo, kar je jasno njih pameti. Pri tacih le še kaj premorejo pameški dokazi, ki niso dru- zega kot sklepanja iz sploh priznanih resnic. Iz pameti dokazati se toraj pravi, razvidno storiti, da je kak nauk ali resnica zapo- padena v drugi, nad katero nihče ne dvomi, in se prva neizogibno iz nje izpeljuje. Sploh pripoznavajo in kot resnično sprejmo ljudje: kar se izvaja iz lastnije ali iz pojma kake znane in pripoznane reči, česar si je slehrn v svesti, kar obsegajo splošna načela, o čemur so v svoji vesti vsi prepričani. Vsled tega pridigar more iz pameti dokazati resnico kakega nauka: 102 Duhovno Pastirstvo. 1. Ako stvar poslušateljem lepo pojasni, razkaže nje lastnijo, nje obseg, znamenja. N. pr.: Ko bi hotel dokazati resničnost reka: »Iz vseh stanov pelje pot v nebesa«, naj bi najprej pojasnil reč ter pokazal, v čem je pot do nebes, kaj je sploh potreba k zveličanju. Potem naj bi naštel stanove, in naj bi pri vsacem kazal, da mu je mogoče hoditi omenjeno pot. 2. če pokaže, kako se v tej ali uni resnici zlagajo vsa ljud¬ stva, n. pr. o neumrjočnosti človeške duše itd. 3. če opozarja na notranji glas, na glas vesti. 4. Ako pokaže, kako se dotična resnica ali nauk vjema z našimi notranjimi prirojenimi čustvi in tirjatvami človeške pameti, n. pr. slehrnemu pustiti, kar je njegovega, dobrotniku hvaležnemu biti itd. Cerkveni govornik sme zraven razodenjskih in drugih do¬ kazov rabiti v javnem poduku tudi pameške; časih je celo p o - trebno, da jih rabi, in sicer pred vernimi kristijani, pa tudi pred krivoverci in neverci. Nevernim more iz pameti pokazati možnost, potrebo in resničnost razodenja božjega. Zmotene in krivoverne s pameškimi dokazi in po umskem sklepanji vodi do tega, da morajo pripoznafi, kar taje, ali pa še tisto zavreči, kar pripoznajo in verujejo. Verne poslušalce pa s pameškimi dokazi govornik pripelje do jasnejšega spoznanja sv. vere in do trdnejšega prepričanja. Kdaj je sadu pričakovati od pamcškega dokaza in kdaj ne, razsodi lastnija predmeta in kakšnost poslušal¬ cev. Večinoma pameški dokazi dobro služijo govornikom po me¬ stih, in sploh pri o m i k a n c i h. A ne bilo bi prav, ko bi pridigar rabil le samo pameške dokaze, kajti krščanstvo ni sad človeškega umovanja, ampak je dana, razodeta, pozitivna vera. Deloma pameškim, deloma skušenjskim dokazom prištevamo p r i s 1 o v i c e ali pregovore, pa druge enake ljudske izreke, kakor n. pr.: Ni rože brez trnja, — brez glave storjeno, gotovo skaženo itd. Prislovice so zlasti priprostim poslušalcem važna dokazila, ker večjidel obsegajo resnice, potrjene po dolgi skušnji. V njih tiči skoraj vsa ljudska filozofija. Zato imajo veliko veljavo pri narodu, in so mu mnogokrat v življenji vodilo. Jasne in kratke kakor so, ljudstvu lahko ostanejo v spominu. Posluževal se je pregovorov tudi Jezus. Tako beremo (Luk. 4, 23—24): »Kaj pa da mi bote rekli ta pregovor: Zdravnik, ozdravi sam sebe!«. . . in: »Resnično vam povem, da noben prerok ni prijeten v svojem kraji.« Vendar § 41. Dokazi iz zgodovine in skušnje. 103 naj je pridigar izbirčen pri prislovicah. Le resnične, spodobne, dostojne naj rabi, a varuje naj se napačnih, neresničnih prego¬ vorov, pa tacih, ki se dajo obračati na dobro in tudi na slabo, n. pr.: »Mladost, norost« ; »enkrat, nobenkrat«. Pač koristno bi bilo, da skuša govornik nekatere krajše in posebno važne reke sv. pisma vdomačili med ljudstvom po po¬ gostni rabi, in jih tako med narod vpeljati kot nekake prislovice. N. pr.: »Blagor njim, kateri so čistega srca, Boga bodo gledali«; »Bogu je treba bolj pokornemu biti, kot ljudem«; »svet preide in njegovo poželenje; kdor pa stori voljo božjo, ostane vekomaj.« § 41. Dokazi iz zgodovine in skušnje. III. Kedar govornik vtrjuje pridižno resnico z istinitimi do¬ godki preteklosti, pravimo, da rabi zgodovinske dokaze. Razni dogodki, bodisi cerkvene, bodisi svetne zgodovine, imajo res dokazovalno moč v sebi, kajti Bog je središče vse zgodovine, in kar se zgodi, ni slep slučaj, ampak je dejanjska priča božje pra¬ vičnosti, previdnosti itd. V zgodovinski dokaz naj služi le kak važen prigodek, n. pr. osoda celih ljudstev, narodov, dežel ali posebno imenitnih oseb. — Pridigar more verske in tudi dejanjske resnice dokazovati z zgodovinskimi dogodki. Da nam je Jezus res postal luč sveta, in da je milost božja človeku po¬ trebna, to lepo kaže zgodovina poganstva. Da je cerkev Jezusova res zidana na nepremakljivo skalo, in da je vedno sv. Duh pri njej, temu pričevanje daje vsa cerkvena zgodovina. Lepo se tudi iz zgodovine dajo skazati nasledki nekaterih pregreh itd. IV. Zelo podobni zgodovinskim dokazom ter njim sorodni so s k u š e n j s k i. Zgodovinski dokaz se naslanja na kak imeniten, važen dogodek iz preteklosti, katerega nismo doživeli mi; sku- šenjski dokaz pa se opira na naše lastne dogodke, ali pa na pri- godke naših vrstnikov. In kolike važnosti pa cene so taki lastni ali ptuji dogodki iz življenja, zlasti v ljudskem poduku! Kar je človek sam videl, sam slišal, sam občutil, sam doživel, to mu je jasen, močen dokaz. Zarad njih važnosti se je tudi Jezus obilno posluževal skušenjskili dokazov. Tomažu se je dal dotakniti, da se je apostelj po lastni skušnji prepričal Gospodovega vstajenja. Jedel je vpričo učencev v dokaz, da je resnično on, in ne duh. 104 Duhovno Pastirstvo. Po izganjanji hudičev je kazal svojo oblast nad hudobnimi du¬ hovi itd. Posebno koristijo skušenjski dokazi pridigarju: 1. Kedar govori o spolnovanji kake take zapovedi ali dolž¬ nosti, o kateri poslušalci menijo, da jim je pretežko ali celo ne¬ mogoče, jo spolnovati. Ako jim tu pokaže, kako je ta ali uni, živeč v enakem stanu, v enacih razmerah življenja, to dolžnost in zapoved vendar le natanko spolnoval, je to pač zelo prepričalno. 2. Ako govori o resnici, ozir katere so poslušatelji krivih misli, ali jo sploh malo cenijo. N. pr.: Opravljanje je greh, žali ljubezen do bližnjega. Mnogi namreč imajo opravljanje za kaj ma¬ lenkostno reč. Naj poslušalcem dokaže iz skušnje, kako je njih bolelo, kedar je opravljanje zadelo nje. Kedar govornik rabi skušenj ske dokaze, naj pazi: a) Da je dogodek, katerega navaja, resničen, gotov; da ni kaj v njem, kar bi žalilo verski ali nravni čut poslušalcev; da nima kaj spodtikljivega. b) Skušnje naj so kolikor moč znane, vzete iz življenja poslu¬ šalcev. Kaj tacega pa se ne sme povedati, kar bi razkrilo in razodelo kakove skrivnosti, ali kar bi komu poškodovalo dobro ime. c) Kedar pridigar porabi v dokaz kako reč iz lastnega življenja, iz svoje duhovske delavnosti, naj gleda, da to stori z naj¬ večjo ponižnostjo in previdnostjo, da ne oškoduje lastne ve¬ ljave, in tudi ne veljave koga druzega. Velike previdnosti je zlasti treba, kedar govornik na leči rabi skušnjo iz spoved¬ nice. O tacih dogodkih naj govori le bolj splošno, in naj nikoli ne pove, da je to spovednikova skušnja. Sploh je bolje, ako o lastnih prigodkih tako pripoveduje, kakor da bi bila to ptuja skušnja, posnemajoč sv. aposteljna Pavla, ki piše: »Vem za človeka v Kristusu, kateri je bil pred štirinajst leti (ali v telesu ali zunaj telesa, ne vem, Bog ve) zamaknjen v tretje nebo itd. (II. Kor. 12, 2 . .).« Ker imajo dogodki iz lastnega ali ptujega življenja toliko do- kazovalno moč, zlasti če zadevajo domači kraj in domače ljudi, naj duhovni pastir v posebno kroniko pridno zapisuje imenit- nejše dogodke domače fare in domačih faranov, da jih o priliki more rabiti ali on sam, ali njegovi nasledniki. § 42. Dokazi iz veljave. 105 § 42. Dokazi iz veljave. V. Ako se pridigar pri dokazovanji sklicuje na izreke in spri- čevanja učenih in pobožnih mož, imenujemo take dokaze veljav¬ no s t n e, ki so pa zgolj človeške vrednosti. Takim dokazom pri¬ števamo : 1. Razglase in ukaze provincijalnih in škofijskih zborov. 2. Spričevanja in izreke svetih očetov in cerkvenih učenikov, ako jih ne navajamo kot priče ustnega izročila, ampak le po njih človeški veljavi, ki je velika zarad njih globoke učenosti in sve¬ tosti življenja. Kolikor več sv. učiteljev cerkvenih se vjema v eni in isti reči, toliko veljavnejše je njih pričevanje. Zlasti dobro je in uspešno sklicevati se na izreke sv. očetov in cerkvenih učenikov a) kedar govornik obravnava verske resnice; v dokaz, da je to že od nekdaj bilo versko prepričanje, b) Pri naukih, ki se zde neka¬ terim poslušalcem novi, ali pa so jim sploh neprijetni, c) Ce je pridigarju govoriti o velikih pregrehah in hudobijah, da po krepkih dotičnih izrekih sv. očetov njegovo svarilo dobi večjo moč. d) Pri razlaganji svetopisemskih rekov. V dokaz sv. uka govornik ne jemlji preveč izrekov sv. uče¬ nikov, tudi ne predolgih ali pretemnih; le jasni, kratki, krepki izreki naj mu služijo pri dokazovanji, kakoršni so n. pr. naslednji stavki sv. Avguština: Qui te creavit sine te, non te salvabit sine te. Aut poenitendum aut urendum. Non dimittitur peccatum, nisi restituatur ablatum. 3. Veljavnostni dokaz smejo biti tudi izreki raznih svetnikov in učenih mož, n. pr. Tomaža Kemp., sv. Frančiška Sak, sv. Lig- vorija, Belarmina i. dr. 4. Smejo se rabiti tudi izreki imenitnih lajikov, posvetnih učenjakov. Celo važne izjave judov in paganskih modrijanov utegne pridigar rabiti v potrjenje krščanske resnice, a le redko kdaj in zelo previdno. Tudi ni treba, da bi priprostim poslušateljem pravil imena tacih učenjakov in modrijanov, n. pr. Platona, Cicerona, ker jih itak ne vedo ceniti. Dosti je, da reče: neki moder mož, neki učenjak, ali: celo neki brezverec, neki pagan pravi. . . 106 Duhovno Pastirstvo. § 43. Na kaj je gledati pri odbiri dokaznih razlogov. Našteli smo raznotere dokaze, katerih naj se govornik poslu¬ žuje pri dokazovanji verskih naukov. A ti dokazi niso enake vred¬ nosti, ampak razne veljave, razne cene, to je, razločujejo se med seboj po večji ali manjši d o k a z n o s t i. 1. Glede na resnico ali stavek, ki se ima dokazati, gre prvo mesto dokaznim razlogom v ožjem smislu, katere imenujemo argumenta demonstrantia, ki resničnost stavka dokažejo za vse slučaje, v obče; razlogi, ki so sami na sebi in vselej istiniti (v-ot’ dAij&etosv). Ti imajo absolutno, za vse ljudi veljavno dokaznost. Taki so: a) dokazni razlogi vzeti iz božjega razodenja; pa tudi neka¬ teri skušenjski, n. pr. kedar se sklepa od resničnosti, dejanja na možnost, n. pr.: Jezus je veliko čudežev storil, toraj so čudeži mo¬ goči. b) Taki pameški dokazi, kateri po svoji jasnosti človeka tako rekoč kar morajo do spoznanja resničnosti, n. pr.: Bog nam za- more vselej pomagati, ker je vsegamogočen. — Nekako druge vrste, ter manjše dokaznosti so pa potrdilni razlogi, argumenta confirrnantia, ker nimajo splošne dokazovalne moči. Taki so: raz¬ logi iz človeške veljave, in tisti pameški in skušenjski, kateri do¬ kažejo le verjetnost kakega nauka, kakor so večinoma dokazi po navodu ali indukciji in po analogiji. 2. Glede na poslušatelje razsojamo vrednost in moč dokaznih razlogov, to je, dokaznost se ravna po stopinji njih omike, pojmovitosti in prejšnjega prepričanja. Največjo veljavo imajo namreč pri poslušalcih vselej tisti razlogi, kateri so najpripravnejši, prepričati jih. Najpripravnejši pa, poslušalce voditi do prepričanja, so tisti razlogi in dokazi, ki so njim najbolj umljivi, njih poj¬ movitosti in prejšnjemu prepričanju najprimernejši. Iz tega razvi- dimo, da mora govornik vselej odbrati dokaze po človeku, argu¬ menta ad hominem. Pridigar naj ima vedno pred očmi prav svoje poslušalce, ter naj odbira vselej le take razloge, kateri so ravno njim najjasnejši, katere ravno oni pripoznajo. Glede na resnico samo utegnejo drugi dokazni razlogi imeti veliko večjo vrednost in moč, a pred njegovimi poslušalci veljajo morda le malo. Nasproti pa govornik časih pri svojih poslušateljih veliko doseže z razlogi, ki so sami na sebi le manjše dokaznosti. Preden toraj govornik izbere dokazov za pridižno resnico, naj pomisli, kateri razlogi bi § 44. Oblika dokazovanja. 107 bili najmočnejši, najjasnejši njegovim poslušalcem. Take naj od¬ bere in rabi. Proste slušatelje najložje prepričajo dokazi iz raz- odenja in iz skušnje; bolj učeni so občutljivejši za pameške. In če bi govornik pred poslušalci, ki niso trdni v veri, in morda ne pri- poznavajo nezmotljivosti sv. pisma, hotel dokazovati z razodenjskimi dokazi, moral bi jih prej prepričati veljave sv. pisma, sicer bi nje¬ govo dokazovanje ne imelo podlage, ostalo bi brez sadu. Navadno ima govornik različno in mešano poslušalstvo pred seboj, rabi naj toraj različne razloge in dokaze, zdaj take, zdaj drugačne. In kedar eno in isto stvar dokazuje z razlogi različne moči, prične naj s kakim krepkim, prepričalnim dokazom, vmes naj pridejo razlogi manjše dokaznosti, in sklene naj z najboljšim, najmočnejšim do¬ kazom, da krepek vtisk ostane poslušalcem. Naj pa že pridigar rabi dokaze kakoršne koli, na to mu je paziti, da so vselej primerni dokazovani resnici, pa poslušalcem jasni in sploh resnični. a) Primerni, to je, iz pravih virov, dokazovanim resnicam pristojnih, naj so vzeti dokazi. Ne sme toraj govornik sku¬ šati iz pameti ali zgodovine dokazovati reči, ki se le iz raz- odenja da skazati, ali pa nasprotno. b) Jasni naj so, to je, poslušalci morajo spoznati notranjo zvezo med dokazom in resnico, katera se dokazuje; dokaznost raz¬ logov jim mora biti očitna. Treba je zato govorniku tem¬ nejše reke sv. pisma ali sv. očetov pojasnovati, in razlagati manj razumljive besede, podobe, ako jih rabi v dokazu. c) Resnični so dokazi, če našteti razlogi po svojem pravem pomenu res tisto dokazujejo, kar govornik hoče spričati. Zato se je varovati govorniku vseh pomot pri sklepanji, sofizmov, vsacega presukavanja in prenarejanja navedenih rekov. Tudi dogodbe, zgledi, služeči mu v dokazovanje, morajo bili res¬ nični. Govornik imej sam za-se prepričanje o istinitosti do- kazovalnih razlogov, ker sploh le tisti more druge do živega prepričati kake resnice, kedor je sam trdno prepričan. § 44 . Oblika dokazovanja. Dokazovati je treba po zakonih logike, toraj dokaze vravna- vati po indukciji, navodu, ali pa po silogizmu. 108 Duhovno Pastirstvo. 1. Indukcija (navod) skaže, da je tisto, kar se trdi o sploš¬ nem pojmu ali splošnem stavku, resnično in veljavno, zato ker je resnično in veljavno pri posebnih ali posameznih pojmih ali slu¬ čajih, katere splošni v sebi ima N. pr.: Resničnost splošnega stavka: »Vsem je molitev potrebna«, bi po navodu spričal go¬ vornik s tem, da pokaže, kako je molitev potrebna onim, katere obsega splošni stavek, namreč: pravičnim, spokornikom in greš¬ nikom. Po indukciji dokazuje govornik tedaj, če v potrjenje kake izrečene resnice ali splošnega stavka našteva po več n e dvom¬ ljivih slučajev ali zgledov enake vrste. 1 ) Več ko našteje tacih nedvoumnih slučajev enake vrste, to je, kolikor popolnejša je in¬ dukcija, toliko močnejša je in toliko večje dokaznosti. Do popolne gotovosti bi nas navod pripeljal tedaj, ako bi prav vse slučaje na¬ štel, katere obsega splošni rek ali pojem; n. pr.: Vsi sv. zakra¬ menti vstrezajo imenitnim potrebam človeškega življenja. Sv. krst prerodi s podedovanim grehom omadežanega za večno življenje itd. (noter do zakona). — Indukciji sorodna je analogija, nalika, ki se loči v tem od navoda, da v dokaz izrečene resnice ali splošnega izreka ne našteva nedvoumnih slučajev enake vrste, ampak le po¬ dob n e. 2 ) 2. Najnavadnejše dokazovanje je sklep po razumu ali silo¬ gizem, ki ima tri reke, namreč rek gornjak (praemissa major), dol- njak (praemissa minor), pa zaključek (conclusio). N.pr.: »Kriva priča ne *) N. pr.: Jube, domine, benedicere«. Škof mu podeli blagoslov z besedami: »Dominus sit in corde tuo . . .« in mu položi čez rame štolo, katero je govornik pred škofa seboj prinesel čez roko obešeno. Ge je govornik kanonik, ne po¬ klekne, ampak roko škofu poljubi, globoko se mu vklonivši (Čerem. Episc. t. 1. c. 22). 172 Duhovno Pastirstvo. in razločno navadne molitve. Potem vstane, vzame evangelijsko knjigo, in v obeh rokah jo držeč prebere glasno in počasno dotični list in evangelij; pred branjem se prekriža pridigar in vsi navzoči, in po prebranem evangeliji knjigo poljubivši pristavi: »To so besedo sv. evangelija . . .« ter naj mirno začne. 1 ) Govora naj nikar ne dopoveduje brezmiselno, kakor kak učenec svojo lekcijo; pazi naj, da mu misli ne odhajajo od predmeta in da se ne zamisli med govorom v kako drugo reč, kajti sicer bi obtičal in bi ne vedel, kje in kaj! Pridigarja govorečega utegne marsikaj motiti. Ljudje pre¬ pozno dohajajo, govore, spe; slabo postane komu, cerkovnik dela ropot, tudi govorniku samemu se utegne kaj primeriti (n. pr. da bi mu jela kri teči skoz nos itd.); utegne nastati treskanje, gro- menje, ali kak drug šum zunaj cerkve. Ako se zgodi kaj tacega ali enacega, je prvo to, da ostane govornik miren, hladne krvi. Naj postoji za nekaj trenutkov, ali naj pogleda mirno in molče na kraj, od koder v cerkvi dohaja šum, nered; in zraven naj pazi, da mu ostanejo misli pri govoru. Pri vsem tem se utegne zgoditi tudi najboljšemu ali najprid- nejšemu pridigarju, da ga zapusti spomin in da zastane v govor¬ jenji. Naj se nikar ne prestraši. Dokler ne zgubi zavednosti, se mu ne more zgoditi hudega. Začne naj ponavljati ono, kar je že povedal, samo da kaj drugače, z drugimi besedami, in vmes naj misli na svojo pridigo, kaj mu je sedaj na vrsti. Ko bi mu le še ne prišlo na misel, naj prestopi na slednji oddelek ali del; če je blizo konca, naj seže v sklep. Ako mu vmes pride na misel prejšnje, naj izpuščeno na pripravnem kraju lepo vplete. Ko bi ga pa spomin zapustil kar celoma, naj srčno seže po spisani pri¬ digi ter poišče stavka, kjer je obtičal, in potem naj nadaljuje. Ce bi mu pridižni rek zginil iz spomina, je dobro imeti pri¬ pravljenih za take slučaje par stavkov, ki se prilegajo vsaki resnici. 2 ) — Ako bi govora ne vedel začeti, bi najbolj kazalo, da po svoje h Kdor govori z biretom na glavi, ga odloži stopivši na lečo ter se zopet pokrije, ko začne s pridigo. Kedar izgovarja ime »Jezus«, »presv. režnje Telo«, se odkrije ter nekoliko prikloni z glavo. Ako je izpostavljen presv. zakrament, čeravno zagrnjen z antipendijem, mora pridigar govoriti odkrit; enako če govori spred altarja. 2 ) Taki so n. pr.: »Blagor jim, ki besedo božjo poslušajo in jo ohranijo« (Luk. 11, 28). »Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« (Mat. 16, 26). »To pa je večno življenje, da spoznajo tebe, samega pravega Boga, in Jezusa Kristusa, katerega si poslal« (Jan. 17, S). § 72. Razdelitev. 173 ponavlja resnico ali priliko evangelijsko ter skuša, da tako pride do velikega stavka in do razdelitve. Pisano pridigo imeti pred seboj na leči, ni nikomur sveto¬ vati, kajti to dela govornika še bolj boječega; pač pa je dobro, sestavek imeti pri sebi za slučaj največje sile. 7. Po pridigi naj pazi govornik glede zdravja, da se ne pre¬ hladi, ako se je razgrel na leči. Dobro de zlasti po daljšem go¬ voru nekoliko počitka. Sicer pa naj se zahvali Bogu, ako se mu je posrečil govor; a poniža naj se ter spozna svojo nevrednost, če mu ni šlo po sreči. Zapomni naj si napake, pomote storjene v govoru, da se jih ve varovati v prihodnje. Ljudem nasproti naj ne govori duhovnik o svoji pridigi, češ, da bi dobil kako pohvalno besedo. Tudi naj ni otožen, ako brž ne vidi sadu svojega truda, kajti ne po uspehu, ampak »vsak bo lastno plačilo prejel po svo¬ jem d e 1 u« (I. Kor. 3, 8). II. Poglavje. Posebna homiletika. Posamezne vrste cerkvenih govorov. § 72 . R a z d e 1 i t e v. Do sedaj smo govorili o verskih govorih v obče, ter poda¬ jali načela za njih napravo. Pridigar pa govori mnogokrat; on raz¬ lično dopoveduje, in ob raznih časih pa ob raznih priložnostih. Glede na to raznoterost vsebine, časa in prilike razločujemo tudi razne duhovne govore, katerih vsaka vrsta ima svojo lastnijo. Po¬ sebna ali specijelna homiletika pove, kako načela splošne homile- tike vporabljati pri različnih vrstah cerkvenih govorov, po katerih pravilih jih izdelovati. Vse govore razdelimo v tri vrste; so namreč cerkveni govori a) različni po vsebini; b) razni po obliki; cj različni glede časa ali prilike govorjenja. 174 Duhovno Pastirstvo. I. C I,E TV. Cerkveni govori različni po vsebini § 73 . Dogmatični govori. Dogmatične pridige imenujemo tiste, ki obravnavajo kako versko resnico ali pa dogodbo iz razodenja božjega. Namen tacih govorov je, podati poslušateljom temeljit verski poduk; jih voditi do tega, da radostno sprejmo razodete resnice, ter se jih oklenejo tako trdno, da jim brezverski viharji ne morejo škodovati, in da začno sveto vero kazati tudi v življenji. — Iz namena spoznamo važnost dogmatičnih govorov, ker »brez vere ni mogoče Bogu do- pasti«. (Hebr. 11, 6.) Zlasti današnje čase so jako potrebni. Na vseh straneh napadajo verske resnice, a prav dogmatične pridige naj bi ljudstvo vtrdile v verskem prepričanji. Kjer bi duhovniki opuščali take govore, ondi bi ljudstvo polagoma izgubilo vso ka¬ toliško zavest, zapadlo bi mlačnosti, neverju, in zginilo bi krščansko življenje. Saj je znano: morala brez dogmatike ne more obstati, je kakor telo brez duše. Pridigar more obdelovati verske resnice v svojih govorih na dvojni način: ali jih pojasnuje, razlaga, kaže resničnost ver¬ skih naukov; ali pa katoliške dogme brani zoper ugovore in krive nauke. I. Kedar govornik v dogmatičnih pridigah verske resnice le razlaga, pojasnuje, dokazuje, to stori ali tako, da razlagovaje de¬ luje le na razum ter spoznavnost pridobiva, ali pa ob enem obdeluje in pridobiva tudi srce pa voljo. 1. Kedar pridigar v dogmatičnem govoru dela le na razum, kar imenujemo teoretičen način obdelovanja, takrat mu je glavni namen ta: razodeto resnico pojasniti in dokazati. Glede pojasnila in razlaganja je pomniti, da se mora zgoditi natanko tako, kakor sv. cerkev razlaga dotično resnico. Zlasti je gledati, da so besede razlaganja določne, prave, jasne. Pri dokazovanji ali vtemeljevanji sv. resnic pa je pridigarju prav posebno previd¬ nemu biti, da v svojih poslušateljih ne omaja prepričanja in verskih dvomov ne vzbudi, mesto jih v veri potrditi. Utegnilo bi se to § 73. Dogmatični govori. 175 zgoditi, ko bi najnavadnejše verske resnice hotel pred vernimi po¬ slušalci naravnost dokazovati, n. pr.: da je en Bog, da je človeška duša neumrjoča, da je Jezus Kristus v presvetem zakramentu res¬ nično pričujoč. Pobožne duše, ki še nikdar niso dvomile nad takimi resnicami in katerim se morda celo nemogoče zdi, da bi kdo mogel dvomiti nad takimi rečmi, onim bi se pri naravnostnem dokazovanji tacih resnic vzbudili celo dvomi, pomišljaji, kakoršnih prej niso imeli. Naj toraj govornik ne kaže nikoli, kakor da bi dvomil nad pravovernostjo svojih poslušateljev; tudi ne izreci, da jim hoče dokazati resničnost tega ali onega znanega nauka sv. cerkve, ampak to naj se zgodi le obstransko, indirektno. Mesto da bi n pr. rekel: hočem vam dokazati, da je res pekel, utegne reči: Strašno je, pasti v roke živega Boga; on kaznuje z večnimi kaznimi! Sedaj lahko pove vse potrebno, in poslušalcem se ne bo zdelo, da jim hoče dokazovati eksistenco pekla. Tako ravnaje pridigar doseže svoj namen z dogmatično pridigo, ne da bi vzbudil verskih dvomov. 2. Dogmatična pridiga ne sme biti podobna suhoparni šolski učbi, obsegajoč le vrsto golih dokazov. Ni dosti samo dokazati resnico nauka, treba je tudi pokazati imenitnost, važnost dotične resnice, in kako deluje na naše življenje. Tako obravnavanje verskih resnic imenujemo praktično. Pri takem obdelovanji dogem vzame govornik, da so poslušatelji vsi že trdno prepričani, pridižne resnice, toraj opusti dokazovanje; le to kaže, kolike važ¬ nosti je v našem življenji ta ali ona resnica. On pokazuje n. pr., kako ta ali druga razodeta resnica razsvetljuje oslabljeni človeški razum, kako mu kaže pravo pot skoz nevarno življenje, kako je velika pomoč v skušnjavah, tolažba žalostnim; kako obvaruje obup¬ nosti, vodi k pravi sreči posamezne in cele družine, dežele itd. Tako obdelovanje kaže razodeto resnico vernikom kot nepre¬ cenljivo dobroto, katero je treba hvaležno sprejeti in se je čvrsto okleniti. Ker pa pridigarju ni namen samo razsvetljevanje spoznavnosti, ampak tudi pridobivanje srca in volje, zato naj pri dogmatičnih govorih navadno združuje teoretično in praktično obdelovanje verskih resnic, če tudi mu je eno ali drugo glavni namen. Naj toraj sveti nauk najprej lepo pojasnuje, dokazuje, če potrebno, ugovore ovrača, potem pa kaže praktično važnost razodete resnice; tako bode razsvetlil razum, pa pridobil tudi srce in voljo, ter celega človeka. 176 Duhovno Pastirstvo. II. Utegne se zgoditi, da bi bil govornik primoran, katoliške dogme, ali tudi sveto cerkev, morda celo krščanstvo sploh braniti zoper sovražnike. To more storiti ali apologetično, ali pa polemično. 1. Apologetična pot je sicer bolj prikrita bramba verskih resnic, a gotovo najboljša in najbolj varna pot, in je v tem, da pridigar katoliško resnico lepo pojasnuje, temeljito dokazuje, in z vnemo opisuje nje lepoto in važnost za življenje. Zmot in krivih naukov nasprotnih katoliški veri tu večidel še ne imenuje ne, ampak tako jasno kaže in dokaže sv. resnico, da nasprotne zmote in ugovori razpadejo sami ob sebi. Ce se pa vender-le zdi potrebno govorniku, v misel vzeti nasprotne nauke, jih imenuje le ko po- mišljaje, ugovore, ne da bi rekel: tako in tako uče krivoverci ali neverci. A tudi pomišljajev, ugovorov naj ne poklada naravnost na jezik svojim poslušateljem, le reče naj »utegnil bi si kdo misliti . . . , ta ali oni mogel bi reči v svoji zmoti itd.« Potem pa naj tako zmoto, tak ugovor prav čvrsto in prepričevalno zavrne, ovrže, a le s krotkimi besedami, polnimi usmiljenja. To je naj¬ boljša pot razum in srce nasprotnikovo pridobiti za resnico. 2. Polemična pot, to je, očitno in naravnostno pobijanje krivih naukov, je nevarna pot ter malokdaj svetovati. Pridigar tu nauke in zmote krivovercev javno in naravnost imenuje in jih pobija. A to navadno ne prepriča in ne pridobi zmotencev, temveč jih še razdraži in razkači, ker se jim zdi, da pridigar ne napada krive vere, ampak njih osebo. Pri vsem tem pa utegne naravnostno pobijanje nasprotnih naukov kdaj duhovnemu pastirju postati ža¬ lostna dolžnost. Res je poslanec miru, a on je in mora biti svoji čedi tudi čuvaj, pastir, dober pastir, ki ovčice varuje zgrabljivega volka. Ko bi se v duhovniji prikazovale pogubljive zmote, ako bi krivi preroki z besedo ali s spisi, knjigami razširjali med ver¬ nimi ovčicami krivoverske ali neverske nauke, takrat bi ne smel nič več molčati pridigar, dolžnost bi ga klicala v boj, moral bi laž in brezbožnost naravnost zgrabiti, ter jo ukončati z močjo božje resnice. Kakšna naj je ta obramba? Prvo je, da pridigar imenuj zmoto brez pretiran j a in presukanja. Pokazati je treba, da je res v nasprotji s katoliško resnico, da se ne vjema z božjim razodenjem, ter naj prav živo pojasni in popiše žalostne in škod¬ ljive nasledke tacega nauka ali zmote za versko in nravno živ¬ ljenje. Pravimo, brez pretiranja, kajti kdor hoče komu kazati, da je v zmoti, mora spaziti, od katere strani si on misli ter ogleduje § 74. Moralni govori. 177 stvar. Navadno je dvom po neki strani opravičen; in kolikor bi opravičenega bilo pri ugovoru, naj se mu prizna. Tega se ne bo sramoval, ako se mu pokaže, da si stvari ni ogledal dosti natančno in od vseh strani, med tem ko pa noče priznati, da je v zmoti. Tudi tukaj je glavna reč, resnico čvrsto utrdili, dokazati. Pri takem zavračanji naj je govor pridigarjev jasen, trden, odločen; nikoli naj ne kaže zadrege ali neodločnosti. Pripravljanje na tak govor mora biti na moč temeljito. § 74 . Moralni govori. Glavni predmet takim pridigam je krščanska morala, in njih namen: voljo pridobivati za moralnost in čednost. Treba je pa nravstvene nauke učiti na krščanski podlagi. Prav je sicer kazati poslušateljem, da to ali uno zahteva tudi človeška pamet, a kot vzrok in podlago dolžnosti in nravstvenega zakona morajo verniki vselej spoznati voljo božjo, sv. razodenje. Najimenit¬ nejši motiv moralnosti naj je vselej ljubezen do Boga. Pridigar pa more krščansko moralo obravnavati teoretično, praktično in asketično. Pri teoretičnem obdelovanji si go¬ vornik vzame v predmet kako krščansko nravstveno načelo, n. pr. »dobra dela so k zveličanju potrebna« ter to pojasnuje in kaže, kako je načelo v notranji zvezi z dogmo, nauk jedrno vtemelji z dokazi iz sv. pisma, iz tradicije, skušnje, pameti; — pa tudi omenja in zavrača napačna načela življenja, kakoršna razširja svet. Prak¬ tični način obravnavati nravstvene nauke pa je v tem, da si pri¬ digar izvoli kako posamezno dejanjsko dolžnost, in potem kaže, kaj je kristijanu storiti, spolnovati, in kaj opuščati. A ne sme le v obče praviti, to in to nam je dolžnost, ampak mora lepo raz¬ drobiti postavo; in kakor ima pridigar pred seboj poslušatelje raznih stanov, razne starosti in omike, tako naj tudi našteva razne slučaje in primerljeje iz življenja ter naj pokaže, kako je treba v vsacem posameznem storiti krščansko dolžnost. Gotovo je za živ¬ ljenje najboljše, ako združuje teoretično in praktično obravnavanje nravstvenih naukov. Koristno je, če pridigar moralne predmete obdeluje tudi asketično, "to je, da dokazuje notranje bistvo te ali une zapovedi ali dolžnosti, da pove zadržke spolnovanja in nevarnosti, ki prete čednosti; da naznani nagibe, pomočke, kako si pridobiti posamezne čednosti, ali odvaditi se tega ali unega 12 Buh. Pastirstvo. 178 Duhovno Pastirstvo. greha itcl. Sploh ne sme govornik v nobenem moralnem govoru celoma prezreti askctične strani. Kaj bi sicer pomagalo, na boj klicati zoper greh, nagovarjati h krščanskemu junaštvu, če verniku za tak boj ne poda orožja; ali če poslušalec ne spozna, da mu je možno, varovati se hudobije, pridobiti si čednost. Pridigar naj toraj v tacih govorih, zlasti v sklepu, vselej kaže z besedami sveto¬ pisemskimi, v zgledih..., da mu je z božjo milostjo mogoče storiti priporočano, in imenuje naj mu p o m o č k e v to. Ko pa popisuje čednost ali greh, hudobijo, naj nikar ne pretirava; tudi tukaj naj ga vodi resnica. Slog v moralnih pridigah naj je jasen, živ, prisrčen. Ze uvod bodi mikaven, in razpravo naj oživljajo ter pojasnujejo zgodovinski zgledi, prilike itd., da ljudje poslušajo raje in bolj pazljivo, ker sicer nihče ne posluša rad, ko se mu dolgo govori o dolžnosti. Posebno pazen naj je govornik, kedar pojasnuje stanovske dolž¬ nosti, ali ko govori o nekaterih pregrehah, n. pr. o pohujšanji, nečistosti. . . Srbno naj si odbira tacih besedi, da ga bodo sicer razumeli oni, katerim nauk velja, drugim pa da ne vzbuja slabih misli ali napačne radovednosti. Moralnim govorom prištevamo tudi tako imenovane karivne ali kaznovalne pridige, in pa tolažilne. 1. Karivne, svarilne ali kaznovalne pridige imajo v predmet kaj silne graje in kazni vrednega, ki se je zgodilo v duhovniji; njih glavni namen je ganiti grešnike in jih spreobrniti. Ako du¬ hovni pastir zapazi med čedo velike pregrehe, razuzdanosti, javno pohujševanje, tedaj ima pravico in mu je celo dolžnost, da po¬ vzdigne glas in skuša zatreti hudobijo. Slab pastir bi bil, ki bi molčal ob takih dogodkih, ker bi se bal zamere. Sv. Janez krstnik, Jezus, aposteljni so tukaj zgled vestnemu pridigarju, in tudi sv. Pavel mu veli: »Oznanuj besedo, ne jenjaj, bodi si priložno ali nepri- ložno; prepričuj, prosi, svari z vsem potrpljenjem in ukom.« (II. Tim. 4, 2.) To javno karanje pa ne sme biti surovo groženje. Ne da bi pridigar vpil, se togotil, pogubljal, voščil vsega hudega itd. Vse tako poslušalce le žali in razdraži, pa gluhe jih stori za pridigar¬ jeve besede. Govornik pa hoče s svarjenjem in karanjem zmotenca dovesti do spoznanja svoje pregrehe, omečiti ga in poboljšati. To doseže le, če pove sicer resnico resno in odkritosrčno, a ‘vendar v vsem svarjenji in karanji kaže ljubezen, krotkost in usmiljenje § 74. Moralni govori. 179 do grešnikov, kakor oče, ki tudi kaznovaje želi in hoče najbolj¬ šega svojini otrokom. Med vsako čedo so tudi dobri in pobožni krisiijanje, zato dopuščaj izjemo. Tudi ozir grešnikov, katerih naj nikoli očitno in naravnost ne imenuje, razodeva naj upanje za njih poboljšanje. Vselej mora pridigar biti popolnoma prepričan onega dogodka, pregrehe, razvade, katero hoče na leči svariti; tudi res zelo pre¬ grešno mora biti in v očitno pohujšanje, kar sme dati povod kazno¬ valni pridigi. Dalje ne sme biti to taka pregreha, kakor jo je najti povsod, ampak lastna zlasti tej duhovniji. Hudobija posameznega človeka naj ni predmet javnemu karanju; še najmanj tedaj, ako je dotični osebni zoprnik ali sovražnik pridigarjev. Ni dobro, brž po kacem zelo pregrešnem dogodku javno karati stvari. Bolje je za nekoliko odložiti svarjenje, da se govorjenje o tem malo poleže med ljudmi in se ohlade srca ter postanejo prejemljivša za lepo besedo; govornik pa tudi more stvar vmes zadostno premisliti in skrbno se pripraviti. Kaznovalno pridigo sme napraviti le do¬ mači duhovni pastir, zlasti stalni, ki čedo dobro pozna, in si je pridobil že zaupanja. Začetniki v službi in ptuji govorniki naj se ne lotijo javnega karanja. Le redko krat, samo če pastirja dolžnost glasno kliče k temu, naj si osnuje kaznovalno pridigo. Paziti je, da govorniku ne pride javno karanje v navado. Ob praz¬ nikih velikega veselja (Božič, Velika noč . . .), ali žalosti (veliki petek . . .), naj govornik opušča javno svarjenje, če je tudi opra¬ vičeno. Najboljše je, da čaka pridigar primernega evangelija ali lista, na katerega more brez umetničenja navezati predmet kazno¬ valne pridige, na katero naj se pripravi z molitvijo in modrim premišljanjem. 2. S tolažilnimi pridigami se po velikih, silnih nesrečah, ki zadenejo duhovnijo (n. pr. požar, povodenj, toča) obračamo do vernikov z besedami, polnimi ljubezni in sočutja, da tužna in po¬ trta srca umirimo s krščanskimi resnicami in tako dosežemo, da nesreča, ki jih je zadela, njim postane izvir večne sreče. V tolažbo nesrečnim utegne pridigar napraviti poseben govor nalašč v ta namen; more pa tudi tolažiti bolj obstransko, poleg drugih resnic in naukov, katere obravnava. Tudi sklep pridige utegne služiti tolažilu. Ako faro zadene velika nesreča, tedaj ljudje že pričakujejo, da jim bo duhovni pastir v misel vzel žalostni do¬ godek pa besedo tolažila jim spregovoril. Ne bilo bi prav, ko bi ne storil tega, saj je služabnik Tistega, ki je »Pater totius consola- 12 * 180 Duhovno Pastirstvo. tionis«. Porabi naj tako priložnost v boljšanje vernih, ker je znano, da pretresljivi dogodki, velike nesreče store kristijana posebno pre- jemljivega za večne resnice. Da nesrečnikom pridigar res poda tolažbe, mora spoznati in pripoznati njih trpljenje in nezgodo, jo popisati in svoje prisrčno sočutje jim razodeti — tako si pridobi srce nesrečnikov. Neusmi¬ ljeno bi bilo, ko bi se pridigar o takih prilikah znašal nad duhov- nijani, ter jih imenoval hudobneže, ki so s svojimi pregrehami si z nebes priklicali zasluženo kazen. Bog ima res vselej dobre in najboljše namere, tudi pošiljaje ali vsaj dopustivši velike ne¬ sreče; a da bi si jih bili vselej krivi ravno zadeti, tega ne smemo trditi. Le opomni naj jih, da nekoliko poprašajo svojo vest, če niso morda v kaki reči postali vredni take kazni božje. Njih misli in potrta srca naj obrača k Bogu, na previdnost božjo in njena neumljiva pota, na minljivost in goljufivost vsega posvetnega itd., tako umiri nesrečnikom srce. Tudi naj nagovarja k potrpežljivosti in vdanosti v božjo voljo in k lastni pridnosti pa delavnosti, da si z božjo pomočjo kmalu zacelijo rano, in da jim iz nesreče in zla priraste za bodočnost dušno in telesno dobro. § 75 . Zgodovinski govori in liturgični. I. Zgodovinske pridige so cerkveni govori o osebah ali dogodbah iz svete zgodbe. Jemljo toraj predmet iz svetopisemske ali cerkvene zgodovine, tudi iz sporočil razširjanja sv. vere po po¬ sameznih deželah in krajih, ali pa iz življenja svetnikov, kedar se ne oziramo toliko na njih zasebno življenje, ampak bolj na njih javno delovanje. Priložnost k takim pridigam dajo nekateri godovi, izredna praznovanja, jubileji, red katekizma itd. Namen zgodo¬ vinskim govorom je, s pomočjo svete zgodbe krščanske resnice, bodisi verske, bodisi dejanjske, jasnejše, živejše razkazati in pri¬ poročiti. Pridigar doseže ta namen ali tako, da najprej pove zgodbo, potem pa iz nje posnema naukov; ali da med posamezne dele dogodbe naukov vpleta; slednjič utegne tudi najprej razkazovati in učiti kako sv. resnico, katero vtrdi in pojasni z naslednjo zgodbo, ter v sklepu ponovi in vnovič priporoči prejšnji nauk. 1 ) — Zgo- l ) Prav rabne tvarine zgodovinskim govorom dajo n. pr. svetopisemske osebe Abraham in Izak, Jakob in Ezav, Job, egiptovski Jožef, Daniel, Tobija . ..; ali zidanje in posvečevanje Salomonovega tempeljna, razdejanje Jeruzalema, raz¬ širjanje krščanstva itd. § 75. Zgodovinski govori in liturgični. 181. (lovinski zgledi se dajo tudi dobro in koristno rabiti pri stanovskih pridigah, ter mnoge zgodovinske osebe, zlasti svetniki, staviti raz¬ nim stanovom v zgled posnemanja. II. Liturgične ali obredoslovne pridige jemljo predmet iz katoliškega bogočastja, in skušajo vernike pripeljati do tega, da bi bogoslužne obrede prav umeli, in se jih vdeleževali v svoje zveličanje. Liturgični govori so toraj zelo koristni, celo potrebni. To razvidimo iz naslednjega: 1. Sv. Avguštin imenuje liturgijo, sv. bogoslužne obrede »pri¬ digo koristnih naukov«, a ljudstvo ne ume vselej te pridige, ne najde samo nauka iz nje, treba je toraj duhovnemu pastirju po- jasnovati to živo pridigo. Saj je Bog že v starem zakonu ukazal, da naj se sv. šege pojasnujejo ljudstvu 1 ); koliko bolj je v novi zavezi potrebno, da pridigar ljudstvu kaže pomen, krasoto in ve¬ liko važnost javne božje službe. In cerkveni zbor tridentinski res kar naravnost ukazuje duhovnikom: »Doceant populum, quis sit et a quo potissimum proveniat sanctissimi lmjus Sacrificii tam pretiosus ac coelestis fructus.« iSess. XXII.) Kar tu veli glede svete maše, isto razlaganje ukazuje sv. zbor o drugi priložnosti (Sess. XXIV. c. 7) za vse bogoslužne šege. — Razlaganje in pojasnovanje svetih obredov je še posebno potrebno dandanes. Bolj in bolj za¬ nikrno obiskuje ljudstvo javno božjo službo; eni jo opuščajo, drugi so navzoči brezmiselno, ali celo nespodobnega vedenja. Vsega tega je več ali manj kriva nevednost. Ne razumejo pomena, ne poznajo krasote pa imenitnosti tega, kar se vrši pred njimi. Cesar pa človek ne spozna, tistega ceniti ne ve. Temeljiti poduk po liturgičnih dobro sestavljenih pridigah bi tu veliko pomagal. Ne opušča jih pridigar, svest si svoje dolžnosti. 2. Kaj naj uči pridigar, kaj razlaga v liturgičnih govorih? Kratko rečeno: vse bogoslužne obrede. Sme pa vendar-le razločevati. Kar je važnejšega in se večkrat opravlja pred ljud¬ stvom, to naj se tudi večkrat obdeluje v liturgičnih govorih, n. pr.: sv. maša, sv. zakramenti, nekatera blažila. Naj v litur¬ gičnih govorih tudi ne pozabi cerkvenega leta, da pojas- nuje bistvo njegovo in sestavo, ter ljudstvu kaže, da ni druzega, ko vsakoletno ponavljanje in nadaljevanje odrešilnega dela Kristu¬ sovega, od njegovega prihoda na zemljo do vnebohoda in drugega prihoda ob koncu dni. ‘) II. Mojz. 18, 20: »Pokaži ljudstvu šege in red Bogu služiti.« 182 Duhovno Pastirstvo. 3. Kdaj in kako naj se napravljajo liturgični govori? Nekaterim liturgičnim predmetom odločuje čas že cerkveno leto samo. Ob začetku adventnega časa naj razlaga pridigar pomen predbožične in božične dobe. Da napolni čas do štiridesetdanskega posta, naj govori vmes n. pr. o obredih pri delitvi sv. zakramentov. Razlaganje sv. postnega časa in velicega tedna naj dovrši že pred Veliko nočjo. Z vstajenjem Gospodovim naj začne pojasnovanje velikonočne in binkoštne dobe. Poznejši daljši čas utegne porabiti v natančneje razlaganje sv. maše, zakramentalov in drugih cer¬ kvenih obredov. Kaj pa da ne sme prezreti vmesnih cerkvenih godov in praznovanj, n. pr. prošnjega tedna, praznika presv. reš- njega Telesa itd. Tako bi bilo dovolj tvarine za cel letnik litur¬ gičnih pridig in še preveč. Naj si govornik za vsaktero pridigo nikar ne odbira pre¬ obširnega predmeta; raje po manj, pa prav jasno, umljivo in praktično. Zraven pomena posameznih sv. obredov naj povdarja tudi njih višjo moč in delavnost, pa pove naj vselej, kako se jih vdeleževati, da postanejo kristijanu res zveličavni. Po preteku več let naj bi v isti duhovniji zopet ves letnik liturgičnih govorov prišel na vrsto, obdelovan morda po kakem drugem pridigarju, kjer jih je več na enem kraji. Zraven tega naj nekatere važnejše liturgične reči sprejema vsako leto v razgovor; časih le v uvodu pridige, drugokrat v razpravi, sedaj krajše, sedaj obširnejše, kakor spozna za potrebno. Zraven tega, da so liturgične pridige zelo koristne, imajo še to prednost, da jih ljudstvo posluša kaj rado in pazljivo. 1 ) II. ČLEN. Cerkveni govori različni po obliki, § 76 . Duhovni govori retorične oblike. Po formi, dandanes navadni cerkvenim govorom, jih delimo v nagovore retorične oblike pa homiletične. Prvim pri- l ) Pripomočki utegnejo biti pridigarju; Das Leben der Kirche in litur- gischen Predigten von Sim. Knoll. Predigten iiber Gebrauche und Cerernonien der kathol. Kirche auf' die Sonn- und Festtage eines ganzen Kirchenjahres von Joh. Haberl. Slomšekov »Mnemosynon«. Ant. Pekfevo »Razlaganje do- pold. službe božje« in drugi. § 77. Duhovni govori homiletične oblike. 183 števamo pridige v ožjem in pravem pomenu, pa pareneze ali eks- horte; zadnjim pa homilije in krščanske nauke. 1. Pridiga v ožjem in pravem smislu besede, na katero smo se v splošni homiletiki ozirali v prvi vrsti, je javno razlaganje kake verske resnice, napravljeno ljudstvu v poduk in spodbudo, po znotranje lepo zvezano in po vnanje, glede oblike, dovršeno. To formo cerkvenega govora so zlasti slavni francoski pridigarji 17. stoletja pa Segneri razvili do dovršenosti. Posebno za večje cerkvene slovesnosti je najprimernejša ta oblika. Znak pridigi je a) enota v vsebini ali tvarini, kajti le ena reč, le ena res¬ nica, en rek naj se vsestransko razpravlja v pridigi, ter deluje na razum, srce in voljo; ali vsaj zlasti na eno ali drugo, b) Dokon¬ čana celota v formi ali dovršenost v vnanji obliki z me¬ todičnimi umetnimi razdelki, namreč z uvodom, velikim stavkom, razdelitvijo, razpravo in sklepom, o katerih smo obširneje govorili v splošni homiletiki. (Glej § 53—57.) 2. P a r e n e z a ali ekshorta (to acpalvscn;, exhortatio) je kratek, zaupen ogovor, v katerem duhovni pastir pri raznih prilikah ver¬ nikom na srce poklada posamezne resnice ali dolžnosti, ali tudi izreka kaka opominovanja, svarjenja itd. Pareneze so običajne n. pr. pred kako prav slovesno delitvijo sv. krsta, pred birmo, pred skupnim sv. obhajilom, pred poroko, ob procesiji itd. Ekshorta je najprostejši in najložji način javnega cerkvenega govorjenja, tudi ni vezana na kako gotovo ali določeno obliko. Glavna reč je pid parenezi, da ima lepo notranjo edinost; in ko¬ likor krajša je, toliko bolj je paziti na enoto v predmetu, in da je čvrsta, jedrna v besedi. Pridigar utegne parenezi dati navadne tri glavne dele duhovnih govorov: predgovor, v katerem naznani predmet, resnico; razpravo, v kateri pojasnuje, vtemeljuje , . in sklep, v katerem obrača na življenje, sbodbuja k spolnovanju — a navezan pri ekshorti ni na to vnanjo obliko. § 77 . Duhovni govori homiletične oblike. V širjem smislu imenujemo homilijo vsakteri duhovni govor; od tod tudi ime homiletika, nauk o duhovnem govoru. V ožjem, dandanes navadnem smislu "pa je homilija spodbudno 1 ) raz¬ laganje kakega svetopisemskega oddelka in *) Ne znanstveno razlaganje, kakor je eksegeza. 184 Duhovno Pastirstvo. nauk iz njega. Ako primerjamo homilijo s pridigo, najdemo pri homiliji nekatere prednosti, a tudi brez pomanjkljivosti ni. S o 1 n č n a stran homilije je to, a) da je ona prvotna oblika cer¬ kvenih govorov. Cerkvena zgodba nam sporočuje, da je bilo brž prve čase krščanstva v navadi, pri božji službi vernikom prebrati kak svetopisemski odlomek, katerega je potem škof spodbudno pojasnoval in razlagal. 1 ) b) Homilija je prav posebno pripravna v verski ljudski poduk. Po nji se seznanijo verniki z važnejšimi odlomki sv. pisma, spoznavajo njih pomen, kar jim dobro služi zlasti v tistih hišah, kjer ob nedeljah doma prebirajo sv. liste in evangelije. Tudi slog v homiliji je prostejši in prisrčnejši kot je v pridigi, tedaj pripravnejši za neomikance. c) V homiliji govornik podaja po več in različnejših naukov, da tako slehrni izmed slu¬ šateljev kaj dobi za svoje razmere in svoj stan; kar pa ni pri pridigi, ki obdeluje le po eno glavno resnico v logično sestavlje¬ nem daljšem govoru. Težko je zlasti manj vajenim mislecem po dalj časa obračati pozornost le na eno reč. Ako se toraj priprosti poslušatelj med pridigo zamisli kam drugam, on večjidel ne ume več naslednjega, ali vsaj zadostno ne, ker je zgubil zvezo s prej¬ šnjim. Tega ni pri homiliji. Čeravno se razmisli poslušatelj in pre¬ sliši en nauk, pa naslednji oddelek zopet more poslušati s pridom, ker se mu tam razlaga kaj novega. Vsekako je torej homilija prav koristna, poljudna, ljudstvu priljubljena, ki jo posluša jako rado; zato je za našo škofijo homilija celo ukazana za zjutranje opravilo. 2 ) Nasproti ima homilija tudi svojo senčno stran, ker a) ona podaja poslušatelju navadno preveč in prerazličnih stvari, ki jih je treba zato obdelovati bolj površno, in toraj ni pričakovati po¬ sebnega sadu; kajti v homiliji se ne utegne govornik zadostno ozirati na različne okolnosti življenja ter dajati posameznim sta" novom posebnih naukov, b) Ker se po svetopisemskih odlomkih posamezni nauki mnogokrat ponavljajo, je to ponavljanje istih misli in naukov homiliji v kvar, ker zmanjšuje zanimivost pa paz- nost slušateljev. Ker ima toraj homilija v primeri s pridigo svoje prednosti pa tudi slabosti, je pač najboljše, da govornik napravlja sedaj ') Glej homilije sv. očetov v brevijariju. a ) »Infra Missam post Gredo legatur Epistola et Evangelium isti diei assig- natum, et fiat homilia brevis seu simplex et plana Evangelii vel Epistolae explicatio cum applicatione ad fidei dogmata firmanda et dilucidanda, atque ad moreš informandos«. Ordo cultus div. 2. — Glej tudi Michaelis archiepisc. Labac. Pasloralis epistola II. § 4. § 77. Duhovni govori homiletične oblike. 185 pridigo, sedaj homilijo, ki naj je vselej temeljita, jasna, popolna in praktična. Temeljito naj je svetopisemsko razlaganje v ho¬ miliji, to je, poda naj poslušateljem pravi in resnični pomen za¬ devnih vrst. Pokaže naj, v kaki zvezi je prečrtani odlomek s prej¬ šnjim svetopisemskim oddelkom, in v kaki zvezi so posamezni reki med seboj. Da je homilija jasna, naj govornik težavnejše stvari lepo razmota in stori doumne, jezik bodi razumljiv; zglede, prilike, katere rabi, jemlji iz življenja svojih poslušateljev. Po¬ polna je homilija, ako sicer ne pove vsega od perikope, kar bi se sploh dalo povedati, vendar ne prezre in ne izpusti nobenega važnejšega stavka, nobenega imenitnejšega nauka. Praktična postane homilija, ako pridigar ve nauke svetopisemskega oddelka lepo obračati na krščansko življenje ter kazati poslušalcem, kdaj, kako in zakaj naj jih spolnujejo. Tudi Jezus ni le učil, kar nam je verovati, ampak je tudi povedal, kar nam je storiti, in v krasnih prilikah nam je zapustil lepih zgledov krščanskega mišljenja in življenja. Preglejmo še posamezne vrste homiletičnih duhovnih govorov. Ti so: 1. Prosta ali mala homilija, ki svetopisemsko perikopo razlaga prav razumljivo, poljudno, vrsto za vrsto, tekst za tekstom, brez umetne razdelitve, brez posebne notranje zveze. Zavolj pre¬ gleda pa ima mala homilija navadno te-le dele: uvod, razlaganje, vporabo ali obračanje na življenje, in sklep. — V uvodu kaže mala homilija, v kaki zvezi je nje tekst s prejšnjim svetopisem¬ skim oddelkom; ali pa, ob kateri priliki da je Zveličar to govoril, storil, kar obsega perikopa. Pridigar utegne v uvodu male homilije tudi popisati kraj, čas ali druge razmere svetopisemske dogodbe. Potem naj se naznani red, v katerem misli govornik razlagati evangelij ali list. Glavna reč pri mali homiliji je razlaganje in v p o r a b a. Načinov razlaganja v prosti homiliji je več. Go¬ vornik pojasnuje perikopo ali kar zaporedoma, vrsto za vrsto; in pri takem razlaganji svetopisemskega teksta nima homilija nobene posebne razdelitve. Časih pa pridigar ne razlaga vse spored, ampak si izbere iz perikope le najvažnejše stavke, ter jih obdeluje v po¬ sameznih oddelkih razprave; ali vzame iz evangelija tudi le ne¬ katere osebe, in na njih vedenje in ravnanje navezuje naukov. To stori govornik zlasti tedaj, kedar po več vrst obsega iste nauke, kakor je mnogokrat pri svetopisemskih prilikah. Razlaganje mora podati vselej pravi biblični pomen; najprej besedni, potem utegne 186 Duhovno Pastirstvo. pridigar pristaviti tudi še mistični, skrivnostni pomen. Pred očmi imej govornik, da nima učenjakov pred seboj, in da mu ni po¬ dajati znanstvenega razlaganja svetopisemskega teksta. — Za raz¬ laganjem ali med razlaganjem se povzemajo iz pojasnovanili stavkov primerni nauki, to je, govornik svetopisemsko razlaganje obrača na življenje. Sklepi, nauki morajo izhajati prav ponaturno iz sveto¬ pisemskih besedi; prisiljenja se je varovati. Ako pridigar v mali homiliji razlaga vrsto za vrsto, tedaj tudi vporabo dela kar sproti in vmes; kedar pa iz perikope vzame le najvažnejše reke, in tako razpravo deli v točke, pa podaja naukov h koncu vsake točke. V sklepu govornik povzame najvažnejše resnice kratko in krepko, in z gorkimi besedami nagiba in spodbuja k življenju in ravnanju po svetopisemskih naukih. 1 ) 2. Visoka ali velika h o m i 1 i j a perikopo spodbudno raz¬ laga in na življenje obrača v podobi ali obliki pridige. Velika ho- milija je tedaj zelo podobna pridigi v ožjem smislu; ker tudi ona ima enoto v tvarini, obdeluje le eno poglavitno resnico, in je tudi dovršena po vnanji obliki. Ako hoče toraj govornik kako peri¬ kopo uporabiti za veliko homilijo, mora najprej pogledati, če je v dotičnem svetopisemskem oddelku najti taka glavna resnica, tedaj ona postane veliki stavek celemu govoru, ki ga pridigar raz¬ deli v dele, in sicer v take dele in oddelke, ki se dajo vtrditi, razložiti in razširiti iz dotičnega svetopisemskega teksta. 2 ) Iz po¬ vedanega spoznamo, da se velika homilija da napraviti le iz tacih listov in evangelijev, ki podajajo kako glavno misel ali poglaviten nauk, kakor n. pr. svetopisemske dogodbe (evangelij za praznik Marijinega oznanjenja, za Božič, novo leto, sv. treh Kraljev, za Veliko noč, vnebohod . . .j in prilike (o zgubljenem sinu, o de¬ lavcih v vinogradu, o figovem drevesu, o neusmiljenem hlapcu in dr.). — Posamezni deli so kakor pri pridigi. Velika homilija ima rek vzet vselej iz dotičnega svetopisemskega odlomka, uvod in predgovor (ki se izdela, kakor pri mali homiliji, ter pojasnuje D Pripravnega blaga za male homilije ima M. Konigsdorfer (Sl. Prij. 1865, 1866); A. Slomšek (evang. in apost. hrana); dr. L. Klofutar (sv. listne bukve) in dr. 2 ) N. pr. v evang. za XVIII. ned. po Bink. (Mat. 9, 1—8) nam more ozdrav¬ ljenje mrtvoudnega biti podoba dušnega ozdravljenja ter pravega spreobrnjenja. Rek bi bil: »Vstani, vzemi svojo posteljo, in pojdi na svoj dom.« Ta vers po¬ daja že tudi razdelitev: a) Vstani! Iz svojih grehov se vzdigni! b) Vzemi svojo posteljo! Jarem pokore si naloži, c) Hodi! Zanaprej hodi pot pravice, stopaj proti svojemu večnemu domu. 5; 77. Duhovni govori homiletične oblike. 187 čas, kraj, osebe . . . prečitane perikope, pa naznanuje tudi glavno resnico), veliki stavek in razdelitev. V razpravi je paziti, da se s pomočjo pripravnih prestopov in uvodov doseže lepa notranja zveza in celota. Sklep je kakor pri mali homiliji. 1 ) 3. K a t e h e t i č n i govori ali krščanski nauki 2 ), katerim podlaga je škofijski katekizem, iz katerega jemlje') tudi tvarino, skušajo poslušatelje prav dobro podučiti v verskih krščanskih res¬ nicah, in vzbujati po duhovniji čvrsto versko življenje. Govornik tu s tvarino napreduje po redu domačega katekizma, stavi vpra¬ šanja ter (po navadi naše dežele) sam odgovarja. Pridno sestav¬ ljeni katehetični govori, z jasnimi, živimi besedami podani verni¬ kom, so jako koristni vsem; takim pa celo potrebni, ki v mladosti niso bili zadosti podučeni v krščanskih resnicah, ali pa so jih že pozabili. Saj vemo, da je zoper mlačnost, indiferentizem in zoper spačenost najboljši pomoček temeljit in prisrčen verski poduk, ka- koršnega podajajo katehetični govori, ki so zarad njih velike važ¬ nosti in koristi ukazani skoraj po vseh škofijah za nedelje in praz¬ nike popoludne. 3 ) Glede vnanje oblike imajo katehetični govori pridigam lastno razdelitev: predgovor, razpravo in sklep. Predgovor obsega na¬ vadno kratko ponavljanje prejšnjega krščanskega nauka. Kedar se resnica verska ali dejanjska, katero namerava razpravljati v kate- hetičnem govoru, da lahko in ponaturno izsnovati iz dnevnega evangelija, naj duhovnik to stori ter predmet naveže na perikopo. Potem naj pove resnico, o kateri hoče govoriti, ali vprašanja iz katekizma, na katera meni odgovarjati. V razpravi naj pri pojas- novanji, dokazovanji, ovržbi, spodbujevanji itd. gleda govornik, da ne zabrede v suhoparni šolski ton. Sklep povzame prejšnje glavne točke in resnice, poda srčnih nagibov, obrača nauke na življenje, in krepko spodbuja k izpolnovanju. *) Slavno znane so velike homilije Zenger-jeve, Forster-jeve, Veith-ove. 2 ) A ne kateheze za otroke, ki spadajo v katehetiko. 3 ) Naš »Ordo cultus divini puhlici« 1. 1827 veli v št. 9 : »A meridie hora statuta ad parvulorum aeque ac adultorum instructionem catechesis insti- tuatur, atque materiae in catechismo contentae ita distribuantur, ut omnia prae- cipua fidei dogmata, morumque praeeepta uno alterove anno absolvantur.« Krščanski nauki so pri nas navadno preobširni; treba bi bilo posamne resnice bolj na kratko razlagati n. pr. tako, kakor kaže »Jedro katoliških naukov« v 70. govorih, izdal A. Einspieler 1. 1873. 188 Duhovno Pastirstvo. III. ČLEN. § 78. Nedeljske iu prazniške pridige. Cerkveni govori, različni po času ali povodu, se napravljajo ob gotovih dnevih, praznikih, časih, ki se leto za letom redno vračajo; ali pa ob bolj ali manj nenavadnih, neprevidljivih prilikah. Tu sem štejemo : I. Nedeljske pridige. Kaj posebnega o njih ni več povedati. Glede načrta in posameznih delov velja o njih vse ono, kar smo povedali o cerkvenem govoru sploh, zlasti v § 52—57. Predmet jemljo navadno iz dotične nedeljske listove ali evange¬ lijske perikope (vsaj popolnoma prezirati se ne sme evangelij), ali pa iz cerkvenega časa. Tako n. pr. je pristojno, da pridigar kako adventno nedeljo govori o pripravljanji na Božič; kako postno ne¬ deljo o trpljenji Gospodovem, par drugih nedelj istega cerkvenega časa o zakramentu sv. pokore in presv. rešnjega Telesa; prošnjo nedeljo o molitvi itd. II. Prazniške pridige so jako važne. Srca posluša- teljev so take dni že zarad vnanje slovesnosti bolj prejemljiva, pripravna za poduk, odprta svetim čustvom; ljudstva pride več skupaj, kakor navadne nedelje, tedaj dobro izdelane prazniške pri¬ dige veliko sadu obrode. Kakor praznike, delimo tudi te govore v pridige za praznike Gospodove, za godove bi. device Marije in svetnikov. 1. Pridige za praznike Gospodove jemljo predmet iz praznikove dogodbe ali skrivnosti našega odrešenja. To hoče sv. cerkev, tega želi in pričakuje ob taki slovesnosti tudi verno ljudstvo. Govornik naj toraj ob tacih dneh pridiguje o prazniški skrivnosti, ako kaj druzega ne zahtevajo prav važni vzroki. A tudi tedaj, če govori duhovnik ob prazniku o kaki drugi verski ali de¬ janj ski resnici, naj si tako odbere, da je v nekaki zvezi s skriv¬ nostjo praznikovo. Pridigar more obdelovati tajnost praznikovo s trojnega stališča. Ah ogleduje, kar je zgodovinskega pri prazniku, to je, zgodho dotične skrivnosti; ali pomen ter važnost § 78. Nedeljske in prazniške pridige. 189 praznikove skrivnosti same na sebi za naše odrešenje, to je, ob¬ jektivno ali dogmatično stran tajnosti; ali pa nje pomen za versko-pobožno življenje kristijanovo, to je, subjektivno, moralno stran skrivnosti. 1 ) Kaj pa da mora pridigar pri skrivnostih sv. vere le tisto in tako učiti, kar uči in kakor uči sv. cerkev, ter je razvideti zlasti iz rimskega katehizma (»Catechismus rom.« I. del), in kakor to tudi kaže specijalna dogmatika. Nikoli naj ne skuša govornik v pridigi pojasnovati bistva verske skrivnosti; sme pa sem ter tje rabiti kak lep, primeren zgled, priliko, kakoršne so sveti cer¬ kveni očetje rabili pri pojasnovanji verskih skrivnosti. — Zlasti naj duhovni pastir vernike opozarja pri praznikovih skrivnostnih dogodbah na dovršenosti božje ali device Marije, kakor se razode¬ vajo v dotični prazniški dogodbi. Opisuje naj neskončno ljubezen, dobrotljivost, modrost, pravičnost božjo itd., in skuša naj v po- slušateljih vzbujati sveto veselje nad tajnostjo našega odrešenja, in jih voditi k nasprotni ljubezni do Boga, k hvaležnosti, pokor¬ ščini in češčenju, pa k trdnemu sklepu, dobrotljivemu Bogu zvesto služiti ves čas življenja. Nravstveni nauki, ki jih govornik navezuje na praznikovo sveto dogodbo, naj so vselej primerni skrivnosti, in naj se prav ponaturno iztekajo iz nje. 8 ) Prazniška pridiga utegne časih imeti podobo male h o mi¬ li j e, kedar govornik sveto dogodbo obdeluje in pojasnuje kar zvrstoma, kakor jo sporočuje sv. pismo; ali podobo premišlje¬ vanja, ako iz skrivnostne dogodbe vzame najvažnejše osebe, dejanja, okoliščine, in na nje navezuje svoje razlaganje, spodbu¬ janje; ali dobi obliko pridige v ožjem smislu, ter si govornik eno glavno misel izbere iz prazniške dogodbe, pa jo potem ali tako razpravlja, da ogleduje skrivnost v prvem delu z dogmatič- *) Tako govori pridigar n. pr. ob Veliki noči o vstajenji Gospodovem s tega trojnega stališča. Z zgodovinskega: tu po sporočilih sv. evangelistov popiše vnanjo stran, dogodbo vstajenja. Nato naj kaže dogmatično stran skrivnosti: da je Jezus s tem največjim čudežem spričal, da je Bog, da je res¬ ničen njegov nauk, ter je zagotovil naše vstajenje. Slednjič naj prestopi na praktično, moralno stran skrivnosti: o našem prihodnjem vstajenji, kako za¬ gotoviti si častito vstajenje sodnji dan . .., o velikonočnem vstajenji iz groba pregreh itd. a ) N. pr.: iz skrivnosti včlovečenja Sinu božjega naj se za nas izpeljuje dolžnost, Boga čez vse ljubiti; iz Gospodovega trpljenja: potrpežljivost v trp¬ ljenji, zatiranje poželjivosti; skrivnost Jezusovega vstajenja naj nas priganja k duhovnemu vstajenju in k novemu življenju v Kristusu itd. 190 Duhovno Pastirstvo. nega stališča, v drugem pa z moralnega; ali pa v vsacem delu združuje dogmatično z moralno stranjo. Tudi utegne prav posebno povdarjati ali dogmatično ali moralno stran, a druge strani nikoli ne sme prezirati celoma. — Vse, kar smo povedali o prazniških pridigah, velja bolj ali manj tudi za 2. Marijine pridige ob raznih praznikih preblažene Device, in ob drugih njenih pobožnostih, ko ima dušni pastir lepo priliko med svojimi duhovnijani razširjati pravo in toliko uspešno pobožnost do nebeške Matere. Predmetov Marijinim pridigam pač ne more zmanjkati, če tudi sv. pismo malo pove o Mariji; saj vsa cerkvena zgodovina oznanuje nje imenitnost, moč, milost in usmi¬ ljenje! Pridigar more svojim poslušateljem Marijo kazati z raznega stališča: ali da povdarja njeno važno mesto pri delu našega od¬ rešenja, da jo kaže kot sodelavko pri odrešenji človeškega rodu, kot mater Zveličarjevo; ali da jo kaže samo na sebi kot vzor in zgled vseh čednosti ter vabi k posnemanju; ali da razkazuje moč njene priprošnje v nebesih, nje vpliv do nebeškega srca Zveličarjevega, ter vzbuja pobožnost in otroško zaupanje do nebeške naše Matere itd. Tudi mnoge njene pred- podobe v stari zavezi dajo pripravnih tvarin : močna žena, ki ima kači streti glavo, Estera, zaprti vrt, nevesta v visoki pesmi in dr. — Pri Marijinih pridigah naj se govornik pridno ozira na to, kar je cerkev sestavila in objavila o presv. Devici; zlasti se mu je naslanjati na sv. branja, pesmi (n. pr. Magnificat), molitve, kakor jih najdemo v Marijinem oficiji. Lavretanske litanije poda¬ jajo govorniku krasnih in kaj pomenljivih imen in naslovov za nebeško Mater. Ko vzbuja pridigar ljubezen do Marije, naj kaže, da se ljubezen do Marije ne da. ločiti od ljubezni do Jezusa. Kdor je z Jezusom v nasprotji, kdor z grehi Jezusa žali, on ne more biti dopadljiv materi njegovi; kdor pa Marije ne ljubi, gotovo tudi nima prave ljubezni do Jezusa. 3. Govori svetnikom v slavo ob njih praznikih, ali slavilni govori, katerim je namen razširjati češčenje svetnikov, ter spodbujati vernike k posnemanju lepih čednosti, pa k zaupanju na priprošnjo svetnikov. Ta namen doseže duhovni pastir s svo¬ jimi slavilnimi govori, ako slušateljem kaže najprej velikost in ljubeznivost svetnikovo s tem, da popiše njegovo živ¬ ljenje in vse, kar je storil in pretrpel Bogu v čast in ljudem v blagor; in da opiše njegovo živo vero, njegovo veliko ponižnost, ljubezen itd., pa kako ga je Bog poveličal z znamenji in čudeži § 78. Nedeljske in praznižke pridige. 191 ob življenji in po smrti. Dalje pridigar kaži pot, po kateri je prišel do tolike popolnosti: kako se je trudil, kako samega sebe zatajeval, kako premagoval vse zadržke in sovražnike, kakih pomočkov se je posluževal v to. Slednjič naj kaže, kako naj ga posnemajo verniki, in si po enakem potu privojskujejo nebesa itd. Tu je treba povdarjati, da svetost ni v velikanskih, nenavadnih rečeh, ampak v pobožnosti srca in v zvestem spolno- vanji dolžnosti, ter da notranji duh, dober namen, pravo vrednost deli človekovemu dejanju. V tem smislu je slehrnemu mogoče, hoditi pot svetosti. Pri govorih, svetnikom v hvalo, se navadno obravnava in pojasnuje najbolj znamenljiva, tako imenovana značajna čed¬ nost svetnikova, to je tista, ki je dotičnemu svetniku glavni znak, s katero se odlikuje prav posebno. N. pr.: sv. Frančišek As. po svoji ponižnosti, sv. Alojzij po svoji čistosti, sv. Vincencij Pavl. po svoji milosrčnosti itd. A glavne ah svojstvene čednosti niso ostale neplodne rastline, ampak so se razrastle v lepa drevesa, polna najdragocenejih sadežev, to je, značajna čednost je rodila še mnogo drugih. Zato bodi pri napravi slavilnih govorov pravilo: opisovati znamenljivo čednost svetnikovo, in z njo zvezovati vse druge nje¬ gove čednosti, pa z glavno krepostjo pojasnovati vsa njegova de¬ janja. Tako ravnaje poda govornik slušateljem zares pravo in živo podobo svetnikovega življenja. — Vendar ni moč govorniku vselej se držati tega pravila; že zato ne, ker vse čednosti in pobožna dela svetnikova ne izvirajo iz enega in istega vira, in se toraj ne dajo izvoditi iz čednosti, katera svetniku določuje značaj, vsaj po- naturno ne. V tem slučaji je pač bolje, svetnikovo življenje opiso¬ vati kar z v r s t o m a , ter živo in ganljivo kazati, kako je on živel, kako se vedel v vsaki starosti, kako v raznih stanovih, kako pri mnogoterih opravilih itd. Tak opis svetnikovega življenja z vpletenimi primernimi nauki je zelo spodbuden za ljudstvo ter mu jako všeč. Ako so pa poslušalci že mnogokrat slišali v pridigi o zna- menljivi čednosti svetnikovi, naj dušni pastir svojemu govoru v predmet izvoli kako drugo čednost, ki se tudi lepo razodeva v življenji svetnikovem; zdaj to, zdaj kako drugo. Ah pa naj časih opisuje kak poglaviten pripomoček, po katerem se je zveličal svetnik. — O nekaterih svetnikih ni znano skoraj nič zanesljivega, ah le prav malo; tukaj bodi predmet slavilnemu govoru zna¬ čajna čednost tiste vrste svetnikov, katerej pri- 192 Duhovno Pastirstvo. števamo njega. Ako je bil apostelj, dalo bi se n. pr. govoriti o veri, o sv. cerkvi . . .; če je izmed mučenikov, o stanovitnosti v spoznavanju svoje vere, o potu trpljenja . . .; kak spoznovalec daje priliko govoriti o živi veri, o stanovitnosti do konca . . .; pri de¬ vicah utegne se govoriti o dragocenosti sv. čistosti itd. Vmes naj porabi govornik tisto malo, kar mu je znanega o dotičnem svet¬ niku. — Pri svetnikih neznanega življenja utegnil bi pridigar go¬ voriti tudi o kaki splošni resnici, n. pr. o hoji za Kristusom, o če- ščenji in posnemanji svetnikov, o občestvu svetnikov itd. Kar tiče obliko slavilnih govorov, more biti ali zgod- binska, historična, ali podučna, didaktična, ali pa moralna. Histo¬ rično podobo da pridigar govoru, kedar opisuje življenje svetni¬ kovo kar zvrstoma, in svoj govor razdeli po raznih dobah njego¬ vega življenja, ali pa po raznih stanovih svetnikovih. Pri didak¬ tični in moralni obliki si pa pridigar v predmet izvoli kako versko ali dejanjsko resnico, ki se mu zdi najprimernejša za tisti praznik ali za njegove slušatelje; ali si pa odbere glavno čednost svetnikovo, ter jo razpravlja z raznih stališč ali ozirov. Utegne tudi vzeti po več svetnikovih čednosti, in jih premišljevati s ka¬ kega skupnega stališča. Kedar je en govor namenjen več svetni¬ kom, more pridigar po šegi male homilije v raznih delih govora opisavati zvrstoma njih življenje; predgovor in sklep je skupen. More pa tudi govornik poiskati kako čednost vsem lastno, in oziraje se na življenje posameznih, jo opisati poslušateljem. Napačno bi bilo, ko bi v slavilnih govorih dopovedoval zgolj le svetnikovo življenje brez vporabe na življenje; ali da bi govoril o nezanesljivih čudežih, prikaznih . . .; tudi ko bi enega svetnika silno povzdigal nad druzega itd. § 79 . Postne pridige in priložnostni govori. I. Ob 40 danskem postu so razun navadnih nedeljskih pridig običajni tako imenovani postni govori, katerim je namen: vernike po premišljevanji Jezusovega trpljenja ali po drugih pre¬ tresljivih resnicah voditi k spoznanju in obžalovanju grehov ter k resnični pokori, in tako jih pripravljati na vreden prejem veliko¬ nočnega sv. obhajila pa na dostojno praznovanje Velike noči. Res¬ nost svetega postnega časa dela resneje tudi vernike, in posebno prejemljive za krščanske resnice in krepka opominjanja. Ljudje § 79. Postne pridige in priložnostni govori J 93 tudi že sami pričakujejo takrat tacega podučenja. Zlasti žele ob sv. 40danskem postu kaj slišati o trpljenji Gospodovem, ter o nje¬ govi odrešilni smrti na križu, in ne bilo bi prav, ko bi v tem ne zadovoljil ljudi dušni pastir. Kak naj je predmet postnim pridigam? V prvi vrsti to odločuj potreba in korist poslušateljev. Najnavadnejša tvarina je Jezusovo trpljenje. Saj je tudi res kaj hvaležen predmet, kajti trpljenje Gospodovo je neusahljiv vrelec prelepih naukov, vsem ogledalo premnogih čednosti. Pridigar more trpljenje Odrešenikovo premišljati in opisovati na razne načine. Ali tako, da v podobi male homilije dopoveduje povest trpljenja po vzrokih, začetkih in učinkih ter vernim obrača v prid. Utegnejo mu v podlago biti tudi 14. postaje sv. križevega pota, ali skrivnosti žalostnega dela sv. rožnega venca. Tudi navezuje lahko svoja premišljevanja na posamezne osebe in zgodbe Gospodovega trpljenja, ali pa na po¬ sebno važne besede Odrešenikove. Opisovati more pridigar čed¬ nosti Gospodove, katere se posebno lepo razodevajo v njegovem trpljenji, ali naše dolžnosti do njega. Tudi starozakonske pred- podobe Jezusove dajo jako mikavnih tvarin postnim pridigam. — Mesto Gospodovega trpljenja sme postnim govorom biti predmet tudi kaj druzega primernega, n. pr. razlaganje psalma »Miserere«, poslednje reči, zakrament sv. pokore ali kaj enacega. Vendar naj se postne pridige tudi tedaj, ko ne obdelujejo trpljenja Jezusovega, ozirajo na trpljenje, in nauke bolj ali manj nanj navezujejo, ker tega pričakujejo verniki od postnih pridig. II, Priložnostni govori so tisti, ki se razun navadnih, leto za letom se vračajočih pridig napravljajo ob posebnih, iz¬ rednih primerljejih ali slovesnostih, kakor n pr. ob posvečevanji nove cerkve, pokopališča, ob novi maši, pri nastopu dušnega pa¬ stirja v samostalno službo, ob poroki, pogrebu itd. Taki govori, deloma priporočani po sv. cerkvi, deloma celo ukazani, imajo namen, nenavadne dogodke ali slavnosti porab¬ ljati v povzdigo krščansko - pobožnega življenja med poslušatelji. V takem izrednem govoru duhovni pastir kaže vernikom dolžnosti, katere imajo v dotičnem primerljeji; jih opozoruje na dušni do¬ biček, ki si ga morejo zajemati iz dogodka; vzbuja in potrjuje dobre misli, želje, sklepe, ki. jih je deloma že primerljej sam rodil v vernikih. Iz namena razvidna je velika korist dobrih prilož¬ nostnih govorov, katero duhovni pastir doseže še toliko ložej, ker k takim govorom pride navadno veliko poslušateljev; celo tacih, 13 Duh. Pastirstvo. 194 Duhovno Pastirstvo, ki ne obiskujejo navadnih cerkvenih govorov. Tudi so verniki oh posebnih slovesnostih in dogodkih bolj pripravljeni poslušati božjo besedo, in jo tudi res pazljivejše poslušajo. Za priložnostne govore veljajo ta-le splošna načela: Go¬ vornik vselej jemlji ozir na dogodek, slovesnost, ki govoru daje povod, ter vsikdar navezuj predmet na dotični primerljej. Vsebina se vjemaj z lastnijo dogodka. Kedar vesel, slovesen primerljej daje povod priložnostnemu govoru, naj tudi vsa notranja oblika govora razodeva slovesnost, veselje; pri žalostnih, resnih dogodkih bodi tudi govor tak; s kratka: priložnostna pridiga naj ima vselej značaj dogodka. — Taki govori naj so vselej praktični, to je, iz nena¬ vadnih primerljejev ali slovesnosti naj duhovni pastir izvaja na¬ ukov, opominjevanj, svaril, kakoršni so najprimernejši onim po izrednem primerljeji zadetim, ali njim, ki se vdeležujejo slavnosti. Taki nauki se spominu globoko vtisnejo, kakor dogodek sam. — Tudi dokaj paznosti in previdnosti je treba pridigarju pri taeih govorih, zlasti če mu je vpletati kake osebnosti, kakor n. pr. pri novi maši, ob pogrebnem govoru; ali kedar mu je hvaliti, grajati itd. Tu naj prevdarja vsako besedo, da ni ne preveč, ne premalo. Ako že mora osebe vpletati v govor, varuje naj se pridigar pri¬ lizovanja, pa tudi psovk. — Kratki, živi, jedrni naj so priložnostni govori; to jim bodi lastnija. Vse izredne govore delimo v dve vrsti: v govore ob posebnih cerkvenih slovesnostih, in v govore ob drugih nenavadnih primerljejih. 1. Med govore ob posebnih cerkvenih slovesnostih štejemo: a) Nagovore pri deljenji nekaterih svetih zakramentov, n. pr. pri krstu odraščenili spreobrnjencev, ob birmi, pred skupnim sv. ob¬ hajilom, pri poroki. Takim priložnostnim govorom predmet utegne biti važnost, svetost, potreba dotičnega zakramenta, pomen obredov pri delitvi, kako prejemati zakrament, katere dolžnosti naklada itd. h) Nagovore pri z akr a m e n tal i h, blažilih, n. pr. pri posveče¬ vanji nove cerkve, kapele, altarja, zvonov, pokopališča ... ali pri blagoslovljen^ kakega pobožnega spominka, križevega pota, samo¬ stana, bolnišnice, šole itd. Ob tacih prilikah more govoriti pri¬ digar o namenu ali pomenu cerkvenega posvečevanja ali blago¬ slovljena, o posvečeni, blagoslovljeni reči, kako se je posluževati, o obredu posvečevanja, blagoslovljenja itd. c) Govore pri novi maši, zlati maši, pri nastopu nove samostalne duhovske službe, ali pri odhod u. Ob tacih slovesnostih je pridigarju večinoma predmet katoliško duhovstvo in njega pastirska služba v razmeri do § 80. Dostavek. 195 ljudstva. Zlasti pri teh govorih naj gleda pridigar, da ne išče človeške hvale, ampak da razširja čast božjo in oznanuje Kristusa križanega! 2. Govori ob drugih nenavadnih pr i m eri j e j ih, veselih ali žalostnih, so priložnostni govori v ožjem smislu. Pri vseh taeih govorih naj dušni pasi ir dogodke pojasnuje z lučjo sv. vere, ter naj jih kaže kot dela božja in opozarja na dovršenosti, na vsegamogočnost, dobrolljivost, pravičnost . . . božjo, ki se razodeva v dogodku. Prav živo, prepričalno naj govori tudi o namenih, katere hoče doseči božja previdnost pri zadetih po tacih primer- ljejih. Opominja naj vernike, da tudi oni od svoje strani vse po¬ trebno store, da se v tem dogodku vresničijo in dosežejo nameni božji nad njimi. Nadrobno naj jim pokazuje, kaj je vsakteremu izmed njih storiti, kaj opustiti, kako se obnašati, da mu bo v du¬ hovno korist in zveličanje nenavadni dogodek, veseli ali žalostni. Priložnostnim govorom v ožjem smislu prištevamo n. pr.: za¬ li val niče (za zmago, ob stoletnici . . .); tolažila po velikih ne¬ srečah, ki zadenejo večino duhovnijanov; ž a 1 o v a 1 n e p r i d i g e ob smrti kake imenitne, za cerkev ali državo zelo zaslužne osebe; po nekaterih deželah navadne nagrobnice itd. § 80. Dostavek. Kako dolge naj so pridige? Tu je gledati na umsko zmožnost poslušateljev, na priliko in na navado kraja. Sploh velja načelo sv. Frančiška Sal.: kratko pa dobro ! Prav ta sloveči sv. go¬ vornik piše ozir dolgosti pridig: »Ako trta požene zelo veliko lesa, pa rodi toliko manj grozdja. Obilica besedi nikoli ne stori velikega vtiska. Iz lastne dolge skušnje vam povem : več ko govori pridigar, manj si zapametijo ljudje; manj ko govori, več koristi. Kdor pre- obklada spomin, ga oslabi, kakor svetilnica ugasne, če se ji prilije le preveč olja, in cvetlica pogine, ako se ji preobilno priliva. Ako je cerkveni govor predolg, takrat ljudje pred sklepom pozabijo sredo, in pred sredo začetek. Pridigarja srednje vrednosti je že moč poslu¬ šati, ako je kratek njegov govor, a najizvrstnejši postane zoprn, če govori predolgo.« — Razun prav posebnih slovesnosti, n. pr. nove maše, velicega shoda, misijona ... naj je za pridigo pol ure dovelj. Zlasti ob hudem mrazu, ob veliki vročini, za ča«a velicega poljskega dela naj so cerkveni govori kratki, a toliko bolj jedrni, živi, zanim- Ijivi! Bolje, da žalujejo poslušatelji, ker je govor že končan, kakor da željno pričakujejo sklepa. 13 Duhovno Pastirstvo. J 96 13 . IDub-ovsai pastir -u..6itelj »©odrasli«!, ali icat©h.©t_ (K a t e h e t i k a.) Uvod. § 81. Kaj je katelietična služba, nje namen in važnost. Oskrbovanje cerkvenega učeništva pri malih, ali sploh pri nepodučenih, imenujemo katehetično službo. To opravilo dušnega pastirja ima svoje ime od -/.ar^/sTv, ■/.or,r l yjl čiv, kar pomenja nago¬ voriti, ustno učiti; toraj je k a t e h e z a v širjeni smislu toliko kot ustmeno podučevanje, zlasti poduk o prvinah kake znanosti ali umetnosti. Nam pomenja kateheza poduk malih v verskih resnicah, da bi živeli po njih. Obsega toraj dvojno: verski poduk, in navod h krščansko-pobožnemu življenju. K a t e h e t i k a pa je ona zna¬ nost, ki uči, kako je treba nedoletnike podučevati v verskih res¬ nicah in vzgojevati jih krščansko, to je, jih privaditi pobožnega življenja. Kdor v tem smislu uči in vzgojuje, je katehet ali veroučitelj; učenci njegovi k a t e h u m e n i, in knjiga, obsegajoča one svete resnice, ki jih podaja svojim malim ali sploh še ne¬ podučenim, je k a t e h i z c m. Iz do sedaj povedanega spoznamo, kako vzvišen cilj skuša doseči duhovni pastir po službi katehetični: male podučevaje v sv. resnicah in krščansko jih vzgojevaje hoče jih posvetiti in pri¬ peljati do krščanske godnosti in do zveličanja. Zares prevažna na¬ mera! Trditi smemo, da ga ni imenitnejšega poduka od katehetič- nega. Po njem pride mladina do spoznanja onih najvišjih resnic, brez katerih ni zveličanja; do znanja dolžnosti, po katerih je kri- stijanu vravnavati življenje, če hoče dospeti do večne sreče. Tu poklada duhovnik temelj vsemu svojemu poznejšemu dušno-pasfir- skemu delovanju. Brez tega podučevanja in vzgajanja bi mladina podivjala, bi se prepustila prirojenim strastem in vsakoršnim raz¬ uzdanostim, in prežalostne bi bile posledice za posamezne rodo¬ vine in za ves narod, ko bi duhovni pastirji zanemarjali katehe¬ tično službo. § 81. Kaj je katehetična služba, nje namen in važnost. 197 Kdo bi se toraj ne poprijel z vso vnemo tega opravila, kdo bi se strašil truda, ki mu obeta stoternega sadu! Otroško srce je še nepokvarjeno, rahlo, prejemljivo; tu pada seme božje besede na plodna tla. Dete je kakor vosek, iz njega napraviš podobo, kakoršno koli hočeš; je mlado, šibko drevce — rastlo bo, kamor je ganeš! Na mladini sloni svet. Sreča človeštva časna in večna je deloma odvisna od prizadevanja katehetovega. Ako dušni pastir pridobi male za Kristusa, in jim pravo krščansko pobožnost vname v srcu, tedaj on po deci vpliva tudi na s tari še in na druge do¬ rasle. Iz vrlo krščansko vzgojevanih otrok postanejo pobožni go¬ spodarji, gospodinje, očetje in matere, ki krščanskega duha v ded- ščino zapuščajo svojim otrokom — in tako delo katehetovo kras¬ nega sadu rodi še v poznih rodovih. Spoznavši veliko važnost katehetičnega podučevanja je sveta cerkev obračala že od prvih časov svojega obstanka vso pozornost in skrb na poduk malih, in si ga še danes šteje v svojo najsve¬ tejšo dolžnost. Po zgledu Zveličarjevem, ki je ljubeznivo spre¬ jemal otročiče z rok materinih, ter jih blagoslavljal, in tistim, ki so hoteli deteta odganjati, govoril: »Pustite malim k meni priti in nikar jim ne branite, ker njih je nebeško kraljestvo« — tudi cerkev jemlje otročiče v svojo ljubezen, in jih vodi h Kristusu. V svoji materni skrbi za otročiče je cerkev prva vstanovila šole, je potrdila razne družbe in redove, katerim namen je, skrbeti mla¬ dim za poduk in krščansko odgojo; ona je zaukazala na triden¬ tinskem zboru vsem duhovnim pastirjem skrb za male, in zani- karnim žuga celo s cerkvenimi kaznimi. 1 ) Isto vele tudi posamezni škofje svoji duhovščini 2 ), ki posnemajoč krasne zglede apostoljskih mož, n. pr. sv. Frančiška Sak, Filipa Nerija, Jožefa Kalasankcija in drugih, rada postane ljubi svoji mladini učitelj in vzgojitelj. Priznavši važnost katehetičnemu poduku tudi avstrijske državne šolske postave veronauku po ljudskih in srednjih šolah odkazujejo mesto 3 ), ter od ljudskega učitelja zahtevajo, da si pridobi sposob¬ nost, namestovati kateheta, ako bi bilo treba. 4 ) ') Sess. XXIV. c. 4. de Ref. 3 J Gl. Michaelis archiep. Labae. Pastoralis epistola II. § 6. — Erlass des Fb. Ordin. 1870, Z. 645. — Fb. Vgrord. v. 16. Marž 1876; gl. Laib. Diocbl. 1876, str. 81. s ) Postava dne 14. maja 1869, §§ 3., 17., 29., 30. in isti §§ novele od 2. maja 1883. *) Postava dne 14. maja 1869, §§ 5., 37. — post. dne 2. maja 1883, § 48. 198 Duhovno Pastirstvo. § 82. Težave katehetovskega posla in pomočki. I. Opravilo katehetovo nikakor ni lahko. Služba njegova je težavna, ker mu je raznih ovir premagovati ali odstranjevati, ako hoče priti do svojega cilja. Veroučitelj trudeč se v šoli najde težavo: 1. V predmetu samem. Učiti mu je večne resnice in skrivnosti sv. katoliške cerkve, ki presegajo vsak človeški razum; in vendar jih mora kolikor toliko jasne storiti slabemu otroku, ki še misliti ne zna, niti soditi in sklepati. Veliki množici malih, ki so različni po razumnosti, vsi pa lahkomiselni, raztreseni, nemirni, treba je sv. resnice globoko vsajati v spomin, da bi mogli živeti po njih. Tudi ni lahko zadeti pravo pot, najti primerno metodo, da pri toliko slabotnih učencih doseže namen. 2. Se mora katehet podučevaje svoje male ponižati do njih mišljenja in razumevanja, celo do njih j ezika in govorice, sicer bi kaj malo dosegel pri otrocih. A to ni lahko človeku višje izobra¬ ženemu, ki se peča z resno znanostjo, ki občuje le z omikanci, z deco se pa prej morda nikoli ni vkvarjal v svojem življenji. 3. Treba je veroučitelju tudi velike potrpežljivosti pri ka- tehizovanju. Kako brž pozabi otrok, kar se mu pove, ali tudi ono, česar se je že naučil; zopet in zopet mu je treba ponavljati isto reč, predno mu postane duševna last. In vendar mu je odkazane dokaj tvarine za vsako leto, učnih ur pa tako malo!') 4. In če slednjič duhovnik večne resnice vtisne svojim malim v spomin in jih tudi razumevajo, pa s tem še ni dobljeno srce in volja učencev. Sv. vera jim ne sme ostati mrtev zaklad, ampak treba je po nji živeti. Tudi do tega mora voditi katehu- mene ter kazati jim, kako naj izvršujejo v življenji, kar so se na¬ učili v šoli. In če je malim srce navdušeno za sv. vero ter tudi voljo imajo po nauku Jezusovem živeti, o, koliko vnanjih zaprek se tu prikazuje mnogokrat: slaba hišna odgoja, zapeljivi zgledi malopridnih odraščencev, malovredna tovaršija itd. Vse to podira, kar katehet trudoma zida. ‘) Ako veroučitelj zarad drugih opravil svoje dušno-pastirske službe zgubi katero onih pičlih ur, ki mu jih odmenja »Normallehrplan«, naj jo skuša na¬ mestiti z drugo. Dosti zgodaj naj se dogovori z učiteljem, oziroma z voditeljem šole, da mu mesto izpadle odloči katero drugo učno uro. V nekaterih kronovinah, n. pr. na Doljnem Avstrijskem je c. kr. deželni šolski svet ukazal učiteljem, da morajo katehetom, ki so v dušnem pastirstvu, ustreči v tej zadevi. § 82. Težave katehetovskega posla in pomočki. 11)9 5. Celo telesni trud katehetov ni majhen. V soparnih, časih prav velicih šolskih sobah po dve uri zapored ali še dalje nepre¬ nehoma glasno govoriti, zraven vedno misliti na predmet, in ob enem med učenci ohraniti pazljivost in red pa tihoto, to ni lahko. Treba je veroučitelju v to močnih pljuč, trdnega zdravja. II. A vse težave in zapreke skuša in ve premagati za svoj poklic vnet katehet. V ta namen si prizadeva pridobiti si vero¬ učitelju potrebnih lastnosti, in poslužuje se vseh po moč ko v, da doseže namen. Zlasti 1. v sebi vnema notranji ogenj svetega navdušenja za svojo službo, in zato mnogokrat premišljuje važnost svojega delo¬ vanja. Njemu so izročeni otročiči, ki so olroci božji, ljubljenci Njegovi, tempelj sv. Duha, biser cerkve Kristusove, veselje starišem, up domovine. Njemu so izročene njih nedolžne duše, in iz kate¬ hetovih rok jih bo tirjal Bog. Na delavnosti vero učitelj e vi mnogo¬ krat sloni večna ali tudi časna sreča učenčeva! Gorje katehetu, ako hi njegova zanikarnost bila kriva, da kateri učencev pozneje hodi pot greha in krivice. 2. Da si beseda njegova pot odpre do srca otrokovega, mora učitelju priti od srca, in podpirana biti po zgledu njegovem. Mora se to raj sam navduševati za večne resnice, katere uči. Kar uči, mora potrjevati s svojim življenjem, pojasnovati s svojim ve¬ denjem ; pred čimur svari učence, tistega se je njemu samemu ogibati. Nepokvarjeni otroci so ostri sodniki, in le če veroučitelj govori iz prepričanja, navdušeno, ter z dejanji potrjuje svoj nauk, tedaj svoje male pridobi za resnico in čednost. 3. Pridobiti si mora katehet tudi vsega svojemu poklicu po¬ trebnega znanja. Dobro izurjen bodi najprej v bogoslovskih vedah: v dogmatiki, morali, v obredoslovji in cerkveni zgodovini; znana naj so mu tudi načela psihologična in pravila pedagogike pa didaktike. Dobro mora poznati svoje učence, njih dosedanje znanje, zmožnosti, potrebe in individualnost posameznih, sicer ne bo učil in vzgojeval s pridom. 4. Zraven tega splošnega znanja mora katehet tudi imeti po¬ polno v svoji oblasti predmet, katerega uči. Zato mu je treba skrbnega pripravljanja na poduk, ne le v tem smislu, da ve zadeti pravo učbo, najpripravnejšo metodo, ampak tudi stvar samo, ka- tehizem, svetopisemske zgodbe ali evangelij . . . mora imeti dobro v spominu, in to od besede do besed e. Ako katehet zahteva 200 Duhovno Pastirstvo. od učenca, da se naloge nauči' dobro, da ve povedati od besede do besede, koliko bolj moramo to tirjati od njega samega. Da katekizem, svetopisemske zgodbe, evangelije veroučitelj zna od besede do besede, treba mu je tudi zaradi javne skušnje, kjer mu ni moč rabiti knjige; a tudi v šoli svoje male izpraševaje ne gre, da bi gledal v knjigo, ko od otroka zahteva, da mu pove na pamet. 5. Da uspešno deluje veroučitelj, in da besede njegove pa¬ dajo na plodna tla, mora si pridobiti vdanost in ljubezen svojih učencev. V ta namen naj jim kaže pri vsaki priliki, da jih res ljubi, da pri njih ne išče druzega, kot njihove časne in večne sreče. Veselega obličja naj stopa med svoje male, prijazno, ljubeznivo in pravično naj vselej ravna z njimi, ter svoje sočutje jim kaže pri dogodkih veselih ali britkih. 6. Potrebno je tudi, da si katehet pridobi s t a r i š e svojih učencev, ter da jih (zlasti matere) nagovarja in podučuje ob vsaki priliki, kako naj dormt podpirajo njegovo prizadevanje. Isto tako naj skuša veroučitelj vedno živeti v slogi in sporazumljenji z učitelji na isti šoli, da so mu podporniki pri trudapolnem prizadevanji, in da podučujejo v istem duhu, kakor on, kar je velike važnosti. — Kaj pa da tudi brez vnanjega reda, brez discipline v šoli ni uspeha. § 83. Kratka zgodovina katehetične službe in slovstvo katehetike. I. Že prve čase krščanstva je sv. cerkev one podučevala in poskušala, ki so se oglasili za pristop k veri Jezusovi, preden jim je podelila sv. krst. To opravilo ali napravo so imenovali katehu- menat, o katerem govori že mučenik Justin |u. 167). Kaj pa da so bili katehumi onih časov večinoma odraščenci, ker so tista sto¬ letja pristopali sv. cerkvi večjidel dorasli. Tertulijan imenuje kate- humene novince krščanstva. Slehrnega, ki se je oglasil za katehu- menat, je škof sam ali v njegovem imenu kak mašnik poskušal, izpraševaje ga po nagibih prestopa, po dosedanjem življenji itd. Časih so koga sprejeli tudi le pogojno. Sprejem je bil slovesen. Škof je na nove katehume pokladal roke, je molil nad njimi in jih zaznamoval s sv. križem, čas tega podučevanja in priprave ni bil za vse enako dolg, ravnal se je po znanji in življenji katehu- menovem. Toliko je gotovo, da je vsaj od tretjega stoletja naprej trajal katehumenat eno do dve leti, in njega učenci so bili raz- § 83. Kratka zgodovina katehetične službe in slovstvo katehetike. 201 vrsteni v dva 1 ) oddelka ali razreda. Začetniki, sploh le katehu- na eni imenovani, so spadali v prvi razred, in so smeli navzoči biti ob nedeljah in praznikih pri javni božji službi noter do daro¬ vanja. Od tod še dandanes ta del sv. maše do darovanja imenujemo mašo katehumenov. Učence druzega oddelka so imenovali pro¬ silce, competentes, ker so bili že toliko podučeni in vredni spoznani, da so smeli prositi sv. krsta. Rekah so jim tudi odbrani, electi. Le kratko časa bili so v tem razredu, 40 dni do 3 mesece, ter se z molitvijo, postom in drugimi pobožnimi vajami priprav¬ ljali na sv. krst, katerega jim je podelil večinoma škof sam; prve čase navadno veliko soboto ali binkoštno. Kjer je ljudstvo trumoma, v velikih množicah pristopalo sv. cerkvi, ali ob času preganjanja, bil je čas priprave le kratek. Po obliki je to katehetično podučevanje bilo večinoma akro- amatično, prednašujoče, a jemali so ozir na starost, stan, znanje učenčevo. Vmesna vprašanja, tudi od strani katehumenov, so oživljala ter bolj zanimljiv storila učiteljev govor. Učili so se katehumeni zlasti zgodbe sv. pisma starega in novega zakona, iz katere je učitelj izvajal dejanjske dolžnosti krščanstva, in na katere je navezoval tudi važnejše verske resnice. Ravno pred sv. krstom je moral učenec javno pred škofom spoznati ter odmoliti vero, a očenaš je smel odmoliti še-le po prejetem krstu z drugimi vred, kajti (po besedah sv. Krizostoma) on, ki po sv. krstu še ni postal otrok božji, naj še ne imenuje Boga svojega očeta. S prejetim sv. krstom ni bilo še končano versko podučevanje; saj katehumeni o najimenitnejših resnicah božjega razodenja še niso nič izvedeli. Nauk o presv. Trojici, o sv. zakramentih, o sv. maši je namreč cerkev ohranila iz modre previdnosti tajen, in ga ni razodela katehumenom. To se je zgodilo deloma zato, da bi kakemu še malo podučenemu in v krščanstvu šfe ne utrjenemu novincu ne bili taki verski nauki morda v spodtikljej in pohujšanje; deloma pa, da te najimenitnejše in najsvetejše resnice obvaruje onečastenja, presukavanja in zlorabe po ljudeh, ki so se časih pri¬ mešali novincem ter se priplazili v zbirališča kristijanov. V tem je bil tajinstven nauk prve sv. cerkve, disciplina arcani. A ker so katehumeni koj po sv. krstu prejeli tudi sv. obhajilo in zakra¬ ment sv. birme, zato so jim po nekoliko pač že pred krščevanjem ') Nekateri naštevajo tri razrede katehumenov, ker jim prištevajo tudi one, katerim so sv. krst zarad velike mlačnosti ali zarad storjenih velicih pregreh odložili časih za več let, prištevši jih javnim spokornikom. 202 Duhovno Pastirstvo. pojasnili bistvo, vrednost, namen sv. obhajila, vendar so popolni in temeljiti poduk o tem, kakor tudi o drugih sv. zakramentih, dobivali v osmini po prejetem sv. krstu v vsakdanjih katehezah, katere so imenovali zato skrivnostne, mistagogične. To podučevanje in pripravljanje katehumenov se je vršilo v cerkvah ob določenih urah, zlasti v adventnem in v postnem času. Zraven tega javnega katehizovanja so pa tudi bolje podučeni lajiki doma podučevali katehumene, zlasti krstni botri in stariši ’) novincev. Spoznala pa je sv. cerkev za potrebo, krščanske resnice pre¬ pričati tudi znanstveno omikane pagane, in jih pridobiti Kristusu, zato je takim katehumenom preskrbela bolj temeljitega, znanstvenega poduka. Taka potreba se je pokazala najprej v sre¬ dišči takratnega učenega sveta, v Aleksandriji, kjer so iz poveda¬ nega namena vstanovili pozneje toliko slovečo k a t e h e t i č n o šolo, in enake učilnice v Cezareji, Jeruzalemu, Edesi, Rimu, v Antijohiji, kjer je podučeval sv. Krizostom, v Nisibisu, katera je slovela še v 6. stoletji. Že iz namena teh šol je razvidno, da so bile odmenjene bolj doraščencem kot otrokom. Iz Aleksandrijske katehetične šole je pozneje postala visoka šola v pravem po¬ menu, na kateri so podučevali sloveči učenjaki ne le v krščanskem bogoslovji, ampak tudi v drugih znanostih in umetnijah. Način učitve na katehetičnih šolah tistega časa spoznamo iz znanega spisa sv. Avguština (živel 354—430) »de catechizandis rudibus«, pa iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, katerih je 23 še ohranjenih. Učenje se je godilo večinoma dialogično. 2. Ob začetku srednjega veka se je zgodila popolna sprememba ozir katehumenata. Nekaj že zarad tega, ker je bilo krščanstvo že zelo razširjeno in so le še redko kedaj se zglašali dorasli za sv. krst, se toraj tudi pripravljanje ni moglo skupno ') Tako je Origen kot deček obiskoval katehetično šolo, a zraven ga je pa tudi doma podučeval v sv. resnicah oče Leonida, in moral mu je sin vsaki dan odločeni oddelek sv. pisma povedati iz pameti. Kaj vneta učiteljica je bila mati sv. Gregorija Naz., sv. Nona, ki je prve kali krščanskega življenja zasadila v sinovo srce. Enako tudi sv. M o n i k a , mati sv. Avguština, ki je sina že zgodaj izročila cerkvenemu katehumenatu, in tudi sama ga pridno podučevala. Tudi sv. Janez Krizostom prejel je prvi poduk v krščanstvu od svoje matere Antuze. Zares spodbuden zgled vsem starišem sta Bazi lij in Emelija, ki sta svoje otroke (deset jih je bilo) tako lepo podučevala v krščanstvu, in jih vadila po¬ božnega življenja, da izmed njih sv. cerkev štiri časti kot svetnike, katerih naj¬ bolj znan je Bazilij Veliki. § 83. Kratka zgodovina katehetične službe in slovstvo katehetike. 203 goditi; še večjo spremembo je provzročilo to, ker so roditelji svoje otroke krstiti dajali kmalu po rojstvu, in je toraj odpadlo priprav¬ ljanje na ta zakrament. Mesto tega se je začelo podučevanje že krščenih po roditeljih, botrih in mašnikih. Izšli so v tem času že tudi k a t e h i z m i, in tudi sicer, so celo sloveči možje marsikaj spisali o podučevanji mladine, n. pr. sv. Edmund Canterbury-ski (u. 1247), sv. Tomaž Akv., sv. Bonaventura, papež Celestin V. in dr. Posebno lastni srednjemu veku so razni pomočki katehetič- nega podučevanja, ki so jih izumili cerkveni učitelji tiste dobe. Tem učilom gre prištevati v prvi vrsti biblične podobe. Kar je bila pisana knjiga njim, ki so znali brati, to naj bi pripro- stemu človeku bile slike, predstavljajoče razne dogodbe iz sv. pisma, predpodobe, katehizmove nauke pojasnovane s podobami. V kolikem obsegu se je cerkev v srednjem veku posluževala tega učila, kaže nam pogled v cerkve tistega časa: slike na stenah, krasne podobe na oknih, v preprogah pred altarjem, podobe na svetih posodah, na klopeh in na raznem drugem cerkvenem orodji, ki večinoma predstavljajo prizore iz svetopisemske zgodbe, zlasti iz življenja Kristusovega. Posebno izdaten pomoček ljudskemu verskemu podučevanju in vzgajanju so bile tudi pobožne igre, dramatična pred¬ stavljanja svetopisemskih dogodb, ki so se začela sicer že v starejšem času, a se popolno razvila še-le v srednjem veku. časih so taka predstavljanja bila združena z javno božjo službo, in prve čase so predstavljajoči bili večinoma duhovniki. Skoraj za vsak večji praznik so poznejša stoletja te dobe imeli posebno po¬ božno igro. ki je kar se da živo ljudstvu predstavljala praznikovo dogodbo. Najimenitnejše so bile predstave velicega tedna. Ko se pozneje take igre niso več vršile v cerkvi, in so predstavljajoči bili neduhovniki, so sc iznerodile, postale posvetne, vrinile so se mnoge razvade ... in zato jih je slednjič jela prepovedovati cerkev. 3. Zelo se je povzdignilo ter zboljšalo katehetično podučevanje po prizadevanji tridentinskega cerkvenega zbora (Sess. XXIV. de Ref. c. 4.), ki je tudi izdal slovečo knjigo »C a t e c h i s m u s Ro¬ manu s«, kateri je izšel 1. 1566, namenjen duhovnim pastirjem, da bi zanaprej po njem svoje vernike, nedorasle in dorasle, pod- učevali in za nebesa jih ©dgojevali. — Kar so zaukazali zbrani očetje tridentinskega zbora ozir podučevanja mladine in katehetič- nega vzgojevanja, to so jeli z veliko navdušenostjo izvrševati po vsem katoliškem svetu posamezni škofje in razne škofijske sinode. 204 Duhovno Pastirstvo. Na vseh krajih so začenjali vstanavljati novih šol po deželi, po samostanih, pri stolnicah; že obstoječe pa so zboljševali. Izmed raznih katehizmov za časa tridentinskega zbora ime¬ nujemo preslavni katehizein, katerega je po želji cesarja Ferdi¬ nanda izdal njega pridvorni pridigar jezuit zv. Peter Kanizij. Prvi del, namenjen veroučitelju, izšel je na Dunaji 1. 1554 pod imenom: Summa doctrinae christianae sive Catechismus major; 1. 1563 je izšel isti katehizem v skrčeni obliki, nekak izpisek večjega, ki nosi naslov: Institutiones christianae pietatis seu Catechismus parvus, namenjen učeči mladini. In kakor razvidimo iz pisem zvel. Kanizija, poslal je med svet svoj katehizem tudi še v tretji, naj¬ manjši izdaji kot »catechismus minimus«. Kanizijev katehizem podaja ves krščanski nauk v petih poglavjih: o veri, o upanji, o ljubezni, o sv. zakramentih in o krščanski pravičnosti. Zelo naglo se je razširila ta knjiga, vpeljali so jo po vsej Nemčiji, prevodih skoraj v vse jezike evropejske in celo v nekatere azijske. Mnogokrat je pregledal in zboljšanega izdal svoj katehizem pisatelj sam, in za njim tudi drugi. Še danes je v veliki veljavi ter se rabi po mnogih škofijah našega cesarstva. Tudi naši slovenski diecezanski katekizmi so izdelani po Kanizijevem. Jako sloveč je tudi jezuita kardinala Roberta B e 1 a r m i n a katehizem (izšel v italijanščini 1. 1603), katerega je papež Benedikt XIII. za Italijansko ukazal, Benedict XIV. pa priporočil vsem škofom. Zaslovel je tudi tako zvani Saganski katehizem, katerega je 1.1765 izdal Ign. Felbiger, avgustinski opat v Saganu, pozneje v Avstriji prvi nadzornik in voditelj vseh ljudskih šol; Bern. Overbergov (izšel 1804); Jan. Hirscherjev, izdan 1842, in najnovejše čase P. J. Deharbov S. J., ki je 1. 1847 izšel v Regensburgu v 4. izdajah ter je še dandanes v rabi po mnogih deželah. Mnogo dobrega, rabnega, vmes celo izvrstnega je izšlo novejše čase veroučitelju v pomoč kot pomožna knjiga pri razlaganji kate- hizma. Naj imenujemo: A. G r u b e r, Praktisches Handbuch der Katechetik fiir Katholiken; J. M. Leon bard, Vollstandige Katechesen, Wien 1840; ravno tistega: Katholische Gaubens- und Sittenlehren in Fragen und Antworten, erlautert durh die biblische Geschichte des alten und neuen Testamentes fiir Katecheten und Seelsorger. Wien 1829; Deharbe, Erklarung des katholischen Katechismus, als Hilfsbueb zum katechetischen Unterrichte, 5 Bande, Paderborn 1861 — 1865; istega: ka- tholischer Katechismus fiir Kinder in katechetischer Lehnveise erklart; Schuster, Katecbetisches Handbuch, zum Gebrauche fiir jeden Katechismus, 5 Bande, Frei- burg 1861; Theoretisch-praktisches Handbuch der Katechetik fiir Katholiken im § 84. Razdelitev katehelike. 205 Geiste des hi. Augustin, von A u g. Gruber, uberarbeitet und vermehrt von einem Priester der Diocese Regensburg. Regensburg 1870; Dr. J. Schmitt, Erklarung des kleinen Deharbe’schen Katechismus, in istega: Erklarung des mittleren Deharbe’schen Katechismus, Freiburg i. B. 1871 — 1872; R. Hirsch- f e 1 d e r , Handbuch zur Erklarung der biblischen Geschichte des alten und neuen Bundes in den Volksschulen, 2. natis, Mainz 1874; A. Loffler, Vollstandig ausgearbeitete Schulkatechesen zur Erklarung des kleinen Katechismus. Wien 1875; G. Mey, Vollstandige Katechesen filr die untere Klasse der katholischen Volksscliule, Freiburg i. B.; dr. Fr. Oberer, Praktisches Handbiichlein fiir Katecheten, Graz; Tom. Mraz, Šolske kateheze za prvence, priloga »Slov. Pri¬ jatelju« 1878; istega: »Razlaga srednjega in velikega katekizma.« Teorijo katehetike obravnavajo med drugimi: G a 1 u r a , Grund- siitze der wahren sokratischen Katechisier-Methode, Freiburg 1793; Overberg, Religionshandbuch, 5. natis, Miinster 1839; istega: Anleitung zum praktischen Katecbisieren, 1825 ; J. M. L e o n h a r d , Theoretisch - praktische Anleitung zum Katechisieren, Wieu 1819; Gruber, Katechetisehe Vorlesungen, Salzburg 1830; Ilir s c h er, Katechetik, 4. natis, Tiibingen 1840; J. F. Benda, Der katholi- sche Religions-Unterricht in der Volksschule, 2. natis, Prag 1879; Fr. Schoberl, Lebrbuch der kathol. Katechetik. Kempten 1890; St. IliaSevič, obuka male- nih ili katehetika, v Zagrebu 1850; Dr. Martin Štiglic, kratka katehetika, v Kraljeviči 1877 ; Jožef Rozman, Katehetika ali poduk prvencev v sv. Jezusovi veri, v Celovcu 1855. Jako dobro služijo veroučitelju tudi nekateri katehetifini časopisi, n. pr. : Katechetisehe Blatter, izdaja Fr. Walk na Bavarskem; Christlich- p ii d a g o g i s c h e Blatter fiir die osterreichisch-ungarische Monarchie, Wien, izdaja J. Panholzer; Ambrosius, Zeitschrift fiir Itinderseelsorge, Donau- wort in dr. § 84 . Razdelitev katehetike. Prvi veroučitelj otroku je krščanska mati. Na nje mesto stopi pozneje v imenu svete cerkve katehet, ki delujoč v šoli na¬ vezuje svoje nauke na ono, kar so učenci že prejeli doma in pri¬ pravlja na tisto, kar bo od njih zahtevalo življenje. Veroučitelj toraj skuša a) svoje katehumene toliko podučiti, da pozneje morejo umeti v cerkvi pridige in krščanske nauke za odrasle in da vedo odgovor dati od svoje vere; b) jih vvesti v versko življenje, da bodo znali po sv. veri živeti in kot dobri kristijanje svojo dolžnost storiti v družini, občini in državi. Katehetiko kot znanost, ki uči, kako je veroučitelju oskrbovati službo, da z njo doseže svoj namen, delimo toraj na dva dela," katerih L govori o katehetičnem pod- učevanji in II. o katehetični vzgoji. 206 Duhovno Pastirstvo. I. Poglavje. Katehetično podučevanjeP § 85 . 0 predmetu katehetovega podučevanja. Kar smo rekli v homiletiki (gl. § 31.) glede učitelja doraslim, to velja tudi učitelju nedoraslim, kajti obema je isti namen : učence voditi do zveličanja. Obema je toraj oznanovati isto reč: nauk Je¬ zusa Kristusa križanega, kajti edino le v tem je zveličanje. A če že odraščenci ne morejo vsi vsega nositi in razumevati, in mora zatoraj pridigar izbirati ter iz dragocenega zaklada svetega razo- denja jemati, kar je poslušateljem potrebno in koristno, so v tem oziru katehetu stavljene še ožje meje. Tudi veroučitelj naj svojim malim oznanuje ime Kristusovo, tudi njemu je predmet poduCe- vanja sveti evangelij, božje razodenje, a le v toliki meri, po kolikor je začetnikom razumljiv in neizogibno potreben. Ako gre toraj določevati tvarino katehetičnemu podučevanju, ozirati se je na doumljivost katehumenov, na namen podučevanja, pa tudi na razne okoljnosti časa in kraja, v katerih žive učenci. V obče povsod določuje višja cerkvena oblastnija, škofijstvo, kaj je katehetu učiti in koliko iz sv. razodenja, in sicer deloma po zaukazanih verozakonskih učnih knjigah, deloma po pozitivnih določilih; zato v naslednjem vzamemo za podlago dotični ukaz za ljubljansko škofijo. * 2 ) 1. Glavno učno tvarino veroučitelju odkazuje ona knjiga, ka¬ tero smemo imenovati zakonik božji, to je, katehizem, ki je največja dragocenost sv. cerkve, najvažnejša knjiga na polji bogo¬ slovnem. Sveta posoda je, ki obsega voljo božjo, kratko, jasno, točno ves nauk našega odrešenja. Najkoristnejša knjiga je malim in doraslim. Katehizem dobro sestaviti je težko; najučenejši bogo¬ slovci so se skušali pri tem delu: bi. Kanizij, Belarmin, Fleury, *) 0 katehetičnem podučevanji velja v obte vse tisto, kar smo povedali o homiletičnem podučevanji, kaj pa da z vednim ozirom na lastnijo učencev. 2 ) »Entwurf des Lehrplanes fur die Erlheilung des Religionsunterrichtes in den allgemeinen Volks- und Biirgerschulen der Diocese Laibach«, gl. Dioc. BI. 1877, pag. 121. § 85. O predmetu katehetovega podučevanja. 207 Bossuet in dr. Škofijski ordinarijat ima določevati, katerega izmed raznih katehizmov naj rabijo veroučitelji v vladikovini, in brez škofovega dovoljenja drugačnega kot za diecezo zaukazanega ne smejo rabiti. V ljubljanski škofiji je določen katehizem Kanizijev v raznih izdajah in v različnem obsegu. 2 ) Kolikor možno naj se vpeljani katehizem nikar ne preminja, ampak eden in tisti se rabi v šoli, v cerkvi in pri vsakoršnem drugem podučevanji. Le tako je mogoče, da tudi stariši doma podučujejo šolarje, ker so se sami svetih resnic na isti način učili; nad drugačnimi besedami in vpra¬ šanji pa se spodtika ljudstvo, misleč, da je tudi nauk nov. Skrb naj je duhovnemu pastirju, da razširja katehizem med verniki kar se da; ne le vsak učenec ga mora imeti, ampak nobene družine naj ni v župniji brez škofijskega katehizma. Glavna pravila za rabo te velevažne knjige so: a) Učencem veroučitelj ne sme nakladati katehizma, da se ga uče na pamet, akojim ni prej razlagal in pojasnoval dotičnega oddelka; kajti veliko ložej in prej si človek zapameti stvar, katero razume, b) Kaže naj učencem velik pomen, važnost, potrebnost svetih resnic za časnost in večnost, ter naj skuša za-nje pridobiti tudi otrokovo srce in voljo. Ni namreč dosti, če šolarji katehizem razumejo in si ga vtisnejo spominu, ampak še prav posebna skrb veroučiteljeva naj je, svojim malim kazati, kako jim je v življenji v p or a bij ati ono, česar so se naučili. Razlagovaje posamezne resnice naj zraven kaže učencem, kje, kdaj, kako naj priučeno v življenji rabijo ter se po uku ravnajo, c) V vsakem razredu je odločeni katehizem vsaktero leto ves vzeti, to je, vsaj vse važne in bistvene resnice iz vsacega poglavja, da tako otroci vsako šolsko leto prejmo neko celoto. To je zato potrebno, da more veroučitelj v vsakem naslednjem višjem razredu obširnejši nauk navezovati na že znane poglavitne resnice — in zarad onih učencev, ki zapustijo šolo, ali se preselijo drugam, da jim ne ostanejo neznane nobene važnejše reči iz katehizma. 2. Tudi sv. povest je predmet katehetičnemu podučevanju, biblijska in cerkvena. Sveta zgodba katehumenom kaže v prijetni ‘) Namreč: Mali katekizem, v c. kr. zalogi šolskih bukev na Dunaji; Krščanski nauk za prvence (1. in 2. šolsko leto), sestavil Sim. Zupan; Kratki katekizem, v Ljubljani; Krščanski nauk, v c. kr. zalogi šolskih bukev; in Katekizem ali krščanski katoliški nauk, spisal Ant. Lesar. — Vse te knjige so za šolsko rabo potrjene tudi od c. kr. ministerstva za bogo¬ častje in uk. 208 Duhovno Pastirstvo. obliki: a) namen človekov, prvotno stanje njegovo in premembo po grehu. Sv. povest stavi pred oči neskončno usmiljenje božje in njegovo dobroto, kažoč, koliko je storil za rešenje in zveličanje rodu človeškega po svojem Edinorojencu, in kake dolžnosti vsled tega človek ima Bogu nasproti, b) Sv. povest lepo razjasnuje ves nauk katehizmov; ona pojasnuje in dokazuje posamezne verske resnice. Živo nam kažejo sv. zgodbe pota božje previdnosti, kako On vse svoje stvari modro vodi in ohranjuje, kako tudi nezgode, nesreče mnogokrat obrača človeku v korist itd. c) V živih podobah nas sv. zgodba prepričuje, da je človeku možno pošteno in po¬ božno živeti, dobro delati, greha se varovati, ter v raznih okol- nostih življenja, v sreči kakor v nesreči, v bogastvu in v siro¬ maštvu služiti Bogu. d) »Nauk naj je nazoren«, veli pedagogika. A z nobeno rečjo se ne dajo resnice krščanske storiti tako nazorne, jasne, kakor s pripovestmi, vzetimi iz sv. pisma in iz cerkvene zgodovine. Zgodbo si dete lahko zapameti, in s povestjo vred tudi katehizmovo resnico, katero pojasnuje in vtrjuje zgodba. Učencem naj višjih razredov ljudske šole, zlasti meščanske, veliko koristi tudi cerkvena povest, kije nekako dopolnilo katehetičnemu podučevanju in vzgajanju. Cerkvena zgodovina naj bi učence potrjevala v veri, dajala jim prepričanje, da je cerkev delo božje, poslopje zidano na skalo, ob katero zastonj buta člo¬ veška sila in peklenska moč. ] ) 3. Razlaganje nedeljskih evangelijev, oziroma listov spada tudi v katehetično podučevanje. Pri nas imajo veroučitelji pred vsako nedeljo in praznikom od četrtega razreda naprej kake pol učne ure odmeniti tej tvarini. Razlagovaje perikopo naj ka¬ tehet iz nje povzema verskih in dejanjskih naukov ter kaže, kako vporabljati jih v življenji. * 2 ) 4. Obredoslovje kaže učencem visoki pomen katoli¬ škega bogočastja, sv. časov, obredov pri deljenji sv. zakramentov itd., ter je potreben del katehetičnega podučevanja, da se otroci vedo pridoma vdeleževati javne službe božje. V višjih oddelkih ljudske šole katehet ta uk navezuje na nedeljske in prazniške *) Za biblijsko povest se rabijo v ljubljanski škofiji: Dr. J. Schuster, zgodbe sv. pisma stare in nove zaveze, poslovenil Ant. Lesar; in dr. Fr. K n e e h t, zgodbe sv. pisma za nižje razrede ljudskih šol, poslovenil Iv. Skuhala. Drugemu letniku meščanskih šol pa so za cerkveno povest odločene: »Zgodbe kato¬ liške Cerkve«, spisal Ant. Lesar. 2 ) V učni pomoček služi: >Sv. listi in evangeliji«, na Dunaji v c. kr. zalogi šolskih bukev. § 86. Razdelitev učne tvarine na posamezne razrede učencev. 209 perikope; pa tudi na primernih krajih katehizma naj skuša svoje učence vpeljavah v spoznavanje katoliške liturgije. V tretjem letu meščanskih šol pa naj se obredoslovje uči samostalno. 'l 5. Tudi nekatere bolj znane m o 1 i t v e in pes m i si imajo spominu vtisniti otroci, zlasti take, ki se rabijo pri javni božji službi. Učni načrt katehetu imenuje nekatere molitve, katerih naj bi se na pamet naučili učenci ljudskih šol. Vse take molitve in pesmi je treba prej pojasnovati, razlagati, ker le tedaj je duševnega sadu pričakovati od njih rabe. Najložej se jih nauče šolarji, ako jih delj časa skupno molijo pred in po učni uri. 1 2 ) § 86 . Razdelitev učne tvarine na posamezne razrede učencev. Katehet pri svoji mladini tedaj doseže cilj, ako si učenci v letih šolanja pridobijo toliko verskega znanja, in če jih tudi toliko vpelje v katoliško življenje, da ne bodo le v šolskih letih, ampak tudi v poznejšem življenji napolnjeni krščanskega mišljenja delo¬ vali za svoje zveličanje v tesni zvezi s sveto katoliško cerkvijo. V dosego tega namena je za ljudske šole na Kranjskem do¬ ločen za posamezne razrede ta-le učni črtež: A. Ljudske šole. Nerazdeljena enorazrednica (s celodnevnim podukom). Vsi učenci se podučujejo skupno. Otroci prvega šolskega leta preje¬ majo najpoglavitnejše nauke kot versko podlago; pri starejših učencih se ima ono začetno znanje ponavljati, razširjati in vtrjevati. 1. Naj nižji oddelek, učenci od 6 — 9. leta, naj vsako leto prejmo neko celoto katoliškega verouka. Katehet začenjaj z naukom o Bogu, razlagaj nekatere ložej umljive lastnosti božje, pripoveduj o treh božjih osebah, uči jih delati znamenje sv. križa. Na to pride zgodba stvarjenja, o angeljih, o hudobnih duhovih, o ustvarjenji človekovem, o grehu prvih starišev in obljubi Od¬ rešenika. V tem oddelku naj le najsposobnejši učenci, kateri že 1 ) Učna knjiga v to odmenjena je: Liturgika, spisal Ant. Lesar; na nižjih razredih pa dobro služi: Cerkveni obredi, za ljudske šole sestavil Sim. Zupan. 2 ) Zbirko molitev, katerih naj se na pamet nauče otroci ljudske šole, po¬ daja A. Kržiča brošurica »Ali znaš?« Duli. Pastirstvo. 14 210 Duhovno Pastirstvo. dobro bero, dobivajo v roko katekizem, da doma ponavljajo, kar so v šoli slišali in si zapametili. Iz svetopisemske zgodbe stare zaveze naj vero- učitelj prilično dopoveduje o Kajnu in Abeljnu, o Noetu in ve¬ soljnem potopu, o Abrahamu, o Izraelskem ljudstvu v egiptovski sužnosti in v puščavi, o zapovedih božjih na gori Sinaju, o ob¬ ljubljeni deželi, o poslanih prerokih in pričakovanji obljubljenega Mesije. Iz novega zakona pripoveduje katehet važnejše do¬ godke iz Kristusovega življenja, trpljenja, smrti, o vstajenji, vnebo¬ hodu, poslanji sv. Duha, in o ustanovi sv. cerkve. Iz dopovedo- vanih svetopisemskih zgodb razlaguje naj katehet prav poljudno in otrokom razumljivo pojem o dobrem in zlem, daje naj kratko pojasnovanje božjih in cerkvenih zapovedi, o molitvi, sv. maši, sv. krstu in poslednjih rečeh. Učenci tega oddelka se morajo naučiti teh-le molitev: Očenaš, češčeno Marijo, vero, deset božjih in pet cerkvenih za¬ povedi, angeljevo češčenje, malo molitvico k angelju varuhu, čast bodi ... in »Gospod, daj jim večni mir . . .« Kako se je otrokom obnašati pri javni božji službi, zlasti pri sv. maši, to naj katehet svojim malim dopoveduje pri uku o sv. maši; primernih opominov naj učencem tudi daje, ko se bliža čas procesij ali drugih cerkvenih slovesnosti. 2. Srednji in gornji oddelek, učenci 9— 12letni, ima rabiti »Kratki katekizem«. Znanje iz biblijske povesti starega in novega zakona, prejeto preteklo leto, se mora dopolno- vati in razširjati. Večji in darovitejši učenci naj se nauče kaj več pripovedovati zlasti o prerokih, in pridobe naj si nekak krono- logičen pregled svetopisemske povesti. Večjim učencem se je zraven molitev iz katehizma naučiti polagoma še drugih, n. pr. »Ceščena bodi, kraljica«; »Pod tvojo pomoč pribežimo« ; »Spomni se, o Marija« ; ali tudi kratkih molitvic pred in po šoli, pred in po jedi, pri vstopu in izstopu iz cerkve, vaje duhovnega obhajila. Tudi iz katoliškega o b r e d o s 1 o v j a naj ti učenci več iz¬ vedo, in zarad udeležbe pri popoldanski božji službi naj se jim razlagajo litanije vseh svetnikov in lavretanske, ter naj se nauče odgovarjati pri njih. Težavo enorazrednice, kjer ima skupaj pred seboj učence to¬ liko različnega znanja, zmanjšuje naj si katehet s primerno me¬ todo, da bo skušal z vprašanji vedno vse ohranjevati § 86. Razdelitev učne tvarine na posamezne razrede učencev. 211 p a z n e , izpraševaje sedaj učence nižjih, sedaj višjih oddelkov, le da manj zahteva od mlajših, kakor od starejših. Kar bi vsled prejšnjega poduka morali vedeti manjši, to naj dopovedujejo ti; večji pa naj popravljajo in dopolnujejo pomanjkljive odgovore za¬ četnikov. Dvorazrednica in razdeljena enorazrednica (s poldnevnim pod¬ ukom). Za obe učilnici velja isti učni črtež, kajti spodnji razdelek enorazrednice se vjema s prvim razredom, in gornji razdelek z drugim razredom dvorazrednice. Prvi razred ima tisto nalogo, kakor prvi oddelek nerazdeljene enorazrednice. Učenci, ki že dobro bero, naj dobivajo v roko »Mali k a t e h i z e m«. Verske resnice naj se izvajajo iz biblijskih dogodb, in oziraje se na doumljivost učencev naj jim jih katehet pripoveduje z besedami katehizma, da jih za njim izgovarjajo, po¬ navljajo, ter si jih tako vtisnejo spominu. Drugi razred naj rabi »Kratki k a t e k i z e m«. Kar glede svetopisemske zgodbe, liturgičnega znanja in molitev velja za srednji in gornji oddelek nerazdeljene eno¬ razrednice, to velja tudi tukaj, le da se namen na dvorazrednici da doseči ložej in popolnejše. Trirazrednica. Učenci prvega razreda prejemajo verski poduk na podlagi svetopisemskih dogodb. Učna tvarina, najnižjemu oddelku nerazdeljene enorazredne učilnice odmcnjena, se tu podaja vsem učencem ob enem, pri izpraševanji in ponavljanji pa se je ozirati na starost in pojmovitost. Že prvorazredniki naj verski poduk prejemajo v zvezi in nekaki celoti. Drugemu razredu ima biti učna knjiga »Kratki kate¬ kizem«. Iz biblijske povesti morajo učenci tega razdelka obširnejše znati dopovedovati, kar katehizem le s par besedami omenja. Učenje navadnih molitev na pamet, in razumevanje bogo¬ služnih obredov naj v tem razredu postaja popolnejše. Tretjemu razredu je namenjen veliki katehizem »Kr¬ ščanski nau k«, a tako, da se je učencem, kateri so še le prvo leto v tem razredu, učiti le ložjih in znanih citatov iz sv. pisma. Iz svetopisemske povesti se da tukaj tvarina, odločena dru¬ gemu oddelku enorazrednic,.,popolnejše in temeljitejše učiti, kot v drugem razredu dvorazrcdne učilnice. Tudi iz obredoslovja sme tu več podajati in več tirjati, kot v gornjem oddelku dvorazrednice. 14* 212 Duhovno Pastirstvo. Molitve, zaukazane učencem nerazdeljene enorazrednice, mo¬ rajo učenci tega razreda jako dobro imeti v spominu, preden za- puste šolo. Štirirazrednica. V prvem razredu ima tukaj katehet otroke pred seboj, ki šolo obiskujejo prvo leto, in pa slabejše dru¬ gega šolskega leta, zato mu ni treba ozira imeti na starejše in že bolj podučene učence, kakor je potrebno v prvem razredu dvo- in trirazrednih učilnic. Toraj naj veroučitelj pri teh začetnikih uči le najpoglavitnejše resnice krščanstva; ne obširno, pač pa mora podati neko celoto: Bog, stvarnik nebes in zemlje, angeljev in ljudi; dobrota Njegova do nas; dolžnost naša ga ljubiti in mu po¬ kornim biti; padec mnogih angelov; greh prvih starišev; Bog povsod pričujoč, vse ve, kaznuje nepokorščino; nasledki prvega greha: vse ljudi zadene prvi greh in njega kazen; Bog obljubi Odrešenika; Marija mati božja, rojstvo Jezusovo, mladost, krst, njegova delavnost in čudeži; Zveličarjev nauk o ljubezni do Boga in do bližnjega, o neumrjočnosli duše, o vstajenji, Jezusovo trp¬ ljenje, smrt, pokop, vstajenje, vnebohod, poslanje sv. Duha, usta¬ nova sv. cerkve, sedem sv. zakramentov. Vse to naj veroučitelj zopet in zopet ponavlja s svojimi ma¬ limi, da se jim dobro vtisnejo v glavo te prvine krščanskega poduka, in da tako dobe čvrsto podlago za nadaljni uk. Ako ne¬ kateri učenci znajo že dobro brati, naj se jim da v roke »Mali katehizem«. Zraven sv. križa se je prvorazrednikom naučiti »očenaš«, »češčeno Marijo«, vero in kratko molitvico k angelju varuhu. V drugem razredu mora katehet podajati tvarino, od¬ ločeno prvemu oddelku dvorazrednic, le da popolnejše in temelji¬ tejše, po navodu »Kratkega katekizma«, opuščaje težavnejše sveto¬ pisemske izreke in definicije. Izmed molitev naj se ti učenci naučijo : »čast bodi Bogu . ..«, »angeljevo češčenje«, šest resnic, deset božjih in pet cerkvenih zapovedi. Želeti je, da bi se priučili tudi kake molitvice za pred in po šoli, pred in po jedi. Tretjerazredniki se imajo učiti »Kratki katehizem« kar zapored, in tudi svetopisemske citate. Sveta povest naj se uči v tem razredu že kot samostalen predmet, vendar vedno v zvezi s krščanskim naukom. Iz oh rodoslovja naj dopove¬ duje veroučitelj tem učencem najvažnejše reči, kedar mu katehizem k temu daje priliko. § 86. Razdelitev učne tvarine na posamezne razrede učencev. 213 Tu se morajo otroci dobro naučiti že tudi: skrivnosti rožnega venca, popoln kes in druge spovedne molitve, naštevati grehe, čednosti in dobra dela, evangelijske svete, štiri poslednje reči. Želeti je tudi, da bi znali kako molitvico za vstop v cerkev in za izstop: »Pod tvojo pomoč pribežimo«; »Ceščena bodi, kraljica«. Učenci četrtega razreda se uče velikega katehizma »Krščanski nauk«; le težavnejši svetopisemski citati pa definicije smejo odpasti. Svete zgodbe jemljo se razun manj važnih kar zapored; a da ne primanjkuje časa za razlaganje katehizma, mora katehet v tej zadevi marsikaj prepustiti domači pridnosti. V tem razredu naj veroučitelj pred vsako nedeljo in praz¬ nikom porablja nekoliko časa v branje in razlaganje dotičnega evangelija, katerega se morajo potem učenci naučiti na pamet. Ozir katoliškega bogočastja naj katehet na pri¬ mernih krajih katehizma, in zlasti pri razlaganji evangelijev, svojim učencem toliko podaja, da vedo začetek in pomen imenitnejših praznikov in cerkvenih slovesnosti, pa da se morejo pridoma vde- leževati katoliške javne službe božje. Molitev naj se otroci v tem razredu teh-le nauče: krstno obljubo, božje čednosti, vajo duhovnega obhajila, kako molitev pri obiskovanji presv. rešnjega Telesa, n. pr. »o Bog! kateri si nam v prečudnem zakramentu ...«, ali: »Duša Kristusova posveti me ...«, nekatere pobožne vzdihljeje, s katerimi so združeni odpustki. Petrazrednica. Za prve štiri razrede te učilnice velja učni črtež štirirazrednice, a s tem razločkom, da sme katehet v po¬ sameznih nižjih razredih tudi manj tirjati, izpustivši kaj nebistve¬ nega, ter dopolnitev in razširjatev si prihranjati za naslednji od¬ delek. Tako n. pr. sme v četrtem razredu težavnejše reči zlasti iz krščanske pravičnosti si prihraniti za peti razred. Učenci petega razreda morajo razumevati in se naučiti ves veliki katehizem »Krščanski nauk«, da zamorejo slehrnemu odgovor dati od svoje vere. Treba je zato veroučitelju v tem od¬ delku sosebno povdarjati važnost sv. pisma in ustnega izročila, pomen neumrjočnosti človeške duše, in podedovanega greha; da je Kristus pravi Bog, da je cerkev božja ustanova in nezmotljiva. Zlasti tem učencem je razlagati premišljevalno molitev, oblast sv. cerkve zapovedi dajati, in dolžnost naša jih spolnovati . . ., tudi povedati, v čem je opravičenje človekovo, pa prepričati jih o 214 Duhovno Pastirstvo. potrebi in lepoti krščanske kreposti, ter seznanjati jih s pomočki prave čednosti. Ozir biblijske povesti naj se učencem tega razreda znanje toliko namnoži, da si pridobe nekako celoto vseh važnejših dogodb stare in nove zaveze. V tem razdelku je začeti tudi z razlaganjem nedeljskih in prazniških listov, ki obsegajo najkrasnejših naukov za življenje. Glede liturgičnega znanja naj skuša doseči, kar je namenjeno najvišjemu razredu štirirazrednice, le da v višji meri. Izmed molitev naj se v tem oddelku učenci na novo nauče : »Pridi sv. Duh . . .«; molitev k sv. Jožefu, k sv. Alojziju ... ali še druge, kakor se primerno zdi veroučitelju. Šestrazrednica. V tej učilnici naj katehet skuša popolnejše in temeljitejše doseči ono, kar je namenjeno petrazrednici. Kar smo ozir krščanskega nauka povedali za višji oddelek petrazredne ljudske učilnice, velja še v višji meri tukaj. Kot učno knjigo smejo učenci petega in šestega razreda rabiti »Katehizem ali krščanski katoliški nauk, spisal A. Lesar.« Učencem šestega razreda naj katehet prvo leto pri¬ poveduje tudi najvažnejše dogodbe iz cerkvene zgodovine, zlasti naj jim poljudno in prav živo stavi pred oči življenje in de¬ lovanje za sv. cerkev zelo zaslužnih mož, da se tako tudi mladini ljubezen vnema do cerkve. Pomoček za domače ponavljanje jo knjiga: »Zgodbe katoliške cerkve, spisal A. Lesar«. Drugo leto pa naj šestorazredniki dobe popolnejši poduk o katoliški službi božji, vsaj o onih oddelkih liturgije, ki se dajo spraviti v zvezo s katehizmom. Pripravna učna knjiga je: »Liturgika, spisal A. Lesar«. B. Meščanske šole. Prvi letnik ima verski poduk prejemati po Lesarjevem katehizmu »Krščanski katoliški nauk«, a temnejši in težavnejši svetopisemski izreki in definicije naj odpadejo, zlasti v oddelku »o krščanski pravičnosti«. Iz biblijske povesti se mora popolnoma doseči, kar je bilo povedano za najvišji razred petrazrednice. Drugi letnik naj ponavlja iz katehizma prvo in drugo po¬ glavje, in iz četrtega poglavja nauk o zakramentu sv. pokore in sv. rešnjega Telesa; ob enem se ima učiti najvažnejših dogodkov iz cerkvene zgodovine s posebnim ozirom na naše dežele. § 87. Kako je podučevati katehetu. 215 Zlasti naj izve mladina: o vstanovljenji sv. cerkve, o najimenit¬ nejših cerkvah iz apostoljskih časov in o apostoljskih očetih, pre¬ ganjanje kristijanov ob času rimskih cesarjev, spreobrnjenje Kon¬ stantinovo, o prvem cerkvenem zboru v Niceji, o bolj slovečih cerkvenih učenikih, pokristjanjenje Slovanov po Cirilu in Metodu, razkol na Jutrovem, o cerkvi Oglejski, Solnogradski, o križarskih vojskah, nekatere važnejše cerkvene redove, ustanovljenje škofije ljubljanske, o nadškofiji goriški, o krivoverstvu XVI. stoletja, o cesarju Ferdinandu II., o škofu Tom. Hren-u, koncil tridentinski, razširjanje katoliške cerkve zadnja stoletja, o Piju IX. ... V pomoč naj služi: »Zgodbe katoliške cerkve, spisal A. Lesar.« V tretjem letniku je iz katekizma ponavljati tretje, četrto in peto poglavje; in ob enem se imajo učenci tega razdelka učiti katoliške liturgike, zlasti: o cerkvenih osebah, krajih, orodjih, dejanjih (o sv. maši, sv. zakramentih in o blažilih); tudi o drugih važnejših cerkvenih pobožnostih, in o cerkvenem letu. Rabi naj se v pomoček: »Liturgika, spisal A. Lesar.« § 87. Kako je podučevati katehetu. Višja cerkvena oblast določuje po učnih knjigah in učnem črtežu veroučitelju, kaj ima učiti, v kateri vrsti podajati učencem katehetično učno tvarino, in v kakem obsegu. A tudi delavnosti in razumnosti katehetovi je prepuščenega še dokaj: on mora ve¬ deti, kako posamezne dele in stavke katehizma podajati svojim malim. Preden obširneje govorimo o obliki katehetičnega poduče- vanja, naj nekoliko povemo o učitvi njegovi v obče. Da veroučitelj pri svojih katehumenih doseže namen, mora podučevaje gledati 1. na njih doumljivost in zmožnost; 2. na vnanje razmere in potrebe svojih učencev; 3. na lastnijo naukov. 1. Ozir doumljiv osti in zmožnosti učencev naj ka¬ tehet tako razvrstuje in podaja posamne dele in stavke katehizma, da a) deco vodi od ložjega do težjega, ter da vselej začenja s tistimi resnicami, katere so ložej razumeti, n. pr. da prej go¬ vori o dobrotljivosti božji kot o modrosti njegovi, da stopa od povesti k nauku, od nazora do pojma itd. h) Od znanega do neznanega, od vidnega do duhovnega, od očutnega do nadčutnega, in da skuša zadnje vedno pojasnovati 216 Duhovno Pastirstvo. s prvim. Tako je n. pr. vselej prej govoriti o telesu in nje¬ govi umrjočnosti, kot o duši in nje neumrljivosti. c) Mu je postopati od posebnega do splošnega, od znamenj do pojma, n. pr. prej je govoriti o posameznih lastnostih božjih, kakor učiti, da je Bog najpopolnejše bitje. . . d) Resnice, brez katerih ni moč razumevati nekaterih drugih, treba je učiti pred temi. Katehetu je toraj prej govoriti o prvem grehu, kot o odrešenji; prej o milosti sploh, kot o za¬ kramentih. . . 2. Podučevati mora tudi veroučitelj z vednim ozirom na vnanje razmere in delokrog svojih malih, to se pravi, vse resnice in nauke, katere učencem podaja, mora pridno obračati na njih življenje, ter ozirati se na razmere, v katerih otroci žive; na dolžnosti, ki jih spolnovati imajo vsled onih razmer; na nevar¬ nosti, ki jim prete. Ko pa govori o dolžnostih, je najprej povdar- jati in pojasnovati tiste, ki jih imajo do ljudi, s katerimi so v bližji dotiki, n. pr. prej gre razlagati dolžnosti do starišcv, učiteljev, so¬ šolcev, kot dolžnosti do drugih ljudi. — Z vednim ozirom na po¬ trebe in delokrog učencev podučevati, se pravi praktično pod" učevati, katehumenom kazati, kako morajo ravnati po zaslišanem nauku sedaj, in kako v poznejšem življenji. Veroučitelj bi ravnal jako napačno, ako bi se zadovoljil s tem, da znajo otroci iz ka- tehizma dopovedovati točno na pamet, a bi se ne brigal za to, če žive po nauku. Nasledek tacega ravnanja je žalostna prikazen, da mnogi učenci zapustivši šolo sicer dobro znajo krščanski nauk, a ne vedo živeti po njem. Brez praktične vporabe je krščansko podučevanje skoraj brez vrednosti, toraj obračanje na življenje ne sme odpasti nikdar. 3. Katehizovaje je gledati tudi na lastni j o naukov; to je, učiti je treba razne nauke v lepi zvezi, združevati verske resnice z moralnimi in nasproti, pameške resnice z razodetimi itd. Ono sredstvo, po katerem združujemo verske resnice z moralnimi, je praktična vporaba, po kateri kažemo učencu, katere dejanjske nauke obsega verska resnica, in kako je življenje vravnavati po dotični resnici. Ko katehet n. pr. razlaga nauk o angeljili, treba mu je ob enem kazati, kako smo dolžni angelje častiti ter k njim se zatekati v molitvi; ko pa n. pr. pojasnuje nauk o odpustljivem grehu, treba jo ob tej priliki kazati, kako neskončno svet in pra" vičen je Bog, ker sovraži tudi male grehe in jih kaznuje. Nič § 88. Kaj in kolikera je učna oblika. 217 ne de, če pri tem nekatere resnice pridejo tudi večkrat v raz¬ govor; kar je važnega in potrebnega, se otrokom nikoli ne pove prevečkrat. 0 obliki katehetičnega podučevanja. § 88 . Kaj in kolikera je učna oblika. Katehetu ni dosti samo vedeti, kaj naj uči, da doseže namen, ampak mora svoji učni tvarini dati tudi neko gotovo obliko; podučevaje svoje katehumene se mu je posluževati nekega dolo¬ čenega načina. Razločujemo pa dvojno obliko katehetičnega pod¬ učevanja : notranjo in vnanjo. Notranja oblika podučevanja je v pridobivanji vseh dušnih moči učenčevih za predlagane nauke, toraj obsega razsvetlje¬ vanje spoznavnosti, po katerem postaja resnica katehu- menu jasna; vzbujanje čustev pa nagibanje volje, po katerem se neka resnica učencu prikupi, da se je veseli in s svojo voljo oklene ter v življenji izvrševati hoče. Vnanja oblika katehetičnega podučevanja pa je v nekem gotovem načinu predavanja, v pripravljanji, in v u s t m e - nem prednašanji samem. O obojni učni obliki spregovorimo nadrobneje. A. O notranji obliki katehetičnega podučevanja. § 89 . Razsvetljevanje spoznavnosti z razlaganjem. Katehet svojim učencem razsvetljuje um deloma s pojasno- vanjem resnic sploh, in posameznih besedi ter predstav in pojmov posebej; deloma z dokazovanjem in s pobijanjem pa zavračanjem raznih dvomov, zmot in ugovorov. Da veroučitelj svoje učence pripelje do tako potrebnega raz¬ umevanja krščanskih naukov, mora jim najprej razlagati ter po- jasnovati posamezne dele verskih naukov, to je, posamne besede kot izraze predstav in pojmov. Nihče ne more razumeti onega, o čemur nima pojmov, ali vsaj jasnih ne; potrebno je toraj, da 218 Duhovno Pastirstvo. učencem jasni postanejo posamezni pojmi. Ti pa se tičejo ali pred¬ meta o č u t n i h, telesnih reči (n. pr. altar, zvon, kelih), ali pa predmeta nadčutnih, notranjih stvari (n. pr. radost, kes, upanje). Prve imenujemo konkretne, a druge abstraktne pojme. Obojne je treba učencem pojasnovati kolikor možno, in kolikor se verouči- telju zdi potrebno. I. Konkretne pojme razjasnujemo: 1. Poneposrednjem zaznanji, ako se a) stvar sama, predmet, ki ga je treba pojasniti, postavi učencem naravnost pred oči, sploh pred čutila; b) če nato veroučitelj s primernimi vpra¬ šanji tako vodi otroke, da si sami ogledujejo reč, jo vsestransko opazujejo, ter nje posamezne dele spoznavajo; c) naj učenci po¬ vedo ter naštevajo ta poedina zaznanja, katera naj učitelj združi v skupno predstavo in pove nje ime; d) naštevši vse posamezne dele predmeta naj katehet vpraša po imenu in slednjič z imenom po posameznih delih reči. Tacega najboljšega načina, pojasnovati konkretne pojme, poslužuje naj se katehet, kedarkoli je mogoče. 2. Z obrazci in podobami, zlasti tedaj, kedar ni možno stvari same, ki je pojmu predmet, staviti učencem pred oči, n. pr. ladijo Noetovo, tempelj Jeruzalemski, razne dogodbe. a) Katehet predstavi otrokom obrazec ali podobo, kot bi bila to reč sama; opozoruje naj jih na nje posamezne dele, ki naj si jih da našteti, in stvar popisati, b) Potem naj pristavi ter pove ona znamenja reči, katerih jDodoba ne kaže, n. pr. velikost, barvo itd., in ukaže naj, to pristavljeno ponoviti, c) Slednjič naj vse, kar so katehu- meni spoznali na podobi, in kar se jim je dostavilo z besedo, po¬ vzame v celoto ter naj pove ime te celote. Potem pa naj si da vse to še enkrat ponoviti, to je, vpraša naj naštevši vsa znamenja ali dele predmeta po imenu; in naposled z imenom po znamenjih.') 3. S primerjanjem, ki je v tem, da učencem še ne¬ znano reč skupaj stavi s kako drugo, nji podobno in katehu- menom znano, n. pr. tempelj Salomonov in krščanska cerkev, morje pa jezero. . . Za primerjanje smejo služiti le dostojne, sploh znane, zelo podobne reči enake vrste, a) Katehet si daj popisati ono reč, katera služi v primerjanje, in opozoruj učence na one znake, znamenja, ki so vkupna obojni reči, kakor tudi na tista, ') Slike, katere rabi katehet pri podučevanju, morajo biti stvari sami ko¬ likor moč podobne, velike, lepe, barvane, in nič otroškemu očesu spodtikljivega ne sme biti na njih. Jako rabne zlasti pri prvencih so podobe svetopisemskih dogodi); Bilder-Bibel (40 Tafeln), izdal Herder v Freiburgu. § 89. Razsvetljevanje spoznavnosti z razlaganjem. 219 po katerih se razlikujeta stvari; in o teh zadnjih veli učencem, naj si mislijo, kakor bi jih ne bilo. b) Potem naj jim pove vse one znake, ki so lastni le samo stvari, katero hoče pojasniti, in naj si da ponoviti ta znamenja po učencih, c) Slednjič naj združuje vkupna znamenja in ona, ki so lastna le neznani reči ter naj tej celoti da ter pove ime. Naštevši še enkrat vsa znamenja naj vpraša po imenu in slednjič z imenom po znaku. 4. S popisovanjem, katero more katehet le tedaj rabiti v pojasnovanje, kedar so katehumenom dobro znani posamezni znaki in deli one stvari, ki jo hoče razjasniti, kar pa je le redko kdaj pri manjših učencih. Tudi pri tem načinu pojasnovanja mora veroučitelj izpraševaje ponoviti vse povedano, da se prepriča, so ga li umeli učenci, in si zapomnili reč. 5. Z nasprotjem, kakor povemo pri razlaganji abstraktnih pojmov. II. Abstraktne pojme in notranje nazore pojasnovati je zelo potrebno v verskem podučevanji, a tudi težavno, zlasti pri manjših učencih. Zgodi se to: 1. Neposrednje, ako katehet opozarja svoje učence na ono dušno stanje ter na njih lastna čustva, katera je ali ravno takrat nalašč provzročil, vzbudil v njih duši s primernimi predstavami (n. pr. veselje s kakim obetanjem); ali da jih opomni čustev, katera so že večkrat imeli ob raznih prilikah (n. pr. sočutje, ko so videli nesrečnega, hudo trpečega sošolca, prijatelja). Vero¬ učitelj našteva znamenja dotičnega notranjega stanja ter mu da ime. Potem vpraša z znamenji po imenu in slednjič z imenom po znamenjih. 2. P o s r e d n j e , in sicer a) če katehumene vodi do tega, da opazujejo na živečih ali pa na podobah, kako se kažejo ter razodevajo razna duševna stanja, to je ona, katera jim hoče pojasniti. Tako bi n. pr. utegnil pojasniti, kaj je molitev in nje lastnosti, opomnivši katehumene na kakega pobožnega v molitev vtopljenega člo¬ veka, ali pa kažoč jim primerno podobo, n. pr. Jezusa na Oljski gori. Na enak način se da razlagati n. pr. jeza, ne¬ voščljivost, skopost itd. A velikrat se veroučitelj ne more ali celo ne sme posluževati tega sredstva v pojasnovanje abstraktnih pojmov, kajti nekatera dušna stanja se na živih osebah celo ne razodevajo, ali komaj znatno; nekaterih pa, n. pr. razodevanje kakega pregrešnega stanja na osebah, katere 220 Duhovno Pastirstvo. mora otrok spoštovati, n. pr. na stariših, učiteljih omenjati ne sme. Tudi ni lahko dobiti dobrih podob, s katerimi je možno otrokom pojasniti kako notranje, dušno stanje. Ostane toraj kot pojasnilno sredstvo še h) zgled v ožjem smislu ali p r i p o v e s t, ki je najložje in skoraj vselej rabno sredstvo za pojasnovanje predstav, toraj tudi notranjih nazorov in abstraktnih pojmov. Pripovest zelo deluje na razum in tudi na srce otrok. Rabijo naj se le take, ki res pojasnujejo dotični pojem, ki so dostojne in ničesar ne obsegajo, kar bi utegnilo nevarno postati moralnosti ka- tehumenov. Tudi naj so zgledi doumni, jasni, da jih otroci razumevajo brez daljnega razlaganja. Najprimernejše za ka- tehetično podučevanje so povesti iz sv. pisma. J ) Dopovedovati je treba odbrano pripovest živo, nadrobno, da se zdi učen¬ cem, kakor bi vse to tudi videli. Glede porabe tega razjasnila je opomniti, a) da naj veroučitelj najprej pove počasi in razločno dogodbo, celo ali v kosih, kakor je krajša ali daljša, ter jo veli ponovili, b) Potem naj opozoruje na one dele v povesti, na one besede in de¬ janja, iz katerih se razjasniti da dotični pojem. Ta važnejši del pripovesti naj dopoveduje glasneje, s povdarkom, počas¬ neje in večkrat, ter naj si da ponoviti to. c) Nato naj na¬ peljuje otroke s primernimi vprašanji, da najdejo in povedo iz dogodbe znamenja onega pojma, katerega jim hoče raz¬ jasniti. d) Najdene znake naj potem združi, ime pove in kakor ob drugih prilikah najprej naštevši znamenja vpraša po imenu, in slednjič z imenom po znamenjih pojma. c) Z nasprotjem, ako dva si v vsem nasprotna pojma po¬ stavlja enega zraven druzega, da se po znakih enega pojasne različni znaki drugega, n. pr. pokorščina in nepokorščina, hvaležnost in nehvaležnost, kes naturni in nadnaturni. Zlasti pri otrocih še malo razvitega razuma dobro služi pojasnovanje pojmov po nasprotji, in po njem katehet tudi kmalo pride do cilja. Ako bi n. pr. dete ne vedelo, kdo je pobožno navzoč pri sv. maši, bi se mu stvar pojasnila s tem, da je vpraša: *) Kako lepo se dajo pojasnovati razni pojmi, n. pr. napuh iz dogodbe o farizeju v tempeljnu; čas ti želj nos t (oni, ki si izbirajo prve sedeže); ne¬ voščljivost (Kanj in Abelj, Jožefovi bratje); velikodušnost (obnašanje Da¬ vidovo do Savlal; spoznanje samega sebe, kes, trdni sklep, obtožba, zadostovanje v prekrasni dogodbi o zgubljenem sinu itd. § 90. Razsvetljevanje spoznavnosti z dokazovanjem. 221 mar tisti, ki dremlje med sv. mašo, ali gleda krog sebe, go¬ vori, se smeja? d) Sem ter tje, a bolj redko, smel bi veroučitelj v omenjeni namen rabiti tudi kako primerno in dostojno basen, ali kak ljudski pregovor. Ogibati se je nepotrebnega pojasnovanja. Naštetih sredstev naj se toraj katehet poslužuje le tedaj, če je red res neznana, ne¬ jasna učencem, ali če jo je treba zarad nje važnosti posebno glo¬ boko vtisniti spominu in srcu. Časih se že s tem pride do cilja, da veroučitelj v dotični stavek postavi mesto neznane besede drugo, učencem znano, ki pomeni ravno tisto; ali če sestavljen rek raz¬ loži v posamezne dele. Kdor bi brez potrebe in prepogostno se posluževal v katehetičnem podučevanji pripovesti, zgledov, basni itd., on bi spremenil pomoček v namen, obtoževal bi pamet otroško, in tratil dragoceni čas, katerega je itak malo odmenjenega vero- učitelju. § 90 . Razsvetljevanje spoznavnosti z dokazovanjem. Ne zadostovalo bi, ako bi katehumeni le samo umeli svete resnice; treba je, da spoznajo tudi njih istinitost, da pridejo do verskega prepričanja ter da vedo, zakaj verujejo. Dolžnost je toraj katehetu, z dokazi vtrjevati pojasnovane nauke. Nihče ne ugovarjaj: čemu dokazovati otrokom, oni morajo verovati samej besedi učiteljevi. Gotovo morajo verovati na besedo veroučiteljevo, in veljava, beseda njegova je pri malih učencih mnogokrat mesto vseh dokazov; a pri večjih je stvar drugača. Tem bo kmalu sto¬ piti med svet, kjer bodo marsikaj slišali, opazili, kar se ne bode vjemalo z besedo katehetovo. Morda že sedaj časih slišijo kaj na¬ ukom veroučiteljevim ravno nasprotnega; tu ne zadostuje več ve¬ ljava katehetova, ampak verskemu znanju otrokovemu je treba močnejših podpor. lies bi bilo enako napačno, ako bi veroučitelj hotel dokazo¬ vati vse resnice in nauke, če bi učence kar preobkladal z dokazi, in izpraševaje vedno tirjal: je li to res ? dokaži mi . . . So resnice, toliko jasne in umljive same ob sebi, da je nepotrebno vsako do¬ kazovanje, in le čas bi tratil, ko bi z dokazi hotel vtrjevati take nauke. Zopet druge so nekako nedotakljive, take, pri katerih si še misliti ne more otrok, da bi kdo mogel o njih dvomiti: take dokazovati bi se reklo dvome vzbujati v katehumenih. Ostanejo 222 Duhovno Pastirstvo. toraj katehetičnemu dokazovanju le one resnice, ki močno vpli¬ vajo na življenje, ter zelo zelo določujejo človekovo mišljenje in dejanje; in pa one resnice krščanstva, katere morda ravno ta¬ krat napadajo razni sovražniki sv. cerkve. Veroučitelj jemlji dokaze za katelictični poduk: 1. Iz svetega pisma Dokazi iz božjega razodenja naj so pri katehumenih prvi in najpogostneji. To je res ponaturno, kajti po sv. razodenji so nam došle večne resnice, naj se toraj tudi vtrjujejo v posameznikih po istem razodenji. Odbirati si mora ka¬ tehet vselej take svetopisemske stavke, ki resnico naravnost dokazujejo, sicer bi utegnil spoznati učenec, ko doraste, da besede, katere je nekdaj rabil katehet v dokaz, nimajo dotične do- kaznosti, in morda bi jel dvomiti o veri sploh. — Tudi ni treba za eno in tisto resnico rabiti po več tekstov, zadostuje eden, a ta naj je jasen, lahko razumljiv, da učenci brž razvidijo, kaj jim hoče dokazati učitelj. —- Izreka svetopisemskega ne gre kate- humenom podajati le po pomenu, ampak praviloma po besedi, da svoje učence tako seznani z biblijskim jezikom.') Poglavja in vrste navadno ni treba praviti učencem, a jako koristno je, ako jim pove, kdaj, kje, komu je Zveličar to govoril, n. pr. pri zadnji večerji, na Oljski gori, pred svojim vnebohodom je rekel svojim učencem itd. Tako si otroci ložej zapametijo tekst in se prej spom¬ nijo nanj. — Dokazovaje mora veroučitelj najprej učencem lepo pojasniti besede iz katehizma, obsegajoče ono resnico, ki jo hoče dokazati, ako ni morda popolno jasna. Ko jim je jasen izrek ka¬ tekizmov, potem se pove tekst svetopisemski, katerega zopet treba učencem razjasniti, kolikor se učitelju zdi potrebno. Slednjič naj združi katehizmov nauk in izrek svetopisemski, pa pokaže naj kateliumenom, kako odbrani tekst naravnost dokazuje resnico. Ves dokaz naj nato ponovi sam, in s primernimi vprašanji naj učence vodi do tega, da ga ponove. Kar smo povedali o dokazih iz sv. pisma, velja tudi o ust¬ nem izročilu. Pristavimo le, da ni treba tacih resnic dokazo¬ vati iz ustnega izročila, katere se dobro dajo dokazati iz sv. pisma; le tedaj, če sv. pismo ne govori jasno o kakem nauku, ali kjer ‘) Ne storil bi toraj katehet prav, ako bi otrokom povedal n. pr. »Jezus je rekel, da bodo grehi tistim odpuščeni, katerim jih bodo odpustili mašniki, Jezusovi namestniki . . ., ampak od besede do besede mora navesti tekst: Zve¬ ličar je rekel: »Prejmite sv. Duha; katerim boste grehe odpustili itd.« § 90. Razsvetljevanje spoznavnosti z dokazovanjem. 22R celo ne omenja tega ali onega, n. pr. o krstu malih otrok, o častenji relikvij, o rabi blagoslovljene vode itd., tam naj se veroučitelj za¬ teče k temu bogatemu izviru razodenja. Vselej naj katehet pri rabi tacih dokazov izrečno povdarja, da tako uči sv. cerkev. 2. Iz razuma ali pameti. Dokazi pameški niso druzega, kot izvajanja ali sklepanja iz obče pripoznanih resnic in stavkov, n. pr. vsem ljudem je odločeno enkrat umreti, toraj tudi mogočnim sveta, kraljem in cesarjem, ker tudi oni so ljudje. Ali: Vsem svo¬ jim dobrotnikom moramo skazovati hvaležnost. Stariši so nam veliki dobrotniki, toraj . . . Prav je, da katehet zraven razodenj- skih dokazov rabi sem ter Ije tudi pameške, zato da se otroci navadijo svoj razum rabiti, misliti, sklepati; a prepogosto naj ne vtrjuje verskih resnic iz pameti, da otroci ne dobe napačne misli, češ, verovati mi je zato, ker resnico spoznam s svojo pametjo. Razumski dokazi morajo vselej biti učencem lahko umljivi, kar so tedaj, ako brez težave spoznajo ponaturno zvezo, ki je med dokazom in dokazovano resnico. N. pr.: Kar hočete, da vam drugi store, storite tudi vi njim; česar nočete, da vam store drugi, tudi vi drugim ne storite. 3. Iz skušnje lastne ali iz tuje. Zlasti jemlji skušenjskc dokaze za vtrjevanje verskih in dejanjskih resnic iz življenja ka- tehumenov, ter vporabljaj ono, kar so učenci že sami videli, sli¬ šali, zaznali z lastnimi čutili, n. pr. plačilo mirne vesti in kazen slabe vesti, škodljivost nezmernosti, da ima laž res kratke noge itd. Veliko moč imajo ti dokazi že sploh ter za vsacega človeka, zlasti pa še pri otrocih zelo delujejo na razum in tudi na njihovo srce in voljo. 4. Iz človeške veljave. Ako se dokazi naslanjajo na ptujo veljavo, n. pr. na besedo starišev, učiteljev ali drugih ime¬ nitnih ljudi, tedaj jih imenujemo veljavenske. Otroci kaj radi ve¬ rujejo onim, katere spoštujejo in ljubijo, zlasti roditeljem in uči¬ teljem, in kar nič ne poizvedujejo, od kod oni vedo to. Dete go vori: mati so rekli, učitelj so pravili . . ., in to mu je zadosten dokaz. Naj toraj katehet sem ter tje rabi take dokaze, in naj se za vtrjevanje raznih naukov poslužuje izrekov, besedi tacih oseb, ki so pobožne, lepega vedenja, učene, sploh: v veliki veljavi pri otrocih. Tudi važni izreki •svetnikov dobro služijo. Veljavenske dokaze rabiti je veroučitelju zlasti pri najmanjših učencih; vendar ne gre, da bi rabil le samo dokaze iz človeške veljave. 224 Duhovno Pastirstvo. § 91 . Pobijanje dvomov, zmot in predsodkov. Pred učenci začetniki pač ni treba katehetu pobijati dvomov, zmot in predsodkov, 1 ) ker je komaj misliti, da bi bili razširjeni med prvenci. Res so tudi oni že utegnili slišati kako govorjenje zoper sv. vero, a niso še razumeli tega. Ozir malih učencev je gledati veroučitelju le na to, da on sam ne vzbuja dvomov pri njih. Dobro in temeljito naj jih podučuje v krščanskih resnicah, lepo naj jim razlaga predmet, odločno, s prepričanjem naj govori, z nekako slovesnostjo in navdušenostjo naj oznanuje večne res¬ nice, in nič naj jim nc pripoveduje o verskih zmotah, predsodkih, dvomih, ki malim katehumenom še znani niso. Paziti mu je tudi, da njegova vprašanja nimajo oblike dvoma ali ugovora . . ., n. pr.: Kako more Bog biti povsod pričujoč, saj ga ne vidiš? itd. Drugače je ravnati pri večjih učencih. Te pa je že treba opomniti na razne verske zmote, ugovore in predsodke, in sicer zato, da jim poda orožja zoper krive nauke, in da jim ne postanejo nevarni, kedar jih bodo slišali. A biti mora veroučitelj pri tem jako previden, da otrok ne seznanjuje z vsakoraznimi verskimi ugovori, ampak da jim pove le najpotrebnejše, to je tako, na kar utegnejo res naleteti v poznejšem življenji. Toliko naj izvejo večji učenci, da je med svetom veliko krivih naukov, katerih ne smejo poslušati, in slabih zgledov, katerih ne smejo posnemati, ker bi sicer Bogu ne mogli dopasti. Zlasti je treba vtrjevati v verskem prepričanji, in zavarovati pred nevarnostimi sveta tiste učence, kateri imajo šolo zapustiti za zmiraj ter stopiti med svet. Teme¬ ljito naj duhovnik take katehumene podučuje v sv. resnicah, in ko jim lepo pojasni nauke katoliške cerkve, naj zraven tudi kaže, kako srečen je, kdor jih natanko spolnuje v življenji. Pove naj jim, da utegnejo slišati in videti med svetom to in to; a da sc nikoli ne smejo dati odvrniti od onega, kar so se učili v šoli. Naroča naj učencem, da ne smejo poslušati brezbožnih besedi, in da ne smejo ravnati po slabih zgledih zapeljivih ljudi, ampak da morajo vedno imeti pred očmi Boga, in se ogibati ljudi, kateri govore zoper nauke sv. katoliške cerkve. Človeku se je držati trdno tega, kar je razodela večna resnica, ko bi tudi s svojim ’) Dvom je n. pr.: Bog ni pravičen, ker tolikrat hudobneža daje srečo, pobožnemu pa pošilja nesrečo in stisko. Zmota: Bogatinu vzeti ni greh. Pred¬ sodek: Gotovo kmalu umrje, komur se sv. poslednje olje podeli. § 92. Vzbujanje čustev ali pridobivanje srca. 225 otemnjenim razumom ne sprevidel verske resnice itd. Živo naj veroučitelj tudi kaže, kako slabe učinke imajo taki krivi nauki, in kako nesrečnega store človeka, če živi po njih. § 92 . Vzbujanje čustev ali pridobivanje srca. Nikakor bi ne zadostilo, ko bi veroučitelj svojim učencem razsvetljeval le spoznavnost ter na to delal, da si katehumeni za- pametijo sv. resnice; on mora delovati tudi na srce, v njem vzbujati primernih čustev, prijetnih ali neprijetnih, kakor je po¬ trebno. 1 ) S tem, da svojim učencem opisuje živo in nadrobno lepoto in korist čednosti, pa gnjusobo in škodljivost greha, pri¬ dobi, navduši učitelj mlada srca za krepost, in jim vzbudi stud nad hudobijo. Vzbujanje primernih čustev je toraj najboljše sredstvo, učence pripraviti do tega, da se v življenji odločujejo za tisto, kar so spoznali z razumom. Res, kar ptici peruti, to so človeku čustva, ki mu voljo nagibajo na dobro ter jo odvračujejo od slabega in hudega. Grešil bi toraj katehet, ako bi primernih čustev ne vzbujal in gojil v srcih svojih učencev. Kakšna čustva pa naj vzbuja veroučitelj v srcih svojih kate- humenov? Sveta čustva; pred vsem ljubezen do Boga in do bližnjega. To je najvišje, najplemenitejše čustvo, in ravno za to ljubezen do Boga in do bližnjega je otroško nedolžno srce najbolj prejemljivo. To čustvo naj katehet vedno vzbuja, goji, krepi' pri svojih učencih. Ker se pa ljubezen vzbuja le po ljubezni, naj jim zopet in zopet ter ob vsaki priliki dopoveduje in živo po¬ pisuje, kako neskončno Bog nas ljubi, in da le tedaj ima nad nami svoje veselje, ako tudi mi ljudje ljubezen imamo med seboj. Vse resnice katehizma, tudi nauk o božji pravičnosti je treba tako pojasnovati učencem, da iz njih spoznavajo ljubezen bpžjo do nas, in da se v otrocih vname ljubezen do Boga, in zavolj Boga tudi ljubezen do bližnjega. Pri tem prizadevanji naj kot dokaze in pojasnila božje dobrotljivosti, ljubezni in usmiljenja njegovega spretno vporablja razne dogodbe sv. pisma, n. pr. Bog po prvem grehu obljubi odrešenika; ob Noetovem času čaka sto let s kaznovanjem spačenega sveta; bil je Gospod pripravljen odpustiti Sodomi, ako bi bilo v nji tudi le deset pravičnih itd. *) Glej § 47. in 48. Duli Pastirstvo. 15 226 Duhovno Pastirstvo. Po razumnosti učencev naj katehet prilično tudi še druga čustva vzbuja v srcu svojih malih, in v pomoček naj so mu pri¬ merne svetopisemske dogodbe ali prilike. Tako mu utegne pri vzbujanji ljubezni do trpečega bližnjega služiti prilika o usmiljenem Samarijanu, ali dogodba o bogatinu razuzdancu in ubožnem La¬ zarji ; da vzbudi resnicoljubje, naj rabi dogodbo o Ananiju in Safiri — za čustvo spoštovanja starosti zgodbo o preroku Elizeju in raz¬ posajenih dečkih itd. Treba je pogosto vzbujati v mladini tudi čustvo veselja nad pričujočnostjo božjo in nad navzočnostjo angelja varuha, čustvo spoznanja sreče mirne vesti, dopadenja nad vsem, kar je čistega, lepega, neomadežanega pred Bogom. Enako po¬ trebno je pa tudi, da veroučitelj v otrocih pridno vzbuja stud nad vsem nespodobnim in tacim, kar je gnjusoba v božjih očeh itd. § 93. Nagibanje volje. »Kakor je telo brez duše mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva«, pravi apostelj (Jak. 2, 26); koristilo bi toraj malo, ko bi katehet napolnoval z raznim verskim znanjem le samo pamet svojih učencev, pa bi si ne pridobival srca otroškega in njih volje. Kaj pomaga, katehizem znati še tako dobro, a ne živeti po njem! Neogibno je toraj treba, si pri katehetičnem podučevanji pridobi¬ vati voljo katehumenov za spolnovanje verskih dolžnosti.') V ta namen mora duhovnik že ob začetku verskega podučevanja in ob vsaki poznejši priliki kazati otrokom, kako so v vsem od Boga popolnoma odvisni, in da kristijan nikakor drugače ne more najti svoje sreče in zveličanja, kakor v tem, če svojo voljo popolnoma vkloni volji božji ter da stori, kar hoče in veli Bog. Ob enem naj rabi vse tiste nagibe, zglede in pomočke, za katere so njegovi učenci prejemljivi, in ki imajo moč nakloniti katehumene, da radi in natančno spolnujejo voljo Najvišjega, kakor se nam razodeva v zapovedih božjih in cerkvenih, v zgledu Jezusovem, v glasu vesti itd. Ko skuša veroučitelj nagibati voljo svojih učencev za živ¬ ljenje po veri, naj se spominja besedi sv. Avguština, ki pravi, »da le tedaj se resnično spolnuje zakon, ako se to zgodi iz ljubezni do zakonodajalca, in ne pričakovaje časnih reči.« 2 ) Rabi naj toraj *) Glej tudi § 50. a ) De cateehiz. rud. c. 22. § 94. Nagibanje volje. 227 pri svojih malih zlasti ta-le nagib: Treba je hudo opuščati in storiti dobro, pravo, ker Bog tako hoče, ker s tem Bogu dopadem, ker me Bog le tedaj ljubi, če to storim, kar on hoče, in ono opustim, kar on prepoveduje. Bog me ima rad, Bog me ljubi — ta živa misel naj čisto, nepopačeno otroško srce mogočno priganja k spol- novanju volje božje iz plemenitega nagiba. Hoteč si pridobiti voljo svojih učencev za življenje po veri, imej pred očmi veroučitelj naslednja načela: a) on sam mora biti navdušen za obravnavano resnico in prepričan o tem, kar govori, če hoče voljo učencev pridobiti za versko življenje, b) Ne sme govoriti le splošno, samo v obče o tej ali drugi resnici ali dolž¬ nosti, ampak je vedno treba reč obračati na posamezne slučaje življenja ter kazati: kdaj in kako se mora izvrševati, kar naroča. Ne gre n. pr. veleti: Pridni otroci morajo radi moliti, ampak po¬ vedati: Ko zjutraj vstane pridno dete, koj ...itd. In ker tudi tukaj velja, da zgled vleče k posnemanju, naj učencem živo pred¬ stavlja krasne zglede iz sv. pisma (Jakoba, egiptovskega Jožefa, Tobija . . .) ; pa tudi iz življenja svetnikov, zlasti mučenikov, ki zelo vnemajo k posnemanju. Posebno naj vporablja katehet mla¬ dostne svetnike, n. pr. sv. Alojzija, sv. Nežo, Pankracija, sinove sv. Felicite itd.; a pripoveduje naj iz življenja teh krščanskih ju¬ nakov zlasti ono, kar posnemati morejo učenci. 1 ) c) Naj učencem kaže, kako so vse zapovedi in prepovedi božje izvir neskončne njegove očetovske ljubezni do nas, in kako smo kot otroci božji in stvari njegove dolžni v vsem spolnovati njegovo voljo, d) Pri¬ zadeva naj si veroučitelj tudi v učencih slabiti in zatirati hudo nagnenje s tem, da jim opisuje prav živo, a vendar dostojno, grdobijo greha in njega slabe nasledke. V pojasnilo naj tudi tu prav pridno rabi svetopisemske dogodbe, 2 ) ali druge resnične zglede. Prepričan naj je veroučitelj, da je le tam pričakovati pra¬ vega uspeha, kjer on in svetni učitelj delujeta složno; kjer kate¬ heta in učitelja napolnuje en duh, duh Jezusa Kristusa. Gorje pa šoli, kjer ni te vzajemnosti; kjer eden podira, kar drugi zida! h Primerne tvarine podajajo n. pr. A. Kr Žič: »Zgledi bogoljubnih otrok«; 3 zvezki; v Ljubljani. 2 ) N. pr. Greh in kazen angeljev in prvih starišev; kaznovana nezaupnost Mojzesova; smrt Ananija in Satire itd. 15* 228 Duhovno Pastirstvo. B. O vnanji obliki katehetičnega podučevanja. § 94 . Katehetična metoda. Ako gledamo na način ustnega občevanja med učiteljem in učencem na ljudski šoli, na vnanjo učno obliko katehetovo, raz¬ ločujemo oni glavni učni formi, kiju imenujemo akroama- t i č n o , predavajočo, in erotematično, vprašalno, kateri je treba katehizovaje vporabljati, zdaj eno, zdaj drugo — z ozirom na lastnijo učne tvarine in z ozirom na posebnost učencev. Akroa- matična') učna oblika je v tem, da govori, pripoveduje le vero¬ učitelj, učenci pa samo poslušajo. Ako pa katehet vpraševaje vodi učence svoje do spoznanja resnice, imenujemo to učno obliko ero¬ tematično. 8 ) Nekateri jej pravijo tudi heuristično, * * 3 ) ker pri tem načinu podučevanja učitelj svoje katehumene s pomočjo vprašanj vodi do tega, da sami najdejo resnico. — Nobena teh dveh učnih oblik ne more in ne sme katehetu služiti izključljivo, ampak rabiti mora obe, zdaj prednašalno, akroamatično, zdaj vprašalno, erotematično, kakor ta ali drugi način zahteva tvarina ali last- nija učencev. Obojna učna forma ima svojo solnčno, a tudi svojo senčno stran, vendar ste obe potrebni v šoli; in prav v tem se kaže spretnost katehetova, da se ve posluževati o pravem času sedaj te, sedaj druge. 1. Akroamatična učna oblika je potrebna in katehet jo rabiti mora, kedar hoče svoje učence’seznaniti s pozitivnimi res¬ nicami, do katerih človek po svojem razumu in po lastnem umo¬ vanji ne more priti, n. pr. ko jim podaja razodete resnice ali sveto¬ pisemske dogodbe. Vse tako je znano le iz razodenja božjega, mora se toraj tudi po veroučitelju učencem povedati, razodeti kot tako; po vprašanjih se ne da najti. Zelo koristna je ome¬ njena učna forma, kedar želi veroučitelj pridobivati srce in voljo svojih učencev, za kako resnico, zapoved itd. jih vneti. Tu svoj namen doseže le s primernimi nagovori in opominjevanji. Kolikor večji so učenci in kolikor bolj so razvitega duha, toliko ložej in pogostneje se sme veroučitelj posluževati pri njih *) Od grškega čtxpoaopai — slušam. *) Od šporažci) — vprašam, izprašujem. 3 ) Ime je od šupJptto — najdeni. § 94. Katehetična metoda. 229 prednašujoče forme. Pri katehezah za odraščene se poslužujemo iz omenjenega razloga skoraj izključljivo akroamatične oblike: ka- tehumeni samo poslušajo in duševno sodelujejo, ker so zmožni za to. Nasproti pa bi katehet ravnal napačno, ko bi se pri še malih učencih, pri negodnih otrocih ali večinoma ali celo izključ¬ ljivo posluževal prednašujoče oblike, kajti dete je lahkomiselno, nestanovitno, toraj tudi ne sledi daljšemu govoru učiteljevemu, ako je ta z vprašanji tako rekoč ne prisili k pazljivosti. Tudi je potrebno, da se katehet podučevaje prepriča zdaj pa zdaj, če so ga razumeli učenci, in če so ga prav razumeli, da more popraviti pomanjkljivo; tega bi se veroučitelj prepričevati ne mogel, ko bi se posluževal le samo akroamatične učne forme. Preden more učitelj v svojem uku stopinjo dalje, treba se je prepričati, so si li učenci tisto dobro vtisnili spominu, kar je naslednjemu podlaga. To more storiti le z vprašanji. 2. Veroučitelju toraj nikakor ne zadostuje akroamatična učna oblika; da popolnoma doseže svoj namen, mora se posluževati tudi erotematične metode. Rabi pa katehet to učno formo ali v tem smislu, da a) samo izprašuje tisto, kar je bil povedal, raz¬ lagal učencem, in kar so se imeli naučiti; ali pa b) da izpraševaje podučuje, kar imenujemo heuristično učno obliko v ožjem pomenu. a) Časih se toraj katehet erotematične učbe poslužuje le v tem smislu, da s primernimi vprašanji zahteva od učencev, naj mu povedo tisto, kar se je prej bralo, kar jim je dopovedoval ali kar so se imeli doma naučiti. Jako koristna in potrebna je za šolo ta metoda, kajti po tej učni formi ohrani kate- humene pazne ter duševno delavne, ker nikoli ne vedo, kdo bode odgovarjal na dotično vprašanje. Otroci se pri tej učitvi uče misliti, kako bi odgovorili na to ali uno vprašanje, in veseli jih, ako odgovore povoljno. Na ta način veroučitelj tudi brž spozna, so ga li učenci razumeli ali ga niso, ter tako more stvar takoj pojasniti še bolje, ali pa dostaviti kaj izpuščenega. Tudi more katehet le po tej učni formi vtrjevati znanje v učencih, ker si da povedano ali razlagano izpraše¬ vaje tolikrat ponoviti, da vsi, ali skoraj vsi vedo in umejo stvar. — Povod izpraševanju najdemo pri vsaki učni tvarini, toraj naj se veroučitelj pri vseh oddelkih katehetičnega pod- učevanja prav pridno poslužuje te metode. Izpraševati mora, kar je ravnokar pravil učencem, kar jim je pojasnoval, raz- 230 Duhovno Pastirstvo. lagal, vse, kar je iz svetopisemske zgodbe, iz evangelija ali katehizma bilo prebrano. In kolikor manjši so učenci, v to¬ liko manjših oddelkih je treba izpraševati berilo. Tudi je treba natančno in še po večkrat izpraševaje ponoviti vsako reč, katere so se imeli učenci učiti na pamet. To popraševanje in izpraševanje utegne biti ali zgolj me¬ hanično, ali slovniško, ali pa logično. Ako veroučitelj stavi samo dotično vprašanje iz katehizma ter hoče, da mu učenec pove zadevni odgovor iz knjige, a s primernimi vmesnimi vpra¬ šanji nič ne skuša izvedeti, če učenec razume to, kar je ravnokar povedal na pamet, ali pa ne razume povedanih be¬ sedi, takrat imenujemo tako izpraševanje mehanično, če si pa katehet da posamezne stavke razložiti v poedine dele, da tako stavek jasnejši postane, a se ne trudi s tem, da bi katehumenu pojasnoval ali razlagal posamezne pojme, ali da bi jih vodil do prepričanja, in srce pa voljo jim pridobil za resnico, takrat je to izpraševanje slovniško, gramatikalno. Boljše je kot mehanično, ker tukaj vsaj nekoliko deluje tudi duh učencev; časih je to slovniško izpraševanje še prav ko¬ ristno, n. pr. pri zgodbah svetopisemskih, ko je z vprašanji kdo ? kaj ? kje ? kako ? itd. treba učenca opozoriti na razmere oseb, kraja, časa . . ., da vsa zgodba postane tako jasna. Naj¬ boljše je seveda logično izpraševanje, ki razjasnuje pojme in kaže pomen, važnost, vzrok in rabo posameznih resnic in naukov. b) Pri erotematični ali heuristični učni formi v ožjem smislu katehet vpraševaje podučuje, ter z raznimi vprašanji svojega učenca vodi do tega, da po lastnem miš¬ ljenji in sklepanji na podlagi svojega prejšnjega znanja kaj novega najde, do novega znanja pride; ali se pa učencu po tem potu namnoži staro znanje, in mu ono bolj jasno po¬ stane. Res je, da po tej učni formi katehet svojega učenca ohrani vedno pazljivega in duševno delavnega, da ga na ta način do jasnega spoznanja resnice pripelje, pa katehumenu vzbuja, vadi, ostri um, razum, razsodljivost . . ., a velike spretnosti je treba veroučitelju, zlasti pri večjem številu otrok, da po tej metodi doseže kaj prida. Tudi se jako počasno napreduje po heuristični učni obliki, ako se je hoče katehet strogo držati, ker časih še le po mnogih ovinkih in vpra¬ šanjih pride do resultata, katerega doseže po akroamatičnem potu z nekoliko besedami. § 94. Katehetična metoda. 231 Zgled. Ako bi katehet hotel po heuristični učbi svo¬ jim učencem razložiti n. pr., kaj je trdni sklep, utegnil bi to storiti nekako tako-le: Katehet: če bi ti hudo razžalil očeta, morda ker jih nisi ubogal, ali ker si jim ugovarjal, in oče bi bili na-te zato zelo hudi ter žalostni; kaj bi ti pač storil, da bi ti odpustili in te spet radi imeli? Učenec: Prosil bi jih odpuščenja. K.: Prav. Ali bi pa to dosti bilo, ako bi jim rekel: žal mi je, odpustite mi — a bi pristavil: Nagajal Vam bom pa še! U.: Ne bilo bi dosti. K.: Gotovo ne. Da ti oče odpuste, bi jim moral še nekaj obljubiti. Kaj pač? U.: Da ne bom več nagajal. K.: Tako je. Ti bi moral obljubiti: Nič več ne bom tako ravnal, poboljšal se bom. Ali čuj! Mi ljudje nimamo samo vsak svojega očeta tu na zemlji, ampak imamo tudi vsi skupaj enega Očeta v nebesih. Kdo je to ? U.: Bog. K.: Res, Bog je nas vseh oče, in tega dobrotljivega Očeta mi mnogokrat razžalimo. Ali veš, kako? U.: če grešimo. K.: Prav si povedal: če grešimo. Kdor n. pr. ne spoštuje starišev, kdor laže, krade, grdo govori, kolne ... tak s tem razžali nebeškega Očeta, kateri nam prepoveduje vse tako. Kaj meniš, da nam je storiti, če hočemo, da bi nam Bog odpustil tako razžaljenje? U.: Obžalovati moramo. K.: Res da. Obžalovati moramo greh, kesati se moramo, da smo ravnali zoper voljo svojega nebeškega Očeta. A to ni dosti. Kakor ti obljubiš svojemu razžaljenemu očetu: ne bom več tako storil — tako mo¬ ramo tudi Bogu nasproti skleniti: ne bom več tako ravnal. Ne bom se več lagal, ne bom grdo govoril, klel . . . Poboljšal se bom, prav resnično se bom poboljšal! In sedaj pazi: to svojo resnično voljo, poboljšati se in ne več grešiti, imenujemo trdni sklep. — Kako imenujemo toraj resnično voljo, svoje življenje poboljšati in nič več ne grešiti? U.: Trdni sklep. — K.: Kaj je toraj trdni sklep ? A čeravno bi katehet imel za to učno obliko potrebno spret¬ nost. in dokaj časa, ne smel bi je rabiti vselej in povsod v krščanskem podučevanji. Veroučitelj stoji namreč pred otroci kot poslanec božji, želeč jih podučiti v svetih resnicah, katere je Bog razodel. Ne gre toraj, da bi skušal posamezne resnice razvijati in izvijati iz razuma, ali katehumena voditi do tega, da bi sam našel versko resnico. Verski nauk stopiti mora pred učenca ne kot nekak produkt umovanja, ampak kot beseda božja, kot raz¬ odeta večna resnica. Pri tacih rečeh ne gre toraj izvajati iz pa¬ meti, ampak kratko povedati: to-le in tako-le je Bog razodel, na¬ znanil in ukazal! Učenec naj postane dober vernik in ne modro- valec. Ko je pa katehet po akroamatični metodi seznanil učence z razodeto resnico, potem sc sme posluževati vpraševalne oblike, in pri večjih učencih naj se je tudi res poslužuje kakor v nekako 232 Duhovno Pastirstvo. pojasnilo razodete resnice, kažoč jim, kako tudi pamet človekova potrjuje božje razodenje. Možno je tudi iz razodetih naukov še druge verske resnice ali posledice izvajati po omenjeni učni formi, n. pr. Bog je najpopolnejše bitje — toraj je tudi vsegamo- gočen, neskončno dobrotljiv itd. Ali: Bog je neskončno pravičen, toraj vselej gotovo plačuje vse dobro in kaznuje vse hudo. Dobro je zlasti zarad različnosti, ako katehet časih obojno učno obliko, akroamatično in erotematično, združuje v lastni osebi, to je, da kaj časa dopoveduje učencem, vprašanja stavi in sam na¬ nje odgovarja, nazadnje pa katehumene izpraša, kar jim je do¬ povedoval in pojasnoval po tem potu. Ta način katehetičnega podučevanja imenujemo monologično učno obliko, ki združuje koristi obeh glavnih učnih form, ker tukaj katehet vzbuja vseobčno pozornost pri učencih, ker jih nekako vse ob enem vpraša, med tem, ko se pri erotematični učni formi vselej peča le z enim samim. Tudi tu ne zgublja časa s popravljanjem napačnih odgovorov; pride po najkrajšem potu do cilja, predavajoč učencem le tisto, kar je prav potrebno. 3. Glede učne poti razločujemo analitičen 1 ), razdrobilen način razlaganja ter podučevanja, pa sintetičen 2 !, sestavljaven. Analitičen je, kedar učitelj neki pojem razdrobiva v njega posa¬ mezne dele ali znake. N. pr. Bog je vsegaveden: on ve vse, pre¬ teklo, sedanje, prihodnje, on ve tudi naše najskrivnejše misli. Pri sintetičnem razlaganji pa katehet posamezne dele ali znake sestavlja v en pojem, n. pr. Bog je vselej bil, on je sedaj in bo vedno, zato mu pravimo, da je večen. Veroučitelj naj se poslužuje sedaj ene, sedaj druge poti, kakor je namreč dotična reč učencem bolj znana ali v celoti, ali pa v posameznih delih. V obče velja: ko¬ likor manjši so učenci, in kolikor bolj so slabega razuma, toliko pogostneje naj nastopa učitelj sintetično pot. § 95. Vprašanje in odgovor. Vsako vprašanje je toliko boljše, kolikor bolj učitelj svojemu vprašanju ve dati tako obliko in tako naglašenje, kakor da bi mu bil odgovor res še neznan. Ker katehet vedno rabi vprašanja pri erotematični učni formi, in tudi pri akroamatični učbi ne more ‘) Iz dvaX6«) — razstavljam, razdrobivam. 2 ) Od auvx£9-rji« — sestavljam. 233 § 95. Vprašanje in odgovor. izhajati brez njih, treba je vedeti, kakih pravil se mu je držati pri tem. I. Katehet stavi vprašanja ali zato, da učence podučuje s tem ter jim podaja neko novo znanje, ali pa, da jih izprašuje ter se pre¬ pričuje, imajo li neko gotovo znanje ali ne. Dobro vprašanje staviti ni lahka reč; treba je v to učitelju posebne spretnosti, katero si pridobi s pridnim pripravljanjem na katehizovanje, in po dolgi skušnji. Tirjamo pa od dobrega vprašanja: 1. da je primerno zmožnosti in vednosti učenčevi, tedaj ne prelahko in ne pretežko. Prelahka vprašanja') ne vadijo razuma, pretežka ovirajo napredek in učencu vzemo veselje, pogumnost. Najboljša so tako imenovana kategorična vprašanja, pri ka¬ terih je učenec primoran misliti, da ve vprašalni stavek dopolniti po vsebini, ter na mesto vprašalne besede postaviti ono, po čemur se vpraša. Tako dopolnivno vprašanje je n. pr.: Kdo je vse vstvaril? Kako je Bog človeka vstvaril? 2. Jasno, to je po vsebini in po obliki tako, da je otroci lahko razumejo. Obsegati mora toraj le otrokom znane besede in govorne figure. Nejasno vprašanje je n. pr. »Kako bitje je človek?« mesto: »Iz česa, ali iz katerih delov obstoji človek?« Ali: »Katere dolžnosti otrokom vest naklada dostarišev?« mesto: »Kaj so otroci dolžni svojim starišem?« 3. Določno, to je, glede prejšnjega uka naj je na vpra¬ šanje mogoč le en pravi odgovor. Nedoločno bi bilo n. pr. vpra¬ šanje: »Kaj ne smejo ljudje?« ali »Kam gredo kristijanje ob ne¬ deljah?« kajti tu je mogočih dokaj pravih odgovorov. 4. Kar se da kratko in jedrno, to je, le toliko besedi naj ima vprašanje, kolikor je neizogibno potrebnih, da more učenec točno odgovoriti. 5. Vprašanje naj se stavi le v eni formi, in zahteva naj se le en odgovor. Dvojno, trojno vprašanje v enem stavku zmede in zbega manjšega učenca, n. pr. »Kako je grešil Adam, in kako se muje potem godilo?« ali: »Koliko je sv. zakramentov in katere si že prejel?« ‘) Prelahka vprašanja so zlasti ona, na katera učenec more odgovoriti s samim da, ali ne. Tacih vprašanj naj se katehet navadno ne poslužuje, ker bi se sicer ne mogel prepričati, ali učenci res razumejo nauk, ali ne, kajti pri takih vprašanjih učenec lahko ugane odgovor. Le sem ter tje naj veroučitelj taka vprašanja stavi, posebno slaboumnim in zelo boječim, plahim, ki ne dajo ni- kakovega odgovora. Z lahkim vprašanjem stori dete pogumno, da začne odgo¬ varjati. 234 Duhovno Pastirstvo. 6. Ni prav, vpraševaje pokladati otrokom odgovor na jezik, jim ga na pol narekovati, ali začenjati besedo, s katero se ima odgovoriti. 7. Vprašanja naj stavi veroučitelj primerno glasno, razločno, počasno in s pravim naglašenjem. Tudi ne sme skoraj vedno isto dete izpraševati, ker bi potem drugi ne pazili; dobro pa je, če eno in isto reč vpraša več učencev. Nikoli ne izprašuj v kakem gotovem redu, n. pr. po klopeh, po črkah . . ., ampak sem ter tje, da vse ohraniš pozorne. Iz istega namena naj se redoma stavi vprašanje najprej vsemu razredu ali oddelku, in potem še-le naj se po imenu pokliče oni, ki naj odgovori. Ne za trenutek ne sme nihče izmed učencev si biti gotov, da mu odgovarjati ne bo treba. II. Pri vpraševalnem podučevanji zavisi vselej nadaljni raz¬ govor od odgovora, katerega da učenec. Prav v tem kaže učitelj svojo spretnost, da se ve prav obnašati pri učenčevih odgovorih ter da jih modro zna vporabljati. Ako 1. učenec prav odgovori, naj katehet navadno kar nadaljuje podučevanje. Posebno dobre ali važne odgovore, zlasti če želi, da si učenci stvar globoko vtisnejo spominu, naj daje ponoviti še po nekaterih drugih učencih. Kedar se zdi veroučitelju iz pedagogičnih ozirov potrebno, naj zarad dobrega odgovora prav kratko naznani učencem svojo zadovoljnost. Ko hi se dozdevalo katehetu, da otrok pravega odgovora ni našel po lastni delavnosti, ampak je le uganil, tedaj naj n. pr. ponovi vprašanje z drugačnimi besedami ah v dru¬ gem besednem redu; ali naj stavi novo vprašanje, po katerem je učenec primoran obširneje odgovarjati. Tudi utegne staviti kak ugovor, katerega mora učenec zavrniti itd. — Ce učenec odgovori sicer prav, a preveč pove, ter tudi tako, po čemur ni vprašal ka¬ tehet, skuša naj spoznati veroučitelj, pripoveduje li dete tako, ker se je sicer dobro naučilo na pamet, a mehanično, ali pa je morda po lastnem bistrem mišljenji prišlo do teh posledic. 2. Kedar je odgovor le deloma dober, ne sme katehet nikoli prezirati onega, kar je dobrega in pravega v odgovoru, in naj bi bila tudi le samo ena beseda prav. Prizna naj učitelj, kar je dobrega v odgovoru, in potem naj s primernimi nadaljnimi vpra¬ šanji učenca pripravi do tega, da bo ločil resnično od neresničnega ter na mesto nepravega postavil pravo; ali pa spoznavši pomanj¬ kljivost svojega odgovora dostavil, kar še manjka. 1 ) Ko učenec ') Da bi učenec n. pr. na vprašanje: >Iz česa obstoji človek?« odgovoril »I/, telesa«, bi bilo dalje vprašati: Ko je Bog vstvaril Adama, ali je bil kar precej živ? Kaj mu je vdihnil stvarnik? Iz česa toraj obstoji človek? § 95. Vprašanje in odgovor. 235 tako s katehetovo pomočjo sestavi pravi odgovor, naj na zopetno vprašanje vnovič ter sedaj pravilno odgovori. 8. Ako katehumen odgovori popolnoma krivo, napačno, ne gre, da bi se veroučitelj jezil nad odgovorom ali norčeval se iz učenca, ampak skuša naj izvedeti, kaj je vzrok krivemu od¬ govoru, in po tem spoznanji naj ravna dalje. Morda učenec ni dobro slišal in razumel kateheta, ali ni bil pazen, ali je toliko slaboumen itd. V vsacem takem slučaji je treba ponoviti vpra¬ šanje, ali pa naj je ponovi kak drug učenec. Morda kaže olahkotiti vprašanje, ali pa učenca s tem pripeljati do spoznanja krivega od¬ govora in storjenega pogreška, da iz napačnega odgovora izvaja kak smešen sklep, ali da kaže čudne posledice njegovega odgo¬ vora. 1 ) Ako bi se napačnemu ali smešnemu odgovoru krohotali drugi učenci, ne sme tega dopuščati veroučitelj. 4. časih obmolči učenec, ne da n i k a k o v e g a odgovora. Katehet naj ne kliče brž druzega, tudi sam naj ne odgovarja koj, ampak naj mu da nekaj trenutkov časa, da si pomisli; predolgo naj ga pa tudi ne čaka, da ne postane še bolj zmeden. Tudi ga ne gre zmerjati zarad obmolčanja, ampak izvedeti naj skuša učitelj, kaj je vzrok molčanja. Da katehumen ne odgovori, je tega kriv veroučitelj sam, ali pa učenec. Morda katehet ni prav vprašal, ni prav naglaševal, ali je zastavil pretežko, nejasno, nedoločno vpra¬ šanje. Ako bi to bilo, naj popravi pogrešek; mesto podobenskega izraza naj rabi besedenski, nepotrebne besede naj izpusti v vpra¬ šanji, ali naj nekoliko razširi vprašalni stavek, če se mu zdi po¬ trebno itd. Se večkrat je vzrok obmolčanja pri učencu. Znabiti je: a) bojazljiv in slaboumen. Pri tacih otrocih naj je ka¬ tehet posebno ljubezniv, krotak, in naj mu daje poguma, naj ponovi vprašanje, ali naj mu naznani zadovoljnost, če jo le količkaj zasluži učenec. b) Nepazljiv in raztresen. Takemu naj resnobnega obličja ponovi vprašanje, ali ukaže, da je ponovi kdo drugi sošolcev. Posebno pozorno oko naj ima katehet na tacega nepazljivca, in kliče naj ga večkrat ko druge. *) Ko bi učenec n. pr. na vprašanje: »Se li sme žival ubiti?« odgovoril: »Ne sme se«; — bi mu utegnil reči: Ko bi toraj tvoj oče videli strupenega gada po skalovji laziti, bi ga ne smeli ubiti V In če materi hočejo gosenice zelje po¬ jesti, jih ne smejo pokončati? itd. 236 Duhovno Pastirstvo. cj Pomanjkanje onega z n a n j a, ki je podlaga zahte¬ vanemu odgovoru. To potrebno znanje naj mu da veroučitelj, da mu tako omogoči odgovor. Ce pa učencu manjka znanja zarad tega, ker se ni naučil lekcije, mu strogo ukaži, da se reči nauči do naslednjič. Ako se po lastni krivdi tudi do drugega obroka ne nauči, mora nastopiti kazen. d) Preslabo znanje jezika, v katerem je odgovarjati. To se primeri učencem, katerim učni jezik ni ob enem ma¬ terin. V tem slučaji naj učitelj pomaga potrpežljivo, naj mu pripomore najti dotični izraz, ali naj mu kar sam pove po¬ trebno besedo, da sestavita pravilen odgovor. Veroučitelj naj že s početka vadi svoje učence, da na vsako vprašanje odgovarjajo glasno, razumljivo in s celim stavkom. Da se pri odgovarjanji vadijo pravilnega govorjenja, in se jim uri spomin, naj katehumeni v odgovoru vpra¬ šanje ponavljajo. 1 ) Nikoli ni dopustiti, da bi odgovarjal, komur ljubo, ampak le oni, komur se veli. Otroci se mnogokrat skušajo, kdo bi odgovoril, kažejo roko; to veselje naj mladini do¬ voljuje katehet, ako se zgodi spodobno in brez šuma. Le izjemoma dopuščaj veroučitelj, da učenci odgovarjajo skupno; zlasti važne stavke in izreke naj časih ponavljajo skupaj po en- ali večkrat, da si jih bolj zapametijo. — Napačno bi ravnal katehet, ko bi imel dobre in prave le take odgovore, ki se mu dajo z ravno tistimi besedami, katere je on rabil, ali katere se nahajajo v učni knjigi. Saj je prav to znamenje, da učenec ume stvar, ako jo zna povedati z lastnimi besedami. § 96 . Jezik katehetov. Kdor količkaj občuje z otroci in opazuje njili govorjenje, kmalo opazi, da imajo nekako posebno govorico, poseben otroški jezik. Tudi katehet mora govoriti ta jezik pri verskem poduče- vanji, zlasti pri manjših učencih, sicer bi jako malo opravil pri njih. Nekateri menijo, da je kaj lahka reč, govoriti z otroci, a motijo sc. Govoriti z otroci tako, da ga razumejo, ni lahko; po¬ nižati se do otrok, ter posluževati se jezika svojih malih učencev, ') Na vprašanje: »Kaj čaka otrok, kateri ne spolnujejo četrte zapovedi« ni da bi učenec odgovoril »Najhujše časne in večne kazni«, ampak: »Otrok, ki četrte zapovedi ne spolnujejo . . .« § 96. Jezik katehetov. 237 je spretnost, katero si veroučitelj pridobi še le po dolgi skušnji. In te spretnosti mu je treba; ko bi namreč v šoli začel z otroci govoriti, kakor govori z doraslimi omikanci, tedaj bi brezuspešno bilo njegovo delovanje. »Učeno govoriti z olroci, pravi Fleury, je toliko, kot govoriti jim latinsko ali gršl^o.« Dete ne pozna dolgih stavkov, ono prav na kratko izrazuje svoje misli; jako pogosto rabi glagole, a redko substantive. Vez¬ nika skoraj druzega ne poznajo otroci kot in ali pa, s katerim vežejo posamezne besede in stavke. Splošni in abstraktni pojmi so otroškemu jeziku neznani, on ostaja le pri čutnem, konkretnem itd. — Zelo podoben otroškemu jeziku je govor priprostega ljud¬ stva. Tudi tu je vse kratko, živo, konkretno, polno jedrnih izrekov, In najbližej ljudski govorici je jezik svetega pisma, zlasti stare zaveze in pa evangelijev. Kako je tudi tukaj vse tako prosto, živo, jedrno, polno zgledov in prilik. Ta trojni jezik tedaj, otroški, ljudski in svetopisemski, mora veroučitelj opazovati, njega laslnijo in posebnost si prisvajati, ako hoče, da ga bodo umeli učenci. Kolikor bolj jezik katehetov postane podoben otroškemu, ljud¬ skemu, svetopisemskemu, toliko bolj ga bodo razumevali, loliko ložej jih bo prepričeval, toliko večji vtis bo naredil na njihovo srce in voljo. Da se toraj veroučitelj navadi tacega jezika, malim katehu- menom umljivega, naj a) pridno prebira sveto pismo, ter opazuje zlasti jezik Jezusov in njegovih prvih učencev; b) opazuje naj po¬ sebnosti ljudske govorice, in pridno naj čita spretno pisane, ljud¬ stvu in mladini namenjene knjige; c) naj pogosto občuje ter se razgovarja z otroci, pazeč na lastnijo njih govorjenja; d) rad naj prebira dobro izdelane šolske kateheze; e) pridno naj se pripravlja na vsako katehezo, naj si vprašanja določi po nekoliko že naprej, in katehizovaje naj vedno pazi na to, so ga li otroci razumeli ali ne; in zakaj ga niso umeli, ter naj brž popravi pogrešek; f) ako mu je prilično, naj posluša, opazuje in posnema dobre katehete in učitelje v njih podučevanji. Ako sedaj še posebej nekoliko povemo o katehetičnem jeziku, naj omenimo, da je veroučitelju z učenci govoriti: 1. Jasno in razumljivo, posluževaje se tacih besedi, da koj vedo otroci, kaj hoče povedati katehet. Varuje naj se be¬ sedi dvojnega pomena, da ga ne bo krivo umelo dete. Kedar mora rabiti ptuje, neznane besede, ali govoriti o učencem še ne- 238 Duhovno Fastiislvo. razumljivih rečeh, tedaj naj vse ptujke učencem prej raztolmači. Zaimen naj rabi malo, in dela naj kratke stavke. 2. Blagoglasno, ušesu prijetno. Kakor že odraščenci pridigo poslušajo veliko rajše, in tudi večji vtis stori na-nje, ako govornik oziraje se na vsebino govora prijetno spreminja v govor¬ jenji, sedaj počasno, sedaj urnejše, sedaj rahleje, sedaj močneje, in z glasom bodi sedaj višje, sedaj nižje; tako tudi otrokom ve¬ liko bolj dopada katehetovo govorjenje, ako se ozira na vse to. Blagoglasno izgovarjanje veroučiteljevo vso stvar naredi bolj za- nimljivo, in najde pot do srca. 3. Dostojno. Kot poslanec božji, namestnik Kristusov stoji katehet pred učenci, on oznanuje večne vzvišene resnice; kaži se to tudi v vsem govorjenji njegovem. Ne sme toraj rabiti besedi razžaljivih, spodtakljivib, prostaških, podlih, prilizovavskih; vedno dostojna, sveti reči primerna naj mu je beseda. 4. Živahno, to je tako, da stvar, o kateri govori katehet, učencem tako rekoč stopa pred oči in si pot odpira do srca. Do¬ sega pa to veroučitelj, ako zna svoj uk pojasnovati z lepimi zgledi, prilikami, pregovori; če njegov glas, njegovo obličje, vse premi¬ kanje in gibanje njegovo kaže, da je sam ves vnet in navdušen za reč, kojo pojasnuje in priporoča učencem. § 97 . Katehetovo pripravljanje. Ako hoče veroučitelj delovati uspešno, treba mu je pri¬ prave na vsako posamezno katehezo. Tirjamo pa od vestnega kateheta: 1. Da se najprej sam dobro nauči na pamet stvari, katere hoče podajati svojim učencem. Jasna mu mora biti pa tudi zveza vsakoršne kateheze s poprejšnjo in z naslednjo. Ako bi veroučitelj posamezne resnice podajal svojim katehumenom le kot nekakove odlomke, brez vsake zveze s prejšnjo in naslednjo tvarino, bi učenci kmalo pozabili reč, med tem ko si človek lahko zapameti nauk, če mu je jasna njega notranja zveza z drugimi nauki; in tudi pozneje se ložej spominja na nj. 2. Da pred katehizovanjem premišljuje, kaj in katere so glavne misli onega oddelka, katerega hoče podati učencem, ter da po¬ misli, bo li znal stvar tako pojasniti in dokazati, kakor sv. cerkev § 96. Katehetovo pripravljanje. 239 reč pojasnuje in dokazuje ? Pogledati je toraj časih treba v zanes¬ ljivo knjigo, v dogmatiko, moralko, liturgiko, eksegezo. 3. Treba pri pripravljanji na učno uro pozornemu biti na posamezne pojme ter učencem neznane besede v knjigi, in po¬ misliti, kako bi najbolje katehumenom pojasnil temno, razložil v dele itd. 4. Tudi naj katehet že naprej določi, kakih besedi, izrekov, zgledov ali drugih pojasnil se bode posluževal v predavanji, kaka vprašanja bode stavil učencem, kake nauke za življenje bode na¬ vezoval na učno tvarino. 5. Naj si vselej napravi nekak črtež kateheze: uvod, razpravo in sklep. To osnovo naj si zapiše, ker spisovaje da se tvarina lepše razvrstiti, in ložej pa boljše si veroučitelj zapameti predmet, ako ga vsaj v površni osnovi spisanega ima pred seboj. Kate¬ hetom začetnikom je svetovati, da si vsaj o težavnejših oddelkih katehizma sestavijo popolnoma izdelane kateheze; morda po zgledu in na podlagi priznano dobrih ptujih kalehez.') 6. Da se s kratko molitvijo ali vsaj s pobožnim vzdihom k Bogu pripravlja na vsako katehezo, ter jo tudi v šoli začne s primerno molitvijo, in če bi tudi katehetova ura ne bila začetna šolska ura. Res težko odgovornost bi si nakopaval veroučitelj na svojo vest, ko bi se nič ne pripravljal na posamezne učne ure, in hi morda še ne prebral dotičnega oddelka iz učne knjige, ampak za- našaje se na svoje znanje si mislil: čemu za otroke pripravljanja? Tak katehet bi nikakor ne zadostil svojemu poklicu, ampak grešil bi nad učenci, katerim bi s svojimi slabimi katehezami, ali z ne¬ premišljenim govorjenjem sveto reč nerazumljivo storil in zoprno. Tudi še ni dosti, ako bi sicer katehet pred učno uro prebral do- tični oddelek, ki je na vrsti, pa bi nič ne premišljal, kako bo po- jasnoval posamezne reči, besede, pojme svojim malim: kake res¬ nice in nauke bo za življenje izvajal, kako tudi srce in voljo učencev pridobival za sv. nauke itd. *) Prav rabile tvarine podaja n. pr. J. M. Leonhard: Angewandte Ka- techetik; Aug. Gruber: Handbuch der Katechetik, nadaljevano po P.H.Schwarz-u; G. Mey: Vollstandige Kateehesen fiir die untere Klasse der kathol. Volksschule, B'reiburg; dr. Fr. Oberer: Praktisehes Handbiichlein fiir Katecheten, Graz; — tudi »Slo v. Prijatelj« podal je šolskih katehez 1. 1878. 240 Duhovno Pastirstvo. § 98. * Način katehetične učitve. Na načinu prednašanja samega je veliko, ker pravo življenje uku daje še-le prednaška, toraj mora katehet vso pozornost obra¬ čati nanjo. 1. Ako gledamo na izgovarjanje pri katehetičnem pod- učevanji, 1 ) je treba, da veroučitelj a) govori počasno, kajti prenaglemu govorjenju niti dorasli poslušalci slediti ne morejo s svojimi mislimi, kaj še-le otroci! b) Ne zaspano in mrzlo, ampak z vnemo in nekakim navdu¬ šenjem za sveti predmet, katerega oznanuje. Ako katehetu beseda pride iz srca, najde tudi pot do srca. c) Tudi glasno mora biti veroučiteljevo govorjenje v šoli, to¬ liko glasno, da ga slišati in razumevati morejo vsi učenci, ako so pazljivi. Preglasnega govorjenja ali celo vpitja se je pa varovati veroučitelju, kajti dolgo, preglasno govorjenje škoduje pljučam, in zraven še uči skušnja, da je toliko več blebetanja in so učenci toliko nemirneji, kolikor glasneji je učitelj. Preglasno govoreč katehet presliši celo precejšnje ro¬ potanje in šepetanje svojih učencev. d) Treba je nekake prisrčnosti katehetovemu podučcvanju in očetovskega glasu, kar mu pride samo ob sebi, da le res ljubi svoje učence in skrb ima za njih zveličanje. Ljubeznivo govorečega veroučitelja radi poslušajo katehumeni, in sežejo jim njegove besede in nauki do srca. 2. Deklamacija je že na leči pred odraščenimi važna reč, nič manj pri katehetičnem podučevanji. Ker pa je dete že po svoji lastniji vse bolj živahno kot dorasli, zato deklamacija na otroka še bolj vpliva, in je zanj še večjega pomena, kot za od- raščence. Biti pa mora deklamacija pri katehizovanji resnobna, zaupljiva in predmetu primerna. 3. Tudi na primerno akcijo ali ponašo gledaj katehet. Ni mu sicer treba na to reč obračati toliko pozornost, kakor pridi¬ garju, a napačno bi bilo, ako bi pred otroci stal dreven, kakor mrtva stvar. V tej zadevi že gotovo pravo zadene, ako mu je srce polno skrbi za srečo in večno zveličanje učencev. Oko, obličje, vse gibanje in vedenje veroučiteljevo naj razodeva očetovsko Glej tudi !? 96. § 99. Zgodbe sv. pisma in katehizem v obče. 241 ljubezen do katehumenov. Zlasti naj se oko učiteljevo ozira po vseh učencih. 4. Da ni delo katehetovo prazno, je zelo potreba, da med pod uče vanjem ohrani učence pazljive. V ta namen naj a) skrbi, kolikor je na njem, da otroci ne sede preveč na tes¬ nem ; da odpravlja in zabranja v učilnici vse, kar bi učence begalo ter jih delalo razmišljene, kakor: šepetanje, igranje, vedno hojo iz sobe in v sobo itd. b) Poduk naj stori zanimljiv in živahen. Učenca pa res zanima, kar razume, in kar spozna kot jako važno, rabno in potrebno za življenje. Pri posameznih resnicah naj toraj veroučitelj spominja katehumene, kako važen je za življenje dotični nauk, in kje, kdaj in kako jim bo postal koristen ali po¬ treben. Živahno je katehetovo predavanje, ako nauke lepo navezuje na krajevne razmere, na reči otrokom znane, in če sc v njih pojasnjenje poslužuje primernih zgledov, pregovorov, in povesti, zlasti svetopisemskih. c) Podučevaje naj prav pogostokrat stavi vprašanja, sedaj po¬ sameznim, zlasti nepaznim, sedaj vsemu razredu. Po potrebi naj eno in isto važnejšo reč večkrat ponovi. d) Časih, zlasti ko prestopa od predmeta na predmet, naj spod¬ buja katehet pazljivost s tem, da učence opozori s povzdig¬ njenim glasom, da jim bo sedaj povedal nekaj novega, lepega, prav važnega, in da naj ga zato pazljivo poslušajo. e) Stoji naj učitelj med podučevanjem na kraji, od koder vidi in pregleda vse učence. Nemirne in nepazljive naj večkrat vpraša, posvari, graja, in če treba, še huje kaznuje. Razne vrste katehetičnega podučevanja. § 99. Zgodbe svetega pisma in katehizem v obče. Bog se je razodel človeštvu na zgodovinski način, kajti ob raznih časih, na raznih krajih, in različno je govoril ljudem: sedaj naravnostno, sedaj po izvoljencih, n. pr. po očakih, po Mojzesu, po prerokih, in slednjič po svojem Sinu Jezusu Kristusu in po aposteljnih. Govoril je človeškemu rodu, da mu je razodel, kdo je in kaj hoče od človeka, in kako mora živeti človeštvo, da doseže 16 Duh. Pastirstvo. 242 Duhovno Pastirstvo. svoj cilj — sveta nebesa. Nekoliko razodenja božjega so zapisali sveti možje na povelje in po navdihnjenji sv. Duha, to je sveto pismo stare in nove zaveze; in »zgodbe sv. pisma« so nekak iz¬ pisek ali odlomek iz biblije, ki naj bi katehumenom služil v učni pripomoček. Sv. pismo ne obsega toraj vseh razodetih božjih resnic; v dovršitev mu je ustno izročilo, ki nam podaja oni del razodenja, kar ga ni zapisanega v sv. pismu. Način razodenja božjega (smo rekli) je zgodovinski ali povesten; smeli bi to razodenje imenovati tudi konkretno, ker se božja razodenja pokažejo v obliki, na kraj, čas, osebe ali gotove čutne razmere navezani. Tako nam volja božja, da se n. pr. nihče nad življenjem svojega bližnjega ne sme pregrešiti, stopa pred oči v zgodbi o Kajnu in Abeljnu; ali da ni dovoljeno, poželeti ptujega blaga, ali se ga polastiti šiloma, kaže greh in kazen Ahaba in Jezabele itd. V taki formi podajajo nam razodenje ter voljo božjo »zgodbe sv. p i s m a«. Ako pa resnici božji vzamemo vnanjo obliko, če si mislimo odstranjeno, kar je zgodovinskega, konkretnega, ako ne oziraje se na čas, kraj, osebe ... iz historičnega dogodka posnamemo le glavno misel, ki je potem splošne veljave, to je, za vse čase, kraje, ljudi: tedaj se nam po¬ kaže razodenje božje v abstraktni, posneti obliki. In v taki formi podaja nam razodenje božje k a t e h i z e m. Iz gori ome¬ njenih dogodb n. pr. dobimo glavno misel, glavni nauk v abstraktni obliki: ne ubijaj, ne želi svojega bližnjega blaga, ne kradi! Kate- hizem in svetopisemske zgodbe imata toraj v sebi eno in isto — božje razodenje; samo da v različni formi. Tudi so v omenjenih knjigah božje resnice različno razvrstene: v »zgodbah« krono- logično, po dobi, kakor so se vršile, v katekizmu pa po vsebini, ali po njih notranji zvezi. Po zgledu nebeškega Učenika, ki je svoje svete nauke naj¬ raje navezaval na dogodbe, podučuje tudi sv. cerkev tako že od apostoljskih časov. Za podlago verskemu podučevanju jemlje svetopisemske zgodbe, in potem še-le začne s sistematično vre- jenim ukom iz katehizma. S tem pa ni rečeno, da naj bi sc učile prva šolska leta le zgodbe iz sv. pisma, in pozneje samo kate¬ kizem, ampak ker je ozir vsebine obojno le eno in tisto, morata se skoz in skoz biblijska zgodba in katekizem staviti v lepo zvezo in vzajemnost. Eno podpira in pojasnuje drugo. Ozir katehumenov dela veroučitelj glede zgodb in katehizma le ta razloček, da svojim malim učencem ali začetnikom večne resnice podaja zlasti v zgodovinski, konkretni obliki; večjim, godnejšim pa bolj v § 100. Katehetovo podučevanje pri doljni skupini. 243 abstraktni formi katehizmovi. Pri učencih začetnikih zgodbe in ka- tehizem nista še ločena predmeta, ampak na podlagi svetopisemskih dogodb veroučitelj kaže svojim malim, kaj je Bog storil za nas, da se zveličamo. Iz svete zgodbe izvaja najimenitnejše verske in dejanjske resnice. Še-le v višjih razredih se obravnavata ločeno in v posebnih urah katehizem in zgodbe. Koliko mora katehet te ali druge učne tvarine vsako leto podati vsakteremu razredu ali oddelku, to mu odločuje zaukazani učni črtež *); veroučiteljeva naloga pa je, to odmenjeno tvarino primerno razdeliti na posamezne mesece, tedne in ure šolskega leta, in natančno se držati razdelitve. Pokazati pa nam je, kako gre katehetu odločeno učno tvarino učiti v raznih šolskih oddelkih. V ta namen razdelimo po splošni navadi vse učence ljudske šole v tri vrste ali skupine, v dolnjo ali nižjo, v srednjo in v višjo. Pri čvetero- ali še večrazredni ljudski šoli se dajo učenci lahko razvrstiti na tri skupine: prvi ali nižji prištevamo katehu- mene prvega in drugega šolskega leta; srednji one tretjega, četr¬ tega, in če je otrokom obiskovati šolo osem let, tudi še petega leta; višji skupini učence petega in šestega, in pri osemletnem šolanji, katehumene šestega, sedmega in osmega šolskega leta. Pri enorazrednici, ali tudi v vseh slučajih kaže veroučitelju učence razvrstiti le v dva oddelka, v nižji in višji. Nižjemu oddelku ali doljni skupini prišteva otroke, kateri še ne znajo toliko brati, da bi si sami znali pomagati s knjigo. Vsi oni pa, ki znajo že sami spretno rabiti učno knjigo, pripadajo gornji skupini. Ako gledamo na način katehetičnega podučevanja, je bistveni razloček med skupinami ta, da se učencem nižje vrste sveto¬ pisemske zgodbe in katehizem podajata skupno, združeno, pri srednji in višji skupini pa ločeno. Ozir različnega katehetičnega podučevanja bomo toraj v naslednjem govorili le o dolnji skupini učencev in gornji, prištevši jej srednjo. § 100. Katehetovo podučevanje pri doljni skupini. Preden veroučitelj more pričeti redno podučevanje v krščan¬ skem nauku pri svojih novincih, treba je katehumenom začet¬ nikom nekakega p r i p r a v 1 j a v n e g a poduka. Ti prvenci navadno še niso za redno podučevanje v šoli: plahi in boječi so, ') Glej § 86. 16* 244 Duhovno Pastirstvo. niso vajeni reda, kakoršen mora biti v učilnici, ne znajo še pazljivi biti, misliti in predstavljati si stvari, o kateri se jim govori; veči¬ noma jim manjka znanja, na katero bi katehet navezoval svoj nauk. Veroučitelj mora toraj take učenčke storiti še-le pripravne in sposobne za redno podučevanje, jih mora za-se pridobiti s prav ljubeznivim ravnanjem ter odstraniti njih boječnost, pa navaditi jih šolskega reda. To se zgodi prve učne ure šolskega leta z ne¬ kakim verskim nazornim podukom. Prav priprosto in kar se da v jeziku otroškem pripoveduje v teh urah veroučitelj svojim prven¬ cem o Bogu, o sv. nebesih, o angeljih, o raznih stvareh božjih, o veliki ljubezni božji do nas in enako. Ko jim katehet živo in nadrobno vse to opisuje, začno spoznavati Boga in njegove last¬ nosti, uče se spoznavati razne stvari na zemlji in na nebu, svoj poklic itd. Pri tem se jim srce vnema v ljubezni in hvaležnosti do Očeta nebeškega, zbuja se jim vest; in ker učitelj da ponav¬ ljati v kratkih koscih vse, kar jim dopoveduje, uče se učenci pra¬ vilnega govorjenja, odgovarjanja, se priuče mnogih izrazov v krščan¬ skem nauku navadnih itd. Učitelj sam pa pri tem pripravljavnem poduku spoznava svoje nove učence, njih sposobnosti in lastnosti, pa tudi izve, koliko verskega znanja so si pridobili že v domači hiši. K pripravljavnemu podučevanju spadajo tudi začetne verske vaje. Katehet namreč uči svoje male učence v teh pričetnih urah roke sklepati k molitvi, se sploh primerno vesti med molitvijo, pravilno križ storiti, spodbudno moliti očenaš, češčeno si Marijo, čast bodi, kratko molitvico k angelju varuhu, sedaj posamno, sedaj skupno itd. — Ko po tacih in enacih vajah otroci postanejo spo¬ sobni pazljivo poslušati, misliti, si kratke stavke zapominjati, sli¬ šano pripovedovati . . ., takrat je še-le možno, začeti s pravim ter rednim katehetičnim podučevanjem. 1. Katehet pri doljni skupini učencev ne loči katekizma od svetopisemske zgodbe. Biblijsko dejanje živo pripovedo¬ vano je v tem oddelku ona podlaga, s katere veroučitelj izvaja razodenje božje, verske in dejanjske resnice. Podučevaje na nižjem oddelku naj ravna tako-le: Najprej katehet počasno in razločno pripoveduj svetopisemsko zgodbo; a ker so učenci še slabe pojmovitosti, podajaj jo v malih kosih, če je količkaj dolga. Posluževati se je pri tem kolikor moč onih izrazov, s katerimi sveto pismo oziroma učna knjižica do¬ poveduje zgodbo, le sem ter tje sme mesto težko razumljivega izvirnega izraza rabiti drugo otrokom umljivo besedo. Tudi na- § 100. Katehetovo podučevanje pri doljni skupini. 245 vadno ni dosti, le enkrat otrokom povedati dotično zgodbo, ampak jim jo je treba povedati parkrat, a vselej z ravno tistimi besedami, ker bi si je učenci sicer ne mogli zapametiti dobro. Popolnoma napačno bi ravnal katehet, ako bi učencem zgodbo čital. Naj bi jo bral še tako zgledno, bi vendar z branjem nikdar ne dosegel tega, kar s prosto izgovorjeno, z živo besedo, ki pazljivost vzbuja in ohrani; in če od srca pride, tudi k srcu gre. Zraven tega pri ustmenem dopovedanji govori tudi oko katehetovo, kar je velike vrednosti. Kaj pa da mora veroučitelj govoriti otrokom res otroško: v kratkih stavkih, nadrobno, prav živo, z očetovskim glasom in tako, da osebe vpeljuje govoreče. Ko je katehet povedal in zopet povedal svetopisemsko do- godbo, mu je skrbeti, da si jo učenci zapametijo, in sicer najprej le po vsebini. V ta namen naj učitelj povedano izpra¬ šuje, in sicer tako, da vsa vprašanja in odgovori podajo celo zgodbo, to je, katehet popraševaje po povedanem izleče iz otroka kosoma vso dogodbo. Izpraševaje učencem pojasnuje neznane besede in stvari, in jim odkriva tudi pomen in važnost zgodbe. Pri tem iz- praševalnem ponavljanji naj katehet rabi biblijske podobe, ako so mu na razpolago. Biti pa morajo res dobre in rabne: kar predstavljajo, se mora vjemati z dogodbo; naj so čedno izdelane, nikoli ne smejo žaliti rahločutnega očesa otroške nedolžnosti. Dobro izdelane podobe pri ponavljanji podpirajo spomin, a raz¬ dvojile bi pazljivost, da bi jih rabil učitelj že pri prvem dopove¬ dovanji. — Ko so si učenci zapomnili vsebino svetopisemske zgodbe, treba je, da si jo zapametijo tudi po obliki, to je, da jo vedo povedati celo in kolikor mogoče s takimi besedami, s kakoršnimi jim jo je povedal katehet. Kar je jedro povesti, najvažnejša dejanja in besede božje ali svetih mož, tisto si morajo katehumeni v glavo vtisniti natančno, od besede do besede. Naj poskušajo povedati povest najprej sposobnejši učenci ali taki, ki hodijo v šolo že drugo ali tretje leto, potem še drugi. Začetkoma seveda ne gre drugače, kakor da katehet pomaga z nekaterimi vmesnimi vprašanji. 2. V vedni zvezi z zgodbo podajajo se učencem te skupine nauki iz k a t e h i z m a. Tudi ni drugače mogoče pri slabotnih začetnikih; kdor bi jim hotel abstraktno vsebino katehizmovo kar zredoma vbijati v glavo, imel bi silnega truda, a malo malo sadu. Ako so si pa mali katehumeni najprej po vsebini, potem kolikor moč tudi po obliki zapametili biblijsko zgodbo, se iz nje da lahko posneti ali izvoditi ta ali druga verska resnica ali zapoved, pre- t 246 Duhovno Pastirstvo. poved božja. Iz sv. povesti izpeljani verski nauk utegne se učencem podajati prav z besedami katehizma. Najprimernejše je, če vero- učitelj na doljni skupini v teku šolskega leta na omenjeni način poda tiste in toliko svetopisemskih zgodb, da iz njih izvodi vse člene apostoljske vere. 1 ) Tudi na vporabo ne pozabi veroučitelj, ampak iz sveto¬ pisemske zgodbe naj posnema naukov za življenje, pa le takih naukov, ki tako rekoč kar sami izhajajo iz povesti, in jih ni treba dobivati še le po dolgih ovinkih. Jako dobro je, nauk iz zgodbe povzeti v kak vers ali jedern stavek, najbolje svetopisemski; tak otrokom globoko ostane v spominu, in jim še za poznejše življenje služi v spodbudo ali tolažbo. Ko je veroučitelj na ta način obravnaval svetopisemsko zgodbo, treba je stvar ponavljati v naslednji šolski uri. Ker učenci te vrste še ne znajo zadostno brati, se toraj niso mogli doma iz knjige učiti (navadno se jim niti v roko ne daje knjiga za veronauk). Od zadnje ure toraj vselej po nekoliko pozabijo, zato naj katehet ob začetku ure morda še enkrat sam počasi pove zgodbo, ali pa naj jo veh' povedati najprej učencu dobre glave, pozneje tudi manj darovitim. Kaj pa da je treba vmes pomagati; pri zelo slabih ali boječih učencih mora celo vso zgodbo izvleči z vprašanji. Ko je končano ponavljanje zgodbe same, treba je ponoviti tudi še kate- hizmove verske in dejanjske resnice in iz svetopisemske zgodbe posnete nauke, v kar treba učencem staviti gotova in določena vprašanja. Zapisuje naj katehet v imenik, kako odgovarjajo po¬ samezni vprašanci. § 101. Katehetovo podučevanje pri gornji skupini. Ravnanje katehetovo v srednji in višji skupini učencev je v bistvu isto, zato združimo srednjo in višjo vrsto katehumenov v gornjo skupino, ter si oglejmo delovanje veroučiteljevo v tem od¬ delku. Svetopisemske zgodbe in katehizem sta tu samostojna predmeta. 1. Zgodbe svetega pisma. Katehet naj pove zgodbo, katero je namenil v nalogo učencem za tisto uro; ali ko bi bila predolga, pove le tisti oddelek, ki se ga bodo imeli katehumcni ’) Kako iz svetopisemskih zgodb izvajati verske in dejanjske resnice, kaže n. pr. dr. Magnus Joeham: Anleitung zum Gebrauche der biblischen Ge- schichte beim Religionsunterrichte, Miinchen. § 101. Katehetovo podučevanje pri gornji skupini. 247 učiti na pamet. Rabi naj dopovedovaje izraze svetopisemske ter tiste besede, katerih se poslužuje učencem ukazana učna knjižica, samo nejasne izraze pojasnuje naj s pridejanimi znanimi. A ne le z besedami sv. pisma naj pripoveduje, ampak mora učencem po¬ dati tudi pravi pomen zgodbe, nje vsebino nepremenjeno, ter naj svojevoljno ničesar ne izpušča in tudi nič ne dostavlja. Glasno, razločno in počasi naj dopoveduje, da mu vsi učenci morejo sle¬ diti z duhom; tudi prav nazorno in živo, da osebe v zgodbi, kraj dejanja in dejanje samo učencem nekako kar stopi pred oči, ter zgodba deluje na domišljijo in srce. — Ko veroučitelj pripoveduje zgodbo, naj imajo učenci knjigo zaprto ter naj poslušajoč gledajo v kateheta. Nato pride na vrsto razlaganje, pri katerem se rabi šolska knjiga. Učitelj sam ali kateri učencev prebere dotično zgodbo ali odmenjeni oddelek tako, da preneha pri vsakem kon¬ čanem stavku ali vsaj po takem stavku, ki podaja kaj tacega, kar je treba otrokom pojasniti. Tega branja se oklepa razlaganje, po- jasnovanje vsebine in pomena zgodbinega. Zlasti pri zgodovinskih prigodbah stare zaveze je navadno treba marsikaj povedati učen¬ cem o osebah in njih lastniji, o kraju dejanja, ki naj se pokaže na zemljevidu, o šegah, tistodobnih navadah. 1 ) Sosebno je še treba učencem kazati notranjo ceno in pomen zgodbe, pa kake važnosti je v razodenji božjem. Pri tem raz¬ laganji se mora veroučitelj ozirati na prejšnje in na naslednje svetopisemske dogodbe; zlasti ne sme prezirati prerokb in pred- podob stare zaveze, — v novem zakonu pa naj katehumenom kaže, kako so se spolnovale one prerokbe in predpodobe. Velike važnosti pri katehetičnem podučevanji so tudi prilike ali parabole Gospodove, katerih nekatere je nebeški Učenik sam razložil, po¬ jasnil, in to prekrasno razlaganje Jezusovo, ki so nam ga zapisali evangelisti, naj je katehetu zgled posnemanja, ko kaže svojim učencem zlate nauke, zavite v mične podobe in zgodbe. Razlaganju se pridružuje v poraba, s katero skuša katehet pridobivati za večno resnico razum, srce in voljo svojih učencev. V ta namen si mora prizadevati, da učenci jasno spoznavajo, ko¬ likega pomena in važnosti so posamezne svetopisemske zgodbe pri delu našega odrešenja ali za kraljestvo božje na zemlji, in iz tega je potem lahko izvajati.,naukov za posamezne vernike ter za ‘) Vrlo dobra pomožna knjiga katehetu pri razlaganji svetopisemskih zgodb je: dr. J. Schuster »Handbuch zur biblischen Geschichte«; mit Karten, Planen und vielen Holzschnitten. 2 Biinde, Freiburg, Herder. 248 Duhovno Pastirstvo. posebne slučaje v življenju. To obračanje na življenje mora biti prav ponaturno, ne prisiljeno; to je, nauk mora izhajati iz zgodbe tako rekoč kar sam ob sebi. Preveliko naukov naj veroučitelj ni¬ koli ne izvaja iz zgodbe, ampak le malo in jasnih ter prav rabnih. Kedar je možno, naj se vporaba izvrši kar precej takrat, ali pa kaže, kako treba nauk izvrševati v življenji. To se zgodi, ako ka¬ tehet n. pr. z učenci kar brž med razlaganjem opravi primerno molitvico, ali z otroci stori zadevni sklep, vzbudi primerno no¬ tranje dejanje; ali pa kaže, kako in kdaj naj učenec ravna po tem nauku itd. Če lahko, naj veroučitelj vporabo, nauk za življenje poda v kakem versu ali kratkem, jedrnem izreku, da se katehu- menom bolj vtisne v spomin. Ko je veroučitelj na ta način zgodbo povedal, pojasnil, raz¬ ložil, na-njo navezal nauke za življenje, jo morda še kateremu učencev celo dal prebrati, je sedaj naloga za naslednjo učno uro, da se učenci zgodbe iz knjižice nauče na pamet, in sicer kolikor se da po besedi, ker tako še-le postane zgodba učencem popolna duševna lastnina. Ni preveč, tirjati od učencev, da se nauče povest od besede do besede, saj jim jo je povedal, razložil, nauke iz nje posnemal. Tudi je otroku celo ložej naučiti se od besede do besede, kot povedati le glavno vsebino dogodbe. Zraven besedi svetopisemske dogodbe morajo si učenci zapametiti tudi razlaganje, pa nauke za življenje, posnete iz zgodbe. — Naslednjo uro je treba ponavljati, to je, izprašati zgodbo. Dopovedujejo naj jo otroci ali celo, ali vsakteri le kak oddelek, počasi, glasno, razločno. Ako dopušča čas, naj več učencev dopoveduje zgodbo, a vsakteri vsaj kak večji oddelek, ne samo posamezne stavke. K ponavljanju tudi spada, da vedo otroci odgovarjati na poglavitnejša vprašanja po času, kraju, kateri naj kažejo na zemljevidu, po osebah dogodbe, in po nje notranjem pomenu. Kakšnost odgovorov naj si zapomnuje. Zelo je koristno, ako more veroučitelj ob koncu meseca ali poluletja z učenci ponavljati biblijske dogodbe, kolikor so se jih učili v oni dobi, da se jim toliko bolj vtisnejo v glavo, in da ložej spoznajo notranjo zvezo med posameznimi svetopisem¬ skimi dogodbami. 2. S katehizmom je veroučitelju ravnati nekako tako, kakor s povestjo svetopisemsko. Malo bi bilo pričakovati sadu, ko bi katehet svojim učencem podajal vsebino katehizmovo kar na¬ ravnost v tistej obliki, kakor jo podaja knjižica, ter bi morda le še kaj malega dostavil v razlaganje. Vprašanja in odgovori v § 101. Katehetovo podučevanje v gornji skupini. 249 knjigi so le nekako suho okostje božjih zveličavnih naukov, in naloga je veroučitelju, to okostje obdajati z mesom ter duha in življenja vdihati suhoparnim stavkom. Ako katehet to zna, tedaj tudi slabejše sestavljen katehizem dobro služi; kjer pa veroučitelj tega ne stori, tam tudi najboljši katehizem ne nadomesti onega, kajti otroci sami si ne znajo življenja zajemati iz kratkih, suhih stavkov. — Podučevanje v katehizmu naj se toraj začenja s tem, da si veroučitelj odbere iz knjige toliko vprašanj, kolikor jih meni takrat dati za nalogo ; če mogoče tacih, da so ozir vsebine za-se nekaka celota. In v tej obliki, toraj kot nekako celoto, mora za tisto uro odmenjeni oddelek podati katehumenom v obliki go¬ vora. Ko veroučitelj katehumenom odlomek katehizma pripove¬ duje v zvezi, kot neko celoto, naj se pri tem poslužuje besedi katehizmovih, in vmes utegne že sedaj vpletati to ali ono v raz¬ laganje, pojasnjenje. Tudi primernih zgledov, prilik, zgodbic naj ima pripravljenih v ta namen. Učenci naj imajo med tem pripo¬ vedovanjem katehizme še zaprte ter naj gledajo v kateheta in po¬ slušajo. Ko je veroučitelj povedal v zvezi odmenjeni kos iz katehizma, začne se nadrobno razlaganje 1 ), po katerem vodi učenca do razumevanja dotičnega oddelka v knjigi. Najprej ukaže katehet vsa odmenjena vprašanja in odgovore glasno prebrati, da se učen¬ cem polajša naslednje učenje od besede do besede; potem pride na vrsto razlaganje prebranega. A kaj naj katehet razlaga in kako? Ne da se na to odgovoriti določno in natančno; katehe¬ tovo znanje in poznanje pa skušnja njegova mu mora povedati, kaj je treba svojim učencem pojasnovati, razlagati, in kako? Kdor se vselej vestno pripravlja na poduk, in če je vernega, pobožnega srca, ter ima spretnost, težavno razločevati od jasnega, in dobro pozna svoje učence, njih vednost in razumsko omiko: on gotovo pravo zadene ter sprevidi, kaj mu je razlagati v katehizmu in kako! Ogibati se je dveh krajnosti: pretirane temeljitosti, pa nagic površnosti, kajti namena ne more doseči ne po eni, ne po drugi. Pretirana temeljitost se rada prevrže v pendantstvo in dolgočasnost, ter učencu jemlje veselje do učenja. In ker hoče prav vsako stvar ') Pri učencih višjih razredov ali v ponavljavni šoli sme katehet tirjati, da se katehumeni naloge iz katehizma nauče že pred razlaganjem. Takim otro¬ kom so namreč važnejše reči iz verouka že znane in tudi dotično razlaganje so že slišali prejšnja leta. Kar je še treba, pove se takim šolarjem še-le pri iz¬ praševanji naloge. 250 Duhovno Pastirstvo. in besedo razlagati, razkosa predmet in stori reč nejasno. Kdor se pa ne pripravlja na podučevanje, postane navadno površen, greši s tem nad svetostjo predmeta, stori poduk suhoparen, ne¬ prijeten — toraj tudi ne pride do zaželjenega cilja. Le večletna vaja, in vedno skrbno pripravljanje na katehizovanje daje vero- učitelju ono spretnost, da ve, katerih reči iz katehizma mu je raz¬ lagati in kako. Tudi najboljše ptuje izdelane kateheze se ne dajo rabiti kar celoma in nespremenjene, ampak predelati jih je treba oziraje se na razmere in potrebe dotičnih učencev. Ker katehetičnemu podučevanju ni samo namen, učencem podajati versko znanje, ampak jih je tudi voditi do tega, da žive po prejetih naukih, zato je obračanje na življenje ali v p o r a b a pri katehizovanji važna in potrebna reč. Zgodi se to ali že med razlaganjem, ali pa ob sklepu s kratko prisrčno spodbudo ali opominjanjem. Posneti nauk mora vselej biti otrokom primeren, to je tak, da ga katehumeni v svojih razmerah morejo rabiti ali spolniti. Kedar mogoče, naj se storjena vporaba izvršuje kar brž, ali pa naj z učenci stori sklep, da hočejo ob prvi priložnosti to ali uno storiti, opustiti itd. Veroučitelj naj ne dela preveč vporab in naj z nauki ne preobklada učencev. Ni treba, da bi iz vsacega katehizmovega vprašanja izvajal poseben nauk za življenje, ampak le malo naj jih podaja katehumenom, a rabnih, praktičnih. Kakor sploh v življenji, tako tudi tu ni glavna reč: veliko sklepov, ampak izvršitev sklepov. Zgled. Recimo, da pride veroučitelj v »Kratkem katekizmu« do 9. člena apostoljske vere: »Sveta katoliška cerkev; občestvo svetnikov« ter si odbere prva štiri važna vprašanja tega oddelka za nalogo. Najprej pove toraj glavne misli teh vprašanj v obliki govora, morda tako-le: Danes se bomo učili nekaj posebno ime¬ nitnega, namreč o sv. katoliški cerkvi. Slišali bote, da to, kar ime¬ nujemo »sv. cerkev«, ni kako poslopje, kakoršna imamo, da se ondi shajamo k božji službi. »Sv. cerkev« pomenja vse tiste ljudi po celem svetu, kateri verujejo vse tisto, kar je učil Jezus Kri¬ stus itd. Sedaj nastopi razlaganje omenjenih vprašanj po erotema- tično-akroamatični učbi, tako zvano katehiziranje, ki bi utegnilo biti tako-le: Katehet: I., povej mi, kdaj je prišel sv. Duh nad aposteljne ? Kaj so aposteljni potem storili? Kdo je prvi pridigoval? Res, Peter je prvi govoril zbranim ljudem, to je, povedal jim je o J. K., da je pravi Bog, da je vse res, kar je učil, da morajo vsi v njega verovati, svoje grehe obžalovati in tako živeti, kakor je Jezus učil, če hočejo kdaj priti v nebesa. . . I., ali so poslušali Petra, ali je kdo obljubil, da bo veroval v Jezusa itd. Koliko pa je bilo tistih, § 101. Katehetovo podučevanje pri gornji skupini. 251 ki so koj na besedo Petrovo verovali. . . Kaj je storil s temi 3000 verujočimi ? K: Teh 3000, ki so se dali prvi krstiti, imenujemo »kri- stijane«, kakor se mi imenujemo, ker so bili v imenu J. K. krščeni, ker so verovali v Kristusa in obljubili, da bodo tako žh veli, kakor je ukazal Kristus. K: Povej mi ti, A., kam so pa šli drugi aposteljni in kaj so storili, ko so prejeli sv. Duha? Prav. Tudi ti so pridigo vali, kakor Peter binkoštni praznik; in kateri so verovali in obljubili, da bodo živeli po Jezusovi veri in prejemali njegove sv. zakra¬ mente. .., tiste so krstili in tudi ti so s tem postali kristijanje. Bilo je toraj tacih ljudi, ki so v Jezusa verovali in njegove za¬ kramente prejemali, vedno več. Bilo je po raznih deželah vedno več kristijanov, kakor otrok ene družine, kakor ovac ene čede. K.: M., ali more kaka družina brez gospodarja ostati, ali čeda brez pastirja? Dobro, vsaka čeda mora pastirja imeti, in ovce morajo pastirja poslušati, ga ubogati, za njim hoditi. Ako je čeda zelo velika, mora biti celo več pastirjev, katerih eden je veliki ali prvi pastir. Tudi v vsaki družini, hiši, deželi mora biti kak gospodar, vladar. Tega morajo vsi slušati, ubogati, sicer ni reda v družini ali v deželi. M., kdo pa je gospodar v vaši hiši? In v naši deželi? K.: Glejte, otroci! Tudi Jezus je svoji čedi dal pastirje, to je tistim, ki so v njega verovali, po njegovem nauku živeli, je postavil pastirja, poglavarja. Dokler je bil Jezus sam na zemlji, je bil tistim, ki so v njega verovali, sam pastir; preden je pa odšel, je nekoga druzega postavil mesto sebe. Ali ve kdo. katerega? Tako je, Petra je postavil Jezus prvega poglavarja. Le pazite; povedal vam bom, kako mu je rekel. Tako-le mu je rekel: »Ti si peter (skala). . . Pasi moja jagnjeta. . .« Ali je kdo zapomnil, kako je Jezus rekel? (Se večkrat ponovi.) K.: Peter je bil toraj prvi pastir, prvi poglavar onim, ki so verovali. . . A če je čeda velika, sem rekel, je treba več pastirjev. In res je Jezus tudi drugim aposteljnom dal oblast pasti čedo Jezusovo; rekel jim je: »Resnično vam povem, karkoli boste za¬ vezali itd.« Razšli so se na razne kraje in povsod učili, krščevali, pasli čedo Kristusovo. K.: Povej mi, B., so li aposteljni zmiraj živeli na zemlji? Res, umrli so, kakor moramo vsi ljudje umreti. Ali veš, kako je umrl Peter, Andrej . . .? Aposteljni so toraj umrli, a njih oblast, njih služba pa ni umrla, ni minula. Ce v kakem kraji umrje župan, ali so potem v občini brez župana ? Dobro, druzega izvolijo. Tako tudi čeda Kristusova po smrti aposteljnov ni ostala brez pastirjev, ker so aposteljni že ob svojem življenji si izvolili namestnike, in ti namestniki so si odbrali zopet svoje namestnike. Tako je bilo do danes, ko imamo namestnika aposteljna Petra, Jakoba, Andreja. . . Kdo ve, kdo je danes namestnik sv. Petra? Res, sv. Oče. Ali veš, B., kako je ime papežu? kje stanujejo? Kdo pa so namestniki drugih aposteljnov ? Ali si videl že škofa? 252 Duhovno Pastirstvo. K.: Mesto aposteljnov, katere je Jezus sam postavil pastirje svoji čedi, dandanes toraj papež in škofje uče, kar je Kristus učil, dele njegove sv. zakramente. Ali škof imajo preveliko čedo, ne morejo povsod sami učiti . . .; imajo toraj tudi namestnike — kdo so ti, D. ? To so m a š n i k i. Sedaj pa dobro poslušajte, povedal vam bom nekaj prav važnega. Vsi tisti ljudje, naj žive kjerkoli na svetu, na Kranjskem, Štajerskem ... ali tudi v Ameriki, Afriki... če le Jezusa za svojega Gospoda spoznajo, kakor mi, in če vse tisto verujejo, kar je Kristus učil, in kar mesto njega sedaj papež, škofje, mašniki uče, in če vse tiste zakramente imajo in prejemajo, ki jih je postavil Jezus, toraj če so krščeni, birmani itd. in če sv. očeta v Rimu imajo za svojega vidnega poglavarja, vse take ljudi vsega sveta imenujemo sv. katoliško cerkev. Kako toraj imenujemo vse tiste ljudi po svetu itd. Kaj je toraj sv. ka¬ toliška cerkev? K.: Rekel sem, da so papež vidni poglavar sv. cerkve. Zato, ker jih vidimo. Vsak more v Rim k njim priti in jih more videti, slišati. A sv. cerkev ima pa tudi še druzega, nevidnega poglavarja. To je Jezus Kristus sam. On je sedaj v nebesih, a še zmiraj skrbi za svojo cerkev, jo vodi po sv. Duhu, toraj jej je poglavar in sicer neviden, ker ga sedaj s svojimi telesnimi očmi ne vidimo. Koliko ima toraj sv. cerkev poglavarjev?. . . Sedaj boste razumeli, kar se boste do prihodnjič morali na¬ učiti na pamet, namreč vprašanje. . . K : Kaj pa se učimo iz tega, kar sem vam povedal ? To-le: Ker so papež namestnik Kristusov in so tudi školje, mašniki na¬ mestniki Kristusovi, jih moramo spoštovati, poslušati, ubogati. Kar oni uče, je prav tako, kakor bi Jezus sam učil . . . Kdor nje spo¬ štuje, uboga, je, kakor bi spoštovanje, pokorščino skazoval samemu Jezusu itd. itd. Naloge se morajo učenci iz knjige doma naučiti na pamet. Še bolj ko pri zgodbah sv. pisma, naj pri katehizmu tirja veroučitelj, da se dotične odgovore nauče dobro, to je, kar se da natanko po besedah knjige. Le natančen odgovor ima pravo ceno, in učencu, lastnega mišljenja še malo vajenemu, je tudi ložej, naučili se iz glave od besede do besede, kot z lastnimi be¬ sedami dati pravi odgovor. — Ob začetku naslednje ure se zgodi ponavljanje, in sicer na ta način, da veroučitelj stavi vpra¬ šanja iz katehizma, in zahteva od učencev, da mu odgovarjajo z besedami učne knjižice. Ako dopušča čas, naj več učencev od¬ govori na vsaktero vprašanje, ali vsaj na imenitnejša. Da to po¬ navljanje ni suhoparna in neplodna ponova katehizmovih besedi, mora veroučitelj staviti tudi dopolnivna in vmesna vprašanja, s katerimi se prepriča, če so si učenci zapametili razlaganje, pojas¬ nila, zglede, nauke . . ., katere jim je dajal med razlaganjem. Ker § 102. Dopolnivni verski poduk. 253 katehet tirja od učenca, da mu odgovarja od besede do besede tako, kakor obsega knjiga dotični odgovor, zalo mora tudi sam vprašaje se strogo držati besedi katehizmovih, in tudi v tisti vrsti mora staviti vprašanja, kakor jih ima razvrstene katehizem, da s tem olajša otroku odgovarjanje. Ako bi veroučitelj sam ne imel naloge popolnoma trdno v spominu, smel bi si izpraševaje po¬ magati s knjigo, kar pa nikakor ne napravi na učence dobrega vtisa, ker se s lem bolj ali manj samega sebe sramoti pred njimi. Da učencem ostanejo trdno v spominu nauki katehizma, naj bi veroučitelj skrbel za večkratno ponavljanje, n. pr. ob koncu meseca, ob koncu kakega poglavja, poluletja . . ., ali tudi pri zgodbah iz svetega pisma, če na primernih krajih opozoruje učence na dotična vprašanja iz katehizma in jih ponovi. § 102 . Dopolnivni verski poduk. K dopolnivnemu podučevanju iz krščanskega nauka štejemo zlasti razlaganje evangelijev ali tudi listov, pa liturgiko 'j in cer¬ kveno zgodovino po višjih razredih ljudske šole. Učni črtež (glej § 86) določuje, v katerih razredih je učiti omenjene predmete, ki so potrebni k temeljitejši verski omiki, in tudi pove, kaj je učiti iz posameznih naštetih predmetov. Tukaj naj spregovorimo le ne¬ koliko o katehetični metodi pri omenjenih učnih tvarinah. 1. Izmed perikop jemlje ljudska šola navadno le evange¬ lije, kajti listi so učencem te vrste večinoma pretežko razumljivi, obravnavajo se le prav jasni, kakoršni so oni, ki nekako dopol- nujejo evangelij, kakor n. pr. list za praznik sv. Štefana, sv. treh kraljev, za hinkoštno nedeljo itd. Nekak uvod temu predmetu naj je splošen nauk: kaj je evangelij, kdo in kateri so evangelisti, njih znamenja, kako s številkami zaznamnujemo, kje v sv. pismu se nahaja dotična perikopa itd. Pri razlaganji evangelija je kate¬ hetu v obče ravnati kakor s svetopisemsko zgodbo (gl. § 101), in sicer s posebnim ozirom na to, je li zgodovinske ali podučne vse¬ bine. Najprej toraj katehet počasi in razločno sam pove dotični evangelij, potem da perikopo prečitati stavek za stavkom, in pri tem pove učencem, kar jim je treba vedeti, da razumejo in ceniti vedo svetopisemske besede. Iver je vsakteri evangelij nedelje ali praznika le mali del celote, treba ga je v zvezo postaviti s celoto, ’) Glej § 85, št. 4. 254 Duhovno Pastirstvo. iz katere je vzet, in zraven gre povedati še tudi razne važnejše vnanje okoliščine, n. pr. kje, kdaj, ob kateri priliki se je to go¬ vorilo, godilo itd. Nedeljske in prazniške perikope se tesno oklepajo cerkvenega leta in njega praznikov; njih vsebina nam zapored živo stavi pred oči, kar je Bog storil in vravnal za naše zveličanje. To daje ka¬ tehetu priliko, razlagovaje evangelije učencem pojasnovati namen in pomen cerkvenega leta v obče, kakor tudi praznikov in nedelj posebej, in vpeljati katehumene v razumevanje različnih cerkvenih slovesnosti, obredov, pobožnih vaj, ki so lastni nekaterim prazni¬ kom ali nedeljam. — Evangelij služi veroučitelju tudi v to, da iz njega izvaja razne verske resnice, več ali manj učencem že znane iz katehizma. Katehet poprašuje, če so že kdaj slišali ta nauk, in kdaj ? Da si nauk ponoviti z besedami katehizma. — Pri razlaganji evangelijev katehet svojim učencem tudi srce vnema k ljubezni do Boga in si njih voljo pridobiva za spolnovanje evangelijskih naukov, kar skuša doseči s kakim prisrčnim nagovorom. Kedar evangelij obsega kak čudež Jezusov, naj katehet opomni učence, da je Gospod iz lastne moči učinil to čudesno delo; in kakor je ono storilo pri navzočih, da so verovali vanj, tako bo tudi v ka- tehumenih s tem vzbudil trdno vero v Jezusa. — Razlaganju evan¬ gelija gre učna ura v soboto, ali sploh katehetova ura pred ne¬ deljo ali praznikom. Ravnanje veroučiteljevo pri izpraševanji na¬ učenega evangelija je isto, kakor pri zgodbah svetega pisma. Tudi tu gre tirjati, da se otroci nauče po besedi; in da znajo povedati tudi vse tisto, kar se jim je ali v razlaganje povedalo, ali iz družili namenov navezalo na besede svetopisemskega odlomka. 1 ) 2. Po vsej pravici smemo cerkveno zgodovino ime¬ novati bistven del krščansko-verskega poduka tudi na ljudski šoli. Cerkvena zgodovina namreč je en del zgodovine božjega kraljestva na zemlji, katero se je začelo s stvarjenjem sveta, in bode za čas- nost jenjalo še-le s sodnjim dnevom. Ko je toraj katehet v verskem podučevanji mladini kazal v zgodbi stare zaveze, kako je Bog člo¬ veški rod pripravljal na prihod Odrešenikov, in so katehumeni v zgodbi nove zaveze izvedeli, kako je kraljestvo božje v novi in popolnejši obliki stopilo med svet kot cerkev krščanska, po Zve- ‘) Katehetu dobra pomožna knjiga pri razlaganji evangelijev je n. pr. Goffine ali A. Loffler, die Evangelien und Episteln fur die Sonn- und Fest- tage. Zum Gebrauche fur Schule und Haus. Wien; tudi J. Panholzer, Kurze Erklarung der sonn- und festtaglichen Evangelien des Kirchenjahres. Wien. § 102. Dopolnivni verski poduk. 255 ličarju ustanovljena, ne more in ne sme z zgodbo kraljestva božjega kar mahoma prejenjati, ter prav nič več omeniti o nadaljni osodi cerkve božje — in to bi storil, ako bi z biblijskimi dogodbami celoma končal zgodovinsko-verski poduk. Večkrat je zaukazal Bog v starem zakonu starišem, da naj svojim otrokom dopovedujejo o čudesnih delili in dobrotah božjih; in tudi sv. Avguštin tirja v svojem navodil, kako poclučevati nevedne, da se jim dopoveduje vsa zgodovina sv. vere, od stvarjenja sveta do najnovejših dni. Kar je Bog ukazal za staro zavezo, in kar veli sv. Avguštin za svoj čas, to tudi za sedanjost ni prav nič manj koristno, celo po¬ trebno je. In saj bi nam svetopisemska zgodba brez zgodovine cerkvene deloma ostala celo nerazumljiva. Kako bi mogli umeti in razlagati brez cerkvene zgodovine toliko obljub in prerokb Jezusovih o kraljestvu, ki se razteza po vsej zemlji, o gori nad vsemi gorami, h kateri romajo vsa ljudstva itd. ? In toliko prilik o kraljestvu božjem n. pr. o gorčičnem semenu, o kvasu, o ljubki med pšenico, o kraljevski ženitnim itd., ali besede Jezusove do svojega aposteljna: »Ti si Peter (skala) . . .«, s katerimi ga je postavil vidnega po¬ glavarja cerkvi, in mnogo enacega, ali ne najde svojega pojasnila in potrdila le v cerkveni zgodovini? — Nadalje je tudi potrebno vsacemu kristijanu, in pred vsem katebumenom, da mu je več ali manj znana cerkvena zgodovina. Zdaj in zdaj bodo zapustili šolo, stopili med svet, kjer se bodo morali čutiti in vesti kot samo- stalni udje Kristusove cerkve, kot državljani kraljestva božjega na zemlji. Tega bi ne mogli, če bi ne poznali svoje sv. cerkve, ako bi ne bili podučeni o njeni osnovi, o njenih napravah, redovih, misijonih, o razvijanji in razširjanji krščanstva, o njega važnejših veselih in bridkih dogodkih itd. Skratka: ne mogli bi so v življenji kazati ude katoliške cerkve, in ne mogli bi se uspešno vdeleževati cerkvenega življenja, ko bi ne poznali in ne umeli svoje svete cerkve. Ljudska šola bi toraj ne dovršila svoje naloge, ako bi po¬ polnoma prezirala cerkveno zgodovino. Res, da sislematično ob¬ ravnavati ni mogoče tega predmeta v navadni ljudski šoli, pa tudi ni potrebno, a kosoma se morajo učencem zadnjih šolskih let podajati važnejše dogodbe iz cerkvene zgodovine, najbolje nave- zavši jih na življenje kakega svetnika, ali sicer slovečega moža, kateri se je zelo trudil za razširjenje božjega kraljestva na zemlji, morda prav v naših krajih. Tako učenca dobe vsaj kratek pregled osode kraljestva božjega na zemlji od časov apostoljskih do naših 256 Duhovno Pastirstvo. dni. Izrečno to tir ja naš učni črtež za najvišji oddelek šestero- razredne ljudske šole, in kot samostalen učni predmet zaukazuje cerkveno zgodovino drugemu letniku meščanskih šol (gl. § 86). 3. Dopolnivnemu krščanskemu nauku so prištevati tudi cer¬ kvene molitve in pesmi, o katerih smo že nekoliko govorili, (gl. § 85). Mnogi le premalo spoznavajo važnost cerkvenih pesmi, zato jih zanemarjajo v šoli, in vendar so najlepši kinč javne božje službe ter pomoček, Boga častiti in povzdigovati k Njemu srce v svetem navdušenji. Ce pomislimo, da je cerkev od prvih stoletij svojega nastanka do današnjega dne rabila pesmi pri javni božji službi, da so imenitni sv. možje, n. pr. Bazilij, Ambrož, Benedikt, Gregor Vel. mnogo se pečali s cerkveno pesmijo in svetim petjem, in ker dalje opazimo, da je krščanskemu ljudstvu kar že nekako prirojeno, da svoja pobožna čustva razodeva v pesmi, bomo spo¬ znali iz tega, da veroučitelj ne sme prezirati te reči, ki je velike važnosti zlasti po takih duhovnijah, kjer je pri božji službi v na¬ vadi splošno petje. Cerkvena pesem je pobožna pesem, ima kakor molitev služiti v spodbudo in povzdigo bogaboječnosti, zato katehet z njo ne sme ravnati, kakor z navadnim berilom, da bi le suhoparno raz¬ lagal stavek za stavkom in kazal njega pomen. Ko veroučitelj vpeljuje učence v razumevanje cerkvene pesmi, naj ravna tako, da jim ogreva tudi srce ter vnema za nebesa. Ako se je otrokom naučiti tudi napeva, navadno to oskrbuje učitelj petja v urah petju odkazanih. Dobro je in primerno, če učenci časih skupno zapojo ob začetku ali ob sklepu katehetove šolske ure razlagano in pri¬ učeno pesem, katere naj se dobro nauče iz glave, ko bi jo morda tudi imeli v svoji pesmarici. — Pri odbiranji pesem naj se vero¬ učitelj ozira na razne cerkvene godove in cerkvene čase. Ravna naj tako, da bodo katehumeni takrat že razumeli in dobro znali dotično cerkveno pesem, ko pride praznik ali cerkveni čas, kate¬ remu je namenjena. V prvi vrsti naj veroučitelj sprejema v na- daljevaven krščanski poduk pesmi, katerih se cerkev sama poslu¬ žuje ob gotovih dnevih pri javni božji službi, ali so v dotičnem kraji zelo navadne. § 103. O katehetični vzgoji sploh. 257 II. Poglavje. Katehetična vzgoja. § 103 . 0 katehetični vzgoji sploh. Katehetično vzgajati, ali krščansko vzgajati se pravi, kate- humene voditi h Kristusu, podučevaje jih, živeti po sveti veri s pomočjo milosti božje, katera se jim deli po krščanskem bogo¬ častji. Dvojno je toraj doseči veroučitelju s katehetično vzgojo: svoje učence mora naučiti pobožnega versko-moralnega življenja, pa navaditi jih, posluževati se onih sredstev, po katerih si dobi¬ vamo potrebnih milosti božjih. Katoliška šola ni da bi bila samo učilnica, ampak mora biti tudi odgojilnica, kar pripoznava tudi naša državna postava 1 ), govoreč: »Ljudski šoli je naloga, vzrejati otroke, da bodo moralni in pobožni; razvijati jim duševne moči itd.« Na moralnem stanji šole sloni nje pravi napredek. Edini nauk brez vzgoje ne velja, kakor tudi edina vzgoja brez poduka malo koristi. Nauka ne smemo ločiti od vzgoje, ampak moramo najtesneje združevati eno z drugim. To je prava katehetična vzgoja, ki katehumene vodi k časnemu in večnemu blagru. Nikakor bi toraj ne zadostovalo, ko bi katehet svoje učence samo podučeval v verskih in moralnih resnicah, ter bil zadovoljen s tem, da mu znajo povedati na pamet, kar je v učni knjigi, ampak je dolžan jih tudi pripraviti do tega, da bodo živeli po spoznanih resnicah. Ker jim je pa k temu treba višje pomoči, milosti, mora svoje katehumene tudi učiti, kako si morejo pridobivati pomoči božje. Kazali bomo toraj pri katehetični vzgoji: a) Kako veroučitelj vadi svoje učence versko-moralnega življenja; b) kako jih napeljuj, da se znajo posluževati sredstev milosti. A. Priučevanje katehumenov na versko-moralno življenje. Razločujemo dvojno versko življenje: notranje, ki je v notranji pobožnosti in moralnosti, pa vnanje, ki je v tem, da ') Postava od 14. maja 1869, s katero se vstanavljajo načela za poduče- vanje v ljudskih šolah, § 1. Duh. Pastirstvo. 17 258 Duhovno Pastirstvo. človek notranjo pobožnost in moralnost primerno kaže v besedi in dejanji. Obojno versko življenje mora katehet gojiti, vtrjcvati in spopolnovati pri svojih učencih, to je, prizadevati si mora, da katehumeni živo verujejo, trdno upajo, srčno ljubijo itd. ter tudi žive temu primerno. § 104 . Učiti katehumeiie notranjega versko-moralnega življenja. 1. Katehet vadi učence notranjega versko-moralnega življenja, ako med podučevanjem vselej, kedar kako važno resnico ali dolž¬ nost predloži razumu, brž tudi z učenci vzbudi kako nauku pri¬ merno notranje dejanje, n. pr. dejanje vere, upanja, ljubezni, ke¬ sanja, trdnega sklepa, češčenja, hvaležnosti itd. Ta vaja je velike važnosti pri krščanskem podučevanji, kajti deloma je otroku že prirojeno, da to tudi vnanje kaže, kar se godi v njegovem srcu; in potem le taki nauki pravo ceno imajo in vplivajo na življenje otrokovo ter postajajo ne le lastnina spomina, ampak tudi srca in volje, ki jih učenec izvršuje v dejanji, kar se godi s takim priuče- vanjem ter vzbujanjem notranjih pobožnostnih dejanj. Združevaje uk in vajo veroučitelj dosega, da se učenci ne nauče le raznih stavkov iz katehizma, ampak se nauče tudi verovati, upati, ljubiti, Bogu čast in hvalo izrekati . . . nauče se z Bogom občevati, m o - liti v duhu in resnici. Ko toraj katehet obravnava posa¬ mezne resnice, naj pomisli: katera notranja vaja je primerna temu nauku, ali katera dejanja se dajo združiti z njim? Kedar je na vrsti verski nauk, tirja vselej dejanje vere in hvaležnost do Boga, ker nam je razodel to resnico. Nauk o popolnostih božjih nas vleče tudi k ljubezni, nauk o peklu k strahu, nauk o nebesih k hrepenenju po večnem zveličanju itd. Ko pa veroučitelj razlaga katehumenom dejanjske resnice, zapovedi, naj se vpraša: so li moji učenci že ravnali zoper to zapoved, so že kdaj pre¬ stopih to dolžnost, ter v tej reči morda že grešili? Vselej je treba pri dejanjskih resnicah z otroci storiti tudi sklep, natanko ravnati po tem nauku; in če ve katehet, da otroci že prestopajo to za¬ poved, naj jim vzbuja vest in kesanje nad prestopki. Sploh je ve¬ like važnosti za otroke, da se po navodu katehetovem nauče spoznavati samega sebe. V ta namen naj jih vadi, da vse, kar se jim govori, obračajo sami na-se; ter da se slehrni vpraša sam pri sebi, kakšno je bilo do sedaj njegovo vedenje in življenje ozir dotične dolžnosti. Sploh gre tako ravnati veroučitelju, § 104 . Učiti katehumene notranjega versko-moralnega življenja. 259 da spoznajo učenci, da pri krščanskem nauku glavna reč ni znati, ampak živeti po veri, in da človeka Bog ne bode toliko sodil po znanji, ampak po ravnanji. Kako naj se gode take vaje? Katehet glasno izrekaj dejanje vere, upanja, kesanja ali kar žc druzega, in učenci naj tudi glasno ali tiho govore za njim; ali naj jim pa veli, da vsak za-se obudi tako dejanje. Veroučitelj utegne tudi pred učenci glasno izreči tako dejanje versko-moralnega življenja, ter naj potem veli, da učenci isto ponavljajo na tihem. Kar obliko tiče, zgodi se taka vaja tako, da se posluži katehet kakega znanega svetopisemskega izreka, znane pesmi, ali besedi molitve itd.; in to sedaj med katehizovanjem, sedaj ob sklepu kateheze, večkrat ali manjkrat, nikoli pa prepogostokrat, in ne vedno v isti obliki. 2. Po tacih vajah katehet v svojih učencih vzbuja notranje versko-moralno življenje med podučevanjem, a koristi za življenje bi ne bilo kaj, ko bi otroci tacih dejanj ali pobožnih zdihljejev pozneje nikoli več ne ponavljali. Treba jih je toraj voditi, da pozneje tudi oni sami, in sicer velikrat vzbujajo taka dejanja no¬ tranjega življenja. V ta namen naj zopet in zopet ter ob vsaki priliki spominja veroučitelj učence, kako brž človek pozabi svete resnice ter brez sadu ostanejo zanj, ako jih pogostokrat z vajami notranje pobožnosti, z dejanjem vere, ljubezni, hvaležnosti itd. ne obuja in ne ponavlja v spominu, srcu in volji. Pove naj jim, da bodo ostali le dotlej pobožni, Bogu dopadljivi itd., dokler bodo napolnjeni te žive vere in te goreče ljubezni do Boga, kakor so sedaj; brž pa bodo jeli zapadati grehu, ako bi opuščali vse to, in pozabili na Boga in njegovo sveto voljo. — Priganja naj ka¬ tehet ob vsaki priliki otroke, da naj tudi sami za-se prav pogosto¬ krat s pobožnimi vzdihljeji občujejo z Bogom, obujajo dejanja notranjega pobožnega življenja. A ne, da bi le sploh rekel kate- humenom, da naj se vadijo notranjega krščanskega življenja, ampak prav natanko, določno jim mora povedati veroučitelj, kaka sv. dejanja naj obujajo, in kdaj, in kako. Veli naj svojim učencem, n. pr. kedar zjutraj vstaneš, zvečer pred spanjem, ko greš memo cerkve, memo križa . . . takrat tako - le reci, tako - le vzdihni! Ali: ko ura bije, kedar imaš težko zoprno delo, v skuš¬ njavah . . . tako in tako moli! Tudi naj otrokom ob enem poda za taka dejanja obliko, besede; najboljše, če jih nauči v ta namen kakih svetopisemskih besedi, verzov, kratkih pesmic. A treba se je tudi prepričati, če učenci res spolnujejo, kar se 17 * 260 Duhovno Pastirstvo. jim veli. Zato naj veroučitelj o priliki poprašuje, pozveda, ako je dete tako in tako res storilo, in naj vnovič spodbuja k taki no¬ tranji pobožnosti. § 105 . Učiti kateliumene vnanjega versko-moralnega življenja. Ni dosti, da bi katehet vadil svoje učence le notranje po¬ božnosti, ampak jih je treba tudi učiti, kako moramo notranje versko-moralno življenje kazati tudi po vnanje, to je, svojo živo vero, svojo notranjo pobožnost moramo razodevati v svojem go¬ vorjenji, vedenji in življenji. Velik razloček je med znati in iz¬ vrševati; marsikdo dobro ve, kako se mu je vesti, a vendar ne stori tako. Zato mora veroučitelj svoje katehumene zopet in zopet učiti, kako se jim je kot katoliškim kristijanom primerno obnašati v cerkvi, kako v šoli, doma, na ulicah — kako do starišev, uči¬ teljev, kako do domačih, kako do tujcev itd. Zlasti jih mora učiti lepega vedenja in pazljivosti v cerkvi med javno božjo službo: pri sv. maši, pri pridigi J j, pri popoldanski božji službi itd. Da se otroci dostojno vedejo na sv. kraji, in sadu zajemajo iz javne božje službe, mora jim že zgodaj srce napolnovati z velikim spošto¬ vanjem do hiše božje, opominjajoč jih na Njega, ki v presv. zakramentu biva v njej. Učiti mora katehumene, kako se pri vstopu v cerkev z blagoslovljeno vodo prekrižati, kako pred altarjem sv. rešnjega Telesa poklekniti itd. Nikakor ni dopuščati, da bi se otroci v cerkvi razgovarjali, smejali, igrali, prerivali itd. Krivca je dosti v cerkvi le ostro pogledati, ali k večjemu mu za¬ groziti s prstom; v šoli pa naj nastopi svarilo ter primerna kazen. V dosego lepega vedenja pri bogočastnih opravilih naj katehet sam ali učitelj mesto njega vodi učence v cerkev, k procesiji itd., ter naj jih nadzoruje ondi. Delati je tudi na to, da učenci domače in ptujce pozdravljajo z lepim krščanskim pozdravom: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« K vnanji pobožnosti tudi spada, da se učenci pridno vadijo zlasti dandanes toliko potrebne čednosti zatajevanja samega sebe, kar je velike važnosti za krščansko življenje. V ta namen naj otrokom nadrobno pove, kdaj in kako se je treba vaditi ‘) Da se prepriča o pazljivem poslušanji besede božje, naj katehet učence v šoli poprašuje o tem, kar so si zapametili od cerkvenega govora. Šolarjem najvišjega razreda sme semtertje dati tudi za nalogo, da napišejo, kolikor so si zapomnili pridige. § 105. Uč’ti katehumene vnanjega versko-moralnega življenja. 261 to čednosti. Katehet naj uči zatajevati samega sebe, premagovati v sebi slabo nagnjenje, ter svojo krščansko dolžnost storiti vselej, tudi kedar ni prijetno, n. pr. v hudi vročini, ob silnem mrazu, pri velikem vtrujenji, pri težavnih, zoprnih opravilih, pri zgodnjem vstajanji, pri igri, pri jedi ip pijači, kedar se vzbuja v sreu jeza, kedar je kdo razžaljen itd. Vse to pa zavolj Boga. A ne le, kedar kliče dolžnost, se je zatajevati kristijanu, ampak tudi prostovoljnega zatajevanja mu je treba. Zato naj katehet uči svoje učence, kako si je treba časih n. pr. kake dobre jedi pritrgati (zlasti o postnem času, čeravno dotičnika še ne veže cerkvena zapoved); ali prijetno družbo, igro zapustiti pred odločenim časom, morda za pokoro zarad kakega storjenega greha; nepotrebnih besedi ne govoriti; po tem ali unem se iz radovednosti ne ozirati itd. Da se katehumeni navadijo tacega za¬ tajevanja, ni zadosti, ko bi veroučitelj enkrat ali parkrat govoril o tem, ampak vedno, ob vsaki priliki jih je treba opozarjati na to toliko potrebno vajo. Se ve da se mora katehet zavedati vedno, da ima otroke pred seboj, toraj od njih ne sme tirjati preveč, ampak le toliko in tacega, kar je njim možno storiti. B. Navod katehumenom, kako se posluževati sredstev milosti. Za versko-moralno ter za pobožno krščansko življenje je člo¬ veku neizogibno potrebna pomoč od zgoraj, milost božja. Ako toraj katehet hoče narejati iz svojih učencev vrle, pobožne kristi- jane, mora jih učiti, posluževati se sredstev milosti, ki so: mo¬ litev, sv. maša, sv. zakramenti. Ali z drugačno besedo: veroučitelj mora vpeljati učence v katoliško bogočastno življenje. 1 ) *) Beri tudi dotične ukaze učnega črteža, § 86. — Ozir skupnih bogo- častnih vaj, to je: šolska molitev, šolarska maša, skupni prejem sv. zakra¬ mentov, vdeležitev pri cerkveni procesiji . . .) na ljudskih šolah določuje av¬ strijsko zakonodajstvo naslednje: Postava dne 25. maja 1868, § 2: »Unbeschadet dieses (Staats-) Aufsichtsrechtes bleibt die Besorgung, Leitung und unrnittelbare Beaufsichtigung des Religionsunterrichtes und der Religionsiibungen tur die ver- schiedenen Glaubensgenossen in den Volks- und Mittelschulen der betreffenden Kirche oder Religionsgesellschaft 'uberlassen. - Post. dne 14. maja 1869, § 5: . . . Die Verfiigungen der Kirchenbehorden fiber den Religionsunterricht und die religidsen Uebungen sind dem Leiter der Schule durch die Bezirksschulaufsicht zu verkunden. Verfiigungen, welche mit der allgemeinen Schulordnung unver- 262 Duhovno Pastirstvo. § 106. Poduk učencem, kako naj molijo. Ako znajo otroci dobro moliti, tedaj to ne vpliva le samo na njih versko-moralno življenje, ampak tudi dokaj pospešuje pri katehumenih poduk in vzgojo. Veroučitelj mora zato svoje šolarje prav pridno učiti z besedo in z lastnim zgledom, kako naj molijo. Ko si katehet prizadeva za to, naj se drži teh-le načel: 1. Učenci se morajo najprej dobro na pamet naučiti na¬ vadnih molitev, in sicer vsi enako v tisti obliki, s takimi bese¬ dami, kakor jih podaja šolska knjižica. Tudi je skrbeti za to, da razumevajo naučene molitvene obrazce ter vedo njih pomen. Katerih molitev se je učencem vsakterega razreda naučiti iz glave, to pove učni črtež (gl. § 86). 2. Z učenci naj vselej moli pred in po katehetični uri, in sicer najbolje, da ne vedno enega in istega (ako mu ni morda tako ukazano), ampak vse molitve, katere morajo znati katehumeni dotičnega razreda ali oddelka, razvrsti' naj na posamezne ure. Po taki skupni molitvi, ki se ima goditi v taktu, se otroci najprej nauče raznih molitev, ter zraven tudi spoznajo, kako jih je moliti. 3. Solarji morajo izgovarjati vse molitve razločno, pravilno, glasno (a ne kričeč) in počasi (a ne preveč zategnjeno). Ozir vna¬ njega, dostojnega vedenja velja to, da naj otroci v šoli molijo lepo ravno stoje, v cerkvi časih tudi kleče, a ne da bi pobešali glavo naprej ali na stran. Sklenjene morajo držati otroci roke med molitvijo, in imeti oči obrnjene v šoli na podobo sv. križa, brez katerega bi ne smela biti nobena šolska soba, v cerkvi pa na altar. Najboljši navod učencem za vedenje med molitvijo je zgled učiteljev. 4. Da katehumeni molijo res pobožno ter napolnjeni s pravim duhom, je treba zraven razumevanja molitvenega obrazca še tudi, einbar sind, wird die Verkiindigung versagt. — Ukaz minist. za bogoč. in uk dne 20. avg. 1870, § 50: . . . Die Verfiigungen der Kirchenbehorde liber die re- ligiosen Uebungen bat die Bezirksschulbehorde dem Leiter der Sehule durch die Ortsschulbehorde zu verkiinden. In Fallen, wo sich liber das Mass dieser Uebungen zvvischen der Bezirksschulbehorde und der Kirchenbehorde Differenzen ergeben, bat dariiber die Landesschulbehorde zu entscheiden. Es ist Pflicht der Sehule, fiir die disciplinare Uebervvachung der Schiiler bei den im Sinne des § 5 des Reichs-Volkssehulgesetzes eingefiihrten religidsen Uebungen durch Lehrer des betreffenden Glaubensbekenntnisses zu sorgen. — V enakem smislu določuje § 48 šolske novele dne 2. maja 1883. § 107. Kako učiti katehumene, vdeleževati se sv. maše. 263 da jih katehet dobro poduči o bistvu molitve in nje koristi. Ako se zavedajo učenci, da je molitev govorjenje z Bogom, potem jo spoznavajo kot sveto reč in jo spoštujejo. Treba je učencem mnogo¬ krat tudi povedati, da samo blebetanje, brezmiselno govorjenje nič ne velja pred Bogom, ter naj se jim večkrat govori o lastno¬ stih dobre molitve. 5. Katehet ozir molitve ne sme pretiravati ter preveč tirjati od otrok. Predolge molitve niso za-nje, ker jih ni moč dolgo ohra¬ niti pobožnih in pazljivih. Kolikor manjši so učenci, toliko krajše naj so dotične molitve. 6. Med molitvijo naj veroučitelj stoji na vzvišenem kraji pred učenci tako, da je obrnjen na pol proti sv. križu, in da ob enem tudi opazovati more katehumene. § 107. Kako učiti katehumene, vdeleževati se sv. maše. Jako važna reč je primerno in pobožno vdeleževanje vernika pri javni božji službi; saj tu človek služi Bogu, postaja deležen mnogoterih milosti, in notranjo svojo pobožnost po vnanje razodeva drugim v spodbudo. Najvažnejši del katoliške božje službe, zares središče našega bogočastja, pa je s v. m a š a. Brž ko otroci pridejo do razuma, to je nekako s sedmim letom, jih veže cerkvena za¬ poved, ob nedeljah in praznikih pričujočim biti pri sv. maši; in starodavna lepa šega je, da šolarji in šolarice razun hude zime hodijo tudi ob delavnikih časih skupno k sv. maši, kar naj se nikar nikoli ne opušča. Kjer pa šolarska maša spada med one skupne bogočastne vaje, ki so bile kot take postavno objavljene v smislu § 5. postave dne 14. maja 1869, ondi je katoliškim učen¬ cem stroga dolžnost, se vdeleževati šolarske maše, ako jim ni morda šolski voditelj v dogovoru z veroučiteljem iz važnega raz¬ loga dovolil, da kdaj izostanejo. 1 ) Veroučitelju je toraj dolžnost, da nauči šolarje, kako morajo biti pričujoči pri sv. daritvi. Da se kristijan pridoma vdeležuje sv. maše, mora 1. med c e 1 o sv. mašo biti telesno navzoč. Katehet, in pri krščanski vzgoji njemu pomočnik učitelj, mora toraj učence opominjati, da ne dohajajo ne prepozno, d' tudi ne veliko prezgodaj. Nikoli ne sme dovoliti, da bi šolarji postajali pred cerkvijo; ko bi kdo prišel >) Gl. minist. ukaz One 10. maja 1880, štev. 0206. 264 Duhovno Pastirstvo. tudi prepozno, mora iti v cerkev na odkazani mu prostor. K skupni šolarski maši naj se katehumeni zbirajo v šolski sobi, od koder jih katehet ali pa učitelj vodi paroma v cerkev, ter tam razpostavi na odmenjene prostore. V enakem lepem redu morajo zapuščati cerkev. 2. K uspešni vdeležbi je treba pri sv. maši vnanje po¬ božnosti, katera je v tem, da se katehumeni zdrže vsega ta- cega vedenja in dejanja, ki odvračuje duha od sv. daritve (n. pr. govorjenja, smeha, igre . . .); in da se po vnanje vedejo tako, kakor se vesti mora človek, ki ima virtualen namen, se vdeležiti sv. maše. Da veroučitelj pri otrocih doseže vnanjo pobožnost med božjo službo, je treba, a) da dorasli dajo v tem mladini lep zgled; pred vsemi krščanski učitelj, ki bi moral pri prizadevanji za lepo, po¬ božno življenje med mladino biti veroučitelju desna roka. A tudi drugi dorasli bi morali z lepim vedenjem med svetim opravilom biti šolski mladini v zgled posnemanja. Na kate- humene dečke tudi zelo vpliva vedenje mašnih strežnikov. Ako se ti slabo vedejo pri svojem svetem opravilu, če pre¬ naglo molijo, se okrog sebe ozirajo, smejajo, tedaj katehet pri šolarjih težko ohrani vnanjo pobožnost med božjo službo. Skrb mora toraj bili veroučitelju, da spodbudno opravljajo svoj posel oni učenci, kateri strežejo duhovniku pri sv. maši. b) Mora učencem med sv. mašo odkazati primerno mesto, če mogoče tako, da vsi vidijo na altar, in da niso preveč na tesnem eden pri drugem, ker bi se sicer težko dalo od¬ vračati govorjenje, suvanje, smeh in enako. Tudi ne smejo katehumeni med sv. mašo nikoli ostati brez nadzorstva. Ako veroučitelj sam ne utegne, naj učitelj prevzame to opra¬ vilo ’), ter naj se vstopi na kraj, s katerega njegovo pazno oko pregledati more vse učence. Le izjemoma naj se nad¬ zorstvo izroči kakemu večjemu učencu, kateri je lepega ve¬ denja. S kratkim z znamenjem danim opominom v cerkvi ter s primernim podukom (gl. § 105), svarjenjem, žuganjem in kaznijo v šoli, doseže učitelj potrebno vnanjo pobožnost med sv. mašo. A ta ne zadostuje, treba je še tudi *) Ozir šolarske maše in drugih rednih pobožnih vaj, ako so bile za učence v smislu postave kot take objavljene, mu to nadzorovanje v dolžnost naklada tudi šolski zakon. Glej ukaz minist. od 20. avg. 1870, § 50 in novelo dnč 2. maja 1883, g 48. § 107. Kako učiti katehumene, vdeleževati se sv. maše. 265 3. notranje pobožnosti, to je, prave volje, Boga častiti po daritvi sv. maše, in pazljivo pa spoštljivo se vdeležiti presv. dejanja. Učence je toraj natančno podučiti, in zopet ter zopet jim povedati, kako se je s pobožnostjo vdeleževati sv. maše. Pri tem prizadevanji se mora katehet ozirati na starost in doum- ljivost učencev, kajti po sv. Tomažu razločujemo tri vrste ali stopnje notranje pobožnosti: a) Prva in najnižja stopnja je v tem, da otroci na altar gledajo in kar priprosto pazijo na besede in dejanja mašnikova kot na nekaj prav svetega, čeravno ne razumejo teh besedi in dejanj, in da zraven v obče namen imajo, Boga častiti. Na tako pazljivost ter pobožnost mora ka¬ tehet priučiti že najmanjše svoje učence (od 6. do 8. leta). Kriva je misel, da najmanjšim učencem ni treba hoditi k sv. maši, češ, saj ne razumevajo tega, kar se godi na altarju. Ce tudi ne morejo dobro umeti svetega dejanja, pa vendar taki otroci vedo že marsikaj o Bogu, n. pr. da je vsemo¬ gočen, povsod pričujoč, vsegavedcn, svet itd.; oni morejo imeti misel in voljo, paziti na to, kar se na altarju pred njimi godi, in sicer zato, ker je to Bogu dopadljivo, zato, da bi tudi nje Bog rad imel. In če to voljo imajo, ako se še tudi prekrižajo ob začetku sv. maše, pri povzdigovanji, obhajilu na prsi trkajo . . ., tedaj njih navzočnost ni več zgolj mehanična, ampak je njih vedenje res povzdigovanje duha k Bogu, je molitev, pobožnost. Do take pobožnosti naj pomaga veroučitelj svojim najmanjšim katehumenom s tem, da jim prav priprosto, morda s pomočjo primernih podob, pojasnuje poglavitnejše dele sv. maše, in da jim ono, kar se godi na altarju, opisuje kot nekaj prav svetega, na kar mo¬ rajo paziti zato, da bi Bogu dopadli. Tudi utegne svoje male naučiti prav kratkih molitvic, ki naj jih govore pri pogla¬ vitnih delili sv. daritve. h) Druga stopnja notranje pobožnosti pri sv. maši je v tem, da človek z vsaj virtualnim namenom, Boga častiti, pazi na pomen dejanja, ki se vrši na altarju, zlasti na pomen glavnih delov presvete daritve. Do nekolikega razumevanja vsaj poglavitnejših delov presv. daritve mora veroučitelj pri¬ praviti katehumene od 8. do 10. leta. Najlepše bi take učence vodil do druge stopnje notranje pobožnosti, ko bi jih naučil n. pr. tako-le: Ko mašnik ob začetku sv. maše pred altarjem 266 Duhovno Pastirstvo. moli kesanje in se trka na prsi, tedaj molite tudi vi kesanje; ko slišite mašnika moliti »Kyrie eleison«, recite tudi vi: Go¬ spod, usmili se nas, Kriste, usmili se nas, Gospod, usmili se nas. Ko slišite »Gloria«, molite: čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so svete volje. Kedar mašnik na to z razprostrtimi rokami moli iz mašne knjige, molite vi »oče- naš« in »češčeno Marijo« ; med evangelijem pa »vero«. Ko vidite mašnika kelih razkriti in darovati, recite: Ljubi Bog, jaz ti darujem vse svoje misli, želje, besede in dejanja; ves hočem tvoj biti; — ko pred povzdigovanjem mašnik moli za žive, molite tudi vi za svoje stariše, brate, učitelje . . .; in ko je pozneje molitev za mrtve, molite za svoje rajne dobrotnike. Najbolj pa morate paziti na povzdigovanje. Ko mašnik sv. hostijo povzdigne in kelih s sv. rešnjo krvijo, mi¬ slite si, da gledate, kako Jezusa na križ pribitega na Kalvariji vzdigujejo, in kako on za nas umira, in globoko se mu po¬ klonite, na prsi trkajte, rekoč: tudi moji grehi so krivi tvoje smrti! Kedar se mašnik obhaja, recite: kako zelo želim tudi jaz se združiti s teboj, o Jezus; pri zadnjem blagoslovu pro¬ site Boga, da vas blagoslovi, in pri zadnjem evangeliji mo¬ lite »Oče naš« Bogu v zahvalo, da ste se mogli vdeležili sv. maše. Ta nauk je treba seveda mnogokrat ponavljati in večkrat poprašati, če so tako res storili med sv. mašo. c) Tretja stopnja mašne pobožnosti je v tem, da se vernik, z namenom Boga častiti, presvete daritve vdeležuje z ustmeno molitvijo in s premišljevanjem. Kristijan toraj na tej popolnejši stopnji pobožnosti spremlja mašnika pri altarju z molitvijo in premišljevanjem, oklenivši se v duhu njegovega svetega dejanja. Učence višjih razredov je treba pripeljati do popolnejšega razumevanja posameznih oddelkov sv. maše, zlasti glavnih delov, da vedo spremljati sv. dejanje z lastnim premišljevanjem, ali pa s pomočjo primerne mo¬ litvene knjige 1 ). Učence je pa treba naučiti, da znajo prav rabiti mašno knjižico. V ta namen naj jih opozoruje katehet na posamezne naslove mašnih molitev ter naj jim pove, kdaj morajo začeti moliti to ali uno, in da ne smejo prehitro brati ali preglasno, ampak počasi, s premislikom, in zraven paziti na dele sv. maše. *) Vsi učenci višjih razredov naj bi imeli molitvene knjižice. Najbolje je, ako si jih oskrbujejo po katehetovem posredovanji, da morda mladini kaj ne¬ primernega ne pride v roke. § 108. Priučevanje katehumenov na prejemanje sv. zakramentov. 267 Tudi rožni venec moliti med sv. mašo naj veroučitelj nauči svoje katehumene; in tu gre zlasti naglašati, da je treba moliti počasno, razločno in zraven premišljati izrečene skrivnosti. Lepo je in spodbudno, ako semtertje učenci sv. rožni venec pri sv. maši molijo skupno in glasno, tako da pričenja kak večji in boljši šolar. Poda se tudi čedno splošno petje med mašo pod vodstvom učiteljevim. Vse to naj se vrsti, ker razlika mika. § 108 . Priučevanje katehumenov na prejemanje sv. zakramentov. a) Sv. birma. Ker nam po sv. zakramentih naravnost doteka milost božja, ako jih prejemamo vredno, zato je veroučitelju sveta dolžnost, voditi svoje katehumene do spoznavanja svetosti, koristi in potrebnosti teh svetih dejanj, kakor tudi do tega, da znajo prav in uspešno prejemati svetstva. 1 ) — Po šegi naše dežele učenci navadno pre¬ jemajo najprej zakrament sv. birme, toraj najprej govorimo o podučevanji in pripravljanji na ta zakrament. Delovanje in moč tega zakramenta se kaže zlasti v življenji tistih, ki so ga prejeli skrbno in dobro pripravljeni; toraj mora katehet prav vestno za to skrbeti, da le dobro pripravljeni otroci prejemajo sv. birmo. Razločujemo pa notranjo in vnanjo pripravo. K notranji pripravi štejemo: dobro podučenje v najpoglavit¬ nejših krščanskih resnicah v obče, in o zakramentu sv. birme po¬ sebej ; čisto vest, gorečo molitev in druga dejanja pobožnosti, pa prejem sv. pokore in sv. obhajila pri večjih ter za to pripravljenih katehumenih. Vnanja priprava pa je v tem, da birmanci in botri spoštljivo pristopajo v čedni, njih stanu primerni obleki, in da je prejemniku glava umita, lasje počesani, čelo čisto. Bila je nekdaj navada, da sta bila delivec in prejemnik sv. birme še tešča ob sv. dejanji. Ce tudi dandanes cerkev tega nič več ne tirja, naj bi se dorasli birmanci k temu spodbujevali po okolnosti. ‘) Ozir otr6k, obiskujočih šolo, na kateri so bile bogoslužne vaje, toraj tudi prejem svetih zakramentov, objavljene v smislu § 5. postave dne 14. maja 1869, gre veroučitelju dotične šole"razsoditi, kdaj naj kak učenec vprvič prejme ta ali oni zakrament. Tako izjavlja minist. za bogoč. in uk dne 19. marca 1887, št. 24206. A ker sila ni mila, naj se skuša katehet v tej zadevi z lepa dogovoriti z roditelji katehumena. Duhovno Pastirstvo. 268 Ozir tega zakramenta ima dušni pastir spolnovati imenitne dolžnosti pred in med delitvijo sv. birme, pa po delitvi. 1. Pred delitvijo. Ko napove škof duhovniji, da bode tamkej delil zakrament sv. birme, naj dotični duhovnik svojim ver¬ nikom to naznani, ter naj opomni roditelje in gospodarje, kateri imajo za ta zakrament pripravne otroke ali posle, da jih brž začno na sv. birmo pripravljati doma, ter učiti jih najpotrebnejših stvari iz krščanskega nauka, kakor: očenaš, češčeno Marijo, apostoljsko vero, šest resnic, sedem zakramentov, božje zapovedi in dr.; potem pa pripeljati jih k duhovnemu pastirju, da jih še natančneje pod- učuje, zlasti o zakramentu sv. birme. Pri otrocih šolo obiskujočih vrši se to podučevanje večinoma v šoli ob rednih ali tudi še iz¬ rednih učnih urah. — Veroučitelj pa ne podučuje samo otrok, ampak da postane delitev sv. birme v prid tudi doraslim, naj du¬ hovni pastir napravi par govorov, ter naj z leče duhovnijanom govori o važnosti, potrebnosti tega zakramenta, o milostih, katere deli, o obredih deljenja; dalje o lastnostih in dolžnostih botrov in birmancev pa o obnašanji pri birmi. Dan pred birmo morajo učenci, že podučeni za zakrament sv. pokore, spoved opraviti, oziroma pristopiti tudi k sv. obhajilu. Vsak birmancev dobi listek, s katerim spričuje veroučitelj, da je dete zadostno podučeno in že sedem let staro. Na to spričalo je zapisati tudi ime svetnikovo, katero se ima dati birmancu. Jako koristno je, ako more veroučitelj še enkrat pred birmo zbranim katehumenom spregovoriti kratko in prisrčno o imenitnosti zakra¬ menta, katerega bodo prejeli. Ce je birma napovedana v sosednji duhovniji, naj veroučitelj, ako se lahko da storiti, skupno tje pelje svoje učence, ter med potjo nadzoruje. Jako spodbudno bi bilo, ako bi potoma molili rožni venec ali kaj druzega. 2. Med delitvijo sv. birme je duhovnemu pastirju skrbeti, da se ohrani lep red ter se vsi vedejo spodobno in spodbudno. Dirmance naj postavi v vrsto ob listni (moški) strani, birmanke ob evangelijski (ženski); vsakteri imej roke na prsih sklenjene k mo¬ litvi, držeč v njih birmski listek. Za vsacim birmancem mora stati njegov boter, položivši med birmovanjem svojo desnico na desno ramo otrokovo. Duhovnik si prizadevaj, da so birmanci z botri v cerkvi že pri prvih škofovih molitvah, in da ne gredo prej domu, kakor da prejmo konečni slovesni blagoslov. Želeti je, da jo med delitvijo sv. birme vselej navzoč oni duhovnik, ki je dotične otroke podučeval za ta zakrament. § 109. Zakrament sv. pokore. 269 Obredi pri zakramentu sv. birme pomenjajo polrjenje in oboroženje birmančevo k duhovni vojski po sv. Duhu. Škof v polni škofovski opravi stopi pred birmance kot vrhovni pastir in na¬ mestnik aposteljnov. Na prihod sv. Duha pripravlja višji pastir bir¬ mance z molitvami, razprostirajoč roke proti njim. Nato se začne birmanje. Škof poklicavši slehrnega birmancev po imenu, in po- loživši mu svojo desnico na glavo, ga prekriža na čelu s palcem v krizmo pomočenim, govoreč zraven slovilo zakramenta: N. signo te signo crucis -j-; et confirmo te chrismate salutis. In nomine P. et F. ct S. S. Amen. Nato škof birmanca udari rahlo na lice, ter mu reče: Pax tecum! v znamenje, da je sedaj vvrsten med voj¬ ščake Kristusove, in da mora kot tak biti pripravljen, če treba tudi težave prenašati za Kristusa, in brez strahu spoznavati svojo vero. Birmancu zaveže boter maziljeno čelo s prtenim trakom, in tako obvezan ostane tako dolgo, da kak mašnik do dobrega zbriše sv. krizmo s pavolo. Poslednjič podeli škof vsem birmancem slo¬ vesen blagoslov. 3. Po delitvi sv. birme naj veroučitelj o prvi priliki opo¬ minja birmance prejete milosti, naj jih nagovarja k hvaležnosti do Boga in k zvestemu spolnovanju dolžnosti, katere so sprejeli s sv. zakramentom. Tudi mora duhovniku biti skrb, da katehumeni ves dan sv. birme prežive sveto, in da Boga ne žalijo z nezmer¬ nostjo ali drugo nerodnostjo. Slednjič je treba vse birmance in njih botre zapisati v knjigo birmancev, da se ohrani pre¬ gled vseh birmanih, in zarad duhovnega sorodstva. — Zelo ko¬ ristno je, ako duhovnik tudi pozneje, n. pr. o obletnici birmovanja ali binkoštno nedeljo spominja vernike prejetega sv. potrjenja in od tod izvirajoče imenitne dolžnosti, svoje življenje po sv. veri vravnavati, se je nikdar sramovati, in spolno vati vse dolžnosti krščanske pobožnosti. § 109. b) Zakrament sv. pokore. Slehrni ve, kolike važnosti je spoved za versko-moralno živ¬ ljenje kristijanovo; tudi katehetu je eden najboljših pripomočkov, voditi svoje male h Kristusu. Po vrednem in pogostnem preje¬ manji tega zakramenta šolarji bolj in bolj spoznavajo božje in cer¬ kvene zapovedi; vedno živejše jim stopa pred oči, kaj je greh, kaj dolg, sprava z Bogom; čedalje bolj spoznavajo svoje napake in pregreške, čutijo svoje zadolženje. in hrepene po spravi z Bogom. 270 Duhovno Pastirstvo. Po zakramentu sv. pokore dete zadobiva mir svoji nepokojni vesti, ter ne le odpuščenja grehov, ampak tudi milost, da more toliko ložej se varovati greha in dobro delati. Spovedniku pa je mogoče, v otroku spaziti prve kali zla in strasti, ter še oh pravem času jih izkoreniniti, pa seme dobrega zasaditi v rahlo sroe. Da zakra¬ ment sv. pokore tako blagodejno vpliva, treba je, da katehumen dober in temeljit poduk prejme o tem zakramentu, in da spretno podučen pogostokrat pristopa k spovedi. A nastane vprašanje, kdaj, v kateri starosti naj veroučitelj pušča prvič k spovedi svoje kalehumene. Občno veljavnega od¬ govora tu ne moremo dati, kajti odločevati je to vsakteremu ka¬ tehetu, ki pozna razumsko stanje svojih učencev. Dvojnega se mu je varovati: da otrok prezgodaj ne pušča k spovedi, ker bi se sicer navadili rabotno se spovedovati; pa da tudi predolgo ne odlaša otroške spovedi, da se jim kaka pregreha ne vko- renini v srcu, ali kaka strast ne postane že tako močna, da bi se več zatreti ne dala. Sv. cerkev ukazuje spoved kristijanu, »post- quam ad annos discretionis pervenerit«. 1 ) Leta razumnosti pa so ceniti ne le po starosti, ampak tudi po brihtnosti otrokovi in po njegovi vednosti. V obče je najpripravnejši čas za prvo spoved po spolnjenem osmem letu; vsekako pa bi se moralo vsako dete po končanem devetem letu starosti pustiti k spovedi 2 ), in ko bi bila tudi še dvoumna njega sposobnost za ta zakrament. Zgodi se, da se med podučevanjem veroučitelju nekatero dete zdi še jako slabe razumnosti in nepripravno za spoved, ko pa pride v spo¬ vednico, se pokaže zadostno razumno in pripravno za sv. odvezo. Po opravljeni prvi spovedi je skrbeti veroučitelju, da otroci več¬ krat v letu ter dobro pripravljeni pristopajo k temu zakramentu. V naši škofiji je učencem ljudskih šol običajna štirikratna spoved na leto. Glavna stvar pa ni, da šolarji sploh večkrat k spovedi ho¬ dijo, ampak kako opravljajo spoved. Katehet mora toraj svoje učence že na prvokratni prejem tega zakramenta prav pridno in natančno pripravljati. Ta priprava je dvojna, daljna in bližnja. L Daljna priprava ni druzega kot podučevanje katehu- menov v krščanskih resnicah sploh. Podučevaje svoje male v krščanskem nauku, naj veroučitelj že od začetka šolanja mnogo- J ) Cone. Later. IV. »Onmis utriusque sexus«. 2 ) Tudi Cone. Prov. Colo n. 1. 1860. ima določilo: »Ne autem prima confessio ultra nonum aniium differatur, striete prohibemus«. § 109. Zakrament sv. pokore. 271 krat, kadarkoli so mu ponuja prilika, opozarja na zakrament sv. po¬ kore. Ko učencem razlaga n. pr. lastnosti božje, ter jim govori o vsevednosti, pravičnosti božji, o njegovem usmiljenji; ko jim po- jasnuje božje zapovedi, štiri poslednje reči itd., naj jim živo in poljudno dopoveduje, kaj je greh in kaka huda reč je greli, kako nesrečnega stori človeka zlasti velik greh, sosebno ko bi umrl v njem. Opozarja naj jih, da so tudi oni sami že večkrat ravnali zoper voljo božjo, so grešili; da je pa usmiljenje božje ljudem dalo tak zakrament, pri katerem se morejo znebiti grehov, se spra¬ viti z Bogom, kazni božji uiti. Pripoveduje naj jim prilično, da je spoved tisti zakrament, pri katerem Bog človeku, ki resnično ob¬ žaluje svoje grehe, in ima trdno voljo se poboljšati, vse grehe odpusti, in ga zopet sprejme med svoje ljubljene otroke itd. — Na tak način katehet že zgodaj pripelje svoje učence do spoznanja lastne grešnosti, in jim vzbudi v srcu goreče hrepenenje po spo¬ vedi in po spravi z Bogom. In če tako dete nevarno zboli, možno je z njim opraviti spoved, čeravno še ni prejelo rednega poduka za ta zakrament. 2. Bližnja priprava obsega nauk o zakramentu sv. pokore, pa vzbujanje kesanja in trdnega sklepa ravno pred spovedjo. Ko so katehumeni v splošnem podučevanji po nekoliko izvedeli o važ¬ nosti in potrebnosti omenjenega zakramenta, naj veroučitelj o pri¬ mernem času začne z bližnjo pripravo na spoved. Najprej je po¬ noviti one glavne resnice, na katere se opira nauk o sv. zakra¬ mentih (podedovani greh in odrešenje po Kristusu), in nato naj se začne podučevanje o zakramentu sv. pokore po navodu zauka¬ zanega katehizma. 1 ) Priprosta, otrokom razumljiva naj je katehe¬ tova beseda, in razodeva naj očetovsko ljubezen; a vendar naj vse govorjenje in vedenje njegovo kaže predmetu primerno res¬ nobo. Za podlago nauku o rečeh k zakramentu sv. pokore po¬ trebnih naj veroučitelju služi prilika o zgubljenem sinu, na katero naj se zopet in zopet sklicuje med podučevanjem. Ni¬ kakor ne sme biti duhovnik zadovoljen s tem, da bi se učenci dobro naučili le odgovorov iz knjige, ampak oni morajo tudi vse razumevati ter vedeti, kako storiti to in uno. a) Ko učencem ozir izpraševanja vesti govori o potrebi, sv. Duha klicati na pomoč, naj jim kar tudi pove, kako naj to store. Naj n. pr. z njimi moli, ter jih tako dejanjsko uči prositi *) Pomožna knjiga mu utegne biti: Jaegers »Erster BeichtunterrichU Paderborn. 272 Duhovno Pastirstvo. nebeškega razsvilljenja, tla bi mogli spoznati vse svoje grehe, jih srčno obžalovati, in se jih čisto obtožiti. — Tudi je treba katehumenom prav živo kazati, kako vest izpraševati. V ta namen naj kratko ponovi, kar nam Bog v vsaktcri zapovedi zapoveduje, in kaj nam prepoveduje; tudi naj jim pojasnuje katehet poglavitne grehe, in naj jim kaže, v kateri reči se navadno pregreše otroci. Zraven naj učence opominja, da dobro pomislijo, če niso morda že tudi oni tega ali unega storili v svojem življenji. Ako bi se spominjali kaj tacega, ni treba praviti nikomur, ampak le sami za-se naj si zapo¬ mnijo greh, da ga bodo povedali pri spovedi. Katehumene je tudi opomniti, da naj povedo spovedniku le samo take grehe, ki so jih res storili, ne pa vseh onih, ki so jih morda brali v »izpraševanju vesti«. Ni svetovati, da bi si otroci grehe zapisovali za spoved. Ako jim pa katehet da v roke kak na¬ tisnjen navod za izpraševanje vesti, naj gleda, da je tak, ki je nalašč otrokom sestavljen. A veliko boljše je, navaditi ka¬ tehumene, da znajo samostalno, sami iz sebe spoznavati sa¬ mega sebe, nego mehanično po natisnjenem navodu. Pod- učevaje učence, kako vest izpraševati, ne sme celoma iz¬ puščati šeste zapovedi božje, pač pa naj resnih besedi' otro¬ kom tako govori, da ga bodo razumeli taki, ki so se utegnili kaj pregrešiti v tej stvari, drugim pa da ni v spotikljej. Učiti je šolarje, spominjati se vseh storjenih grehov, in se tudi vseh pri spovedi obtoževati, naj so veliki ali mali. A treba je, da se katehumeni navadijo razločevati med grehi smrtnimi in odpustljivimi, in da vedo, da je pri spovedi treba naznaniti število smrtnih grehov, pa njih vrsto. V ta namen naj jim imenuje nekoliko navadnejših velicih grehov, in pove naj: tako in tako mora grešnik pri spovedi povedati, da naznani število in vrsto velicega greha. b) Najimenitnejši oddelek nauka o zakramentu sv. pokore je gotovo uk o k e s a n j i in trdnem sklepu; a je tudi najtežavnejši. Naj toraj veroučitelj posebno skrb obrača v to, da bodo njegovi učenci znali v sebi vzbujati pravo ke¬ sanje. V to pa ni dosti, da bi dobro iz glave znali dotično molitev, ali da vedo lastnosti resničnega kesanja, ampak vero¬ učitelj naj skuša katehumene pripraviti do tega, da oni prav res obudijo v svojem srcu pravo žalost nad storjenimi grehi in resničen stud nad njimi. V ta namen naj jim, oziraje se na otroško življenje, prav živo in pretresljivo razvija one nagibe k pravemu kesu, katere nam našteva katehizem. Zraven naj učencem živo priporoča, da prav goreče molijo ter Boga prosijo daru pravega, prisrčnega in čeznaturnega kesanja, in naj tudi v šoli z učenci skupno opravlja tako molitev. — Kar se tiče trdnega sklepa, naj veroučitelj kate¬ humenom stvar lepo razdrobi, in naj jim nad najnavadnejšimi grehi pokaže, kakšen sklep naj store in kako naj ga vzbude; § 109. Zakrament sv. pokore. 273 n. pr. da naj vsaki dan reko pri jutranji molitvi: Zanaprej se bom pridno učil, bom rad molil, starišem ne bom več ugovarjal, s porednim I. ne bom več skupaj hodil itd. c) Kazaje učencem lastnosti dobre spovedi naj si veroučitelj najbolj prizadeva za to, da se otroci spovedujejo prav odkritosrčno. Mora pa svdje male prav praktično, naj¬ bolje v zgledih učiti, kako se je obtoževati grehov. Naj si katehet v primer izmisli porednega otroka, ki se mnogokrat pregreši tako in tako ... ter naj potem vpraša učence: kako bi se ta deček moral obtožiti pri spovedi? Ali: če bi kdo storil pregreho to in to . . ., pa bi se tako-le spovedal, se je li prav obtožil ? V zgledih podučevaje katehumene zakra¬ mentalne obtožbe je treba veroučitelju paznemu biti, da se ne bo zdelo učencem, kakor da jim pripoveduje iz spovednice. d) Govoreč o z a d o s t o v a n j i naj katehet otrokom prav živo poklada na srce, da je spovedenčeva sveta dolžnost slušati spovednika, ter vse in natanko tako storiti, kakor mu ukaže. V posameznih zgledih naj jih uči, kako je treba zadosto¬ vati. Bližnjemu na blagu, dobrem imenu itd. storjeno škodo naj uči katehumene popravljati prostovoljno, še pred spo¬ vedjo, in ne še-le čakati povelja spovednikovega. Zelo naj jim priporoča, da si tudi sami sebi nakladajo mala pokorila. Da se učenci potrebnih spovednih molitev dobro nauče mo¬ liti in s premislikom, naj jim katehet dotične obrazce natančno pojasnuje, in naj jih potem skupno molijo pred in po uku. Ako kakemu učencu morda običajno sklepanje spovedi dela preglavico, sme se mu dopustiti, da svojo obtožbo sklepa z besedami: »Zdaj pa pri svoji vesti nič več ne vem. Prosim, duhovni oče, zveličavne pokore in svete odveze.« Kaj pa, da je učiti katehumene tudi do¬ stojnega in spodobnega vedenja pri spovednici. Ko so učenci že zadostno podučeni in pripravljeni, naj jim veroučitelj odloči dan za spoved, ali vsem ob enem, ali le kakemu oddelku. 1 ) Kjer je več spovednikov v istem kraji, treba je otrokom dati listke v spričevalo, da je dotični podučen za sv. zakrament. Uči naj katehumene, kako se jim je doma pripravljati na spoved z molitvijo, izpraševanjem vesti, z vzbujanjem kesanja in trdnih sklepov. Vsekako naj skuša katehet še pred spovedjo vse učence zbrati okrog sebe, ali v šoli ali kje drugej. Kratko in prisrčno naj jim tu spregovori še enkrat o važnosti sv. dejanja, katero name¬ ravajo, in potem naj vsi skupaj kleče zakličejo sv. Duha, in vzbude *) Ukaz ministerstva za bogoč. in uk dne 8. novembra 1880, štev. 15905, dovoljuje, da voditelj šole v porazumljenji z veroučiteljem daje katol. učencem na ljudskih, meščanskih in srednjih šolah za zaukazani prejem zakramentov sv. pokore in sv. obhajila po eden uka prosti dan, ali pa eno popoldne in na¬ slednje dopoldne. Duh. Pastirstvo. 18 274 Duhovno Pastirstvo. kes in trden sklep. Pove naj jim, da tako bodo morali zanaprej vselej storiti, kedar bodo sami šli k spovedi. Potem naj jih pelje v cerkev ter jim odkaže prostore, in natihoma še enkrat pove, kako se je vesti. Tudi naj jim pokaže prostor, kam po opravljeni spovedi poklekniti, da naloženo pokoro in zahvalne molitve opra¬ vijo. Imena vseh, kateri so opravili prvo spoved, vpisati je v šolski imenik in v status animarum. § no. c) Zakrament sv. rešnjega Telesa. Najimenitnejši in najsvetejši dan v življenji kristijanovem je dan prvega sv. obhajila, toraj mora biti veroučitelju posebna skrb, da katehumeni njegovi vprvič in pozneje vselej prav dobro pri¬ pravljeni, ter vredno vživajo to nebeško jed. K temu pa je treba dobrega podučevanja in primerne odgoje, prave starosti, in za prvo skupno sv. obhajilo tudi nekake slovesnosti. 1. Kar tiče podučevanje in pripravo, razločujemo daljno pripravo, to je podučevanje učencev v krščanskih resnicah sploh, toraj ves katehizem, in zlasti ponavljanje nauka o spovedi; pa bližnjo pripravo, to je, posebni poduk o zakramentu sv. reš¬ njega Telesa. — Kakor na spoved, tako naj katehet že prva leta šolanja o priliki opozoruje svoje učence tudi na sv. obha¬ jilo, ter tako polagoma pripravlja na najsvetejši zakrament. Tako priliko ima n. pr., ko v svetopisemskih dogodbah na vrsto pri¬ dejo predpodobe sv. rešnjega Telesa: dar Melhizedekov, veliko¬ nočno jagnje, mana, opresni kruhi. Tudi ko jih uči dostojnega vedenja v cerkvi sploh, ali med sv. mašo posebej, pri blagoslovu itd., naj jim pojasnuje, zakaj je cerkev toliko svet kraj, kaj po¬ meni luč pred tabernakeljnom, čemu je tolika slovesnost ob pro¬ cesiji sv. rešnjega Telesa, zakaj mašnik nosi presv. Zakrament bol¬ niku na dom itd. Na ta način veroučitelj svoje učence napolni s spoštovanjem do sv. rešnjega Telesa, in vzbudi jim hrepenenje po nebeški jedi, da jo duhovno prejemajo, še preden jim je dovoljeno, resnično jo vživati. Bližnja priprava ter posebni nauk o presv. zakramentu se ima vršiti po navodu škofijskega katehizma, a prisrčno, razumljivo, in s primernim navdušenjem. 1 ) Za uvod naj katehumenom živo h Izdatna pomoč veroučitelju pri podučevanji za prvo sv. obhajilo je n, pr. Dr. J. Schmitt: »Anleitung zur Ertheilung des Erstkommunikanten-Unter- § 110. Zakrament sv. rešnjega Telesa. 275 popisuje /godbo obljube: nasitenje velike množice z navadnim kruhom in obljuba nebeškega kruha — pa dogodbo izpolnjene obljube: zadnja večerja; kakor tudi vsakdanjsko ponavljanje Kri¬ stusovega dejanja pri sv. maši. Kazaje učencem potrebo vestne priprave, je dobro opozoriti jih na dogodho, ko je Bog na gori Sinajski svojemu ljudstvu dal zapovedi, kako skrbno so se morali Izraelci takrat pripravljati: se snažiti, prati, praznično se obleči ... Ali naj jim v isti namen govori o osodi človekovi, ki je brez prazniškega oblačila prišel na ženitnino ; o žalostnem koncu Jude, ki je nevredno prejel nebeško jed itd. Prav nadrobno naj katehumene uči vedenja pred altarjem in med prejemanjem sv. obhajila. Zelo naj tudi poklada na srce potrebo zahvale po prejetem sv. zakramentu. Tu se utegne katehet posluževati sveto¬ pisemske dogodbe o pastircih ali sv. treh kraljih pred Jezusom, o navdušeni zahvali starega Simeona, ker je videl sv. Dete, o de¬ setih očiščenih gobovih, a le enem hvaležnem, in dr. K bližnji pripravi štejemo spoved, ki naj jo katehumeni opravijo pred sv. obhajilom prav dobro pripravljeni. Redoma naj je vesoljna spoved, ali vsaj tolikega obsega, da spovednik dobi nekak pregled vsega prejšnjega življenja učenčevega. Da ne bodo obhajanci molili vere, upanja, ljubezni, kesa, zahvale le z jezikom, ampak da tudi res iz srca opravljajo taka dejanja, treba jim je dotične molitvene obrazce lepo pojasnovati, in večkrat z njimi skupaj pobožno vzbujati. Tudi krstno obljubo bi moralo dete za prvo obhajilo znati moliti s premislikom. — Veliko pomore k vredni pripravi na prvo sv. obhajilo, ako tudi dorasli domači, zlasti roditelji veroučitelju pomagajo po svoji moči. Naj toraj duhovni pastir opominja in spodbuja stariše svojih katehumenov, da vsaki dan, morda zvečer, z vsemi domačimi vred molijo tudi za milost prav vrednega sv. obhajila in da z nauki, svarili itd. delajo na to, da njihovo dete pristopi k angeljski mizi prav čistega srca, trdnih sklepov, in z velikim hrepenenjem. 2. Koliko stare naj veroučitelj pušča katehumene vprvič k sv. obhajilu? Cerkev to razsojati prepušča modrosti in previd¬ nosti dušnega pastirja. V obče je otrok zmožen prejeti ta za- richtes« v Freiburgu; Ant. Ruland: »Praktischer Unterricht zum erstmaligen Empfang der hi. Comrnunion«, VVurzburg; P. Jo h. Buclimann : »Der schonste Tag des Lebensi, Einsiedeln; Th. Rohmann: »Unterricht fiir die erste hi. Com- munion«, Wien. 18* 276 Duhovno Pastirstvo. krament, če sv. rešnje Telo razločuje od navadne jedi, in ima že toliko oblaženo srce, da more s pobožnostjo stopiti k mizi Gospo¬ dovi. A toliko hi zadostovalo le pri otroku, nevarno bolnem, da se mu podeli sv. popotnica. Da pa katehumen z večjim pridom pristopi, naj se ne pušča prezgodaj k prvemu sv. obhajilu (spol¬ njeno 10. leto je v obče najugodnejši čas za to); predolgo jim pa tudi ne sme odtegovati te nebeške jedi, ter naj zlasti ne tirja pre¬ več verskega znanja pri učencih slabejše glave. 1 ) Res je, da se učenci za prvo sv. obhajilo uče z veseljem in z največjo pridnostjo, in toraj katehet sme o tej priliki tirjati od katehumenov dokaj temeljitega verskega znanja; a to velja le za otroke zelo ali vsaj srednje darovite. Če je pa učenec že precej v letih, morda še tudi jako slabe glave, tedaj bodi veroučitelj zadovoljen z najpotreb¬ nejšim. Zlasti ne sme biti pri tacih učencih znanje vere, upanja in ljubezni »conditio sine qua non«. 3. Prvo sv. obhajilo naj se deli vselej slovesno, da otro¬ kom toliko bolj ostane v spominu, kar je važno za poznejše živ¬ ljenje. Odbere naj si veroučitelj v to primeren dan 2 ), otroci naj se snidejo praznično napravljeni v učilnici, ali na kakem drugem primernem kraji, odkoder jih veroučitelj vodi v slovesnem spre¬ vodu v cerkev, kjer naj učenci pri krstnem kamnu skupno ponove krstno obljubo. Potem naj jih razvrsti pred altarjem. Pred sv. mašo, ali še bolje, med sv. mašo, ki naj bi ne bila ob pozni uri in tudi ne pred izpostavljenim sv. rešnjim Telesom, naj duhovnik ravno pred sv. obhajilom v kratkem pa prisrčnem nagovoru se obrne do katehumenov. Govor bodi tak, da imajo tudi navzoči stariši prvoobhajancev in drugi odraščenci od njega dobička. Po sv. obha¬ jilu, in preden nadaljuje sv. mašo, utegne duhovni pastir z neka¬ terimi tehtnimi besedami še spodbadati k hvaležnosti, in k trdnemu ’) Vsekako naj bi vsi otroci bili puščeni k prvemu obhajilu tista leta, ko še hodijo v šolo. Ako katehet večje učence zarad prepičlega znanja zadržuje, se časih zgodi, da zapuste šolo, gredo v službo, in nikoli ne opravijo tega nauka, ter ostanejo brez sv. obhajila; bodisi da gospodarju molče o tem, ali pa da ta nima skrbi za večni blagor svojega posla. 2 ) Naš Ordo cultus div. publ. § 29. pravi: »Consuetudo proles, dum ad primam communionem admittuntur, brevi aliqua et cordiali exhortatione ah al- tari alloquendi, laudabilis omnino est; quare ea lege hisce commendatur, ut ruri in aedifieationem quoque adultorum haec prima communio prolium, omni anno, nisi Dominica in Albis fieri possit, aliqua sequenti Dominica infra tempus paschale habeatur, quin tamen per eandem publicae devotionis ordo turbetur.« § 111. Disciplina katehetični vzgoji pomoček. 277 sklepu, vse svoje življenje vravnavati po Jezusovem uku. Dobro je, ako more duhovnik tudi še popoldne združiti svoje obhajance v cerkvi pred sv. rešnjim Telesom k , litanijam ali h kaki drugi pobožni vaji. — Ako pravimo, da naj veroučitelj svojim katehu- menom stori dan prvega sv. obhajila slovesen in za vse življenje nepozabljiv, pa s tem ne odobravamo onih nenavadnih, ničemurnih in skoraj teatralnih uravnav in naprav na dan prvega obhajila, ki nikakor ne pospešujejo pobožnosti med otroci, ampak jih še begajo ob tako svetih trenutkih življenja, ter vso slovesnost store preveč posvetno. Zelo je priporočati, dajati otrokom kake spomenike prvega sv. obhajila, najbolje čednih primernih podobic, na katere naj ka¬ tehet sam zapiše ime vsakterega in praznični dan. Enako gre imena prvoobhajancev brž po prejetem zakramentu zapisovati v »status animarum«, da duhovni pastir vsaki čas brž razvidi, kateri izmed mladine so že opravili ta nauk in kateri še ne. — Po prejetem prvem sv. obhajilu naj veroučitelj skrbi za to, da njegovi učenci zanaprej pogostokrat, morda vsaka dva meseca, najmanj pa štiri¬ krat v teku šolskega leta prejemajo sv. rešnje Telo, a vselej skrbno pripravljeni. Tako se pomnožuje njihova pobožnost, se bolj in bolj vtrjujejo v dobrem, in se za vse poznejše življenje privadijo po¬ gostnega sv. obhajila, ki je najimenitnejši pomoček krščanske po¬ polnosti. 1 ) § 111 - Disciplina katehetični vzgoji pomoček. Vse tiste naredbc in uravnave, katere imajo namen, katehu- mene odvračati od hudega, voditi jih k dobremu, in odvaditi jih razvad, napak in grehov, imenujemo disciplino ali šolsko vstrahovanje. Nje naloga je toraj: učence odvračati od prilike greha, od slabe tovarišije . . ., nasproti pa jih vaditi molitve, pridne vdeležbe javne božje službe, pogostnega prejemanja sv. zakra¬ mentov, v vseh rečeh lepega reda, snažnosti, pokorščine, pridnosti, vljudnosti, odkritosrčnosti, sramežljivosti itd.; dalje pazno oko imeti, da nad otroci spoznava napake, še preden se vkoreninijo v *) Zelo koristno je, ako veroučitelj med starejšimi šolarji razširja šest- nedeljsko pobožnost k sv. Alojziju, ter jih uči, kako se je pri- doma vdeleževati; ali da večje vpiše v kako cerkveno bratovščino ter jim po- jasni nje namen, koristi, ki jih deli, in dolžnosti, ki jih naklada. 278 Duhovno Pastirstvo. srcu, in da jih skuša odpravljati, zatirati z opominjevanjem, svar¬ jenjem, žuganjem, ali celo s kaznijo. V ta namen je treba katehetu marsikaj ukreniti, prepovedati, ukazati, to je, za disciplino mu je skrbeti v šoli in zunaj šole. Da se ohrani strogi red v šoli, k temu pripomorejo pred vsem šolske postave, katerih ne sme biti veliko, ampak le malo, kratkih, določnih in jasnih, ter obsegajočih le najpotrebnejše zapovedi in prepovedi. Učenci morajo te šolske zakone dobro po¬ znati, in si jih vtisniti spominu. V ta namen naj se jim ob pri¬ mernem času, n. pr. ob začetku vsacega polletja, prebero ter malo razlože. Tudi kedar greši ta ali uni zoper šolsko postavo, naj ka¬ tehet otrokom v spomin pokliče zadevni zakon. Ko pa so katehu- meni zvedeli iz teh domačih zakonov: kdaj imajo prihajati v šolo, kako se jim je obnašati v šoli pred in med podučevanjem, kako na ulicah, kako doma do starišev, bratov, sester itd., potem mo¬ rata katehet in učitelj za to skrbeti, da se ti ukazi natančno iz¬ vršujejo. Bolje ne dajati šolskih zakonov, kakor pa zanemar¬ jati jih. Eno najvažnejših sredstev, izvrševati šolske postave, in sploh med katehumeni ohraniti disciplino, je modra raba plačil in kazni. S prijetnimi posledicami kakega dejanja, t. j. s plačili skuša učitelj otroka vnemati za zvesto spolnovanje dolžnosti, pa nagniti ga, da hrepeni po tem, kar je plemenitega; neprijetne po¬ sledice dejanja, t. j. kazni, pa imajo vzbujati britko čustvo, in na¬ polniti s strahom, ter tako odvračati od prepovedanega. Res je šola toliko boljša, kolikor manj je v njej treba plačil in kazni brez škode za red in napredek; a šola brez vsakoršnega plačila in po¬ korila je le vzor. Pač mora vzgojitelj učenca voditi do tega, da bi dobro, lepo, pravo storil zarad dobrega, lepega, pravega sa¬ mega, ali iz ljubezni do Boga; a katehet ima opraviti z otroci, z lahkomiselno mladino, ki ima še kaj malo lastnega spoznanja; med katehumeni najde zanikrnosti, lenobe, laži, prevare, ali celo upornosti — takim napakam ni moč drugače priti v okom, kot z raznimi kaznih. Katehetični vzgoji je tedaj zraven navadnih sred¬ stev, zraven zgleda, privaje in poduka, še tudi treba plačil in kazni. Saj se tudi država poslužuje teh pomočkov, da z njimi voljo nagiba doraslim, kako bi toraj šola mogla izhajati brez njih! A velike previdnosti je treba pri rabi plačil in pokoril, sicer si ž njimi učitelj več škoduje kot koristi. § 111. Disciplina katehelifini vzgoji pomoček. 279 1. Kar tiče plačila, je katehetu treba vedeti to-le: Prav je, da pridnim učencem s priznanjem, pohvalo, darili naredi veselje, da njih vnemo za dobro še večjo stori, in druge nagiba k posne¬ manju, a plačevaje treba ozir jemati na naslednja načela: a) Le pridnost in vztrajnost ste vrtedni priznanja in obdarovanja, a nikoli sama prirojena zmožnost učenčeva, n. pr. dober spo¬ min ali telesne prednosti itd. Le dobro dejanje, izvirajoče iz proste volje in plemenitega namena, je vredno plačilo, zlasti če je katehumena stalo dokaj truda in premagovanja. b) Plačila gre le redko rabili. Pri prepogostem priznanji in ob¬ darovanji bi učenec postal neobčutljiv za plačilo, ali bi pa ničesar več ne hotel storiti, če bi mu ne bilo pričakovati darila. Tudi se zato ni prepogostokrat posluževati plačil, ker mora veroučitelj katehumene voditi do tega, da bi pravo in ukazano storili iz plemenitih nagibov: iz spoštovanja do uči¬ telja in do postave, pa iz ljubezni do Boga. c) Najboljša so naturna plačila, to je one posledice dobrih de¬ janj, ki kar same ob sebe izhajajo iz njih. Tako naj je n. pr. odkritosrčnemu ponaturno p'ačilo zaupanje učiteljevo; kdor je lepega in čednega vedenja, naj v plačilo dobi prvi sedež v klopi, da je drugim v zgled itd. d) Plačilo katehumenu obljubiti se sme le prav redkokdaj. Vsako obljubo pa gre izpolniti, in pri rabi plačil vselej s popolno in natančno nepristranostjo ravnati po modri odmeri in vrsti. Osebno nagnjenje tu nikoli ne sme voditi veroučitelja. Ne¬ opravičeno plačilo zapelje obdarovanca, da se ima za bolj¬ šega kot so drugi, in za boljšega kot je res, pa slabi tudi zaupanje družili do kateheta. Eno in tisto dejanje, a storjeno od raznih učencev, je mnogokrat prav različne vrednosti. Ako n. pr. sicer leni katehumen kdaj več stori, kakor se je zahtevalo, tedaj njegovo dejanje zasluži večjega pripoznanja, kakor bi bil to storil učenec, ki je sploh priden. — Naj¬ boljše, najprimernejše plačilo jo zadovoljnost, priznanje in ljubezen katehetova, katero naj razodeva učencem s prijaznim, odobravajočim obličjem, s kratkim priznanjem v besedi, da radostno iznenadenje pokaže nad kakim prav posebnim de¬ janjem, ali da izreče pohvalo vpričo sošolcev ali pred stariši katehumenovimi. V plačilo naj je tudi častni sedež, vpis v zlato knjigo, spomin pridnosti, kako malo darilo, n. pr. čedna 280 Duhovno Pastirstvo. podobica, mala knjižica. Tudi vsemu razredu, ako je vero- učitelj z njim posebno zadovoljen, je dobro sem ter tje v plačilo povedati kako veselo zgodbico, ali dovoliti nedolžno veselico, skupen izlet i. dr. 2. Kaznovati ima veroučitelj pravico in celo dolžnost. Kazen naj bi učenca živo opominjala zanemarjene zapovedi, po¬ stave, in tako zabranjevala ponovitev prestopka; ona naj bi pa tudi še dobrega, pridnega katehumena obvarovala slabih zgledov, ter ga močnega storila v dobrem. Oblast kaznovanja pa je treba katehetu rabiti previdno in vestno. Vodijo naj ga naslednja načela: a) Kaznjivo je le, kar dohaja iz zanikrnosti, lenobe, lahkomisel¬ nosti, ali celo iz spridenega srca in hudobne volje. Kar pa izvira iz nezadolžene slabosti, se ne sme'kaznovati; tudi ne, ako učenec greši iz nezadolžene zmote, ali v prenagljenji, katerega ne taji. Za zgolj otroške napake, n. pr. razmišljenost, pozabljivost, ali za greh vsled hudega, velikega, vnanjega vplivanja, ne gre hudo kaznovati. Tudi kedar ima že pre- grešek sam britke, slabe ponaturne nasledke, naj veroučitelj ne prideva še samohotnih kazni; ampak naj le skuša greš¬ nika pripeljati do spoznanja in obžalovanja svojega prestopka, opominjajoč ga, da je tu kaznoval že Bog sam. b) Praviloma naj veroučitelj ne kaznuje, če ni prej skušal učenca z opominjevanjem, svarjenjem, žuganjem odvrniti od ponav¬ ljanja kakega pregreška; le zelo velike napake in grehe, po katerih drugi škodo trpe, take gre kaznovati takoj. c) Pri kaznovanji se je varovati pristranosti in strasti. Modrost veli, v veliki razburjenosti nikdar ne kaznovati, ker človek utegne takrat ravnati nepravično, ter škodovati po prehudem kaznovanji. V takih slučajih je treba kaznovanje odložiti za nekoliko časa. če tudi ni možno učitelju med kaznovanjem ostati popolnoma mirnemu, hladnokrvnemu, naj se vendar tako obnaša, da učenec spozna, da vzgojitelj ne kaznuje iz osebnega maščevanja, ampak v imenu večnega sodnika, in da je učitelju britko pri srcu, ker mora kaznovati. d) Kazen se mora previdno odmerjati po velikosti zadolženja, in z ozirom na dušno in telesno lastnijo učenčevo. Namenu je kazen le tedaj primerna, če stori nameravan, neugoden britek vtisek, če postane zdravilo zoper napako, in da ne § 111. Disciplina katehetični vzgoji pomoček. 281 škoduje na nobeno stran. Onim pokorilom gre vselej pred¬ nost, katera so najbližej naturnim nasledkom grešnega de¬ janja. Tako n. pr. naj je kazen za laž, zvijačnost — zguba zaupanja; za zlorabljeno prostost — nje omejenje; zanikar- nemu kazen bodi povelje, stvar dobro ter boljše storiti; pre¬ pirljivcu — da mora sam sedeti; umazancu, da se mora osnažiti itd. Kar bi utegnilo škodovati na zdravji, ali surovo sramotenje po raznih psovkah, po zasmehovanji, ne sme biti v kazen. Rahločutnemu je že žalosten pogled učiteljev večja kazen, kot surovemu učencu hudo grajanje. Tudi takih dejanj katehet ne sme nakladati v kazen, katera otroci radi, veseli opravljajo, ali katera bi morali opravljati vselej z največjim spoštovanjem, n. pr. molitev, miloščino, klečanje. e) Veroučitelj naj kaznuje le redkokdaj; prepogostno kaznovanje zakrkne srce, in stori slednjič kaznjenca popolno otrpnjenega, neobčutljivega za pokorjenje. Kazen napovedano gre tudi izvršiti. Preklicati jo sme veroučitelj le takrat, ko bi se bil prenaglil ter nepravično sodil; pa tudi tedaj, ko bi krivec kazal silno kesanje in bi se sploh tako obnašal, da more učitelj biti prepričan, da istega pregreška ne bo kmalo zopet storil. — Ni segati po budili kaznih, kjer zadostujejo milejše. Nekatere dovoljene kazni, naštete od manjših do večjih so: resen ter grajajoč pogled, otožen obraz učiteljev; opomin; malo karanje; krepka graja; žuganje; prepisovanje šolske postave, katero je prestopil, ali naloge, katere se ni naučil; stati pred klopjo (a nikoli zunaj šolske sobe); odvzeti izro¬ čeno opravilo, ali izključiti ga od kake veselice; prestaviti ga na drugo mesto, mu delj ali manj časa dati samemu se¬ deti ; v šoli ga- pridržati (z vednostjo starišev); vpisati ga v črno knjigo. — Telesne kazni, kjer jih postava dovoljuje ’), smejo se sploh le takrat rabiti, kjer mečje kazni in nobeni drugi pomočki ne pomagajo več, in pa pri otrocih, ki doma popolnoma zanemarjeni, za lepe besede in plemenite nagibe nimajo nikakovega čustva. A tudi tukaj le pri večjih pregrehah, n. pr. zarad očitne upornosti, zavolj grde škodljive laži, pre¬ drznega obrekovanja, zarad pretepa, tatvine itd. Kazni vredna ') V Avstriji so telesna pokorila prepovedana v šoli po zakonu dne 20. avgusta 1870, § 24. 282 Duhovno Pastirstvo. pregreha mora vselej prav gotova biti. Telesno naj se ni¬ koli ne kaznuje v razburjenosti, nikoli na kak surov način, ampak spodobno. V pokorilo sme biti le šiba. Zaušnice da¬ jati, po ustih vdarjati, pri ušesih, za lase vleči, po glavi vdarjati, s knjigami nabijati in enako, je surovo, nevarno, prepovedano. Za lepo vedenje zunaj šole in doma gre skrbeti v prvi vrsti roditeljem; katehet tu ne more veliko storiti drugače kot s primernim podučevanjem in svarjenjem, pa z navodom, ki ga pri- lično daje starišem. A držanje med božjo službo, obnašanje na potu v cerkev in iz cerkve, vedenje na ulicah, pred šolo . . ., to vse spada v šolsko vzgojo ter v veroučiteljevo disciplinarno oblast. >£ Xch ~ho ^ž< III. DEL. Duhovni pastir mašnik ali delivec življenja milosti. (L i t u r g i k a.) TJ vod. § 112 . Važnost liturgije. Liturgika. Zvedeli smo, kako bodi dušni pastir po zgledu nebeškega Učitelja svojim duhovnijanom učitelj in razlagavec večne postave. Pričel je namreč Jezus Kristus delo odrešenja s preroško ali uče- niško službo, kazal je človeškemu rodu njega namen in cilj, pa mu razodel tudi pot, po kateri sleherni more priti do tega cilja. Da v njegovem imenu sv. cerkev nadaljuje to delo do konca sveta, ter vsem rodovom kaže pot do nebeškega Očeta, izročil jej je Zveličar oblast svetega učeništva. Kristus je pa kot veliki du¬ hovnik človeštvu pridobil tudi potrebnih milosti ter pomoči božje, da more hoditi pot do svojega zveličanja, do večnega cilja: s svojo krvjo in smrtjo na križu je objektivno dovršil delo od¬ rešenja; človeka po grehu ločenega od Boga je z njim zopet združil, ter tako postal srednik med Bogom in človeštvom. Tudi to delo naj bi cerkev nadaljevala do konca sveta: človeku naj bi delila potrebnih milosti, po Jezusu nam dobljenih, in naj bi po Kristusu objektivno dovršeno odrešenje vresničevala nad posamez¬ niki. V ta namen prejela je sv. cerkev duhovniško oblast, da jo rabi Bogu na čast in ljudem v zveličanje. Izvršuje pa ona to nalogo po svojih služabnikih mašnikih v bogočastji, bogoslužji ali liturgiji.*) l ) Beseda Xsuoup-f£a (iz Xeixo"s — javen in ip-j-ov — delo, dejanje) je po¬ menila Grkom javno službo ali opravilo, do katerega je imel slehrni državljanov pravico, ali je je celo moral prevzeti. Pozneje jeli so rabiti besedo zlasti v cer¬ kvenem smislu za sveto opravilo, sveto dejanje ali javno božjo službo. 284 Duhovno Pastirstvo. / To besedo rabimo v raznem pomenu, sedaj v širjeni, sedaj v ožjem. Liturgija v širjeni smislu so vse tiste po Jezusu Kristusu zaukazane in po sv. cerkvi določene svete besede, znamenja, de¬ janja, po katerih duhovniki kot Kristusovi namestniki in cerkveni služabniki časte Boga, dele ljudem božjo milost, in združenje, spravo človekovo z Bogom činijo, dosegajo, in po vnanje stavijo pred oči. V ožjem smislu pa pomeni beseda liturgija zlasti obha¬ janje sv. maše, ker je najvažnejši ter bistveni del javne božje službe. Kaj pa je 1 i t u r g i k a ali obredoslovje ? Znanje je ali znan¬ stvo katoliškega bogočastja, ki uči, kakšno je, in kakšno mora biti katoliško bogočastje v celoti in posamezno; in kako ga imajo du¬ hovniki in neduhovniki vesti in izvrševati, da je primerne viso¬ kemu namenu. — Liturgika, ali znanstvo liturgije je zlasti duhov¬ niku potrebna veda. To nam postane jasno, ako premislimo, kaj naj je duhovni pastir svoji čedi. Pred vsem mora biti učitelj in delivec življenja milosti. 1. Kot učitelj mora duhovnik svoje vernike seznanjati z vsem razodenjem, h kateremu spada tudi bogočastje, ki je v svojih bistvenih delih zaukazano in vstanovljeno deloma po Jezusu Kri¬ stusu samem, deloma pa po njegovi namestnici sv. cerkvi. Tudi zbor tridentinski') ukazuje mašnikom, da morajo večkrat vernikom razlagati in pojasnovati mašne obrede in one, ki se nahajajo pri deljenji sv. zakramentov. A malo bi dosegel dušni pastir, ko bi svojim duhovnijanom razlagal le vnanjo stran bogoslužnih obredov, ter jim samo pravil, kako se vrši to ali uno sveto dejanje, kako se deli ta pa uni zakrament itd.; treba je ljudstvu kazati pomen, notranjo ceno sv. obredov, treba jim je podajati pravo razumevanje službe božje: v duha katoliškega bogočastja je treba voditi vernike! Ako bi duhovni pastir ne storil tega, ostalo bi bogočastje vernikom neka stvar, katere pomena, važnosti in cene ne poznajo, in zato tudi dostojno ceniti ne morejo. Žalostni nasledek take nevednosti pa je, da se duhovnijani vdeležujejo božje službe le mrzlo, po vnanje, mehanično, ali se jej celo odtegujejo. Ako pa nasprotniki, drugoverci napadajo katoliško liturgijo, jim slabo podučeni verniki odgovoriti ne vedo, in še sami omahujejo. Da se to ne zgodi, in da more pripeljati svojo čedo do pravega razumevanja svetih obredov, je treba, da je duhovni pastir najprej s a m dobro, temeljito podučen v tej stvari, on sam mora umevati *) Sess. XXII. de sa' rif. Missae e. 8, in Sess. XXIV. de Ref. c. 7. § 113. Od kod lilurgika zajema svoja pravila. 285 duha sv. liturgije, in navdušen bili za katoliško bogočastje, preden druge more navduševati zanj. 2. Dušni pastir pa ni le svoji cedi učitelj, ampak tudi mašnik, delivec življenja milosti, liturg. Njemu gre oskrbovati božjo službo, in sicer dostojno, spodobno, pobožno in z veseljem. Ze v starem zakonu je prerok Jeremija (48, 10) pretil: »Maledictus, qui 1'acit opus Dei negligenter«; koliko bolj še velja to za vzvi¬ šeno katoliško bogočastje! In res tudi mašnikom Kristusovim tri¬ dentinski zbor v spomin kliče one besede prerokove. Duhovni pastir je dolžan tudi sam sebi, svojemu stanu, da božjo službo opravlja dostojno, spodobno, pobožno; toliko bolj, ker iz vnemar- nega, mlačnega, zgolj mehaničnega ravnanja mašnikovega pri božji službi in ob deljenji svetih zakramentov in zakramentalov izvirajo prežalostni nasledki za duhovnijane: mlačnost, zanemarjanje božje službe, ali celo frivolnost, nje zaničevanje. Da toraj duhovnik v tej zadevi more storiti svojo dolžnost, ter da javno božjo službo in vse njene svete obrede izvršuje dostojno, pobožno in z veseljem, mora dobro poznati in umeti njih pomen in važnost. 3. Dušnemu pastirju je tudi izročen ves liturgični zaklad; on naj bi zvesto čuval, da se ne zanemarja, ne opušča nobeden bistvenih delov bogočastja; pa tudi delal na to, da sc odpravijo vse liturgične zlorabe, napake, naj so se začele kakor¬ koli. To pa je duhovniku mogoče le tedaj, ako se je po temeljitem učenji vtopil v duha katoliške liturgije, če pregleduje bogočastje v celoti in posameznih delih, ako ume njega pomen, ter ve bi¬ stveno ločiti od nebistvenega itd.; s kratka: učenje liturgike je duhovniku tudi s tega obzira zelo potrebno. Liturgiki sorodna vednost je rubricistika, ki uči, kako izvrševati ali opravljati posamezne dele bogočastja, in ki se ne ozira na njib pomen ali notranjo ceno, ampak samo na mehanično izvrše¬ vanje. Zgodovina liturgije pa kaže, kdaj in kako so se začeli posamezni deli bogočastja, kako so se razvijali in preminjali v teku stoletij itd. § H3. Od kod liturgika zajema svoja pravila. Liturgiki splošni izvir "je sv. pismo in ustno izročilo. Sveto pismo starega zakona kaže bogoslužbeni red, kakoršnega je Bog sam ukazal svojemu izvoljenemu ljudstvu. Iz njega je marsikaj vzelo krščansko bogočastje ali kar nespremenjeno ali spremenjeno, 286 Duhovno Pastirstvo. n. pr. kadilo, rabo olja, vode, soli; duhovenslta oblačila, nekatere praznike itd. V sv. pismu novega zakona pa imamo temelj vsem bistvenim delom katoliškega bogočastja. Ono nas uči po zgledu Jezusovem in aposteljnov v duhu in resnici Boga častiti, moliti, poveličevati, milost odrešenja ljudem deliti, sprave iskati z raz¬ žaljenim Bogom itd. Iz ustnega izročila, kakor se nam raz¬ odeva v sklepih občnih cerkvenih zborov, v papeževih konstitucijah in dekretih, v spričevanji sv. očetov, v liturgijah raznih dežel in časov, pa spoznavamo, kako so se polagoma razvijale in obrazo- vale posamezne forme katoliškega bogočastja. — Pred vsem pa in v prvi vrsti jemlje katoliška liturgika svoja pravila iz liturgičnih knjig sv. cerkve, iz dekretov odbora za sv. obrede in iz zakonitih navad ah običajnega prava. I. Liturgičnim knjigam sv. cerkve prištevamo: bre- vijar, misal, Ceremoniale romanum, Pontificale rom., Ceremoniale cpiseoporum, Rituale, Memoriale rituum. O brevijariju in misalu govorimo obširneje pozneje. 1. Ceremoniale romanum obsega bogoslužne funkcije, katere izvrševati sme le sv. oče, n. pr. obred kanonizacije, kro¬ nanje rimskega cesarja, papeževo božjo službo; določuje tudi vo¬ litev in kronanje novega papeža itd. 2. Pontificale romanum je izdal Klemen VIII. (1. 1596); pregledala in popravila sta ga Benedikt XIV. in Leon XIII. Leta 1888. je izšla v Ratisboni tako zvana »editio typica« te knjige. Obsega liturgična dejanja, lastna škofom, in duhovnikom cum usu pontificalium, prelatom. A vendar je pontifikal jako važna knjiga za vsacega duhovnega pastirja, in mu mora biti dobro znana; kajti vsebina njegova se tiče deloma duhovnikove osebe, zlasti v oddelku »de ordinibus conferendis«. Mnogih drugih svetih opravil, v pontifikalu popisanih, se navadni mašniki vdeležujejo, pri njih izvršitvi sodelujejo, in toraj pravila, rubrike Pont. rom. tudi njim veljajo. Tudi obsega ta liturgična knjiga marsikatera bogoslužna opravila škofova, ki jih je treba ljudstvu razlagati, n. pr. posvečevanje altarja, cerkve, zvonov itd., v kar je govorniku treba poznanja pontifikala. 3. Ceremoniale episcoporum, izdano po KlemenuVIII. (1. 1600), pomnoženo po Benediktu XIV., slednjič pregledano leta 1886. po Leonu XIII., je namenjeno zlasti škofijskim in kolegijat- nim cerkvam. Opisuje in določuje božjo službo po omenjenih cer¬ kvah, govori o škofovski maši, o maši coram episcopo, o škofijski Sj 113. Od kod liturgika zajema svoja pravila. 287 sinodi itd. Ceremonijal jo tudi nekako dopolnilo misalu, tedaj važen vsaki cerkvi, ker obsega n. pr. officium sacristae, ofilcium Diaconi et Subdiaconi, govori de ornatu ecclesiae, de genuflexionibus, de impositione thuris itd. 4. Rituale, ob rednik nam pomeni knjigo, v kateri višja cerkvena oblast določuje in popisuje, kako je mašnikom, zlasti duhovnim pastirjem deliti sv. zakramente in opravljati druge bogo¬ služne funkcije, za katere so pooblaščeni. Pred tridentinskim cer¬ kvenim zborom so razne škofije, ali celo posamezne cerkve imele razne obrednike, a Cone. Trid. jc dal povod, da je Pavel V. deta 1614) izdal Rituale romanu m, kojega je Benedikt XIV. po¬ pravil. Leta 1884. izšla je pri založniku Pustetu »vzgledna izdaja« rimskega obrednika. Odobren, aprobiran je rimski obrednik za ves katoliški svet ritus latini; zaukazan de praecepto pa je skoraj vsem škofijam Italije, in po vseh drugih krajih, kjer nikoli niso imeli lastnega obrednika (rituale dioecesanum); tedaj po vseh onih de¬ želah, ki so se spreobrnile h katoliški cerkvi še-le po tridentinskem zboru. Kjer pa sprejmo rimski obrednik, morajo se ga zanaprej vedno držati, in nobenemu škofu ni dopuščeno, vvesti mesto njega kakega druzega. A tudi tam, kjer imajo lastni obrednik, se je rav¬ nati po rimskem v onih slučajih, za katere domači nima določil. Sv. cerkev sicer želi, naj bi zarad enakosti v bogočastji pola¬ goma povsod sprejeli Rituale romanum *), a zapovedano to ni, temveč je slchrnemu duhovnemu pastirju dolžnost, pri svetih opra¬ vilih se natančno ravnati po zaukazanem domačem obredniku * 2 ), da se le v bistvenih rečeh vjema z rimskim, in da nima kaj fidei catholicae et bonis moribus nasprotnega. To razsojati gre pa le škofu. 5. Memoriale r i t u u m določuje, kako naj se opravljajo cerkvene slovesnosti na svečnico, pepelnico, cvetno nedeljo in zadnje tri dni velicega tedna po tistih cerkvah, kjer celebrant nima dijakona in subdijakona. Sicer ima tudi misal pravila za imeno¬ vane cerkvene funkcije, a le v tem smislu, da sta levita v pomoč celebrantu. Da bi pa po cerkvah, pri katerih je le eden duhovnik, ona sv. dejanja se opravljala dostojno, je Benedikt XIII. (1. 1725) izdal Memoriale rituum, namenjen prvotno le manjšim farnim Na Francoskem, Holandskem in v Belgiji se je to že zg Milo. 2 ) Mašniki redovniki se morajo pri deljenji sv,tih zakramentov in pri vseh opravilih v duhovnem pastirstvu ravnati po škofijskem obredniku, sicer pa imajo svoj lastni rituale Ordinis. 288 Duhovno Pastirstvo. cerkvam v Rimu. Leta 1821. je S. Rit. Congr. ukazala vsem ka¬ toliškim višjim pastirjem rit. lat., da se mora po farnih cerkvah, kjer ni dijakona in subdijakona, zadnje tri dni velicega tedna ob¬ hajati božja služba po omenjenem memorialu, kar je vnovič za¬ trdil Pij Vil. 1 ) Liturgične knjige ne podajajo le besedi, ampak so tekstu pridejane tudi rubrike, pravila, določujoče, kako izvrševati po¬ samezne liturgične funkcije. Delimo pa vse rubrike v bistveno, essentiales, katere se ne smejo nikdar opuščati, pa v nebist¬ vene, slučajne, a c c i d e n t a 1 e s , ki so sicer ukazane, a se smejo časih, v prav posebnih dogodkih opustiti, n. pr. pri deljenji kakega zakramenta v največji sili. Nadalje liturgična pravila delimo v ukazujoča, rubricae praeceptivae, ki dolžnost nalagajo, vežejo, pa v vodilne, directivae, dane v podučenje. — Ozir razne stopinje obveze, to je, glede na to, kako nas ene rubrike bolj strogo, druge manj vežejo, so učitelji raznega mnenja. Ne¬ katerim so vse rubrike le vodilne, direktivne; drugi trdijo, da so vsa liturgična pravila ukazujoča, preceptivna, in da vežejo sub gravi, ako ne izgovarja levitas materiae. Tretji razločujejo med ukazujo¬ čimi rubrikami, ki vežejo pod smrtnim grehom (n. pr. pravila sv. maše, slovesnega deljenja sv. zakramentov), in med vodilnimi, danimi bolj v poduk (n. pr. glede molitve pred in po maši, umi¬ vanje rok), četrti zopet imenujejo samo rubrike med sv. mašo ukazujoče, preceptivne, in pravijo, da te vežejo sub gravi ex ge- nere suo, ako ne izgovarja leviš materia. Bodi si tako ali drugače, toliko je gotovo, da vse cerkvene liturgične rubrike duhovnega pastirja vežejo v vesti, in tridentinski zbor (Sess. VII. de Sara 1 , in gen. c. 13) slovesno izreka: »Si quis dixerit, receptos et appro- batos ecclesiae catholicae ritus in solemni sacramentorum admini- stratione adhiberi consuetos, ant contemni, aut sine peccato a mi- nistris pro libitu omitti, aut in novos alios per quemcunque eccle¬ siae pastorem mutari posse, anathema sit.« Ko pa večina učiteljev razločuje rubrike preceptivne in direk¬ tivne, hočejo s tem le naznaniti, da je razloček pri liturgičnih pravilih, ter da nekatera bolj strogo vežejo kot druga. Nikakor pa ne opravičuje to razločevanje duhovnika, da bi kar svojevoljno ne¬ katere rubrike imel vodilne, samo v poduk dane, ter bi jih kot manj važne zanemarjal, opuščal, prenarejal. Kdor hoče ohraniti mirno vest, biti zvest služabnik božji, on si mora prizadevati, da kolikor moč vse rubrike spolnuje natančno, in to toliko bolj, ker je časih težavno razločiti, kaj je ukaz, zapoved, in kaj samo svet, poduk. Le kdor je v vsem in tudi v malem zvest, bo kdaj po¬ stavljen čez veliko! 2 ) ') Kar tiče cerkveno petje, je S. R. C. z dekretom dne 10. aprila 1883, ki ga je potrdil Leon XIII., kot avtentično spoznala izdajo Pustetovih liturgičnih knjig z notami, želeč, naj bi se povsod oprijeli teli napevov. 2 ) Znamenite so besede Benedikta XIII : »Gum invisibilia Dei per visi- bilia religionis ac pietatis signa, quae caeremoniarum nomine censentur, intellecta § 114. Nadaljevanje. 289 § 114. Nadaljevanje. II. S. Rituum C o n g r e g a t i o. Od nekdaj si je prizade¬ vala sv. cerkev, da se javna božja služba obhaja po gotovih pravilih, ki naj se vjemajo s starodavnim cerkvenim izročilom, in da bi se bolj in bolj dosegla enakost v bogočastji. Za edinost v liturgiji si je prizadeval zlasti tudi tridentinski zbor. Vsled želje škofov zbo¬ rovalcev so se pregledali, popravili in kolikor moč v soglasje spra¬ vili razni obredniki; papež Sikst V. pa je tiste čase (1. 1587) vsta- novil stalen odbor, kateremu je dal ime: Congregatio sacro- rum rituum. Dal mu je nalog: skrbeti za enakost in nepopačenost sv. obredov, jih varovati zlorabe, odpravljati razvade v bogočastji, pojasnovati, intcrpretovati liturgične rubrike itd. Ta odbor za sv. obrede je velike važnosti in veljave. Po pa¬ pežu postavljen, v njegovem imenu delujoč, imajo njegovi litur¬ gični ukazi in določki isto veljavo in obvez, kakor bi bili dani kar neposrednje po sv. očetu samem. Pri stvareh posebne važnosti tajnik kongregacije sv. očetu sporoča in prosi osebnega potrjenja. Tako najvišje potrjenje časih odbor tudi naznani na dotični objavi, n. pr. z besedami: »Facta . . . Sanctissimo Domino nostro relatione Sanctitas Sua Decretum S. Congregationis approbavit, conlirmavit typisque editum publicari praecepit, ac praetcrea jussit, ut locorum Ordinarii ejus obscrvantiae scdulo incumbant.« Nikakor ni potrebno dekretom S. R. C. tega najvišjega potrjenja; k njih veljavnosti za¬ dostuje, da jih odbor izda pismeno, in authentica forma, z navad¬ nim pečatom in podpisane po prefektu in tajniku kongregacije. Tako izdani dekreti v vesti vežejo slehrnega, komur so na¬ menjeni, in ni potrebno, da bi jih posamezni škofje objavljali še posebej po svojih škofijah. Dekreti odbora za sv. obrede so ukazujoči, preceptivni, ali pa direktivni, — tudi so splošne veljave, dani Urhi et Orbi, ali pa vežejo le posamezne kraje, osebe . . ., katerim so namenjeni. Vse to je spoznati iz vsebine dekretove, pa iz besedi njegovih. Da odbor ukazuje, to mnogokrat naznanuje z besedami: »serventur conspiciantur, pastoralis nostri muneris curam ad hoc intendimus, et ab omnibus fieri volumus et mandamus, ut in Sacramentorum videlicet adrninistratione, in missis et officiis div. celebrandiš, aliisque ecclesiasticis functionibus obeundis, non pro libitu inventi et irrationabiliter inducti, sed recepti et approbati eccle- siae cath. ritus, qui in m i n i m i s etiam sine peceato negligi, omitti, vel mutari h a u d possunt, peculiari studio ac diligentia serventur. Duh. Pastirstvo. 19 290 Duhovno Pastirstvo. clecreta«, »servarc manclavit«, »stricte praecipiens«. Splošno veljavo kažejo mnogokrat izrazi: »decretnm generale«, »sic omnino servari voluit«. Da dekret le nekaterim velja, spoznamo iz besedi »in času«, »pro gratia« itd. Dekreti, s katerimi kongregacija razlaga, interpretuje kako liturgično postavo, rubriko, so iste veljave in ravno toliko vežejo, kakor dotično liturgično pravilo. III. Zakonit liturgičen običaj (consuetudo). Navada, običaj nastane iz večkratnega in enako se ponavljajočega dejanja. Da pa kak cerkven, liturgičen običaj zadobi zakonito veljavo, mora biti: 1. pameten, rationabilis, t. j. sam na sebi dober, hvale¬ vreden, pripraven versko resnico tako lepo pred oči staviti, in božjo službo poveličevati, kakor liturgično pravilo samo. 2. Zastaran, legitime praescripta c., t. j. mnoge in razne osebe so morale skoz delj časa, in vedno isto dejanje ponavljati, ali celo od nekdaj, da kar ni več moč povedati začetka navadi (consuetudo immemorabilis). 3. Mora dotična, v liturgičnih zadevah kompetentna cerkvena oblast, t. j. apostoljski sedež ') na kakoršen koli način pritrditi običaju, vsaj z molčanjem, ne ustavljaje se. Liturgičen običaj utegne biti secundum, praeter ali contra legem. Običaj praeter legem je dejanje, ki se sicer vjema z duhom postave, a ni določeno, ukazano po nobeni postavi, pre¬ povedano pa tudi ne. Liturgična navada contra legem pa je, katera je dani cerkveni postavi protislovna, nasprotna. — Po raznih krajih katoliškega sveta se nahajajo liturgični običaji, ki so praeter ali celo contra leges; a če le niso zelo zelo nasprotni dostojnosti bogočastja, in če jih ni moč odpraviti sine gravi incommodo, vsaj kar precej ne, tedaj cerkev z njimi potrpi, pravimo, jih toleruje. Liturgični običaji contra legem pa zarad tega, ker jih cerkev trpi, ne postanejo zakoniti; in ko bi to toleriranje trajalo tudi že silno dolgo; ampak odpraviti jih gre, brž ko jenja moralna nezmožnost, ter se to zgoditi more sine gravi incommodo. To pa ni stvar posameznega duhovnega pastirja, ampak škofova. Le prav ‘) Kompetentna zakonodavna oblast v liturgičnih rečeh je edino le apo¬ stoljski sedež, oziroma S. R. C. Škofje v bogočastji nimajo zakonodavne veljave; a čuvati jim je in skrb imeti, da se natančno izpolnujejo liturgični ukazi in hvale¬ vredni, zakoniti dieeezanski običaji. V dvoumnih slučajih gre škofom prositi po¬ jasnila in določila pri odboru za sv. obrede; njim je dolžnost, po svoji moči previdno odstranjati, kar je v bogočastji nasprotnega cerkvenim pravilom itd. § 115. Razdelitev. 29 i lokalnega obstanka navade, ki so nasprotne cerkveni postavi, sme odpraviti župnik sam; a vselej je najbolje, da se o tem dogovori s svojim škofom. § 115. Razdelitev. Liturgiko delimo v splošno in posebno. I. V splošnem delu govorimo 1. o bistvu, namenu, obliki in potrebi raznih bogoslužnih dejanj ali opravil; 2. o njih vkupnih delih (o svetih časih, prostorih, o liturg. jeziku in rečeh . . .). II. V posebnem delu si bomo pa ogledali posamezna bogo¬ služna dejanja ali sv. opravila, in pa obrede njih izvršitve; in sicer 1. splošna bogočastna opravila (javne ljudske pobožnosti, duh. dnev¬ nice, sv. maša), katerih se vdeležuje vsa krščanska občina ter z njimi sosebno Boga časti; in 2. zasebna (svete zakramente in bla¬ žila, zakramentale), po katerih prejemajo posamezniki raznih mi¬ losti v svoje zveličanje. § H6. Kratek pregled liturgičnega slovstva. I. Stari čas. Mnogo cerkvenih očetov je nam zapustilo po svojih spisih raznih in jako dragocenih opazk o bogočastji, vendar nimamo iz najstarejše dobe krščanstva nobene celotne raz¬ prave o liturgiji. O posameznih liturgičnih predmetih pa so pisali n. pr. Tcrtulijan »de baptismo et poenitentia«, »de anima« (o pogrebih), »de velandis virginibus« itd.; Ciprijan »de ora- tione dominica«, »de sacrificio«; Ciril Jeruzalemski je pisal o sv. obredih pri krstu, birmi in sv. maši; in drugih več. II. V srednjem veku jih je prav veliko pisalo o posa¬ meznih bogoslužnih predmetih, zlasti pogostni so spisi o sv. maši. Razni pisalci so mnogo sestavili o obredih sv. cerkve, a redkokrat povedo, kako so se začele te ali druge ceremonije, le v mističnem smislu so jih zlasti radi razlagali. Znamenitejši pisalci tistega časa so Izidor Sevi Iški (u. 636) »db divinis officiis«; Alku in (u. 804) »liber Sacramentorum«, »officia per lerias«, »de Psalmorum usu«, »epist. de baptismi ceremoniis«; Wallafricd Strabo (u. 849) »de exordiis et incrementis rerum ecclesiasticarum« ; Rha- banus Maurus (u. 856) »de sacris Ordinibus, sacramentis divinis et vestimentis sacerdotalibus«; Rupert iz Deuca (u. 1135) »de div. officiis«; Viljem Durand (u. 1296) »Rationale seu Enchiridion divinorum officiorum« in mn. dr. III. Novejši čas, zlasti 17. in 18. stoletja jeli so s hvale¬ vredno marljivostjo razpravljati liturgijo in krščansko arheologijo ali starinoznanstvo. Začeli so priobčevati: 19* 292 Duhovno Pastirstvo. 1. Zbirke starih liturgičnih pravil in formularov, večjidel s pojasnili. N. pr. J o h. G r a n e o 1 a s : »Antiquae liturgiae in eccl. tum orient. tum occident; ejusdem: >Vetus ecclesiae Sacramentarium«; J a c. G o a r: »’Eux°l.čy.ov, sive Rituale Graecorum«; Euseb. Renaudot: »Litur- giarum oriental. collectio«; Ja c. Pamelius: »Missale ss. Patrum latinorum«; Ni c. Hugo Menardus: »Sacramentarium Gregorianum illustratum annota- tionibus«; J o h. M a b i 11 o n : >de liturgia gallicana« ; L. A. M u r a t o r i: »Li- turgia rom. vetus«; Z a e e a r i a: »Bibliotheca ritualis« itd. 2. O liturgičnem starinoznanstvu so učeno in kritično pisali n. pr. Joan. Gasalius: »de vet. sacr. Christianorum ritibus«; E. Schel- s trat e: »Antiquitates eccl.«; Tliomassin: »vet. et nov. eccl. disciplina«; Benedikt XIV.: »de sacrificio Missae«; »Commentarius de D. N. J. Chr. ma- trisque Ejus festis«; Aug. Krazer: »de apost. nec non antiquis eccl. occid. liturgiis«; M. Gerberti: »principia theologiae lilurgicae; de cantu et mušica sacra«. Najnovejši čas so spisali: Brenner »geschichtliche Darstellung der Verrichtung und Ausspendung der Sacramente von Christus bis auf unsere Zeiten« 1. 1818; Binterim »die vorziiglichsten Denkvviirdigkeiten der christ- katholischen Kirche« 1. 1825—1841; Locherer »Lehrbuch der christlich-kirch- liehen Archaologie« 1. 1832; Kruli »christliche Alterthumskunde« 1. 1856; Grundmayr »liturgisehes Lexikon der rčmisch-kathol. Kirchengebrauche« 1. 1822 in 1836; abbč Migne »encyklopiidisches Handbuch der kathol. Liturgie« nemški izšlo 1. 1846, 1847.... 3. Pravo liturgijo so razpravljali, in sicer poljudno: Hi- mioben »die Schonheit der katholischen Kirche«; Nussbaumer »kathol. Liturgie, oder Erkliirung der Zeremonien und Gebrauche der kathol. Kirche fiir die Jugend«; H. Kiihn »Erkliirung der Zeremonien und Segnungen unserer lil. kathol. Kirche«; Staudenmaier »der Geist des Christenthumes«; N i c k e 1 »die hi. Zeiten und Feste« 6. zv.; Wiese man »Vortrage liber die Liturgie der stillen Woche« nemški 1. 1840; »die vornehmsten Lehren und Gebriiuche der kathol. Kirche« nem. 1. 1838; Fr. Go bel »der Gottesdienst der kathol. Kirche«; Gueranger Dom. »das Kirchenjahr« nem. 1. 1874; Ant. Lesar »Liturgika«. 4. Učene liturgične knjige so iz najnovejših časov: Schmid »Liturgik der christkathol. Religion«; Hnogek »christkathol. Liturgik v Pragi; J o h. L ti f t »Liturgik«; F 1 u e k »kathol. Liturgik« 3. zv.; K o s s i n g »liturg. Erkliirung der hi. Messe«; dr. J o s. Thalhofer »Handbuch der kathol Liturgik« Frei- hurg; dr. Ni c. Gihr »das hi. Messopfer«. Znamenitejši r u b r i c i s t i ali razlagavci liturgičnih rubrik so: B. G a- vanti »Thesaurus sacrorum rituum«, »octavarium romanum«, »ordo perpetuus recitandi offic. div.«; M. Bauldry »Manuale sacrarum ceremoniarum«; P. M. Q u a r t i »Rubricae missalis rom. commentariis illustratae« itd.; L o h n e r »In- structiones practicae de missa et breviario«; Cavalieri »opera omnia litur- gica«, »Commentaria et decreta authentica« ; de Herdt »Liturgiae sacrae praxis< 8. nat. 1.1889; J. Bouvry »Expositio rubricarum« 1.1860; Falise »sacrorum rituum compendiosa elucidatio«; Hartmann »Repertorium Rituum« 6. nat. 1. 1890 in dr. g 117. Kaj je bogočastje in njega namen. 293 I. Poglavje. Splošna liturgika. § 117. Kaj je bogočastje in njega namen. Pri bogoslužji razločujemo dvojno stran, namreč božjo ali objektivno, pa človeško ali subjektivno. Vse tiste dele vnanje božje službe, katere opravlja duhovnik kot namestnik božji ter v Njegovem imenu, zovemo božjo ali objektivno stran liturgijo; kar pa izvršuje krščanska občina sama, ali tudi duhovni pastir kot za¬ stopnik ljudstva, to je človeška ali subjektivna stran bogo¬ častja. 1. Oziraje se na božjo stran bogočastja pravimo, da je liturgija nadaljevanje Jezusovega odrešilnega dela ter vresničevanje nad posameznimi kristijani, ali sub- jektovanje odrešenja. Po svojem življenji in delovanji, zlasti po svojem trpljenji in smrti na križu je izbrisal Jezus Kristus večni dolg in kazen greha, katero si je po prvem padcu nakopal člo¬ veški rod. Oznanovaje sv. evangelij pokazal je človeku pot do ne¬ beškega Očeta, katero je zgrešil po svojem odpadu. Da bi moči imeli, po potu spoznane resnice hoditi do večnega cilja, poslal je svetu z nebeških višav svetega Duha. In ker je po človekovem grehu zapadlo prokletstvu vidno stvarjenje, je Odrešenik po svoji smrti na križu tudi naturo rešil prekletstva. — To objektivno do¬ vršeno odrešenje ima cerkev Kristusova vresničevati nad posamez¬ niki do konca sveta, kar tudi izvršuje v liturgiji ali vnanji božji službi. Cerkev izbrisuje pri Bogu človeški dolg, pri sv. maši ne¬ krvavo ponavljaje Kristusovo smrt na križu. V pridigi nauk Jezusov oznanujoč kaže pot do sv. nebes. V sv. zakramentih deli sv. Duha in obilnost njegovih milostij. Z blažili ali zakra- mentali odjemlje cerkev prekletstvo od stvarij, ki vzdihujejo po odrešenji. Vse to delovanje sv. cerkve imenujemo objektivno stran liturgije, po kateri se nam dele mnoge, premnoge milosti odrešenja. 2. Glede na subjektivno stran bogoslužja je liturgija človekovo sodelovanje s prejeto milostjo božjo. Ponujani milosti se mora namreč človek bližati, jo sprejeti, z njo 294 Duhovno Pastirstvo. sodelovati; in vse človeško, po navodu sv. cerkve storjeno delo¬ vanje, s katerim se to izvršuje, imenujemo človeško stran bogo¬ častja. Ta človeška delavnost v bogoslužji toraj obsega: vzbujanje krščanske vere in javno nje spoznavanje, hvalo in češčenje božje, častenje angeljev in svetnikov, spoznavanje svojih grehov, mo¬ litve . . ., pa tudi vnanja znamenja notranje pobožnosti: prekriže- vanje, klečanje, sklepanje rok, trkanje na prsi, pobešanje glave, oči itd. Iz sedaj povedanega spoznamo, da je vse bogočastje ali vnanjo božjo službo sploh deliti na dva dela, namreč: a) v ob¬ jektivno ali zakramentalno, posvečevalno, po kateri nam do¬ hajajo potrebne milosti; b) v subjektivno ali latrevtično ] ), p o - veličevalno, s katero častimo Boga, ter kažemo in spoznavamo svojo zvezo z Bogom, t. j. svojo vero. Ko smo spoznali bistvo bogočastja, vemo že tudi njega namen. Katoliška liturgija je vedno nadaljevanje ter subjekto- vanje odrešenja po Jezusu dovršenega, toraj ima isti namen: 1. češčenje in poveličevanje božje; neposrednje kot cultus latriae, in posrednje kot cultus hvperduliae in duliae, ča¬ stenje device Marije pa svetnikov in angelov. 2. Zveličanje sveta, ki obsega zopet ohranitev in razmnožitev kraljestva bož¬ jega v nas, t. j. posvečevanje človekovo; pa ohranitev vidnega kra¬ ljestva božjega zunaj nas, namreč sv. cerkve, ki se tudi ne more vzdržati brez vnanje božje službe ali bogočastja. § 118- Oblika bogočastja. Da se z bogočastjem dosega namen, je treba, da stopa pred nas v nekaki obliki, podobi. Ta 1'orma bogoslužja je neko očutno, pomenljivo znamenje, obsegajoč kako krščansko misel, idejo, kate¬ rega se poslužuje cerkev, da z njim naklanja, deli' milost odre¬ šenja, in da sprejete milosti, pa po njih učinjeno notranjo pobož¬ nost vnanje stavi pred oči. I. Pri bogočastji je res treba nekaj vnanjega, t. j. vnanja božja služba je potrebna; to sprevidimo, naj si pogledamo objek¬ tivno stran liturgije ali pa subjektivno. 1. V objektivnem oziru je bogočastje (posvečevalna božja služba) vedno posredovanje ali vresničevanje odrešenja nad po- *) Od besede ža-rpeia, ki nam izključljivo pomeni Bogu dolžno češčenje. § 118. Oblika bogočastja. 295 samezniki. To pa se le more zgoditi, in se toraj tudi mora zgoditi na tisti način, kakor je Kristus sam dovršil odrešenje, t. j. vidno, po oblikah od Kristusa in cerkve njegove določenih. Milost od¬ rešenja bi ostala brez sadu za človeka, ko bi je ta ne sprejel in z njo ne deloval; da pa to stori, mora biti prepričan, d a je prejel milost, in kdaj jo je prejel, in katero milost je prejel. Do to¬ liko potrebnega prepričanja pa človek nikakor drugače ne more priti, kakor na ta način, če so mu milost deli po kakem vnanjem, očutnem znamenji. In vendar je neogibno treba človeku uverjenja, da je prejel milost, in kdaj jo je prejel in katero; ako nima te gotovosti, ne bo nikoli odločno deloval z milostjo. Ce bi se člo¬ veku samo reklo n. pr. Bog ti bo odpustil grehe, ako jih resnično obžaluješ itd., bi mu to malo pomagalo, ko bi po vnanjem potu, po izgovorjenih besedah spovednikovih pri zakramentu sv. pokore ne prejel popolne gotovosti, da so mu res grehi odpuščeni. Iz tega namena toraj je .Jezus in je cerkev njegova podelitev milosti navezala na vidna znamenja. 2. Ako pogledamo subjektivno stran bogočastja (poveličevalno božjo službo), se nam zopet pokaže potreba oblik. Prejeta milost odrešenja provzroči vsled lastnega sodelovanja najprej neko pri¬ merno notranje življenje. Prirojeno pa je človeku in lastnija nature njegove je ta, da se pobožna čustva, misli, želje, sklepi, ki ga navdajajo, vsled tesne zveze med dušo in telesom tudi v vnanjem vedenji njegovem pokazujejo ter razodevajo. Kogar srce je napol¬ njeno češčenja, on kar nehote pade na kolena ter roke sklepa k molitvi. To vnanje razodevanje notranjega verskega življenja pa zopet notranjo pobožnost budi in krepča, in druge vabi k posne¬ manju. Oblika bogočastja, vnanjost božje službe je toraj potreba ter zahteva človeške nature, brez nje si subjektivne liturgije mi¬ sliti ne moremo. — Tudi zgled Zveličarja samega nam kaže po¬ trebo liturgičnih oblik ter nekaterih vnanjosti pri bogočastji: Jezus sam je glasno molil, je pred in med molitvijo oči povzdigal k ne¬ beškemu Očetu; molil je tudi kleče, in spolnoval je celo šege, ki so bile zapovedane le za staro zavezo. Enacega marsikaj najdemo že tudi pri prvih učencih Zveličarjevih. II. Vse liturgične forme, t. j., karkoli je pri katoliškem bogo¬ častji vnanjega, očutnega, sc dajo razvrstiti ter staviti v tri sku¬ pine : besede, dejanja in simboli. 1. Beseda se nahaja v katoliškem bogočastji v različnih oblikah, sedaj kot govor, sedaj kot molitev, sedaj kot petje. Ni 296 Duhovno Pastirstvo. ga liturgičnega dejanja, ki bi ga ne spremljala beseda. Saj je pa tudi res jezik najpripravnejša oblika, posredovati krščanski občini ideje, resnice in milosti odrešenja, kakor je najprimernejše sred¬ stvo, po katerem kristijanje razodevajo svojo vero in notranjo po¬ božnost. 2. Dejanje v ožjem smislu pomeni vsako očutno delav¬ nost. Kakor se v besedi razodeva bolj mišljenje, tako v dejanji zlasti volja. Ker je pa volja človekova središče duhovnega, pobož¬ nega življenja, zato je dejanje, kot izraz hotečega duha, glavna oblika, po kateri se razodeva pobožno življenje. 3. Simbol v bogočastji imenujemo (v ožjem in pravem smislu) tako stvar vnanje nature, ki pred oči stavi ter posreduje kako versko idejo vsled neke podobnosti, ki je med njima. Taki simboli, predstavljavci pobožnih idej so n. pr. voda, olje, pepel, sol, luč itd. Karkoli je v bogočastji vnanjega, vse liturgične lorme so ali besede, ali dejanja, ali pa simboli, katere vse zopet delimo v bi¬ stvene in nebistvene, a) Bistvene liturgične oblike, katere imenu¬ jemo bogočastna ali sveta dejanja, so tiste lorme, katere so po zapovedi Kristusovi stvarni nositelji in glasilo resnic in milosti na¬ šega odrešenja, ali pa izraz notranje pobožnosti vernikov. Taka bogoslužna dejanja so n. pr. beseda kot pridiga, dejanje kot da¬ ritev, simbol, znamenje pri sv. zakramentih; molitev, sv. pesem. .. b) Nebistvene liturgične oblike, ki jih imenujemo šege, sv. običaje, so pa one liturgične forme, katere, po sv. cerkvi vsled božjega po- oblaščenja ukazane, spremljajo sveta dejanja, jih podobensko na- znanujoč njih slovesnost povišujejo, in vernike za subjektivno sopraznovanje, za osebno vdeležbo store pripravnejše. Take šego so razno vnanje držanje in vedenje mašnikovo pri izvrševanji, opravljanji liturgičnih funkcij, n. pr. stanje in sedenje, pokrivanje in odkrivanje glave, razno poklanjanje in poklekovanje, umivanje rok in njih sklepanje, razprostiranje itd. — Vse bogočastne oblike, bistvene in nebistvene skupaj, kolikor jih je pri enem in istem liturgičnem činu, imenujemo obred. V tem smislu govorimo n. pr. o mašnem, o krstnem obredu itd. Z besedo »obred« zazna¬ mujemo pa tudi posebnosti bogočastnih oblik, zlasti jezikove, ter govorimo o vzhodnem ali grškem obredu, o zahodnem ali rim¬ skem itd. Kakor se je odrešenje po Kristusu izvršilo v času in pro¬ storu, tako se more tudi bogočastje katoliško kot vedno posredo- § 119. Cerkveno leto in njega deli v obče. 297 vanje onega odrešenja tudi le vršiti v času in prostoru. Smemo toraj tudi govoriti o liturgičnem ali svetem času in pro¬ storu; in če še prištejemo besedo, dejanje in simbol kot glavne vrste vseh bogoslužnih oblik, imamo ponaturno razdelitev litur¬ gičnega predmeta. Govoriti nam je toraj o liturgičnem ali svetem času, o liturgičnem prostoru, o liturgičnem jeziku, o li¬ turgičnih rečeh in orodjih, in o liturgičnih dejanjih. A. Sveti časi. § 119. Cerkveno leto in njega deli v obče. Bogočastju je namen, Bogu v poveličanje in ljudem v zve¬ ličanje posredovati odrešenje Kristusovo ter nad posamezniki je vresničevali. Kakor pa delo našega odrešenja ni bilo dovršeno v enem hipu, z enim dejanjem, ampak je Bog prej rod človeški na odrešenje pripravljal skoz 4000 let, in potem še-le po svojem Edinorojencu zvršil, tako se tudi posredovanje, skrivnostno ponav¬ ljanje tega odrešenja ne more zgoditi na en mah, ampak pola¬ goma. Res, da se vsaki dan po daritvi sv. maše, ki je središče katoliške liturgije, sad Jezusovega odrešenja človeštvu sploh na- klanja, a da si vsak posameznik vsvoji sad odrešenja, da njega milosti deležen postane, to se more zgoditi le stopnjema. Sv. cerkev nam zato vsaki dan le e n poseben dogodek, eno važno resnico ali skrivnost našega odrešenja kliče v spomin, le nekaj posebnega iz Kristusovega življenja stavi pred oči, in nam zraven deli po¬ sebno milost, da si moremo oni dogodek, ono resnico v korist obračati, v svojem življenji jo vresničevati. To živo predstavljanje posameznih dogodb in dejanj našega odrešenja v preteku enega leta, ki se godi po sv. cerkvi iz namena, da bi si posamezni ver¬ niki prisvajali ter v zveličanje obračali milosti, z onimi resnicami, dejanji, dogodki združene — imenujemo cerkveno leto. Je toraj cerkveno leto posredovanje odrešenja posameznim ljudem od stopnje do stopnje, je resnično ponavljanje in nadaljevanje Je¬ zusovega odrešilnega dela; ali z drugimi besedami: cerkveno leto je vedno p o d o b e n s k o - ž i v o, skrivnostno živi j e n j e in delovanje Kristusovo v sveti cerkvi. 298 Duhovno Pastirstvo. Jezus Kristus pa živi in deluje v svoji cerkvi po trojni svoji službi ali delavnosti, s katero je izvršil delo odrešenja: po pre¬ roški, duhovniški in kraljevski. Kar se je zgodilo v človeštvu pred rojstvom Kristusovim in po rojstvu noter do trpljenja nje¬ govega, je bila zlasti preroška delavnost Sinu božjega; kar se je zgodilo in se še godi v zveličanje človeštvu po vstajenji in vnebohodu Gospodovem, to prištevamo zlasti kraljevski nje¬ govi delavnosti: toraj je trpljenje in smrt Jezusova, v e 1 i ko¬ du h o v s k a njegova delavnost središče njegovega delovanja, zato tudi središče Jezusovega življenja v svoji cerkvi, središče vsega cerkvenega leta. Odrešilno trpljenje in smrt Kristusova se pa v sv. cerkvi skrivnostno ponavlja ob Veliki noči, toraj je Velika noč z velikim tednom središče cerkvenega leta; vse prejšnje je pripravljanje, vse poznejše je dovrševanjo. Velika noč je tudi središče vseh praznikov, kajti po njej se določuje, dan drugih, kolikor je premakljivih. — Cerkveno leto ima toraj tri glavne dele, katere imenujemo dobe ali prazniške kroge: prva doba, božična, s svojim središčem Božičem, ponavlja preroško delavnost Jezusovo; druga, velikonočna, ki ima svojo sredo v velikem tednu z velikonočnim praznikom, ponavlja veliko- duhovsko delo Odrešenikovo; tretja doba, binkoštna, s svojim središčnim binkoštnim praznikom, razodeva in razvija kraljevsko službo Jezusovo. Cerkveno leto pa ni kakor nekaka podoba, ki nam pred oči stavi odrešenje, ni kakor golo, zgodovinsko predstavljanje vsega tistega, ki se je zgodilo v naše odrešenje, ampak je pravo, res¬ nično, notranje ponavljanje Kristusovega odrešenja. Mi se v cer¬ kvenem letu Zveličarja ne spominjamo le zgodovinsko, kakor n. pr. kakega že zdavnej zamrlega človeka. On ni živel le pred osem¬ najst sto leti, ampak še vedno živi v svoji cerkvi; on zato v nji živi, da bi njegovo življenje postalo življenje vseh ljudi, in da bi »kateri žive, ne živeli več sebi, ampak njemu, kateri je zanje umrl« (II. Kor. 5, 15), t. j. da bi ne živeli več po mesu, ampak po duhu, po volji in zgledu Kristusovem. Po zveličavnem predstavljanji Kristusovega življenja v teku cerkvenega leta naj bi njegovo živ¬ ljenje postalo tudi življenje vseh kristijanov; Zveličarjevo življenje naj bi vsi posnemali, da bi življenje vsakterega izmed njih bilo podoba Kristusovega življenja. Naloga kristijanova v teku cerkve nega leta je toraj, a) da v božični dobi duha Kristusovega v sebi obnavlja, ter se v svojem notranjem prerodi ali vnovič § 120. Vigilije in osmine. 299 rodi; b) da v velikonočni dobi s Kristusom popolnoma daruje samega sebe s tem, da odmrje svetu in grehu, in vstane k novemu življenju milosti; c) da v b i n k o š t n i dobi to svoje življenje s tem vodi do dovršen ja, do popolnosti, da podpiran po moči sv. Duha izvršuje vse čednosti. To naj bi se vršilo vsako cerkveno leto, in kakor n. pr. v drevesu vsako leto vnovič sok prešinja vse žilice njegove ter stori, da se mu deblo namnoži za en krog, tako naj bi versko življenje kristijanovo po vsakoletnem novem dotoku obilnih milosti dobivalo nove dušne moči in vedno čvrsteje postajalo in popolnejše. To je namen cerkvenega leta v subjektivnem oziru. § 120 . Vigilije in osmine. Da bi kristijan mogel tako, kakor smo povedali, med cer¬ kvenim letom svoje življenje vpodabljati po Jezusovem življenji, vravnala je sv. cerkev nekako p r e d p r a z n o v a n j e (predgodove, predpražnike), pa p o p r a z n o v a n j e ali nadaljno praznovanje. Vsi časi, godovi, dnevi cerkvenega leta so namreč tako razvrsteni okrog centralnih praznikov, da nekateri na središčin god priprav¬ ljajo (predpraznovanje), drugi pa razvijajo praznikovo misel, in jo v posameznih vernikih vresničujejb (popraznovanje). To priprav¬ ljanje na praznik, kakor tudi nadaljno obhajanje je bližnje in daljno. Bližnje predpraznovanje velikih cerkvenih godov so vigilije, preddnevi; in bližnje popraznovanje so o s m i n e, oktave. Daljno pripravljanje na tri centralne praznike cerkvenega leta je za Božič adventni čas, za Velikonoč štiridesetdanski post, in za Binkošti onih 10 dni po vnebohodu Gospodovem. Splošno povedano pa so daljno predpraznovanje in popraznovanje središčinih godov nedelje pa njih ferije, in pa ostali prazniki Gospodovi, Marijini in svetnikov v dotični dobi. Spregovorimo najprej o bližnjem predpraznovanji in popraznovanji. 1. Vigilije so nekako posnemanje Jezusovega nočnega čuvanja; kajti znano je, da je Kristus prečul časih cele noči v molitvi, ne da bi bilo njemu treba pomoči molitve, ampak da je nam zapustil zgled posnemanja. Namen tega preddneva je, srca vernikom po čuvanji, molitvi, postu in zlasti po skesani, odkrito¬ srčni spovedi pripravljati na vredno obhajanje naslednjega praznika. Že kristijanje prvih časov sv. cerkve so prihajali na večer pred velikimi prazniki na svetem kraji skupaj, in so tam ostali velik 300 Duhovno Pastirstvo, del noči ter so Boga častili s postom, molitvijo, prepevanjem psal¬ mov in poslušanjem božje besede. Nato so se razšli za nekoliko časa, in se ob določeni uri zopet sešli k slovesni prazniški božji službi. Poznejše čase so nekateri jeli zlorabiti te ponočne zbore, godile so se pri njih razne nerodnosti in razuzdanosti, in zato jih je cerkev sama odpravila; sem ter tje so jenjali tudi zarad mlač¬ nosti kristijanov. A pobožnost sama ter pripravljanje na praznik ni jenjalo, le preneseno je bilo na prejšnji dan, in iz psalmov, molitev, branj itd., prej ob nočnem čuvanji navadnih, sestavila je cerkev poseben oficij za ta preddan. ki se je še vedno imenoval vigilija, ter zato večinoma bil tudi postni dan. Vse vigilije razdeljujemo a) v take, ki so ob enem posti, in v take, ki niso postni dnevi. Brez posta so bili že od prvih časov: dan pred ssv. tremi Kralji in pred godom sv. Ja¬ neza evangelista (zarad veselega obhajanja Jezusovega rojstva), pa vigilija pred vnebohodom Kristusovim in pred praznikom sv. apo- steljnov Filipa in Jakoba (zavolj veselja nad vstajenjem Gospodo¬ vim). Vse druge vigilije so po občni cerkveni postavi posti. Taki preddnevi s postom so dandanes v Avstriji: vigilija božična, binkoštna, dan pred praznikom sv. Petra in Pavla, pred velikim Šmarnom in pred vsemi svetniki pa velika sobota (že kot zadnji dan 40dn. posta). Po papeževem pismu odpravljeni prazniki (so- prazniki) nimajo več vigilij s postom; a mesto tega odpravljenega preddnevnega posta so v Avstriji po naredbi papeža Klemena XIV. 1 ) vse srede in petki v adventu zapovedani postni dnevi, b) V vigi- lijo s privilegijem in v vigilijo brez predpravice. Privilegij imajo vigilije centralnih praznikov, t. j. vsakteri praznik se mora umakniti tacemu preddnevu, le vigilijo sv. treh Kraljev prerine god I. reda. Vse druge vigilije razun imenovanih so h r e z privi¬ legija, t. j., prerine jih vsak, tudi navaden god, in tudi osmi dan (dies octava). 2. Cerkvena osmina ali obhajanje kakega praznika skoz osem dni ima svoj začetek v judovstvu, kajti že Izraelci so glavne praznike star. zak. obhajali z osminami. Kristus in aposteljni so sprejeli to šego ter nam jo izročili. Osmine niso vpeljane samo v povišanje slovesnosti praznikove, ampak imajo vzvišeni namen: najvišje misli cerkvenega leta globoko in stalno vtiskovati srcu in življenju vernikov. Ob godu samem imamo pred seboj vzor, ‘) Gl. breve: »Paternae charitali« dne 22. junija 1771. § 121. Nedelje in feiije. 301 premišljujemo misel praznikovo bolj po njeni objektivni strani; osmi dan pa (in die octava) gledamo p osne m o vzora, to je, zadnji dan osmine imamo pred seboj bolj praznikovo misel, kakor se je po obhajanji oktave vresničila v vernikih. Ker se pa v času nikoli ne da doseči visokost ideje,, se osmi dan liturgično sicer tako obhaja, kakor praznik sam, a manj slovesno, le kot god na¬ vadnega reda, dupl., če tudi je praznik bil prvega reda, dupl. I. cl. Dnevi med osmino (dies infra octavam) pa so nekake stopinje, po katerih napreduje notranje vresničevanje praznikove misli. Osmine r a z d e 1 i m o v take s privilegijem in brez privilegija. Osmina velikonočna, binkoštna, sv. treh Kraljev, božična in presv. rešnjega Telesa imajo privilegij, a različen. Naj večjo pred¬ pravico imate osmini velikonočna in binkoštna, to je, v njiju se ne sme obhajati noben drugi praznik. Za tema je osmina praz¬ nika razglašenja Gospodovega, med katero so dovoljeni samo praz¬ niki I. reda; zadnji dan osmine (dies octavaj pa tudi ne dopušča praznika I. reda. V božični osmini smejo se obhajati le tisti go¬ dovi, katere je že cerkev sama vplela tej osmini. V osmini praz¬ nika presv. rešnjega Telesa dovoljeno je obhajati godove navad¬ nega reda, ki svoje redno mesto imajo v tej osmini (festa duplicia occurrentia); prenesene praznike (festa translata) pa le tedaj, če so I. ah II. reda. In die octava sme se obhajati le kak praznik I. reda. — Vse druge osmine cerkvenega leta, razun sedaj imenovanih, so brez privilegija, toraj se v njih praznujejo: festa duplicia occurrentia et translata, in tudi festa semiduplicia occurrentia; pre¬ neseni godovi nižje vrste (semiduplicia translata) pa le pod neka¬ terimi pogoji. 1 ) Med osminami se v brevijariju ne molijo suffragia Sanctorum, pa tudi ne tako zvane preces v primi in kompletoriju. § 121 . Nedelje in ferije. Kakor se na nebesu krog solnca suče raznih zvezd veliko število v prelepem redu, tako se po modri vravnavi cerkvenega leta okrog centralnih praznikov vrste in premičejo nedelje s svo¬ jimi ferijami. Te so nekaka podlaga cerkvenemu letu, ker na misel glavnega praznika polagoma pripravljajo, kar je nedelj in ferij *) Gl. Rubr. gen. brev. X. 5. Duhovno Pastirstvo. 302 pred centralnim godom; one, ki mu slede, pa jo nadalje razvijajo objektivno in subjektivno. I. Nedelja ali prvi dan vsacega tedna je po svoji vstano- vitvi in po svojem praznovanji že iz apostoljskih časov, kajti na¬ mesto sedmega dneva v tednu ali mesto judovske sobote postavili so že aposteljni menda po navdihnjenji sv. Duha prvi dan vsacega tedna kot dan Gospodov, dies dominiea. Nedelja simbolno pred¬ stavlja dan stvarjenja po Bogu Očetu, dan Kristusovega vstajenja ') ter dokončanega odrešenja, in dan prihoda sv. Duha ter dovrše¬ nega našega posvečenja. Vsaka nedelja je toraj zavolj tega troj¬ nega spomina god presvete Trojice, prav res Gospodov dan. Za¬ voljo visoke imenitosti tega dne nikoli noben praznik ne izpodrine nedelje celoma, ampak cerkev se je vsaj spominja v brevijariji * 2 ) in v sv. maši, katerej se tudi nedeljin evangelij vloži kot zadnji evangelij. — V liturgičnem oziru nedelje delimo: 1. v majores pa minores, nedelje višje in nižje vrste. Domi- nicae majores imenujemo tiste, ob katerih obhajamo najime¬ nitnejše skrivnosti stvarjenja, odrešenja in posvečenja, toraj: ad¬ ventne nedelje, in vse od septuagesime naprej do vštete bele ne¬ delje, pa binkoštno nedeljo in nedeljo presv. Trojice. Vse druge nedelje so minores, ali dominicae per annum, in se umikajo vsacemu godu navadnega reda (festo duplici). — Dominicae ma¬ jores pa so ali nedelje I. reda ali pa nedelje II. reda. Nedelja I. cl. je prva adventna in prva postna, potem tiha, cvetna, velikonočna, bela, binkoštna in nedelja presv. Trojice. Te se ne umaknejo no¬ benemu prazniku. Vse druge dominicae majores so II. cl. 3 ) in pre¬ rine jih v liturgičnem oziru kak praznik prvega reda il“. dupl. I. ek). 2. Razločujemo dominicae vacantes in non vacantes. Kedar zadene nedelja na Božič, na god sv. Štefana, sv. Janeza ev., nedolžnih otročičev, na vigilijo ali praznik razglašenja Gospodo¬ vega, ali pa na osmi dan (dies octavae) imenovanih godov, takrat se take nedelje ne spominja cerkev ne v brevijariji in tudi ne v sv. maši, kajti misel, ki bi jo imela naznanjati nedelja, predstavlja *) Zarad veselja nad vstajenjem Kristusovim se cerkvene molitve v ne¬ deljo stoje opravljajo, in nikoli ni posta na ta dan. 2 ) V obeh večernicah in v hvalnicah, pa v jutra njicah, kjer je zadnje branje vselej homilija o nedeljskem evangeliji. 3 ) Namreč: druga, tretja in četrta adventna in postna nedelja, in Septua- gesima, Sexagesitna pa Quint|uagesima. § 121. Nedelje in ferije. 303 že dotični dan ali god sam. Take nedelje imenujemo vacantes. Nedelje z oficijem pa so no n vacantes. 3. Dalje so nedelje fixae in mobiles. Nedelje, katere se v liturgičnem oziru smejo prenašati, prej ali poznej obhajati, so dominicae mobiles, namreč nedelja med božično osmino, ne¬ delja po sv. treh kraljih in triindvajseta po Binkoštih. Vse druge so dominicae lixae, ker imajo ob lastnem dnevu ali ves olicij ali vsaj spomin. 4. Ozir liturgične slavnosti obhajamo nekatere nedelje ritu d u p 1 i c i, namreč velikonočno, belo, binkoštno nedeljo in nedeljo presv. Trojice, ker so to pravi prazniki; vse druge obhaja cerkev ritu s e m i d u p 1 i c i, ker so te nedelje nekako v taki razmeri do svojih centralnih praznikov, kakor dnevi med osmino do svojega godu, ti dies infra octavam pa ponavljajo praznikovo obhajanje suh ritu semiduplici. II. F e r i j e. Prvi dan tedna, tako rekoč njegova glava, je po štetvi krščanske cerkve nedelja, dies ali feria dominica, ker je izključljivo posvečena službi Gospodovi. Z ozirom na nedeljo, ki je feria dominica ali p r i m a , imenuje cerkev dneve med tednom feria Uda, Illtia, IVta itd., s tem imenom že tudi naznanjujoč tesno zvezo, ki je med nedeljo in med dnevi v tednu. Ferije so namreč do svoje nedelje v taki razmeri, kakor nedelje do središčinih praz¬ nikov, ali dnevi v osmini do svojega godu. Teden, t. j. doba sedmih dni, ima svoj začetek že v stvarjenji, in biti ima v krščanstvu manjši krog cerkvenega leta, v katerem nedelja predstavlja glavno središčino misel, ki naj bi se po posameznih ferijah nadalje raz¬ vijala in v življenje kristijanovo vvajala. Dnevi med tednom so toraj nadaljevanje nedeljskega obhajanja. 1 ) In ker se v cerkvenem letu vrsti teden za tednom, posvečuje tako sv. cerkev vso letno dobo službi božji, in svoje duhovne matere se oklenivši bi moral vsak pravi kristijan leto za letom svojega življenja posvetiti službi večnega Boga. Tudi dneve med tednom delimo v majores in minores. Ferije adventne, postne in kvaterne pa ponedeljek prošnjega tedna so I'. majores; te obhajamo vselej ali s celim njim lastnim oficijem*) *) Kar naznanjuje tudi ime feria, od »feriari«, ki je rabi že Tertulijan, in je po papežu Silvestru prišlo v splošno rabo. 2 ) Vsled dekreta S. R. C. dud 5. julija 1883 podelil se je od svetega očeta Leona XIII. potrjen »Indultum Generale tam Gapitulis et. Ecclesiastieorum Com- munitalibus quibu?cunque. quam singulis de utroque clero, persolvendi 304 Duhovno Pastirstvo. ali pa se jih le spominjamo v brevijariji in v maši. Vsi drugi med- tedenski dnevi so leriae mi n or e s, prerine jih popolnoma vsaka vigilija in tudi prosti god (f. simplex), ako zadene na tako ferijo. Izvzeta sta le torek in sreda prošnjega tedna, katerih spomin se zgodi v sv. maši. — Nekatere leriae majores imajo privilegij ter se ne umaknejo nobenemu prazniku. To so: pepelnična sreda in dnevi velicega tedna. Vse druge f. majores so brez privilegija, to je, prerine jih vsak god, samo prosti god (f. simplex) in vigi¬ lija ne. Posebne važnosti izmed medtedenskih dni so dnevi absti¬ nence ali mali posti pa kvaterni. 1. Že od apostoljskih časov bila sta sreda in petek dneva pokore in posta. Ob teh dnevih so se shajali kristijani k božji službi, ki je trajala do končane devete duhovne ure Inona), t. j. do treh popoludne, v gotovih, določenih cerkvah, katere so imenovali »stacije«. 1 ) Do končane te božje službe, toraj do treh popoludne trajal je tudi post za kristijane ob teh dnevih. Epifanij nam pove vzrok tega ravnanja, pišoč: »Za sredo in petek je post ukazan do devete ure; kajti v sredo se je Juda ponudil sinedriju, da jim hoče izdati Jezusa, v petek pa je bil Gospod križan. In vsled apostol¬ skega sporočila se postimo ta dva dni, da se spolnuje beseda: »Ko pa jim bo ženin odvzet, tedaj se bodo postili tiste dni.« Tako je bilo zlasti po vzhodni cerkvi, v rimski pa je bila navada, se Officia Votiva per annum loeo Officiorum Ferialium, praeterquam in feriis Quarta Cinerum, totius temporis Passionis ac sacri Adventus a die 17. ad 24. Decembris inclusive: quoad choralem quidem recitationem. de consensu Gapituli seu Communitatis ab Ordinario semel pro semper adprobando; quoad privatam vero recitationem ad libitum singulorum de clero. Officia autem hujus- modi Votiva per annum, Missis Votivis in Missali Rom. positis fere respondentia, baec pro singulis hebdomadae diebus adsignantur, nimirum: pro Feria II. de Angelis, Feria III. de Ss. Apostolis (Romae de Ss. Petro et Paulo), Feria IV. de S. Joseph Sponso B. M. V., Cath. Eccl. Patrono, Feria V. de Ss. Eucharisliae Sa- cramento, Feria VI. de Passione Domini Nostri J. Chr., Sabbatho de Immaculata Beatae Mariae Virg. Conceptione ...» — Novi votivni oficiji se smejo tudi moliti, kedar cerkvena pratika kaže festum simples; kajti na vprašanje: »An In- dultum generale diei 5. Julii 1883 quoad Officia Votiva tantum modo valeat pro officiis striete ferialibus, an etiam pro festis ritus simplicis ita ut loco Officiorum simplicium liceat uti officiis votivis?« je S. R. C. 26. marca 1884 odgovorila: »Negative ad primam partem; affirmative ad seeundam partem.« b Iz misala zvemo tudi imena nekaterih tacih cerkev. Tako n. pr. beremo pred mašo kvatrne srede: Statio ad S. Mariam majorem; za petek: Statio ad Ss. Nil Apostolos itd. § 121. Nedelje in ferije. 305 postiti v soboto. Papež Inocencij I. izvaja to šego od aposteljnov, rekoč: »Ako vsak teden na dan Gospodov obhajamo vstajenje Kristusovo, in če se v petek postimo zarad trpljenja Zveličarjevega, toraj tudi sobote ne smemo izpuščati, ker je dan med žalostjo in veseljem. Znano je, da so aposteljni žalovali ta dva dni, in se iz strahu pred Judi skrivali, in brez dvombe so se tudi postili ta dneva. Ta post moramo tudi mi vsak teden spolnovati, ker nam je vsak teden obhajati spomin tistega dne, ko je Gospod v grobu počival, kakor tudi spomin Jezusove smrti v petek, in njegovega vstajenja v nedeljo.« Te šege se je poprijela tudi vsa zahodna cerkev; post na sredo pa je odpadel. — Imenovani medtedenski dnevi so bili le na pol postni dnevi ali mali posti, ker se verniki ob njih niso postili do solnčnega zahoda, kakor ob 40dnev- nem postu, ob vigilijah in kvatrnih dneh, ampak le do opravljene molitve devete ure, t. j. do treh popoludne. Ko se je pozneje za¬ čela obhajati božja služba ob jutranjih urah, sta tudi petek in sobota jenjala biti prava postna dneva, marveč sta le še dneva abstinence, zdržanja mesnih jedij. Za mnoge škofije je pa dan¬ danes sobota jenjala biti dan abstinence vsled cerkvenega spre¬ gleda. 2. K v a t r n i dnevi so tiste srede, petki in sobote, ki jih zahodna cerkev obhaja štirikrat *) v letu kot dneve molitve in posta. Sv. papež Leon Vel. meni, da so ti postni dnevi iz apostelj- skih časov, in cerkveno izročilo pripisuje vpeljavo kvatrnih dni papežu Kalikstu I. (-j- 223), kajti v brevijariji beremo iz njegovega življenja: »Constituit cjuatuor anni tempora, quibus jejunium, ex apostolica traditione acceptum, ab omnibus servaretur.« Sv. Av¬ guštin imenuje kvatre šego rimske cerkve. Sprejela je polagoma vsa zahodna cerkev to rimsko navado; vendar od začetka niso povsod ob istem času spolnovali teh postnih dni, ampak še-le v enajstem stoletji so bili določeni danes navadni kvatrni tedni, namreč: teden po prvopostni nedelji (spomladi), po binkoštni ne¬ delji (po letu), teden po prazniku povišanja sv. križa (14. sept., jeseni) in po tretji adventni nedelji (po zimi). — Kvatrni tedni so od nekdaj bili v bližnji zvezi z mašniškim posvečevanjem, z or¬ dinacijami. Prva stoletja sv. cerkve so se v Rimu in zunaj Rima godile navadno le meseca decembra; ta čas je bil rojen Jezus, najvišji pastir, ta čas"je tudi cerkev po duhovno rodila svoje škofe, mašnike in druge klerike. Ko se je zelo razširila cerkev, ') Od tod ime quatuor-tempora, kvatre. Duh. Pastirstvo. 20 306 Duhovno Pastirstvo. je bilo treba bolj pogostnega posvečevanja; odločili so sobote sploh /a ordinacije. Potem pa, ko je navadna sobota jenjala biti dan posta in pokore, so kvatrne sobote bile odmenjene za posveče¬ vanja. Slednjič je papež Aleksander III. za ordinacije ukazal šest sobot, namreč štiri kvatrne, soboto pred tiho nedeljo in soboto velicega tedna. Namen kvatrnili dni je toraj ta-le: a) Cerkev hoče s to napravo vsakteri štirih letnih časov na poseben način posvetiti Bogu, ter vsake tri mesece odbere tri dni, ob katerih posebno vneto stvarnika časti z molitvijo, postom in dobrimi deli. b) Da verniki Bogu dolžno hvalo dajejo za dobrote, katere so prejeli tisto četrt leta; da si novih dobrot prosijo, in pokoro delajo za storjene grehe, c) Da bi verniki vsa takrat storjena dela pobožnosti in zatajevanja darovali Bogu v ta namen, naj bi blagovolil svoji cerkvi pošiljati dobrih, vrednih mašnikov in krščanski čedi skrbnih pastirjev. 1 ) § 122 . Prazniki. Na centralne godove cerkvenega leta pripravljajo ter njih misel nadalje razvijajo in vresničujejo tudi razni prazniki, namreč: Gospodovi, Marijini, angeljev in svetnikov. Najimenitnejši so: I. Gospodovi prazniki, ki nas spominjajo največjih skriv¬ nosti iz življenja in trpljenja Kristusovega, po katerih je bilo iz¬ gotovljeno naše odrešenje in posvečenje. Razun središčinih prazni¬ kov imamo še teh-le trinajst Gospodovih godov : obrezovanje Gospo¬ dovo, praznik presv. Imena Jezusovega, petih ran, trnjeve krone, sulice in žebljev, najdenja sv. križa, vnebohoda Kristusovega, presv. Trojice, presv. rešnjega Telesa, Srca Jezusovega, sv. Krvi Gospo¬ dove, preobraženja Kristusovega in povišanja sv. križa. — Naj¬ poglavitnejše praznike Gospodove so obhajali že od začetka svete cerkve, in sicer ne toliko vsled kakega povelja, ampak prosto¬ voljno, iz nekega notranjega nagiba vernikov. Prvim učencem J ) Duh. pastir naj svojim duhovnijanom pojasnuje namen in pomen kvatrnih dni, in opominja naj jih sosebno moliti ter prositi Boga dobrih dušnih pa¬ stirjev. V nekaterih škofijah so v ta namen ukazane posebne molitve. Tako n. pr. v Lavantinski diecezi, kjer se vse kvatrne nedelje pri božji službi glasno moli za vse tiste, ki imajo ono leto mašniki posvečeni biti. V dnevih ordinacij pa morajo vsi mašniki v maši pristaviti kolekto: Pro omni gradu Ecclesiae. (Gl. Sammlung str. 26). § 122. Prazniki. 307 Jezusovim ni bilo namreč mogoče pozabiti preimenitnih dogoclb iz življenja Gospodovega, n. pr. vstajenja njegovega, vnebohoda, ali poslanja sv. Duha, dogodb, katerih so se tudi oni sami vdeležili, in ki so toliko odločilne postale za njih lastno življenje. Gotovo, učencem Jezusovim postali so nepozabljivi taki dnevi in kraji! In ko se je ob letu vrnil tako imenitni dan, bilo je prav ponaturno, da so se živo spominjali vsega tistega, kar so sami doživeli, sami videli, slišali, in kar so drugim oznanovali dan na dan. Njih srce se je ob tacih dnevih spomina vnelo v svetem ognji ljubezni in hvaležnosti do Boga, obhajali, praznovali so take dni, in z njimi praznovali so jih verniki. Tako so prvi prazniki Gospodovi nastali tako rekoč sami ob sebi; pozneje še-le so bili po posebni naredbi cerkvenih predstojnikov vernikom ukazani kot zapovedani, slovesni prazniki. O takem začetku praznikov prepriča nas tudi dejanje aposteljnov (20, 7), apostoljske konstitucije (Lib. V. c. 12; VIII. c. 33), in spričevanja najstarejših očetov in cerkvenih učenikov, ki ome¬ njajo obhajanja nedelj, rojstva in razglašenja Gospodovega, Velike noči in velicega tedna, Binkošti in vnebohoda Kristusovega. Tudi sv. Avguštin 'j govori o raznih običajih sv. cerkve, in med drugim omeni, da kristijanje vsako leto ob gotovih dneh obhajajo spomin Jezusovega trpljenja, vstajenja, vnebohoda, in prihoda sv. Duha, a ne vsled kake pismene naredbe, ampak vsled ustnega sporočila. 2. Marijini prazniki so dvojne vrste; eni nam kažejo pre- blaženo Devico kot mater Zveličarjevo, drugi nam jo predstavljajo kot našo mater. Godovi prve vrste so zgodovinsko razvrsteni v cerkvenem letu, ter nam kličejo v spomin tista dejanja božja, pri katerih se nam posebno lepo Marija predstavlja kot vdeležnica pri delu našega odrešenja. Taki prazniki so zlasti god Ma¬ rijinega brezmadežnega spočetja, njenega rojstva, oznanjenja, oči¬ ščenja, sedem žalosti. Marijini dnevi druge vrste nam predstavljajo blaženo Devico kot srcdnico in priprošnjico, kot najlepši zgled in pomoč kristijanom, toraj kot vdeležnico pri nadaljevanji ter vresničevanji našega odrešenja. Tako praznujemo god Marije pomočnice kristijanov, dobrega sveta, sv. rožnega venca itd. 3. Tudi nekatere praznike angel jev cerkev obhaja že od najstarejših časov, n. pr. god nadangelja Mihaela, Gabrijela, Rafaela in vseh angeljev varuhov; kajti ti poslanci božji so imeli tudi opraviti pri našem odrešenji, in so nam priprošnjiki v nebesih, pa spremljevalci in zavetniki na zemlji. ') Ad Januar, ep. 118 e. 2. 20* 308 Duhovno Pastirstvo. 4. Prazniki svetnikov so enako Gospodovim praznikom in godovom blažene device Marije prvotno nastali tako rekoč sami ob sebi, vsled nekega notranjega čustva kristijanov, in ne po kaki vnanji vravnavi cerkvenih prednikov. Brž po vnebovzetji Marijinem začeli so se je verniki spominjati pri božji službi, ter se priporočati njeni priprošnji. Ravno tako je znano, da so že prve čase obhajali spomin aposteljnov in mučencev s presv. daritvijo, z branjem in pevanjem psalmov. Prvo tako praznovanje, o katerem nam poroča zgodovina, je veljalo sv. Ignaciju, Antijohijskemu škofu, ki je bil trpinčen v Rimu 1. 107. Njegove kosti so prenesli v Antijohijo, in so tamkej vsako leto slovesno obhajali dan njegove smrti. Pri takem praznovanji so vernikom brali zgodbo trpljenja in smrti do- tičnega krščanskega junaka; nato je škof ali kak mašnik v nago¬ voru spodbujal kristijane k enaki gorečnosti, stanovitnosti in živ¬ ljenju po veri. Slednjič so opravili presv. nekrvavo daritev Bogu v zahvalo, ker je krščanskemu junaku podelil tako obilnih milosti. — Prva stoletja krščanstva so javno obhajali le spomin martr- nikov. Se-le pozneje (baje v četrtem stoletji) so začeli praznovati tudi godove sv. spoznovalcev, in sicer najprej v jutrovi cerkvi. Skoraj vse godove svetnikov so obhajali prvotno le v enem kraji, v eni cerkvi ali deželi, tamkej namreč, kjer je dotični svetnik živel, v čast božjo in blagor ljudstva deloval, ali kjer je umrl. Od tam pa se je obhajanje njegovega spomina razširjalo delj in delj. Sploh ter povsod so že od začetka praznovali le spomin tacih svetnikov, ki so velicega pomena za vso cerkev, n. pr. god device Marije in aposteljnov. Ozir d n e praznovanja svetnikov je veljalo in velja to, da se je obhajanje godilo vsikdar ob njih smrtnem dnevu, katerega so sploh imenovali rojstni dan, dies natalis, natale, kajti na dan svoje smrti rodili so se svetniki za nebesa. Izjemo dela cerkev le pri preblaženi devici Mariji in pri sv. Janezu Krst., ker pri teh dveh bil je že nju rojstni dan dan veselja; pri Mariji kot brez madeža podedovanega greha spočeti, in pri Janezu Krst., ker je že v materinem telesu bil napolnjen s sv. Duhom. § 123. Zgodovina zapovedanih praznikov. Zapovedanih praznikov v današnjem smislu besede, to je tacih, ob katerih je vernim dolžnost priti k javni božji službi in zdržati se hlapčevskih del, je bilo prve čase sv. cerkve le malo. § 123 . Zgodovina zapovedanih praznikov. 309 Razun Božiča, razglašenja, vstajenja in vnebohoda Gospodovega pa Binkošti so kot zapovedane praznike obhajali le godove tacih svetnikov, katere že sv. pismo visoko časti (devica Marija, Janez Krst, aposteljni, zlasti Peter in Pavel, prvi mučenec Stefan), pa tacih, ki so za posamne kraje ali dežele imeli posebnih zaslug, n. pr. sv. Martin turski za Galijo, sv. Gregor Vel. za Anglijo, ka- terej je poslal prvih krščanskih učenikov itd. A taki godovi bolj lokalne imenitnosti so se obhajali kot slovesni prazniki tudi le v dotičnem kraji, ali v dotični deželi. V različnih krajih so toraj raznih svetnikov spomin praznično obhajali. 1. Bolj in bolj so se namnožili prazniki od 5. do 9. sto¬ letja; zlasti raznim svetnikom posvečenih postajalo jo več in več. To se je zgodilo v omenjeni dobi iz nekake potrebe. Po ve¬ likem preseljevanji narodov je namreč mnogo neomikanih in bo¬ jevitih ljudstev stopilo v cerkev Kristusovo. Vse te je bilo treba podučevati, jih pridno podučevati v svetih resnicah, in sicer ustno, kajti drugačno podučevanje je v takratnih razmerah bilo skoraj nemogoče. Vse to se je pa dalo doseči le po pogostni javni božji službi. Sveti mir cerkvenega praznika naj bi dobrodejno vplival na divja, bojevita srca, pogostna skupna božja služba s svojimi jako pomenljivimi in skrivnostnimi obredi naj bi navzoče napolnovala s svetim spoštovanjem, ter prejemljive jih storila za nebeški nauk, za višje misli. Pomnožitev zapovedanih praznikov je toraj bila potreba časa. Kar pa je potrebščina vvedla, je nadaljevala pobožnost ljudstev. Veliko noč in Binkošti prazno¬ vali so v tej dobi skoz celi teden; za božičnim dnevom so sledili trije prazniki, tudi trije dnevi pred vnebohodom Kristusovim (prošnji dnevi) bili so zapovedani prazniki. Zraven štirih Marijinih praznikov so bili praznični tudi godovi vseh dvanajst aposteljnov; tudi dnevi nekaterih imenitnejših martrnikov in spoznovalcev pa dan vseh svetnikov bili so zapovedani prazniki. — Od 9. do 13. sto¬ letja se ni kaj namnožilo število praznikov, samo praznik sv. pa¬ peža Silvestra, obrezovanja Gospodovega, celi veliki teden in god sv. nadangelja Mihaela so se vnovič zaukazali, kar nam pove neki zapisnik praznikov, katerega je sestavil Gregor IX. leta 1234, v katerem zraven praznikov prejšnje dobe še te ravno imenovane našteje kot cerkveno potrjene praznične dni. 2. Ozir praznikov je veljalo v tistih časih pravilo: »Smejo se praznično obhajati tudi še drugi godovi, ako jih škof s svojo duhovščino in ljudstvom hoče praznovati v svoji diecezi.« Vsled 310 Duhovno Pastirstvo. tega se je po nekaterih vladikovinah in deželah tako zelo množilo število praznikov, da se je že v 15. in 16. stoletji, zlasti v Nemčiji in na Francoskem, kazala potreba o mejen j a. Papež Urban Vlil. lotil se je take omejitve, izdavši dne 13. septembra 1642 slovesno pismo »Universa per orbem«, v katerem določuje število zapovedanih praznikov, in jih po imenu našteva, kateri imajo poslej obhajani biti po vsej cerkvi. Iz tega pisanja tudi iz¬ vemo, kaj je nagnilo papeža do omejitve, oziroma skrčenja praz¬ ničnih dnij. Sv. oče pravi, da je izvedel iz raznih poročil škofov, da je pobožnost nekaterih sem ter tje vpeljala toliko množico praznikov, da verniki že ne vedo več, kateri so po sv. cerkvi za¬ ukazani, in kateri dnevi so prepuščeni prostovoljnemu obhajanju posameznikov. Tudi je slišal o britkih tožbah ubožnikov, da jih tolika obilica praznikov odvrača od dela, ter si ne morejo več pri- služevati zadostnega živeža; nadalje omeni papež, da jih je tudi veliko tacih, ki obilico praznikov ne obračajo v češčenje božje, ampak v lenobo in razuzdanost, ter da ravno ob tacih dnevih s svojim vedenjem najbolj Boga žalijo, ko bi si morali najbolj pri¬ zadevati za svoje zveličanje. Pismo slednjič ukazuje, da le edino tu našteti godovi morajo zanaprej biti zapovedani prazniki; školje pa naj poslej ne vpeljujejo nobenih praznikov več, da se ohrani enakost v sv. cerkvi. 3. Od 18. stoletja naprej je vgasovalo prejšnje lepo cerkveno življenje med narodi bolj in bolj, izginjevala je katoliška zavest, skrb za zveličanje, in svet je postajal čedalje bolj materijalističen, v zemeljsko grudo zamišljen; ni toraj čuda, da je v tem stoletji prišlo do skrčenja praznikov. Provincijalni zbor v Taragoni je 1. 1727 prvi poprosil papeža Benedikta XIII., naj bi število zapovedanih praznikov umanjšal za nekatere dežele Španije, kar se je tudi zgo¬ dilo. L. 1754 se je izvršila po papežu Benediktu XIV. redukcija praznikov za Avstrijo. Vsled tega skrčenja naj bi bilo zanaprej po Avstrijanskem praznovati razun nedelj celega leta še velikončno in binkoštno nedeljo, novega leta in sv. treh kraljev dan, vnebohod, Telovo in Božič, nadalje pet Marijinih praznikov, god sv. aposteljnov Petra in Pavla, vseh svetnikov, in glavnega patrona v vsacem mestu in v vsacem kraji; vsi drugi v pismu papeža Urbana Vlil. našteti prazniki so odpadli, samo dolžnost je ostala, ob teh dnevih pri sv. maši biti. Ta redukcija ni zadostovala. Mnogi so se hlastno poprijeli dovoljenja, ob tacih odpravljenih praznikih opravljati hlap¬ čevska dela, a zanemarjali ter opuščali so pa tudi še zaukazano § 123. Zgodovina zapovedanih praznikov. 811 mašo. Izprosila si je toraj cesarica Marija Terezija od papeža Kle¬ mena XIV. 1. 1771 novega skrčenja praznikov za Avstrijansko. Ta nova redukcija spremenila je umanjšanje po Benediktu XIV. dovoljeno tako, da ima zanaprej tudi še zapovedan praznik biti dan po Božiču, po Veliki noči in po Binkoštih, tedaj dan sv. Štefana in pa velikonočni pa binkoštni ponedeljek, in da naj se vprihodnje povsod le en glaven patron praznuje. Za vse odpravljene praznike je s tem pismom jenjala dolžnost, biti pri sv. maši; jenjala je pa tudi dolžnost ob vigilijah preklicanih godov se postiti, če ni namreč iz kakega drugega vzroka ukazan za tisti dan, kakor n. pr. ob štiridesetdanskem postu. Mesto teh odpravljenih postov na dan pred sopraznikom pa so postale srede in petki v adventu zapovedani postni dnevi. 1 ) To skrčenje velja pa le po vnanje, za ljudstvo; cerkev mora omenjene odpravljene praznike obhajati še vedno, kakor prej, zato se tudi brevijar in maša za te dni nista nič spre¬ menila. Kot s p o m i n na odpravljene praznike aposteljnov in martr- nikov se je pridejala v brevijarju in maši za god sv. aposteljnov Petra in Pavla »Commemoratio omnium Apostolorum«, na praznik prvega mučenca sv. Štefana pa »Commemoratio omnium ss. Mar- tyrum« 2 ), kar se tudi v cerkveni pratiki zaznamuje vsako leto. 3 ) Prav ravno tako umanjšanje kakor za Avstrijo dovolil je 1. 1775 Pij VI. nekaterim škofijam na Poljskem in Pruskem; 1. 1791 za vso Španijo in 1. 1796 za Sardinijo. Posebno veliko jo skrčenje praznikov 1. 1802 po papežu Piju VII. podeljeno za Francosko. 4 ) Slednjič zgodila se je novejši čas redukcija praznikov po papežu Leonu XII. 1. 1828 za Prusijo. 9 Glej § 120, št. 1. 2 ) Ta spomin pa ne stoji v praznikovi maši brž za praznikovo molitvijo, kajti na vprašanje: »An commemoratio omnium Apostolorum die 29. Junii, et omnium Martyrum die 26. becembris sit facienda immediate post orationem festi diei; vel potius suo loco v. g. post Dominicae commemorationem, si occurrat die 29. Junii et octavae Nativitatis 26. Decembris« — odgovorila je S. R. C. 31. avgusta 1867: »Negative ad primam partem, affirmative ad secundam.« 3 ) Zato nosi praznik sv. Petra in Pavla v direktoriji ime: »Ss. App. Petri et Pauli ac Commem. Oo. Ss. Apostolorum«, in ima enako sv. Stefan pridevek »et Commem. Oo. Ss. Martiyrum.« 4 ) Ker je silna prekucija ob koncu 18. stoletja v tej deželi zraven vseh cerkvenih praznikov odpravila celo nedelje, ter mesto njih postavila le neke dekade kot dneve počitka, se je morala cerkvena višja oblast zadovoljiti s tem, da je zunaj nedelj rešila vsaj nekatere praznike. Zato je papež v pismu od dne 9. aprila 1802 določil le štiri take praznike, ki naj se obhajajo med tednom, 312 Duhovno Pastirstvo § 124 . Različne vrste praznikov. Cerkveni prazniki niso vsi ene vrste in enake veljave, ampak 1. Ako gledamo na način njih obhajanja, razločujemo a) praznike v pravem ali ožjem smislu, zapovedane praznike, testa tori, ki se obhajajo tudi po vnanje, tako kakor nedelje, ter se oh njih opravlja javna božja služba, in so prepovedana hlapčevska dela. b) Nezapovedane, ki se praznujejo samo liturgično, to jc, po duhovnikih s posebno mašo in v brevijariji; imenujemo jih festa c h o r i. c) S 6 p r a z n i k e, to je one, ki so bili nekdaj pravi, zapovedani godovi, sedaj pa po vnanje preklicani, se obhajajo le še kot festa chori. 2. Po kraji praznovanja imamo godove, katere obhaja vsa sv. cerkev, pravimo jim festa universalia; pa take, kijih praz¬ nujejo le v nekaterih deželah, škofijah, mestih, župnijah ali v po¬ sebnih redovih; ti so festa particularia. 3. Ako se oziramo na dan praznovanja, imamo premakljive in nepremakljive godove. Kateri se praznujejo redno vsako leto ob istem dnevu meseca, so nepremakljivi, festa immobilia, ka- koršni so prazniki Gospodovi, n. pr. Božič, razglašenje, obrezo¬ vanje . . . Drugi godovi so sicer vezani na neki gotov dan tedna, a se ne praznujejo vsako leto ob istem dnevu v mesecu, to so premakljivi prazniki, festa mobilia. Najimenitnejši vseh pre¬ makljivih godov je Velika noč, ki se vsled nekega določila cer¬ kvenega zbora nicejskega po vsej katoliški cerkvi obhaja prvo nedeljo po prvem ščipu (polni luni) v spomladi, za katere začetek imamo 21. dan meseca marca. Po tem središču vseh praznikov se ravnajo vsi časi in vsi premakljivi godovi cerkvenega leta, ter so sedaj prej sedaj poznej, kakor se Velika noč obhaja prej ali poznej. Kako z ozirom na vstajenje Gospodovo vravnavati vsakoletno cer¬ kveno pratiko (direktorij), določujejo natanko rubrike v brevijariji in misalu. 1 ) namreč Božič, Vnebohod, Veliki Šmaren in vse Svetnike. Vsi drugi prazniki z vigilijami vred so za Francijo odpravljeni. Prazniki sv. treh kraljev, presvetega rešnjega Telesa, Petra in Pavla imajo se obhajati na naslednjo nedeljo, kakor tudi patron vsake škofije in fare. Obletnica cerkvenega posvečevanja ima se praznovati prvo nedeljo po osmini praznika vseh svetnikov. ‘) Primerna knjižica v zadevni poduk je n. pr.: »Der Kirchenkalender mit besonderer Beriicksichtigung des Osterfestes.« Linz; »De computo ecclesiastico«, Oeniponte. § 124. Različne vrste praznikov. 313 4. Ozir obreda in liturgične veljave imamo praznike prvega reda (dupl. I. el.), praznike drugega reda (dupl. II. el.), godove višje vrste (duplicia majora), godove navadne vrste (duplicia min.), godove nižje vrste (semiduplicia) pa proste godove (simplicia). Izmed raznih godov imajo posebno veljavo zlasti trije: deželni patron, škofijski in cerkveni. a) Patron d e ž e 1 e ali kraja (patronus loči) je tisti svetnik, katerega si je izvolilo ljudstvo kake dežele ali kraja kot svojega varuha, priprošnjika in srednika pri Bogu, ali ga že od nekdaj duhovstvo in ljudstvo kot tacega časti in slovesno obhaja. Dan tacega svetnika je pravi ter zapovedani praznik (festum cum feriatione), ob katerem župnik za duhovnijane mašuje, in je ljudstvo dolžno k sveti maši priti in se zdržati hlapčevskih del ’) — če ni tak praznik morda odpravljen po kaki redukciji. Id Patron stolnice ali škofije (patronus vel titulus ecclesiae cathedr., aut Dioeces. patr.) je tisti svetnik, angelj, ali tista skrivnost, po katerej ima stolnica svoje ime, ali oni svetnik ali angelj, ki ga dieceza časti kot svojega posebnega varuha. Ta dan se obhaja po vseh cerkvah in kapelah tiste škofije in od vse duhovščine one vladikovine kot n e za¬ povedan praznik I. reda z osmino (festum chori I. cl. cum oct.), če ni morda ta god iz kakega drugega vzroka tudi za ljudstvo zapovedan praznik. c) Cerkveni patron (patronus vel titulus ecclesiae) je oni svetnik, angelj, ali kaka skrivnost, kateremu v čast je bila zadevna cerkev sezidana, posvečena, in od katerega ima svoje ime. * 2 ) Ta cerkveni imendan se mora obhajati kot nezapovedan praznik I. reda z osmino (festum chori I. cl. cum Oct.) Ce ni ta cerkveni patron morda iz drugega vzroka tudi za ljudstvo zapovedan praznik, obhaja ga le duhovščina dotične cerkve v brevijariji in maši, in tudi le samo v tisti cerkvi, ne pa v njenih podružnicah in kapelah. To pravico, svoj imendan praznovati na omenjeni način, imajo vse posvečene ‘) Taki deželni patroni so n. pr. sv. Jožef za Kranjsko, Štajersko, Koroško, Primorsko; sv. Rupert na Solnograškem; sv. Stanislav na Gališkem; sv. Janez Nep. na Češkem; sv. Leopold na Avstrijskem; sv. Stefan na Ogerskem itd. 2 ) Tako imamo cerkev sv. Petra, sv. Jakoba, sv. Martina . . ali Mari¬ jinega vnebovzetja . . ., sv. Krvi, sv. Križa . . sv. Duha, presvete Trojice itd. 314 Duhovno Pastirstvo. in tudi le blagoslovljene cerkve, v katerih se za kako občino redno obhaja javna božja služba, naj si je stolnica, samostanska, ali farna cerkev. Podružnice, kapele po škofovskih palačah, v semeniščih, bolnišnicah itd., nimajo te pravice. 1 ) Tudi pra¬ vimo : samo duhovščina zadevne cerkve (eccl. stricte adscripti). Ti so: kdor ima pri tisti cerkvi kak beneficij (kanoniki, žup¬ niki, beneficijati v ožjem smislu); ad chorurn deputati, če tudi nimajo beneficija; vsi po škofu pri taki cerkvi nastavljeni iz namena, da oskrbujejo javno božjo službo, da dele sv. zakra¬ mente, ali da ondi opravljajo učeniško službo (farni oskrbniki, expositi, kapelanje, pridigarji . . .) Vsi drugi so non adscripti, toraj: ptuji mašniki, deficijenti, upokojenci in taki, ki niso tamkej nastavljeni za oskrbovanje duhovno-pastirske službe, če tudi prostovoljno pomagajo n. pr. v spovednici, na leči, ali če tamkej samo mašujejo. Glede redovnikov velja to: cerkev tistega samostana, v katerem žive, jim je ecclesia propria. — Kako naj duhovščina dotične cerkve v svojih urinih molitvah in v maši obhaja cerkvenega patrona in njega imendan in skoz osmino, povedo splošnje rubrike brevijarija in misala; tudi ljubljanska cerkvena pratika (gl. ondi »Appendix de patro- ciniis parochialibus«) podaja zadevni poduk. Ker imamo zraven nepremakljivih godov še tudi dokaj pre¬ makljivih, in zraven praznikov, celej katoliški cerkvi lastnih, tudi tacih, ki se obhajajo le v nekaterih krajih, zato se zgodi, da časih po dva godova, ali njih še več skupaj zadene na en dan. V tem primer- ljeji se mora prazniku večje veljave umakniti manjši, ali tako, da imenitnejši god obdrži lastni officij, od nižjega pa se zgodi le spomin, ali pa se manjši praznik prenese na kak poznejši nezabranjen dan. Vsled tega se mora zarad slovesnega obhajanja cerkvenega patrona po nekaterih duhovnijah leto za letom po več ali manj prenarejati za dotično župnijo škofijski direktorij, kar imajo ob pravem času preskrbeti zadevni predstojniki in vodniki cerkva. Kako je pri taki okurenci in translaciji ravnati, povedo natanko cerkvena določila (gl. Rubr. gen. Ilrev. tit. IX. X.) in za ljubljansko diecezo tudi direktorij (gl. Elenchus Patrociniorum). Velika prenaredba se je zgodila v tej zadevi po pismu papeža Leona XIII. dne 28. julija 1. 1882, ki ozir prestavljanja praznikov ukazuje to-le: »Festa duplicia minora (exceptis illis šanetorum Ecclesiae Doctorum) et festa semi- duplicia, si occursu Dominicae vel Maioris Pesti seu offieii quomodo- cumque impediantur, non transferuntur, sed ipso die, quo cadunt, de eis fit in utrisque Vesperis et Laudibus commemoratio, cum nona lectione historica, sive una cx duabus aut tribus, si tamen ‘) Gl. De Herdt. p. 4. n. 219. § 125. O liturgičnem prostoru sploh. 315 haec eo die fieri possint; secus hujusmodi festa duplicia et semi- duplicia eo anno penitus omittuntur, ut de simplici caulum est in rubr. tit. IX. num. 10, tit. X. num. 8.« 3 ) B. Sveti prostori. § 125. 0 liturgičnem prostoru sploh. Svetim ali liturgičnim prostorom prištevamo bogočastna p o - s 1 o p j a in pokopališča. Liturgična poslopja (cerkve, kapele, oratoriji) so kraji odločeni izločljivo božji službi. I. Prvi sveti prostor krščanski je bil gotovo oni Coenaculum v Jeruzalemu, v katerem je Jezus Kristus pred svojim trpljenjem jedel z aposteljni velikonočno jagnje ter tudi postavil in nam za¬ pustil najsvetejši Zakrament. Učenci Gospodovi posnemajoč zgled Zveličarjev so na prejeto povelje se shajali na odločenih krajih, večinoma po hišah, ter so opravljali presv. skrivnosti. Že sv. pismo iDej. ap. 1, 13; 2, 46; 20, 8) nam pripoveduje o tacih privatnih hišah, ki so jih posamezni verniki prepuščali aposteljnom v ta namen, da so se v njih kristijanje shajali k skupni molitvi, po¬ slušanju božje besede in k presv. daritvi. Dokazano je pa, da so kristijanje že v 2. in 3. stoletji po Kr. imeli tudi poslopja, zidana nalašč za obhajanje božje službe, tedaj prave cerkve, katere so jim paganje ob preganjanji večinoma razruševali. Ob času krutega preganjanja so se kristijanje za obhajanje božje službe zadovolje¬ vali, kaj pa da, z vsacim prostorom, da je bil le varen. Dionizij Aleks. (u. 264) piše: »Vsak kraj, kamor koli nas je prignala sila, služil nam je v sveti tempelj: polje, samota, barka, hlev ali ječa.« Božje službe tistih stoletij nas spominjajo tudi še ohranjene rimske katakombe. Ko je pa Konstantin Veliki cerkvi dal vso svobodo ter tudi sam se pokristijanil, jeli so po vseh krajih obširne države verniki zidati prekrasnih poslopij, v katerih naj bi med svojim ljudstvom bival in najviše češčenje prejemal kralj nebes in zemlje. ’) Da bi vsled ta premembe posebno važni godovi nekatero leto ne ostali brez praznovanja, je nadalje Leon XIII. po dekretu S. R. C. 5. aprila 1883 za vso cerkev godove sv. Benedikta op., sv. Dominika in sv. Frančiška As. povzdignil do praznikov višje vrste (dupl. maj.); in ravno tako tudi spomin sv. Pavla ap. (30. jun.) in sv. angeljev var. (2 okt.) z dekr. S. R. G. 5. julija 1883. 316 Duhovno Pastirstvo. Pomen in namen teh bogoslužnih prostorov naznanujejo razna imena, ki so jim jih dajali kristijanje, ali jih še dajemo svetemu poslopju. Grško imenovali so bogočastno zbirališče » Kupico«;« (od tod naša »cerkev« ali »cerkva«), kar pomeni toliko kot »Dominica« ali »Dominicum aedificium«. Ona je pred vsemi »hiša« — cwp.a, domus, hiša večnega Boga, prva hiša, ali prvo poslopje v vsa- katerem kraji. Cerkvi dajemo tudi ime »bazilika«, kraljeva hiša, prostor, kjer se časti kralj vseh kraljev. Imenujemo jo »ecclesia« kot prostor, zbirališče kristijanov. Po zgledu Gospodovem imenu¬ jemo cerkev tudi hišo molitve »Oratorium«. Beseda »Mtinster« je od »monasterium« in znači samostansko cerkev. Za ime cerkvenemu poslopju se nahaja sem ter tje tudi »Titulus, »Apostoleum«, »Mar- tyrium«. Kakor je v starem zakonu Bog sam natanko določil Moj¬ zesu, kakšen mora biti sveti šotor in njega posamni deli (II. Mojz. pogl. 25—30), tako je v novi zavezi cerkev po sv. Duhu razsvet¬ ljevana dala raznih modrih ukazov ozir svetih poslopij, želeč, da bi vse dostojno in pomenljivo bilo na kraji, kjer Bog prebiva med svojim ljudstvom, in največje češčenje sprejema od njega. Tako glede splošne oblike cerkvene stavbe določuje že starodavna postava (Const. ap. L. II. c. 57), da naj je zidana v p o d o 1 g a - stem četverokotniku, posnemajoč predpodobi krščanske cerkve: barko Noetovo in tempelj Salomonov. Noter do srednjega veka bilo je ljudstvo mnenja, da je zemlja podolgasto četvero- kotna, vsled tega je toraj omenjena oblika cerkvene stavbe pred¬ stavljala svet, veliki tempelj božji. Zraven te oblike prikazale so se zlasti po prestanem silnem preganjanji prvih treh stoletij bolj in bolj cerkve zidane v podobi križa. Ker ta oblika ni druzega kot dvojin, eden čez druzega položen četverokotnik, je križ kot stavbina forma predstavljal vesoljni svet, odrešen na križu in po križu. Okrogle cerkve bile so nenavadne, večinoma so le bapti- sterijem dajali to obliko. — Isto starodavno določilo tudi veli, da naj je cerkev obrnjena proti s o 1 n č n e m u vzhodu. Na jutru tedaj, na vzhodu stoji altar, njemu nasproti, toraj na zahodu, je glavni vhod. Zapad je simbol noči, duhovne teme, paganstva. Kdor toraj zapustivši zmoto in temo sveta tukaj vstopi, zagleda pred seboj altar, Kristusa, s katerim je svetu napočil novi dan, s katerim je svetu zasvetila nova luč. Na Kristusa, naše duhovno solnce moramo gledati, ko molimo in darujemo; iz zmote sveta in greha prislini tu zasije luč nebeška. — Od nekdaj je tudi veljalo § 125. O liturgičnem prostoru sploh. 317 kot pravilo: cerkev staviti na višino. Saj je cerkveno poslopje podoba cerkve Kristusove, zidane na skalo, saj je podoba mesta božjega, na gori ležečega, ki ne ostane skrito. Tudi ima cerkev spominjati kristijana onega svetega mesta na visoki gori, božjega Jeruzalema, ki ga je z nebes videl priti sv. Janez v skrivnem raz- odenji (21, 10). Kjer ni primernega sveta ter naturne višine, mo¬ ralo bi se s podzidavanjem skrbeti za to, da bi se po treh ali petih stopnicah prišlo v cerkev. 1 ) Po treh stopinjah dospemo do združenja z Bogom: po veri, upanji in ljubezni; pet pa je bukev Mojzesovih, obsegajočih postavo starega zakona, po kateri je člo¬ veštvo prišlo do nove postave, do Kristusa. II. Ako pogledujemo cerkvene zidave 2 ) raznih časov in različnih dežel, spoznamo, da se v bistvenih delih vse vjemajo. Že od apostoljskih časov ima vsaka cerkev svetišče, kor z altarjem, ladjo in spredaj lopo; po obliki je podolgasto četverokotna, na¬ vadno proti vzhodu obrnjena, in kjerkoli se je dalo, stoji na višini. V nebistvenih rečeh, v načinu zidanja pa stavbe raznih časov in krajev kažejo različnosti, ki store, da govorimo o raznih zidavnih zlogih, katerih glavna zloga sta rimski pa golski. 1. Prvotna cerkvena zidava je rimska, katere posebnost je v tem, da se je nje lepota razodevala le v notranjem; po vnanje pa se ni odlikovala. V tem so se krščanske cerkve razločevale od paganskih tempeljnov, pri katerih je bilo vse le vnanje, samo na videz: zunaj krasno stebrije, polno zlata, umetniške podobe . . . znotranje pa jako ubožno, časih celo nepokrito. Kristijanje pa spo¬ minjajoč se besedi psalmistovih (44, 14): »Vse veličastvo kraljeve hčere (neveste Kristusove, cerkve) je znotraj«, in ozirajoč se na besede Zveličarjeve, da je kraljestvo božje notri, obračali so vso skrb v to, da je bila notranjščina njihovih svetih prostorov pri¬ merno ozaljšana, lepa; vnanjščina ostala je večinoma jako skromna. V teku časa razvila se je rimska cerkvena zidava v tri raz¬ lične veje ali zloge, namreč v starokrščanski ali bazilični zidavni ‘) Acta Mediolanensia h. IV. Instructionum fabricae . . . libri duo. 2 ) Ker o cerkvenem zidarstvu, kakor sploh o svetih prostorih in litur¬ gičnih rečeh ne more »Pastirstvo« obširno poročati, imenujemo za nadaljni za¬ devni poduk: K r e u s e r . der christl. Kirchenbau, 2 zv. Regensburg; L a i b und Schwarz, Formenlehre des romanischen und gothischen Baustyls, Ztirich; Dr. W i 1 h. Lubke, Vorschule-zum Studium der kirchl. Kunst, Leipzig; Aug. R e i c h e n s p e r g e r, Fingerzeige auf dem Gebiete der kirchl. Kunst, Leipzig; F. X. K r a u s, Realencyclopadie der christl. Alterthiimer; J a n. F 1 i s, Stavbinski slogi, v Ljubljani 1885. Duhovno Pastirstvo. 318 zlog, v bizantski in romanski. — Mnogo stoletij imenovali so vsako krščansko cerkev baziliko, dandanes pa tako imenujemo le ona cerkvena poslopja, ki so zidana v najstarejši rimski zidavi, navadni nekako do desetega stoletja. Odlikuje se ta krščansko- rimski bazilični zlog po svojem podolgastem četverokotniku, ki ima na enem koncu polukrožno nišo (apsis, concha), pred katero je časih poprečna ladja. Skoz prednjo lopo stopimo v srednjo ladjo, ki ima ob desni in levi po eno ali celo po dve stranski ladji, ka¬ teri drugo od druge loči stebrišče. Srednja ladja je višja od stranske, in videti je bilo v nji prva stoletja golo strešno tramovje, pozneje dajali so bazilikam ploske lesene strope iz lepo izrezljanih in pozlačenih čveterokotnih deščic. Okna so majhna, polukrožna. — Ko je Carigrad ali Bizancija postala prestolno mesto, so se po¬ prijeli tudi Jutrovci rimske zidave, vendar so jo v marsičem pre¬ drugačili po svoje, akoravno ne bistveno. Tako je nastal bi¬ zantski zidavni zlog, katerega posebnost so krožni obloki, krasna in mnogotera olepotičja, in na stolpih in stebriji sloneča kupola, okrog nje pa še druge, manjše, ki so navadno razstavljene v po¬ dobi enakoramnega grškega križa. V svoji dovršenosti se nam stavi pred oči bizantska zidava v cerkvi sv. Zofije v Carigradu, ki je bila sezidana v prvi polovici šestega stoletja. — Menda v 8. stoletji nastal je tako zvani romanski zlog, pravijo, da pri Lombardih v Italiji. Popustili so razne strope starih bazilik, in jeli cerkvena poslopja sklepati v višini z mnogotero razpeljanimi, ve¬ činoma križnimi svodi. To silno težo nositi, napravljali so mesto stebrov čvrste stolpe, in stebrije je ostalo večinoma le v olepšavo. Tudi vnanja stran poslopja postajala je po raznih okrajkih, lizenah, frizih, stolpih itd. vedno bolj lična. In ko so zidali vedno višje, rabili vedno več okrasja, dostavljali zvonike in velekrasna pročelja, postala je romanska zidava zares veličastna. Bil je gospodujoč ta zlog od 10. do 13. stoletja. 2. V 13. stoletji rodil se je gotski zidavni zlog. Med tem, ko je rimska zidava svojo skrb obračala večinoma na notranjščino poslopja ter puščala vnanjščino bolj siromaško, je skušala gotika tudi vnanjo stran cerkvenega poslopja oduhoviti ter nevesto Kri¬ stusovo ozaljšati od znotraj in zunaj. Znotraj je gotski zlog jel napravljati mesto stebrov ali zidanih stolpov tako kamenito stebrije, ki se je kot nekak povezek več močnejih in šibkejih polustebrov šibko in lahkotno vzdigalo k obloku ter ga nosilo. Vsakteri teh stebrov kaže podobo križa, ko se v višini oprijemlje stropa. Kakor § 125. O liturgičnem prostoru sploh. 319 cerkev sploh, kažejo tudi svodi podolgaste četverokotnike, kakor tudi visoka okna s svojim ostrim vrhom. Svetišču ali koru dala je gotika impozantno višino in vso mogočno olepšavo po raznem kipovji, slikanji, zlatilu . . . Sanktuariju sklep postal je mnogokoten ter je dobil kapele ob njem razvrstene. Navadno jih je sedem, predstavljajoč število zakramentov. — V vnanjščini poslopja po¬ navlja se misel notranjščine, ter se v vsem ozira na Boga in na odrešenje po Kristusu. Krog in krog konča se stebrije v višini z malimi šilastimi stolpiči. Razno sveto kipovje zaljša stene; kakor na stražo postavljeni angelji in svetniki čuvajo okrog in okrog nad hišo Gospodovo. Nad durmi in okni so trikotne strešice, spo¬ minjajoč na trojedinega Boga. Gotska zidava lepo predstavlja misel, da ima vse stvarjeno služiti Gospodu, živo in neživo mu biti po¬ korno. Zato vporablja znotraj in zunaj pri stavbi rastlinstvo in ži¬ valstvo : tu se spenjajo debla in veje, videti je brstje, cvetje . . ., tam so pomenljive živali: lev, pelikan, golob . . . Celo peklenske pošasti, kraljestvo teme, po Kristusu zmagano, mora služiti. Iz svetišča so pregnane, na posvečenem kraji zanje ni mesta, ali zunaj se prikazujejo v raznih formah, kot zmaji, leteče kače, sove, netopiri. . . sedaj steber noseč, sedaj stolpič podpirajoč, ali kap¬ nico zbirajoč itd. Cvetela je gotika od 13. do 16. stoletja. 3. Že v 15. stoletji prikazovalo se je najprej v Italiji prizade¬ vanje, staro paganstvo nekako oživiti ter v znanosti in umetnosti posnemati izdelke predkrščanskih Grkov in Rimcev. Tudi v zidar¬ stvu in celo pri cerkvenih stavbah so jeli posnemati paganske Grke in Rimljane, časih se premalo ozirajoč na duha krščanstva in njega tirjatve. Po takem ravnanji je cerkvena arhitektura postala bolj posvetna. Šopiriti se je začela nagota, katere se je bila skrbno ogibala krščanska umetnost. »R e n a i s s a n c e« se imenuje ta doba, to je preporod starinskega zidavnega zloga. Pri cerkvenih zidanjih prikazovali so se staropaganski dorični, jonični, korintski stebri, frizi s cvetličevjem in sadjem, geniji in karijatide itd. Hori¬ zontalne črte prišle so zopet v veljavo pri zidovji, vse je postalo bolj nizko, debelo, neukretno; okna nizka, stene enolične znotraj in zunaj . . . Akoravno je ta zidava, ker brez verske podloge, le posvetna, je v 17. stoletji vendar le še marsikaj dostojnega vstvar- jala, a s sedemnajstim stoletjem se je renesanški zlog tu in tam izvrgel v neponaturnost in brezvkusnost, posluževaje se prebogate, brezzmiselne ornamentike. Stene so dobivale štukaturo iz mavca, kažoč čudno zavite podobe človeške in živalske med listevjem, 320 Duhovno Pastirstvo. cvetličjem, sadeži, trakovi in drugimi čire-čarami. Ta zvržek re¬ nesanse imenujemo »R o c c o c o« - zidavo. Gospodujoča je bila zlasti na Francoskem nekako od leta 1700 do 1770, ter se je od tod razširjala po drugih deželah, postavila marsikako nedostojno cerkveno poslopje, ali je celo spačila mnogo starih lepih rimskih in gotskih stavb. — Novejši čas se je ozir zidanja cerkvenih po¬ slopij obrnilo dokaj na bolje. § 126. Sestavili deli cerkve. I. Svetišče in altar. Že iz časov aposteljnov so pri cerkvenem poslopji razločevali tri glavne dele, enega za darovanje ter za duhovnika in učitelja, drugega za občino, in preddvor ali vežo. Sv. Janez evang. omenja celo v skrivnem razodenji (11, 1—2.) teh treh delov; toraj je zares starodavna razdelitev cerkvenega poslopja: v kraj za darovanje, sve¬ tišče, sanktuarij ali prezbiterij; v prostor za vernike, ladja; in p r i d v o r j e ali preddvor. Najimenitnejši del pri cerkvi je gotovo kraj daritve, kraj naj¬ svetejšega dejanja, zato svetišče imenovan ali tudi duhovnišče, presbiterij, ker je ta prostor odmenjen duhovščini. Tu je stal altar, in zadej v polukrožnem prostoru, v apsidi, stal je nekdaj škofov sedež (cathedra). Bila je katedra na vzvišenem kraji, in ob škofovi desni in levi so bili nižji sedeži za mašnike, razvrsteni tako vpolukrogu, da so vsi s škofom vred obličje imeli obrnjeno k altarju. Ko so pozneje altar prestavili k vzhodni steni svetišča, prenesli so sedež škofov na evangeljsko stran bližej ladiji. — Ker so v sve¬ tišču nekdaj tudi pevci imeli svoje prostore, imenujemo ta del cerkve tudi kor, in razločevali so vsaj po večjih cerkvah gornji kor in doljni kor. Med gornjim in doljnim svetiščem je bila pre- graja. Rekli so tem zagrajam »c a n c e 11 i« ; od tu doli se je ver¬ nikom oznanovala beseda božja, zato še danes kraj oznanovanja večnih resnic imenujemo kancelj, če tudi ima že od 13. stoletja vse drugej v cerkvi svoje mesto. Tisti prostor v gornjem svetišču od altarja proti zahodu imenovali so prve čase tribunal, sodišče, ker je tukaj Škot ali mašnik se posluževal svoje oblasti, grehe odpuščati ali zadrževati v sodbi vesti. V doljnem svetišču imeli so od najstarejših časov svoj prostor odkazan pevci in nižji kleriki; zlasti pa so tukaj brali ljudstvu epistelj in evangelij. V ta namen bila sta na najdoljnem § 126. Sestavni deli cerkve. 321 kraji svetišča, t. j. ob ladji, dva pulta na vzvišancm kraji, do katerih se je prišlo po dvojnih stopnicah, ene so bile ob desni, druge na levi pulta; po enih je oznanovalec lista ali evangelija šel gori k pultu, po drugih doli. Rekali so tacemu pultu a m b o n, tudi pulpitum ali lektorium. 1 ) Pult za epistelj je stal na južni, in oni za evangelij na severni strani. Kakor še dandanes, obrnil se je oznanovalec evangelija proti severu ali polunoči. Ta kraj je bil starim kraj teme, zmote, greha — toraj naj bi oznanovana beseda božja pregnala to temo in zmoto. Navadno je bila tu ob pultih tudi ograja, ali omrežje, ki je ločilo svetišče od ladje ter duhov¬ ščino in klerike od laikov. Neduhovniki so smeli v gornje svetišče stopiti le tedaj, če so hoteli opraviti spoved, in pa kedar so darove prinašali k altarju. Sv. obhajilo so prejemali ob kancelah. Nad pregrajo, ki je ločila svetišče od ladje, razpenjal se je v višini svodni oblok, kateremu pravimo vrata zmagoslavja ali slavolok (porta, arcus triumphalis), ali zato, ker pod njim pri¬ demo do kraja, kjer se opravlja Jezusova daritev zmage, ali tudi zarad raznih slik, ki so ta oblok zaljšale, predstavljajoč Kristusovo zmago nad grehom in smrtjo. Od slavoloka doli visel je navadno velik križ, naznanujoč zmago Odrešenikovo in ob enem vernike opominjajoč, da kakor sredi cerkve, ima tudi sredi kristijanovega srca kraljevati križ. V središču gornjega prezbiterija stoji najimenitnejši, naj¬ važnejši del, bistveni del cerkve — altar, ki je raznega pomena. Kot kraj, na katerem se opravlja daritev novega zakona, je altar simbol telesa Kristusovega, one mize v Jeruzalemu, na kateri je Zveličar to presv. daritev postavil, križa, Kalvarije. Ker je altar oni prostor, kjer Kristus v tabernakeljnu prebiva vedno med svojim ljudstvom, nam je altar presvetišče nove zaveze, tron božji med človeštvom, prava skrinja zaveze. Z ozirom na to, da se tukaj Zveličar svojemu ljudstvu v jed daje, nam je altar podoba mize v hiši Očetovi, pri kateri sede izvoljenci. (Mat. 8, 11.) Altar pa tudi pomenja v moralnem smislu srce kristijanovo, ki bi edino le Bogu moralo biti posvečeno, in v katerem bi se vedno moral opravljati Bogu dar češčenja, ljubezni, pokorščine itd. Že sv. Pavel piše: »Imamo altar . . .« (Ilebr. 13, 10.) in ga imenuje »mizo Gospodovo«-.« (I. Kor. 10, 21.) Altarji prvih kristi- janov bili so leseni in prenesljivi ter so imeli obliko podolgaste ') Od tod nemški »Lettner«. Duh. Pastirstvo. 21 322 Duhovno Pastirstvo. čveterooglate mize. Za časa krutega preganjanja tudi ni moglo biti drugače, ker je bilo mnogokrat treba prenašati altar od kraja na kraj, ali ga tudi poskriti. 1 ) Od 4. stoletja napravljali so altarje pogostokrat nad grobovi matrnikov, tako so altarji postali nepre¬ makljivi ter nekaki grobi mučencev. Leta 517 je sinoda Epaonska zaukazala, da imajo altarji biti kameniti, ter da le take je dovoljeno maziliti s sv. krizmo. To velja še dandanes, kakor tudi to, da morajo v vsak altar biti vdelane relikvije sv. mučencev, in to pokladanje svetinj v altar je bistven del njegovega posvečevanja. Prve čase je imel vsak altar svoj ciborij 2 ), to je, nekako kočico ali streho štirioglato, ki je slonela na štirih ali šestih stebričih ter bila altarju v varstvo. Vrh ciborija je bil navadno napravljen križ s podobo Jezusa križanega. Spominjal je vernike na bronasto kačo v puščavi, ki jo je Mojzes obesil na kol, ter je obvarovala smrti in dala zdravje vsacemu, ki je vanjo pogledal; bila je pred- podoba Jezusa, ki je tudi o sebi rekel: »In jaz, kedar bom povišan od zemlje, bom vse k sebi vlekel«. (Jan. 12, 32.) — Pod tem križem je od stropa ciborijevega visela nad altarjem ona sveta posoda, v kateri je bila za bolnike in umirajoče shranjena nebeška jed, presv. rešnje Telo. Navadno je ta posoda za Najsvetejše imela podobo goloba 3 ), ki je bil votel, ter so v njega polagali posebno zlato ali slonokoščeno posodico, v kateri je ležalo presveto rešnje Telo. Podoba goloba je pomenila vernikom sv. Duha, katerega je nekdaj Oče poslal Sinu v spričevanje. — Ves prostor okrog altarja zapirala ter obdajala so zagrinjala (vela, tetravela, cortinae), viseča med stebriči ciborija. Najsvetejši zakrament je imel po šegi prvih krščanskih stoletij ostati še nekrščenim tajnost, toraj so ta zagrinjala od vseh strani zagrinjala presv. Zakrament, dokler so še katehumeni in neverniki, judje in pagani, smeli biti pri sveti maši. Ko pa so po prečitanem evangeliji in po končanem cerkvenem govoru na klic dijakonov: »Ne quis auditorum! Ne quis inlidelium! Ite catechumeni in pace!« zapustili cerkev vsi oni, katerim ni bilo dovoljeno, navzočim biti pri tako zvani maši vernikov, takrat so q V Rimu imajo še dandanes shranjena dva taka prvotna lesena altarja, enega v cerkvi sv. Pudencijane, drugega v Lateranski baziliki. Oba sta visoko v časti, kajti ustno izročilo pripoveduje od obeh, da se ju je za presv. daritev posluževal sv. apostelj Peter. 2 ) Menda od xipwpiov; pri Latineih najdemo mesto besede »ciborium« tudi »arca, umbellum, coopertorium, tegimen, baldaehinum«. 3 ) Odtod Tertulijan imenuje cerkev »hišo našega goloba«. § 126. Sestavni deli cerkve. 323 odkrili altar razgrnivši zagrinjala. 1 ) — Ko je prejenjal tajnostni nauk v sv. cerkvi, so na mnogih krajih omenjena zagrinjala,okrog altarja ohranili zarad višjega, skrivnostnega pomena. Altar katoliški je namreč podoba presvetišča v nekdanjem tempeljnu Jeruzalemskem, ki je bilo za notranjim zagrinjalom’ pomeni pa tudi nebesa, sedež božji, kamor je Kristus šel kot naš predhodnik. (Ilebr. 6, 19.) Zagrinjala pred altarjem so toraj vernike spominjala pregrinjala v Jeruzalemskem tempeljnu, ki jo delilo sveto od presvetega; pa so mu v spomin klicala tudi sveta nebesa, v katera je po besedah sv. Pavla (Ilebr. 10, 19—20.) tudi Jezus šel s k o z i zagrinjalo, t. j. skozi svoje telo, skozi daritev na križu, potem, ko je samega sebe v svoji božje-človeški osebi na križu daroval. Meso, telo, njegova božje-človeška oseba je bila tako rekoč zagrinjalo, skoz katero je k svojemu Očetu v nebesa prišel, pa ob onem tudi ono zagrinjalo, skoz katero mi v svetišče, to je, k Očetu priti moremo. 2 ) Ko so nekako z enajstim stoletjem začenjali opuščati ciborije nad altarjem ter k zadnji steni prezbiterija postavljali altarje, na¬ pravljali so za altarno mizo višjo ali nižjo počez ležečo pločo, na katero so postavljali križ in drugo, kar je prej stalo vrh ciborija. Take altarje s pristavljeno pločo imenujemo altarje z retablo (retro tabula). S štirinajstim stoletjem so jeli zadej ob altarji na¬ pravljati višje ali nižje nastavke, različne z ozirom na zidavni zlog cerkve. To so dandanes navadni altarji z nastavkom. 3 ) 1 ) Te nekdanje šege nas spominja današnja navada pri sv. maši, da se sveta posoda, kelih, odkrije, odgrne še-le pred darovanjem. 2 ) Mesto teh zagrinjal okrog altarja, visečih skozi celo leto, so v mnogih krajih v srednjem veku vvedli pregrinjala, koje so pred altarjem raztezali samo ob štiridesetdanskem postu, in jih v nekaterih krajih proč jemali veliki četrtek, v drugih pa veliki petek ali celo šele veliko soboto. Takih postnih za¬ grinjal cerkev ni nikoli sploh ukazala, pač pa dandanes velja občno določilo, da se imajo vsi križi in podobe Gospodove v cerkvi zagrinjati od tihe nedelje do velicega petka z višnjevim (veliki četrtek z belim) po- grinjalom, in da ta čas ni dovoljeno na altar postavljati podob svetnikov, ali .če so že tamkej, da se morajo zagrniti. To zagrinjanje križev na altarji ima isti pomen, kakor tetraveli in postni prtovi, in spominjalo naj hi na zagrinjalo pred svetiščem v Jeruzalemskem tempeljnu, ki se je pretrgalo veliki petek, ter je pot do nebeškega presvetišča vsem odprta postala, ko je Kristus vanj stopil po lastni krvi. “j Ker »Pastirstvo« nima naloge obširneje govoriti o zgodovini altarja, opozorimo na izvrstne dotične razprave, ki jih podaja: Dr. A. Schmied, Der christl. Altar, Regensburg; Georg Jakob v svoji prekoristni knjigi: Die Kunst im Dienste der Kirehe. Landshut; več ali manj tudi knjige na str. 317. imenovane. 21 * 324 Duhovno Pastirstvo. S spremenjeno obliko altarjevo se je spreminjalo tudi shranje¬ vanje presv. rešnjega Telesa. Za visečimi svetimi posodami prišle so v navado omarice v steni svetišča, navadno ob evangeljski strani velicega altarja. Od začetka 14. stoletja do začetka 16. sto¬ letja bile so zlasti po Nemčiji skoraj povsod v navadi tako ime¬ novane hišice p r e s v. Z a k r a m e n t a , namreč stolpiči krasno izdelani, stoječi v prezbiteriji večinoma na evangeljski strani veli¬ cega altarja. Po zboru tridentinskem so se pa tudi po Nemčiji bolj in bolj poprijemali rimske šege, namreč shranjevati presv. rešnje Telo v tabernakeljnu na altarju, kar je sedaj splošna navada in tudi zaukazano. 1 ) Ozir tabernakeljna veljajo ta-le cerkvena določila: 1. Vsa naprava, arhitektura in olepšava tabernakeljnova se mora vjemati z visokim namenom njegovim; jasno mora razode¬ vati, da je shramba Najsvetejšega, da je glavna reč na altarji. Ne sme biti tako neznaten, majhen, da bi kar zginil med drugimi rečmi. 2. Mora služiti izključljivo le v shranjevanje presv. rešnjega Telesa, toraj se druge stvari v tabernakeljnu ne smejo shranjevati, kakor n. pr. sv. olja, svetinje, prazne monstranice, ciboriji itd. A tudi vnanjščina tabernakeljnova ne sme služiti v druge namene, in to najsvetejše ne sme biti kot polica, na katero bi se smele druge reči postavljati, n. pr. cvetlice, svečniki, kipi ... (S. R. C. 31. marca 1821.) 3. Da se najsvetejši Zakrament obvaruje vsacega oskrunjenja po roparski roki, mora biti tabernakelj dosti trden in dobro zaklenjen. Dobro mora biti navezan na podlago, trdne mu imajo biti stene, zanesljiva naj je vselej in močna njegova ključavnica. Ključ taber- nakeljnov (ali še bolje, da sta dva, ko bi enega zgubili ali založili) naj dobro, lahko in tiho zapira, naj je lep ter naj se že po svoji obliki odlikuje od navadnih ključev. Pražki provinc, zbor pravi o njem: »Clavis inaurata et cordula decenti ornata« Nikoli ne sme ležati na altarji, ali pa v žagredu na nezavarovanem kraji. Duhovni pastir ne sme ga nikomur izročati, ne cerkovniku, ne redovnicam (S. R. C. 22. febr. 1593; 30. jun. 1616; S. C. C. 12. jan. 1604; 14. nov. 1693); edinemu župniku ali njegovemu namestniku v duhovnem pastirstvu je tabernakelj nov ključek izročen v skrbno ‘) S. R. 0. je namreč 21. avgusta 1863 izrekla: »S. C. legitimis pro tuendis ritibus praeposita . . quod attinet ad custodiam Ssmi Sacramenti . . Sanctitatis Suae nomine omnino prohibet, illud alio in loco servari praeterquam in taber- naculo in medio altaris posito.« § 126. Sestavni deli cerkve. 825 varstvo, le edini duhovni pastir ga sme rabiti, z njim odpirati in zapirati. Ako je pri tabernakelj novi ključavnici kaj malega popra¬ viti, mora duhovni pastir zraven biti, ko lajik to popravlja; če je večje popravilo, naj za tisti čas prenese mašnik presv. rešnjc Telo v drug tabernakelj in tam zaklene. , 4. Kar pa tiče tvarino, so tabernakeljni navadno leseni, časih kameneni ali tudi iz kovine. Da ostane kameneni ali kovinski tabernakelj suh, naj se mu notranje stene prevlečejo s kakim mehkim lesom, najbolje s topolovim. 1 ) — Tudi dovelj prostoren naj je tabernakelj in priročno postavljen. Prostora naj ima toliko, da monstranica in če treba dva ciborija ob enem stoje v taberna- keljnu. Vratiča naj so toliko visoka in široka, da je možno mon- stranieo postavljati v tabernakelj brez posebnega sukanja in obra¬ čanja. Dalje tabernakelj ne sme biti toliko blizo na menzo postavljen, da bi med sv. mašo ne bilo mogoče razgrinjati korporala; a tudi tako daleč nazaj ne sme stati, da bi moral mašnik na pručico sto¬ pati, da pride do sv. posod. 5. Tabernakelj mora biti tudi na vso moč snažen in dostojno ozaljšan znotraj pa zunaj. Treba je večkrat pogledati v notranj¬ ščino, da se ne nabere kake nesnage. V tem oziru so jako ne¬ primerni in prav nič niso priporočevanja vredni tabernakeljni na su¬ kanje, ker se pri njih durice nikoli ne zapro tako na tesno, da bi ob robeh prah in živalice notri ne mogle. — Vse notranje stene naj so čedno prevlečene z belo svilo 2 ), in na tleh mora razgrnjen ležati čeden korporal. Spredaj na vraticah naj je križ ali drugačna primerna podoba. Mali križ na tabernakeljevih vratih pa ne name- stuje altarjevega križa, kar je na neko vprašanje izrečno naznanila S. R. C. 17. sept. 1822. Po rimski šegi imel bi tabernakelj s svilo ali drugačnim blagom zagrnjen biti. Tudi ljubljanski obrednik pravi: »Tabernaculum conopaeo albi coloris decenter opertum«, a pri nas in po nemških deželah skoraj nikjer ni najti zagrnjenega taber- nakelja. Sem ter tje imajo mehanizme pri tabernakelju, s katerimi v višino spuščajo presv. rešnje Telo, kedar se ima izpostaviti v če- ') Intrinseeus . . . tabulis populeis circuinamictum esse debet . . . ut ab humiditate, quae ex metalli marmorisve genere existit, ss. Eucharistia illo amictu omnino defendatur. a ) »Tabernaculum regulariter debet esse ligneum, exlra deauratum, intus vero aliquo panno albo serico decenter contectum«. (S. C. Ep. 26. okt. 1575). Dne 16. maja 1871 pa je izrekla S. R. G., da ni treba svilnate oprave v taber- nakeljnu, ako so notranje stene dostojno pozlačene. 326 Duhovno Pastirstvo. ščenje. A na vprašanje: »Utrum admitti possit usus cujusdam machinae, cujus ope elevaretur ac deponeretur Ostensorium dum salutaris hostia populo adoranda exponitur ?« je odgovorila S. R. C. dne 7. julija 1877: »Negative«. § 127 . N a d a 1 j e v a n j e. Ljudstvo imenuje alt ar oni višji ali nižji dandanes navadni nastavek za ali nad altarno mizo. A v liturgičnem pomenu je altar ona podolgasta, čveterooglata, sarkofagu ali mizi podobna stavba, na kateri se opravlja sv. daritev novega zakona. O njem veh' cer¬ kvena določba: ftAltare, in quo sacrosanctum Missae sacrificium celebrandum est, debet esse lapideum, et ab Episcopo consecratum : vel saltem ara lapidea, similiter ab Episcopo consecrata, in eo (allarij inserta, quae tam ampla sit, ut Hostiam et majorem partem Calicis capiat.« J ) Iz tega določila razvidimo, da nam je razločevati altarje dvojne oblike: ali so nepremakljivi, altaria fixa, immobilia; ali pa premakljivi, portatilia, mobilia. 1. Pontificale Rom. razločuje pri nepremakljivem al¬ ta r j i tri glavne dele, namreč: 1. podstavek ali podzidek (stipes), to je ona stavba, ki se vzdiguje od tal in nosi altarno ploščo, menzo. — Ozir tvarine, iz katere ima biti podstavek nepre¬ makljivega altarja, nam pove cerkvena določba, da naj je natur ni kamen, iz surovega ali obdelanega kamena, in posamezni kosi s cementom ali z dobro malto sklenjeni. V krajih pa, kjer ni dobiti naturnega kamenja, sme altarjeva spodnja stavba biti tudi iz opeke, katero naj veže dobra, mastna malta, ki naj se je med posamezne lege nikar ne nameče preveč; pa tudi spredaj naj se vidi žgani kamen, ki naj se toraj ne zamaže z malto. Ako pa v kakem kraji zarad pomanjkanja naturnega kamenja podstavek sezidajo iz opeke, naj vsaj ob čveterih oglih napravijo kamenene stebriče, da na teh altarjeva plošča sloni (S. R. C. 7. avg. 1875). To pa seveda le tedaj, če ima altar biti posvečen, kajti pri altarjih s portatilom ni gledati na tvarino podstavka. 2. Plošča (mensa) je toliko bistven del altarja, da še-le po nji in po njeni zvezi s podstavkom nastane altar. Plošča ta bi imela biti vsaj toliko dolga in široka, da pokriva podzidek čez in čez. Neogibno je treba, da je altarjeva plošča kamenena, marmorna ‘) Rubr. gen. Miss. XX. § 127. Nadaljevanje. 327 ali iz kakega drugačnega trdnega kamena. Tudi ima biti iz enega kosa (ex integro lapide) in ne sestavljena iz več kamenov. Ako bi nikakor ne bilo dobiti toliko velike plošče, da bi pokrivala vse površje podstavka, dovoljena je tudi nekoliko manjša, a vendar veliko večja, kakor kak portatile. Kar manjka dolžine in širine, zadela se z opeko in cementom. Altarna plošča naj je debela vsaj 8 cm. Površje te plošče ima biti lepo uglajeno, ker mora škof pri posvečevanji altarja na to skalo vlito sv. olje z dlanjo svoje des¬ nice razdrgniti sem ter tje. Prav primerno je, ako v altarjevo ploščo na njenem površji vsekajo pet križev, na vsacem oglu enega in v sredo enega, a ukazano to ni. — Posebno skrbno je treba s cementom in mavto altarno ploščo združiti s podstavkom, da ne pride tako brž v nevarnost, zgubiti posvečenje, o čemur go¬ vorimo pozneje. 3. Tretji bistveni del altarja je gr ob (sepulchrum), to je ona jamica, v katero pri konsekraciji altarja škof položi sv. relikvije, jih potem zapre s kameneno ploščico ter skrbno zazida. Po do¬ ločbah cerkvenih se napravi ta grobič ali v podstavku, ali pa v gornji altarjevi plošči. V podzidku je grobek ali na sprednji strani, ali zadej, ali pa vrh podstavka ravno pod ploščo. Dandanes se grobič navadno napravlja v altarjevi plošči, ravno v sredi — in medio mensae a parte superiori. Tudi Pontificale Rom. daje pred¬ nost grobku v menzi. Sredi plošče vdolbe se, kakih 15 — 20 cm od sprednjega njenega roba, čveterooglata jamica, kakih 12 cm dolga, ravno toliko široka in nekako 6 cm globoka; tu notri je položiti posodica s svetinjami ter so vrh nje ves grobič dobro zapre s kameneno ploščico. 1 ) Cerkev želi, da bi vsak altar bil tak »altare fixum lapideum consecratum«, a ker bi bilo jako težavno, sem ter tje celo ne¬ mogoče, imeti zgolj nepremakljive posvečene altarje, zato cerkveno določilo pristavi: »vel saltem ara lapidea . .. in eo (altari) inserta, quae tam ampla sit, ut liostiam et majorem partem calicis capiat.« *) Ozir velikosti altarjeve ter njegovih posameznih delov imajo „Acta Ecclesiae Mediolanensis« te-le določbe: (Veliki) altar naj je od tal do vrha menze visok 1'11 do 1'16 m — dolga naj bo altarjeva miza 2'22 m ali še več, če je cerkev velika — široka naj je menza 1*19 m ali več, po velikosti cerkvenega poslopja. Površje gornje stopnice, na kateri stoji mašnik, naj od al¬ tarja proti cerkveni ladiji, to je, nft širokost meri 95 cm, srednja in doljna stop¬ nica naj je vsaj 32 cm široka in 16 cm visoka. Koliko stopnic naj vodi k al- tarju, tega ni določila cerkev, le toliko je potrebno, da darilnik stoji vzvišeno, kar že njega ime naznanja, namreč altare, t. j alta ara. 328 Duhovno Pastirstvo. Dovoljene so toraj konsekrirane altarne plošče, tako zvani porta- tili, ki se vlože v primeren podstavek. Ta čveterooglata plošča ima biti marmorna, ali iz kacega drugačnega gostega in trdnega kamena; pa toliko velika, da na njenem površji, v katero je vdelan grobek s svetinjami, more sv. hostija ležati in stati tudi kelih. Ker je prenesljivi altar le izjema, zato je sv. Karol Borom, na pro- vincijalnem zboru milanskem ukazal, da naj vsaj farne cerkve imajo nepremakljive posvečene velike altarje. —■ Podstavek, v ka¬ terega se vdela portatile, naj je kolikor moč ravno tako napravljen in zidan, kakor je pri nepremakljivem posvečenem altarji, le grobka ne dobi, ker se mesto tega v površje menze konsekrirana altar- jeva plošča vdela tako, da ne štrli portatile nad altarno mizo, ampak da je površje posvečene plošče v isti višini z drugim po¬ vršjem altarja. Portatilu podstavek sme pa biti tudi lesen. A če je lesen, mora biti leseni podstavek okrog in okrog zadelan, in ne sme se rabiti njega votli prostor v nikako shrambo za raz¬ lične reči. II. Naj si je pa altar nepremakljiv ali prenesljiv, obojin mora po škofu biti posvečen, konsekriran. Kako se izvršuje to posve¬ čevanje altarja, o tem govorimo pri »blažilih«; a povedati hočemo tu, kako altar izgubi posvečenje ter se več ne sme v to rabiti, da bi se na njem opravljala daritev sv. maše. 1. Ozrimo se najprej na neprenesljivi konsekrirani altar. Ta v obče zgubi posvečenje, ako se mu bistveno premeni ona forma, v kateri je bil po školu konsekriran. V bistveni reči pa se altar spremeni, če bi se vrlina a 11 a r n a plošča odtrgala ali od¬ ločila od podzidka. »Execratur altare lirmum, quotiescunque ara, sive tabula et lapis mensae disjungitur a suo stipite, cui fuerat in actu consecrationis unita per quatuor eruces angulares praescriptas a Pontificali. — Cum enim consecratio altaris lixi consistat prin- cipaliter in connexione et conjunctione superioris mensae cum in- feriori stipite, per quam conjunctio animae fidelis ad Deum signi- ficatur, merito secuta disjunctione tollitur consecratio.« ‘) 2. Dalje izgubi vsakteri altar, bodi-si nepremakljiv, bodi-si prenesljiv, posvečenje, a) ako se altarjeva plošča razbije v dva ali več kosov, tako da ni moč več govoriti o eni plošči (fractura enormis ob quan- titatem); ali pa če bi bil odbit ter odločen kateri tistih delov ') S. R. C. 15. maja 1819; 31. avg. 1867; 20. marca 1869. § 128. Altare privilegiatum. 329 plošče, na katerem se je godilo maziljenje s sv. oljem in za¬ žiganje kadila, kateri kraji so navadno zaznamovani z vdolb- ljenimi križci (fractura enormis propter locum unctionum). b) Ako bi se grobek s svetinjami vlomil, odprl, ali pa ko bi kdo celo relikvije vzel iz jamice. 1 ) Ce pa poči samo škofov pečat nad grobičem prenesljivega altarja, ali če se oddrgne v teku časa, zarad tega altarjeva plošča še n e izgubi posve¬ čenja, ako le ni misliti, da bi bil kdo nalašč odtrgal pečat ter morda grobek odprl. (S. R. C. 11. marca 1837.) § 128 . Altare privilegiatum. Nekaterim altarjem podeljuje cerkev časih posebnih pravic, n. pr. da se tudi take dni, ko so po rubrikah prepovedane zasebne votivne maše, na njih vendar sme opravljati poželjna maša, kakor je dovoljeno po nekaterih slovečih romarskih cerkvah; ali da tisti, ki obiščejo tak altar, morejo dobiti posebne odpustke za žive ali za rajne, n. pr. pri obiskovanji sedmerih privilegiranih altarjev cerkve sv. Petra v Vatikanu. To je altarjevi privilegij v širjem pomenu; v ožjem smislu pa imenujemo altare privilegiatum tak darilnik, na katerem je dobiti popoln odpustek 2 ) za verne duše v vicah, ako se na njem v ta namen opravi sv. maša. 1. Ta altarjevi privilegij, vsled katerega moremo z daritvijo sv. maše vernim dušam v vicah po priprošnji nakloniti popoln od¬ pustek, je navezan na kraj, ali pa na oseb o. Obojni se po¬ deljuje za zmiraj (ad perpetuum), ali za določen čas (ad quinquen- nium, septennium . . .); le za en dan v tednu, ali za več dni. Lokalni privilegij je navezan na posebno cerkev, in v tej cerkvi na neki določen altar; in vsak mašnik, kateri koli mašuje na tistem altarji, more zadobiti omenjeni odpustek za duše v vicah. Osebna predpravica je podeljena le kakemu gotovemu mašniku, in le za njegovo osebo; kjerkoli pa, in pri katerem koli altarji *) S. R. C. 23. maja 1846; 14. maja 1861. 2 ) Lastnijo tega odpustka je S. C. Indulg. dne 28. julija 1840 tako-le pojasnila: »Per indulgentiam altari privilegiato annexam, si spectetur mens concedentis et usus claviutn potestatis, intelligendam esse indulgentiam plena- riam, quae animam statim liberet ab omnibus purgatorii poenis; si vero spec¬ tetur applieationis effectus, intelligendam esse indulgentiam, cujus mensura divinae misericordiae beneplacito et acceptioni respondeat.« 330 Duhovno Pastirstvo. tak duhovnik mašuje, more servatis servandis nakloniti zadevni odpustek dušam v vicah. Stvar, na katero je prav za prav navezan popoln odpustek za duše v vicah, je pro defunctis opravljena sv. maša; krajevni in osebni privilegij le določi, katera sv. da¬ ritev ima to prednost. Osebni privilegij altarjev podeljuje se navadno le za nekaj dni v tednu. Ako so dnevi imenovani, n. pr. fer. IV. et VI., tedaj se mora držati teh dni, in kak drug dan vsled svoje osebne pred¬ pravice ne more dobiti dušam v vicah altarjevega odpustka, če je pa le povedano, da za dva, tri . . . dni v tednu se mu podeli privilegij, takrat si sme po lastni volji izbirati dni. — Lokalni privilegij naj se v zadevni cerkvi naznani s tem, da se nad samo- pravnim altarjem ali zraven njega napravi napis: »Altare privile- giatum« ali »Altare pro defunctis privilegiatum« ; a bistveno po¬ treben tak napis ni. Zunaj na cerkvi naznaniti privilegirani altar je prepovedala S. R. C. dne 13. avg. 1667. 2. Ta altarjev popoln odpustek se more dobivati ter nakla- njati ne živim, ampak le samo dušam v vicah 1 ) in sicer redno 2 ) (regulariter) le za tiste duše, za katere mašni k takrat opravlja s v. d a r i t e v. Ako bi toraj mašnik, če tudi J ) S. C. Indulg. dne 19. maja 1761 pravi: »Animabus eorum, qui ex hac mortali vita in gratia et charitate Dei, nondum lamen omnibus mundanis sor- dibus expiatis, decesserunt. a ) Izjemno mogel bi mašnik odpustek altarjev nakloniti tudi komu ta- cemu, za katerega takrat ne opravlja sv. maše, kajti na vprašanje: »An, quando requiritur sacrificium missae pro indulgentia lucranda, llissa possit offerri pro uno et indulgentia applicari pro altero?« je S. C. Indulg. dne 31. jan. 1848 za odgovor poslala mnenje enega svojih konsultorjev, katerega votum se glasi: »Hanc eandem quaestionem enucleandam šibi proponit doctissiinus P. J. Caval- lieri, scilicet, an indulgentia et sacrificium dividi queant? Respondet, nexum quaestionis pendere ex verbis indulti. Si indultum cantet: »Qui pro defuncto missam in tali altari dixerit, liberat animam ejus etc «, tune sacrificium et in¬ dulgentia non possunt dividi, sed utrumque pro eodem defuncto est applicandum. Pariter, si fundator, aut stipem erogans imponat onus celebrandi in altari pri- vilegiato, divisibilitas locum non habet: per impositionem quippe tališ oneris censetur etiam voluisse appficationem indulgentiae. Si autem in indulto omissum fuerit »Qui pro defuncto etc.«, sed tantum datum fuerit ordinario modo pro alta- ribus privilegiatis, tune dividi potest indulgentia, scilicet offerri sacrificium pro uno, et indulgentia applicari pro altero. Si sacerdos onus liabens sacrificandi, sed non in altari privilegiato, adhibet siquidem obligationem suam per applica- tionem sacrificii, el liber est quoad obligationem indulgentiae . . . adeoque sacri¬ ficium et indulgentia dividi possunt (saltem dum aliud in indulto non expri- § 128. Altare privilegialum. 331 mašuje pri privilegiranem altarji, ne opravljal sv. maše za rajne, ampak v kak drugačen namen, n. pr. za žive, bi ne mogel dobiti odpustka. Sicer pa ni treba, da bi mašnik, ali pa tisti, ki naprosi sv. mašo, še posebno vzbudil namen, zadobiti odpustek, ampak za¬ dosti, da se pri privilegiranem altarji mašuje za rajne. Z izpolnje¬ nim tem pogojem je dobljen že tudi odpustek, kajti na vprašanje: »Utrum missa celebrata ad altare privilegiatum sit per se privi- legiata, an sit necessarium, quod, vel cjui praebet stipendium, vel ipse saccrdos intendat privilegium applicare?« je odgovorila S. C. Indulg. dne 12. marca 1855: »Affirmative ad primam partem, nega¬ tive ad secundam.« Samo če je privilegij altarja mašnikovi osebi podeljen za nekaj nedoločenih dni j v tednu, takrat mora storiti namen, kateri dan v tednu, in za koga želi zadobiti odpustek. Zadostuje pa intentio habitualis, katero mora imeti vsaj že pred povzdigovanjem (konsekracijo). — A čeravno duhovnik časih ma¬ šuje za več rajnih ob enem, ali ko bi tudi sv. daritev opravljal za verne duše sploh, more vendar odpustek altarja pri eni sv. maši dobiti le za eno dušo. Večkrat že, in vnovič 14. junija 1880 je izrekla S. C. Indulg., da je namen sv. cerkve vselej ta, po privi¬ legiranem altarji popolni odpustek podeliti le eni duši, ne več dušam, ali vsem ob enem. Kedar tedaj mašnik z namenom, za¬ dobiti odpustek altarja, opravlja sv. daritev pro pluribus, ali tudi pro omnibus defunctis, naj ali določi tisto dušo izmed onih, za katere mašuje, kateri hoče nakloniti odpustek, ali pa naj popol¬ noma prepusti Bogu, da blagovoli deležno storiti sadu odpustka ono dušo, katero on hoče po svojem božjem dopadenji. Da dobimo odpustek altarja vernim dušam, treba je nadalje, da se v ta namen opravi Missa de Requiem, in sicer vselej takrat, kedar cerkvena določila dopuščajo tako mašo. * 1 ) To velja o lokalnem, kakor tudi o osebnem privilegiju. Kedar pa rubrike ne do¬ puščajo maše de Requiem, ali če se zarad izpostavljenega presvetega mitur) et consequenter in hac hypothesi saeerdos potest sacrificium offerre pro uno et indulgentiam applicare pro altero.« Maurel opomni k temu vprašanju, da ni nikakove praktične važnosti, ker imajo dandanes papeževa pisma, s kate¬ rimi se dovoljuje altarjevi privilegij, vselej tudi pogoj, da se mora sv. maša za ravno tisto dušo opraviti, kateri se hoče zadobiti odpustek. l ) S. R. C. dne 22. julija 1848 in S. C. Indulg. dne 2. maja 1853, ki pravi: >Ut fruatur Altari privilegiato saeerdos, diebus non impeditis »celebrare debet Missam defunetorum el uti paramentis nigris, vel ex rationabili causa violaeeis«, kar je vnovič potrdila S. C. Indulg. dne 24. julija 1885. 332 Duhovno Pastirstvo. rešnjega Telesa ne sme brati črna maša, takrat v zaclobljenje altarjevega odpustka zadostuje maša od tistega dne. 1 ) 3. Kakor vsak drugi popoln odpustek, more tudi privilegij altarja podeliti le samo sv. oče. Splošne, še sedaj veljavne altarjeve predpravice so te-le: a) Po pismu dne 20. julija 1724 je Benedikt XIII. vsem ško¬ fijskim cerkvam (patriarhalnim, metropolitanskim in ka¬ tedralnim) dovolil po en privilegiran altar za vse dni celega leta, in za zmiraj. Kateri altar naj ima privilegij v dotični cerkvi, to ima škof določiti enkrat za zmiraj. b) Klemen XIII. je podelil 19. maja 1759 vsem farnim cerkvam, kakor tudi opatnim in kolegijatnim po en privile¬ giran altar, katerega naj bi določil škof; a ne in perpetuum, ampak samo za sedem let. Po preteklih sedmih letih je škofu za vse fare svoje dieceze prositi papeža podaljšanja altarje¬ vega privilegija za nadaljnih sedem let. 2 ) Ako v ta leta pride kako sv. leto, se zarad jubileja ne podaljša privilegij, ampak mine s preteklim sedmim letom. 3 ) c) Klemen XIII. je z dekretom Urbis et Orbis dne 19. maja 1761 za vernih duš dan vsem altarjem podelil privilegij, ali prav za prav, dal je za tisti dan vsem katoliškim mašnikom privil, altaris personale. d) Za tiste kraje in cerkve, kjer se obhaja štirideseturna pobož¬ nost pred izpostavljenim sv. rešnjim Telesom natanko po in- strukciji Klemenovi, t. j. nepretrgano skoz 40 ur, je Pij VII. dne 12. maja 1817 za tiste ure privilegiral vse altarje dotične hiše božje. e) Dovolili so papeži privilegij altarja tudi nekaterim bratov¬ ščinam, bodisi altarjem bratovščine, ali pa sploh vsem mašnikom tiste bratovščine. Tako n. pr. kongregaciji Mari¬ janski, roženvenski, karmeljski in dr. Natančneje je to raz- videti iz pravil posameznih bratovščin. *) S. R. C. dne 19. maja 1857 in 14. avg. 1858. 2 ) Za 1 j u b 1 j a n s k o škofijo podeljen je vnovič privilegij altarja dne 2. marca 1890 vsem župnijskim in kuratnim cerkvam za sedem let. Kot privilegirani altar določen je veliki altar. Po pretekli dobi bode školijstvo samo prosilo podalj¬ šanja te milosti. (Diocbl. 1890, pag. 19.) 3 ) >Sua Sanctitas declarat, quod in omnibus indulgentiis, tam plenariis quam particularibus ad Septennium concessis, debeat computari et continuari Septennium a die dati Brevis apostolici, etiamsi infra dictum Septennium annus sanctus occurat, in quo omnes indulgentiae pro vivis suspenduntur.« § 129. Ladja cerkve in pridvorje. 333 f) Pij IX. je po dekretu S. C. Indulg. dne 30. sept. 1852 podelil za vse dni celega leta osebno pravico privilegiranega altarja vsem mašnikom, ki store velikodušno dejanje ljubezni do vernih duš v vicah. To dejanje je v tem, da kdo vsa svoja zadostilna dela, ki jih sam doprinaša v življenji, in vse molitve in dobra dela, katera mu po priprošnji utegnejo priti k dobremu po smrti, daruje dušam v vicah, ter jih položi takorekoč v roke Marije device, da jih potem ona kakor skrbna mati nakloni tistim dušam, katere hoče rešiti iz vic. Tedaj le zadostilna vrednost dobrih del pride po tem dejanji k dobremu dušam v vicah, sad zasluženja ostane, ker tega nihče no more oddati drugim. Ni pa treba posebnih besedij ali po¬ sebne molitve za to velikodušno dejanje ljubezni, ampak dosti je, če se stori v srcu. Vsekako pa je dobro, ako se časi ponovi. Zraven teh splošnih altarjevih predpravic podeljujejo papeži tudi še posebne privilegije posameznim cerkvam, mašnikom ali redovom. To se zgodi vsled pismene prošnje, ki se mora po ordi- narijatu ali tudi naravnost predložiti sv. očetu, oziroma dotični kon¬ gregaciji. Ta prošnja mora naznaniti ime fare in škofije; in če se privilegij prosi za cerkev, tudi značaj cerkve in patrona njenega, pa ime aliarja, za katerega se prosi odpustek. Ako dotična cerkev že ima kake privilegije in odpustke, mora se to povedati v prošnji. Če se vsled take prošnje podeli lokalni privilegij, mora papeževo pismo podpisati tudi domači škof; ako je pa predpravica osebna, tedaj je tega potrdila po višjem pastirji le samo takrat treba, če papeževo pismo to zahteva z besedami: »De tui Ordinarii con- sensu etc.« 4. Privilegij altarjev mine, ako bi ga preklical sv. oče, če umrje mašnik, kateremu je bil dan kot osebna pravica, ako čas pri¬ vilegija poteče, ali pa po razdejanji tiste cerkve ali altarja, kateremu je bil podeljen. Kedar se privilegirani altar samo popravi, prenovi, na drugo mesto v isti cerkvi prestavi, ali če dobi nov portatile, takrat no jenja podeljeni privilegij, če le altar obdrži svoje prejšnje ime, t. j. če se ne spremeni glavna podoba njegova. (S. C. Indulg. dne 24. aprila 1843.) § 129 . II. Ladja'cerkve iu pridvorje. A. Že sveti očetje prvih stoletij so mnogokrat primerjali cerkev čolnu ali ladji, ki med viharji in nevarnostmi jadra v več- Duhovno Pastirstvo. 334 nost. Pri tem nazivanji so v mislih imeli čoln Petrov, v katerega je stopil Zveličar ter je z njega učil ljudstvo; ali jim je pa tudi pred očmi bila barka Noetova, predpodoba edinozveličalne cerkve Kristusove. Ge tudi so od začetka cerkveno poslopje sploh ime¬ novali ladjo, so vendar kmalo s tem imenom začenjali zaznamo¬ vati prostor med prezbiterijem in lopo, toraj prostor za krščansko občinstvo. Ta prostor je razdeljen po večjih cerkvah v več od¬ delkov, katere ločijo vrste stebrov. Srednji prostor, višji in širji kot stranski, je srednja ladja, ki ima ob straneh po eno ali celo po dve stranski ladji. Navadno je toliko velikih vhodov, kolikor ladij. Prvi ob vratih so stali stare čase katehumeni in manjši spo¬ korniki, ki so morali zapuščati cerkev, preden se je začela missa fidelium. V ladji so bili verniki po spolu strogo ločeni, in to brž v prvih časih, kajti že apostoljske konstitucije ukazujejo tako lo¬ čitev, za kar naj bi se duhovni pastirji tudi dandanes prizadevali prav skrbno. 1 ) Med moškimi in ženskami bila je celo posebna pre- graja. Dorasli mladenči imeli so odkazan prostor pred možmi, in večja dekleta pred ženami, manjše dečke in deklice pa so imeli pri sebi očetje in matere. — V cerkveni ladji je dandanes navadno: 1. Prižnica ali leča, kancelj, ob steni ali ob kakem stolpu, in sicer na evangelijski strani, kajti s tega mesta oznanuje se zbrani občini sv. evangelij. Da se govorniku glas preveč ne izgublja v višini, imej leča strešico, ki bodi kakor tudi prižnica sama ozalj¬ šana s pomenljivimi podobami, kakor so n. pr. golobček kot po¬ doba sv. Duha, duha resnice, sv. razpelo, tabli z božjimi zapovedmi, štirje evangelisti in dr. 2. Krstni kamen, znak župnijske cerkve. V prvih sto¬ letjih krščanstva še ni bilo krstnih kamenov v sedanji obliki, ampak imeli so za krščevanje posebna poslopja, baptisterije ali krstišča, stoječa zunaj cerkve in blizo nje. V njih je bil tomun, v katerega je bila napeljana čista studenčnina, in po stopnicah se je šlo do vode. Tu se je delil krst z vtapljanjem. Ko pa je krščevanje per immersionem prišlo iz navade ter je cerkev jela krščevati male otroke, in sicer z oblivanjem, tedaj niso bila več potrebna prvotna globoka krstišča. Opuščali so jih pa napravljali v cerkvi krstne kamene današnjim podobne, ter so za-nje mnogokrat naredili po¬ sebne kapele na ženski strani poslopja. — Ozir krstnega kamena ’) Glej vprašanja za kanonično vizitacijo v 1 ju bij. škofiji III. 16: >0b in der Kirche Anstand und Theilung der Geschlechter stattfindet?« in dotični ukaz za lavantinsko škofijo 1. 1855, Sammlung str. 28, a) in bj. § 129. Ladja cerkve in pridvorje. 335 veljajo dandanes tc-le določbe: Stali ima v cerkvi blizo velikih vrat na evangelijski ali ženski strani Vnanja oblika naj mu je čedna, dostojna; okrogla ali večoglata. Jako primeren in ličen je osmeroogelnik. Medenica za krstno vodo mora biti iz dobrega, gostega kamena, skoz katerega ne vbaja voda; ali pa imej krstni kamen kovinsko posodo, bakren in znotraj dobro počrnjen kotel, ki se da jemati iz krstnega kamena. Vedno mora biti dobro zaprt ter zavarovan krstni kamen, da nihče razun duhovnega pastirja ne more do posvečeno vode, pa da tudi prah in nesnaga ne pri¬ haja do kotliča. V varstvo in lepšavo krstnega kamena naj se nad njim napravlja lesena lepo izdelana in s podobami ozaljšana streha, obliki kamena primerna, tedaj okrogla ali večoglata. Po želji svete cerkve naj lepotiči ta pokrov podoba Kristusovega krsta po Janezu Krstniku. Krstni kamen mora stati nekoliko vzvišen, na dveh ali vsaj na eni stopnici, in naj je ograjen. A imelo bi biti toliko pro¬ stora znotraj ograjo, da bi med krščevanjem mašnik in drugi h krstu potrebni mogli stati med krstnim kamenom in ograjo. V obližji naj je podzemeljska votlina (piscina sacra), kamor se vliva krstna voda, ki odteka od glave krščenca. Navadno služi ta votlina, ki mora biti zavarovana z dobrim pokrovcem, ob enem za sakrarij, v katerega mečejo bombaž, ki se rabi pri raznem maziljenji, blago¬ slovljeni pepel, sežgane blagoslovljene reči itd. Za hranjenje posodic s svetimi olji, pri krščevanji potrebnih, in za drugo krstno orodje imela bi biti blizo krstnega kamena v steno vdelana snažna in kolikor moč vlažnosti obvarovana čedna omarica, ki se da varno zaklepati. V naših krajih shranjujejo vse take stvari v nastavku nad krstnim kolličem. Tu naj je tudi po¬ soda srebrna ali iz drugačne primerne kovine in vedno snažna, s katero se vliva krstna voda na glavo krščenčevo, in še druga posoda, ki se podstavlja med krščevanjem, da v njo odteka krstna voda, če morda ni tako napravljeno, da voda odteka naravnost v sakrarij. Za umivanje rok bi morala služiti druga posoda. Zraven naj je lična posodica s pokrovom za sol, blagoslovljeno nalašč za krščevanje. Iz take tvarine bodi, da je ne razjeda sol. Dušnemu pastirju je dolžnost, skrbeti za snažnost krstnega kamena, krstne vode in druge oprave. Ključ do krstnega kamena imej mašnik sam shranjen. 3. Spovednice so naprava novejših stoletij. Prve čase krščanske cerkve so se verniki navadno spovedovali pri ograji prezbiterija ali pa pred altarjem. V 14. in 15. stoletji jeli so opuščati 336 Duhovno Pastirstvo. spovedovanje pred altarjem ali blizo altarja, in ob začetku 16. sto¬ letja že beremo o spovednicah, ki so jih imenovali »confessaria« ali »confessionalia«, zastran katerih je cerkveni zbor tridentinski dal posebna določila. Vsled teh imajo spovednice stati v cerkvi na očitnem, vidnem in pripravnem kraji, in ne v kakem skritem kotu. Med spovednikom in spovedencem mora biti okence s trd¬ nim, gostim omrežjem. Tudi naj je prostor za duhovnega pastirja kakor za spovedenca dovolj velik, in v oddelku za spovednika naj visi tablica z udržanimi grehi tiste škofije; v prostoru za spove¬ denca pa naj je kaka primerna, spodbudna podoba, n. pr. sv. raz¬ pelo, dobri Pastir, slika sv. Petra spokornika ali Marije Magdalene, zgubljenega sina. Spovednic naj stoji v cerkvi toliko, kolikor tam navadno mašnikov spoveduje. Za zelo gluhe utegne biti spovednica v žagredu. B. Tretji važni del cerkve bilo je pridvorje, to je, ne¬ pokriti prostor pred cerkvenimi vratmi, kojega je okrog in okrog obdajal pokriti mostovž (pokrito stebrišče). Sredi tega preddvora ali pa blizo cerkvenega vhoda bila je velika okrogla posoda z vodo, ki so ji rekli Labrum, Lymphaeuin ali Cantharum, tudi Phiala. Tu so si roke umivali, kateri so prihajali v cerkev, v spo¬ min, da čist na duši, brezmadežen bi imel biti, kdor hoče stopiti pred obličje božje na sveti kraj. Mesto teh velikih posod za umi¬ vanje rok imamo sedaj pri cerkvenih vratih kropilne kamene z blagoslovljeno vodo ! ), s katero se kropimo v cerkev stopivši, nam v opomin, da je treba s čistim srcem hoditi pred obličje božje; pa tudi preden cerkev zapuščamo, se pokropimo v znamenje, da nam je tudi zunaj cerkve brezmadežno živeti. — To pridvorje rabili so v razne namene. Tukaj je bil odločen prostor za javne spokornike prve vrste, to je za jokajoče, flentes; tukaj so se oprav¬ ljala dela krščanske ljubezni in agape ali gostije ljubezni. Ta pred¬ dvor služil je tudi v zavetišče (asil) zlasti v poznejših časih, ko je bil pokrit in je tako postal po današnji šegi res pravi del cerkve¬ nega poslopja ali vstopna lopa. — Prav pogosto bila je v pridvorji na cerkveni steni podoba sv. Krištofa z detetom Jezuščkom na ramah, kar naj bi opominjalo v cerkev gredoče, da morajo pa oni Kristusa nositi v svojem srcu, ako se hote pridoma vdeleževati božje službe. Da bi nihče ne prezrl sv. Krištofa ter lepega nauka ne zgrešil, slikali so svetnika navadno v orjaški velikosti. Pod ‘) Blagoslovljena voda naj bi se vsak teden jemala iz krepilnih kamenov, ki bi se morali takrat očediti in napolniti z novo vodo. § 129. Ladja cerkve in pridvorje. 837 podobo svetnikovo je bilo navadno brati: »Christophorum videas, postea tutus eris«. Kdor Kristusa nosi v srcu, oni gotovo ne umrje nesrečne smrti; od tod pa se je vdomačila v srednjem veku vera med ljudstvom, jako vabeča ljudi v cerkev, da namreč nihče ne bo nagle in nesrečne smrti umrl tisti dan, ko je videl to podobo sv. Krištofa. Nad vhodno lopo, ki nam predstavlja nekdanje pridvorje, je dandanes navadno zvonik z zvonovi, ki v prvi vrsti vabijo duhov- nijane k molitvi in božji službi. Stari cerkvi so zvoniki nepoznana reč, kajti zvonov niso imeli, in bi jih tudi ne bili smeli rabiti, ko bi jih bili imeli. Ker so se prvi kristijanje shajali skriveje k božji službi zarad krutega preganjanja, tudi niso mogli javno napove¬ dovati božje službe, ampak vsaki skupščini so vselej sproti naznanjali dan in kraj naslednje skupne božje službe, ali jih je pa poseben sel (cursor, ■0-s63pop,o^) skupaj klical. Ko se je mogla cerkev svobodno gibati, jeli so javno oznanjati začetek božje službe, ali po glasu trobente, ali s tem, da so s kladvom bili na lesene ali kovinske plošče. V 6. stoletji je jela cerkev v bogoslužne namene rabiti zvonove, ki so v 7. stoletji postali kar splošnji, in obredne knjige 8. stoletja že določujejo, kako se imajo posvečevati cerkveni zvo¬ novi. A ti zvonovi prvih časov bili so še jako majhni, za nje ni še bilo treba trdnih zidanih zvonikov, ampak obešali so jih navadno v male stolpiče vrh cerkvene strehe. Kolikor večji pa in težji so postajali zvonovi, in kolikor bolj je napredovalo zidarstvo, toliko višji in mogočneji so postajali zvoniki. — Cerkveni zvonovi smejo se rabiti z dovoljenjem cerkvenih predstojnikov pač tudi v posvetne namene, da le ta namen zvonjenja ni nasproten cerkvenemu duhu * 2 ), a zapovedovati s posvečenimi zvonovi, t. j. določevati, če in kdaj naj se zvoni z njimi, to gre edino le cerkveni gosposki, oziroma dotičnemu župniku; tudi takrat, če je občina iz lastnega premo¬ ženja napravila cerkvene zvonove. Tako namreč je razsodilo tudi c. kr. naj višje sodišče. 3 ) Vrata do zvonika naj so varno zaprta, kajti zvonovi so jako dragoceno ter posvečeno cerkveno blago. ') Ostanek te šege je menda še dandanes navadno ropotanje z lesenimi klepetci zadnje dni velicega tedna. 2 ) »De consensu episcopi campanae benedictae pulsari possunt ad usus profanos, ad quos non sequuntur causae sanguinis, et praesertim si communitatis expensis constructae fuerint, quantumvis tale jus non šibi reservasset.« Congr. Ep. et Reg. 31. Jan. 1589. a ) K. k. oberster Gericbtshof 1873, Z. 16083, in tudi avstrijski Venvaltungs- gerichtshof dne 13. novembra 1891, št. 3586. Dah. Pastirstvo. 22 338 Duhovno Pastirstvo. § 130 . Svetost cerkvenega poslopja, njega oskrunjenje in očiščenje. Nihče ne sme cerkve zidati brez izrečnega dovoljenja doma¬ čega škofa kot višjega pastirja. Njemu gre razsojati, je li treba nove cerkve in če je zato odločeno zemljišče primerno, pa če nima kdo drugi do njega kake pravice; dalje, če se z nameravanim zidanjem ne bodo kratile pravice koga tretjega, če je zagotovljeno vzdrževanje poslopja, božje službe in duhovstva. Tudi potrebne črteže, napravljene po spretnem arhitektu na podlagi cerkvene določbe, je treba škofu predložiti v potrjenje. I. Ko dobi duhovni pastir z občino privoljenje za zidavo nove cerkve, treba je nameravanemu poslopju po cerkvenih obredih postaviti vkladni kamen, katerega posveti ali škof sam, ali pa v to pooblasti kakega mašnika. O načinu vkladanja podstavnega kamenja govorili bomo pri »blažilih«. Da nova cerkev ali kapela postane pripravna za obhajanje božje službe in drugih sv. opravil, mora biti prej posvečena ali vsaj blagoslovljena. Posvetiti sme cerkev le škof sam, blagosloviti pa jo more z dovoljenjem višjega pastirja tudi navaden mašnik. Med posvečevanjem in blago- slovljenjem cerkve je velik razloček; prvo je dokaj slovesnejše in se opravlja po maziljenji s sv. oljem. Način posvečevanja kakor tudi blagoslovljenja cerkve pride na razgovor pozneje. II. Prigodi se, da cerkev zgubi posvečenje ali blagoslov, in to ali kar celoma, za zmiraj (e x e c r a t i o , razposvečenje), tako da je treba novega posvečenja ali blagoslovljenja, da se sme božja služba v nji obhajati; ali je pa samo zadržano, le začasno ob veljavo dejano, ter ni treba novega posvečevanja, pač pa očiščenja, sprave, če se je namreč oskrunilo cerkveno poslopje (p o 11 u t i o , oskru¬ njenje.) 1. Popolnoma cerkev zgubi posvečenje: a) če se poslopje bistveno spremeni, ali ozir stavbine oblike sploh, n. pr. kedar se večinoma podere poslopje, bodisi vsled kake nesreče, bodisi da večino cerkve razrušijo zarad kake prezidave; b) če se cerkveno poslopje bistveno spremeni na tistih krajih, kjer se je zgodilo pri posvečevanji maziljenje, to je na notranjih stenah cerkvenega poslopja, kjer križi naznanjujejo mesto maziljenja. Taka bistvena prememba na posvečenih stenah bi se zgodila, ko bi n. pr. pri hudem požaru naenkrat večinoma odletel notranji omet, ali če bi iz kakoršnega koli vzroka ves omet ali skoraj ves omet ob enem § 130 . Svetost cerkvenega poslopja, njega oskrunjenje in očiščenje. 339 odbili s cerkvenih sten. Po beljenji ali barvanji cerkve pa ne zgubi svojega posvečenja; in tudi ne, ko bi se kos za kos prenavljale cerkvene stene, ko bi se strop vdrl, ali ko bi cerkvi prizidali kak del, da je le vselej novi kos ometa ali zidu manjši, kakor je ostali stari. Tu velja: »Pars major trahit ad sč minorem«. Na ta način je možno polagoma prenoviti ali prezidati vso cerkev, in še bi veljalo prvotno posvečenje. 3 ) 2. Zadržano je posvečenje in tudi blagoslov, ali začasno ob veljavo dejano po oskrunjenji cerkve, katero nastopi: a) če se prostovoljno, krivično in na zelo pregrešen način človeška kri preliva zarad dejanja v cerkvi storjenega (volun- taria, injuriosa et graviter peccaminosa sanguinis effusio in ecclesia causata). Ni pa »prelivanja krvi«, ako bi komu izteklo le kaj malega krvi; ni oskrunjenja cerkve, ko bi po nesreči se zgodilo, da bi se prelivala kri, ali vsled ravnanja kakega norca. Ni oskrunjenja, ko bi bil kdo opravičen koga raniti, n. pr. v potrebno obrambo; tudi ne, če se ne more govoriti o smrtnem grehu pri onem dejanji, ki je provzročilo preli¬ vanje krvi, n. pr. ko bi se zgodilo med otroci. A tudi takrat ni cerkev oskrunjena, če bi sicer človeška kri v obilici tekla v cerkvi, ker je ranjenec v cerkev pribežal, ako se je pa hudobno dejanje, ki je vzrok krvavenju, zgodilo zunaj cerkve. Naj omenimo kar tukaj, da cerkveno pravo zvonika, žagrada in podstrešja n e prišteva cerkvi. b) Po krivičnem in prostovoljnem umoru samega sebe ali koga druzega, in če tudi pri tem ni prelivanja krvi (voluntarium et injuriosum liomicidium sui ipsius aut alterius, etiamsi sanguis non effundatur). Tudi pri umoru in samomoru velja to, da se je moralo grešno dejanje zgoditi v cerkvi, če tudi bi bila smrt nastopila zunaj cerkve. Ni pa oskrunjena, ko bi se bil smrtni udarec zgodil zunaj cerkve, in smrt bi bila nastopila v cerkvi. c) Po velikem grehu nečistosti, ako bi se zgodil v cerkvi (effusio seminis humani mortaliter peccaminosa). d) Po pokopu nekrščenih nevernikov in njih otrok 2 ) pa z imenom izobčenih (sepultura inlidelium non baptizatorum eorunnjue ’) S. R. C. dne 11. marca 1871. Kar tiče pokop nekrščenih otrok, so vsi kanonisti te misli, da cerkev in pokopališče postane oskrunjeno, ko bi se tamkej pokopalo nekrščeno dete nekrščanskib starišev, in ko bi tudi šele pozneje to postalo sploh znano. 22 * Duhovno Pastirstvo. 340 infantium, item excommunioatorum non toleratorum). Po oskrunjenji cerkve je oskrunjeno tudi pokopališče okrog cerkve, a nasproti ne zadene oskrunjenje cerkve, če postane oskrunjeno pokopališče, ki je tik cerkve. Opomniti pa je, da sv. prostor le tedaj postane oskrunjen ter je treba sprave, očiščenja, ako so omenjena hudodelstva ljudem znana, bodisi notorietate juriš ali pa facti. Cerkev ali sv. prostor sploh (pokopališče) postane oskrunjeno le z ozirom na ljudstvo, in tudi očiščenja je treba le zarad ljudstva. Po onih silnih zločinstvih se namreč v človeku vzbudi stud, gnjus, vsled katerega se mu gnjusi tudi kraj storjene hudobije; ta v duhovnijanih provzročeni stud tedaj se ima odvzeti po cerkveni spravi. Kedar pa storjeno zločinstvo ni znano ljudem, tudi omenjenih nasledkov ni pri ljudeh, tedaj očiščenja ni treba. Da hi pa hudodelstvo, na sv. kraji storjeno, ljudem neznano, jim pozneje šele znano postalo, morala bi se vsled tega zgoditi sprava (reconciliatio.) Ako je toraj gotovo, brezdvomno, da je cerkev postala oskru¬ njena, ter je to ljudstvu znano, naj duhovni pastir brž vzame presveto rešnje Telo iz cerkve ter naj je prenese v kako drugo bližnjo cerkev, in če blizo ni v to primerne, naj presv. Zakrament prenese v žagrad. Potem naj vse altarje oropa lišpa kakor veliki teden, naj zaklene vrata oskrunjene cerkve, in nobenega cerkvenega opravila naj ne opravlja več v nji; pa tudi nobenega pokopati ne sme na pokopališču tik cerkve, ker je s cerkvijo vred tudi to postalo oskrunjeno. Nato naj kar brž sporoči stvar škofijskemu ordinarijatu, proseč potrebne naredbe. če pa je oskrunjenje dvo¬ umno (violatio dubia), ne sme duhovni pastir ravnati svojevoljno, ampak mora naglo ves dogodek natanko sporočiti škoiu in vprašati, kaj mu je storiti. Za slučaj, ko bi se gotovo oskrunjenje zgodilo med sv. mašo, določuje Rubr. Missalis: »Si sacerdote celebrante Tudi to vsi trdijo, da se smd nekrščeno dete krščene matere, ki je umrlo v maternem telesu, z materjo vred pokopati brez nevarnosti oskrunjenja pokopa- liščinega. Ali pa po pokopu nekrščenega otroka krščanskih, toraj krščenih rodi¬ teljev, postane cerkev ali pokopališče oskrunjeno, v tem učeniki niso edini. Večinoma uče, da ne. In ostrogonski provincijalni zbor leta 1858 dopušča pokop tacih otrok, rekoč: »Infantes Catholicorum sine baptismo decedentes in coemeterio communi quidem, non tamen ritu solemni sepeliantur . . . Tandem si constet eos in utero matris jam esse mortuos et si haec simul moriatur, cum matre sepeliantur.« Sklepi tega zbora pa so bili potrjeni od papeža s pismom dne 31. januvarja 1859. § 130 . Svetost cerkvenega poslopja, njega oskrunjenje in očiščenje. 341 violetur ecclesia ante Canonem, dimittatur Missa; si post Canonem, non dimittatur.« III. Kako pa sc očisti oskrunjena cerkev, kako in po kom se izvrši cerkvena sprava (r e c o n c i 1 i a t i o), da se potem zopet sme v nji obhajati božja služba? Tu gre razločevati, je li oskru¬ njena cerkev bila posvečena, ali pa samo blagoslovljena, a) Posve¬ čeno oskrunjeno cerkev sme očistiti le škof; navadni mašnik izvr¬ šuje to opravilo le tedaj, če je od sv. sedeža nalašč v to pooblaščen, a posluževati bi se moral pri tej funkciji tako imenovane Gregori¬ janske po škofu posvečene vode, v katero je primešana sol, pepel in vino. Vendar tako zvana petletna pooblastila, škofom izredno podeljena, dovoljujejo višjim pastirjem, da smejo navadnega maš- nika pooblaščati za očiščevanje oskrunjene posvečene cerkve, a le »aqua ab episcopo benedicta«, in samo »in času necessitatis etiam aqua non benedictia ab episcopo«. Izvršuje se ta cerkvena sprava po obredu, kakor ga določuje Pontificale Rom. pod naslovom: »De ecclesiae et coemeterii reconciliatione«. b) Ako jo pa oskrunjena cerkev bila samo blagos'ovijena, tedaj sme vsak mašnik, od škofa v to pooblaščen, izvrševati potrebno očiščenjenje z vodo, ki jo sam blagoslovi na navadni način. Godi se to skoraj prav tako, kakor se je godilo prvotno blagoslovljenje; obred je natančno popisan v ljubljanskem obredniku str. 243 »Ritus reconciliandi ecclesiam violatam, si nondum erat ab episcopo consecrata.« J ) Primeri se tudi, da ne nastopi oskrunjenje cerkve v pravem pomenu, ampak le o n e č a s t e n j e sv. kraja (profanatio, violatio) n. pr. ko bi se neverci ali krivoverci polastili katoliške cerkve in v nji obhajali svoje bogoslužne shode, ali ko bi posvečena ali blago¬ slovljena cerkev se rabila v nedostojne posvetne namene, v skladišče, vojašnico, hlev itd. Tu v pravem smislu ne nastopi oskrunjenje, zarad tega prav za prav tudi ni treba novega blagoslovljenja ali očiščenja. (S. R. C. 3. maja 1821). A splošna navada je, da se v tacih primerljejih stori cerkvena sprava ad cautclam, preden se poslopje zopet rabi v bogočastne namene, če bi cerkev le par dni služila v vojskine namene, je za ta slučaj S. R. C. dne 27. febr. 1847 odgovorila: »Ad cautelam esse reconciliandam«. Kedarkoli se toraj posvečeni ali blagoslovljeni cerkvi zgodi veliko onečastenje, če tudi ‘) Ako se je v kaki duhovniji zgodilo oskrunjenje sv. poslopja in je treba sprave, naj dušni pastir ob taki priliki v primernem cerkvenem govoru svoje vernike poduči o namenu in pomenu tacega očiščenja, da jih napolni s spošto¬ vanjem do sv. kraja, in da v njih vzbudi stud nad storjenim zločinstvom. 342 Duhovno Pastirstvo. ni pravega oskrunjenja v smislu cerkvenega prava, naj duhovni pastir vso stvar natančno sporoči svojemu škofijskemu ordinarijatu ter prosi naročila za nadaljno ravnanje. Ker je posvečena ali blagoslovljena cerkev toliko svet kraj, je zadevnemu dušnemu pastirju res stroga dolžnost, obvarovati častitljivi prostor vsakoršnega onečastenja po ljudeh ali po živalih. Njemu gre skrbeti, da se bogočastno poslopje ohrani v dobrem stanu; trdna morajo biti tudi okna, in vrata močna. Nameravane premembe pri cerkvi, n. pr. razširjanje poslopja, naprava novih altarjev in enako, treba je naznaniti školijstvu, preden se izvršuje, in če bi se tudi ne napravljalo iz cerkvenega premoženja. 1 ) § 131 . Cerkvena prizidja in kapele. I. Nekdaj je bilo cerkvenemu poslopju prizidano krstišče, stanovanje za levite in cerkovnika, šola, hiša za sprejemanje in preskrbovanje ptujcev, bolnikov in siromakov i. dr.; dandanes je najvažnejše cerkveno prizidje ž a g r a d. Služiti ima zakristija v shranjevanje cerkvenega oblačila in raznega za božjo službo po¬ trebnega orodja; biti ima prostor, kjer se duhovniki in drugi cer¬ kveni služabniki napravljajo za razna bogoslužna opravila in raz¬ pravljajo, toraj naj je vselej blizo prezbiterija. V žagradu bi moral stati nekak altar, pred katerim naj bi se napravljal mašnik za sv. opravilo, in če ni to možno zarad prepičlega prostora, bodi vsaj nad omaro, pri kateri se napravlja duhovnik, čedna in dokaj velika podoba križanega Jezusa, ali tudi kaka drugačna. Ta omara naj bi bila čedno pogrnjena ali vsaj z zelenim suknom prevlečena. Dalje naj je v žagradu na primernem prostoru cerkveni koledar, in zlasti v krajih, kjer večkrat mašujejo ptuji mašniki, naj bi na vidnem kraji viseča tabla kazala ime cerkvenega patrona, zadev¬ nega škofa in tudi tako zvane »orationes imperatae«, ako so tamkej mašnikom zaukazane za pri sv. maši. Viseti mora tudi v žagradu ') Pri ohranjevanji in popravljanji cerkve in razne njene naprave utegnejo duh. pastirju zraven že imenovane knjige: »Die Kunst im Dienste der Kirche« dobro služiti: Aug. Reichensperger, Fingerzeige auf dem Gebiete der kirchl. Kunst, Leipzig; Wilh.- G i e f e r s, Erfahrungen und Rathschlage fur die Erbauung, Erhaltung, Wiederherstellung und Ausschmiickung der Kirchen, Paderborn; St. J. N e h e r, Vera Idea ornatus ecclesiastici, Schafhusiae; Bernh. Z e h e, An- leitung zur Restauration und Ausstattung der Kirchen, Miinster in dr. § 131. Cerkvena prizidja in kapele. 343 na steni imenik vstanovljenih maš tiste cerkve. V nobeni zakristiji ne sme biti brez primerne priprave za umivanje rok s čedno bri- salko ob strani, in brez vsaj enega klečala s tablo pro praepara- tione et gratiarum actione. Dalje mora imeti zakristija zadostno omar in shramb s predali, lično in primerno izdelanih, da je mo¬ goče vsaktcri za božjo službo potrebni reči odkazati posebno mesto, ker brez tega ni snage in reda, na katera je prav posebno gledati v vsacem žagradu. Tudi spovednica za zelo gluhe in mutaste bodi tukaj. — Da vsestransko zadostuje, naj je zakristija dosti velika, prostorna, svetla, zračna in suha, toraj če mogoče ob severni strani cerkvenega poslopja. Okna imej z železjem vtrjena, duri močne pa z dobrimi ključavnicami zavarovane. Ob suhem vremenu in vetru treba je okna pridno odpirati in tudi shrambe z oblačili, da se žagrad prezrači in osuši. Mašniki ne smejo pozabiti na to, da je zakristija svet prostor, toraj je skrbeti, da tu vlada tihota, in da se vsi vedejo spodobno, kateri imajo opraviti na tem kraji. Tudi za red, snago, varnost v žagradu je odgovoren dušni pastir dotične cerkve. II. Kapele imenujemo taka manjša cerkvena poslopja ali tudi le oddelke kakega poslopja, v katerih se obhaja božja služba, a ne farna; ali pa so namenjena le zasebni pobožnosti. Njih za¬ četek je starodaven. Ko še župnijskih cerkev ni bilo, in se je vsa javna božja služba obhajala le samo v cerkvah, kjer so bivali školje, že takrat so mnogokrat nad grobom kakega mučenika po¬ stavili malo cerkvico, kamor so se shajali verniki k privatni pobož¬ nosti. Tudi večji posestniki in plemiči so za-se in za svoje domače zidali ob svojih graščinah kapele in so imeli v njih božjo službo, da jim ni bilo treba daleč hoditi v škofijsko mesto. Iz tacih kapel so pozneje postajale župnijske cerkve. A tudi tedaj, ko je farnih cerkev že povsod bilo dovelj, stavili so sem ter tje še zmiraj raznih kapel in molivnic. Delimo pa vse kapele v javne, zasebne in poljske. 1. Javne kapele (oratoria puhlica) so cerkvene stavbe, vsled škofovega dovoljenja zidane, izključi j ivo in za zmiraj bogo- častnenui namenu posvečene, ter slehrnemu pristopne. Zadevnega škofa lastna pravica je, dovoliti, da se sme javna kapela staviti, blagosloviti ter v nji maševati; kakor cerkve, sme si vsaki čas ogledati tudi kapele. Javna kapela je v pravem smislu »locus sacer«, kar postane po cerkvenem blagoslovljcnji, s katerim se 344 Duhovno Pastirstvo. stalno in za zmiraj odloči bogoslužnemu namenu, ter se brez one- častenja ne more več rabiti v svetne namene, kakor n. pr. zaseben oratorij, ki se utegne vsaki čas opustiti in zopet rabiti v navadne svetne namene. — Javna kapela mora biti, smo rekli, slehrnemu pristopna, kajti ona je po svojem namenu »utilitati publicae in- serviens«, toraj mora vhod imeti ali s ceste, ulic, trga, ali če je med kakim ozidjem, na dvorišči . . . mora biti vbod do kapele slehrnemu svoboden. Ni sicer treba, da bi javna kapela imela zvon, a če ga ima in če z njim vabi k sv. maši ljudi brez razločka, je to znamenje javnega oratorija. 1 ) Pravicam javnih kapel prištevamo: a) da se ondi sme vsak dan maševati, in tudi po več maš na dan se sme brati v njih; verniki pa brez razločka popolnoma zadoste cerkveni zapovedi, ako so ob nedeljah in praznikih v taki kapeli pri sv. maši. Ker pa javne kapele povsem spa¬ dajo v oblast škofovo, sme dotični višji pastir obhajanje sv. maše za nekatere praznike, ali tudi za vse nedelje pre¬ povedati, ali pa ukazati, da se mora ob tacih dneh pri sv. maši oznanovati tudi beseda božja v javnem oratoriji. b) Sme se sv. obhajilo deliti v javni kapeli kakor v cerkvi; slo¬ vesno krščevati pa le s posebnim dovoljenjem škofovim. Spo¬ vedovati v oratorijih ipso jure n i dovoljeno (S. C. C. dne 27. junija 1744), vendar sme škof dovoliti, da se v javno kapelo postavi spovednica ter ondi deli zakrament sv. pokore. c) Razun oratorijev redovnikov in redovnic, ki imajo v svojih samostanih klavzuro, ne sme po javnih kapelah biti stalno shranjeno presv. rešnje Telo drugače kot z dovoljenjem apo¬ stolskega sedeža. Da pa se presv. Zakrament iz važnih vzrokov skoz nekoliko dni ondi shranjuje, to sme dovoliti škof propria auetoritate. 2. Zasebne kapele (oratoria privata), to je molivnice, namenjene le privatni rabi, sme slehrni napravljati v svoji hiši, a da se sme v takem oratoriji maševati, to pa dovoljuje le samo papež. Sv. sedež ta privilegij podeljuje (navadno le imenitnejšim osebam ali rodovinam), ako je prostor v privatno kapelo odločen, ! ) Da se javna kapela v tem razločuje od cerkve, je papež Janez XXII. določil, da sme javni oratorij imeti le en sam zvon, kar je tudi škof Karol Borom, ukazal za svojo vladikov ino. 2 ) S. R. C. dne 1. febr. 1847. § 18]. Cerkvena prizidja in kapele. 345 za sv. namen dostojen, primeren, vsaj od treh strani obzidan (mesto četrte stene smelo bi biti tudi n. pr. kako pregrinjalo), in ne sme ob enem služiti tudi v svetne namene. O teh pogojili se je prepričati škofu. — Ob katerih dneh je dovoljeno maševati v zasebnem ora¬ toriji, to je razvidno iz papeževega pisma. Navadno je dovoljena za vsaki dan le ena maša, a izvzeti so veliki prazniki. Zadoste pa ob nedeljah in praznikih cerkveni zapovedi, poslušajoč sv. mašo v taki kapeli, le oni, katerim je bila ta pravica dana ter so ime¬ novani v papeževem pismu; navadno vsi spadajoči k dotični rodo¬ vini, izmed poslov pa le tisti, ki so med mašo gospodarju potrebni. Slovesno krščevati ali druga farna opravila v zasebni molivnici obhajati ni dopuščeno; spovedovati in presv. obhajilo deliti pa bi se smelo v privatni kapeli le z dovoljenjem škofovim. Presv. rešnje Telo ne sme biti shranjeno v oratoriji. — Privatne kapele se ne blagoslavljajo na isti slovesni način, kakor cerkev ali javni oratorij; sme se pa tak prostor blagosloviti tako, kakor se blagoslovi nova hiša, kar sme storiti vsak mašnik ter vsak čas. 1 ) Od nekdaj imajo posebne pravice samostanske kapele in škofovske, kakor tudi ora¬ toriji po semeniščih, po raznih zavodih, po javnih ječah itd. Res da vse te molivnice niso pristopne vsem brez izjeme, ampak so bolj zasebnega značaja, a deloma vsled starodavne splošne navade, deloma tudi vsled izrečnih določb cerkvenega prava imajo pravice javnih kapel, katerim jih tudi prištevamo. 3. Poljske kapele so manjše stavbe po vaseh, ob cestah ali na polji, namenjene zgolj privatni pobožnosti, in ne da bi se maševalo v njih. Staviti se smejo le z dovoljenjem škofovim. A preden dotični duhovni pastir priporoča tako prošnjo na višjem mestu, naj prevdarja, če je treba, ali vsaj zelo želeti take kapele; dalje, če ni zagotovljeno samo dozidanje molitvenice, ampak tudi nje daljni obstanek. Posamezni duhovnijani ali cela vas ali občina naj zloži primeren zaklad ter obrestinosno ga naloži, da se bo moglo poslopjiče tudi ohranjevati v dobrem stanu in čedno — ali naj se pa zadevni zavežejo v zakoniti obliki, da bodo vsikdar skrbeli za ohranjenjc in zaljšanje kapelice. Tudi je napraviti č r t e ž, da ima tako zagotovilo dušni pastir, da se bo zidanje izvršilo v čednem, primernem zlogu, ki že po vnanje znači namen poslopjiča. Vsaka poljska kapela bi imela dobitj, primerno ograjo, da se obvaruje onečastenja po živalih itd. Duhovnemu pastirju je dolžnost, na to ') S. R. C. dne 11. marca 1820; ledaj po obrazcu: »Benedictio loči«, ali pa »Benedictio domus novae«; gl. ljub. olirednik str. 22(i. 346 Duhovno Pastirstvo. gledati, da so razne kapele, kakor sploh znamenja ob potih, čedna, dostojna, ali pa da se odpravijo, če bi ne bilo mogoče ohranjevati jih v dobrem stanji.') § 132. Pokopališča. 1. Rimski zakon je prepovedoval, mrliče pokopavati v mestu. Po tej postavi ravnali so tudi kristijanje prva stoletja ter svoje rajne pokopavali zunaj mest. Slavno znana so iz tistih časov krščanska podzemeljska pokopališča — katakombe. * 2 ) Pozneje je prišlo v navado pokopavanje ob svetiščih: okrog cerkve in tudi v cerkvi. Kaka misel da jih je vodila pri tem, to spoznamo iz besedi sv. Gregorija Vel. (f 604i: »Gum gravia peccata non deprimunt, hoc prodest mortuis, si in ecclesia sepeliantur, quod eorum proximi quoties ad eadem sacra loca veniunt, suorum, quorum sepulchra aspiciunt, recordantur et pro eis Domino preces fundunt«. Sicer priznava cerkveno pravo slehrnemu katoličanu pravico v cerkvi pokopanemu biti, 3 ) da le sploh ni zgubil pravice do cerkvenega pogreba; vendar cerkev tega ne želi, in razni cerkveni zbori so pokopavanje v cerkvi omejili ali tudi celoma prepovedali. Nasproti pa želi cerkev ter je to popolnoma v njenem duhu, da so pokopališča okrog cerkve, ali vsaj v njenem obližji. Kaj sv. cerkev vodi pri tej želji, lepo naznanja pro¬ vincialni zbor pražki 1. 1860 z besedami: »Coemeteria ecclesiis contigua, sicubi praesto sunt, religiose conserventur, neque nisi ob graves causas ab Episcopo probandas aboleantur. Convenit enim omnino, ut quatenus fieri potest, penes ipsam domum Dei, unde renati in Christo aquam vitae aeternae hauriunt, corpora quoque defunctorum in Domino beatae quietis locum inveniant. Nec illud praeterea parvi momenti censendum est, coemeteria in ipso vivorum prospectu posita tum ad fovendam charitatem erga lideles in somno ') Pastor. Epi.stola ljublj. nadškofa Mihaela Brigida v tej zadevi ukazuje: »Monumenta illa juxta vias erecta, quae plerumque imaginem Cruci- fixi, vel alicujus Sancti repraesentant, si deformia, aut obsoleta sint, aut reraoveri aut decenter restaurari curate, ut intentus ex imaginibus fructus percipiatur.« — Ordo cult. div. publ. § 40 ponavlja to določbo in še pristavi: » . . . . atque ne cujusquam oculos offendant. infirmis scandalo, malevolis vero contemptui aut plane derisui sint.« 2 ) Imenovali so jih tudi »coemeteria« — spalnice, poslužujoč se navade sv. pisma, ki mrtve mnogokrat imenuje speče, z ozirom na prihodnje vstajenje. 3 ) Samo blizo ailarja ne sme nihče pokopan biti, vsaj »cubitis tribus« proč ima biti grob. (S. R. C. 23. maja 1846.) § 132. Pokopališča. 347 pacis dormientes tum ad conditionis humanae memoriam continuo excitandum plurimum conferant«. Državni zakoni večinoma prepovedujejo pokopavanje v mestih, trgih in sploh v večjih krajih; pravijo, da iz zdravstvenih ozirov. Tudi avstrijansko zakonodavstvo veli, da naj so pokopališča zunaj naseljenih krajev. 1 ) Vslcd tega pokopališča okrog cerkve bolj in bolj zginjajo. Moderno paganstvo pa skuša celo vvesti sežiganje mrličev. 2 ) 2. Častitljiv mora biti kraj, kjer počivajo telesa katoliških kristijanov, ki so tempelj sv. Duha, ter posvečena po prejemu svetih zakramentov in po raznih cerkvenih blažilih, in bodo vstala k več¬ nemu življenju. Iz tega namena cerkev po molitvah in blagoslovu posvečuje pokopališča, da tako postanejo zares svet kraj — locus sacer. Le tamkaj ne more cerkev blagosloviti pokopališča, kjer bi se bilo vsak trenutek bati onečastenja ali oskrunjenja, kakor pri nekaterih tako imenovanih občnih, soseskinih, vsem brez razločka vere namenjenih pokopališčih. Na vsacem pokopališču bi morali imeti neki oddelek, ki ni posvečen ter je od drugega posvečenega prostora ločen po ograji ali vsaj po jarku, da semkaj pokopavajo nekrščene otroke, drugoverce, zavedne samomorilce . . . sploh vse one, katerim duhovni pastir mora odrekati cerkveni pogreb, a jim vsled državne postave 3 ) ne more odreči pokopališča. Kjer tacega *) Dvorni dekret 1. 1784, ki tudi še določuje, da pokopališče ne sme biti na močvirnem ali ilovnatem svetu, in da ima biti obzidano. Vsak grob naj je seženj globok, 4 čevlje širok, in zemlje se ima puščati med grobovi za 4 čevlje. Novo pokopališče napraviti se sme le z dovoljenjem deželne politične oblasti. 2 ) Na vprašanje nekaterih škofov: 1) An licitum sit nomen dare societatibus, quibus propositurn est promovere usum comburendi hominum cadavera? 2) An licitum sit mandare, ut sua aliorumve cadavera comburantur? — je S. C. Inq. dne 14. maja 1886 dala od sv. očeta potrjeni odgovor: Ad 1): Negative, et si agatur de societatibus massonicae sectae filiabus, incurri poenas contra hanc latas. Ad 2): Negative. ’) Postava dne 25. maja 1868, V. čl. 12. govori: »Keine Religionsgemeinde kann der Leiche eines ihr nicht Angehorigen die anstandige Beerdigung auf ihrem Friedhofe vervveigern: 1) wenn es sich um die Bestattung in einem Familien- grabe handelt, oder wenn 2) da, wo der Todesfall eintrat oder die Leiche ge- funden wurde, im Umkreis der Orlsgemeinde ein fiir Genossen der Kirche oder Religionsgenossenschaft des Verslorbenen bestimmter Friedhof sich nicht befindet«. — In ukaz minist. za notr. zad. dne 24. avg. 1. 1873, št. 11627 določuje, da ima zanaprej ozir samomorilcev veljati cesarski patent 17. jan. 1850, ki veli: »Die Beerdigung der Selbstmorder ist in der Stille und in dem Friedhof zu veranlassen« ... ter pristavlja: »selbstverst&ndlich bleibt hiebei die Berechtigung der kirchlichen Organe, die Bestattung der Selbstmfirder auf dem Friedhofe mit 848 Duhovno Pastirstvo. ločenega neposvečenega prostora na grobišču nimajo, naj bi si ga napravili po razširjenji pokopališča. — Blagoslavlja se pa krščansko pokopališče na dvojni način; ali zelo slovesno, kakor to do¬ ločuje Pontificale Rom. »de coemeterii benedictione«, kar sme le škof, navadni mašnik pa samo s papeževim dovoljenjem; ali se pa izvršuje manj slovesno, po navodu škofijskega obrednika 1 ), kar more storiti vsak navaden mašnik, da je le od škofa pooblaščen za to. O obojnem blagoslavljenji kaj več pri oddelku »o blažilih«. Ker po cerkvenem blagoslovu pokopališče postane »svet kraj«, treba je duhovnemu pastirju za to skrbeti, da je ta kraj res zmeraj snažen, dostojen, in da se na njem ne godi kaj nespodobnega, ali zgolj posvetnega. V ta namen veleva cerkev, da mora biti poko¬ pališče obzidano ali sicer dobro zagrajeno pa zaprto, da morda žival ne zahaja na sv. kraj ter ga ne skruni. Sredi tega prostora mora stati visok križ kot zastava prihodnjega našega vstajenja. Ne sme se dovoljevati, da bi na pokopališču imeli barantači svoje pro¬ dajalne mize, ali da bi skoz njega vodila javna pot ... Na grobišču se ne smejo zasajati sadna drevesa ali tako grmičevje, ki bi se rabilo zarad vsakoletnega sadu. 2 ) Lepo je, zaljšati grobe rajnih s cvetlicami, a ker je ležišče zamrlih resen kraj, zato nekateri pro¬ vincialni zbori ne dopuščajo, da bi se pokopališče z raznimi nasadi spreminjalo v vrt. Dunajski provincijalni zbor 1. 1858 pravi: »Ut in horti modum componatur coemeterium, non toleretur. Loči non est, oculis vanam alicpiam vitae virentis speciem ostendere, sed mentem erigere ad Regem, cui omnia vivunt«. In pražki 1. 1860: »Quoniam stipendia peccati mors, uticjue non decet, ut coemeteria instar horti ita colocentur, ut visitanti recreationis potius, quam religiosae aedificationis materiam praebeant . . .« Tudi naj pazi rituellen Functionen zu begleiten oder die Vornabme solcher Functionen abzu- lehnen, ganzlich ausser Frage«. — O pokopavanji samomorilcev vojakov gl. L. Dioecbl. 1875, str. 12. — A čeravno mora dušni pastir vsled imenovanih civilnih ukazov marsikdaj dopustiti, da se na cerkveno, toraj versko grobišče pokoplje neopravičenem ima vendar-le pravico, da o n odkaže prostor na poko¬ pališču, kamor naj se pokoplje. Tako izreka deželna vlada za Moravsko dne 1. aprila 1886 in 26. febr. 1887; deželna vlada šlezijska dne 28. jan. 1887; de¬ želna vlada v Pragi dne 8. sept. 1891, št. 97328. ‘) Gl. Ljubljanski obrednik str. 246: »Ritus benedicendi novum coeme¬ terium per sacerdotem ab episcopo delegatum«. 2 ) Provinc, zbor v Auch-u leta 1851 je celo ozir trave na pokopališču ukazal: »Herbae non vendantur, sed comburantur«. Gotovo pa bi se nikdar ne smelo dovoliti, da se trava po grobeh nalašč seje, ali da se živina pase po po¬ svečeni zemlji. 34!) § 132. Pokopališča. župnik, da se rajnim na grobove ne stavijo kaki neprimerni, ne¬ cerkveni spominki, da ne leže polomljeni križi sem ter tje itd., ampak da je na pokopališču vse dostojno in čedno. — Avstrijske postave zahtevajo, da ima vsako pokopališče svojo mrtvašnico, s pečjo, za trupla, ki čakajo pokopa in, se po hišah ne morejo ali ne smejo polagati na mrtvaški oder. 3. Povedali smo že, kako se oskruni posvečena ali blago¬ slovljena cerkev ali javna kapela (gl. § 130). Vse tisto velja tudi o pokopališču. Tudi smo tamkej omenili, da pokopa¬ lišče ležeče okrog cerkve ali ob cerkvi (ecclesiae contiguum ] ) postane oskrunjeno ter mu je treba cerkvene sprave, ako je bila oskrunjena cerkev, a ne nasprotno. Naj si je že toraj pokopališče ob cerkvi ali oddaljeno, ločeno od cerkvenega poslopja, ono vselej takrat postane oskrunjeno, če se na njem zgodi katera onih velicih pregreh in znana postane, ki smo jih našteli po cerkvenem pravu, govoreč o oskrunjenji cerkve. — Ako pokopališče postane polu- irano, oskrunjeno, ne sme se na njem izvrševati noben cerkveni pokop, in sploh nobeno liturgično dejanje, dokler se ne zgodi očiščenje. Ako pokopališče samo ni bilo oskrunjeno, ampak je le oskrunjeno postalo s cerkvijo vred »ob ecclesiam pollutam, cui contiguum est«, takrat tudi pokopališču samemu ni treba po¬ sebne cerkvene sprave, ampak z rekoncilijacijo cerkve je očiščeno tudi obližnje grobišče. če je pa pokopališče samo, bodi-si pri cerkvi ali oddaljeno, postalo oskrunjeno, takrat mu je treba posebnega očiščevanja. Ako je bilo pokopališče po škofu solemniter, to je po navodu Pontifikala blagoslovljeno, tedaj sme cerkveno spravo iz¬ vrševati tudi le škof; navadni mašnik le z dovoljenjem papeževim, pa bi se moral pri tem opravilu posluževati vode, katero bi mu moral slovesno posvetiti škof (S. R. C. 9. febr. 1608; 9. apr. 1633). Obred ta popisuje Pontif. Rom. pod naslovom: »De reconciliatione coemeterii sine ecclesiae reconciliatione«. če je pa pokopališče le simpliciter blagoslovljeno po navodu obrednika (kar so skoraj vsa naša pokopališča), takrat pa tudi spravo opravi navadni mašnik od škofa v to pooblaščen cum aqua a se benedicta po navodu domačega obrednika.*) — Pokopališče z dovoljenjem škofovim napravljeno, in po njem samem ali po pooblaščenem mašniku >) Pokopališče je takrat cerkvi »contiguum«, če jej je toliko blizo, pravi Barbosa »ut ecclesiae extrema tangant extrema coemeterii«. «) Ljublj. škofijski obrednik str. 247: »Ordo reconciliandi eoemeterium vio- lalum, sive ecclesiae contiguum sit, sive separatum, ubi ecclesia non est polluta.« 350 Duhovno Pastirstvo. blagoslovljeno, postane sveta reč, in kakor druga loca sacra spada tudi tako cerkveno pokopališče pod škofovo oblast, je sub juris- dictione ecclesiastica. Taka verska, toraj od cerkve čeravno s pripomočjo občine napravljena ter le katoličanom namenjena po¬ kopališča so res cerkvena naprava, toraj jih tudi oskrbuje cerkev; a kar se tiče zdravstvenih zadev, sme tudi država, oziroma občina ukreniti potrebno ter dajati zadevnih določb, in jih tudi res daje, toraj se novo pokopališče more napraviti le z dovoljenjem ali odobrenjem državine oblasti. Kjer je pokopališče cerkvena na¬ prava, konfesionalno, le katoličanom namenjeno, tam ima tudi cerkev oziroma dotični župnik oblast, nastavljati potrebno osebstvo, n. pr. grobarja, ki pa svojo službo opravlja z ozirom na obstoječe zdravstvene postave in določbe. 1 ) Pravico, oziroma dolžnost, pokopati mrliča ima po kanoničnem pravu parochus proprius, tedaj župnik onega kraja, kjer je rajni imel svoje pravo ali nepravo, začasno domovališče. Čeravno kdo le slučajno umrje n. pr. vsled nagle nepričakovane smrti v ptuji fari, kjer navadno ni stanoval, imel bi ga pokopati domači župnik ter na v pokopališču one fare, kjer je imel svoje navadno domova¬ lišče. Župnik tiste fare, kjer je koga zadela nepričakovana smrt, naj bi ga pokopal le tedaj, če se mrlič »absque periculo« ne da prenesti domu, ali če ga sploh ne prepeljejo na dom. A določbe naše države se drže drugega pravila; civilna oblast določuje: žup¬ nija smrti, t. j. ona fara, v kateri je kdo umrl, ali kjer je bil najden mrlič, ima pravico in dolžnost pokopa, brez ozira na navadno do¬ movališče rajnega. In ker tudi cerkveno pravo dovoljuje glede kraja pokopavanja ozir imeti na zadevne navade, zato se je veliko škofij našega cesarstva poprijelo istega pravila: kjer smrt, tam pokop! — Sme si pa po zakonu cerkvenem in svetnem slehrni dorasli tudi drugej izvoliti kraj zadnjega počitka; bodi-si, da željo naznani po zadnji volji, bodi-si, da vsaj dva zanesljiva človeka pričata o taki izvolitvi. Ako si je pa kdo na pokopališču ptuje fare izvolil zadnje ležišče, tedaj mu je odškodovati domačo farno cerkev, in plačati jej, kolikor je v tacih primerljajih navada v onem kraji. V Avstriji se vsled starih državnih določil v tem slučaji navadno plačuje cela štolnina onega reda, katerega je ’) Tako je izreklo upravno sodišče (Vervvaltungsgerichtshof) dne 8. novembra 1883. — Dandanes res skuša cerkvi sovražni duh časa sem ter tje napravljati občna, brezverska pokopališča, vsem brez razločka vere namenjena, kot posvetne, soseskine naprave. Ali politična občina sme v smislu postave dne 30. aprila 1870. §3 d, in celo mora kot zdravstvena oblast napraviti lastno javno pokopališče le tedaj, če tega ne stori cerkev, oziroma duhovnija, verska občina. Gl. Verwaltungsgerichtshof dne 3. marca 1880, št. 388 in dne 21. sept. 1892, št. 2890. § 133. Cerkveni jezik nekdaj in sedaj. 351 bil pogreb 1 ). Kedar se ima prepeljati mrlič na ptuje pokopališče, t. j. v ptujo faro zarad ondotnega pokopa, takrat je treba dovoljenja od politične gosposke, kajti ukaz č. kr. ministr. notr. zad. dne 3. maja 1874 pravi: »In allen Fallen, in welchen die Beerdigung auf einem anderen Friedhole, als auf einem zum Pfarrorte geho- rigen vorgenommen werden soli, muss die Bewilligung der politischen Behorde erster Instanz nachgesucht werden«. Gl. tudi L. Dioecesbl. 1889, str. 77: Vorschrift liber Verfiihrung der Leichen aufEisen- bahnen. C. Sveti ali liturgični jezik. § 133 . Cerkveni jezik nekdaj in sedaj. Ker je beseda, jezik najpripravnejša oblika, krščanski občini izročati, posredovati resnice, ideje in milosti odrešenja, kakor tudi najprimernejše sredstvo kristijanu, da razodeva svojo vero in no¬ tranjo pobožnost, zato so že od začetka krščanskega bogočastja odkazali jeziku prvo in najimenitnejše mesto pri raznih bogoslužnih opravilih. Ni ga liturgičnega dejanja, da bi ga ne spremljala beseda. Aposteljni in njih prvi nasledniki so ;se pri javni službi božji po¬ služevali jezika tistega naroda, kateremu so oznanovali večne resnice. Glavni jezik dežele bil je hkrati liturgični jezik. Ob vstanovljenji sv. cerkve so pa bili v jako razširni rimski državi trije gospodujoči deželni jeziki: latinski, grški in pa hebrejščini sorodni sirski, kar tudi spoznamo iz napisa vrh križa Kristusovega »Jezus nazareški kralj Judov«, ki ga je dal napraviti Pilat. Sv. pismo nam sporočuje o teh besedah: »Bilo pa je pisano po hebrejsko, po grško in po latinsko«. Latinščina je bila že kot sodnijski jezik po vsej širnej rimski državi dobro znana, in zlasti po vsem zahodu gospodujoči jezik, zato je bila jako pripravna, da postane po vsem zahodu bogočastni jezik, sosebno ker jeziki drugih Rimcem podložnih ljudstev še niso bili dosti omikani, in zraven še razcepljeni v razna narečja. Kolikor bolj pa je bogočastje dobivalo določne, stalne forme, toliko bolj se je kazala potreba, v dosego stalnosti pri liturgičnih opravilih se tudi vedno in povsodi posluževati pri javni božji službi enega in istega jezika. Med tem, ko je tudi zahodna cerkev pri onih liturgičnih funkcijah, ki služijo ljudstvu v poduk ') Stolpatent 27. jan. 1781 št. IX. 352 Duhovno Pastirstvo. (pridiga, kateheza), ali s katerimi verniki svojo notranjo pobožnost po vnanje razodevajo ter Boga daste llitanije, rožnivencc se vsaki čas posluževala narodnega, ljudskega jezika, sprejela je 1 a t i n š č i no kot enotni liturgični jezik zlasti za objektivni, za¬ kramentalni ali posvečevalni del bogočastja (maša, zakramenti...). Kedar koli je rimska cerkev v kakem kraji za zakramentalne liturgične funkcije dovolila kak drug bogočastni jezik, bila je to izjema. 1 ) Da cerkev tudi še dandanes rabi latinščino kot liturgični jezik, zato ima zelo važnih vzrokov. Ona hoče najprej tudi po tej poti kazati lepo edinost, ki je znamenje prave cerkve Kristusove. Gez vse je to potrebno, da je Jezusova cerkev edina v bogočastji, kar je pa le tedaj mogoče, ako se v liturgiji rabi povsod le eden in tisti jezik, in sicer kak dovršen, stanovit in ne premembam pod¬ vržen jezik. Tak je latinski. On je mrtev jezik, noben narod ga več ne govori, zato se nič ne spreminja, ostane vedno tak, ka- koršen je bil v onih časih, ko ga je sprejela cerkev v bogoslužje; toraj je pripraven, da božje razodenje in sv. bogočastna dejanja ohranjuje čista, nespremenjena, in da jih varuje vsacega presuka- vanja in pačenja. In ker ga rimska cerkev v bogočastji rabi vse čase in povsod, se po njem med vsemi narodi in skoz vsa sto¬ letja ohranjuje edinost v liturgiji. Enotni liturgični jezik stori, da se katoličan rimske cerkve, duhovnik kakor neduhovnik, pri javni božji službi povsod čuti domačega. Ko bi pa v liturgijo vvedli kak živ, deželen jezik, kmalo bi prišla v nevarnost edinost bogo¬ častja in s tem tudi edinost sv. cerkve. Živi jeziki namreč se vedno preminjajo, nekateri tako zelo, da posamezne besede in izrazi v kakih 50 letih popolnoma pridejo iz navade, se tako postarajo, da so ljudstvu nerazumljivi ter jih je treba nadomestovati z novejšimi, narodu razumljivimi. Po tem takem bi bilo treba tudi liturgične knjige mnogokrat pregledovati, popravljati, obnavljati; in kako lahko bi se pri takem popravljanji in prenarejanji utegnile vriniti kake *) Tako je papež Janez VIII. dovolil sv. Metodu javno božjo službo v slovanskem jeziku, ter podelil ta-le redki privilegij: >Da se v vseh deželah Svetopolkovih sme rabiti slovanski jezik pri božji službi, kar pa vendar nima nikdar biti na škodo vseobčnega jezika na zahodu pri božjih službah vladajočega, ampak naj rajši ta po tem načinu pride k časti, da se pri sv. maši evangelij čita najprej latinski in potem slovanski, kakor se to že v nekaterih cerkvah godi«. — Papež I n o c e n c i j IV. je 1. 1248. pripoznal in odobril liturgijo slovansko v Istriji in Dalmaciji, čeravno le z glagolskimi pismenkami in po rimskem obredu. § 138. Cerkveni jezik nekdaj in sedaj. 353 pomote, presukavanja tudi ozir pomena besedi ter vsebine. Zares, s sprejetjem kakega živega, narodnega jezika v bogočastje, izročila, prepustila bi cerkev liturgijo človeški zmoti, nerazumenju, samo- liotju. In s spremembami jezikovnimi utegnilo bi se po več ali manj tudi bogočastje samo spreminjati, sedanje bi bilo morda komaj podobno onemu nekdanjih stoletij — in slednjič bi vsak narod ali celo vsaka škofija imela svoje posebne obrede. Mrtva latinščina kot liturgični jezik se tudi popolnoma vjema s svetostjo Kristusove cerkve, in s častitljivostjo njenih bogo¬ služnih obredov. Čustvo naše nature bi bilo žaljeno, ko bi gledali mašnika stopati pred altar v njegovi navadni, svetni obleki; enako bi bilo zoper čustvo nam prirojeno, če bi slišali največje skrivnosti sv. vere obhajati v navadnem, ljudskem, vsakdanjem jeziku, ki se zlorabi dan na dan. 'j Slehrn že nekako čuti, da je treba tolikanj sveta dejanja in skrivnosti opravljati v posebnem, posvečenem jeziku, ki je zmožen v navzočih vernikih vzbujati spoštovanje do liturgičnih funkcij, in ki ni izpostavljen vsakdanjemu onečastenju in zlorabi. Le mrtvi bogočastni jezik s svojim navadnemu človeku skrivnostnim glasom je res nekako mistično zagrinjalo svetega bogočastja, ter vernike napolnuje s spoštovanjem; in čeravno be¬ seda ni slehrnemu razumljiva, pa kažejo sveta dejanja in simboli v liturgiji dokaj razločno nje pomen. In da verniki še bolj raz¬ umevajo javno božjo službo, ukazuje cerkev dušnim pastirjem, da naj svojim duhovnijanom razlagajo sv. obrede ter kažejo jim pomen posameznih liturgičnih opravil in zlasti tudi smisel onega, kar se bere v sv. maši. 2 ) Vse, kar cerkev v bogočastji izrazuje z besedo, spravila je v gotove, določene obrazce, v stalne formular e ter ostro pre¬ poveduje, jih prenarejati, bodi si že kakor koli; kajti pri liturgični vsebini je edinosti še veliko bolj treba, kot pri jeziku. Ti liturgični obrazci so deloma latinski, in podajajo nam jih bogočastne cerkvene knjige: brevijar, misal, pontifikal, obrednik; deloma v ljudskem jezi k u, ter od cerkve potrjeni za javno bogočastje, n. pr. apostoljska vera, očenaš, češčena Marija, litanije, rožnivenec itd. Vslcd stare navade je neka določena oblika nastala tudi za *) Kako že človeku prirojeno versko čustvo tirja za bogočasl.na opravila tudi posebnega jezika, nam kažejo celo nekatera paganska ljudstva, ki v svojem bogoslužji rabijo poseben, od navadnega različen jezik, tako n. pr. Indom služi »Sanskrit« in »Pankrit«, Perzijanom >Zend«. 3 ) Cone. Trid. Sess. XXII. de sacrif. Missae c. 8. in Sess. XXIV. c. 7. Duh Pastirstvo. 23 354 Duhovno Pastirstvo. vzbujanje božjih čednosti, za očitno spoved, kes itd. Vsi ti for- mulari se izgovarjajo, molijo ali pa pojo. Govori pa ali le mašnik sam, ali pa odgovarjajo duhovnijani skupno, ali po svojem zastop¬ niku strežniku in po pevcih — ali se pa mašnik in občina vrste tako, da eden nekoliko formulara moli, drugi nadaljujejo. Govori pa duhovnik pri bogočastnih opravilih glasno, ali pa tiho, kakor mu vele cerkvene določbe. Navadno se opravlja glasno vse tisto, kar služi liogu v češčenje in vernikom v podučenje, da se ljudstvo more vdeleževati. Tiho izgovarjanje naznanuje bolj skrivnost sve¬ tega dejanja, zato mašnik tiho govori, ko n. pr. izgovarja besede spreminjanja, ko moli kanon sv. maše, ali kaj tacega, kar je ne¬ kdaj spadalo med tajinstveni nauk itd. § 134. Sveta poezija, petje in glasba. Navdušenost srca se razodeva v živahnejši, afektu primerni vnanji obliki; navadna jezična oblika spreminja se pri odušovljenji v poezijo, in govorjenje v petje. Pesem in petje sta zares pripravna, notranjo navdušenost razodevati po vnanje in vzbujati jo tudi v drugih. Da je učinek še večji, vporabljamo pri tem časih tudi še razno muzikalno orodje. Poezija, petje in glasba so toraj jako dobra bogočastna sredstva, nahajajo se v liturgijah vseh verstev in narodov. I. Ozir p o e z i j e v bogoslužji imenuje nam sv. pismo trojni jezik sv. navdušenosti: psalme, himne in duhovne pesmi. Apostelj Pavel namreč piše Efežanom (5, 19i: »Govorite med seboj v psalmih, in hvalnih in duhovnih pesmih, in pojte in prepevajte Gospodu v svojih srcih«. 1. Psalmi so nabirek svetih pesmi, deloma po Davidu, deloma po drugih sv. pisalcih zloženih, koje so v poznejših časih zbrali in zvrstili v posebno knjigo. Te »bukve psalmov«, obsegajoče 150 ritmičnih spevov, služile so že Judom v nekako liturgično pesmarico. Zarad krasne in jako pomenljive vsebine sprejeli so psalme v bogočastje najprej kristijanje iz judovstva, pozneje tudi drugi verniki, in dandanes je le malo liturgičnih opravil, da ne bi se zraven rabil kak psalm. — Tu sem gre šteti tudi one ubrane hvalnice, »Cantica«, koje najdemo v sv. pismu starega in novega zakona, namreč: Mojzesova hvalna pesem (II. Moj. 15); Izaijeva zahvalna pesem rešenih (12.); Ezekijeva zahvalna pesem (Izai. 38); § 134. Sveta poezija, petje in glasba. 355 hvala Habakukova (3.); spev treh mladeničev v peči (Dan. 3, 52—90); Magnificat — hvalnica dev. Marije (Luk. 1, 46—55); Benedictus — hvalnica Caharijeva (Luk. 1, 68 — 79) in zahvala Simeonova v tem- peljnu (Luk. 2, 29—32). Tudi angeljsko hvalnico »Gloria in excelsis« pa Te Deum, Exultct in prefacije, prcdglasja nam je prištevati rit¬ mičnim cerkvenim spevom. 2. Himne ali hvalne pesmi so metrični spevi, katere je cerkev sprejela deloma v brevijarij, deloma v misal. Sveti in na¬ vdušeni možje jeli so take pesmi skladati po zgledu psalmov in svetopisemskih zahvalnic že prva stoletja krščanstva. V zahodni cerkvi nastale so od 4. stoletja naprej najkrasnejše poezije te vrste. Naj nekatere imenujemo, po starosti jih razvrstivši: sv. Ambroža »Aeterne rerum conditor«, »O lux bcata Trinitas« ; sv. Avguština »Exultet jam angelica turba« ; Avrelija Prudencija »Salvete flores martyrum« ; Klavdija Fortunata škofa Poitierškega »Pange lingua gloriosi lauream certaminis«, in »Vcxilla regis prodeunt« ; Gregorija Vel. »Audi benigne conditor«, »liex Christe factor omnium«. Dalje pripisujejo Rabanu Mavru himno »Veni creator spiritus«, Teodulfu škofu Orleanskemu »Gloria, laus et honor tibi sit rex Christe redemptor«. Notker, opat Šent Galski, jel je zlagati prelepe sekven- cije ; Peter Dam. je neki sestavil himno »Paschalis fcsti gaudium«, sv. Bernard »Jesu dulcis mcmoria«, Tomaž Akv. »Lauda Sion«. Iz 14. stoletja imamo sokvencijo »Stabat Mater dolorosa«. Od 15. stoletja naprej pa cerkev ni kaj novih himen več sprejela v liturgijo. 1 ) 3. Tudi duhovne pesmi v domačem ali ljudskem jeziku so že davnej davnej v navadi. Najprej so latinske himne prevajali v narodni jezik, pozneje so zlagali tudi v domačem jeziku izvirne cerkvene pesmi, katere so prepevali pri sv. maši, pred pridigo in po pridigi, pri popoldanski božji službi, ob procesijah, pri križevem potu itd. Ker je duhovna pesom velike važnosti in nje prepevanje zelo vzbuja pobožnost v srcih vernikov ter jih napolnuje s sve¬ timi čustvi, zato si je cerkev od nekdaj prizadevala za dobre, primerne pesmi, in ne dovoljuje, da hi sc katera prepevala v cerkvi ali sploh pri bogočastnih opravilih, ako ni potrjena po višji duhovski oblasti, t. j. po škofijstvu. Za rabo pri javni božji službi po Slovenskem je vsled želje našega višjega pastirja Gecilijino društvo v Ljubljani izdalo po družbi sv. Mohora v Celovcu »Cer- l ) Slovencem je J. B i 1 c prevel večino himen sv. cerkve, ki so izšle tudi v posebni knjižici. 23* 356 Duhovno Pastirstvo. kveno pesmarico«; besede vseh napevov v nji potrdilo je knezoškofijstvo ljubljansko in diecezanska sinoda Lavantinska jo odo¬ brava in gorko priporoča duhovnim pastirjem. 1 ) Kar tiče petja vnarod- nem jeziku med sv. mašo, je dovoljeno pri tihi sv. maši, a pri slo¬ vesnem opravilu jmissa cantata et solemnis) je kor z mašnikom vred vezan na tekst misala, torej na besede latinske. II. Sveto petje ali sploh cerkvena glasba je tako stara, kakor cerkev sama. Angelji so peli nad Betlehemskim hlevčkom ob Jezusovem rojstvu, in od Zveličarja pa od njegovih aposteljnov pove nam evangelist (Mark. 14, 26), da so po zadnji večerji »ko so bili zahvalno pesem izpeli, šli na Oljsko goro«. Tudi prvi kri- stijani so po apostoljskem povelji pri službi božji peli psalme in druge sv. pesmi. V latinski cerkvi je še le sv. Ambrož škof mi¬ lanski nekako vredil ter organizoval cerkveno petje, in sicer na podlagi starogrškega sistema. Njemu pripisujemo iznajdbo ali vsaj preselitev avtentičnih tonov z grških na katoliška tla. Učinil je toliko krasnega v tej stroki cerkvene umetnosti, da ga zgodovinarji imenujejo začetnika in vtemeljitelja cerkvene glasbe. A ker je to po merilu in ritmu le preveč spominjalo na grško glasbo pagan- skega gledišča, lotil se je papež Gregor Vel. (-f- 604) poprave ter stvaril ono resno, prosto in vendar slovesno koralno petje. Pridejal je štirim avtentičnim tonom še štiri plagalne (stranske). Zbiral je tedanje speve, kritično jih presojal; kar je bilo slabega, je zavrgel, zraven še dokaj novega pridejal, ter vse melodije označil z notami, nevmami. Da bi se to liturgično petje iz Rima kot sre¬ dišča sveta toliko ložej razširjalo po vsej latinski cerkvi, spisal je veliko knjigo »Antiphonarium« zvano, ki je imela po cerkvenih časih razvrstene antifone, psalme, himne, in responzorije z njego¬ vimi melodijami vred. Kmalo se je umaknilo cerkveno petje Am¬ brozijevo, in v splošno rabo priseljena zahodu veličastni gregorijanski koral. V 11. stoletji je benediktinec Gvidon Areški iznašel nov lahek način podučevanja v liturgičnem petji, ki z malimi premem- bami velja še dandanes. On je natanko določil glasbeni sistem, gregorijansko petje je določno in precizno zaznamoval. Odpravil je negotovo lego nevm, in vsacemu tonu odkazal določeno mesto in znamenje. Petje dandanes v cerkvi navadno delimo v koralno in v umerjeno (mensuralno). Koral (eantus choralis,' plenus, (irmus, J ) Gl. Acta et statuta synodi dioecesanae Lavantinae anno 1883 celebratae, pag. 71. § 134. Sveta poezija, petje in glasba. 357 Gregorianus ali Romanus) je sestavljen iz zgolj prostih glavnih tonov in poteka brez gotovega takta enoglasno in slovesno. Tu note nimajo prave stalne veljave. V koralu nimamo kratkih in dolgih zlogov, ampak naglašene in nenaglašene. A ta naglas ni daljša doba glasu, tudi ne njegova moč, ampak je dušni povdarek glasu, je javljenje dušnih moči po glasu. Ta povdarek se ne rodi tolikanj z ustmi, ampak njega nekako povzroči duša. Ta naglas je razen, kakor je dušno življenje mnogovrstno. V širjem pomenu imenujemo koral vsako cerkveno petje, ki je staremu koralu po¬ dobno, če tudi je večglasno in se izvršuje v taktu. — Umerjeno ali monsuralno petje ima glasove določenega gotovega trajanja, in če se v njem nahajajo tudi razne glasbene figure, pravimo mu figuralno petje, ako pa se izvršuje večglasno, imenujemo je har¬ monično. Petju je naloga, dajati besedi večjo moč in po glasu simbo¬ lično izraževati ganjenje srca, pa tudi v drugih vzbujati ganjenje; toraj mora petje služiti besedi in verskemu, pobožnemu čustvu. Iz tega pa spoznamo, da se a) mora liturgični tekst peti brez vsa- cega spreminjanja, presukanja ali skrčenja; b) beseda se ima razločno izgovarjati in slišati; c) melodija, napev, mora biti znamenljiva ali oznamenilna, kar je tedaj, če glasovi naznanujejo pomen besedi; d) mora petje biti vernega značaja, prosto, slovesno, spodbudno, ter naj pospešuje pobožnost. III. Instrumentalna glasba ali godba sicer nima sama na sebi moči petja, a vendar zelo jači njega učinek. Samostalno v cerkvi ne sme nastopati, ne edino le kot muzika; tudi ne sme motiti petja, ali ga celo preglasovati, prevpivati, temuč služkinja naj je petju, in glasu človeškemu naj pomaga popevati slavo božjo. Stara cerkev instrumentalne glasbe ne pozna, ampak je dobila na zahodu v cerkve vstop šele po liguralnem petji. — Najboljši in najprimernejši glasbeni instrument za rabo v cerkvi so brez dvombe orgle. Od začetka (gotovo že v 7. stoletji) rabili so jih le za intonacijo, z njimi so pri bogočastnem petji dajali ton. V 9. sto¬ letji je bila njih raba že splošna, in ko je v 16. stoletji to glasbino orodje že dokaj popolno postalo, jele so orgije služiti tudi za spremljevanje petja. 1 ) Razun orgel še v 13. stoletji niso v cerkvi rabili nobenega druzega muzikalnega instrumenta, tudi ni cerkev ’) Oaeremoniale episcoporum lih. I. cap. .28. natanko določuje, kdaj se imajo rabiti orgle v cerkvi, in kdaj se ne smejo. Ozir cerkvene godbe pa je S. R. C. dne 24. sept. 1884 izdala navod do škofov po Italiji. 358 Duhovno Pastirstvo. nikoli odobravala za božjo službo rabo raznega druzega godbinega orodja, le dopušča jo, če ni teatralna, čutna, posvetna, če pobož¬ nosti ne moti in besedi' pesme ne dela neumevnib. ampak če je glasba resna, zmerna ter le jači učinek petja. Škofijska sinoda la¬ vantinska 1. 1883 določuje ozir cerkvene instrumentalne glasbe z besedami Benedikta XIV. tako-le: »Ubi sive organo sive cantui lascivi aut impuri quid miscetur, arceatur. Cum organo illa tantum instrumenta permittantur, cjuae inserviunt ad corroborandas susti- nendasque cantantium voces, et quidem solummodo ad vim quandam verborum cantui quodammodo adjiciendam, ut magis magisque audi- entium mentibus eorum sensus infigatur. Symphoniae i. e. mušica instrumentalis sine cantu tolerari tantum possunt, ubi earum usus jam receptus est, dummodo sint graves et non nimis in longum protrahantur, quod taedium et fastidium iis, qui adsunt, pararet«. 1 ) D. Svete reči in orodja — res sacrae. Svetim rečem ali liturgičnemu orodju prištevamo vse one vnanje, očutne stvari, katerih se poslužuje cerkev pri svojih svetih opravilih ter jih v ta namen navadno tudi posvečuje. One ali po- vekšujejo slovesnost božje službe, ali služijo za orodje pri raznih liturgičnih funkcijah, ali so nam simbolična znamenja, ali pa po¬ menita lepotina cerkvenega poslopja. Med svete reči štejemo: liturgična oblačila, liturgično posodje, simbole iz na¬ ture, sv. podobe in relikvije. 0 vseh teh rečeh nam je govoriti obširneje. § 135 . Sv. oblačila v obče. Ne da se sicer zgodovinsko dokazati z gotovostjo, da bi se bili že aposteljni pri obhajanji božje službe posluževali posebnih, nalašč v to odločenih ali blagoslovljenih oblačil, a verjetno je zelo *) Za temeljitejše podučenje o liturgičnem petji in cerkveni glasbi imenu¬ jemo : Magister ehoralis, Theoretisch-praktische Amveisung zum grego- rianischen Kirchengesange von Fr. Haberl. Der gregorianische Koral vonj. Pothier, deutsch von A. Kienle, Tournay. Die katholische Kirchen- musik von A. G. Stein, Koln; der katholische Kirchengesang beim hi. Messopfer von J. Selbst, Regensburg; Cerkvena glasba, kakoršna je in kakoršna bi morala hiti, spisal P. H. Sattner. In časopisi za cerkveno glasbo: Fliegende Bliitter; Musiča sacra; Cerkveni glasbenik, organ Cecilijinega društva v Ljubljani, od 1. 1878 naprej. § 135. Sv. oblačila v obče. 359 zelo. Saj nam pove zgodovina verstev, da so pri vseh narodih duhovniki pri svojih bogočastnih opravilih imeli posebna v to na¬ menjena oblačila.') To je prav ponaturno; saj je vsacemu človeku že prirojeno globoko spoštovanje in nekaka plahost pred božestvom, kateremu si ne upa bližati se ne z navadnim posvetnim mišljenjem, pa tudi ne v navadni vsakdanji obleki. Gotovo je ta misel vodila tudi prve oznanovalce Jezusove vere in delivce sv. skrivnosti, zlasti ker je Bog sam tudi v starem zakonu po Mojzesu judovskim du¬ hovnikom in levitom zaukazal posebno, krasno in pomenito litur¬ gično obleko. Ba so že prve čase krščanstva rabili pri božji službi posebna oblačila, za to imamo tudi nekaj zgodovinskih dokazov. V apost. konstitucijah beremo: »Škof naj daruje v izborni praz¬ nični obleki«, in sv. Jeronim pravi: »Služabniki vere božje imajo drugo obleko pri allarji, in drugo v vsakdanjem življenji.« Baronij pa 1. 260 piše o papežu Stefanu: »Ilič constituit, ut sacerdotes et levitae vestibus sacratis non in usu cjuotidiano, sed in ecclesia tantum utantur.« Bogočastna oblačila so se prve čase razločevala od vsakdanjih le bolj po blagu, iz katerega so bila izdelana, a menj po obliki. Ko pa so se navadna oblačila jela po vladajoči šegi zelo spreminjati, je cerkev ozir liturgične oprave bistveno ostala pri isti obliki; razloček med vsakdanjo obleko in med bogo- častno postajal je večji in večji. Tudi je cerkev začela liturgičnim oblačilom dajati višji, simboličen pomen, da bi s tem ljudstvu predočevala svetost dejanja; duhovnika pa spominjala onih čednosti, katere ga morajo zaljšati, ko izvršuje sv. opravila. Oglejmo si najprej liturgična oblačila sploh, to je, njih tvarino, obliko in barvo. 1. Rubrike sicer ne določujejo natančno tvarine ali tkanine za cerkvena oblačila, a starodavna in splošna navada je, da se ne izdelujejo iz navadnega blaga, kakoršno se vporablja za vsakdanja svetna oblačila n. pr. iz volnenega blaga, ampak da se ima za iz¬ delovanje liturgične oprave jemati kaka odlična tvarina, zlasti svila, srebro in zlato. Platneni ali pavolnati mašni plašči, štole, mani- peljni so prepovedani, in ko bi tudi imeli pravo cerkveno barvo iS. R. C. 28. sept. 1837); isto tako kazule s steklenimi nitkami pretkane, ker ta drobna steklenina rada odpada in je vtegne kaj pasti v kelih (S. R. C. II. sept. 1847). Za humeral, albo, korporal, J ) Pri Rimljanih so se duhovniki in duhovnice glede njih bogoslužnih oblačil imenovali »velati« in »velatae«; posebno krasna in pomenljiva liturgična oblačila imeli so duhovniki pri Perzih in Indih. 360 Duhovno Pastirstvo. palo in za altarne prtove pa purifikatorije ukazuje odbor za sv. ob¬ rede , da morajo biti platneni ali pa konopneni (S. R. C. 15. maja 1819). O roketu ali pa koretlji sicer določba molči, a pristojno je, da je kakor tudi cingul ] ) platnen ali konopnen.. — Da cerkev za bela cerkvena oblačila rabi platno in konopnino, ima zgodovinsko in simbolično razlaganje. Prtena ali platnena oblačila je Bog ukazal že duhovnikom starega zakona; •) s prtom se je opasal Jezus pri zadnji večerji, in v čisto tančico zavil je .Jože! telo Kristusovo ter položil v svoj novi grob. Lan je čisto zelišče zemlje, tedaj lepo pomenja Kristusa, fructum immaculati ventris Beatissimae Virginis. Tudi ima lan nek poseben lesk, nekako svetlost, in je v tem pri¬ merna podoba Jezusa, katerega apostelj (Ilebr. 1, 3) imenuje »splen- dorem paternae gloriae«. Mnogo dela in truda je treba, da iz lanu postane čedno platno, in v tem nam je ta zel podoba Kristusa poveličanega, ki je moral veliko trpeti, preden je šel v svojo čast. Po vsem toraj platnena cerkvena oblačila mašnika lepo spominjajo na Kristusa, v čegar imenu on deluje v liturgiji. — Tudi konop- nina je v tem podobna prtenini, a ne pavola, o kateri S. R. C. pravi, da pri nji ni spoznati »mysticas ct reales significationes«, zarad katerih je vvedla rabo lanu. Čedno obdelana tančica mašnika tudi spominja njemu toliko potrebne čistosti srca; in po svoji moči in trdnosti platno kakor konopnina mašnika uči stanovit¬ nosti, vztrajnosti i. t. d. 2. Oblika liturgičnim oblačilom je po vsej zahodni cerkvi tako zvana rimska for ma, in posameznim duhovnim pastirjem ni dovoljeno, da bi si dali napravljati liturgičnih oblačil kake druge oblike, pač pa je gledati na to, da se odpravijo stare razvade in napake pri napravljanji paramentov. Zlasti mašni plašč pa levi- tovska oblačila ne smejo biti pretesna in prekratka, tudi ne trda in okorna kot deske, ampak rahla, mehka, prostorna. Kazula segaj vsaccmu mašniku daleč čez kolena, in pokrivaj rame celoma; zato naj je dolga nekako 1'42 m in široka 95 cm. Prišlo je v navado albi, koretlju, korporalu, pali ... za olepšavo ob robeh prišivati zobce ali čipke. To je dovoljeno, da le te olepšave ni preveč, kajti glavna reč je platno. Ni pa dovoljeno čipkam dajati rudečo ali drugače barvano podvleko. * 2 3 j Črna oblačila ne smejo imeti kakih mrtvaških podob, in tudi ne belih (ali rumenih) križev. 4 ) ’) S. R. C. dne 22. jan. 1701 pravi: »Congruentius uti cingulo lineo.« 2 ) TI. Mojz. 28, 4; 29, 5, — HI. Mojz. 6, 10. s ) S. R. C. 17. avg. 1833; 5. dec. 1868. 4 ) Caerem. Episc. L. II. c. XI. n. 1. § 135. Sv. oblačila v obče. 361 Ozir vnanjščine liturgičnih oblačil ukazuje cerkev (Rit. celbr. miss. I. 2): »Non debent esse lacera aut scissa, sed integra et de- center munda et pulchra.« Raztrganih cerkvenih oblačil toraj du¬ hovni pastir ne sme rabiti, ampak treba jih je popraviti; ako pa to ni mogoče, naj se taka postarana, obrabljena oblačila v druga liturgična oblačila prenarede, ali pa sežgo, in njih pepel je vreči v sakrarij. Ker so paramenti posvečeni, zato postaranih cerkvenih oblačil ni dovoljeno rabiti v posvetne ali vsakdanje namene. Do¬ voljeno pa je iz dragocenih posvetnih oblačil napravljati cerkvena, kajti po spremenjeni obliki in po blagoslovljenji jenjajo biti vsak¬ danja. Za čistoto je duhovnemu pastirju skrbeti še zlasti pri kor- poralih, palah in purifikatorjili. ] ) Da se snažna ohranijo vsa cer¬ kvena oblačila, naj duhovnik prav skrbno nadzoruje zakristijo in druge shrambe, ter naj dela na to, da ima vsak parament svoje odkazano mesto, da je oblačilo shranjeno varno in primerno, da se shrambe ob suhem vremenu časih prezračujejo i. t. d. 3. Ob začetku krščanstva še ni bilo liturgičnim oblačilom odločene posebne barve. Ko je pojenjalo preganjanje prvih sto¬ letij in je cerkev smela javno obhajati božjo službo, bila je nekako do 9. stoletja bela barva najnavadnejša pri bogočastnih opravilih. A papež Inocenc III. (-j- 1216) našteva vže štiri liturgične barve kot navadne v latinski cerkvi, namreč: belo, rudečo, zeleno in črno. Učeni Durand, ki je umrl 1296, pa že tudi imenuje vijolično. Go¬ tovo je toraj cerkev od 13. stoletja naprej pri raznih liturgičnih opravilih, zlasti pri sv. maši, rabila oblačila bele, rudeče, zelene, vijolične in črne barve, če tudi v začetku še ni bilo tako natanko določeno kakor danes, kdaj ima služiti ta, kdaj una barva. Kako drugo barvo za bogočastna oblačila rabiti razun na¬ štetih pet, ni dovoljeno. Rumena in modra (plava) nista dopuščeni * 2 ); tudi ne sme rumena ali zlata barva nikoli veljati za belo, rudečo h Prvo umivanje teh paramentov ima izvrševati duhovnik sam (vsaj sub- dijakon), ter v ta namen rabiti posodo nalašč za to odmenjeno. Ta prva voda vlivati se mora v sakrarij. Daljno pranje korporalov, pal in purifikatorjev sme duhovni pastir prepuščati lajikom, a ne sme jim dopuščati, da bi te lvči prali z drugim navadnim, vsakdanjim perilom skupaj, kakor tudi alb in humeralov ne. Župnik, kateremu gre v prvi vrsti skrb za čistoto cerkvenega oblačila in posodja, najde jako dober navod v knjižici: K. Geiger »Von der Reinhaltung und Reinigung der hi. Gerathe und Gevvander«, Muncben. 2 ) Na vprašanje: »Utrum liceat uti eolore flavo vel caeruleo in sacrificio missae et expositione ss. Saciarnenti?« je S. R. C. dne Hi. mar. 1833 odgovo¬ rila: »Negative.« 362 Duhovno Pastirstvo. in zeleno 1 ). Pač pa se smejo zares zlata (t. j. bogato z zlatom pretkana) oblačila rabiti za belo, rudečo in celo za zeleno barvo. Na vprašanje: »An sacra paramenta revera auro maxima saltom ex parte contexta, pro quocunque colore, exceptis violaceo et nigro, inservire possint?« je S. R. C. dne 28. apr. 1866 odgovorila : »Tole- randam esse locorum consuetudinem relate tantum ad paramenta ex auro contexta.« — Liturgična oblačila morajo tudi le eno barvo imeti, ali vsaj prevagovati mora ena, in toliko je mora biti, da ni nihče v dvomu, po kateri barvi naj bi imenoval oblačilo. Sv. sedež samo zelo ubožnim cerkvam dopušča raznobarvne paramente, kjer jih že imajo, in dokler so za rabo; novih oblačil za razne barve kupovati ni dovoljeno. — Rubrike ozir rabe določenih liturgičnih barv so sicer ukazujoče, preceptivne, a, kakor menijo rubricisti, per se ne vežejo sub gravi. Iz prav važnega vzroka sme toraj du- , hovni pastir odstopati od barve. N. pr. da bi ne imel sv. oblačil tiste liturgične barve, ki je ukazana za dotično opravilo, smel bi rabiti parament drugačne barve, raje ko da bi opustil funkcijo; ali da bi ob velikem shodu bilo toliko mašnikov skupaj, da jim ne zadostujejo oblačila zadevne barve, smejo maševati v kazulah druge barve . 2 ) Rarva je nekak ponaturen simbol misli in izraz čustva, toraj pri vseh ljudstvih najdemo simboliko barov. Tudi cerkev se je poslužuje v nekem vzvišenem smislu. Ona hoče z raznimi barvami pri svojih liturgičnih funkcijah predstavljati neke resnice, misli in čustva, pa vzbujati jih v vernikih in duhovnikih. V ta namen se poslužuje a) bele barve skoraj ob vseh praznikih Gospodovih v zna¬ menje veselja nad veličastvom Kristusovim in nad dobrotami, ki smo jih prejeli po njem; pa tudi o praznikih Marijinih, an- geljev in onih svetnikov, ki niso mučenci — v znamenje njih nedolžnega ali spokorjenega življenja. b) Rudeča liturgična barva služi o Binkoštih v znamenje lju¬ bezni, ki jo je sv. Duh binkoštni praznik izlil nad aposteljne v podobi ognjenih jezikov. Tudi se rabi ob nekaterih godovih, posvečenih spominu Kristusovega krvavega trpljenja, in sled¬ njič ob dnevih sv. mučencev v znamenje njih ljubezni do Je¬ zusa, ki jih je gnala, da so zanj prelili svojo kri. ‘) S R. C. 29. mar. 1851. *) Lig. L. 6. n. 378. dub. 5. § 135. Sv. oblačila v obče. 363 c) Zelena cerkvena barva je znamenje upanja večnega zveli¬ čanja, katero nam je Jezus pridobil s svojim zasluženjem, in nam ga zagotavlja sv. Duh s svojo pomočjo. Rabimo jo ob dnevih, ko se ne obhaja nič posebno veselega in praz¬ ničnega, a tudi niso dnevi pokore in žalosti, namreč ob de¬ lavnikih in nedeljah od praznika sv. treh kraljev do septua- gesime, in od 3. pobinkoštne nedelje do adventa, kedar ob teh dnevih ne obhajamo nobenega posebnega svetniškega godu. d) Vijolična barva je ukazana v adventu in postu, za kvaterne dni (razun onih v binkoštni osmini), za prošnje in spokorne procesije, v znamenje ponižnosti in spokornosti. e) Črna barva se rabi v znamenje velike žalosti veliki petek in pri duhovnem opravilu po rajnih. 4. Držeč se pravila »sancta sancte« cerkev posvečuje vse reči, katere kakor koli v dotiko pridejo z Najsvetejšim. Toraj tudi veli: »Sacerdos accedit ad paramenta, quae debent esse . . . ab episcopo vel ali o facultatem habente benedicta«. 1 ) Tu se ukazuje v obče, da se mora duhovni pastir pri bogočastnih opravilih posluževati posvečenih paramentov. Ozir mašnih ob 1 ači 1 je izrečno zauka¬ zano, da imajo biti blagoslovljena, kakor tudi korporal, pala in altarni prtovi. Določba sicer ne imenuje pluvijala, roketa ali ko- retlja in superpeliceja, a blagosloviti se imajo ex decentia. Velum, humerale in velum calicis, burza in purifikatorij ni da bi morali biti posvečeni. Blagoslovljenje liturgičnih oblačil naj po obrazcih v to odločenih, ki so najti po raznih liturgičnih knjigah, izvršuje škol' sam, ali pa sme v to pooblaščati kakega mašnika svoje vladi- kovine. 2 ) — Liturgična oblačila izgube posvečenje, ako se jim spremeni v bistvenem delu ona oblika, v kateri so bila posvečena, n. pr. ko bi se iz blaga kazule naredila štola, manipelj, ali iz albe humeral . . .; tudi če se mašni plašč razpara in se mu n. pr. na¬ redi nova sreda. Tu je treba novega posvečenja. Ni ga pa treba, če se kazuli da nova podvleka, ali če se jej našijejo nove preme, kajti podvleka in porte niso bistvo mašnega plašča. Tudi ni treba novega posvečenja, če se le mali kosi kakega paramenta popra¬ vijo ter z novim blagom nadomeste, pač pa, ko bi se mesto po¬ škodovanih rokavov pri albj napravili novi. Vsako sv. oblačilo ') Rit. celebr. Miss. I. n. 2. *) V ljublj. in lavant. škofiji je oblast, posvečevati cerkvena oblačila, kor- porale in altarne prtove, stalno prepuščena dekanom. 364 Duhovno Pastirstvo. izgubi tudi blagoslov, ako se toliko postara in zarabi, da nikakor ni več za bogočastna opravila. J ) § 136. Posamezna sv. oblačila. Ako pogledamo liturgično opravo posebej, razločujemo dvojno vrsto cerkvenih oblačil, namreč oblačila v ožjem pomenu, para- mente, služeče osebi mašnikovi, in pa oblačila v širjem pomenu, sv. rečem služeče paramente. I. Liturgična ali sv. oblačila v ožjem smislu so: 1. II um er a 1 ali poramnica, tudi amikt imenovan, s katerim dandanes mašnik ogrinja rame, pleča in vrai. Nastal je v osmem stoletji nekako iz potrebe in dostojnosti, da bi se z njim pokrival vrat in navadna oblačila, ki so se videla izpod mašne srajce in na široko izrezane kazule. Do 14. stoletja so duhovniki s humeralom pokrivali glavo ter ga šele pri altarji ob začetku maše spustili zadej na rame. Te šege nas še spominja cerkvena določba, ki veli: »Accipiens amictum circa extremitates et chordulas osculatur illud in medio, ubi est crux, et ponit super caput, et mox declinat ad collum.« Nekdanji način oblačenja naznanujejo tudi besede, katere ima mašnik govoriti, ko poramnico oblači, namreč: »Impone, Do¬ mine, capiti meo galeam salutis ad expugnandos diabolicos in- cursus«. Iz teh besedi pa tudi spoznamo pomen humerala; je namreč podoba čelade zveličanja, s katero se nam je vojskovati zoper skušnjave, izvirajoče iz počutkov, ki nas kaj radi vlačijo k hudemu. 2. Alba, mašna srajca, bela platnena obleka dopetača, ni druzega kot starodavna tunika, katero je cerkev že prva stoletja 2 j krščanstva sprejela v bogočastno rabo. Ona pomenja pravičnost, pridobljeno po krvi Gospodovi, ter po svoji belini mašnika spo¬ minja čistosti in nedolžnosti, njemu čez vse potrebnih čednosti, da se vredno približa sv. daritvi. To tudi duhovnik lepo nazna- nuje, ko albo oblači, rekoč: »Dealba me, Domine, et munda cor meum, ut in sanguine Agni dealbatus gaudiis perfruar sempiternis.« Kor e te lj ni druzega kot prikrajšana alba. ’) Kdor želi temeljitega poduka o liturgičnih oblačilih, podaje mu ga n. pr. Geiger. Notizen uber Stoff und Gestalt der hi. Gerathe und Gewiinder; D r. F r i e d B o e k , Geschichte der liturgischen Gevvander; Lai h u. Sc-h \varz, Kirchenschmuck. 2 ) Že četrti cerkveni zbor v Kartagi (398) govori o tej liturgični obleki. § 136. Posamezna sv. oblačila. 365 3. C ing ul, pas, s katerim mašnik albo podpasuje nad ledjem, ga opominja dolžnosti do treznosti in zdržnosti, kar razvidimo iz besedi: »Praecinge me, Domine, cingulo puritatis et extingue in lumbis mcis humorem libidinis, ut in me maneat virtus continentiae et castitatis.« 4. Manipelj, naročnica, bila je prvotno platnena ruta obri- salka, katero je mašnik nosil ob levi roki. Od 9. stoletja naprej privzemali so manipelj med liturgično opravo ter ga začeli izde¬ lovati iz istega blaga, kakor mašni plašč, a natikal si ga je mašnik šele po konfiteoru, kar je dandanes še v navadi pri škofovi maši. Rabi se manipelj izključijivo le pri sv. maši ’) ter z ozirom na njega prvotni namen pomenja pokoro pa trud in težave duhovno- pastirskega delovanja, katerih se mašnik ne sme ustrašiti, da si prisluži večno plačilo. Zato moli duhovnik, natikovaje si manipelj na levico: »Merear, Domine, portare manipulum fletus et doloris, ut ctim cxsultatione recipiam mercedem laboris.« 5. Štola je bila Grkom in Rimljanom častno oblačilo, ki so je nosili kralji, duhovniki, plemenitniki, matrone. Ko jo jo cerkev sprejela med bogočastna oblačila, je bila štola sedanji albi po¬ dobna, platnena, jako gubovita obleka, ki je pokrivala zunaj glave vse telo. Edina ozaljšava temu oblačilu je bila proga zlata ali bagrena, ki je na štoli našita ob vratu in spredaj ob robeh segala do spodnjega konca. Ko je s šestim stoletjem prišla v navado mašna srajca, jeli so opuščati štolo ter so od celega oblačila obra¬ nili le še oni pisani, dragoceni rob, in tej progi so sedaj pridejali ime cele prejšnje obleke — štola. A v starih časih imenovali so štolo ne le omenjeno oblačilo, ampak ime »štola« bilo je skupno ime, pomenilo je vso opravo, vsa oblačila enega človeka, zlasti opravo lastno kakemu stanu, dostojanstvu, tedaj insignijo dosto¬ janstva. V tem smislu toraj večkrat čitamo v starih spisih o »kra¬ ljevi štoli«, o »duhovniški štoli«, t. j. opravi. Po tem takem je štola znamenje, simbol mašniške službe, in jo vselej nosi, kedar kot mašnik izvršuje kake funkcije svoje službe, to je, pri vseh onih sv. opravilih, za katera mu cerkvene določbe ali zakonita navada *) (juarti pove nam vzrok te določbe, pišoč: »Manipulus enim fletum et dolorem significat et ideo singulariter adhibetur in Missa, in qua renovatur sacrificium crucis et repraesentatur cruciatus et dolores Christi Domini et mors ejus acerbissima, cjualiler nunquam repraesentatur extra sacrificium, et ideo extra sacrificium non adhibetur manipulus, quia non est dolor similis dolori, quem Christus in cruce sustinuit et quo nos affici in Missa decet.« 366 Duhovno Pastirstvo. štolo ukazujejo ali vsaj dovoljujejo. Dijakon štolo nosi čez levo ramo položeno in pod desnico pritrjeno; mašnik pa, kedar koli nosi albo, ima štolo na prsih na križ položeno, in sicer desni konec čez levega (S. R. C. 30. sept. 1679), pri opravilih v koretlji pa mu okrog vratu in čez prsi visi prosto doli; ravno tako jo škof nosi vselej, če tudi je v albi. Vsi pa le tedaj, če izvršujejo tako bogo- častno opravilo, za katero je raba štole zaukazana ali vsaj dovo¬ ljena. Edini sv. oče ima to častno pravico, da sme nositi štolo povsod in vselej. — Stola pomenja v skrivnostnem smislu obleko pravičnosti in svetosti pa neumrjočnosti, ki smo je izgubili po Adamovem grehu, pa nam je je zopet pridobila Jezusova smrt na križu, kar naznanja tudi molitev, katero mašnik govori, položivši si štolo čez rame: »Rcdde mihi, Domine, štolam immortalitatis, quam perdidi in praevaricatione primi parentis, et quamvis indi- gnus accedo ad tuum samim mysterium, merear tamen gaudium sempiternum.« 6. Kazula, mašni plašč nastal je iz stare toge. Bilo je to nekdaj do tal dolgo, zelo široko, gubovito, krog in krog celo vrlino oblačilo, samo v sredi prerezano, da se je natikalo čez glavo, človeka je toraj pokrivalo kakor nekaka koča, od tod ime »casula«. Da je pa mogel mašnik med sv. daritvijo roke prosto rabiti, so mu po »Confiteor-u« ob desni in levi mašni plašč nekako do ko¬ molcev privzdigali in zvita konca tam pritrjevali, h da so se spredej in zadej v obleki kazale lične gube. V 13. stoletji so začeli ob desni in levi iz mašnega plašča izrezovati kose od doljnega roba pa do rok, da ni bilo treba vselej sproti vzdigati in pritrjevati ka- zule. V 16. veku pa je prišlo v navado, iz mašnega plašča celo do ram izrezovati kose, pozneje so tudi še ob doljnem robu pri- rezovali kazulo; tako da je nastala današnja, pri nas navadno tako imenovana rimska oblika mašnega plašča. — Kazula pomenja 1 j u - 1) e z e n , kar razvidimo iz besedi škofovih do novoposvečenca: »Accipe vestem sacerdotalem, per quam charitas intelligitur . . .« Ljubezen pa vse zapovedi Gospodove prejemlje kot sladek jarem, jih natanko izpolnuje, in vodi do večnega plačila; toraj moli mašnik, ko oblači plašč: »Domine, qui dixisti, jugum meum suave est et onus meum leve; fac, ut istud portare sic valeam, quod eonsequar tuam gratiam. Amen«. 7. Pluvijal, večernični plašč, nastal je iz kazule prvotne oblike, katero so spredej prerezali in ji zadej prisili kuklico za čez ') Zato je tiste čase še-le takrat si mašnik manipelj natikal na levico. § 136. Posamezna sv. oblačila. 367 glavo. Rabili so ta plašč ob procesijah pod milim nebom, kedar je bilo slabo, deževno vreme, od tod ime. Kuklica ohranila se je do 16. stoletja, takrat pa so začenjali mesto nje prišivati kos blaga, ob robeh ozaljšanega, s čopom zdolej. — Pluvijal je enacega po¬ mena kakor kazula. 8. Dalmatika in tunika ste namenjeni dijakonu in sub- dijakonu. Prva ima svoje ime od Dalmacije, kjer so nekdaj nosili oblačila temu liturgičnemu oblačilu podobna. Tunika, dandanes dalmatiki popolnoma enaka, imela je nekdaj krajše in ožje rokave. Obojno je p ražnja o 1)1 ek a, znamenje veselja, kar razvidi mo iz besedi pri oblačenji teh oblačil. Dijakon moli: »Indue me, Domine, indumento salutis et vestimento lactitiae et dalmatioa justitiae cir- cumda me semper.« Subdijakon pa: »Tunica jucunditatis et indu¬ mento laetitiac induat me Dominus«. 9. V znamenje svoje visoke časti hodi mašnik k altarju p o - krit. Nekdaj imel je glavo pokrito z amiktom, a od 13. veka jeli so opuščati to šego, in so prišla v rabo posebna pokrivala, precej velika, okrogla in mehka. Pri odkrivanji in pokrivanji delale so se gube, pozneje so ta pokrivala delali trda in tudi one prej po- naturnc gube naznanovali; tako smo dobili današnji biret ali mašno kapo s kviško molečimi tremi ali štirimi J ) konci ali roglji. * 2 j II. Liturgična oblačila v širjem smislu, to je, v prvi vrsti slu¬ žeča sv. rečem, so : 1. Trije altarni prtovi (mappae, tobaleae), ki pokrivajo altarju površje. Cerkev jih strogo ukazuje; najprej iz vclicega spo- 6 Po Nemčiji, Franciji in Španiji so od nekdaj navadni štirirogljati bireti. 2 ) Škof ima zraven navadnih mašnih oblačil za slovesno božjo službo še posebna oblačila — škofovska znamenja — to so: o) posebni čevlji (san- dalia), naznanujoči, daje škof neutrudljiv oznanovalec sv. evangelija, b) Prstan (annulus), znamenje jako tesne zveze s cerkvijo, katerej je takorekoč zaročen, c) Zlati prsni križ (peetorale) spominjajoč škofa ljubezni do Jezusa, in da naj le v sv. Križu išče svoje časti, rf) Levitovska oblačila (dalmatika in tunicella), koja oblači pod mašno obleko v znamenje, da so v škofu združeni vsi redi duhovnega posvečenja, e) Rokavice (chirotecae), simbol čistosti in previdnosti pri vseh dejanjih. /') Škofovska kapa (mitra) pomenja visoko čast in službo škofovo, zlasti učeniško, kajti dva kviško moleča konca nazna- nujeta znanost starega in novega zakona, j) Pastirska palica (pastorale), simbol višje pastirske oblasti nad verniki svoje škofije. — Papež podeljuje tudi nekaterim mašnikom in redovnim predstojnikom zarad njih službe to čast, da smejo pri duhovnih opravilih imeti škofovska oblačila. Take mašnike imenujemo prelate. Nadškof ima vrh mašniških in škofovskih cerkvenih oblačil tudi še palij, t. j. belo volneno, s črnimi križci pretkano in posvečeno ovratnico v znamenje polne škofovske oblasti. 368 Duhovno Pastirstvo. štovanja do presv. krvi. Za slučaj, ko bi se polila, naj bi ti po¬ svečeni prtovi jo popili ter obvarovali onečastenja. Imajo pa altarni prtovi tudi skrivnostni pomen: altar je Kristus in prtovi simboli- zujejo vernike, ki Gospoda obdajajo. Pomenjajo pa tudi, da je tu na zemlji Kristus še prikrit našim očem, med tem ko ga izvoljeni v večnosti gledajo od obličja do obličja. — Mesto spodnjih dveh prtov sme biti tudi le en širok prt na altarji, ki sc položi v dve gubi. Ta sme biti iz debeleje prtenine, tudi krajši od vrhnega, a vendar toliko širok in dolg, da pokriva vse površje altarjevo. Po- vrhni prt naj je toliko velik, da ne pokriva le vsega površja menze, ampak da ob desni in levi še čez altar visi do tal. To pa ima biti le tam, kjer je podstavek izdelan v obliki pravokotnika; ni pa treba, da bi gornji prt segal ob desni in levi daleč čez rob, ako ima altar formo sarkofaga, ali pa če menza sloni na stebričih. Altarne prtove menzi pritrjevati z okviri lesenimi ali kovinskimi, ni cerkveno, kajti Caerem. Episc. L. I. c. 12. n. 11. pravi: »Nullae coronidcs ligneae vel ex aurichalco circa altaris angulos ducantur, sed eorum loco apponi poterunt fasciae ex auro vel serico labo- ratae ae variegatae.« — Na konsekriranc altarje poklada so pod omenjene tri prtove še tudi povoskano platno, kojemu pravimo k r i z m a 1 e . ker s krizmo maziljeno altarno ploščo pokriva in prtove varuje vlažnosti kamena. To platno mora zmiraj ostati na menzi, če tudi sc gornji prtovi večkrat prenavljajo. Le veliki če¬ trtek naj se tudi krizmale vzame raz ploščo, katero je treba takrat dobro osnažiti. 2. Da se zakrije ter ozaljša sprednja stran altar jeva, ima se rabiti tako zvani a n t i p e n d i j ali froniale, 'j katerega pa ni treba, če ima altar obliko sarkofaga, ali če je že itak sprednja stran pod¬ stavka lična, na primer, če jo krase podobe ali slike, zale rezbe itd. 3. Blazine za podlago mašni knjigi (ako morda ne rabijo mesto njih lesenih naslonjakov). 4. Varovati altarne prtove prahu in druge nesnage pogrinja se menza ob času, ko ni božje službe tamkej, s posebno odejo (vesperale), ki mora površje altarne mize zagrinjati čez in čez, in še nekoliko čez rob viseti. Spredaj od menze viseči del ulegne s kakim vezenj*'m ozaljšan biti ali s trepeči ob robu. Med sveto mašo mora se ta odeja celoma proč vzeti, ne samo zvili na konec altarja. ‘) Rubi', gen. Miss. XX. § 136. Posamezna sv. oblačila 369 5. K o r p o r a 1 , telesnik, tanek, ličen prtiček, na katerega mašnik poklada presv. režnje Telo, bil je nekdaj zelo velik, ter so ga zadej nazaj vihali in kelih z njim pokrivali. Zadnji del korpo- rala, s katerim so zagrinjali kelih, imenovali so p a 1 o. Telesnik spominja na plenice, v katere je sv. Devica zavila novorojenega Odrešenika; pomenja pa tudi oni prt, v katerega je Jožef Arima- tejec zavil truplo Kristusovo. O njem pravi Rubr. Miss. celebr. I. 1: »Corporalc plicatum (mundum) quod ex lino tantum esse debet, nec serico vel auro in medio intextum, sed totum album et ab Episeopo vel alio habente potestatem, simul cum pala bene- dictum.« 6. Pala je iz korporala nastala, ah je prav za prav oni kos korporala, s katerim so zagrinjali kelih. Zato vse določbe ozir korporala veljajo tudi za palo, izvzemši velikost. Pala bi morala biti kvadraten kos čistega, ličnega platna, 16 do 24 cm dolg in širok, enako korporalu poškrobljen. Ob robu sme zarad ličnosti dobiti zobce, in da je trše, sme se vzeti dvojno platno; dovo¬ ljeno je gornje z raznim, čednim, pomenljivim (najbolje belim) ve¬ zenjem ozaljševati in vmes med obojno platno še tudi vtikati kos debelejšega papirja. Zelo razširjena je navada, pale pritrjevati de¬ belemu pokrovcu, prevlečenemu s takim blagom, iz kakoršnega je mašni plašč tistega dne. Tega sicer cerkev ni odobrila, dopušča pa vendar to šego, če le pokrovec ni prevlečen s tkanino črne barve, in če ne kaže kakih znamenj smrti (S. R. C. 10. jan. 1852). Svetovati pa je, palo pritrjevati pokrovcu z nitkami, ne z iglami, ki utegnejo izpasti in v kelih odleteti. 7. Purifikatorij je prtiček, s katerim mašnik med sv. daritvijo po zavživanji snaži in izbrisuje kelih, pateno, prste in usta. Da se purifikatorij brž razločuje od drugih podobnih prtičev, naj ima vdelan v sredi križec. 8. Vel um ali kelihovo zagrinjalo je bilo nekdaj platneno; sedaj je ukazano, da bodi svilnato, tiste barvo kakor mašni plašč; ne trdo in debelo, ter toliko veliko, da kelih pokriva po¬ polnoma od vseh strani. Kelih zagrinja cerkev, da s tem kaže veliko spoštovanje do sv. posode, v kateri se zgodi čudovito spre- menjenje vina v presv. kri Jq^usovo. — Ogrinjalo, s katerim mašnik prijemlje in drži posodo s presv. rešnjim Telesom, mora biti vselej belo. Velum subdijakonov, s katerim drži pri slovesni maši pateno, se pa v barvi ravna po mašni opravi tistega dne. Duh. Pastirstvo. 24 870 Duhovno Pastirstvo. 9. Ker korporal zunaj rabe ne sme nikoli ležati nezavit, je za njegovo shrambo ukazan nekak žep, ki mu pravimo b u r s a (theca corporalis). Nikakor ne zadostuje kvadraten trd pokrovec, ki bi se pokladal na korporal, ampak kvadratne, na vsako stran vsaj 24 cm dolge platnice, na treh straneh sešite, od četrte pa tako odprte, da se korporal da brez vse težave med nje devati in ven jemati. Vnanje strani burse naj so barve mašnega plašča tistega dne, notranja stran je najprimernejše bela. Kedarkoli se korporal nosi k altarju ali od altarja proč, mora se nositi v bursi (S. R. C. 27. febr. 1847). 10. Plašček okrog ciborija, ki bodi vselej belin svilnat, je od sv. cerkve zaukazan ’) ne le kot obrana sv. posodi, ampak da se z njim naznanja skrivnostna pričujočnost Jezusova v presv. zakramentu. Kedar ni posvečenih hostij v ciboriji, takrat tudi plaščka ne sme imeti, toraj ne pred konsekriranjem hostij in ne po opravljenem osnaženji ciborija, če ga mašnik odnese v žagrad. § 137. Sveto posodje. Že v začetku krščanstva se je posluževala cerkev pri obha¬ janji božje službe in pri delitvi sv. zakramentov posebnih, nalašč v to namenjenih posod, ki so bile po možnosti dragocene. Naj¬ važnejša liturgična posoda je bila od nekdaj tista, v kateri se je vino spreminjalo v presv. kri Gospodovo — pravimo ji kelih. 1. Kelihu ime in oblika je vzeta iz rastlinstva, in je po¬ doba one posode, v kateri je Jezus Kristus pri zadnji večerji vino spremenil v svojo rešnjo kri. Prve čase krščanstva se je ravnala tvarina keliha po imovini vernikov; imeli so kelihe lesene, prstene, steklene, iz razne kovine . . ., pa tudi zlate in srebrne. 8 ) Dandanes ozir tvarine velja cerkvena določba: »Calix debet esse aureus vel argenteus aut saltem habere cuppam argenteam intus inauratam; ab Episcopo consecratus.« s ) Ako bi pa bila cerkev in verniki ’) Rit. rom.: »albo velo cooperta (pyxide)... Ljublj. obredD. str. 65:... par- ticulae consecratae ... conserventur in pyxide .. . albo velo cooperta ... S. R. C. 9. jul. 1678. 2 ) Dokler so sv. obhajilo vernikom delili pod obema podobama, dajala je cerkev presv. kri vživati vernikom iz kelihov, ki so bili večji od navadnih mašnih imenovali so jih calices ministeriales. 3 ) Rubr. Miss. de celebr. I. 1. § 137. Sveto posodje. 371 toliko ubožni, cla bi si tacega keliha omisliti ne mogli, dopuščen jim je tudi c i n a s t ali iz kositra. 1 ) — V duhovnem smislu kelih pomenja oni kelih trpljenja, ki ga je Zveličar pil za nas; pa je tudi podoba srca Jezusovega, iz katerega rane je pritekel vrelec njegove presvete krvi, in nam pri sv. maši skrivnostno še vedno doteka. Kelih za sv. mašo pripravljati je v prvi vrsti dolžnost mašnika samega. 2. Patena, božja skledica, ker na-njo mašnik poklada presveto rešnje Telo, je v navadi že iz časov apostoljskih. Imeli so pa nekdaj še posebne, večje patene za obhajanje vernikov, tako zvane patenae ministeriales. Cerkvene določbe ozir keliha veljajo tudi za pateno; ona bodi toraj zlata, ali pa srebrna in pozlačena. Silno ubožnim cerkvam je dovoljena tudi kositrna patena, a zgoraj mora biti dobro pozlačeno vglobljenje, kjer leži sv. hostija. Da popolnoma služi svojemu namenu ta sv. skledica, ne sme imeti na površji nikakovih vrezanih podob, tenak ima biti vnanji rob, in ob krogu, kamor se poklada sv. hostija, ne sme imeti ostre zareze, iz katere je silno težko dobivati malih drobcev sv. podobe. — Patena pomenja deblo križa, patibulum crucis, na katerem je Kristus svoje telo daroval za nas. Da se kelih in patena smeta rabiti pri sv. maši, morata biti posvečena po škofu ali po mašniku, ki je zato pooblaščen od apostoljskega sedeža. Nastopi pa r a z p o s v e č e n j e ter je treba nove konsekracije, ako se kelih vnovič da znotraj pozlatiti (S. R. C. 14. jun. 1845, kar tudi velja o pateni) in pa če se kupa odlomi od stajala. Ako je pa gornji del keliha stajalu le privit, tedaj ne izgubi posvečenja, če se kupa loči od vijaka. Tudi izgubi kelih posvečenje, če znotraj postane toliko luknjičast ali počen, da ni več za rabo. Da bi kdo kelih ali pateno oskrunil po kaki posvetni rabi, ne izgubila bi sv. posoda s tem svojega posvečenja; a sve¬ tovati bi bilo v tem slučaji, da jo škof ali pooblaščeni mašnik z blagoslovljeno vodo očisti, preden se zopet rabi. Ako je treba zarad kakega popravljanja kelih dati v roke lajiku, naj ga mašnik prej znotraj zmije s čedno vodo, katero mora vliti v sakrarij. V ne¬ katerih škofijah rabijo pri darovanji med sv. mašo male žličice, da z njimi vode prilivajo vinu. Sicer je to pripravno, a po rubrikah ni ukazano, a tudi ne prepovedano. 3. Ciborij, obhajilni kelih, shranjuje male sv. hostije za obhajanje vernikov. Velikost se ravna po potrebi zadevne cerkve. *) Bened. XIV. dne 29. marca 1751; S. R. C. 20. marca 1875; 28. maja 1877. 24* 372 Duhovno Pastirstvo. Ozir tvarino, iz katere naj je izdelan ciborij, pravi obrednik: »ex solida decentique materia.« Vsled splošne navade je zlat ali srebrn in znotraj pozlačen; zelo ubožnim cerkvam bi smel služiti tudi bakren obhajilni kelih pa pozlačen. Znotraj mora ciborij imeti obliko skledice, katere dno je v sredi nekoliko zvišano, da je lahko prijemati sv. hostije, kedar jih je že malo v sv. posodi. Obhajilni kelih mora imeti pokrivalo, ki se dobro in tesno prijemlje roba. Vrh pokrovca bodi križ. Kedar je v ciboriji sv. rešnje Telo, mora imeti bel svilnat plašček ter stati na korporalu. Nikakor pa n i do¬ voljeno , da bi vedno purifikatorij za snaženje prstov med obha¬ janjem bil ovit ter privezan na stajalu obhajilnega keliha; ta ru¬ tica imej svoje mesto na altarji zraven posodice z vodo za umivanje prstov. Za donašanje sv. popotnice ne daleč od farne cerkve imel bi služiti majhen ciborij (pyxisi, v katerega položi mašnik nekoliko sv. hostij; le če je treba daleč ah po težavnem potu nositi sv. po¬ potnico, vzame naj malo posodo (parva custodia), v katero le eno sv. hostijo položi, ah sploh toliko, kolikor jih potrebuje za takrat. Ta posodica bodi srebrna, znotraj pozlačena, pokrita s tesnim po¬ krovom, ki je na vrhu ozaljšan z malim križem. Poklada jo mašnik v belo posebno burzo, ki si jo obeša okrog vratu, in ogrnjeno z belim velumom') jo ima nesti na dom bolnikov. A sploh je že prišlo v navado, da mesto velikega ogrinjala obdajajo burzo samo z belim plaščkom. — Nikakor ni dopuščeno napravljati si takih posod, da bi bila pušica za sv. rešnje Telo združena s posodico za sv. olje. * 2 ) Vse posode za shrambo ah prenašanje sv. rešnjega Telesa, toraj ciborij in parva custodia za sv. popotnico, kakor tudi mon- stranica (ah vsaj nje lunica) morajo biti blagoslovljene. Iz¬ vršuje se to po obrazcu obrednika »pro benedicendo tabcrnaculo seu vasculo pro ss. Eucharistia conservanda«, kar spada v oblast ') Gl. Ljublj. obrednik in Rimski >de communione infirmorum«. 2 ) Na vprašanje: >0b distantiam et consuetudinem invaluit in his regi- onibus, ut sacrum viaticum non in pyxide ad infirmos deferatur, sed in vase, quod opereulo munitur, et cui pro sancto oleo aliud vasculum a d n e x u m est. Hoc autem vas linteo obvolutum reponi solet in bursa . . . Quaeritur ergo: qualis color conveniat huic bursae, ubi defertur sacrum viaticum ad infirmos cum sancto oleo ?« je S. R. C. odgovorila dne 26. marca 1859: »Praedictum usum tolerari omnino non posse et curandum ab Episcopo, ut serventur praescriptiones Ritualis rom.< § 137. Sveto posodje. 373 škofovo, ki jo sme tudi prepuščati navadnemu mašniku. Pri nas so vsi dekanje v to pooblaščeni. 4. Monstranica (ostensorium), v kateri se sv. rešnje Telo skoz steklo vidno izpostavlja v češčenje, pa slovesno prenaša ob procesiji, je sv. posoda, ki je nastala še-le tedaj, ko je prišlo v navado javno izpostavljanje sv. rešnjega Telesa. Biti mora zlata, srebrna, ali (zarad ubožnosti) iz pozlačenega bakra ali mesinga. Lunica mora biti vsaj srebrna in dobro pozlačena (S. R. C. 4. febr. 1874), pa tako napravljena, da jo je možno znotraj snažiti malih drobcev sv. hostije. Vrh monstranice naj je križec ali podoba Je¬ zusa od mrtvih vstalega. 5. Posode za sv. olja 1 ) morajo biti srebrne ali vsaj ko¬ sitrne, vedno snažne, dobro pokrite in položene v čedno, dostojno, za to napravljeno škatljo. Da se duhovni pastir v sv. oljih ne moti ter napačnega ne rabi, morajo biti te posode določno zaznamo¬ vane z velikimi črkami. Posoda za krstno olje imej ob strani in tudi na pokrovu črke 01. Cat. ali samo 0; isto tako naj dobi po¬ soda s sv. krizmo črke S. Chr. ali samo C. in bolniško sv. olje naj je zaznamovano s črkami 01. I. ali samo I. — Vse do sedaj povedano velja tudi o onih manjših posodicah za sv. olja, v ka¬ terih ima dušni pastir pavolo z dotičnimi sv. olji dobro napojeno, da se mu sv. tekočina pri rabi ne razliva. — Kje naj so shranjene posode s sv. olji? Obrednih 2 ) le pravi: »in proprio loco, honesto ac mundo, sub clave, ac tuta custodia decenter asserventur, ne ab alicjuo, nisi a sacerdote, tcmere tangantur, aut eis sacrilege quis- quam abuti possit.« Bolj natanko določuje kraj shranjenja S. R. C. dne 16. junija 1863, govoreč: »Vaša olei sancti serventur in loco decenti tam in cornu Epistolae, quam in cornu Evangelii.« In pri nas je že od nekdaj ukazana v cerkvi na evangelijski strani vzidana omarica za shrambo sv. olja, do katere mora ključ shra¬ njen imeti duhovni pastir sam. Ako pa že kje iz posebnih raz¬ logov shranjujejo posodice s sv. olji v zakristiji, mora vsekako biti v to odmenjena posebna, čedna in varno zaprta omarica. Zelo je razširjena navada posodico s sv. oljem za bolnike imeti shra¬ njeno pri sebi v stanovanji. Po velikih župnijah, kjer je časih treba urno urno hiteti k umirajočemu, je to dokaj opravičeno, zlasti če je duhovsko stanovanjc daleč od cerkve, samo da je sv. olje hra- 1 ) Gl. obrednik >Sacr. Bapt.<: de sacris oleis, pa »sacr. extr. Unct.« 2 ) Rimski, in Ljublj. str. 14 in 77. 374 Duhovno Pastirstvo. njeno na dostojnem kraji in pod ključem. 1 ) — Posode za sv. olja morajo biti blagoslovljene; obrazec za to podaje App. k rimskemu obredniku. S sv. olji napolnjene posode naj kedar koli je možno prenaša duhovni pastir sam. 6. Maj olčice za vino in vodo pri sv. maši (urceoli, am- pullae) naj so praviloma steklene, ker se najložej dajo snažiti, in se tudi na prvi pogled razločuje v njih vino od vode. Ako so zlate ali srebrne, naj je na pokrovcih jasno naznanjeno, kje je vino in kje voda. Da se ne poškodujejo altarni prtovi, treba je posodice 7. vinom in vodo na menzo prinašati na ličnem in snažnem krož¬ niku ali medenici. 7. Kadilnica (thuribulum) in čolnič jnavieula) z žličico služi za kajenje pri slovesni sv. maši in pri mnogo drugih cer¬ kvenih opravilih. Prvotno zažigali so v cerkvi kadilo v kovinastih ponvah in skledicah, a že o papežu Sergiji (687—701) se nam po¬ roča, da je dal napraviti veliko, čisto zlato kadilnico z verižicami in pokrovcem. Radi so se poprijemali umetniki tega predmeta, ter zlasti v gotski dobi dajali tej cerkveni posodi krasno obliko. Kadilnica naj ni zelo velika, a verižice imej dokaj dolge. 2 ] ‘) Na vprašanje: »Sacerdotes, curam animarum exercentes. pro sua com- moditate apud se in domibus suis retinent s. oleum infirmorum: an attenta consuetudine hanc praxim ličite retinere valeant?< je dne 16. decernb. 1826 odgovorila S. R. C.: »Negative et servetur Rituale rora., excepto tarnen času magnae distantiae ab ecclesia, quo in času omnino servetur etiam domi rubrica cjuoad honestam et decentem tutamque custodiam.« 2 ) Ni dosti, da ima cerkev potrebnega liturgičnega posodja, ampak du¬ hovnemu pastirju je tudi skrbeti, da se posode ohranjujejo snažne. Po raznih liturgičnih knjigah se povdarja, da je mašniku gledati na to, »ut omnia sint in- tegra, nitida et munda«. Isto izrekajo razne sinode; in kar se tiče posebej sv. posod, mnogi škofijski obredniki njih snaženje ukazujejo »singulis annis mini¬ mum semel« s pristavkom, da se ima to zgoditi »feria quadam majoris hebdo- madae per parochos aut alios sacerdotes«. V ljubljanski vladikovini pa je 7. vprašanje za kanonično vizitacijo: »Ob die hi. Gefasse: Kelche, Ciborien, Mon- slranzen und Versehbiichsen gut vergoldet seien und ofters gereiniget vverden?« Kako snažiti posamezne posode, ne moremo tu razpravljati, ker so načini jako raznoteri, in je mnogokrat težko povedati, kateremu sredstvu gre prednost. Naj se duhovnik od veščih gospodov tega uči in pa iz dobrih spisov, kakor je že omenjena knjiga K. Geiger-jeva (gl. str. 361) in navod v Linzer Quartal- Schrift 1876, str. 26 in 1883, str. 102. Le to naj omenimo, da je pred znaže- njem treba tiste posode, ki s sv. rešnjim Telesom pridejo v dotiko (kelih, pa- tena, lunica monslranice) dobro v vodi z roko odrgniti in to vodo vliti v sa- krarij. Kar bi zlatnini, srebrnini utegnilo škodovati, n. pr. apno, voda z vitri- jolovo kislino mešana, neznane štupe za snaženje itd., ne sme se rabiti. Ako se § 138. Simboli iz nature. 375 Kadilnica, kakor tudi majolčice za vino in vodo, altarni sveč¬ niki, antipendij, purifikatorij, bursa, velum ... ni da bi se morali blagosloviti, smejo se pa ex decentia. Tudi je izrekla S. R. G. 12. jul. 1704 : »Cruces altarium et processionum non sunt bene- dicendae de praecepto et potest simplex sacerdos eas benedicere private.« § 138. . Simboli iz nature. Svetim rečem prištevamo tudi naturne simbole, to je očutne stvari sprejete iz prirode v krščansko bogočastje. So pa dvojne vrste: nekateri služijo za oznanovalce verskih idej, drugi pa so sredstva za posredovanje milosti božjih. I. Naturnim simbolom prve vrste, ki so v krščanski liturgiji vsled svojih lastnosti nekaki naznanovalci ter nosilci verskih idej, prištevamo zlasti: 1. Luč, kajti že aposteljni so po zgledu Jezusovem v raz¬ svetljenih prostorih obhajali sv. skrivnosti, (Dj. ap. 20, 8.) in po njih sporočilu že kristijanje prvih časov niso brez luči obhajali no¬ benega bogočastnega opravila, nobene cerkvene slavnosti. To pa se ni godilo samo iz potrebe, ker je zarad dobe dneva ali zarad kraja božje službe bilo treba svetlobe, tudi ne samo kot nekak zgodovinski spomin na čase preganjanja, ko so verniki po temnih, podzemeljskih tedaj razsvetljenih prostorih se shajali k božji službi, ampak že od nekdaj so se posluževali pri božji službi luči zlasti kot jako pomenljivega znamenja. Naturne lastnosti in učinki materijalne luči namreč jako lepo oznanujejo nadnaturne, božje skrivnosti in resnice sv. vere. Kjer je luč, tam šele je možno gle¬ dati ter spoznavati razsvetljene reči: toraj je luč simbol razodenja. Luč pomenja Jezusa Kristusa, ki je prišel na svet kot prava luč, in hoče, da mi postanemo otroci luči. Kjer je luč, tam je toplota, tam gibanje, življenje: toraj je luč simbol milosti božje. Luč vničuje, povživa samo sebe, da drugim sveti; toraj je simbol po¬ žrtvovalne ljubezni. snažijo posode, iz več delov sestavljene, v tekočini (z lugom, z žajfnieo, v vroči vodi . . •) treba jih je razložiti v posamezne dele, in te dele vsacega posebej snažiti, sicer zaide mokrota v notranje dele ter tam napravlja rijo in razjeda kovino. Pozlačenim in posrebrenim posodam neškodljiva, nedolžna snažila so: lug, gorka žajfnica, kuhani in skisani pšenični otrobje in dr. — Mesingasle stvari se najlepše osnažijo, ako se dobro drgnejo s kosom sukna, namočenim s ste- arinovim oljem. 376 Duhovno Pastirstvo. Ker je toraj luč toliko pomenita, zato se je cerkev poslu¬ žuje skoraj pri vseh bogočastnih opravilih; zlasti pa še obdajajo luči med sv. mašo altarjev križ. Pri slovesnem opravilu škofovem v lastni diecezi ima na altarji goreti sedem 1 ) sveč, pri drugih slovesnih mašah z incenziranjem vsaj šest, pri manj slovesnem opravilu in pri peti maši de Requiem vsaj štiri (S. R. C. 12. avg. 1856). Pri privatnih mašah imate na altarju goreti le dve sveči, bodi si mašnik kateri koli (S. R. C. 19. jul. 1659; 27. sept. 1659), le škofu morajo oh večjih godovih tudi pri zasebni maši goreti štiri sveče. (Caerem. episc. I. c. 29. n. 4.) Tedaj zarad osebe maš- nikove, ad fovendam ambitionem, se pri zasebni maši ne sme pri¬ žigati sveč več kot dve; a drugače je, če zavolj kake slovesnosti, pobožnosti ... že itak na altarji gori več sveč. Samo ena luč med sv. mašo zadostuje le v naj večji sili; brez goreče sveče ma¬ ševati ni dopuščeno. Le ko bi po dovršeni konsekraciji luč ugas¬ nila, in je ni moč namestiti, takrat mora mašnik sv. daritev na¬ daljevati tudi brez luči. Kakor pa ni dovoljeno maševati brez luči, tako tudi mašnik ne sme prej začenjati s sv. daritvijo, kakor da so prižgane sveče, ki se tudi ugasovati ne smejo že pred zadnjim evangelijem. Le misijonarji dobivajo sem ter tje pripuščenjc, ma¬ ševati brez luči zarad prav posebnih izvanrednih okolnosti (S. R. C. 7. sept. 1850). Svečniki na altarji naj niso vsi enako visoki, ampak proti sredi višji in višji, tako da največja dva stojita ob altarjevem križu. Zažiganje sveč se pričenjaj na evangelijski kot imenitnejši strani 2 ) (S. R. C. 12. avg. 1854). Zraven luči na altarji med sv. mašo je gotovo najimenitneja tako zvana večna luč, ki mora po vseh cerkvah, kjer je shra¬ njeno presv. rešnje Telo, goreti pred tabernakeljnom, in sicer n a j - manj ena, kot simbol pričujočnosti Kristusove v sv. Zakramentu in neugasljive ljubezni Njegove do nas, pa milosti, ki nam jih deli neprenehoma. Ob enem je tudi znamenje žive vere, češčenja in *) To število luči pri slovesni škofovi maši ima mistični pomen. Ozira se na besede v Skr. raz. 1. 12 — 13: »Vidi septem candelabra aurea et in medio septem candelabrorum aureoruni sirnilem filio hominis vestitum podere et prae- einctum ad mammillas zona aurea, t. j. oblečenega v velikoduhovensko obleko. 2 ) Nekdaj sploh navadna, a danes večinoma opuščena sveča tihe maše (\Vandlungskerze) je po rubrikah opravičena (gl. Rub. gen. Miss. XX. in Rit. celebr. Miss. VIII. n. 6) in pomenljiva. Pri tihih mašah namreč se prižiga zraven dveh sveč na altarji pred povzdigovanjem še tretja sveča v svečniku na steni episteljske strani, ki ima goreti do končanega zavživanja ali obhajanja med mašo. Ona naznanuje pričujočnost Jezusovo na altarji v zakramentalnih podobah, in vabi vernike k češčenju presv. rešnjega Telesa. § 138. Simboli iz nature. 377 ljubezni vernikov do najsvetejšega zakramenta. Stroga dolžnost je duhovnemu pastirju samemu skrbeti za ohranitev te luči; sveta cerkev in posebni škofijski ukazi 1 ) mu to vele, in nikdar se ne sme izgovarjati z zanikrnostjo cerkvenikovo. Kar tiče tvarino luči, to je, substancijo za ohranjenje liturgične luči, je cerkev že od nekdaj vselej takrat, kedar je luč pri bogočastnih opravilih simboličnega pomena, in ne le za raz¬ svetljevanje temnih prostorov, tirjala čbelni vosek pro candelis, in pa o 1 j k i n o olje pro lampadibus. 2 ) Ker bomo o olji govorili še pozneje, naj tu omenimo le o vosku, da si ga je cerkev svečam v tvarino odbrala zarad velike pomenljivosti. Luč je simbol božestva Kristusovega, sveča pa kot tvarina ali truplo luči je simbol člo¬ veštva v Kristusu, toraj mora tvarina sveče res taka biti, da more pomenjati najsvetejše in najčistejše telo Jezusovo. Taka tvarina pa je vosek, ki ga čbela delavka napravlja, ona, katero so že od nekdaj imeli kot tip devištva, ali še posebej kot tip deviške matere Marije, iz katere neomadežanega telesa je bilo vzeto Jezusovo telo. Iz tega namena sv. cerkev tirja čistega čbelnega voska za sveče, kedarkoli ne služijo luči edino v razsvetljavo, ampak so simboličnega pomena; namreč: a) Za velikonočno svečo, ki še prav posebno pomenja Jezusa Kristusa. h) Za sveče, ki se blagoslavljajo na Svečnico, kakor je raz- videti iz prve oracije pri blagoslovljenji, kjer se sveče ime¬ nujejo »opus apum«. c) Za sveče iz nebeljenega voska, ki na trivoglatem svečniku gore zadnje tri dni velicega tedna (gl. Caerem. episc. II. c. 22). d) Za sveče na altarji pri sv. maši. 3 ) Glej de defect. Miss. X. L, in sv. Alfonz Lig., ki pravi: »Est peccatum grave extra casum nccessitatis aliis uti.« ') Rituale Rom. in z istimi besedami naš ljublj. pravi: »Lampades coram eo (tabernaculo) plures, vel saltem una, die noctuque perpetuo coluceat«. — Naš O r d o § 35: »Larnpas adsit semper ardens coram Sanctissimo«; in dunajski prov. zbor 1. 1858 opominja: »Nulla umjuam exeusatio admittatur; permodici, qui requiruntur, sumtus ad ea pertinent, quae cullus divinus absolute requirit, et si non alio modo, fidelium certe eleemosynis haberi poterunt«. a ) S. R. C. dolofiuje dne 20..xnarca 1869: »Minime adhiberi posse petroleum vel aliud oleum ex vegetabilibus ad illuminandam ecelesiam; sed in času tantum necessitatis ex prudentia Ordinariorum.« 3 ) Na vprašanje: An super altari, pracler candelas ex cera, tolerari possit ut habeatur etiam illuminatio ex gaz, vel an usus praedictus prohiberi debeat?« 378 Duhovno Pastirstvo. e) Za krstno svečo; kajti obrednik veli: »candela cerea baptizato ardens tradenda«. f) Sveče, ki gore med obhajanjem; obrednik namreč uka¬ zuje, da se ima sv. obhajilo deliti »accensis cereis«. Vsled tega tudi sveče, ki se zažigajo pred sv. rešnjim Telesom, kakor n. pr. v svetilnici, ki se nosi pred sv. Zakramentom, ko se donaša bolnikom na dom, ali ki se prižigajo v procesiji pred sv. rešnjim Telesom, in sveče, ki jih otroci drže v rokah pri slovesnem prvem sv. obhajilu, slednjič sveče, kolikor jih cerkev ukazuje na altarji prižigati, ko se v češčenje izpostavlja sv. rešnje Telo. g) Sveče, ki jih nosijo a k o 1 i t i pri slovesnem opravilu; od tod tudi ime teh cerkvenih služabnikov, cerolerarii. h) Sveče, katere duhovniki nosijo v rokah pri opravilih po rajnih in o pogrebih, ker tudi tu pravi obrednik, da je staro¬ davna šega »c e r e o s accensos in exequiis et luneribus dc- ferre . . .« Pri današnjem silnem tekmovanji v obrtniji si prizadevajo tudi izdelovalci sveč, da bi mogli svoje blago kar se da v ceno dajati in si veliko kupcev pridobiti, toraj redko kedaj izdelujejo čisto voščene sveče, ampak vosku pridevajo raznih cenejih tvarin, zlasti parafina in ceresina, ki sta težko spoznati v sveči. Duhovni pastir naj toraj gleda, da kupuje le pri prav vestnih in zanesljivih svečarjih. ] ) 2. Kadilo (thus) so rabila pri svojem bogočastji vsa ljudstva. Od Jutrovcev sprejeli so je Grki in Rimljani ter pridno zažigali svojim bogovom, a tudi Izraelcem je bilo ukazano. V svetem šo¬ toru in pozneje v tempeljnu jeruzalemskem se je na posebnem kadilnem altarji zjutraj in zvečer zažigalo dragoceno kadilo. Za časa hudega preganjanja so pagani morali kristijane darovati ka¬ dila malikom; in »kadila zažigati bogovom« je bilo znamenje odpada od sv. vere. Zarad tega tudi cerkev dolgo ni sprejela kadila v krščansko bogočastje. S četrtim stoletjem so tudi kristijanje začeli rabiti kadilo pri javni božji službi, in sicer naprej na vzhodu. je S. 11. G. dne 8. marca 1879 odgovoiila: Negative ad primam partem; affir- mative ad secundam. *) Spoznavati izpačeno blago od pristnega utegne duhovnemu pastirju dobro služiti knjiga: »Ueber die Falschung der sacramentalen Substanzen«, nemško izdal J. Weicherding, Wien und Olmiitz, 1879, kjer je tudi obravnavano izpačenje voska. § 138. Simboli iz nature. 379 Sprejeli pa so je deloma z ozirom na zgodovino, deloma iz na- turnih razlogov. Kadilo ukazal je Bog judovskemu ljudstvu, kadila prinesli so modri iz jutrovega novorojenemu Zveličarju v dar, kadila omenja tudi sv. pismo '), primerjajoč je molitvi svetnikov. — Sprejelo pa je krščanstvo kadilo v svojo liturgijo tudi zarad njega naturnih lastnosti, jako primernih predstavljati verske ideje. a) Njega dragocenost, vonjava, rahle k nebu se vzdigujoče meglice so jako pripravne pomenjati češčenje, zlasti Bogu dolžno če- ščenje. V tem smislu zažiga cerkev kadilo pred blagoslovom s sv. rešnjim Telesom in ob slovesnem opravilu pri povzdigovanji. Da cerkev zažiga kadilo Bogu v čast, naznanujejo nam besede, katere mašnik govori pokladajoč kadilo na žrjavico: »Ab illo bene- dicaris, in cujus honore cremaberis.« * 2 ) b) Zažgano kadilo enako lepo pomenja naše želje, da bi tudi dar naše molitve prišel v sv. nebesa kot Bogu prijeten dar, ter našel uslišanja in milost božjo nam naklonil. In največkrat v tem smislu eerkev rabi kadilo, n. pr. pri opravilu po rajnih, pri kajenji altarja in darov, kjer besede mašnikove naznanujejo ta pomen: »Incensum istud, a te bene- dictum, ascendat ad te, Domine, et descendat super nos miseri- cordia tua. Dirigatur, Domine, oratio mea sicut incensum in con- spectu tuo. . .« c) Ko kadilo vonjavo razširja, drugim prijetno po¬ staja, se samo sebe vkončuje, tako nam je simbol Kristusa, ki se je daroval za naše odrešenje; pa opominja tudi vernike, da naj se v službi ljubezni darujejo Bogu. Da more kadilo vse to pomenjati, mora tudi res imeti po¬ trebne naturne lastnosti: na ognji mora napravljati gost dim in zraven razširjati vonjavo. Te lastnosti ima pa le pravo kadilo, to je, na zraku strjen sok ali smola b o s v e 1 i j e (boswellia pa- pyrii'eraj, nekega drevesa, zelo razširjenega zlasti po severni Afriki. To pristno kadilo (thus orientale, olibanum) dobiti je v trgovini v dvojni obliki: čisto, odbrano, v rumenih zrncih, pa navadno, ’) Razod. 5, 8: ». . . in vsi so imeli citre, in zlate kupe polne kadila, kar so molitve svetnikov.« Razod. 8, 3 — 4: »In drugi angelj je prišel, in se je vstopil pred altar; imel je zlato kadilnico, in mu je bilo dano veliko kadila, da bi po¬ ložil od molitve vseh svetnikov na zlati altar, kateri je pred sedežem božjim. In dim kadila se je kviško valil z molitvami svetnikov iz roke angeljev pred Boga.« 2 ) 0 teh besedah omenja de Herdt: »Hanc formulam ,ab illo bene- dicaris . . communem formulam esse thus benedicendi, et illam adhibendam esse, quotiescum(|ue incensum adhibetur, p r a e t e r q u a m ad incensalionem post ofTertorium (in missa solemni), quae peculiarem habet benedictionem, et dum solum Ss. Sacramentum est incensandum, quando thus non benedicilur.« 380 Duhovno Pastirstvo. v kosih, kojim je primešano dokaj smeti, lubja, peska. Žal, da se redkokrat dobiva čisto, kajti kvarijo ga na razne načine. Kadilu v zrncih radi primešajo gumija, kadilu v kosih ali raztolčenemu pa mnogokrat pridevajo smrekove smole iz mravljišč, ki se lahko spoznava po črnem dimu in smolnatem duhu. Pravo kadilo ima silno prešinljiv in hud duh, zato je dovoljeno, pridevati mu po nekoliko drugih dišav, n. pr. raztolčene storaksove smole ali drobno razrezanega cvetja sivke (lavendel). Caerem. episc. I 23. namreč pravi: »Materies autem, quae adhibetur, vel solum et purum thus esse debet suavis odoris, vel si aliqua addantur, advertatur, ut quantitas thuris longe superet.« 3. Sol najdemo vsled božje naredbe že v liturgiji starega zakona, rabili so jo pri vsaki jedni daritvi. Ker je soli lastno, da ohranjuje, bila je Izraelcem znamenje vztrajne, stanovitne zveze z Bogom. Elizej je s soljo zemljo storil plodovito; Kristus mnogo¬ krat sol omenja v svojih prilikah — to so zgodovinski razlogi za rabo soli v krščanskem bogočastji. Zraven tega je pa sol še toliko pomenitih naturnih lastnosti, da tudi vsled tega jako dobro služi v liturgiji. Sol je silno potrebna v človeški živež, dela jedila okusna, prijetna, in obvaruje gnjilobe, toraj je podoba krščanske vere, ki človeka prerodi, človeka Bogu dopadljivega stori ter ga obvaruje pogina, pa ga tudi napolnuje s pravo modrostjo. Tudi je sol vsled svojega delovanja simbol nesmrtnosti itd. — V krščanski liturgiji rabimo raznotero sol: pri posvečevanji cerkve, s posebnim blagoslovljenjem; pri krščevanji, zopet drugače blagoslovljeno; sol, ki se primeša blagoslovljeni vodi, in pa neblagoslovljeno, ki se rabi le za snaženje prstov po maziljenji s sv. olji. Sol ene vrste se ne sme rabiti pri tacih liturgičnih funkcijah, za katere se sol blagoslovlja po drugačnem obrazcu Zlasti ozir soli, ki se pri krščevanji poklada novokrščencu v usta, ukazuje obrednik, da ima biti »bene confractum et attritum, siccum ac mundum.« 4. Pepel je od nekdaj bil ljudem podoba človeške ničevosti, onemoglosti, poniževanja, pokore — kajti prhek je, neznaten, ne- slasten; in ker je ostanek neke ukončane stvari, nam je pepel tudi simbol smrti ter minljivosti vsega časnega. Pepel rabi cerkev v liturgiji pri posvečevanji cerkve in na pepelnico, ko kristijana še zato posebno živo spominja minljivosti vsega časnega, ker se mora tisti dan blagoslavljati ter vernikom pokladati na glavo pepel, 1 ) ') Poutif. Rom. za to pepeljenje rabi besede »cineres imponere super ea- pita singulorum«, a de Iierdt ravnanje popisuje natančneje, pišoč: »Celebrans a § 139. Nadaljevanje. 381 ki je dobljen iz oljkinih vej, katere je cerkev blagoslovila cvetno nedeljo preteklega leta, ko so bile znamenje veselja nad slavnost¬ nim vhodom Kristusovim v Jeruzalem. § 139 . N a d a 1 j e v a n j e. II. Simboli druge vrste so tiste reči iz vidnega stvarjenja, katere je ali Kristus sam ali pa njegova cerkev izvolila kot sredstva za posredovanje milosti božje. To so tvarine pri daritvi sv. maše in pri sv. zakramentih. Tukaj govorimo o njih le kot o vidnih znamenjili nevidne milosti božje. Tu sem spadajo 1. darovi sv. maše, kruh in v i n o, namreč : iz čiste, zdrave, nepačene pšenične moke z naturno vodo napravljen in neprekvašen kruh, pa nepokvarjeno iz grozdja vinske trte pridobljeno vino, kateremu se primeša nekoliko vode. Da se cerkev pri sv. daritvi novega zakona poslužuje prav te dvojne tvarine, za to ima važne razloge zgodovinske in naturne. Sv. pismo starega zakona mnogokrat in zelo pohvalno govori o kruhu in vinu; to obojno je Bogu v dar prinesel Melkizedek za Abrahama in njegove hlapce; dvanajst kruhov iz najlepše pšenične moke je ležalo v svetišču Izraelskem na zlati mizi; nad vinom je storil Jezus prvi čudež v Kani galilejski, in tudi kruhe je parkrat čudežno namnožil; Zve¬ ličar se samega sebe primerja vinski trti, in se imenuje kruh, ki je prišel z nebes ... in slednjič je sam Jezus Kristus pri zadnji večerji si izvolil kruh in vino kot tvarino sv. daritvi. — Kruh in vino sta tudi vsled svojih naturnih lastnosti čez vse pripravna tva¬ rina sv. maše ter zmožna, kazati učinke sv. Zakramenta kot daritev in jed. Oba prištevamo glavnim potrebam človeškega telesa, po¬ glavitna hrana sta nam in krepilo. Kruh in vino človeka redi, jači, oveseljuje, navdušuje; oba sta sad mnogega truda in trp¬ ljenja itd. digniori sacerdote cineres accipit stans renibus versis ad medium altaris, capite inclinato et manibus junctis; et similiter eos distribuit stans, aperto capite, eos accipiendo inter pollicem et indicem dextrae manus, eosque spargendo in modum crucis juxta verticem capitis super capillos, dicendo: »Memento bomo . . .* Ozir žensk pristavlja: »Mulieribus etiam imponendi sunt super capillos, qui apparent juxta frontis extremitatem.« Ako pa imajo ženske tudi lase na čelu celoma za¬ krite, za ta slučaj pravi rimski rubrieist Martinucci: »Faeminis non est impo- nendus cinis super velum, sed supra capillos aut in fronte.* 382 Duhovno Pastirstvo. čeravno je prava in veljavna tvarina sv. daritve vsak kruh, da je le iz pšenične moke in z vodo umešen, bodisi kvašen ali nekvašen, pa vendar katoliška cerkev latinskega in armenskega obreda jemlje k sv. maši le neprekvašen, t. j. o p r e s e n kruh, kajti a) Jezus Kristus sam je spremenil opresen kruh. Bila je namreč zadnja večerja »prvi dan opresnih kruhov«, ko je Judom bilo prepovedano, imeti kaj neopresnega kruha v hiši. b) čist, ne¬ kvašen kruh je primernejša podoba najčistejšega in poveličanega telesa Gospodovega, kakor pa prekvašcn kruh, toraj tak, kojemu je primešan kvas, stvar, pri kateri se začenja gnjiloba. c) Tudi spoštovanje do najsvetejšega Zakramenta tirja, da mašnik posve¬ čuje drugačen kruh, nego je vsakdanji, d) Slednjič je opresen kruh pripravnejši, kakor pa skvašen, opominjati vernike, v kakšnem dušnem stanji morajo vživati nebeški kruh; sv. pismo namreč opresni kruh imenuje znamenje čistosti in resnice, kvas pa pri¬ merja grehu in malopridnosti. 1 ) Podoba kruha, hostije, bodisi velike za sv. mašo, bodisi male za obhajanje vernikov, naj so okrogle, (kajti krog je podoba po¬ polnega, podoba boženstva), ozaljšane s kako pomenito podobo, n. pr. s križem ali z imenom Jezusovim . . .; tudi brez madeža morajo biti, ne nalomljene, in mašnik sam jih odbiraj za sv. da¬ ritev in pokladaj na pateno. Shranjuje naj jih duhovni pastir v snažnih, ličnih škatljah, na suhem kraji, in težalo naj leži na ve¬ likih hostijah, da se ne zvijajo. Male pa je treba drobcev osnaže- vati ter presevati jih, preden se rabijo. Cerkev ukazuje sub gravi, da mora duhovnik med sv. mašo pri darovanji, ali vsaj še pred konsekriranjem, vinu prilivati ne¬ koliko vode. 2 ] Zgoditi se ima to, a) ker je vsled stare tra¬ dicije tudi Jezus pri zadnji večerji rabil vino z vodo mešano; b) da sc podobensko ponavlja, kar se je zgodilo na Kalvariji, ko je iz Jezusove prebodene strani pritekla kri in voda. c) To zme- šanje pomenja zedinjenje vernega ljudstva s Kristusom. Sv. pismo (Raz. 17, 15) primerja človeštvo, ljudstva, vodi, ker so kakor vode v vednem premikanji, prihajajo in zginjajo; vino pa, kot zdravilo ') I. Kor. 5, 7 — 8: »Postrgajte stari kvas. . . Obhajajmo tedaj veliko noč ne v starem kvasu, tudi ne v kvasu hudobije in malopridnosti, ampak v opresnih kruhih čistosti in resnice.« 2 ) Zadostuje par kapljic. Gury pravi: »Consulendum est, ne sacerdos ex- cedat oeto vel decem guttulas. Quodsi času nimiam aquae ([uantitatem infuderit, iterim aliqua quantitas vini adjici poterit.« § 139. Nadaljevanje. 383 in krepilo onemoglemu človeku, je podoba Jezusa, božjega zdrav¬ nika in odrešenika sveta, ali tudi podoba božje nature v Kristusu. Zmešanje vode in vina simbolizuje toraj združenje človeške nature in božje v Kristusu, pa tudi združenje Kristusa s cerkvijo. — Pri¬ livanje vode v vino je potrebno necessitatc praecepti, a ne ne- cessitate Sacramenti, zato mašnik po spremenjenji vina ne sme prilivati vode v kelih, ko bi bil pozabil to storiti pred povzdigo¬ vanjem. Ker bi smrtno grešil, kdor bi pri daritvi sv. maše vedoma rabil nepravo, neveljavno tvarino, zato je dušni pastir sub gravi dolžan, skrbeti za prave tvarine, priskrbovati za sv. mašo hostij iz čiste pšenične moke, in pravega nepopačenega vina vinske trte. Treba je pa v tej zadevi dandanes zlasti po nekaterih krajih velike paz¬ ljivosti. 1 ) Velikrat je po mestih na prodaj moka pšenična, kateri je primešane dokaj druge (ječmenove, bobove, fižolove, krompir¬ jeve . . .); ali pa brezvestni prodajalci moki pridevajo celo apna, koščene moke, raztolčenega živca itd. — Še večja je nevarnost, goljufanemu biti pri vinu, ker se toliko umetnega izdeluje, naturno pa se ponareja. V trgovino pride veliko umetnega vina, ki je večinoma bistveno različno od naturnega, ter kar nič nima od grozdnega soka v sebi. In za nekemika je silno težavno spoznati, je li umetnina ali prirodnina. Še več se izdeluje in razprodaja ponarejenega vina, kojega pridobivajo zlasti po tako imeno¬ vanem galizovanji in petiotizovanji. 2 ) Gledati je toraj samostalnemu duhovnemu pastirju, t. j. predstojniku cerkvenemu na to, da so tvarine za sv. daritev v njegovi cerkvi res zanesljive. Zlasti še, da mašno vino kupuje od popolnoma zanesljivih, vernih in vestnih pridelovalcev samih, ali sicer od prodajalcev, pri katerih se ni bati prevare. Dunajski provincijalni zbor ukazuje: »Religiosa impendatur cura, ut purissima aptissimacjue sit materia in Domini Dominantium corpus et sanguinem convertenda . . . Vinum, si ha- beri possit, seligatur album; nunijuam non purum sit et bonum. Intolerabile esset, si ad tantum mysterium adhiberetur vinum, cjuod ') V tej zadevi utegne duhovnemu pastirju dobro služiti že na str. 378 priporočena knjiga »Ueber die Falschung der sacram. feubstanzen«. 2 ) Galizovanje (ime je od kemika dr. Gall-a) je v tem, da vinskemu moštu prilivajo vode, in potem- sladkorja mečejo v to tekočino, da takd »vino« namnože za 300 odstotkov. Petiotizovanje ima od izumitelja Petiot-a ime, ter se tako godi, da na vinske tropine, ko je odlit mošt, vlijejo cukraste vode, da se začne novo vrenje. Tako množino pridelka zvekšajo za 500 odstotkov. 384 Duhovno Pastirstvo. convivis apponerc ecclesiac rectorem puderet.« Tudi v lavantinski škofiji ukazano je belo vino za sv. mašo (gl. Selil. ProtOk. X.). Skrb imeti za pristno tvarino gre predstojniku zadevne cerkve; drugim duhovnikom, zlasti ptujim, ki tam mašujejo, ne gre preiskovati, je li tvarina zanesljiva ali ni. Le ko bi celebrant za gotovo vedel ali vsaj opravičeno dvomil, da tvarina ni prava, tedaj bi je ne smel rabiti. 2. Voda se rabi v krščanskem bogočastji pri mnogih in raznovrstnih funkcijah: pri sv. maši, pri sv. krstu, pri posvečevanji in blagoslovljenji cerkve, pokopališča, zvonov ... s kratka, skoraj pri vseh zakramentalih in pri raznih očiščevanjih. Navadno rabimo blagoslovljeno vodo ter imamo pet raznih obrazcev, po katerih se izvršuje cerkveno blagoslovljenje vode. Odločevali pa so raz¬ logi zgodovinski in simbolični, da je cerkev vodo spre¬ jela v bogočastje ter jo toliko pogosto rabi. Ze ob stvarjenji omenja sv. pismo večkrat vode. Nje se je posluževal Bog pri raznih velicih delih in čudežih, kateri so ob enem predpodobe poznejših čudežev milosti božje (splošni potop, hoja skoz rudeče morje, čez Jordan itd.). Izraelci so po božji naredbi v svojem bogočastji vporabljali vodo za očiščevanja in spravo. Kristus je vodo premenil v vino, kar je ob enem tip zakramentalne konsekracije. Zdravilna, čudo¬ delna voda v Bethezdi je bila predpodoba sv. pokore. Kristus sam je vodo posvetil s svojim krstom v Jordanu, s prvim čudežem, in ker jo je odbral v sredstvo prerojenja pri sv. krstu. Voda je pa tudi posebno sposobna biti vsled raznih naturnih lastnosti po- menito znamenje delovanja in učinkov milosti božje. Voda oživlja, očiščuje, vse prešinja, vse zmaga . . . zato je simbol milosti. Brez vode ni življenja v organskem stvarjenji, in čeznaturnega življenja, življenja milosti ni brez vode sv. krsta. Voda snaži, spira v čutnem svetu, pa tudi v zakramentu prerojenja in pri raznih blagoslov¬ ljenih, kar naznanuje škropljenje. 3. Olje se kakor kruh, vino in voda vsled božje naredbe rabi v krščanski liturgiji; zakramentu sv. birme in poslednjega olja je tvarina, ter služi tudi pri sv. krstu pa pri mašniškem in ško¬ fovskem posvečevanji. Vsled apostoljske tradicije pa je cerkev rabo olja ukazala tudi pri raznih blažilih itd. Rabimo pa v bogočastji čveterno olje: slovesno posvečeno kot oleum infirmorum, chrisma, oleum catechumenorum, pa neposvečeno olje kot svetivo pred sv. rešnjim Telesom. Vzroki toliko pogostne rabe olja so de¬ loma zgodovinski, deloma naturni. Golob z zeleno oljkino vejico § 139. Nadaljevanje. 385 je naznanil Noetu konec povodnji; Aron, kralji in preroki so bili na božje povelje v starem zakonu maziljeni z oljem; mazilili so altar in darove; v svetišču Izraelskem je gorelo na zlatem sveč¬ niku v sedmih svetilnicah najčistejše olje, in mnogokrat so pre¬ roki prihodnjega Odrešenika napovedovali kot Kristusa, t. j. ma¬ ziljenca. In po svojih naturnih lastnostih je olje podoba blagoslova, miru, milosti. Olje telo stori jako, gibko, je toraj simbol oblasti, moči, zmage. Ker je najčistejše svetivo iz rastlinstva, pomenja višje razsvetljenje, pravo modrost, ogenj ljubezni itd. Ker so pa vse te lastnosti v polni meri najti le nad olj ki n im oljem, toraj je cer¬ kev le to olje 1 ) sprejela kot liturgično olje, ter škofom daje oblast, da je vsako leto jako slovesno posvete veliki četrtek. Kako in kje se imajo shranjevati sv. olja, povedali smo že na str. 873, govoreč o sv. posodji. Izmed sv. olj gre prvo mesto kr iz mi, katero škof napravlja veliki četrtek s tem, da olju priliva dišečega balsama. To mešanje pomenja združenje človeške duše s Kristusom, ki je vir vseh mi¬ losti. Prijetno dišeči balsam je simbol Bogu dopadljivega življenja, za katero kristijana vzmožnega stori milost zakramenta. Ker ima balsam moč obvarovati trohnobe, pomenja milost, ki vernega pre¬ jemnika zakramentov obvaruje duševne trohnobe, spridenosti greha. Cerkev rabi krizmo posvečevaje krstno vodo, pri sv. krstu, birmi, pri škofovskem posvečevanji, tudi pri posvečevanji cerkve, altarja, keliha in patene itd. — Neblagoslovljeno olje služi v bogo¬ častji kot svetivo v lampi pred tabernakeljnom, o kateri smo že govorili (gl. str. 376). Kakšno olje ima goreti pred sv. rešnjim Te¬ lesom, o tem sicer nimamo splošne cerkvene postave, a jasno nam to pove starodavna in splošna navada, zahtevajoč čisto o 1 j k i n o olje. Tudi mnogo mnogo partikularnih cerkvenih določb dopušča le olivino olje, katero edino ima vse one pomenite naturne lastnosti. Le iz prav važnih razlogov sme škof dovoliti drugačno. Gl. opomnjo 2. str. 377. *) Pridobiva se iz zrelih jagod oljkinega drevesa (olea europea), rastočega po Primorskem, Dalmaciji, Italiji, Španiji, po Francoskem, Grškem, po severni Afriki, zahodnji Aziji itd. Tudi olivino olje pačijo, primeševaje mu drugačnega, cenejega olja. A različno olje se nikoli popolnoma ne zmeša, ampak če posoda s takim oljem 8—10 dni mirno stoji, pade vsako primešano olje na dno, oljkino kot najložje ostane na vrhu, kar se pozna na barvi. Tudi začne v mrazu olivino olje najprej gostiti se in zmrzovati. Duh. Pastirstvo. 25 386 Duhovno Pastirstvo. Kar krizme in drugih sv. olj ob nadomestovanji z novimi veliki teden ostane še tekočih v posodah, naj duhovni pastir sam vlije v svetilnico pred tabernakeljnom, da tam zgori pred svetim rešnjim Telesom. Ono pavolo v manjših posodicah, napojeno z raznimi sv. olji, naj pa veliko soboto ob blagoslovljen^ ognja sežge in pepel vrže v sakrarij. — Ako se med letom kaže, da utegne sv. olja zmanjkati, sme duhovni pastir prilivati nekoliko čistega, neposvečenega olja, a vselej samo toliko, da je prilitega manj, kot je še posvečenega v posodi. To pa je dopuščeno le tedaj, če od nikoder ni dobiti dotičnega posvečenega olja, kajti obrednik pravi: »si . . . benedictum haberi non possit.« § 140 . Svete podobe. Slike in kipi so v krščanskem bogočastji velicega pomena. Važne lepotine so hiši božji, ki je tudi prebivališče svetnikov; a ne le lepotičje, podobe so stalni oznanovalci lepih naukov, mrtvi sicer, vendar dosta glasni. Oni so omikancem in neomikancem odprta knjiga, so izvir tolažbe in spodbude, ter duha našega po¬ vzdigujejo k nadzemeljskemu. I. Govorili bomo najprej o podobah sploh ter povedali, kakšne morajo biti, da se smejo rabiti na svetem prostoru, in kako je z njimi ravnati duhovnemu pastirju. 1. Da se slike ali kipi smejo rabiti v bogočastji, pa da se more z njimi doseči že naznanjeni namen, morajo se opirati na resnico, in nič ne sme na njih biti tacega, kar bi bilo zoper vero ali moralnost, ali bi jima bilo nevarno. Kar predstavlja po¬ doba, moralo bi se kolikor moč vjemati z zgodovinsko resnico, s svetopisemskim poročilom ali s tradicijo. Nenavadne podobe nihče ne sme postavljati v katero cerkev koli, če je prej ne po¬ trdi škof. V Podobe Jezusa Kristusa, device Marije, angeljev in svetnikov smejo se izdelovati le v taki obliki, kakor je cerkvi na¬ vadna od nekdaj. Ni pa zabranjeno umetniku na podobi predstav¬ ljati kaj tacega, kar nam sicer ne sporoča zgodba, pa je vendar verjetno. Tudi alegorijske podobe in znamenja so dovoljena. A nasproti je na cerkvenih podobah prepovedano vse spodtakljivo, pohujšljivo, zgolj telesna in zapeljiva lepota, preobilna nagota, nespodobna gestikulacija, pohotljivi pogledi .. . sploh vse tako, kar *) Cone. Trid. Sess. XXV. »de venerat. Sanct.« — S. R. C. 17. sept. 1857. § 140. Svete podobe. 387 utegne v gledalcu vzbujati grešne misli. Svete podobe pa tudi ne smejo kazati nič otročjega, smešnega ali preposvetnega. 2. Ozir ravnanja s svetimi podobami velja to, da se smejo v cerkvah na altarje in stene postavljati križi in podobe svetnikov, a prej naj se blagoslove po določenem obredu. Pred podobami svetnikov se smejo prižigati luči, celo kadilo se jim sme zažigati, saj so se na zemlji svetili s svojimi lepimi zgledi ter Bogu prijetni postali, in sedaj bivajo na kraji večne luči. Ako na altarji ni sve¬ tinj, morajo se pri slovesni maši kipi svetnikov med svečniki sto¬ ječi kaditi duplici duetu (S. R. O. 21. marca 1744). Kjer je stara navada tako, smejo se podobe svetnikov tudi ob procesijah slo¬ vesno prenašati, le pri obhodu s sv. rešnjim Telesom se ne smejo podobe nositi pred Najsvetejšim. Lepo in pomenljivo je ter do¬ voljeno, podobe, zlasti podobe blažene device Marije kronati; a kipom dajati oblačda in razni kinč na-nje vezati, ni hvale vredno. Na soboto pred tiho nedeljo se z vijoličnimi pregrinjali zagrinjajo vsi križi in podobe svetnikov ter ostanejo zakriti križi do velicega petka, in podobe svetnikov do »Glorije« velike sobote. — Tudi kipi in podobe na javnih krajih, po znamenjih itd. naj vstrezajo cerkvenim določbam. Poškodovane je treba popraviti, da niso memo- gredočim v zasmeh. Kar se ne da popraviti, naj se odstrani, in kaj boljšega postavi na ono mesto. (Gl. § 131., str. 346.) II. Ako se ozremo na posamezne podobe, gre prvo mesto križu. Že prvi kristijanje so rabili križe in jih imeli v visoki časti, a bili so to križi brez podobe Kristusove. Po spreobrnjenji Konstantinovem so začeli križe častiti tudi javno, in pozneje (blezo v 6. stoletji) prišla so v navado razpela, križi s podobo Odreše- nikovo. Ker je maša skrivnostno ponavljanje Kristusove krvave daritve na križu, in ker cerkev hoče, da se mašnik in ljudstvo tega vedno spominja, zato ukazuje, da ima na vsakem altarji, kjer se opravlja daritev novega zakona, stati križ s Kristusovo podobo v sredi med svečniki, in sicer tolik križ, da podoba Zveličarja na njem presega visokost svečnikov ob desni in levi, ter da mašnik in ljudstvo lahko pogleduje razpelo. Križ toraj na tabernakeljnovih vraticah ali križec vrh kanontablice ne zadostuje. Ako pa altarna podoba že itak predstavlja Kristusa na križu, tedaj ni treba še po¬ sebnega križa, če je le Jezus križani na altarni podobi glavna, odlična podoba. 1 ) Kedar je ria altarji izpostavljeno sv. rešnje Telo, ') Benedikt XIV. piše: »Dummodo Crucifhnu in majori tabula vel pictus vel caelatus primum locum obtineat prae ceteris omnibus, qnae in eadem tabula exprimuntur.t 388 Duhovno Pastirstvo. ni treba križa, a vendar naj se v tem drži mašnik navade svojega kraja (S. R. G. 2. sept. 1741). Posebne važnosti so križi pri pobožnosti sv. križevega pota. Trditi smemo, da so že Marija in druge pobožne žene, kakor tudi učenci Gospodovi obiskovali po Jezusovem vstajenji in vnebohodu one kraje in pota, po katerih je Zveličar nosil težki križ, za nas pre¬ stal udarce in druga trpinčenja, pa umrl. Živo so se na tacih mestih spominjali dogodka, ki se je ondi vršil, in so tamkej molili. Zgo¬ dovinska resnica pa je, da so kristijanje že prva stoletja, zlasti ko je cerkev dosegla svobodo, hodili v Jeruzalem, da bi tam videli one svete kraje in molili na njih, kjer je Jezus za odrešenje člo¬ veštva nosil težki križ. Navadno so obhodili pot od Pilatovega sodišča do Kalvarije; to je v ožjem smislu križev pot, via crucis ali via dolorosa. Zelo se je razširila ta pobožnost vsled križev- niških vojsk, in marsikdo teh vojakov in drugih pobožnih obisko¬ valcev sv. krajev je domu se vrnivši dal napraviti v domačem kraji nekakov križev pot, Jeruzalemskemu podoben, ter je zraven napravil še podobe, katere naj bi ga spominjale dogodbe iz Kri¬ stusovega trpljenja, ki se je vršila na dotičnem kraji v Jeruzalemu. Cerkev je spoznala korist te pobožnosti, zato je začela odpustke deliti onim, ki bi jo opravljali s skesanim srcem. Razni papeži J ) so odobrili to pobožnost, in Benedikt XIV. je leta 1742 duhovnim pastirjem vsega krščanstva priporočil, naj bi v svojih duhovnijah vstanovili to koristno pobožnost. Zlasti so redovniki sv. Frančiška, že od 1. 1342. varuhi svetih krajev in Jezusovega groba, razširjali po vsem katoliškem svetu pobožnost križevega pota, kar jim je bilo še toliko ložej, ker so papeži vse one odpustke, ki so bili po¬ deljeni v teku časa obiskovalcem križevega pota v Jeruzalemu, sedaj dovoljevali vsem onim, ki to pobožnost opravljajo kjerkoli na svetu. Teh odpustkov je obilno, popolnih in nepopolnih, ki se vsi morejo nakloniti tudi dušam v vicah, a natanko našteti in ime¬ novati jih ni mogoče, ker je dokaj dotičnih papeževih pisem, shranjenih ob Jezusovem grobu v Jeruzalemu, za časa Pija V. zgorelo; zato je prepovedano naštevati odpustke križevega pota, ali celo pri posameznih postajah zapisovati jih, ampak učiti je treba: »Kdor štirinajst postaj križevega pota obišče, kakor je treba, dobi vse tiste odpustke, katere bi zadobil, ko bi osebno ') Inocenc XI., Inocenc XII., Benedikt XIII., Benedikt XIV. § 140. Svete podobe. 389 obiskal križevi pot v Jeruzalemu« (stationes viae Hierosolymae. S. C. Indulg. 26. marca 1881.) ») A kaj je treba, da vernik res dobi' odpustek križevega pota? Dvojnega: a) da je križev pot veljavno posta vij en in b) pra¬ vilno obiskovan. 1. Napravljati se sme križev pot po vseh cerkvah in kapelah, bodisi javnih kakor tudi zasebnih. Tudi sme biti en križev pot v cerkvi, drugi zunaj cerkve, ali celo dva v isti cerkvi na različnih krajih, n. pr. eden za moške, drugi za ženske. Postavljati se sme po mostovžih bolnišnice in po sobah za bolnike, tudi v privatni hiši (a le v posebni sobi, kjer nihče ne stanuje), pa tudi pod mi¬ lim nebom po holmcih in hribcih. Kjer koli pa se postavi križev pot, zgoditi se mora na spodobnem kraji, in se mora tudi ohra¬ niti v dostojnem stanu. Da je pa križev pot veljavno postavljen, treba je a) pismenega dovoljenja od domačega škofa (sub poena nulli- tatis — S. Indulg. C. 6. avg. 1890), čeravno bi le ustno prosil dovoljenja. Kedar želi kak župnik v svoji farni cerkvi ali na kakem drugem kraji svoje duhovnije postaviti križev pot, iskati mu je pismenega dovoljenja pri svojem višjem pastirju; ako bi pa kdo drugi hotel napraviti sv. postaje, moral bi zraven škofovega dovoljenja dobiti še tudi dopuščenja od svo¬ jega župnika. Takim samostanom, cerkvam, bolnišnicam . . . v fari pa, katere oskrbuje poseben od škofa tje poslan mašnik, treba je za napravo križevega pota le samo pismenega do¬ voljenja škofovega (S. C. Indulg. dne 21. jun. 1879). Cerkvam pa, ki so jure ordinario pod oblastjo generala reda svetega Frančiška, celo treba ni škofovega dovoljenja, ako hote po¬ staviti križev pot. b) Imeti ima 14 postaj, ne več ne manj, in sicer tistih 14 zna¬ nih postaj, ki se vjemajo s štirinajstimi jeruzalemskimi 2 ). Navadno na vsaki postaji podoba kaže dotično zgodbo iz Jezusovega trpljenja, kar je zato dobro, da verniki ložej pre- *) Na vprašanje, če se zamorejo dobiti odpustki križevega pota »toties quoties« na dan, je S. C. Indg. dne 10. sept. 1883 odgovorila: >Ex docu- mentis non constat, indulgentias pro pio exercitio Viae Crucis concessas toties lucrari, quoties praelatum pium ekercitium ileratur«. 2 ) Namreč: I. Jezus k smrti obsojen; II. Jezus vzame križ na svoje rame itd. do XIV. Jezusa v grob polože. A tega nobena postava ne ukazuje, da bi se moral križev pot začeti na evangelijski strani; v tem je ravnati po šegi kraja. 390 Duhovno Pastirstvo. mišljujejo Jezusovo trpljenje, in da tudi vedo, o čemur jim je premišljevati na zadevni postaji. A bistveno potrebne te podobe niso, pač pa so bistveno potrebni na posameznih po¬ stajah križevega pota leseni križi, 1 ) ki morajo biti blago¬ slovljeni od mašnika v to pooblaščenega. Na te križe, ki naj so brez podobe Kristusove ter vselej leseni, če tudi pozla¬ čeni ali s kako kovino obrobljeni, so navezani odpustki, a ne na podobe. (S. C. Indulg. 8. jan. 1838; 20. jun. 1838). Kaka zelo ubožna občina bi si toraj tudi mogla napraviti popol¬ noma pravilen križev pot brez podob, samo da bi v tem slučaji bilo primerno, po rimski šegi pod vsaki križ pridejati napis postaje, n. pr. I. Jezus k smrti obsojen itd. Tudi ni treba, da bi blagoslovljeni križi bili podobam pritrjeni, smeli bi tudi biti od njih ločeni ter pritrjeni na steno (S. C. Indulg. 15. nov. 1845). — Postaje ne smejo biti tik ena pri drugi, ampak nekoliko prostora (»aliqualis distant ; a« S. C. Indulg. 28. avg. 1752) mora biti med njimi. c) Omenjenih 14 lesenih postajinih križev mora, ali preden se postavijo na omenjene kraje, ali tudi šele potem, (S. C. In¬ dulg. 21. jun. 1879) blagosloviti kak v to pooblaščen mašnik, namreč general frančiškanskega reda, provincijali in predniki posameznim samostanom (gvardijani), ali na povelje gvardijanovo vsak drugi redovnik sv. Frančiška, ki je potrjen za pridigarja ali pa za spovednika. V deželah, kjer frančiš¬ kanov ni, mora si mašnik, želeč blagosloviti križev pot, v to dobiti posebno dovoljenje ali naravnost pri sv. sedežu, ali pa po svojem škofu oziroma po generalu frančiškanov. Blago¬ slavljanje in postavljanje križev 2 ) se pa sme goditi javno in slovesno, ali pa pri vati m, brez vseh slovesnosti. Želeti je, da se ljudstvu v spodbudo zgodi puhlice et solemniter, namreč po obredu, kakor ga podaja Rituale Romanum. Brez vsake slovesnosti se pa mora zgoditi postavljanje križevega pota po ženskih samostanih, kjer imajo papeževi zapor, klav¬ zuro. Pooblaščeni mašnik ondi blagoslovi križe in podobe pri *) »Cruces ex ligno tantum esse debent« S. C. Indulg. 14. jun. 1845 ; 15. no¬ vembra 1878. ’) »če tudi ni treba, da bi bile slike blagoslovljene, je vendar to sploh v navadi, zato tudi ima nova izdaja rimskega obrednika »benediclio crucium« pa zraven tudi »benedictio tabularum pictarum, si adsunt«. § 140. Svete podobe. 391 omrežji, ter jih izroči redovnicam, da jih potem same obesijo na določeni kraj (S. C. Indulg. 3. apr. 1731). — Pravilno po¬ stavljeni križev pot bi zgubil odpustke, ko bi postajine križe prenesli drugam, to je v drugo cerkev, kapelo ... V tem slučaji bi ga bilo treba na novem prostoru vnovič ka¬ nonično poslaviti po pooblaščenem mašniku (S. C. Indulg. 30. jan. 1839). Ne zgubi se pa blagoslov in odpustki, če n. pr. zarad kakega popravljanja, beljenja ... v cerkvi križe in podobe snamejo ter jih pozneje zopet postavijo na svoje mesto. In ko bi pri tem posamezne postaje tudi ne prišle prav na iste kraje, ampak bi nekaterim ali celo vsem odka- zali druge prostore, bi ne bili zgubljeni odpustki, da le križi pridejo v ravno tisto cerkev ali kapelo, kjer so bili prej (S. C. Indulg. 16. dec. 1760; 22. avg. 1842; 20. avg. 18441. Ker so odpustki navezani na križe, zato niso zgubljeni, če se na¬ pravijo nove postajine podobe, da le križi ostanejo isti (S. C. Indulg. 15. nov. 1845). In še celo ko bi bilo treba nekatere križe nove napraviti, ostali bi odpustki križevega pota, da le še ostane starih križev več, kot se pritrdi novih. 1 ) d) Treba je tudi listine o pravilnem postavljanji križevega pota. 2 ) Ta documentum peractae executionis, ki ga imata podpisati blagoslavljajoči mašnik in župnik ali vodja cerkve, bolniš¬ nice . . . kjer se križev pot napravi, je ukazan, a ne sub poena nullitatis. (S. C. Indulg. 6. avg. 1890). 2. V zadobljenje odpustkov je tudi treba pravilnega obis¬ kovanja, ki je v tem, da mora zadevni vernik zraven tega, da je v stanu posvečujoče milosti božje, da ima pravo kesanje, in vsaj splošno namero odpustke dobiti, tudi še a) vseh 14 postaj zapored obhoditi, nobene izpustivši. Ker pobožnost križevega pota ni druzega kot posnemanje obis¬ kovanja postaj Jezusovega krvavega pota v Jeruzalemu, zato mora res biti hoja, pomikanje od postaje do postaje. Le samo takrat, kedar je toliko ljudstva v cerkvi, kakor n. pr. pri J ) »Si cruees pereant, vel tollantur, vel vitientur ex mi nori parte, licet alias illis substituere absque ulla benedictione« (S. 0. Indulg. 20. septemb. 1839; 22. sept. 1842; 14. jun. 1845.) 2 ) P. general frančiškanskega reda je izvedel, da je mnogo križevih potov do sedaj bilo nepravilno postavljenih, zato je prosil sv. očeta »ut Sanctitas Sua omnes S. Viae Crucis Stationes hucusque invalide erectas convalidare ac ratas habere dignetur«, kar je Leon XIU. tudi res storil dne 31. julija 1883. 392 Duhovno Pastirstvo. vkupni pobožnosti križevega pota, da ni možno priti do po¬ staj, tedaj zadostuje, da verniki sicer ostanejo vsak na svo¬ jem mestu, a da svoj namen, obiskati posamezne postaje, razodevajo s tem, da poklekujejo in vstajajo, in da se neko¬ liko obračajo proti zadevni postaji. Vodnik pobožnosti, naj si je duhovnik ali pa kak lajik, ta mora iti k posameznim po¬ stajam ter tamkaj opravljati dotične molitve, kajti da bi le mašnik na leči navadne molitve opravljal, in verniki da bi mirno po klopeh sedeli ali klečali, bi se odpustki ne dobili. * 1 ) b) Tudi je treba, da se pobožnost pri vseh 14 postajah opravlja ob enem, brez moralnega prestanka. Ne vdeležil bi se toraj odpustkov, kdor bi nekoliko postaj opravil, potem pa n. pr. domu šel zarad kakih opravkov, in se pozneje vrnil ter po¬ božnost nadaljeval (S. C. Indulg. 14. dec. 1857). Ko bi pa le toliko prejenjal, da vmes v cerkvi opravi kako drugo po¬ božnost, n. pr. da posluša pridigo, da opravi spoved, prejme sv. obhajilo itd., tedaj pa sme nadaljevati s križevim potom, kjer je jenjal, in vdeleži se odpustkov (S. C. Indg. 16. dec. 1760). c) Med pobožnostjo križevega pota mora vernik premišljati trpljenje in smrt Kristusovo, in zlasti še dogodbo dotične postaje. Kdor ni zmožen premišljevati, njemu zadostuje v za- dobljenje odpustkov, da med pobožnostjo sploh misli na trpljenje Gospodovo. Pri postajah brati iz molitvenika pre¬ mišljevanja ali očenaš, češčenamarijo obinoliti, je sicer jako koristno, a bistveno ni (S. C. Indg. 16. febr. 1839). 3. Nekako namestilo pravilno postavljenega križevega pota so postajini križi. Mnogim namreč ni mogoče hoditi v cer¬ kev ali sploh na kraj križevega pota, zlasti bolnikom, jetnikom, njim, ki se vozijo po morji, ki prebivajo v deželi nevernikov ali krivovercev, ali tudi v katoliški deželi, pa daleč od kraja, kjer so postavljeni blagoslovljeni stacijoni. Takim toraj, katerim »ob legi- timum impedimentum« ni mogoče na navadni način pobožnost križevega pota opravljati (a ne da bi iz zgolj zanikrnosti ne ho¬ teli v cerkev), je papež Klemen XIV. dne 26. prosinca 1773 podelil *) Za Solnogradsko cerkveno provincijo (Solnograd, Tirolsko, Predarlsko, Štajersko in Koroško) dobil je nadškof Maksimilijan pl. Tarnoczy od sv. sedeža 1. 1868. to posebno pravico, da vernikom teh dežel v zadobljenje odpustkov kri¬ ževega pota ne le pri skupni pobožnosti, ampak tudi če jo posamezni opravljajo ter jim ne manjka prostora za hojo, zadostuje nekakovo telesno premikanje (ali- quis corporis motus) proti postajam. (Gl. Solnogr. Dioec. Verordnbl. 1868, pag. 177)- § 140. Svete podobe. 393 pravico, da morejo zadobiti odpustke križevega pota, ako v stanu milosti božje pobožno in s skesanim srcem, držeč v rokah kru- ci f i k s, v ta namen od pooblaščenega mašni k a blago¬ slovljen, brez moralnega prestanka molijo frecitari debent. toraj ne samo v mislih), 14 očenašev in 14 češčenamarij in »čast bodi . . .« za štirinajst postaj križevega pota, potem 5 očenašev, češčenamarij in »čast bodi...« v spomin sv. peterih ran Kristusovih, in en očenaš, češčenamarijo in »čast bodi . . .« po namenu sv. očeta (skupaj toraj 20 očenašev, 20 češčenamarij in »čast bodi . . .«) Zelo bol¬ nim, kateri ne morejo moliti toliko očenašev, je Leon XIII. dne 9. sept. 1890 podelil posebno milost, da naj mesto njih, držeč v rokah blagoslovljen krucifiks, obmolijo dejanje kesanja, in izrekajo besedice: »Tebe toraj prosimo, pridi na pomoč svojim služabnikom, katere si s predrago krvjo odrešil«, pa če ne sami, vsaj za kakim drugim pobožno v duhu molijo 3 očenaše, 3 češčena- marije in »čast bodi . . .« A kakšen bodi križ, ki se mora v rokah držati, da se zadobe odpustki, podeljeni za obiskovanje križevega pota? Celo majhen ne sme biti, ampak dolg kakih 10 — 15 cm. Na njem mora biti podoba Zveličarjeva telesno izdelana, ne samo narisana, ali vtis¬ njena, in ne iz take tvarine, ki se lahko zlomi, ampak »ex qualibet materia solida et compacta«, n. pr. iz mesinga. Križ sam sme biti lesen. Križ, ali prav za prav podoba na njem, mora biti nalašč v ta namen blagoslovljena od mašnika, ki ima oblast za to. Pooblaščeni v to pa so gvardijani ali predniki frančiškanskih samostanov in drugi višji predstojniki tega reda. Kedar za delj časa ni gvardijana doma, ima to pravico tudi njegov namestnik, vikarij. Kdor ima tako blagoslovljen krucifiks, ga ne sme proda¬ jati, zamenjevati ali posojevati iz tega namena, da bi kdo drugi z njim dobil odpustek, ker s tem bi zgubil odpustke. Slehrni toraj, ki se želi vdeleževati omenjene milosti, naj si sam preskrbi križ ter naj ga da za-se blagosloviti. Ako pa želi kdo tak blago¬ slovljen križ podariti komu drugemu, ki si ne more sam zanj iskati blagoslova, mora ga dati blagosloviti ne za-se, ampak za tistega, komur ga je namenil. 1 ) — A morejo se tudi drugi, ki nimajo tacega blagoslovljenega postajinega križa, vdeleževati vseh l ) Na vprašanja: 1. Anamittant Indulgentias Cruces, Coronae, Rosaria, Statuae . . , quae ante omnemusum, ab una, deinde in aliam, tertiam et quartam quoque manum transierint? — 2. An a) res Indulgentiis ditatae tradi debeant fidelibus omnino gratis; ita ut bj si aliquid quocumque titulo sive prelii, sive 394 Duhovno Pastirstvo. odpustkov sv. križevega pota. Ako jim namreč ni mogoče obis¬ kati kak pravilno postavljen in popoln križev pot, zadobe vse du¬ hovne dobrote le pobožnosti, ako s takim, ki v rokah drži blago¬ slovljen postajin križ, skupaj molijo kar je v ta namen potrebno, namreč omenjenih 20 očenašev, češčenamarij in »čast bodi . . .«. To posebno milost je podelil papež Leon XIII. dne 19. pros. 1884. V resnici neprecenljiva dobrota, katero duhovni pastir skušaj pre¬ skrbeti pobožnim družinam v kakih samotnih oddaljenih krajih duhovnije, zlasti pa bolnikom, hiralcem itd. Večje duhovne mi¬ loščine jim skoraj ne more nakloniti, kakor da jim preskrbi po¬ stajin križ! § 141. Relikvije ali svetinje. Čast, ki jo cerkev že od nekdaj skazuje svetim ostankom, je opravičena s trojnega stališča. Najprej je človeku vže priro¬ jeno tako častenje, kajti ljudem vseh časov in krajev bilo je lastno, da so v visoki časti imeli grobe svojih ljubih rajnih, in so jim tudi bile drage vse one reči, ki so jih rajni v življenji imeli ali rabili. Kako si tudi dandanes marsikdo prizadeva dobiti, ali celo za velik denar kupiti reči, katere so bile lastnina slovečih rajnih; in z velikim spoštovanjem si ljudje ogledujejo po muzejih in drugih zbirkah n. pr. obleko, orožje, pisanje . . . tega ali druzega junaka. — Tudi zgodovinsko je opravičena čast, ki jo dajemo sv. relikvijam. Brž ko je Jezus na križu izdihnil dušo, so si pri¬ zadevali njegovi učenci dobiti dragoceno truplo Gospodovo. Z vsem spoštovanjem je snamejo s križa in polože v Marijino naročje, ki z naj večjim spoštovanjem poljubuje krvaveče rane svojega Sinu. Bogati Jožef prepusti svetemu truplu lastni skalnati grob. Tudi brž prvim mučencem so skazovali kristijanje veliko čast. Prelita kri, njih truplo, obleka . . . bila jim je jako dragocen ostanek; mnogo¬ krat so si skušali verniki tacih svetinj pridobiti celo z nevarnostjo lastnega življenja. Slovesno in sv. pesmi popevaje so trupla krščan- permutationis, sive muneris, sive eleemosynae requiratur, vel accipiatur, Indul- gentiae ex hoc ainittantur? — 3. Utrum qui habet faeultatem benedicendi Cruces, Rosaria . . . eisque applicandi Indulgentias, etiara pro seipso Cruces et Rosaria benedicere queat, hisque utendo šibi quoque Indulgentias lucrari possit?—je C. S. Indg. et ss. Reliq. dne 16. julija 1887 odgovorila: ad 1. Negative; ad 2. Affir- niative ad utramque partem; ad 3. Affirmative. § 141. Relikvije ali svetinje. 395 škili junakov pokladali v grobe, in mnogokrat na njih opravljali sv. daritev. V koliki časti je cerkev imela tudi obleko Gospodovo in orodje njegovega trpljenja skoz vsa stoletja ! Tudi potne rute sv. Pavla in njegove pasove so kot svete ostanke prvi kristijanje imeli v velikem spoštovanji, kar je tudi Bog odobril s tem, da so se čudežna ozdravljenja godila po njih. (Dj. ap. 19, 11—12.) — Slednjič ima častenje svetinj tudi dogmatično podlago. Triden¬ tinski cerkveni zbor namreč uči: » . . affirmantes, sanctorum reli- quiis venerationem atque honorem non deberi ; . . omnino dam- nandos esse, prout jam pridem eos damnavit et nune etiam damnat Eoclesia.« — »Sanctorum quoque Martyrum et aliorum cum Christo viventium sancta corpora, quae viva membra fuerunt Christi et templum Spiritus S., ab ipso ad aeternam vitam suscitanda et glorificanda a fidelibus veneranda esse, per quae multa beneficia a Deo hominibus praestantur!« (Sess. XXV.) Ves človek, duša in telo, postane po sv. zakramentu ud telesa Kristusovega, tempelj sv. Duha. Truplu svetnikovemu toraj, katero bo po vstajenji mrtvih Bog vekomaj v nebesih poveličal, gre cultus duliae absolutus, častenje zarad njega samega; vsem drugim ostankom svetnikov pa le cultus duliae relativus, častenje zarad svetnika, po kolikor so v zvezi bili z osebo njegovo. Relikvijo ali sveti ostanek v cerkvenem ter ožjem smislu imenujemo tisto, kar je substancije svetnikovega telesa še ohra¬ njene. Ako je ohranjeno še celo truplo njegovo, ali vsaj kak ce¬ lovit, poglaven del telesa, n. pr. glava, cela roka, noga, ali kak drug tak del telesa, na katerem je bil mučenec trpinčen (vendar mora ta del biti ves ohranjen in ne premajhen), takrat imenujemo te ostanke reliquiae insignes ali majores, izborne svetinje. Re¬ likvija v širjem smislu pa je vse tisto, kar je bilo s svetnikom v kaki zvezi ali dotiki, n. pr. njegova obleka, orodje, katero je rabil, ali s katerim je bil mučen, njih pisanja, knjige itd. Da se pri častenji svetinj ne vrine kaka napaka, zloraba ali vraža, dala je cerkev nekatere ukaze, katerih se mora držati du¬ hovni pastir. 1. Le samo take svetinje se smejo javno izpostavljati v častenje, ali v procesiji nositi, katere so potrjene kot prave, in katerih pristnost je spoznana od domačega škola. 3 ) Sme pa tudi ’) Da kaka relikvija sploh velja kot prava, in da se sme privatno častiti, dosti je, če je potrjena od katerega koli škofa. — V javno častenje odmenjene 396 Duhovno Pastirstvo. brez take aprobacije veljati kaka relikvija kot prava, če so jo v kakem kraji že nad 60 let javno častili, ako se nje nepravost za gotovo ne skaže. ] ) Neprave ali dvomne svetinje je treba od¬ praviti iz cerkve, a le previdno, da ljudstvo ni žaljeno. Zato naj se, če mogoče, prave relikvije postavijo na mesto odpravljenih nepravih ali dvomnih. Nepravi ostanki se morajo sežgati ali po¬ kopati; dvomne naj duhovni pastir zapre v kak varen kraj, in naj na-nje zapiše: »relicjuiae dubiae«. * 2 ) 2. Javno častiti se smejo le izborne svetinje (rel. insignes). Take so a) relikvije Gospodove, kapljice dragocene krvi, koščeki sv. križa, trnjeve krone, ali kakega druzega orodja Kri¬ stusovega trpljenja. Teh reči velja tudi najmanjši košček kot izborna svetinja, b) Celo truplo kakega svetnika, ali vsaj kak večji in imeniten del njegovega telesa, kakor smo že omenili. 3. Potrjene izborne svetinje Gospodove in svetni¬ kov smejo se z dovoljenjem škofovim v vseh cerkvah izpostav¬ ljati v častenje, vendar nikoli ne na altar pred izpostavljeno presv. rešnje Telo, tudi ne na tabernakelj, ali pred durice taber- nakeljna. Posoda s svetinjami se ne sme postavljati na palo, še manj pa v tabernakelj. 4. Med tem, ko so izpostavljene svetinje, mora pred njimi ves čas goreti luč v svetilnici, in tudi še dve luči na altarji, kjer so izpostavljene. 5. Po izpostavljenji, ali po obhodu, če se vsled stare šege napravlja s svetinjami, sme se z relikvijo svetnikovo ljudstvu svetinje mora episcopus loči potrditi cel6 takrat, če so relikvije bile aprobirane v Rimu. To pa zato, da se domači škof prepriča, da so bile res potrjene po sve¬ tem očetu, in da se med tem z njimi ni zgodilo kako zločinstvo. Da pristnost kakega sv. ostanka postane nedvomna, mora biti shranjen v dobro zaprti po¬ sodi, na katero ima škof v znamenje svojega potrjenja na tako mesto pritisniti pečat, da ni mogoče relikvije vzeti iz posode, ali jo zamenjati z drugo, da bi pe¬ čata ne prelomil. Škof potrdivši pravost relikvije, izreče svojo aprobacijo v po¬ sebnem pismu (authentica). h S. C. Indg. 14. dec. 1857; 16. jan. 1858; 29. febr. 1864. 2 ) Novejši čas so prišli v Rimu na sled nekaterim sleparjem, ki so kosti človeške čedno v posode zadelane prodajali kot častile ostanke svetnikov, in so zakrivali svojo hudobijo celo s ponarejenimi škofovskimi pismi. Zato je papež Leon XIII. s pismom dne 1. februvarija 1883 zaukazal vsem škofom in samo¬ stanskim prednikom, da natanko preiskujejo pristnost relikvij, dobljenih od leta 1874. naprej; naj o tem pozvedanji sporoče v Rim in pošljejo tudi avtentike tacih ostankov, da jih presodijo in preiskujejo tudi še pri sv. sedežu (gl. Laib. Diocbl. 1883, str. 102). §. 141. Relikvije ali svetinje. 397 dati blagoslov (S. R. C. 24. jun. 1683); ako pa so bile izpo¬ stavljene relikvije Gospodove, naj se vselej da z njimi blagoslov *) (S. R. C. 15. sept. 1737). 6. Svetinje ne smejo ležati gole in odprte, ampak dobro za¬ varovane morajo biti; ali pod steklom shranjene naj se kažejo in poljubovati dajo ljudstvu. Kedar se to godi brž po sv. maši, ostane celebrant v mašni obleki, sicer pa daje svetinje poljubovati v ko- retlji in štoli na listni strani altarjevi, ali pa pri obhajilni ograji. Ako hoče, sme mašnik takrat, ko vsakteremu s pobožnostjo in resnobo svetinjo da v poljub, govoriti: »Per merita et intercessio- nem Sancti N. concedat tibi Dominus salutem et pacem.« Če je pa relikvija košček sv. križa, takrat sme mašnik govoriti: »Per crucem et passionem suam concedat tibi Dominus salutem et pa¬ cem.« Verniki poljubujejo ali steklo posodice, ki naj bi se z rutico obrisovalo po vsakem poljubu, ali pa svilnato odejo sv. ostanka. 7. Svetinje Gospodove se smejo pri procesijah nositi p o d nebom, baldakinom (S. R. C. 26. avg. 1752), relikvije svetnikov pa ne (S. R. C. 27. maja 1826). Pri procesiji s sv rešnjim Tele¬ som pa se ne smejo nositi nikakove svetinje, ne Gospodove in ne relikvije svetnikov, kajti kjer je Jezus sam resnično pričujoč, tam se mora umakniti vse drugo, kar bi utegnilo pobožnost vernikov odvračati od sv. Zakramenta (S. R. C. 17. jun. 1684). 8. Ako imajo v kaki cerkvi prave in izborne svetinje svetnika, katerega ime je v martirologiji, in ki ga cerkev sploh časti, se tam njega oficij obhaja sub ritu dupl. min. (če nima že itak višjega reda), in maši njegovi se prideva v dotični cerkvi »Čredo«. * 2 ) 9. Kedar se obhaja sv. maša pri altarji, na katerem so sve¬ tinje Gospodove izpostavljene v javno častenje, tedaj je mašniku ‘) To se tako zgodi, da mašnik pred svetinjami Gospodo v i mi (n. pr. pred kožčekom sv. križa) z enim kolenom poklekne, spet vstane, stoje in molčd na žrjavico vrže kadila, poklekne, in se brž vzdignivši stoje pokadi svetinje trikrat. Nato si ogrne velum, poklekne, vstane, vzame relikvijo ter ravno tako kakor z monstranico molče da blagoslov. Peti se ne sme med tem blagoslovljenjem. Ako se blagoslov dž s kako izborno svetinjo svetnikovo, tedaj se mesto genu- fleksije samo z glavo prikloni pred relikvijo, pokadi le duplici duetu, blagoslov pa se da, kakor s svetinjami Gospodovimi. 2 ) Te prednosti pa nimajo tako zvane »reliquiae baptizatae«, to je svetinje takih svetnikov, oziroma marternikov, katerih ime je neznano, in so jim dali kar neko poljubno imč. 398 Duhovno Pastirstvo. ravno tako storiti, kakor bi maševal pri altarji, na katerem je sveto rešnje Telo v zaprtem tabernakeljnu. On toraj in accessu et re- gressu relikvijo počasti z navadno genulleksijo (S. R. C. 23. maja 1835). Svetinjam svetnikov ne gre ta čast. Kedar se pa pri veliki maši ali pri »Magnificat« izvršuje navadna incenzacija altarja, se najprej pokadi križ, potem pa duplici duetu 1 ] sv. relikvije, ako so na altarji; najprej one na evangelijski, potem na listovi strani. E. § 142 . Simbolična dejanja v liturgiji. Bogočastna ali sveta dejanja imenujemo vsa ona od Kristusa ali njegove cerkve ukazana očutna, telesna delovanja, ki obdajajo in spremljajo zakramentalne čine, zlasti presveto daritev, in se nahajajo tudi pri drugih liturgičnih funkcijah. Taka so: stanje, držanje in razno gibanje telesa in njegovih udov. Njih namen je, da se v bogočastji izvršuje vse redno, dostojno, spodbudno ter se po njih Bog tudi po vnanje časti; ob enem imajo simbolno pred¬ stavljati razne misli, ideje krščanstva. 1. Mašnik in tudi ljudstvo pri bogočastnih opravilih navadno stoji. Stanje je znamenje vstajenja Kristusovega in našega du¬ hovnega vstajenja pa odrešenja, toraj je duhovniku ukazano stanje zlasti ob nedeljah, in od Velike noči do Binkošti. Pomenja pa stanje tudi veselje, navdušenost kristijanovo in radovoljnost izpolnovati voljo božjo, n. pr. stanje, ko se moli Te Deum, pri evangeliji itd. — Sedenje ni le potrebno pri dolgotrajnih liturgičnih opravilih, ampak mnogokrat tudi pomenja mašnikovo čast, dostojanstvo. 2. Poklekovati in klečati razodeva poniževanje, pod - ložnost, vdanost, znači naj večje spoštovanje, češčenje; naznanjuje pa tudi čustvo zavisnosti, zadolženja, milo prošnjo, pokoro. Že sv. pismo nam poroča o tem načinu, kazati največje češčenje, vda¬ nost. O treh modrih iz Jutrovega pravi: »Procidentes adoraverunt eum« ; in ozdravljeni sleporojenec, ko se mu je Jezus spoznati dal kot Sin božji »procidens adoravit eum«. Marija Magdalena se je pred Jezusom vrgla na kolena, isto tako Peter po čudovitem ribjem lovu . . . Jezus sam je kleče molil k nebeškemu Očetu, in h Pri sv. maši pred izpostavljenim sv. rešnjim Telesom se ne pokade svetinje, ako so na altarji. 4j 142. Simbolična dejanja v liturgiji. 399 o njem spričuje apostelj (Filip. 2, 9—10): »Zato gaje Bog'povišal, in mu dal ime, katero je čez vsa imena, da se v imenu Jezuso¬ vem vsako koleno pripogiba teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo.« Vsled tega cerkev zahteva poklekovanja 3 ) in klečanja večinoma Bogu nasproti, pred sv. rešnjim Telesom. — Največje ponižanje ter žalost, bridkost naznanjuje vleganje na tla (prostratio); v jutrovi cerkvi zelo pogostno, rabi se v latinski cerkvi le redkokdaj, n. pr. veliko in binkoštno soboto, pri ordina¬ cijah itd. 3. Redno je. da duhovnik pri liturgičnih opravilih stoji po koncu in ravno, a v znamenje spoštovanja, poniževanja ah češčenja mu cerkev ukazuje razna priklanjanja glave in telesa. Zlasti mašni obred razločuje trojne vrste priklanjanja: inclinatio sim- plex ah capitis *), kedar mašnik le glavo prikloni; inclinatio ') Poklekniti ženim kolenom je treba: o) ako se grd memo altarja, na katerem je v zaprtem tabernakeljnu shranjeno sv. rešnje Telo, ali pa med mašo po povzdigovanji na korporalu navzoče. 6) Pred mašo in po maši, ko k altarju pride inašnik in ko odhaja, ako je na tistem altarji v zaprtem tabernakeljnu sv. rešnje Telo, je treba poklekniti in piano pred, a ne na spodnjo stopnjico; ko pa pride od altarja doli, preden začne pristopno molitev, poklekniti je na doljno stopnjico z enim kolenom, in ko bi bilo tudi sv. rešnje Telo izpostavljeno na tistem altarji (S. R. C. 12. nov. 1831). c) Kolikorkrat pred izpostavljenim sv. rešnjim Telesom, ali tisti čas od povzdigovanja do zavživanja sv. krvi pri maši v sredo altarja pride, ali sredo zapusti, d) Pred in po povzdigovanji sv. hostije in keliha, e) Kolikorkrat po povzdigovanji kelih odkrije in pokrije, f) Pred besedami: „Panem coelestem . . .« g) Kedar je v listu, traktu, ali evangebji, ali kje drugej v liturgiji ukazano, h) V »veri« od besedi »et incarnatus est« do inclusive »homo factus est«. i) V zadnjem evangeliji pri besedah »verburn caro factum est«. j) Pri besedah »flectamus genua«, in če je tudi pred izpostavljenim sv. rešnjim Telesom, se pokleka z enim kolenom proti altarju obrnjen, vsa druga poklekovanja pred izpostavljenim Najsvetejšim se imajo goditi z obličjem proti sv. rešnj. Telesu. Na o b e koleni je poklekovati: a) Pred sv. mašo, ko se pride k altarju, na katerem je izpostavljeno sv. rešnje Telo, ali ko gre od tacega altarja, in sicer in piano pred zdoljno stopnjico. 6) Ako se grč memo altarja, na katerem je izpostavljen presv. Zakrament, ali pri katerem je ravno takrat povzdigovanje ali pa se deli sv, obhajilo, c) V pasijonu pri besedah: »emisit spiritum, expiravit, tradidit spiritum«. d) Pri incenzaciji svetega rešnjega Telesa na altarjevi stopnjici klečč . . . 2 ) Priklon glave je trojne mere: incl. cap. profunda, media in parva. Globoko priklanjanje glave naznanjuje Bogu skazano čast, ter je ukazano: a) v zakristiji pred krucifiksom, ko grb duhovnik k altarju in ko se vrne. 6) Kedar odpre misal, in vrnivši se v sredo altarja, da bi šel po stopnjicah doli; ravno tako ob koncu, ko odmolivši zadnji evangelij v sredo pride, preden grč po stop¬ njicah doli. c) Pri vsacem »gloria Patri«, d) Med »Gloria« pri besedah: »Deo — 400 Duhovno Pastirstvo. corporis media 1 ), ko zmerno stori priklon z glavo in z ra¬ mami, ininclinatio corporis profunda 2 ), kedar se maš- nik globoko prikloni z životom. 4. Roke mašnik pri bogočastnih opravilih k molitvi raz¬ teguje ali pa na prsih sklepa (elevatio, plicatio manuum), ter tako tudi po vnanje naznanjuje notranje stanje duše. Sklepanje rok kaže zbrane misli, pobožnost, počivanje duše v Bogu; njih po- vzdiganje pa vzlet misli k Bogu, navdušenost srca, veliko hre¬ penenje po pomoči od zgoraj, ah tudi strmenje nad božjim veli¬ častvom. Raztegujoč roke nekako kaže znamenje križa, kar ga adoramus te — gratias agimus tibi — Jesu Ghriste — suscipe deprecationem nostram.« e) Kolikorkrat koli izgovori besede: »Jezus — Trinitas — Oremus«. f ) Pri „veri« izgovorivši besede: »Deum — Jesum Christum — simul adoratur«. g) V začetku prefacije pri besedah »Deo nostro«. h) Pri obojnem spominu (me- mento), ko se živih in rajnih spominja, i ) Pri besedah: »Tibi gratias agens« pred obojnim konsekriranjem. j ) Izgovorivši: »Per eumdem Christum Dom. nostr.«, preden govori »Nobis quoque peccatoribus . . .« fc) Pri trojnem »Agnus Dei . . .« T) Ko moli: »Placeat tibi St. Trinitas . . .« m) Kedar govori »Benedicat vos . ..« pri besedi »Deus«. n) Preden zapusti altar, na katerem ni sv. rešnjega Telesa, in piano pred stopnjieami in še odkrit. — Srednje prikloni glavo proti misalu le kedar izgovori ime Marije, matere božje. — Rahlo, le malo prikloni glavo: а) Kolikorkrat izgovori ime tistega svetnika, o katerem je maša ali katerega se v maši zgodi spomin. Le pri črni maši, če imenuje svetnika tistega dne, in v oraeijah »Ad libitum« in »a cunctis« imenovaje svetnika, kojega se spominja, ne stori priklona z glavo. 6) Kedar imenuje vladajočega papeža. — Globoka pri¬ klanjanja glave godč se proti altarjevemu križu, med evangelijem proti knjigi, in če je izpostavljeno sv. rešnje Telo, ali pa ko je po spreminjevanji na korpo- ralu, proti Najsvetejšemu. Srednji in rahli priklon glave goditi se ima proti imenu v knjigi, ali pa proti podobi matere božje ali svetnika tistega dne, če je morda postavljena na vzvišenem kraji altarja. ’) Z glavo in zmerno z ramami se ima prikloniti mašnik, toraj pri menzi stoječ nekako toliko, da čelo pride do višave keliha: a) pri besedah »Deus tu conversus ...« do (inclus.) besede »Oremus“. 6) Govoreč: „0ramus te Domine .. do besedi: „quorum reliquiae .. .« c) Pri besedah: „In špiritu humilitatis . . .“ „ Suscipe sancta Trinitas . . .“ pri „Sanctus . . .“ noter do „Benedictus ..." excl. d) Pri obojnem spreminjevanji in pri treh predobhajilnih molitvah, e) Pri: „Do- mine non sum dignus . . .“ /') Zavživaje sv. hostijo. a ) Globoko se je prikloniti z životom, to je toliko, da s sklenjenimi rokami skoraj do kolen seže, ali pri altarji stoječ s čelom nekako do menze pride: a) K altarju prišedši potem, ko je strežniku izročil biret, in pa ravno pred nastopno molitvijo, preden se prekriža, ako na tistem altarji ni shranjeno sv. rešnje Telo. б) Ko začne „Confiteor“ noter do „Amen“ po „Misereatur . ..“ c) Pri: „Munda cor . . . Jube . . . Dominus sit. . .“ d) Ob začetku kanona pri besedah: „Te igi- tur...“ do besede „ peti m us “ incl., in po povzdigovanji pri besedah: „Supplices te rogamus ..." do besede „quotquot“ inclus. § 142. Simbolična dejanja v liturgiji. 401 spominja na Gospodovo križanje in na skrivnost našega odrešenja. Prve čase so verniki z raztegnjenimi rokami molili, to je, postavljali so se v tako stanje, v katerem je Jezus na križu viseč molil k nebeškemu očetu. Razprostiranje rok je dandanes v liturgiji razun nekaterih škofovskih opravil le še med daritvijo sv. maše zaukazano. — časih duhovnik roke razprostrte ima ali p o k 1 a d a na osebe ali reči, kar pomeni izlivanje milosti, blagoslova, ali podelitev kake oblasti, n pr. pri posvečevanji . . . Izmed raznega v bogo¬ častji natanko določenega gibanja rok je posebno pomenito tr¬ kanje na prsi, kar naznanjuje veliko žalost nad svojimi grehi, spoznanje svoje grešnosti in nevrednosti, n. pr. med povzdigovanjem, pri obhajilu . . . 5. Oči ima mašnik pri sv. opravilu navadno pobešene, kar je treba že zato, da se varuje razmišljenosti; zraven je to tudi naturen izraz ponižnosti, skromnosti in nevrednosti, časih posne¬ majoč zgled Zveličarjev povzdiguje svoje oči kviško, h križu ali na presv. Zakrament, v znamenje žive vere ali prošnje in gorečega hrepenenja. ’) 6. Poljubovanje je znamenje velicega spoštovanja in lju¬ bezni. Mašnik poljubuje altar * 2 ) v znamenje ljubezni in združenja s Kristusom, katerega altar pomenja, in združenja s svetniki, katerih svetinje so vzidane v altarji. Poljubuje pa duhovnik take ’) Pri sv. daritvi mora mašnik oči povzdigovati k altarnemu križu, med povzdigovanjem pa in pred izpostavljenim sv. rešnjim Telesom k sv. hostiji, ter precej jih zopet pobešati: a) Preden začne molili: »Munda cor meum . . .< 6) Pri besedah: »Suscipe sancte Pater«, c) Pri besedah: »Veni Sanctificator«. d) Pri besedah: »Suscipe sancta Trinitas«. e) Ob začetku prefacije pri besedah: »Deo nostro«. f) V kanonu ravno pred »Te igitur«. g i Pred konsekriranjem pri besedah »elevatis oculis«. h) Pred blagoslovom pri besedah: »Benedicat vos«. — Nekoliko dlje ima oči povzdignjene: a) h križu darovaje kelih med vso molitvijo »Offerimus tibi . . .« b) K presv. Zakramentu povzdigovaje sv. hostijo in kelih s sv. krvijo. — Ves čas ima mašnik oči obrnjene na sv. hostijo: a) dokler je »Memento pro defunctis«, spominjajoč se rajnih. 6) Med Gospodovo molitvijo začenši od besedi »Pater noster«. c) Pri treh predobhajilnih molitvah. — Ni sicer ukazano, a dostojno je, da mašnik gleda na sv. rešnje Telo pri molitvah: »Supplices . . »Agnus Dei .. .« in »Domine non sum dignus . . .« 2 ) In sicer: a) pri besedah: »quorum reliquiae hic sunt«. b) Preden se obrne k ljudstvu nazaj, da reče..»Dominus vobiscum« ali pa »Orate Iratres«. c) Ob začetku kanona pri besedah: »uti accepta habeas et benedicas«. d) V molitvi »Supplices« pri besedah »ex hac Altaris participatione«. e) Po molitvi: »Placeal« in če tudi ne da blagoslova, kakor pri črnih mašah, f) Pri slovesnem opravilu celebrant in dijakon poljubita altar, preden se da poljub miru (Pax). 26 Duh. Pastirstvo. 402 Duhovno Pastirstvo. reči, ki so v zvezi z altarjem in z daritvijo, n. pr. humeral, manipelj, štolo, ko se oblači in slači; začetne besede evangelija v misalu (izvzemši črne maše), pateno pri molitvi: »Libera nos . . .« itd. II. Poglavje. Posebna liturgika. § 143 . U Y O ČL. V posebnem delu liturgike nam je govoriti o posameznih bogočastnih opravilih in o načinu njih izvrševanja. Prav ponaturno razdelimo vse bogočastne cerkvene funkcije v dve skupini: I. Prvi prištevamo vkupna sv. opravila, to je ona litur¬ gična dejanja, ki se opravljajo za duhovnijo sploh, in katerih se verniki ob enem vdeležujejo, ter z njimi pred' vsem (če tudi ne izključljivo) Boga poveličujejo in pa svojo vdanost do Njega na- znanujejo. Taki deli božje službe so 1. javne ljudske pobožnosti, 2. cerkvena urina molitev ali duhovne dnevnice, 3. daritev sv. maše. II. Drugi skupini pripadajo sv. opravila za posameznike, to je liturgična dejanja, namenjena bolj posamnim udom krščanske občine, pri katerih vernik prejemlje zlasti raznih milosti božjih v svoje zveličanje. To so 1. sv. zakramenti, 2. zakramentali ali blažila. I. C 1^ E TV. Vkupna sveta opravila. § 144 . Javne ljudske pobožnosti. Nekako do 5. stoletja je verno ljudstvo opravljalo z duhovniki vred na svetem kraji cerkvene urine molitve ali dnevnice. Ko pa je to pojenjevalo, so začeli po raznih deželah vstanavljati posebne očitne pobožnosti za ljudstvo v narodnem jeziku. Izmed raznih tacih cerkvenih pobožnosti so nekatere že vrejene po višjih cer¬ kvenih oblastnijah, deloma tudi ukazane; večinoma jih opravljajo § 144. Javne ljudske pobožnosti. 403 mašniki za ljudstvo ali v imenu ljudstva. Take javne pobožnosti so živ izraz pobožnega mišljenja in srca pa goreče ljubezni do Boga, ter izvrstno sredstvo vzbujati in vtrjevati med ljudstvom vero in ljubezen. Najimenitnejše očitne ljudske pobožnosti so: 1. Litanije 1 ), ljudstvu jako priljubljena vzajemna molitev, katero tudi cerkev vporablja pri raznih liturgičnih funkcijah (n. pr. pri ordinacijah, procesijah, pri nekaterih posebno slovesnih bla¬ žilih . ..). A razun litanij vseh svetnikov, lavretanskih in onih, ki jih cerkev podaja po raznih liturgičnih knjigah, ni mašniku do¬ voljeno brez dopuščenja sv. sedeža glasno ter javno, to je, pri litur¬ gičnih funkcijah, od cerkve zaukazanih moliti kake druge, kakor je izrekla C. S. Officii 18. aprila 1860. 2 ) Dovoljeno pa je škofom, da smejo tudi druge litanije, namenjene privatni pobožnosti ah sploh neliturgični rabi, pregledovati, potrjevati ter dovoljevati, da se natiskujejo, kakor je izrekla S. R. C. 29. okt. 1882. Leta 1862. je papež Pij IX. potrdil še tretje litanije za javno božjo službo, namreč sv. Imena Jezusovega, a le za tiste škofije, katerih višji pastirji so tega prosili; Leon XIII. pa jih je dne 16. januarija 1886 s 300 dnevnimi odpustki vred dovolil za vso cerkev. Kakor pa brez dovoljenja sv. sedeža nihče ne sme pri javni službi božji razun onih potrjenih kakih drugih litanij rabiti 3 ), tako tudi ne sme v litanijah kaj preminjati ah novega dostavljati. Leon XIII. je z apostoljskim pismom 24. decembra 1883 ukazal, da je lavretanskim litanijam kot zadnja prošnja pridejati: »Regina sacratissimi Rosarii, ora pro nobis«. 2. Rožni venec, že do sedaj v mnogih krajih in cerkvah v navadi kot javna ljudska pobožnost, papež Leon XIII. zelo zelo priporoča vsem vernikom, ter v apost. pisanji 24. decembra 1883 pristavlja: » . . . itemque declaramus, Nobis esse in optatis, ut in Dioeceseon singularum templo principe quotidie, in templis Curialibus diebus testis singulis recitetur.« 4 ) h Od besede ži-cavžosiv, prositi, milo prositi. 2 ) Besede dekreta se glase: »Litaniae omnes, praeter antiquissimas et communes. quae in Breviariis, Missalibus, Pontificalibus et Ritualibus continentur, et praeter Litanias B. M. V., quae in sacra aede lauretana decantari solent, non e dan tur sine revisione et approbatione Ordinarii; nec puhlice in ecclesiis, oratoriis et processionibus recitentur absque licentia et approbatione S. R. C.« 3 ) Ako so kje že dolgo dolgo v rabi že kake druge ljudstvu priljubljene litanije, naj jih ne odpravlja posamezni duhovni pastir, ampak v tej zadevi po- praša svojega škofa. 4 ) 0 rožnovenski pobožnosti, ukazani za mesec oktober, beri Laib. Dioecbl. 1885, str. 82. 26 * 404 Duhovno Pastirstvo. 3. Kr iže v pot, o katerem smo že natančneje govorili v § 140. 4. Ljudstvu jako priljubljena pobožnost so Šmarnice, s katerimi nebeško kraljico Marijo pred ozaljšanimi njenimi altarji častimo v molitvah, petji in premišljevanji. 5. Ker imajo vse molitve svojo moč in vrednost le v Jezu¬ sovi odrešilni smrti, zato je večinoma pri javnih ljudskih pobož¬ nostih središče Jezus Kristus v zakramentu sv. rešnjega Telesa. Naj toraj tukaj še govorimo o izpostavljanji sv. rešnjega Te¬ lesa in o blagoslovu z Najsvetejšim, ki je pri nas toliko na¬ vadno pri očitnih ljudskih pobožnostih. — Sv. rešnje Telo izpo¬ stavljati v javno češčenje je bila do 13. stoletja neznana reč, kajti verniki so do tistih časov sv. hostijo videli samo med obhajanjem in med mašo pri povzdigovanji. Potem šele, ko je cerkev vstanovila praznik sv. rešnjega Telesa in pozneje javni obhod z Najsvetejšim, je najprej med slovesno procesijo, pozneje tudi v cerkvi med raz¬ nimi pobožnostmi sv. hostija postala vernikom vidna. Kmalu je ljudstvu jako po mislih bilo javno izpostavljanje sv. rešnjega Te¬ lesa, ter se je bolj in bolj razširjalo zlasti po Nemčiji in Avstriji, posebno nasproti krivovercem, za časa reformacije, ker so napa¬ dali to češčenje presv. Zakramenta. Rimski obred razločuje dvojno izpostavljanje sv. rešnjega Telesa: pri nas navadno javno izpo¬ stavljanje (expositio publica), kedar se Najsvetejše bodisi v mon- stranci bodisi v ciboriji jemlje iz tabernakelj na ter postavlja na vzvišen kraj altarja, in throno, in pa zasebno (exp. privata), pri nas neznano, ki je v tem, da dušni pastir odpre tabernakelj- nove vrata, in ciborij ali pa zagrnjena monstranica s sv. reš- njim Telesom vernikom vidna postane, a sv. posode ne jemlje iz tabernakeljna. Kolikokrat v letu naj se sv. rešnje Telo izpostavlja, tega ne določuje nobena občna cerkvena postava, kajti stvar je preveč zavisna od raznih okoljnosti časa in kraja. Benedikt XIV. si reči ni upal razsoditi, ampak le pravi: »Nullum his quaestionibus re- sponsum fieri potest, nisi antea declarentur peculiares rerum circumstantiae, ex quibus omnis solutio difficultatis desumenda est.« In sv. Alfonz Lig. 1 ) v vprašanji, ali naj se presv. Zakrament bolj ali manj pogostno izpostavlja, tako-le piše: »Spectandum, an in illis locis, in quibus fit expositio, devotio et cultus Sacramenti magis augeatur vel minuatur, et juxta hanc regulam censeo ex- positionem faciendam vel omittendam. Ubi enim viget devotio et >) Theol. Mor. 1. VI. n. 424. § 144. Javne ljudske pobožnosti. 405 cultus augetur, clebita semper obtenta Orclinarii licentia, nescio, praesertim juxta praesentem nostrarum regionum frequentem usum, cur potius non sit laudanda quam improbanda hujusmodi Ss. Sa- cramenti expositio, modo (exciperem) non sit nimis frequens; nimia enim frequentia esset quidem causa, ut reverentia erga tantum Sacramentum minueretur.« Ker toraj cerkev o tem ni dala občne zapovedi, kolikokrat in kdaj naj se izpostavlja Najsvetejše v javno češčenje, je ravnati slehrnemu po določbah in zakonih svoje do¬ mače škofije. 1 ) Da se sme v kaki cerkvi javno izpostaviti sv. rešnje Telo (in druzega kot javnega izpostavljanja v naših krajih nimamo), treba je v to tudi javnega vzroka in pa dovoljenja domačega škofa. Prošnja posameznega kristijana toraj ne more biti povod izpostavljenju, ampak občni vzroki n. pr. slo¬ vesnost praznikova, povišanje pobožnosti, splošne potrebe, staro¬ davna navada itd. Ali pa je javen vzrok za izpostavljanje ali ga ni, to gre razsojati škofu; brez njegovega dovoljenja se v nobeni cerkvi dotične škofije ne sme javno izpostavljati Najsvetejše. 2 ) To Za ljubljansko vladikovino določuje Or do cult. div. publ., kdaj, ob katerih dnevih iti godovih cerkvenega leta se sme v češčenje izpostavljati sv. rešnje Telo, oziroma z Najsvetejšim dajali blagoslov. Gl. §§ 6., 14., 25., 28., 30. — Glej tudi o b r e d n i k str. 276. sub 4 in 5 : »Supplicationes ad petendam pluviam et ad postulandam serenitatem." — Ker je pa po raznih krajih dežele še mnogo drugih izpostavljanj prišlo v navado, je knezoškofijstvo, želeč sčasoma uvesti enakost po vladikovini, 1. 1882. za sedaj to-le zaukazalo: ,,Die Aussetzung des Allerheiligsten wird in dem bisher iiblichen Umfange den einzelnen Curazien fiir die Pfarrkirche gestattet, wenn der Brauch ein altherkommlicher ist. In jiingster Zeit ohne Wissen und Bevvilligung des Ordinariates eingefuhrte Aus- setzungen des hochvviirdigsten Gutes sind abzuschaffen. — Bei jedesmaligem Exponiren des Allerheiligsten sind die liturgischen Vorschriften betreffs der iiusseren Decenz, als nothige Anzahl der Wachskerzen u. s. w. genau zu beob- achten. Wo das Sanctissimum im Ciborium ausgestellt wird, muss das hi. Gefass das durch die Rubriken vorgeschriebene Mantelchen baben. — Neue Aussetzung des Allerheiligsten, resp. Segenmesscn einzufuhren. wird den Herren Pfarrern strengstens untersagt. Liegt dafttr aber ein ganz besonderer, wichtiger Grund vor, so haben sie bittlich beim Ordinariate einzukommen. — Bei Filialen, an denen kein standiger Priester sich befindet, sind die Segenmessen verboten. 11 (Dioebll. 1882. pag. 189.) — Za Lavantinsko škofijo je bilo 1. 1850. po Slomšeku določeno, kedaj se sme izpostavljati sv. rešnje Telo ter blagoslov da¬ jati z Najsvetejšim. Gl. Sammlung 'štr. 35—36. 2 ) Ga rdel lini piše: »Ut de expositione puhlica loquar, vel haec so- lemnissima sit vel minus solemnis, dummodo extrahatur Sacramentum e taber- naculo et pallam collocetur in throno sub umbella, lieri nequit privata auctori- 406 Duhovno Pastirstvo. dopuščenje se daje s splošno diecezansko postavo, ali pa le po¬ sameznim cerkvam, pismeno ali ustno; le dozdevno, licentia prae- sumta, ne zadostuje. Zraven dovoljenja višjega pastirja pa cerkev tudi še tirja neke vnanje slovesnosti in pristojnosti; in tudi tu gre škofu določevati natančneje, kaj je treba za bolj slovesno in kaj za manj slovesno izpostavljenje z ozirom na zmožnost vsakatere cerkve. Ako glede oprave altarja, števila sveč itd. za čas izpostavljenega sv. rešnjega Telesa v škofiji ni posebnih določb, ozirati se je duhovnemu pastirju na starodavne pametne navade kraja, pa na oni n a v o d, ki ga je papež Klemen XI. podal 1. 1705. cerkvam rimskega mesta za štirideseturno slovesno izpostavljenje Najsvetejšega. ’) Najimenitnejše določbe Klemenove instrukcije so pa te-le : a) Dokler ostane izpostavljeno sv. rešnje Telo, naj mašniki in drugi kleriki se vrsteč molijo kleče pred Najsvetejšim, oble¬ čeni v roket, mašniki z belo štolo. Kjer so vstanovljene bra¬ tovščine, naj se tudi njih udje vrstijo v češčenji presv. Zakra¬ menta, a lajikom je pri tem klečati zunaj prezbiterija. b) Izpostavljati se mora Najsvetejše na velikem altarji, na katerem gre podobe zagrniti za tisti čas, pa tudi svetinje in kipi svet¬ nikov naj ne stojijo na altarji, dokler je na njem izpostav¬ ljeno sveto rešnje Telo; dopuščene so le podobe angeljev držečih luči. c) Tron, kamor se postavi Najsvetejše, mora biti tako visoko na altarji, da se sv. rešnje Telo, če mogoče, vidi po vsej cerkvi, in bel baldakin naj ga pokriva. d) Najsvetejše ima stati na korporalu, in dokler ostane izpo¬ stavljeno, mora pred Njim goreti luči kolikor moč veliko. (Benedikt XIV. in za njim nekaj provincijalnih zborov pravi, da pred Najsvetejšim v monstranci izpostavljenim naj vsaj dvanajst, in pred sv. rešnjim Telesom v eiboriji izpostavlje¬ nim naj gori vsaj šest sveč.) e) Razun slovesne maše ob izpostavljenji, pa one ob shranjenji presv. Zakramenta po končani pobožnosti, bi nobena druga tate, sed Ordinarij licentia omnino est necessaria.« Ravno to je S. R. C. že mnogokrat izrekla, A. Maier našteva 30 lacih dekretov. ’) Vsled nekega vprašanja je S. R. C. 4. junija 1874 ponovila dekret iz 1. 1749., ki glasi: »Instructionem Clementinam extra Urbem no n obligare, 1 a u- d a n d o s tamen, qui se illi confirmare študent, nisi aliud ab Ordinariis locorum statuatur.« § 144. Javne ljudske pobožnosti. 407 sv. maša ne smela biti pri altarji izpostavljenega sv. rešnjega Telesa. * 1 ) (A dovoljena je izjema, to je, več maš sme biti pri altarji, kjer je v javno češčenje izpostavljeno Najsvetejše, če je za to »urgens necessitas, defectus altarium, consuetudo longaeva, quae difficillime abrumpi posset, sine populorum offensione et scandalo«. S. R. C. 27. sept. 1864). S presv. rešnjim Telesom se daje blagoslov, kar je prišlo v navado v 15. stoletji; a dajati bi se imel bodisi z monstranico, bodisi s ciborijem po rimskem obredu pri vsacem izpostavljenji le enkrat, namreč ob koncu izpostavljenja. Po Avstriji, Nemčiji in tudi še po drugih deželah zunaj Italije pa je že sto in sto let stara šega, dajati mnogokrat dvojin blagoslov, pred in po maši, pred in po litanijah ... Ko je škof limburški o tej zadevi poprašal pri sv. sedežu, mu je S. R. C. 9. maja 1857 odgovorila, da mu te šege ne more potrditi, a pristavila je: »Dum autem ita definivit, ejus mens minime fuit, ut contra abusus adeo generales et inve- teratos Amplitudo Tua insurgere statim debeat, omnique vi adniti, ut incunctanter eradicentur. Ex hac enim praecipiti agendi ratione turbae ac dissensiones oriri facile possent.« In ko sta nadškofa solnograški in bamberški sporočala, da ni moč odpraviti toliko pri¬ ljubljene navade »sine gravi incommodo«, jima je S. R. C. dovolila, da reč ostane pri slarem. 2 ) — Pred blagoslovom in vsled splošne J ) De Herdt pravi: »Ratio est, ut populus adorationi uniee sit intentus et ab ea non distrahatur.« 1 ) RR. D. M. de Tarnoczy Archiepiscopus Salisburgensis et Germaniae Pritnas S. R. Congregationi exposuit, in ecclesiis suae archidioeceseos tum Saecu- larium, tum Regularium adesse consuetudinem a tempore Lutheri invectam et constantcr hucusque servatam, benedieendi populo cum SSmo Sacramento ante sacras functiones et in fine, quoties exponitur, nec non cum Pyxide post ad- ministratam sacram Synaxin. Hodie vero primo in Ecclesia Franciscalium Salis- burgensium, ne id amplius fiat, vetuit RR. Pater Minister Generalis eorundem Fralrum in actu sacrae visitationis cum scandalo fidelium et Archiepiscopi ora- toris moerore. Quapropter hic ab eadem S. Gongregatione humiliter postulavit, ut šibi detur facultas injungendi praefatis Religiosis, ut pergant juxta consuetu¬ dinem. Proposito itaque in S. R. Congregatione dubio: An in praedicta archi- dioecesi enunciata consuetudo sit servanda vel abolenda? S. C. re mature per- pensa ... rescribendum censuit: »Nihil esse innovandu m.« Die 15. Febr. 1873. Temu dekretu je bilo priloženo pisanje kardinalvikarja Patricija, ki je na- znanovalo željo odbora za svete obrede: »Ut, quod exortum est in populo scan- dalum ex abrupta hac consuetudine, quam citissime removeatur.« — Dnč 28.aprila dobil je nadškof bamberški ravno tak dekret. 408 Duhovno Pastirstvo. navade tudi po blagoslovu ima se Najsvetejše v monstranici*) iz¬ postavljeno pokaditi »triplici duetu cum profunda inclinatione ante et post, interposita brevi morula inter quemlibet ductum«. Incen- ziranje med blagoslovljenjem ni ravno zapovedano, a ravnati se je po navadi kraja (S. R. C. 7. sept. 1861). Po končanem poka- jenji in predno mašnik prijemlje Najsvetejše, si rame, roke in sta- jalo monstranice ali ciborija zakrije z belim 2 ) velumom v zna¬ menje ponižnosti in velicega spoštovanja do posode s sv. rešnjim Telesom, katero si ne upa prijeti z golo roko; pa tudi, da tako kaže, da ob tem svetem dejanji nekako popolnoma zgine oseba mašnikova, kajti tu ni služabnik sv. cerkve, ki blagoslavlja, ampak Kristus sam, v sv. Zakramentu pričujoč. Blagoslovljevaje ljudstvo s sv. rešnjim Telesom mašnik nič ne govori, in tudi petje pa glasba mora takrat prejenjati (S. R. C. 9. febr. 1762). Dajati pa bi se imel blagoslov ne sredi speva pri besedah : »Sit et bene- dictio«, ampak po odpeti kitici (S. R. C. 5. febr. 1639.). 6. Štirideseturna molitev pred izpostavljenim sve¬ tim rešnjim Telesom se je začela v 16. stoletji, bodisi v spomin, da je Jezusovo sv. Telo 40 ur počivalo v grobu, ali pa v spomin onih 40 dni, ki jih je Zveličar v molitvi in postu preživel v pu¬ ščavi. V namen te pobožnosti, pri kateri prva leta sv. rešnje Telo še ni bilo izpostavljeno, se je vstanovila posebna bratovščina, ka¬ tero je 1. 1560. Pij IV. potrdil. Leta 1592. je Klemen VIII. ukazal vsem cerkvam rimskega mesta štirideseturno molitev, da bi se skozi celo leto tako vršila, da se prične v drugi cerkvi, predno se jenja v eni. Namen papežev je bil, da bi verniki noč in dan v molitvi Boga prosili odvrnjenja hudih stisk, krivoverstva in turške sile, ki so tisti čas zelo zelo pretile sv. cerkvi. Da bi se verniki tem rajše vdeleževali te pobožnosti, je podelil popoln odpustek slehrnemu, ki bi vredno prejemši zakrament sv. pokore in sv. reš- njega Telesa vsaj eno uro pobožno molil v zadevni cerkvi pred ‘) Na vprašanje: »Ulrum expositio et benedictio cum Ciborio absque thurificatione . . . et cum quatuor solummodo luminibus pro more Germaniae dioeeesium celebrari valeat?« je odgovorila S. R. C. 9. maja 1857: »Congruentius thurificationem adhiberi: quoad lumina vero saltem sex accendenda sunt...« a ) Pa tudi druga liturgična oblačila (pluvijal, štola . . .) imajo bili bela, kedarkoli se popoludne blagoslov daje s sv. rešnjim Telesom; le samo takrat, če ravno tisti mašnik, ki je imel vespere, kar brž po večernicah daje blagoslov, ne da bi altar zapustil, ostane v opravi, katero takrat ima, t. j. v barvi tistega dne (S. R. C. 20. sept. 1806.) § 144. Javne ljudske pobožnosti. 409 Najsvetejšim; nepopoln odpustek 7 let in 7 kvadragen pa, če bi manj časa molil v cerkvi izpostavljenja. Pavel V. pa je 1. 1606. popoln odpustek podelil že tudi slehrnemu, ki bi prejel sv zakra¬ mente za časa izpostavljenega Najsvetejšega ter bi na namen pa¬ pežev v zadevni cerkvi pred sv. rešnjim Telesom molil nekoliko časa, če tudi ne celo uro; nepopoln odpustek 10 let in 10 kva¬ dragen pa vsacemu, ki bi, in kolikorkrat bi s sklepom izpovedati se tako cerkev obiskal ler nekoliko molil pred Najsvetejšim. To rimsko pobožnost štirideseturne molitve pred sv. rešnjim Telesom so jeli posnemati tudi po drugih mestih in škofijah, in dandanes sme se z dovoljenjem apostoljskega sedeža in z odobrenjem do¬ mačega škofa uvesti po vseh tacih cerkvah, v katerih je sv. rešnje Telo skozi celo leto ter noč in dan shranjeno, ako le važen razlog imajo za to, n. pr. povišanje pobožnosti, prošnja za velike milosti, za odvrnjenje nesreč itd., s kratka: »pro re gravi vel puhlica eccle- siae causa«. — Omenjene odpustke je dobiti le tedaj, ako sv. rešnje Telo ostane zares štirideset ur zapored izpostavljeno, toraj tudi po noči r l ter se pred njim godi molitev. In kjer se štiri- deseturna molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim vrši res na¬ tanko po navodu Klemenovem, torej noč in dan skozi 40 ur, tisti cerkvi podeljena je tudi posebna pravica, da se sme vsaki dan izpostavljenja obhajati ena slovesna votivna maša 2 ), in da je za te ure pobožnosti podeljen privilegium altaris (gl. § 128). Različna od štirideseturne molitve, ki smo jo sedaj opisali, in ki sme biti vse dni celega leta izvzemši zadnje tri dni velicega tedna, je pa v naših krajih navadno izpostavljenje sv. rešnjega Telesa v predpustnem času, zlasti zadnje tri pustne dneve. Tudi to pobožnost imenujemo štirideseturno molitev, čeravno v pravem smislu ni, kajti po noči se spravlja Najsvetejše in tudi podnevnih ur ni 40 (kar tudi ni treba). S to pobožnostjo hoče ') Zunaj Rima dovoljuje sv. sedež dandanes odpustke štirideset¬ urne molitve tudi tedaj, če iz tehtnih vzrokov po noči spravijo sv. rešnje Telo, da le sicer polnih zaporednih štirideset ur ostane izpostavljeno. Provincijalni zbor p raž ki 1. 1860. pravi: »Benignitas apost. sedis ... Indulgentiarum gratiam precibus 40 hh. concessam etiam tune impertitur, quando stanlibus causis gra- vibus Ss. Sacramentum conlinuis 40 horis non proponitur adorandum, dummodo expositio horis diurnis non interrupta 40 horarum assequantur.« *) Prvi dan in tretji de E u'fc h a r i s t i a , drugi dan pa pro p a c e, ali kaka druga, ki jo določi škof. Le ob nedeljah in praznikih I. in II. reda, med osmino velikonočno, binkoštno in sv. treh kraljev, ob privilegiranih ferijah in na dan pred Božičem in pred Binkoštmi so nedopuščene te poželjne maše. 410 Duhovno Pastirstvo cerkev vernike odvračati od pustnih razuzdanosti, in po molitvi pobožnih kristijanov pred sv. rešnjim Telesom zadostovati za ne- številne grehe, s katerimi svet Boga žali zlasti tiste dni. Papež Klemen XIII. je podelil 1. 1765. popoln odpustek vsem vernikom, ki bi v ta namen izpostavljeno sv. rešnje Telo v kateri koli cerkvi enkrat obiskali, pred Najsvetejšim na namen sv. cerkve pobožno molili, pa spovedali se in prejeli sv. obhajilo. § 145. Nadaljevanje. 7. Procesije so javni in vkupni obhodi duhovstva in ljudstva med petjem in molitvijo, osnovani v kak poseben ter po¬ božen namen. Taki vkupni sprevodi so nekaka potreba človeške nature, kajti lastno je slehrnemu, razodevati tudi drugim veselje in žalost, ali kar mu sicer močno napolnjuje srce; in če je veselje ali žalost vkupno, skuša ta čustva razodevati v družbi. Ker je ob¬ hodom podlaga psihologijska, jih najdemo že od nekdaj in pri vseh ljudstvih. Znani so sprevodi judovskih duhovnikov, levitov, vojščakov in ljudstva v starem zakonu, osnovani Bogu v poveli¬ čanje med petjem, godbo itd. Slovesni vhod Gospodov v Jeruzalem je nekak zgled vsem krščanskim procesijam, ki so jih iz raznih namenov napravljali že prva stoletja krščanstva. Sv. Ambrož ob¬ hode kristijanov psalme pevajočih imenuje starodavno šego. — Cerkev je sprejela procesije v božjo službo, ker so očitno spo¬ znavanje katoliške vere in javno poveličevanje božje pa njegovih svetnikov; tudi so lepa podoba našega vkupnega zemeljskega poto¬ vanja v nebeško domačijo, in slednjič jako vnemajo k pobožnosti in jo množe. Ozirajoč se na njih namen, delimo cerkvene obhode v prosilne in pokorilne, pa v poveličevavne ali vesele. Dalje jih delimo v redne cerkvene obhode, to je take, ki sena povelje in naredbo sv. cerkve vrše ob določenih časih in dnevih leto za letom (n. pr. procesija na svečnico, cvetno nedeljo, prošnji teden, dan sv. rešnjega Telesa), pa v i z r e d n e, ki se vsled povelja škofovega ali vsaj z dovoljenjem 1 ) njegovim sedaj pa sedaj na¬ pravljajo iz kakega važnega in javnega vzroka (n. pr. ob sv. letu, za odvrnjenje velicih rev itd.). Izmed prosilnih in pokorilnih pro¬ cesij so najimenitnejši cerkveni obhodi sv. Marka dan pa prošnje ’) Gl. Ljublj. obrednik »de supplicationibus et processionibus extraordi- nariisi str. 276. § 145. Nadaljevanje. 41 1 dni, izmed poveličevavnih pa gre prvo mesto procesiji sv. rešnjega Telesa. a) Procesija na dan sv. Marka se je začela, če ne že prej, vsaj za Gregorija Vel. Spomladni čas je odkazala cerkev temu obhodu, da naj bi verniki vkupno prosili Boga od- vrnjenja onih nesreč, s katerimi natura, po prvem grehu člo¬ veku sovražna, njemu grozi zlasti ob tej dobi, ter da si iz¬ prosijo blagoslova poljskim pridelkom. »L i t a n i a e ma¬ jo r e s« je cerkveno ime tej procesiji, ker so jo nekdaj, in naj se še sedaj bolj slovesno obhaja kot one ob prošnjih dnevih. Pravijo, da so ta obhod postavili na dan 25. aprila v spomin prihoda aposteljna Petra v Rim (I. 42.) — zato statio ad S. Petrum. 1 ) — Cerkveni obhodi tiste tri dni pred vnebohodom Kristusovim se imenujejo Litaniae m in o res, manj slovesni. Po sporočilu Gregorija turskega je prvi osno¬ val take procesije sv. škof Mamert 1. 474. v svoji vladikovini Vijenski, da je prosil in tudi izprosil odvrnjenja hudih stisk, ki so trle one kraje. Brž so taki obhodi tudi drugje posta¬ jali priljubljeni, in slednjič jih papež Leon III (795—816) ukaže Rimu pa vsemu krščanstvu, določivši za njih obha¬ janje tri dni pred vnebohodom. Namen jim je: s pokoro Boga potolaževati, pa z gorečimi molitvami si prositi novih dobrot. Vse pa, kar imamo Boga prositi, obsega ona prekrasna cer¬ kvena molitev, ki je bistvena tem obhodom, namreč lita¬ nije, ki se morajo brez spreminjanja moliti, ravno tako, kakor nam jih podajajo liturgične knjige. 2 ) Procesije prošnji teden so enake onim na dan sv. Marka de praecepto, in vsi mašniki, ki se jih ne udeleže, morajo omenjene dni po oprav¬ ljenih hvalnicah za-se moliti litanije vseh svetnikov z vsemi dostavljenimi molitvami vred, najprimernejše kleče. Dan prej opravljati litanije ni dopuščeno (S. R. C. 28. marca 1775; 12. marca 1836). Obrednik (ljublj. str. 257) natanko dolo¬ čuje, kako se imajo opravljati prošnji cerkveni obhodi. 3 ) ') Kedar god sv. Marka zadene v velikonočni teden, se prestavi god, a procesija ne. Le če M imel obhod biti veliko nedeljo, takrat se preloži na veliko¬ nočni torek. a ) Za Avstrijsko (»in universa ditione austriaca«) je ukazala S. R. C. 11. septembra 1860, da se ima v litanije vseh svetnikov na treh krajih pridejati prošnja za cesarja. 3 ) Važnejše določbe so: Mašnik, ki ima voditi procesijo, obleče pluvijal in štolo vijolične barve, ali vsaj koretelj in vijolčasto štolo, gre s spremstvom pred 412 Duhovno Pastirstvo. b) Sv. rešnjega Telesa procesija ob Telovem, t. j. na četrtek po nedelji presv. Trojice, je najslovesnejši vseh cer¬ kvenih obhodov, pri katerem se Najsvetejše pod baldakinom 1 ) nosi po cerkvi ali zunaj cerkve, ter se (po šegi naših dežel) pri štirih altarjih pojo začetki štirih evangelijev, in se bla¬ goslov daje s sv. rešnjim Telesom. Škof sme slovesnost pre¬ ložiti tudi na katero naslednjih nedelj.— Cerkveni obhod na dan sv. rešnjega Telesa začel se je že 1. 1264.; a še le 1. 1317. ob času papeža Janeza XXII. jeli so pri tej procesiji okrog nositi tudi sv. rešnje Telo. Cerkev hoče s tem najveličastnejšim obho- veliki altar, kjer vsi kleče opravijo kratko spokorno moltev, in nato duhovniki ali pevci stoje zapojo antifono »Exurge, Domine...«, psalm »Deus, auribus nostris . . .« in po ponovljeni antifoni začno klečč peti litanije vseh svetnikov noter do prošnje »S. Maria, ora pro nobis« Po odpetih teh besedah vsi vstanejo ter se uvrste v sprevod in stopajo za križem, na katerem mora podoba Kristusa gledati naprej. Le če papež ali nadškof vodi procesijo, se nosi križ tako, da je podoba Gospodova obrnjena nazaj (S. R. G. 18. maja 1675). Litanije se opravijo do „Pater noster . . .< excl., in če je pot dolga, naj se ponove, ali pa naj se molijo nekateri spokornih ali grednih psalmov. Zvoniti je ukazano pri cerkvi, iz katere gre procesija, ob izhodu in zopet takrat, ko se vrne; zvoniti se ima pa tudi pri tistih cerkvah, memo katerih se pomika cerkveni obhod. Prišedši v cerkev, kamor je bila namenjena procesija, je čast skazati velikemu altarju, in nato se napravi celebrant za sv. maš o. Ako je še drugih maš kaj v zadevni cerkvi branih, tedaj vzame mašo >Exaudivit. . .« de Rogat, v vijolični barvi brez »Gloria« in brez »Čredo« in n e spominjajoč se godli tistega dne. Ako je pa ta maša tisti dan edina v dotični cerkvi, se pa v tej prošnji maši spominja godu tistega dne. Ko bi pa pri cerkvi, kamor pride prošnji obhod, tisti dan obhajali svojega cerkvenega patrona, tedaj ima mašnik, ki je prišel s procesijo, od tega svetnika vzeti mašo in v njo vložiti spomin prošnje maše (»sub unica con- clusione cum oratione diei« S. R. C. 27 febr. 1847). Po sv. maši se procesija enako kakor je prišla pomika nazaj v cerkev, iz katere je prišla, in tamkej se kleče pred velikim altarjem opravijo vse molitve po litanijah, pričenši s »Pater noster . . .« Ako se cerkveni obhod razide v cerkvi, kjer se je obhajala sv. maša, opravijo se te molitve tu. Predno se razide ljudstvo, je ima celebrant poškropiti z blagoslovljeno vodo. J ) Nebo je strogo zaukazano, kajti na vprašanje: „An Processio cum SS. Sa- cramento omnino, vel saltem intra ecclesiam haberi possit, quin B a 1 d a c h i - nus hastatus super Venerabili expandatur; et si negetur, quomodo eccle- siis pauperibus tali Baldachino deslitulis providendum sit; et quid faciendum, si ob ecclesiae angustiam et fidelium multitudinem Baldachinus in Processione, quae intra ecclesiam habetur, circumferri nequit ?“ je dne 9. maja 1857 odgo¬ vorila S. R. C.: „Ubi Baldachinus hastatus deest, vel ob ecclesiae angustiam gestah nequit, adbibendam parvam umbellam. 1 * — Caerem. Episc. I. c. 14 pa veli: „C o 1 o r baldachini et umbellae in processionibus, in quibus defertur SS. Sa- cramentum, sit a 1 b u s. § 146. Duhovne dnevnice, zgodovinsko. 413 dom javno pred svetom spoznavati svojo vero v Jezusa, pri¬ čujočega v sv. Zakramentu, in se mu hoče s to slavnostjo zahvaljevati za neskončno ljubezen, iz katere hoče vidno bi¬ vati med nami. Tudi naj bi bil ta praznik in obhod Zveli¬ čarju nekako slovesno zadostovanje za toliko nečast, ki mu jo v sv. Zakramentu delajo mlačni kristijanje, ki zanj ne ma¬ rajo, pa grešniki, ki ga celo nevredno prejemajo. — Rimski obred se z našim ozir te procesije ne vjema. Rituale Rom. (tudi Caerem. Episc. L. II. c. 33) veli opraviti sv. mašo, pri kateri se posvetite dve hostiji; eno zavžije celebrant, drugo dene v monstranico, katero do začetka procesije postavi v tabernakelj ali pa na altarji zagrne s pregrinjalom. Potem se v slovesnem obhodu med popevanjem cerkvenih himen pre¬ naša sv. rešnje Telo, a nikjer postavši se sprevod vrne nazaj v cerkev, kjer se z Najsvetejšim slednjič podeli blagoslov. Obred za posamezne škofije zunaj Italije natančno določujejo domači ’) obredniki (ljublj. str. 260). § 146. Duhovne dnevnice, zgodovinsko. Posnemajoč angelje in svetnike v nebesih prinaša cerkev po svojih služabnikih, katoliških duhovnikih, po natanko določeni obliki Bogu nepretrgan dar molitve, ki je imeniten del javnega bogo- 0 Zarad neenakih obredov pri tem obhodu pristavimo le nekoliko reči, ki veljajo za povsod. Procesijo voditi, to je, sv. rešnje Telo nositi mora tisti mašnik, kateri je ravnokar imel slovesno mašo; le škofje in še imenitnejši cer¬ kveni dostojanstveniki imajo posebno pravico, voditi obhod z Najsvetejžim, če tudi niso sami imeli slovesne maše pred procesijo. Celebrant po maši odloži samo kazulo pa manipelj ter obleče bel pluvijal, ki je za procesijo sv. rešnjega Telesa strogo ukazan. Na vprašanje: ..An usus pluvialis in Processionibus cum SS. Sacramento ex decretis . . . tanto cum rigore requiratur, ut absque eo Pro- cessionem initiare non liceat; et si affirmetur, quid consilii pro ecclesiis paupe- ribus pluviali carentibus capiendum sit?“ je odgovorila S. R. C. 9. maja 1857: „Affirmative, ac proinde curandum esse pluviale.“ Ako se še več drugih maš- nikov vdeležuje te procesije, ozir njih S. R. C. 22. julija 1848 pravi: „Ubi adest immemorabilis consuetudo, in processione SS. Corporis Cbristi sacerdotes casu- lam induere possunt, sed absque stola et manipulo.“ — Kjer se praznuje slo¬ vesni obhod s sv. rešnjim Telesom" naslednjo nedeljo, ima biti slovesna maša Missa de offb-io cccurrenti in ne de SS. Sacramento, ter se morajo vzeti vsa spominjanja, kolikor jih imenuje cerkveni koledar za tisti dan, non exclusis im- pcratis (S. R. C 10. sept. 1796.) 414 Duhovno Pastirstvo. častja, pravo duhovno opravilo, officium sacerdotale. Bistvo forme, ki jo je cerkev dala tej javni molitvi, je to, da so razni deli te pobožnosti: psalmi, branja, izreki, antifone, vrstice in kratki odgo¬ vori, molitve, pesmi itd. razvrsteni na razne ure dneva, ter je po taki urini molitvi ves dan Bogu posvečen. Večkrat na dan ter ob določenih urah moliti bilo je navadno že v starem zakonu. David poje (ps. 118): »Sedemkrat na dan te hvalim zavoljo sodba tvoje pravice«, in zopet: »O polunoči vsta¬ jam, tebe hvalit, zavoljo tvojih pravičnih postav.« Dan v ožjem smislu, to je, svetlo dobo njegovo, so delili Judje, po naše ob 6. zjutraj pričenši, na dvanajst ur; izmed teh ur bile so jim štiri molitvene ure, namreč: prva, tretja, šesta in deveta. Te judovske šege poprijeli so se tudi prvi učenci Jezusovi; toraj beremo (Dej. ap. 2, 15), da so bili aposteljni ob »tretji uri« zbrani v molitvi, ko je sv. Duh prišel nad nje; da je sv. Peter ob »šesti uri« šel na vrh hišne strehe molit (Dej. ap. 10, 9.); da sta šla sv. Peter in Janez ob »deveti uri« v tempelj molit (Dej. ap. 3, 1). Teh molit¬ venih ur so se držali tudi nasledniki aposleljnov in drugi verniki, toraj Terlulijan imenuje 3., 6. in 9. »apostoljsko uro«, in konsti¬ tucije apostoljske urino molitev izrečno ukazujejo. 1 ) Molitvenim uram iz judovstva privzetim so pridevali kristijanje že prva sto¬ letja še tri nove, namreč nočno, zgodnjo in večerno uro, sv. Am¬ brož pa že tudi govori o sklepni molitveni uri; tako imamo da¬ našnjih sedem molitvenih ur. Za vsako je cerkev sestavila in ukazala posebne molitve, ki jih imenujemo po uri, za katero so namenjene. Imamo toraj: a) Jutranjice (matutinum) s hvalnicami (laudes) vred za jutranjo uro. b) Prva (prima) za prvo, po naše šesto uro zjutraj; tretja (tertia) za tretjo, po naše deveto uro dopoludne; šesta (sexta) za šesto, po naše dvanajsto uro, ali poludne; deveta (nona) za deveto, po naše tretjo uro popoludne; večernice (vespe- rae) za večerno uro ; s k 1 e p n i c e (completorium) za sklep urinim molitvam. s ) ’) »Praecationes facite mane, tertia, sexta, nona, vespere atcjue ad galli cantum.« Lib. VIII. c. 34. s ) Vsem molitvenim uram je vkupno, da imajo (izvzemši sklepnico) za nekako tiho pripravo „Pater noster" in „Ave Maria", jutranjice in prva ura pa še tudi „Credo“. „0čenaš“ na kratko obsega vse ono, kar v posameznih uri¬ nih molitvah prosimo; s „češčenamarijo“ pa duhovnik izroča dar molitve bla- § 146. Duhovne dnevnice, zgodovinsko. 415 Jutranjice in hvalnice so nekdaj opravljali deloma po noči deloma ob svitu, toraj jih imenujemo nočno duhovno opravilo, ali nočne molitvene ure, officium nocturnum; vse druge so se opravljale med dnevom, od tod njih ime dnevne ure, officium d i u r n u m. Urina molitev je sicer iz najstarejših časov, a molili niso povsod enacega in tudi ne enako, ampak v različnih krajih bila je ta mo¬ litev različna, in tudi v istem kraji ne vedno enaka. Sedanjo obliko so dobile duhovne dnevnice še-le v teku dolgih stoletij. Prizade¬ vali so si razni cerkveni redovi, zbori in papeži uvesti tudi v ta ženi Devici, da bi ga ona s svojo priprošnjo prinesla pred božji tron ter izpro¬ sila uslišanja. Vera pa je vsaki molitvi podlaga; kdor namreč hoče Boga prav častiti, hvalit', prositi itd., mora najprej verovati, da je Bog najpopolnejše bitje, vsegamogočen, dobrotljiv itd. Iz tega namena se moli »Čredo" ob začetku noč¬ nega in ob začetku dnevnega oficija. — V vseh urah se mnogokrat ponavlja hvalnica „Gloria Patri. . kar naj bi molivca vselej opomnilo na namen nje¬ gove molitve: poveličevanje trojedinega Boga! — Ob začetku ur duhovnik kliče za božjo milost z besedami: „Deus in adjutorium . . .“, da bi ga zamogel vredno moliti in častiti; in zraven se prekriža, v znamenje, da vsa pomoč od zgoraj je sad Jezusove smrti na križu. — Vsaka ura ima svojo himno, ki je izraz notranje navdušenosti, brez katere ni dobre in uspešne molitve, kajti le notranja goreč¬ nost premaguje naturno lenobo in druge zadržke molitve. — Ker so vsacemu dnevu in godu lastne posebne prošnje in želje, ima vsak oficij posebne, njemu lastne molitve, oracije, katerih vsebina se ravna po lastniji in pomenu dne in godu. — Vse ure imajo razne antifone, vrstice, poglavja, ki navadno podajajo naukov za življenje, ter s tem spominjajo molivca, da se mora z njegovo molit¬ vijo vjemati tudi življenje. — Sklep je molitvenim uram isti: »Dominus vobis- cum . . . Benedicamus Domino . . . Fidelium animae per misericordiam Dei re- quiescant in pace«; in vsaj v koru, kedar ne sledi kar brž na to druga ura, se moli ena izmed sklepnih Marijinih antifon, in konečna prošnja: »Divinum auxi- lium maneat semper nobiscum«. Tako se v sklepnih molitvah brevijarija lepo združuje v pobožnosti bojevalna cerkev z zmagovalno in trpečo. — Ob koncu vsega oficija, to je po končani sklepnici, duhovnik opravlja Leona X. molitev: »Sacrosanctae...«, s katero si prosi odpuščenja pogreškov, med dnevnicami storjenih iz človeške onemoglosti, ako jo moli pobožno in klečd. Flexis genibus opravljati to molitev, je toraj pravilo, a vendar S C. Indulg. pove: »In audienlia Sanctissimi die 26. Julii 1855 . . . Sanctitas Sua ex speciali gratia clementer indulsit, ut Oratio »Sacrosanctae« pro lucranda indulgentia a Leone X. adnexa, seu fructu dictae orationis etiam no n flexis genibus recitari possit ab iis, qui legitime impediti fuerunt infirmitatis tantum causa.« Za spoznanje uravnave duhovnih dnevnic in njih razumevanje dobro slu¬ žijo mašniku knjige: »Heiligung des Priesters durch die sorgfaltige Verriohtung des Breviergebetes«, Regensburg; Dr. Val. Thalhofer, »Erklarung der Psalmen«, Regensburg; Dr. Maurus Wolter, Psallite sapienter. Erklarung der Psalmen im Geiste des betrachtenden Gebetes und der Liturgie, Freiburg. 416 Duhovno Pastirstvo. oddelek bogočastja nekakov red in enakost; za to so se trudili Leon I., Gelazij I, Gregor Veliki in dr. Duhovne urine molitve so bile tiste čase zelo dolge, kajti ob mnogih dnevih so opravljali dvojni oficij, namreč dnevnice od dotične ferije, in zraven še od godu tistega dne ; psalme pa so večinoma iz glave peli ali recito- vali, ter so še raznih reči pridevali temu duhovnemu opravilu. Lotil se je toraj papež Gregor VII. zmanjšanja in skrčenja duhov¬ nih dnevnic. Odpravil je dvojne oficije, tudi je marsikaj izpustil ali okrajšal, ter v obče dal urinim molitvam obliko, ki jo bistveno imajo še dandanes. Te skrčene duhovne dnevnice imenovali so »breviarium«, to je, okrajšana knjiga, okrajšana molitev. Ta bre- vijarij, te skrčene dnevnice je bil namenil Gregor VII. prvotno le svoji kapeli, a kmalu so se jih poprijemale tudi razne cerkve v Rimu in zunaj Rima. Zlasti se je ta rimski brevijar na mnogih krajih in deželah vdomačil po redovnikih frančiškanih, katerim je njihov vstanovnik sv. Frančišek ukazal, da se imajo pri svojih urinih molitvah posluževati Gregorijevega brevijarija. A te okraj¬ šane dnevnice niso bile sploh zaukazane, zato se jih tudi niso povsod poprijeli, ampak ohranili so se še dalje razni oficiji. Zelo so želeli očetje tridentinskega zbora, da bi se po krščanskem svetu ozir opravljanja duhovnih dnevnic uvedla enakost, zato se je Pij IV. lotil pregledovanja in popravljanja urine molitve, in s pomočjo raznih učenjakov je to delo dovršil Pij V., ter 1. 1568. s posebnim pismom, ki se začenja z besedami »Quod a nobis«, ukazal vsem latinskim cerkvam, da se morajo zanaprej opravljaje duhovne dnevnice držati tega po njem ravnokar izdanega ter popravljenega brevijarja. Le onim cerkvam, ki so že 200 let se posluževale svo¬ jega posebnega od sv. sedeža potrjenega brevijarja, je bilo dovo¬ ljeno, da ga smejo rabiti tudi še zanaprej. Ta rimski brevijar Pija V. dal je 1. 1602. Klemen VIII. in 1. 1631. Urban VIII. očistiti napak, ki so se vrinile vanj, in slednjič ga je Leon XIII pregle¬ danega in popravljenega izdal ter v tej obliki sploh zaukazal. Ne¬ kateri redovi pa so obdržali svoje lastne duhovne dnevnice, n. pr. benediktinci, cisterijanci, dominikanci. § 147 . Dolžnosti in način opravljati duhovne dnevnice. Prva stoletja krščanstva še ni bilo izrečne zapovedi oprav¬ ljati urine molitve; saj je tudi ni bilo treba, kajti z veliko vnemo, § 147. Dolžnost in način opravljati duhovne dnevnice. 417 in navadno očitno in vkupno so opravljali molitvene ure duhov¬ niki in z njimi celo neduhovniki. Možno pa je bilo lajikom vde- leževati se teh javnih molitev, ker so one čase psalmi tudi pro¬ stemu ljudstvu bili dobro znani; od tistih pa, kateri so želeli stopiti v duhovski stan pa prejeti sv. rede, je cerkev strogo tirjala, da dobro iz glave znajo psalme. V 5. stoletji so začeli bolj in bolj opuščati dnevnice neduhovniki, a duhovniki so jih vestno na¬ dalje opravljali, če tudi še ni bilo posebne zapovedi o tej zadevi, kajti nekako samo ob sebi razumljivo se jim je zdelo, da jim je opravljati cerkveno urino molitev po zgledu svojih pred¬ nikov. Še - le tedaj, ko se je tudi med kleriki in menihi prika¬ zovala zanikrnost, ter so nekateri jeli opuščati zlasti ponočni oficij, ker je bil združen z večjimi težavami kot podnevni, takrat še-le je cerkev spoznala za potrebno, dati ozir duhovnih molitvenih ur izrečno zapoved, a tudi najprej le ozir nočnega oficija. Škofje in mašniki so morali pred posvečenjem slovesno obljubiti: »Spon- deo atque promitto, me omni tempore per singulas dies a primo gallo usque mane cum omni ordine clericorum meorum vigilias in ecclesia celebrare.« Od tega časa naprej so razni cerkveni zbori n. pr. tourski, četrti toletanski, četrti in peti lateranski, tridentinski in tudi mnogi provincijalni ozir duhovnih dnevnic določevali in ukazovali, sedaj glede dolžnosti, vestno opravljati oficij, sedaj ozir načina, moliti duhovne ure, ali pa so zanikrnim žugali s cerkve¬ nimi kaznimi itd., kakor je ravno bila potreba časa. Poglejmo, kaj dandanes cerkev določuje ozir brcvijarja. I. Kdo je dolžan opravljati duhovne dnevnice? Ex titulo ordinis imajo to dolžnost vsi oni kleriki, ki so prejeli višje re¬ dove. Ob tisti uri, ko je kdo prejel subdijakonat, nastopi zanj dolžnost, opravljati urine molitve, ter celo takrat ne jenja, ko bi bil morda izobčen ali odstavljen. Ex titulo j usti ti ae morajo brevijar moliti vsi oni, ki imajo kak cerkveni beneficij, če tudi nimajo višjega posvečenja. Vsled redovnega pravila imajo omenjeno dolžnost vsi tisti, ki so v kakem moškem ali ženskem samostanu storili redovniške obljube.’) Veže pa vse imenovane i) N a vprašanje: »An professi votorum simplicium, quae professioni vo- torum solemnium juxia literas encyclicas diei 19. Martii 1857 praemitti debent, teneantur ad officium divinum?« je-odgovoril sveti sedež dne 6. avgusta 1858: »Non teneri ad privatam recitationem divini officii; debere tamen choro inter- esse ut solemniter professi. « In na neko novo enako vprašanje je S. C. Episc. et Reg. odgovorila 24. marca 1882: »Non teneri, ad normam reseripti diei 6. Augusti 1858 « Duh. Pastirstvo. 27 418 Duhovno Pastirstvo. dolžnost duhovne dnevnice opravljati, ako jim je sploh možno, sub gravi in materia gravi. Pri urini molitvi pa je »materia gravis« po nauku sv. Ligvorijana: una parva hora, completorium, pars nocturnorum saltem unius parvae horae quantitati aequivalens. II. Kaj je moliti v duhovnih dnevnicah? Slehrnemu se je držati svojega brevijarja, tedaj rimskega 1 ), ali pa brevijarja svojega reda, ako je redovnik; in opraviti mora vsak dan ves oficij enega dne po navodu svojega škofijskega (časih zarad ob¬ hajanja cerkvenega patrona za dotično cerkev — gl. § 124 str. 314 — spremenjenega) direktorija, ali tudi redovnega, če je ta njemu pravilo. Ako bi kdo le menil, da je v cerkveni pratiki kaj na¬ pačnega ozir duhovnih dnevnic, ne sme še zarad tega odstopiti od določil direktorija; smel bi pa to storiti tedaj, če je prav očitno in gotovo, da se je vrinila pomota zoper rubrike (S. R. C. 27. avg. 1836). Duhovnik, ki ima službo pri kaki cerkvi ptuje škofije, rav¬ nati se mora po oficiju te cerkve; tudi kdor v ptujem kraji svoje pravo ali nepravo domovanje ima ter res tam biva, naj moli oficij tistega kraja. Kdor je pa le na potovanji, se ima držati domačega direktorija. — Officium parvum B. V. M., psal. graduales et poeni- tentiales ali offic. defunctorum (razun vernih duš dan) extra chorum, tedaj privatno moliti, ni n i h č e d o 1 ž a n (S. R. C. 28. jan. 1606 ; 11. jun. 1629; 20. marca 1660). Za slučaj, ko bi se kdo opravljaje urine molitve v oficiji zmotil, veljajo načela: a) officium pro olficio, to je, ako bi iz nepaznosti ali zmote vzel napačen oficij, in ga že tudi dokončal, n. pr., če bi bil mesto oficija unius Martyris opravil commune Confessoris Pontificis, n i mu treba prvega moliti, ne tisti dan in tudi ne kak poznejši dan, ko bi bil spazil zmoto. Svetovati pa je v tem slučaji, da od zaukazanega oficija tistega dne, ko se zave zmote, opravi, kar je tem dnevnicam posebnega, n. pr. čitanja, lekcije, b j Error corrigatur, ubi deprehenditur: kdor pomoto spazi med molitvijo, naj od tam dalje, kjer je spazil, da moli napačen oficij, začne opravljati duhovne ure iz pravega oficija. c) Error non corrigitur per errorem, to je, ko bi bil odmolil iz nepaznosti tacega godu dnevnice, ki so ukazane v direktoriji še - le kak na- ’) Breviarium Romanam smd se rabiti le take izdaje, ki ima potrjen je zadevnega škofa, da se knjiga popolnoma vjema z brevijarjem, v Rimu natis¬ njenim na podlagi pisem papeža Pija V., Klemena VIR., Urbana Vlil. in Leona XIII. § 147. Dolžnost in način opravljati duhovne dnevnice. 419 slednji dan, mora, ko pride tisti dan, oni oficij zopet moliti, in ne mesto njega tistega, kojega je zadnjič prezrl. III. Kako je treba moliti duhovne dnevnice? 1. Ob katerem času dneva mora duhovnik opravljati posamezne urine molitve? Vsakteri bficij se veljavno opravi le tisti dan, za katerega je ukazan, toraj gre vse urine molitve opra¬ viti v dobi od polunoči do polunoči dotičnega dne. A starodavna šega, ki je dobila že moč zakona, dovoljuje, da se nočni oficij, to je, jutranjice s hvalnicami vred, opravljajo ob predvečeru, potem, ko se je začel novi dan v cerkvenem smislu. Cerkev nam¬ reč po šegi starega zakona svoj liturgični dan pričenja z večer¬ nicami. Začenja se pa večernični čas z drugo polovico one časovne dobe, ki je med poludnevom in solnčnim zahodom; takrat toraj sme duhovnik začenjati z matutinom in s hvalnicami za naslednji dan. Pravimo, s m e, kajti dolžnosti nikakove nima, da bi moral dan prej opravljati nočni oficij. Ker pa večernični čas v raznih časih leta pa tudi po raznih deželah nastopa sedaj prej, sedaj pozneje, zato je duhovniku, ki hoče anticipirati nočni oficij, vselej gledati na tabelo, katera kaže nastop liturgičnega dne. Ako bi kdo te dobe ne počakal, ter že pred večerničnim časom tistega dne molil oficij za naslednji dan, bodisi po zmoti, ali kakor meni, ex rationabili causa, bilo bi ravno tako neveljavno, kakor bi n. pr. male ure opravil dan poprej, h — Male ure naj bi se opravljale vse dopoludne; »šesta« in »deveta« smete se odložiti tudi na popolu- dne. Večernice in sklepnice opravijo se ličite kedarkoli od poludne do polunoči. Od prve postne nedelje naprej se vse dni štirideset- danskega posta, izvzemši nedelje, v spomin starega postnega reda, vsled katerega so kristijanje prvih časov v štiridesetdanskem postu obedovali še-le zvečer, po solnčnem zahodu, in choro opravljajo ve¬ černice (a ne kompletorij) pred obedom, ante comeslionem. Po zmož¬ nosti naj se tega tudi drži, kdor duhovne dnevnice opravlja posamno. 2. Vse posamezne ure oficija se morajo opravljati v tisti vrsti, kakor so razvrstcne v brevijarji, a vendar zadostuje vsaka ') Za našo diecezo velja ozir anticipiranja naslednji indult: Episcopus Labacensis devotissime petit facultalem indulgendi omnibus suae Dioecesis sa- cerdotibus, ut quotidie totius anni.„tempore Matutinum cum Laudibus diei se- quentis anticipare possint hora secunda pomeridiana diei antecedentis stante justa et rationabili causa. — Die 12. Novembris 1889 Ss. Dominus Noster audita relatione secretarii S. C. Cone. petitam prorogationem ad aliud quinquennium tan- tum, servata forma praecedentis indulti Episcopo Oralori benigne impertitus est. 27* S 420 Duhovno Pastirstvo. »justa causa«, da duhovnik sme odstopati od tega reda. Tako bi smel n. pr. iz prijaznosti s tovarišem vkupno moliti večernice, če tudi on sam še ni opravil malih ur; iz enacega namena hi smel nočni oficij za prihodnji dan začeti, čeravno še ni odmolil vseh duhovnih dnevnic prejšnjega dne. — Praviloma treba je tudi vsako pričeto molitveno uro brez prenehanja moliti do konca, pa tudi tu duhovnika opravičuje vsak pameten vzrok, da sme celo sredi ure prejenjati in pozneje nadaljevati. Taka rationabilis causa je vsako dejanje vljudnosti pa ljubezni do bližnjega, in vsako tako opravilo, kojega odložiti je malo težavno. 3. Posamezne besede in zloge brevijarja je treba izgo¬ varjati, ne le z očmi brati, in sicer izgovarjati brez pokvečenja. Ni sicer treba, da bi se molilo glasno, po verjetnem mnenji mnogih bogoslovcev še celo tega ni treba, da bi molivec slišal samega sebe (kakor se n. pr. med sv. mašo mašnik vselej mora slišati samega sebe, če tudi mu je tiho izgovarjati), a izgovarjati mu je treba posamezne besede. Le kdor z drugim skupaj moli, mora toliko glasno izgovarjati, da ga razume tovariš; ko pa so- drug moli, treba je paziti na njegove besede. Ako bi jih pa zaradi kakega nastalega vnanjega ropotanja ne mogel umeti, mu zavoljo tega ni ponavljati. Varovati se je kvarjenja posameznih besedi ali stavkov ter pogoltovanja zlogov in besedi. Ogibati se je toraj preurnega izgovarjanja; in oni, ki duhovne dnevnice molijo v koru, morajo gledati na zvezdice med psalmi. S. R. C. je namreč od¬ govorila na neko vprašanje 9. julija 1864: »Ad asteriscum in re- citatione horarum canonicarum pausam omnino servandam, non obstante quacumque in contrarium consuetudine « 4. Duhovne dnevnice je treba opravljati pobožno, paz¬ ljivo in z namero, Boga častiti. Duhovnik naj med oficijem kolikor se da svoje misli ima v Bogu zbrane, pazeč na pomen onih besedi, katere izgovarja; a vendar zadostuje, kakor pravi sv. Alfonz Lig.: »Attentio moralis et generalis, qua quis curet, recte omnia dicere, cum intentione orandi.« Zadostna je namera, če le knjigo vzame, da bi iz nje opravil oficij; želeti je, se ve da zavedna namera, ki jo duhovnik vzbuja z molitvijo »Aperi nobis . . .«, ali s hvalnico »Gloria Patri . . .« Da se molivec ohrani pobožnega in pazljivega, naj se med oficijem varuje ter zdržuje vsacega tacega dejanja in ravnanja, ki je nezdružno z notranjo pazljivostjo, n. pr. razgovor s kakim človekom, pisanje itd. Ko § 147. Dolžnost in način opravljati duhovne dnevnice. 421 pa spazi, da je razmišljen, naj si koj prizadeva, da odpravi raz¬ tresenost. 5. Držati se je opravljaj e oficij po cerkvi določenega ob¬ reda, ki velja prav za prav le za kor, kajti ceremonije extra chorum niso de praecepto. Želeti pa je, da se obredov za javno in skupno molitev določenih (pokrižanja, priklanjanja, pokleko- vanja . . .) drži tudi duhovnik, ki moli posamno. Zlasti mora oprav¬ ljati oficij ob spodobnem držanji telesa (stoje, kleče, sede) pa na spodobnem kraji in kolikor se da na takem, kjer je po možnosti obvarovan raztresenja. Zelo zelo je priporočati, da bi mašnik vsaki dan vsaj nekaj duhovnih dnevnic opravljal v cerkvi pred svetim rešnjim Telesom. — Tudi ne sme kaj izpuščati ali preminjati v besedah, kdor oficij moli sam, kajti opravlja ga v imenu cerkve, toraj tudi govori: »Dominus vobiscum — et cum špiritu tuo« ; »jube, domne, benedicere« itd. Le »Conflteor« moli samo enkrat, ter v njem izpusti besede »vobis fratres«, »vos fratres«; in mesto »misereatur vestri — dimissis peccatis vestris — perducat vos« govori: »misereatur nostri — nostris — nos . . .« IV. Učinek dobro, slabo ali celo neopravljenih duhovnih dnevnic. — če že navadna dobra, pobožna molitev posamnega kri- stijana oblake predira, koliko moč ima še-le cerkvena urina molitev, katero po vsem svetu, dan za dnevom, v imenu cerkve opravlja toliko tisoč in tisoč molivcev, da jo le dobro, t. j. vredno, pazljivo in pobožno opravljajo. Vestno spolnovanje te dolžnosti obvaruje duhovnika marsikatere napačnosti, in naklanja mu zasluženja in milosti še veliko več, kakor si jih pridobiva z drugo svojo molitvijo. Koliko svetih notranjih dejanj, češčenja, zahvale, prošnje . . . vzbuja pazljiv molivec med oficijem! Brevijar je mašniku najlepša pri¬ prava na presv. daritev in zahvala za sv. obhajilo; s to molitvijo si izprosi blagoslova iz nebes za svoje duhovno-pastirsko delovanje! Tudi se pazljiv duhovnik med čitanjem psalmov, lekcij . . . bolj in bolj seznanja z jezikom sv. pisma, spoznava njega krasoto itd. — Brž pa se prikazujejo obžalovanja vredni nasledki, če duhovnik slabo, t. j. raztreseno in brez pobožnosti opravlja svoje dnevnice, ali jih pa celo opušča, bolj ali manj. Prej opisanega sadu pobožno opravljenega oficija ne vživa tak zanikrnež; in ker ne rabi izvrst¬ nega čeznaturnega sredstva v dosego važnih namer svoje službe, se prikazuje vsestranska mlačnost z vsemi posledicami, greh rodi greh, iz dobrega pastirja postane najemnik! Duhovno Pastirstvo. 432 Kdor bi pa celo po zanikrnosti ne opravil oficija, ali bi opustil le to ali drugo duhovno uro, njega zadene kot cerkvena kazen dolžnost povračila, ako vživa vstanovljene dohodke kake duhovnije ali cerkvenega beneficija. Lateranski V. zbor 1. 1514. naklada namreč beneficijatom dolžnost povračanja, če bi ne opra¬ vili duhovnih dnevnic. To je potrdil tudi tridentinski zbor in Pij V. v posebnem pismu, ') kjer pravi: »Ukažemo pa, da tisti, kdor en dan ali več dni zanemari vse duhovne urine molitve, ima izgubiti toliko od dohodkov svojega beneficija, kolikor jih pride na tisti dan, ali na tiste dni, ko je opustil oficij . . . Naj pa tudi ve, da je zraven zgube dohodkov storil velik greh « Isti papež določuje dalje: »Kdor zanemari jutranjice s hvalnicami, po¬ vrni polovico dohodkov, ravno tako, kdor opusti vse druge ure enega dne ; za eno izpuščeno urino molitev mu je povrniti šestinko dohodkov tistega dne.« Iz pisem Pija V. tudi zvemo, da se ima zgoditi to povračilo dotični cerkvi ali sploh beneficiju v korist, ali pa je razdeliti med uboge kot miloščina. V. Kdaj jenja dolžnost, opravljati duhovne dnevnice? Jenja vsled nezmožnosti, oficij opravljati, ali pa vsled zakonitega spregleda. Nezmožnost je fizična ali pa moralna. Fizična nezmožnost, opraviti oficij, je, ako bi bil dotični toliko bolan, da bi mu velike težave delalo, ko bi molil duhovne dnevnice; ni pa treba, da bi bila bolezen zelo huda. Tudi prve dni okrevanja smel bi se oficij opuščati, če bi se bilo bati povrnitve bolezni, ko bi se trudil z brevijarjem. Fizično nezmožni so tudi slepi in taki, ki so brez lastnega zadolženja brez brevijarja. Ko bi pa dotični, ki je slučajno brez brevijarija, morda ves oficij ali kak precejšen del dnevnic, n. pr. katero malih ur ali sklepnico. znal na pamet, je sub gravi dolžan, moliti to kar zna. Kdor bi ne imel brevijarja njemu ukazanega, pač bi pa lahko dobil n. pr. redovni brevijar, je dolžan moliti iz tega; če mu je pa lahko, moliti urine molitve s kom drugim skupaj, naj stori to. — Moralna nezmožnost je, ako tistega, ki bi imel opravljati oficij, kliče druga in imemtnejša dolžnost; n. pr. pridigovati, spovedovati, umirajočim v pomoč biti itd. A ker se urine molitve vsakaterega dne opravljajo veljavno od polu- noči do polunoči, je pač silno redko, da bi se iz omenjenega vzroka v tej dobi oficij ne mogel opraviti. Kedar duhovnik dvomi, bi mu li bilo možno opraviti dnevnice ali ne, naj se, če lahko, o tej za- *) Gl. Constit. »Quod a nobis« 1. 1568 in »Ex proximo« 1. 1572. § 147. Dolžnost in način opravljati duhovne dnevnice. 42 3 devi posvetuje s svojim predstojnikom, z zdravnikom ali sploh s kakim vestnim in pametnim človekom, in naj ni brez potrebe sodnik v lastni zadevi. — Ker duhovne urine molitve cerkev uka¬ zuje, more tudi cerkev spregledati to dolžnost. Papež sme dati stalno dispenzo, škofje pa iz važnih vzrokov dajo spregled za ne¬ koliko časa, kajti med posebnimi pravicami, ki jih škofje po naših krajih prejmo od sv. sedeža za pet let, beremo suh 18 , da smejo dovoliti: »Recitandi Rosarium, vel alias preces, si breviarium secum deferre non poterunt, vel divinum officium ob aliquod legi- timum impedimentum recitare non valeant « Sveta maša 1 ) je resnično, a nekrvavo ponavljanje Jezusove krvave daritve na križu, pri katerem se spreminja kruh in vino v Kristusovo telo in kri pa Bogu daruje, ter se sad in zasluženje Gospodove daritve na križu človeštvu naklanja, in sicer na način po Kristusu in cerkvi zaukazan. Ta daritev nove zaveze je glavni del javne božje službe, središče katoliškega bogočastja in središče pobožnega življenja. Maša je neizmerne vrednosti, kajti po nji častimo Boga na najpopolnejši način; v nji se nam bistveno pred¬ stavlja vse delo odrešenja, po nji Kristus nadaljuje svoje veliko- duhovniško delo, da bi nas vse deležne storil sadu odrešenja. In kakor je Kristusova daritev na križu izvir vseh milosti, tako je te daritve resnično ponavljanje pri sveti maši središče Kristusovega delovanja v sv. cerkvi. ‘) Ime te svetovne odrešilne daritve, ki je navadno že od 4. stoletja krščanstva, izvajamo od mittere, missio. Ker mittere pomeni dvojno: poslati in spustiti, razpustiti, imamo tudi dvojno razlaganje tega pojma. Sv. Gregor Veliki pravi: »Missa idem ae missio, et missio idem ac transmissio.« To bi pomenilo, da verna občina po duhovniku kol posredniku k Bogu pošilja molitve, češčenje, prošnje in dar. Nebeški oče sprejme te darove in nam pošlje svojega sina kot žrtvo na altar, da mu ga darujemo, ter za-se potrebnih milosti dobivamo. Tako nastane neko vzajemno občenje (transmissio). — Drugi (Bellarmin, Bona) besedo »missa« izvajajo tudi od mittere, a v smislu »spustiti, razpustiti«. Prva stoletja krščanstva je bilo več razpuščenj pj^i božji službi; pri sv. daritvi je bilo v na¬ vadi dvojno: po evangeliji razpustili so katehumene, in ob koncu opravila so slovesno razpustili vernike sploh, ter so jim klicali »missa (= missio, dimissio populi) est« ali »ite, missa est«. Od lega slovesnega razpuščenja vernikov, pra¬ vijo, dobilo je ime vse sv. opravilo. 424 Duhovno Pastirstvo. A. O sveti maši v obče. § 148. Kaj je treba, da se sv. maša opravlja veljavno in vredno. Kar cerkveni zbor v Florenciji govori o zakramentih, to velja tudi o sv. maši, ki je svetstvom izvir, namreč: »tribus perficiuntur, videlicet rebus, tamquam materia, verbis tamquam forma et per- sona ministri conficientis cum intentiono faciendi, quod facit ecclesia, quorum si aliquid desit, non perficitur Sacramentum.« 1. O tvarini za daritev sv. maše potrebni smo že obšir¬ neje govorili v § 189. ter spoznali, da je materia debita kruh iz čiste, nepopačene pšenične moke, z naturno vodo napravljen in neprekvašen, pa vino nepokvarjeno, dobljeno iz grozdja vinske trte. Kruh nepšenični ali pa že celoma plesnjiv, trohljiv, in vino, ki ni iz zrelih jagod vinske trte dobljeno, ali pa je že popolnoma skisano, je neveljavna tvarina; kruh pa, ki začenja trohneti in vino, ki prehaja v kis, je nedopuščena tvarina. — Da se sv. daritev opravi veljavno, zadostuje pšenični kruh, bodisi opresen ali tudi prekvašen; a vsled starodavne navade je ukazal cerkveni zbor v Florenciji 1. 1489., da se je mašnikom latinske cerkve posluževati pri sv. daritvi le opresnega kruha, mašnikom grškim pa vedno le prekvašenega. Kdor bi ravnal drugače, bi sicer veljavno po¬ svetil, a zelo bi grešil. Smel bi pa mašnik latinskega obreda po¬ tujoč skozi deželo grško, ako ni dobiti cerkve latinske, maševati v grško-zedinjeni cerkvi s prekvašenim kruhom, a po svojem obredu; enako sme tudi grško-katoliški mašnik v krajih rimske cerkve maševaje po svojem obredu rabiti opresen kruh, ako ni dobiti cerkve grške. —- Kruh in vino, torej materija consecranda, mora biti pri sv. maši pred duhovnikom, sicer bi besedi »hic« »hoc« v slovilo bile brez pomena ; zadostuje pa moralna navzoč¬ nost. O hostiji, ki bi bila n. pr. pod altarnim prlom, ali v za¬ prtem tabernakeljnu, ne moremo reči, da je coram sacerdote. Ni pa treba, da bi mašnik res videl tvarino; s posebnim dovoljenjem veljavno mašuje tudi slepi celebrant. Veljavno so konsekrirane tudi hostije, ki so med posvečevanjem v zaprtem ciboriji, če je le stal ciborij na korporalu in če je duhovnik, vsaj predno je šel k altarju, imel namen jih posvetiti. A dopuščeno ni tako konsekri- § 148. Kaj je treba, da se sv. maša opravlja veljavno in vredno. 42o ranje, ker je ukazano, ciborij odpreti pri darovanji in pri posve¬ čevanji. Slovi 1 o so besede, katere mašnik kot namestnik Kristusov izgovarja nad kruhom in vinom, spreminjevaje to tvarino v pravo telo in kri Gospodovo. Najbistveneje besede so: »Hoc est enim Corpus meum« in »Hic est enim Calix sanguinis mei« ; a dolžan je mašnik sub gravi, da tudi vse druge besede slovila tako govori, kakor jih je kot besede Jezusove pri zadnji večerji določila cerkev. Kdor bi besede premenil, kaj izpustil, dostavil, da bi tako besede slovila dobile drug smisel, on bi konsekriral neveljavno. Cerkev določuje, da naj se te najsvetejše besede govorijo natihoma pa spoštljivo, pobožno, v zvezi, z naturnim, neprisiljenim glasom, kakor govori človek, ako pripoveduje kaj prav resnega in važnega. Na¬ pačno je, izgovarjati to slovilo z nekako močjo in silo, kakor bi besede metal iz sebe, ter besede trgati, med njimi nekoliko pre- nehovati ali celo ponavljati jih. Se napačneje bi bilo, ako bi kdo te presvete besede izgovarjal lako naglo in s toliko prostim in domačim glasom, da bi ne kazal nikakovega spoštovanja. 1 ) Da se res zgodi čudežno spremenjenje, mora mašnik, govoreč besede posvečevanja, imeti določeno namero, storiti, kar je storil Kristus in kar cerkev dela v njegov spomin, to je, imeti mora voljo, kruh in vino spremeniti v telo in kri Kristusovo ter ne¬ beškemu Očetu darovati. Pač je zelo želeti, da bi namera maš- nikova bila aktualna, dejanska, t. j. da bi se svojega namena zavedal takrat, ko izgovarja besede Kristusove; a pri znani sla¬ bosti človekovi ter velikem nagnenji njegovem k raztresenosti, je aktualna namera časih nemogoča, in takrat zadostuje Virtual na, vplivajoča, katere se v trenutku sicer ne zaveda, a vendar jo ima, ker jo je prej obudil, n. pr. ko je šel v cerkev, da bi maševal, ko se ’) Ozir vprašanja, do katere dobe v sveti maši je dopuščeno posvetiti male hostije, p še de Herdt p. III. 139: »Post oblationem usque ad praefa- tionem exclusive secundum communem sententiam ličite admitti possunt ex gravi causa, quinimo tuto admitti posse videntur ex causa rationabili. Incepta praefatione sed ante Canonem admitti nequeunt, nisi ex gravi causa. Inc-epto Canone quidam etiam censent, illas admitti posse. < A de Herdt je mnenja Benedikta XIV., da se to ne sme ter s Cavalierijem dopušča le to-le izjemo: >Si tot sint infirmi communic.andi, ut pro omnibus pars hostiae Missae reservari non possit, tune in hoc času necessitatis quae legi non subjacet, etiam incepto, immo adhuc immediate ante consecrationem, particulas consecrandas admitti posse.« 426 Duhovno Pastirstvo. je napravljal za sv. daritev, in je ni preklical. Njegov prejšnji namen je neposrednji vzrok sedanjega njegovega dejanja. Zraven teh bistvenih reči, zraven tvarine, slovila in namere mašnikove, je kot integrujoči del sv. daritve še potrebno: a) prilivanje nekoliko vode k vinu (gl. § 189) in darovanje obojne tvarine z molitvami »Suscipe ...» in »Offerimus . . .« ; b) zavži- vanje ali obhajilo mašnikovo v obeli podobah. 2. Ako katoliški mašnik izvrši vse do sedaj povedano, tedaj opravi daritev sv. maše veljavno; a da jo opravi tudi vredno in dopuščeno, je dalje treba, da je prost vsakoršne nepravilnosti, irregularitete (gl. § 12), da ni v nikakovi cerkveni kazni, cenzuri; da je od polunoči popolnoma tešč, to je, od trenutka, ko ura prvič udari. Za božično polunočno mašo naj se kakih 6 ur prej zdrži vsake jedi in pijače. Le po drugem mašniku že v bistvenem delu pričeto mašo sme netešč duhovnik skončati ] ). Biti mora v stanu posvečujoče milosti božje. Ako bi ne bil in statu graliae, moral bi prej spoved opraviti, ali pa sv. mašo opustiti, sicer bi storil čveterni božji rop, kajti nevredno bi posvetil, nevredno zavžil, ne¬ vredno delil sv. obhajilo in vedoma nevrednemu. Da bi bil pa kdaj moralno prisiljen opraviti sv. daritev, ali bi že začete maše ne mogel pretrgati brez pohujševanja in velicega zgledovanja, moral bi v srcu vzbuditi popolno kesanje pa sklep storiti, brž ko brž spoved opraviti. Ako mašnik ni bil zadrževan, naj izmed oficija za tisti dan opravi vsaj jutranjice in hvalnice, pa naj se z mo¬ litvijo pripravlja na sv. daritev. Tudi mora dobro znati mašni obred ter pobožno vse izvršiti po cerkvenih določbah, in slednjič opraviti še primerno zahvalo. § 149. 0 uedostatkili pri sv. maši. Ako ozir tistih reči, ki so potrebne, da se sv. daritev opravlja veljavno pa vredno in dopuščeno, ni vse kakor bi imelo biti, ime¬ nujemo tako napako ali tak pomanjkljej nedostatek, defekt. Misal o teh nedostatkih govori nadrobno (gl. Rubr. Miss. de de- fect. VI — IX.); mi o tem predmetu omenimo le naslednje: ‘) Beri tudi opomnjo v naslednjem §. Bolehen mašnik utegne tudi dobiti od apostoljskega sedeža (C. S. Off.) izredno dispenzo, maševati enekrati v tednu fraclo jejunio. § 149. O nedostatkih pri sv. maši. 427 I. Vsaka že pričeta maša se mora v svojih bistvenih in pogla¬ vitnih delih (darovanje, spremi nje vanj e in obhajanje mašnikovo v obeh podobah) na veljaven način, — in v nebistvenem obredu natanko po rubrikah tudi dovršiti, po kolikor je fizično in mo¬ ralno možno. Ako bi mašnik vedel že naprej, da mu ne bo mo¬ goče dokončati sv. daritve, bi je še pričeti ne smel. Iz tega glav¬ nega pravila izvajamo: 1. Kedar se zapazi bistven po manj kij e j pri tvarini, pri slovilu ali pri mašniku (n. pr. ozir namere), takrat ga je treba od¬ praviti brž ko se pokaže in če je mogoče, in potem mašo na¬ daljevati pa dokončati. Ko bi bil toraj mašnik neveljavno kon- sekriral kruh in vino ali oboje, ali da bi bil sicer veljavno posvetil, a sedaj spozna, da so podobe spridene, nevžitne, ali pa se izgube, tedaj bi moral nedostatek brž odpraviti s tem. da dobi pravo in veljavno tvarino, da jo s »Suscipe . . .« in »Offerimus . . .« daruje (»saltem mente«), potem (če je v maši prišel že tako daleč) s »Qui pridie . . .« ali »Simili modo . . .« konsekrira, in nato nada¬ ljuje maševanje od tam naprej, kjer je spazil pomanjkljej, pa iz¬ pusti vse vmesne, že poprej izgovorjene besede in storjena zna¬ menja. Pri tem novem darovanji ni treba hostije pokladati na pateno in pred seboj jo držeč moliti zadevno molitev, dosti je, da hostijo položi le na korporal. Tudi povzdigovanje izostane pri novem konsekriranji. — Še posebej glede sl o vi la določuje rubrika: »Si celebrans non recordelur, se dixisse ea, quae in con- secratione communiter dicuntur, non debet propterea turbari. Si tamen eerto constet, se omisisse aliquid eorum, quae sunt de ne- cessitate Sacramenti, i. e. formam consecrationis, seu partem, re- sumat ipsam formam et cetera prosequantur per ordinem. Si vero valde probabiliter dubitat, se aliquid essentiale omisisse, iteret formam saltem sub tacita conditione. Si autem non sunt de ne- cessitate Sacramenti, non resumat, sed procedut ulterius.« Mašniku pretenkovestniku, sumnjivcu, ki vedno meni, da je v besedah po¬ svečevanja izpustil kaj bistvenega, ne sme spovednik njegov dru¬ gače dopuščati ponavljanja slovila, kakor če tako za gotovo ve, da je izpustil kaj bistvenega, da bi mogel priseči na to. 2. Ko bi mašnik še-le potem, ko je že zavžil veljavno, posvečeno podobo, spoznal nedostatek, neveljavnost druge, moral bi obojno tvarino, kruh in vino vnovič dobiti, darovati, spre¬ meniti in povžiti, ter potem nadaljevati mašo. Ako bi pa, predno še zavžije sv. kri, spoznal nedostatek kruha, ali pa neveljavnost 428 Duhovno Pastirstvo. vinske tvarine, še predno zavžije sv. hostijo, takrat pa le novo hostijo ali samo novo vino vzame, daruje, posveti in mašo na¬ daljuje. 3. Ce bi se vinu ne prililo prav nič vode, moralo bi se to storiti pozneje, ako se ta pomanjkljej spazi še pred konsekri- ranjem vina; a ne bilo bi potreba prilivati vode, ko bi mašnik spazil ta nedostatek še-le kelih posvečevaje, ali pa celo po do¬ vršenem posvečenji. 4. Ako mašnik po konsekriranji nagloma zboli ter ne more zavžiti, treba je dobiti druzega mašnika, ki nadaljuje in skonča sv. daritev, in če bi tudi ne bil več tešč. Ta namestnik mašuje v isti namen, po istem mašnem obrazcu in v isti barvi, kakor je bila daritev pričeta. Ko bi ne mogel povedati bolnik, kje je jenjal, treba bi bilo poprašati strežnika, in pa iz misala, iz lege sv. hostije itd. bi se skušalo to poizvedeti. Mašnik, kateri bi v bi¬ stvenem delu pričeto mašo nadaljeval mesto obolelega, bi ne smel tisti dan nič več maševati, in ko bi tudi ne povžil onega vina, s katerim je kelih spral in prste, in če bi tudi duhovnijani njegovi ob prazniku ali nedelji imeli zaradi tega ostati brez sv. maše. Ako bi ne bilo mogoče dobiti mašnika, da bi nadaljeval sveto daritev, moral bi (če tudi kakega klerika ni dobiti) vsak neduhovnik, lajik v tabernakelj shraniti sv. podobe do prve svete maše, pri kateri jih mora mašnik zavžiti po obhajanji s sv. krvjo. Ko bi pa morda sv. rešnjemu Telesu pretilo onečastenje, smel bi je zavžiti celo kak lajik. Ako bi pa mašnik, ki je hudo zbolel med sv. daritvijo, ne bil še konsekriral, ali pa je sv. obhajilo že zavžil v obojni podobi, takrat ni treba nadaljevati maše po kom drugem, ampak ostane nedovršena. II. Mašnik sme, ali celo mora pretrgati mašo ter jo pustiti nedokončano: 1. Po konsekraciji, ako je fizično ne- možno jo dovršiti, n. pr. ko bi ne bilo veljavne tvarine in je tudi ni moč dobiti. Ko bi pred spreminjevanjem spoznal, da je tudi le ena izmed obeh tvarin neveljavna, ali če bi po posvečevanji, a vendar še pred zavživanjem, spoznal neveljavnost obojne tvarine, in bi ne bilo mogoče, druge ter veljavne dobiti — moral bi za¬ pustiti altar. Navzočim ljudem bilo bi treba v takem slučaji razjasniti stvar, da bi ne bilo pohujšanja. Ako bi pa bilo eno, kruh ali pa vino že veljavno konsekrirano. in le druge veljavne tvarine ni dobiti, naj mašnik nadaljuje daritev s potrebnimi izpremenami v molitvah, to je izpustivši vse besede in dejanja, ozirajoča se na § 149. O nedostatkih pri sv. maši. 429 pomanjkljivo tvarino. 2. Preči konsekriranjem sme se pretrgati maša, ako je tudi le moralno nemožno jo dovršiti, n. pr. ob po¬ žaru, če razpada cerkev itd.; moral bi pa mašo pretrgati, ko bi se duhovnik še pred spreminjevanjem spomnil, da ni več tešč ali da je v smrtnem grehu, izobčen, v prepovedi itd., in če mu je to mogoče brez velicega hrupa in lastnega javnega osramotenja. 3. Pred začetim kanonom (a ne več po začetem kanonu) gre pretrgati mašo, ko bi bil navzoč kaki z imenom izobčen, excommunicatus vitandus, in ga ni moč spra¬ viti iz cerkve; in pa če bi takrat cerkev postala oskrunjena. Ko bi pa duhovnik v takem slučaji zaradi že pričetega kanona ne smel popustiti altarja, naj nadaljuje sveto daritev do obhajila; ko pa zavžije sv. rešnje Telo, mora altar zapustiti in ostale molitve opraviti v žagradu. — Kedar je moralno nemožno, dovršiti sveto mašo, n. pr. zaradi požara, sovražnega napada, podiranja cerkve, in je pretrgati ne sme, ker je že konsekriral, takrat sme sv. da¬ ritev okrajšati, t. j. ves obred po povzdigovanji opusti ter kar brž zavžije presv. Zakrament, opere kelih in prste pa odide. III. Tudi prenehati sme duhovnik s sv. mašo za ne¬ koliko časa v primerljejih, katere imenujejo cerkvene določbe, n. pr. da vernikom besedo božjo oznanjuje, da sv. obhajilo deli, ob *) Ker bi pa skoraj vselej nastal velik hrup med ljudstvom in pohujše- vanje, ako bi mašnik zapustil altar, se spomnivši, da je popolnoči kaj jedel, ali pil, zato smč veljati kot pravilo: mašnik, ki se spomni pri altarji, da ni več tešč, naj mašo nadaljuje, in če tudi ni še konsekriral, ali če je tudi še-le k altarju prišel. — Ko bi mašnik o Božiču pri prvi ali pri drugi sv. maši po ne- paznosti purificiral kelih in zavžil to vino, ne smel bi druge ali tretje maše opra¬ viti, če je maša njegova le samitna in more brez hrupa in pohujševanja opu¬ stiti nadaljno daritev. Drugače pa bi bilo, ako je v duhovnem pastirstvu, in mora drugo ali tretjo mašo opraviti kot farno opravilo, in drugega mašnika ni dobili, ki bi nadaljeval oznanjeno opravilo. Tu bi nastal velik hrup med verniki, veliko zgledovanje in pohujšanje, ko bi mahoma mašnik prejenjal; da se odvrne pohujšanje, sme tudi netešč opraviti drugo, oziroma tretjo sveto mašo. — Iz ravno tega vzroka bi smel mašnik v duhovnem pastirstvu, ki vsled kake ne- paznosti ni več tešč, vendar le ob nedelji ali prazniku, ali tudi ob kakem dru¬ gem dnevu, ko je sv. opravilo že napovedano (n. pr. poroka, pogreb) opraviti sv. daritev, če ne more dobiti kakega duhovnika namestnika, in če bi z opuščenjem sv. maše med ljudstvom res nastala velika nezadovolj¬ nost, hrup in pohujšanje. Ko bi se pa ne bilo bati teh zlih nasledkov med ljudstvom, ne smel bi netešč maševati, in ko bi bila tudi nedelja ali praznik, ampak povedal naj bi ljudem, kaj se mu je pripetilo in zakaj ne smč maševati. (Tako uče: Benedikt XIV., sv. Alfonz Lig., Gousset, Miiller in dr.) 430 Duhovno pastirstvo. raznih posvečevanjih itd. Enako tudi zaradi telesnega oslabljenja ali zavoljo kake neodložljive fizične potrebščine mašnikove; ali ko bi bilo treba kar blizo tam v cerkvi ali zakristiji umirajočemu podeliti sv. krst ali sv. odvezo in sveto poslednje olje (S. R. C. 7. dec. 1844). Ako pa je treba delj kam iti, da podeli umirajo¬ čemu sv. zakramente, sme, ako je res velika sila in drugega maš- nika ni dobiti brž, pretrgati in nedokončano pustiti sv. mašo, če še ni posvetil; ko bi bil pa že konsekriral, naj okrajša sv. daritev, kakor smo povedali prej. § 150. Sad sv. maše in kdo se ga vdeležuje. I. Ves notranji učinek pri daritvah starega zakona je slonel na darovalcu, zavisen je bil od njegovega ravnanja in mišljenja (ex opere operantis), kajti žrtve starega zakona so bile predpodobe prihodnje daritve Kristusove, a obsegale ga niso. Vsa drugača je daritev novega zakona: ona je dovršenje vseh daritev pred Kri¬ stusom ter ne kaže le na Zveličarja, ampak ga tudi v sebi ima. Kristus sam je, ki se tu za nas daruje, on je dar in glavni daro¬ valec ob enem. Iz tega je razvidna neskončna cena in vrednost te daritve. Ker Kristus sam daruje, so učinki daritve vselej zago¬ tovljeni, kajti daritve Jezusove si še misliti ne moremo brez pri¬ mernega sadu. Po njej se toraj z ozirom na Boga vselej in go¬ tovo dosega oni namen, zaradi katerega se opravlja kot č a s t i v n a, zahvalna, prosivna in spravna daritev. »Sacrificium Missae, pravi Belarmin, ut a Christo offertur, vi m habet ex opere ope¬ rantis, sed infallibiliter, quia placet ex bonitate offerentis Christi, quae semper est eadem et nec minui, nec crescere potest.« Ta pravi in bistveni sad sv. daritve dohaja toraj iz bistva sv. maše, ex opere a Christo operato, ima svoj izvir edino le v Kristusu in v njegovem neskončnem zasluženji, zato nikakor ni odvisen od vrednosti ali nevrednosti vidnega darovalca mašnika. Ozir člo¬ veka pa je sv. maša, zlasti kot spravna in prosivna daritev, izvir milosti; po njej dohaja človeštvu bogastvo nebeškega blagoslova, a vsakteremu posamnemu le po njegovi prejemljivosti in po ko¬ likor pri njem ni ovirajočega zadržka. K pravemu in bistvenemu učinku sv. maše, ki ni odvisen od mašnika, pristopa še postranska, slučajna korist. V tej zadevi so odločilni: cerkev, v katere imenu se daritev opravlja, pa mašnik § 150. Sad sv. maže in kdo se ga vdeležuje. 431 darovalce in verniki, ki z njim vred darujejo, a) Kolikor svetejši in popolnejši so posamezni udje sv. cerkve, toliko prijetnejša je Bogu daritev, toliko koristnejša ljudem. Kolikor več specijalnih, posebnih prošenj ima mašni formular, in kolikor slovesnejše se opravlja daritev, toliko večji je ozir postranskega sadu nje učinek. V tej zadevi je toraj večje cene (ako vzamemo mašo kot prosivno daritev, kojo opravlja cerkev) votivna ali črna maša, kakor dnevna; ima slovesno opravilo večji učinek kot tiha maša. 1 ) b) Dalje : kolikor popolnejši in svetejši je mašnik darovalec, s kolikor večjo pobož¬ nostjo opravlja daritev, toliko večji je postranski sad sv. daru. Tu pristopa k bistvu sv. maše še neki opus operantis, ki je večje ali manjše cene ter sad sv. maše bolj ali manj namnožuje, kakoršna je ravno dispozicija mašnikova. Opus operatum, kaj pa da, vedno enak o>tane, in cena, učinek sv. maše same na sebi se ne ravna po moralni kakšnosti duhovnika darovalca, ampak po svetosti in pobožnosti mašnikovi pristopa k učinku, izvirajočemu ex opere operato, le še neka postranska korist, neki slučajen učinek ex opere operantis. c) Slednjič nam je v tem oziru še tudi gledati na delavnost vernikov, z mašnikom vred darujočih. Ta njih de¬ lavnost je toliko uspešnejša, kolikor pobožnejše, gorečnejše in tesnejše se vdeležujejo daritve, bodi si z molitvijo ali kot strežniki pri sv. maši ali pa s tem, da oskrbe potrebnega za sv. daritev itd. Tako more od strani vernikov pristopati neki opus operantis, ki stori, da se pravega in bistvenega sadu svete maše, ki ga učini opus operatum, vdeležujejo v obilnejši meri. Sad sv. maše ali nje koristi so trojne vrste: 1. Splošni sad, fructus generalis, ki je v prid vsem vernikom, in zlasti na¬ vzočim. Neposrednje toraj dohaja le vernikom, in sicer v toliko večji meri, kolikor bolj so za to korist po svoji vrednosti in po¬ božnosti prejemljivi; v širjem pomenu, posrednje pa tudi never¬ nikom, krivovercem ... da bi postali udje sv. cerkve. Ti poslednji sicer nimajo nikakove pravice do sadu sv. maše, ampak na milosti božji je, po koliko jih deležne stori koristi sv. daritve. Splošen sad je neodvisen od volje mašnikove. %. Posebna korist, fructus specialis, ministerialis ali fructus medius je onim v dobro, ') Pasqualigo pravi: »Ratio est, quia importat solemnem modum offe- rendi sacrificiuin, per quem maior honor et maius obsequium exhibetur Deo, et proinde habet specialem et notabilem rationem accept3bilitatis super alia sacri- ficia et consequenter novam efficaciam ad movendum Deum, ut coneedat quod petitur.« 432 Duhovno Pastirstvo. živim ali mrtvim, za katere darovati ima mašnik voljo. Ta sad sv. maše je odvisen od volje darovalčeve, t. j. on ga nakloni, komur ga hoče, ter to svojo namero naznani pri sv. maši v spo¬ minu za žive in v spominu za mrtve. 3. Prav poseben sad, fruetus specialissimus ali individualis koristi mašniku darovalcu, in prejme ga, ako je vreden, t. j. če ni v smrtnem grehu. Te svoje koristi duhovnik ne more nikomur prepuščati. — Toraj je le posebni sad ona korist sv. maše, katero vidni darovalec naklanja komur hoče; to pravico ima kot katoliški mašnik, ter jo je prejel v zakramentu sv. reda. To naklonitev posebnega sadu sv. daritve nekomu gotovemu, ali z drugo besedo: to voljo mašnikovo, po¬ sebno korist nakloniti temu ali onemu, živemu ali rajnemu, ime¬ nujemo namero (intentio) v ožjem smislu. Biti mora v volji mašnikovi ta namera vsaj že pred spreminjevanjem, pred kon- sekriranjem (a želeti je, da jo stori že pred mašo); velja pa, da jo le stori in jo pozneje ne prekliče. Zadostuje toraj tako imeno¬ vana stalna namera, applicatio habitualis. Tudi ni potrebno, da bi prav natanko ali po imenu določil onega, komur hoče naklo¬ niti srednji sad sv. maše, ampak zadostuje, ako reče ali le samo v mislih sklene n. pr. offero sacrificium hoc pro eo, qui dedit sti- pendium — pro quo exigit fundatio — pro anima in purgatorio majori auxilio indigenti — pro illo, cui applicare teneor itd. II. Ker je daritev novega zakona po volji Jezusovi lastnina njegove cerkve, katera jo opravlja na povelje svojega ustanovnika, in ker je mašnik vi ordinis pooblaščen za naklonitev posebnega sadu te daritve, zato je gotovo, da le tedaj veljavno in dopu¬ ščeno komu naklanja ta sad, če cerkev po svojem nauku dopušča, dotičnemu nakloniti omenjeno korist. Nastane toraj vprašanje: komu sme mašnik nakloniti srednji sad, ali za koga sme ma¬ ševati? Razločevati nam je med živimi in mrtvimi ali rajnimi, pa zopet med udi sv. cerkve in neudi. 1. Živi udje sv. cerkve so ali v stanu posvečujoče mi¬ losti božje, ali pa so v smrtnem grehu: za obojne se opravlja daritev sv. maše. Pravični živi udje sv. cerkve so edini sposobni, da se sadu sv. daritve vdeležujejo popolnoma, v vsem obsegu, ker je vdeležba toliko popolnejša, kolikor tesneje je kristijan združen s Kristusom in s cerkvijo. Kdor pa je duhovno mrtev, v komur ni življenja milosti božje, njemu ni mogoče nakloniti vseh koristi sv. maše, kajti dokler je sovražnik božji, se mu tudi nobena časna kazen ne more odpustiti. Največje zlo, ki tare tacega, je greh, in § 150. Sad sv. maše in kdo se ga vdeležuje. 433 sv. maša mu pridobiva pred vsem spravo in usmiljenje božje, raz¬ svetljenja od zgoraj, da grešno pot zapusti, se resnično spreobrne in zopet zadobi življenje milosti. — Tudi za krščenega otroka, ki še ni prišel do let razumnosti, se sme maševati, kaj pa da mu koristi le kot prosivna daritev, ne kot spravna. 2. Kar tiče žive, ki niso udje sv. cerkve ter ločeni od njene edinosti, se indirektno in v obče sme v ta namen daro¬ vati za nje, da se jim izprosi spreobrnjenje in združenje z edino zveličalno cerkvijo. Direktno pa za nje maševati in specijalno, vsled določb sv. cerkve ni vselej dovoljeno. Strogo je prepove¬ dano maševati za tiste, ki so izobčeni po imenu, s katerimi cerkev prepoveduje vsakoršno občevanje (excommunicati non tolerati vel vitandi), dokler niso odvezani od cerkvene kazni. Sme pa mašnik kot privatna oseba iz ljubezni se spominjati pri sv. maši tacega nesrečneža, da mu od Boga prosi milosti spoznanja in pokore; a za tak spomin ne smel bi nikoli sprejeti kakega darila, štipendija, ker sv. mašo v prvi vrsti daruje za kakega druzega. — Ozir tistih, ki so v navadnem izobčenji (excom. tolerati) pa uči mnogo bogoslovcev, da se zanje sme maševati, naj so še živi ali pa že umrli. — Krivoverci in razkolniki res nimajo nobene pravice do daritve Kristusove, toraj se v njih imenu ne more darovati sv. maša, ne tako, da bi se oznanila taka maša ali da bi se njih ime v obredu imenovalo; sme pa vsak duhovnik v svojem imenu maševati za njih spreobrnjenje, ter tudi štipendij sprejeti. *) A paziti je, da zaradi tega med ljudstvom ne nastane kako po¬ hujšanje. V polnem obsegu se taki neudje seveda ne morejo ude¬ ležiti sv. daritve, ker se le za njih duhovno dobro sme maševati v namen spreobrnjenja. — Enako se sme sv. daritev opraviti tudi za ne v er c e (jude, turke . . .), kar je cerkev vnovič izrekla 1. 1865., ko je na vprašanje: »Utrum liceat sacerdotibus Missam celebrare pro Turcarum, aliorumque infldelium intentione et ab illis eleemo- synam pro Missae applicatione accipere?« odgovorila S. C. Officii: »Affirmative, dummodo non adsit scandalum ac niliil in Missa spe- cialiter addatur, et quoad intentionem constet niliil mali aut erroris *) Na vprašanje: »Utrum possit ant debeat celebrari Missa ac percipi ele- emosvna pro graeco — schismalicn, qui enixe oret atque instet, ut Missa appli- cetur pro se sive in ecclesia adstante, sive extra ecclesiam manente?« je od¬ govorila S. C. Officii 19. apr. 1837: »Juxla exposita non licere, nisi constet ex- presse, eleemosynam a schismatico praeberi ad impetrandam conversionem ad veram fidem.« Ta odlok je potrdil Gregor XVI. Duh. Pastirstvo. 28 434 Duhovno Pastirstvo. aut superstitionis in infidelibus eleemosynam offerentibus subesse.« Če se pa pod nekaterimi pogoji sme daritev sv. maše opraviti za razkolnike, krivoverce in neverce, sme se toliko bolj za k ate h u- mene, ki po veri in želji sv. krsta že pripadajo cerkvi. 3. Izmed mrtvih vernikov so nekateri sprejeti v nebeško veselje, drugi so vekomaj zavrženi, in tretji bivajo še na kraji oči¬ ščevanja. Za pogubljene v peklu, to je, za take, ki očitno v stanu smrtnega greha umrjo, se ne mašuje in se ne sme, ker iz pekla ni odrešenja. Tudi za nedorasle otročiče, ki so umrli brez sv. krsta, se ne sme daritev sv. maše opravljati. Zveličani v nebesih nikakove pomoči ne potrebujejo, zato se v pravem po¬ menu za nje ne mašuje: pač pa se opravlja daritev njim na čast, kot hvaležni dar za vse dobrote, katere je Bog svetnikom podelil in jih tudi nam podeljuje na njih priprošnjo. Tudi kot prosivna daritev se opravlja za dobrote, katere želimo dobiti na priprošnjo svetnikov, pa za razširjenje češčenja svetnikov, iz katerega ver¬ nim na zemlji dohaja velik blagoslov. V pravem smislu se toraj sme, in se že vsled apostoljskega sporočila tudi opravlja daritev sv. maše le za duše v vicah. Te so za to vselej sposobne, toraj daritev nikoli ne ostane brez sadu, kolikorkrat se opravlja zanje. Ni nam pa znano, po koliko vsaktera sv. daritev posamez¬ nim dušam olajša ali prikrajša trpljenje, zato ni brezkoristno, za eno in isto dušo v vicah tudi večkrat in ob raznih časih maševati, da pride gotovejše in prej v nebeško veselje. Od raznih koristi sv maše morejo duše v vicah le eno samo dobivati, namreč od- puščenje časnih kazni greha, zadostovaje božji pravici. Kot spravna daritev sv. maša tako rekoč razoroži kaznujočo roko božjo, ki je hudo zadela uboge duše, in izbrisuje naravnost in neposrednje kazni, ki jih morajo trpeti. A tudi kot prosivna daritev more sveta maša koristna biti dušam v vicah ter jim pripomoči k rešenju: ali s tem, da se jim od božje dobrotljivosti izprosi odpuščenja za¬ služenih kazni, ali pa na ta način, da živim nakloni raznih milosti, katere jih spodbadajo, da pridnejše molijo za verne duše, da jim pomagajo z dobrimi deli pa z odpustki. — Glede doraslih mrtvih katehumenov pravijo nekateri bogoslovci, da se za-nje ne sme maševati; drugi pravijo, da se za take rajne sme opravljati sveta daritev, ako so se kesali svojih grehov in so res želeli sv. krsta. Tudi nekatere novejše sinode to dovoljujejo. 4. Drugače je stvar pri mrtvih nekatoličanih. Res je mogoče, da je ta ali uni brez lastne krivde ločen živel od prave § 151. Dolžnost opravljati daritev sv. maže. 435 cerkve; mogoče tudi, da je umrl v milosti božji in bil rešen, o tem cerkev sodbo prepušča Bogu. A kot vidna družba mora cer¬ kev Jezusova soditi po vnanjem dejanji: po vnanje pa omenjeni niso bili njeni udje, niso bili člani edinozveličavne cerkve. Takih pa, ki pred smrtjo niso bili na viden način njeni otroci, tudi po smrti ne more cerkev spoznavati za svoje, ne more kot s svojimi z njimi ravnati, ti j. ona jih ne more deležnih storiti javnih mo¬ litev, daritev, blažil in časti. Po vsej pravici toraj cerkev maše- vanje, ustanove odreka vsem, kateri niso umrli kot vidni njeni udje, naj so bili krivoverci ali pa neverniki. Dokler so taki še med živimi, sme se pod nekaterimi pogoji, kakor smo povedali, za nje maševati, da se jim izprosi milost spreobrnjenja; po smrti ni spre¬ obrnjenja, toraj se tudi za nje ne sme več maševati. A kedar se sv. daritev opravlja za duše v vicah sploh, takrat tudi tem koristi, ako so zmožni za tako pomoč. § 161. Dolžnost opravljati daritev sv. maše. »To storite v moj spomin!« je govoril Jezus Kristus svojim aposteljnom, ter s tem njim in njihovim naslednikom dal povelje, opravljati sv. daritev novega zakona. Kedaj pa in kolikrat naj bi vsakteri izmed duhovnikov opravljal sv. daritev samo zato, ker je katoliški mašnik, o tem ni postave. Tridentinski zbor (Sess. XXIII. c. 14 de ref.) pravi: »Curet Episcopus, ut sacerdotes saltem die- bus dominicis et festis solemnibus celebrent, si autem curam ha- buerint animarum, tam frequenter, ut suo muneri satisfaciant.« Želja pa je sv. cerkve, naj bi mašnik vredno pripravljen vsaki dan opravljal daritev sv. maše, kajti po besedah Benedikta XIV. »s sveto mašo Boga časti, angelje razveseljuje, cerkev poveličuje, živim pomaga, mrtvim pripravlja mir in pokoj, a sebe deležnega stori vseh dobrot.« A čeravno ni izrečenega določila, kolikokrat mora katoliški duhovnik samo zarad prejetega sv. reda maševati, pa vendar sedaj pa sedaj temu ali unemu mašniku postane sveta dolžnost maševati v kak gotov namen, to je, posebni ali srednji sad sv. daritve nakloniti komu gotovemu. Taka dolžnost pa na¬ stopi ali vsled splošne cerkvene postave, ali pa zavolj kake za¬ sebne zaveze. I. Vsled splošne cerkvene postave so maševati dolžni: 28* 436 Duhovno Pastirstvo. 1. Župniki vse nedelje in praznike za svoje duhovnijane (pro populo). Župnik v tej zadevi ni le parochus sensu pleno, ampak vsak tak mašnik, ki po cerkveni višji oblasti poslan, v lastnem imenu, oznanovaje božjo besedo in z deljenjem sv. zakra¬ mentov pa z drugimi sredstvi zveličanja redno duhovno pastirstvo v nekem določenem okraji škofije oskrbuje tako, da je v tem de¬ lovanji neposrednje škofu podložen — naj se že potem imenuje župnik, vikar, kurat, administrator, provizor ali drugače; in če tudi bi dohodkov ne dobival iz zadevne duhovnije, kajti ne zarad do¬ hodkov, ampak zarad službe ima to dolžnost. 1 ) — Ni pa treba ob omenjenih dneh za vernike maševati tistim, ki v duhovnem pa¬ stirstvu ne delujejo v svojemu imenu, ampak samostalnim duhov¬ nim pastirjem v pomoč poslani oskrbujejo razna župnijska opravila v imenu svojega neposrednjega predstojnika in so temu podložni; taki so n. pr. duhovni pomočniki, kaplani itd. Prazniki, ob katerih je treba prej imenovanim duhovnim pastirjem sveto daritev oprav¬ ljati za duhovnijane, so vsi tisti godovi med letom, katere papež Urban VIII. v svojem pismu: »Universa per orbem« 1. 1642. dolo¬ čuje kot cerkvene praznike. 2 ) Ker so starejše cerkvene določbe in tudi izreki tridentinskega zbora ozir maševanja pro populo le splošni, nedoločni, so glede osebe, ki sv. daritev opravljaj za duhovnijane, in še bolj glede dni, ob katerih je za ljudstvo maševati, po raznih krajih nastale raz¬ lične navade. Od začetka so delali razloček med župniki z obil¬ nimi dohodki, kateri naj bi vsaki dan maševali za ljudstvo, in med ') Na vprašanje, kedaj nastopi župniku dolžnost maševati pro populo, je S. C. C. odgovorila dne 12. novembra 1831: Obligatio incipit eo ipso die, quo in possessionem officii veniunt, non quo praesentantur vel nominantur, et cessat eo die, quo a functionibus officii solvuntur. D Ti so: Nativitas D. N. J. Ch., Circumcisio, Epiphania, Resurrectio cum duabus sequent. feriis, Ascensio, Pentecoste cum duabus sequent. feriis; Fest. SS. Trinitatis, Solemnitas Corp. Chr., Inventio S. Crucis, Purificatio, Annunciatio, Assumptio, Nativitas, Immacul. Conceptio B. M. V., Dedicatio S. Michaelis Arch., Nativitas S. Joannis Bapt., Fest. SS. Petri et Pauli, S. Andreae, S. Jacobi, S. Jo- annis Evg., S. Thomae, SS. Philippi et Jacobi, S. Bartholomaei, S. Matthaei, SS. Simonis et Judae, S. Mathiae, S. Stephani Protom., SS. Innocentium, S. Lau- rentii M., S. Sylvestri P. Cf., S. Josephi C., S. Annae m. M., Solemnitas 00. Sancto- rum. Zraven teh vsej cerkvi ukazanih praznikov se obhajajo po raznih deželah in provincijah še glavni patroni, in je v dotičnem kraji ob takem dnevu tudi sveta maša pro populo ukazana. Kedar kateri teh godov zadene na nedeljo, takrat du¬ hovni pastir ženo mašo za ljudstvo zadosti dolžnosti ozir nedelje in ozir praz¬ nika. Božični praznik je le ena sv. maša opraviti pro populo. § 151. Dolžnost opravljati daritev sv. maše. 437 duhovnimi pastirji s pičlimi dohodki, ki naj vsaj ob praznikih da¬ rujejo za svoje duhovnijane. A Inocenc XII. je 1. 1699. ukazal, da je vsem župnikom vsaj ob nedeljah in praznikih maševati za ljudstvo, naj je njih plača dostojna ali ne. Ta nedoločen »vsaj« je odpravil 1. 1744. Benedikt XIV. ukazavši, da morajo vsi župniki maševati pro populo »in dominicis aliisque per annum diebus festis de praecepto«. Ko se je pa pozneje skrčilo število zapovedanih praznikov (gl. § 123) in je zlasti Klemen XIV. izrekel, da ob od¬ pravljenih praznikih ljudstvo nima dolžnosti pri sv. maši biti, tedaj je po mnogih škofijah nastalo mnenje, da vsled tega ob tacih dne¬ vih župnik ni več dolžan maševati za duhovnijane. Vsej ti negoto¬ vosti in raznim dvomom je konec storil Pij IX. s svojo okrožnico »Amantissimi Redemptoris« dne 3. maja 1858, v kateri strogo uka¬ zuje, da morajo vsi župniki in drugi samostalni duhovni pastirji za svoje ljudstvo maševati vse nedelje in vse tiste godove, katere Urban VIII. v svojem pismu »Universa« našteva. Prej storjene na¬ pačnosti odpušča sv. oče, a za naprej veli, da se slehrni vestno drži te določbe; kdor bi pa iz tehtnih vzrokov želel kake polaj- šave, ima je po svojem ordinarijatu prositi pri svetem sedežu. — Oglejmo si poedinosti tega zakona. Samostalnega duhovnega pa¬ stirja veže dolžnost, za svoje duhovnijane maševati: a) Ob določenih dneh prej imenovanih. Dovolil pa je Be¬ nedikt XIV. v svoji konstituciji »Cum semper« vsem škofom, da smejo ubožnim župnikom dopuščati ob določenem dnevu, ako so naprošeni, maševati pro stipendio, sv. daritev za ljud¬ stvo pa kak drugi dan opraviti med tednom. Tudi se je zgo¬ dilo prejšnje čase, da so ustanovljene maše sprejemali za dan odpravljenega praznika, misleč, da ni treba ob takem dnevu maševati za ljudstvo. Takih starih ustanov ni moč odpraviti, a zadevni dušni pastirji naj prosijo škofa, da jim dovoli, mesto ob odpravljenem prazniku pa kak naslednji dan opraviti sveto mašo za ljudstvo. bj Na določenem kraji, t. j. v farni cerkvi, ali vsaj v taki cerkvi tiste župnije, v kateri je ljudstvo zbrano k duhovnemu opravilu. To je pravilo; a dovoljeno je župniku ki je z do¬ voljenjem svojih višjih šel iz fare, da mašuje za ljudstvo na kraji, kjer biva, ako je le preskrbel, da doma sposoben na¬ mestnik oskrbuje vsa duhovna opravila. 1 ) ‘) Dnč 14. dec. 1872 je namreč izrekla S. G. C.: »Parochum die festo a sua parochia legitime absentem satisfacere suae obligationi Missam applicando 438 Duhovno Pastirstvo. cJKot službena dolžnost, zato ne jenja, ko bi tudi župnik bil zadržan n. pr. po bolezni, po preobilnih opravilih, ali ko bi vsled kake druge službe ob istem dnevu moral opraviti sv. mašo še v drug namen (da bi bil, vzemimo, župnik in ob enem kanonik ter bi imel opraviti konventno mašo). Tak župnik bi moral dobiti drugega duhovnika, ki bi proti primerni nagradi mesto njega maševal pro populo (S. C. C. 14. dec. 1872). Ako kak župnik oskrbuje dve sa- mostalni duhovniji, mora ob določenih dnevih v obeh farnih cerkvah za ljudstvo maševati (S. C. C. 24. jul. 1886), in sicer on sam, ako sme po dvakrat maševati, sicer po na¬ mestniku ; ali pa mu je dovoljenja iskati, da sme eno farnih maš pozneje med tednom opravljati. d) Kot osebna dolžnost, katere brez važnega vzroka ne sme prepuščati drugim. Večkrat že je S. C. Goncilii izrekla, da je župnikova osebna dolžnost, maševati za svoje ljudstvo, in da le iz postavnega vzroka, ob resnični potrebi sme dru- zega naprositi, da mesto njega daruje pro populo. 1 ) Ni pa ravno treba, da bi župnik sam imel tako zvano veliko ali slovesno duhovno opravilo (če morda tega ne ukazujejo po¬ sebne diecezanske določbe); iz pametnega vzroka zadostuje tudi tiha maša, ki jo daruje za ljudstvo. 2. V vseh škofijskih, kolegijatnih in samostanskih cerkvah mora se vsled splošne cerkvene postave vsak dan opraviti za dobrotnike tako imenovana konventna maša. S. C. C. pravi: »Ca- nonici Cathedralium et Collegiatarum Eccl. accipiunt fructus suorum Canonicatuum sub onere inserviendi ecclesiae in celebratione divi- norum officiorum; quae celebratio non importat solum horas ca- nonicas, sed etiam missam conventuaiem, tamquam praecipuam partem et proinde ad applicationem ejusdem missae conventualis tenentur pro illis, ex quorum dispositionibus distributiones et emo- lumenta percipiunt.« Ako je taka cerkev ob enem farna, se mo- pro populo suo in loco, ubi degit, dummodo ad necessariam populi commodi- tatem alius sacerdos in ecclesia parochiali celebret et verbum Dei explicet.« *) Na vprašanje: »An parochi missam pro populo offere debeant, si legi- tima causa non impediantur; an vero per alium huic muneri satisfacere possint?« je 30. marca 1867 S. C. G. odgovorila: »Affirmative ad prirnam partem; nega¬ tive ad secundam, excepto času verae necessitatis et concurrente causa ca- nonica.« § 151. Dolžnost opravljati daritev sv. maže. 439 rate ob nedeljah in praznikih opraviti dve sveti maši, ena za do¬ brotnike, druga za župljane. J ) 3. Škofom je Leo XIII. z apostoljskim pismom dne 4. ju¬ nija 1882 tako-le ukazal: ». . . 1 lis itaque omnibus diu multum- que consideratis, auditisque Venerabilium fratrum Nostrorum S. E. R. Cardinalium Concilii Tridentini Interpretum sententiis, decernimus et declaramus, omnes et singulos Episcopos, quacum- que dignitate, etiam Cardinalitia, auctos, item Abbates jurisdictio- nem quasi episcopalem in Clerum et populum cum territorio se- parato habentes, in Dominicis aliisque festis diebus, qui ex prae- cepto adhuc servantur, et qui ex dierum de praecepto festorum numero sublati sunt, omni exiguitatis redituum excusatione aut alia quavis exceptione remota, ad Missam pro populo šibi commisso celebrandam et applicandam ten eri.« Dolžnost ta pa ne veže tako imenovanih naslovnih ali titularnih škofov. II. Ne le vsled vesoljne cerkvene postave, ampak tudi z a - radi kake zasebne zaveze je časih duhovnik dolžan ma¬ ševati ter posebni sad sv. daritve nakloniti v kak določen namen in to: 1. Ako sprejme štipendij, darilo za sv. mašo. »De¬ lavec je vreden svojega plačila«, je rekel Jezus aposteljnom, ko jih je poslal med Jude, evangelij oznanovat; in sv. Pavel (I. Kor. 9, 13) piše: »Kaj ne veste, da naj tisti, ki v svetišču služijo, jedo kar je od svetišča, in ki altarju služijo, naj imajo delež pri altarji?« Da torej prežive svoje mašnike, so že verniki prvih časov k sv. maši prinašali raznih darov, zlasti kruha in vina; ne le toliko, kar je treba bilo za sv. daritev in za obhajanje vernikov, ampak več, vsak po svojem premoženji, kar je bilo večinoma za vzdrže¬ vanje duhovnikov. Kateri so dvakrat darovali, za tiste so mašniki med sv. daritvijo ne le sploh, ampak še posebej molili ter po imenu. S posebnim darom so si torej verniki hoteli zagotoviti prav poseben delež pri sveti daritvi. Polagoma je mesto darov v prirodninah prišel v navado denar ter so nastala sedaj navadna mašna darila ali štipendiji, ki nikakor niso cena za sv. daritev, ne plačilo za mašo, pa tudi ne prava miloščina, ampak nekako darilo, katero kot sredstvo za ohranjenje mašnikovo vernik njemu pro¬ stovoljno poda, da si vsled starodavne cerkvene navade zagotovi poseben delež sadu sv. maše. Da sc ne vrivajo kake napačnosti, je cerkev ozir mašnih stipendijev to-le določila: ») Bened. XIV. de Sacr. Missae. II. § 57-60. 440 Duhovno Pastirstvo. / a) Znesek štipendija določuje navada ali pa diecezanska po¬ stava. 1 ) Večje darilo kot za dotično vladikovino določeno sme sprejeti slehrni, ako se mu prostovoljno ponudi, a grešil bi, kdor bi tirjal večji štipendij, kakor ga postava uka¬ zuje za dotični slučaj. Škof sme tudi prepovedati sprejemati manjša darila, kot so v škofiji določena, ako bi se mu zdelo to potrebno. (S. C. C. 12. jan. 1743). b) Mašnik, ki je sprejel štipendij ali njih več, je iz pravice dolžan opraviti ravno toliko sv. maš, kolikor je sprejel daril, in to tudi takrat, če je sprejel manjši štipendij, kakor je do¬ ločen za njegovo škofijo. Tako veli Urban VIII. 1. 1625. v v pismu »Cum saepe«. Le ko bi ne bil imel namere spre¬ jeti manjšega štipendija, pa se mu je po zmoti ali prevari vendar-le manj dalo, kakor bi se mu bilo imelo, takrat ni dolžan opraviti onega števila maš, vendar naj to po možnosti naznani darovalcu. Z eno in isto sv. mašo nikoli ne more duhovnik zadostiti dvojni ali več dolžnostim. — S sprejetim stipendijem se pa mašnik zaveže tudi na čas, oh katerem, na kraj, kjer, in na obred, po katerem se ima opraviti sveta daritev. Ozir časa velja v obče to, da se mora kmalu opraviti sv. maša, in duhovnik ne sme sprejeti več stipen- dijev, kakor toliko, kolikor more naprošenih sv. maš v kratkem (»infra modicum tempus«) opraviti, t. j. kakor je splošna misel bogoslovcev, za žive v dveh mesecih, za umrle ') Za ljubljansko škofijo velja ozir mašnih stipendijev to-le: »1. Das gevvohnliche Handstipendium wird mit GO kr. angesetzt. 2. Fiir die Lesung hi. Messen an bestimmten Tagen, am bestimmten Altare, zur bestimmten Stunde, oder wenn die vorhergehende Verkiindigung von der Kanzel verlangt wird, kann ein hoherer Betrag bis zu einem Gulden, in sehr spater Stunde bei besonderen Anlassen bis zwei Gulden vom Priester verlangt werden. 3. Wird die hi. Messe in einer entfernten Filiale getviinscht, so kann man sich den Weg mit 50 kr. fiir jede halbe Stunde Entfernung bezahlen lassen. 4. Testirte, jedoch nicht ge- stiftete hi. Messen, fiir vvelche vom Testator letztwillig ein Legat ausgesetzt wird, ohne ausdriickliche Angabe der Anzahl der hiefiir zu persolvirenden hi. Messen, diirfen mit 1 fl. berechnet werden. 5. In jenen Fallen, wo gestiftete Messen, Officiaturen . . . die dem Vorangehenden entsprechende Bedeckung nicht finden, hat man sich unter Darstellung der eigenthumlichen Verhaltnisse an das Ordinariat mit einem Gesuche um Regelung der betreffenden Messen zu wenden.« Gl. Didcbl. 1878, str. 104. — V lavantinski škofiji se je 1. 1874 ('gl. Selil. Prot. XXVII.) ukazalo: »Die iiblichen Maximal-Ansatze (stille hi. Messe 50 — 60 kr., Segenmesse oder Aemter 1 fl. 5 kr. bis 2 fl.) diirfen in Zukunft ohne Ordinariats- Bevvilligung nicht erhoht vverden. § 151. Dolžnost opravljati daritev sv. maše. 441 v enem mescu, ali sploh v oni dobi, ki je določena za do- tično škofijo. Dovoljen pa je vsakateri odlog, da je le daro¬ valec zadovoljen ž njim. Kedar torej mašnik ve, da ne bo mogel kmalu zadostiti svoji dolžnosti, naj onega, ki mu po¬ nudi štipendij, opozori na to, ter naj mu pove, kedaj nekako da mu bo mogoče opraviti naprošeno sv. mašo. Ako je da¬ rovalec zadovoljen, je prav, ako pa želi, da bi se kmalu maševalo, ali pa če je njegov namen tak, da se ne more odkladati sv. maša, n. pr. za umirajočega, za srečen porod itd., takrat duhovni pastir ne sme sprejeti štipendija, če ve, da ne bo mogel opraviti sv. maše ob pravem času. Ge pa v tem slučaji darilo sprejme in ne opravi sv. daritve ob določenem času, on greši, in celo povračati bi moral, ko bi zanikrno odlašal tako dolgo, da n. pr. zadevni že umrje, da je porod že končan itd. Tudi pri romarskih cerkvah, kjer verniki ponu¬ jajo veliko daril za sv. maše, toliko, da jih ni moč opraviti, ali da se celo drugam, ptujim cerkvam morajo oddajati, treba je darovateljem pojasniti stvar, in le če so sami za¬ dovoljni s tem, da se sv. maša sicer opravi na njih namen, a v drugi cerkvi, tedaj se smejo sprejemati štipendiji. — Ozir kraja se je mašniku vestno držati tiste cerkve ali tistega altarja, kojega si je naprosil darovalec. Ako duhovnik že naprej dvomi, mu bo li mogoče se držati kraja ali ne, naj to pove darovatelju; ako pa sprejme štipendij, pa ne stori po želji, naj pozneje to pove onemu, ki mu je dal darilo, ali če ni mogoče, moral bi pomisliti, je li v bistveni reči ravnal zoper voljo dobrotnikovo, in če ga morda zaradi tega zadene dolžnost povračila, ali ne. Zlasti kdor je bil na- prošen, da za kakega rajnega mašuje v zadobljenje popolnega odpustka pri altarji s privilegijem 1 ), mora to storiti (izvzemši, ko bi dotični mašnik imel osebni privilegij altarja); ko bi maševal pri navadnem altarji, bi storil krivico, bi grešil ter je dolžan povračati. — Tudi ozir obreda mora izpolniti mašnik prošnjo darovalčevo, ako mu to dopuščajo cerkvene rubrike. Kedar se toraj zahteva črna maša ali votivna, naj pogleda, če jo zadevni dan dopuščajo obredoslovne določbe; ako je dopuščena, mora jo res opraviti, ker sicer bi ne spolnil *) Samo zaradi tega, ker je altar privilegiran, ne sme mašnik jemati večjega darila (S. C. Indulg. 9. maja 176]). 442 Duhovno Pastirstvo. svoje dolžnosti. Kdor bi pa prejel štipendij z naročilom, da mašuje ad intentionem dantis, pa tega namena natančneje ne pozna, on zadosti svoji dolžnosti z mašo de Requiem (S. R. C. 29. nov. 1856.) c) Prejete štipendije prepuščati komu drugemu je takrat do¬ voljeno: če darovalec ni zahteval, da jih mašnik prejemnik opravi sam; če jih izroči tacemu, ki more in hoče opraviti sv. maše, in če mu izroči polno in celo darilo, kakor je je prejel. Neznanim duhovnikom ni dovoljeno izročati stipendijev, ampak vselej le tacim, o katerih ima moralno prepričanje, da sv. maše opravljajo vestno. Kdor bi si oddajaje mašna darila kaj pridrževal, grešil bi in mora povračati; ko bi pa kdo nabiral štipendije, si nekoliko pridržal, ter jih pošiljal v kraje, kjer so darila manjša, on bi zraven dolžnosti povra- čevanja si nakopal tudi cerkveno kazen izobčenja. 1 ) — Do¬ puščeno pa je od prejetega večjega mašnega darila si pridr¬ žati le toliko, kakor znaša škofijski štipendij v tistem kraji: kedar je gotovo, da je dobil mašnik večji znesek, kakor je navaden štipendij tistega kraja, le iz zgolj osebnih ozirov, n. pr. iz posebne hvaležnosti, zarad sorodstva itd. (S. C. C. 31. januarja 1880); če se mašnik, kateremu se šti¬ pendiji prepuste, ne da bi bil prošen, popolnoma prosto¬ voljno odreče kakemu delu štipendija ali morda tudi ce¬ lemu stipendiju ; tudi smejo oskrbniki cerkva od mašnih stipendijev, katere izročajo drugim mašnikom, nekaj malega odtegovati za potrebne sveče, vino, hostije itd., ako cerkev res nima nikakovih drugih dohodkov za take troške, in če se le samo toliko odtegne, kolikor je neizogibno treba za omenjene stvari. — Varovati se je duhovnemu pastirju, da ne kaže kedaj dobičkaželjnosti ozir stipendijev. 2 ) Zarad lega ‘) Pij IX. je namreč v pismu »Apostolicae sedis« 12. okt. 1869 izrekel: »Excommunicationi latae sententiae rom. Pontifici reservatae subjacere decla- ramus: (12) Colligentes eleemosynas majoris pretii pro missis et ex iis lucrum eaptantes, faciendo eas celebrari in locis, ubi missarum stipendia minoris pretii esse solent.< 2 ) Mašni štipendiji mesto denarjev za knjige, časnike ali drugačno blago so bili prepovedani že po Piju IX. I)ne 25. maja 1893 pa je S. C. Cone. ponovila ono prepoved ter v dekretu po Leonu XIII. potrjenem izreka, da se nikdar in iz nobenega namena ne smejo v kaki trgovini rabiti intencije mesto denarjev. Prestopnikom tega dekreta so zažugane kazni. Več o tem gl. Laib. Diocbl. 1893, str. 56. § 151. Dolžnost opravljati daritev sv. maše. 443 ne sme nikoli priganjati vernikov, naj bi mu nosili darov za sv. maše, in če že mora kedaj n. pr. za pokoro naložiti, da spokornik oskrbi sv. maše, naj mu pove, da ni treba njemu ali njegovi cerkvi izročiti štipendija itd. Kaj pa, da je slehr- nemu mašniku vestna reč, izročene mu štipendije natančno zapisovati, kakor tudi dan, kdaj je bila opravljena sveta maša; denarja pa ne sme imeti kot svojo lastnino prej, kakor da mu po natančnem opravljenji sv. maš res postane last. 1 ) 2. Tudi sprejeta mašna ustanova nalaga duhovniku dolžnost maševati v neki določen namen, katerega pove ustanovno pismo, ki se mora v vseh točkah izvrševati vestno. Kako se na¬ pravlja mašna ustanova in kaj je storiti duhovnemu pastirju, da je taka ustanova pravilna, določujejo diecezanske postave. Za ljub¬ ljansko škofijo glej »Anweisung zur Verwaltung des Kirchen-, Stiftungs- und Pfriinden-Vermogens« § 91—121. Za lavantinsko vladikovino beri »Schluss-Protokoli« XXX. 1. 1877. — Cerkev o ustanovljenih mašah v obče določuje: a) Sv. maš se mora pri vsaki ustanovi opravljati toliko, ko¬ likor jih je ukazal ustanovitelj, in sicer redoma zanj ali v njegov namen. Le samo tedaj, ko bi ustanovnik beneficija izrečno povedal, da ni treba v njegov namen maševati, ampak, da je zadovoljen, ako se sploh ondi opravlja daritev sv. maše, takrat bi smela odpasti aplikacija za ustanovitelja. 2 ) Dotični beneficijat, župnik ... pa ustanovljeno mašo sme, in če je sam zadržan, jo tudi mora izročiti kakemu drugemu mašniku, da jo ta opravi ob določenem času. Le ko bi v ustanovnem pismu bilo izrečno povedano, da mora prav za¬ devni duhovnik maševati 3 ) in ne kdo drugi, takrat velja r ) Gl. Ordo cul. div. publ. § 33. — Izmed vprašanj pri kanonični vizita- ciji v ljubi j. škofiji glasi lil. 9: »Ob die eingehcnden Manualmessen ge- wissenhaft persolvirt, ein Vormerkbuch liber die erhaltenen Messtipendien genau gefuhrt, der Stipendienbetrag fiir die nicht gelesenen Messen vorhanden sei, und abgesondert aufbevvahrt werde?« — Slične določbe za lavantinsko škofijo gl. Sammlung pag. 15. — Erkennlnis des k. k. Vervvaltungsgericbtshofes in Betreff der Nichtheranziehung des Ertragnisses der Manual - Mess ti- pendien zur E i n k o m me n s t e u e r - Bemessung dne 5. julija 1892, gl. Laib. Diocbl. 1892, str. 112. 2 ) Bened. XIV. »de sacrif. missae« piše: »Regula est generalis, praesumi, eum, qui beneficium seu capellamnm instituerit et onus celebrandi missnm ad- jecerit, nulla meutione facta applicalionis, voluisse, Missam applicari animae suae.« 3 ) Ako so v ustanovnem pismu le samo besede »Capellanus eelebrat«, tedaj po razlaganji učiteljev cerkvenega prava to pomeni le toliko kot: bene- licijat naj skrbi za to, da se opravi maša. 444 Duhovno Pastirstvo. »voluntas institutoris habenda est pro lege«. Ako je v usta¬ novi določeno, koliko ima dobiti celebrant za vsaktero mašo, takrat mora ves znesek izročiti onemu duhovniku, komur je prepustil mašo; če je pa beneficijat v pravem smislu, in mu je le naročeno, da mora opraviti toliko maš na leto, takrat pa ni treba toliko dati mašniku, ki je mesto njega opravil sv. daritev, kolikor pride dohodkov beneficija na eno sv. mašo, ampak dolžan mu je dati le toliko, kolikor znaša diecezanski štipendij. b) Ako je kak beneficijat osebno dolžan maševati vsak dan, je to umeti v moralnem smislu; on sme toraj »ex causa vel necessaria, vel rationabili et honesta« časih opustiti maševanje. Tak vzrok je razven bolezni tudi pomanjkanje notranje po¬ božnosti in priprave. Ko bi toraj tak mašnik ne bil v stanu posvečujoče milosti božje, in bi tudi takrat ne mogel dobiti spovednika, bi on brez spovedi ne smel maševati samo zarad ustanovnega pisma. Ozir bolezni, ki beneficijata izgovarja od maševanja v omenjenem slučaji, velja pravilo: »Infirmitas excusat a celebratione, quando reddit impotentem ad cele- brandum.« Ako je beneficijat, ki je dolžan vsak dan maše¬ vati, na tak način bolan le kratko časa (15 dni), ni mu treba iskati namestnika in tudi povračati ne; a preskrbeti bi si moral namestnika, ko bi bil dalje bolan, in pa vselej takrat, če bi ustanova tirjala namestnika za vsakteri primerljej. Beneficijati, ki morajo vsak dan maševati na namen ustanove, niso zato dolžni o Božiču za ustanovo trikrat maševati; tudi vernih duš dan jim je prost in smejo med letom kake 4—6 krat maševati za-se ali za sorodovince, prijatelje, dobrotnike, če morda ni to izrečno prepovedano po ustanovnem pismu. c) Ako beneficijatu ni vsak dan maševati za ustanovo, ampak le nekatere določene dni v tednu, takrat vendar ni de jure communi dolžan, da bi iskal namestnika, ako je pravno zadržan, maševati oni dan; dosti, da pozneje opravi opuščeno sv. daritev. Ce pa niso imenovani dnevi v tednu, kedaj se ima maševati, je pa beneficijatu še toliko bolj dovoljeno opraviti pozneje ali že prej, kar bi ne mogel določeni teden. Ako kaka ustanova ne daje več toliko dohodkov, kolikor jih je bilo zagotovljenih prvotno, morda še toliko ne, kolikor bi jih najmanj morala po določbi škofijski, ne sme duhovni pastir sam §. 152. Kdaj in kolikrat maševati, 445 umanjšati števila maš, ampak se mora v tej zadevi obrniti s prošnjo do škofijstva, ki je za to pooblaščeno po sv. sedežu.*) — Zraven knjige, v katero se natančno zapisujejo ustanovljene maše, je za ljubljansko škofijo ukazano, da mora v vsaeem žagradu vi¬ seti tabla, na kateri so zapisane vse ustanove, ki so opravljati v zadevni cerkvi. Gl. Ordo cul. div. publ. § 24. § 152 . Kdaj in kolikrat maševati. 1. Od cerkve maševanju odločeni čas je od jutranje zarje do polu d n e, kar pa ni umeti v strogo zvezdoznanskem pomenu, ampak v moralnem smislu. S. R. C. 18. sept. 1634: »Aurora in- telligitur de exordio diei civilis, moralis et usualis, in quo homi- nes diluculo surgere solent ad opera, juxta receptas et approbatas regionum eonsuetudines.« Iz pametnih razlogov pa je dovoljeno sv. mašo obhajati že pred jutranjo zoro, ali pa jo pričeti še-le o poludne. Taki vzroki so : če bi bilo treba konsekrirati zarad de¬ ljenja sv. popotnice, potrebno odpotovanje mašnikovo, da morejo posli in delavci biti pri sv. maši, preden gredo po svojih opravkih, stara krajevna šega itd. Tudi škof utegne dati spregled ob poseb¬ nem slučaji. Le o Božiču je dovoljena ena slovesna sv. maša po polunoči, a tudi edina ta, kajti druge se tisto jutro ne smejo obhajati pred jutranjo zarjo, čas konventualnim mašam določujejo Rubr. Miss. gen. XV. 2 3. 5. — Med pridigo ni dovoljeno maševati. Kjer več duhovnikov mašuje v eni cerkvi, se jim je držati nekega reda in določenih ur, tako, da je vernikom možno ob raz¬ nih urah biti pri sv. maši Treba je tudi sv. mašam določevati tak čas, ki ugaja željam in potrebam zadevne duhovnije, in točno naj se pričenja sv. opravilo.—Vsakteri posamezni maši se čas tra¬ janja seveda ne da natanko določiti. Toliko si mora mašnik vzeti časa za eno sv. daritev, da ves mašni obred izvrši vestno, in da besede (kakor veli rubrika) izgovarja »distincte et apposite, non admodum festinanter, nec nimis morose.« Tiha maša bi se vsled tega nikoli ne smela končati pred 20 minutami, navadno naj bi pa tudi ne trajala nad 30 minut. 2. Po sedanji šegi., rimske cerkve se sme daritev sv. maše obhajati razun velicega petka vsak dan, a vsakteri mašnik sme jo opraviti le enkrat na dan. Za veliki petek je cerkvam, v ka- ‘) Gl. Anweisung zur Vervvaltung des Stiftungs-Vermogens § 118. 446 Duhovno Pastirstvo. terih shranjujejo sveto rešnje Telo in se opravljajo šege velicega tedna, dovoljena le tako imenovana missa praesanctifleatorum, in za veliki četrtek le ena slovesna maša, med katero naj drugi maš- niki prejmo sv. obhajilo. Obhaja se namreč ta dan spomin zadnje večerje, pri kateri je Jezus sredi svojih aposteljnov vprvič oprav¬ ljal sv. daritev in svoje Telo jim vžiti dal, zato ta dan le en maš- nik kot namestnik Kristusov opravlja sv. daritev, in drugim deli od nebeške jedi. Le tista lela, ko na veliki četrtek zadene kak za¬ povedan praznik (n. pr. sveti Jožef, Marijino oznanjenje), morajo predstojniki dotičnih cerkva, v katerih se ob nedeljah in praznikih obhaja sicer več sv. maš, preskrbeti, da se pred slovesno mašo bere toliko samitnih maš, kolikor jih je z ozirom na velikost du- hovnije potrebnih, da morejo oni dan vsled cerkvene zapovedi vsi biti pri sv. maši. Veliko soboto pa so, ako cerkev nima za to po¬ sebnega dovoljenja od sv. sedeža, razun ene slovesne maše vse druge strogo prepovedane, še celo tedaj, če bi kak zapovedan praz¬ nik zadel na ta dan ; kajti v tem slučaji, kakor tudi ko bi na ve¬ liki petek zadel zapovedan praznik, so verniki sicer dolžni, se zdržati hlapčevskih del, a dolžnost pri sv. maši biti jenja, ker bi je na veliki petek ne bilo možno izpolniti, veliko soboto pa bi vsaj vsi ne mogli zadostiti dolžnosti. 1 ) Božični praznik sme vsak mašnik sv. daritev opraviti trikrat 2 ); a kogar n. pr. kaka ustanova ne veže k trikratnemu maševanju ta dan, in če se mu zarad opuščenja ni bati hrupa in pohujšanja med ljudmi, on ni dolžan trikrat maševati o Božiču, kakor tudi ljudstvu ni dolžnost, biti pri treh sv. mašah. Duhovnik sme toraj, izvzemši omenjeni slučaj, tudi le dvakrat ali le enkrat maševati ta praznik, in v tem primerljeji mora rabiti oni mašni obrazec, ki se vjema z uro maševanja, tedaj prvi formular, ako *) Izvzet je praznik Marijinega oznanjenja. Ako ta zadene na veliki pe¬ tek ali na veliko soboto, se celoma prenese, t. j. in foro et in choro se obhaja v ponedeljek po beli nedelji. Ozir praznika svetega Jožefa pa določuje dekret S. R. C. 15. avg. 1892, da je obhajati v sredo po beli nedelji, kedar zadene v veliki teden. a ) Po vseh deželah Španjske in Portugiške krone smejo vsled posebnega dovoljenja Benedikta XIV. dne 13. avgusta 1746 vsi tam bivajoči duhovniki tudi vernih duš dan maševati trikrat; a štipendij sprejemati smejo le za prvo sv. daritev, drugo in tretjo mašo morajo opraviti za vse verne duše v vicah. Ker take prepovedi za Božič ni, toraj velja, kar piše Gury II. n. 383: »Eleemosyna pro II. et III. missa in die Nativitatis Domini permissa est, cum hic agatur de ritu ordinario et prohibitio specialis non existet, liceitas potius ex verbis Bened. XIV. in Brevi »Quod expensis« sufficienter colligatur.« § 152. Kdaj in kolikrat maševati. 447 mašuje o polnoči, drugi, če daruje ob zgodnjem jutru, in tretji obrazec, ako dopoludne mašuje (S. R. C. J9. jun. 1875). — Sicer pa župnik sme s posebnim dovoljenjem škofovim 1 ) le ob nedeljah in zapovedanih praznikih dvakrat maševati ali binirati, ako sam oskrbuje dve samostalni duhovni j j, katerih verniki ne morejo sku¬ paj priti k duhovnemu opravilu; a opraviti mora v tem slučaji obe maši pro populo. Ob odpravljenih praznikih brez posebnega papeževega dovoljenja ni dopuščeno binirati (S. R. C. M. sept. 1841; S. C. C. 24. avg. 1878). Kdor oskrbuje le eno faro, in je poobla¬ ščen za biniranje v eni in isti župnijski cerkvi, ker bi sicer velik del duhovnijanov (Bouix pravi: trecenti) ostal brez sv. maše, on je res le enkrat dolžan maševati za ljudstvo, drugo mašo sme opravljati v kateri koli namen, a štipendija za-njo ne sme preje¬ mati. Ce pa ima dvojno popolno opravilo s slovesno mašo in s pridigo, eno morda celo pri kaki oddaljeni podružnici, takrat za drugo mašo sicer tudi ne sme jemati darila, vendar sme s škofo¬ vim dovoljenjem in po njegovem razsojenji od ljudstva sprejemati nekoliko nagrado (S. C. C. 23. maja 1861; 29. aprila 1871). Ako mašnik. kateremu ni dolžnost za ljudstvo maševati, iz važnih vzro¬ kov dobi pravico biniranja, sme le za eno mašo sprejeti štipendij, poseben sad druge sv. maše nakloni komur hoče, a darila za-njo sprejeti ne sme drugače, kakor če bi posebno dovoljenje za to imel od apostoljskega sedeža. 2 ) Ker cerkev tirja tudi za slučaj, ko dovoljuje mašniku še drugo ali celo tretjo maševanje na dan, da je pri drugi ali tretji daritvi tudi še tešč, zato je pravilo, da pri prvi, oziroma tudi še pri drugi maši ne zavžije vina in vode, s katerima si je izmil prste ali tudi izplaknil kelih. Vsled tega cerkev določuje: 1. Za Božič ali sploh za takrat, ko se maše opravljajo v eni in isti cerkvi: »Sacerdos in 1. et 2. missa SS. Sanguine sumpto Calicem non purificat, sed super Corporale depositum Patena tegit, junctis manibus diceris »Quod ore sumpsimus . . .« Deinde di- gitos in vase aliquo mundo abluit, et purificatorio exsiccat dicens »Corpus tuum Domine . . .* Vas cum ablutione Palla coopertum in parte posteriori Altaris prope Corporale locet, purificatorio juxta illud posito. Parte anteriori Corporalis revoluta, et Ilostia pro se- >) S. C. C. 14. okt. 1843 je izrekla: »Ordinarioium est, de re cognoscere et perpendere, num revera necessitas urgeat, ut sacerdos duas missas celebrare cogatur.« Samo ex praesumpta" licenlia ni dopuščeno binirati. 2 ) Obširneje o biniranji glej knjigo: St. J. Neher »Die Binalion nach ihrer gescbichtlichen Entwicklung und nach dem beutigen Rechte.« — Gl. tudi lavantinske škofije Schluss-Protokoll 38, A. 448 Duhovno Pastirstvo. cjuente Sacro super Patenam posita, Sacerdos Calicem Palla et velo cooperiat, et M. prosequatur. Si in 1. aut 2. Missa particula Hostiae forte in Calice remanserit, Sacerdos eam per digitum in¬ dicem ad labium Calicis adducat et sic sumat. Sacerdos praeserlim labium Calicis diligentius sugat, simulque advertat, ut in 2. et 3. M. SS. Sanguinem per eandem Calicis partem sumat ut in prima. In 2. et 3. M. Calici ante OlTertorio extra Corporale extracto Pallam supponat, eumque ante vini infus. purificatorio non extergat. Vinum et aquam caute infundat, ne guttae infra Calicem dispergantur, quae si dis- persae appareant, vino circumacto in fundo uniantur. Sacerdos e medio Altaris recedens vel accedens non genuflectit, licet species vini in Calice exsiccatae non sint. In 3. M. purificatione Calicis peracta digitisque ablutis et abstersis Sacerdos ablutionem e vasculo in Calicem immitat, et unacum digitorum ablutione 3. M. sumat. Quo facto os ac deinde Calicem et vasculum exsiccet.« 2. Za slučaj, ko duhovnik mašuje dvakrat (ali tudi trikrat) v različnih cerkvah je S. R. C. 11. marca 1858 objavila ta-le poduk: »Quando Sacerdos eadem die duas Missas dissitis in locis celebrare debet, in prima, dum Divinum Sanguinem sumit, eum diligentissime sorbeat. Exinde super Corporale ponat Calicem et Palla tegat ac junctis manibus in medio Altari dicat: »Quod ore sumpsimus .. .« et subinde admoto aquae vasculo digitos lavet di- cens : »Corpus tuum Domine . . .« et abstergat. Ilisce peractis, Ca¬ licem super Corporali manentem adhuc, dedueta Palla cooperiat, ceu moriš est, scilicet primum purificatorio linteo, deinde Patena ac Palla, demum Velo. Post haec Missam prosequatur et completo ultimo Evangelio rursus štet in medio Altaris, et detecto Calice inspiciat, an aliquid Divini Sanguinis necne ad imum se receperit, quod plerumque contingit. Quamvis enim Sacrae Species primum sedulo sorptae sint, tamen dum sumuntur, quum particulae, quae circum sunt, undequaque rursum deferantur, non nisi deposito Calice ad imum redeunt. Si itaque Divini Sanguinis gutta quae- dam supersit adhuc, ea rursus ac diligenter sorbeatur, et quidem ex eadem parte, qua ille primum sumptus est. Quod nullimodo omit- tendum est, quia sacrificium moraliter durat et superexistentibus ad¬ huc vini speciebus, ex divino praccepto compleri debet. Poslmodum Sa¬ cerdos in ipsum calicem tantum saltem aquae fundat, quantum prius vini posuerat, eamque circumactam cx eadem parte, qua S. Sanguinem biberat, in paratum vas demittat. Calicem subinde ipsum purificatorio linteo abstergat ac demum cooperiat, uti aliasfitatque ab altari recedat. Depositis sacris vestibus et gratiarum actione completa, aqua c Calice de- missa pro rerum adjunctis vel ad diem crastinum servetur (si nempe eo rursus Sacerdos redeat, Missam habiturus) et in secunda purificatione in Calicem demittatur, vel gossipio aut stupa absorpta comburatur, vel in sacrario si sit exsiccanda relinquatur, vel demitlatur in pis- cinam. — Cum autem Calix, quo Sacerdos primum est usus, puri- ficatus jam sit, si illo ipso pro Missa altera indigeat, eum secum deferat; secus vero in altera Missa diverso Calice uti poterit. § 153. Kraj maševanja. 449 § 153. Kraj maševanja. I. Na veljavnost daritve sv. maše kraj ne vpliva, pač pa na dopuščenost. Dovoljeno je maševati le v cerkvah in javnih kapelah, ki so bile posvečene ali blagoslovljene, in niso razpo- svečene, oskrunjene ali v prepoved dejane (gl. § 130j, ter vselej le na posvečenem altarji, bodisi nepremakljiv ali prenesljiv (gl.§ 127). V zasebni moli v n i ci ali v hišnem oratoriji sme se dar.tev svete maše opravljati samo s posebnim papeževim dovoljenjem, navadno le ena sama maša vsaki dan, razun naj večjih praznikov (Božič, raz- glašenje Gospodovo, Velika noč, Binkošti, oznanjenje Marijino, Ve¬ liki Šmaren, sv. Peter in Pavel in vsi svetniki). Sploh je dušnemu pastirju ozir maševanja v privatnih kapelah gledati na papeževo pismo, s katerim se sv. daritev dovoljuje za tisto molišče. 1 ) Več o tem gl. § 131. II. — Ob času naj večje potrebe, n. pr. ko bi se cerkev podirala ali je že razrušena, ob preganjanji, vojski itd. sme se maševati tudi zunaj cerkve 2 ) na katerem koli spodobnem kraji, ali tudi pod milim nebom, kaj pa da vselej le na posvečenem pre- nesljivem altarji (altare portatile). Tudi je treba za tak slučaj, če le mogoče, iskati dovoljenja škofovega. — Na ladij ah se sme maševati le s posebnim dovoljenjem papeževim, katero se daje pod posebnimi pogoji, n. pr. če je ladija zasidrana in ob mirnem morji pa jasnem obnebji . . . II. Dovoljen kraj maševanja je v širjem pomenu vsakteremu duhovniku le domača cerkev ali kapela. Kedar pa hoče maševati v p tuji cerkvi, t. j. v taki, s katero ni v nikaki službeni zvezi, se mora oglasiti pri zadevnem domačem dušnem pastirji; in če želi celo v ptuji škofiji opraviti sv. daritev ter je tam popolnoma neznan, treba je ondotnemu župniku spričati s pisanjem lastnega škofa, daje opravičen za maševanje. Tridentinski zbor namreč veli: »Nullus clericus peregrinus sine commendatitiis sui Ordinarii literis ab ullo episcopo ad divina celebranda et sacramenta administranda admittatur« (Sess. XXIII. c. 16 de Ref j. Vsled tega ukazujejo po¬ lj S. C. Cone. dovoljuje na priporočenje škofijskega ordinarijata mašnikom, ki svojo bolezen s priloženim zdravniškim spričevalom dokažejo, da smejo du- rante infirmitate maševati v zasebnem stanovanji, to je, v sobi, ki se priredi v oratorij. 2 ) Ako je cerkev toliko majhna, da ob shodih ljudstva veliko ne more vanjo, ne opravičuje to maševanja zunaj cerkve (S. R. C. 27. avg. 1836). 29 I)uh. Pastirstvo. 450 Duhovno Pastirstvo. samezni škofje voditeljem cerkva, da le popolnoma nesumnim du¬ hovnikom dovoljujejo maševanje; ako se pa meni ptuj mašnik za del j časa tam naseliti, naročiti mu je, da si potrebne pravice za maševanje sam poišče pri dotičnem višjem pastirji, — Cerkev pa včasih tudi v liturgičnem smislu imenujemo mašniku ptujo. S tega stališča je duhovniku vsaka taka cerkev ptuja (eccl. aliena), ki se poslužuje drugačnega cerkvenega koledarja, kakor je njegov. Njemu zakonit pa je direktorij njegove škofije, ali njegovega reda (če je redovnik), ali v posebnih slučajih, n. pr. zarad obhajanja cerkvenega patrona, le za njegovo cerkev premenjen škofijski ko¬ ledar. Splošno pravilo je to, da se sveta maša vjemaj z oficijem, z duhovnimi dnevnicami, kajti Rubr. gen. Miss. ukazujejo: »Missa quotidie dicitur secundum ordinem officii«; in sub. IV. 3: »Missa quoad fieri potest cum officio conveniat«. Praviloma se je to raj vsacemu mašniku posluževati tistega mašnega obrazca, ki se vjema z duhovno urino molitvijo, katero tisti dan on opravlja, t. j. redno mora vsak duhovnik maševati po svojem cerkvenem koledarji. A časih nastopijo izjeme. Zgodi se, da mora mašnik v ptuji cerkvi popustiti določbo svojega direktorija ter ravnati se po ptujem koledarji. To se ima zgoditi v naslednjih štirih slučajih: 1. Kedar mašnik v ptuji cerkvi namestuje župnika, mora pri vseh tistih mašah, katere opravljati je opravičen le župnik, kak drug duhovnik pa samo z njegovim dovoljenjem (n. pr. slo¬ vesna opravila, farne maše ob nedeljah in praznikih, maše ob po¬ rokah, pri pogrebih, sedmine itd.) ravnati se po ptujem direktoriji. Ako je toraj kam klican v pomoč, da tako opravilo izvršuje mesto župnika, ima on po cerkveni pratiki dotične ptuje cerkve razso¬ diti, ali sme n. pr. ob poroki brati votivno mašo, ali sme za ka¬ kega rajnega imeti črno mašo, ali ne itd. Opravi jo, da mu le direktorij zadevne cerkve dovoljuje tako mašo, če tudi je po nje¬ govi domači pratiki morda prepovedana tisti dan (S. R. C. 16. de¬ cembra 1828; 23. maja 1846). 2. Ptuje cerkve direktorij odločuje mašo, ako ima kak du¬ hovnik tam opraviti konventno mašo, n. pr. v kaki stolnici ali pa v taki samostanski cerkvi, kjer oficij javno opravljajo. Spo¬ vednik tacega ženskega samostana, kjer redovnice javno opravljajo korske molitve, in sicer ves oficij (ne morda samo parvum offi- cium B. M. V.) pa tudi vsak drug mašnik, ki ima v taki redov¬ niški cerkvi ex debito opravljati vsakdanjo konventno mašo, se mora pri tem posluževati maše, katero kaže oficij, kojega oprav- § 153. Kraj maševanja. 451 Ijajo redovnice tisti dan, če tudi je morda nižjega reda, kakor je njegov. Officium monialium toraj odločuje, ne njegov lastni; mašni formular pa ima vzeti iz rimske mašne knjige (S. R. C. 11. aprila 1840; 7. dec. 1844). 3. Ravnati se je mašniku po direktoriji ptuje cerkve tudi ta¬ krat, če tam praznujejo tisti dan kak god z veliko sloves¬ nostjo in z nenavadnim shodom ljudstva, in če ljudstva le zarad one velike slavnosti toliko pride skupaj n. pr. zarad ob¬ hajanja ondotnega cerkvenega patrona. 4. Slednjič odločuje koledar ptuje cerkve, ako imajo tamkej god navadne vrste, oficij r i t u s d u p 1. min. ali še višji, sploh: če ptuja pratika kaže tak obred, ki ne dopušča zasebnih votivnih maš, in pa če oficij ptuje cerkve ob enem ukazuje dru¬ gačno cerkveno barvo, kakor jo domači direktorij mašniku kaže. V tem slučaji gre mu vzeti mašo ptuje cerkve, če bi tudi v do¬ mačem cerkovnem koledarji imel višji god, kot ga ondi imajo, tudi ko bi imel doma praznik I. reda (S. R. C. 7. maja 1746; 7. dec. 1816). — In da bi nasproti mašniku v ptujo cerkev došlemu domači koledar kazal semidupl., simpl., de ea, toraj dneve, ob katerih sme doma imeti zasebno votivno mašo, a v ptuji cerkvi bi je ne smel brati, če imajo tamkej dupl. min. (ali še višji god) in ob enem drugačno barvo, kakor jo določuje njegov direktorij. In če bi pri ptuji cerkvi imeli morda ravno pogreb, ter bi ga vabili, da zraven mašuje (a ne kot namestovalec župnikov), ne smel bi maševati črno, kajti rit. dupl. ptujega oficija ne dopušča zasebnih črnih maš (S. R. C. 11. sept. 1847). To so edini slučaji, ob katerih mora duhovnik, maševaje v ptuji cerkvi, odstopati od svojega domačega cerkvenega kole¬ darja. Iz tega spoznamo : a) če ima mašnik v domačem direkto¬ riji vsaj god navadne vrste, dupl. min. pa tudi ravno tisto barvo, kojo veli ptuj oficij, mora se pri sv. maši ravnati vselej po svoji domači pratiki, če bi tudi imeli pri ptuji cerkvi višji god od nje¬ govega, morda celo praznik I. reda. b) Ako bi imeli pri ptuji cerkvi sicer drugačno barvo, kakor je mašniku ukazana doma, a vendar tak god, ki dopušča zasebne votivne maše (sem., simp., de ea), celebrantov oficij pa bi bil rit. dupl. min. ali še višji (sploh tak, da ne dopušča privatnih, votivnih maš) — bi tudi v tem slučaji se imel ravnati po svojem domačem direktoriji, ter bi ne smel vzeti ne maše ptuje cerkve, pa tudi kake zasebne votivne maše ne (S. R. C. 16 dec. 1828), zato ne, ker je ne dopušča dupl. do- 29* 452 Duhovno Pastirstvo. S mače pratike. 1 ) c) Kedar imata oba oficija (ptuje cerkve in cele- brantov) godove nižje vrste, f. semidupl. (a ne med privilegirano osmino velikonočno, binkoštno, sv. 3. kraljev, sv. rešnj. Telesa in božično), in naj so barve enake ali niso, takrat je celebrantu svo¬ bodno, da mašuje po svojem domačem ali pa po ptujem direkto- riji; ali pa da vzame kakoršne barve koli votivno mašo ali pa črno. Kaj pa da naj brez pametnega vzroka ne odstopa od svo¬ jega oficija. Dosedaj povedano velja o maševanji v ptuji cerkvi. Kaj pa če želi duhovnik opraviti sv. daritev v kakem privatnem ora¬ toriji, kjer je redoma dovoljena le ena sv. maša na dan? V za¬ sebni kapeli opravljena maša se mora vselej vjemati z o li¬ ci j e m celebrantovim (S. R. C. 12. nov. 1831). Ko bi toraj v fari, v kateri je privatni oratorij, imeli tisti dan fest dupl., sme vendar duhovnik v dotični kapeli imeti votivno ali črno mašo, če mu jo dovoljuje direktorij domače cerkve. Izvzet je le oni dan, ko v okraji privatne kapele obhajajo god krajevnega patrona (patr. loči), kajti ta dan mora se tudi po vseh zasebnih moliščih tistega okraja brati maša ondotnega krajevnega patrona. Kar pa tiče javno kapelo, velja ozir nje vse tisto, kar smo povedali glede cerkva; tu toraj se je mašniku ravnati ozir maše, mašnega obrazca in obreda po določbah za cerkve veljavnih (S. R. C. 17. dec. 1828; 16. apr. 1852). In kedar se je mašniku v ptuji cerkvi ravnati po ondotni pratiki, od kod naj vzame mašni obrazec, ako ima svetnik, katerega god obhajajo v ptuji cerkvi, drugačno mašo, kakor jo ima rimski misal, kar se primeri zlasti po cerkvah redovnikov? Posebna maša, missa propria, se sme v obče le tedaj rabiti, če je potrjena od sv. očeta ali od 8. R. C., in pa dotičnemu maš¬ niku dovoljena. Koncesija za rabo kakega posebnega mašnega formulara se daje ali kraju (deželi, škofiji, cerkvi), ali pa določe¬ nim osebam (cerkvenim redom), če je maša dovoljena za posebni kraj, smejo se posluževati (a ne morajo) tiste missae propriae vsi oni mašniki, ki sv. daritev opravljajo v tistem kraji (deželi, škofiji, cerkvi), drugi in drugod pa ne. Ako pa je posebna maša dovo- ') Glede črne maše v tem slučaji je na vprašanje: »An sacerdotibus, qui recitaverunt officium alicujus Sancti duplicis, licitum sit, celebrare missam de Requiem in aliena ecclesia, ubi non dicitur officium duplex, imo fiunt exequiae pro aliquo defuncto praesente corpore vel anniversarium?« odgovorila S. R. C. 3. marca 1866: »Affirmative«. § 154. Razvoj mašne liturgije, vzhodni in zahodni obredi. 453 Ijena osebam, smejo se je posluževati le dotične osebe, te pa, kjerkoli mašujejo; drugi duhovniki se ne smejo posluževati ta- cega mašnega obrazca. Tacih maš tedaj, ki so dovoljene le neka¬ terim redovnikom, svetni mašniki neredovniki pa tudi redovniki, če niso istega reda — ne smejo jemati iz misala dotičnega reda, kateremu je dovoljen oni posebni mašni obrazec, ampak iz rimskega misala (ali pa iz svojega redovnega), če zadevne maše ni najti v rimski mašni knjigi, vzeti je »de Communi San- ctorum«. Redovniške cerkve morajo v ta namen pripravljen imeti tudi rimski misal za ptuje mašnike neredovnike, kar je Bene¬ dikt XIV. samostanom izrečno ukazal. Nekateri redovi so dobili v tej zadevi posebne pravice; tako je Pij VI. dal 1775 frančiškanom, minoritom, 1. 1777. karmelitom in 1. 1778. kapucinom posebno do¬ voljenje, da se smejo vsi duhovniki mašujoči v kaki cerkvi teh redovnikov posluževati misala tistega reda in vseh missarum propriarum v njem, a vendar po rimskem obredu. Isto dovoljenje so prejeli 1876 premonstratenci od Pija IX. A katerega obreda naj se drži duhovnik v ptuji cerkvi mašujoč, t. j. katere in koliko oracij naj jemlje, katero predglasje, ali naj vzame »Gloria«, »Gredo«, ako direktorija (njegov in ptuje cerkve) v tem ne ukazujeta jednacega? Tu velja pravilo: ozir obreda se ima mašnik ravnati v vsem in popolnoma ali po ptujem cerkvenem koledarji, ali pa po domačem, kakor že vzame mašo domačo ali ptujo. (S. R. C. 7. maja 1746; 16. aprila 1834.) Le takrat, če imajo v ptuji cerkvi shranjene izborne svetinje (reliquia insignis) onega svetnika, katerega god se obhaja tisti dan, takrat naj tudi ptuj duhovnik tamkej mašujoč pridene maši »Gredo«, čeravno bi missa propria tistega svetnika, katerega svetinje tamkej imajo, ne imela sicer »Čredo« (S. R. C. 11. apr. 1840). B. Obred svete maše. § 154. Razvoj mašne liturgije, vzhodni in zahodni obredi. Mašna liturgija je oni po Jezusu Kristusu in njegovi cerkvi zaukazani način opravljati daritev novega zakona, ter obsega vsa branja, molitve in ceremonije, pri njej navadne. Prvotni mašni 454 Duhovno Pastirstvo. obred je od Jezusa Kristusa samega, kajti njegovo govorjenje pri zadnji večerji, kakor je nam opisujejo evangelisti, kaže vse bistvene dele današnje mašne liturgije. 1 ) On vzame kruh in vino, se za¬ hvaljuje, posveti ter spremeni v svoje telo in v svojo kri, pa oboje da vživati navzočim aposteljnom — ali ne spoznamo v tem da¬ našnjega darovanja, posvečevanja in obhajila? In naše spokorne pa pripravljavne molitve v začetnem delu sv. maše, ali nimajo svoje predpodobe v umivanji nog in istodobnem govorjenji? In slednjič Zveličar z aposteljni opravi zahvalno pesem, ali ni to po¬ doba naših mašnih poobhajilnih molitev? Vsled povelja Gospodo¬ vega : »To storite v moj spomin« so brž po prihodu sv. Duha obhajali učenci Gospodovi presv. daritev in pri tem gotovo vse ravno tako storili, kakor so videli Jezusa delati; pozneje pa so oni, in še bolj njih nasledniki, tem bistvenim delom sv. daritve pridevali iz pobožnosti raznih molitev, branj, ceremonij. Tako je po raznih krajih in deželah v nebistvenih delih se prikazala ve¬ lika mnogoterost v obredu, ker so si prizadevale razne cerkve to prevzvišeno in najsvetejše dejanje obhajati kar se je dalo vredno in dostojno. Vse mašne obrede, ki so se v teku stoletij med raz¬ nimi ljudstvi razvili, delimo z ozirom na njih prvotno domovino v dve glavni vrsti, v vzhodne in zahodne, katerih najime¬ nitnejši je rimski. — V soglasji z duhom jutrovcev kažejo zlasti te liturgije nekaj prav skrivnostnega; v njih se razodeva večja obilica ceremonij, in simbolno pokazujejo na razne dobe v našem odrešenji. Mašni obredi vzhodne cerkve tudi nimajo toliko poseb¬ nosti za posamezne dni, nasproti pa imajo v kanonu, ki pri nas ostane skoraj vedno enak, dokaj raznoterosti, katera se ravna po različnih časih in dnevih. Pri jutrovcih nista v maši ločena spomin za žive in spomin za mrtve, ampak mašnik se (večidel po kon- sekracijil kar zapored spominja svetnikov in potem živih pa mrtvih. Največja razlika med obema obredoma je pa ta, da jutrovci kar brž po sanctus-u z nekaterimi stavki, po katerih nekako nada¬ ljujejo predglasje, začenjajo s posvečevanjem. Molitev pred kon- sekriranjem, podobnih našim »Te igitur — Communicantes — Hanc oblationem« ne poznajo; a nasproti imajo vzhodni obredi ') Dr. Bickel je v svoji obravnavi »Messe und Pascha< lepo pokazal, da je Kristus, in kako je z obhajanjem vživanja velikonočnega jagnjeta združil ustanovitev sv. rešnjega Telesa; in dalje, da in kako so se iz tega prvotnega mašnega obreda razvijale razne poznejše liturgije. — Gl. tudi Munster Pastoral- blatt 1882: »Enlstehung und Enl\vickelung der hi. Messfeier«. 154. Razvoj mašne liturgije, vzhodni in zahodni obredi. 455 tako imenovano »e p i ki e si s« J ), t. j. klicanje sv. Duha, naj kruh in vino spremeni v meso in kri Kristusovo, in stori, da bi bilo prejemniku v zveličanje. To klicanje k svetemu Duhu je uvod konsekraciji in se nadaljuje po spreminjevanji. I. Najpoglavitnejši mašni obredi vzhodne cerkve so tile: 1. Liturgija cerkve jeruzalemske; sestavljena je v grškem jeziku in pripisujejo jo sv. aposteljnu Jakobu, ki je bil tamkej prvi škof. Ona je podlaga drugim važnim vzhodnim obredom, ter se loči vsled šege stare cerkve v liturgijo katehumenov in v litur¬ gijo vernikov. Besede spreminjevanja mašnik govori glasno in ljudstvo mu odgovarja »amen«. 2. Liturgija cerkve aleksandrijske ali obred sv. Marka. Starodavna je in prvotno sestavljena v grščini, a učeni menijo, da je ni moč pripisovati sv. Marku. Tej zelo podobni ste liturgiji Koptov in Abesincev. 3. Liturgija bizantinska. Cerkev carigrajska ima dvojen mašni obred ter rabi obojnega, namreč obred sv. Bazilija, ki je jako dolg in le redko služi, pa obred sv. Krizos torna, ki je krajši in se največkrat rabi. 2 ) Obe liturgiji ste prav podobni obredu sv. Jakoba ter se kakor ta delite v mašo katehumenov pa mašo vernikov. — Mašni obred sv. Krizostoma sta sprejela apo- steljna Slovanov, sv. brata Ciril in Metod, ga prestavila v sfaro- slovenščino ter razširjala ga po Panoniji in Moraviji; pozneje se je vdomačil tudi po Bolgarskem in Srbiji in slednjič (a v marsi¬ čem predrugačen) po Rusiji. 4. Bizantinski zelo podobna je liturgija armenska; iz gr¬ ščine prestavljena je v staroarmenščino. II. Mašni obredi zahodne cerkve pa so : 1. Rimski, kojega poglavitne dele že papež Inocenc I. pri¬ pisuje aposteljnu Petru. Popisano najdemo to starodavno rimsko mašno liturgijo v treh najstarejših obrednih knjigah, katere so imenovali sakramentari j e. 3 ) Prvi je Sacramentarium Leo- ‘) od £mxaX£u), t. j. kličem, prosim. 2 ) Daljši Bazilijev mašni obred se rabi le: vse nedelje postnega časa razun cvetne nedelje, veliki četrtek in veliko soboto, na dan pred Božičem in pred sv. tremi kralji pa ob godu sv. Bazilija. Vse druge dni v letu se rabi krajši Kri- zostomov obred, razun onih dni sv. postnega časa, ob katerih je v navadi le tako imenovana liturgija »predposvečenih daritev«. 3 ) Vsebino teh sakramentarijev spoznamo iz besedi F. A. Zaccarije (Bibliotheca Ritualis, T. I. L. I. c. 3) pišočega: »Continebant autem hi libri orationes seu collectas ante epistolam, orationem secretam post offertorium, 456 Duhovno Pastirstvo. ninum. Vsled izsledovanja učenega Muratorija ta knjiga ni druzega kot neka zbirka liturgičnih obrazcev rimske cerkve, katerih neka¬ tere je utegnil sestaviti Leo I. (440 — 446). Sacramentarium Gela- sianurn ima svoje ime od Gelazija I. (492 — 496), ki je za rabo rimske cerkve preskrbel to liturgično knjigo. Ta dragocena zbirka se deli v tri dele, ki so: »de anni circulo«, »de nataliciis San- ctorum«, »de dominicis diebus«. Sacramentarium Gregorianum je nastal tako, da je Gregor I. (590 - 604) nekatere liturgične obrazce iz Gelazijevega sakramentarija izpustil, druge dodal, nekatere spre¬ menil, vse pa spravil v neki red. Naš sedanji kanon je skoraj do besede še tak, kakor ga ima Gregorijeva obredna knjiga. Ker v sakramentarijih ni bilo vseh molitev in branj za mašo, je moral duhovnik, opravljaje sv. daritev, imeti še drugih knjig pri rokah, namreč knjigo za liste in evangelije (Epistolare, Evan- geliarium), potem tako imenovani antifonarij za razne psalme in njih predpevke, tudi knjigo gradualov, sekvencij in tropov za pevce. V vseh teh posameznih knjigah je bil pa tudi le sam tekst sv. maše, obred sv. daritve je bil opisan zopet v posebnih knjigah, ki so se imenovale »ordines ecclesiastici« J ). Vse te knjige je moral duhovnik maševaje imeti blizo, kakor je nekaj enacega še dan¬ danes v navadi pri pontifikalni maši. Kmalu se je kazala potreba vse one posamezne knjige zediniti v eno, zlasti za slučaj, ko mašniku nista bila ob strani dijakon in subdijakon. Jeli so sestav¬ ljati knjige, ki so podajale duhovniku vse za sv. mašo potrebno, in rekli so jim »Plenarius« ali »Missale plenarium«. Tako skupno knjigo so imeli že davnej pred tridentinskim zborom, a po raznem praefationes statis diebus, canonem et infra canonem praecationem : Hanc igilur — Communicantes, secundum siata tempora ; et orationem post communionem, quae olim a solo celebrante dicebatur. Aberant autem, quae a choro, i. e. a cantoribus, a subdiaconis et diaconis cantabanlur aut legebantur, nimirum: Antiphonae ad Introitum; epistolae; evangelia; psalmi ad offertorium et ad communionem, quae seorsim in aliis libris exarata erant. Insuper in hisce sa- cramentorum libris referebantur ritus, et ratio conferendi sacros ordines, mini- strandi solemniter baptisma sabbato saneto paschae et pentecostes, conficiendi sacrum cbrisma et oleum sanctum, reconciliandi poenitentes, et missae ad nuptias benedicendas. Quum ergo, quae ad omnia seu conficienda, seu admini- stranda sacramenta, ac praesertim Eucharistiam, a vetustissimis ecclesiae patribus Sacramentum nax’ žjjoxi]v appellatum, pertinent, ejusmodi codicibus inseri- berentur, nullo aptiore, quam Sacram en tarii, aut libri sacramentorum nomine denotari po teran t.« *) Gl. dr. Ferd. Probst: Die iiltesten romischen Sacramenlarien und Ordines, Munster, 1892. § 154. Razvoj mašne liturgije, vzhodni in zahodni obredi. 457 prepisavanji so se vrivale marsikatere pomote in nastala je sled¬ njič različnost med posameznimi. Na željo tridentinskih očetov se je Pij IV. lotil popravljanja mašne knjige, a dovršil je delo Pij V. ter 1. 1570. ukazal, da se ima zanaprej po vseh cerkvah in ka¬ pelah, kjer se daritev sv. maše opravlja po rimskem obredu, rabiti izključljivo le novo izdani misal. Kjer pa že več ko 200 let ma¬ šujejo po kakem drugačnem obredu, tam to smejo tudi zanaprej. a dopuščeno jim je sprejeti rimski obred in rimski popravljeni rrvisal. Trideset let pozneje je Klemen VIII. vnovič dal pregledati mašno knjigo, katero je popravil Urban VIII. I. 1634., a večinoma le ozir rubrik, ter slednjič še nekoliko pomnožil in premenil Leon XIII. 2. Obred milanski ali liturgija sv. Ambroža, ki je še v rabi po vsej nadškofiji Milanski, se od rimskega razločuje v marsičem. Skoraj vsaka maša ima tri lekcije, katerih prva je vzeta iz svetega pisma stare zaveze ali pa iz dejanja apostoljskega, druga iz listov aposteljnov, in tretja iz evangelijev. Vera se moli še-le po daro¬ vanji. Skoraj vsaki maši je lastno posebno predglasje, v katerem se ob godovih svetnikov opisuje njih življenje in dejanje. Pred konsekriranjem je umivanje rok; očenaš se moli še-le po razlom- Ijenji sv. hostije; »Agnus Dei« se moli le v mašah za rajne itd. 3. Španjski obred ali liturgija mozarabska, tudi toletanska imenovana. Največja posebnost v tem obredu je, da mašnik po¬ svečeno hostijo lomi na devet koscev v spomin devetih skrivnosti iz življenja Kristusovega, in koscem daje temu primerno ime, ') potem pa jih na pateni razloži v obliko križa. Konec maše naznani duhovnik z besedami: »Missa acta est in nomine D. N. J. Chr., perliciamus in pace«; slednjič moli »Salve regina« in blagoslavlja ljudstvo. — Proti koncu 11. stoletja vvedli so po prizadevanji Gregorija VII. po vsem Spanjskem čisto rimski mašni obred, a ker se je temu ustavljalo ljudstvo in duhovstvo, umirili so jih s tem. da je sv. sedež staro liturgijo dovolil šestim velikim cerkvam v Toledi. Ko pa je stari častitljivi mozarabski mašni obred jel izginjati tudi v omenjenih cerkvah bolj in bolj, skušal ga je kar¬ dinal Ilimenes (-j- 1517) s tem ohraniti, da je ob stolnici toletanski dal zidati posebno kapelo, ter je napravil ustanovo za 13 duhov¬ nikov, ki naj bi vsak dan po mozarabskem obredu tu opravljali daritev sv. maše, kar sc še dandanes godi. ’) Namreč: 1. Corporatio, 2. Nativitas, 3. Circumcisio, 4. Apparitio, 5. Passio, 6. Mors, 7. Resurrectio, 8. Gloria, 9. Regnuni. 458 Duhovno Pastirstvo. 4. Tudi cerkev v Galiji je imela od časa pokristjanjenja teh dežel svoj lastni vzhodnemu podoben mašni obred, ki pa ni več v rabi, kajti že Pipin in zlasti pa Karol Vel. sta si zelo pri¬ zadevala, da po Galiji razširita rim-ko liturgijo. Samo v Lijonu sc je ohranil obred sv. Ireneja. § 155. Razlaganje rimskega mašnega obreda. Pri maši nam je razločevati dva glavna dela: neki priprav- ljavni del ali pripravljanje za sv. mašo, ki sega do evangelija, in pravo darovanje ali maša v ožjem smislu, ki sega od »vere« do konca. Tudi Jezus je najprej aposteljne zbral okrog sebe v jedilnici zadnje večerje, in tu jim je noge umil (znamenje notranjega oči¬ ščevanja) in jih je podučeval — vse to je bila nekaka priprava na naslednje dejanje, na postavljenje sv. rešnjega Telesa. Po šegi stare cerkve so smeli katehumeni ali podučevanci kakor tudi očitni spokorniki in neverniki navzoči biti le v pripravljavcem ali podučevalnem delu, katerega so zato imenovali »Missa Catechu- menorum«; pri drugem delu ali pri pravem darovanji so smeli biti le že krščeni, verniki v zvezi s cerkvijo živeči, od tod ime »Missa Fidelium«. Te starodavne razdelitve se držimo v naslednjem razlaganji mašnega obreda. I. Maša p o d uče v anc e v. Ta del sv. maše, ne sicer bistven a vendar celovit, ima namen mašnika in ljudstvo postaviti v tisto duhovno stanje, ki je potrebno,, da vredno obhaja tako veliko skrivnost, in da se vdeleži sadu odrešilne smrti Gospodove. Po¬ samezni deli tega pripravljanja za sv. mašo so: 1. Nastopna molitev ali molitve pred altarjevimi stop¬ nicami, ki niso druzega kot vkupno javno pripravljanje mašnikovo in ljudstva na sv. dejanje. Zaznamovaje se z znamenjem sv. križa začne mašnik sv. opravilo, ki je pravo ponavljanje Jezusove smrti na križu, in zraven izgovarja ime Boga Očeta, ki nam je poslal v odrešenje svojega Edinorojenca, ime Sinu, ki se po mašniko- vih rokah na altarji daruje, in ime sv. Duha, po katerega moči se je nekdaj zgodilo včlovečenje in se tukaj zgodi daritev. — Nato začne mašnik z anitifono »Introibo ad altare Dei« in moli vrste se z ljudstvom, katero zastopa mašni strežnik, 4 'Z. psalm »Judica me Deus« ter ga sklene z malo hvalnico »Gloria patri«. Po sporočilu sv. Ambroža so besede »Introibo« nekdaj peli novokrščenci, pre¬ rojeni na duši, otroci božji, čisti in nedolžni, gredoč iz krstišča v cerkev k mizi Gospodovi; naj bi toraj mašnik po tem predpevku bil opominjan, da mora tudi on enako svet in čist vselej pristo- § 155. Razlaganje rimskega mašnega obreda. 459 piti k altarju. Iz tega namena antifona »Introibo« ne izpade pri nobeni maši. Psalm »Judica« je baje molil David bežeč pred Absalonom. Stiskan od sovražnikov in v vedni nevarnosti je vzdi¬ hoval in hrepenel po tempeljnu Gospodovem in po altarjih nje¬ govih ter si je z besedami tega psalma tolažil in razveseljeval svoje žalostno srce, ker si je delal upanje, da ga bo Bog rešil sovraž¬ nika in nezvestega naroda, in mu dodelil milost, da se sme na¬ zaj vrniti v Jeruzalem, na sveto goro iti k skrinji zaveze, k bož¬ jemu altarju pristopiti in na njem Bogu darovati. Tako hrepenenje naznanjuje tudi mašnik z ljudstvom vred, kliče svoji duši, da odloži vso žalost ter naj veselo upa. Zarad teh zadnjih čustev se ne poda psalm onim dnem in opravilom, ko le bridkost, žalost, sočutje srce napolnjuje mašniku in ljudstvu; toraj odpada v dnevnih mašah od tihe nedelje do velike sobote, pa v črnih mašah. — Ker je naj- večji zadržek poveličanja božjega in združenja človekovega z Bo¬ gom po obhajanji sv. skrivnosti greh, in očiščenje od greha prva stopinja k zedinjenju z Bogom, zato spozna mašnik svoj velik dolg, svest si svojega zadolženja in vedoč, da je odpuščenje grehov od¬ visno od njih spoznanja. V ta namen moli ponižno in globoko pri¬ klonjen očitno spoved (»Confiteor«), ter svojo grešnost spozna pred Bogom, pred angelji in svetniki in pred verniki, pa prosi, naj bi vsi z njim se združili v molitvi, da mu izprosijo milosti in odpuščenja. To verniki tudi store ter po svojem zastopniku za mašnika Boga prosijo, rekoč: »Misereatur tui.. .«, mašnik jim od¬ govori »Amen«, Bog vas usliši. A tudi navzoči verniki so grešniki, tudi njim vest marsikaj očita, toraj enako mašniku očitno spoznajo svoj dolg ter prosijo Marijo, kije pribežališče grešnikov, angelje, svet¬ nike in pa mašnika, da naj zanj Boga prosijo; to duhovnik stori z besedami »Misereatur vestri . . .« — »Indulgentiam . . .« Sedaj slede medsebojne molitve »Deus tu conversus itd.«, v katerih maš¬ nik strežniku, ta pa v imenu ljudstva mašniku prosita milosti. Nato zakliče mašnik »Oremus« ter svoje roke in oči povzdigne kviško, gre proti altarju in med potjo na tikoma moli z besedami »Aufer a nobis . ..«, naj bi Bog od njega in vernikov odvzel vse grehe, in jih storil vredne približati se svetemu altarju. Ko pride do altarja, roke sklenjene nasloni na altar, moli »Oramus te Domine...« ter vmes altar poljubi, da čast skaže Jezusu in svetnikom, in da sd sklene z Jezusom Kristusom, katerega altar pomeni, in z mučenci, katerih svetinje so v altarji shranjene. 1 ) Tako se mašnik in ver¬ niki pripravljajo k daritvi sv. maše. *) Pri slovesnih mašah z leviti (izvzemši črno mašo) dene mašnik po tej molitvi kadila v kadilnico in pokadi najprej trikrat britko martro na altarji ali pa izpostavljeno..sv. režnje Telo, in nato (če sv. režnje Telo ni iz¬ postavljeno) pokadi po dvakrat svetinje, ki so morda na altarji, najprej one na evangeljski, potem one na listovi strani, slednjič altar. Na zadnje dijakon pokadi tudi mažnika. Kadilo je znamenje moljenja in spoštovanja; iz spoštovanja do mašnika, ki je zlasti pri sv. maši namestnik Kristusov, dijakon mašnika pokadi, ki 460 Duhovno Pastirstvo. 2. Vhod (pristop), kirie elejson, gloria in zbirna molitev. Mašnik se poda na listovo stran allarja in prekrižavši se 1 ) začne iz misala brati vhod sv. maše ali pristop. Ta »introitus« imel je prvotno drugačno obliko; vbod so namreč imenovali ono prepevanje enega ali več psalmov, ki so je izvrševali pevci ob altarji postavljeni takrat, ko je škof ali mašnik se bližal altarju. Gre¬ gor Veliki je skrčil to petje, in je za vhod vsaktere maše iz prejš¬ njega celega psalma obdržal le en vers kot predpevek ter od psalma samo prvi stih, kateremu je pridejal hvalnico: »čast bodi.. to obliko ima pristop še dandanes. Vhod oznamenjuje ono posebno svrho, ki se ima doseči s sv. daritvijo, katera se ravnokrat pričenja; zato obrača duha mašnikovega in vernikov na glavno misel ter na vsebino tistega cerkvenega časa, godu ali tiste posebne potrebe, ob kateri se sv. daritev opravlja posamezne dni. Zarad tega so introiti jako različne vsebine: sedaj naznanjuje in slavi dogodbo ali skrivnost praznikovo, sedaj razodeva radost, sedaj žalost, sedaj upanje ali prošnjo itd. 2 ) — Po vhodu mašnik sredi altarja, in pri slovesnem opravilu z leviti na listovi strani stoječ, spomnivši se vnovič člo¬ veške slabosti in reve, s strežnikom prosi božje milosti, trikrat za- klicavši »Kyrie eleison«, trikrat »Christe eleison« in zopet trikrat »Kyrie eleison«. Prva trojna prošnja je obrnjena k Bogu Očetu, druga k Sinu, tretja k svetemu Duhu, in tolikratno ponavljanje iste prošnje pomenja, kako silno nam je treba usmiljenja božjega in kako trdno zaupamo, da bomo uslišani. Da se ravno devetkrat kliče k trojedinemu Bogu, je bilo določeno še-le v 11. stoletji, prej je bilo mašniku in ljudstvu ali tudi pevcem prepuščeno število teh klicev. —• V trdnem zaupanji, da je prošnja njegova uslišana, maš¬ nik te preobilne dobrote in ljubezni vesel iz globočine hvaležnega srca po zgledu angeljev zapoje ali moli: »Gloria in ex cel s is D e o . . .« Ta angeljski spev imenujemo veliko hvalnico (doksolo- gijo); v njem se mašnik obrača do Očeta, Sina in do sv. Duha, ter omenja poveličanja božjega, zahvale in prošnje za usmiljenje in uslišanje; po tej hvalnici toraj lepo naznanjuje sv. mašo kot častno, zahvalno, prošnjo in spravno daritev. Prvotno bila je ta himna sestavljena v grškem jeziku, a rabila je grška cerkev ni 'naj se spomni, da se mora tudi njegova molitev kakor kadilo vzdigovati proti nebu. — Ta »incensatio altaris« je dovoljena le samo slovesnemu opravilu z leviti, in pri tem nikoli ne sme izostati (S. R. C. 14. jun. 1845; 29. nov. 1856; 18. marca 1874). Prejeli pa so v nekaterih škofijah prav posebno dovoljenje od sv. sedeža, da sme mašnik pri tacih cerkvah, kjer ni dobili djakona in subdija- kona, ob velicih praznikih tudi sam izvrševati kajenje altarja. ') Pri črnih mašah stori mašnik križ nad knjigo, ali prav za prav nad rajnimi, da tako naznani prošnjo, naj bi Bog zarad Kristusove smrti na križu umrlim podelil, kar izrazuje pristop »Requiem aeternam«. s ) Ker vhod naznanjuje glavno misel sv. opravila tistega dne, so nekatere nedelje in nekatere maše dobile ime po prvih ali začetnih besedah, n. pr. Lae- tare, Quasi modo geniti, Retjuiem, Borate itd. § 155. Razlaganje rimskega mašnega obreda. 461 pri sv. maši, in je še sedaj ne rabi, ampak le v jutranjih svojih cerkvenih molitvah. Rimska cerkev sprejela je ta angeljski spev najprej le v polnočno božično mašo, in pozneje še v druge maše. Po sakramentariji Gregorija Vel. smeli so škofje vse nedelje in praznike peti to hvalnico, navadni mašniki pa le na Veliko noč, kar je veljalo do 11. stoletja. Od te dobe so nekaterim mašnikom dovoljevali izjemno, da so smeli enako škofom skoz vse cerkveno leto v maši moliti »Gloria« ; 14. stoletja je bilo to vsem mašni¬ kom sploh dopuščeno. Glede rabe te hvalnice velja kot pravilo: Gloria se vselej takrat moli v dnevni maši, kedar je mašnik pri duhovnih dnevnicah molil Te Deum, kedar pa v oficiji hvalne pesmi ni, takrat tudi v maši odpade Gloria. Izvzeta je maša ve¬ likega četrtka in velike sobote, ki imate Gloria. — Preden maš¬ nik v imenu cerkve začne javne molitve, poljubi altar, da se tako tesno združi s Kristusom in s svetniki, zlasti s tistimi, katerih sve¬ tinje so shranjene v altarji, obrne se k ljudstvu, roke razpne in zopet sklene v znamenje, da kot srednik med Bogom in ljudstvom želi v ljubezni tudi vse navzoče vernike združiti s Kristusom in s svetniki, da v takem zedinjenji opravijo naslednje molitve, ter vse pozdravi: »Dominus vobiseum«, na kar mu strežnik vimenu ljudstva odgovori: »Et cum špiritu tuo«. Ta pozdrav in odzdrav ljud¬ stva zgodi se med sv. mašo sedemkrat. Vzet je iz sv. pisma * 1 ), in res boljšega mašnik ne more želeti vernikom, kakor da je Gospod z njimi, t. j. da bi bil Bog njih vedni spremljevalec in varuh ter naj bi uslišal njih molitev; pa tudi verni svojemu duhovnemu pastirju ne morejo voščiti boljšega, kakor da bi ga Gospod Bog spremljeval, razsvetljeval in varoval. — Nato gre mašnik zopet na listovo stran altarja k misalu ter sebe in navzoče vernike opo¬ minja k molitvi rekoč: »Oremus« 2 ), in začne z razprostrtimi in nekoliko povzdignjenimi rokami ono prekrasno cerkveno molitev, katero imenujemo kolekto ali zbirno molitev. V rimskem misalu ima naslov »Oratio«. Benedikt XIV. pojasnjuje nje ime, pišoč: ’) Angelj govori Gedeonu (Sodi). (S, 12); »Gospod bodi s teboj!« Booz svojim ženjcem (Rut. 2, 4): »Gospod z vami«; Gabrijel pozdravlja Marijo (Luk. 1, 18: »Gospod je s teboj«; Pavel piše Timoteju (11. 4, 22): »Gospod Jezus Kristus bodi s tvojim duhom«. — S ko f tiste dni, ko v maši moli ali poje Gloria, pozdravlja ljudstvo z besedami: »Pax vobis«, kakor je Jezus večkrat pozdravil svoje učence (Jan. 20, 19 ; Luk. 24, 36). Pomen škofovega pozdrava je isti, kakor mašnikovega, kajti kjer je Gospod, tam je tudi mir. s ) Nekdaj so na to klicanje mašnikovo pričujoči nekoliko časa natihoma molili, in potem še-le je začel duhovnik moliti glasno. Ob dnevih prošnje in po¬ kore pa je po »Oremus« zaklical dijakon : »Flectamus genua“, in vsi so poklek¬ nili j>a delj ko navadne dni molili, ter še-le vstali, ko je dijakon zaklical: »Le- vate«. Bona (Rer. lit. Lib. II. 'č. 5) piše: »llaec praxis, ut utraque monitio fieret a diacono, adhuc vigebat saeculo XVI. At hodie, cum nullum fiat intervallum inter „Flectamus genua« et »Levate«, sancitum est, ut primum a diacono et alte- rum dicatur a subdiacono idque, ne diaconus utramque monitionem subito faciens, sc. tleetendi el se erigendi, contraria videatur proferre«. 462 Duhovno Pastirstvo. »Oratio, quae in missa dicitur, Collecta (— collectio) etiam ap- pellatur, vel quia sacerdos. qui veluii mediator est inter Deum et homines vota omnium colligit; vel, quia brevis est oratio, quam sacerdos recitat super populum congregatum; vel quia omnes col- lectis in se animis cogitationes et affectus suos ad Deum elevant«. Prva stoletja imela je vsaka maša le eno kolekto, a ko se je šte¬ vilo cerkvenih godov in spominov množilo, je cerkev zbirni mo¬ litvi, praznikovi maši lastni, pridevala še tako imenovana spomi¬ njanja. Tudi vse te molitve, ki pristopajo prvi, imenujemo »Collectae« naj so ukazano po rubrikah (Orationes praescriptae), zapovedane po cerkvenih višjih (.Orat. imperataei, ali pa če jih ob godovih nižjega reda, in kedar mu je sicer dovoljeno, mašnik pridene iz lastne pobožnosti (Orat. votivae). 1 ) — Kolekte so prošnje molitve, in ker je prošnja različna po cerkvenem času, po prazniku ali povodu sv. daritve, so torej zbirne molitve v maši ravno tako raznotere kakor vhod, vselej pa so ozir oblike proste, kratke, jasne. Skoraj v vseh kolektah se obrača cerkev do Boga Očeta in jih sklepa navadno z besedami: »Per Dominum nostrum J. Christum Filium tuum: qui tecum vivit et regnat in unitate Sp. S. Deus, per omnia saecula saeculorum.« Cerkev se toraj po Jezusu Kristusu obrača k Očetu, ter stori, kar je Zveličar sam veleval: »Vse, kar boste Očeta v mojem imenu prosili, vam bo dal« (Jan. 16, 23), in poveličuje tudi presveto Trojico. Strežnik odgovarja »Amen«, t. j. naj se zgodi, Bog nas usliši ! Mašnik poje ali moli kolekte z razprostrtimi, povzdignjenimi rokami, kakor so molili Izraelci in prvi kristijanje, kažoč, kako silno in goreče hrepeni uslišan biti. 3. Berilo (list), vmesni spev in evangelij. Po zbirni molitvi sta mašnik in ljudstvo govorila z Bogom, sedaj pa na vrsto pridejo čitanja, po katerih Bog govori mašniku in ljudstvu. Vsaka maša rimskega obreda ima dvojno branje: list in evangelij, le kvatrne srede pa sobote in srede četrtega postnega pa velicega tedna imajo po več lekcij. Prvo čitanje je iz sv. pisma starega zakona ali pa iz dejanja aposteljnov, iz skrivnega razodenja, veči¬ noma pa iz lista kakega aposteljna, zato se prvo branje navadno le »list« imenuje. Berilo je cerkev vsakateri maši izvolila z ozirom na cerkveni čas in oziraje se na svečanost dotičnega dne; njega namen je pripravljati na evangelij, kar lekcija dosega po svoji vsebini. Med tem ko mašnik čita list, poklada roke na knjigo ter s tem naznanja, da je pripravljen tudi v življenji izvrševati, kar bere. Po dokončanem berilu se ljudstvo po svojem namestniku strežniku Bogu zahvali za razodeto resnico z apostoljskimi bese¬ dami »Deo gratias«. — Prve čase krščanstva opravljal je to čitanje *) Cerkev želi, da je vseh teh molitev liho število, in sicer iz mi¬ stičnega razloga: »Unitas (Dei) designatur, quia impar numerus in aecjuas partes non potest secari.« Več ko sedem naj bi pa kolekt tudi nikoli ne bilo, kajti vsega, česar potrebujemo za dušo in za telo, učil nas je Jezus prositi v sedmih prošnjah očenaša. § 155. Razlaganje rimskega mašnega obreda. 463 pri javni božji službi lektor; od osmega stoletja naprej godi se to po subdijakonu. Nekdaj imeli so po cerkvah vzvišeno leči po¬ dobno mesto, kateremu so rekli »ambo», s tega doli vršilo se je čitanje. Ako pa je cerkev imela za evangelij in za list le en ambon, stal je čitatelj lista na nižji stopinji kot oznanovalec evangelija. Lekcijo veže z evangelijem vmesni spev, ki pa ni skoz celo cerkveno leto enak, ampak ob raznih časih različno sestavljen. Vmesnemu spevu prištevamo graduale, aleluja, trakt in sekvencijo. Gradu a le, t. j. gre dne molitve, sedaj le nekatere vrstice iz Davidovih psalmov ali iz kake druge svetopisemsko knjige, so bili nekdaj celi psalmi, ki so jih verniki v cerkvi prepevali po prečitanem listu, da so se s tem svetim petjem pripravljali na poslušanje evangelija in na pridigo. Svoje ime nosi od tod, ker so pevci na najdoljni stopnici ambona stoječ izvrševali ta spev, med tem ko je lektor ali subdijakon prečitavši lekcijo stopal doli po gredah ambonovih. Z ozirom na način prednašanja so imeno¬ vali to pevanje tudi »Responsorium«. Ze Gregor Vel. je določil graduale za vse posamezne dni. Gledajoč na vsebino grednih mo¬ litev spazimo, da izrazujejo glavno misel dotičnega cerkvenega časa ali praznika, kakor introit, kateremu je gradual časih celo po besedi jako podoben. Vse maše imajo gredne molitve, le ve¬ liko soboto pa tisti čas od sobote pred belo nedeljo do sobote pred praznikom presv. Trojice izpada graduale; prerine ga veselje velikonočno, ki se razodeva v radostnem aleluja, hvalite Gospoda. — Ze od prvih časov je cerkev s hebrejskim vzklicem aleluja obhajala spomin Jezusove zmage nad smrtjo in peklom, toraj so to radostno klicanje prvotno rabili le velikonočni praznik, pozneja stoletja tudi ob drugih časih in godovih, in dandanes se veseli aleluja opušča le v oni dobi cerkvenega leta od nedelje septua- gesime pa do velike sobote, ker se nikakor ne poda za čas naj¬ večjega žalovanja sv. cerkve. Zunaj tega časa pridružuje se gra- dualu dvojni aleluja v zvezi z nekim svetopisemskim verzom, ka¬ teremu sklep je zopet aleluja. V gori omenjenem velikonočnem času, ko izostajajo gredne molitve, sledi mesto njih listu dvojni aleluja z dvojnim versom, katerih vsacega sklepa zopetni aleluja. — Ob dnevih žalosti in pokore, ko se opušča aleluja z versom vred, moli mašnik v nekak namestek tako imenovani trakt, t. j. podaljšano molitev žalostne ali spokorne vsebine, ki je neko na¬ daljevanje graduala. — Nekatere dni ima v maši radostni aleluja navdušeno nadaljevanje, to so one prekrasne pesmi ter pravi biseri cerkvene poezije, ki jih imenujemo sekvenci j e, naslednjice ali tudi »Prosae«. Njih postanek je ta-le: Ze pred 9. stoletjem so za¬ čenjali ob večjih godovih zadnji zlog besede aleluja, zlasti še črko a skoz del.j časa pevajoč. nadaljevati; to brezbesedno melodijo so imenovali Jubilus, Pneuma, ali tudi Secjuentia. Da namreč ni bilo treba pod vsako sekirico pisati a ct, zapisali so to črko le pod prvo noto, in jej pristavljali besede »et sequentia« v znamenje, da je ta glas pevati skozi vso naslednjo melodijo; od tod ime. Taki 464 Duhovno Pastirstvo. »Pneuma« je vzklik duše v največjem nadahnjenji nad neskončnim veseljem nebeškim, ki je tako in toliko, da ubogi človek na zemlji nima besedi primerno izražati ono radost nebeščanov. V 10. stoletji so začeli takim melodijam podkladati besede in imenovali so tudi te besede ali pesmi sekvencije. Pravijo, da je opat Notker (-}- 912) prvi začel skladati take pesmi ter jih podkladati prej brezbesednim napevom. Stvar je tako dopadala. da so več in več tacih pesmi zlagali, in po nekaterih krajih so kmalu imeli skoraj za vsako mašo posebno sekvencijo. Ker pa je cerkev le nekatere godove in dni hotela odlikovati s tacimi himnami, jih je v prenovljeni rimski misal sprejela samo pet, namreč: za Veliko noč »Viclimae paschali«, za Binkošti »Veni sancte Spiritus«, za sv. rešnje Telo »Lauda Sion«, za praznik žalostne Matere božje »Stabat mater« in za črne maše pretresljivi, sloveči »Dies irae«. Ko vse to odmoli, gre mašnik sredi altarja in ponižno pri¬ klonjen s sklenjenimi rokami prosi Boga, naj bi mu očistil srce in usta, da bi vredno in dostojno oznanoval sv. evangelij. Nato gre na evangeljsko stran ter iz misala bere ali poje oddelek iz onih spisov, ki so nam jih po navdihnjenji sv. Duha sestavili štirje evangelisti. Te svetopisemske vrstice so za vsaktero mašo jako modro odbrane ter se vselej vjemajo z dogodbo ali skrivnostjo tistega dne, ali s pomenom zadevnega cerkvenega časa. Evangelij je najimenitnejši del v maši podučevancev, ki tu tako rekoč doseže svoj vrh, kajti v tem berilu Kristus sam svojemu ljudstvu govori ; zato se pa to čitanje izvršuje z večjimi vnanjimi slavnostmi, kot druga berila v maši. Besede večnega življenja med sv. daritvijo oznanovati je imenitno opravilo, zato je cerkev dopušča le tistim, ki so po za¬ kramentu sv. reda za to pooblaščeni, namreč mašniki in dijakoni. Ta se na desni strani altarja vstopi k mašni knjigi tako, da je na pol k ljudstvu obrnjen, toraj pri altarji proti vzhodu obrnjenem stoji mašnik ali dijakon med evangelijem proti severu ali polunoči. Ta stran sveta pomeni temo, senco smrti, in duhovnik, med evan¬ gelijem proti polunoči stoječ, kaže, da je nauk Jezusov lista luč, ki temo zmote in greha preganja pa ohlast smrti ukončuje. Ko mašnik pozdravi ljudstvo z navadnimi besedami »Dominus vobis- cum« ter prejme odzdrav, na kratko naznani, kateri oddelek iz štirih evangelijev jim bode govoril, vmes pa prekriža knjigo, t. j. prve besede evangeljskega teksta, in nato se mašnik ali dijakon sam in navzoči verniki prekrižajo na čelu, na ustih in na prsih. Knjigo prekriža v znamenje, da so v nji besede križanega Jezusa, ki od Kristusove smrti na križu moč dobivajo nas k dobremu nagibati ali ohraniti v dobrem. Duhovnik in ljudstvo se prekrižajo na čelu v znamenje, da se ne sramujejo Jezusovih naukov, na ustih v znamenje, da so pripravljeni nauke križanega Zveličarja tudi z besedo pričati pred svetom, na prsih v spomin, da Jezusove nauke tudi v srcu trdno verujejo. Stoje vsi pazljivo poslušajo be¬ sede evangelija, kar ima naznaniti, da so tudi pripravljeni naglo vse dopolniti, kar jim Kristus zapoveduje v sv. evangeliji. Slednjič § 156. Nadaljevanje. 465 verniki po strežniku z besedami »Laus tibi Christe« Gospodu iz¬ rekajo livalo za razodete sv. resnice. Po prebranem evangeliji so nekdaj vsem navzočim dajali knjigo poljubovati, sedaj jo poljubi le mašnik kot zastopnik vse občine, in sicer iz časti in hvaležnosti do Jezusa Kristusa, katerega nauke je ravnokar bral, poljubovaje govoreč: »Per evangelica dieta deleantur nostra debeta.« 1 ) — Pri slovesni maši stojita ob desni in levi evangelijske knjige strežnika s prižganima svečama v spomin, da je Jezus luč sveta, ki je z evangelijskimi svojimi nauki temo nevednosti pregnal in svetu razsvetlil pot v nebesa. Dijakon tudi pred petjem evangelija pokadi knjigo, kar pomenja, da je sv. evangelij po vsem svetu raznesel lepo dišeči duh božje besede, in da naj tudi mi živeči po naukih evangelija postanemo »prijeten duh« pred Bogom in svetom. S čitanjem evangelija bilo je že prva stoletja krščanstva zdru¬ ženo njega razlaganje, nagovor do navzočih vernikov, kakor je še dandanes vse nedelje in zapovedane praznike po evangeliji (ali v nekaterih deželah še le po »veri«) cerkven govor. Po oznanovanji in razlaganji besede božje je prve čase dijakon vsem tistim, ki še niso smeli pri svetih skrivnostih navzoči biti, slovesno naznanil, da jim je odstopiti, govoreč: »Ne quis auditorum, ne quis infi- delium! Ite catechumeni in pace, ite energumeni. discedite poeni- tentes!« S tem je bila končana maša katehumenov. § 156. Nadaljevanje. II. Maša vernikov. Nekak prehod od prvega glavnega dela sv. maše do druzega nam je ob nekaterih dnevih »Čredo«. Evangelij in vera sta v prav ponaturni zvezi; vera je neposreden sad oznanovanega in sprejetega evangelija, pa tudi lepo pripravlja na naslednja sveta dejanja, kajti mašniku in ljudstvu je treba žive vere, da more vredno obhajati sv. skrivnosti. V prvih časih niso pri sv. maši nikoli molili vere; ko pa so razni krivoverci, n. pr. Arij, Apolinar, Macedonij, Nestorij . . . marsikatere sv. resnice začeli tajiti in pačiti, primorana je bila cerkev tirjati javnega in slo¬ vesnega spoznavanja vere od vseh tistih, ki so se hoteli vdeleže- vati sv. daritve, zato je najprej vzhodna cerkev (že v 5. stoletji), zahodna pa še - le pozneje sprejela veroizpovest v mašni obred. Rimska cerkev je vzela »Čredo« še-le v 11. stoletji v mašo. Ju- *) Ako se sv. maža obhaja pred domačim škofom, ali vpričo nadškofa, kardinala, ali pred sv. očetom,” takrat ne poljubi celebrant evangelijske knjige, ampak omenjeni navzoči dostojanstveniki, tudi govoreč : »Per evangelica dieta .. .< — Pri črnih mašah odpada poljub knjige z besedami »Per evangelica . . .« vred (S. R C.. 11. sept 1847). Duh. Pastirstvo. 30 466 Duhovno pastirstvo. trovcem je »vera« stalen del mašne liturgije, le da jo molijo še-le po darovanji; rimska cerkev pa le nekatere praznike in dni od¬ likuje s slovesnim spoznavanjem vere v maši. To so godovi, ka¬ teri nas posebno živo spominjajo raznih skrivnosti svete vere, ali kateri nam lepo pred oči stavijo razširjanje Jezusovih naukov, ali katere posebno slovesno obhajamo. — Ta vera v maši se ime¬ nuje Nieejsko-Carigrajska, ker je bila zložena v vesoljnem zboru Nicejskem in Carigrajskem ter ni druzega, kot v nekaterih členih natančneje razložena in razširjena apostoljska vera. Z glasno besedo začne mašnik veroizpovest, kakor da kaže svojo radost nad razodetimi resnicami, in sredi altarja pred britko martro stoječ svoje oči hvaležno kviško obrne, roke proti nebu povzdigne ter jih zopet na prsih sklene, kakor da bi hotel Boga za vero, za ne¬ zasluženi dar božji zahvaliti in mu pokazati, da je pripravljen vero ohraniti v svojem srcu. Pri besedah »Deum — Jesum Chri- stum — simul adoratur« z globokim priklonom glave spozna in počasti trojednega Boga; pri besedah »Et incarnatUs est« na desno koleno poklekne, da Jezusovo skrivnostno včlovečenje počasti; izgovarjaje pa zadnje besede »Et vitam venturi saeculi. Amen« se mašnik prekriža v znamenje, da si moremo le po Kristusovi da¬ ritvi na križu in živeč po veri Gospodovi svesti biti prihodnjega častitljivega vstajenja in večnega zveličanja. Sedaj so začne daritev sv. maše v pravem ter ožjem smislu, in obsega tri glavne dele: darovanje, spreminjevanje in obhajilo. 1. Darovanje v širjem pomenu se začenja s tem, da mašnik altar poljubi, ljudstvo pozdravi z »Dominus vobiscum«, z besedo »Oremus« (ki se ozira na vse naslednje med darovanjem navadne molitve) navzoče vernike vabi, da se v zbrani, pobožni molitvi zedinijo z njim, in na to oni predpevek moli, kojega imenujemo ofertorij. Prve čase krščanstva je bila med verniki šega, kise je ohranila noter do 11. stoletja, da so vsi oni, kateri so se med da¬ ritvijo sv. maše vdeleževali sv. obhajila, se tudi dejanjsko vdele- ževali darovanja. Prinašali so kruha in vina. Neduhovniki so izro¬ čali mašniku ali dijakonu pri ograji pred prezbiterijem darilnega kruha v belih prtičih in vina v malih vrčkih; duhovniki so da¬ rovali v prezbiteriji pred altarjem le samo kruha. Potem so od¬ birali izmed prinesenega kruha in vina, kolikor je bilo treba za sv. daritev, drugo je bilo za agape. Ko so pa te vkupne gostije prišle iz navade, sprejel je ostale darove škof, ter jih porabil za vzdrževanje božje službe, za duhovščino in za uboge. Med tem toraj, ko so verniki pristopali s svojimi darovi, prepeval se je psalm ali celo njih več s predpevkom vred; ko pa je v 12. sto¬ letji minulo splošno darovanje, izostal je psalm, ter je cerkev ob¬ držala le še samo antifono, ki se kakor introit in graduale po svoji vsebini vjema z lastnijo dotičnega godu ali cerkvenega časa ter izrazuje glavno misel praznovanja. Prvotna oblika tega psal- movega speva je spoznati še iz ofertorija črne maše, kajti ta je še § 15(5. Nadaljevanje. 467 dandanes sestavljen iz antifone, enega versa, in iz sklepnih be¬ sedi predpevkovih. 5 ) Ko mašnik odmoli ofertorij, razgrne kelih, in začne se da¬ rovanje v ožjem smislu. O darovih kruha in vina smo že govorih v § 139. Mašnik vzame pateno in jo s hostijo na nji z obema rokama pred seboj povzdigne kviško, jo tako pred seboj drži, kakor da bi stal pred božjim sedežem in bi Bogu svoj dar po¬ stavljal pred obličje. Oči povzdigne k altarnemu križu ali pa k izpostavljenemu sv. rešnjemu Telesu, ter kruh daruje nebe¬ škemu Očetu, rekoč: »Suscipe, sancle Pater . . .«, a brž pobesi oči, kar se vjema z naslednjimi besedami njegovimi, v katerih omenja svojo nevrednost in grešnost. Predno hostijo položi na korporal, stori mašnik s pateno in s kruhom križ nad altarjem, v znamenje, da ima ta dar na altarji postati telo .Jezusovo, ki je za nas na križu viselo. — Mašnik na to na listovi strani v kelih vlije vina, kateremu prilije nekaj kapljic vode, kojo prej blagoslovi z roko. Vina ne blagoslovi, ker pomenja Kristusa, pač pa vodo, ker je podoba vernega ljudstva, ki zelo potrebuje božjega blago¬ slova. Ta križ izostane pri črnih mašah, ker tu želi cerkev sosebno rajnim pomagati. 2 ) Mašnik kelih z vinom pred seboj povzdigne, *) On slove: »Domine Jesu Chrisle, Rex gloriae, libera animas omnium fidelium defunctorum de poenis interni et de profundo lacu: libera eas de ore leonis, ne absorbeat eas tartarus, ne cadant in obscurum: sed signifer sanctus Michael repraesentet eas in lucern sanctam: Quam olim Abrahae promisisti et semini ejus. — V. Hostias et preces tibi, Domine, laudis offerimus: tu suscipe pro animabus illis, quarum hodie memoriam facimus : fac eas, Domine, de morte transire ad vitam: Quam olim Abrahae promisisti et semini ejus.« Te besede niso kaj lahko razumeti. Da bi jih namreč kdo jemal po besedi, zdelo bi se mu, kakor da tu cerkev prosi, naj bi rajni bili rešeni iz pekla, ali da bi bile duše rajnih obvarovane večnega brezdna. To, kaj pa, bi bilo verski resnici na¬ sproti, kajti »ex interno nulla redemtio«, in nasproti se dušam v vicah, za ka¬ tere cerkev tu moli, pekla ni bati, ker so v milosti božji. Izmed raznih pojasno- vanj omenjenega ofertorija je gotovo najboljše to le, kojega so sprejeli in zago¬ varjajo zlasti novejši bogoslovci : Cerkev ima navado, stvari iz preteklosti si predstavljati v sedanjosti, ona mnogokrat v liturgiji skrivnosti iz svete zgodbe praznuje, kakor bi se sedaj še-le imele goditi, ona n. pr. v Adventu in o Bož'ču s preroki kliče: »Rorate coeli desuper ... O Adonai veni ad redimendum nos ... Orietur sicut sol Salvator mundi . ..« Enako cerkev ravna, kakor sploh večkrat pri opravilu za rajne, zlasti tudi tukaj. Ona si v ofertoriji črne maše predstavlja duše rajnih, a ne, kako ravno sedaj v vicah trpe, ampak v zadnjih trenutkih ze¬ meljskega bivanja; cerkev si jih misli, ko imajo sedaj pa sedaj se ločiti od telesa in stopiti pred božjo sodbo, misli si rajne v zadnjem, v odločivnem boji, ko še satan na-nje preži ter so še v nevarnosti zapasti peklenskemu brezdnu. V tem položaji si predstavlja cerkev svoje otrobe, ter moli: »naj bi bili rešeni iz levovega žrela, naj bi jih ne pogoltnil pekel, naj bi ne zapadli temi, ampak sv. Mihael naj bi jih vpeljal v sveto luč, ki je Abrahamu obljubljena in njegovemu zarodu. a ) Romsee pravi: »Cum enim aqua Cguret populum, ideo in missis de Re- quiem, in quibus pro mortuis orat ecclesia, absti n et a benedictione, ut magis in- 30 * 468 Duhovno Pastirstvo. pogleda na križ ter vino daruje z besedami: »Offerimus tibi, Domine, calicem salutaris . . oči pa tukaj ne pobesi, ampak ves čas jih ima obrnjene k Gospodu na križu ali pa v izpostavljenem sv. Zakramentu pričujočemu, kar se vjema s tem, kar takrat prosi, »da naj bi kelih šel pred obličje božjega veličastva v prijeten dar za zveličanje naše«. Tudi tu s kelihom naredi znamenje križa nad altarjem v spomin, da se v kelihu in na altarji daruje prav tista dragocena kri, ki je za nas na križu bila prelita. — Mašnik ve, kako svet in nedolžen bi moral biti, kdor se loti, Bogu naj* svetejšemu in neskončno mogočnemu darovati, pa tudi spozna svojo slabost in svojo nevrednost, zato ga obide žalost. Zateče se k ponižnosti, da bi pri Bogu milost zadobil, ker ve, da Bog po¬ nižnega in potrtega srca ne zavrže; zato se prikloni, sklenjene roke na altar nasloni, ter v imenu svojem in v imenu navzočih vernikov moli: »In špiritu humilitatis, et in animo contrito susci- piamur a te . . .« — Darovi kruha in vina so pripravljeni, sedaj je na vrsti nekaka epikleza (gl. § 154), slovesno zaklicanje sv.Duha, ter prošnja, da posveti pripravljeni dar. Mašnik pogleda proti nebu, razprostre svoje roke, jih kviško povzdigne, kakor da bi videl nebesa odprta in sv. Duha v njih in ga prosi, da naj posveti pri¬ pravljeni dar, in poln zaupanja roke zopet sklene ter moli: »Veni Sanctificator, omnipotens aeterne Deus, et bene -f- dic boe sacrili- cium tuo saneto nomini nraeparatum.« ] ) tenta videatur saluti defunetorum; qua etiam de causa populo non benedicit in fine missae.« ') Po tej molitvi se godi pri slovesnih mašah z leviti kajenje darov, altarja in darujočih. Podobno je kajenju ob začetku maše (gl. str. 459 opom. 1), a slovesnejše je in spremljano od pomenitih besedi. Ko mašnik poklada na žrja- vico kadila, je blagoslovi, rekoč: >Per intercessionem beati Michaelis Archan- geli . . .« Cerkev sv. nadangelja Mihaela časti kot svojega posebnega angelja varuha in vednega priprošnjika, zato tu mašnik kliče njega in vse izvoljene, da naj bi po njih priprošnji to kadilo bilo zares blagoslovljeno in Gospodu ljubo. Nato pokadi najprej darove na altarji pripravljene ter nad hostijo in kelihom s kadilnico stori najprej tri križe in potlej tri kroge, dva od listove strani proti evangeljski, in enega od leve proti desni in zraven moli: »Incensum'istud, a te benedictum, ascendat ad te Domine: et descendat super nos misericordia tua.« Tako mašnik darove kruha in vina nekako okrog in okrog zavija v neko po¬ svečeno ozračje, zmica kadila se pri tem raztapljajo ter se kot prijeten duh dvigujejo kviško, kar simbolno izrazuje prošnjo, da naj bi se kmalu tudi te ze¬ meljske stvari, kruh in vino, po ognji sv. Duha spremenile v meso in kri Go¬ spodovo, da se daruje trojedinemu Bogu kot žrtva euharistična, ki je ista s Kristusovo daritvijo na križu, ki se nadaljuje v novem zakonu, in bo še-le v ne¬ besih končana ter dovršena. — Nato je na vrsti kajenje altarjevega križa (ali sv. rešnjega Telesa, če je izpostavljeno), relikvij ali kipov svetnikov, cele- branta in njegovih duhovnih strežnikov, ali še tudi drugega duhovstva in ljudstva. Prijetno dišeče kadilo, ki se v svetlih meglicah kviško vzdiguje, pomenja euha- ristično daritev in molitve, koje zraven opravlja duhovstvo in ljudstvo. »Thy- § 156. Nadaljevanje. 469 Po tem zaklicanji sv. Duha gre mašnik na listovo stran altarja in si umije roke, ali prav za prav konce prstov, s ka¬ terimi prijemlje sv. rešnje Telo. To umivanje rok je že staro¬ davna šega. Prva stoletja je mašnik odbiral mašne darove izmed onega, kar so mu verniki prinesli v ta namen, in pri tem si je utegnil roke onesnažiti, ter mu je treba bilo umivanja, da se ni z nesnažnimi prsti pozneje dotikal sv. rešnjega Telesa; a gotovo je, da se je to umivanje izvrševalo tudi iz višjih ter skrivnostnih ozirov, ali prav za prav, zlasti in v prvi vrsti iz višjih razlogov; to umivanje naj bi bilo mašniku opomin, da mu je treba notranje čistosti srca, kdor stoji pred altarjem, da opravi presveto daritev. Tudi psalmovi versi »Lavabo inter innocentes manus meas . . .«, katere mašnik med umivanjem moli, lepo razodevajo pomen nje¬ govega snaženja rok, kajti v njih obljubuje, da bo s kar se da veliko čistoto in gorečnostjo srca obhajal sv. skrivnosti. — Mašnik se vrne v sredo altarja, poln zaupanja povzdigne svoje oči k Gospodu na križu, pa zopet jih pobesi, se prikloni iz ponižnosti in časti do Boga, sklenjene roke na altar nasloni ter z mo¬ litvijo »Suscipe, sancta Trinitas, hanc oblationem . ..« daruje kruh in vino, ter sedaj oboje ob enem presv. Trojici, proseč, naj bi bila sprejeta ta daritev, katero prinašamo v spomin trpljenja, vstajenja in vnebohoda Jezusa Kristusa, in v čast Marije, sv. Ja¬ neza Krst., sv. aposteljnov Petra in Pavla in drugih svetnikov. Naj bi bila vsem tem v čast, nam pa v zveličanje, in naj bi oni v nebesih za nas prosili, katerih spomin obhajamo na zemlji. Pa tudi zbrano verno ljudstvo naj bi molilo, da je ta daritev, ki je hkrati tudi njih daritev, prijetna Bogu; tega jih prosi mašnik, ko jim nazaj se obrnivši polglasno reče: »Or ate fr a t r e s .. .« To tudi verni store ter po svojem zastopniku molijo : »Suscipiat Do- minus sacrificium de manibus tuis ad laudem et gloriam nominis sui, ad utilitatem quoque nostram totiusque Ecclesiae suae sanctae.« Mašnik natihoma pristavi »Amen«, zgodi se. — Sedaj celebrant proti misalu obrnjen moli z razprtimi rokami in brez »Oremus« miama sunt ignitae orationes, suspiria et vola tam sacerdotum quam fidelium...« pravi Kornelij a Lap. To kažejo tudi one besede, ki jih govori mašnik med tem kajenjem: »Dirigatur Domine, oratio mea, sicut incensum, in conspectu tuo: elevatio manuum mearum sacrificium vespertinum.« In ko tu mašnik prosi, naj bi njegov dar bil Bogu ljub, kakor so mu bili ljubi darovi zažganega darila v svetišču starega zakona, in kakor mu je bila ljuba Jezusova večna daritev na križu kot dopolnitev onih daritev — pa tudi nadalje prosi, naj bi lastno njegovo srce tako postalo, da bi mogla molitev iz njega puhteča Bogu prijetna biti, naj bi bilo čisto, ne oskrunjeno po grešnem govorjenji. Nadalje moli: >Pone, Domine, custodiam ori meo itd.« Da pa od vseh navzočih, od duhovstva in ljudstva, Bog dar in molitev milostno sprejme, in da vsi deležni postanejo sadu te daritve, jim je to slovesno, kajenje nauk, da mora tudi nje napolnovati prava pobožnost in ljubezen bo/.ja, zato celebrant izročivši dijakonu kadilnico moli: »Accendat in nobis Dominus ignem sui amoris, et llammam aeternae charitatis. Amen.« 470 Duhovno Pastirstvo. natihoma eno ali še več molitev, kakor nanese praznik. Tej mo¬ litvi pravimo »secreta«, tiha molitev, ker se tiho moli. Sklepa se kakor kolekta, in se tudi po številu, po vrsti in sestavi popolnoma vjema z zbirno molitvijo, ki se opravlja pred lekcijo. Vsebina tihe molitve ravna se po lastniji godli ali cerkvenega časa; a če tudi različne po besedi, obsegajo vse prošnjo, naj bi Bog milostno sprejel daritev, naj bi mašnika in verne posvetil in vredne storil deležnim biti raznih milosti. Zadnje besede v sklepu tihe molitve, namreč »per omnia saecula saeculorum« mašnik glasno izreče ali zapoje, da opomni vernike, naj bi se z njim sklonili v natihoma opravljeno molitev, kar tudi store, odgovorivši mu »Amen«, t. j. naj se izpolni, kar je mašnik natihoma prosil za nas vse. Tako je tiha molitev prehod k glasni prefaciji. 2. Pr e d gl a s j e pri obhajanji svete daritve je že iz prvih časov krščanstva, iz dobe aposteljnov, kakor spričujejo sv. očetje, in je razvidno iz najstarejših mašnih liturgij, katerih nobena ni brez nje. V prefaciji posnema cerkev Jezusa Kristusa, ki se je »zahvalil«, predno je kruh in vino spremenil v svoje telo in v svojo kri; tako se tudi cerkev v predglasji zahvaljuje Bogu in ga poveličuje, predno prestopi k tako imenovani tihi maši, v ka¬ teri se zgodi čudežno spremenjenje. Predglasje je toraj uvod h kanonu. Kaže se, da so v najstarejših časih imeli pri vseh mašah in vse dni le eno in isto prefacijo, in jutrovi mašni obredi še dan¬ danes rabijo vedno isto prefacijo. V zahodni cerkvi pa so jeli z ozirom na različne godove in cerkvene čase sestavljati vedno več in več novih predglasij, tako da je pred časom Gregorija Vel. skoraj vsak mašni obrazec imel lastno prefacijo. Jako verjetno je, da je ravno Gregor Vel. skrčil število predglasij, ter jih obdržal le deset. Tem je papež Urban II. pristavil še prefacijo Matere božje; tako ima rimska cerkev že od 11. stoletja sem enajst še dandanes navadnih predglasij, namreč: de Nativitate, Epiphania, Quadragesima, Cruce, Paschate, Ascensione, Pentecoste, Trinitate. Beata. Apostolis in Communis. — Pri prefacijah razločujemo tri dele: začetek, sredo z zahvalo in konec s poveličevanjem ; pričetek in konec sta vsem enaka. Ko je mašnik sklenil tiho molitev, po¬ zdravi vernike z navadnim »Dominus vobiseum«, pa se ne obrne proti njim. Prejemši odzdrav, svoje roke in oči na kviško po¬ vzdigne, kakor bi se hotel proti nebu povzdigniti in kliče »Sursum corda« kristijanom v opomin, da naj se s svojimi mislimi in že¬ ljami zlasti sedaj k Bogu povzdignejo, ko se bodo kmalu godile toliko svete reči. Ljudstvo po služabniku odgovarja »Habemus ad Dominum«, imamo jih že k Bogu povzdignjene, pripravljeni smo že na svete reči. Mašnik dalje opominja »Gratias agamus Domino Deo nostro« ter roke sklene in se ponižno z glavo h križu pri¬ kloni izgovorivši »Deo nostro«. Ljudstvo pripozna potrebo tega z besedami »Dignum et justum est«. S tem je končan uvod. — Mašnik nadaljevaje prefacijo povzame besede ljudstva ter poln hvaležnosti in veselja glavo povzdigne, roke razpne in našteva, 471 § 157, Nadaljevanje. zakaj se pri tej sv. maši zahvaljujemo in zakaj posebno Boga ča¬ stimo in hvalimo. Potem z besedami »Per quem maiestatem tuam laudant Angeli . . .« prestopi celebrant v poveličevanje božje, in ker si človek sam ne upa dostojno častiti večnega Boga, prosi ponižno, da naj nam je dopuščeno, pridružiti se zveličanim du¬ hovom in častiti ga z angelji in nadangelji. Z nebeškimi duhovi toraj začne mašnik globoko sklonjen klicati: »Sanctus, Sanctus, Sanctus, Dominus Deus Sabaoth. Pleni sunt coeli et tcrra gloria tua.« Sedaj pa, kakor bi ga že videl Gospoda, ki se bliža z nebes, da med nas stopi na altar, začne ga pozdravljati, kakor ga je po¬ zdravljalo Jeruzalemsko ljudstvo ob slovesnem vhodu ter mu kliče: »Hosanna in excelsis. Benedictus qui venit in nomine Do¬ mini. Hosanna in excelsis.« Pri besedah »Benedictus . . .« se mašnik zopet zravna kviško ter se prekriža, ne le da s tem dostojno konča prekrasni spev, ampak tudi da naznani: Bliža se Kristus, da na altarji ponovi svojo daritev na. križu. § 157 . Nadaljevanje. 3, Kanon’), pravilo, imenujemo najsvetejši del maše, ker podaje mašniku vodilo, po katerem se ima spreminjanje goditi vedno na cn in tisti nespremenljivi način. Kakor je in ostane sveta daritev nove zaveze vedno ena in tista, tako tudi molitve tega oddelka mašne liturgije, v katerem se opravlja daritev. * 2 ) Sestavljen je kanon iz lastnih besedi Gospodovih (besede spreminjanja), iz apostoljskih sporočil in pobožnih naredb sv. očetov. Kaj je od aposteljnov in kaj je poznejši dostavek sv. očetov, se z gotovostjo ne da povedati; to pa sploh dokazujejo, da je bil papež Gregor I. zadnji, ki je pravilu sv. maše dostavil nekaj besedi: kanon sv. maše je toraj že nad 1200 let po obliki in vsebini eden in tisti. Stroga zapoved sv. cerkve je, da mora mašnik kanon moliti tiho (secreto), to je, tako lahno, da celebrant sicer samega sebe sliši, a okoli stoječi ga ne smejo slišati; od tod se kanon imenuje tudi »tiha sveta maša.« 3 ) Da mašnik po zapovedi cerkve v kanonu natihoma moli, ’) Beseda vtavtov prvotno pomenja ravno palico ali mersko palico, v pre¬ nesenem smislu pa postavo, pravilo, ravnilo. Cerkvi služi ta izraz v različnem pomenu. , >) Le v mašah nekaterih velikih godov n. pr. veliki četrtek, o Božiču, o sv. III kraljih ... se v molitvi »Communicantes« in v »Hanc igitur« zgode neke male premembe. 3 ) Le pri mašniškem posvečevanji škof in novoposvečenci glasno skupaj molijo vse molitve sv. maše (gl. str. 55.). — V grški cerkvi in v orijentalskih liturgijah mašnik besede spreminjanja izgovarja glasno, ljudstvo pa naznanja z besedo »Amen« svojo vero v navzočnost Jezusa Kristusa v sv. Zakramentu. 472 Duhovno Pastirstvo. kaže deloma visoko spoštovanje, ki gre najsvetejši skrivnosti; na¬ znanja pa tudi, da kanon ni toliko molitev, kakor marveč d e j a n j e, katero le mašnik sam opravlja brez sodelovanja vernikov, ki res ves čas tihe maše, to je noter do »očenaša« nič ne govore po svojem zastopniku strežniku. Kakor je veliki duhovnik v stari za¬ vezi sam šel za zagrinjalo v najsvetejše, da bi tam ljudstvo spravil z Bogom, tako se tudi mašnik novega zakona v kanonu od ljudi nekako popolnoma loči, sam pred sedež božji stopi in se poda v tih pogovor z Bogom. Razločujemo pa tri dele v tihi maši: kanon pred spremi¬ njanjem, kanon spreminjanja, in kanon po spreminjanji. Prva molitev v kanonu pred posvečevanjem je zopet iz treh delov; kajti, da so »Te igitur — Memento, Domine — Communicantes« skupaj le ena molitev, razvidimo iz zveze in pa od tod, ker imajo vse le en sklep »Per eundem Christum ...« Začne pa mašnik kanon s tem, da povzdigne oči in roke v znamenje svojih gorečih želj, s katerimi Jezusa z nebes na altar pričakuje, da opravi nekrvavo daritev. Nato pa roke pred seboj sklene, se z životom globoko prikloni v spoznanje svoje nevrednosti, stati pred božjim obličjem, sklenjene roke na altar nasloni ter moli: »Te igitur, clementissime Pater, per Jesum Christum Filium tuum Dominum nostrum, sup- plices rogamus ac petimus, uti accepta habeas, et benedicas, haeo -f- dona, haec -f- munera, haec -f- sancta sacrificia illibata . . .« Kruh in vino mašnik tu imenuje »dona«, darila, ker smo jih od milosti božje prejeli kot naturne pridelke, imenuje jih »munera«, darove, ker jih bomo v znamenje svojega največjega spoštovanja Bogu darovali; pravi jim tudi »sancta sacrificia illibata«, svete prečiste žrtve, z ozirom na to, kar imajo po konsekraciji postati. Pri be¬ sedah »da sprejmi in posveti« poljubi celebrant altar in nato tri¬ krat prekriža darove. Ti križi so res znamenja blagoslovljenja x ), in ker ravno prej poljubi altar, s tem lepo naznani, da vsa oblast blagoslovljati mu dohaja iz zveze z Jezusom Kristusom. — Dalje pove mašnik, za koga daruje. »Zlasti, posebno, pravi za tvojo sveto cerkev;« in tej sedaj prosi štirih milosti: »da ji daš mir, jo varuješ, jo v edinosti ohraniš in vladaš po vsem svetu«. In na¬ daljuje : pa tudi za tvojega služabnika našega papeža I. in našega škofa I. (in našega cesarja I.) in za vse, kateri se drže prave ka¬ toliške in apostoljske vere«. Mašnik pristavi ime papeževo in ime tistega vladajočega škofa, v katerega diecezi takrat mašuje; če bi ') Cavalieri piše: »Terna crucis signa sunt verae benedictiones, quibus Dei invocatur omnipotentia, ut oblata in corpus et sanguinem Christi convertat. Ter- narius autem signorum crucis numerus hocce mysterium a S. Trinitate perfici in- dicat.« — Vsaj od 11. stoletja sem se, kakor že danes, med kanonom na sedmih krajih delajo križi nad darovi, kajli sv. Peter Dam. (f 1057) piše: »Sacrifieium septem vicibus signatur in Canone, inter has septern vices sacrificium signatur duabus vicibus b i s, tribus vicibus q u i n q u i e s, et duabus vicibus t e r: simul omnibus quinquies quinque, qnae sunt simul 25.< § 157. Nadaljevanje, 473 njegovega imena ne vedel, naj samo reče »antistite nostro«. Kedar je sedež apostoljski ali škofovski izpraznjen, se opuste besede »una cum famulo tuo Papa nostro N.«; ali pa »et antistite nostro N.«. Vsled posebnega dovoljenja sv. sedeža omenjamo pri nas v ka¬ nonu tudi cesarja.') — V drugem delu te molitve * 2 ), ki se začne s tem, da mašnik govoreč besede: »Memento, Domine, famulorum famularumcjue tuarum N. et N.« roke in oči povzdigne kviško, na to pred seboj sklene, obmolči in se s pripognjeno glavo spo¬ minja vseh tistih živih, ali jih tudi imenuje, s katerimi je on sam v kaki tesnejši zvezi, katerim hoče sad sv. maše zlasti na¬ kloniti, sploh vseh, ki so mu posebno pri srcu, ali katere želi deležne storiti sadu sv. maše. Ko je mašnik vse te v misel vzel, roke razpne, glavo povzdigne in začne Boga prositi za vse ver¬ nike, kateri so sedaj pri njegovi maši, in tudi z njim sv. daritev opravljajo. — Da bi imela mašnikova prošnja večjo moč, bolj krepka bila, se zateče v tretjem delu molitve »Communicantes et memoriam venerantes« k nebeščanom, se priporoča njihovi priprošnji, da bi po njih zasluženji in prošnjah nam dano bilo, da smo v zavetji božje pomoči obvarovani vse nesreče. Izmed nebeščanov posebno imenuje blaženo devico Marijo kot Mater Gospoda Jezusa Kristusa, potem dvanajst aposteljnov kot nepo- srednje priče ustanovitve svetega rešnjega Telesa, in dvanajst marternikov, ki so prelivši svojo kri posnemali Jezusovo daritev na križu. Med aposteljni je imenovan tudi sv. Pavel, a ne sv. Ma¬ tija, menda zalo, ker on edini izmed aposteljnov ni bil naravnost po Jezusu poklican v sv. službo. Našteti mučenci so vsi iz prvih štirih stoletij. Imenuje se najprej pet papežev: Lin (-J- 79), Klet (-j- 91), Klemen (-j- blezo 100), Ksist ali Sikst I. (-j- 128, a ne¬ kateri menijo, da nam je tukaj misliti na Siksta II. -J- 258) in ’) Isto tako se vsled dekreta S. R. C. 10. febr. 1860 po deželah Avstrijskih prideva »Collecta pro Imperatore in singulis per annum missis vel solem- nibus vel Parochialibus, diebus tamen, quibus per rubricas licebit.« Opuščati je toraj ob praznikih I. in H. reda. Ko so nastali dvomi, je li missa solemnis tu vzeti sensu strieto kot maša z azistencijo ali sensu latiori kot missa cantala, je S. R. G. 6. februvarija 1892 odgovorila, da je missa solemnis in času vzeti latiori sensu de missa quoque cum cantu, quae absque ministris celebratur. 2 ) V rimskem misalu nosi sedaj imč »Commemoratio pro vivis«, a nekdaj 'imenovali so jo »Oratio super Diptycha«. Diptihi so bile deske, ali prav za prav dve deski, ena k drugi privezani, na katerih so bila zapisana imena papeža, patrijarha, nadškofa, domačega škofa in drugih tacih škofov, ki so bili z dotično cerkvijo v kaki posebni prijateljski zvezi. Na diptihu so stala nadalje imena po¬ svetnih oblastnikov in slednjič imena posebnih dobrotnikov cerkve. Ako je kdo teh na diptihu zapisanih zapadel izobčenju, so izbrisali njegovo ime. S teh desk tedaj je od najstarejših časov pa do 11. ali 12. stoletja dijakon ali subdijakon, pri neslovosni sv. maši pa mašnik sam glasno prebral imena zapisanih. Ako je kdo teh umrl, zapisali so’ njegovo ime na diptihe za mrtve, katerih imena so na enak način glasno prečilali po konsekraciji pri spominu za rajne. 474 Duhovno Pastirstvo. Kornelij (-j- 252). Nato se imenujeta Ciprijan, škof v Kartagi (-{- 258) in Lavrencij dijakon v Rimu (-j* 258); slednjič pa še pet neduhovnikov: Krizogon v Akvileji obglavljen 1. 303; Janez in Pavel, brata, obglavljena v Rimu 1. 362; Kozma in Damijan, brata iz Arabije, trpinčena in obglavljena v Ciliciji menda 1. 297. Spo- znovalcev v tem imeniku ni, ker je bil kanon že sestavljen, predno je cerkev jela obhajati njih spomin. V drugi molitvi tihe maše pred spreminjanjem »liane igitur oblationem« mašnik najprej ponovi prošnjo, naj bi Bog mi¬ lostno sprejel dar, potem pa v svojem in v imenu vernikov prosi zlasti treh reči: »daj nam v tvojem miru preživeti svoje dni — reši nas večnega pogubljenja — daj nam štetim biti med tvoje izvoljene.« Med to molitvijo mašnik roke stegne in jih nad keli¬ hom in nad hostijo tako drži stegnjene, da ima palec desnice v obliki križa položen čez palec levice. Ta obred je še-Ie iz konca 15. stoletja; prej se je celebrant med to molitvijo le globoko pri¬ klonil ; a jako pomenita je ta šega. Kakor je duhovnik v starem zakonu svoje roke pokladal na glavo živine, katero je namenil Bogu v klavni dar, v znamenje, da svoje in grehe ljudstva na njo položi in jo namesto vseh daruje, tako mašnik novega zakona s poklado rok nad mašne dari naznanja, da je Jezusova daritev prava namestilna daritev za grehe vsega sveta. Tretja molitev v kanonu je neposreden uvod k spre¬ minjanju. Mašnik prosi: »Quam oblationem tu Deus in omnibus, quaesumus, bene-j-dietam, adseri-f-ptam, ra-j-tam, rationabilem, acceptabilemque facere digneris; ut nobis (Jor-j-pus et San-j-guis liat dilectissimi fdii tui Domini nostri .Jesu Christi«. Dar tedaj naj bi bil ves posvečen, sprejet, potrjen, resničen in prijeten, ter naj bi n a m bil spremenjen, t. j. v naš dušen in telesen prid. Med molitvijo stori mašnik tri križe nad kruhom in vinom obema kmalu, in potem še enega nad hostijo posebej in enega nad ke¬ lihom ; tako kliče blagoslov božji z nebes nad kruh in vino, da nam kruh postane ravno tisto telo, ki je na križu za nas viselo, in vino, da se nam spremeni v ravno tisto kri, ki se je na križu za nas prelivala. 1 ) Pridemo do najsvetejšega dejanja v liturgiji, do spre¬ minjanja. Po cerkvi vse potihne, in kakor je Zveličar nekdaj sredi nočne tihote v betlehemskem hlevčku stopil med svet, tako se ima sedaj med sveto tišino roditi na altarji. Do sedaj je mašnik govoril v imenu katoliške cerkve in v imenu vpričnih vernikov; ‘) Ozir števila križev meni Dioniz Kartuz.: »Fiunt tres cruces super oblatam materiam, dum dicit »benedictam, adseriptam, ratain« ad honorem supersanetae et adorandae Trinitatis et ad iiisinuandum, cjuod effeclus orationis istius a tota beatissima Trinitate nobis donetur. Nam ipsa hanc ineffabilem con- versionem panis in corpus et vini in sanguinem Christi facit.« Zopet drugi mi¬ slijo pri teh petih križih in pri onih, ki jih stori mašnik brž v prvi molitvi po spreminjanji na pet ran Kristusovih. § 157. Nadaljevanje. 475 sedaj pa ne govori več v imenu cerkve in vernikov, ampak v imenu Kristusa samega, ali prav za prav, Kristus sam iz mašnika govori: besede mašnikove postanejo besede Gospodove. Toraj začne sedaj posnemati, kar je Kristus delal pri zadnji večerji, in govoriti be¬ sede, s katerimi je Kristus takrat kruh in vino spremenil v svoje telo in v kri. Najprej začne v misel jemati, kaj je Jezus Kristus storil pri oni priliki, rekoč: »Qui pridie quam pateretur accepit panem in sanctas ac venerabiles manus suas, (med temi besedami vzame hostijo v roke med prve štiri prste, ob mašniškem posve¬ čenji s sv. krizmo maziljene in nadaljuje) et elevatis oculis in eoelum ad te Deum Patrem suum omnipotentem, (to govoreč po¬ vzdigne oči za trenutek k altarnemu križu) tibi gratias agens, bene-f- dixit, (tu Gospoda posnemajoč se z glavo prikloni in hostijo prekriža) fregit, deditcjue discipulis suis, dicens: Accipite, et man- ducate ex hoc omnes: (sedaj se mašnik pripogne in v Jezusovem imenu nad kruhom izgovori besede, s katerimi se čudežno spre- menjenje izvrši, namreč) Hoc est enim Corpus meum. Mašnik pripogne desno koleno do tal pred sv. rešnjim Telesom, da Jezusu skaže božjo čast; in ker želi, da bi ga tudi verniki po cerkvi mo¬ lili, torej sv. rešnje Telo nad glavo povzdigne 1 ), ter pokaže kle¬ čečemu ljudstvu, da ga moli in na prsi trkajo prosi odpuščenja grehov. Ko mašnik Jezusovo sv. Telo zopet položi na korporal, še enkrat iz časti do njega do tal poklekne z desnim kolenom. — Nato odkrije kelih, ga vzame v roke in pripovedujoč, kako je Kristus pri zadnji večerji vino v svojo kri spremenil, moli: »Sirnih modo postquam coenatum est, accipiens et hunc praeclarum Ca- licem in sanctas ac venerabiles manus suas: item tibi gratias agens (se prikloni z glavo) bene-j-dixit, (stori nad kelihom križ) deditque discipulis suis dicens: Accipite et bibite ex eo omnes: (sedaj se mašnik z životom skloni nad kelih in priklonjen govori nad vinom v Jezusovem imenu) Hic est enim Calix San- guinis mei, novi et aeterni testamenti: mysterium fidei: qui pro vobis et pro multis eflundetur in remis- sionem peccatorum. Sterni besedami je vino spremenjeno v Jezusovo rešnjo kri, kateri sedaj mašnik skaže največjo čast, ki gre le samemu Bogu, pripognivši do tal desno koleno in vmes govoreč besede Gospodove: »Haec quotiescumque feceritis, in mei memoriam facietis.« Da bi tudi navzoči verniki molili presv. Kri in se pred njo do tal ponižali, povzdigne kelih ter jim ga pokaže nad glavo. Neizmeren zaklad milosti je sedaj na altarji, tega se hoče cerkev poslužiti ter ga v prid obrniti, kar se zgodi v naslednjem l ) Do 11. stolelja poklekovanja in povzdigovanja ob spremenjenji ni bilo. prišlo je v 12. stoletji v navado, najprej na Francoskem, potem sploh, da bi cerkev tako krivovercem nasproti prav jasno pokazala svojo vero v Jezusa, resnično pričujočega v sv. Zakramentu. Tudi kajenje sv. rešnjega Telesa med povzdigovanjem pri slovesni maši je še-le iz 14. stoletja. 476 Duhovno Pastirstvo. delu sv. maše. Prve molitve po spremenjenji imajo dvojno prošnjo : da bi Bog daritev milostno sprejel, in da bi onim, ki jo darujejo in za katere se daruje, bila v blagoslov. Jezus je ukazal svojim aposteljnom, in po njih tudi njihovim naslednikom, da naj tudi oni kruh in vino spreminjajo in darujejo, a v njegov spomin. Tega Gospodovega povelja se mašnik sedaj spomni, ter začne, brž ko je kelih iz rok dejal, pokril in z desnim kolenom pokleknil pred sv. rešnjo krvjo, z razpetimi rokami moliti: »Unde et me- moreš, Domine, nos servi tui (t. j. duhovniki), sed et plebs tua sancta (ljudstvo), ejusdem Christi Filii tui Domini nostri tam beatae passionis, necnon et ab inferis resurrectionis, sed et in coelos gloriosae ascensionis: offerimus praeclarae majestati tuae de tuis doniš ac datis Ilostiam j- puram, Hostiam -j- sanctam, Ho- stiam -j- immaculatam: Panem -f sanctum vitae aeternae, et Ca- licem -j- salutis perpetuae.« Teh pet križev, katerih prve tri mašnik stori nad hostijo in kelihom obema skupaj, in potem nad vsaka- terim posebej po enega, je vse druzega pomena, kot so križi, koje dela pred spreminjanjem nad kruhom in vinom. Pred povzdigo¬ vanjem so križi res prava tvorna znamenja blagoslovljenja; ko pa mašnik v tej molitvi in še pozneje dela križe, niso znamenja blagoslovljenja, kajti tu ni več kruha in vina, ampak pričujoč je Jezus Kristus, vir vsega blagoslova. Mašnik tukaj ne sme več blagoslovljati, ampak s križanjem po konsekraciji kaže, da je tu na altarji ravno tisto telo Jezusovo, ki so je bili Judje pribili na križ, in ravno tista kri, ki je takrat tekla iz njegovih ran. — Dalje prosi mašnik v molitvi »Supra quae propitio . . .«, da bi Bog s potolaženim in milostnim obličjem sprejel dari, kakor je sprejel dari pravičnega Abeljna, očaka Abrahama in velikega duhovna Melkizedeka. Pri maši se Jezus sam nebeškemu Očetu daruje, ta presveta daritev je sama na sebi gotovo Bogu vsaki čas ne¬ skončno prijetna; a daritev sv. maše je pa ob enem tudi naša daritev, in kot taka je Bogu le tedaj všeč, če je naše mišljenje tako čisto in pobožno, kakor je bilo ono imenovanih očakov, ki so bili predpodobe Kristusove in njegove čiste daritve. — Sledi tretja molitev »Supplices te rogamus*, ki je jako skrivnostnega po¬ mena. Mašnik globoko priklonjen (profunde inclinatus) prosi: »Vse- gamogočni Bog! reci prinesti te dari po rokah svojega svetega angelja na svoj visoki altar, pred svoje božje veličastvo . . .«, kakor bi hotel reči: Prenevredne stvari smo, ne upamo si Tebi pokloniti te najsvetejše daritve, ampak po kolikor je ta presveti dar tudi naš dar, naj ga angelj nebeški prinese pred Tvoje obličje, v sv. nebesa, da se tam naš zemeljski dar združi z daritvijo zmagovalne cerkve, s hvalnicami zveličanih. Zadnje besede molitve kažejo, zakaj prosi milostnega sprejetja našega daru: »da bomo vsi, kar nas bo deležnih tega altarja, in zavžilo presveto telo in presveto kri tvojega Sina, napolnjeni z vso nebeško dobroto in milostjo. Po ravno tem Kristusu, Gospodu našem. Amen.« Globoko priklonjen moli tu mašnik v znamenje ponižne in silne prošnje; § 157. Nadaljevanje. 477 pri besedah »ex hac altaris participatione« poljubi allar, da bi na¬ polnjen goreče ljubezni in globokega spoštovanja se združil z ne¬ beškim darom; nato stopi po koncu, pri besedah »Corpus« pa »Sanguinem« prekriža sv. darove (o pomenu teh križev smo že govorili), in pri zadnjih besedah »omni benedictione coelesli et gratia repleamur« samega sebe prekriža v znamenje, da si teh milosti le upa doseči po neskončnem zasluženji križanega Jezusa, ki ga ima pričujočega. V naslednjih molitvah mašnik prosi, da naj bi sad sv. da¬ ritve koristil trpeči in vojskovalni cerkvi in sploh vsem stvarem božjim. Najprej sad sv. maše v prid naklanja vernim dušam v vicah ter moli: »Memento etiam, Domine, famulorum famula- rumque tuarum N. et N., qui nos praecesserunt cum signo fidei, ct dormiunt in somno pacis.« Grki N. spominjate nas stare šege, pri spominu za mrtve glasno čitati z diptihov imena nekaterih rajnih. Dandanes mašnik te črke prezre, ter še-le po besedi »pacis« obmolkne in roke na pršili sklenjene, s priklonjeno glavo na sv. rešnje Telo gledajoč se natihoma spominja onih rajnih, katere prav posebno želi deležne storiti sadu sv. maše. In potem, ko je nekatere izmed onih, ki so kot pravoverni kristijanje in v pri¬ jaznosti božji umrli, še posebno priporočil božji milosti, dalje prosi, da bi Gospod tudi še vsem drugim dušam v vicah podelil »locum refrigerii, lucis et pacis«, t. j. nebesa, kajti te besede rabile so se v krščanstvu od nekdaj v tem smislu, celo najstareji krščanski nagrobni napisi kažejo besede »refrigerium« — »lux« — »pax« v pomenu: nebeško zveličanje. Pri sklepnih besedah »Per eundem Christum Dominum nostrum. Amen« mora mašnik ne le roke skleniti, ampak pri besedi »Christum« tudi z glavo se priklonili, kar je nenavadno, ker glavo prikloniti ima duhovnik sicer le pri besedi »Jesus«. Sklonitev glave je tukaj mističnega pomena Kristus je na križu umirajoč nagnil glavo in se potem podal v kraljestvo smrti, tolažit pobožne in pravične starega zakona ter jim ozna- novat odrešenje; na to spominja mašnik, priklonivši se z glavo. On prosi za vse, ki v Gospodu spe, naj bi potoki sv. rešnje krvi' iz presv. daritve se vlili v kraj očiščevanja ter lajšali ali pogasili jim ogenj trpljenja! Prosil je mašnik za rajne, a tudi mi smo popotniki na zemlji, urno potekajo naši dnevi, in zdaj pa zdaj šli bomo tudi mi za onimi ter bomo stali ob grobu. Kaj je toraj bolj ponaturno, kakor da se tudi nas samih še živih spominja in v molitvi »Nobis quo- que peccatoribus ...« prosi, naj bi nam, ki v Njegovo veliko usmiljenje zaupamo, dal delež in družbo z aposteljni, mučenci in vsemi svetniki, in naj bi nas v njih družbo, v večno veselje in zveličanje vzel, ne zavoljo ^našega zasluženja, ampak zavolj svoje milosti. Prve tri besede v tej molitvi »Tudi nam grešnikom« so edine v celem kanonu, ki jih mašnik govori malo glasneje (elata parum voce) in zraven se ima udariti na prsi. Obojno bodi maš- niku in navzočim vernikom opomin, kako zelo se morajo kesati 478 Duhovno Pastirstvo. svojih grehov, da si prikličejo z nebes milost božjo in usmiljenje. Izmed svetnikov, s katerimi želimo po smrii v nebeškem veselji združeni biti, jih mašnik 15 imenuje (8 moških, 7 ženskih), tacih, ki so svojo kri prelili za Gospoda. Ti so: Janez Krstnik, kot za¬ stopnik pravičnih starega zakona; Štefan, prvi krščanski mučenec; Matija, mesto Juda izvoljeni apostelj; Barnaba spremljevalec in sotrudnik sv. Pavla; Ignacij, škof Antijohijski. 1. 107. v Rimu pred leve vržen; Aleksander I.. obglavljen 1. 117.; Marcelin mašnik in Peter eksorcist rimske cerkve, oba obglavljena okoli 304; Felicita in Perpetua, ženi, obglavljeni v Kartagi 1. 202.; Agata, rojena na Siciliji, trpinčena 1. 251. in Lucija iz Sirakuz, umorjena nekako 1. 303., obe devici ; Neža Rimljanka, devica, trpinčena 1. 304.; Ceci¬ lija dev. umrla nekako 1. 230.; Anastazija, vdova, sežgana v Akvi- leji 1. 304. Prejšnja molitev ima sicer navadni sklep: »Per Christum Do¬ minirat nostrum«, a »Amen« ni pridejan, v znamenje, da so te zadnje besede v ozki zvezi z naslednjo molitvijo: »Per quem haec omnia, Domine, semper bona creas, sancti-f-licas, vivi j- licas, bene j- dicis, et praestas nobis. Per ip -j- sum, et cum ip j- so et in ip j- so est tihi Deo Patri f omnipotenti in unitate Spiritus j- sancti omnis bonor et gloria. Per omnia saecula saeculorum. R. Amen « Tu najdemo dva različna dela. V prvem priznavamo, da nam euha- ristične dari Bog pripravlja in podeljuje po Jezusu Kristusu; v drugem delu molitve pa naznanjamo, da po daritvi Kristusovi dohaja trojedinemu Bogu naj večja čast in poveličanje. — Z besedami »Per quem bacc omnia itd.« naznanjamo blagoslov, ki po Jezu¬ sovi odrešilni daritvi dohaja vsem, tudi brezumnim stvarem božjim. Prav pred temi besedami so nekdaj ob nekaterih dneh in godovih po posebnem formularu blagoslavljali razne prirodnirie, zlasti nove sadeže n. pr. razno sadje, olje, med, vosek ... Cerkev je zedinjala blažila s sv. mašo naznanjujoč, da je daritev novega zakona vir vseh milosti in vsacega blagoslova. Dandanes se izmed prirodnin le še olje posvečuje veliki četrtek med sv. mašo, in sicer olje za bolnike (ol. infirmorum) neposrednje pred besedami »Per quem . . .« Besede »haec omnia bona« so takrat zaznamnjale tudi vse one prirodnine, ravnokar blagoslovljene; dandanes pomenijo le še darove sv. maše, kruli in vino, katera sta se spremenila v Jezusovo telo in kri, ter so le še podobe onih stvari ostale. Kruh in vino sta najimenitnejša naturna pridelka, tedaj nekako nado- mestujeta ali zastopata vse druge prirodnine, toliko bolj, ker izmed vseh edina ta dva v sv. maši dosežeta naj večje preobraženje. Kruhu in vinu toraj v prvi vrsti veljajo one besede, a veljajo tudi. če ravno v nekoliko drugačnem pomenu, vsem drugim stvarem božjim, ki so tu na altarji zastopane po imenovanih dveh naturnih pri¬ delkih. Smisel mašnikovih besedi je toraj ta-le: po »Besedi«, t. j. po Kristusu, Bog Oče od nekdaj in še sedaj te dobrote (kruh in vino) vstvarjaš — creas; po Njem jih posvečuješ — sanctificas, ker jih Kristus vporablja pri svoji daritvi; po Njem jih 479 § 158. Nadaljevanje. oživljaš — vivificas, ker jih spreminja v svoje živo telo in živo kri; po Njem jih blagoslavljaš — benedicis, ker v sv. Za¬ kramentu na nje navezuješ polnost milosti in nebeškega blago¬ slova; po Njem nam jih podeljuješ — praestas nobis, namreč v sv. obhajilu, kjer to nebeško jed vživamo. Kakor pa se nam ti darovi in drugi pripravljajo in podeljujejo po Jezusu Kristusu, ravno tako pa tudi po Njem, z Njim in v Njem vsegamogočnemu Očetu s sv. Duhom vred dohaja največja čast in poveličanje od vekomaj do vekomaj. Po Jezusu Kristusu vživa Bog Oče naj¬ večjo čast in slavo, ker je Kristus grešni človeški rod z Očetom spravil in ga pripeljal k spoznanju pravega Boga, da ga sedaj časti in slavi; z Jezusom Kristusom jo vživa, ker je Kristus z Očetom enak Bog; v Jezusu Kristusu jo vživa, v njegovi božji naturi, v njegovem božjem bistvu, ki je eno in ravno tisto v Sinu božjem kakor v Očetu. Sveti Duh to čast tudi z Bogom Očetom in Sinom vživa, ker se iz Očeta in Sina izhaja in je z njima enak Bog od vekomaj in enak Bog ostane vekomaj. — Tudi obred med to molitvijo se lepo vjema z besedami. Pri »sanctificas, vivificas, benedicis« dela mašnik križe, ki pomenijo ono posvečenje, oživljenje in blagoslovljenje, ki se je s temi da¬ rovi zgodilo pri konsekraciji. Sedaj pa vzame mašnik presv. ho¬ stijo, ter z njo pri besedah »per ipsum et cum ipso et in ipso« naredi tri križe nad odkritim kelihom, ker govori o Jezusu Kri¬ stusu, katerega kri je v kelihu; dva nadaljna križa, pri katerih imenuje Očeta in Sina, stori nad korporalom med kelihom in svo¬ jimi prsmi. Vsi križi med to molitvijo tudi naznanjujejo, da kakor ono posvečenje, oživljenje in blagoslovljenje, je tudi vsa čast in slava Bogu podeljena sad in učinek Jezusove daritve na križu. Pri besedah »omnis honor et gloria« sv. hostijo in kelih v rokah držeč nekoliko povzdigne. Ta elevatio minor je veliko sta¬ rejša, kot je povzdigovanje ob spreminjevanji. To malo povzdigo¬ vanje je takrat, ko je še edino bilo med sveto mašo, veljalo za nekak poziv do ljudstva, moliti sv. rešnje Telo; dandanes le še pred oči postavlja pomen besedi, ki jih izgovarja zraven. Zadnje besede »Per omnia saecula saeculorum« mašnik glasno izgovori, da mu more ljudstvo odgovoriti z »Amen« ter tako vse odobra¬ vati, vsemu pritrditi, kar je dosedaj natihoma v njih imenu molil in prosil. S to prekrasno hvalnico je končan kanon; mašnik zapusti tihoto in se v naslednjih molitvah zopet obrača do ljudstva. § 158 . Nadaljevanje. 4. Obhajilo. Najdragoceneji sad sv. maše je gotovo ona nebeška jed, katero vživamo v sv. obhajilu. V mašnem obredu pa imamo neko pripravo na sv. obhajilo, in neko zahvalo za 480 Duhovno Pastirstvo. euharislično jed. Razločujemo dvojno pripravo na obhajilo: pripravo Zakramenta in pripravo mašnikovo pa ljudstva. Oboj¬ nemu pripravljanju uvod je »Oče naš« z embolizmom. Očenaš je del mašnega obreda že od apostoljskih časov, sv. Jeronim celo pravi, da je od Jezusa Kristusa samega ukazan za obhajanje sv. daritve n. zak. Gospodova molitev je slovesen uvod k obredu sv. obhajila, nekako tako, kakor je predglasje uvod h kanonu. Najprej mašnik z glasnim »Oremus« ljudstvo opominja k molitvi. In da bi verniki molitev Gospodovo toliko bolj spoštovali, in se kot grešniki ne bali Boga imenovati svo¬ jega Očeta ter ga z otroškim zaupanjem prositi, jim pove, da Jezus sam ukazuje tako moliti, ko pravi: »Praeceptis salutaribus moniti et divina institutione formati audemus dicere.« Potem z razprostrtimi rokami glasno moli ali poje mašnik »Očenaš« do zadnje prošnje, katero ljudstvo po svojem zastopniku strežniku dostavi rekoč: »Sed libera nos a malo«. Ko mašnik natihoma od¬ govori »Amen«, nato v nekem dostavku ali vstavku razširi, ali prav za prav razlaga zadnjo prošnjo Očenaša. Ta dostavek k Go¬ spodovi molitvi imenujemo embolizem. 1 ) Pričenši z besedami: »Libera nos quaesumus« pove mašnik, kakega zlega naj nas reši milostni Bog: preteklih z 1 egov, t. j. naših storjenih grehov in njih žalostnih nasledkov; sedanjih, t. j. raznega hudega, ki nas stiska sedaj na duši, sedaj na telesu, n. pr. skušnjave, britkosti, bolezen, lakota...; prihodnjih, t. j. časnih in večnih kazni greha. Dalje prosi mašnik v embolizmu, da naj nam da Bog mir na zemlji ves čas našega življenja, notranji mir, ki je v tem, da smo z božjo pomočjo vselej brez greba, in vnanji mir, katerega imamo, če smo po božji pomoči obvarovani vse zmote. Da bi mašnik ta mir ložje od Boga dosegel, se zateče k pomoči ter pri¬ prošnji blažene device Marije, aposteljnov Petra, Pavla in Andreja pa vseh drugih svetnikov. Pri besedah: »Da propitius pacem in diebus nostris« se mašnik s pateno, držeč jo v desnici, prekriža v znamenje srčne želje, da deležen postane onega miru, ki nam ga je Jezus pridobil na križu, ko je za nas daroval svoje telo, ki se kmalu na to položi na pateno. Slednjič božjo skledico po¬ ljubi iz velicega spoštovanja do sv. posode. Sedaj je na vrsti pripravljanje zakramenta za ob¬ hajilo, ki je v tem, da mašnik najprej prelomi sv. hostijo, in potem zjedini podobi kruha in vina. Med tem, ko sklepa emboli¬ zem z navadnimi besedami ter tiho govori: »Per eundem Domi- num nostrum Jesum Ohristum Filium tuum« drži v obeh rokah sv. hostijo nad odkritim kelihom in jo spoštljivo prelomi v dve polovici, in kos iz desnice položi na pateno Potem nadaljuje: »qui tecum vivit et regnat« ter pri teh besedah od polovice, ki jo drži v levici, odlomi zdolej z desnico majhen kosec, katerega ob desni roki obdrži; pri nadaljnih besedah : »in unitate Spiritus sancti Deus« ‘) ’E[iPoXta|ii; od ž[i|SdXXco, vvrstim. vmes denem. § 158. Nadaljevanje. 481 polovico v levici na pateno položi k desni polovici tako, da je videti sv. hostija zopet cela in okrogla; ko pa konča sklep s »per omnia saecula saeculorum« te besede že glasno izgovori. Prejemši odgovor »Amen« moli glasno: »Pax j- Domini sit -j- semper vobis- f cum«, ter med tem z malim koscem sv. hostije v desnici trikrat križ stori nad kelihom. Ko je strežnik odgovoril z: »Et cum špiritu tuo«, spusti mašnik košček hostije v kelih pa zraven tiho moli: »Haec commixtio et consecratio Corporis et Sanguinis Domini nostri Jesu Christi fiat accipientibus nobis in vitam aeternam. Amen.« Sedaj kelih pokrije. — To liturgično lomljenje in mešanje konsekriranih darov je jako pomenit obred. Z lomitvijo cerkev najprej posnema Zveličarja, ki je pri zadnji večerji razlomil posve¬ čeni kruh, preden ga je razdelil; lomitev nas spominja šege stare cerkve, ko je bilo lomljenje posvečenega kruha na male kosce za obhajanje vernikov potrebno, ker so takrat spreminjali še velike kruhe pri sv. maši. Lomljenje sv. hostije pa tudi lepo naznanjuje Jezusovo silno in krvavo smrt na križu, ter nam v spomin kliče ono ranjenje in razmesarjenje, ki je provzročilo ločitev duše od telesa, t. j. smrt njegovo. Prelomljena sv. hostija nam toraj pred¬ stavlja Jezusa kot tisto jagnje, »ki je bilo ranjeno zavolj naših grehov in potrto zavolj naših hudobij« (Izaj. 53,5). Mašnik lomi hostijo nad kelihom, kar je mističnega pomena ter kaže, daje sv. rešnja kri, katera je v kelihu, tekla iz prelomljenega, t. j. iz hudo ranjenega, razbitega telesa Kristusovega, da je tedaj del tega telesa, z njim eno. Rimska cerkev od nekdaj lomi sv. hostijo v tri 3 j dele, in celebrant dandanes vse tri sam zavživa * 2 j. Nekdaj je bila ena polovica posveče¬ nega kruha za obhajilo mašnikovo in navzočih vernikov, drugi del so razlomili ter razposlali bolnikom, jetnikom . . ., ali tudi so¬ sednjim škofom in mašnikom, v znamenje cerkvene vkupnosti in prijateljske zveze. Pomenit je tudi obred zedinjenja telesa in krvi Kristusove v kelihu. Po ločenem spreminjanji v kanonu in po lomljenji sv. hostije se nam predstavlja silna in krvava smrt Go¬ spodova, kri Zveličarjeva zdi se nam ločena od telesa njegovega; ko pa posvečene podobe po zmešanji v kelihu zedinimo, nam to mistično združenje telesa in krvi Gospodove naznanjuje ter pomenja častito njegovo vstajenje, ob katerem se je telo zopet združilo s krvjo ter oživelo. Po obredu lomljenja in zedinjenja se nam toraj na skrivnosten način oznanjuje trpljenje Gospodovo in njegovo poveličanje, tu se nam predstavlja Kristus kot ono jagnje, katero »je mrtvo bilo, in je sedaj živo vse vekomaj« (Raz. 1, 18). — Zme- šanje Jezusovega telesa z rešnjo krvjo pa pomenja tudi združenje Jezusa od smrti vstalega s človekom pri naslednjem obhajilu, ki nam je duhovna jed in zagotovilo častitega vstajenja. Po lomljenji *) Jutrovci lomijo posvečeni kruh v štiri dele ; Mozarabci v devet. 2 ) Pri papeževi maži služi eden večjih delov sv. hostije za obhajanje kar- dinaldijakona in subdijakona. — Tudi ob posvečevanji novega škofa prejme novo- posvečenec en del sv. hostije iz rok škofa posvečevalca Gl. § 21. Puh. Pastirstvo. '»1 482 Duhovno Pastirstvo. in med zmešanjem stori mašnik nad kelihom tri križe ter verni¬ kom vošči miru, pravega Gospodovega miru, trojnega miru, namreč z Bogom, s seboj in z bližnjim, ki nam ga je pridobil Kristus po sv. križu in po krvi na križu preliti. — V molitvi, katero moli mašnik med tem, ko mali kosec sv. hostije spušča v kelih »Haec commixtio et consecratio...«, zadnja beseda ni lahko umeti. Gotovo se posvečenje ne zgodi še-le sedaj, zato nekateri razlagalci umevajo besede v konkretnem smislu, tako da bi »haec commixtio et consecratio« bilo toliko kakor: ti zmešani in posvečeni darovi telesa in krvi Kristusove itd. Belarmin pa piše: »Non petimus, ut nune fiat consecratio, sed ut consecratio antea faeta sit nobis ad vitam aeternam salutaris«. Drugi menijo, da v tej molitvi beseda »consecratio« skoraj ravno to pomeni kot commixtio, tedaj: zmešanje svetih reči. Gihr priporoča to-le razlaganje: Obred zmešanja nam ima med drugim simbolizovati vstajenje Kristusovo. Prej ko sta telo in kri bila še pod ločenima podobama, sta predstavljala krvavo darilno smrt Kristusovo; sedaj po zedinjenji podob postaneta simbol častitega vstajenja, t. j. telo in kri Gospodova zadobita neki nov in sicer svet pomen, zarad katerga smemo reči, da postaneta (v gotovem smislu) z o p e t posvečena. Liturgično zmešanje učini toraj vnovič neko »consecratio corporis et sanguinis Domini« na ta način, da jima podeli nov in skrivnosten pomen. Dovršena je priprava zakramenta; a treba je priprave na sv. obhajilo tudimašniku in ljudstvu. Kdor hoče sv. rešnje Telo vredno prejemati, je treba, da ima mir, da v njegovem srcu kraljuje mir božji, milost Gospodova; pa tudi vnanjega miru mu je treba, ljubezni in sloge z bližnjim, kajti tridentinski zbor(Sess. XIII. c. 8) imenuje sv. obhajilo v »unitatis signum, vinculum chari- tatis, concordiae symbolum«. Že v embolizmu je mašnik prosil: »Da propitius pacem in diebus nostris« ; kmalu na to je vernikom voščil: »Pax Domini sit semper vobiseum« — sedaj pa moli »Agnus Dei . . .« ter božje jagnje na altarji prosi: »Dona nobis pacem« Izraven se udari na prsi v znamenje svoje grešnosti in kesanja). To prošnjo dovršuje v naslednji molitvi »Domine Jesu Christe, qui dixisti Apostolis tuis . . .« ter prosi, da bi Gospod vsi svoji cerkvi mir in edinost dal in ohranil. Kakor v vnanje znamenje ter dejanjski dokaz, da so duhovniki in neduhovniki med seboj zdru¬ ženi v miru ter v ljubezni in sveti prijaznosti, nastopi poljub miru — Pax. Prva stoletja so si dajali verniki med sv. daritvijo v znamenje prijaznosti in sloge res poljub (osculum oris), moški moškim, ženske ženskam; a zarad marsikaterih nerodnosti, ki so se zgodile, je v IB. stoletji cerkev opustila poljub ter obdržala le še objem. A dandanes se »Pax« po objetji deli tudi le-še med duhovščino pri slovesnih mašah z leviti. Po molitvi pro pace po¬ ljubita namreč celebrant in dijakon altar, da oba z naj večjim spo¬ štovanjem pozdravita Jezusa in tako rekoč od njega mir prejmeta, na to mašnik dijakona nekoliko objame rekoč: »Pax tecum«. Enako § 158. Nadaljevanje. 483 stori dijakon subdijakonu itd. Ako se kakemu lajiku podeli »Pax«, zgodi se to podavši mu v poljub oskulatorij ali pacificale. 1 ) Naslednji molitvi, prosti a krepki, ste mašniku bližnja pri¬ prava na sv. obhajilo. Opravlja ju celebrant, kakor tudi prvo pred- obhajilno, ponižno priklonjen, z rokami na altar naslonjenimi in na sv. hostijo gledajoč. V prvi: »Domine Jesu Christe, filii Dei vivi . . .« prosi, naj bi ta presv. daritev in združenje z Jezusom ga rešila vseh grehov in zlegov, in naj bi dal Gospod, da se vselej drži njegovih zapovedi, ter naj bi ne dopustil, da bi se kdaj ločil od njega. V tretji predobhajilni molitvi: »Perceptio Corporis tui . . .« spoznava mašnik najprej svojo nevrednost, in potem milo prosi Zveličarja, naj bi ga vsikdar obvaroval nesreče nevrednega obhajila in mu po svoji dobroti podelil, da mu je vžitje Jezuso¬ vega telesa bramba in zdravje duše in telesa. — Ko to odmoli, skaže presv. Zakramentu vso čast s tem, da poklekne, in med tem ko vstaja, kakor od duhovne lakote gnan po Jezusovem telesu, reče: »Panem coelestem accipiam et nomen Domini invocabo«, t. j. hvalil in poveličeval bom Gospoda. Sedaj vzame sv. hostijo v levico in jej podstavi pateno, držeč jo med kazalcem in srednjim prstom ter na prsi se trkaje izreče svojo nevrednost Kristusa pre¬ jeti, pa svoje zaupanje na usmiljenje Gospodovo z znanimi evan¬ gelijskimi besedami: »Domine, non sum dignus, ut intres sub tectum meum; sed tantum dic verbo et sanabitur anima mea.« Nato vzame mašnik v desnico sv. hostijo, dajsam sebi blago¬ slov s telesom Gospodovim in zraven natihoma govori: »Corpus Domini nostri Jesu Christi 2 ) custodiat animam meam in vitam aeternam. Amen.« Sedaj se nekoliko pripogne in z največjim spo¬ štovanjem in pobožnostjo zavžije sv. rešnje Telo; potem pa s pripognjeno glavo in z rokami pred seboj sklenjenimi obstoji in obmolči, pa nekoliko časa premišljuje neskončno Kristusovo ljubezen do njega in neizmerno svojo srečo, da je smel Gospoda prejeti — »quiescit aliquantulum in meditatione SS. Sacramenti« pravi rubrika. — Po tej tihi pobožnosti odkrije mašnik kelih, poklekne pred sv.rešnjo krvjo, vstane in s pateno pobere drobtinice sv. hostije, ako bi jih bilo kaj ostalo na korporalu, ter jih s prstom postrže *) Pri črnih mašah se izpušča »Pax«, kakor tudi prejšnja molitev za mir. Sv. Tomaž Akv. pravi: »In missis defunctorum, in quibus sacrificium offertur non pro pace praesenti, sed pro requie mortuorum, Pax intermittitur«. — Veliki četrtek v maši ni poljuba miru, da cerkev svojo žalost in stud pokaže nad rav¬ nanjem nesrečnega Jude, ki je Gospoda poljubovaje izdal sovražnikom. Tudi ve¬ lika sobota v mašnem obredu nima »osculum pacis«, in Durand to pojasnuje, pišoč: »Quia Christus, qui est vera pax nostra, nondum pacem nuntiavit; quia nondum surrexit, qui in die resurrectionis Apostolis ait: Pax vobis.< s ) Na vprašanje: »An sacerdos seipsum signans cum hostia et calice con- secratis ante sumptionem sanctissimi Sacramenti ad verba — Jesu Christi — debeat cap ut inclinare?« je S. R. C. 24. sept. 1842 odgovorila: »Affir- mative, juxta rubricas.« 484 Duhovno Pastirstvo. med sv. kri v kelih. Ravnokar je premišljal mašnik neskončno dobroto božjo do njega, to mu je srce napolnilo hvaležnosti, zato v svetem navdušenji govori: »Quid retribuam Domino pro omni¬ bus, quae retribuit mihi ? — Calicem salutaris accipiam et nomen Domini invocabo. Laudans invoeabo Dominum et ab inimicis meis salvus ero.« Nato vzame v desnico kelih, stori z njim križ čez-se, govoreč: »Sanguis Domini nostri Jesu Christi custodiat animam meam in vitam aeternam. Amen«, ter z naj večjo pobožnostjo za- vžije sv. rešnjo Kri. Popolnoma se je združil z Gospodom, in sedaj precej 1 ) deli nebeško jed tudi vernikom, ako je kaj priprav¬ ljenih na sveto obhajilo; sicer pa sledi poplaknjenje keliha in osnaženje prstov, s katerimi se je dotikal svete hostije. Ker je Gospod v najmanjši drobtinici posvečene hostije in v vsakteri kap¬ ljici spremenjenega vina ves in cel pričujoč, hoče cerkev zabraniti vsaktero nečast, ki bi se utegnila zgoditi Kristusu: zato ukazuje, da mašnik kelih, iz katerega je bil sv. rešnjo kri zavžil, poda slu¬ žabniku, ki mu nekoliko vina vanj vlije, da z njim poplakne kelih. Med tem moli: »Quod ore sumpsimus, Domine, pura mente capia- mus: et de munere temporali fiat nobis remedium sempiternum.« Po teh besedah popije vino, s katerim je kelih poplaknil, da kaj Jezusove krvi v njem ne ostane. — Sedaj prime kelih z obema rokama tako, da mu tisti štirje prsti, s katerimi je prijemal sveto hostijo, pridejo vrh keliha, in strežnik mu med nje vlije vina in vode v kelih, da si jih splakne, ko bi se jih morda držala še kaka drobtinica sv. hostije. Med tem izpiranjem prstov moli: »Corpus tuum, Domine, quod sumpsi . . .« ter prosi, naj bi Gospod tudi še potlej ostal v njegovem notranjem, v njegovem srcu, ko ne bo več v vidnih podobah v njem, in naj bi ga rešil madeža pregrehe. Na to obriše prste, izpije iz keliha vino in vodo, otre kelih z rutico, ter ga pregrne, kakor ga je bil prinesel iz žagrada. Za toliko skazano milost se je treba mašniku in ljudstvu za¬ hvaliti, kar se zgodi z obhajilno in poobhajilno molitvijo. Mašnik gre na listovo stran ter bere obhajilno molitev. Ta antifona je ostanek nekdanjega psalma, ki so ga od najstarejših časov pa nekako do 12. stoletja pevci takrat prepevali, ko je duhovstvo in ljudstvo pristopalo k sv. obhajilu, od tod tudi ime »Communio«. Pozneje so ono pevanje bolj in bolj skrčevali, in sedaj imamo le še predpevek, ki spada k zahvali in se po svoji vsebini vjema s skrivnostjo ali dogodbo praznikovo, kakor introit in ofertorij. — *) Po zavživanji presv. krvi cerkev mašniku nič ne ukazuje, da bi pre- mišljevaje nekoliko se pomudil, kakor je storil po zavžiti sv. hostiji. Rubrika le veli: »Sumit totum Sanguinem cum particula. Quo sumpto, si qui sunt commu- nicandi, eos communicet, antequam se purificet. Postea dicit: Quod ore sumpsi¬ mus . . . Interim porrigit calicem ministro etc.< In na vprašanje: »An sacerdos post sumptionem pretiosissimi Sanguinis debeat parumper immorari in adora- lione, prout fit post sumptionem sacrae Hostiae?« je odgovorila S. R. C. 24. sept. 1842: »Serventur rubricae.« § 158. Nadaljevanje. 485 Ko mašnik zmoli te svetopisemske vrstice, gre na sredo altarja, ga poljubi, se obrne proti kristijanom, jih pozdravi z navadnim »Dominus vobiscum« in prejemši odzdrav, gre zopet nazaj na listovo stran altarja, vernike še enkrat povabi k molitvi, rekoč: »Oremus«, in na to začne z razprostrtimi rokami iz misala moliti eno ali več molitev, pa v množnem številu, toraj v imenu vseh navzočih vernikov. Te molitve imenujemo poobhajilne, »Post- communio* ; z njimi mašnik Boga hvali, da nas je daritve svete maše deležne storil, in ga prosi milosti, da bi sad te daritve tudi vedno ostal v nas. V teh molitvah najdemo toraj spominek na nekdanje čase velike gorečnosti, ko so skoraj vsi, kateri so bili pri sv. daritvi, tudi dejanjsko se je vdeleževali ter sv. obhajilo prejemali, kar naj bi dandanes vsi pri sv. maši navzoči vsaj po duhovno storili. Poobhajilnih molitev je vselej toliko, kolikor je zbirnih in tihih, in se tudi sklepajo, kakor te. — Ob delavnikih postnega časa prideva se navadnim poobhajilnim molitvam še »Oratio super p op ul um«, kateri uvod so besede: »Oremus. Humiliate capita vestra Deo 1 ).« Do Gregorja Vel. bila je vse dni v maši ta »molitev nad ljudstvom«, ki je sedaj ostala le še prej ime¬ novane dni, ker cerkev hoče sosebno ob tacih dneh posta in pokore ljudstvo opominjati z njo, kako zelo potrebujejo božje pomoči, in da jim je zato goreče prositi nebeškega varstva, da se morejo ustavljati zalezovanju hudobnega duha. Konec. Po opravljenih poobhajilnih molitvah mašnik še en¬ krat vernikom vošči »Dominus vobiscum«. Po sv. daritvi je naša zveza z Bogom postala še tesnejša in prisrčnejša, zato mašnik pred sklepom sv. dejanja vsem navzočim vošči, naj bi Gospod s svojo pomočjo in varstvom jih spremljeval ves dan. — Nato ljudstvu govori sklepne besede »Ite, missa e st«, oziroma, »Benedicamus Domino« ali pa »Recpiiescant in pace«. 2 ) Ze od nekdaj je bila navada, ob koncu bogoslužnih opravil ljudstvu naznanjati razpust, kar se je v rimski cerkvi godilo z besedami »Ite, missa (= missio, dimissio) est«. V 11.stoletji nastalo je pravilo še dandanes veljavno, da se razpuščenje slovesno naznani s temi besedami le v mašah slovesne in vesele lastnije, da se toraj »Ite, missa est« le takrat rabi, če se je v tisti maši molilo »Gloria in excelsis«. Ob dnevih žalosti in pokore niso vernikom naznanjali razpuščenja, ampak so jih pozivali z besedami »Benedicamus Domino«, da še delj osta- *) Ne le pri besedi »Oremus« se je mašniku z glavo priklonili, ampak mora tudi govoreč naslednje besede »Humiliate capita vestra Deo« priklonjeno imeti (S. R. C. 12. dec. 1879). 2 ) Glede obreda piže Gavanti: »Ite, missa est« dicitur versus populum, quia dimittitur; »Benedicamus Dojgiino«— versus altare, quia ibi peculiari modo Dominus adest; »Requiescant in pace« — item versus altare, quia sermo est de absentibus. — Kedar dijakon te besede poje, mora celebrant »Benedicamus Do¬ mino« in »Requiescant in pace« tudi govoriti, pa bolj tiho (submissa voce), a n i mu treba izgovarjati »Ite, missa est«. S. R. C. 7. sept. 1816. 486 Duhovno Pastirstvo. nejo na sv. kraji ter se vdeleže vkupnih molitev. Na obojne sklepne besede ljudstvo po strežniku odgovarja »Deo gratias« — hvala večnemu Bogu, da smo se smeli svetih skrivnosti vdeležiti ter prejeti dragocenih milosti. V črnih mašah odpade veseli ter slo¬ vesni razpust, in od 12. stoletja je splošna navada, maše za rajne sklepati s pobožnim voščilom »Requiescant in pace«, kajti pri¬ mernejše bi tu cerkev res ne mogla sklenili, kakor s prošnjo, da bi dušam rajnih ta opravljena sv. daritev naklonila večni pokoj in nebeški mir v naročji božjem. Z enim ah drugim teh sklepnih stavkov bila je prva stoletja (nekako do 12.) končana daritev sv. maše; kar dandanes sledi: Placeat, blagoslov in zadnji evangelij, nastalo je pozneje, ter je bilo sploh in za stalno ukazano še-le v 16. stoletji. Mašnik sklenjene roke položi na altar, prikloni glavo in s tiho molitvijo »Placeat tihi . . .« na kratko ponovi, kar je že prej prosil med sv. mašo, namreč, da bi bilo trojedinemu Bogu všeč dovršeno opravilo, in naj bi daritev, če tudi opravljena po nevrednem človeku, bila vendar Bogu prijetna, za mašnika pa, in za vse, za katere je bila opravljena, naj bi po božji milosti bila spravna. Na to mašnik poljubi altar, in med tem ko glasno govori: »Benedicat vos omnipotens Deus« povzdigne oči in roke proti nebu, od koder dohaja vsak dober dar, se potem obrne k vernikom po cerkvi, in govoreč: »Pater et Filius -j- et Spiritus sanctus« nad njimi križ stori J ) v znamenje blagoslova ter tako tudi naznani, da ima vsakoršen blagoslov svoj izvirek v daritvi Kristusovi na križu. — Konec sv. mašnemu opravilu je čitanje kakega oddelka iz evangelijev. Ta »zadnji evangelij« je pri votivnih in črnih mašah vselej, sicer pa navadno * 2 ) začetek iz evangelija sv. Ja¬ neza (1, 1—14), katerega so kristijanje že od nekdaj visoko ča¬ stili, Prekrasno se podajo za sklep sv. maši zadnje besede tega evangelija. Ob začetku je mašnik poln hrepenenja klical s psal¬ mistom k Bogu: »Emitte lucern tuam et veritatem tuam« — to se je zgodilo, zato sedaj z evangelistom radostno kliče: »EtVerbum caro factum est et habitavit in nobis: et vidimus gloriam ejus, gloriam quasi Unigeniti a Patre, plenum gratiae et veritatis«. Ver¬ niki pa, osrečeni in oveseljeni po sv. daritvi, zakličejo 3 ) po svojem ‘) Samo škof sme pri maši ljudstvo blagoslavljati s trojnim znamenjem sv. križa. 2 ) Le pri tretji maši o Božiču bere se uit. Evang. Epiph.; cvetno ne¬ deljo pri zasebnih mašah uit. Evang. e bened. palm.; in pri prazniš ki h mašah, kedar se bero ob nedeljah in ob lacih ferijah in vigilijah, ki imajo lastni evangelij, je uit. Evang. Dom., fer. maj., Vigil. 8 ) Molitve pri sv. maši, o katerih smo govorili, se ne izgovarjajo z enakim glasom, ampak cerkvene določbe ukazujejo jim trojin glas: govore se glasno, ali polglasno, ali tiho. 1. Glasno, t. j. tako, da vsi okolistojefii morejo slišati (voce clara) so izgovarjati: a) vse molitve in čitanja od nastopne molitve do vštevši ofertorij (izvzemši »Aufer, Oramus te, Munda cor, in Per evangelica § 158. Nadaljevanje. 487 zastopniku strežniku: »Deo gratias!« kar pa je tudi mašniku poziv, da se s pobožno molitvijo in tihim premišljevanjem Bogu pri¬ merno zahvaljuje za skazano mu neskončno milost! Dostavek k sv. maši je zaukazan po dekretu S. R. C. dne 6. januarija 1884 in po naredbi Leona XIII. 1. 1886. v tem smislu: ». . . ut in posterum in omnibus tum Urbis tum catholici orbis Ecclesiis preces infra scriptae, ter centum dierum Indulgentia locu- pletatae, in fine cujuscumque Missae sine cantu celebratae, flexis genibus recitentur, nimirum : Ter »Ave Maria etc.«; deinde semel dicitur »Salve Regina etc.«, et in fine: f. Ora pro nobis, sancta Dei Genitrix. 5. Ut digni efficiamur promissionibus Christi. Ore- mus. Deus, refugium nostrum et virtus, populum ad te clamantem propitius respice; et intercedente gloriosa et immaculata Virgine Dei Genitrice Maria cum beato Josepho ejus Sponso, ac beatis Apostolis tuis Petro et Paulo et omnibus sanctis, quas pro con- versione peccatorum, pro libertate et exaltatione sanctae Matris Ecclesiae, preces effundimus, misericors et benignus exaudi. Per Christum Dominum nostrum. Amen. (Addatur invocatio): Sancte Michael Archangele, defende nos in praelio; contra nequitiam et insidias diaboli esto praesidium. Imperet illi Deuš; supplices deprecamur: tuque, Princeps militiae coelestis, Satanam aliosque spiritus malignos, qui ad perditionem animarum pervagantur in mundo, divina virtute in infernum detrude. Amen. 1 ) dieta«); 6) predglasje in »Očenaš« od »per omnia« naprej. Le »Amen« po oče- našu izgovarjati je tiho. c) »Per omnia saecula« in »Pax Domini« po očenašu. d) Agnus Dei, Communio in Postcommunio; Ite, Benedicamus in Requiescant in pace. e) Besede blagoslovljevanja in zadnji evangelij; pa tudi »Humiliate capita vestra Deo«. Pri slovesni maši z leviti pa celebrant vse tisto, kar mu n i peti in bi pri zasebni maši moral glasno govoriti, izgovarja tako rahlo, da ga slišijo le levitje. 2. Polglasno, t. j. tako, da slišati more le služabnik (voce media, mediocriter elata) mora govoriti mašnik: a) Orate fratres ; Sanctus in Bene- dictus; 6) besede »Nobis quoque peccatoribus« in trojni »Domine non sum dignus«. 3. Tiho, t. j. tako da mašnik le samega sebe sliši, strežniki pa, da ga n e slišijo (submissa voce v. secreta) je govoriti vse tisto, o čemur ni uka¬ zano, da bi se imelo glasno ali polglasno izgovarjati. Zlasti: a) Aufer, Oramus te Domine, Munda cor, Per evangelica dieta in vse one molitve, ki so od od¬ kritja keliha ob darovanji naprej pa do prefacije opravljati, izvzemši Orate fratres. 6) Ves kanon do mašnikovega obhajila, izvzemši ono, kar je bilo prej povedano, c) Tihotno govoriti je tudi molitev Placeat tibi. ‘) Ako mašnik božični praznik opravi vse tri sv. maše pri istem altarji kar zapored, mu je te molitve opraviti le konec tretje maše. Če pa ne opravi zapored sv. maš, mu je 4o moliti, kolikorkrat altar zapusti. Tako S. R. C. 30. aprila 1889. 488 Duhovno Pastirstvo. C. Razne vrste maš rimskega obreda. § 159. Maše raznega imena. Sv. mašam rimskega obreda dajemo z ozirom na nekatere okolnosti razna imena, in sicer: 1. Ako gledamo na slovesnost, s katero se obhaja sveta daritev, razločujemo: a) Slovesno ali veliko mašo (missa solemnis), pri kateri strežeta celebrantu dijakon in subdijakon, ter mašnik poje, in se izvršuje kajenje altarja, gori več luči itd. b) Peto mašo (missa cantata), pri kateri mašnik poje in mu pevci odpevajo, a ni azistence, ni kajenja (gl. str. 459, op. 1). Po cerkvah, kjer mašnik ne more imeti dijakona in sub- dijakona, ima peta maša iste privilegije, kakor slovesna; n. pr. kot poželjna ali kot črna maša. c) Tiho mašo (missa lecta v. secreta), ki je brez vse vnanje slovesnosti, ali pa tudi, če pevci ali ljudstvo sploh zraven poje, a ne mašnik. Vse te sv. maše se časih obhajajo tudi pred izpostavljenim sv. rešnjim Telesom, ter jim potem pravimo »maše z blagoslovom« ; več o njih gl. § 144 št. 5. 2. Če se oziramo na občino ali duhovnijo, pred katero ali za katero se mašuje, razločujemo: a) Konventno mašo (missa conventualis), ki se v soglasji z oficijem dan za dnevom opravlja za vse dobrotnike po stol¬ nicah, kolegijatnih in samostanskih cerkvah. Ker naj bi bila duhovščina dotičnega kapiteljna ali samostana navzoča pri tej maši, imenujemo jo kapiteljsko ali konventno mašo. b) Farno mašo ali mašo za župljane, to je nedeljsko ali prazniško opravilo, ki se obhaja za ljudstvo. Nekateri tudi tisto mašo imenujejo »farno mašo«, ki se po župnijskih cerkvah med tednom opravlja ob določeni uri, in h kateri pride dokaj ljudstva iz dotične duhovnije. Ker se konventna in tudi farna maša opravlja pred kako določeno občino, imenujemo jo očitno mašo (missa puhlica); vse druge maše pa, ki se § 160. Poželjne (votivne maše) in njih razdelitev. 489 ne opravljajo zaradi vernikov gotovega, določenega kraja, imenujemo samitne ali privatne maše. Nekaterim pomeni privatna maša toliko kot tiha. 3. Ako pogledamo mašni obrazec, spoznamo, da molitve in berila zunaj kanona niso v njem vedno enake, ampak se spre¬ minjajo ter se vjemajo ali s skrivnostjo in dogodbo praznikovo, ali pa razodevajo kako posebno prošnjo, željo, zaradi katere se opravlja sv. maša, t. j. posamezni mašni formulari se a) vjemajo s cerkvenim letom pa z oficijem, ali pa se b) ne vjemajo z njim ter odstopajo od oficija. Prvim pravimo maše od dne (missae secundum ordinem officii) in so zopet ali maše od cerkvenega časa (missae de tempore), ali pa maše od svetnikov (m. de Sanctis); poslednje pa imenujemo missae extra ordinem officii, in take so poželjne ali votivne, pa črne maše. Kar se tiče maš od dne, najdemo za velike praznike Gospo¬ dove že v najstarejših sakramentarijih posebne formulare. Nedelje imajo vse svoj lastni mašni obrazec, po katerem se obhaja ob Go¬ spodovem dnevu sv. daritev, če kak višji god ne prerine nedelj¬ skega oficija. Izmed delavnikov imajo lastne maše formulare dnevi postni, kvaterni in prošnji. Ako bi bilo kedaj treba de Ea maševati ob feriji, ki nima lastne maše, vzeti bi bil mašni obrazec prejšnje nedelje. Za godove svetnikov podaje mašnih formularov »Proprium« in »Commune Sanctorum«, semtertje tudi »Proprium Missarum de tempore«. — O mašah, ki se ne vjemajo z oficijem, nam je zarad njih važnosti v naslednjem govorjti obširneje. § 160 . Poželjne (votivne) maše in njih razdelitev. Nekaka priprava sv. maši so nočne molitvene ure sv. cerkve, t j. jutranjice in hvalnice, izmed dnevnega oficija pa duhovna ura prva in tretja, ki se navadno opravljate pred mašo, in se celo mo¬ rate opraviti pred konventno mašo. Ostale dnevne duhovne ure so nekako nadaljevanje sv. daritve. Vsled tega so v bližnji razmeri med seboj berila in molitve brevijarja, pa berila in molitve mašnega formulara za tisti dan. Cerkev želi, da ostane ta notranja zveza, to tesno razmerje in edirjost med oficijem in mašo, toraj ukazuje, da naj mašniki praviloma opravljajo sveto daritev v soglasji z dnevnim oficijem, pa da naj od tega reda ne odstopajo brez zadostnega povoda. Primeri se pa med kristijani časih kaj toliko 490 Duhovno Pastirstvo. važnega in pomenljivega, da cerkvi ali vernikom ne zadostuje več zahvala in prošnja dotičnega dnevnega mašnega formulara, ampak žele si posebnih, nalašč za ta slučaj sestavljenih izrazov zahvale ali prošnje; pobožnost, prošnja za odvrnjenje kakega zla, ali zahvala za prejeto pomoč utegne bili tolika, da se skuša razodevati v vseh molitvah in berilih sv. maše. Taki želji in potrebi vstreza cerkev s posebnimi obrazci votivnih maš, katere se toraj opravljajo extra ordinem officii, ter se v svojih molitvah in berilih vjemajo s tistimi prošnjami in željami, zarad katerih se naprosi daritev sv. maše. Imena nimajo a voto, kakor bi se bil kdo zavezal z obljubo, da preskrbi tako mašo, ampak votum tu pomenja toliko kot desiderium, želja, prošnja, ter so te maše poseben in lep izraz želje dotičnega vernika; zato jim pravimo po želj n e maše, kajti zadevni želji, prošnji sosebno vstrezajo. Sicer so missae de Requiem tudi nekatere votivne maše, a ker za nje veljajo posebne določbe, nam bo o črnili mašah tudi posebej govoriti. I. Poželjnih maš razločujemo več vrst, in razdeljujemo jih deloma z ozirom na njih vsebino, deloma pa oziraje se na način praznovanja. Ako gledamo edino le na vsebino, ali na one vnanje dogodbe, zarad katerih se opravlja votivna maša, jih po različnosti formulara delimo v tri vrste: 1. K prvi štejemo vse maše v misalu, namenjene v češčenje kake skrivnosti ali kakega svetnika, po kolikor se smejo rabiti kot poželjne maše. Missae de tempore namreč, n. pr. za nedelje in ferije namenjeni mašni obrazci se ne smejo rabiti za votivno mašo; tudi ne maše glavnih praznikov Gospodovih in Marijinih, namreč maša božična, razglašenja Gospodovega, velikonočna itd., kakor se tudi malega in velikega Smarina, Svečnična in dr. ne smejo jemati kot poželjne. Ako bi pa kdo naprosil sv. mašo n. pr. v čast Jezu¬ sovemu vstajenju, v čast Marijinemu vnebovzetju . . ., vzemi se maša »de die cum intentione colendi hoc vel illud Mysterium« (S. R. C. 22. dec. 1753). Smejo se pa kot poželjne brati maše presv. Imena, Srca, Krvi Gospoda J. Kr.; in po škofijah, kjer vsled dovoljenja apostoljskega sedeža obhajajo godove trnjeve krone, sulice, žebljev, petih ran Jezusovih itd., je dovoljeno tudi od teh skrivnosti opravljati votivne maše. Kar pa tiče maše de S a neti s, sme se vsacemu kanoniziranemu svetniku v čast brati poželjna maša. Vzame se v ta namen maša iz misala, ki je najti ob godu dotičnega svetnika ter se z onimi spremembami, koje ravno takrat zahteva cerkveni čas, vporabi za votivno mašo, pa v oracijah se § 160. Poželjne (votivne) maše in njih razdelitev. 491 besede »natalitia, solemnitas, festivitas« spremene v »memoria« ali v »commemoratio«; besedi »annua« in »hodie« se pa izpuste. 1 * ) Kedar pa v misalu nima lastnega mašnega formulara svetnik, katerega hoče mašnik počastiti z votivno mašo, vzame se ex Com- muni ona maša, katera se vjema z značajem dotičnega svetnika in z zadevnim cerkvenim časom. 2. Druge vrste votivnih maš so oni formulari, katere nahajamo v misalu po maši in Dedicat. EccL in so odkazani za posamezne dni v tednu, namreč: za ponedeljek de SS. Trinitate, za torek de Angelis, za sredo de ss. Apostolis Petro et Paulo, za četrtek de Špiritu sancto in pa de Eucharistia, za petek de Cruce in de passione Domini, za soboto pa de S. Maria, katerih obrazcev je pet, da ni treba celebrantu zarad cerkvenega časa nikakovih prememb delati v maši device Marije. Vsled dekreta S. R. C. dne 5. jul. 1883, s katerim so se mesto lerijalnega oficija dovolili votivni oficiji (glej stran 303 opom. 2), so se določile tudi tem oficijem primerne »Missae votivae per annum«, ki se večinoma vjemajo z že ime¬ novanimi, samo da se je ponedeljku odločila maša de Angelis, torku de ss. Apostolis, sredi nova poželjna maša de S. Joseph, četrtku de Eucharistia in petku de Passione izmed prej imenovanih, soboti pa se je odločila maša »Gaudens gaudebo«, ki jo ima misal za praznik neomadežanega spočetja. 3 ) 3. Tretje vrste poželjnih maš je tistih 13, katere misal po¬ daja za posebne vnanje dogodke in primerljeje javnega ali privat¬ nega življenja, v katerih prosimo odvrnjenja kakega zla, ali naklo- nifcve kake dobrote; časih pa z njimi zahvalo izrekamo za odvrnitev kakega zla, ali pa za prejeto dobroto. Ti mašni formulari so: Missa pro eligendo summo Pontifice, in anniversario electionis seu consecrationis Episcopi, ad tollendum schisma, pro quacumque necessitate, pro remissione peccatorum, ad postulandam gratiam ’) Na vprašanje: »An in Oralionibus tam officii quam Missae variari de- heant »hunc diem« vel »hodiernum diem« sive »praesentem diem«, cum trans- fertur officium sive accidentario sive perpeluo?« je S. R. C. 7. sept. 1816 odgo¬ vorila: »Nihil immunlandum inconsulta sacra Congregatione«. 3 ) Natančnejši poduk o tej vrsti poželjnih maš podaja n. pr. P. J. Schneider v svojem »Manuale sacerdotum«, pars II. 3 ) A če je mašnik kak dan molil votivni oficij, ni zarad tega dolžan, da bi se moral tisti dan posluževati dotifine votivne maše, on sme maševati tudi po svojem direktoriji, n. pr. de ea. Le ko bi bili v kaki škofiji že prej ex speciali privilegio rabili kak votiven oficij, tamkej se ga mora duhovnik tudi v maši držati (S. R. C. 2i. nov. 1883). 492 Duhovno Pastirstvo. bene moriendi, contra paganos, tempore belli, pro pace, pro vitanda mortalitate vel tempore pestilentiae, pro infirmis, pro peregrinan- tibus in pa missa pro sponso et sponsa. II. Kedar pri votivnih mašah ne gledamo le na vsebino, ampak tudi na način praznovanja, razločujemo slovesne in zasebne ali samitne poželjne maše. 1. Slovesna votivna maša je tista, katera se zarad kakega obče veselega ali žalnega, za cerkev in državo važnega dogodka, na škofovo povelje ali dopuščenje obhaja s petjem in toliko drugo prazničnostjo, kolikor je v zadevnih razmerah mogoča. Bistveni znak slovesne poželjne maše je toraj to-le troje: a) Res gravis vel puhlica ecclesiae causa, splošna za cerkev in državo važna zadeva, kakor so volitev in kro¬ nanje papeža, volitev in posvečevanje škofa, blagor deželnega vladarja, zahvala za dobljeno zmago, jako važne volitve, storjena obljuba celega okraja ali občine, štirideseturna po¬ božnost pred izpostavljenim sv. rešnjim Telesom, ako se na¬ pravi natanko po navodu papeža Klemena XI. (gl. § 144); dalje molitve za odvrnjenje vojske, kuge, lakote, velike suše ali moče itd. Zadosten vzrok za obhajanje slovesne votivne maše je po izjavi S. R. C. 23. sept. 1837 tudi »extraordi- narius concursus populi ad celebrandum festum, quod trans- ierri debet«. N i pa res gravis vel puhlica eccl. causa, ter ne opravičuje slovesne poželjne maše: nova maša ali vstop v samostan, petindvajset- ali petdesetletnica mašništva, po¬ roka, pričetek in sklep šolskega leta in enako, kar je le causa privata, ki dopušča samo zasebno poželjno mašo. b) Pr a e seri p ti o vel licentia Ordinarii v. Summi Pon- tificis, zapoved ali dovoljenje škofovo ali papeževo, ker tema gre razsojevati v vsacem slučaji, se li nahaja splošna za cerkev in državo važna reč ali ne, in če je toraj obhajati slovesna votivna maša ali ne. c) Solemnitas saltem extrinseca, ki se po nauku ime¬ nitnih rubricistov ravna po zmožnosti dotičnih cerkva Gar- dellini stvar pojasnuje tako-le: »Si celebrari velint missae votivae . . . pro re gravi et puhlica ecclesiae causa, non aliter celebrari poterunt, nisi solemniter et cum ministris paratis . .. ubi vero ecclesiae egestate premuntur, paramenta desunt et sacri ministri: quid, quaeso, prohibet, si unus sacerdos eo, quo potest, modo cum uno vel duobus clericis missam § 161. Katere dni in kako se opravljajo poželjne maše. 493 votivam pro re gravi vel puhlico ecclesiae bono eum cantu celebret? Isthaec missa non absolute solemnis est; tališ tamen relative ad locum, personas, tempus et alias, quae concurrunt, čircumstantias, quaeque, ut aliter fiat. non permittunt.« Ako se torej z leviti ne more obhajati slovesna poželjna maša, naj je vnanja prazničnost v večjem lišpu in obilnejši raz¬ svetljavi altarja, pa v tem, da celebrant mašo poje. — Ako le enega ali druzega naštetih pogojev manjka, je maša le: 2. zasebna ali samitna votivna maša, za katero zadostuje že causa pr i vata,'osebna zadeva tega ali unega, ki pa vendar mora biti vselej c. rationabilis, n. pr. posebna in velika pobožnost mašnikova ali kakega vernika do te ali druge skrivnosti ali svet¬ nika, prošnja tistega, ki mašniku da štipendij, zadnja volja, v ka¬ teri je naravnost izrečeno, da naj bi se opravila votivna maša itd. Brez pametnega razloga pa dušni pastir ne sme odstopati od maše, katera se vjema z oficijem. Ko bi se votivna maša kdaj obhajala tudi prav slovesno, a vendar v privatni zadevi, n. pr. ob poroki, zaradi ustanove . . ., ostane vendar-le zasebna poželjna maša, in tudi za njo veljajo vse tiste cerkvene določbe ozir prepovedanih dni in obreda, kakor za druge privatne votivne maše. § 161. Katere (lni in kako se opravljajo poželjne maše. I. Ker votivne maše navadno praznovanje dotičnega dne ne¬ kako motijo in pretrgajo, zato je cerkev omejila njih rabo; in da odvrne vsako samovoljnost, je natanko določila dni, ob katerih se smejo opravljati poželjne maše, in kdaj ne. Sploh ni nikdar do¬ puščeno, od dnevne maše odstopali brez pametnega povoda; ko¬ likor večja pa je prazničnost zadevnega dne, toliko imenitnejši mora biti vzrok, da opraviči votivno mašo na tisti dan. Ob naj¬ večjih praznikih cerkvenega leta naj bi verniki obračali vse svoje misli edino le na dogodbo ali skrivnost dotičnega dne ter naj bi se Bogu zahvaljevali za neskončno ljubezen, ki se razodeva v praz- nikovem prigodku. Na vse drugo naj bi nekako pozabili ob tacem dnevu; zato je cerkev oh praznikih I. reda (f. dupl. I. cl.) pre¬ povedala vse votivne maše. Ob družili godovih smejo se brati poželjne maše, a velik razloček je med njimi ozir onih dni, ob katerih so dovoljene. Nekaterim daje cerkev prednost pred dru- 494 Duhovno Pastirstvo. gimi, ter jih dopušča ob večjih godovih kot druge. Glede na to prednost delimo vse votivne maše v take s privilegijem in v take brez privilegija. Izmed privilegiranih poželjnih maš so najimenitnejše: 1. Maša blažene device Mari je ob predbožični devet- dnevnici. Povsod tam, kjer je to že zelo stara navada in ljudstva obilo dohaja skupaj, sme se tistih devet dni pred božičnim praz¬ nikom vsak dan ena votivna maša de Beata peti, po obredu za slovesne poželjne maše odločenem. Le ob godu Exspect. partus B. M. V. (18. dec.) mora celebrant vzeti mašo od dne. — Po ena peta votivna maša de Beata je dovoljena tudi za vse druge dni adventa, izvzemši večje godove, namreč: praznike I. in II. reda pa I. adventno nedeljo. Te pete votivne maše po izreku S. R. C. dne 29. januarija 1752 niso slovesne, se morajo toraj obhajati po obredu privatnih poželjnih maš, s tremi oracijami brez »Gloria« in »Čredo«. Le ob sobotah in v osmini praznika brezmadežnega spočetja se privzame »Gloria«. Med ravnokar imenovano osmino se tiste dni, ko je officium de die infra octavam, ne jemlje vo¬ tivna maša »Rorate«, ampak praznikova maša de Concept. Imma- culata 7 . Gl. in Cr., prav po direktoriji; kedar pa je v tej osmini officium de aliquo semidupl. vel dupl., takrat se sicer tudi vzame maša od Marijinega praznika z »Gloria«, a brez »Čredo«. — Pomniti je, da se za adventni čas poželjna maša de Beata dovo¬ ljuje le s tem pogojem, da se zaradi nje nikoli ne opušča farna maša ob nedeljah in praznikih, ali pa konventna maša. Po tistih župnijskih cerkvah, kjer se vsak dan bere le samo ena maša, se toraj ob nedeljah in praznikih ne sme peti votivna maša »Rorate«, ampak obhajati se mora missa diei. 1 ) 2. Ker je krščanski zakon velike važnosti za sv. cerkev, po¬ delila je velike predpravice votivni maši pro sponso et ') Ozir adventne zorne maše so dobile razne škofije od apostoljskega sedeža posebnih pravic, češki cerkveni provinciji je Pij IX. 1. 1864. dal ta-le privilegij: »In tota Bohemia retineri potest jam diu inducta consuetudo fidelibus acceptissima, qua fit, ut per integrum tempus s. Adventus usque ad 23. Dec. in singulis ecclesiis ad auroram celebretur cum cantu missa »Rorate« cum Gloria, Symbolo et unica oratione, ipsis non exclusis dominicis.« L. 1866. se je dovolilo vladikovini dunajski: »Missa Rorate potest celebrari per Adventum quotidie, ex- ceptis dominica I. Adventus el festo immaculatae Conceptionis et ipsius die octava.« Leta 1871. prejela je linška diecesa v tej zadevi poseben odlok. Vsak mašnik se mora torej glede adventne votivne maše de B. M. V. ravnati po za¬ konu ali šegi svoje škofije. § 161. Katere dni in kako se opravljajo poželjne maše. 495 s p o n s a. Sme se namreč extra tempus clausum brati vse dni, razun nedelj in zapovedanih praznikov, vseh praznikov I. in II. reda, osmin sv. treh kraljev in binkoštne, osmega dne (diei octavae) po Telovem in predbinkoštnega dne. Vernih duš dan se druge pri¬ vatne votivne maše ne smejo brati, pač pa pro sponsis (S. R. C. 7. sept. 1850). Ob naštetih zabranjenih dneh bere duhovni pastir ob poročanji mašo od dne, v katero je p o oracijah, ki jih za tisti dan ukazujejo rubrike, vložiti vselej sub distincta conclusione spomin votivne poročne maše. Po tej komemoraciji še-le pride »oratio imperata«, ako je takrat jemati. Kedar se pa ob zabra¬ njenih dneh mesto votivne poročne maše vzame maša tistega dne, se morajo vselej, kedarkoli se ima novoporočencema dati blagoslov, zraven spomina poželjne maše vzeti iz nje tudi dotične oracije pro benedictione nuptiarum, namreč: »Propitiare . . . Deus, qui pote- state . . . Deus Abraham . . .«, ki se nad poročencema molijo ravno takrat, ko bi se molile v votivni maši. Kedar pa se novoporočen¬ cema ne sme dati ta »solemnis benedictio«, takrat se pa tudi ne sme brati votivna maša pro sponso et sponsa, kajti vse privilegije ima ta maša le zaradi blagoslovljenja. — Slovesni blagoslov in torej tudi poželjna maša ob poroki pa je o p u š č a t i: a) ako je nevesta vdova 1 ) in je blagoslov že prejela; b) če se poročanje izvršuje ob prepovedanem času (S. R. C. 23. junija 1853: 7. avg. 1875); c) če sta ženin in nevesta sklenila mešan zakon, in ko bi bila tudi spregled dobila od sv. sedeža (S. R.. C. 1. sept. 1838; S. C. Inq. 28. avgusta 1839), kajti cerkev je bila vsak čas zoper take zakone, torej ne gre, da bi jih slavila s slovesnostjo votivne maše ter z blagoslovljenjem. Ako v teh slučajih novo- poročenca želita sv. maše, naj jo duhovnik opravi de die, ne spo¬ minjajoč se votivne; ali pa utegne brati kako drugo poželjno mašo, če to dopušča zadevni dan. — Maša pro sponsis ostane vedno le m. votiva privata, če tudi bi jo mašnik pel ali obhajal celo z leviti; torej se mora po obredu zasebnih poželjnih maš opravljati brez »Gloria« in »Čredo«, vsaj s tremi oracijami, ob koncu Benedicamus Domino in zadnji evangelij sv. Janeza. Pred- glasje se ima peti tono feriali (S. R. C. 31. avg. 1839). 3. O slovesnih votivnih mašah med štirideseturno pobožnostjo smo že govorili v § 144 str. 409. *) Odrekati pa ni ta blagoslov, če je nevesta le »corrupta«, (S. C. Cone. 2. okt. 1593). — Kedar je ženin vdovec, a nevesta ni še bila poročena, ravnati ima duhovni pastir po šegi svoje škofije (S. R. C. 3. marca 1761). 496 Duhovno Pastirstvo. 4. Dopuščena (a ne ukazana) je za vsako cerkev ena slo¬ vesna ali vsaj peta maša od cerkvenega patrona, de Titulari, ali tudi od kakega druzega praznika, ob njegovem navadnem dnevu (in die propria) v tistih slučajih, kedar se je zaradi višjega godu moralo praznovanje cerkvenega patrona ali druzega praznika pro choro preložiti na poznejši nezabranjen dan, a če se vendar-le k obhajanju tacega godu ob njegovem navadnem dnevu snide ne¬ navadno veliko ljudstva. Ta maša de translato festo tituli ecclesiae, vel de festo, ad quod celebrandum concursus populi fit extraordi- narius, poje se po obredu slovesnih votivnih maš, ima torej »Gloria« in »Čredo« (če bi tudi maša od dotičnega godu sicer ne imela Cr.), le eno oracijo — od preloženega patrona, in zadnji evangelij sv. Janeza. Ta slovesna poželjna maša pa ni dopu¬ ščena, kedar dies propria pride na I. adventno, I. postno ali cvetno nedeljo; na pepelnično sredo ali veliki teden; na veliko¬ nočno in binkoštno nedeljo pa na naslednja ponedeljka in torka; na Božič, svete tri kralje, vnebohod Kristusov in na Telovo. Ako se pa dušni pastir ne posluži tega dovoljenja ter ob tacem dnevu mašuje, kar mu veh cerkveni koledar, takrat pa v to mašo ne sme sprejeti spomina prenesenega godu, kajti same komemoracije ne dopuščajo rubrike. 5. Največje privilegije ima slovesna poželjna maša pro re gravi vel publica ecclesiae causa, od škofa ukazana ali vsaj do¬ puščena. Sme se obhajati vse dni, tudi ob nedeljah in praznikih, le samo ob nedeljah I. reda in praznikih I. reda ne, tudi pepel¬ nično sredo in veliki teden pa na božično in binkoštno vigilijo ne. A te zabranjene dni se pridene oraciji v maši od dne še spomin votivne maše sub unica conclusione, če je tako ukazano po višjem pastirji. Neprivilegirane votivne maše pa so vse privatne, zasebne poželjne maše, ter se ex causa rationabili smejo brati ali tudi peti samo ob godovih nižje vrste (f. semidupl.), ob prostih godovih (simpl.l, in ob dnevih brez godu (feriis per annum). Za¬ sebne votivne maše, katerim prištevamo tudi one, koje škof ob mašnikovem posvečenji ukazujejo novoposvečencem (glej § 20, str. 57), so pa prepovedane: vse godove navadne vrste (f. dupl. m.) ali še višje veljave, vse nedelje in zapovedane praz¬ nike, v petih samopravnih osminah, t. j. med oktavo božično, sv. treh kraljev, velikonočno, binkoštno in sv. rešnjega Telesa, ob privilegiranih vigilijah (dnevi pred Božičem, sv. tremi kralji in § 161. Katere dni in kako se opravljajo poželjne maše. 497 Binkoštmi) in ferijah (pepelnično sredo in ves veliki teden). Kedar je prepovedana zasebna votivna maša, se tudi komemoracija iz nje ne sme privzemati v dnevno mašo. II. Kar tiče obred, po katerem se opravljajo poželjne maše, nam je vselej na to gledati, je-li vdtivna maša, ki se ima obhajati, slovesna ali le zasebna. Loči pa se poželjna maša ozir obreda od dnevne maše v obče v tem-le: 1. Slovesna votivna maša ima vselej »Gloria« in »Čredo«; le ko bi se obhajala v vijolični barvi, ne imela bi Gl., »vero« pa le na nedeljo. Izmed privatnih pa ima poželjna maša de Angelis vselej, ona de Beata pa ob sobotah »Gloria«; sicer pa so vse za¬ sebne votivne maše brez Gl. in brez Cr. 2. Slovesna poželjna maša ima le eno oracijo sine Com- mem. off. diei curr., če ni kdaj izrečno ukazano drugače; zasebna pa vselej vsaj tri. Prva je oracija votivne maše, druga je molitev dnevne maše in tretja je ona oracija, ki ima v maši od dne drugo mesto. Ce pa ima dnevna maša še več oracij, morajo se vse sprejeti v votivno mašo, in sicer v isti vrsti, kakor so v dnevnem oficiji. Mašnik sme še tudi druzih molitev pridevati, vendar onih ukazanih in teh ad libitum skupaj naj ni čez sedem. Izjema je pri votivni maši de Beata, v kateri je tretja oracija de Špiritu sancto, če je ne prerine kaka commemor. specialis. 3. Ozir vmesnega speva (g ra d u a 1, aleluja in trakt) Velja v obče to, kar za maše od časa; tudi pri poželjnih mašah ravnati se je po tistih premembah, katere zahtevajo razni časi cerkvenega leta. Sekvencije nima nobena votivna maša. 4. Ako ima poželjna maša lastno prefacijo, (kar je raz- videti iz dotičnega mašnega formulara), mora mašnik vselej tisto vzeti, bodisi v slovesni ali zasebni votivni maši, n. pr. v maši de Špiritu s. binkoštno predglasje, v maši de Eucharistia božično, v maši de Beata: »Et te in veneratione beatae Mariae« itd. če pa votivna maša nima lastne prefacije, vzame se predglasje do- tične osmine ali dotičnega cerkvenega časa, ako imata posebno prefacijo; sicer pa vselej praefatio communis, ako namreč takrat ni osmine z lastnim predglasjem, in tudi ne tacega cerkvenega časa, ki bi imel svojo prefacijo. 5. Nekatere osmine imajo svoj lastni »Communicantes« in »Hanc igitur«, ki se tudi v slovesno votivno mašo sprejme, kedar se obhaja v taki osmini; še celo takrat, če se v poželjni maši ne rabi predglasje tiste oktave. Duh. Pastirstvo. 32 498 Duhovno Pastirstvo. 6. »It e missa e st« se rabi vselej takrat v votivni maši, kedar je mašnik v njej molil »Gloria«. Vse tiste poželjne maše pa, ki nimajo Gl., se sklepajo z »Benedicamus Domino«, in naj se je sv. daritev opravljala v kateri koli barvi. Med velikonočno osmino moral bi se pri slovesni votivni maši »Ite missa est« ali »Benedicamus Domino« peti brez »aleluja«. 7. Prav vse votivne maše imajo zadnji evangelij sv. Janeza: »In principio . . naj se opravljajo kateri koli dan. 1 ) Barva mašnih oblačil se ravn& pri poželjnih mašah po lastniji vsakatere. Pri votivnih mašah prve vrste (gl. § 160 str. 490) jemati je celebrantu ono barvo, kojo ukazuje cerkev ob godu tistega svetnika ali tiste skrivnosti, katere mašni formular duhovnik vporablja za poželjno mašo. Le ko bi mašo de Innocen- tibus vzel med letom za votivno, posluževati bi se moral rudeče barve. Kar tiče poželjne maše druge vrste, imajo de SS.Trinitate, de Angelis, de Eucharistia in de B. M. V. vselej belo barvo; de Apostolis, de Cruce in de Špiritu sancto rudečo; de passione pa vijolično. Izmed maš tretje vrste opravlja se ona pro eligendo summo Pontifice v rudeči barvi, votivna maša in anniversario electionis seu consecrationis Episcopi pa ona pro sponso et sponsa morate imeti belo barvo; vse druge, od maše ad tollendum schisma noter do pro peregrinantibus, bero se v vijolični barvi. Zelo slabovidnim ali takim mašnikom, ki so popol¬ noma oslepeli, dovoljujejo papež, ali S. 0. Cone., ali škof, če je od apostoljskega sedeža v to pooblaščen, da smejo vsak dan 2 ) opravljati votivno mašo de B. M. V., oziroma mašo de Requiem. To posebno dopuščenje se daje slepim mašnikom za zmirom, slabovidnim le za tri in tri leta, a pod pogojem, da je popolnoma slepemu med sv. daritvijo vselej ob strani strežnik mašnik v ko- retlji, slabovidnemu pa le, po kolikor bi bilo treba, če bi se bilo ') Votivne maše, ki so se dovolile v soglasji z novo dovoljenimi votivnimi oficiji vsled dekreta S. R. C. 5. jul. 1883, se tudi po obredu nekoliko razlikujejo od navadnih poželjnih maš; kajti o njih pravi cerkvena določba: »Secunda et tertia Oratio erunt ut in Semiduplicibus pro diversitate temporis. Fient quoque Commemorationes de Simplici, ac de feria cum ejus Evangelio in fine Missae, prout de iis actum est in respondente Officio Votivo per annum . . . Dicitur Gloria, et omittitur Čredo.« Gl. § 160, str. 491. ’) Kedar apostoljski sedež dovoli kakemu župniku zaradi slabovidnosti votivno mašo de Beata, mu pa ne dopušča, da bi ob nedeljah in praznikih opravil mašo pro populo kot votivno. Ta se mora vjemati z oficijem. če bi je ne mogel opraviti župnik sam, moral bi jo po namestniku. § 162. Črne maše in njih razdelitev. 499 kakega velikega zgledovanja bati, naj tak duhovnik mašuje v kaki kapeli ali tudi v cerkvi ob tacem času, ko je le malo ljudi na¬ vzočih. Kdor prejme to posebno pravico, sme tudi ob največjih praznikih (a o Božiču le enkrat) brati sv. mašo de Beata; ali celo leto po obrazcu, ki velja a Pentec. usq. ad Adv., ali pa posluže- vajoč se vselej formulara. primernega zadevnemu cerkvenemu času. Brati mora to votivno mažo po obredu zasebnih poželjnih maš de B. M. V.: vselej v beli barvi, brez »Čredo« (tudi ob ne¬ deljah), in »Gloria« samo ob sobotah, pa vsaj tri oracije, namreč I. de Beata, II. de Špiritu saneto, III. pro ecclesia ali pro papa. — Ako hoče, sme mašnik z omenjenim privilegijem mesto maše device Marije brati tudi črno mašo, če so tisti dan dopuščene privatne maše de Requiem. § 162. Črne maše in njih razdelitev. Neka posebna vrsta votivnih maš so tako imenovane črne maše, t. j. tiste, ki se opravljajo po mrtvih v črni mašni obleki. Sveto daritev opravlja cerkev za rajne že od apostoljskih časov. Ozir glavnega učinka svete maše je res vse eno, naj se ma¬ šuje po mašnem obrazcu takem ali drugačnem; glede postranskega, slučajnega sadu sv. maše (gl. § 150) so pa važne tudi molitve mašnikove in zbranega ljudstva. Cerkev je toraj za maše po mrtvih sestavila posebne formulare, v katerih se molitve in berila ozirajo na rajne; ob enem pa ves obred teh maš duhovniku in vernikom živo v spomin kliče umrle ter vabi k pobožnosti za nje. To so Missae de Requiem, za katere mašna knjiga podaja štiri obrazce. Prvi, »In commemoratione omnium fidelium defunetorum« je rabiti vseh vernih duš dan, pa ob dnevu pokopa, 3., 7., 30. dan, in na obletnico umrlih papežev, ,kardinalqv in škofov, le da se mesto oracij tega formulara jemljo molitve, za ta slučaj natisnjene pod vkupnim naslovom »orationes diversae pro defunctis«. Na dan pokopa, 3., 7., 30. dan in za obletnico po kakem mašniku sme se jemati prvi, ali pa drugi obrazec, a vedno z molitvijo »Deus, qui inter apostolicos sacerdotes ...« Drugi formular, »In die obitus seu depositionis defuncti« je dovoljen za dan smrti ali pogreba in za 3., 7., 30. dan umrlega mašnika, ukazan pa je za imenovane dni po lajikih ih klerikih, ki še niso bili mašniki. Tretji, »In 32 * 500 Duhovno Pastirstvo. anniversario defunctorum« velja za obletnico (in vero die anni- versario obitus) mašnikov, klerikov in lajikov; in četrti obrazec, »In missis quotidianis delunctorum« ima služiti za vse črne maše, ki se ne bero niti ob dnevu smrti ali pokopa, niti za 3., 7., 80. dan, in tudi ne ob pravi obletnici kacega rajnega, ampak sicer med letom. Vse črne maše delimo v privilegirane in neprivilcgirane, kakor so namreč dopuščene ali tudi ob imenitnejših cerkvenih godovih, ali pa le ob dnevih, kedar je dovoljeno opravljati zasebne poželjne maše. Privilegij imajo črne maše ob dnevu smrti in po¬ kopa, ob 3., 7., 30. dnevu, na obletnico, in na dan vseh vernih duš. Ozir večje ali manjše predpravice nam je pri teh gledati tudi na to, se li opravljajo slovesno (namreč »cum apparatu et pompa exteriori et concursu populi«), vsaj kot pete maše, ali pa le kot tihe maše. Vse druge črne maše razun imenovanih, tedaj tako zvane missae cjuotidianae de Recjuiem, so brez privilegija, in ko bi jih tudi obhajali slovesno ali s petjem. I. Črne maše s privilegijem. Sveti cerkvi kot dobri materi je skrb, da slehrnega svojih umrlih otrok, ki bi utegnil potrebovati pomoči, brž ko brž po njegovi smrti priporoči usmi¬ ljenju božjemu. Želi toraj, da se kmalu po smrti opravlja za raj¬ nega sv. daritev, zato pa tudi pogrebnim črnim mašam izmed vseh podeljuje največje predpravice. 1. črna sveta maša ob dnevu pokopa ima pa večji ali manjši privilegij z ozirom na to, če se opravlja vpričo mrliča (prae- sente cadavere v. corpore), ali v nenavzočnosti mrtvega, a no še pokopanega trupla (absente corpore), ali pa še-le po pokopu mrliča (sepulto corpore). a) Že prve čase krščanstva so prinašali mrtva trupla kristijanov v cerkev, ter so v pričo njih za dušo rajnega opravljali daritev sv. maše. »Consuetudine invaluit«, piše sv. Avguštin, »ut sacra in conspectu corporis deluncti celebrentur, antequam sepulturae mandetur.« Da je to res želja sv. cerkve, spoznamo iz besedi rimskega obrednika, ki veli: »Quod antiquissimi est instituti, illud, quantumfieri poterit. retineatur, ut missa prae- sente corpore defuncti pro eo celebretur, antequam sepulturae tradatur.« V to namero cerkev dovoljuje črno mašo vpričo mrliča vse dni, če le zarad nje ni ovirana konventna maša (kjer imajo dolžnost jo opravljati), farno opravilo ob nedeljah in zapovedanih praznikih, in če tudi § 162. Črne maže in njih razdelitev. 501 sicer ni na potu kaka velika slovesnost. 1 ) Zarad slovesnega opravila po rajnem se toraj nikoli ne sme opustiti konventna maša ali pa farno opravilo (maša in pridiga) ob ne¬ deljah in praznikih. Smelo bi pa na tako nedeljo, ki dopušča slovesno črno mašo vpričo mrliča, biti to opravilo le v tem slučaji, če ima župnik še druzega mašnika, ki bi pred ali po končanem farnem opravilu imel pogrebno mašo. Kaj je »velika slovesnost« (magna diei celebritas), ki zabranjuje pogrebno mašo tudi praesente corpore? Rubricisti opirajoč se na do- tične odloke S. R. C. prištevajo veliki prazničnosti dneva: zadnje tri dni velicega tedna; zapovedane praznike I. reda, kateri se zelo slovesno obhajajo 2 ); one dni, ob katerih je v kaki cerkvi slovesno izpostavljeno sv. rešnje Telo ob puhli¬ cam causam, n. pr. zarad 40urine pobožnosti. Kaj pa da ta zadržek velja le za dotično cerkev. — Nasproti pa je črna maša vpričo mrliča dopuščena: vse nedelje I. reda, tedaj prvo adventno, prvo postno, cvetno, tiho, belo in presv. Trojice nedeljo; velikonočni in binkoštni ponedeljek in torek; prve tri dni velicega tedna, in tudi na pepelnico, v privilegiranih osmi¬ nah, na božično in binkoštno vigilijo ; ob nezapovedanih praz¬ nikih I. reda in vse praznike II. reda. b) Ako se črna maša iz katerega vzroka koli ne opravlja vpričo mrliča, ima že nekoliko manjše predpravice. Maša absente, sed nondum sepulto funere je namreč p r ep o v e dan a vse tiste dni, ko tudi praesente corpore ni dopuščena, in zraven še ob vseh godovih I. reda, če tudi niso zapovedani prazniki, in na velikonočni pa binkoštni ponedeljek in torek. — Do¬ puščena je toraj črna maša absente corpore: vse nedelje, na praznike II. reda ali še nižjega; prve tri dni velicega tedna, v privilegiranih osminah, pepelnično sredo, in na božično, *) Obrednik (ljublj. str. 128) pravi: »Si quis die festo sit sepeliendus, missa propria pro defunctis praesente corpore celebrari poterit; dummodo tamen conventualis missa et officia divina non impediantur magnaque diei celebritas non obstet.« a ) Taki so: Božični praznik, sv. trije kralji, velikonočna in binkoštna ne¬ delja, vnebohod Gospodov, Telovo, veliki Šmaren, praznik sv. ap. Petra in Pavla, vseh svetnikov, in za vsaktero cerkev glavni nje patron, če tudi ni zapovedan praznik (S. R. C. 27. marca 1779). Slednjič še tudi god sv. Jožefa, kajti na vpra¬ šanje : »In festo S. Josephi B. M. V. sponsi et ecclesiae catholicae Patroni po- testne cani missa de Requiem, praesente corpore?« je S. R. C. 7. febr. 1874 odgovorila: »Negative«. 502 Duhovno Pastirstvo. sv. treh kraljev pa binkoštno vigilijo. Gl. De Herdt, Tom. I. P. I. 56. c) Ako je pa po rajnem mrtvaško opravilo še-le potem, ko je truplo že pokopano n. pr. prejšnje popoludne (sepulto corpore), takrat je črna maša prepovedana vse liste dni, kedar tudi praesente et absente sed nondum sepulto corpore ne sme biti, in zraven še tudi ob nedeljah in zapovedanih praznikih, pa ob godovih I. in II. reda. — Sme pa biti črna maša še-le po pokopu: ob godovih višje vrste (dupl. maj.), če niso za¬ povedani prazniki, in ob dnevih še nižjega reda; prve tri dni velicega tedna (S. R. O. 23. sept. 1837), med privilegiranimi osminami, pepelnično sredo, in na božično, sv. treh kraljev in binkoštno vigilijo. De Herdt, T. I. P. I. 56. Kedar se pogrebna črna maša zarad ravnokar naštetih litur¬ gičnih določb ne sme opravljati tisti dan, ko bi imela biti, naj se prenese na prvi nezabranjeni dan, ob katerem se ima obhajati ravno tako (»cum eadem solemnitate«), kakor se sicer opravlja na dan pokopa. Prvi nezabranjeni dan, na katerega je preložiti pogrebno mašo, je vsled razloka odbora za svete obrede vsak taki dan, ob katerem se pogrebna maša za rajnega sme opra¬ viti sepulto jam corpore. Gl. zgoraj pod c). Ako bi pa duhovnik pogrebno mašo po rajnem ne opravil brž prvi nezabranjeni dan, ki je na vrsti, tedaj izgubi privilegij, in smel bi, če že le hoče maše¬ vati črno mašo, za rajnega vzeti missam quotidianam pro def., t. j. po četrtem mašnem obrazcu, ali sicer tudi maševati po drugem formu¬ lam, ut in die obitus, pa vselej z vsaj tremi oracijami, katerih prva mora biti »Deus, qui inter apostolicos sacerdotes . . druga z ozirom na spol rajnega »Inclina« (pro defuncto) ali pa »Quaesu- mus« (pro defuncta), zadnja pa vselej »Fidelium Deus omnium.. .« in le ob godu nižje vrste (semidupl.), ali sploh na tak dan, kedar so dovoljene privatne črne maše. — Ta privilegij, da se sme po rajnem tudi in duplici opravljati črna pogrebna maša, ima pa za vsa- cega mrliča le ena sama maša. Ako se ob pogrebu opravlja več sv. maš za rajnega, morajo vse druge razen slovesne pogrebne maše biti de festo ali de officio occurrente. Druge maše ob pokopu bi smele biti črne le samo takrat, če tisti dan dopušča privatne črne maše (tedaj le semid., simpl., feria non privileg.). Ge so pa zasebne črne maše dovoljene tisti dan, naj se tudi te obstranske maše bero po formulam »in die obitus« pa ritu dupl., t. j. z le eno oracijo in s sekvoncijo »Dies irae« —Kakor pa je in dupl. le § 162. Črne maše in njih razdelitev. 503 ena črna maša za rajnega dovoljena za dan pogreba, tako bi ta tudi praviloma imela biti slovesna ali vsaj peta. Ako so tisti dan dovoljene privatne črne maše, takrat, seveda, sme tudi po¬ grebna maša biti tiha. Cerkev pa tudi ob pogrebu dopušča tiho črno mašo mesto pete v tistih slučajih, če zarad ubožnosti, ali iz kakega druzega vzroka ni možno imeti slovesne ali pete po¬ grebne maše, a to velja le za godove višje vrste in navadne vrste (dupl. maj. et min.) pa za vigilijo sv. treh kraljev. Ni pa dopu¬ ščena tiha črna maša meslo slovesne ali pete na dan pogreba, če je takrat: nedelja ali zapovedan praznik, ali sicer praznik I. ali II. reda; če je med kako privilegirano osmino, na pepelnico, veliki teden, ali na božično in binkoštno vigilijo. 1 ) Tudi tiste črne maše. ki se opravljajo po kakem rajnem, umrlem daleč kje, brž ko se izve njegova smrt — accepto primo nuntio de obitu alicujus — smemo v nekakem smislu prištevati pogrebnim mašam. Cerkev je namreč dovolila najprej nekaterim redovnikom, in sedaj dovoljuje v obče vsem cerkvam, da se sme, »ut citius suffragetur animae defuncti«, brž prvi nezabranjeni dan po prejetem naznanilu o smrti koga v daljnem kraji, peti črna maša za dušo rajnega. Tudi pri tej maši izgubil bi duhovnik pri¬ vilegij, ako bi se ne poslužil brž prvega dopuščenega dne po pre¬ jetem naznanilu. Prima dies non impedita je tu vsak god navadne ali višje vrste (dupl min. ali dupl. maj.), da le ni zapovedan praznik; dopuščen dan za tako mašo, je tudi dan pred sv. tremi kralji. Pre¬ povedana je taka črna maša: vse nedelje in zapovedane praz¬ nike, vse praznike I. in II. reda, med privilegiranimi osminami, bo¬ žično in binkoštno vigilijo, pepelnično sredo in veliki teden pa takrat, kedar je v cerkvi javno izpostavljeno sveto rešnje Telo (gl. § 144, str. 405). A pomniti je, da je in dupl. le ena taka maša de Re- quiem dovoljena, ki mora bili peta. Rabi se za njo drugi formular »in die obitus«, oracija pa ut in die tertio, izpustivši besedo »tertium«. 2. črna maša ob tretjem, sedmem in tridesetem dnevu je v navadi že od najstarejših časov krščanstva 2 ), ne kakor bi sv. daritev ob teh dnevih imela večjo ceno, ampak iz mističnih razlogov. Tretji dan je Kristus častito od mrtvih vstal in je vse dušo pred peklom čakajoče deležne storil svoje zmage, ') Na vprašanje: »In exequiis pro depositione defuncti guando unicum recitatur Nocturnum, debetne dici illud cjuod feriae currenti respondet?« je S. R. C. odgovorila 3. junija 1892: »Dieatur primum Nocturnum.« 2 ) Že apostoljske konstitucije omenjajo to Šego (L. 8, c. 42). 504 Duhovno Pastirstvo. toraj ravno ta dan opravljamo sv. daritev za rajne, naj bi tudi njih duše bile poklicane v večno radost. Sedmi dan je simbol pri¬ hodnjega miru, pokoja, toraj zlasti ob tem dnevu prosimo, naj bi rajni deležen postal večnega miru. Trideset dni so Izraelci žalo¬ vali po umrlem Aronu in Mojzesu, trideseti dan tudi kristijanje s sv. mašo nekako končajo mrtvaška opravila po rajnem. Ti dnevi (3., 7., 30.) se štejejo ali od dneva smrti, ali pa od dneva pokopa, kakor je že navada; primernejše je pač preštevati jih od dne po¬ kopa, ker bi sicer tretji dan in pogrebni dan časih zadela skupaj. Cerkev pospešuje navado, ob teh dneh maševati za rajnega, s tem, da takim mašam zadušnicam dovoljuje posebne privilegije. Ob 3., 7. in 30. dnevu po pokopu se namreč sme peti črna maša za rajnega tudi ob vseh godovih ritus dupl. min. et ma- joris, da le niso zapovedani prazniki, pa se tudi sme na vigilijo sv. treh kraljev. Prepovedana je torej ta črna maša: vse ne¬ delje in zapovedane praznike, vse praznike I. in II. reda, med pri¬ vilegiranimi osminami, pepelnično sredo in veliki teden, božično in binkoštno vigilijo, in kedar je v cerkvi javno izpostavljeno sv. rešnje Telo. — Ako 3., 7., 30. dan zadene na katerega za- branjenih dni, takrat se sme cum eadem solemnitate (t. j. z isto oracijo kakor ob pravem dnevu in s sekvencijo) preložiti na prvi naslednji dopuščeni dan (t. j. tak, ki ni več ko dupl. maj.), ali pa se sme obhajati že prvi nezabranjeni dan pred dotičnim dnevom. Le pri tretjem dnevu se omenjena črna maša ne sme obhajati poprej. Pomniti je, da cerkev za 3., 7., 30. dan dovoljuje le eno črno mašo po rajnem, ki se mora opravljati slovesno, ali vsaj cum cantu. Tihe črne maše dopuščene so ob 3., 7. in 30. dnevu le tedaj, če so tisti dan sploh dovoljene privatne črne maše. Tudi je S. R. C. izrekla, da ni dopuščeno, na dan pogreba obhajati že tudi tretji, sedmi ali trideseti dan. § 163. Nadaljevanje. 3. Da ne ugasne spomin na rajne, obhajamo obletnice po njih; pa tudi, ker morda še zelo potrebujejo naše pomoči. Navada ta je starodavna. Apost. konstitucije govore o nji; Ter- tulijan obletnic po rajnih omenja pišoč: »Oblationes pro defunctis annua die facimus«, in sv. Gregor Nac. je govoril ob mrtvaškem opravilu po svojem bratu Cezariji: »Mae sunt oblationes, quas tibi damus. alias offeremus. si tui annuam commemorationem fecerimus«. § 163. Nadaljevanje. 505 Razločevati nam je obletnice po rajnih (anniversaria) v širjem pa v ožjem smislu. Obletnica v širjem pomenu je vsaka laka maša, ki se po rajnem opravlja leto za letom, naj si je že dan maše pravi smrtni dan ali ne, natanko določen ali ne. V ožjem smislu pa je obletnica le tista črna maša, ki se za rajnega vsako leto opravlja ob pravem smrtnem dnevu njegovem. Le taka maša zadušnica, ki se »quotannis in die ipsius obitus« opravlja, je ob¬ letnica v pravem pomenu, v nasprotji z obletnicami v nepravem smislu, ki se ne obhajajo ob pravem dnevu smrti, ampak kak drugi dan, Pri vseh obletnicah nam je še tudi gledati na to, so li ustanovljene ali niso ustanovljene; in pri obletnicah v ne¬ pravem smislu je tudi to važno, ali je dan obhajanja jim natanko določen (bodisi po oporoki ali drugače), ali pa jim dnevi niso natanko določeni. Imamo torej štiri vrste obletnic: a) prave ter ustanovljene obletnice; b) prave, a ne ustanovljene obletnice; c) neprave, a za natanko določen dan ustanovljene obletnice; d) ne¬ prave obletnice za dni ne natanko določene. Ker so cerkveni do¬ ločili za vrsto a) in c) popolnoma enaki, se nam je v naslednjem ozirati le na tri vrste obletnic po rajnih. a) Vse, vsled zadnje volje rajnega za smrtni dan, ali pa za kak drugi pa natanko določeni dan ustanovljene obletnice imajo iz spoštovanja do zadnje želje umrlega ta privilegij, da se smejo obhajati tudi in fest. dupl. rit. min. et maj., kakor tudi na vigilijo sv. treh kraljev. Prepovedane so toraj: vse nedelje in zapovedane praznike, vse praznike I. in II. reda, med privilegiranimi osminami, pepelnično sredo in veliki teden, božično in binkoštno vigilijo, in kedar je javno izpostavljeno sv. rešnje Telo. — Ako kako leto ustanovljena obletnica z natanko določenim dnevom zadene na katere ime¬ novanih zabranjenih dni, naj se ob določenem dnevu ne bere maša od dne, če si je ustanovnik izvolil črno mašo, ampak obletnica naj se preloži na prvi nezabranjeni dan po določe¬ nem dnevu obletnice, ali pa na prvi dovoljeni dan poprej. Prvi nezabranjeni, dovoljeni dan za anticipacijo ali za trans¬ lacijo pa je vsak dan, ob katerem je obletnica sama dovo¬ ljena, toraj dan, ki ni večje veljave kot god višje vrste. Ko bi si pa dušni pastir-110 odbral prvega nezabranjenega dne, kedar in die Iixo obletnice ne more opraviti, ali pa tudi, ko bi brez vzroka in svojevoljno prestavil določeni dan ustanov¬ ljene obletnice, izgubil bi privilegij, in smel bi črno mašo 506 Duhovno Pastirstvo. brati le samo še in semiti., simpl., pa in feria non privileg. — Te obletnice v črni barvi, da se smejo opravljati ob go¬ dovih navadnega in višjega reda, morajo se, če ne že slovesno, vsaj kot pete maše obhajati; le manjšim cerkvam na deželi, kjer je le en duhovnik in tudi ta navadno nima petih maš, dovoljuje cerkev za take obletnice tiho mašo de Requiem, a le ob godovih navadne vrste (in dupl. min.). Ako mašnik obhaja pravo obletnico, bodisi na določeni dan, ali če je ta zabranjen, ob prvem nezabranjenem dnevu, jemlji tretji mašni formular »in anniversario defunctorum«. Ce pa duhovni pastir opravlja nepravo obletnico, t. j. ustanovljeno ne za pravi smrtni dan, ampak za kak drugi natanko določeni dan, tedaj rabi četrti obrazec z oracijo »Inclina« ali »Quaesumus«, ali pa tudi s kako drugo primerno ex diversis. Te obletnice, ker so privilegirane črne maše, se opravljajo ritu dupl., bodisi in die fixo, bodisi in prima die non impedita, toraj imajo vselej le eno oracijo in sekvencijo »Dies irae«. Ko bi si pa mašnik pri prenašanji obletnice ne izbral prvega nezabranjenega dne, izgubil bi tudi privilegij unicae orationis, in črno mašo bi smel opraviti edino le še in semidupl... ., tako tudi samo po obredu zasebnih črnih maš, t. j. z vsaj tremi oracijami in s sekvencijo ad libitum. b) Prave obletnice, a ne ustanovljene, namreč take, ki jih preskrbujejo verniki ex privata devotione svojim rajnim sta- rišem, sorodovincem, dobrotnikom itd. ob dnevu njih smrti, imajo nekoliko manjšo predpravico, nego gori imenovane usta¬ novljene. Smejo se namreč ob godovih navadne vrste (in dupl. min.) opravljati, in celo in dupl. maj. (S. R. C. 23. lebr. 1884), a to vselej le kot slovesne, ali vsaj pete črne maše, in s tem pogojem, da je dan te maše res pravi dan smrti. Kedar bi se pa taka obletnica ob gotovem dnevu ne smela obhajati, n. pr. zarad godu višje vrste, zarad privilegirane osmine itd., takrat se te vrste obletnica ne sme prenašati na kak drug nezabranjen dan, ampak opravi se za rajnega maša od dne, ali pa je čakati do tacega dne, ob katerem so do¬ puščene zasebne črne maše, ter naj se v tem slučaji poslu¬ žuje četrtega mašnega obrazca. c) Neprave obletnice za dni ne natanko določene, če tudi so ustanovljene, nimajo nikakovega privilegija. Ako namreč ustanova dni nc določuje, ampak le pravi: toliko in toliko § 163. Nadaljevanje. 507 črnili maš je brati na leto, potem predpravice treba ni, kajti zahtevane črne maše naj se opravljajo ob tistih dnevih, kedar so dovoljene privatne maše. Ko bi pa pri kaki cerkvi bilo toliko črnih maš te vrste ustanovljenih, da bi skoz leto ne bilo za-nje dovelj pripuščenih dni (semid etc.), moral bi du¬ hovni pastir od apost. sedeža prositi posebnega dovoljenja, da se take ustanove smejo opravljati tudi in duplicibus. 4. Dokaj duš pričakuje rešenja na kraji očiščevanja, katerih se nihče ne spominja, ter jim tudi ne preskrbi daritve sv. maše. Da bi nobena duša v vicah ne ostala brez pomoči, ustanovila je cerkev splošno obletnico po rajnih, vseh vernih duš dan, katerega vedno obhaja prvi dan po prazniku vseh svetnikov, 2. no¬ vembra, ter ga preloži le takrat na dan 3. novembra, če nedelja ali kak zapovedan praznik zadene na dan 2. novembra. Ne mo¬ remo z gotovostjo povedati, kdaj se je začela ta splošna obletnica za vse uboge duše v vicah; pravijo, da jo je zaukazal Clugnyski opat sv. Odilo nekako 1. 998. vsem svojim samostanom. To prazno¬ vanje, ki jako lepo kaže našo zvezo s trpečo cerkvijo, so jeli spre¬ jemati sosednji školje, ter so je slednjič papeži potrdili za vso cerkev. — Zraven celega oficija za rajne, tisti dan ukazanega vsem duhov¬ nikom, veli sv. cerkev za vernih duš dan, da morajo razun kon- ventne 1 ) maše, kjer se opravlja, vse druge maše biti črne, de Recjuiem, če ravno je ta dan kak god navadne vrste jdupl. min.). Cerkev želi, naj bi ta dan vsi mašniki srednji sad sv. daritve nakla- njali le rajnim, t. j. da bi maševali le za mrtve in ne v kak drug namen, zato tudi vseh vernih duš dan vsem altarjem pode¬ ljuje privilegij (gl. § 128, str. 332). Tudi bi bilo v duhu svete cerkve, ko bi mašniki ob tej obletnici darovali za vse duše v vicah sploh, a zapovedi v tej zadevi nimamo, in vsak mašnik sme ta dan sad sv. maše nakloniti kateremu koli rajnih, ter štipendij za to sprejeti, tudi župniki. — Kedar je vernih duš dan opraviti p o- grebna maša praesonte corpore, naj jo duhovni pastir opravi po obrazcu »ut in die obitus«, drugi duhovniki v tisti cerkvi pa naj mašujejo »de commem. omn. fid. def.«. II. črne maše brez privilegija. Vse črne maše razun do sedaj imenovanih, namreč vse take, ki se ne obhajajo ob smrt¬ nem ali pogrebnem dnevu, ne 3., 7., 30 dan ali na obletnico, tudi ’) V stolnicah, kolegijatnih in samostanskih cerkvah je vernih duš dan obhajati dve konventni maši: ena od dne, po »tretji« duhovni uri; druga de Requiem, po »deveti«. 508 Duhovno Pastirstvo. ne vernih duš dan, vse take so brez predpravice, (naj so si že tihe črne maše ali pa slovesno opravljane); pravimo jim missae quotidianae de Requiem. Ker take črne maše duhovni pastir ob¬ haja večinoma ali iz lastne pobožnosti do vernih duš, ali pa na prošnjo vernikov, pravimo jim tudi privatne, zasebne črne maše, ter so d o v o 1 j ene tudi le ob tistih dnevih, kakor zasebne po- željne maše, to je, ob godovih nižje vrste (in semidupl.), ob prostih godovih (in simpl.) pa ob dnevih brez godu (feriis per annum). Prepovedane so privatne črne maše: vse nedelje in zapove¬ dane praznike, vse godove navadne vrste (f. dupl. m.) ali še višje veljave, med privilegiranimi osminami, ob samopravnih vigilijah in ferijah, pa kedar je izpostavljeno sv. rešnje Telo. Glej § 160, stran 493. § 164. Obred črnili maš. Črne maše s privilegijem se opravljajo ritu dupl., one brez privilegija (če se ne obhajajo slovesno) pa r.tu semid. ali simpl. Ves razloček med obredoma je v številu oracij pa v tem, da se rit. dupl. sekvencija »Dies irae« mora moliti, za rit. semidp. pa je »ad arbitrium sacerdotis«. Vse privileg rane črne maše, naj so že pete ali lihe, imajo vselej le eno oracijo in sekvencijo; pa tudi neprivilegirane, ako se obhajajo slovesno ali vsaj cum cantu, imajo po eno samo oracijo pa sekvencijo. Kedar se pa neprivilegirana črna maša opravlja kot tiha, mora vselej imeti vsaj tri oracije. V privatni črni maši je toraj prva oracija vselej: »Deus, qui inter apostolicos sacerdotes ...«, kakor jo podaja mašni obrazec; zadnja mora biti vselej: »Fidelium, Deus omnium conditor. . .« Mesto srednje v misalu »Deus, veniae largitor . . .« sme si mašnik od- brati katero koli primerno izmed tistih, ki so za četrtim mašnim formularom natisnjene pod imenom »Orationes diversae pro de- functis«. Celebrant si sme izmed teh oracij vzeti tudi več kot eno, ter postaviti jih med prvo in tretjo v formulam natisnjeno molitev, a razvrstiti jih mora tako zapored, kakor so razvrstene v misalu. Gledati mu je tudi na to, da je vseh oracij liho število, in da jih ni nad sedem. Kjer v oraciji stoji čerka N., imenuje se samo krstno ime rajnega; kjer ni te črke, se ne sme dostavljati ime (S. R. C. 7. aprl. 1832). § 164. Obred črnih maš. 509 črne maše vseskozi razodevajo žalovanje, toraj se v njih vse tako izpušča, kar razodeva vesel je, slovesnost ali vdeležbo živih pri sadu sv. daritve. 1. Vesele vsebine je psalm »Judica«, mala hvalnica »Gloria patri«, tudi »Gloria in excelsis« in »Alleluja« — toraj se v črnih mašah opušča vse to. 2. Slovesnost razodeva: luč med pevanjcm evangelija pri sv. maši z leviti, kajenje altarja pri vhodu, kajenje in poljubo- vanje evangelijske knjige, roke celebrantove in reči, ki se mu v roko podajajo ali prejemajo od njega; Čredo, kajenje duhovščine v koru in ljudstva, poljub miru in prva predobhajilna molitev, prazničen razpust ljudstva ob koncu maše z besedami: »Ite missa est«. Vse to se toraj izpušča pri črni maši. Ostane pa poljubovanje altarja, kedar je sicer ukazano v maši, tudi po molitvi »Placeat tihi sancta Trinitas . . .«, če tudi celebrant ljudstva ne blagoslavlja. Tudi se pred evangelijem sicer moli »Munda cor meum«, a ne: »Juhe Domine . . .« in »Dominus sit . . .«; po odbranem evangeliji se tudi ne reče: »Per evangelica dieta . . .«. 3. Črnim mašam tudi vse tisto ni lastno, kar sicer kaže vde¬ ležbo ljudstva pri sadu in koristi sv. daritve, namreč: blagoslov- ljcnje živih, n. pr. mašnika pri vhodu, subdijakona, dijakona, ljud¬ stva pred zadnjim evangelijem, in vode, ki se priliva vinu, ker pomenja ljudstvo; besede »miserere nobis« in »dona nobis pacem« pri Agnus Dei. — Nasproti pa v črni maši razne molitve in pri¬ prošnje razodevajo, da se zlasti in pred vsem daruje za verne duše, in da sv. cerkev posebno tem hoče pomagati. To je razvidno iz oracij, iz trakta in sekvencije, iz ofertorija, iz trojnega »dona eis recjuiem«, Iretjič s pristavkom »sempiternam«, iz razpustnice: »Requiescant (vselej v množini) in pace«. S posebnostjo in obredom te maše naj bi se vjemala tudi vnanjščina altarjeva: vsa praznična lepotina, podobe, svetinje se morajo z altarja vzeti pri črni maši; a mesto tega se ne smejo nanj postavljati kake slike smrti ali vernih duš še manj pa mrtvaško okostje. >fXXt < 510 IJ. ČLEN. Sv. opravila za posameznike. § 165 . Uvod. Ogledovali smo si dosedaj ona sv. opravila in liturgična de¬ janja, molitev in daritev, po katerih pred vsem Boga poveličujemo, in katerih se vdeležuje sploh ter vkupno krščanska občina. Molitev in daritev nam je vir, iz katerega dotekajo milosti, človeku po¬ trebne, da se zveliča; zlasti sv. maša nam je živ vrelec čeznatur- nega življenja, res pravi fons salutis. Imamo pa še druga sv. de¬ janja, ki so nekaki potoki in potočci, kateri iz ravnokar imeno¬ vanega bogatega vira dovajajo milosti odrešenja slehrnemu, ki je sposoben za njih prejem. Teh svetih dejanj se občina navadno ne vdeležuje vkupno; tudi se mnogokrat ne opravljajo v javni skup¬ ščini, ampak se večinoma izvršujejo nad posameznimi verniki, ki po njih prejemajo milost, jim potrebno v zveličanje. So torej prava »instrumenta salutis«, o katerih nam je govoriti v nasled¬ njem. Ti pomočki zveličanja so: 1. sveti zakramenti, 2. z a k r a m e n t a 1 i ali blažila. A. Sv. zakramenti. § 166 . 0 svetili zakramentih sploh. Zakramenti so vidna znamenja nevidne milosti božje, po Jezusu Kristusu postavljena, da posvečujočo milost božjo ne le zaznamujejo, ampak tudi v nas ohranijo in dele. Po njih doteka milost odrešenja v dušo tistega, ki se stori vrednega te milosti. Ta svetstva mora duhovni pastir oskrbovati z največjo skrbnostjo in vestnostjo. Vedeti mu je treba natanko: kaj je njemu samemu treba, da zakramente deli veljavno in dopuščeno; kaj onim, ka¬ terim so namenjena sredstva, da jih prejemajo veljavno in vredno; in tudi obred podcljenja posameznih zakramentov mu mora biti § 166. O sv. zakramentih sploh. 511 dobro znan. Sicer o zakramentih govori dogmatika in tudi morala, a ozira sc bolj na njih notranjo stran, sega v bistvo teh sv. dejanj, pojasnuje njih učinke itd. Nam se je ozirati zlasti na praktično stran predmeta, ter v »Pastirstvu« pred vsem kazati, kako je dušnemu pastirju oskrbovati in deliti sv. zakramente, da so prejemalcem res izvir življenja. Liturgika mora toraj pri vsakaterem svetstvu spregovoriti o vidnem znamenji ah bistvenem dejanji za¬ kramenta (objekt); mora povedati, nad kom se to dejanje sme izvrševati, t. j. govoriti mora o prejemniku zakramenta (subjekt); pa tudi o potrebnih lastnostih onega, ki to sv. dejanje izvršuje, t. j. o delivcu zakramenta (minister). Najprej je treba, da govorimo o tem trojnem v obče. I. V i d n o znamenje ali bistveni obred zakramentov obsega trojno važno reč, namreč: tvarino, slo vilo in obeh sodobno rabo. 1. Tvarina je ona očutna stvar ali dejanje, ki se rabi za sv. zakrament, ter njega milost naznanjuje v obče. Ako si mislimo to stvar še samo na sebi, od zakramenta ločeno, pravimo jej daljna tvarina (materia remota) n. pr. voda pri sv. krstu; če se pa ta stvar tako rabi, kakor je zapovedano za dotični zakrament, imenujemo to rabo ali dejanje bližnjo tvarino (mat. proxima), n. pr. oblivanje z vodo pri sv. krstu. Naš Zveličar je vsem zakra¬ mentom tvarino kakor tudi slovilo sam odločil (sicer bi ne mogli reči, da je svetstva o n postavili, ali kar naravnost, kakor za krst, za sv. rešnje Telo, ali vsaj posrednje, po svoji nezmotljivi sveti cerkvi. Pri vseh zakramentih je treba delivcu rabiti tisto tvarino, ki je po splošnem mnenji ljudi od Kristusa odločena za dotični zakrament, t. j. porabljati mora pravo tvarino. Kot splošno pra¬ vilo tu velja: gotovo neveljavna, neprava tvarina se nikoli ne sme rabiti; dvoumna, negotova pa le v slučaji sile, zlasti pri za¬ kramentu sv. krsta in pokore, in sicer pogojno. 2. Slovilo (forma) so besede, katere se po naredbi Jezusovi izgovarjajo, ko se podeljuje zakrament. Te besede, ali mesto njih znamenja (n. pr. ob poroki mutcev), ki jih delivec zdiužuje s tvarino, določujejo pomen zadevnega sv. dejanja, in o njih veljajo ta-le pravila: Da se zakrament veljavno podeljuje, mora slovilo po svojem bistvu biti vselej ravno tisto, katero veleva cerkev; nič se ne sme bistvenega izpuščati, dodajati ali preminjati. Tudi se morajo dotične besede izrekovati, ne samo misliti, kajli svetstva niso le viri, ampak tudi očutna znamenja milosti božje. Raba tva- 512 Duhovno Pastirstvo. rine in izrekanje slovila se mora v obče goditi istodobno 1 ); vsaj v moralnem smislu mora obojno sklenjeno biti, kakor je n. pr. pri sv. pokori. Slovilo bodi praviloma nepogojno, brez dostavljenega pogoja, kakor cerkveni obrednik podaja besede. K slovilu zakra¬ mentov pa delivec sme ali celo mora pristaviti pogoj z besedami ali tudi le v mislih zaradi zveličanja ljudi: a) Kedar od ene strani ni moralne gotovosti o tem, ali se na¬ hajajo v dotičnem primerljeji vsi pogoji, k veljavni podelitvi zadevnega zakramenta potrebni, ter se taka gotovost tudi z vsem človeškim prizadevanjem ne more doseči; b) od druge strani pa je podelitev dotičnega zakramenta takrat potrebna ali vsaj zelo koristna, in okoliščine ne dopuščajo odloga; pa c) če se dostavi pogoj o kaki pretekli stvari (de praeterito), ali o sedanji (de praesenti), a n e o prihodnji 2 ), in če ta pogoj veljavnost zakramenta bistveno zadeva, n. pr. si non es bapti- zatus, absolutus; si vivis, si es capax; ne pa: si restitues . .. Cerkev pogojno slovilo v imenovanih prigodkih ah kar za¬ poveduje, n. pr. za sv. krst, sv. poslednje olje, ah pa le do- dopušča, n. pr. pri zakramentu sv. pokore. A nikoli se ne sme dostavljati slovilu pogoj, ako ni prave sile, temuč vselej je treba prej vsega prizadevanja, da se gotovost dobi. Več o tem pri posameznih zakramentih. 3. Bistveni obred zakramenta ni druzega kot sodobna uporaba prave tvarine in pravega slovila, natanko po navodu cer¬ kvenega obrednika. II. Prejemnik u sv. zakramentov je treba možnosti ah sposobnosti, da svetstva prejema veljavno; pa tudi vrednosti, da jih uspešno prejema. 1. Sposoben, kak zakrament prejeti, jele živ človek, bomo viator. Kedar je torej gotovo, da je kdo že mrtev, ne sme se mu podeliti noben zakrament. Ako se pa dvomi o njegovem življenji, se mora pri zakramentih, ki so k zveličanju potrebni, storiti ono, kar je varnejše, t. j. podele se mu. Tako je storiti pri sv, krstu, pri sv. odvezi, a ne pri sv. redu ah sv. zakonu. Veljavno more sv. zakramente, razun prvega, tudi le tisti prejeti, *) Ozir te istodobnosti uči Voit (Theol. mor. II. n. 10): Sufficit, ut forma secundum aliquam suam partem saltem physice coexistat materiae proximae. 2 ) S pogojem de fuluro velja le zakrament zakona. § 166. O sv. zakramentih sploh. 513 kdor je po sv. krstu že sprejet bil v katoliško cerkev, in toraj pravico prejel do njenih svetstev. Tudi mora prejemavec imeti voljo ali namero (intentio), dotični zakrament prejeti. 1 ) Razlo¬ čujemo pa čveterno namero, namreč: dejanj sko, zavedno, aktualno, katere se človek zaveda med sv. dejanjem; vpliva¬ jočo, virtualno, katero je človek imel in mu je bila neposrednji vzrok dejanja, a sedaj med sv. dejanjem se je ne zaveda; stalno, habitualno, ki jo je človek nekdaj res imel, je tudi nikoli ni pre¬ klical, a sedaj mu ni neposrednji vzrok ravnanja, in se je tudi ne zaveda med dejanjem ; p r i s o d n o, interpretativno ali tol¬ mačeno, ki prav za prav ni namera, kajti človek je ni imel in je tudi sedaj nima, a po pameti sklepamo, da bi jo imel, ako bi se zavedal. K veljavnosti zakramentov v obče je pra¬ viloma treba prejemniku, da ima dejanjski, ali vsaj vpliva - joči namen; a po splošnem mnenji bogoslovcev zadostuje tudi stalna namera, vendar pri sv. pokori in pri sv. zakonu ne, ker tu morajo prejemniki sami biti delavni. Izjemoma zadostuje pri nezavednih bolnikih v smrtni nevarnosti za sveto pokoro in sv. poslednje olje celo p r i s o d n a namera, kar velja tudi za sv. krst in sv. birmo pri osebah, ki se še ne zavedajo pameti. — Za veljavni prejem se tudi zahteva pri tistih svetstvih, ki so na¬ menjena posebnim potrebam v človeškem življenji, da se pre¬ jemnik res nahaja v tistih potrebah ali razmerah, n. pr. pri sv. poslednjem olji, da je nevarno bolan, pri sv. pokori, da je grešnik itd. 2. Da človek sv. zakramente prejema tudi vredno, uspešno, to jo, da res zadobi milosti dotičnega zakramenta, je treba zraven do sedaj povedanega doraslim še tudi posebnega pripravljanja, ki je različno za različna svetstva. Za zakramente mrtvih je k vred¬ nosti treba vere, upanja in ljubezni, duha spokornosti; za zakra¬ mente živih se zahteva stan milosti božje, občestvo s cerkvijo, ali še kaj druzega, o čemur govorimo pri posameznih svetstvih. — Tudi uči sv. cerkev, da »sacramenta valida sed informia (ve¬ ljavno sicer, a nevredno prejeta) obice remoto fiunt formata seu gratiam producunt«; njih djavnost oživi, kedar mine nevrednost v prejemniku. *) Le pri zakramentu sv. rešnjega Telesa k veljavnosti ni treba ni- kakove namere, kajti slehern prejme tu pravo telo in kri Jezusa Kristusa, naj si ima voljo kakoršno koli. I)uh. Pastirstvo. 33 514 Duhovno Pastirstvo. III. Oskrbniki in delivci zakramentov so školje in mašniki kot Kristusovi namestniki, in sveta dolžnost jim je, da jih delijo veljavno, vredno in radovoljno. 1. Da veljavno in dopuščeno deli mašnik sv. zakramente, mu je treba zraven oblasti, ki jo je prejel v zakramentu sv. reda, še posebnega poslanja ali cerkvenega pooblaščenja od svoje višje duhovske oblasti, treba mu je jurisdikcije (več o tem glej § 22). Vsled te pravice pa je samostalni dušni pastir v lastni duhovniji zmožni in redni delivec sv. zakramentov za svoje in za ptuje duhovnijane, v p tuji duhovniji pa le za svoje duhovnijane. Ptujim farmanom pa zunaj svoje duhovnije sme dušni pastir svete zakramente delili le v veliki sili ali pa s privoljenjem dotičnega ptujega duhovnega pastirja. Zakramenta sv. zakona pa tudi v sili nobeden mašnik ne sme deliti brez privoljenja lastnega duhovnega pastirja. — Za veljavnost zakramenta zahtevamo tudi od delivca, da ima voljo ali namero, zakrament res podeliti, vsaj storiti, kar stori prava cerkev Jezusova — iutentionem saltem faciendi quod facit Ecclesia (trid. Ses. VIII. c. 11). Kristus je namreč oskrbo¬ vanje sv. zakramentov izročil prosti volji svojih namestnikov, de¬ ljenje svetstev je toraj prostovoljno človeško dejanje. Ko bi delivec ne imel resnega namena podeliti sv. zakrament, bi manjkalo bistve¬ nega pogoja pravega človeškega dejanja, njegovo delo bi bila le prazna vnanjost. Da toraj mašnik sv. zakrament veljavno podeli, mora bistveni obred svete cerkve opravljati prostovoljno (ne iz vnanje sile), zares in resno (ne iz šale, iz hlimbe ali zaničevanja), vsaj po vnanjem kot sveto dejanje katoliške cerkve — in ko bi tudi on sam ne veroval. Želeti je, da ima delivec dejanjsko namero, ter da med podeljevanjem zakramenta vzbuja namen, svetstvo podeliti, a vendar zadostuje tudi vplivajoči namen 1 ); nikakor pa stalni ali celo prisodni, kajti ta ni zadosten za človeško dejanje. Nikoli ni dopuščeno, in smrtno bi grešil, kdor bi se delal, kakor da sv. zakrament deli, pa bi ga ne bilo volja, t. j. kdor bi le navidezno delil, svetstvo simuliral. N. pr. ako bi spovednik nad nevrednim govoril besede sv. odveze, a volje nima odvezati *) Da bi toraj duhovni pastir Sel ter na navadnem kraji n. pr. krščeval, v spovednici odvezo dajal, a pozneje bi se spomnil, da je med oblivanjem, med odvezovanjem bil raztresen, in da se govoreč slovilo ‘ni zavedal namere, sv. krst podeliti, odvezati — naj o veljavnosti podeljenega zakramenta ne dvomi, kajti ravnal je z vplivajočo namero, in iz njegovega ravnanja je spoznati, da ga je volja, podeliti sv. zakrament. § 166 . O sv. zakramenti sploh. 515 ga; ali če bi med obhajanjem komu podal neposvečeno hostijo mesto posvečene itd. Ko bi duhovni pastir med podeljevanjem kakega zakramenta kaj bistvenega izgrešil, pozabil, mora tisto popraviti ali do¬ staviti, kedar in kolikor je možno, a brez zgledovanja in pohuj¬ šanja navzočih. Ako bi pa duhovnik le dvomil ter menil, da je kaj bistvenega izpustil, je razločevati med pozitivnim in nega¬ tivnim dvomom. Ako je dvom trden, t. j. če se opira na razločne razloge, takrat je treba pogrešek popraviti; če je pa le nikaven, t. j. izhajajoč iz nevednosti ali pozabljivosti, tedaj se sme po pameti upati, da je sv. dejanje prav opravljeno, zlasti če je je dušni pastir opravljal že večkrat ter nekako ročnost si v tem pridobil. Kolikor bolj je mašnik sicer vesten in natančen v svojem službo¬ vanji, toliko bolj mu je nikavne dvome zaničevati, da ne postane sumnjiv, pretenko vesten. — Veljavno je zakrament tudi le tedaj podeljen, če tvarino rabi in sloviio govori eni in isti delivec. 2. Delivec mora sv. zakramente oskrbovati tudi vredno, v kar mu je zraven do sedaj povedanega še tudi treba: da je v posvečujoči milosti božji, kajti božji rop bi storil ter smrtno grešil, kdor bi se zavedal smrtnega greha in v takem stanju kak sveti zakrament opravljal. Rit. Rom. in z njegovimi be¬ sedami tudi drugi obredniki (ljublj. str. 7) o tej reči uče: »Cum igitur in Ecclesia Dei nihil sanctius aut utilius, nihilque excellentius aut magis divinum habeatur, quam sacramenta ad humani generis salutem a Christo Domino instituta; parochus, vel quivis alius sacerdos, ad quem eorum administratio pertinet, meminisse im- priinis debet, se sancta tractare, atque omili fere temporis mo- mento ad tam sanctae administrationis officium paratum esse opor- tere. Quamobrem illud perpetuo curabit, ut integre, caste, pieque vitam agat; nam etsi sacramenta ah impuris coinquinari non possunt, neque a praviš ministris eorum effectus impediri, impure tamen et indigne ea ministrantes in aeternae mortis reatum in- eurrunt. Sacerdos ergo, si fuerit peccati mortalis šibi conscius, (quod absit), ad sacramentorum administrationem non audeat acce- dere, nisi prius corde poeniteat; sed si habeat copiam confessarii, et temporis locique ratio ferat, convenit confiteri.« — Pri deljenji sv. zakramentov mora dušni-pastir tudi nebistvene šege iz¬ vrševati natanko po navodu svojega domačega obrednika (gl. § 113 št. 4), ter ne sme ničesar opustiti ali predrugačiti, kajti tridentinski zbor (Sess. VII. c. 13) pravi: »Si quis dixerit, receptos et appro- 33 * 516 Duhovno Pastirstvo. batos Ecclesiae cath. ritus in solemni Sacramentorum administra- tione adhiberi consuetos aut contemni (contemnere tu pomeni: cum taedio, indevote facere) aut sine peccato a ministris pro lubitu omitti aut in novos alios per quemcunque ecclesiarum pastorem mutari posse, a. s.« Duhovni pastir naj toraj tudi takrat, de med deljenjem zakramenta zgreši kaj nebistvenega, tisto dostavi, kar in kolikor more storiti brez zgledovanja in pohujšanja pričujočih; le v sili se smejo ali se celo morajo opustiti nebistvene reči, a treba jih je dostaviti, kedar nevarnost odjenja, kakor to navadno določuje že obrednik sam. — Ves obred je opravljati spodbudno in pazljivo. Pred delitvijo zakramenta naj se mašnik, kolikor čas dopušča, nekoliko pripravlja na sv. dejanje; ali premišljevaje svetost opravila, ki ga kliče, ali s kratko primerno molitvijo in vzbudi naj namero. Tudi naj pogleda, če je pripravljeno vse za delitev dotičnega zakramenta potrebno. Manj vajeni duhovnik pred izvrše¬ vanjem sv. dejanja prečitaj v obredniku dotične rubrike. Med de¬ ljenjem sv. zakramenta naj vse obnašanje duhovnega pastirja kaže, da čuti imenitnost in svetost svojega opravila. Posamezne besede mora izrekovati razločno in pobožno ter naj jih kolikor moč iz obrednika bere. Vse šege je opravljati spodobno in z resnoto, ter se je varovati prehitrosti pa tudi prepočasnosti. — Skrbeti mora tudi dušni pastir, da svetstva deli le sposobnim in vrednim. V dvomu gre preiskovati zmožnost in vrednost prejemnikovo in ga, kolikor treba, pripraviti na prejem sv. zakramenta, kajti Zveličar pravi: »Ne dajajte svetega psom, in ne metajte svojih biserov pred svinje.« (Mat. 7, 6.) 3. Tudi rado voljno, brez godrnjanja ali odlašanja mora duhovni pastir deliti sv. zakramente. Obrednik ukazuje: »Quacum- que diei ac noctis hora ad sacramenta ministranda vocabitur, nul- lam officio suo praestando, (praesertim si necessitas urgeat) moram interponat.« Dušni pastir je zarad sprejete službe iz pravice dolžan ter sub gravi, sv. zakramente deliti svojim duhovnijanom, kateri so jih vredni in potrebni, brez ozira na lastno zložnost; v veliki potrebi ali sili je to storiti dolžan celo z nevarnostjo svojega živ¬ ljenja, n. pr. ob kužni bolezni. Kedar pa ni dobiti domačega du¬ hovnega pastirja, je in extrema necessitate vsak mašnik iz lju¬ bezni sub gravi dolžan, deliti zakramente, kateri so k zveličanju potrebni, namreč sv. krst, sv. pokoro in sv. poslednje olje, zlasti v prigodku, ko se kdo ne more več spovedati. To svojo dolžnost duhovni pastir spolnuj vselej z veseljem, brez odlašanja, da se § 167. Obred zakramenta sv. krsta. 517 ne primeri, da bi se ga verniki bali klicati v dušnih potrebah ter ostali brez najpotrebnejše pomoči sv. zakramentov. I. Sveti Krst. § 167 . Obred zakramenta sv. krsta. Sveti krst je prvi in najpotrebnejši zakrament, v katerem je človek z vodo in z božjo besedo od izvirnega greha in od vseh drugih grehov, če jih je kaj pred sv. krstom storil, očiščen in v Kristusu kakor nova stvar prerojen in posvečen. Njega vidno zna¬ menje ali bistveni obred obsega tvarino, slovilo in obeh so¬ dobno rabo. 1. Daljna tvarina je, da se sv. krst veljavno podeljuje, vsaka naturna voda — aqua vera et naturalis (Cone. Trid.), bodisi potočnica, studenčnica, dežnica, snežnica, morska voda..., naj si je mrzla ali gorka, čista ali kalna . . - 1 ) A za slovesni krst je do¬ puščena le tako zvana krstna voda, namreč tista, ki je bila veliko¬ nočno ali binkoštno soboto tistega leta po cerkvenem obredu posvečena. 2 ) O njej uči obrednik (ljubij. str. 13): »Si aqua bene- ‘) V veliki sili se sme krstiti z dvomno tvarino. A ko bi se bil kdo take poslužil, n. pr. zelnice, repnice, vode od razstopljene soli, moral bi, ako dotični še živi, brž ko dobi prave vode, s to krst ponoviti pogojno: ako nisi krščen... a ) O posvečevanji krstne vode govorimo pri »blažilih«, tu le omenimo tega-le slučaja: Kaj bi bilo storiti, ako bi sv. olja, katera treba med posvečevanjem priliti vodi, ne došla o pravem času. Duhovni pastir bi zarad tega ne smel opu¬ stiti slovesnega posvečevanja vode na veliko soboto. A ozir daljnega njegovega ravnanja je treba razločevati: so mar sv. olja, veliki četrtek posvečena, le tisto leto ter slučajno prepozno došla, ali pa se zarad velike daljave vsako leto to zgodi. Ako le tisto leto sv. olje po kakem naključji ne dojde do pravega časa, ter duhovni pastir ni vedel za to zamudo, naj ob napovedanem času začne po¬ svečevanje vode, in če do trenuika, ko je treba priliti svetih olj, niso še došla, naj za takrat opusti primešanje olja za katehumene in krizme. Ko pa prejme nova sv. olja, naj jih pozneje prilije privatno, t. j., po dotičnem obredu sicer, a brez slovesnosti, samo v koretlji in z vijolično štolo. Kjer pa je zamuda vsakoletna, tako rekoč redna, ter,.duhovni pastir že naprej ve, da ne bo prejel sv. olj do velike sobote, tamkej naj med posvečevanjem vode primeša stara sv. olja, t. j. olja praecedentis anni; novoposvečena olja pa, ko dojdejo, naj duhovni pastir shrani do binkoštne sobote, da jih takrat rabi pri novem posve¬ čevanji krstne vode. Tako vsled razsodka S. R. C. 12. avg. 1854. — Kaj pa, če 518 Duhovno Pastirstvo. dieta tam imminuta sit, ut minus sufficere videatur, alia non bene- dicta admisceri potest, in minori tamen quantitate. Si vero cor- rupta fuerit, aut effluxerit, aut cjuovis modo defecerit, parochus in fontem bene mundatum ac nilidum recentem aquam infundat, eam- que benedicat ex formula, quae praeseribitur (gl. ljublj. obr. str. 43). Sed, si aqua conglaciata sit, curetur, ut liquefiat; sin autem ex parte congelata sit, aut nimium frigida, poterit parum aquae na- turalis non benedictae calefacere, et admiscere aquae baptismali in vasculo ad hoc parato, et ea tepefaeta ad baptizandum uti, ne noceat infantulo«. — Bližnja t var i n a je raba vode z oblivanjem telesa (ablutio corporalis) in sicer na najpoglavitnejšem delu telesa, na glavi. 3 ) Sicer večina bogoslovcev uči, da velja tudi krščevanjena prsih ali ramah, a ker reč ni gotova, naj se, če možno, krst pogojno ponovi, ko bi se bilo oblivanje zgodilo drugej kot na glavi; kajti sv. Alfonz Lig. |L. VI. n. 107) uči: »Quisquis alibi, quam in capite baptizatus fuerit, rebaptizandus est sub conditione.« Mnogi tudi trdijo, da krst ne velja, ko bi se med oblivanjem zmočili samo lasje in ne tudi koža krščenceve glave. Dalje je treba vliti toliko vode, da od¬ teka, kajti le par kapljic ne zadostuje za sv. krst, ki je umivanje, ena ali par kapelj pa ne kaže umivanja. Da krst ni le veljaven, ampak tudi dopuščen, mora se krščenec obliti trikrat ter vselej v obliki križa. »Ter fundit super caput infantis in modum Crucis,« pravi obrednik. 2. Bistveno slo vilo sv. krsta so besede, ki jih mora ravno tista oseba, ki obliva z vodo, med oblivanjem izrekovati, namreč: »Ego te baptizo in nomine Patrisf (prvič vlije), e t F i 1 i i f (drugič vlije), etSpiritus san c ti -j- (tretjičvlije). Beseda »Amen« se temu slovilu ne sme dostavljati (S. R. C. 9. jun. 1853). V slo- se zarad nenadne zamude posvečeni trstni vodi ni primešalo sv. olje, ker duhovni pastir čaka, da novo dojde.vmes pa bi bilo treba deliti sv. krst; ali naj krsti z ravno posvečeno vodo, v kateri pa še ni sv. olj, ali s staro krstno vodo, ako je ima še kaj shranjene, ali naj čaka s krščevanjem? Vzame naj še ostalo staro olje za katehu- mene in krizmo, naj oboje privatno, a po obredu rnisala vodi primeša in potem s to novoposvečeno vodo, kateri je primešal stara sv. olja, krščuje slovesno, t. j. na¬ tanko po navodu obrednika, ter naj krščenca, kakor je ukazano, tudi mazili z oljem za katehumene in s krizmo pretečenega leta. To krstno vodo, kateri je primešal starih sv. olj, mora potem rabiti noter do binkoštne sobote. Tako je na zadevna vprašanja odgovorila S. R. C. 23. sept. 1837. *) To oblivanje se more zgoditi na tri načine: s potapljanjem, s poškrop- ljenjem ali pa z oblivanjem. Do 14. stolelja so krščevali navadno per immersio- nem, in le prav redkokedaj per aspersionem. Dandanes je v latinski cerkvi kršče- vanje z oblivanjem ukazano. Grška cerkev, zlasti po Ruskem, se drži potapljanja. § 167. Obred zakramenta sv. krsta. 519 vilu latinske cerkve 1 ), ki se pri krstu v sili sme izgovarjati v ka¬ terem koli jeziku, so vse besede bistvene, razun prve: »Ego«, katera se razume že v glagolu ; ne sme se toraj tem besedam ničesar dodajati, ničesar spreminjati ali izpuščati. Vsaka bistvena prememba slovila stori krst neveljaven. Bistvenemu obredu pridružuje se pri slovesnem krstu še nebistveni obred; to so razne pomenite šege, ceremonije, s kate¬ rimi sv. cerkev obdaja poglavitno sv. dejanje. Rituale Rom. in posamezni škofijski obredniki, ki v nebistvenem obredu kažejo nekatere različnosti, podajajo nam dva glavna obreda sv. krsta, namreč način, kako krščevati otroke, ki se še ne zavedajo pameti (Ordo baptismi parvulorum) in navod, kako sv. krst podeljevati doraslim (Ordo baptismi adultorum). Tudi povedo obredniki, kake premembe se imajo zgoditi pri imenovanih obredih, kedar se nad otrokom ali nad doraslim, ki je bil v sili že veljavno krščen, do- polnujejo, dostavljajo samo šege slovesnega krsta, ter oblivanje, celo pogojno, popolnoma odpade (Ordo supplendi omissa super baptizatum). Slednjič se nam v obrednikih podaja še »ritus servan- dus, cum episcopus baptizat«, t. j., če višji pastir krščuje »ponti- ficaliter«, ker sicer se poslužuje tudi on navadnega obreda. — Ker je najnavadnejše krščevanje dandanes krst otrok, hočemo si natančnejše ogledati, kako cerkev najpotrebnejši zakrament pode¬ ljuje otročičem. Držali se bomo ljubljanskega obrednika (str. 15), kateri se v tem skoraj popolnoma vjema z rimskim. — Vse obrede slovesnega krsta primerno razdeljujemo v tri vrste, namreč: v obred, ki se izvršuje preden neso otroka v cerkev in h krstnemu kamnu; v obrede ob krstnem kamnu; pa v tiste, ki se izvršujejo po že podeljenem sv. krstu. Prvi del teh ceremonij kaže pripravljanje na opravičenje, drugi del obsega opravičenje samo po sv. za¬ kramentu, in sklepni obredi predstavljajo sad opravičenja. 1. Otroka ne prineso kar naravnost v cerkev, ampak obstoje z njim pred cerkvenimi vratini. To čakanje pred cerkvenimi durmi daje na znanje, da so nekrščencu še zaprta vrata v kato¬ liško cerkev in do njenih dobrot; zaprla pa tudi vrata do nebe¬ škega kraljestva po besedah Jezusovih: »Ako kdo ni prerojen iz vode in iz sv. Duha, ne more iti v božje kraljestvo« (Jan. 3, 5). Krščevanca sprejme mašnik, oblečen v talar, roket in vijolično štolo, tedaj v cerkveni opravi,., ker bo izvrševal obred v imenu >) Vzhodna cerkev krščuje z besedami: »Naj je krščen služabnik Kristusov vimenu Očeta itd.<, kar je papež Evgenij IV. potrdil kot veljavno, a le njim do¬ puščeno. 520 Duhovno Pastirstvo. sv. cerkve. Barva štole naznanja žalostni duševni stan nekrščenega človeka. Pred vsem vpraša mašnik : »Kako naj je ime 1 ) temu otroku? Krščevanc.u se ima dati neko ime, ne le, da bi se po njem razlo¬ čeval od drugih ljudi, ampak po želji svete cerkve naj se mu da ime kakega svetnika, da bi v njem imel pomočnika v nebesih in zgled posnemanja v življenji na zemlji. Ko je dete dobilo ime, je mašnik pokliče po tem imenu ter vprašuje: »Kaj želiš od cerkve božje?« Botri odgovore mesto krščevanca: »Vero«; in na daljno vprašanje duhovnikovo: »Kaj ti da vera?« dajo odgovor: »Večno življenje«. Krščevanec od sv. vere pričakuje večnega zveličanja, a mašnik mu v imenu sv. cerkve pove, kaj mu je storiti, da se zveliča, namreč : »Ako tedaj hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi: Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca in iz vse svoje misli; in svojega bližnjega, kakor sam sebe«. — Nato mašnik otroku v obličje trikrat rahlo pihne, 2 ) govoreč: »Exi ab eo (ea), im- munde spiritus, et da locum Spiritui sancto Paraclito«. Mi pihnemo, da se znebimo kake sitne, nepovoljne stvari. Krščevanec je zarad podedovanega greha še v oblasti hudobnega duha, ta sovražni duh mora pri sv. krstu iz njega, da more srce človekovo postati tem¬ pelj sv. Duha Trikratno dihanje je spomin na presv. Trojico, katera človeku v sv. krstu daje novo ter duhovno življenje. — Sedaj stori krščevalec s palcem svoje desnice otroku na čelu in na prsih (za¬ dostuje, če se zgodi nad oblačilcem) znamenje sv. križa, s katerim krščevanca zaznamova kot nekako lastnino Kristusovo; med tem govori: »Accipe signum crucis tam in fronte -j- quam in corde -f-, sume fidem coelestium praeceptorum et tališ esto moribus, ut templum Dei jam esse possis.« Na čelu ga prekriža v znamenje, h Prvo pravico otroku odbirati krstno ime, imajo roditelji in botri, kar je razvidno že iz stavljenega vprašanja. Svojevoljno tu duhovni pastir ne sme ravnati, tudi pri nezakonskih otrocih ne. Trdo, neusmiljeno bi bilo, dajati takim krščevancem kaka nenavadna imena ter tako osramotiti jih za celo življenje. A svetuje, podučuje naj dušni pastir. Obrednik mu veli: »Curet, ne obscoena, fabu- losa, aut ridicula, vel inanium deorum, vel impiorum ethnicorum hominum no- mina imponantur, sed potius, quatenus fieri potest, Sanctorum.« Ako bi hoteli dati otroku ime, sicer spodobno, ki pa ni ime svetnikovo, naj se pristavi še ime kakega svetnika Celo vrsto imen dajati krščevancu, je nepotrebno, morda ne- čimurno; a če stariši to zahtevajo, naj duhovni pastir tisto ime, po katerem bodo otroka doma klicali, postavi na prvo mesto in to ime tudi med sv. obre¬ dom rabi. Ostala imena naj pa tudi zapiše v krstno knjigo. Prizadeva naj si tudi za to duhovni pastir, da roditelji svojim otrokom pri sv. krstu dajo imena bolj znanih svetnikov, koje si prosti človek ložej zapameti, ložej izrekuje, in ker je tacih svetnikov življenje večinoma dokaj znano, tudi krščcncu pozneje v živ¬ ljenji ložej služi v zgled posnemanja. a ) De Herdt pojasnuje to pihanje rekoč: »Ter exsufflet. . . ore angusto, seu compressis labiis; non vero per modum halantis, ore aperto; id enim foventis est, non expellentis.« § 167. Obred zakramenta sv. krsta. 521 da se vere Jezusa križanega ne sme nikdar sramovati, ampak očitno jo mora spoznavati pred vsem svetom; na prsih ga prekriža v opo¬ min, da ima to svojo vero vsikdar tudi zvesto v srcu ohraniti in se je držati. Sledi primerna molitev: »Preces nostras, quaesumus Domine . . .« V znamenje, da cerkev s križem zaznamovanega sprejme za svojega uda, in da ga vzame v svoje varstvo in zavetje, položi mašni k svojo desnico na otrokovo glavo, in z mo¬ litvijo : »Omnipotens sempiterne Deus . . .« prosi, da bi mu Bog odvzel vso slepoto srca, ga rešil iz zadrg in mu podelil milost, Jezusu v njegovi cerkvi zvesto služiti in vsak dan v dobrem rasti. — Nato mašnik blagoslavlja sol, ako ni že poprej bila blagoslov¬ ljena, in par zrnic te soli krščevancu položi v usta rekoč: »N. Accipe sal sapientiae: propitiatio tibi sit in vitam aeternam.« Sol pomenja modrost, ona tudi jedi dela prijetne in varuje gnji- lobe; tako naj bi krščencu sveti nauki, božje reči postale ljube in prijetne, in modrega naj bi se skazoval v vsem svojem dejanji in obvaroval se gnjilobe, spačenosti greha itd. Potem vošči mašnik krščevancu miru s »Pax tecum«, in z molitvijo: »Deus palrum no- strorum . . .« prosi mu od Boga milost, da bi mogel spolnovati to, kar pomenja sol, katero mu je ravnokar dejal v usta, da bi se toraj sv. krsta vrednega skazoval, in enkrat z vsemi pobožnimi kristijani deležen postal nebeškega plačila. — Potem mašnik kršče- valec v drugič zaroti hudobnega duha, ter mu z besedami: »Exorcizo te, immunde spiritus ...« veli v imenu troj edinega Boga, da zapusti tega služabnika božjega, katerega je Jezus Kristus po¬ klicati blagovolil h krstnemu studencu. Cerkev ne rabi zarotitve pri sv. krstu v tem smislu, kakor da bi bil krščenec morda telesno obseden; a ker je v stanu podedovanega greha, je pod oblastjo hudičevo, in iz te oblasti ga hoče rešiti. In da bi sv. križ bil kršče¬ vancu nekaka straža in hramba zoper hudobo, mu slednjič na čelu naredi z desnim palcem znamenje križa, ter govori: »Et hoc sig- num sanctae crucis f, quod nos fronti ejus damus, tu malediete diabole, numquam audeas violare.« — Potem mašnik zopet svojo desnico položi na otrokovo glavo, ter mu z molitvijo: »Aeternam ac justissimam pietatem . . .« preši od Boga, da ga očisti, posveti, da mu da prave modrosti itd. Iz oblasti satanove je krščenec po zarotovanji rešen, sedaj more stopiti v kraljestvo božje, sedaj more po sv. krstu postati ud sv. cerkve, in s Kristu¬ som deležnik večnega življenja; toraj mašnik položi konec štole 1 ) nanj, ter ga vpelje v cerkev, rekši: »N. Ingredere in tem- plum Dei, uthabeas partem cum Christo in vitam aeternam.« Stola, s katero mašnik krščenca takorekoč vleče v cerkev, pomeni tu oblast, ki jo je Jezus dal svoji cerkvi, po kateri sme v svojo družbo sprejemati vse ljudi, kateri iz srca želijo sprejeti sv. vero Jezusovo. ') I)e Herdt pojasnjuje: »Imponilur tantum extrema pars sinistra super pectus, ut ita sacerdos sit a dextris et a dextris incedat.« 522 Duhovno Pastirstvo. 2. Ud sv. cerkve more postati le tisti, kdor veruje; zato maš- nik in botri v imenu krščevancevem stopivši v cerkev, a še preden pridejo do krstnega kamna, navadno pred kakim altarjem stoje glasno molijo »apostoljsko vero«. Veri moč in tudi nje sad je molitev, toraj vsi pokleknejo in opravijo najimenitnejšo molitev, Gospodov »o če naš«. Vsi vstanejo, in preden še tik krstnega kamna stopijo, opravi mašnik tretjo zarotitev »Exorcizo te, omnis spiritus immunde . . .«, v kateri veli, da duh teme za zmiraj zapusti stvar božjo, ki si jo je Bog izvolil za svoj sv. tempelj, da sv. Duh v njem prebiva. Nato mašnik oslini palec svoje des¬ nice, ter se s slino dotakne ušes krščevancevih, najprej des¬ nega, potem levega, govoreč: »Ephpheta, quod est, adaperire« ; nato se dotakne njegovih nosnic, ter nadaljuje: »In odorem suavi- tatis. Tu autem effugare diabole, appropincjuabit enim judicium Dei.« S to šego posnema cerkev ravnanje Kristusovo o tisti priliki, ko je ozdravil gluhomutca (Mark. 7, 31—37). Gluhomutcu podoben je tudi nekrščen človek; po svoji spačeni naturi je gluh in mutast za poslušanje božje volje in Jezusovih naukov. Tu se mašnik do¬ takne njegovih ušes veleč: Odpri se! v znamenje, naj se mu odpro dušna ušesa, in naj vedno odprta ima za poslušanje božje besede. In nosnic krščencevih se mašnik s slino dotakne v znamenje, naj so mu božji nauki in božje zapovedi prijetni in dopadljivi kakor prijeten duh, in naj tudi on sam prijetno dišavo razširja s svojimi lepimi čednostmi. — Zadnja priprava na sv. krst. je krstna obljuba. Da more človek iz sužnja satanovega postati otrok božji in dedič nebeškega kraljestva, mora se hudobnemu duhu popolnoma odpo¬ vedati in mora obljubiti, da mu bo vodilo v življenji vera v tro- jedinega Boga. Mašnik se toraj obrne do krščenca, ga pokliče po imenu ter ga vpraša: »Ali se odpoveš hudiču ? In vsemu njego¬ vemu dejanju? In vsemu njegovemu napuhu?« Vse trikrat kršče- vanec po svojih botrih odgovori: »Se odpovem«. Veden boj zoper satana je sklenil človek, a da bo zmagovit v tej nevarni borbi, podeli mu cerkev moči po maziljenji s sv. oljem. Mašnik namreč pomoči svoj palec v olje za katehumene in krščenca z njim ma¬ zili na prsih in med pleči v podobi križa ter zraven govori: »Ego te linio j- oleo salutis f in Christo Jesu Domino nostro, ut habeas vitam aeternam.« Olje daje udom gibčnost in moč, zato so se nekedaj tekmeci mazilili z oljem, da so bili gibčnejši in močnejši. Jezus mazili svoje vojščake z oljem svoje milosti, da bi bili urnejši in tem pripravnejši v boju zoper svoje dušne sovraž¬ nike. Na prsih se krščenec mazili, ker je v prsih, v srcu sedež želj in človeških sklepov; med pleči se mazili, ker je med pleči nekaino strinjena vsa človeška moč. — Sedaj pa sedaj bo kršče¬ nec po sv. krstu iz stanja pregrehe prestavljen v stanje svetosti, to mašmk lepo naznani s tem, da vijolično što v lo zamenja z belo 1 ), ki pomenja nedolžnost, svetost, veselje. Se enkrat mora ') Ali pa dvobarvno štolo obrne, kajti tudi taka »stola bicolor« je dopu¬ ščena (S. R. C 26. marca 1859.) § 167. Obred zakramenta sv. krsta. 528 krščenec slovesno spoznati svojo vero. Ko je na trojno vprašanje: »I. Ali veruješ v Boga Očeta . . . ? Veruješ v Jezusa Kristusa. . .? Veruješ v svetega Duha. sveto krščansko - katoliško cerkev. . .?« odgovoril po svojih botrih »Verujem«, mora še razo¬ deti svojo voljo, krščen hiti. Pokliče ga toraj krščcvalec po imenu ter vpraša: »Ali hočeš krščen biti'?« — in ko je naznanil svojo voljo, se mu zakrament sv. krsta res podeli. Boter, ali botra ali oba tako držita otroka, da je obličje deteta obrnjeno proti posodi, v katero se odteka krstna voda, mašnik pa otroku na glavo trikrat vlije vode v podobi križa ter vmes razločno in pazljivo iz¬ govarja slovilo. 1 ) Kedar krščevalec po pravici dvomi, je li bilo dete že veljavno krščeno ali ne, se mora poslužiti slovila: »N. Si non es baptizatus, ego te baptizo in nomine Pa-}-Iris, et Fi -f- lii, et Spiritus -j- Sancti.« 3. Z obredi po podeljenem krstu cerkev pred oči stavi krščencu milosti, ki jih je prejel, in ga ob enem spominja dolžnosti, katere je prevzel pri sv. krstu. Najprej mašnik pomoči palec v sv. krizmo ter 7 . njo mazili novo krščene g a vrh gl a ve v podobi križa, govoreč molitev: »Deus omnipotens. ..« V starem zakonu so z oljem mazilili duhovnike in kralje, tudi Jezusa kot velikega du¬ hovnika in kralja imenujemo maziljenca, toraj cerkev tudi krščenca mazili, s tem naznanjujoč, da je po sv. krstu, pri katerem je postal ud Jezusovega telesa, se vdele*il nekako tudi njegove velikodu- hovniške in kraljevske časti. Maziljenje s sv. kr.zrno naj pa tudi opominja krščenca, kako imeniten da je postal s sv. krstom, in kako skrben naj je, da obvaruje to svojo imenitnost. — Ko si je mašnik obrisal palec in glavo otrokovo tam. kjer ga je mazilil, vzame belo oblačilce ali čeden prtič ter ga položi na kršče¬ nega, in mu pravi: »Accipe vestem candidam, quam immaculatam perferas ante tribunal Domini nostri Jesu Christi. ut habeas vitam aeternam.« To oblačilce je podoba v krstu prejete nedolžnosti in čistosti, pa pred oči stavi tudi nebeško oblačilo, svetlobo poveliča¬ nega telesa, v kateri se bo ob vstajenji mrtvih odlikoval, če bo krstno nedolžnost skrbno varoval do konca življenja. Nato novo- krščenemu poda mašnik gorečo svečo, katero mesto njega prime boter ali botra, in mu veli: »Accipe lampadem ardentem, et irreprehensibilis custodi baptismum tuum, serva Dei mandata: ut cum Dominus vcnerit ad nuptias, possis occurrere ei, una cum omnibus sanctis in aula coelesti, habeasque vitam aeternam. et vivas in saecula saeculorum.« Iz teme greha si bd poklican h Kri- *) De Herdt opominja: »Quoad susceptores sollicitus esse debet sacerdos, ut baptizandum physice tangant, teueant, manum apponant, aut supponant . . . Si infans sit capillatus, sacerdos digitis s'nistrae manus caesariem diseriminare debet, dum dextra aquam infundit; vel efficere, ut aqua super frontem aliquan- tulum fluat: quod etiam fieri debet, dum caput infanlis aliqua scabie oper- lum est.< 524 Duhovno Pastirstvo. stusu, ki je luč sveta; za to lučjo hodi, tudi sam z lepim življe¬ njem drugim luč postani, da se vekomaj zveličaš. Slednjič mašnik novokrščenca izpred-se spusti z voščilom: »I. Pojdi v miru, in Gospod naj je s teboj.« Sv. mir si zadobil v sv. zakramentu pre- rojenja, hoče mu reči mašnik, glej, da si ohraniš ta mir; naj je toraj Bog vedno s teboj, da si z njegovo pomočjo ohraniš pravič¬ nost, katero si prejel; da si obvaruješ mir, katerega si dosegel. Ako je dete h krstu prineseno tako slabotno, da se je bati smrti, predno bi se dovršil slovesen krst, naj duhovni pastir takoj opravi, kar je bistvenega, t. j. oblije naj otroka na glavi slovilo govoreč. Ko je to storjeno, naj izvršuje ceremonije, koje se imajo po obredniku opraviti po krstu; in če krščeni še živi, se dostavijo tudi še obredi pred krstom. — Ko bi se pri otroku, ki je že prejel slovesni krst, moral ponoviti krst zaradi kakega važnega, t. j. v bistvenem obredu storjenega pogreška, takrat se izvršuje le bistveno sv. dejanja, ceremonij pa ni treba ponavljati. § 168 . Čas in kraj krščevanja, krstni botri. 1. Krščevali so prve čase sv. cerkve navadno le ob določenih dnevih, dorasle še-le po dovršenem katehumenatu i gl. § 83), veči¬ noma ob praznikih, ki so v nekaki zvezi z zakramentom sv. krsta; tako n. pr. v nekaterih krajih vzhodne cerkve o Božiču in o raz- glašenji Gospodovem, v zahodni cerkvi pa veliko in binkoštno soboto. V posebnih dogodkih, n. pr. v hudi bolezni, pred daljnim potovanjem, ob nevarnem preganjanji ... so krščevali vsaki čas. Dandanes nimamo določenih dni za podelitev sv. krsta: doraslim, zlasti prišlecem iz judovstva ali paganstva, naj se sv. krst še-le tedaj podeli, ko so že dovolj podučeni in skušeni ; v smrtni ne¬ varnosti jim je pa sv. krst brez odlašanja podeliti, če so le bistveni pogoji izpolnjeni. Zunaj sile je treba še škofovega dovoljenja, da se sme krstiti kak Žid. Tudi želi sv. cerkev, da bi se dorasli še dandanes krščevali veliko in binkoštno soboto 1 ), po kolikor je to lahko izvršiti. — Ozir otrok, ker za nje ni druzega pomočka, doseči večno zveličanje, ukazujejo obredniki, da se morajo kršče- vati »quam primum fieri potest«. Natančneje govori S. C. Inq. novemb. 1855: »Si periculum non adsit, ultra tertium diern post nativitatem pueri non differendam Baptismi administrationem«; in ‘) Gl. Rit. rom., tudi ljublj. str. 11. § 168. Kraj in čas krščevanja, krstni botri. 525 provinc, zbor dunajski: »Infantum Baptismus ultra biduum a nati- vitate non differatur.« 2. Dokler kristijanje zaradi preganjanja še niso imeli stalnih zbirališč, tudi ni bilo določenih krajev za krščevanje; brž pa ko so se smeli k božji službi shajati svobodno ter so si zidali cerkve, so nastala posebna poslopjiča za podelitev sv. krsta, tako imeno¬ vana krstišča (baptisteria); kjer so sv. krst delili z vtapljanjem (gl. str. 334). Dandanes se sme krst v šili deliti na katerem koli kraji, a slovesni krst mora se redno podeljevati le v tistih cer¬ kvah, ki imajo pravico imeti krstni kamen, ter se v njih ob do¬ ločenih dneh posvečuje krstna voda. Splošno pravilo v tej zadevi podaja Rituale Rom. ukazujoč: »Licet urgente necessitate ubique baptizari nihil impediat, tamen proprius Baptismi administrandi locus est ecclesia, in qua sit fons baptismalis, vel certe bapti- sterium prope ecclesiam. Itaque, necessitate excepta, in privatis locis nemo baptizari debet, nisi forte sint regum aut magnorum principum tilii, ipsis ita deposcentibus, dummodo id fiat in eorum capellis seu oratoriis, et in aqua baptismali de more benedicta.« Le ob hudem mrazu se sme s škofovo vednostjo slovesni krst deliti v zakurjenem žagradu ali tudi v duhovnikovi hiši v taki sobi, ki je v ta namen dostojno pripravljena (S. R. C. 16. marca 1861). Po privatnih hišah se sme le z dovoljenjem škofovim slovesni krst deliti. 3. K sv. krstu privzemati botre je bila šega že najstarejših krščanskih časov. Po njih si hoče cerkev zagotoviti krščansko vzgojo krščencev; oni naj bi bili namestovalci roditeljev, otrokom duhovni stariši, od tod tudi njih ime: patrini, matrinae. Pri krstu doraščenca naj bi bil boter dušnemu pastirju porok, da dotičnik iz plemenitih nagibov prosi sv. krsta, in da ga je volja tudi živeti po veri Kristusovi. II krati je boter priča svetega dejanja in po želji sv. cerkve svojemu krščencu v življenji voditelj k pobožnosti z besedo in z zgledom. Pri krstu otrok imajo botri tudi dolžnost, med sv. opravilom ali sami ali po svojih namestnikih odgovarjati za krščenika, med krščevanjem ga držati, ali se ga vsaj dotakniti, in pozneje otroku roditelje nameščevati ter mu za krščansko vzgojo skrbeti, ako bi stariši sami te svoje svete dolžnosti ne mogli sto¬ riti, ali ne hoteli. Naloga krstnim botrom je toraj važna, zato se tudi dandanes slovesen krst brez botra ne sme deliti; h krstu v sili sicer ni treba botra, a sme se privzeti. Pravico botra izvoliti ima najprej krščenec sam, oziroma roditelji ali oskrbniki njegovi, 526 Duhovno Pastirstvo. in še-le potem, ko bi ti ne izvolili pripravnega botra, naj to stori dušni pastir, ki mora tudi svoje duhovnijane prilično o vsem po- dučevati, kar jim je ozir krstnih botrov vedeti treba, namreč: a) Da se mora k vsacemu slovesnemu krstu privzeti boter, moški ali ženska, a k večjemu dva, namreč en moški in ena ženska, nikoli pa dva moška ali dve ženski (Con. Trid. sess. XXIII. de ref. rnatr. c. 2). Ko bi jih prišlo več, morejo le kot priče navzoči biti. Duhovni pastir naj večkrat pri javni božji službi govori o dolžnostih krstnih botrov, kar je še toliko potreb- nejše, ker dandanes zelo zginja med njimi zavest o prevzetih dotičnili dolžnostih ter mnogi menijo, da je z nekaterimi darili vse opravljeno. Starišem pa je treba povedati, kakšnih botrov jim je iskati svojim otrokom, in kdo po nauku sv. cerkve ni sposoben za krstnega botra. h) Boter bodi ud katoliške cerkve, in nikoli ne kak ne- verec, krivoverec, razkolnik, odpadnik, z imenom izobčen ali v prepoved dejan (interdictus). Kakor pa nekatoličan ne more biti katoličanu veljaven boter, tako tudi kak katoličan ne sme iti za botra h krstu, katerega deli kak protestanški pridigar. Ozir starosti pravi obrednik (ljublj. str. J5): ». . .patrinos saltem in aetate pubertatis.. . esse maxime convenit«; toraj mora biti botra vsaj 12, boter vsaj 14 let star. Kaj pa da mora biti tudi zdrave pameti in da mora voljo imeti, za botra biti; pa tudi birman naj bi že bil (kar pa rimski obrednik in po njem tudi ljublj. izreka le kot željo). Tudi ne sme biti boter, kdor bi še v najpotrebnejših resnicah krščan¬ stva ne bil pod učen, — qui ignorant rudimenta fidei, pravi obrednik; in pa, kogar bi morali vsled njegovega življenja šteti med očitne grešnike. 1 ) Botri tudi ne morejo biti redovniki in redovnice v ožjem cerkvenem smislu; obrednik pravi: »necjue monachi, vel sanctimoniales, neque alii cujusvis ‘) Pazi naj dušni pastir, da se ne prenagli v tej reči; ne »occulte crimi- nosi«, ampak >publiee criminosi aut infames« so v cerkvenih obrednikih imenovani kot taki, ki niso sposobni za botre. Da se duhovnik ogne neprijetni dolžnosti, še-le pri sv. opravilu odpraviti nepripravnega botra, naj roditeljem otrokovim, ako se mu dozdeva, da bodo h krstu poslali za botra nesposobnega človeka, naznani že prej, naj tega ne storč. Če pa vendar-le pride in hoče boter biti človek, kakorš- nega cerkvene postave nikakor ne dopuščajo, naj mu duhovni pastir prijazno a odločno povč, da ga za botra ne sme dopustiti. Ako hoče vsakako ostati, naj mu povš, da sme kot navadna priča zraven biti, a otroka se med krščevanjem ne sme dotakniti. § 169. Prejemnik sv. krsta. 527 ordinis regulares a saeculo segregati«, in sicer zato ne, ker so zadiževani, izpolnovati botrske dolžnosti. 1 ) Tudi lastni ode ali mati krščenceva ne smeta biti botra, ker bi se sicer ne dosegel glavni cilj, kojega cerkev po botrih skuša doseči. Drugi sorodniki otrokovi niso izključeni od botrstva. c) Botri, ki se privzemajo k veljavno podeljenemu krstu, in če tudi le h krstu v sili, (C. S. C. 5. marca 1678), stopijo v duhovno sorodstvo s krstiteljem, s krščencem in s krščencevimi roditelji, kar je razdiraven zakonski zadržek, in o čemur naj jih poduči duhovni pastir. Več o tem pove cer¬ kveno pravo. Ko bi ne prišel boter sam h krščevanju, ampak bi se dal zastopati po namestniku, takrat pravi boter stopi v duhovno sorodstvo in prevzame tudi druge dolžnosti, a ne na- mestovalec, ki samo v botrovem imenu otroka drži in mašniku krščevalcu odgovarja. § 169. Prejemnik sv. krsta. Ozir podeljevanja sv. krsta nam je razločevati: kdo more veljavno krščen biti, in kdo vredno ter s koristjo. I Sposoben, veljavno krščen biti, je vsak človek, ki se že rodi ali se je že porodil, če je še živ in ni še krščen, pa če hoče krščen biti. Pri doraslem (adultus), t. j. pri tacem človeku, ki sc že zaveda pameti, ali se je je zavedal, tedaj pri že sedem¬ letnem, mora volja sv. krst prejeti, biti dejanjska, vplivajoča ali vsaj stalna. Nedoumeten otrok (infans) se krsti s prisodno namero, in fidem ecclesiae. Dorasli blazni, kal eri od rojstva sem niso nikdar bili pametni, se kakor mali otroci krščujejo na vero katoliške cerkve. Kdor pa je zblaznil pozneje, a je prej, dokler je bil pameten, razo¬ deval željo krščen bili, njemu se podeli sv. krst v smrtni nevar¬ nosti. Kedarkoli pa se pametno dvomi, je li kdo sposoben, sveti krst prejeti ali ni, takrat se mora krstiti pogojno; v pametnem >) Svetnim duhovnikom sicer splošna cerkvena postava ne brani biti krstnim botrom, a zel<5 jim je svetovati, da ne prevzemajo te dolžnosti, kajti zapletli bi se v zveze, ki bi utegnile nedostojne biti njihovemu stanu. Mnogo diecezanskih postav kar naravnost prepoveduje duhovnikom dotične vladikovine biti botrom. Tudi za ljubljansko škofijo je bilo po pastirskem pismu nadškofa Mihaela Brigido 1. 1804. ukazano: »...ne adhibeatur patrinus Regularis aliquis, nec Clericus saecularis sacris initiatus aut beneficium obtinens.« 528 Duhovno Pastirstvo. dvomu pa, je li bil kdo že krščen ali ne, — pa v dvomu, če je bil veljavno krščen ali ni bil veljavno krščen, mora se krst pono¬ viti pogojno. 1. Sv. krst mora pogojno podeliti, kdorkoli krščuje, ako bi bilo kdaj dvomljivo, je-li porojeno človek ali ni. a) Ozir tacega spačka ukazuje Rit. Rom. in drugi obredniki (ljublj.str. 10.) tako-le: »In monstris vero baptizandis, si casus eveniat, magna cautio adhibenda est, de quo, si opus fuerit, Ordinarius vel alii periti consulantur, nisi mortis periculum immineat. Monstrum, quod humanam speciem non praeseferat, baptizari non debet 1 ); de quo, si dubium fuerit, baptizetur sub hac conditione: Si tu es homo, ego te baptizo . . . b) Illud vero, de quo dubium est, una ne, aut plures sint personae, non baptizetur, doneč id discernatur : discerni autem potest, si habeat unum vel plura capita, unum vel plura pectora: tune enim totidem erunt corda et animae, hominesque distincti, et eo času singuli seorsum sunt baptizandi, unicuique dicendo: Ego te baptizo... Si vero periculum mortis immineat, tempusque non suppetat, ut singuli separatim baptizentur, poterit minister singulorum capitibus aquam infundens omnes simul bapti- zare, dicendo: Ego vos baptizo. . . Quam tamen formam in iis solum, et in aliis simibbus mortis periculis ad plures simul bapti- zandos, et ubi tempus non patitur, ut singuli separatim baptizentur, alias nunquam, licet adhibere. Quando vero non est certum, in monstro esse duas personas, vel quia duo capita et duo pectora non habet distincta; tune debet primum unus absolute baptizari, et postea alter sub conditione, boe modo: Si non es baptizatus, ego te baptizo.. .« c) Kedar je dvomljivo, je li otrok živ ali mrtev, se mora vselej brž krstiti s pogojem: »Ako živiš, te krstim .. .« Le takrat bi se smel opustiti krst, kedar bi bilo prav gotovo, da je otrok že mrtev, t. j. če se že čuti trohnoba; dokler pa samo znamen j življenja ni spoznati, ne sme se trditi, da je dete mrtvo, ker mnogokrat je novorojenček le v hudi omedlevici. d) Pogojno je krstiti tudi negodni sad (embryo), kije še v mreni, akoravno bi se splavil kmalu po spočetji. To naj stori mati sama ali pa babica vselej, če le splav ni očitno gnjil, in sicer tako, da ga kakoršen je, pomoči trikrat v vodo ter govori: »Ako živiš in moreš krščen bdi, te krstim . . .« Ker pa je veljavnost krsta sadu *) Ker dandanes jako sloveči učenjaki in zdravniki učč, da je od ženske porojen spaček pravi človek, če tudi telesna podoba ni človeška, zato naj bi se vsakteri živi epovitek krstil s pogojem: »Ako si človek, te krstim« itd. § 169. Prejemnik sv. krst.a. 529 v mreno povitega dvorana, naj zarad gotovosti potem mreno varno prereže in krst ponovi s pogojem: »Ako moreš krščen biti, in če še nisi krščen, te krstim . ..« Kedar je splav že velik, naj se krsti oblivaje, ne vtapljaje. Negoden sad, kateremu je po prejetem krstu ugasnilo življenje, naj se pokoplje natihoma na blagoslovljeno po¬ kopališče. e) Otroku še popolnoma werojenemu se ne sme deliti sv. krst, kajti cerkev uči: »Nemo in utero matris clausus baptizari debet « Ko pa se je že začel porod, in če se je zelo bati, da utegne otrok umreti, preden pride na svet, takrat pa naj zdravnik ali babica skuša z vodo priti do otroka, ter naj ga krsti še v materinem telesu pogojno, med oblivanjem govoreč: »Ako moreš krščen biti, te jaz krstim . ..« Ko je tako dete celoma porojeno, in če je še zmiraj v smrtni nevarnosti, naj se krst ponovi s po¬ gojem : »Ako še nisi krščen, te jaz krstim . . .«, to pa zato, ker je veljavnost krsta v materinem telesu vselej dvomna. f) Za slučaj, ko je otrok, nepopolno rojen, v veliki nevarnosti, uka¬ zuje obrednik: »Si infans caput emiserit, et periculum mortis immineat, baptizetur in capite; nec postea, si vivus evaserit, erit iterum baptizandus. At si aliud membrum emiserit, quod vitalem indicet motum, in illo, si periculum impendeat, baptizetur, et tune si natus vixerit, erit sub conditione baptizandus boe modo: Si non es baptizatus, ego te baptizo ...« Ako pa otrok, kateremu se je med porojenjem podelil krst z dvomno veljavnostjo, pride zdrav na svet in dovelj trden, naj babica nikar ne ponavlja pogojnega krsta, ampak nese naj dete duhovnemu pastirju ter naj pove, da ga je krstila in kako. g) Ako se med težkim porodom dvojčkov zgodi, da se krst v sili podeli otroku na katerem koli delu telesa, ko pa sta dvojčka porojena, se za gotovo ne ve, kateri je bil krščen, takrat se mora, ako je še zmiraj smrtna nevarnost za otroka, po babici ali zdravniku, sicer pozneje po mašniku obema podeliti sv. krst pogojno: »Ako še nisi krščen, te jaz krstim« itd. 2. časih je celo treba krst ponoviti s pogojem. Ker se zakrament sv. krsta le enkrat more veljavno prejeti, bi tak, kdor bi krst vedoma in prostovoljno ponovil, če tudi je popolnoma pre¬ pričan, da je bil veljavno podeljen, zelo zelo grešil in irregulariteti zapadel (glej § 12). Nekateri bogoslovci trdijo, da si nakoplje nepravilnost tudi on, kdor le pod pogojem ponovi krst, o ka¬ terem pa dobro ve, da je bil že veljavno podeljen; sv. Alfonz Lig. to mnenje imenuje »probabilior«. Kedarkoli toraj otroka pri- neso h krstu, ali kedar je možno že prej, naj vpraša duhovni 34 Duh. Pastirstvo. 530 Duhovno Pastirstvo. pastir, če je bil morda že oblit, t. j. v sili krščen. Ako to po¬ trdijo, naj poprašuje, kdo je to storil in kako. Ce dobi mašnik, zlasti po pričah, popolno uverjenje, da je v sili krstila kaka razumna, vestna, skušena, toraj popolnoma zanesljiva oseba, da je namero imela zakrament deliti, da je oblila glavo otro¬ kovo in sicer zunaj materinega telesa, da se je oblivanje zgo¬ dilo z naturno vodo in med izrekovanjem pravega slovila — takrat seveda tudi pogojno ne sme več krstiti duhovni pastir, ampak naj samo dostavi nebistvene obrede slovesnega krsta, kakor določuje »Ordo supplendi omissa super baptizatum« (ljublj. obrednik str. 41). Ko bi se pri tem poizvedanji pokazal kak bistven ne- dostatek, n. pr., ako bi se ne bilo oblivanje zgodilo z vodo, ampak z mlekom ali drugačno tekočino; ko bi se oblivaje ne bilo nič govorilo ali kaj napačnega, n. pr. »krstim te v imenu Boga Očeta« ali >krstim te v imenu sv. Trojice« ; ko bi se bilo izrekavalo pravo slovilo, a še le po dovršenem oblivanji, ali ne po tisti osebi, ki rabi tvarino . . ., takrat, kaj pa, je duhovnemu pastirju krstiti kar absolute, brez pristavka. Največkrat se zgodi pri takem preisko¬ vanji zaradi veljavnosti v sili podeljenega krsta, da dušnemu pa¬ stirju ostane dvom: je li bil krst popolnoma pravilno ter veljavno podeljen, ali ni bil. Vzrok je v tem, ker babice, ki večinoma krst v sili podeljujejo, ali tudi zdravniki, sem ter tje niso kaj verni, vestni, zanesljivi, ali pa premalo podučeni o načinu krščevanja. Dalje se zgodi, da v takem položaji, kedar je treba krst v sili deliti, kjer je mnogokrat v smrtni nevarnosti dvojno življenje, celo najrazumnejši postane zbegan ter se je zelo bati, da v naglici krščevanja kaj napak stori. Tudi je mnogokrat sram povedati osebo, ki je krst v sili podelila, da se je zgodil kak pogrešek ter zatrjuje, da je bilo vse v redu. Nasledek je, da pri krstu, katerega je doma v sili podelil kak lajik, skoraj vselej ostane duhovnemu pastirju opravičen dvom o veljavnosti podeljenega zakramenta, in toraj zanj nastopi celo dolžnost * 1 ), krst pogojno ponoviti: »Si non es baptizatus, ego te baptizo . . .« Dunajski prov. zbor 1. 1858. veli: J ) Ker mašnik krstitelj pri vsem preiskovanji ne pride do popolne jasnosti in mnogokrat tudi ni dobiti človeka, ki je v sili krstil, stori duhovnik najbolje, da vsako, po kakem lajiku v sili krščeno dete pogojno zopet krsti, kakor je 1. 1892. tudi knezoškof Josip Kahn ukazal, pišoč: ». . . ich verordne hiemit aus- drucklich, dass hinfur in der Diocese Gurk alle von Laien nothgetauften Kinder wiederum bedingungsvveise getauft werden, jene einzelnen Falle ausgenommen, in welchen die Giltigkeit der Nothtaufe enviesen ist.< Verordn. v. 11. Apr. suh 8. 53 i § 169. Prejemnik sv. krsta. »Parochus, quando sacramentum valide esse collatum pr ude n ter dubitari nequeat, ceremonias omissas supplere satagat; alias et ipsum Baplismum sub conditione iisdem conferat.« — Tudi pri n a j d e n c i h in podvržencih je treba skrbnega poizvedovanja, so li bili veljavno krščeni ali ne. Kak priložen listič, ki naznanja, da je dete krščeno, ne sme veljati za dokaz. Ako duhovnik ne dobi popolnega prepričanja, da je otrok veljavno krščen, mora ga krstiti s pristavkom: »Ako nisi krščen . . .« Opravičen je tudi dvom o veljavnosti krsta, po kakem ne- katoličanu podeljenega. Res je verska resnica, da je krst podeljen od krivoverca veljaven, ako je delivec spolnil, kar je oziroma tvarine, slovita in namere bistveno potrebno; a če gle¬ damo, kako razni heretiki zlasti dandanes krščujejo, spoznamo, da je popolnoma opravičena današnja navada v katoliški cerkvi, ob sprejetji raznih nekatoličanov od protestanških pridigarjev krščenih jih pogojno krstiti. Premnogi krivoverci namreč sv. krsta ne pri¬ znajo kot neogibno sredstvo za zveličanje, zato tudi ne pazijo kaj na veljavno tvarino in slovilo; drugi vode in besede ne rabijo sodobno, ali ne oblivajo glave krščenceve, ampak ob mrazu le obleko njegovo; nekateri celo naturne vode ne rabijo; ali pa govori pridigar slovilo, oblivanje oskrbuje njegov strežnik itd. Zato je izrekel že sv. Alfonz Lig.: »Cum tot urgeant motiva dubitandi de valore talium baptismatum (malo prej je imenoval angličane, luterane in kalvince), merito dicimus, ordinarie loquendo, illa sub conditione esse repetenda.« Tudi mnogo provincialnih cerkvenih zborov novejšega časa ukazuje: »Omnes ab haereticis baptizatos sub conditione esse baptizandos, nisi in aliquo času particulari compertum haberetur Sacramentum fuisse legitime collatum.« Tega se drže tudi v Rimu ter protestanške spreobrnjence pogojno krščujejo. 1 ) Pri vsem tem je pa vendar treba pred sprejetjem tacih spreobrnjencev po ukazu obrednika poizvedati, če morda ni ravno ta bil veljavno krščen. Utegne se duhovni pastir obrniti do tacega katoliškega mašnika, ki službuje blizo rojstnega kraja dotičnega spreobrnjenca; navadno je težko kaj več izvedeti, kakor ime pridigarja krščevalca. Sicer se je pa itak pri vsacem spre¬ jemanji drugoverca v katoliško cerkev obrniti do škofijstva, in q Peronne piše (de bapt. c. V.): »Hinc receptura est, ut passim non solum in Anglia, Gallia, Germania, verum etiam Romae sub conditione eis, qui se ex diversis secfis recipiunt ad ecclesiam catholicam, iterum Baptismus conferatur.« 34 * 582 Duhovno Pastirstvo. vpraša naj duhovni pastir ob tisti priliki, kaj mu je storiti ozir sv. krsta; kajti nad spreobrnjenci tudi pogojno ne sme ponovili krsta brez škofovega dovoljenja (S. C. J. 17. dec. 1868; 20. nov. 1878). II. Da more kdo sveti krst prejeti tudi vredno ter pri¬ dom a ali s koristjo, je treba doraslim primerne duševne priprave, in pa zagotovljenja krščanske vzreje zlasti pri otrocih. 1. Toraj najprej primernega dušnega pripravljanja na sv. krst je treba vsem, ki so zmožni za tako pripravo, to je vsem, kateri se že zavedajo pameti, da zakrament prejemajo vredno in s koristjo. Take dorasle je treba podučevati v resnicah katoliške cerkve. Bolj ko je kdo darovit, toliko več verskega znanja je tirjati od njega. Vaditi se mu je tudi krščanskega življenja in priprav¬ ljati se na sv. krst z dobrimi deli, molitvijo itd. Ako med pri¬ pravljanjem pade v smrtno nevarnost, sme se krstiti, če želi, da le toliko ve in veruje, kar je kot sredstvo treba znati k zveličanju (quae necessaria sunt necessitate medii). Dorasli mora imeti tudi resnično, čeravno nepopolno kesanje (attritio) nad svojimi stor¬ jenimi dejanjskimi grehi, pa trdni sklep, zanaprej spolnovati božjo postavo, in pa pobožnosti med krščevanjem mu je treba. Spovedi mu, seveda, pred krstom ni treba, ker mu vse pred krstom stor¬ jene grehe odpusti sv. krst. Ako bi se pa imel sprejeti dorasli krivoverec, katerega bi bilo treba zaradi dvomne veljavnosti nje¬ govega prejšnjega krsta pogojno zopet krstiti, moral bi po sv. krstu, s pogojem podeljenem, še vredno se spovedati, in dala bi se mu pogojna odveza, namreč: si indiges. Natančneje o podučevanji in sprejemanji raznih spreobrnjencev govorimo v IV. delu »Pastir¬ stva«, pri duhovni vladiji. 2. Dorasli mora imeti voljo, namero, zakrament sv. krsta prejeti, ker zoper njegovo voljo bi se »adultus« veljavno krstiti celo ne mogel; a da vredno, s koristjo prejme sv. krst, mora ga biti volja, tudi. živeti krščansko, po naukih katoliške cerkve svoje življenje ravnati. Otroci se sicer veljavno krščujejo s prisodilo na¬ mero, a da se jim sv. krst deli vredno in s koristjo, je še zlasti pri njih treba zagotovljenja krščanske vzreje. V ta namen pa je zlasti pri nedoraslih treba privoljenja njihovih starišev ali rednikov, ali vsaj enega izmed njih. — Razločevati pa moramo pri nedoraslih (infantes ante usum rationisl otroke nekrščenih ro¬ diteljev od otrok krščenih, krščanskih roditeljev. Do otrok ne¬ krščenih starišev nima katoliška cerkev nikakove pravice, zato velja kot pravilo : »Nekrščenih (toraj judovskih in ncverskih) § 169. Prejemnik sv. krsta. 533 roditeljev otrok, kateri še niso prišli k pameti, nikoli ne krstiti zoper voljo njihovih starišev. 1 ) Take otroke skrivaj, brez volje starišev krščevati cerkev sicer dovoljuje, ako umirajo (in articulo vel proximo periculo mortis), a pristavlja: »si tamen id fiat sine scandalo« 2 ), kar pa je le redkokdaj mogoče. Da bi katoliški du¬ hovnik skrivaj in brez dovoljenja nekrščenih starišev krstil tako dete, bi pač ničesar ne dosegel, ako bi otrok ostal pri življenji: vzeti ga ne sme roditeljem, da bi se krščansko vzgojeval; če pa njim ostane, bi dete sv. krst prejemši vendar-le v neverstvu živelo, kar bi gotovo bilo »profanatio et injuria Sacramenti«. Zoper voljo ali brez vednosti nekršCanskih roditeljev se pa sme njihovo dete krstiti, ako bi bili oni otroka popolnoma zavrgli, izpostavili, in če se tudi ni bati, da bi se otrok vrnil k neverskim starišem. Tako n. pr. družba sv. Detinstva po lastnih roditeljih zavržene otroke jemlje, krščuje in krščansko vzreja. — Kaj pa če bi ne- krščeni stariši, judovski ali neverski, sami prosili ali vsaj dovolili, da se jim krsti dete, ki se še ne zaveda pameti? Tudi na prošnjo lastnih nekrščenih roditeljev duhovni pastir ne sme krstiti tacega otroka drugače, kakor če bi bila krščanska vzgoja otroku popol¬ noma zagotovljena, n. pr. ako bi taki stariši krščeno dete dali ka¬ toličanom v vzgojo, in bi se tudi roditelja sama zavezala s po¬ sebno pogodbo, da bosta dete dala katoliško vzrediti. Je-li krščanska vzgoja tacega otroka zadostno zagotovljena ali ne, to gre razsoditi škofu, do katerega se mora župnik obrniti v takem slučaji. A za¬ radi državne postave dne 25. maja 1868 v Avstriji sploh ni varno krstiti tacili otrok, ako sta oče in mati oba nekrščanska in se ona sama ne dasta krstiti. ’) Zlasti ozir judovskih otrok imamo v Avstriji starih državnih za¬ konov, ki se nekako vjemajo s cerkvenimi določbami. Tako n. pr. dvorni dekret 20. marca 1787 pravi, da sme judovsko dete, ki je med porodom v največji smrtni nevarnosti, navzoči zdravnik ali babica skrivše krstiti. Ko pa je dete porojeno, in naj bi bilo še tako slabotno, sme se krstiti le z dovoljenjem starišev. — Dvorni dekret 12. aprila 1787 žuga zdravnikom in babicam z veliko kaznijo, ko bi skrivaj krstili judovsko dete, če tudi se nahaja v nevarnosti, kajti lastnina roditeljev je (pristavi dekret), in le oni jim smejo ali preskrbeti krst ali pa ne. Ravno tako prepoved izreka dekret dne 25. septembra 1802. — Že dne 15. februarija 1765 je Marija Terezija., ukazala, da se imajo judovski otroci, od svojih starišev zavrženi in zapuščeni, izročiti dotičnemu katoliškemu duhovnemu pastirju, da jih krsti in jim preskrbi krščanske vzgoje. To je potrdil tudi dvorni dekret 25. sept. 1802 in 1. okt. 1818. ‘‘) S. C. de Prop. f. 28. jan. 1637. — C. S. Off. 18. febr. 1705. 534 Duhovno Pastirstvo. Nekoliko drugače je z otroci krščanskih, t. j. krščenih, če ravno nekatoliških roditeljev. Otroka krivoverskih starišev, ki se še ne zaveda pameti, bi smela, ako stvar vzamemo v prin¬ cipu, katoliška cerkev krstiti celo zoper voljo njegovih roditeljev, kajti otrok krščenih starišev je ipso jure nativitatis podložen du¬ hovni oblasti Kristusove cerkve; a da se odvrne mnogo zla, cerkev dandanes ne dopušča jih krstiti zoper voljo nekatoliških roditeljev. Kaj pa, ko bi protestanški stariši dovolili, ali celo prosili krsta svojemu otroku? V takem slučaji je ravnati po razsodbi S. C. Inq., ki je na vprašanje: »Si duo conjuges protestantes, deficiente mi¬ nistre proprio, exhiberent parocho alterive sacerdoti catliolico pro- prium infantem baptizandum, declarantes, sese per hoc haud in- telligere obstringi ad eum educandum in religionem catholicam: poterit parochus eum baptizare, ut interdum in tuto ponat inno- centis infantuli salutem aeternam, praescindendo ab eo quod in futuro evenire possit, quando ad aetatem discretionis pervenerit?« odgovorila dne 19. januarija 1886: »Negative praeterquam in pe- riculo mortis.« V očitni smrtni nevarnosti otrokovi naj toraj kato¬ liški duhovnik krsti dete nekatoliških starišev, ako ga prosijo za to. Vpiše naj otroka sicer kot vere katoliške, a pripomni naj, da je dete nekatoliških roditeljev, ki nista obljubila katoliške vzreje. Tudi pri takem krstu morajo botri biti katoliki. A tudi v slučaji, ko bi nekatoliški stariši svojemu novorojencu, ki ni v smrtni ne¬ varnosti, prosili sv. krsta in obljubili katoliško odgojo, bi katoliški dušni pastir težko mogel ustreči zaradi določil avstrijskega držav¬ nega zakonodajstva. Cerkveno dopuščeno bi pač bilo, ako neka- toliška roditelja s posebno pogodbo popolnoma zagotovita katoliško vzgojo, kar bi se moralo zapisati v krstno knjigo. — Ko bi prosili krsta svojemu otroku stariši, katerih eden bi bil kristijan ali od¬ padnik, drugi pa neverec, sploh nekrščen, smelo bi se dete krstiti tudi le tedaj, ako bi bilo v očitni smrtni nevarnosti; sicer pa le, ako bi bila popolnoma zagotovljena katoliška vzgoja otrokova, in bi se roditelja po storjeni pogodbi zavezala, da bodeta otroku skrbela za katoliško vzrejo. Duhovni pastir se mora v tacih in enacih težavnejših slučajih, če možno, obrniti do svojega škofa. Do sedaj povedano velja o otrocih, ki še niso prišli do spo¬ znanja. Ko pa dete popolnoma pride do pameti, tedaj nekako z izpolnjenim 7. letom, je ozir spreobrnjenja in krsta po cerkve¬ nem pravu z njimi ravnati kakor z doraslimi: smeli bi se krstiti, ako sami prosijo sv. krsta in ko so primerno podučeni v katoliških § 169. Prejemnik sv. krsta. 535 resnicah, pa če je tudi zagotovljena njih krščanska vzgoja. A tega storiti mnogokrat ne kaže, ni varno, ker nastane zarad tega mnogo sitnosti in težav, deloma ozir roditeljev, ako ne dovolijo v tako spreobrnjenje, deloma pa zarad državnih zakonov, ki do¬ puščajo spreobrnjenje ali prestop od ene cerkve v drugo še-le v neki poznejši starosti, ali sicer stavijo svoje lastne, posebne po¬ goje prestopa. Brez dvombe je le sv. cerkev opravičena določevati, kdo more ali sme sprejet biti med njene ude in kdo ne. Pona- turna njena pravica je, staviti pogoje sprejema, kedar kdo želi ali po sv. krstu na novo vzet biti med vernike, ali pa če se že krščen vračuje v naročje matere katoliške cerkve. Tudi gre cerkvi pre¬ iskovati, so li izpolnjeni pogoji sprejetja, ali niso. A da je prestop h katoliški cerkvi veljaven tudi pred državo, in da je posvetna oblast pripravljena spreobrnjencu varovati njegove pravice, zato se mora duhovni pastir ozirati tudi na dotične državne zakone, * 1 ) in spreobrnjenca opozoriti na-nje. ') Zadevni oddelki Avstr ijanske postave od dnž 25. maja 1868. se g 1 a s d: I. In Beziehung auf das Religionsbekenntniss der Kinder: Art. 1. Eheliche oder den ehelichen gleicbgehaltene Kinder folgen, soferne beide Eltern demselben Bekenntnisse angehoren, der Religion ihrer Eltern. — Bei gemischten Ehen folgen die Sijhne der Religion des Vaters, die Tochter der Religion der Mutter. Doch kbnnen die Ehegatten vor oder nach Abschluss der Ehe durch Vertrag festsetzen, dass das umgekehrte Verhitltniss stattfinden solle, oder dass alle Kinder der Religion des Vaters oder alle der Mutter folgen sollen. — Uneheliche Kinder folgen der Religion der Mutter. — Im Falle keine der obigen Bestimmungen platzgreift, bat derjenige, welchem das Recht der Erziehung bezuglich eines Kindes zusteht, das Religionsbekenntniss fiir solehes zu bestimmen. — Reverse an Vorsteher oder Diener einer Kirche oder Religionsgenossenschaft oder an andere Personen tiber das Religionsbekenntniss, in vvelchem Kinder er- zogen und unterrichtet werden sollen, sind wirkungslos. Art 2. Das nach dem vorhergehenden Artikel fiir ein Kind bestimmte Re¬ ligionsbekenntniss darf in der Regel so lange nicht verandert vverden, bis das- selbe aus eigener freier Wahl eine solehe Veranderung vornimmt. Es konnen jedoch Eltern, welche nach Art. 1. das Religionsbekenntniss der Kinder vertrags- miissig zu bestimmen berechtiget sind, dasselbe bezuglich jener Kinder andern, welcbe noch nicht das siebente Lebensjabr zuriickgelegt haben. — Im Falle eines Religionswechsels eines oder beider Elterntheile, beziehungsvveise der unehelichen Mutter, sind jedoch die vorhandenen Kinder, vvelche das siebente Lebonsjahr noch nicht vollendet haben, in Betreff .des Religionsbekenntnisses ohne Riicksicht auf einen vor dem Religionsvvechsel abgeschlossenen Vertrag so zu behandelm als vviiren sie erst nach dem Religionswechsel der Eltern, beziehungsvveise der unehelichen Mutter, geboren vvorden. — Wird ein Kind vor zuriiekgelegtem sie- benten Jahre legitimirt, so 'st es in Betreff des Religionsbekenntnisses nach Art. 1. zu behandeln. 536 Duhovno Pastirstvo, § 170 . Delivec sv. krsta. Zakrament sv. krsta se podeljuje ali slovesno, z vsemi obredi od cerkve zaukazanimi, ali pa privatno, brez teh nebistvenih obredov. Razločujemo toraj tudi dvojnega delivca sv. krsta: delivec sloves¬ nega krsta je škof, mašnik in dijakon; delivec privatnega krsta ali krsta v sili pa je vsak človek. Art. 3. Die Eltern und Vormiinder, sowie die Religionsdiener sind fiir die genaue Befolgung der vorstehenden Vorschriften verantwortIich. — Fiir den Fali der Verletzung derselben steht den nachsten Vervvandten ebenso wie den Obern der Kirchen und Religionsgenossenschaften das Recht zu, die Hilfe der Behorden anzurufen, welche die Sache zu untersuchen und das Gesetzliche zu verfiigen haben. II. In Beziehung auf den Gebertritt von einer Kirche oder Religionsgenos- senschaft zur anderen: Art. 4. Nach vollendetem 14. Lebensjahre bat Jederman ohne Unterschied des Geschlechtes die freie Wahl des Religionsbekenntnisses nach seiner eigenen Ueberzeugung und ist in dieser freien Wahl nothigenfalls von den Behorden zu schiitzen. Derselbe darf sich jedoch zur Zeit der Wahl nicht in einem Geistes- oder Gemiithszustande befinden, welcher die eigene freie Ueberzeugung aus- schliesst. Art. 5. Durch die Religionsveranderung gehen alle genossenschaftlichen Rechte der verlassenen Kirche oder Religionsgenossenschaft an den Ausgetretenen, ebenso wie die Ansprtiche dieses an jene verloren. Art. 6. Damit jedoch der Austritt aus einer Kirche oder Religionsgenossen¬ schaft seine gesetzliche \Virkung habe, muss der Austretende denselben der poli- tischen Behorde melden, welche dem Vorsteher oder Seelsorger der verlassenen Kirche oder Religionsgenossenschaft die Anzeige iibermittelt. Den Eintritt in die neu gewahlte Kirche oder Religionsgenossenschaft muss der Eintretende dem betreffenden Vorsteher oder Seelsorger personlich erklaren. Art. 7. Die Bestimmung des § 768 lit. a) im a. b. G. B., vermoge welcher der Abfall vom Christenthume als Grand der Enterbung erklart wird, dann die Verfiigungen des § 122 lit. c) und d) St. G., womit derjenige, welcher einen Christen zum Abfalle vom Christenthume zu verleiten oder eine der christlichen Beligion rviderstrebende Irrlehre auszustreuen sucht, eines Verbrechens schuldig erklart wird, sind aufgehoben. Es ist jedoch jeder Religionsparthei untersagt, die Genossen einer anderen durch Zwang oder List zum Uebergange zu be- stimmen.« Ob raznih nastalih dvomljivostih je avstrijansko upravno sodišče, medverski zakon razlagajoč, objavilo naslednje: Erkenntniss des k. k. Venval- tungs-Gerichtshofes vom 28. Juni 1883. Z. 1447: »Ein Glaubenswechsel bei Kin- dern durch die Eltern kann nur bis zum 7. Jahre vorgenommen vverden; nach dem 14. Jahre steht er den Kindern frei; aber zwischen dem 7.—14. Jahre ist eine Aenderung des Religionsbekenntnisses der Kinder unbedingt ausgeschlossen.« § 170. Delivec sv. krsta. 537 1. Slovesni krst smejo v prvi vrsti deliti školje in m a š n i k i, ker ti so redni delivci tega zakramenta. A da se slovesni krst ne deli le veljavno, ampak tudi dopuščeno, je treba delivcu duhovske oblasti, bodisi redne ali prepuščene (gl. § 22); toraj je pristojni delivec, minister competens, škof v svoji škofiji, župnik v svoji župniji, in drugi mašniki, ki so v to pooblaščeni od škofa ali pa od samostalnega duhovnega pastirja. Ptujim krščen- cem, t. j. ne v dotični duhovniji rojenim, noben mašnik ne more slovesnega krsta dopuščeno deliti brez dovoljenja domačega duš¬ nega pastirja; zato ukazuje obrednik, da naj pred krščevanjem vpraša duhovnik ozir krščenca: ».. . an sit suae parochiae«. V lastni duhovniji rojene pa župnik mora krstiti, in naj so tudi nezakonski otroci ali porojeni od oseb, ki imajo v dotični župniji le začasno domovanje. Ako bi duhovni pastir kedaj krstil rejenčka ptuje tare iz toliko važnih razlogov, da sme misliti, dotični sosednji župnik bode odobril njegovo ravnanje, mora mu v osmih dneh natanko sporočiti o podeljenem krstu. — Dijak o na imenujemo izred¬ nega delivca slovesnega krsta, ker sme po navodu cerkvenega obrednika 1 ) krščevati le samo pooblaščen po škofu ali po samo- stalnem 'duhovnem pastirju. Taka oblast, slovesno krščevati, se sme dijakonu izročati le iz velike potrebe, n. pr. zarad velicega števila krščencev, zavolj hude bolezni župnikove itd. 2. Privatni krst ali v sili sme deliti (seveda izvrševaje le bistveni obred) vsak človek, bodisi moški ali ženska, kri- stijan ali nekristijan, da le resnično voljo ima, storiti to, kar kato¬ liška cerkev veleva pri podelitvi sv. krsta. A vendar se je pri tem držati nekega reda, kedar je mogoče. Rit. Rom. veli: »Si adsit — Erkenntniss des k. k. V.-G.-Hofes v. 2 . Apr. 1884. Z. 537: »Ist eines der beiden Eltern, welche das Religionsbekenntniss ihrer Kinder vertragsweise be- stimmen konnten, gestorben oder willensunfahig geworden, so hat nicht der an- dere Tbeil nun fur sich allein das Recht, das Religionsbekenntniss der Kinder zu bestimmen, sondern es kann eine Aenderung des bereiis bestimmten Bekennt- nisses tiberhaupt nicht mehr eintreten.< — Erkenntniss des k. k. V.-G.-Hofes v. 18. Apr. 1884. Z. 668: >Auch bei der durch Confessionsloserklarung eines Ehe- theiles entstehenden Mischehe ist behufs Bestimmung des Religionsbekenntnisses der Kinder zunachst nach dem Geschlechte zu unterscheiden: jene Kinder, fur vvelche hienach der confessionslose Elterntheil massgebend ist, sind, dafern sie nach der Confessionsloserklarung geboten wurden, confessionslos. Fur die vorber geborenen Kinder hat die Confessionsloserklarung keine Aenderung des bereits bestimmten Bekenntnisses zur FoIge.< ‘j A vode ali soli v obredu bi ne smel posvetiti, sicer bi to bil abusus ordinis, kateremu posledica je irreguliteta (5. R. C. 20. febr. 1888). 538 Duhovno Pastirstvo. sacerdos, diacono praeferatur, diaconus subdiacono, clericus laico, et vir fcminae, nisi pudoris gratia deceat feminam potius quam virum baptizare infantem non omnino editum, vel nisi melius femina sciret formam et modam baptizandi.« Le samo oče ali mati ne smeta krščevati lastnih otrok, razun smrtne nevarnosti in če ni nobenega druzega dobiti, ki bi krstil dete. V takem silnem pri- godku si pa roditelji krščevaje svojega zakonskega otroka ne na¬ kopljejo duhovnega sorodstva ter ne zgube medsebojnih zakonskih pravic. — Da verniki v trenutku sile znajo sv. krst veljavno podelje¬ vati, ukazuje sv. cerkev, da mora samostalni dušni pastir učiti svoje duhovnijane, kako se deli ta najpotrebnejši zakrament, kar naj prilično tudi res stori ali v javnih cerkvenih govorih ali pri velikonočnem izpraševanji. Ker največkrat krst v sili dele babice (obstetrices), naj župnik zlasti tem osebam skazuje primerno skrb. Ker so babice za rodnice in rojence važne osebe v duhov- niji v oziru moralnem in zdravstvenem, mora skrbeti dušni pastir, da opravljajo ta posel v fari kolikor moč le dobro podučene in potrjene, vestne in zanesljive ženske. O priliki, n. pr. ko kaka nova babica pride v duhovnijo, ob kaki zadevni nesreči, ob pri¬ hodu novega župnika. . . naj jih samostalni duhovni pastir podu- čuje in opominja, da svojo službo opravljajo zvesto ter natančno vsak čas spolnujejo, kar jim veli vest, cerkev in država. 1 ) Uči naj ‘) Ministerstvo za notr. je 4. junija 1881 objavilo poseben poduk za b a- bice, iz katerega posnamemo: Geprufte Hebammen sind verpflichtet: 1. Sich eines ehrbaren, niiehlernen Lebenswandels zu befleissen (§4). 2. Gebarenden, welche ihre Hilfe in Anspruch nehmen, ohne Unterschied, ob arm oder reich, ob bei Tag oder Nacht, mit voller Bereitwilligkeit und nach bestem Wissen den niithigen Beistand zu leisten (§ 4). 3. Dafiir zu sorgen, dass jede Geburt eines Kindes, bei welchem sie Hilfe geleistet haben, behufs Eintragung in die Geburtsregister rechtzeitig angezeigt werde (§ 10). 4. Bei der Geburt eines lebensschwachen, scheintodten oder sonst in Lebensgefahr schwebenden Kindes christlicher Eltern auf die Nothwendigkeit der Nothtaufe aufmerksam zu machen, und als Heb¬ ammen christlicher Confession liber Aufforderung oder mit Zustimmung der Eltern, bei einem unehelichen Kinde mit Zustimmung der Mutter, die Nothtaufe vor- zunehmen (§ 11). 5. Dafiir zu sorgen, dass die vollzogenc Nothtaufe dem zu- standigen Seelsorger angezeigt iverde (§11). 6. Dem Seelsorger o der dem mit der Fiihrung der Geburtsbucher sonst betrauten Organe liber Verlangen die zur Ein¬ tragung in die Geburtsbucher erforderlichen Daten in Bctreff der Mutter, deren ledigen, verheirateten oder Witwenstand bekannt zu geben (§ 12). 7. Zum Zwecke dieser letzteren Bekanntgabe boi der ceremoniellen Taufe eines Kindes gegenwartig zu sein (§ 12). 8. Die Veranstaltung zu treffen, dass jedes todtgeborene Kind ohne Riicksicht auf den Grad der erreichten kdrperlichen Entvvickelung der vor- schriftsmiissigen Leichenbeschau unterzogen werde (§ 13). § 170. Delivec sv. krsta. 539 jih, da kedarkoli so klicane k porodnicam, naj gredo rade, ne oziraje se na stan matere; naj si prosijo božje pomoči, naj o vseh dogodkih svoje službe trdo molče, naj so previdne in sramežljive v svojem govorjenji in opravilu, da žive zmerno, spodbudno in pobožno. Naroča naj babicam, da matere uče, kako se vesti in varovati v svojem stanji pred porodom in po porodu; da naj pri nezakonskih materah skušajo storiti kaj za njih poboljšanje, ter naj jim tudi (ako se mu zdi potrebno) stavi pred oči, kako silno bi se pregrešile, ko bi kdaj nalašč kaj storile ad aborlum procu- randum. Natančen poduk mora župnik tem ženskam dajati o na¬ činu, kako se veljavno deli zakrament sv. krsta v raznih dogodkih, o katerih smo govorili v § 169.; a opomniti jih je tudi, da naj brez potrebe ne krščujejo v sili. ampak le takrat, kedar se je res bati, da otrok umrje, preden bi bil v cerkev prinesen h krstu. Kedar je nevarnost za otroka dvomna, naj store kar je varnejše. Pri navidezno mrtvo-rojenčkih si je prav pridno in vztrajno pri¬ zadevati za njih poživljenje, ter naj tako dete kar brž krstijo pri prvih znamenjih življenja. Ob hudem porodu je babici dolžnost, da še o pravem času pošlje po zdravnika in tudi po mašnika, če je materino življenje v nevarnosti. Ko bi pred porodom umrla mati, ali tudi taka, ki je že več mescev noseča, mora babica skrbeti, da mrtvi ostanejo usta odprta in da se dobi brž ko brž zdravnik, ki naj z umetnimi pomočki (sectio caesarea) iz matere dobi dete, katero se mora brž krstiti, če je še živo, ali vsaj pogojno, če se dvomi o življenji otrokovem. 1 ) Vsak podeljeni krst mora duhovni pastir kar precej in na¬ tančno zapisati v krstno knjigo. Otom zapisovanji in o spiso- vanji župnijskih matic sploh bomo obširneje govorili v posebnem oddelku »Pastirstva«. 2 ) ') Dober poduk babicam daje knjiga: Unterricht liber die Spendung der Notlitaufe und iiber die Standespflichten der Hebammen. Freiburg 1891. 2 ) To naj pa omenimo že koj tu.'da takrat, kedar duhovni pastir v cerkvi slovesno krst pogojno ponovi, le ta po njem podeljeni krst velja kot pravi krst, toraj se le on v krstno knjigo vpiše kot krstnik, in le ti pri slovesnem krstu navzoči botri veljajo kot pravi botri. Pa tudi v redkem slučaji, da bi mašnik celo ne ponovil krsta pogojno, ampak krst v sili podeljen odobrivši, bi le samo ceremonije pozneje v cerkvi namestil, naj so le on vpiše v matico kot krslitelj, kajti o pravilno podeljenem krstu prav res on more pričevati, ker je stvar na¬ tanko preiskoval. Tudi lavantinske škofije Scbluss-Protok. XIII. str. 13 veli o tej zadevi: »Nur der die Geremonien nachtragende Priester hat sich ins Taufbuch als baptizans einzulragen.« 540 Duhovno Pastirstvo. Dostavek. Primerno je, da koj tu govorimo o vpeljevanji ali blagoslovljevanji porodnic, ki se po stari, hvalevredni krščanski navadi godi kmalu po sv. krstu. Mati, posnemajoč lepi zgled bla¬ žene device Marije, ki je vsled Mojzesove poslave lili. Mojz. 12,2 — 8) prišla v tempelj ter opravila dar očiščevanja, čeravno jej tega ni bilo treba, pride v cerkev, ne kakor bi jo vezala starega zakona postava, ampak da se Bogu zahvali za srečen porod in za sv. krst, v katerem jej je bilo dete prerojeno, pa da novorojenčka Bogu v dar prinese, to je, obljubi, da ga bo z vso materno ljubeznijo in skrbjo vzgojevala za Boga in nebesa. To blagoslovljenje je ma¬ teram priporočati, a zaukazano ni, ker obrednik le pravi: »Si quae puerpera... ad ecclesiam venire voluerit. ..« Želeti je, da pride porodnica z detetom, pa de praecepto tudi to ni. Kraj za to bla¬ žilo je le samo cerkev, kar je razvideti že iz obreda; zato je graje vredno in po raznih provincijalnih cerkvenih zborih strogo prepo¬ vedano, zunaj cerkve, n. pr. na domu matere, izvrševati to vpe¬ ljevanje. Ako se pa mora goditi to blagoslovljenje prav v farni cerkvi, in če je to vpeljevanje izldjučljiva pravica župnikova, to je dvomno. Obredniki o tem nimajo določenega, imenuje se v njih le »sacerdos«, ne »parochus«. Kjer toraj nimajo zadevne diecezanske postave, držati se je stare navade kraja ali dežele. — Ta blagoslov se sme deliti le poštenim katoliškim materam, ki so v pravem za¬ konu porodile, ne pa nezakonskim, 1 ) kajti ljublj. obrednik pravi: »Puerperis non conjugatis haec benedictio prorsus non est imper- tienda.« JVekatoliškim materam gre vselej odrekati ta blagoslov, če bo tudi rojeno dete vzgojevano katoliško. Večina bogoslovnih uče¬ njakov tudi trdi, da je odrekati to blažilo celo materam katoliškim, živečim v mešanem zakonu, ako so one same krive, da se njih otroci ne vzrejajo katoliško. — Obred je kaj pomenit Porodnica pričakuje pri vratih kleče mašnika, ne da bi bila nevredna stopiti v cerkev, ampak le, da je takorekoč slovesno vpeljana v cerkev, ki jo po porodu začne zopet obiskovati, in da pokaže svojo po¬ nižnost v posnemanji Matere božje. V rokah drži prižgano svečo, ki pomenja luč Kristusovega nauka; s tem mati obljubi, da hoče hoditi s svojim otrokom v luči sv. vere. Duhovnik v koretlji in z belo štolo jo pokropi z blagoslovljeno vodo, da jo stori deležno blagoslova cerkvenega. Po navadni vpeljavi: »Adjutorium nostrum...« moli mašnik 23. psalm: »Domini est terra . ..« in jej nato poda štolo ter jo vpelje na svoji levi strani v cerkev z besedami: »Ingredere in templum Dei, adora filium beatae Mariae V., qui tibi foccundi- tatem tribuit prolis«. Mati pri altarji poklekne, duhovnik pa stoječ pred altarjem, obrnjen proti materi, moli očenaš in nekatere vrstice in konečno molitev, v kateri je izražen pomen blagoslova: »ut post hanc vitam... ad aeternae beatitudinis gaudia cum prole *) Po nekaterih škofijah je v navadi neka »introductio mulicris post par¬ fum prolis illegitimae«, tedaj ne »benedictio«. § 171. Bistveni obred, prejemnik, botri, delivec sv. birme. 541 sua pervenire mereatur.« Slednjič proseč jej božjega blagoslova, jo še enkrat poškropi z blagoslovljeno vodo »in modum crucis«, t. j. »in medio, a dextris mulieris et ab ejus sinistris«, kakor raz¬ laga de Herdt. II. Sveta birma. § 171 - Bistveni obred, prejemnik, botri, delivec sv. birme. Sv. birma je zakrament, v katerem sv. Duh krščenega člo¬ veka s poklado škofovih rok, s sv. krizmo in z božjo besedo v milosti potrdi, da svojo vero stanovitno spoznava ali trdi, in po nji živi. 1. Daljna tvarina tega zakramenta je krizma, t. j. oljkino olje z balzamom mešano in od škofa posvečeno. Bližnja tva¬ rina pa je maziljenje birmanca na čelu s krizmo v podobi križevi in pokladanje rok, katero to maziljenje spremljuje. Bistveno sl o vilo pa so besede: »Signo te signo crucis: Et confirmo te chrismate salutis in nomine Patris, et Filii, et Spiritus sancti.« O nebistvenem obredu gl. § 108. 2. Zakrament svete birme veljavno prejeti je sposoben vsak živi, krščeni in ne še birmani človek. Veljavno bi toraj mogli birmani biti tudi otroci, ki še niso prišli k pameti, katerim so res nekdaj takoj po sv. krstu delili ta zakrament. A po sedanji navadi sv. cerkve ne morejo dopuščeno birmani biti otroci, ki niso še spolnili sedmega leta in ki niso prišli k razumnosti, razun če je kje zakonita navada otroke prej birmovati (kakor n. pr. pri Grkih, na Španskem), ali pa v kakem izrednem slučaji ter iz važnega vzroka, n. pr. dete v zelo nevarni bolezni, kateremu se s tem, ako umrje, namnoži slava nebeška; ali pa, ko bi se vedelo, da pozneje prav dolgo ne bo škofa v tisti kraj. — Da se pa sv. birma dopuščeno prejema, se razun omenjene vsaj 7letne starosti zahteva od birmanca, da je v krščanskem nauku zadostno pod¬ učen, t. j. da ve vsaj one verske resnice, ki so katoliškemu kri- stijanu potrebne kot sredstvo zveličanja, pa tudi necessitate prae- cepti, in da je podučen o zakramentu sv. birme. Sme se pa do¬ puščeno birmati tudi tak, ki je zmiraj trapast (perpetuo amens); njemu zakrament koristi v pomnoženjo prihodnje nebeške slave. 542 Duhovno Pastirstvo. Ker je sv. birma zakrament živih, mora ga birmanec prejeti v stanu milosti božje, zato ukazuje Pontificale Rom.: »Adulti debent prius peccata confiteri et postea confirmari; vel saltem de mortalibus, si in ea inciderint, conterantur.« Spodobi se, da se birmanci s pobožno molitvijo pripravljajo na sv. Duha; cerkev tudi izreka željo, naj bi bili prejemajoči ta zakrament tešč, če je možno. — Sv. birma k zveličanju sicer ni neogibno potrebna, a je vendar zapovedana vsem vernikom, kateri jo prejeti morejo. Pražki provinc, zbor 1. 1860. pravi: »Lieet boe sacramentum non adeo sit necessarium, ut absque eo salvus quis fieri nequeat, tamen a nemine sine magno peccato negligi potest.« 3. Iv sv. birmi, ki se iz pametnega razloga sme deliti na katerem koli spodobnem kraji, in kateri dan koli, morajo se pri¬ vzemati tudi botri, ki sprejemajo enake dolžnosti, kakor krstni botri, in morajo toraj tudi enake lastnosti imeti, kakor uni (glej § 168j. Vendar sme birmski boter biti le eden, mora z birmancem biti enacega spola, že birman, in drug od krstnega botra (pa obrednik pristavi »času necessitatis excepto«). Ne sme pa biti bir¬ mancem boter lastni njegov oče, ali mati, pač pa drugi sorod¬ niki; tudi naj bi en boter ne imel hkrati več kot dva birmanca, a Pontif. Rom. pristavlja: »nisi aliter necessitas suadeat, arbitrio episcopi.« Kaj pa, da kak wekatoličan ne more biti birmski boter. — Boter mora med birmovanjem položiti svojo desnico (brez ro- kovice) na desno ramo birmančevo; doraslim birmancem pa veli pontifikal, da naj denejo svojo desno nogo na desno nogo botrovo, vendar je S. R. C. 20. sept. 1749 izrekla, da zadostuje, ako le boter svojo desno roko položi na desno ramo birmančevo. Kakor krstni boter stopi tudi birmski boter v duhovno sorodstvo s svojim birmancem in z njegovimi stariši. 4. R e d n i delivec sv. birme je Škot za svojo diecezo, ali ptuji škof, kateremu je domači izročil to pravico; izredni delivec tega zakramenta pa je mašnik, ki je od apostoljskega sedeža v to prejel pooblaščenje. Dušni pastir ima samo dolžnost, svoje vernike pod- učevati ter pripravljati k vredni prejemi sv. birme, jim zadevna spričala dajati, jih v birmansko knjigo zapisovati itd., o čemur smo že obširneje govorili v § 108. § 1.72. Tvarina in slovilo zakramenta sv. pokore. 543 III. Sveta pokora. § 172 . Tvarina in slovilo zakramenta sv. pokore. Besedo »pokora« rabimo v trojnem smislu; pomeni namreč čednost pokore, zadostovanje za grehe, in zakrament sv. pokore. Pokora kot čednost je spokorni duh, ki nagiba grešnika, da ob¬ žaluje in črti storjene grehe, za nje Bogu in bližnjemu zadostuje — združen s trdnim sklepom poboljšati svoje življenje. Pokoro tudi imenujemo od spovednika naloženo zadostenje za grehe; nam pa je govoriti o pokori kot sv. zakramentu, v katerem po¬ oblaščeni mašnik na božjem mestu odpusti grešniku po sv. krstu storjene grehe, če se jih skesano in do čistega spove, in tudi resnično voljo ima, se poboljšati in pravo pokoro delati. 1. Daljna tvarina (mat. remota, ali bolje: removenda) sv. pokore so vsi po sv. krstu storjeni grehi, majhni in veliki. A tu zopet razločujemo potrebno daljno tvarino (m. reni. necessaria), kar so vsi smrtni grehi po krstu storjeni in pri spovedi ne še neposrednje odpuščeni, kajti tacih se grešnik mora spovedati; pa prostovoljno in zadostno daljno tvarino (m. rem. libera et sufficiens), namreč majhni grehi in pa grehi, bodisi smrtni ali majhni, že pri kaki prejšnji spovedi neposrednje odpuščeni; ker ni nikakove zapovedi, se tacih grehov spovedovati, akoravno je dobro in koristno, se jih spovedati; nasproti pa tudi spovedovanje samo tacih grehov zadostuje za veljavnost zakramenta. Nepo¬ srednje ali naravnost odpuščeni so tisti grehi, kateri so bili pri spovedi odpuščeni sami za-se, toraj taki, katerih se je grešnik resnično obtožil in je spovednik imel oblast jih odvezati. Po- srednje pa se odpuščajo grehi, kedar se ne odpuste sami za-se, ampak obseženi v drugih grehih; kar se zgodi, če se spovedanec kakega greha iz nezadolžene pozabljivosti ali nezmožnosti ne spove, ali pa se ga spove, a spovednik nima oblasti od tistega greha na¬ ravnost odvezati, pa mu zaradi prav važnega razloga vendar mora dati odvezo. V tem slučaji, ker ” se sicer spove vredno, dobi pri odvezi z drugimi spovedanimi grehi vred tudi odpuščenje tega greha. Samo posreduje odpuščen smrtni greh ostane tako dolgo pogrebna tvarina sv. pokore, da spovedanec od njega dobi odvezo 544 Duhovno Pastirstvo. neposrednje. — Bližnja tvarina (mat. prox'ma) zakramenta sv. pokore so tri dejanja spokornikova, namreč: kesanje, spoved in zadostenje. 1 ) Kes, spoved in resnična volja zadostiti so bistveni del zakramenta, že izpolnjeno zadostenje pa je celovit ali dopol- niven del, ker se že pred izpolnjenim zadostenjem odpuste grehi in večne kazni. Ker ta tvarina ni vidna, očutna, kakor pri drugih zakramentih, ampak se le po obtoževanji grehov itd. vidno raz¬ odeva, jo imenuje tridentinski zbor: »quasi materia«. 2. Sl o vilo tega zakramenta so besede spovednikove: »Ego te absolvo a peccatis tuis, in nomine Patris -j- et Filii et Spiritus sancti. Amen.« Najvažnejši ter najbistvenejši besedi ste: »absolvo te.« Kdor hoče v zakramentu sv. pokore doseči spravo z Bogom, mu je treba, da se kolikor moč spravi tudi s sv. cerkvijo; in ker tisti, kogar je zadela cerkvena kazen, zlasti izobčenje, ne more in ne sme prejeti odveze v sv. zakramentu, zato cerkev podeljuje iz previdnosti (v pogojnem smislu namreč, ko bi utegnil spovedanec biti v cerkveni kazni, od katere vsak spovednik sme odvezati) vselej tudi odvezo od cerkvenih cenzur* katero spovednik nepo¬ srednje pred bistvenim slovilom daje z besedami: »Dominus noster Jesus Christus . . .« Zraven tega prideva cerkev slovilu še drugih pomenitdi molitev, in je vsled tega popolen obrazec odvezovanja, ki ga mora redno deliti spovednik, naslednji: »Misercatur tui omnipotens Deus, et dimissis peccatis tuis perducat te ad vitam aeternam. Amen.« Na-to desnico proti spo¬ vedancu povzdignivši govori: »Indulgentiam, absolutionem et re- missionem peccatorum tuorum tribuat tihi omnipotens et misericors Dominus. Amen. Dominus noster Jesus Christus te absolvat; et ego auctoritate ipsius te absolvo ab omni vinculo excommunica- tionis, suspensionis, et interdicti 2 ), in quantum possum, et tu iri- *) »Omnino conveniens est (omeni Bellarmin), ut qui Deum corde, ore et opere offendimus, cordis contritione, oris confessione et operiš satisfactione Deo reconciliemur.« a ) Ako je treba dati sv. odvezo od cerkvenih kazni, od katerih odvezovati je papež, škof. . . sebi pridržal pravico, more spovednik prejemši zadevno po¬ oblastilo, spovedanca od cenzure odvezati za sodbo vesti ter v spovedi, in foro interno, ali pa za vnanji svet, pro foro externo, če je cerkvena kazen javna ter grešniku tudi pro foro externo naložena. Kedar odvezuje od kake cen¬ zure pro foro interno, takrat se poslužuje kar navadnega slovila, kakor ga v vsaki spovedi ad cautelam rabi (če mu v posebnem slučaji višji pastir morda ne ukaže drugače). — Kedar je od izobčenja odvezovati za vnanji svet ter zunaj spovedi, in foro exteriori, takrat se mu s pooblaščenjem vred navadno že § 172. Tvarina in slovilo zakramenta sv. pokore. 545 diges. Deinde ego te absolvo a peccatis tuis, in nominc Patris, -f- et Filii, et Spiritus sancti. Amen. (Ako je spovedenec lajik, se izpusti beseda »suspensionis«.) Passio Domini Jesu Christi, merita beatae Mariae Virginis, et omnium Sanctorum, quidquid boni feceris, et mali sustinueris, sint tibi in remissionem peccatorum, augmentum gratiae, et praemium vitae aeternae. Amen.« — Odveza od cer¬ kvenih kazni se daje vselej pred odvezo od grehov; kedar se pa spovedencu podeli kak spregled (dispensatio), da se po odvezi od grehov, ker spregled je milost, ki naj se sprejema le s čistim srcem. Praviloma naj spovednik izgovarja nad spovedencem to slovilo celo; vendar je dovoljeno pri veliki množici spokornikov ali pri krajših spovedih izpuščati »Misereatur« itd., ter govoriti samo: »Dominus noster Jesus Christus .. .« noter do »Passio Do¬ mini nostri etc.« exclusive IS. R. C. 27. febr. 1847). Ko bi bila tolika sila, da spovednik ne utegne več govoriti popolnega slo- vila, n. pr. nad umirajočim, takrat cerkev dovoljuje to-le skrčeno slovilo: »Ego te absolvo ah omnibus censuris et peccatis, in nomine Patris, -j- et Filii, et Spiritus sancti. Amen.« Ako jih je več, katerim je treba podeliti sv. odvezo, in ni časa slovilo sv. po¬ kore izgovarjati nad posamezniki, n. pr. vojakom pred bojem, ali na ladiji, ki se potaplja . . . takrat naj spovednik rabi slovilo v množini: »Ego vos absolvo . . .« tudi požlje obrazec za odvezovanje, katerega se mora posluževati. Ako se mu pa ukaže, naj odveže »in forma ecclesiae consueta«, takrat ima rabiti formular, ki ga za tak slučaj podaja Rituale Rom. ali morda tudi diecezanski obrednik pod naslovom: »De absolutione ab excommunicatione in foro exteriori«. Ako pa spovednik od svojega višjega ne prejme niti posebnega obrazca, niti ukaza, da je odvezati in forma ecclesiae consueta, naj pri važnih rečeh pri tem odvezo- vanji od izobčenja za vnanji svet rahi vendar-le ravno omenjeni formular iz rimskega obrednika; če pa stvar ni zelo važna, utegne odvezo tako-le dati: »Dominus noster Jesus Christus te absolvat: et ego auctoritate ipsius et sanctis- simi Domini nostri Papae (si a Papa fuerit delegatus — vel Reverendissimi Epi- scopi N. vel tališ Stiperioris) mihi concessa, absolvo te a vinculo excommuni- cationis, in quam incurristi (vel incurrisse declaratus esj propter tale factum (vel causa etc ) ; et restituo te communioni et unitati fidelium et sanctis sacra- mentis ecclesiae, in nomine Patris, f et Filii, et Spiritus sancti.« — Za odvezo¬ vanje od odstave (suspenzije) in od prepovedi (interdicta), bodisi pri spovedi ali zunaj spovedi, niso ukazane posebne besede, a rimski obrednik po¬ daja pooblaščenemu spovedniku za tak primerljej to-le slovilo: »Auctoritate mihi ab N. tradita, ego absolvo te a vinculo suspensionis (vel inter dieti), quam (vel quod) propter tale factum (vel causam) incurristi (seu incurrisse declaratus es), in nomine Patris, f et Filii, et Spiritus sancti.« Duh. Pastirstvo. 35 546 Duhovno Pastirstvo. Da se slovilo sv. pokore veljavno rabi, mora a) spovednik res namero imeti, dotičnemu podeliti odvezo; zato naj si na vso moč prizadeva, da se v trenutku, ko govori slovilo, tudi za¬ veda svoje volje, odvezati ga grehov. Zadostuje pa za veljavnost sv. odveze tudi vplivajoča ali virtualna namera (gl. § 166). Ako bi pa spovednik ne imel volje odvezo podeliti, tedaj izgovorjeno slovilo ostane brez učinka, n. pr., ko bi bil sklenil, kakemu po- vračljivemu grešniku odvezo odložiti, pa bi iz raztresenosti in na¬ vade vendar le jo izgovoril nad njim. b) Se mora slovilo, da velja, izre kovati, če tudi natihoma; samo s kakim znamenjem, pismeno ali po selu podeljena odveza ne velja, c) Spovedenec, nad katerim se izgovarja slovilo, mora biti pričujoč, vsaj v moral¬ nem smislu navzoč. Moralno je pričujoč, kdor je toliko blizo, da se sploh more misliti, da spovednik njemu govori in bi ga tudi slišal, ko bi mu ne govoril tiho, ampak z navadnim če tudi malo povzdignjenim glasom. Spovednik bi toraj veljavno odvezal tacega, ki je šel proč od spovednice, predno je slovilo izgovoril nad njim, da ga le še vidi, ali vsaj z gotovostjo more sklepati, da je še v cerkvi. Enako velja odveza podeljena tacemu, ki je padel v vodo, ali v kako globočino, ali ki so ga posule kako razvaline in na po¬ maganje kliče. Tudi bi veljavno odvezal spovednik bolnika spred vrat ali od okna, ko bi ne mogel v sobo itd. Slovilo zakramenta sv. pokore se rabi včasih tudi pogojno (gl. § 166. I). Res se o pogojnem slovilu tega zakramenta cerkev ni izrekla, in pogojna odveza zlasti zaradi dvoumne notranje pri¬ prave spokornikove ima med bogoslovnimi učenjaki tudi nasprot¬ nikov; a enakost z drugimi zakramenti, nauk imenitnih učiteljev, med njimi zlasti sv. Alfonza Lig., nekateri provincijalni cerkveni zbori, splošna raba pogojne odveze, sv. sedežu dobro znana, proti kateri ne ugovarja . . . nam spričuje, da tudi pri sv. pokori po¬ gojno slovilo velja, če se le pristavljeni pogoj ozira v preteklost ali v sedanjost, ne pa v prihodnjost, n. pr. če boš to in to res storil, če se boš res poboljšal . . ., ker tako odvezovanje bi ne veljalo. Kdaj pa je pogojno odvezovanje dopuščeno? Redarje po važnem vzroku opravičeno, kar je takrat, kedar bi spovedenca zadela velika duhovna škoda, ko bi ne dobil odveze, ki se mu pa zaradi nekega opravičenega dvoma ne more nepogojno po¬ deliti. Ta opravičeni dvom, zaradi katerega spovednik ne more odvezati nepogojno, da bi morda ne onečastil sv. zakramenta, § 172. Tvarina in slovilo zakramenta sv. pokore. 547 zadeva ali neko djanstvo (dubium facti), ali pa se tiče notranje priprave spovedenčeve. a) Ako spovednik dvomi o kakem djanstvu in se dvom odpraviti ne da, odveza pa je spovedencu v tistem slučaji zelo potrebna, takrat naj brez odloga pogojno odveže. Toraj: ako dvomi, je-li dotični še živ ali ne; ali je že (ali še) za¬ dostno pri pameti (n. pr. otrok, slaboumen, blazen); ali se nahaja pri spovedencu, n. pr. pri otroku, gluhomutcu, trapežu, potrebna daljna tvarina, ali vsaj kaj zadostne tvarine (drugi spokorniki morajo v tem slučaji se obtožiti kakega če tudi že spovedanega greha iz prejšnjega življenja, ali naj pa spo¬ vednik sam vprašaje poizve za kak greh, že prej spovedan in odpuščen); če po pameti dvomi spovednik, je li že dal odvezo ali je ni; ali se more misliti o njem, kateremu hoče odvezo dati, da je še moralno pričujoč, ali ne, n. pr. ko bi videl človeka z visoke hiše pasti, pa je golovo več kot 20 stopinj od njega proč itd. h) Kedar je pa spovednik opravičen dvom ti o vrednosti ali notranji pripravi spovedenčevi, takrat pa ne sme kar brž mu dati odveze s pogojem, češ, si dignus es. Da sme spovednik dati sv. odvezo, mora imeti moralno gotovost o vrednosti, pripravi ali dispoziciji spovedenčevi; kedar pa je po pravici dvomna bližnja tvarina zakramenta, takrat ni moralne goto¬ vosti o notranji pripravi, toraj se odveza ne sme podeliti. Kedar toraj spovednik najde spovedenca nepripravljenega, si mora najprej prizadevati, da ga vrednega stori sv. odveze, t. j. da v njem vzbudi pravo kesanje in resničen sklep za- dostovanja itd. Ako se mu to ne posreči, mu mora odvezo odložiti ali celo odreči. Ge pa tudi po takem prizadevanji še vedno dvoumna ostane spovedenčeva priprava ter dispozicija za sv. odvezo, h krati je pa res potreba dati sv. odvezo, ker bi sicer dotičnega zadela velika škoda na duši, takrat naj spovednik odveže pogojno; toraj: otroka ah slaboumnega, ako sta v smrtni nevarnosti in pa ob velikonočnem času, ali morda še sicer katerikrat v letu, da ne ostane predolgo brez milosti sv. zakramenta;., umirajočega, ki leži v nezaved¬ nosti in tudi prej ni dajal zanesljivih znamenj kesanja ali hrepenenja po spovedi; vse spovedence z dvomno dispozicijo, ako so v smrtni nevarnosti, če tudi niso umirajoči (n. pr. vojak pred bitko, bolnik pred nevarno zdravniško operacijo); pa 35 * 548 Duhovno Pastirstvo. tudi če jim sicer življenje ni v nevarnosti, a bi jih zadelo veliko osramotenje, bi nastalo veliko zgledovanje, duhovna škoda, ko bi ostali brez sv. odveze, kakor n. pr. ženin, ne¬ vesta, ki prideta še-le pred poroko k spovedi, drugi verniki pred vkupnim sv. obhajilom; kedar bi se bilo zelo bati, da spovedenec nič več ne pride k spovedi, ampak ostane v svojih grehih, če se mu odveza odreče . . , ! ) Kedar spovednik koga pogojno odveže zaradi dvomne bližnje tvarine, naj spo- vedenca opozori na njegovo nevarno vestno stanje; veli naj mu, da pred sv. obhajilom, katerega hoče prejeti, vzbudi po¬ polno kesanje, pa da kmalu zopet pride k spovedi. Pogojno odvezovaje ni ravno treba, da bi spovednik v slovilu izgovarjal besede: »si vivis, si capax es, si te nondum ab- solvi, si dispositus es, si dignus es« itd., ampak zadostuje, če vse tako pristavi le v mislih. § 173 . Nebistveni obred, kraj in čas spovedovanja. 1. V znamenje svoje sodniške oblasti mašnik med spovedo¬ vanjem sedi in sicer pokrit; odkrije se le pri oracijah, namreč govoreč: »Misereatur tui . . .« pa »Indulgentiam . . .« in h koncu »Passio Domini nostri . . .« ; sodbo pa z besedami: »Dominus noster« itd. izreka pokrit. A ker z biretom spovedovati ni splošna cerkvena postava (Rit. Rom. nič ne omenja bireta, in tudi ne¬ kateri škofijski obredniki ne), zato ni prepovedano, da celo slovilo moli odkrit. Sploh naj se vsak spovednik ozir pokrivala drži po¬ stave ali šege svojega kraja. Ozir oblačila spovednikovega dolo¬ čuje ljubljanski obrednik: »indutus superpelliceo et stola violacei coloris«, Rit. Rom. pa dostavlja »prout tempus vel locorum feret consuetudo.« Vsled take posebne navade spovedujejo redovniki še dandanes v svoji redovni obleki. Ob kaki sili, ko ni brž dobiti ’) Ako tak spovedenec, katerega je spovednik zaradi dvomne notranje priprave pogojno odvezal od smrtnih grehov, pristopi k sv. obhajilu, on ne stori božjega ropa, misleč, da je po zadobljeni odvezi z Bogom spravljen, vendar pa ne prejme sadu sv. Zakramenta, ako mu res manjka moralne dispozicije. Če pa s pravim kesanjem in v dobri misli, da ni v smrtnem grehu pa pobožno pri¬ stopi k sv. obhajilu, mu ta zakrament podeli odpuščenje velicih grehov, ker sv. rešnje Telo, če tudi zakrament živih, mu v tem slučaji podeli »gratiam primam«. § 173. Nebistveni obred, kraj in čas spovedovanja. 549 dobiti omenjenega cerkvenega oblačila, sme mašnik zakrament sv. pokore deliti celo brez štole. Spovedenec, pravi obrednik, »qua decet humilitate mentis et habitus accedat, et llexis genibus signo crucis se muniat«; in ko je prosil blagoslova, mu ga mašnik po¬ deli z besedami: »Dominus sit in corde tuo et in labiis tuis, ut digne et competenter confitearis peccata tua, in nomine Patris, -j- et Filii et Spiritus sancti. Amen. 1 ) Nato moli spovedenec očitno spoved, ali naj pa vsaj reče: »Spovem se Bogu vsemogočnemu in vam duhovni oče « — Mirno in potrpežljivo, brez vsacega znamenja nevolje ali osupa nad velikimi grehi mora duhovnik spovedenca poslušati do konca, ne da bi mu v besedo segal brez važnega vzroka. 2 ) Zapomnuje naj si grehe, zlasti one, ozir katerih bo treba spovedenca posebno podučiti, ali še kaj natančneje poprašati; in prevdarja naj, kateri je njegov poglavitni greh, glavna strast, ko¬ renina drugim spovedenčevim grehom, da bo kot zdravnik mogel ukazovati zdravila, nasprotna poglavitnemu hudemu nagnjenju. Nikoli naj spovednik naravnost v obraz ne gleda spokorniku; zato, in v znamenje molčečnosti je navada, da si obraz z ruto zakriva mašnik, ki naj se tudi ne naslanja pretesno na omrežje spovednice. Govori naj mašnik med spovedovanjem počasno in le toliko glasno, da ga sliši tisti, ki se takrat spoveduje; preglasnega izgo¬ varjanja se mora skrbno varovati. — Ko je spoved končana in pokora že naložena, govori spovednik »Misereatur . . .«, in ko začne »Indulgentiam . . .« povzdigne desnico ter jo z dlanjo proti spokorniku obrnjeno, kakor bi mu hotel roko na glavo položiti 3 ), tako dolgo drži vzdignjeno, da po odvezi pri besedi »Patris« križ stori nad njim. »Misereatur . . .« in pa »Passio . . .« moli s skle¬ njenimi rokami. Slovila naj spovednik nikoli toliko glasno ne izgo¬ varja, da bi okoli stoječi umeli, kaj govori, zato da v slučajih, ko ne podeli sv. odveze, tega ne izvedo drugi. Iz istega namena, in pa da ga brez vsega blagoslova ter pomoči sv. cerkve ne pusti, naj spovednik tudi nad takim spovedencem, kateremu ne more podeliti sv. odveze, vendar-le vselej kaj moli pa sv. križ čezenj ‘) Gl. ljublj. obr. str. 52; Rit. Rom. tega nima. a ) Sme ga ustaviti med obtoževanjem n. pr., ako pripoveduje reči, ki prav nič ne spadajo v spoved, ako sumnjivec hoče zopet in zopet govoriti o svojih prejšnjih že spovedanih in odpuSčenih grehih, če grešnika ni razumel, če preglasno ali pretiho govori . . . 3 ) Ta obred je ostanek nekdanje šege, ko je spovednik svoje roke v zna¬ menje sodniške oblasti pokladal na spokornika, kedar mu je dajal sv. odvezo. 550 Duhovno Pastirstvo. stori, n. pr. samo »Misereatur . . .« pa »Indulgentiam . . .« ; ali pa to-le molitev: »Respice, quaesumus, omnipotens et misericors Deus super hanc animam, quam creasti, et pro qua Dominus noster Jesus Christus non dubitavit manibus tradi nocentium et crucis subire tormentum; in nomine Patris -j- . . .« Kedar se otroku zaradi spoznane nezmožnosti ne more dati odveza, se navadno moli tode: »Domine Jesu Christe, qui dixisti: Sinete parvulos venire ad me, talium est enim regnum coelorum; super hunc parvulum tuae benedietionis gratiam infunde, ut gratia, aetate et sapientia apud Deum et homines proficiens salutem consequatur aeternam — in nomine Patris f . , .« Slednjič naj spovednik spusti spokornika s kakimi primernimi besedami, govoreč mu n. pr. »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« ali »Pojdi v miru!« 2. Ozir kraja velja to, da se razun prav veljavnega vzroka sme spovedovati le v cerkvi, in tukaj tudi le v spovednici, ki ni¬ koli ne sme stati v kakem temnem kotu ali na prikritem kraji. O spovednici gl. str. 3B5. Obrednik (ljubIj. str. 511 ukazuje spo¬ vedniku : »In ecclesia, non autem in privatis aedibus, confessiones audiat, nisi ex causa rationabili, quae cum inciderit, studeat tamen id decenti ac patenti loco praestare. Ilabeat in ecclesia sedem confessionalem, in qua sacras confessiones excipiat: quae sedes patenti, conspicuo, et apto ecclesiae loco posita, crate perforata inter poenitentem et sacerdotem sit instructa.« Veljaven vzrok za spovedovanje zunaj cerkve ni lagotnost, zložnost spovednikova, ampak le sila, n. pr. bolezen, gluhota, visoka starost spovednikova (zlasti ob hudem mrazu); ali pa bolezen, gluhost, imeniten stan spovedencev (n. pr. če je duhovnik) itd. Ker cerkev skrbi za po¬ šteno ter dobro ime svojih služabnikov, in da jih kolikor moč ob¬ varuje moralne nevarnosti, je po raznih škofijah prav strogo mašnikom prepovedano spovedovati ženske, razen bolnih, drugej kot v cerkvi; in v cerkvi tudi le samo v spovednici. Ljubljanski obrednik str. 51 v tej zadevi ukazuje: »Confessiones autem femi- narum nuriquam domi in cubiculo, neque etiam in sacristia, vel in ecclesia extra sedem confessionalem, vel in confessionali e con- spectu anteriori confessarii, sed a latere poenitentis, et nonnisi crate interposita excipiat, nisi quis ob graves rationes, Ordinario exponendas, speciali gaudeat ab hac lege exceptione.« (Ordo cult. div. pub. 1. 1827 § 32 še pristavlja: »nisi . . . speciali et quidem in seri p ti s gaudeat ab hac lege exceptione.« A tudi tedaj, če bolno žensko na njenem domu spoveduje, naj mašnik to stori pri § 173. Nebistveni obred, kraj in čas spovedovanja. 551 odprtih durih. — Vsak spovednik imej svojo spovednico, katere naj ne preminja brez posebne potrebe, ker bi se sicer verniki utegnili motiti v spovedniku, in morda celo slabo se spovedali, ko bi še-le med spovedovanjem opazili zmoto. 3. Mašniki v dušno-pastirski službi imajo dolžnost, spove¬ dovati tolikrat, kolikorkrat njih duhovnijani to od njih po pameti zahtevajo. Gotovo pa verniki tega prosijo rationabiliter vselej takrat, kedar jim božja volja ali cerkvena postava prejem zakramenta sv. pokore ali ukazuje ali svetuje. Vsem kristijanom pa, kateri so sposobni, vredno prejeti ta zakrament, se ukazuje, da ga vredno prejemajo: vsaj enkrat v letu; v verjetni smrtni ne¬ varnosti (in articulo mortis); in vselej takrat, če je kristijan v smrtnem grehu, ko mu je treba sv obhajilo ali kak drug zakra¬ ment živih prejeti ali kako svetstvo deliti; ali pa, če ga k pre¬ jemu sv. pokore veže kaka posebna dolžnost, n. pr. če mu je bila spoved naložena za pokoro. Sicer pa cerkev nasvetuje pogosto prejemanje tega zakramenta; zlasti še želi, da bi verniki opravili dobro spoved: brž ko kdo pade v smrten greh, v posebnih ne¬ varnostih (n. pr. pred zdravniško operacijo, pred nevarnimi opra¬ vili . . .), pa takrat, če kristijan spozna, da mu je spoved sredstvo k poboljšanju in pomoček k popolnosti. Dolžnost velikonočne spovedi za vse vernike, ki so zmožni prejeti zakrament sv. pokore, izhaja iz cerkvene zapovedi, dane v IV. občnem lateranskem zboru 1. 1215, ki slove: »Omnis utrius- que sexus fidelis, postquam ad annos discretionis pervenerit, omnia sua solus peccata confiteatur fideliter, saltem semel in anno, proprio sacerdoti etc.« To zapoved je potrdil ter z istimi besedami objavil tudi tridentinski zbor (Sess. XIV. c. 8). Cerkvena skupščina sicer ne določuje časa, ob katerem se ima spoved opravljati, a ker isti zbor ukazuje prejem sv. obhajila v velikonočnem času, in se je slehrnemu pred tem sv. obhajilom spovedati, ako ni v stanu po¬ svečujoče milosti božje, nastala je navada, tudi to za vsako leto zapovedano spoved prejemati ob isti priliki, t. j. ob velikonočnem času. Po današnji šegi toraj tudi to spoved imenujemo »veliko¬ nočno«. »Proprio sacerdoti«, pravi zbor. To še dandanes cerkev želi, ba bi se verniki zlasti v velikonočnem času spovedovali do¬ mačemu duhovnemu pastirju, a vsled splošne navade je postalo dandanes že zakonito, da si tudi ob velikonočnem času sme sle- hrni po svoji želji voliti spovednika. Po današnji navadi je toraj »proprius sacerdos« vsakteri mašnik, ki ima spovedno pravico. — 552 Duhovno Pastirstvo. Ker je prejemanje sv. zakramentov v velikonočnem času jako važna reč, naj dušni pastir skuša svoje duhovnijane na to skrbno pripravljati, deloma s primernimi cerkvenimi govori, deloma z ve¬ likonočnim izpraševanjem, kije skoraj po vseh škofijah zaukazano 1 ). Navada, da verniki pristopajo k velikonočni spovedi v nekem redu, ločeni po vaseh, hišah in spolu, utegne biti koristna, da le du¬ hovni pastir ne povabi preveč spovedencev na enkrat, in pa, da jih nikoli strogo ne veže na določeni dan, ampak naj jim pove, da jih bode sprejel tudi ob drugem času, ako se za določeni dan ne utegnejo dobro pripraviti. Jako dobro je, kedar o taki priliki domači duhovnik naprosi kakega dobrega ptujega spovednika, da mu pride v pomoč in je tako slehrnemu mogoče, tudi pri nezna¬ nem mašniku opraviti svojo velikonočno dolžnost, če mu to utegne biti ljubše. Listke v dokaz opravljene velikonočne spovedi naj ob primernem času zbira duhovni pastir sam ter naj v knjigi farnega popisa zaznamuje one, ki morda niso storili svoje krščanske dolž¬ nosti. Varovati se je župniku ob taki priliki strasti in zasramo¬ vanja; tudi takim grešnikom nasproti velja: »Lepa beseda lepo mesto najde.« Cerkev žuga s kaznijo tacemu, ki bi ob velikonoč¬ nem času iz nemarnosti ne izpolnil svoje dolžnosti, zbor namreč pravi: »Vivens ab ingressu ecclesiae arceatur, et moriens Christiana careat sepultura«; a te kazni ste zažugane obsodbe (ferendae sen- tentiae), morale bi se še-le po višji cerkveni oblasti izreči nad do- tičnikom, to raj duhovni pastir v tej zadevi ne sme postopati svoje¬ voljno. Zlasti cerkveni pokop bi se smel zarad imenovanega pre¬ stopka odreči le takemu, ki bi tudi na smrtni postelji trdovratno, pred pričami, zametaval sv. zakramente ter v očitni nespokornosti umrl. 2 ) Ker je zakrament sv. pokore velike važnosti v življenji kristi- janovem, ter ne le tistim, ki so po sv. krstu smrtno grešili, ne¬ ogibno potreben v dosego milosti božje, ampak tudi pravičnemu preimeniten pomoček, da se ohrani na potu pravičnosti in raste v krščanski popolnosti, zato želi cerkev, da verniki ta zakrament prejemajo prav pogosto. Dušnemu pastirju mora biti skrb, da se b Za ljubljansko vladikovino gl. 0 r d o cul. div.: appendix de examino Paschali; in pa poduk, kako to izpraševanje uspešno opravljati, v »Diocbl.« 1882 str. 185. a ) Obrednik (ljublj. str. 142) pravi: »Negalur ecclesiastica sepultura iis.., de quibus puhlice constat, quod semel in anno non susceperunt sacramenta con- fessionis et communionis in pascha et absque ullo signo contritionis obierunt.« § 173. Nebistveni obred, kraj in čas spovedovanja. 558 to res zgodi. On mora ob raznih prilikah govoriti svojim duhov- nijanom o veliki koristi in potrebi večkratne spovedi; spodbuja naj jih, ta zakrament pogostokrat prejemati ter naj jim pove, da je vsak čas pripravljen, ta zakrament deliti, če le tega ne zabranjujejo še večje dolžnosti, n. pr. božja služba, previdenje bolnikov itd. S takimi besedami se mora pa vjemati tudi dejanje ter vedenje nje¬ govo : vselej naj z veseljem gre v spovednico, naj ne kaže nikoli nevolje, in naj se ne pritožuje čez spovedovanje, če tudi je spo- vedencev obilno. Strogo mora ukazati Cerkveniku, da ga vselej brž pokliče, ako žele ljudje k spovedi, in da jih nikdar ne odganja. Cerkev v tridentinskem zboru ukazuje duhovnim pastirjem: »ut fideles pascant verbo, sacrificio et sacramentis«, kar zlasti velja za nedelje in praznike. Zato morajo spovedniki nato delati, da jih je dokaj vernikov v duhovniji, ki zlasti ob dnevih Gospodovih in ob praznikih prejemajo sv. zakramente. Naj jim toraj ponudi priliko, vredno spoved opraviti ob tacih časih; hodi naj duhovni pastir proti večeru ob sobotah in pred prazniki tudi nepoklican v spo¬ vednico, ali naj vsaj pošlje pogledat, če kdo želi k spovedi, ter naj brž gre, da ljudje ne čakajo dolgo. V praznikih in ob nedeljah zjutraj naj tudi nepoklican hodi prav zgodaj v spovednico, ter naj se na pridigo pripravi že prej med tednom, da mu zadnje trenutke ne dela skrbi. Ako dušni pastir na tak način svoje vernike z be¬ sedo in dejanjem vabi k sv. zakramentu; če ljudem vsak čas, ako druga važna stanovska opravila ne zabranjujejo, z veseljem postreže, in ob nekaterih določenih dneh in urah celo priliko ponuja, spo¬ vedati se: potem se mu ne bo manjkalo spovedencev. Spoved je težavna reč, zato se ravno taki, katerim je najbolj potrebna, mnogo¬ krat sramujejo klicati spovednika in tudi dolgo čakati se naveličajo, toraj je treba, da slehrni ve: ob tej uri najdem spovednika pri¬ pravljenega. Po noči spovedovati v obče ni dopuščeno, bodisi pozno zvečer ali celo zgodaj zjutraj; ako pa je potreba, n. pr. zaradi velike množice spovedencev, mora pri spovednici med spovedo¬ vanjem luč goreti. Ljubljanski Ordo c. d. p. § 29 veli: »Con- fessiones ad seram usque noctem protrahere, praesertim luminibus non accensis, serio interdicitur.« Tudi na sveti večer, t. j. ob polunočnem duhovnem opravilu in proti jutru je prepovedano »SS. Eucharistiam christilidelibus exhibere et coniessiones excipere, antequam aurora elucescat« (Direct. Labac.). Drugih za spovedo¬ vanje prepovedanih časov ni, in noben duhovni pastir ni opra- 554 Duhovno Pastirstvo. vičen, določevati dni v letu, n. pr. Božič, Velikonoč, ob katerih »se ne spoveduje«. Veliki petek je prepovedano sveto obhajilo deliti (izvzemši sveto popotnico), a spovedovati ni prepovedano (S. R. C. 17. decembra 1875). § 174. Kdo more veljavno prejemati zakrament sv. pokore. Da človek ta zakrament veljavno prejema, mu je treba spo¬ sobnosti in vrednosti. Sposoben ali zmožen prejemavec sv. po¬ kore je vsak živ človek/ ki je krščen, se pameti zaveda ali je vsaj že bil kdaj pri pameti ter je grešil, ki zna in veruje vsaj tiste verske resnice, ki so človeku kot sredstvo potrebne k zveličanju in tudi, kolikor je njemu mogoče, take, ki so potrebne necessitate praecepti (ali da vsaj obljubi, da se bo teh poslednjih naučil), ki je moralno pred mašnikom navzoč, ter hoče zakrament prejeti. Vredno ta zakrament prejme tisti, pri komur je najti bližnja tvarina sv. pokore, t. j. one tri reči : kes, spoved in zadostenje 1 ), brez katerih ni odpuščenja grehov, kajti sv. cerkev uči: »Si quis negaverit, ad integram et perfectam peccatorum remissionem re- quiri tres actus in poenitente, quasi materiam Sacrament Poeni- tentiae, videlicet contritionem, confessionem, et satisfaetionem . . . a. s.« (Trid. Sess. XIV. c. 4). I. Kesanje je po razlaganji trident. zbora notranja žalost (animi dolor) in stud nad storjenimi grehi s sklepom, ne več grešiti. Ta srčna žalost, združena s sklepom spreobrnjenja in z upanjem na božje usmiljenje je absolutno potrebna, kajti brez nje ni od¬ puščenja grehov. Grešnik mora pri spovedi že imeti tak kes, ki ima toraj biti: 1. Notranj, resničen; ne le na jeziku, v besedah, ampak v srcu, pa združen s trdnim sklepom, t. j. z resnično voljo, ne več grešiti, toraj se tudi poprijeti vseh v to potrebnih pomočkov, molitve, prejemanja svetih zakramentov ... in se varovati bližnjih priložnosti pa nevarnosti greha. Tudi solze, ker so mnogokrat lažnjive, niso pravo kesanje, ampak duša mora biti užaljena in z britkostjo napolnjena zavoljo storjenega greha. 2. Ceznaturen v svojem začetku in v svojih nagibih. Po svojem začetku pravo kesanje izvira iz dobrote božje, brez ') Natančneje o teh tvarinah gl. dogmatiko in moralo. § 174. Kdo more veljavno prejemati zakrament sv. pokore. 555 katerega pomoči v zadevah svojega zveličanja ničesar ne moremo. Spovedenec mora toraj moliti za milost kesanja. Izhajati mora pa tudi iz nagibov čeznaturnih, od Boga razodetih, verskih (n. pr. zguba sv. nebes, zasluženje pekla, vic . . .; ostudnost greha; upanje pla¬ čila božjega . . . neizmerna lepota in neskončna dobrota božja), a ne iz nagibov naturnih, samo zavoljo naravnih slabih nasledkov greha (n. pr. bolezen, sramota, časna škoda . . .). Z zgolj na- turnim kesom si grešnik odpuščenja pri Bogu ne more zadobiti. čeznaturen kes pa loči cerkev z ozirom na nagib, iz katerega iz¬ vira, v popoln čeznaturen kes (contritio), katerega ima tisti, čegar volja iz čiste in nesebične ljubezni do Boga greh zapusti ter ob¬ žaluje in studi; pa v nepopoln čeznaturen kes (atritiol, ki izvira sicer tudi iz čeznaturnih, a manj plemenitih nagibov, namreč iz strahu pred kaznimi in nasledki greha, katere je Bog zažugal, iz spoznane ostudnosti greha, iz upanja na nebeško plačilo. O po¬ polnem čeznaturnem kesu cerkev (C. Trid. Sess. XIV. c. 4—5) uči, da človeka z Bogom spravi, ga opraviči ter mu smrtne grehe in večne kazni odpusti, še predno zakrament resnično, dejanjsko prejme, toda le tedaj, če je to popolno kesanje združeno s sklepom ali voljo, zakrament sv. pokore res prejeti (contritio cum voto confessionis). Nepopolni čeznaturni kes, ako obsega upanje na božjo milost po Jezusu Kristusu in začetno ljubezen do Boga pa stud nad grehom samim, ne le nad nasledki greha, on grešnika le pripravi na opravičenje po zakramentu sv. pokore. Nepopolno kesanje (attritio) toraj tudi pri prejetji zakramenta ne opravičuje samo na sebi, ampak je neogibno potreben pogoj za vredno pre¬ jetje sv. pokore. Več o tem nauku glej dogmatiko in moralo. 3. čez vse velik mora biti kes, kar je tedaj, če grešnik spozna greh kot največje zlo, ter zato svoj greh bolj obžaluje, kakor vse druge nadloge tega sveta, in je pripravljen raje vse zgubiti in trpeti, kakor zopet grešiti, ter Boga razžaliti. Ni pa treba, da bi kesanje bilo sensitive summus dolor, da bi bilo ob- čutensko največje, ali da bi se moralo po zunanje, n. pr. v solzah kazati, le volja mora greh v obče bolj sovražiti, kot vse drugo zlo, in pripravljena biti, vse rajše trpeti, kot zopet v greh pri¬ voliti. 1 ) *) Spovednik ne sme pretirovati te stvari. »Necessarium minime est (piše Sp or er), itno infirmis animabus minimo consultum, instituere comparaliones particulares ejusmodi inter peccatum et boe vel illud grave malum subeundum: sed potius occurrentes tales eomparationes tamcjuam impertinentes et periculosas 556 Duhovno Pastirstvo. 4. Tudi splošno bodi kesanje, t. j. vse storjene, vsaj vse smrtne grehe mora obsegati, kajti ni možno pravo spreobrnjenje k Bogu, ako človek svoje volje ne odtrga od vseh ter vsacega smrtnega greha, ker prav tu velja: Quicumque totam legem ser- vaverit, offendat autem in uno, factus est omnium reus.« (Jak. 2, 10.) Ozir malih grehov ni ravno potrebno, da bi bil kes splošen; kdor je storil le samo male grehe, on more zakrament sv. pokore veljavno prejeti, da le enega resnično obžaluje, kajti en mali greh more odpuščen biti tudi brez drugih, kar pri velicih grehih ni mogoče. Tudi ni treba, da bi spokornik vsak smrten greh posebej obžaloval, ali da bi se kesaje vseh spominjal; dosti je, da vse stor¬ jene vsaj smrtne grehe resnično obžaluje, znane in neznane ter pozabljene. Tak kes mora spovedenec imeti vsaj že v trenutku, ko se mu deli sv. odveza. Kdor se brž po prejeti odvezi spove smrtnega greha, katerega je prej pozabil povedati, mora vnovič vzbuditi kes. Ozir trdnega sklepa, ki ga pravi kes že ima v sebi, pa to velja, da je njega vesoljnost v tem, da se grešnik odloči, varovati se vsaj vseh smrtnih grehov, ne le že storjenih, ampak vseh mogočih; malih pa, kolikor se jih bo oziroma člo¬ veške slabosti mogel varovati. II. Spoved je skesana obtožba ali spoznanje svojih po sv. krstu storienih grehov (ali vsaj svoje grešnosti) pred poobla¬ ščenim mašnikom, iz namena, da bi od njega zadobil odvezo. Po taki skesani obtožbi mora grešnik spovedniku odkritosrčno pred¬ ložiti tako zvano potrebno daljno tvarino zakramenta sv. pokore; kedar take ni, sme mesto potrebne (ali tudi s potrebno vred) v spovedi predložiti prostovoljno in zadostno tvarino (gl. § 172). debet respuere nihil eligendo. Ex gr. proponitur poenitenti: »Si occurreret ne- cessilas, ut necesse sit fornicari aut mori: mallesne mori? mallesne omnia per- dere bona, in exilium ire, mori, vivus comburi . . ., quam fidem negare?« et cetera hujusmodi infinita, quae poenitenti scrupuloso proponi possent. Non tenetur inquam aliquid horum eligere, sed omnia respuere tamquam periculosa et im- pertinentia, šibi ipsi, aut satanae tentatori dicendo: »Non est, nec erit tališ ne- cessitas, cum infinita habeat Deus alia remedia, quibus me a peccato eripiat. Et si aliquando oceurreret tališ necessitas, confido, quod bonus Deus mihi suffi- cienti gratia adesset, quae nullum facientem, quod in se est, permittit tentari ultra vires. Caveant ergo confessarii a talibus interrogationibus: caveant et poeni- tentes a talibus cornparationibus tamquam satanae laqueis periculosissimis. Gum enim mala poenae, utpote sensibilia, naturaliter magis moveant imaginationem, quam mala culpae, aut periclitari facient voluntatem, aut hominem in infinitos scru- pulos, aut etiam desperationem praecipitabunt. Excipiuntur iiic animae spirituales exercitatae, heroieae, amore divino flagrantes.« § 174. Kdo more veljavno prejemati zakrament sv, pokore. 557 Poglavitne lastnosti zakramentalne spovedi so: Daje ustna; kajti kdor more, se tudi mora obtožiti spovedniku z besedo, ne z znamenji ali s pisanjem. Ivedar bi pa to bilo fizično ali moralno nemožno sme se obtožba zgoditi tudi s pisanjem ali z znamenji; vendar mora spovedenec biti takrat navzoč, ker po pismu poslana spoved ne velja, in tudi ne odveza pismeno sporočena. Ako se iz zelo važnega vzroka spoved zgodi pismeno, pa mora spovedenec pričujočemu spovedniku ali z besedo, in če to ni mogoče, v pi¬ sanji ali z znamenjem povedati, da se teh tu spisanih grehov ob¬ toži ter spove. — Tudi skrivaj se mora vsled modre uravnave sv. cerkve zgoditi zakramentalna obtožba, samo spovedniku na uho, da nihče drugi ne sliši. Po tolmaču se spovedati je v sili (n. pr. ob veliki noči, v smrtni nevarnosti) sicer dopuščeno (S. C. de prop. F. 19. jul. 1838), vendar ne ukazano (S. C. C. 28. febr. 1633), kajti dotični se v tacem slučaji tudi sme obtožiti z zna¬ menjem. — Spovedali se je treba tudi odkritosrčno ter res¬ nično, brez zvijačnosti v besedah, brez laži tako, kakor storjene grehe človeku vest narekuje; kar je gotovega, kot gotovo, kar je dvomnega, kot dvomno, brez povekševanja, brez zmanjševanja. Da je laž, storjena v spovedi, še bolj pregrešna, kot ob drugih slučajih, je gotovo; vendar samo na sebi ni vselej smrten greh, ako se kdo pri spovedi zlaže v kaki reči. Zelo bi grešil ter spoved neveljavno storil, kdor bi spovedniku vedoma neresnico povedal v zadevah »potrebne« daljne tvarine, toraj: ako bi smrten greh, o katerem ve, da ga je storil, prikril ali nalašč tako povedal, da ga spovednik ne razume; če bi se gotovega velicega greha ob¬ tožil kot dvomnega; ali ko bi lagal ozir števila, vrste in potrebne okolnosti smrtnega greha, ali pa si nalašč izmislil kak smrten greh (če ni tega storil morda iz velike nevednosti ali preprostosti.) Laž pri spovedi ozir prostovoljne in zadostne tvarine sama na sebi ni smrten greh ter spovedi ne stori neveljavne, a ker verniki mnogo¬ krat vsakatero laž pri spovedi imajo kot velik greh, treba je mašniku stvar razsojevati z ozirom na vest spokornikovo. — Spoved mora tudi biti storjena le enemu spovedniku, t. j. grešnik se mora vseh svojih smrtnih grehov obtožiti enemu in istemu spovedniku, ker se ne more odveza dobiti le od posa¬ meznega velicega greha brez drugih. Pač bi veljala spoved, ko bi se kdo vseh svojih storjenih smrtnih grehov spovedal kakemu ptujemu spovedniku, ker spokornika ne pozna, malih grehov pa svojemu navadnemu spovedniku (kajti mali grehi niso potrebna 558 Duhovno Pastirstvo. tvarina zakramenta), a paziti je, da tega ne stori iz slabega na¬ mena, n. pr. da bi premotil svojega spovednika ter se svetega delal pred njim na tak način. — Zakramentalno obtoženje ne sme biti kako mrzlo, povestno dopovedovanje dogodkov, ampak ske¬ sano, s srčno žalostjo dopovedano in s sklepom, vse storiti, kar mu bo ukazal spovednik. Tudi ponižna bodi spoved in spo¬ dobna v besedah in vedenji, pa storjena iz prave namere, namreč, zadobiti odpuščenje grehov, ne pa, prazne in nepotrebne reči se razgovarjati, napake, grehe drugih ljudi naznanovati, milo¬ ščine spovednika prositi . . . Najpoglavitnejša ter bistvena lastnost spovedi je popolnost, ki je ali materijalna, ali pa formalna. Materijalno popolna je spoved takrat, če se človek obtoži vseh svojih in posameznih smrtnih grehov, katerih se še ni pri spovedi obtožil pa od njih odveze dobil, po kolikor se jih spominja po skrbnem izpraševanji vesti. Formalna popolnost pa je v tem, da se človek obtoži vseh svojih storjenih smrtnih grehov, po kolikor mu je v tistih razmerah, v katerih je takrat, fizično ali moralno možno. Formalna popolnost spovedi je potrebna za odpuščenje grehov necessitate sacramenti, materijalna pa le necessitate praecepti. 1. Materijalna popolnost spovedi toraj tirja, da se človek obtoži vseli in posameznih smrlnih grehov, njih števila in vrste, pa okoliščin, katere premene vrsto greha, ali greh, ki je sam na sebi mali, smrtnega store. — Spovedati se je toraj človeku posamezno vseh storjenih smrtnih grehov, katerih se po skrbnem izpraševanji vesti spominja, tudi najskrivnejših. Kaj pa dvomnih? Ako dvomi, je li res storil to ali ono dejanje, ki je smrten greh; ali tudi če dvomi, je li greh, ki ga je res storil, smrten greh ali ni — moral bi skušati odpraviti dvom. Ko bi pa reč pri vsem tem še vedno ostala dvomna, tedaj se mu po nauku sv. Alfonza ni treba obtoževati; a da verniki zadobe popoln mir vesti, naj v praktiki duhovni pastir le vedno jim prigovarja, da se vseh ve- licih grehov, tudi dvomnih natanko obtožujejo. Le sumnjivcem (skrupulantom) in jako tenkovestnim spovedencem tega ni treba storiti, ker ti smejo z moralno gotovostjo verovati, da niso grešili. Ako bi spovedenec vedel za gotovo, da je storil ta ali oni smrten greh, pa le pametno dvomi, se ga je li že spovedal ali ne, mora se ga obtožiti; kakor bi se tudi moral svojega storjenega greha vnovič obtožiti pri spovedi, če bi se ga bil vprvič obtožil le kot dvomnega, in pozneje spozna, da je stvar gotova — Treba se je § 174. Kdo more veljavno prejemati zakrament sv. pokore. 559 obtožiti tudi vrste (species) in števila 1 ) smrtnih grehov, in kdor se z gotovostjo ne spominja, kolikrat je grešil, mora povedati, da »blizo, okoli« toliko in tolikokrat. Ako bi mu še tega ne bilo možno povedati, mora izreči, koliko časa da že ima navado, ta in ta greh storiti in kolikrat na priliko ga je storil eno k drugemu vsak mesec, teden, dan. Ko bi se spovedenec pozneje spomnil, da se je v naznanjenem številu zmotil, ni mu treba popravljati tega, drugače, ko bi se bil obtožil dokaj manjšega števila; ako se je pa bona fide spovedal prevelikega števila, ni mu zaradi tega treba ponoviti obtožbe. — Naznaniti je treba v spovedi tudi oko¬ liščine greha, in sicer najprej take, ki premene vrsto smrt¬ nega greha (circumstantiae speciem mutantes), kajti taka okol- nost storjenemu grešnemu dejanju pridene še nov velik greh. Taka okoliščina utegne biti kraj, kjer je bil greh storjen (n. pr. cerkev, pokopališče), oseba, obljuba, zakonski stan ... 0 tem toraj je treba časih poizvedovati spovedniku. Mora se spovedenec ob¬ tožiti tudi tacih okolnosti, katere greh, ki bi bil sicer sam na sebi mali, premene v smrtnega; n. pr. če je kdo imel mali greh za smrtnega, ter ga vendar storil, ako je z malim grehom napravil veliko pohujšanje, ali nameraval kaj zelo pre¬ grešnega . . . Kar pa liče okoliščine, ki kak velik greh sicer ne premene v greh drugačne vrste, pač pa ga znatno povekšajo, n. pr. okolnost časa, kraja, načina, uče jako sloveči bogoslovci n. pr. sv. Tomaž, sv. Bonaventura, sv. Alfonz . . ., da samo na sebi ni dolžnosti, se jih obtoževati, ker tridentinski zbor tega ne zapoveduje in je toraj zelo dvomno, če je treba povedati spo¬ vedniku circumstantias notabiliter aggravantcs; dvomna postava pa nikogar ne veže. časih pa je vendar le dolžnost, spovedati se tacih okolnosti, ki smrten greh le povekšajo. namreč v slučaji, kedar provzročijo kako cerkveno kazen ali store zadevni greh pridržan (n. pr. da bi bil kdo duhovnika pretepal, tu hi moral povedati, ali zelo ali ne hudo, ker je od te okolnosti zavisno, kdo sme odvezati ta pridržaj); pa tudi takrat jih je treba povedati, kedar spovednik po tacih okoliščinah popraša, da ve prav ravnati s spovedencem (n. pr. pri tatvini in drugačnem oškodovanji bliž- ') Spovedniku je treba vedeti, kako določevati število smrtnih grehov. Mo¬ rala mu v to podaje naslednja načela: 1. Tot sunt peccata, quot sunt circa di- versa objecta actus voluntatis completi. 2. Tot sunt peccata, quot sunt < irca idem objectum actus voluntatis moraliter interrupli, et coinpleli. 3. Tot sunt peccata, quot sunt quoad eundem actum objecta totalia seu completa. 560 Duhovno Pastirstvo. njega po velikosti škode). Sploh pa za ravnanje z grešniki v spo¬ vedi velja to, da spovednik vsakaterega na to napeljuj, naj se tudi tacih okoliščin kolikor mogoče odkritosrčno spove, ker je ve¬ like važnosti, da spovednik dušno stanje spokornikov natanko spozna. — Obtožiti se je treba spovedencu tudi učinkov greha, ako so z njegovim ravnanjem v neposrednji zvezi, toraj, če jih je grešnik nameraval, ali pa z gotovostjo ali vsaj z veliko ver¬ jetnostjo spoznal, da bodo nastopili. 2. Zgodi se mnogokrat, da kristijanu ni mogoče, se spove¬ dati toliko natanko, kakor to zahteva materijalna popolnost spo¬ vedi. Ker Bog ne tirja nemogočega, zadostuje v takem slučaji resnična volja, natanko se spovedati, in pa da se res obtoži svojih grehov, ali vsaj svoje grešnosti, kolikor mu je v tistih razmerah mogoče. To je formalna popolnost spovedi, ki za čas sile zadostuje; vendar pa ostane dolžnost, še tudi izpuščenih smrtnih grehov se izrečno obtožiti pri spovedi, ako jenja zadržek popolne obtožbe. Razločujemo pa trojno nezmožnost, zaradi katere je časih materijalna popolnost spovedi nemogoča ter zadostuje for¬ malna: umstveno, telesno in nravno, a) Umstvena ali intelektu- valna nezmožnost, se materijalno popolno spovedati, je takrat, če kdo zarad nezadolžene nevednosti ne spozna, da je pregrešno to ali ono storjeno dejanje, katerega se sicer spominja; ali pa ne ve, da se je treba smrtnih grehov obtožiti po številu in vrsti; enako, ako je kdo toliko preprost in slabotnega razuma, da svojih grehov, katerih se sicer kesa, posamezno ne ve povedati. Umstven za¬ držek materijalne popolnosti je dalje, če se spovedenec tudi po pridnem izpraševanji vesti kakega storjenega greha ne spomni, ali če se ga je spomnil, pa med obtoževanjem pozabil, ker tu veljajo besede tridentinskega zbora (Sess. XIV. c. 5): »Relicjua autem peccata, quae diligenter cogitanti non occurrunt, in uni- versum eadem confessione inclusa esse intelliguntur.« Ako se greha spomni pozneje, treba mu je pri prvi spovedi, ki jo nato opravi, le tistega se vnovič obtožiti, ako je sicer poprejšnja spoved bila veljavna. — b) Telesna ali fizična nemožnost izgovarja od materijalne popolnosti: mutce, katerim se je spovedati po zna¬ menjih ali pa s pisanjem, kolikor morejo; zelo gluhe, ki mnogokrat ne morejo vsega naznaniti; nevešče spovednikovega jezika, kedar ne morejo dobiti nobenega tacega spovednika, s ka¬ terim bi se mogli sporazumeti v svojem jeziku. Takim se sme podeliti sv. odveza, da le z znamenji kažejo, da so grešniki in da § 174. Kdo more veljavno prejemati zakrament sv. pokore. 561 obžalujejo svoje grehe, kajti dolžnost jim ni, se spovedati po tol¬ maču. Ako se ga pa hoče kdo poslužiti, ni dolžan se po tolmaču spovedati vseh svojih grehov, ampak zadostuje, če se obtoži tacih ali tacega greha, katerega se posebno ne sramuje, ter da se ga na ta način obtoži, da vse druge svoje storjene smrtne grehe le v mislih v to spoved všteje. 1 ) Formalna popolnost zadostuje tudi bolnim in umirajočim, ki ne morejo več govoriti. Takim za¬ dostuje spoved z znamenji, ali po okoliščinah tudi sama prošnja za odvezo, razodeta na kateri način koli; pri nezavednih umira¬ jočih je mnogokrat dosti samo dozdevno hrepenenje po spovedniku. Tudi če bolniku med spovedovanjem silno slabo prihaja in se je bati, da pade v nezavednost; ali če je spovednik sam v gotovi smrtni nevarnosti; če je velika množica odveze potrebnih, ki so v nevarnosti, n. pr. vojaki pred bitko, ali umirajočih, n. pr. na bo¬ jišču, na barki, ki se vtaplja ... ter ni moč, vseh popolnoma spovedati — zadostuje formalna popolnost. V tem slučaji zadosti, da se vsakteri obtoži le enega ali druzega greha; ali če še to ni možno, je dosti, da se vsi skupaj kot grešnike spoznajo ter poka¬ žejo kesanje nad grehi pa željo po sv. odvezi. Ako to store, mo¬ rejo prejeti odvezo s skrčenim slovilom: »Ego vos absolvo ab omnibus censuris et. peccatis . . .« Nikakor pa ne zadostuje for¬ malna popolnost, če ima spovednik ob nekaterih dnevih zelo veliko spovedencev. — c) Težje je natanko določiti dogodljaje, v katerih zarad moralne nemožnosti zadostuje formalna popolnost spo¬ vedi. V obče se morajo nahajati nenavadne vnanje težave ali ve¬ like nevarnosti, da se more govoriti o moralni nemožnosti. To bi bilo n. pr., ako bi se bilo zarad popolnega obtoženja za spove- denca, ali za spovednika, ali za druge res bati velike škode za telo ali pa za dušo; tako, ko bi spovednik gotovo nalezel kužno l ) Opravil bi spovednik s takim ptujcem časih tudi brez tolmača spoved na ta način, če bi si sestavil kratko izpraševanje vesti, v katero postavi vprašanja po navadnejših grehih, in pri vsacem vprašanji bi si dal po kakem sposobnem človeku vprašanje dostaviti tudi v jeziku spovedenčevem. Ta spisek med spo¬ vedjo predloži spokorniku, kateri pokazuje na grehe, ki se jih ima obtožiti, in naznani s prsti njih število. — Ako se hoče ptujec, ki ne zna spovednikovega jezika, n. pr. na smrtni postelji po tolmaču spovedati, more duhovni pastir po tem potu celo materijalno popolnost doseči na tak način, da se tolmač pred spo- vedenca tako vstopi, da ima svoje obličje od njega proč obrnjeno ter ga ne moro videti. Potem stavi spovednik na bolnika gledajoč vprašanja po grehih itd. Ta vprašanja tolmač v ptujem jeziku ponovi, spovedenec pa le prikima ali od¬ kima in s prsti število naznanja spovedniku. 'Duli. Pastirstvo. 36 562 Duhovno Pastirstvo. bolezen, če bi od bolnika zahteval materijalno popolno spoved; ali ko bi kak drugi bolnik utegnil umreti brez sv. odveze med tem, ko popolne spovedi zahteva od spovedenca; če bi se kak spo¬ vednik sam kakega gotovega greha ali okoliščine greha ne mogel drugače obtožiti v spovedi, kakor da prelomi spovedno molčeč¬ nost. Ko bi mu bilo brez velike težave mogoče dobiti si spovednika, kateremu se dotičnega greha more obtožiti brez omenjene nevar¬ nosti, moral bi se spovedati tacemu. Tudi se utegne zgoditi, da bi kdo pri drugih prišel ob dobro ime, ko bi se tako dolgo mudil z obtoževanjem, da se materijalno popolno spove. N. pr. če pride duhovni pastir k bolniku na dom s sv. rešnjim Telesom, in med spovedovanjem spozna, da so bile dosedanje spovedi bolnikove neveljavne in jih je treba z vesoljno spovedjo popraviti, a toliko čakanje drugih ljudi bi med njimi gotovo napravilo veliko zgle¬ dovanje ; ali pa bi bilo ne malo osramotenje za koga, ko bi precej takrat k sv. obhajilu ne pristopil, kar bi pa ne mogel, ko bi rna- terijalno popolna bila spoved, katero ravnokar opravlja. V teh slu¬ čajih za takrat zadostuje formalna popolnost; kar še manjka do materijalne popolnosti, nadomesti naj se pozneje. — Formalne po¬ polnosti pa ne opravičuje samo notranja težava spovedi, n. pr. sra¬ mežljivost, boječnost spovedenceva;tudi ne dolžnost, storjeni smrtni greh toliko natanko določiti, kolikor je za dobro spoved treba, in če bi tudi s tem spovedniku razodel vdeleženca pri grehu. A če lahko more, naj si v tem slučaji poišče spovednika, kateremu ta complex peccati ni znan ... — Pred očmi imej dušni pastir, da formalna popolnost spovedi le tako dolgo zadostuje, dokler zarad intelektuvalne, fizične ali moralne nezmožnosti dotičnemu ni mo¬ goče se spovedati z materijalno popolnostjo. Ko bi pozneje jenjal tak zadržek, je treba grehov, prej ne spovedanih, se obtožiti v prvi poznejši spovedi, da od njih zadobi tudi naravnostno odvezo. III. Zadostovanje je povračilo, katero grešnik dolžuje Bogu zavoljo nečasti in bližnjemu zavoljo škode, ki mu jo je storil. Po zakramentu sv. pokore Bog človeku odpusti dolg in večno kazen, a ne vselej tudi vso časno kazen. To si mora človek sam izbrisovati po zasluženji Kristusovem s spokornimi deli, katere mu ali spovednik naloži, ali si jih naklada samovoljno; pa tudi z raznimi časnimi nadlogami, katere mu Bog pošilja, če jili prenaša v duhu pokore. Po svoji notranji lastniji je vsakoršna pokora ali kaznivna (satisfactio vindicativa), s katero greh zlasti nad seboj kaznujemo ter razžaljeni pravici božji zadostujemo; ali je pa z dr a- § 174. Kdo more veljavno prejemati zakrament sv. pokore? 563 vilna (s. medicinalis), ki ima pred vsem obvarovati grešnika pred novimi grehi. Govoriti nam je tii le o zakramentalnem za- dostovanji, t. j. o pokori, katero spovednik naklada. Ona je po¬ polnejša in večje moči, kakor n. pr. ona pokorila, katera si spo¬ kornik sam naklada, ker jc del zakramenta, ter kakor ta deluje ex opere operato; nje učinek je odpuščenje vseh ali le nekaj časnih kazni, za grehe zasluženih. K bistvu zakramenta sv. pokore spada, da ima spovedenec voljo, opraviti od spovednika mu naloženo pokoro. Pravi kes in trden sklep že obsega voljo zadostovanja; kdor hi no imel te volje, njegova spoved bi bila neveljavna. Na¬ loženo pokoro res opraviti, to pa je dolžnost, izvirajoča iz pre¬ jetega zakramenta sv. pokore, ter veže pod smrtnim grehom ali pa le pod malim, kakoršen je greh, za katerega se spokorniku naklada, ali pa namera spovednikova, ko mu jo naklada. Volja, naloženo pokoro opraviti, je toraj bistven del tega zakramenta; da jo pa grešnik res opravi, je celovit, integrujoč del zakramenta sv. pokore. Iz tega izvirajo za spovedenca te-le dolžnosti: 1. Mora naloženo pokoro sprejeti pa opraviti, in sicer spove¬ denec sam, ne zanj kdo drugi. Spokornik je pod smrtnim grehom dolžan, za velike grehe naloženo veliko pokoro opraviti; mali greh pa stori, kdor opusti pokoro za majhne grehe naloženo, ali pa za velike, katerih se je spovedal že prej kdaj. Tudi stori le mali greli, kdor ne opravi velike pokore, pri kateri pa mu je spovednik naravnost povedal, da ga noče vezati pod velikim grehom. Ako je pokora pretežka ali neprimerna razmeram spo- kornikovim, sme svoje pomislike v tej zadevi povedati spoved¬ niku ter ga prositi primernejše. Ako bi spovednik ne hotel uslišati opravičene prošnje, sme se spokornik celo brez zadobljene sv. od¬ veze z isto prošnjo obrniti do druzega spovednika. 2. Spovedenec je dolžan pokoro opraviti ravno tako, kakor mu je bila naložena, toraj ob določenem času, kraji, na naznanjeni način itd. Ce je taka okolnost naložene pokore velike važnosti, takrat celo smrtno greši, ko bi iz zanikarnosti tako ne storil. — Kar dobo tiče, v kateri je opraviti pokoro, ni treba, da bi se morala opraviti pred odvezo, ali pred sv. obhajilom, kajti cerkev je za¬ vrgla nauk Janzenistov, ki so to trdili; sme pa spovednik iz po¬ sebnih razlogov tako uravnati, da se opravi pokora pred sv. ob¬ hajilom ali celo pred sv. odvezo, n. pr. pri nevarno bolnih, pri sumnjivcih ali otrocih. Kedar spovednik določi dobo, se je spo¬ korniku po tem ravnati; ako tega ne stori, ostane mu dolžnost, 36 * 564 Duhovno Pastirstvo. opraviti pokoro kmalu. Ge duhovni pastir spovedencu ni naznanil nobenega časa za opravljanje pokore, jo mora opraviti brž ko mu je prilično. Kdor bi le dolgo odlašal, opraviti veliko pokoro za smrtne grehe, on zelo greši; sveti Alfonz uči: »peccat, qui diutius eam differt, v. g. per annum et etiam per sex menses, non vero qui per mensem eam differt, modo poenitentia non sit medicinalis, et modo in posterum possit eam adimplere.« 3. Pokora se mora opraviti v stanu milosti božje; kdor jo opravi po padcu v smrten greh, on je sicer storil svojo dolžnost ozir naložene pokore, a namena ter učinka zakramentalne pokore, t. j. odpuščenja časnih kazni ni dosegel. Uči pa dokaj bogoslovcev, da v smrtnem grehu opravljena pokora vendar-le rodi sad, t. j. odpuščenje časnih kazni, brž, ko se spokornik zopet postavi v stan milosti božje. 4. Spokornik ne more kaj tacega opraviti za pokoro, kar mu je naloženo že po kaki drugi dolžnosti, drugače, če bi mu spovednik izrečno to dovolil. Ako je dobil za pokoro n. pr., da mora pri sv. maši biti, ne more kot taka veljati nedeljska, ki mu je itak ukazana po cerkveni zapovedi; in če ste mu ukazani dve maši, ne zadostuje, ko bi bil v cerkvi, ko dva mašnika h krati mašujeta, ampak biti mora pri vsaki posebej. Sme pa molitve, ki jih ima opraviti za pokoro, moliti med sv. mašo v nedeljo ali na praznik, če tudi je vsled cerkvene zapovedi prišel k opravilu; tudi more z molitvami, naloženimi mu za pokoro, dobivati odpustke, ako jih je cerkev navezala na nje. 5. Ako bi bil spovedenec popolnoma pozabil, kaj mu je bilo naloženo za pokoro, ni mu treba vnovič spovedi opraviti zaradi tega, da bi drugo pokoro dobil; vendar, ako mu je lahko storiti, in če meni, da spovednik še ve za naloženo mu pokoro, naj gre k njemu ter naj popraša. Ce se to ne da storiti, postala je v tem slučaji pokora nemogoča; vendar je prav, ako si v takem pri- merljeji spovedenec mesto pokore sam kaj primernega naloži. § 175 . Spovednik. Kar smo povedali o oskrbniku in delivcu sv. zakramentov sploh (gl. § 166 lil), tisto velja tudi o spovedniku ali delitelji za¬ kramenta sv. pokore. Dostavili bomo še vse ono, kar posebej tiče delivca omenjenega zakramenta. Spovedniku mora biti skrb, g 176. Spovedna pravica. 565 da to svetstvo deli veljavno in tudi vredno. Da kdo more ve¬ ljavno oskrbovati zakrament sv. pokore, mu je treba posebnega cerkvenega potrjen j a in pooblastila; da pa tudi vredno in koristno spoveduje, mora imeti posebne ter potrebne last¬ nosti, in vestno mora izpolnovati svoje dotične dolžnosti. O tem trojnem nam je govoriti obširneje. § 176 . Spovedna pravica. Zakrament svete pokore veljavno deliti ter grehe odpuščati morejo le pravilno posvečeni duhovniki, toraj škofje in mašniki. Že sv. Ambrož izreka kot pravilo: »Jus hoc solis concessum est sacerdotibus«, in isto sv. cerkev uči v tridentinskem zboru (Sess. XIV. cap. 6 can. 10). A zraven notranje mašniške oblasti, katero je prejel pri sv. redu, mu je treba k veljavni podelitvi zakramenta sv. pokore še tudi nekega posebnega vnanjega pooblastila ali spo¬ vedne pravice, katera se podeljuje s potrjenjem in s sodnostjo. Potrjen j e (approbatio) je očitno spričevanje škofovo ali njegovega namestnika, da je kak mašnik sposoben za spovedovanje, kar tiče njegovo učenost, modrost in nesvarljivo življenje. To po- trjenje ali odobrenje, katero mora dati škof tistega kraja, kjer do- tični mašnik želi spovedovati, je k veljavnemu odvezovanju v za¬ kramentu sv. pokore neizogibno potrebno (Con. Trid. Sess. XXIII. cap. 23). Spričevalo sposobnosti za spovedovanje smejo škofje da¬ jati le takim mašnikom, katere po opravljenem izpraševanji (če se jim zdi potrebno), ali pa tudi brez izpraševanja pripravne spoznajo za to sveto opravilo. Škof sme tudi vnovič izprašati mašnike, ka¬ tere je on ali njegov prednik potrdil za spovedovanje, preden jim podaljša odobrenje, ki jim ga more tudi odtegniti ali omejiti. Maš¬ niki redovniki prejemajo potrjenje za spovedovanje svojih ljudi s sodnostjo vred od svojih samostanskih ali redovnih predstojnikov; da pa smejo spovedovati druge vernike, neredovnike, duhovnike ali pa lajike, morajo dobiti spovedno pravico od škofa onega kraja, kjer hočejo deliti zakrament svete pokore. Odobrenje za spovedo¬ vanje sicer še ni spovedna sodnost, a ker dandanes škofje navadno potrjenje in jurisdikcijo dajo h krati z enim in istim pismom, zato mnogokrat besedo »approbatio« rabimo v istem smislu kakor »jurisdictio«. 566 Duhovno Pastirstvo. 1. O duhovni oblasti ali jurisdikciji v obče smo slišali že v § 22, tukaj nam je govoriti le o sodno,s ti v ožjem pomenu, t. j. o notranji sodni oblasti (jurisdictio fori interni, sc. fori poeni- tentialis). Ta jurisdikcija je duhovna oblast spokornike kot svoje podložnike soditi v zadevah njih vesti. Spovedna oblast je namreč po svoji naturi sodna oblast; k veljavnosti kake sodbe pa ne za¬ dosti sodnikova zmožnost sodbe sklepati, ampak on mora imeti tudi vnanjo pravico čez tistega, katerega sodi, t. j. sojenec mora biti njegovi sodni oblasti izročen in njemu podložen. Ravno to velja o sodbi pri spovedi: ni zadosti, da prejme mašnik v zakra¬ mentu mašniškega posvečenja notranjo ali božjo oblast, grehe odpuščati ali zadrževati, ampak izročiti se mu mora še posebna pravica do tistih, pri katerih hoče izvrševati to oblast. Sv. cerkev uči: »Quoniam natura et ratio illud exposcit, ut sententia in sub- ditos duntaxat feratur, persuasum semper in Ecclesia Dei fuit, et virissimum esse Synodus haec confirmat, nullius momenti absolu- tionem eam esse debere, quam sacerdos in eum profert, in quem ordinariam aut subdelegatam non habet jurisdictionem (Con. Trid. Sess. XIV. c. 7).« Iz navedenih besedi sv. zbora spoznamo, da nam je razločevati dvojno spovedno sodnost, redno in prepuščeno. Redna sodnost (j. ordinaria) je tista spovedna pravica, ki se ne podeljuje posebej, ampak je lastna sprejeti duhovski službi. Tako jurisdikcijo imajo: papež in veliki penitencijar čez vso cerkev; škofje in njih general-vikarji (sede vacante pa kapiteljski namestnik) čez vso škofijo; samostalni dušni pastirji čez vso duhovnijo; pred¬ stojniki cerkvenih redov čez svoje redovne podložnike, namreč: generali čez ves red, provincijali v svoji provinciji, in predstojniki posameznih samostanov (prijor, gvardijan, rektor) čez svoje pod¬ ložnike. 1 ) Kdor ima redno jurisdikcijo , jo sme prepuščati tudi drugim, razun župnika. Ker namreč škofje dandanes z odobrenjem vred navadno tudi sodnost podeljujejo, zato ostane samostalnemu duhovniku le še pravica, da mašnikom, ki so od domačega škofa prejeli spovedno pravico, dovoljuje deliti v svoji duhovniji zakra¬ ment sv. pokore. ') Tem prištevamo tudi redovne novice in take svetne posle, »qui sunt vere de familia et continui eorum commensales.« Za vse druge morajo tudi mašniki redovniki imeti spovedno pravico od škofa dotične vladikovine, kajti zbor tridentinski (Sess. XIII. c. 15 de ref.) in papež Urban Vlil. (Constit.: >Sic.ut accepimus« 12. sept. 1628) sta odpravila vse nasprotne privilegije. § 176. Spovedna pravica. 567 Prepuščena s o cin ost (jurisdictio delegata) se imenuje tista, katero prejme od tacega, ki ima redno jurisdikcijo, mašnik, kateri nima že zaradi svoje službe spovedne pravice, n. pr. kanonik, duhovni pomočnik . . . Kdor ima le prepuščeno sodnost, je drugim ne sme prepuščati, ako nima zato posebnega pooblastila od tistega, ki je njemu prepustil jurisdikcijo. Prepušča se spovedna sodnost na več načinov, zlasti direktno pa indirektno. Naravnost se prepušča jurisdikcija, kedar se kakemu mašniku kar neposrednje podeli pravica grehe odpuščati, kar se zgodi: a) Po višjem pastirji dotične vladikovine. Podeliti pa more predstojnik dieceze spovedno pravico izrečno, pismeno in ustno, ali pa molče, n. pr. ko bi mašnik, o katerem je znano, da nima sodnosti, spovedoval sciente et non contra- dicente Orclinario. Samo dozdevna pravica ne zadostuje, t. j., ko bi mašnik brez jurisdikcije spovedoval, češ, ako bi škof vedel za to, bi mi gotovo dovolil. Ko bi pa sodnost bila po škofu že podeljena, a dotični mašnik bi vendar ne vedel za go¬ tovo, mu je li že spovedna pravica podeljena, podaljšana ali ne, bi on v tisti dobi sicer veljavno odvezoval, a večinoma nedopuščeno. Scavini pa pristavlja: »Ličite et valide tamen confessiones exciperet, qui certo scit, jurisdictionem ipsi jam concessam esse, quamvis nondum ex officio de hoc certior lactus sit.« Z negotovo, dvoumno (dubia), ali s samo ver¬ jetno (probabili) jurisdikcijo spovedovati je dopuščeno le iz¬ jemoma, ter iz jako važnega razloga. 1 ) Kdor z dvoumno sodnostjo da sv. odvezo, naj stori to s pogojem: si possum. (Lig. VI. n. 571.) b) Po občnem pravu, ex jure communi, ima vsak mašnik pravico, od vseh, tudi pridržanih grehov in vsakoršnih cer¬ kvenih kazni odvezati umirajočega ali sploh tacega, ki je res v smrtni nevarnosti, ako ni dobiti druzega za spovedovanje pooblaščenega duhovnika. Obrednik (ljublj. str. 53) namreč določuje: »Si periculum mortis immineat, approbatusque l ) N. pr. si urgeat praeceptum annuae confessionis, aut singularis indul- gentia Iucranda, vel si poenitens sectis diu remaneret in statu peccati mortalis, — nec alius adsit confessarius; si poenitens deberet complicem patefacere ad- eundo confcssarium, qui corta pollet jurisdictione; si poenitens deberet celebrare vel communicare, et alias infamiae notam incurrercl; si confessarius quoad juris- diclionem dubius timeat, ne poenitens secus sacrilege conliteatur . . . 568 Duhovno Pastirstvo. desit confessarius, cjuilibet sacerdos potest a quibuscumque censuris ct peccatis absolvere.« To uči tudi tridentinski zbor (Sess. XIV. c. 7), ki še dostavlja: »ne hac ipsa occasione ali- quis pereat«. Toraj vsak mašni k sme v toliki sili odvezo¬ vati veljavno, če tudi ni potrjen ali pooblaščen za spovedovanje, akoravno bi bil odstavljen, izobčen ali kak odpadnik itd. Periculum mortis pa je, kedar se je prav res bati smrti, bodisi v hudi bolezni, ali zaradi velikega ranjenja, ob porodu, pred bitko, na nevarni morski vožnji itd. Mnogo učenih bogo¬ slovcev, med njimi tudi sv. Alfonz Lig., uči, da sme prosti mašnik brez spovedne pravice (simplex sacerdos) časih celo tedaj odvezati umirajočega, če je tudi navzoč kak pooblaščen spovednik, in sicer: ako mašnik imajoč sodnost noče ali ne more spovedati umirajočega; če še-le takrat pride, ko je mašnik brez spovedne pravice že začel spoved; če bi bolnik imel toliko mrzost ali antipatijo do pooblaščenega duhovnika, da se je bati božjeropne spovedi; če je za spovedovanje potrjeni mašnik iz ptuje škofije; ako je odstavljen, z imenom izobčen in zlasti še, ko bi mašnik s spovedno pravico bil umirajočega complex in peccato turpi. c) Vsled običaja 1 ) smejo vsi mašniki, ki imajo sodnost, ne le na kraji svojega službovanja, ampak z vednostjo ondot- nega duhovnega pastirja spovedovati tudi po vseh drugih cerkvah domače škofije vsak čas, tudi velikonočni, bodi-si domače ali pa ptujce, potnike, naj so iz katere koli duhov- nije ali vladikovine. Kar še posebej tiče bolnike, sme jih vsak mašnik, imajoč spovedno pravico, v domači škofiji spo¬ vedovati, kedarkoli in kjerkoli, ne da bi mu bilo treba prej iskati dovoljenja pri ondotnem župniku; a vendar mora bol¬ nikovemu duhovnemu pastirju sporočiti o tem spovedovanji »saltem per scripturam apud ipsum infirmum relinquendam« (Clemens X. »Superna«). — Običajno je tudi, da si dušni pastirji sosednjih škofij ob mejah drug druzemu v spoved¬ nici pomagajo zlasti ob nekaterih časih, ter imajo za takrat ‘) V ljubljanski škofiji tudi vsled izrečnega višjepastirskega dovoljenja, kajti pismo, s katerim se pri nas prepušča sodnost nesamostojnim dušnim pastirjem, glasi: »Concedimus tibi examinato et approbato jurisdictionem et facultatem ..., ut in ecclesia . . . et in aliis ecclesiis Dioecesis Nostrae de licentia et consensu Parochorum ... sacramentales ... confessiones excipere, eosque, si rite dispositos repereris, a delictis et peccatis... rite absolvere possis et valeas.« § 176. Spovedna pravica. 569 isto spovedno pravico v ptuji škofiji, kakor ondotni duhov¬ niki. A to velja le po duhovnijah ob meji, in pa le takrat, če oba škofa vesta za to stvar in običaja ne prepove¬ dujeta. Sicer pa je treba slehrnemu, kdor hoče v ptuji vla- dikovini spovedovati, izrečno dane sodnosti od ondotnega škofa. Le kdor ima redno jurisdikcijo, sme svoje duhov- nijane, a tudi le samo te ’), povsod veljavno spovedovati, toraj tudi v drugi diecezi, ne da bi mu bilo treba posebnega pooblastila od škofa ondotne vladikovine. To toraj velja le o njih, ki imajo redno sodnost (škof, župniki, a ne o tacih, katerim je jurisdikcija samo prepuščena. Indirektno se prepušča sodnost, kedar se dovoljuje spove- dencu, da si sme voliti spovednika katerega koli, če tudi za do- tični kraj sicer nima sodnosti; kajti s tem se nenaravnost daje juris¬ dikcija onemu mašniku, katerega si izbere spokornik. Biti pa mora ta vselej kak za spovedovanje odobren mašnik. Privilegij izbirati si spovednika katerega koli imajo po občnem pravu: vsi škofje, da so le že potrjeni, če tudi še ne posvečeni; praelati minores exempti; avditorji Rotae in drugi prelatje rimske kurije, pa redovni predstojniki (superiores regulares, etiam locales). Po običaji si smejo izmed mašnikov za spovedovanje potrjenih poljubno voliti spovednika kralji in splob vladajoči knezi, hišno osebstvo papeževo in kardinali, kateri, ako v Rimu živeči, si smejo izbirati spovednika ne le za-se, ampak za vse svoje domače ljudi. Ob svetem letu dovoljuje papež svetnim in redovnim, da si smejo za sveto-letno spoved izmed spovednikov, od škofa tistega kraja potrjenih, iz.- birati katerega koli; redovnicam pa, da si smejo poljubno izvoliti spovednika izmed tistih, ki so odobreni za spovedovanje redovnic v dotičnem kraji, če tudi le za druge samostane. 2. Spovedna sodnost ugasne na razne načine, namreč: kedar jo prekliče predstojnik dieceze, ako poteče čas, za katerega je bila jurisdikcija podeljena, če popusti ali izgubi tisto duhovsko službo, s katero je sodnost združena, n. pr. župnik, če se odpove beneficiju . . . Izgubi tudi spovedno pravico mašnik, ko bi bil z imenom izobčen (excoin. vitand.), celoma odstavljen (susp. ab ordine et of(icio), ali po znižanji, degradaciji. — Sicer ne neve- ‘) Na vprašanje: »An Curati unius dioecesis vocati a parochis alienae dioecesis possint in ista audire confessiones tam suorum subditorum, quam alie- norum absque licentia episcopi?* je S. C. C. 3. dec. 1707 odgovorila: »Affirma- tive (juoad subdilos; negative quoad alios.« 570 Duhovno Pastirstvo. Ijavna, pač pa (izvžemši slučaj sile) nepripuščena je odveza, kojo deli mašnik, ki je zapadel nepravilnosti, katerega je zadela prepoved (interdictum), ne po imenu izobčenec.--’Sodnost ne ugasne, ako umrje papež ali škof, ki jo je podelil, da je le delegatio bila generalis. Le ko bi prepuščenje bilo delno, n. pr. da sme le neki določeni osebi dati sv. odvezo . . ., ali pa podeljeno z besedami: »usque ad beneplacitum nostrum«, ali »ad arbitrium nostrae voluntatis«, ali kaj enacega, takrat podeljena sodnost jenja s smrtjo podeliv- čevo. Kar velja o smrti papeževi ali škofovi, isto velja tudi o nje¬ govi resignaciji ali odstavi. 3. Čeravno je odveza brez spovedne pravice podeljena v obče neveljavna, jo vendar časih sv. cerkev, skrbeč za zveličanje vernikov, spoznava kot veljavno, ali prav za prav, ona za tisti slučaj sodnost nadomestit j e, molče podeljuje (supplet seu tacite confert jurisdictionem), tako da grešnika veljavno odveže mašnik. akoravno nima spovedne pravice. To se zgodi: a) in articulo seu periculo rnortis, ako je kdo res v smrtni nevarnosti, ali se mora podati v njo, n. pr. v boj . . . a ni dobiti mašnika za spovedovanje pooblaščenega. Glej prej povedano sub 1. b). b) Ako se ozir spovednika med verniki nahaja error com- munis cum titulo colorato, t. j. če ne le nekateri ljudje, ampak večinoma verniki sploh, v kakem kraji ali župniji mislijo, da ima neki mašnik spovedno pravico, sod¬ nost, a je v resnici nima. Sicer jo je od svojih višjih res prejel, bodisi z duhovno - pastirsko službo vred, bodisi, ker mu je bila jurisdikcija prepuščena, a ta spovedna pravica je ničeva, neveljavna zaradi kakega nedostatka, n. pr. ker je po simoniji dobil samostalno duhovsko službo, ali pa je izgubljena ona prepuščena sodnost, ker je že potekel čas, za katerega mu je bila podeljena. Tak spovednik ima za-se le videz, njegova sodnost je samo navidezna; a če je ljudem neznano, da dotični mašnik nima spovedne pravice, ali da jo je že zgubil, ter se mu spovedujejo, takrat sv. cerkev na- domestuje sodnost, da zveličanja toliko vernih ne izpostavlja največji nevarnosti. Odveza po takem mašniku dana toraj velja; vendar vselej zelo greši, ako zunaj smrtne nevarnosti spoveduje, vedoč, da nima spovedne pravice, kajti on ravna zoper imenitno prepoved sv. cerkve. Spovednikom s prepu- § 177. Skrčena sodnost. 571 ščeno sodnostjo je toraj vestno paziti, da si ob pravem času preskrbe podaljšanja jurisdikcije, kedar jim poteka. Drugače je, ako se ozir spovednikove osebe nSbaja error communis, a le cum titulo ex is ti mat o ali beto. To bi bilo tedaj, ko bi ljudstvo sicer mislilo o kakem mašniku, da ima pra¬ vico spovedovati, a nima je in je tudi ni prejel od svoje dotične duhovske oblasti, ampak si jo sam prilastuje ter se dela, kot bi bil potrjen spovednik; ali pa ga je morda posvetna gosposka, drža- vina oblast vrinila v duhovno-pastirsko službo. Ako tak vrinjenec spoveduje, takrat cerkev ne namestuje sodnosti, kakor spo¬ znamo iz apostoljskega pisanja Pija VII. »Ubi primum« dne 3. ju nija 1816. Vernikom pa, ako so se tacemu mašniku spovedovali, meneč, da je pooblaščen spovednik, ni treba ponavljati ’) onih svojih spovedi, kajti od svojih grehov odvezo dobe v poznejši spo¬ vedi, katero pri potrjenem mašniku dobro opravijo, ali pa tudi že brž takrat pri sv. obhajilu, če je bona fide in s skesanim srcem prej mo. 8 ) § 177 . Skrčena sodnost. Kdor spovedno pravico prepušča, ima tudi oblast, dotičnemu jo skrčiti, ali mu jo celo vzeti. Spovedna sodnost je res omejena v sv. cerkvi na več načinov, in sicer: 1. Ozir kraja. Kdor ima redno jurisdikcijo, sme sicer svoje lastne duhovnijane spovedovati povsod, tudi zunaj domače škofije, ne pa duhovni pomočnik itd.; a vernikom sploh sme brez vsega daljnega pripuščenja zakrament sv. pokore deliti škof le v svoji diecezi, župnik v svoji duhovniji in drugi spovedniki samo v onem kraji, za katerega so dobili sodnost. Vsled splošnega običaja pa dandanes vsak mašnik s spovedno pravico tudi v ptuji duhovniji ‘) Pij VII. namreč piše: »Ne vero fidelium conseienliae perturbentur ac vexcntur ob eam causam, quod suas confcssiones ediderint penes intrusos, in quibus nulla er atjurisdictio, ea ratio tenenda est, ut qui bona fide egerunt atque in eadem simplicitate perseverant, ad repetendas confessiones ex gravissima theologorum sententia non adigantur; videntur enim id praestitisse, quod a poonitentibus sacrosancta cxig1t Trid. Syn. Sess. XIV. c. 5, adeoque eorum peccata scmel jam excussa, cum iis diligenter cogitantibus et niliil dubitatibus in posteriori confessione non oceurrant, in ilia jam habita confessione intelli- gunlur ineludi.« 2 ) Glej Miiller Tlieol. Mor. L. III. § 89. n. 3. 572 Duhovno Pastirstvo. domače škofije spoveduje veljavno, s privoljenjem ondotnega žup¬ nika pa tudi dopuščeno. Glej tudi § 176 sub 1. c). 2. Cteir časa je sodnost omejena, ker velja le za ono dobo, za katero je bila dana: redna spovedna oblast traja tako dolgo, dokler ima škof, župnik . . . ono duhovsko službo, s katero je sklenjena jurisdikcija; prepuščena pa le do tiste dobe, katero je določil pooblastivec, ako ni prej sodnosti preklical. Podeljuje se prepuščena spovedna pravica ali za nekoliko let, ali za čas bi¬ vanja v škofiji, ali »usque ad revocationem«, ali še drugače, kakor je primerno ondotnim razmeram ter redoma ne neha s smrtjo onega, ki jo je podelil. Kdaj da s smrtjo pooblastivčevo ugasne jurisdikcija, smo že povedali v § 176. 3. Tudi ozir nekaterih oseb je spovedniku sodnost skrčena in sicer: a) zastran redovnic. Vsled konstitucij »Inscrutabili« papeža Gregorja XV., pa »Superna« Klemena X. 1. 1670., in »Pa- storalis« Benedikta XIV. 1. 1726., ne sme vsak za spovedo¬ vanje pooblaščen mašnik spovedovati tudi redovnic, ampak le tisti, ki je od dotičnega škofa nalašč zato prejel posebno odobrenje in sodnost. In če ni pooblaščen za spovedovanje redovnic sploh, sme tak potrjeni mašnik tudi le samo v tistem samostanu veljavno deliti zakrament sv. pokore, za katerega je bil odobren. Redovnicam spovednika voli tisii škof, kate¬ remu so zadevne nune podložne; ko bi pa ne bile pod vla- dikino oblastjo, ampak izvzete, eksemptne, tedaj ima njih lastni predstojnik spovednika za redovnice predlagati škofu, kateri ga potrdi (S. C. Ep. et Reg. 20. sept. 1588). Izvoliti ter potrditi bi se moral redovnicam spovednik le za tri leta, a zarad pomanjkanja v to sposobnih mašnikov sme škof dovo¬ liti, da dotični samostanski spovednik opravlja svojo službo tudi nad tri leta (Lig. VL n. 577). Zraven navadnega za re¬ dovnice potrjenega spovednika mora škof ali sploh tisti, ki je izvolil rednega samostanskega spovednika, izvoliti ter po¬ trditi in redovnicam poslati enekrati v letu tudi še druzega, izrednega spovednika. Trid. zbor (Sess. XXV. cap. 10) namreč veh': »Praeter ordinarium autem confessarium alius extraordinarius ab episcopo et aliis superioribus bis ant ter in anno offeratur, qui omnium confessiones audire debeat.« Benedikt XIV. ukazuje, da se mora ob smrtni uri vsaki re¬ dovnici dovoliti še poseben spovednik, ako ga želi; Leon XIII. § 177. Skrčena sodnost. 573 pa v dekretu »Quemadmodum omnium« dne 17. decembra 1890. leta naroča škofom in samostanskim prednikom, da morajo svojim podložnikom dovoliti izrednega spovednika, kolikorkrati si ga žele, ne da bi jih po vzroku popraševali. 1 ) — Zastran spovedovanja redovnic zunaj samostana daje Instruot. Eystettensis duhovnim pastirjem ta-le navod: »Mo- niales extra claustra degentes vel peregrinantes, si confiteri velint, interrogandae sunt, quid šibi per statuta et consuetu- dinem liceat, et an cuivis approbato sacerdoti tacultatem con- fitendi habeant? Si affirmant, čredi illis potest, et a sacerdote alias approbato absolvi poterunt; quia constitutiones Ponti- ficum specialem pro monialibus approbationem requirentes loquuntur tantum de contessariis ordinariis et extraordinariis claustralium in ter septa monasterii degentium.« — Vse do sedaj povedano ne velja le o redovnicah v ožjem smislu, ki imajo vedno klavzuro in slovesne obljube, ampak tudi o udih raznih ženskih kongregacij, katerih ne veže stroga klavzura in tudi slovesnih obljub nimajo, kakor so n. pr. milosrčnice, šolske sestre. Tako je najnovejše čase večkrat razsodila S. C. Ep. et Reg. Redovniki in njih novinci se morejo veljavno spo¬ vedovati samo spovednikom svojega reda, in celo le tistemu, ki je v dotičnem samostanu po predstojniku za to odločen. Posamni lokalni načelniki (prijor, gvardijan . . .) pa smejo, ako to ni zoper redovna pravila, dovoljevati redovnikom svoje hiše, da se smejo spovedovati tudi ptujemu spovedniku, bodisi samostanskemu duhovniku drugačnega reda ali pa svet¬ nemu, da je le od svojega škofa za spovedovanje potrjen ter pooblaščen (S. C. Ep. et Reg. 3. jun. 1861). Živeče zunaj sa¬ mostana ali potujoče redovnike, ako ni dobiti mašnika tistega reda, sme vsak spovednik, sveten ali redoven, odvezovati veljavno; le od pridržanih grehov ne, če ni morda od lastnega dotičnega predstojnika dobil pravice za to. b) Oseba, do katere spovednik nima sodnosti, je tudi njegov deležnik v grehu zoper VI. božjo zapoved, complex pec- cati in re turpi. »Ne sacramentum, quod ad expianda ') Več o tem v priporočljivi knjigi »Das papstliche Dekret« »Quemad- modum omnium«, erklart und begriindet von Secondo Franco, S. J., aus dem Italienischen tibersetzt von Max lluber S. J. fiir Oberinnen, Obere, die nicht Priester sind, und Klosteibeichlvater. Regensburg 1892. 574 Duhovno Pastirstvo. peccata divina clementia institutum est, sacrilego abusu con- vertatur ad turpia peccata fovenda,« je po konstituciji Bene¬ dikta XIV. »Sacramentum poenitentiae« dne 1. junija 1741 in po pismu »Apostolici muneris« dne 8. februvarija 1745 vsacemu mašniku, svetnemu kakor redovnemu, zelo strogo ter pod kaznijo izobčenja prepovedano, sogrešno osebo spo¬ vedovati in odvezo jej dati, razim na smrtni postelji, kedar nobenega druzega mašnika ni dobiti; ter mu je odvzeta vsa jurisdikcija ozir odvezovanja take osebe. Jasno je iz papeževih pisem, da se tu govori le o vdeležencu greha contra sextum praeceptum, ne o tovarišu pri kakem drugem grehu ; tudi ni, da bi sokrivec moral biti ženskega spola, deležnik utegne biti kak moški, kajti bula sv. očeta le splošno pravi: »Qui confessionem sacramentalem personae complicis in peccato turpi excipcre audeat.« Ker v konstituciji ni povedan čas storjenega greha, nastopijo omenjene posledice, ko bi se bil spovednik tudi že prej pregrešil, ko n. pr. ni bil še mašnik. 1 2 ) — Da spovednik res zgubi jurisdikcijo ozir deležnika, moral je biti greh po vnanje storjen (ne samo v mislih ali željah), naj so potem bili sermones obscoeni, tactus impudici, ali še hujšega kaj. 3 ) Kar se je zgodilo, moralo je res biti velik ali smrten greh; ko bi to ne bilo gotovo, ali ko bi se celo moralo trditi, da je bil storjen le mali greh zoper VI. za¬ poved, bodi-si, ker ni bilo zadostnega spoznanja, ali pa ker je manjkalo popolne privolitve, takrat ni prej povedanih na¬ sledkov. Pa tudi takrat bi ne bilo teh posledic, ko bi storjeni vnanji smrtni greh ne bil ob oje stran; kajti to ni »com- plicitas«, če bi le eden učinil kaj zelo grešnega, drug pa noče o tem kaj vedeti, ampak se ustavlja ter vsaj po vnanje ne dovoli. Kedar je pa storjeni greh res grave, externum, *) Na vprašanje: An confessarius absolvere possit poenitentem, cum quo a n te sacerdotium in puerili aetata turpiter egit? je S. Poenitentiaria 22. janu- varija 1879 odgovorila: »Confessarium n o n posse absolvere complicem, nisi moralitcr certus sit, ipsum jam ab alio confessario directe et valide a pcecato complicitatis absolutum fuisse.« 2 ) Na vprašanje: >An prohibilio absolvendi complicem in materia turpi restringi debeat ad tactus; an vero comprehendat omnia peccata gravia contra castitatem exterius commissa . . ., je C. S. Rom. et Univ. inquis. 28. maja 1873 odgovorila : »Comprehendi nedum tactus, vcrum omnia peccata gravia et exterius commissa contra castitatem, etiam illa, quae consistunt in meriš colloquiis et aspectibus, qui complieitatem important«. § 177; Skrčena sodnost. 575 mutuum, takrat dolieni spovednik zgubi' do svojega vdele- žcnca vso sodnost, ter ga veljavno ne more odvezati, razun edino na smrtni postelji, in articulo mortis, če nobenega dru- zega spovednika ni dobiti, tudi ne mašnika brez spovedne pravice. Ge je sicer dobiti kak mašnik, a ta za smrt bolne osebe noče spovedati; ali pa ko bi se nevarno bolni kakemu drugemu kot sogrešnemu mašniku nikakor ne hotel spove¬ dati ter bi se bilo bati, da umrje brez spovedi; dalje če se brez gotove nevarnosti osramotenja pred ljudstvom in pohuj¬ šanja kak drug mašnik poklicati ne more — tudi v teh pri- merljejih sme sogrešni spovednik osebi sogrešnici dati sveto odvezo. Tako osramotenje in zgledovanje pa mora spovednik sokrivec na kak moder način skušati odvrniti, n. pr. s tem, da gre od doma. Ko bi pa ne hotel klicati ptujega mašnika, ali bi celo nalašč zabranil, da brez pohujšanja kakega dru- zega duhovnika klicati ne morejo, takrat bi sicer za smrt bolnega sogrešnika veljavno odvezal, a nepripuščeno, in za¬ dela bi ga zažugana kazen — t. j. ipso faeto zapade izobčenju, od katerega odvezovati je papež speciali modo pridržal sebi. ’) Izobčen pa bi spovednik ne postal, ko bi kedaj sogrešno osebo spovedal ter od dotičnega greha odvezal, ker vdeleženca pri spovedi ni spoznal. Ako bi pa spovedenca poznal kot svojega sogrešnika v prej omenjenem grehu, tedaj ga pa zadene kazen, in če bi se tudi le delal, kakor bi odvezo dajal, a je ne da. * 2 ) Ignorantia crassa et supina spo¬ vednika ne reši kazni (S. C. Off. 13. jan. 1892). Ako je so- grešnik že pri kakem drugem spovedniku opravil dobro spoved ter od dotičnega greha contra VI. Decalogi praecept. dobil odvezo, takrat spovednik vdeleženec zopet zadobi sodnost čez njega, vendar moralisti uče z Gousset-om: »Si quis pudor manet in sacerdote, qui miseranda fragilitate in peccatum ') Gl. § 180. št. 10. 2 ) Na vprašanje nekoga škofa: »Utrum confessarius, qui unum vel unam complicem in peccato turpi ad mentem Bullae »Apostolieae Sediš« simulaverit absolvisse, recitando e. g. orationem quandam vel alia verba pronuntiando, aut etiam tacendo, ita ut videretur tantum per signa vel manuum gestus revera poeni- tentem a peccatis relaxare, incurrebat, excommunieationem specialiter S. Pontifici reservatam . . .« je 1. marcija 1878 došel odgovor: »S. Poenitentiaria mature porpensis expositis dubiis super iisdem pariter respondit: Confessarios simulantes absolutionom complicis in peccato turpi non effugerc excommunicationem reser- valam in Bulla Benedicti XIV. »Sacramentum Poenitentiae.« 576 Duhovno Pastirstvo. turpe cum alio impegerit, si qua sacramenti reverentia, si qua suae salutis cura, numquam audiet, praeter casum gravis alicujus necessitatis, earum personarum confessiones, qui- buscum tališ naturae peccatum commiserit.« 4. Slednjič je tudi ozir nekaterih grehov spovednikom ome¬ jena sodnost. So namreč nekatere posebno velike pregrehe, katerih ne morejo odvezovati navadni spovedniki, ker so si višji cerkveni predstojniki pridržali oblast, od njih dajati odvezo. Take grehe imenujemo pridržane ali pridržaje, o katerih nam je obširneje govoriti. § 178 . 0 pridržanji sploh. Pridržati v našem smislu se pravi, navadnemu spovedniku ozir nekaterih grehov odtegniti sodnost; in pri držaj je tisti greh ali ona cerkvena kazen, ozir katerega ali katere je navadnemu spovedniku jurisdikcija omejena, tako da od njega ali od nje zunaj smrtne nevarnosti le tisti more odvezovati, kateri si je ozir njih spovedno pravico udržal, ali pa mašnik, ki je za to posebej po¬ oblaščen. Sveta cerkev je že od nekdaj navadnemu spovedniku kratila pravico, od nekaterih posebno velicih in nevarnih grehov odvezo¬ vati, ter jo izročila le višjim duhovnim sodnikom. To pa zato, da bi spokornik bolj živo spoznal velikost in hudobijo dotičnega greha, in se ga v prihodnje toliko skrbnejše varoval pa toliko spokornejšega duha v sebi vzbujal. Pa tudi, da bi grešnik v hudi ter zlasti nevarni dušni bolezni dobil izrednega, posebno modrega in spretnega dušnega zdravnika. Tako pridržanje sodnosti ozir ne¬ katerih grehov tridentinski zbor slovesno razglaša kot nauk svete cerkve, rekši: »Magnopere ad Christiani populi disciplinam per- tinere sanctissimis patribus nostris visum est, ut atrociora quae- dam et graviora crimina non a quibusvis, sed a summis dumtaxat sacerdotibus absolverentur« (Sess. XIV. cap. 7. can. 11). — Po pri¬ držanji je toraj neposrednje v prvi vrsti zadet le spovednik, ker mu je na ta način sodnost omejena; spokornika to zadene le in¬ direktno, kajti on le zato ne more dobiti sv. odveze od kakega določenega greha, ker njegov spovednik nima pravice za to. Iz tega spoznamo, da se pridržanje grehov ravna po kraji, kjer se spoved opravlja, t. j. vsacemu spovedniku je sodnost skrčena le po pridržajih domače škofije. Da bi n. pr. prišel kak § 179. Papeževi pridržaji. 577 požigavec iz lavantinske škofije v ljubljansko diecezo k spovedi, bi ga pri nas navadni spovednik ne mogel odvezati, če tudi v grešnikovi škofiji požiganje ni pridržaj, pač pa je pri nas, in le po pridržanji domače škofije je vezan spovednik. Ko bi se pa vernik lavantinske vladikovine pri nas obtožil n. pr., da je pre¬ tepal svoje lastne roditelje, bi ga naš spovednik smel odvezati, ako je sicer za odvezo, kajti percussio parentum je sicer pridržaj v domovini grešnikovi, a ne v naši škofiji. Ne smel bi pa ptujega spovedenca v takem slučaji spovednik odA^ezati, ako bi bil morda prav in lraudem legis prišel k spovedi v ptujo diecezo, t. j. ko bi nalašč zato prišel, da od dotičnega greha odvezo dobi' ter se odtegne sodbi svojega višjega sodnika. Ni pa fraus ter more od¬ vezo dobiti spokornik, če je v ptujo vladikovino prišel, ker ima tam še druga opravila, zaradi kakih odpustkov, da prej opravi spoved, da se more spovedati neznanemu duhovniku itd. Drugače je, ako je tak ptuj spovedenec doma zapadel pridržani škofovski kazni, ki v diecezi spovednikovi ni udržana; te cenzure ga oprostiti ne more spovednik druge škofije (Lig. VI. n. 590, 594). Grehi so pridržani ali n ep os red nje, naravnost, kedar je greh udržan kot tak, t. j. greh sam na sebi; ali pa so pridržani indirektno, nenaravnost, kedar je udržana prav za prav le kazen, ki je odločena za dotični greh, in torej le zarad te kazni ne more mašnik odveze dati od greha, dokler je kazen v veljavi. Oblast, pridrževati si pravico odvezovanja od nekaterih grehov, imajo oni predstojniki svete cerkve, katerim je dana sodnost za notranje in za vnanje vladanje (jurisdictio fori interni et externi). Ti so: papež, imajoč pravico udržanja za vso cerkev; škofje, ki smejo pridržaje staviti v svoji škofiji; pa redovni prelatje ter taki, ki imajo čez svoje podložnike škofovski podobno oblast (pote- statem quasi episcopalemj, kateri udržujejo le za svoje podložnike. Imamo toraj trojne pridržaje: papeževe, škofovske in samostanske. § 179. Papeževi pridržaji. Skoraj vsi papeževi pridržaji (casus papales) so indirektni, t. j. z dotičnim grehom je združena kazen, večinoma excommuni- catio latae sententiae, in ozir te kazni je odveza pridržana svetemu očetu. Ako pa kdaj odpade ter ne nastopi izobčenje, n. pr. ker 37 Duli. Pastirstvo. 578 Duhovno Pastirstvo. grešnik za to cerkveno kazen nič vedel ni, takrat pa zadevni greli jenja biti papežev pridržaj. — Imamo pa tudi dvoje n ep o sred¬ njih papeževih pridržajov, ki toraj nista združena s kako kaznijo, ampak sta sama na sebi, zarad greha samega udržana sv. očetu, ter si ju zato tudi oni nakopljejo, ki nič ne vedo za pridržanje. 1. Prvega papeževega pridržaja brez kazni se krivega store: »Calumniose denunciantes i n n o x i o s sacerdotes apud e c c 1 e si as ti c os judices de facta sollicitatione ad turpia in confessionali, vel sceleste procurantes, ut id ab aliis fiat.« Da razumemo ta reservat, opirajoč se na pismo Benedikta XIV. »Sacramentum poenitentiae«, dne 1. junija 1741, treba nam je prej spregovoriti o pregrehi, katero imenujemo »so 11 icitatio«. 1 ) Solli- citatio est tentata a confessario seductio alicujus personae utriuslibet sexus ad peccatum luxuriae cx abusu confessionis sacramentalis sive verae sive fictae. Grozno zločinstvo sollicitationis samo ni pri¬ držaj, odvezati toraj sme tacega nesrečneža tudi navadni spovednik, a škofje imajo od sv. sedeža strogo povelje, procedere ad severe puniendos ejusmodi reos, unde poenitens sollicitatus debet obligari ad denunciandum talem confessarium. Papež Benedikt XIV. v prej imenovani buli tako-le ukazuje: ». . . mandamus omnibus locorum Ordinariis, ut diligenter omnicjue humano respectu postposito inqui- rant et procedant contra omnes et singulos sacerdotes, tam saecu- lares quam regulares, quomodolibet exemptos aut quovis privilegio et indulto munitos, qui aliquem poenitentem, quaecumque persona illa sit, vel in actu sacramentalis confessionis, vel ante vel imme- diate post confessionem, vel occasione aut praetextu confessionis, vel etiam extra occasionem confessionis in confessionali sive in alio loco ad confessiones audiendas destinato aut electo cum simula- tione audiendi ibidem confessionem, ad inhonesta et turpia solli- citare vel provocare, sive verbis, sive signis, sive nutibus, sive tactu, sive per scripturam aut tune aut post legendam tentaverinb aut cum eis illicitos et inhonestos sermones vel traetatus temerario ausu habuerint 2 ): et quos in aliquo ex hujusmodi nefariis exces- *) 0 tem zločinstvu govori Gregor XV. v svoji buli »Universi Dominici gregis« dne 30. avg. 1622 in Benedikt XIV. v pismu »Sacramentum poenitentiae«; S. C. Incjuis. pa je 20. febr. 1867 poslala vsem škofom navod, kako ravnati, ako zaslede tako »sollicitalio«, ali pa tudi »absolutio complicis in re turpi«. 2 ) Sub illis modis comprehendunlur etiam res, quae statim apparent indiffe- rentes, postea vero cognoscuntur appositae ad sollicitandum, ut e. gr. si sacerdos dicat feminae, ut veniat ad se, eamque deinceps ad peccatum inducat. § 179. Papeževi pridržaji. 579 sibus culpabiles repererint, in eos pro criminum qualitate et circum- stantiis severe animadvertant per condignas poenas juxta Gre- gorii XV. constitutionem. 1 ) —Meminerint praeterea omnes et sin- guli sacerdotes ad confessiones audiendas constituti, teneri se ac obligari suos poenitentes, quos noverint fuisse ab aliis, ut supra, sollicitatos, sedulo monere juxta occurrentium casuum circumstantias de obligatione denunciandi locorum Ordinariis praedictis personam, quae sollicitationem commiserit, etiamsi sacerdos sit, qui juris- dictione ad absolutionem valide impertiendam careat, aut sollicitatio inter confessarium et poenitentcm mutua fuerit, sive sollicitationi poenitens consenserit, sive consensum minime praestiterit vel longum tempus post ipsam sollicitationem jam effluxerit aut sollicitatio a confessario non pro seipso sed pro alia persona peracta fuerit. 2 ) — Caveant insuper diligenter confessarii, ne poenitentibus, quos noverint jam ab alio sollicitatos, sacramentalem absolutionem imper- tiant, nisi prius denunciationem praedictam ad effectum perducentes delinquentem indicaverint competenli judici, vel saltem se, cum primum potuerint, delaturos spondeant ac promittant.« Da ve duhovni pastir z ozirom na to cerkveno zapoved storiti svojo dolžnost, ko bi bilo kdaj treba, pristavimo naslednjo Praxis confessarii circa personas sollicitatas: Inprimis contessarius legem de obligatione denunciandi confessarium sollicitationis reum, non ob frequentiam, sed ob enormitatem criminis latam, accurate observet, sanamque constitutionum Apostolicarum interpretationem et eam applicandi methodum apud probatos theolo- giae moralis doctores e. gr. apud s. Alphonsum et alios discat, ne aut nimis laxus sit in liac materia, aut, quod accidere potest, solli¬ citationem nimium extendat. Quod jam attinet ad denunciationem sollicitantis a persona sollicitata faciendam, in universum hae regulae a confessariis obser- vandae sunt: Si dubitatur, an faetum vel dictum confessarii fuerit vera sollicitatio, poenitens ad denunciationem non est obligandus, nisi primo accedant indicia vehementia de sollicitatione, vel secundo verba de se prae se ferant sollicitationem, et solum dubitatur, an l ) Sollicitantes incurrunt perpetuam inhabilitatem ad Missae celebrationem, ast post sententiam criminis declaratoriam. Aliae poenae sunt subtraetio facultatis confessiones excipiendi, in perpetuum,-porro privatio benefieiorum, dignitatum et ofiiciorum, et perpetua ad illa inliabilitas; regulares insuper privanlur voce activa et passiva. Sed omnes poenae sunt ferendae sententiae, z ) Mortui denunciatio non est facienda h. e. si de ejus morte vere constat. Lig. VI. 691. 580 Duhovno Pastirstvo. confessarius ad malum finem ea protulerit. ‘) — Confessarius prius- quam personam sollicitatam ad denunciationem, quae est conditio absolutionis, obliget, serio perpendere debet, an haec persona, cujus- cunque illa sexus sit. iidem mereat * 2 ): quia si gravis, justa et magnopere verisimilis suspicio adsit, pluribus indiciis lirmata. eam odio ductam aliquem presbyterum calumniari velle, non ad denun¬ ciationem obliganda, sed potius de malitia sna monenda foret. Semper autem persona sollicitata de maximo crimine soli summo Pontifici reservato edocenda erit, quod per lalsam denunciationem committeret. — Abstineant prorsus confessarii a nomine sollicitantis imjuirendo, etiamsi de eircumstantiis poenitentem interrogare tene- antur. — Quodsi conlessarius poenitentem certe sciatab aliis sollicitatam, eam sedulo moncre tenetur de obligatione denunciandi, etiamsi praevideatcerto, sollicitatam non essedenunciaturam. Modum denunciationis eircumstantiis personae, loči et temporis magis accomodatum indicet, et quidem: Quando episcopus 3 ) vel vicarius generalis est in vicinia, ita ut a persona sollicitata lacile adiri possit, tenetur denunciare sollicitantem in persona propria, et dicere, quod sacerdos N. N. (parochus, beneficiatus, religiosus . ..) eam sollici- taverit ad turpia in s. confessionis sacramento. Si Ordinarius ob distantiam vel aliam causam (v. gr. morbum) convenienter adiri non possit, tenetur persona sollicitata sollicitantem denunciare per epi- stolam, adseripto suo et sollicitantis nomine; literae vero hujus- modi ea praecise cautela et securitate transmittenda sunt, ut nullum plane extet perditionis periculum. Si persona sollicitata nequidem possit denunciare per epistolam, tenetur adire decanum ruralem, vel confessarium, vel aliutn sacerdotem. qui ejus nomine ad Ordi- narium seribat. Quando faeta 1'uerit ejusmodi denunciatio, Ordinarius reseribet viro alicui ecclesiastico. in cujus prudentia conlidit, ut excipiat testimonium sollicitatae personae suh juramento, et juratum testimonium, cum suo testimonio de honestate et idoneitate denun- ciantis, ad Ordinarium remittat. Et hoc modo actus denunciationis erit completus. Solummodo quando adest casus necessitatis, con¬ fessarius e lege charitatis poenitentem instruat, ut sollicitantis nomen, ’) »Sacerdos, qui alicujus poenitentis fragilitatem ex confessione cognoscens hunc (hanc) poenitentem sollicitaret deinceps, quamvis alibi alioque tempore, lamen esset denunciandus propter sacrilegium sc. abusum notitiae sacramentaliter acquisitae. — Si de sollicitantis tantum persona dubitatur, e. gr. fueritne Titius, an Sempronius, tune denunciatio facienda est, ut episcopus de sollicitante possit inquirere. Si vero agitur de dubio juriš, tune non est facienda denunciatio, nisi mala confessarii vita contrarium suadeat.« Frassinetti. 2 ) Suspecta est muliercula facilem se ostendens ad faciendnm denuncia¬ tionem. 8 ) Denunciatio vel Incjuisitori facienda est, vel Ordinario loči, in quo ver- satur poenitens, etiamsi confessarius sollicitans ad aliam dioecesim pertineat. Ipsius enim est excipere juratam denunciationem, eamque ad episcopum rei, si diversus sit, transmittere. Gury. § 179. Papeževi pri držaji. 581 conditionem et habitationem, vel ipse, vel si scribendi sit ignarus, per alium mandet cliartae, quam obsignatam, vel saltem compli- eatam tradat confessario. qui deineeps poenitentis nomine et per- missione totum casum šibi narratum consciribat, et unacum charta a poenilente tradita ad Ordinarium transmittat. Si vero denunciatio sollicitantis absque exquisitione nominis ejus comparari nequeat, sicuti in periculo mortis accidit, ipse confessarius nomen sollicitantis in scriptura addat, semper tamen et personam sollicitatam nomi- nans et memor secreti praeter denunciationem ordinario faciendam. Denunciatio ergo nunquam anonyma facienda est, et quidem semper ad episcopum vel ad vicarium generalem personaliter, non ad officium ordinariatus dirigenda est. Oaveant diligenter conlessarii, ne poenitentibus sollicitatis sacra- mentalem absolutionem impertiant, nisi prius, denunciationem ad effectum perducentes, delinquentem indicaverint judici. Denunciatio quippe est res valde ardua, neque confessarius promissionibus poeni¬ tentis nimis credulum se praebeat. Regulariter sollicitatae absolvi non possunt, nisi facta denunciatione: et si adsit impedimentum statim faciendi denunciationem, saltem debent esse paratae ad quam- primum denunciandum; alias peccant graviter et incidunt in excom- municationem (glej § 180. IV. 4.). Bene autem potest absolvi poenitens ante denunciationem, si adsit justa causa illam differendi, nempe si ministri tribunalis longe distent, vel si sit necessitas com- municandi ad vitandum scandalum vel ob lucrandum jubilaeum, et possit čredi personae, quod sit denunciatura. Quod si poenitens non sit persona fidelis et timorata, de qua čredi possit, eam suae obli- gationi esse satislacturam, vel, etiamsi de firmo personae proposito illico denunciandi jure dubitari non posset, at nullum grave incon- veniens esset in deneganda absolutione, utique dencgando absolu¬ tionem ad denunciationem quamprimum faciendam stimulari oportet. — Si persona certe soliicitata denunciationem recusaverit, causam inquirere confessarius atque, in quantum potest, auferre debet. Ad eximendum v. gr. denunciantibus metum infamiae dicere potest: Mulier denuncians a judice ecclesiastico non accipitur ut complex, sed ut testis; nec tenetur manifestare suum consensum, imo de eo nec potest a judice interrogari; quod si ipsa ex simplicitate illum consensum declaret, in actis non ponitur. Non est denuncianti infa¬ miae periculum, quia si confessarius denunciatus ad minuendum suum delictum coram judice ultro fateretur, se cum persona denun- ciante actus inbonestos habuisse, sed illa consentiente, judex non dat fidem confessario, sed credit, id cum dicere ad judicium eva- dendum, ant poenam minuendam. Ex alia parte mulier non tenetur suum manifestare consensum, nec dc eo judex cural. Si poenitens propter munera accepta et speranda ex gratitudine sive necessitate denunciare non posse dicat, aut alias ad declinandam denunciationem excusationes aflere nitatur, confessarius serio de gravitate sacrilegii et de ecclesiasticis legibus, ob praecavenda maxima scandala et damna latis, obedientiam exhibendi necessitate, de poena excom- 582 Duhovno Pastirstvo. municationis, quam persona sollicitata quamprimum (i. e. infra menšem) absque legitima causa non denuncians ipso facto incurrit, — doceat, moneat atque, quaecumque ad excusandas excusationes in peccatis proferre studuerit, non facile admittat. Nec propter emendationem confessarii personam sollicitatam ab onere denun- ciationis eximat; moneat tamen, eam teneri etiam ad addendas circumstantias crimen sollicitantis attenuantes, ex. gr. si sollicitans emendatus fuerit et poenitentiam egerit. Si denique sollicitata falsa verecundia vel impia misericordia dueta. Justam causam non afferat, nolitque denunciare sollicitantem, confessarius non absolvat eam, sed dimittat utpote indispositam. Quodsi confessarius prudens videat, personam sollicitatam alio- quin bene ad poenitentiae sacramentum dispositam justam causam habere reluctandi, sc. propter periculum probabile gravis damni in bonis famae, fortunae aut corporis, vel ob panieum timorem aut magnam verecundiam nullo modo eo adduci posse, ut sollicitantem per se vel per confessarium denunciet, tune eam non quidem absolvat, sed alio commodo tempore ad se redire faciat, interea vero totum casum teeto poenitentis nomine et additis rationabilibus causis, quae exemtionem ejus ab obligatione denunciationis suadeant, Episcopo exponat: qui deinceps, quid in Domino opportunum visum fuerit, declarabit, aut desuper pro rerum conditione dispensationem a S. Poenitentiaria expostulabit. Sancta enim Sedeš aliquando facul- tatem confessario concedere solet absolvendi pro ea vice poeniten- tem circa onus denunciandi, praesertim si sollicitans emendatus jam fuerit. et poenitentiam egerit. Imo tune faeta seria promissione de stando resolvendis, etiam in času necessitatis statim absolvi poterit. Sedaj nam je jasen oni neposrednji papežev pridržaj. Stori’ se krivega, kdor osebno (ustno ali pismeno) spovednika pri duhovski sodniji po krivem toži de 1'acta sollicitatione ad turpia; nakoplje si pa pridržaj tudi tisti, kateri koga druzega s pregovarjanjem, obe¬ tanjem, prilizovanjem, žuganjem . . . zdatno napeljuje k taki krivi tožbi. Pridržanja kaj pa da ni, ako bi kdo sicer zapeljeval h krivi tožbi, a napeljevana oseba ni hotela tožiti, če se je pa calumniosa denunciatio vedoma ter iz hudobnega namena izvršila, tedaj je pridržaj gotov, čeravno višji duhovni pastir ne verjame, ali če bi bil tudi hudobni tožitelj pozneje preklical obrekovanje. Rekli smo: »ako seje kriva tožba zgodila vedoma in iz hudobne namere«; kajti če k tožbi pregovorjena oseba ne ve, da gre za krivo tožbo, ampak po lažnjivem pregovarjanji preslepljena misli, da se je res zgodila sollicitatio ad turpia in confessionali, a da si dotična oseba le sama ne upa tožiti, takrat si tako osleparjena oseba ne nakoplje pridržaja, pač pa šuntar. Tudi se pridržanja ne stori krivega, kdor spovednikovih besedi, vedenja ... ni prav umcl ter res misli, da § 179. Papeževi pridržaji. 583 je to bila sollicitatio ad furpia in zato meni, da mu je dolžnost tožiti, ter res toži. — Ker je calumniosa denunciatio silna silna krivica, dotičncmu mašniku na časti storjena, in je utegnila imeti tudi druge zle posledice za nedolžnega spovednika, zato je najprej treba, da tožnik prekliče obrekovanje, potem še-le je prositi, da bi se mu smela dati sv. odveza. Pregreho calumniosae denun- ciationis pa so si papeži pridržali toliko strogo, da celo tisti škofje, ki imajo sicer oblast, odvezovati od vseh papeževih pridržajev, od tega vendar ne morejo odvezovati brez prav posebnega pooblaščenja (C. S. Off. 27. jun. 1866). 2. Drugi neposrednji papežev pridržaj je: »Acceptatio m un er um notabilium a religiosis.« Le kdor od redovnika ali od redovnice kakega od cerkve odo¬ brenega reda sprejme večje, imenitnejše darove, in sicer nepripu- ščeno, on se stori krivega tega pridržaja. Benedikt XIV. v svoji konstituciji »Pastor bonus« dne 13. aprila 1744 piše: »Accipientes munera a Regularibus, exceptis rerum medicinalium seu devotionis muneribus, ultra valorem 10 scutorum monetae, contra rescriptum a praedecessoribus nostris Clemente VIII. et Urbano VIII. non absolvat, nisi facta restitutione; vel si eam de praesenti nequeant adimplere cum obligatione eandem, quam primum poterunt, faciendi. Qui vero infra praedictum valorem ejusmodi munera acceperint, eos injuncta arbitrio ipsius Majoris Poenitentiarii, seu conlessarii per eum eligendi eleemosyna, quae in beneficium Religionis seu Conventus, cui de jure facienda esset restitutio, si caute fieri possit, erogetur, absolvere, seu absolvi mandare possit.« Iz pisma Urbana VIII- »Nuper« dne 16. oktobra 1640 pa izvemo, da pač smejo redovniki dajati darila iz hvaležnosti, prijaznosti, dobrovoljnosti, a le s privo¬ ljenjem samostanskega predstojnika pa z dopuščenjem večine redov¬ nikov tiste hiše, ako to zahteva pravo, zakon, ali običaj dotičncga reda. Razun imenovanih dveh naravnostnih pridržajev so vsi drugi papeževi udržaji indirektni, t. j. s cerkveno kaznijo združeni ter le zarad te kazni pridržani sv. očetu. Nastalo jih je v teku stoletij jako veliko; Kober jih v svoji knjigi »Der Kirchenbann« našteva 196. A zarad spremenjenih razmer časa so marsikateri teh pridržajev zgubili vso dejanjsko važnost^ zato je Pij IX. v svoji konstituciji »Apostolicae sedis moderationi« dne 12. okt. 1869 njih število zelo skrčil ter izrekel, da naj v tem pismu imenovani zana- prej povsod veljajo, kakor bi bili še-le sedaj določeni. Vse v buli »Apost. sedis« naštete kazni so latae sententiae ter se dele v izob- 584 Duhovno Pastirstvo. čenja (excommunic.), odstavi j enja (suspens.) in prepovedi (interdic.). Izobčenja posebej so zopet razdeljena v taka, ki so papežu pridržana, v škofom pridržana, in taka, ki celo nikomur niso pri¬ držana ter sme vsak spovednik od njih odvezovati. Izmed papežu pridržanih ekskomunikacij so nekatere sv. očetu udržane sosebno (speciali modo), druge le navadno (simpliciter). Razloček je v tem, da od tistih, ki so sosebno pridržani sv. očetu, celo oni ne morejo odvezovati, kateri imajo splošno oblast odvezo dajati od papeževih pridržajev, ampak jim je glede teh treba še prav posebnega poobla¬ stila. V naslednjem bomo našteli vse v pismu »Apost. sedis« objav¬ ljene papeževe pridržaje ter za naše razmere najvažnejšim pridejali kratko pajasnilo. 1 ) § 180 . N a dalj e va n j e. I. Izobčenja, sv. očetu sosebno (speciali modo) pridržana, zadevajo: 1. »Omnes a Christiana fide apostatas, et omnes ac singulos haereticos, quocumque nomine censeantur. et cujuscumque sectae existant, eisque credentes; eorumque receptores, fautores, ac gene- raliter quoslibet illorum defensores.« —Odpadniki niso le oni, ki popolnoma zapustivši krščanstvo javno pristopijo n. pr. k judov¬ stvu, k mohamedanstvu, k paganstvu ali kateri koli drugi ločini nevernikov, ampak tudi tisti, ki se po svojem odpadu od krščan¬ stva ne pridružijo nobeni verski ločini, ampak žive sami za-se kot deisti, ateisti, panteisti, brezverci (Konfessionslose), prostomišljaki ali kaj enacega. Kot krivoverca, heretika, zadene tu zažugano izobčenje tacega, ki je prejel sv. krst, pa se zmote o kaki razodeti verski resnici vedoma ter trdovratno drži in jo tudi po vnanje razodeva, če tudi ne pred pričami. Tedaj le formalna, zavedna, notranja in h krati vnanja herezija je udržaj. »Eis credentes« so oni, ki zmotam odpadnikov in krivovercev, katere je cerkev zavrgla, verjamejo ter to tudi po vnanje razodevajo, če tudi se še niso njih ločinam po vnanje pridružili in čeravno vnanje razode- vanje njihovega neverskega ali krivoverskega duha še ni sklenjeno s trdovratnim tajenjem. Tega pa ni treba, da bi bili odpadniki in krivoverci javno znani. Keclar je toraj gotovo, da je kdo odpadnik ali zaveden heretik, si nakoplje papežu pridržano izobčenje; pa tudi oni, kateri se ga drže, ki mu verjamejo, ga sprejemajo, podpirajo in l ) Razlago k tej konstituciji je izdal med drugimi: Peter Avanzini: De Constit. Apostolicae Sedis Commentarii. Romae, edit. 2. 1874. Izšel je v Miinster-u tudi nemški prevod te knjige. Dr. Fr. Heiner: Die kirchl. Censuren. Paderborn. § 180. Nadaljevanje. 585 zagovarjajo. »F a ut. o res ha ere si s« so tudi oni katoliki, ki mešan zakon sklenejo coram ministro acatholico. (C. S. Inq. 29. aug. 1888). 2. »Omnes et singulos scienter legentes sine auctoritate Sediš apostolicae libros eorumdem apostatarum et haereticorum haeresim propugnantes, nec non libros cujusvis auctoris per Apostolicas literas nominatim prohibitos; eosque libros retinentes, imprimentes et quo- modolibet defendentes.« — Vsled tega pridržaja zapade izobčenju, kdor bere, hrani, tiska ali zagovarja knjige spisane po kakem odpadniku ali krivovercu (ne po kom drugem), v katerih se krivo¬ verstvo res ter resno zagovarja (ne pa, če le obsegajo krivo¬ verske nauke). Tudi tisti si kazen nakoplje, kdor bere knjige po kom koli spisane, ako so po kakem papeževem pismu ali apostolj- skem pisanji prepovedane pod kaznijo izobčenja z imenom, t. j. z izrečno naznanjenim naslovom. Sicer tudi S. Indicis Con. prepove¬ duje marsikatere nevarne knjige, in kdor jih čita, on zelo greši, a izobčenju, prej za tak slučaj zažuganemu, ne zapade, kajti konsti¬ tucija »Apost. Sediš« ne omenja knjig in Indice prohibitorum. Po načelu : »Reservata sunt strictae interpretationis« tudi tak ne zapade izobčenju, kdor le sliši brati iz prej omenjenih knjig; ali kdor bere kake liste iz take knjige iztrgane ali kako brošurico, časnik 1 ), kajti to ni knjiga; tudi ne, če iz prepovedane knjige čita le nekaj vrstic, ako morda ravno tiste vrslice najresneje ne zagovarjajo krivoverstva. Slednjič tudi on kazni ne zapade, ki le malo časa, n. pr. kak dan, pri sebi hrani dotično knjigo, ali pa le tako dolgo, da priliko najde, izročiti jo višjemu duhovnemu pastirju ali svojemu župniku. Kdor meni, da mu je potrebno čitati prepovedane knjige, prositi si mora za to dopuščenja pri svojem škofu. 3. »Schismaticos et eos, qui a Romani Pontificis pro tempore existentis obedientia pertinacitcr se subtrahunt vel recedunt.« — Pridržani kazni ne zapadejo toraj le znani razkolniki ter vsi, ki se pokorščini do vsakratnega rimskega papeža trdovratno umikujejo ali jo naravnost odrekujejo, ampak tudi tako zvani liberalni kato- ličanje, kateri zakone in ukaze sv. očeta zametujejo in se javno vedejo kot taki, ki so se odpovedali pokorščini do rimskega papeža, če se tudi še ne drže kake druge cerkvene oblasti, ali ne snujejo nove cerkvene oblasti, da so le v nepokorščini trdovratni uporniki. 4. »Omnes et singulos, cujuscumque status, gradus seu con- ditionis fuerint, ab ordinationibus seu mandatis Romanorum Ponti- ficum pro tempore existentium ad universale futurum Concilium appellantes, nec non eos, quorum auxilio, consilio vel lavore appel- latum fuerit.« 5. »Omnes interficientes, mulilantes, percutientes, capientes, carcerantes, detinentes, vel hostiliter insequentes S. R. E. Cardinales, ‘) Drugače je, ako časnik izhaja v snopičih. Na vprašanje: Utrum scienter legentes publicationes periodicas in fasc-iculos ligalas habentes auctorem haereticum ot haeresim propugnantes, excommunicationem incurrant, de qua Bulla Ap. Sed. ... je odgovorila S. C. Jnq. 16. jan. 1892: »Affirmative.« 586 Duhovno Pastirstvo. Patriarchas, Archiepiscopos. Episcopos, Sedisque Apostolicae Legatos vel Nuntios, a ut eos a suis dioecesibus, territoriis, terris, seu domi- niis ejicientes, nec non ea mandantes. vel rata habentes, seu prae- stantes in eis auxilium, consilium vel favorem « 6. »Impedientes directe vel indirecte exercitium jurisdictionis ecelesiasticae sive interni sive externi lori, et ad hoe recurrentes ad forum saeculare, ejuscfue mandata procurantes, edentes, aut auxilium, consilium vel favorem praestantes.« 7. »Cogentes sive directe sive indirecte judices laicos ad tra- hendum ad suum tribunal personas ecclesiasticas praeter canonicas dispositiones; item edentes leges vel decreta contra libertatem aut jura Ecelesiae.« 8. »Recurrentes ad laicam potestatem ad impediendas literas vel acta quaelibet a Sede Apostolica, vel ab ejus Legatis aut Dele- gatis quibuscumque prolecta, eorumque promulgationem vel exe- cutionem directe vel indirecte prohibentes, aut eorurn causa sive ipsas partes, sive alios laedentes, vel pertcrrefacientes.« 9. »Omnes falsarios Literarum Apostolicarum, etiam in forma Brevis ac supplicationum gratiam vel justitiam concernentium, per Romanum Pontificem, vel S. R. E. Vice-Cancellarios seu Gerentes vices eorurn vel de mandato ejusdem Romani Pontificis signatarum: nec non lalso publicantes Literas Apostolicas, etiam in forma Brevis, et etiam lalso signantes supplicationes hujusmodi sub nomine Romani Pontificis, seu Vice Cancellarii aut Gerentis vices prae- dictorum.« 10. »Absolventes complicem in peccato turpi, etiam in mortis articulo, si alius sacerdos, licet non approbatus ad confessiones, sine gravi aliqua exoritura infamia et scandalo possit excipere morientis confessionem.« Razlago tega pridržaja beri § 177. sub. 3 b) 11. »Usurpantes aut sequestrantes jurisdictionem, bona, reditus, ad personas ecclesiasticas ratione suarum ecclesiarum aut bene- ficiorum pertinentes.« 1 2. »Invadentes, destruentes. detinentes per se vel per alios, civitates, terras, loca aut jura ad Ecclesiam Romanam pertinentia; vel usurpantes. perturbantes, retinentes supremam jurisdictionem in eis; nec non ad singula praedicta auxilium, consilium, favorem praebcntes.« Tem naštetim 12 pridržajem pridejal je Pij IX. v konstituciji »Romanus Pontilex« dne 28. avg. 1873 še novega, tudi speciali modo papežu udržanega, po katerem zapadejo izobčenju: »Cano- nici ac Dignitates catbedralium Ecclesiarum vacanlium, qui ausi fuerint concedere et transferre Ecelesiae vacantis curam, regimen, et administrationem sub quovis titulo, nomine, quaesito colore in nominatum ac praesentatum a laica potestate ex S. Sediš con- cessione seu privilegio, vel ubi consuetudo viget, a Capitularibus ipsis, electum ad eamdem vacantam Ecclesiam — ante exhibi- tionem littcrarum apostolicarum de more laciendam. Nominati et praesentati vel ut supra clecti ad vacantes Ecclesias, qui earum § 180. Nadaljevanje 587 curam, regimen et administrationem suscipere audent sub nomine Provisoris, Vicarii generalis aliove nomine, ex concessione et trans- latione in eis peraetam a Dignitatibus et Canonicis, aliisque, qui delicientibus Capituliš, Vjcarios deputant aut vacantes Ecclesias administrant. li omnes, qui praemissis- paruerint vel auxilium, consilium aut favorem praestiterint, cujuscumque status, condi- tionis, praeeminentiae et dignitatis fuerint.« ■—- Dne 21. nov. 1873 in 4. avg. 1876 sta se objavila še nova dva pridržaja te vrste, ki imata le za Italijo važnost. Od teh naštetih pridržajev tedaj nihče drugi ne more ve¬ ljavno odvezovati, kakor škof ali mašnik, ki je od apostoljskega sedeža pooblaščen za odvezovanje teh sv. očetu sosebno pridržanih izobčenj, sicer on sam zapade kazni, kajti papež določuje: »Absolvere agtem praesumentes sine debita facultate. etiam quovis praetextu, excommun'cationis vinculo Romano Pontifiei reservatae innodatos se sciant, dummodo non agatur de mortis articulo, in quo tamen firma sit quoad absolutos obligatio standi mandatis ecclesiae, si convaluerint.« II. Izobčenja, sv. očetu le navadno (s i m p li¬ ci t e r) pridržana, zadevajo: 1. »Docenles vel defendentes sive puhlice sive privatim propo- sitiones ab Apostolica Sede damnatas sub excommunicationis poena latae sententiae: item docentes vel defendentes tamquam licitam 'praxim inquirendi a poenitente nomen complicis, prout damnata est a Benedieto XIV. in Const. »Suprema« 7. Julii 1745; »Ubi primum« 2. Julii 1746; »Ad eradicandum« 28. Sept 1746.« — Ker morajo papeži čuvati nad zakladom sv. vere, so v teku časa zavrgli marsikatere nauke nekaterih bogoslovnih pisateljev, ne le očitno krivoverske, ampak tudi sicer nevarne. Časih so tudi še izobčenje zažugali takim, ki bi še zanaprej učili ali zagovarjali dotične obsojene trditve ; tako n. pr. je zavrgel Pij V. 1. 1567. pod kaznijo izobčenja Bajevih 79 stavkov, Inocenc X. 1. 1644. pet stavkov Janzenijevih, Inocenc XI. 1. 1687 Molinovih stavkov 68 itd. Te zažugane kazni ostanejo toraj tudi še zanaprej: zlasti še bi si nakopal sv. očetu pridržano izobčenje, kdor bi trdil ali zagovarjal, da je pripuščeno spovednikom, in confessionali spokornike popra- ševati po imenu sogrešnikov. Pomniti je, da tu ni kazen izobčenja zažugana onemu, ki bi imel navado popraševati po imenu com¬ plicis, ampak tistim, ki bi potrjevali ali zagovarjali tako navado. Spovednika po imenu sogrešnikovem vprašajočega pa zadene vsled konstitucije papeža Benedikta XIV. »Ad eradicandum« dne 28. sept. 1746 drugačna kazen, namreč »s u s p e n s i o ab officio audien- darum confessionum ferendao sententiae.« ’) *) V škofovskih pismih ljubljanske dieceze, s katerimi se rnašnikom podeljuje spovedna pravica, pa se v tej zadevi spovedniki tako-le svare: »Praeterea tibi prohibemus, ne poenitentes sub tjuovis excogitabili praetextu, qui peccatuin 588 Duhovno Pastirstvo. 2. Violentas manus, suadente diabolo, injicientes in clericos, vel utriusque sexus monachos, exceptis quoad reservationem ca- sibus et personis, de quibps jure vel privilegio permittitur, ut epi- scopus aut alius absolvat.« — Beseda »elerieus« pomeni sle- hrnega, ki je bil po tonzuri sprejet v duhovniški stan, če se le oblači po duhovsko, »utriustjue sexus m o n a c h u s« je vsak redovnik in vsaka redovnica, in če je tudi še-le v novicijatu. »Violentas manus injicientes« pa »suadente diabolo« naznanjuje silovitost in veliko pregrešnost, ki jo mora kazati dejanjska raz¬ žalitev, da se kazen nakoplje. A prva lastnost ni presoje-vati le po naturni sili, ampak tudi po stopinji razžalitve, ki jo razodeva storjeno vnanje dejanje, tako da n. pr. tudi zaničevalno zaplju- vanje, ometavanje z blatom, polivanje z vodo velja za veliko raz¬ žalitev, s katero se nakoplje cerkvena kazen. »Suadente diabolo« seveda ni, če se dejanje ne zgodi iz hudovoljnosti in ne tako. da bi bil smrten greli; izobčenju toraj ne zapade, če se vnanje dejanje, n. pr. udarec . . . zgodi iz pomanjkanja paznosti, v prav nagli jezi, iz šale, v obrambo zoper krivičen napad, ali po predstojniku zaradi potrebnega strahovanja itd. Silovitost utegne biti huda (percussio enormis), srednja (mediocris) ali lahka (leviš). Huda je silovitost, ako je združena z velikim ranjenjem, ali s hudim krvavenjem (pa ne iz nosa), ali z veliko razžalitvijo; srednja, če je sicer z ve¬ likim krvavenjem združena, a je brez velikega poškodovanja ali žaljenja (n. pr. ako bi se zob izbil, ali bi se izpulilo veliko las); lahko je tako poškodovanje ali žalitev, ki je sama na sebi sicer zelo pregrešna, a v primeri z veliko in srednjo silovitostjo se ne more imenovati hudo (n. pr. udarec z roko, ki telesa ne poško¬ duje). Percussio leviš pa postane mediocris ali celo enormis ali zaradi časti in dostojanstva razžaljene osebe, ali zaradi okolnosti časa in kraja, n, pr. če se zgodi med izvrševanjem kakega sve¬ tega opravila, na javnem kraji, v cerkvi . . . tudi zaradi kakšnosti razžalitve same, n. pr. ko bi mu iz zaničevanja obličje onesnažil, opljuval itd. To razločevanje med »percussio enormis, mediocris, leviš« je važno z ozirom na oblast odvezovanja. Kedar je tepenje ali žalitev le lahka, sme odvezovati škof sam (ali njegov general- vikar), in ko bi bila dotična pregreha tudi javno znana; če je pa silovitost srednja ali huda, sme škof iz lastne pravice (ex jure seu crimen alkjuod confessi fuerint, cujus socium, vol socios habuerint, sive in tribunali poenitentiae, sive extra illud interrogare audeas aut praesutnas de no- rnine socii seu complicis, de loco habitationis vel aliis quihuseunque cireum- stantiis eju^dem complicis manifestationein concernentibus, ac eidem poenitenti, si manifestare renuerit, sacramentalem absolutionem denegare; alioqui noveris te, ultra peccati lethalis incursum etiam ab hujus sacramenti administratione a Nobis ipso faeto suspensum esse, nec non aliis etiam gravioribus poenis subjiciendum fore, vigore constitutionis Benedicti XIV., quae incipit: »Ubi primum« a de dato 2. Junii 1746 et »Apostolici ministerii« a de dalo 9. Decem- bris 1749.« § 180. Nadaljevanje. 589 ordinario) le takrat odvezo dajati, če je zločinstvo ostalo tajno. Izjema je pri ženskah, pri nedoraslih otrocih in pri vseh tacih, ki ne morejo v Rim iti, ker vse te sme odvezovati škof, ko bi bilo njih dejanje tudi očitna razžalitev in huda. Tudi osebe, ki v družbi skupaj žive (collegialiter), sme škof odvezovati od tega pridržaja, če le ni lepenje ali žalitev huda. Na ta določila prejšnje postave se toraj ozirajo besede: »exceptis quoad reservationem casibus et personis . . .« 3. Duellum perpetrantes, ant simplieiter ad illud provocantes, vel ipsum acceptantes, et quoslibet complices, vel qualemcumque operam ant favorem praebontes, nec non de industria spectantes, illudque permittentes, vel quantum in illis est, non prohibentes, cujuscunque dignitatis sint, etiam regalis vel imperialis.« — Dvoboj v kaznopravnem smislu je dveh oseb z nevarnostjo smrti ali pohab- ljenja sklenjeno bojevanje, katero na svojo osebno veljavo med seboj imata, tako da se o tem prej pogovorita ter določita čas in kraj, Brezdvomno spadajo tu sem tudi takozvane »m e n s u r e« med dijaki, ako se vrše z ostrim orožjem. Dvoboji po javni oblasti do¬ govorjeni, kakor nam zgodovina dopoveduje o nekaterih, da se je po njih odločil izid vojske, n. pr. med Davidom in Golijatom, ne spadajo semkaj, kakor tudi navadni pretepi in poboji ne. O dvo¬ boji v pravem smislu pravi tridentinski zbor (Sess. XXV. cap. 19. de Ref.): »Detestabilis duellorum abusus, fabricante diabolo intro- ductus, ut cruenta corporum morte animarum perniciem lucretur, ex christiano orbe penitus exterminetur.« Da se to doseže, so pa¬ peži zopet in zopet dvoboj prepovedovali pod raznimi hudimi kaznimi, tako n. pr. Leon XIII. v svojem pismu do avstrijskih in nemških škofov dne 12. sept. 1891. Po Piju IX. zapadejo toraj kazni izobčenja: boj e vale a sama, bodisi že dvoboj s pričami, ali brez prič, z ranjenjem sklenjen ah ne; kdor na dvoboj kliče, če tudi klicani ne sprejme boja; kdor sprejme klicanje, četudi ne pride do dvoboja; priče, spremljevalci, sploh vsi, ki dvoboj- nike podpirajo, jim prijaznost skazujejo, ali se dvoboja s svetom ali z drugačno pripomočjo vdeležujejo, n. pr. zdravniki (C. S. Inq. 24. maja 1884|; gledalci, kateri nalašč zato gredo na bojišče; in gosposki n e osebe, ki dopuščajo dvoboj ter ga ne prepo¬ vedujejo, kolikor je v njih moči. Zraven tega cerkev dvobojnikom odreka tudi cerkveni pokop ko bi eden ali drugi umrl v dvoboji ali vsled prejetih ran kmalu nato (še tisti dan) tudi zunaj bojišča; še celo takrat, ko bi pred smrtjo kazal kesanje ter celo prejel sv. odvezo. A provincijalna cerkvena zbora dunajski (1. 1858.) in praški (1. 1860.) velita, da je le onim dvobojnikom odrekati cer¬ kveni pokop, ki na bojišču umrjo, ne da bi bili prej kazali kako kesanje. 4. »Nomen dantes sectae Massonicae, aut Carbonariae, aut aliis ejusdem generis sectis, quae contra Ecclesiam vel legitimas potestates seu palam, seu clandestine machinantur; nec non iisdem sectis favorem qualemcumque praestantes: earumve occultos cory- 590 Duhovno Pastirstvo. phaeos ac duces non denunciantcs, doneč non denuntiaverint.« — Cerkev je kmalu po ustanovljenji tajne družbe prostomavtarske spoznala nje veliko nevarnost, je vernike pred njo svarila ter za- žugala hude kazni onim, ki bi pristopali temu društvu; tako papež Klemen XII. 1. 1738., Benedikt XIV. 1. 1751., Pij VII. 1. 1821., Leo XII. 1. 1825., Gregor XVI. 1. 1832., Pij IX. 1. 1846., 1865. in Leo XIII. v slovečem pismu »Ilumanum genus« dne 20. aprila 1884. A ne le pristop k prostozidarjem, ampak tudi pristop h kateri¬ koli skrivni družbi in pospeševanje tacih nevarnih tajnih društev je od Leona XII. sem vedno cerkev pod kaznijo izobčenja prepove¬ dovala, ter je slednjič v konstituciji »Apostolicae Sediš« papežu pridržana ekskomunikacija bila izrečena nad vsemi, ki se vpi¬ šejo v prostozidarsko, ogljarsko, ali katerokoli tako družbo, ki očitno ali skrivno spodkopuje cerkev ali pa zakonito deželno oblast; nad tacimi, ki se sicer niso vpisali v imenovana društva, pa jih kakorkoli podpirajo, n. pr. s tem, da jim prostor pre¬ puščajo za njih shode; pa tudi nad vsemi, kateri in dokler skrivnih vodnikov in predstojnikov tacih tajnih družb (škofu) ne na¬ znanijo. 1 ) To velja tudi za dežele, kjer svetna gosposka dopušča prostozidarstvo. (S. C. Inq. 19. apr. 1893). 5. »Immunitatem asyli ecclesiastici ausu temerario violarc jubentes aut violantes.« — Ker se vsled avstrijanske pogodbe |Con- cord. art. 15.) na cerkvene zakone o pribežališčni pravici le toliko imamo ozirati, »in quanium id puhlica securitas, et ea, quae justitia exigit, fieri sinant«, zato smemo trditi, da besede »ausu temerario violantes« ne zadevajo uradnikov, ki hudodelnika v cerkvi pri¬ mejo ; tudi ne sodnikov, ki velevajo zatoženca prijeti v cerkveni svoboščini: oni sicer velevajo, a iz pokorščine do postave. 6. »Violantes clausuram monialium, cujuscumque gcneris aut conditionis, sexus aut aetatis 2 ) fuerint, in earum monasterio absque legitinia licentia ingrediendo; pariterque eos introducentes vel acl- mittentes, itemque moniales ab illa exeuntes extra casus ac formam a S. Pio V. in Const. ,Decori i praescriptam.« — Da se ohrani ’) Da je kdo ud take družbe, bi ne zadostilo v dosego odveze, ako bi le nič več ne zahajal k skupščinam, ampak moral bi celoma izstopiti, se dati izbrisati izmed društvenikov. Sv. penitencijarija podeljuje spovednikom med dru¬ gimi pravicami »facultatem absolvendi a censuris et poenis ecclesiasticis eos, qui sectis vetitis Massonicis aut Carbonariis, aliisque similibus nomen dederunt, aut favorem praestiterunt, ita tamen, ut a respectiva secla omnino se separent eamque abjurent, libros, manuscripta ac signa sectam respicientia, si quae re- tineat, in tutas manus tradant, ad Ordinarium quam primum caute transmittenda, aut saltem, si justae gravesque causae id postulent, comburenda, injuncta pro modo culparum gravi poenitentia salutari cum frequentia sacramentalis confes- sionis aliisque injunctis de jure injungendis.« s ) Otroci, ki se še ne zavedajo pameti, kaj pa da ne morejo zapasti cer¬ kveni kazni, a zapadle bi jej one redovnice, ki bi taka deteta spuščale v samostan. § 180. Nadaljevanje. 591 disciplina v samostanu, napoveduje cerkev izobčenje slehrnemu, ki bi stopil v ženski samostan brez škofovega pripuščenja, in če bi tudi tega ne storil iz slabe namere. To velja le o hiši, kjer pod klavzuro papeževo bivajo redovnice v ožjem smislu, t. j. imajoče slovesne obljube. Škof sme samostansko prednico ali dotičnega spovednika pooblastiti, da v njegovem imenu dovoljuje vstop. Brez pripuščenja sme se vstopiti le ob veliki sili, n. pr. da kak dušni pastir svete zakramente podeli umirajoči redovnici, kedar samostanskega spovednika ni brž dobiti. Oni primerljeji, v katerih je vsled konstitucije Pija V. dovoljeno redovnicam zapustiti samo¬ stan, so: »magnum incendium, lepra vel epidemia« (quae coe- nobium invaserint), pa tudi »inundatio, ruina, latronum incursus et alia similis causa«. Ostati pa smejo redovnice le tako dolgo zunaj samostana, dokler jim je moralno nemožno se vrniti. 7. »Mulieres violantes regularium virorum clausuram, et supe- riores aliosve eas admittentes.« — Tudi tu nam je misliti le na redovnike v cerkvenopravnem smislu, s slovesnimi obljubami, no na razne kongregacije, ki se vežejo le z neslovesnimi obljubami. 8. »Reos simoniae realis in beneficiis quibuscumque, eorum- que complices.« 9. »Reos simoniae conlidentialis in beneficiis quibuslibet, cujus- cumque sint dignitatis.« 10. »Reos simoniae realis ob ingressum in religionem.« — Simonija je premišljena volja, za posvetno ceno kupiti ali prodati katero sveto ali duhovno reč ali stvar pridruženo duhovni reči. Razločujemo razne vrste te pregrehe. Stori se z mislimi (sim. mentalis), kedar kdo da drugemu kaj časnega iz tega namena, da bi od njega zato prejel kako duhovno reč, a namere svoje ne raz¬ odene. Taka simonija ni pridržaj, ker je zgolj notranja. Ako se namera, denarno vrednost dati za duhovno reč, razodene od obeh strank ter izrečna pogodba stori, pa se še ne izvrši, takrat je si¬ monija pogodbena (s. conventionalis); ko pa se je pogodba iz¬ vršila ter se posvetno že zamenjalo za duhovno, je simonija stvarna (s. realis). Simonija conlidentialis, drzna, zaupna pase stori pri oddajanji cerkvenih služb: ako kdo preskrbi komu be¬ neficij s pogodbo, da se bo pozneje službi odpovedal temu v korist, ki mu jo je preskrbel ali komu drugemu že določenemu; če kdo službo že dobljeno, ki je pa ni še nastopil, popusti s lako pogodbo, da jo nastopi ob nekem gotovem času ali v nekem do¬ ločenem slučaji; ako kdo beneficij, ki ga že ima, komu odstopi s pogodbo, da ob nekem času ali slučaji popuščeno službo zopet prevzame; slednjič tudi, če kdo komu preskrbi beneficij s pogodbo, da bo njemu ali komu drugemu dohodke te službe izročeval ce¬ loma ali deloma ali nekako-penzijo mu plačeval. Simonija zadnjih dveh vrst (realis pa conlidentialis) je toraj pod kaznijo izobčenja prepovedana pri vsakoršnih beneficijih, kakor tudi pri sprejemanji v samostan, ko bi se denar ali sicer časno blago dajalo in spre¬ jemalo edino le zavolj sprejetja v samostan. Ni pa napačno, in je 592 Duhovno Pastirstvo. res običajno, da dotična oseba ob sprejetji da neko svoto denarjev ali druzega časnega blaga, da s tein dobi samostan pomoček pre¬ življati novosprejetega. 11. »Omnes, qui quaestum facientes ex Indulgentiis aliisque gratiis spiritualibus, excommunicationis censura pleetuntur Con- stitutione S. Pii V. »Quam plenum« 2 . jan. 1569. — Omenjeno pismo Pija V. izreka namreč nad kardinali in škofi kazen odstav- Ijenja, nad vsemi drugimi pa izobčenje, ako bi odpustek oznano- vali zaradi dobička, ali iz tega namena, da bi se miloščina dajala kaki posebni osebi ali posebnemu kraju. 12. »Colbgentes eleemosynas majoris pretii pro Missis, et ex his lucrum captantes, faciendo eas celebrari in locis, ubi Mis- sarum stipendia minoris pretii esse solent.« — Ako bi mašnik pri nekaterih posameznih mašnih stipendijih kolikor toliko prejetega darila za-se obdržal, ko mašo drugemu prepušča, bi on zelo grešil, in veže ga dolžnost povračanja, a ne zapadel bi izobčenju, kajti napovedano je le tistim, ki bi nabirali denar za maše, ter ga v manjšem znesku pošiljali v kraje, kjer se maše opravljajo za manjše darilo. Gl. tudi § 151. II. 13. »Omnes, qui excommunicatione mulctantur in Const. S. Pii V. »Admonet nos« 1567, Innocentii IX. »Quae ab hac Sede« 1591, Clementis VIII. »Ad Romani Pontificis« 1592 et Ale- xandri VIL »Inter ceteras« 1660, alienationem et infeudationem civitatum et locorum S. R. E. respicientibus.« 14. »Religiosos praesumentes clericis aut laicis extra casum necessitatis Sacramentum extremae Unctionis aut Eucharistiae per viaticum ministrare absque parochi licentia.« — To ne zadeva mašnikov živečih v društvih z neslovesnimi obljubami, ampak le prave redovnike, ki bi duhovnikom ali laikom, do katerih ni¬ majo duhovske oblasti, zunaj sile in brez dopuščenja domačega duhovnega pastirja delili sv. poslednje olje ali pa sv. popotnico, kajti ta sv. opravila prištevamo izločno farnim pravicam. Gl. § 22. 15. »Extrahentes absque legitima venia reliquias ex sacris Coemeteriis sive Catacumbis Urbis Romae ejusque territorii, eis- que auxilium vel favorem praebentes.« 16. »Communicantes cum excommunicato nominatim a Papa in crimine criminoso, ei scilicet impendendo auxilium vel favorem. 17. »Clerici scienter et sponte communicantes in divinis cum personis a Romano Pontifice nominatim excommunicatis et ipsos in officiis recipientes.« — Papežu pridržanemu izobčenju zapade toraj vsak kristijan, ki se vdeležuje hudodelstva, zaradi ka¬ terega si je bil kdo nakopal izobčenje po imenu, in sicer po papežu izrečeno; vsak klerik pa, če vedoma in prostovoljno s takim, ki je bil po sv. očetu po imenu izobčen, v cerkvenih opra¬ vilih občuje in mu dopušča vdeleževati se cerkvenih opravil, n. pr. zakramente prejemati ali deliti, ali z njim duhovne dnev¬ nice moliti. § 180. Nadaljevanje. 593 18. »Absolvere praesumentes sine dobita facultate excommuni- cationis vinculo Romano Pontifici specialiter reservatae innodatos.« 19. »Usurpatores bonorum ecclesiasticorum.« 20. »Personas ecclesiasticas, tam saeculares quam regulares, quao sub nomine missionariorum aut quovis alio titulo ad Indias orientales ac in partes Americae, tam australes, quam septem- trionales pro tempore missae fuerint, aut in i 1 lis partibus quo- modolibet morantur: si mercaturis et negotiationibus saecularibus hujusmodi so ingerunt vel immiscent.« To že po Urbanu Vlil. in Klemenu IX. zažugano izobčenje je apostoljski sedež novejši čas potrdil vnovič (S. C. Inq. 4. dec. 1872). 111. Izobčenja vsled konstitucije »Apost. Sediš« š k o f o m pridržana, zadevajo: 1. »Clericos in sacris constitutos vel regulares aut moniales post votum solemne castitatis matrimonium contraliere praesu¬ mentes; nec non omnes cum aliqua ex praedictis personis matri¬ monium contrahere praesumentes.«- Duhovniki po prejetih višjih redovih, in redovniki pa redovnice po storjenih slovesnih obljubah ne morejo veljavnega zakona skleniti’); ako bi se pa vendar po¬ ročili, zapadejo oni in pa osebe, s katerimi so božjeropno zvezo sto¬ rili, škofom pridržanemu izobčenju. Ta kazen ne zadeva udov moških ali ženskih društev, kongregacij, ki nimajo slovesnih obljub ter niso po papežu potrjeni kot pravi redi. Ozir vnanje oblike poročanja postava ne dela razločka; naj si je bila poroka sklenjena po ukazu tridentinskega zbora, ali po vzajemnem privoljenji, ali po civilni postavi — je eno. Kazen tudi nastopi, ako bi tak zakon bil ne¬ veljaven tudi že zaradi kakega drugega razdiralnega zadržka (C. S. Off. 1.6. jan. 1892).. 2. »Procurantes abortum, effectu secuto.« — Starejše cer¬ kvene postave, govoreč o tem zločinstvu, delale so razločevanje med oživljenim in neoživljenim sadom; tudi jih je mnogo učilo po sv. Alfonzu Lig., da ne zapadejo izobčenju »mulieres prae- gnantes, quae in semetipsis abortum procurant«, pač pa vsi oni, »qui vel quae uti principalcs, vel ut sociae ad tale facinus com- mittendum opem, consilium favorem, potionem, vel alia medica- menta scienter dederint.« A Pij IX. ne dela tu nikakovega raz¬ ločevanja, niti med oživljenim in neoživljenim sadom, niti med osebami, ki provzročijo splav. Trditi toraj smemo, da vsi »pro¬ curantes abortum«, bodisi ženska sama, ali kdorkoli drugi, za¬ padejo kazni, če je le zločinstvo res izvršeno in ne le poskušano. 3. »Litteris Apostolicis falsis scienter utentes, vel crimini ea in re cooperantes.« Ponarejale! papeževih pisem si nakopljejo sv. očetu speciali modo pridržano izobčenje (gl. § 180, štev. 9); škofom pridržano pa tisti, ki se ponarejenih pisem vodoma poslu¬ žujejo, pa oni, kateri jim pri tem pomagajo. ’) Tudi po avstrijski drž. postavi ne: gl. § 63. avstr. drž. zak. l)uh. Pastirstvo. 38 594 Duhovno Pastirstvo. IV. Izobčenje nikomur 1 ) pridržano zadeva: 1. »Mandantes seu cogentes tradi ecclesiasticae sepulturae hae- reticos notorios aut nominatim excommunicatos vel interdictos.« To kazen si nakopljejo le tisti, kateri k cerkvenemu pogrebu znanega krivoverca, po imenu izobčenega ali v prepoved deja¬ nega povelje dajo ali silijo, in sicer zdatno silijo; a ne tisti, ki povelje izvršujejo, n. pr. kateri jamo kopljejo, mrliča v blagoslov¬ ljeno zemljo devajo, duhovniki, ki pokopujejo. Tudi zapovedniki in silniki si ne nakopljejo izobčenja, ako so sicer ukazovali, pa se mrlič ni pokopal v blagoslovljeni zemlji. 2. »Laedentes aut perterrefacientes Incjuisitores, denunciantes testes, aliosve ministros S. Officii; ejusve sacri Tribunalis scrip- turas diripientes, aut comburentes; vel praedictis cjuibuslibet auxi- lium, consilium, favorem praestantes. 3. »Alienantes et recipere praesumentes bona ecclesiastica absque beneplacito Apostolico, ad formam Extrav. »Ambitiosae« de reb. eccl. non alienandis.« V naših krajih dobivajo škofje od apostoljskega sedeža pooblastila, da smejo iz važnih razlogov do¬ voljevati prodajo cerkvenega blaga. 4. »Negligentes sive' culpabiliter omittentes denuntiare infra mensem confessarios sive sacerdotes, a quibus sollicitati fuerint ad turpia in quibuslibet casibus expressis a Praedec. Nostris Gre- gorio XV. Const. »Universi« 20. aug. 1622., et Benedicto XIV. Const. »Sacramentum Poenitentiae«, 1. junii 1741.« O tej kazni smo že govorili; gl. § 179. Zraven izobčenj, do sedaj naštetih, potrjuje konstitucija »Apost. Sediš« še nekaj starejših nikomur pridržanih, po tridentinskem zboru določenih. Pij IX. govori: »Praeter hos hactenus recensitos eos quoque quos Sacrosanctum Concilium Tridentinum, sive re- servata Summo Pontifici aut Ordinariis absolutione, sive absque ulla reservatione excommunicavit, Nos pariter ita excommunicatos esse declaramus; excepta anathematis poena in decreto Sess. IV., de editione et usu sacrorum librorum constituta, cui illos tantum subjacere volumus, qui libros de rebus sacris tractantes (to je: sv. pismo ali njega razlaganje, C. S. Off. 22. dec. 1880) sine Ordi- narii approbatione imprimunt aut imprimi faciunt. — Raptores mu- lierum et omnes illis consilium, auxilium et favorem praebentes (Sess. XXIV. cap. 6). — Domini temporales vel magistratus, qui quovis modo directe vel indirecte subditos suos vol quoscunque alios cogant, quominus libere matrimonia contrahant (Sess. XXIV. cap. 9). Cogentes mulierem ad ingredienduin monasterium, aut suscipiendum habitum cujuscunque religionis, vel ad emittendam professionem, quique consilium, auxilium vel favorem dederint etc., item impedientes sine justa causa« (Sess. XXV. cap. 18). ') Toraj more od njega odvezovati vsak mašnik z navadno spovedno oblastjo, a le in foro et pro toro interno. § 181. Škofovski in samostanski pridržaji. 595 Tako imenovanega malega izobčenja (excom. minor) Pij IX. ne omenja; je toraj popolnoma odpadlo, kar tudi potrjuje C. S. Off. 10. dec. 1883. Slednjič so v konstituciji »Apost. Sediš« naštete še nekatere »Suspensiones latae sententiae Semmo Pontifici reservatae«, pa »Interdicta latae sententiae reservata.« Odstave in prepovedi pa nič ne omejujejo spovednikove sodnosti, od grehov odvezovati; kajti tacega, ki mu je po suspenziji začasno zabranjeno izvrše¬ vanje nekaterih oblasti, sme vsak navadni spovednik od (nepri- držanih) grehov odvezati, še predno mu je odvzeta cerkvena kazen, da je le sploh za sv. odvezo pripravljen in da obljubi, na moč si prizadevati, tudi od suspenzije dobiti odvezo, do takrat pa nič tacega izvrševati, kar mu je prepovedano. Ozir duhovnega pastirja nam toraj ni treba naštevati sv. očetu pridržanih odstav in prepovedi. § 181. Škofovski in samostanski pridržaji. Kakor so vsi papeževi reservati razun dveh (gl. § 179) pri¬ držani indirektno, le zaradi cerkvene kazni, tako so pa škofovski pridržaji neposrednji, t. j. udržan je dotični greh sam na sebi. Kdor ne ve za napovedano cerkveno kazen, on jej ne zapade, si toraj ne nakoplje papeževega pridržaja; a pri škofovskih reser- vatih ne izgovarja nevednost pridržanja: kdor zadevno grešno de¬ janje stori, nakoplje si škofovski pridržaj. I. Po škofovskih pridržajih naj bi se posebno velika zločin¬ stva zabranjevala in kaznovala; grešnika pa naj bi to pridržanje omečilo ter k pokori ga nagnilo. Ker so zločinstva po raznih krajih in v raznih časih bolj ali manj različna, so toraj tudi ško¬ fovski reservati v raznih diecezah različni, in tudi v eni in isti vladikovini ne vedno tisti. Škofje jih določujejo po potrebi kraja in časa. V ljubljanski škofiji je višjemu pastirju pridržano: 1. Incendium deliberate attentatum.— Ta pridržaj zadeva požigalce. Kdor toraj hudovoljno in s premislekom zažge ptujo hišo, hlev, gojzd, žito . . ., ali če tudi lastno posest zažge z namero, na ta način ukončati ptujo imetje: on zapade temu reser- vatu, in ko bi tudi ne pogorela zažgana reč, ker je n. pr. dež po¬ gasil ali kak človek opazivši ogenj. Ni pa pridržaja, ako je kdo samo hotel zažgati, a si premisli, ali ga kdo odpodi. Enako tudi 38 * 596 Duhovno Pastirstvo. ne nastopi pridržanje, če bi bila zažgana stvar tako majhne vred¬ nosti, da ni moč govoriti o smrtnem grehu; ali če je ogenj na¬ stal po nesreči, zanikarnosti, nepaznosti itd. Tudi tisti si ne na¬ koplje' pridržaja, ki ogenj opazivši noče gasiti. 2. Procuratio abortus foetus animati aut i n a n i - mati. — Ta greh stori, kdorkoli vedoma provzroči splav; bodisi ženska sama ali kdo drugi. Kdor toraj noseči osebi zdatno svetuje ali veli, da naj odpravi človeški sad, bodisi kmalu po spočetji, ali še-le čez kaj mesecev; kdor jo poduči, kako naj to napravi, ali jej sredstev preskrbi v izvršitev zločinstva; kdor z dopuščenjem dotične ženske ali pa zoper njeno voljo nad njo iz namere, da bi se zgodil splav, s suvanjem, udarci, stiskanjem ali drugače pro¬ vzroči splav: on si nakoplje ta pridržani greh. Kaj pa da je treba, da se je splav res zgodil, kajti samo svetovanje, nameravanje, poskušanje ni pridržano; a tudi sam splav ni udržaj, ako ni bil nameravan. O sličnem papeževem reservatu glej § 180, III. 2. 3. Machinatio aut conjuratio contra religionem, contra terrac principem et rempublicam. 1 2 3 ) Kdorkoli je b Si quis facultatem a praedictis casibus absolvendi pro sacro tribunali šibi necessariam fore judicaverit, consuetis precibus pro hac facultate ad Reve- rendissimum Dominum Ordinarium recurrere noverit. Quoad primurn et secun- dum casum A. R. D e c a n i s facultas absolvendi hucusque concessa ita confir- matur, ut eam subdelegare nequeant. — V lavantinski diecezi zapadejo škofovskemu pridržaju: 1. Qui homicidium voluntarium aetu exteriori perpetra- runt aut qui abortum et sterilitatem procurarunt, etiam effectu non secuto. 2. Qui violentas manus in proprios parentes injecerunt. 3. Qui in primo vel se- cundo consanguinitatis vel affinitatis gradu (computationis can.) incestum com- miserunt. 4. Qui rei sunt criminis laesae Majestatis. — V g o r i š k i nadškofiji je pridržano: 1. Perjurium sive assertorium, sive negativum solemniter emissum, i. e. falsum testimonium in judicio datum et juramento confirmatum. 2. Atten- tatio abortus vel inducendae sterilitatis sive effectu secuto sive non secuto. 3. Homicidium voluntarium et intentum, sive per se, sive per alium perpetra- tum. 4. Concubitus sacrilegus aut cum hebraeis. 5. Incendiarii voluntarii crimen effectu secuto. 6. Attentatio machinationis aut eonjurationis contra terrae prin¬ cipem. — Pridržaji tržaško-koprske škofije so: 1. Apostasia a fide publice admissa. 2. Perjurium in judicio prolatum. 3. Furtum rei sacrae in loco sacro, ejusdem attentatio per fraeturam januarum, fenestrarum vel murotum, et rei sacrae furto ablatae scienter commissa emptio et occultatio. 4. Homicidium volun¬ tarium et procuratio abortus quoad perpelrantes, mandantes, et consilium aut auxilium efficaciter praestantes. 5. Percussio parentum et quaelibet injuria realis graviter peccaminosa et direete intenta in patrem aut matrem a filio vel filia, aut per se aut per aliam personam. 6. Incestus in primo et secundo consanguini¬ tatis et primo affinitatis gradu. 7. Grave damnum ex vindictae studio absque § 181. Škofovski in samostanski pridržaji. 597 toraj ud takega društva, ki zaroto kuje zoper cerkev ali Avstrijsko državo, ter pozna namere družbine; kdor deluje na prekuc po¬ stavljenega reda, ali je stopil v kako zaroto zoper cerkev ali državo: on zapade temu škofovskemu pridržaju. Da mu spovednik more sv. odvezo preskrbeti, mora dotičnik popolnoma izstopiti iz za- rotne družbe. Ni na tem, kako se imenuje taka družba, naj so prostozidarji, ogljarji, anarhisti ali drugačnega imena. O podobnem papeževem pridržaji glej § 180, II. 4. II. Apostoljski sedež dovoljuje tudi redovnim predstoj¬ nikom, da smejo sami sebi pridrževati odvezovanje od nekaterih grehov ozir svojih podložnikov redovnikov. Klemen VIII. je 1. 1593 določil ona zločinstva, katera vsa ali le nekatera izmed njih si redovni predstojniki smejo izbrati v samostanske pridržaje. Ta reservata regularium superiorum so: 1. Apostasia a religione, sive habitu dimisso sive retento, quando eo pervenit, ut extra septa monasterii seu conventus liat egressio. 2. Nocturna ac furtiva a monasterio sive conventu egressio. 3. Venelicia, incantationes et sortilegia. 4. Proprietas contra votum paupertatis, quae sit pecca- tum mortale. 5. Furtum de rebus monasterii seu conventus in ea quantitate, quae sit peccatum mortale. 6. Juramentum falsum in judicio regulari seu legitimo. 7. Procuratio, auxilium seu consi- lium ad abortum faciendum post animatum foetum, etiam effectu non secuto. 8. Falsilicatio sigilli manus officialium monasterii aut conventus. 9. Lapsus carnis voluntarius opere consummatus. 10. Oc- cisio vel vulneratio seu gravis percussio cujuscunque personae. 11. Malitiosum impodimentum aut retardatio aut apertio litterarum a superioribus ad inferiores vel contra. Ako bi se pokazala po¬ treba, tudi še kak drug smrten greh razun imenovanih pridržati redovnim predstojnikom, sme za ves red to storiti veliki zbor ali generalkapitel, za posamezno pokrajino pa provincijalni zbor. Samo- propria utilitate alteri illatum in bonis immobilibus aut mobilibus, sive per in- cendium voluntarium sive quocumque alio modo. — Keservati krške škofije so: 1. Perjurium faetum in judicio sive ecclesiastico sive laico. 2. Violenta in proprios parentes manuum injectio. 3. Machinatio in vitam hominis: item abortus et sterilitatis procuratio. 4. Incestus in primo et secundo gradu consanguinitatis vel affinitatis; publica convecsatio in adulterio, concubinatu, fornicatione vaga; stuprum violentum, bestialitas. — Pridržaji v zagrebški nadškofiji so: 1. Hae- resis externa. 2. Violatio ecclesiae. 3. Percussio parentum. 4. Homicidium et in- cendium voluntarium. 5. Procuratio abortus. 6. Sodomia. 7. Incestus. 8. Mensu- rarum et ponderum faisatio. 598 Duhovno Pastirstvo. stanski spovedniki morajo vedeti, kateri pridržaji veljajo za njihov red ali za dotični samostan. Ako se pa redovniki z izrečnim do¬ voljenjem svojega predstojnika spovedujejo kakemu svetnemu mašniku, je misliti, da predstojnik s takim dovoljenjem vred že tudi dotičnemu spovedniku dopušča, od vseh grehov, toraj tudi od samostanskih pridržajev odvezati zadevnega redovnika, če morda naravnost drugače ne določi prednik. Ce se pa redovnik brez do¬ voljenja svojega predstojnika v kaki sili, morda na potovanji spo¬ veduje svetnemu mašniku, ga ta od samostanskih pridržajev more odvezati le nenaravnostim, in moral bi se tak redovnik pozneje dotičnega pridržaja vnovič obtožiti svojemu pooblaščenemu samo¬ stanskemu spovedniku, da tudi naravnostno dobi od pridržanja sv. odvezo. § 182. Kako pridržaj postane. K pridržanju je treba: 1. Da je storjeni greh res materijalno in formalno velik ali smrten greh, ter učinjen s spoznanjem okolnosti, zaradi ka¬ tere je greh pridržan. Ne smeli bi tedaj govoriti o pridržaji, ko bi greh velik bil le sam na sebi, a ne tudi po notranjem dejanji, po nameri, ampak reč sama na sebi velika ter zelo grešna mora biti storjena s popolnim spoznanjem pa s hudobnim namenom. Ako bi toraj greh bil le odpustljiv, bodisi ker je stvar sama na sebi majhna, neznatna, ali ker primanjkuje pravega spoznanja in privoljenja — v tem prigodku za spovednika ni pridržanja. Tudi bi si ne nakopal pridržanja, kdor bi sicer greli storil kot pravi smrtni greh, a za ono okolnost ne ve, zaradi katere je pridržan dotični greh. N. pr., kjer je pridržan »incestus in primo vel se- cundo consanguinitatis vel affmitatis gradu«, tam si ne nakoplje pridržaja, kdor je sicer dejanjsko grešil s tako osebo, a je ni po¬ znal ter ni vedel, da mu je toliko v rodu ali svaštvu. 2. Greh mora biti notranji in vnanji ob enem, to je, notranji greh (misli, želje) se je moral razodevati tudi z besedo ali z dejanjem; a tega ni treba, da bi bil greh očitno ter pred pričami storjen. Samo vnanji greh ni dovelj k pridržanju, kajti zgolj vnanje hudobije, n. pr. dejanj blaznih pridržaj ne zadeva; samo notranjega greha pa tudi ne, ker tako pridržanje bi le dvome in težave delalo spovedniku in spovedencu. § 182. Kako pridržaj postane. 599 3. Greh in pridržanje mora biti oboje gotovo. Po pravnem vodilu »odiosa restringenda« gre pridržaje razlagati najtesneje. Ni toraj pridržaja, dokler je dejanje dvoumno (dubium facti), t. j. dokler ni gotovo, da je storjeni greh bil doprinesen res kot peccatum formaliter et materialiter grave. A tudi takrat ni pri¬ držaja, če ni gotovo, da bi si bil cerkveni višji hotel pridržati tako dejanje, kakor je bilo v dotičnem slučaji storjeno (dubium juriš). Kaj pa da mora dvom o dejanji izhajati iz natančnega pre¬ mišljevanja, in da se mora dvomljenje o postavi nahajati pri veščem, učenem mašniku, a ne izvirati iz nevednosti spovednikove. Ako se pa po že prejeti sv. odvezi dvom odpravi ter izve, da je bil greh gotovo storjen in je gotovo pridržan, takrat se mora spo¬ kornik tacega greha sicer še enkrat spovedati zaradi popolnosti obtoženja, a sedaj le navadnemu spovedniku; k mašniku za od- vezovanje pridržajev pooblaščenemu mu ni treba hoditi, kajti pri¬ držanje je minulo z odvezo, ki mu je bila v prejšnji spovedi na¬ ravnost podeljena. Spovedal se je namreč greha, kakor ga je spo¬ znal, t. j. kot dvoumnega; taki pa pridržani niso, toraj je bil ve¬ ljavno direktno odvezan tudi od navadnega spovednika, in »ablato peccato, ablata est etiam reservatio«. 4. Da je greh pridržan, je moral biti po svoji vrsti popol¬ noma storjen in dognan 1 ) (peccatum in sua specie completum), ako si ni morda zakonodavec izrečno pridržal že tudi nedognano de¬ janje ; a tudi takrat, kedar je pridržano celo samo poskušanje, mora to poskušanje biti dognano. 1 *) 5. Ker so pridržaji strictae interpretationis, zato obsegajo le tisti greh, katerega naznanjajo besede v postavi, in ne sme se pridržanje raztegovati na podobne dogodke, katerih zakonodavec no omenja v pridržaji. Tako zapadejo izobčenju, sv. očetu sosebno pridržanemu: »legentes . . . libros haereticorum . . .« (glej § 180, J. 2.), a ne smeli bi trditi, da ista kazen zadene tudi one, ki po¬ slušajo govore krivovercev. Čeravno utegne to še nevarnejše biti kot čitanje, pa vendar tega ne omenja papežev pridržaj. In kjer ’) Da bi n. pr. kaka ženska poskušala razne stvari iz tega namena, da si odžene človeški sad, a odgnanje vendar ne nastopi, takrat ni pridržaja. Pa bi ga tudi ne bilo, ako bi kak človek iz jeze ali surovosti s tako žensko grdo ravnal, jo pretepal ... in vsled tega nastopi splav, katerega ni nameraval. 3 ) N. pr. pri ljubljanskem I. pridržaji. Tu je moral zločinec že tudi res zažgati, akoravno dotična stvar ni pogorela, ker je morda kdo drugi brž po¬ gasil ogenj. 600 Duhovno Pastirstvo. je škofov pridržaj »procuratio abortus«, pa ni zaradi tega že tudi »infanticidium«. Pridržaj zadeva tudi le tiste, koje zakonodavec imenuje, navadno le zločinca samega ter izvrševalca dotičnega dejanja, a ne tudi zapovedovalca, svetovalca . . . Drugače je, ako reservat naravnost imenuje pomagalce (n. pr. pri dvoboji); ali pa, če je pregreha naznanjena s tako besedo, ki obsega različne de¬ ležnike, kakor »procurantes«, kar ne naznanja samo tistega, ka¬ teri osebno stori greh, ampak tudi vse, ki se zločinstva vdeležč s poveljem, svetom, privoljenjem itd. 6. Zraven do sedaj povedanega je ozir papeževih pridržajev še posebej treba zadostne starosti, doraslosti, t, j. da je deklica že končala 12. leto, deček pa 14. (Lig. VII. 240), in poznanja cerkvene kazni (Lig. VIL 43; VI. 580). Ako je dejanje zaradi greha samega pridržano (n. pr. pri škofovskih reservatih), takrat k pridržanju ni treba, da bi grešnik vedel za pridržaj, kajti pri¬ držanje je v tem, da navadni spovednik nima oblasti, odvezo da¬ jati od zadevnega hudodelstva, nevednost grešnikova o pridržanji pa mu take oblasti ne more dati. Druga pa je ozir cerkvene kazni. Ta je postavljena le na trdovratno grešenje, kakoršnega ni, če dotičnik ne ve za kazen. Cerkvena kazen zadene toraj le tistega, kateri greh stori, akoravno ve, da mu je pod cenzuro prepovedan ; kedar pa zaradi te nevednosti ni kazni za grešnika, takrat tudi ni pridržanja za spovednika. Vsi papeževi pridržaji, razun onih dveh v § 179 imenovanih, so združeni s cerkveno kaznijo ter zaradi te reservirani, toraj nastopijo le takrat, če nastopi kazen. To pra¬ vilo je jako važno za duhovno pastirstvo, ker vsled njega se pa¬ peževi pridržaji primerijo le redko kedaj. § 183. Odvezovanje od pridržanih grehov. V zakramentu sv. pokore se daje odveza od pridržajev na več načinov: naravnost ali nenaravnost; z redno spovedno pra¬ vico in s prepuščeno. I. Naravnost, neposrednje odvezujejo od pridržajev: J. Vsled redne pravice (potest. ordinaria) tisti, komur je kazen ali greh pridržan (papež, škof. . .), pa njegov namestnik, njegov naslednik 1 ) in predstojnik 2 ) v tej zadevi. *) Škofu naslednik velja v tem oziru tudi kapiteljski vikar sede vacanle. 2 ) Sv. oče sme toraj vsacega vernika odvezati od katerega koli pridržaja. § 183. Odvezovanje od pridržanih grehov. 601 2. Vsled prepuščene pravice (potest. delegata) vsi tisti, kateri so po zakonitem potu za to prejeli oblast. Pooblastitev, od¬ vezovati od papeževih pridržajev extra articulum mortis, po¬ deljuje škofom in mašnikom rimska penitencijarija pa S. C. de propag. fide. a) Škofe je že tridentinski zbor (Sess. XXIV. c. VI. »Liceat«) pooblastil, da smejo v svojih diecezah odvezovati od vseh papeževih pridržajev, dokler so skrivni; a to oblast jim nekoliko omejuje pismo »Apostolicae Sediš«, ker določuje: »... lir- mam esse volumus absolvendi facultatem a Tridentino Svnodo Epi- scopis concessam . . . iis tantum exccptis, quas Eidem Apostolicae Sedi speciali modo reservatas declaravimus. Tako imenovana pet¬ letna pooblastila pa sub X. dovoljujejo škofom, da smejo od vseh papeževih pridržajev (toraj od skrivnih in od javno znanih) odve¬ zovati; izvzeta sta le dva: »Calumniosa denunciatio confessarii de facta sollicitatione ad turpia in confessionali«, in pa »attentata absolutio complicis in peccato turpi«. Od teh dveh pa vsled de¬ kreta C. S. Officii, dne 27. junija 1866 tudi oni škofje ne smejo odveze dajati, ki po pet- in triletnih pravicah pooblaščeni odve¬ zujejo sicer od vseh papeževih pridržajev. Tudi po konstituciji »Apost. Sediš«, 12. okt. 1869 se v tem nič ni predrugačilo. Ako bi škof v kakem kraji ne imel pooblastil za odvezovanje znanih papeževih reservatov, bi se bilo treba obrniti do rimske penitencijarije, kajti na vprašanje: »Utrum recurrendum sit, saltom per litteras, ad eminentissimum Cardinalem majorem poenitentiarium pro omnibus casibus Papae reservatis, nisi Episcopus habeat speciale indultum, praeterquam in articulo mortis, ad obtinendam absolvendi facul¬ tatem?« je S. C. Inquis. dne 23. jun. 1886 odgovorila: »Affirma- tive; at in casibus vere urgentioribus, in quibus absolutio differri nequeat absque periculo gravis scandali vel infamiae, super quo Confessariorum conscientia oneratur, dari posse absolutionem, in- junctis de jure injungendis, a censuris etiam speciali modo Sunimo Pontifici reservatis, sub poena tamen reincidentiae in easdem cen- suras, nisi saltem infra mensem per epistolam et per medium Con- fesarii absolutus recurrat ad S. Sedem.« Spovednik naj se ozir od- vezovanja reservatov le vselej obrne do svojega škofa, in kedar dobi odgovor oziroma pooblastilo, je njegova skrb, da vse prav natanko izpolni, kar se mu ukaže, ter pogoje sv. odveze vestno izvrši, b) Navadnim spovednikom podeljujejo sv. oče posebno pooblastilo za odvezovanje od papeževih pridržajev z drugimi pred¬ pravicami vred ob času sv. leta, in iz dotičnega pisma je razvidno, 602 Duhovno Pastirstvo. kolika oblast jim je prepuščena. — Od škofovskih pridržajev no more extra articulum mortis noben spovednik veljavno in narav¬ nost odvezovati brez posebne pooblastitve od dotičnega škofa ali njegovega generalvikarja. Navadno pa imajo v vsaki diecezi ne¬ kateri mašniki stalno prepuščeno oblast dajati odvezo od škofov¬ skih pridržajev; ali pa so določeni nekateri dnevi, časi, kraji, ko vsak spovednik sme odvezovati od škofovskih pridržanih grehov. 1 ) 3. Ex jure communi sme vsak mašni k v smrtni ne¬ varnosti (in articulo vel periculo mortis) veljavno ter direktno odvezovati od vseh pridržanih grehov in od vseh kazni, kajti v taki sili neha vsako pridržanje, ne hac occasione aliquis pereat, pravi Trid. zbor. Glej tudi § 176 sub 1.6). Odvezuje pa vsak mašnik v smrtni nevarnosti od pridržajev brez kazni, pa tudi od kazni, ki so sv. Očetu pridržane le simpliciter, tako, da nobene daljne dolžnosti nima dotični spokornik, ako ozdravi ali če smrtna nevarnost mine. Ako je pa kak greh zaradi cerkvene kazni pri¬ držan papežu speci ali modo 2 ), ga pa v smrtni nevarnosti na¬ vaden spovednik sicer tudi odveže, a obljubiti mora dotičnik, da bo šel, ako ozdravi, pred onega, kateri si je pridržal kazen, ali pred njegovega pooblaščenca, da pokaže pokorščino in da zve, kaj mu je v zadostovanje in pokoro storiti. Ako bi osebno ali pismeno ne storil tega, zapadel bi vnovič prejšnji kazni. A po se¬ danji navadi v takem prigodku vselej spovednik sam piše višjemu pastirju, ter potem nad spokornikom izvrši, kar se mu je ukazalo. Ko bi bolnik v smrtni nevarnosti bil v javno znani cenzuri (n. pr. z imenom izobčenec), mora navadnemu spovedniku, prodno *) Kakor je v ljubljanski diecezi dekanom stalno prepuščena oblast, da smejo odvezovati od J. in 11. škofovskega pridržaja (gl. § 181), tako smejo n. pr. v lavantinski vladikovini od grehov, škofu pridržanih, odvezo da¬ jati: dekani, konzistorijalni svetovale , in vsi mašniki spovedujoči v bolniš¬ nicah in ječah, župniki tacih cerkva, kamor tudi od daleč dohajajo božjepotniki, pa vsi mašniki, ki spovedujejo ob misijonu, ako se višjemu pastirju misijon prej naznani. a ) Na vprašanje : >Utrum auetores moderni post Constit. »Apostol. Sediš« reete doceant, ei, qui in articulo mortis a quolibet confessario a quibusve cen- suris quomodocunque reservatis absolutus fuerit, tune solummodo imponendam esse obligationem se sistendi Superiori, recuperata valetudine, si agatur de abso- lutione a censuris speciali modo Papae reservatis; an hujusmodi recursus ad superiorem etiam necessarius sit in absolutione a censuris simpliciter sunimo Pontifici reservatis?« je odgovorila S. C. Inq. 17. jum 1891: »Affirmative ad pri- mam partem ; negative ad secundam, juxta resolutionem fer. 4. 28. jun. 1882.< 603 § 183. Odvezovanje od pridržanih grehov. ga odveže, pred pričami priseči, ali sicer dati trdno zagotovilo, da se bode, ako ozdravi, obrnil do zadevnega višjega, in da bo vse izpolnil, kar se mu ukaže. Ako bi grešnik brž ko je možno tega ne storil, bi vnovič zapadel izobčenju. O slo vil u za odvezovanje od cerkvenih kazni smo že go¬ vorili v § 172, št. 2, opomnja I. II. Nenaravnost, indirektno se odvezuje od pridržanih grehov tako, da podeljena odveza le nepridržano grehe direktno zadeva in se pridržaji odpuste vmes, ker bi sicer tudi oni ne bili odpuščeni. To se zgodi: 1. Kedar je za grešnika s pridržanim grehom, ki ni v smrtni nevarnosti, velika sila 1 ) prejeti sv. odvezo, a mu ni takrat mo¬ goče k dotičnemu višjemu iti, in tudi njegov spovednik takrat ne more dobiti pooblastila od višjega pastirja, ali zaradi pomanjkanja časa ne, ali zaradi drugih važnih ovir. V takem slučaji sme tudi spovednik z navadno sodnostjo veljavno in pripuščeno odvezati od vseh pridržajev in kazni (a le od tajnih kazni). Ako je toraj dotični grešnik sicer vreden sv. odveze, se mu podeli; tako mu je nenaravnostno odpuščen škofovski pridržaj, a obljubiti mora grešnik, da bo pozneje k spovedi šel k mašniku, ki je pooblaščen za odvezovanje tacih pridržajev, in da se mu bo obtožil svojega pridržanega greha, da tudi direktno odvezo od njega zadobi. Na¬ vadno pa si spovednik sam išče pooblaščenja ter spovedencu samo naroči, da se mu bo čez toliko in toliko časa udržanega greha zopet obtožiti. —- Ako je spovednik koga v veliki sili odvezal od papeževega, s kaznijo združenega pridržaja, mu mora ukazati sub poena rcincidentiae, da se v enem mesecu po spovedniku obrne do apostoljskega sedeža, oziroma do pooblaščenega škofa, da izve, kaj mu je storiti. Glej odlok S. C. Inq. 23. jun. 1886 na str. 601. Od javne cenzure navadni spovednik, razun slučaja smrtne ne¬ varnosti, nikoli ne more dati odveze. 2. Ko bi se kdo spovedniku z navadno sodnostjo bona lide obtožil pridržanega greha, spovednik mu pa iz nepazljivosti ali nevednosti podeli odvezo. Tak spokornik, ako je sicer pripravljen ') Velika sila za spokornika, prejeti sy. odvezo, bi bila: ko bi prišel ob dobro ime, ko bi nastalo pohujšanje, ali bi ga zadela velika duševna škoda, če bi ne smel k sv. obhajilu, ali bi ne smel maševati; ali če je zadnji dan veliko¬ nočne spovedi, ako mora na daljno potovanje ter bi sicer dolgo ostal v smrtnem grehu itd. 604 Duhovno Pastirstvo. za sv. odvezo, je le od nepridržanih grehov naravnost odvezan, od pridržaja pa samo indirektno, in se mora, če se pozneje tega zaveda, svojega pridržaja obtožiti pri pooblaščenem spovedniku; ali pa mora navadnega spovednika prositi, da si pri višjem pastirji dobi potrebnega pooblaščenja, da ga tudi direktno odveže od pri¬ držanega greha. — Prav to velja tudi za slučaj, ko bi se grešnik, za sv. odvezo sicer dobro pripravljen, obtožil navadnemu spoved¬ niku ter odvezan bil, pa je brez lastnega zadolženja pozabil se spovedati pridržaja. On je sicer odvezan tudi od pridržanega greha, a samo indirektno; ako se pozneje spomni pozabljenega pridržaja, moral bi skrbeti, da tudi direktno odvezo od njega dobi. — Ako je spovednik iz nepazljivosti koga odvezal od pridržaja, ne da bi bil za tako odvezovanje pooblaščen, on naj, ko se tega spomni, če pozna spokornika ter ve, da bo zopet k njemu prišel k spo¬ vedi, brž ko brž si preskrbi pooblastitev za tako odvezo. Ko potem zadevni spovedenec pride, naj ga previdno do tega pripravi, da se pridržaja vnovič obtoži ter naj ga odveže; o zadnji pomoti naj molči. Ako dotičnega človeka ni več k spovedi, pusti ga in bona (ide. Kedar se toraj primeri, da se kak spokornik obtoži pridrža¬ nega greha, naj se spovednik najprej s primernimi vprašanji skuša zagotoviti, da je storjeno dejanje res pridržaj. Ako je to gotovo, naj spovedencu naznani, da navaden spovednik nima oblasti od¬ vezati od tega greha, ampak da si je papež ali škof to pridržal. Ta okolnost bodi spovedniku prilika, da kaže grešniku veliko hu¬ dobijo in zadolženje njegovega dejanja, vzbuja naj mu stud nad grehom in pravi kes, a vendar previdno ter z ozirom na spokor- nikovo lastnijo, da ga morda ne pripravi v obupnost. Nato naj mu pove, ako sam ni pooblaščen za tako odvezovanje, kam ima k spovedi iti, da odvezo dobi od storjenega pridržanega zločinstva. Ako meni mašnik, da utegne grešniku jako težavno biti, poiskati si pooblaščenega mašnika, in še celo, kedar se je bati, da drugam ne bode šel k spovedi, ampak v grehih ostal: takrat naj mu na¬ znani, da hoče on sam pri višjem pastirji prositi pooblastitve, da ga sme odvezati od pridržaja. Pove naj mu, da se mu ni bati nika- kovega razglašen j a ali osramotenja, ker njegovega imena v prošnji ne bo imenoval. Odloži naj mu odvezo za toliko dni, da med tem dobi potrebno pooblastilo, ter naj ga poduči, kako naj se s spokornimi deli pripravlja na sveto odvezo. Prošnjo naj spo¬ vednik napravi do škofa samega ali do njegovega generalvikarja, § 184. Spovedniku potrebne lastnosti in Čednosti. 605 ne do škofijske pisarne. 1 ) Ko dobi odgovor na svoje pismo, stori naj natanko po ukazu; pisanje pa naj sežge. § 184 . Spovedniku potrebne lastnosti in čednosti. Mašnik prejemši za spovedovanje potrebno cerkveno potrjenje in pooblastilo, deli zakrament sv. pokore veljavno; da pa tudi vredno in koristno oskrbuje ta zakrament, mora svoje dolžnosti kot delivec sv. pokore natančno in vestno izpolnovati. Kot uči¬ telj mora spovednik spoznavati versko znanje svojih spovedencev, in če je jako pomanjkljivo, popravljati, dovrševati, zmotene za- vračevati, dvomljivim prav svetovati. Zlasti mora vsakemu razka¬ zovati dolžnosti njegovega stanu, pa tiste, ki mu vzrastejo zaradi storjenega greha, ter k njih zvestemu spolnovanju spodbadati. Kot z d r a v n i k ima spovednik preiskovati in spoznavati izvir in last- nijo dušnih bolezni; mora grešnikom vzbujati želje po dušnem zdravji, primerna zdravila mu svetovati ali velevati. Spovedniku kot sodniku je grešnikovo obtožbo voljno poslušati, kakšnost njegovega dušnega stanja, ter velikost in hudobijo, število in okol- nosti njegovih grehov poizvedati in prevdarjati, vrednost ali ne¬ vrednost priprave spoznavati, primerno pokoro nalagati, mu od¬ vezo deliti, odlagati ali odrekati. To trojno opravilo spovednikovo je zelo imenitno, odgovorno, težavno. Da je toraj opravlja vredno, in da mu služba njegova postane zaslužna, zveličavna, treba je, da si spovednik pridobi nekaterih lastnosti in čednosti. 1. Da je spovednikovo delovanje blagonosno, treba mu je sosebno : a) Znanja, učenosti, kajti sicer bi kot učitelj, zdravnik in sodnik ne mogel storiti svoje dolžnosti. Ge je v vseh rečeh nevednost mati zmot, pogreškov, zlih posledic, je to še mnogo hujše pri spovedniku. Ako je on neveden, postavlja v nevar¬ nost večnega pogubljenja sebe in spovedence, kajti tudi o njem velja: »Caecus si caeco ducatum praestet, ambo in ') Prošnja naj je prav Kratka, n, pr.: »Illustrissime et Reverendissime Do¬ mine! Cajus (Čaja) incidit in casum I. (II. III.), in nostra dioecesi reservatum . .. (una altera vice). At cum peccati commissi vere eum (eam) poeniteat, humiliter petit absolutionem. Rescriptum benignissime dirigatur ad me confessarium infra scriptum humillimum servum . . .« 606 Duhovno Pastirstvo. fovearn cadunt« (Mat. J 5, 14). Sub gravi je toraj spovednik dolžan pridobivati si potrebnega znanja. »Optandum sane esset«, piše Benedikt XIV., »ut quilibet confessarius ea polleret scientia, quam eminentem apellant; verum curn haec dos pau- corum sit, necesse omnino est, ut competenti saltom scientia sit instructus«. Pred vsem mu je gotovo potrebno znanje n r a v o s 1 o v j a : nauk o zapovedih, grehih, o povračilu, o pridržajih in cerkvenih kaznih, o sv. zakramentih itd. Aske- tika ga mora učiti, kako pravične in pobožne voditi k večji popolnosti; da ve pravično razsojevati, je potrebno spoved¬ niku znanje cerkvenega prava in kolikor toliko tudi poznanje državljanskega zakonika . . . Enako te¬ meljitega znanja si kaj pa da vsi spovedniki ne morejo pri¬ dobiti, jim tega tudi treba ni; a toliko je neogibno treba, da vsakateri navadnejše reči iz nravoslovja ve prav razsojati, v drugih pa, da se svoje nevednosti in slabosti zaveda toliko, da začne dvomiti, ter si ne upa prej določiti, kakor da se v tacih težavnejših zadevah k zanesljivi knjigi zateče ali k mo¬ dremu, veščemu duhovnemu pastirju ter sveta išče. Molitev, posvetovanje in čitanje primernih knjig 1 ) daje spovedniku potrebnega znanja. b) Modrost mora obračati splošna pravila bogoslovne ved¬ nosti na posebne razmere posameznih spovedencev (potreba kasuistike). Ti pa so različni ozir svojih grehov, glede grešnih priložnosti, starosti, stanu, spola, značaja . . .; treba je vsa- cega vladati na poseben način, rabiti zanj posebnih pomočkov. In vse te vselej primerno izbirati, je gotovo težko; veliko je ’) Zraven navadnih bogoslovnih knjig spovedniku v poduk jako dobro služijo: Sv. Alfonza Lig. Theologia moralis, lib. VI. de Sacr. poenitentiae; njegov Homo apostolicus, pa Praxis confessarii; Reuter S. J. Der Beichtvater, Regensburg; Gaume, Handbuch fur Beichtvater, Regensburg; Zenner, In- structio practica confessarii, Viennae; Der Priester als Richter und Seelenarzt, Aachen; Brockmann, Pastoralan\veisung zur Vervvaltung der Bussanstalt, Miinster: A. Tappehorn, Anleitung zur Vervvaltung des hi. Bussakramentes. Diilmen ; Jo s. A e r t n y s , Theologia Pastoralis complectens Practicam Institu- tionem Confessarii, Paderborn 1892 ; J. P. G u r y , S. J., Casus conscientiae ; Fr. Kosec, spovednik in njegova služba, v Trstu. — Kot pomoček spovedniku za podučevanje v spovednici in za nakladanje primernih pokoril so priporočenja vredni: Alois Roggl, Zuspriiche im Beichtstuhle, Regensburg, 5. nat. 1883; Dr. A. Kerschbaumer, Beichtlehren, Schaffhausen; Bergamo, Ermah- nungen im Beichtstuhle, Schaffhausen; Kosca spovednik, § 134—153. § 184. Spovedniku potrebne lastnosti in čednosti. 607 treba modrosti, da spovednik vsem vse postane in vsacega vodi k zveličanju. Modrost je takorekoč duša spovednikovega delovanja, ter mora biti združena z znanjem: naj je spovednik še tako učen, brez evangelijske modrosti ne more duš prav vladati. Modrosti, previdnosti je treba mašniku v spovednici, da ko drugim pomaga k zveličanju, svoje lastne duše v nevar¬ nost ne postavlja. Treba mu je modrosti, da izpraševaje grehov ne uči, da je njegovo podučevanje in opominjanje primerno vsemu svojstvu grešnikovemu; da pri nalaganji spokornih del ne gleda samo na velikost grehov, ampak tudi na raz¬ mere spovedenčeve; da pri odvezovanji ni prestrog in tudi ne premehak. Veliko modrosti in spretnosti je treba, da ve zapletene prigodke prav razreševati, dobrih svetov dajati, na stavljena vprašanja primerno odgovarjati, pri spovedovanji storjene pomote popravljati itd. Da si to čednost pridobi, naj si duhovni pastir pri vsacem spovedovanji živo pred oči postavlja visoki cilj, ki ga ima dosegati, namreč čast božjo pa zveličanje spovedencev; in pomisli naj tudi, kako težka odgovornost ga čaka pred Bogom, ko bi se po njegovi za- nikarnosti kdo pogubil! To bo storilo, da si bode na moč pri¬ zadeval posebnim potrebščinam slehrnega spokornika voliti in rabiti najprimernejša sredstva, da si bo za najtežavnejše prigodke iskal sveta modrih in pobožnih spovednikov pa ve¬ ljavnih pisalcev, da bo po končanem spovedovanji najtežje slučaje še enkrat premislil ter pregledal, je-li vse prav raz¬ sodil itd. Ker pa vsak dober dar od zgoraj pride, naj spo¬ vednik ne pozabi pobožne molitve, kakor opominja sv. Jakob (I. 5.): »Ako kdo izmed vas potrebuje modrosti, naj jo prosi od Boga, kateri vsem daje obilno ... in mu bo dana.« c) Da je spovednikovo delovanje blagovito, treba mu je sve¬ tosti, neomadežanega življenja; skrbeti mu ni le, da je zmiraj v stanji posvečujoče milosti božje, ampak tudi biti prav res popolnega življenja, ter mora z lepim in krepost¬ nim življenjem dejanjsko kazati, kar uči v spovednici. Kolikor svetejše je življenje spovednikovo, toliko blagonosneje je nje¬ govo delo. Kjer je svetost življenja, prava ljubezen do Boga in do bližnjega, tani" so tudi druge spovedniku potrebne čed¬ nosti. Prikaže se gorečnost za čast božjo in zveličanje duš, brez katere spovedniku ni mogoče zvesto spolnovati svojih dolžnosti. Izmed vseh duhovnih opravil je najtežavnejše 608 Duhovno Pastirstvo. služba spovednikova; le če mašnikovo srce gori hrepenenja, neumrjoče duše pripeljati k Bogu ter k zveličanju, se truda ne ustraši, srečno zmaga vse težave, ki ga čakajo v spoved¬ nici, ne občuti zoprnosti do spovedovanja, ampak njegovo srce ga žene rešiti več in več duš večne pogube. Prava po¬ božnost spovednikova rodi tudi ljubeznivost in po¬ trpežljivost. Ljubeznivo mora sprejemati in krotko z njimi ravnati, naj so spokorniki še tako globoko zakopani v grehih, neomikani, surovi, svojeglavni, trdovratni, sitni, ne- zaupni ... saj je namestnik Jezusov, ki je z neizrečeno po¬ trpežljivostjo in ljubeznijo sprejemal tudi najhujše sovražnike in največje grešnike, in je v priliki o dobrem pastirji po¬ kazal, kakšni naj so dušni pastirji, zlasti v spovednici. Lju¬ beznivosti je spovedniku treba, ko izprašuje, podučuje, opo¬ minja, h kesanju nagiba, ker prav z ljubeznivim in potrpež¬ ljivim ravnanjem dobi si spovedenčevo zaupanje, da mu od¬ kritosrčno pokaže svoj dušni stan. Z osornostjo, brezozirno ostrostjo, z nevoljo in vednim godrnjanjem pa je mnogokrat spovednik kriv, da spokornik obmolči, da najhujšo rano za¬ taji in obtiči v silnih grehih ter ga včasih dolgo, dolgo več k spovedi ni. Toraj lepo priporočuje spovednikom sv. Fran¬ čišek Sal.: »Pomislite, da vas vsak spovedenec ob začetku imenuje »oče«, imejte toraj do njih očetovsko srce, spreje¬ majte jih ljubeznivo, poslušajte jih ljubeznivo, ne vjezite se zavoljo njihovega surovega vedenja, zavoljo njihove neved¬ nosti, nestanovitnosti . . . Res, da so duše umazane z blatom, kakor biseri v nesnagi ležeči, a zato niso nič manj drago¬ cene, ker bodo, ako jih operete v krvi nedolžnega Jagnjeta, z Bogom združene, in nad zvezdami bodo kraljevale, kakor kraljice polne slave.« 2. Spovednik ponižnega, pobožnega srca, katerega v delovanj i vodi le plemenita namera: čast božja pa zveličanje duš, on se lahko obvaruje pogreškov, v kakoršne nekateri zabredejo pri spovedovanji. Tak pregrešek je oj ničemurnost, ki le pre- rada mašnika zapelje, da v veliko število spovedencev stavi ne¬ kako čast, ter si jih skuša prav veliko pridobiti, in zato z njimi premehko ravna, jim preveč prizanaša, ne dopušča, da bi kam drugam k spovedi šli itd. Ta ničemurni namen odvzame spoved¬ niku zasluženje pred Bogom, kateri ne sodi po tem, koliko jih je kdo spovedal, ampak kako jih je vodil k zveličanju, b) Pri- § 184. Spovedniku potrebne lastnosti in čednosti. 609 stransko ravna, kdor med spovedenci brez pravega vzroka dela razloček, da n. pr. imenitne ali gosposke raje spoveduje kot uboge; ali se najraje peča z nekaterimi dušami, drugim pa ne daje prilike k spovedi; ali celo razločuje med spolom in starostjo. S tako pristranostjo, katero ljudje, kmalu opazijo, odžene marsi¬ katerega spovedenca, ali pa mu odvzame zaupanje do sebe; veli- krat je to tudi povod pohujšljivemu govorjenju in sodbam čez njega in čez drugo spovednike. Ce že komu večjo skrb in lju¬ bezen skazuje, naj so to veliki grešniki, c) Velik pogrešek v spo¬ vednici je boječnost. Brez ozira na osebo spokornikovo in ne glede na nagnjenje do enega, ali brezčutje do druzega, mora spo¬ vednik od vsacega zahtevati, kar previdi, da mu je za zveličanje potrebno in bolj koristno. Treba je podučevati, opominjati brez bojazljivosti, zlasti če je treba tirjati povračenja krivice, odpuščenja sovražniku, odpravo bližnje priložnosti v greh ... naj si je grešnik človek kdor koli. Brez ozira na osebo, bodisi bogatin, mogočnjak, oseben prijatelj ali dobrotnik, je treba zadostno vprašati po rečeh, katere se morajo razodeti v spovedi, treba veliko pokoro naložiti, odvezo odložiti, odreči, če treba. Naj le spovednik ljubeznivo ravna ozir načina, suaviter in modo, a vedno srčno ozir stvari, fortiter in re, ne glede na osebo spokornikovo. Besede, katere je govoril Bog preroku Ecehijelu (3, 18), veljajo tudi o spovedniku: »Redar hudobnemu porečem: umrl boš, umrl! pa mu ne oznaniš • ter ga ne opominjaš, da naj se s svoje hude poti povrne in živi: bo hudobni sam v svoji hudobiji umrl, toda njegovo kri bom jaz tirjal iz tvoje roke!« d) Jako zoprna je tudi s a m o p r i d n o s t, ako se jej da spovednik voditi, kar bi se zgodilo, ako bi se oziral na darila, dobrote, koje je od dotičnih spovedencev že prejel ali jih morda pričakuje 1 , in bi iz strahu, da bi mu ne ušla ta korist, proti omenjenim spokornikom mehkeje ravnal, ter si ne upal res¬ nice naravnost povedati; bi gladil, kjer bi moral izruvati, bi iskal najvljudnejših izrazov, ko bi moral grajati z resno besedo. Da bi tudi sence samopridnosti ne bilo v spovednikih, ljubljanski obrednik celo rado volj no ponujane darove pri spovedi sprejemati ostro pre¬ poveduje, rekši: ». . . occasione confessionis excipiendae, vel jam exceptae quidquam etiam sponte oblatum accipere serio prohi- bemus.« Tudi ne sme duhovni pastir od spovedenca nikoli tirjati, ako mu je za pokoro naložil maše, da bi jih dal njemu brati, ali da bi se v njegovi cerkvi morale brati, ampak še opomni naj do- tičnika, da mu je to svobodno, samo da stori svojo dolžnost. 39 Duh. Pastirstvo. 610 Duhovno Pastirstvo. e) Jako žalostne posledice utegne imeti neprevidnost v ob¬ čevanji s spovedenci, zlasti s spovedenkami, ko bi se mašnik z njimi podal v preveliko zaupljivost, ki je nevarna njegovi kreposti, ali vsaj njegovemu dobremu imenu. Zlasti je treba vse pazljivosti in opreznosti duhovnemu pastirju, kedar ima kot spovednik opra¬ viti z mlajšim ženstvom, in naj so tudi pobožne duše: resna naj mu je vselej beseda, vsega nepotrebnega pogovarjanja naj se ogiblje, jako previden naj je pri izpraševanji, in vedno naj čuva nad svojim srcem. V zasebnem življenji naj s spovedenci sploh ne ravna preveč po domače, ker si s tem uniči ali vsaj zmanjša spoštovanje, katero mora spovedenec imeti do spovedi in do spo¬ vednika ; posebno svare moralisti pred veliko prijaznostjo do spo- vedenk. Sv. Avguštin pravi: »Verujte mi, škof sem, resnico go¬ vorim v Kristusu, ne lažem, cedre libanske in tiste, ki so v čedi zvonec nosili, videl sem pasti pod to podobo duhovne prijaznosti.« f) Slednjič naj gleda spovednik, da ni ne prestrog, ne pre- prizanesljiv: hodi naj zlato srednjo pot. Obeh čaka velika odgovornost pred Bogom: spovednika, ki je premehak, ki grešnika po potrebi ne izprašuje, da bi spopolnil njegovo nepopolno spoved, ali ga še celo ne posluša; ki ga kolikor treba ne podučuje, ne opominja, ne svari; ki ga nikoli ne spodbada k prizadevanju za večjo popolnost; ki nikoli drugih pokoril ne naklada, kot kake »očenaše«; ki vsacega brez razločka odvezuje, da mu le reče, da se hoče poboljšati — pa tudi preostrega, ki spokornika muči z nepotrebnim izpraševanjem, ali ga nadleguje s predolgim poduče- vanjcm in prehudim svarjenjem; ki le predolgo, prerazno pokoro naklada; ki samo takim odvezo daje, ki so brez smrtnega greha, ali ki so se že poboljšali . . . 3. Prav zelo je priporočati spovedniku kratko bližnje pripravljanje. Naj ne hodi nevoljen v spovednico, ampak veselega srca; kajti naj si je tudi res težavno, trudapolno spove¬ dovanje, je pa tudi zelo tolažljivo, zaslužno: koliko duš vesten spovednik reši pekla in jim odpre nebeške duri, pravičnega stori še pravičnejšega, svetega še svetejšega, nebeščani se vesele nje¬ govega delovanja, božja pomoč mu je ob strani, čaka ga veliko plačilo v nebesih. Naj tedaj že naprej Bogu daruje svoj trud in stori namero: čast božja pa zveličanje duš! Kedar se mu dozdeva, da bo imel opraviti s hudimi, težavnimi prigodki, naj se na-nje pripravlja, naj premišljuje, bere. Da ve takim spovedencem, ki po¬ gostno prihajajo k spovedi, vedno kaj primernega in novega po- § 185. O dolžnostih spovednikovih v obče. 611 vedati v poduk in tolažbo, je dobro, pazljivo prebrati nedeljski list in evangelij, da nato perikopo navezuje svoje nauke; pa tudi razne pobožne knjige mu dobro služijo v ta namen. 1 ) Nikoli naj ne hodi spovednik na svoje prevažno' delo, da bi si ne bil prej vsaj s kratko ter gorečo molitvijo prosil luči in pomoči od zgoraj. Pij IX. je dovolil za vsaki dan enkrat 100 dni odpustka vsem spo¬ vednikom, ki bi pobožno in s skesanim srcem opravljali to-le mo¬ litev: »Da mihi, Domine, sedium tuarum assistricem sapientiam, ut sciam judicare populum tuum in justitia et pauperes tuos in judicio. Fac me ita tractare claves regni coelorum, ut nulli aperiam cui claudondum sit; nulli claudam cui aperiendum sit. In me sit lenitas non remissa, asperitas non severa; pauperem ne despiciam, diviti ne aduler. Fac me ad alliciendos peccatores suavem, ad inter- rogandos prudentem, ad instruendos peritum. Tribue, cjuaeso, ad retrahendos a malo solertiam, ad confirmandos in bono sedulitatem, ad promovendos ad meliora industriam; in responsis maturitatem, in consiliis rectitudinem, in obscuris lumen, in implexis sagacitatem, in arduis victoriam. Inutilibus collocpiiis ne detinear, praviš ne contaminer, alios salvem, me ipsum non perdam. Amen.» — Po¬ časnih korakov, resnobnega obličja naj se dušni pastir podaja na kraj spovedovanja, ne da bi si ogledoval ljudi krog spovednice. § 185. 0 dolžnostih spovednikovih v obče. Vredno in koristno pa blagonosno oskrbuje duhovni pastir zakrament sv. pokore, ako natančno svoje dolžnosti izpolnuje pri spovedi in po spovedi. Pri spovedovanji mora kot sodnik, učitelj in zdravnik spoznavati duševno stanje svojih spokornikov, njih grehe in glavne strasti; mora jih učiti, opominjati, svariti, h kesanju nagibati in k sklepu poboljšanja in zadostovanja; mora dušni bolezni primerna zdravila ukazovati, pokorila določevati in slednjič sodbo izreči, ter odvezo dati, odložiti ali pa odreči. Po spovedovanji je duhovnemu pastirju po možnosti poprav- *) N. pr. Tom. Kempčana »Hoja za Kristusom« ; Frančiška Sal. »Filoteja« ; Lavr. Skupuli-ja »Duhovna vojska« ; Humbertove »Res¬ nice sv. vere«; Frid. Baraga »Zlata jabelka«, »Nebeške rože«; S1 o m - šekovo »Krščansko devištvo«, »Življenja srečen pot« itd. 39 * 612 Duhovno Pastirstvo. ljati morda storjene pogreške, in dolžnost, spovedne molčečnosti natanjko izpolnovati. O vseh teh posameznih spovednikovih dolž¬ nostih moramo govoriti nadrobno. § 186 . Preiskovanje vestnega stanu spokornikovega z vpraševanjem. Da more spovednik svoje trojno opravilo kot sodnik, učitelj in zdravnik vestno izvrševati ter do spokornika svojo dolžnost zvesto spolnovati, mora mu spovedenec svoje vestno stanje na¬ tanko razodeti ter se mu odkritosrčno obtožiti vseh svojih stor¬ jenih vsaj smrtnih, še ne naravnost mu odpuščenih grehov po šte¬ vilu, vrsti in tistih okoliščinah, ki greh spremene v drugačnega. O tvarini zakramenta sv. pokore smo že govorili (gl. § 172), pa tudi o bistveni lastnosti spovedi, o popolnosti, ter povedali, kdaj za¬ dostuje formalna popolnost (gl. § 174, II. 2). Kedar toraj spokornik sam obtoževaje se predloži potrebno daljno tvarino, in tudi ozir bližnje tvarine ni nikakovega dvoma, ter je spovedniku vestno stanje spovedencevo jasno, takrat, duhovni pastir more kar brž svojo dolžnost vsestransko storiti. Ako pa spovednik iz obtožbe spokornikove ter iz vsega govorjenja in vedenja njegovega za¬ dostno ne spozna grešnosti njegove, ali umstvenega in nravstve¬ nega stanja spovedenčevega, ali če dvomi o pripravnosti njegovi za sv. odvezo; takrat mora najprej o vsem tem kot spovednik po- izvedati, kar se zgodi s primernim vpraševanjem. Za spovednika v tem slučaji nastopi dolžnost popraš e vanj a. O tem toliko važnem spovednikovem opravilu nam je govoriti nadrobneje, in sicer: kdaj, po čem je popraševati pri spovedi, in kako? I. Kdaj? Spovednik mora vpraševati, kedar to zahteva namen zakramenta sv. pokore; toraj zlasti tedaj, kedar je treba dopolniti nepopolno obtožbo, pa tudi, da more grešnikovo pripravnost za odvezo spoznati in presoditi. 1. Prav mnogi spovedenci se no obtožijo svojih grehov dosti jasno in določno, ali ne povedo števila, vrste velikih grehov: ne¬ kateri zavolj nevednosti, iz slabega poznanja samega sebe ali za¬ povedi božjih; drugi zavolj zanikarnosti v izpraševanji vesti; eni iz boječnosti in napačne sramežljivosti, ali iz strahu pred spoved¬ nikom; morda celo iz hudobne volje, ker se grešnik ne mara po¬ boljšati in zato noče greha povedati pri spovedi, katero opravlja prisiljen po drugih ali iz navade itd. Kedar spovednik meni, da § 186. Preiskovanje vestnega stanu spokornikovega z vpraševanjem. 613 je tako ali enako krivo nepopolne spovedi, mora s primernimi pa krotkimi vprašanji skrbeti, da obtožba postane popolna. Zlasti nc- vedrteža in v izpraševanji svoje vesti zanikarnega ne sme odgnati, češ, ko se bolje pripraviš, tedaj pridi. Neomikan spokornik pride večinoma ravno tako nepripravljen nazaj, ali ga pa celo ni, ter nadalje živi v smrtnih grehih. Takim gre prijazno in potrpežljivo z vprašanji pomagati k popolni spovedi in podučiti jih, kako se morajo vprihodnje pripravljati na spoved. A nasproti bi tudi na¬ pačno bilo, ako bi spovednik ne hotel poslušati spokornika, ampak bi ga kar izpraševati začel ter s samimi njegovimi odgovori se zadovoljil, čeravno bi grešnik prosil spovednika, naj ga kar po- prašuje, moral bi mu ukazati, da se naj prej sam obtoži, kolikor ve in zna; potem še le naj mu pomaga s primernimi vprašanji. Nepoznanim spovedencem je treba mnogokrat po končani samoobtožbi najprej staviti nekatera vvodna vprašanja, da po njih v obče spozna dušno stanje spokornikovo, n. pr.: Kdaj si bil zadnjič pri spovedi, ali si dobil sv. odvezo, si bil pri sv. obha¬ jilu, ali si opravil naloženo pokoro? Časih je tudi potrebno vpra¬ šanje po stanu, opravilu itd. A taka vprašanja treba je zlasti omi- kancem previdno in tako zastavljati, da spoznajo potrebo vprašanja in da ne menijo, da spovednik poprašuje iz zvedavosti. Po tacih pričetnih vprašanjih naj skuša še spovednik nepopolno obtožbo dopolniti in storjene grehe zadostno spoznati, da more spokorniku nasproti svojo dolžnost storiti kot učitelj, zdravnik in sodnik. Vpraša naj zato kolikor je treba: a) po številu storjenih velikih in celo takih malih grehov, kateri prav mnogokrat vodijo k smrtnim. Pri grehih, katere je spovedenec storil mnogokrat, ter se ne spominja števila, zadostuje približno število. Ako še tacega ne more povedati, naj ga vpraša spovednik, kako dolgo je živel v tem grehu ali grešni navadi in kolikokrat primeroma na mesec, teden, dan se je pregrešil v zadevni reči. Pri nekaterih notranjih grehih, n. pr. pri sovraštvu, zadostuje izvedeti čas, trajanje dotičnega grešnega stanja. b) Treba je vpraševaje pozvedati vrsto ali posebnost greha. Ako se spokornik n. pr. obtoži: bil sem nezvest, treba je vprašati: kako je bil nezvest? Ali dolžnosti stanu ni vestno opravljal, ali je kako obljubo prelomil, morda kaj ukradel, goljufal, ptuje blago si pridržal ? Pri obtožbi: sem o bližnjem slabo govoril, bilo bi vprašati, je li bilo opravljanje ali ob- 614 Duhovno Pastirstvo. rekovanje? Ako se kdo spove: grešil sem zoper šesto božjo zapoved, treba je vpraševaje izvedeti, če je grešil le v mislih in željah ali z govorjenjem, v dejanji. In če v dejanji, kake vrste nečisti greh je bil: ali je bil sam, ko je storil kaj greš¬ nega zoper šesto zapoved, ali s kom drugim, z moškim, z žensko, s samsko, z zakonsko s sorodno osebo?. . . Enako je treba primernih vprašanj pri nejasnih, splošnih obtožbah: Zoper vse zapovedi sem grešil, vse grehe sem storil, največji grešnik sem itd. c) Da more spovednik vsestransko storiti svojo dolžnost, mu je mnogokrat popraševati po takih vnanjih ali notranjili okoliščinah, katere zlobo grehov dokaj zvikšujejo ali zmanjšujejo, n. pr.: če je dotični vedel, da je to greh, če je storil s premislekom, kako namero je imel pri grešnem po¬ četji, kake posledice je imelo njegovo dejanje, mu je mar bilo lahko vedeti za take nasledke . . .? Tudi pri nedoločni izpovedi, kakor: sem bil pijan, sem imel nečiste misli, sem pohujšljivo govoril, sem v nedeljo delal, nisem bil pri maši itd. je treba izvedeti, je-li res vse to bilo grešno dejanje, in po koliko je bilo grešno; kajti pri vestnih in pobožnih spove- dencih se mnogokrat razodenejo take okolnosti, da še govoriti ni o pravem grehu. Za preiskovanje posameznih grešnih dejanj spovedniku dobro služijo znana vprašanja: Quis ? Quid ? Ubi? Quibus auxiliis? Cur? Quomodo? CJuando? 1 ) d) Prašati je po tacili grehih, v katere je grešnik po njegovi spovedi soditi prej ko ne padel, a nič ne omeni o njih. h Quis? Časih je mnogo na tem, kdo je storil grešno dejanje: svetnega ali duhovskega stanu, samski, zakonski, veljaven mož ali prost služabnik? itd. — Quid? V čem je bil greh? So bile želje, besede, dejanje in kakšno? Po tem vprašanji se mnogokrat pokaže, ali je bil greh velik ali odpustljiv? Velike važ¬ nosti je to vprašanje pri 7. božji zapovedi. — Ubi? Pri nekaterih grehih je na tem, izvedeti, če so se zgodili n. pr. pred otroci, ljudem v pohujšanje, v cerkvi itd. — Quibus' auxiliis? Se je mar že delj pripravljal na dejanje, kakšna sredstva je rabil, ali je privzel še drugih, jih zapeljal, da so pomagali? — Cur? S kakim namenom, po naključji ali nalašč, s prevdarkom? — Quomodo? Kako je prišlo do grešnega dejanja? Ali se je v dosego cilja rabilo zapeljevanje, obetanje, zvijača, sila? Mar na tak način, da se je sum zvalil na koga druzega? — Quando? To navadno ne dela razločka med grehi, če je bil storjen na nedeljo ali na delavnik, pač pa je n. pr. pohujšanje še večje, ako ga kdo ljudem daje na velik praznik ali včliki petek . . . Važna za presojevanje vestnega stanu so časih vprašanja: Kdaj zadnjič? Gez koliko dni po zadnji spovedi? § 186. Preiskovanje vestnega stanu spokornikovega z vpraševanjem. 615 Tako je n. pr. igra za denar mnogokrat združena z jezo, kletvijo, hudim prepirom, z goljufijo, pretepom . . .; pijanost s kletvijo, klafanjem, z nečistostjo . . .; jeza s preklinjevanjem, pretepanjem, z neusmiljenjem proti živini. ..; shajanje z osebo druzega spola navadno ni brez raznih grehov zoper šesto za¬ poved itd. Ako se spovedenec obtoži glavnega greha, o tacih pa molči, ki so večinoma z njim v zvezi, takrat je vprašati po dejanji, katero je utegnil storiti. Sramotnejše grehe spo- vedenci večkrat naznanijo le na daleč, n. pr. imam nekaj znanja, pri kupčiji nisem bil prav odkritosrčen, ter pričaku¬ jejo, da jih spovednik popraša, kar naj tudi stori. — Ko bi spovedenec nič ne povedal o kakem smrtnem grehu, za ka¬ terega pa spovednik gotovo ve, da ga je storil, bodi-si, da je dobro mu znanega grešnika sam videl v zločinstvu, n. pr. zelo pijanega, med pobijalci . .., bodi-si, da je za pre¬ greho dotičnika izvedel po čisto zanesljivih ljudeh, takrat ga je treba opomniti na greh, a prav opazno. Po končani obtožbi naj ga vpraša, če ima še kaj na vesti. Ako molči, naj mu veli, da dobro pomisli, če ni še kaj, kar bi se ne bil spovedal, ter naj morda od daleč omeni stvari. Ko bi še vedno molčal, naj mu prijazno sicer, a naravnost pove: Ali se ne spomniš, da si ta in ta čas, na tem in tem kraji storil ta-le greh ? Ako se še ne vda, naj mu govori o strašnih po¬ sledicah nevredne spovedi in božjeropnega obhajila ter naj ga prav živo nagovarja k odkritosrčnemu spoznanju. Ge še ne spozna greha, naj mu pove, da mu ne sme dati odveze, kajti za-se ima (spovednik) prepričanje, da je to in to res storil, a ker trdovratno taji, je nepripraven za odvezo. Spo¬ minja naj grešnika prežalostnega stanja človeka v smrtnem grehu živečega, in prosi naj ga, da kmalu kam gre k spo¬ vedi ter naj se odkritosrčno spove. Tako pa gre spovedniku, kaj pa da, le takrat ravnati, če ima prepričanje, da je dotični spovedenec oni smrtni greh res storil, in da se ga ni še nikjer spovedal. Kedar pa to dvojno ni prav gotovo in spo¬ kornika z modrim popraševanjem ne dovede do spoznanja, takrat mu odveze ne sme odrekati, ker je mogoče, da se on sam moti v osebi (kar se lahko zgodi), mogoče, da se mu ni istinito sporočilo, ali da je spokornik v nepremagljivi nevednosti, ali da se je že kje spovedal dotičnega greha. Kedar je namreč odkritosrčnost spovedenčeva le dvoumna, 616 Duhovno Pastirstvo. takrat pri spovedi velja pravilo: »In dubio credendum est poenitenti tam pro se, quam contra se dicenti.« — Težav¬ nejše je ravnanje spovednikovo, ako za kak velik greh spo- vedenčev ve le iz spovedi nekoga dragega, zlasti iz ob¬ tožbe sogrešnikove. N. pr., ako prideta mož in žena, ženin in nevesta skupaj k spovedi, ter se morda mož spove tat¬ vine, kojo je storil s pomočjo in sodeležbo svoje žene, ali nevesta se obtoži, da je zadnje tedne enekrati se dejanjsko s svojim ženinom pregrešila zoper šesto božjo zapoved; a ko žena in ženin pri spovedi prideta na vrsto, prav nič ne ome¬ nita o . dotičnem vkupnem grehu. Tu spovednik ne more in ne sme naravnost poprašati po zadevnem grehu, ker ga veže spovedna molčečnost, ampak zelo previdno in modro mora ravnati, da ne izda spovedne tajnosti. Vpraša naj njega, ki o dotičnem grehu nič ne omeni, kedaj je bil zadnjič pri spo¬ vedi in če je dobil sv. odvezo; kajti mogoče je, da se je vkupnega greha spovedal že kje drugej. Ako izve, da od takrat, ko je bil omenjeni greh storjen, ni bil pri spovedi, naj mu taka vprašanja stavi, da bi se moral spomniti onega greha, ako je morda pozabil nanj. Govori naj mu n. pr. o veliki sreči kristijanovi, ako dobro spoved opravi, in o grozni nesreči nevredne spovedi, ter naj mu reče, da mu hoče z nekaterimi vprašanji pomagati k dobri spovedi, in začne naj mu staviti vprašanja v vrsti dekaloga. Pri dotični zapovedi naj toliko jasno vpraša, da se mora spomniti vkupnega greha. In če pravi; nisem! mu ne more očitati, da neresnico govori, ker bi s tem prelomil spovedno molčečnost, ampak h koncu vpraševanja naj še reče: »Še enkrat sedaj malo pomisli, morda se še kacega velicega greha spomniš, brez strahu sc ga spovej, da prejmeš sv. odvezo.« In če še vedno taji? Za ta slučaj uči sv. Alfonz Lig. (L. VI. n. 631) in z njim dokaj drugih moralistov (Scavini, Ivenrick, Schneider, Mtiller . . .), da spovednik, ki je moralno prepričan, da spovedenec nalašč taji greh, mu ne sme dati odveze, ker mu kot nepriprav¬ ljenemu nič ne koristi; povedati mu pa tudi ne sme, da mu ne more dati odveze, ker bi s tem izdal spovedno tajnost, ampak samo »Misereatur . . . Indulgentiam . . .« ali kaj dru- zega primernega naj moli nad njim ter naj križ stori čez njega. Kedar pa n i prav gotovo, da je spovedenec nalašč za¬ molčal greh (kar utegne večinoma biti), takrat naj ga spo- §186. Preiskovanje vestnega stanu spokornikovega z vpraševanjem. 617 vednik odveže pogojno. So pa drugi nravoslovci, trdeči, da se takemu spokorniku mora dati sv. odveza, ako ni druzega vzroka, da bi mu jo odrekel; kajti ne le, da utegne kaka zmota kriva biti nepopolne obtožbe, pa tudi spovednik, ko bi celo res tajil spovedenec (pravijo), ne sme onega, kar je v drugi spovedi izvedel, tako rabiti, da bi grešniku od¬ rekal odvezo. Zenner piše: »Quibus omnibus tentatis, si tamen negare persistiL, absolvatur; strictius enim sigillum quam confessionis materialis integritas obligat, nec illud ad im- pedienda poenitentis aut aliorum peccata, aut ad quodcunque bonum procurandum violari potest«. Tudi Gury je take misli, ki se nam res najprimernejša zdi; a stori naj spovednik po različnosti dogodka. e) Ker mnogokrat spovedenci nič ne omenjajo o grehih opu¬ ščen ja pa o nespolnovanji stanovskih dolžnosti, mora jih spovednik po tem vpraševati, zlasti če se mu dotični spo¬ kornik zdi bolj mlačen kristijan. Ako ima duhovni pastir v spovednici opraviti s kakimi višjimi osebami ali dostojanstve¬ niki, naj jih po spolnovanji stanovskih dolžnosti vprašuje z vso modrostjo, da se jim ne bo zdelo, kakor bi se spovednik neopravičeno vtikal v zadeve njihove službe. Jako koristno je spovedenca slednjič še vprašati, če ima morda še kaj povedati, če mu še kaka reč vest teži? Pri nepo¬ znanih, zlasti bolj zanikarnih spovedencih, in pa pri tacih, ki so med spovedovanjem kazali nekako plahost, boječnost, ali ki so še le po prijaznem vpraševanji razodeli večje grehe, o katerih so v začetku molčali, pri tacih naj k sklepu še vpraša duhovni pastir: »Ali ti je vest sedaj mirna ? Ali meniš, da so bile vse prejšnje tvoje spovedi dobre? Ali nisi kedaj zamolčal kakega velikega greha? S takimi in enakimi vprašanji utegne spovednik veliko dobrega storiti, dokaj neveljavnih spovedi odvrniti, marsikateremu grešniku vest upokojiti in ga rešiti. 2 . Tudi spokornikovo pripravnost ali nepripravnost za odvezo je treba mnogokrat poizvedeti še le po vpraševanji. Da more dušni pastir kot sodnik prav ravnati z grešnikom ter mu odvezo dati, odložiti ali odreči, mora zraven njegovega vest¬ nega stanja tudi še spoznati resničnost njegovega kesanja in sklepa, ali verjetnost njegovega poboljšanja. Ako mu to iz spovedenčeve obtožbe dosti jasno ne postane, mora do te potrebne vednosti priti s primernim popraševanjem. A k temu ni dovelj, da bi greš- 618 Duhovno Pastirstvo. nika v obče vprašal: ali ti je žal, ali se meniš poboljšati . . ampak mnogokrat je treba pogledati v njegovo prejšnje življenje ter poprašati ga n. pr.: »Kdaj si poslednjikrat ta greh storil, kdaj vprvič po zadnji spovedi?« Dobro znamenje je, ako seje delj časa po zadnji spovedi zločinstva zdržal ali ga sedaj že dolgo ni storil. »Ali si se imel tudi pri zadnji spovedi obtožiti tega greha, ko¬ liko časa že živiš v tem grehu, kolikrat ali na koliko časa v tej dobi si ga storil, ali si se ga vselej odkritosrčno obtožil v spovedi?« Po tacih vprašanjih vedel bo spovednik presoditi, če je dotični spokornik grešnik iz navade in kako močna je ta navada. — »Ali te niso spovednik podučili, da je to velik greh; kaj ti niso pove¬ dali, kakšne pomočke moraš rabiti k poboljšanju?« »Ali si tako storil, kakor se ti je velelo, ali si se prizadeval za poboljšanje?« Tako spovednik spozna povračljivega grešnika, pa tudi, ali je po- vračljiv iz hudobije ali iz slabosti. — Ako spovednik izve, da je spovedenec od zadnje spovedi kak velik greh veliko manjkrat storil kakor poprej, ali da ga celo več storil ni, naj z modrimi vprašanji skuša še poizvedeti, iz katerih nagibov se je greha zdrževal: ali iz ljubezni do Boga in ker ga je trdna volja pobolj¬ šati se; ali morda le zato, ker prilike ni imel za greh, ali ker se je bal slabih časnih posledic? Vpraša naj tudi, če je že storil ali vsaj začel spolnovati, kar je zarad storjenih grehov dolžan storiti, in kar mu je bilo morda že ukazano po spovedniku, n. pr. če je storjeno škodo popravil, obrekovanje preklical, s sovražnikom se spravil? In če ne, zakaj tega še ni storil? Ali si še v isti bližnji priložnosti in nevarnosti greha, kaj da je nisi zapustil ? Kake misli in čustva te obdajajo po storjenem grehu, kaj meniš sedaj storiti?... Bo tacih vprašanjih se spoznava grešnikov kes in sklep poboljšanja. II. Kako treba spovedniku vpraševati? Kar tiče ravnanje pri popraševanji, veljajo ta-le pravila: 1. Pred vsem mora spovednik pred očmi imeti namen iz¬ praševanja, ki je ta, da se nepopolna spoved dopolni, pa da se dušno stanje grešnikovo spozna, in da tako postane možno, spo¬ kornika prav podučiti, primerno pokoro mu naložiti ter odvezo mu dati ali odreči. Pred vsacim vprašanjem naj toraj pomisli duhovni pastir: ali je treba, da to vprašam? Skrbno se spovednik ogiblji vseh vprašanj, ki razodevajo le radovednost, n. pr. po imenu, do¬ movanji, po nepotrebnih okolnostih greha itd. Popraševati spove- denca pri spovedi ali zunaj spovedi po sogrešnikovem imenu, sta¬ novanji ali drugih okoliščinah, sogrešnika razodevajočih, je spo- § 186. Preiskovanje vestnega stanu spokornikovega z vpraševanjem. 619 vodniku prepovedano pod smrtnim grehom in pod kaznijo odstave od spovedovanja. Gl. § 180, št. 1. Ko bi pa spovedenec sam od sebe imenoval svojega sogrešnika, mora ga opomniti spovednik, da tega ne sme storiti nikoli več. Z vprašanjem po sogrešnikovih okoliščinah ne smemo zameniti vprašanja: če je sogrešna oseba morda s spovedencem v rodu, pa v katerem kolenu; ali: če z njim prebiva v isti hiši? Ta vprašanja so potrebna, da izve vrsto stor¬ jenega greha, pa da spozna bližnjo priložnost, ter jih spovednik mora staviti, ko bi se tudi na ta način zasledil complex. Zarad odvrnjenja kake velike škode je časih potrebno, da se sogrešnik komu naznani. A v tem slučaji naj spovednik spokorniku samo ukaže: temu in temu moraš sogrešnika naznaniti; nikoli pa ne sme tirjati, da se njemu naznani. Redno še prevzeti ni treba take naznanitve, ko bi tudi spovedenec sam to prosil. 2. Vpraševati je treba krotko, prijazno, z ozirom na stan, omiko, starost in spol grešnikov. Spokornik naj spozna, da spovednika vodi očetovska ljubezen. 3. Vprašanje naj je kratko, razumljivo, sicer prosti ljudje ne vedo kaj odgovoriti. Ogibati se je torej spovedniku ne¬ potrebnih pristavkov, govorskih zavinkov, preabstraktnih in pre- splošnih vprašanj, n. pr. ali spolnuješ svoje očetovske, materine dolžnosti . . .; razdrobi naj vprašanje ter praša po posameznostih. 4. Spovednik naj vprašuje v pravem redu, t. j. s prvega bolj v obče, potem še le posebej; prestopa naj od manjšega do večjega; od grešne priložnosti do grešnega dejanja; od pričetka do nadaljevanja, izvrševanja in nasledkov storjenega greha. Tega reda naj se drži duhovni pastir pri posameznih grehih, zlasti pri nečistih, ako se pokaže potreba vpraševanja. Tako ravnaje ne iz¬ pusti kaj važnega, in ve o pravem času jenjati od daljnega izpra¬ ševanja. 5. Tudi varno in previdno je treba vpraševati, da z ni- kavnimi vprašanji J ) zanikarnemu grešniku zvijač in izgovorov ne poklada na jezik ; ali da popraševaje po okoliščinah, ki greh zvekšu- jejo ali predrugačijo, v spokorniku ne zbuja grešne radovednosti, in da ga ne uči grehov, kateri mu še niso znani. Gotovo je bolje, da ima spoved samo notranjo popolnost, kakor da bi spovednik z neprevidnim vprašanjem ga 'seznanil s kakim grehom in skuš- ') Taka neprimerna vprašanja bi bila n. pr.: »Maše ob nedeljah nisi opu¬ ščal? Pijan nisi bil? Sedaj nista več v sovraštvu?* 620 Duhovno Pastirstvo. njave mu zbudivši ga postavil v nevarnost smrtno grešiti. Take previdnosti je treba zlasti pri mladini in še prav posebno pri grehih zoper šesto zapoved. Tu je treba tako vprašati, da spovedenec le bolj sam pripoveduje, kaj in kako se je zgodilo. A tudi takrat, kedar se spokornik nečistega greha spove, pa ne zadostno, sme spovednik le toliko vprašati, kolikor je prav treba k dobri spovedi. Vpraša naj vselej le s spodobnimi besedami, in ko bi bil tudi spovedenec rabil nečedne izraze; to zahteva že samo spoštovanje do sv. zakra¬ menta. Sv. Karol Bor. uči: »In peccatis luxuriae summam animi sollertiam cum pari circumspectione verborum debebit usurpare confessarius. Itaque cum in iis speciem peccati et circumstantias, quae multum praegravant illud, satis intellexerit, ulterius nihil studeat inquirere« (Inst. past. II. c 12). Segneri pa piše: »Cupio magnopere, te parcum gravemque esse interrogando circa mate- riam luxuriae, ne tibi accidat, quod pictori, qui cum Helenam ex- quisita diligentia depingeret, eiusdem cupiditate exardescere coepit et accendi.« § 187 . Dolžnosti spovednikove po grešnikovi obtožbi. »Confessiono patienter et attente audita, sacerdos perpendens peccatorum, quae ille admisit, magnitudinem et multitudinem, pro eorum gravitate ac poenitentis conditione, opportunas correptiones ac monitiones, prout opus esse viderit, paterna charitate adhibebit, eumque ad dolorem et contritionem efficacibus verbis adducere conabitur ; atque ad vitam emendandam ac melius instituendam inducet, remediaque peccatorum tradet.« Tako spovedniku veli obrednik (1 j ubij. str. 52) ter mu s tem naklada v dolžnost: naj pre- vdarja velikost in število spovedanih grehov, da bo mogel kot sodnik pravično soditi, kot zdravnik primerna zdravila svetovati, in kot učitelj in duhovni oče grešniku po zgledu usmiljenega Sama¬ rijana rane zavezovati z vso ljubeznijo. Da spovedniku samemu ne zginja stud nad grehom in vnema za zveličanje duš, ki so od¬ kupljene z drago krvjo Kristusovo, pa da hladen, brezčuten ne posluša o grešnikovi duhovni revi in nesreči, mora tudi zunaj spo¬ vednice mnogokrat premišljati hudobijo smrtnega greha, nesrečo grešnikovo, srečo človeka živečega v posvečujoči milosti božji, dolžnosti spovednikove itd. Le kdor sam čuti, da je greh največje zlo, on more s prepričavno besedo bližnjega odvračati od greha; § 187. Dolžnosti spovednikove po grešnikovi obtožbi. 621 kar iz srca pride, k srcu gre. — Omenjene besede sv. cerkve pa spovedniku tudi ukazujejo, naj si prizadeva, da grešnik samega sebe in svoje dolžnosti prav spozna, storjene grehe obžaluje, trdno sklene poboljšati svoje življenje, in da se poprime vseh pomočkov, ki so potrebni k ohranjenju milosti božje. Oglejmo si te spoved¬ nikove dolžnosti posamič. I. Spovednik mora toraj storiti svojo dolžnost kot učitelj: nevednega spokornika mora podučevati. Nevednost pa, katero mora spovednik odstranjati, zadeva ali najpotrebnejše verske resnice, ali pa dolžnosti spovedenčeve. 1. Ako bi spokornik celo tistih resnic ne vedel, katere je k zveličanju treba vedeti in verovati (necessaria necessi- tate medii), tedaj še zmožen ni prejeti zakrament sv. pokore. Kedar bi toraj kak spovedenec še tega ne vedel, da je. en Bog, ki je pravičen sodnik ter dobro z dobrim, hudo s budim povračuje; ko bi ne vedel, da so v Bogu tri osebe: Oče, Sin in sv. Duh, in da se je. Sin božji za nas včlovečil, da nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil; ko bi se ne zavedal neumrljivosti človeške duše, tacemu spovednik kot nezmožnemu ne more dati sv. odveze. A skoraj se ni bati duhovniku v katoliških deželah, da bi našel to¬ liko nevednega med doraslimi, ki so zdrave pameti; kajti dovolj je, da se teh glavnih razodetih verskih resnic zaveda in to veruje, če jih tudi ne zna povedati ali našteti, kakor jih podaja katekizem. Ako bi se pa vendar-le zgodilo, da bi pri spovedencu naletel du¬ hovni pastir na tako neznanje, naj ga kar sam precej poduči o naj¬ potrebnejšem. Poduči naj ga tudi takrat, če spazi pri spovedencu, da onega ne ve, kar je potrebno vedeti, da se zakrament sv. po¬ kore in sv. rešnjega Telesa vredno more prejeti. In ko bi spo¬ vednik naletel na tacega spovedonca, ki bi neveden bil v resnicah, katere je znati treba necessitate praecepti, naj ga ne odžene, češ, prej se nauči tega in tega. Tako ravnaje bi malokdaj dosegel svoj cilj ; naj ga raje takoj on sam v najpotrebnejšem poduči, pa mu naroči, da se ali sam ali s pomočjo koga druzega nauči najime¬ nitnejših reči; ali pa, da k duhovnemu pastirju pride, da ga ta dalje poduči. 2. Nevednega spovedenca je treba podučevati tudi o nje¬ govih dolžnostih. A tu nam je razločevati med premagljivo nevednostjo (ign. vincibilis) in nepremagljivo (ign. invincibilis), med zadolženo in nezadolženo. Kjer je nevednost nepremagljiva, tam 622 Duhovno Pastirstvo. se dotična stvar človeku ne more šteti v greh, kajti »nihil volitum nisi cognitum«; če pa je nevednost premagljiva, toraj bolj ali manj zadolžena, tam za zadevnega odgovornost ne jenja, a ona je toliko manjša, kolikor težje je zmagati, odstraniti nevednost. Po teh pravilih je ravnati spovedniku pri podučevanji tacih spo¬ kornikov, pri katerih najde nepoznanje dolžnosti. V obče je spo¬ vednik dolžan vsacega nevednega spovedenca podučevati ozir nje¬ govih dolžnosti, ozir tega, kaj je greh ah ni, kaj je dopuščeno in kaj ne. Ako je pa nevednost spokornikova n e z m a g 1 j i v a , toraj nezadolžena, takrat naj ga poduči in opomni le tedaj, če si sme res misliti, da bo grešnik po opominu ravnal. Ce pa nima upanja, da bi kaj dosegel s svojim podučevanjem, takrat naj ga nikar ne opominja, ampak pusti naj spovedenca raje in bona lide. Tudi takrat naj spovednik raje molči, če se je prav res bati po- hujševanja, velicega zgledovanja, prepirov .. ., ko bi podučil spo¬ vedenca. Izmed dvojnega neogibnega hudega voliti je namreč manjše zlo; tvarinski greh pa je manjše zlo, kot s premislekom storjeni greh. Dal bi pa spovednik povod k formalnemu grehu, ko bi spovedenca podučil v takem slučaji; on bi mu toraj več škodoval kakor koristil. Tu velja: »Levia permittenda, ut graviora subtrahantur.« Vsled tega pravila naj toraj spovednik molči ter naj ne opominja spokornika na dolžnost povračila, ako ga najde v dobri misli, ter nobenega upanja ni, da bi vrnil ptuje blago, ka¬ tero do sedaj mirno kot svoje ima v hiši; naj ne pove spove- dencu, da živi v neveljavnem zakonu, ako je v dobri vesti vstopil v zakonsko zvezo, ter se je za dotična oba res bati velike dušne škode, ko bi spoznala neveljavnost svojega zakona. (Kako je v takem primerljeji duhovnemu pastirju skrbeti za poveljavljenje za¬ kona, o tem pozneje.) — Tudi v slučaji, kedar je spovednik opra¬ vičen dvomiti o uspehu dotičnega podučevanja in opominjevanja, naj za takrat še molči. V obče je toraj vselej takrat poduk in opomin opustiti, kedar spovednik ozir spovedenca v nezadolženi nevednosti nikakoršnega upanja nima, da bi opominjevanje poma¬ galo ; a vendar mora tudi tacega spokornika zastran njegovih dolž¬ nosti podučiti v naslednjih slučajih: a) Ce spovedenec sam vpraša, kajti popraševanje njegovo spri- čuje, da njegova nevednost že ni več popolnoma nepremag¬ ljiva. Spovednik pa naj je v tem primerljeji previden ter naj mu samo toliko odgovori, kolikor vpraša. § 187. Dolžnosti spovednikove po grešnikovi obtožbi. 623 b) Kedar je upanje, da bo spovedenec, če ne precej, vendar pozneje po nauku ravnal. Ako tega upanja ni, naj spovednik s podučevanjem čaka na ugodnejši čas. c) Ko bi spovedenec zaradi spovednikovega molčanja imel ostati v bližnji priložnosti greha, v kateri navadno privoli; tu ga mora duhovni pastir opomniti svete dolžnosti, bližnjo prilož¬ nost zapustiti, da se obvaruje greha. d) Ako bi zavoljo spovednikovega molčanja škodo trpel občni blagor. Iz tega razloga mora spovednik vselej podučiti cer¬ kvene in svetne predstojnike: duhovne pastirje, spovednike, učitelje, roditelje, gospodarje ..., ako svoje dolžnosti zane¬ marjajo podložnikom v pogubo in pohujšanje, in ko bi to ravnali celo iz nepremagljive nevednosti. Enako je tudi vselej treba podučiti vernike, kateri pogostokrat prejemajo sv. za¬ kramente, če so zaradi svojih tvarinskih grehov, zaradi pre- greškov iz nezadolžene nevednosti storjenih, drugim v po¬ hujšanje in spotikljej. Ako dušni pastir najde svojega spovedenca v premag¬ ljivi toraj zadolženi nevednosti ali zmoti, mora ga vselej po potrebi podučiti in opomniti. Podučevati toraj mora spokornike zastran dolžnosti njih stanu in službe, ozir dolžnosti povračevati, bližnjo priložnost zapustiti; povedati jim mora, kaj je greh, in kaj ni, ako se morda obtožujejo reči, ki niso grešne, ali vsaj za-nje ne. Previdno je treba podučevati spovedniku zlasti ženine in ne¬ veste pred poroko, ali že poročene o poglavitnejših dolžnostih za¬ konskih, da v svojem novem stanu zaradi nevednosti ne bota imela za greh, kar ni, ali za dopuščno, kar je greh itd. II. Ko je spovednik storil svojo dolžnost kot učitelj, naj jo potem še izpolni kot zdravnik, t. j. pripravi naj spovedenca, kolikor se mu zdi potrebno, do spoznanja njegove dušne bolezni, vname naj v njem želje po zdravji, in poda naj mu potrebnih zdravil. Z drugo besedo: spovednik naj po potrebi z vso resnobo spovedencu razkazuje grdobijo in škodljivost storjenih grehov, da se jih sramuje, da jih obžaluje in trdno sklene se nič več povrniti; tako v njem zbudi k odpuščenju grehov neogibno potrebni kes in trdni sklep. 1. Svarjenje spovednikovo naj je primerno velikosti grehov. Spokornike, ki so storili le male grehe, ali tudi velike, a le bolj po nesreči, zavolj neprevidene slabe priložnosti, v silni strasti . . ., take ni tako ostro svariti, kakor nje, ki že dolgo v 624 Duhovno Pastirstvo smrtnih grehih žive. Onim so primernejši nagibi ljubezni božje, tem nagibi strahu božjega. Izmed raznih smrtnih grehov, ki se jih je spovedenec obtožil, naj izbere najhujših nekaj, zlasti tacih, ki so imeli najžalostneje učinke, ter naj mu prav živo postavlja pred oči njih ostudnost in škodljivost. — Svareč se mora spovednik ozirati na posebne razmere spokornikove. Otroka naj svari po oče¬ tovsko, mladeniče in dekleta resnobno, zakonske in starejše sploh prijazno, omikanega vljudno; vse pa z ljubeznijo in krotkostjo.— Ravnati se je spovedniku tudi po dotičnih duhovnih potrebah spo¬ kornikov. Malosrčnih ne sme svariti trdo, da ne obupajo, marveč naj jim stavi pred oči usmiljenje božje in gotovo pomoč njegovo. Lahkomiselne in vnemarne vzbujaj iz grešnega spanja, z vso res¬ nobo jim govoreč o pravici božji in o poslednjih rečeh. S takim, ki kaže znamenja nenavadnega kesanja, ravnaj spovednik kakor Kristus z Magdaleno, kakor oče v priliki z zgubljenim sinom, in spodbada naj ga k stanovitni molitvi, da mu Bog pomaga v vojsko¬ vanji zoper grešno poželjivost. Kdor ne razodeva kesanja, ali celo zagovarja grehe, zmanjšuje, njemu naj razkazuje spovednik : kako žalostno je bilo dosedaj njegovo življenje, v koliki nevarnosti več¬ nega pogubljenja je živel, kolika škoda ozir dobrih del ga je za¬ dela, opozoruje naj ga na posledice njegovih grehov itd. Tako svarjenje je silno koristno, ker beseda spovednikova globokeje v srce sega grešniku kot beseda pridigarjeva; naj ga toraj dušni pastir nikoli ne opušča, in ko bi spokornik tudi prišel k spovedi ves ledenega srca, ter nepripravljen. »Nullum dimittat, cui non scintillam injecerit, quae per gratiam Dei cor possit immutare«, pravi Eichstaetski pastoralni navod. Ljubeznivo, prisrčno in pre- šinljivo svarjenje spovednikovo mnogokrat pretrese srce grešniku, da mu more dati sv. odvezo, o katerem je prvi trenutek mislil, da ga bo moral spustiti brez te duhovne dobrote. 2. Kedar spozna, da je treba, naj spovednik zbuja v spove- dencu resnično kesanje. Kdor hoče zakrament sv. pokore vredno prejeti, mora sicer sam skrbeti za to, da ima vsaj nepo¬ polni kes in trden sklep svoje življenje poboljšati, a vendar jih pride veliko k spovedi brez vsega kesanja ter mislijo, da je vse opravljeno, ako spovedniku le povedo svoje grehe. Ce tedaj spo¬ vednik spozna iz obtožbe ali iz vestnega stanu spokornikovega, da mu manjka resničnega kesanja, mu mora kot učitelj in zdravnik priti na pomoč, ter v njem zbujati stud nad storjenimi grehi pa žalost zavoljo razžaljenja božjega. V ta namen naj spovednik živo § 187. Dolžnosti spovednikove po grešnikovi obtožbi. 625 pred oči stavi grešniku močne nagibe kesanja, kakoršni so: nesreče iz greha izvirajoče; strah zavoljo ostre sodbe božje in večnega pogubljenja; spomin božjih- dobrot, katere grešnik vživa; ostudnost storjenega greha, ki oskrunja tempelj božji, člo¬ veško dušo, ter iz otroka božjega stori otroka jeze božje; pri¬ merjanje prejšnjega srečnega stanja s sedanjim nesrečnim greš¬ nikovim stanom; delovanje, trpljenje in smrt Zveličarjeva za naše odrešenje; zgledi pravice božje, grešnika ostro kaznujoče, n. pr. Kajn, vesoljni potop, Sodoma in Gomora, Onan, Absalom, Juda izdajalec . . zgledi pravičnih, ki so najmanjše grehe britko ob¬ jokovali in zanje ostro pokoro delali, n. pr. Terezija, Stanislav Kost., Alojzij itd. Ni pa treba, in tudi čas ne dopušča, da bi duhovni pastir pri vsacem spovedencu rabil vse te nagibe, ampak izbira naj izmed njih vselej tiste, ki utegnejo največjo moč imeti do zadevnega grešnika. I Seseda naj je pri tem počasna, resnobna ter naj prihaja iz globočine srca, ne le iz spomina, sicer nima zaželenega učinka. 3. Kot zdravnik mora spovednik nadalje v grešniku zbu¬ jati trden sklep poboljšanja, ali pa vtrditi ga v sklepu, katerega je že sam storil. S primernimi opomini ga je pripraviti do tega, da ga je resna volja, bližnjo priložnost zapustiti ali vsaj z nasvetovanimi pomočki jo spremeniti v daljno; nevarnosti k grehu se ogibati; z grehom bližnjemu na duši, na telesu, časti ali blagu storjeno škodo poravnati, pa vseh potrebnih pomočkov se posluževati, da svoje življenje poboljša in v dobrem raste. Pri tem spodbujevanji naj se spovednik ozira na posebne razmere spo- kornikove, kažoč mu, kako se je ravno njemu varovati nevar¬ nosti greha, kaj je v njegovih razmerah storiti, da poravna vse posledice grehov ter se zanaprej ohrani v milosti božji in i’aste v raznih čednostih. In da spovednik ne goni svojega spovedenca brez orožja v boj zoper poželjivost in strast, mora mu podajati primernih pomočkov zoper greh, duhovnih zdravil zoper dušno bolezen njegovo. So pa ta sredstva splošna in posebna, t. j. pomočki zdatni, močni zoper greh katerikoli in za vsacega grešnika, pa posebni, ki so krepki ozir nekaterih grehov ter posebno pri¬ merni za dotičnega grešnika. Splošna sredstva zoper poželjivost in greh so: spomin na vsegapričujočnost božjo, misel na angelja varuha, zlasti ob času skušnjave, klicanje sv. imen, pobožni vzdihljeji 1 ) ‘) N. pr.: Bog me vidi, kako bi mogel grešiti pred njegovim obličjem ; — Gospod Jezus, usmili se me, Devica Marija, pomagaj mi; — Gospod, reši me, poginjam; — moj Jezus, usmiljenje; — angelj varuh, bodi mi pomočnik! itd. 40 Duh. Pastirstvo. 626 Duhovno Pastirstvo. k Jezusu, k Mariji, k svojim patronom ; prav pogostno ponavljanje trdnega sklepa »Gospod, raje hočem umreti kot grešiti« ; pogostno ter vredno prejemanje sv. zakramentov, spoved brž po storjenem velikem grehu; vsakdanje večerno izpraševanje vesti z zbujanjem kesanja; premišljevanje Jezusovega trpljenja, pobožnost križevega pota, premišljevanje poslednjih reči, duhovno branje ... Po¬ sebna sredstva se ravnajo po grehu in razmerah spokornikovih; taka so: vaja v čednostih, ki so glavnemu hudemu nagnenju gre¬ šnikovemu nasprotne 1 ), skrbno ogibanje onih ljudi, krajev . . ., ki so dotičniku bližnja priložnost; sklep, kako se vesti, če zopet na¬ stopi skušnjava in nevarnost, večkratno premišljevanje tacih sveto¬ pisemskih besedi, ki so pripravne dotičnega grešnika napolniti s studom pred zadevnim grehom in moralne moči mu dati, se krepko ustavljati ob času skušnjave; pri skušnjavah zoper sv. čistost urni beg itd. Kar zadeva vnanjo stran spovednikovega podučevanja, opominjanja, svarjenja, bodi krotko in prisrčno. Ge tudi jo časih treba resnejega svarjenja, morajo vendar spokorniki spoznati iz vsega govorjenja spovednikovega, da s svojim prizadevanjem ne želi druzoga, kot rešiti njih duše. Govori naj v spovednici dušni pastir nekako slovesno, počasno, prepričalno, da spovedencu sega v dno srca; a le kratko pa jedrno, kolikor se da posluževaje se krepkih besedi sv. pisma in cerkvenih očetov. Preobilno govor¬ jenje slabi v spovedencu pobožna čustva, mu vtrudi spomin in mnogokrat pripravi druge čakajoče spokornike v nevoljo. — Tudi je gledati spovedniku na to, da prav ogovarja spovedence, n. pr.: krščanski oče, mati. ., dragi mladenič . ., nam kristijanom je dolž¬ nost . ., Bog ne daj, da bi mi pozabili . ., čuj, kaj Bog ukazuje, kaj sv. cerkev zahteva . ., vem, da sam spoznaš . ., da ti že vest pove itd. Na deželi je v obče navada, da se pri spovedi zakonski vikajo, samski tikajo. Čeravno bi spovednik morda spovedenca poznal, naj vendar v svojih ogovorih ne kaže tega, ter naj mu tacih naslovov ne daje, kakor mu jih sicer dajejo ljudje; tudi naj znanega spovedenca ne ogovarja po njega krstnem imenu. ') Več o tem gl. § 188, II. § 188. O pokori v obče, razna pokorila in pravila za njih nalaganje. 627 § 188 . 0 pokori v obče, razna pokorila in pravila za njih nalaganje. Ko je spovednik prevdaril vestno stanje spokornikovo ter mu dal potrebnih naukov in opominov, mu mora še pred odvezo kot sodnik in zdravnik naložiti pokoro 1 ), ki je tretji potrebni ter celovit, integrujoč del zakramenta sv. pokore. Imenujemo pa pokoro v obče vsa ona notranja in vnanja dejanja, s katerimi si spokornik prizadeva svoje poboljšanje dogotoviti in vtrditi, ter za storjene grehe božji pravici po Jezusu Kristusu zadostovati. Kake dolžnosti da spovedenec ima ozir spokornih del, mu po spoved¬ niku naloženih, o tem smo že slišali (gl. § 174. III); tu govorimo le o nakladanji pokore. I. Govoreč o pokori v obče nam je razločevati raznotera pokorila. 1. Najprej vsa spokorna dela po njih namenu razdeljujemo v zdravilna, boljšavna (sat. medicinalis), in v kaznivna (s. vindica- tiva.) Zdravilna pokora se ozira v prihodnjost ter ima spove- denčevo voljo od hudega odvračati ali v dobrem potrjevati; s k a z n i v n o pokoro, ki ima vselej nekaj za grešnika neprijetnega, težavnega v sebi, naj bi pa spokornik za storjene grehe zadostoval, greh sam nad seboj kaznoval. Na dvojni ta namen spokornih del se mora ozirati spovednik, ko odbira in naklada pokoro; veli mu to tudi Rituale Rom., rekši: »Id vero ante oculos habeat, ut satis- lactio non sit tantum ad novae vitae remedium et infirmitatis medicamentum, sed etiam ad praeteritorum peccatorum castiga- tionem.« 2. Glede izvira so spokorna dela božja, prostovoljna in cerkvena. Božja spokorna dela imenujemo one nadloge, stiske, križe itd., katere Bog ali po naturnem redu ali po drugih ne¬ znanih potih grešniku pošilja ali dopušča. Da more grešnik z voljnim prenašanjem tacih nadlog in naturnih neprijetnih posledic greha za svoje pregrehe Bogu po Jezusu Kristusu zadostovati, izrečno uči tridentinski zbor, rekši: »Docet praeterea synodus, tantam esse divinae munilicentiae largitatem., ut non solum poenis sponte a nobis vindicando peccato susceptis, aut sacerdotis arbitrio pro *) Ko bi spovedenec po prejeti sv. odvezi se spovedal Se katerega greha, za katerega je treba nove odveze, moral bi mu za ta greh novo pokoro naložiti. 40* 628 Duhovno Pastirstvo. mensura delict.i impositis, sed etiam, quod maximi amoris argu- mentum est, temporalibus flagellis a Deo intlictis et a nobis pa- tienter toleratis, apud Deum Patrem per Jesum Christum satis- facere valeamus« (Sess. XIV. c. 9). Zelo koristno je, ako spovednik na ta nauk sv. cerkve spominja spokornike, zlasti take, ki žive v raznoterih stiskah. — Prostovoljna pokora so tista spokorna dela, katera si grešnik naklada sam, ter je jako želeti, da si jih po nekoliko nalaga, da z njimi po Jezusu Kristusu zadostuje božji pravici. Ozir teh spokornih del naj spovednik podučuje zlasti ne¬ vedne, kakošna pokorila naj si nakladajo, da niso le kaznivna, ampak tudi zdravilna. — Cerkvena spokorna dela imenujemo tista pokorila, katera cerkev naklada po spovednikih spokornikom v zadostovanje. Prva stoletja krščanstva so v zadostovanje za očitne ter velike pregrehe nalagali očitno pokoro, ki je mnogokrat bila dolga in ostra, kakor nam spričujejo nekdanja spokorna zakoniki (canones poenitentiales), ki pa niso bila po vsej cerkvi enaka, ampak različna po različnosti krajev in spokornikovih razmer. Škofje in njih namestniki so imeli oblast, od ostrosti cerkvenih pokoril po potrebi odjenjavati, ali v drugačna spokorna dela, zlasti v mo¬ litev in miloščino jih spreminjati. Pozneje je cerkev tudi sploh odjenjala od ostrosti pokore, in dandanes izbiro pa nalaganje spo¬ kornih del prepušča razumnosti spovednikovi. Natančno spolno- vanje nekdanjih ostrih spokornih zakonil se dandanes res ne da izvesti, ker bi bilo današnjim spovedencem skoraj vselej pretežavno, in odvračevalo bi marsikaterega od spovedi; a vendar naj spo¬ vednik posnema njih duha, da pri nalaganji pokore ne ravna samovoljno, ampak po gotovih pravilih, da so naložena spokorna dela primerna grehu in grešnikovi lastniji, in da spovedenca ve zavrniti, ko bi se nekoliko večje pokore ustrašil. 1 ) ’) Sv. Alfonz Lig v. imenuje nam važnejša nekdanja pokorila, iz¬ med katerih naj po vrsti dekaloga nekatere navedemo. 1. Qui a fide desciverit, poenitentiam aget annis decem. Qui magos consuluerit, in poenitentia erit annos quinque. — 2. Quieunque sciens pejeraverit, 40 dies in pane et aqua et 7 se- quentes annos poeniteat, et nunquam sit sine poenitentia; et nunquam in testi- monium recipiatur, et post haec communionem percipiat. Si quis Deum, vel B. Virginem vel aliquem Sanetorum puhlice blasphemaverit, prae foribus eccle- siae diebus dominicis 7 in manifesto, dum missarum solemnia aguntur, štet, ultimo ex illis die, sine palio et calceamentis, ligalus corrigia circa collum; septemque praecedentibus feriis sextis in pane et aqua jejunet, ecclesiam nullo modo ingressurus. Singulis jam illis 7 diebus dominicis 3, aut 2, aut unum pau- perem pascat, si potest, alioquin alia poenitentia afficiatur et in obitu ecclesia- § 188. O pokori v obče, razna pokorila in pravila za njih nalaganje. 629 8. Po lastni ji razločujemo trojna pokorila: dela zataje¬ vanja ali post, dela dobrotnosti do drugih ali miloščina, pa dela poniževanja samega sebe ali molit6v; kajti ta dela bi’zdajo ali zatirajo ona trojna poglavitna zla nagnenja, iz katerih vsi grehi izvirajo, namreč: poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja. 1 ) a) Dela zatajevanja so: post v ožjem smislu, pridržek v jedi, pa tudi vsako brzdanje čutil, lastne ljubezni, dušnih in telesnih nagnenj in želja, n. pr. ogibati se pripuščenih ve¬ selic, iger, pritrgati si po nekoliko spanja, vaditi se molčanja, prostovoljno prevzemati težavna dela, prijazen biti do nepri¬ jaznih, ob razprtiji odjenjati, lastne hvale se ogibati, predstoj¬ nika takoj in z veseljem slušati itd. b) Med dela dobrotnosti do drugih štejemo vsa dejanja, s katerimi se razodeva ljubezen do bližnjega, toraj vsa telesna in duhovna dela krščanskega usmiljenja, n. pr. miloščina v denarji, živežu, obleki; za bližnjega delati, za ubogega pro¬ siti pri bogatejem, bolniku streči, nevednega podučevati itd. Pri nalaganji miloščine v ožjem smislu je spovedniku pre¬ vidno se ozirati na premoženje spokornikovo. stica careat sepultura. Qui votum simplex violaverit, poeniteat tribus annis. — 3. Qui opus aliquod servile die dominica festove fecerit, poenitentiam aget tres dies in pane et aqua. Si quis jejunia a s. ecclesia indicta violaverit, poeniten¬ tiam aget dies 20 in pane et aqua. Qui in Quadragesima jejunium violaverit, pro uno die poenitentiam aget dies septem. — 4. Qui parentibus maledixerit, 40 dies poenitens sit in pane et aqua. Qui parentes injuria affecerit, tres annos; qui percusserit, annos septem. — 5. Si quis hominem occiderit, ad januam ecclesiae semper erit, et in obitu communionem recipiet. Si qua mulier sponte abortum fecerit, poenitentiam aget annos tres; si nolens, quadragesimas tres. Si quis pcr iram subitam, aut per rixam hominem necarit, poenitentiam aget annos tres. Si quis aliquem vulneraverit, vel ei aliquod membrum praeciderit, poenitentiam aget unum annum per legitimas ferias. — 6. Si laicus solutus cum foemina soluta concubuerit, poenitens erit tres annos. Qui turpiloquio aspectuque polluitur ne- gligens . .. poenitentiam aget 20 dies. Qui incestum fecerit, poenitens erit 12 annos. Pro adulteris septenii et decennii poenitentia imponitur. Pro osculo seu amplexu impudico 30 dierum poenitentia statuitur. — 7. Si quis furtum de re minori . . fecerit, poenitentiam aget annum unum. Qui furatus est aliquid de ecclesiae su- pellectili, vel thesauro, vel pecuniam ecclesiasticam, oblationesve ecclesiae factas, poenitens erit annos septem. — 8. Qui falso testimonio consenserit, poenitens erit annos quinque. Falsarius in pane et aqua poenitentiam agat quamdiu vivit. — 9. 10. Rem alienam nefarie concupiscens, avarusque, poenitens erit tribus annis. Si quis concupiscit fornicari, si presbyter, poenitens erit annos quinque; si diaconus vel monachus, tres; si clericus aut laicus, annos duos. ') I, Jan. 2, 16: »Zakaj vse, kar je (grešnega) na svetu, je poželenje mesa, in poželenje oči, in napuli življenja, kar ni iz Očeta, ampak iz sveta.« 630 Duhovno Pastirstvo. c) Delo poniževanja samega sebe je najprej molitev v ožjem smislu: očenaš (morda združen s premišljevanjem te ali one prošnje), vera, krstna obljuba, tri božje čednosti, litanije, rožnivenec (časih za vsaki dan drugo skrivnost), spokorni psalmi (morda za vsaki dan druzega), in druge zlasti take molitve, s katerimi se dobivajo odpustki, razni pobožni vzdih- ljeji večkrat čez dan . . . Molitev kot pokora more biti tudi vsakoršna bogoslužna in pobožna vaja, kakor: poslušanje božje besede, po možnosti sv. maša ob delavnikih, obiskovanje sv. rešnjega Telesa, pogostneja spoved, izpraševanje vesti vsaki dan ali vsaj ob nedeljah, združeno z zbujanjem kesa in trdnega sklepa, duhovno obhajilo, čitanje pobožnih knjig, premišljevanje nekaterih verskih resnic (n. pr. poslednjih reči človekovih), duhovne vaje itd. II. Spovednik mora pokorila za posamezne spovedence modro odbirati. Prav odbrana pa so spokorna dela, ako so primerna obojnemu namenu pokore, poboljšanju in zadostenju, in tudi osebni zmožnosti spokornikovi pa vsem njegovim razmeram. 1. Prvi namen pokore je poboljšanje grešnikovo, toraj bodi res boljšavna, zdravilna. Taka je, ako so odbrana spokorna dela poprejšnjim spovedenčevim grehom in zlasti njegovemu po¬ glavitnemu slabemu nagnjenju nasprotna, kajti boljšanje grešni¬ kovo je prav v tem, da se vadi v čednostih, ki so nasprotne prejšnjim pregreham njegovim. Sv. Gregor piše: »Sicut arte me- dicinae calida frigidis, frigida ealidis curantur; ita Dominus noster contraria opposuit medieamenta peccatis, ut lubricis continentiam, tenacibus largitatem, iracundis mansuetudinem, elatis praeciperet humilitatem (Homil. 32. in Ev.). Rimski obrednik pa veh' spoved¬ niku : »Curet, quantum fieri potest, ut contrarias peccatis poeni- tentias injungat, veluti avaris eleemosynas, libidinosis jejunia vel alias carnis affbctiones, superbis humilitatis officia, desidiosis de- votionis studia. Rarius autem vel serius confitentibus, vel in peccata facile recidentibus, utilissimum fuerit consulere, ut saepe, puta semel in mense, vel certis diebus solemnibus, confiteantur, et si expediat, communicent.« Ker pa ni možno, vsacemu velikemu grehu posebej nakladati nasprotnih pokoril, naj spovednik ozir ima na poglavitno hudo nagnjenje spovedenčevo in po tem naj odbira pokoro, kajti, če je zatrta glavna strast, je pot zadelana tudi vsem drugim grehom, kateri iz nje izvirajo. Nalaga naj torej za pokoro nap uh njenim: ogibanje prilizovalcev, spominjanje svojih napak § 188. O pokori v obče, razna pokorila in pravila za njih nalaganje 63 1 in pregreh, hvala dobrih lastnosti svojega bližnjega, prijazno ve¬ denje do nižjih, zlasti do tistih, katere so razžalili s svojo pre¬ vzetnostjo, premišljevanje svetopisemskih besedi: »Vsak, kateri se povišuje, ho ponižan; kateri se pa ponižuje, bo povišan« (Luk. 18, 14); »Bog se napuhnjenim ustavlja, ponižnim pa daje milost« (I. Pet. 5, 5) . . . Lakomnim: miloščina in druga dela dobrotlji¬ vosti, n. pr. siromaka ali ubožnega bolnika obiskati ter mu po¬ magati, ubogemu sosedu dobiček nakloniti, poštenemu bližnjemu brez obresti posoditi, svojim poslom dati boljšo hrano, obilnejše plačilo. .. Nečistemu bodi pokora: post, stanovitna delavnost, goreča molitev v skušnjavah, spominjanje vsepričujočnosti božje, češčenjc in klicanje svetnikov, kateri so nam zgled deviške čistosti pa premišljevanje njih življenja, pogostno prejemanje sv. zakra¬ mentov, večkratno in s prevdarkom izgovarjane besede: »Ali ne veste, da ste tempelj božji, in da Duh božji v vas prebiva? Ako pa kdo tempelj božji oskruni, ga bo Bog končal« (I. Kor. 3, 16—17); »Nikar se ne motite! . . . Nečistniki . . ne bodo posedli božjega kraljestva« ... Nevoščljivemu: skazovanje posebne dobrotnosti do tistih, katerim je zavidoval, izgovarjanje njih slabosti, razgla¬ šanje njih dobrih lastnosti, molitev za nje; premišljevanje, kako nespametno je zavidanje. .. Požrešnemu, zlasti pijancu, naj spovednik nalaga v pokoro: post, ki je primeren njegovim opravilom, pridno delavnost, ogibanje zapeljivih tovaršij in prilike k nezmer¬ nosti ; premišljevanje, kako se tak grešnik znižuje pod živino, kako zapravlja zdravje in premoženje, krivico dela svoji družini, zanemarja dolžnosti, si nakopava ostro sodbo božjo. . . Jezlji¬ vemu: pogostno ponavljanje trdnega sklepa, jezo v sebi zatirati; prisrčna molil ev za krotkost, kedar se je podati v take okoliščine, ki napeljujejo v jezo. Naklada naj se jezljivemu, da v jezi nikoli kar brž ne govori ali ne ravna; da v jezi storjeno krivico takoj popravi, da večkrat premišljuje zgled Jezusov, ki je bil krotak in iz srca ponižen ... Lenemu v službi božji: obilnejša molitev, pridnejše obiskovanje božje službe, zlasti svete maše, kedar dolž¬ nost ne veže, pogostnejša prejema sv. zakramentov, čitanje pobožnih knjig itd. 2. Da se po pokori dosega tudi drugi nje namen, zadostenje, ter da je res kaznivna, mora spovednik nakladati toliko ostreja pokorila, kolikor večje so storjene pregrehe. Pokora ni le zdravilo, biti ima tudi kazen, toraj tem večja, čem večja je krivda. Velikost grehov se razsoja po njih vrsti in okoliščinah: po večjem ali manj- 632 Duhovno Pastirstvo. šem spoznanji, prostosti, po nameri grešnikovi in učinkih njego¬ vega zločinstva, po številu in daljšem ali krajšem času, ki ga je spovedenec preživel v grehu. Na vse to naj ozir jemlje spovednik, ko naklada pokoro. Natančno pravilo, kakšna bodi pokora, da je primerna velikosti grehov, se kaj pa da ne more določiti, kajti isti greh, storjen po raznih osebah v različnih okoliščinah, je raz¬ ličen ozir svoje hudobije. V obče velja to, da naj spovednik na¬ klada za večje grehe večjo, za manjše pa manjšo pokoro, in da naj se ne vdeležuje ptujih grehov s tem, da bi za prav velike grehe pa jako majhna pokorila nalagal, kajti Rituale Rom. ga opominja: »Videat, ne pro peccatis gravibus levissimas poenitentias imponat, ne si forte peccatis conniveat, alienorum peccatorum particeps efficiatur.« —A vendar sme spovednik zmanjšati po¬ koro spokorniku: če kaže nenavadno veliko kesanje, če je takrat dobiti popoln odpustek, zavolj telesne slabosti, n. pr. pri hudo bolnih in umirajočih; ako je spovedenec še jako slab v dobrem ter se je bati, da zarad svoje dušne slabosti ne bode opravil, ko bi se mu naložila velika pokora, ampak bi ga huda pokorila še odvračala od spovedi; tudi takim naj spovednik ne naklada pre¬ hude pokore, ki opravljajo vesoljno spoved samo zarad večje du¬ hovne koristi, a ne da bi jim bila potrebna. Spovednik pa stori prav, ako spokornikom, katerim zavolj telesne ali moralne slabosti manjšo pokoro naloži, h krati naznani, da so zaslužili dokaj ostrejih pokoril, in naj jim kaj večjega tudi nasvetuje, ako jim bo možno opraviti; zlasti naj jih spodbada k voljnemu prenašanju od Boga poslanega trpljenja in k stanovitnemu pokorjenju, da si več časnih kazni izbrišejo, več zasluženja pridobe. III. Pri odmerjanji spokornih del mora spovednik ozir imeti tudi na spokornikovo zmožnost ter na osebne razmere njegove. Nemogočega ne moremo tirjati od nikogar, zato se tudi grešniku ne sme nalagati pokora, ki presega njegovo zmožnost; toraj uka¬ zuje obrednik (ljublj. str. 52): »Salutarem ac convenientem satis- factionem, quantum spiritus et prudentia suggesserit, injungat, habita ratione status, conditionis, sexus ct aetatis, et itcm disposi- tionis poenitentium.« Na vse razmere grešnikove se mora toraj ozirati spovednik, ko mu naklada pokoro, na notranje in na vnanje, in zraven mora tudi skrb imeti za spovedenčevo dobro ime. 1. Ko duhovni pastir spovedencu naklada pokoro, mora toraj ozir imeti na notranje razmere ali na notranji stan njegov, namreč: na omiko in voljo spokornikovo, na večjo ali manjšo mo- § 188. O pokori v obče, razna pokorila in pravila za njih nalaganje. 633 ralno moč njegovo ... Ko bi tega ne storil, utegnil bi marsikatero neprimerno, brezozirno pokorilo naložili, n. pr. notranjo molitev, pre¬ mišljevanje neomikancu, ogibanje poštene veselice melanholičnemu, vsakdanjo molitev sv. rožnega venca doslej jako zanikarnemu v molitvi, štirinajstdnevni prejem sv. zakramentov tacemu, ki je do sedaj le enkrat na leto hodil k spovedi itd. 2. Ozirati se je dalje spovedniku pri nakladanji pokore na vnanje razmere spovedenčeve, namreč: je li samski ali za¬ konski, služabnik ali gospodar, ubog ali premožen, trdnega ali slabotnega zdravja, če opravlja lahka ali težka dela ... V tem oziru bi bilo gotovo nepremišljeno, brezozirno, ko bi n. pr. hlapcu, dekli nalagal hoditi k sv. maši med tednom, ako tega ne more storiti brez zanemarjenja stanovskih dolžnosti, ali nosni, doječi ženski večdnevni post, otroku, poslu miloščino. Zastran bolnikov omenja rimski obrednik: »Meminerit porro sacerdos, aegris non esse in- jungendam gravem, aut laboriosam poenitentiam; sed indicandam tantum illam, quam, si convaluerint, opportuno tempore peragant.« Gledati je tudi na druge nadloge, katere je morda že Bog poslal grešniku, in naj mu tacega trpljenja ne shujšuje z ostrimi pokorili, ampak poduči naj spovedenca, kako mora svoje trpljenje prenašati v duhu pokore. 3. Spovednik mora skrb imeti za dobro ime spokornikovo, toraj mu ne sme nakladati tacih pokoril, iz katerih bi drugi uteg¬ nili izvedeti njegove grehe; n. pr. ko bi za kak gotov greh vsem enako pokoro nakladal, kakor, če bi vsem nečistnikom ukazoval, da morajo na pokopališču pred križem moliti itd. Rit. Rom. pravi: »Pro peccatis occultis, quantumvis gravibus, manifestam poeniten¬ tiam non imponant.« Za očitno storjena zločinstva je pač treba naložiti očitno pokoro takrat, kedar se po javni hudobiji, n. pr. po zelo pohujšljivih spisih storjena škoda ne da drugače popraviti. A večino,ma zadosti, da se očitno dano pohujšanje popravlja z očitnim poboljšanjem, kar se zgodi, ako prejšnji očitni grešnik z nasprotnim dobrim zgledom javno kaže svoje spreobrnjenje; n. pr. s tem, da sedaj pridno v cerkev hodi, pogosto sv. zakramente prejema, se javnih pobožnosti vdeležuje, h katoliškim in dobro¬ delnim društvom pristopi itd. Po spovedenčevih dušnih lastnostih in njegovih vnanjih raz¬ merah pa po grehih njegovih je tudi razsoditi, za koliko časa naj se grešniku naloži pokora. Glavno pravilo je tu, da se ima kaznivna pokora spolniti v kratkem času, kmalu; ona pa, ki bodi 634 Duhovno Pastirstvo, zdravilo in obvarovalno sredstvo pred nadaljnimi grehi, naj se na¬ loži za delj časa. Kdor je le enkrat zelo grešil in sedaj ni več v očitni nevarnosti greha, dobi naj pokoro za manj časa; za več časa tak, ki je večkrat grešil; za naj dalje tisti, ki živi v grešni navadi ali v bližnji priložnosti. A tudi pri tacih se je varovati presiljave; boljše je, ukazati jim pogoslno spoved, in le do naslednje spovedi naj dela primerno pokoro. Zelo pozabljivim in lahkomiselnim spo- vedencem, n. pr. otrokom, naj naklada spovednik spokornih del le za malo časa Nalagati se toraj mora vselej le taka pokora, da jo spove- denec zamore spolniti, da mu je koristna, zdravilna, a ne brezozirna, škodljiva, nevarna, sramotivna ali celo prehuda. Ko bi toraj spovedenec ugovarjal zoper naložena pokorila, prosil drugačne pokore, trdil, da mu je naložena nemožna, naj se dušni pastir ozira na spokornikove razloge in naj mu jo spremeni, ako je prošnja njegova opravičena. Spovednik sme spokorniku pre- meniti celo tako pokoro, ki mu je bila naložena po drugem du¬ hovniku ; a to sme storiti vselej le pri spovedi in iz prav važnih razlogov. Ako spovedenec prosi spremenjenja pokore, mu naložene pri kaki prejšnji spovedi in po kom drugem, naj duhovnik na¬ tančno preišče razloge, zarad katerih grešnik želi dobiti drugačno pokoro, naj mu ponovi prošnjik dotično spoved, vsaj po večjem, ker sodnik ne more preminjati kazni, dokler ne pozna krivde. Ko bi se pokazalo (kar je redko kdaj), da je bila dana pokora prav res pretežavna, neprimerna ali celo nevarna, naj mu jo premeni v primernejšo; a ravnati mora tako, da ne razdira spoštovanja do prvega spovednika. Ako je pa bila pokora naložena zavolj pri- držaja, jo (brez velike sile) ne sme premeniti spovednik, kateri nima sodnosti čez pridržane grehe. Napo ve d u j e naj spovednik pokoro razločno, umevno, pa tudi določno, da spovedenec ve, kaj, koliko, kdaj in kako ima storiti. To tem bolj, ker se marsikateri boje ali sramujejo spovednika vprašati, ako ga niso prav umeli. Preraznoterih pokoril in mnogo¬ vrstnih naj duhovni pastir ne naklada. Da si naloženo pokoro spo- vedenci ložej zapametijo, naj jim jo navezuje na primerne okoli¬ ščine časa, kraja, opravila itd.; n. pr. na jutranji, večerni čas, ko gre memo cerkve, pokopališča, ko sliši uro biti, vsako nedeljo po sv. maši . . . Sem ter tje je dobro spovedenca opozoriti na korist in potrebo naloženih pokoril, da jih vestneje opravlja. Kcdar spo- § 189. Odveza. H35 vednik dvomi nad spovedenčevo zvestobo in resno voljo, sme mu ukazati, da v naslednji spovedi nevprašan pove, ako in kako je opravil, kar se mu je naložilo. § 189. Odveza. Ko je spovednik storil svojo dolžnost spovedencu nasproti kot učitelj in zdravnik, in je iz spokornikovega obtoženja pa po raznih stavljenih vprašanjih spoznal vestno stanje ter zagrešenje njegovo, mora slednjič še kot sodnik nad njim izreči sodbo, t. j. grešniku odvezo podeliti, odložiti ali odreči. Pri tem pa spo¬ vednik ne sme ravnati samovoljno, ampak kot sodniku mu je so¬ diti pravično, kot namestniku Kristusovemu mu je soditi tako, da je njegova sodba po božji volji vravnana in toraj tudi v ne¬ besih potrjena. Ker je delivec skrivnosti božjih, mora gledati, da se zakramentu ne dela nečast, in mora tudi skrb imeti, da je to svetstvo vernim v zveličanje. Spovedniku mora toraj biti sveta skrb, kako da izreče sodbo. Kaj pa ima odločiti, bode li spovednik odvezo dal, odložil ali odrekel? Tu odločuje grešnikova priprava, dispozicija, ki se razodeva s kesanjem, obtoževanjem in trdnim sklepom. Kes, spoved pa trdni sklep poboljšanja in zadostovanja J ) so pa bližnja tvarina zakramenta sv. pokore (gl. § 172). Kjer bližnje tvarine zakramenta ni, se tudi veljavno ne deli; kjer tega trojnega dejanja spokornikovega ni, se grešniku odveza podeliti ne more in ne sme. Pri vseh zakramentih mora tvarina biti gotova, toraj mora tudi spovednik zastran grešnikovega kesanja in sklepa, s kratka, zastran njegove priprave imeti gotovost. A ker ta tvarina ni vidna in očutna, kakor pri drugih zakramentih, ampak le mo¬ ralna, toraj za ta zakrament zadostuje moralna gotovost o tvarini, t. j. pametna ter velika verjetnost o grešnikovi pripravi. Iz te res- • niče izhaja za spovednika ozir odvezovanja to-le splošno pra¬ vilo: sposobnim in vrednim, t. j. dostojno pripravljenim je po¬ deliti odveza; takim, katerih priprava je dvomljiva, gre odvezo odložiti, nesposobnim in nevrednim mora se odveza odreči. O tem trojnem nam je obširneje govoriti. ') Kakšno mora to kosanje, spoved in trden sklep biti, da se sv. pokora vredno prejema, gl. § 174. 636 Duhovno Pastirstvo. ]. Sposobnim in vrednim 1 ), t. j. takim, katerih priprava je gotova ali vsaj verjetna ter jej ne nasprotuje kak pameten sum o nepripravi, je podeliti odveza. Kedar toraj spovednik spozna iz grešnikove obtožbe, da si je vest izpraševal, kakor gre, in je tudi pripravljen, vse storiti, kar mu duhovni pastir pri spovedi svetuje in veleva, takrat je vse to znamenje grešnikove priprave in spovednik mu sme dati sv. odvezo. Catechismus Rom. namreč uči: »Si enim audita confessione judicaverit (sacerdos), necjue in enumerandis peccatis diligentiam, neque in detestandis dolorem poenitenti omnino defuisse, absolvi poterit.« Ako pa spovednik spo¬ zna, daje spovedenec zmožen in vreden ter res dobro pripravljen, takrat mu celo mora dati sv. odvezo, kajti s tem, da se je prav spovedal, da greh resnično obžaluje ter ima resno voljo pobolj- šanja in zadostovanja, s tem si je pridobil pravico odveze. Veliko število ali velikost grehov spovedenčevih, ali ta okoliščina, da že prav dolgo ni bil pri spovedi, ali da je kak smrten greh mnogo¬ krat storil, da se nič ni poboljšal, ali verjetnost, da kmalu zopet pade, to samo na sebi še ne opravičuje spovednika, mu od¬ reči odvezo; razsodno je ter dosti, da je sedaj res pripravljen. Sme pa spovednik tudi zadostno disponiranemu spokorniku za nekoliko časa odvezo odložiti, ako razvidi, da je to koristno za njegovo poboljšanje; a o tem pozneje. Zgodi se včasih, da mora spovednik pri eni in tisti spovedi vnovič dati odvezo, namreč takrat, če se spokornik po že dobljeni odvezi obtoži stvari, koje bi bil moral povedati že pri prvem obtoženji; n. pr. če se spove novega velicega greha, na katerega je prej bil pozabil, ali če se smrtnega greha obtoži kot za gotovo storjenega, katerega se je prej spovedal kot dvoumnega, ali če sedaj pove take oko¬ liščine, ki spremene vrsto greha, ali če naznani število velicega greha, ki je dokaj večje, kot se je prej spomnil in obtožil. Sicer mu je tudi to že bilo s prejšnjo odvezo odpuščeno, a le indirektno ; obtožiti pa se mora vsega tega v spovedi, da se tudi naravnost odveže od te potrebne daljne tvarine zakramenta. Treba je pa, da v tem slučaji spovedenec vnovič kes zbudi, spovednik pa mu mora še nove pokore kaj naložiti. Ni pa treba ponoviti odveze, če bi se spovedenec po prvi prejeti odvezi še obtožil stvari, ki ni potrebna tvarina tega zakramenta, ampak le prostovoljna, n. pr. kakega malega ali odpustljivega greha ali tacib okoliščin greha, ki njega vrste ne ') 0 sposobnosti in vrednosti za zakrament sv. pokore gl. § 174. § 189. Odveza. 637 premene. Ako se pa obtoži po končani spovedi greha, o katerem spovednik ne ve prav, je li velik ali mali, naj mu le vnovič da odvezo. Podelitev odveze, smo rekli, da je zavisna od grešnikove priprave. A dispozicija zadeva notranje stanje spovedenčevo; in ker človeška srca le Bog sam preiskuje, more spovednik samo iz vnanjih znamenj in razodevanj sklepati na notranji stan spokornikov. Spo¬ vedniku je toraj treba vedeti znamenja razodevajoča no¬ tranjo pripravo. a) Gotovo znamenje grešnikove notranje priprave je dejanjsko poboljšanje, ki se je pričelo že pred spovedjo. Tako po- boljšanje se razodeva, ako se je grešnik, živeč v ravno tistih priložnostih in skušnjavah, poprejšnjega greha iz višjih verskih nagibov delj časa zdržal ter si resnično prizadeval za na¬ sprotno čednost; ako je zapustil bližnjo priložnost, ali jo s primernimi pomočki (z molitvijo, postom, ponavljanjem trdnega sklepa itd.) spremenil v daljno; ako je storjeno škodo po možnosti že popravil ali vsaj začel popravljati. b) Sicer ne gotovo, vendar prav verjetno znamenje notranje priprave je grešnikovo zatrjevanje, da se kesa in poboljšati hoče, sklenjeno z vrednim vedenjem pri spovedi pa z zanes¬ ljivimi vnanjimi okoliščinami. Kdor toraj pride k spovedi prostovoljno, ne vsled kake postave, in po nikomur siljen; če se odkritosrčno spove, ter prosi sv. odveze; ako tudi vnanje njegovo vedenje kaže resnobo in srčno žalost nad storjenimi grehi; če voljno posluša spovednikove nauke in opomine, pa sprejme naloženo pokoro; kdor živo in krepko zagotavlja, da obžaluje greh in se hoče poboljšati: on razodeva na¬ vadna znamenja notranje priprave. Za navadne grešnike ta znamenja zadostujejo, iz njih sme spovednik sklepati na dispozicijo spovedenčevo in dati mu odvezo. — Ne zadostu¬ jejo pa ta navadna znamenja priprave pri grešnikih iz na¬ vade in pri povračljivih ; da pri tacih spovednik more sklepati na zadostno notranjo pripravo, treba je posebnih, nenavadnih znamenj dispozicije grešnikove. Sv. Alfonz Lig. in drugi mora¬ listi imenujejo nam kot nenavadna znamenja no¬ tranje priprave zraven že omenjenega pričetega poboljšanja še tudi: ako se grešnik spoveduje s prav posebno ponižnostjo, natančnostjo in žalostjo, ki se razodeva z vzdihovanjem in jokom; če si je spovedenec res prav pridno za poboljšanje 638 Duhovno Pastirstvo. prizadeval, ter je n. pr. se postil, miloščino dajal, molil... v na¬ mero, da bi opravil dobro "spoved ; ako pride k spovedi iz zgolj notranjega nagiba ob nenavadnem času, ali morda po več- ' letnem opuščenji prejemanja sv. zakramentov, spoznavši svoje nevarno dušno stanje; ali če pride k spovedi prav daleč, z velikim trudom, ob misijonu, sv. letu, ginjen po kaki pri¬ digi, po smrti kakega sorodnika, prijatelja . . .; če se spove¬ duje grehov, katere je dosedaj zamolčeval; ako je bolj iz nevednosti kot iz hudobija grešil, sedaj pa po spovedniku pod¬ učen in opominjan spozna, da nikoli ni tako jasno razvidel hudobije svojega greha in nevarnosti večnega pogubljenja, toraj prosi spovednika pomočkov k poboljšanju, in obeta zvesto storiti vse velevano. 2. Odveza se spovedencu odloži, za poznejši čas obljubi, iz dveh razlogov: a) Zavolj večje koristi grešnikove, in če bi tudi nič ne dvomil spovednik o pripravi spokornikovi. Gury pravi o tem: »Absolutio differri potest ad breve tempus etiam poenitenti rite disposito, atque etiam sine ejus consensu, quando nempe contessarius judicat, id utile esse ad ejus emendationem.« Spovednik namreč ni le sodnik, ampak je tudi zdravnik, in kot tak sme in mora rabiti potrebna zdravila. Skušnja pa uči, da je odložitev odveze zelo krepko zdravilo zlasti v slučaji, ko po vseh razmerah spovedenčevih soditi od druzih, mi¬ lejših sredstev ni pričakovali uspeha; ali pa spovednik celo že ve iz prejšnjih spovedi, da drugi pomočki pri dotičnem spokorniku niso imeli pričakovanega učinka. Vreden in za¬ dostno pripravljen spovedenec ima res pravico do sv. odveze, a pravice nima, jo zahtevati takoj. Kedar toraj spovednik za trdno upa, da bo odlog sv. odveze spokorniku v veliko korist, da bo n. pr. iz tega tembolj spoznal gnjusobo in velikost greha, da se mu bo zavolj tega zbudilo večje kesanje ter ga bo to priganjalo, da urnejše in ložej izvrši svoj sklep: bližnjo priložnost zapustiti, krivico poravnati, s sovražnikom se spraviti, ali kaj enacega; takrat naj mu za nekoliko časa odloži odvezo, če tudi v tistem trenutku prav nič ne dvomi o spovedenčevi notranji pripravi. Natanko povedati se ne da, katerim če tudi disponiranim grešnikom naj spovednik v po¬ speševanje njih poboljšanja odklada odvezo; sv. Alfonz pravi (L. VI. n. 463): »Alii dicunt, raro expedire, quod poenitenti § 189. Odveza. 639 disposito differatur absolutio. Melius dieendum, quod certa regula in boe statui non possit, sed confessarius ex circurn- stantiis occurrentibus se dirigere debet, et postcpiam Deo se commendavit, ut sit a Deo inspiratus, absolutionem differat vel impertiatur.« O drugi priliki pa Ligv. uči v obče: »Potius iis, qui sunt in occasione externa, quam recidivis cx fragili- tate absolutio differenda est.« A za dolgo naj spovednik nikar ne odklada tacemu spokorniku odveze, da predolgo ne ostane brez pomoči sv. zakramenta, k večjemu za 10—14 dni, rajše pa za 3—5 dni; mnogokrat zadosti le en dan odloga. N e sme pa spovednik zadostno pripravljenemu spokorniku od¬ ložiti odveze, ako bi mu s tem napravil veliko težavo, n. pr. ko bi se pozneje ne mogel k istemu spovedniku vrniti ali pa še le čez dolgo časa, ko bi brez osramotenja ne mogel opustiti sv. obhajila. Tudi takrat naj sicer disponiranemu spo- vedencu ne odklada odveze, če more po pameti sklepati, da bo s podelitvijo sv. odveze grešnika pridobil, z odlogom pa gotovo ostrašil ter od spovedi odvrnil. h) Tudi mora spovednik odložiti odvezo, kedarkoli po pravici dvomi nad sposobnostjo in pripravo grešnikovo, in opravičenega tega dvoma nikakor ne more odpraviti; kajti v takem slučaji do potrebne moralne gotovosti o bližnji tva¬ rini pri dotičnem človeku ne more priti, toraj mu tudi odveze ne sme dati. A v času potrebe (casus necessitatis) ali zarad velike koristi (gravis utilitas) t. j. »si negata absolutione nota- bile detrimentum immineret anirnae poenitentis« (Lig.), sme spovednik odvezo dati in naj jo da tudi grešniku, katerega vzmožnost ali priprava je dvoumna, vendar pa naj ga odveže le pogojno. Več o tem pogojnem odvezovanji gl. § 172. Dvoumno znamenje notranje priprave je sama beseda, golo zatrjevanje grešnikovo, da se kesa in hoče poboljšati, ako temu zatrjevanju nasprotuje njegovo vedenje pri spovedi in druge vnanjo razmere njegove. N. pr.: če je vsa spoved dotičnega nekako mrzla, vnemama in površna, če grehe pri¬ kriva, zagovarja, taji, ali se jih obtoži še le po dolgem iz¬ praševanji takorekoč prisiljen, če ne kaže nič prave volje, storiti, kar mu priporoča" spovednik, ali se morda še prička s spovednikom, ga ni volja sprejeti pokoro itd. Dvoumno znamenje dispozicije je tudi, če grešnik z lastnim zadolženjem ni spolnil dolžnosti, katere si je bil nakopal s svojimi grehi 040 Duhovno Pastirstvo. in na katero je bil pri prejšnjih spovedih opomnjen, ni n. pr. ptujega blaga vrnil, ni prostovoljne bližnje priložnosti za¬ pustil . . ., ali če ni rabil pomočkov, ki so mu kot potrebni k poboljšanju priporočeni bili; če se je kot povračljiv grešnik sicer poboljšal, a ne vsled lastnega prizadevanja, ampak le zarad vnanjih zadržkov itd. Takim grešnikom je odvezo od¬ ložiti, dokler ne kažejo verjetnejših znamenj notranje priprave. 3. Gotovo nesposobnim in nevrednim mora spovednik odvezo odrekati, dokler jih z moralno gotovostjo, toraj iz pozitivnih razlogov spoznava kot nezmožne ali nevredne, kajti zelo zelo bi grešil duhovni pastir, ko bi očitno nepripravljenim ali nesposobnim delil sv. zakrament. Nesposobni za odvezo so: mrtvi, taki, ki gotovo še moralno niso pričujoči J ), od svojega rojstva slaboumni ter noroglavi otroci, ki se še ne zavedajo pameti, taki, ki še onih resnic ne vedo, katere so k zveličanju potrebne kot sredstvo (gl. § 187, I. 1.) Nevredni odveze so taki, ki z vsem svojim ve¬ denjem brezdvomno kažejo, da nimajo prav nič pravega kesanja nad grehi, ali sicer svojo nespokornost prav jasno razodevajo. Taka gotova znamenja notranje nepriprave so: če se spo- vedenec noče podvreči potrebnim pokorilom, ako n. pr. noče so¬ vražniku odpustiti, noče krivičnega blaga po možnosti povrniti, se prostovoljne bližnje priložnosti k grehu noče ogibati, grešne navade noče zapustiti, očitnega pohujšanja noče javno popraviti itd. Vse take grešnike naj spovednik skuša omečiti, k spoznanju in obžalovanju grehov in k trdnemu sklepu poboljšanja pa zadosto- vanja dovesti. A ko bi le še ostali trdovratni, ne more in ne sme jim dati odveze in če bi bili celo v največji smrtni nevarnosti, kajti Rituale Rom. spovedniku ukazuje: »Ne absolvat eos, qui tališ beneficii sunt incapaces: quales sunt qui nulla dant signa doloris; qui odia et inimicitias deponere, aut alinea, si possunt, restituere aut proximam peccandi occasionem deserere, aut alio modo peccata derelinquere, et vitam in melius emendare nolunt: aut qui publieum scandalum dederunt, nisi puhlice satisfaciant, et scan- dalum tollant.« ‘) »Praesentia moralis« je po uku sv. Alfonza »illa, intra quam homines communi voce, quamvis altiori, loqui possunt et solent.« § 190. Ravnanje pri odlogu in odreki odveze. 641 § 190. Ravnanje pri odlogu in odreki odveze. Slišali smo, kdaj spovednik sme ali celo mora grešniku od¬ vezo odložiti, in kdaj mu jo gre kar odreci. Podelitev odveze kakor tudi nje odlog ali odreka imajo eni in tisti namen: greš¬ nika poboljšati, z Bogom ga spraviti. Da spovednik z odlaganjem ali odrekanjem odveze doseže omenjeni cilj, je skoraj vse na tem, kako da pri tem ravna. Spregovorimo toraj o ravnanji spoved¬ nikovem pri odlogu in odreki odveze. I. Kar tiče ravnanje dušnega pastirja pri odkladanji od¬ veze, je paziti na tri reči: 1. Doklej je odložiti odvezo? Odložiti se mora odveza za toliko časa, da more grešnik med tem svoje poboljšanje ter svojo notranjo pripravo z dosta gotovimi ali vsaj verjetnimi znamenji pokazati. V posameznih dogodkih se pa to presojuje: a) Po vnemi in pripravi spovedenčevi. Kdor si je dokaj prizadeval, da bi se vredno pripravil, a se vendar še ni dosti, njemu se odveza odloži za manj časa, kakor tacemu, ki si je manj prizadeval. — b) Po last¬ nosti pa naturi greha, od katerega spovednik meni spokornika ozdraviti z odlogom odveze. Ce spovedenec greši iz velike sla¬ bosti in je podvržen hudim, skoraj vednim skušnjavam, se mu odloži odveza le za malo časa, n. pr. za nekaj dni. — c) Po pri¬ ložnosti k grehu. Ako je priložnost in skušnjava k dotičnemu grehu pogostna, naj se odveza odloži za malo časa, ker se že v kratkem času more spoznati, je li grešnika volja, poboljšati se ali ne; če je pa priložnost taka, da grešnika bolj redko vabi v greh, se mu odveza odloži za več časa. Kdor n. pr. zelo greši skoraj vsak dan, njemu zadosti odlog 8 dni; ako pa navadno greši na teden, odloži naj se mu odveza za dva do štiri tedne. Na negotovi čas nikoli ni odkladati odveze, češ, kedar to storiš, uno opustiš, tedaj pridi. 2. Kako je napovedati odlog odveze? Nikoli s kratko in mrzlo besedo pa kar brž, ko je spoznal grešnikovo dvoumno pripravo, ampak mora ga pripraviti na to in napovedati mu odlog še le konec spovedi. Ko bi spovednik, brž ko je spoznal nezadostno pri¬ pravo spovedenčevo, mu povedal s suho besedo: »Danes ne boš odveze dobil, ampak še le tedaj, če to in to storiš«, bi grešnika večinoma toliko zbegal, da bi ne bil več prejemljiv za daljna 41 I)uli. Pastirstvo. 642 Duhovno Pastirstvo. opominjevanja, ali bi si pa skušal odvezo prihinavčiti. Spovednik naj tudi pri tacem spovedencu stori svojo dolžnost kot učitelj, zdravnik in sodnik, naj ga do konca posluša, vprašuje, podučuje, opominja, svari in k poboljšanju naj ga priganja; na to še le naj mu odlog prijazno napove. Vpraša naj ga n. pr., če ima resno voljo poboljšati se, in pove naj mu, da mu hoče k temu pomagati, a da ga mora v vsem poslušati pa storiti, kar mu bo ukazal, da se spravi z Bogom in mir vesti zadobi. Najpotrebnejše je sedaj, da to in to . . . stori, ker sicer ne more odveze dobiti ter tudi sv. obhajila vredno ne prejeti. Naj toraj to . . . kar brž stori, tako in tako se vede, teh in teh pomočkov se posluži, in čez toliko in toliko časa naj zopet pride k spovedi; in če to vse stori, kar mu je ravnokar naročil, prejel bo takrat sv. odvezo, kajti danes mu je še ne more dati, toraj tudi k sv. obhajilu danes še ne sme iti. — Ako se spokornik vda, naj ga opominja spovednik, da ob določenem dnevu, ali če bi mu takrat nemožno bilo, vsaj kmalu potem pride k spovedi pa da naj brez važnega vzroka ne išče drugega spovednika. Ko zopet pride k njemu, ali drugam, naj pove, da zadnjič pri spovedi ni dobil odveze ter naj takrat to spoved ponovi. Da drugi ne vedo, da odveze ni dobil (naj mu pove), bode neko drugo molitev molil nad njim. — Ako se spo¬ kornik ne vda, ampak prosi in prosi ali celo tirja odveze, naj ga spovednik prepričuje, da ne ravna samovoljno, ampak iz ljubezni do njega in iz skrbi za njegovo zveličanje ... Ko bi grešnik ugo¬ varjal, kaj bode, ko bi med tem umrl, naj mu odgovori, da sme biti miren zarad tega, le večkrat naj zbuja kesanje in trdni sklep, in priporoča naj se v varstvo device Marije; Bog, ki ga je s to¬ likim usmiljenjem prenašal, ko je živel v grehih, ga tudi sedaj ne bo zapustil, ko obljubuje poboljšanje itd. Ako vse podučevanje nič ne pomaga, naj mu spovednik še enkrat pove prav odločno, da mu ne bo dal odveze, ker ima kot sodnik zakonč, od katerih brez greha ne sme odstopiti. Ako bi mu zoper cerkveno postavo dal odvezo, bi grešniku nič ne koristila, spovedniku pa bi nako¬ pala oster odgovor pred sodbo božjo, če postaja glasen in le še zahteva odveze, opomni ga spovednik prijazno: naj je miren, naj skrbi za svoje dobro ime pred okoli stoječimi itd. Ko bi tak spo- vedenec začel pretiti, da pojde drugam k spovedi, in da bo že dobil odvezo . .., naj ga krotko poduči, da pač sme iti k drugemu spovedniku, toda odkritosrčno mu mora vse povedati ter razodeti, da ga prejšnji spovednik ni odvezal, kajti po kaki zvijačnosti dob- Sj 190. Ravnanje pri odlogu in odreki odveze. 643 ljena odveza bi pri Bogu nič ne veljala. Nato naj spovedencu še enkrat pove, da naj stori, kakor ga je podučil, in da bo sedaj mesto odveze molitev molil zanj. Nato naj se spovednik obrne od njega proč ter naj začne spovedovati drugega. 3. Kako je ravnati z grešnikom, ki po odloženi odvezi zopet pride k spovedi ? a) Ako pride grešnik k prvemu spovedniku in ob odločenem času, mora duhovnik preiskavati, kako si je med tem prizadeval za poboljšanje, kako ukazane mu pomočke rabil itd. Ako vidi, da se je spovedenec kaj poboljšal ter je za odvezo sedaj pripravljen, naj mu spovednik razodene veselje, spodbuja naj ga k stanovitnosti ter mu podeli odvezo. Ce je pa grešnik ostal enak ali je še slabši postal, mora z njim ravnati kakor prvič, še krep¬ kejših zdravil mu svetovati in odvezo mu zopet odložiti. Dobro je pa, da spovednik grešnika zavoljo tega, ker je o pravem času zopet prišel k spovedi, ali zavoljo njegove kolikor tolikšne priza- deve pohvali, ga prisrčno spodbada k resničnemu spreobrnjenju, da ga potolaži z obljubo božje pomoči in s tem, da mu sedaj od¬ vezo odloži za nekoliko krajši čas. Ako je spokornik prišel pozneje, kakor mu je bilo naročeno, vprašaj ga spovednik po vzroku, in ga če treba zaradi tega posvari; sicer pa naj z njim ravna, kakor v prvem slučaji, h) Kedar grešnik ob določenem času ali pozneje pride k drugemu spovedniku, naj ta poizve, zakaj se ni vrnil k prejšnjemu duhovnemu pastirju, in potem naj ravna z njim, kakor bi moral ravnati poprejšnji spovednik; zlasti ne sme biti preod- jenljiv do grešnika, ki si je brez važnih vzrokov izvolil druzega spovednika. 11. Tudi kedar mora spovednik zaradi očitne nezmožnosti ali nevrednosti spovedencu kar odreči odvezo, naj ga ne odžene brž ko spozna njegovo nepripravo, ampak z besedo, prijazno sicer a resnobno in živo, naj mu skuša ganiti srce za kesanje. Kaže naj mu neskončno dobrotljivost božjo, pa tudi pravičnost njegovo .. ., govori naj mu o smrti, sodbi, o večnih kaznih, ki ga čakajo, kdor umrje v smrtnem grehu itd. Še-le tedaj, če je brezuspešno vse prizadevanje spovednikovo, naj mu pove, da ne more in ne sme dobiti odveze, dokler je v takem dušnem stanji. Kaže naj mu žalost nad njegovo trdovratnostjo, in pove naj mu, da se ga bo spominjal v molitvi in pri sv. maši ter prosil Boga, naj mu omeči ledeno srce. — Napoved, da ga ne more odvezati, je v obče ne- preklicljiva, toraj spovednikovega sklepa ne sme prevreči ne prošnja, ne žuganje, ker bi sicer mislil grešnik, da spovednik odvezo samo- 41 * 644 Duhovno Pastirstvo. voljno daje ali odreka; a o pravičnosti sklenjene sodbe mora pre¬ pričan biti spovednik. Ko bi pa grešnik začel obetati ter zatrjevati, da se bo poboljšal, da bo po velevah spovednikovih ravnal. . ., ako obljubuje, kar je prej odrekal; potem naj mu ne odreka več odveze, ampak odloži naj mu jo na primeren poznejši čas. Ako spovedenec, ki ni dobil odveze, kar precej pride k dru¬ gemu spovedniku, da bi morda odvezan bil od tega, naj spovednik posluša njegovo obtožbo, in naj ga vpraša, zakaj ni dobil odveze, kaj mu je spovednik naročil in ukazal . . .; in potrdi naj potem, kar je učinil in naložil prejšnji spovednik. Le ko bi bil prvi spo¬ vednik ravnal res preostro, morda celo nepravično, naj previdno izgovarja ravnanje prejšnjega spovednika, svetuje naj mu drugih pomočkov k poboljšanju, in če se mu zdi dobro pripravljen, naj mu da odvezo. § 191. Velika spoved. Velika ali vesoljna spoved je ponavljanje vseh ali le neka¬ terih spovedi pretečenega življenja. I. Velika spoved je nekaterim potrebna, nekaterim koristna, nekaterim pa škodljiva. 1. Absolutno potrebna je vesoljna spoved vsem tistim, kateri so eno ali več poprejšnjih svojih spovedi opravili neveljavno ali božjeropno. Neveljavna pa je utegnila biti spoved ali ex parte confessarii ali pa ex parte poenitentis. Zaradi spoved¬ nika je spoved neveljavna: če ni imel potrebne sodnosti (izvzemši slučaje, v katerih cerkev nadomestuje spovedno pravico, gl. § 176); če ni imel namere dati odvezo; ako ni rabil slovila ali je je bi¬ stveno spremenil; če zavoljo gluhosti, nepazljivosti, tihega govor¬ jenja spovedenčevega ni razumel prav nobenega greha. Ni pa zoper veljavnost spovedi, ko bi spovednik pred odvezovanjem po¬ zabil spovedenčeve grehe, da se le še vsaj v obče spominja nje¬ govega vestnega stanu. — Zaradi spovedencaje spoved neveljavna: če še tistih resnic ne ve, ki so vsacemu potrebne necessitate medii (gl. § 187 sub 1); če se zavoljo velike zanikarnosti kakega smrt¬ nega greha ni obtožil, ako ga je nalašč zamolčal, ga nalašč tako povedal, da ga spovednik razumel ni, ali če se je s kako lažjo v spovedi zelo pregrešil (gl. § 174); če pri spovedi ni imel potreb¬ nega kesanja ali ni imel trdnega sklepa, kakor n. pr. oni, ki dokaj § 191. Velika spoved. 645 časa ostanejo v prostovoljni bližnji priložnosti, v sovraštvu, ki no¬ čejo naloženega povračila opraviti ali drugih važnih dolžnosti, dasi- ravno so bili opominjani in jim je bilo tudi možno storiti, ali ki v smrtnih grehih živeč nalašč iščejo gluhih, nevednih, zelo po¬ vršnih spovednikov, da bi ne bili zavoljo grehov svarjeni itd. Težje je stvar razsoditi pri grešnikih iz navade in pri povračljivih. Ako se je tak spovedenec vojskoval vsaj skozi nekoliko časa po vsakateri spovedi, rabil nasvetovane pomočke, za poboljšanje si pri¬ zadeval, nekaj časa se greha varoval, takrat je misliti, da so nje¬ gove spovedi bile veljavne; če je pa vselej kmalu po spovedi pri prvi priliki in skušnjavi grešil, padel brez boja in prizadevanja, ali če se ni kaj menil za nasvetovane pomočke, ako naložene po¬ kore ni natančno opravljal . . . takrat mora spovednik soditi, da dotični grešnik ni imel pravega kesanja in trdnega sklepa, ter da so spovedi njegove bile zato neveljavne, pa da mu jih je treba ponoviti. Opomniti moramo tu, da le takrat je spokornik dolžan ponoviti svoje prejšnje spovedi, kedar je moralno gotovo, da so res neveljavne, kajti tudi tu velja: In dubio standum est pro valore actus. Kedar je tedaj gotovo, da je vsled katerega prej na¬ štetih bistvenih nedostatkov bila ena ali več spovedi grešnikovih neveljavnih, gre mu ponavljanje dotičnih spovedi, t. j. veliko spoved kot potrebno ukazati; kadar pa nastane le dvom o ve¬ ljavnosti prejšnjih spovedi, naj mu vesoljno spoved nasvetuje kot zelo koristno. 1 ) 2. Koristna ter svetovati je velika spoved vsem, kateri je še nikoli niso storili, zlasti ko že bolj v leta pridejo, ker s tem ') Ako spokornik prej neveljavne spovedi ponovi pri novem spovedniku, mora tako ponavljanje biti popolno in natančno, t. j. vseh svojih smrtnih grehov iz neveljavne spovedi se mora zopet obtožiti posamezno, po vrsti in številu, pa tudi vse naslednje spovedi mora natanko ponoviti, kolikor jih je opravil v svesti njih neveljavnosti, in povedati mora, kolikrat je v takem stanji spoved opravljal božjeropno in prejemal druge zakramente. Ko bi pa spovedi ponavljal pri svojem navadnem spovedniku, ki se še spominja njegovih grehov iz prejšnjih spo¬ vedi, ali če mu je spokornikov vestni stan vsaj v obče (in confuso) še v spo¬ minu, takrat sicer zadosti, da se grešnik spove onega bistvenega nedostatka, za¬ radi katerega so prejšnje spovedi bile neveljavne, in da pove, kolikrat je svete zakramente božjeropno prejel, drugih grehov pa da se le splošno obtoži, n. pr. : spovem se vseh tistih svojih grehov, ki sem se jih vam. obtoževal preteklo leto. .. a svetovati ter priporočiti je tacemu spovedencu, da tudi pred svojim navadnim spovednikom, ki se še po nekoliko njegovih prejšnjih grehov spominja, stori na¬ tančno veliko spoved, da se nje učinek doseže toliko gotovejše (Lig. VI. 502). 646 Duhovno Pastirstvo. najgotovejše vse popravijo, kar je napačnega in pomanjkljivega bilo v njih poprejšnjih spovedih. Od spovedi do spovedi ima grešnik le posamne grehe pred očmi ter ne spozna tako natančno, kje je vir njegovim napakam in grehom, kateri pomočki so mu najpo¬ trebnejši k poboljšanju; pri veliki spovedi pa grešnik pregleda ves stan svoje duše, spovedniku pa je takrat možno, natanko spoznati spovedenčevo vestno stanje, ter ga more potem primerneje voditi. Pri vesoljni spovedi spokornik jasnejše spozna velikost in obilnost svojih grehov pa obilnost prejetih milosti božjih, tu sprevidi ne¬ skončno usmiljenje božje pa svojo nehvaležnost, kar ga zelo spod- bada k večjemu studu in k večji žalosti nad storjenimi grehi, k trdnejšemu sklepu poboljšanja, k prisrčneji ljubezni do Boga. Ve¬ soljna spoved (tudi letna) je toraj imeniten pomoček h krščanski popolnosti. Zlasti je velika spoved koristna ter svetovati: takim, katerih poprejšnje spovedi so dvoumne veljave; tistim, ki nimajo mirne vesti, pa ne vedo, odkod izvira njih notranji nepokoj (ako niso sumnjivci); njim, ki dosedaj mlačni, resnično hrepene po krščanski popolnosti; osebam, ki stan spreminjajo, n. pr. v zakon, v duhovski stan stopijo; vsem, ki so v smrtni nevarnosti, n. pr. bolniki, ali ki se morajo podati v smrtno nevarnost; vernikom sploh ob nenavadnih prilikah, n. pr. v svetem letu, ob misijonu, pri duhovnih vajah itd. 3. Škodljiva je in ne sme se dopuščati velika spoved a) sumnjivcem, kateri so jo že enkrat veljavno opravili, a vendar še vedno dvomijo, če so vse prav natanko razložili ali ne, pravo kesanje imeli ali ne. Taki bi bili še bolj zbegani po zopetni ve¬ soljni obtožbi; ukaže naj jim le popolno pokorščino do spoved¬ nika, ki je za-nje edino zdravilo. Škodljiva je velika spoved tudi b) spokornikom, kateri so v prejšnjem življenji zelo in mnogokrat grešili zoper sv. čistost in so svojo vest že očistili v veljavni ve¬ soljni spovedi; kajti njih domišljija bi se omadeževala z grdobijami poprejšnjega življenja in nečisti ogenj bi se jim utegnil vnovič vneti. Takim spovedencem naj spovednik kar prepove misliti na prejšnje nesramno življenje; privoli naj jim k večjemu splošno skesano obtoženje iz prejšnjega življenja. II. Kako je spovedniku ravnati, kedar se razodeva želja po veliki spovedi. 1. Ako grešnik sam prosi velike spovedi, vpraša naj ga spovednik, če je že kedaj delal vesoljno spoved? Ge odgovori, da še nikoli, naj se mu dovoli, a vprašati ga je prej, zakaj bi jo § 191 Velika spoved. 647 rad storil ? Morda je bila kaka prejšnjih spovedi neveljavna, ali je kaj zamolčal, delj časa živel v bližnji priložnosti ali grešni na¬ vadi ? . . . Po tacih vprašanjih spovednik spozna že po nekoliko vestni stan spokornikov, razvidi, če mu je velika spoved potrebna ali le koristna; grešniku samemu se pa tako srce polajša, ker mu je prilika dana, povedati, kar ga morda najhujše teži. Ako spovednik spozna, da spovedenec nima priprave za odvezo, ker še vedno živi v prostovoljni bližnji priložnosti, ali je povračljiv grešnik iz navade, pa velike spovedi le zato prosi, da bi ložje dobil odvezo; naj ga prijazno opomni, da mu je vesoljna spoved res potrebna, a da bi mu nič ne koristila, ako ne zapusti greha. Naj toraj srčno obžaluje svoje pregrehe, naj stori trden sklep in voljo poboljšanja s tem razodene, da ; potem naj pride, in po¬ magal mu bo, da dobro veliko spoved stori ter začne novo živ¬ ljenje. Kedar pa sprevidi spovednik, da ima prosivec notranjo pri¬ pravo za odvezo, in če se je že tudi pripravljal na veliko spoved, naj mu, ako utegne, tako spoved dovoli precej. Ako pa spokornik ni še pripravljen, ali če se zaradi mnogo drugih spovedencev . . . ne more takoj z njim muditi delj časa, naj določita oba skupaj ugodnejši čas. Ni pa previdno, mu reči n. pr.: pridi kedar hočeš. Poduči naj mašnik spokornika, po kolikor se mu zdi potrebno, kako naj se pripravlja na veliko spoved, kako naj vest izprašuje, milosti pravega kesanja in trdnega sklepa prosi itd. — Ako pravi spovedenec, da je že storil veliko spoved, enkrat ali celo več¬ krat, vpraša naj ga spovednik, zakaj bi jo zopet rad delal? a) Ako spokornik ne ve na to določnega odgovora, in le pravi, da mu vest ni še mirna, naj skuša spovednik izvedeti vzrok njegovega notranjega nepokoja. Vpraša naj ga : če je v poprejšnji veliki spo¬ vedi vse povedal, kar mu je vest očitala; če ga je spovednik tudi izpraševal, in če mu je odkritosrčno odgovarjal; ako je svoje grehe takrat res obžaloval, sklep poboljšanja imel, če se je takrat tudi res poboljšal, ali morda se zopet v greh povrnil in kdaj? Ako se spovednik prepriča, da je bilo v poprejšnji veliki spovedi kaj bistvenega zgrešenega, mora se vesoljna spoved ponoviti; ako pa je bila dobro opravljena, poduči naj ga, da ni opravičen njegov nepokoj pa spodbuja naj ga k trdnemu zaupanju na božje usmi¬ ljenje in na moč sv. zakramentov; nove velike spovedi naj mu pa ne dovoli, zlasti sumnjivcu ne. K večjemu naj mu dopusti, da se sme obtožiti iz poprejšnjega življenja enega ali druzega greha, kateri mu najbolj dela nepokoj, sicer ga je opominjati, da 648 Duhovno Pastirstvo. večkrat kesanje vzbudi nad vsemi svojimi grehi, b) Ako spove- denec zato želi zopet delati veliko spoved, ker je od prve pre¬ teklo že mnogo let in je med tem zopet zelo in mnogo grešil, naj mu to dovoli spovednik. Ona doba življenja, čez katero je spokornik že delal veliko spoved, obravnava naj se le kratko, po¬ polnoma prezreti pa je ne kaže, ker sedanje življenje grešnikovo mnogokrat jasno postane še-le iz preteklosti; h krati pa tudi spo- vedenca veliko bolj upokoji, ako se tudi poprejšnji njegov vestni stan vklene v sedanjo spoved, c) Ko bi prosil spokornik za veliko spoved le iz asketičnih razlogov, n. pr. da bi se tako bolj ponižal pred Bogom, se bolj spoznal ter potem ložje napredoval v du¬ hovnem življenji itd., tedaj naj spovednik razločuje: ako prosivec ni navaden njegov spovedenec, naj ga zavrne na njegovega na¬ vadnega spovednika, in če stalnega dušnega vodnika nima, naj mu svetuje, da si ga izbere, ter pri njem v omenjeni namen stori ve¬ liko spoved. Ce nato prosi, naj bi ga on sprejel v duhovno vod¬ stvo in zato poslušal njegovo vesoljno spoved, naj mu tega brž ne dovoli, ampak opravi naj z njim najprej le navadno spoved, da iz tiste spozna dušni pastir, je-li potrebno ali vsaj koristno za duhovno vladanje tega spovedenca, da opravi veliko spoved, ali pa hi mu kot sumnjivcu . . . utegnila še škodljiva biti. 2. Ako spovedenec ne prosi sam velike spovedi, a du¬ hovnik iz njegove obtožbe spozna, da so bile njegove poprejšnjo spovedi gotovo neveljavne, tedaj mora grešnika naganjati, da takoj stori vesoljno spoved: vendar naj dela na to s previdnostjo, da ga ne ostraši in ne stori malosrčnega. če je namreč spovedenec in bona fide ter sedaj dobro pripravljen, in če se je po pravici bati, da bi izgubil ves pogum ter bi se ne dal pregovoriti k veliki spovedi, ako bi se mu povedalo, da so prejšnje spovedi neveljavne: tedaj naj z njim ne govori o veliki spovedi, ampak naj mu pre¬ vidno stavi taka vprašanja, da ponovi prejšnje neveljavne spovedi. Ko je to opravljeno, mu povej, da je sedaj storil veliko spoved; to ga bo razveselilo in mu mirno vest napravilo. — Kedar grešnik vesoljno spoved — bodi-si potrebna ali le koristna — na to opomnjen rad stori, naj mu jo spovednik navadno odloži ter naj ga pouči, kako se mu je pripravljati na-njo. Le izjemoma naj spovedenec v tem slučaji precej opravi veliko spoved; takrat namreč: če je njegova notranja priprava gotova, in če mu je sila, n. pr. ako ne more kmalu zopet priti k spovedi; ker je neomikan, slaboumen ter bi se itak ne znal pripravljati; ako mu je velika spoved ne- § 191. Velika spoved. 649 ogibno potrebna in mora že sedaj odvezo prejeti zaradi potrebnega sv. obhajila. III. Spovednikovo vedenje med veliko spovedjo : 1. Spovednik grešnika najprej opomni, kako važna da je ve¬ lika spoved in kolika dobrota, ker vest upokoji, prejšnje lahko¬ miselne in neveljavne spovedi popravi in vseh grehov očisti. Naj toraj svoje srce spovedniku odpre z otroškim zaupanjem, in naj odgovarja na vsa vprašanja tako odkritosrčno, kakor da bi bila ta spoved poslednja njegovega življenja. . . Ako dušnemu pastirju spo- vedenec ni znan, naj ga vpraša po stanu, opravilu, starosti, da mu ve pozneje primerna vprašanja staviti. Jako koristno je, ako reče spokorniku, naj se najprej spove tistih grehov, katere je storil po zadnji spovedi. Toraj naj grešnika vpraša, če je kdaj pri spo¬ vedi kaj zamolčal iz sramežljivosti ali strahu; tisto naj pove naj¬ prej, ali sploh tako, kar ga najbolj peče. Večinoma so grehi zoper šesto božjo zapoved, ki grešniku najbolj teže srce; ko se spove teh, se mu kamen odvali od srca, in mnogokrat je velika spoved s tem že skoraj dokončana. Razodeva naj grešnik vestni stan ali po dobah svojega življenja, ali še bolje po redu božjih in cerkvenih zapovedi; ako pa ni tako pripravljen, naj naznani, kar ga najbolj teži iz prejšnjega življenja. Nato pa naj mu pomaga spovednik z vprašanji po vrsti dekaloga, poglavitnih grehov, stanovskih dolž¬ nosti dotičnega spokornika, poizvedujoč tudi število morda stor¬ jenih božjih ropov. Kar tiče način, kako izpraševati, učiti, opo¬ minjati, veljajo o tem tudi pri veliki spovedi splošna pravila (gl. §§ 186, 187). Kar je tu posebnega, je to-le: spovednik imej vedno pred očmi namen velike spovedi. Grešnika, katerega prejšnje spovedi so bile gotovo veljavne in popolne, ni treba zelo skrbno popraševati po številu in tvarinski lastniji posameznih grehov, ampak je dovelj, da spovednik vestno stanje spovedenčevo prav spozna in izve njegove misli, poglavitna nagnenja, pričetek in tek njegove dušne nesreče itd. Toliko natančneje pa naj spovednik ravna pri potrebnih velikih spovedih. Tu ni treba dosti popra¬ ševati po malih grehih, ker je dovelj, da se nazadnje vsi v spoved vklenejo; a vprašuje naj po vseh raznovrstnih smrtnih grehih, iz- vzemši take, o katerih pač ni misliti, da bi jih bil spovedenec po njegovi lastniji in v njegovih razmerah storil. Vendar naj ga od daleč tudi na take opomni, da mu obtožbo polajša, ko bi bil morda zadet, in da mu jih pokliče v spomin, če bi bil pozabil na-nje. Ko bi moral spovednik vprašati po kakem nenavadnem 650 Duhovno Pastirstvo. grehu, naj v izgovor pristavi, da je v natančnosti velike spovedi nje velika korist, in zato se pri njej vprašuje po vsem, kar se utegne pripetiti v življenji. Ako ima spovednik pred saboj grešnika iz navade, ki je dolgo časa v raznih okoliščinah svojega življenja greh ponavljal, tedaj število dotičnega velikega greha najložje izve, če mu grešnik svoje življenje na kratko opiše, in potem naj začne izpraševati tam, kjer se je greh pričel, ter naj preišče posamezne okoliščine in zadeve. Kedar spovednik še-le med spovedovanjem spozna, da ima grešnik izpolniti kako posebno dolžnost, n. pr. bližnjo priložnost zapustiti, krivico popraviti, s sovražnikom se spraviti, mora ga precej o njej podučiti in zahtevati, da to stori brž ko brž; in ko bi ne bil za to dosti pripravljen, moral bi z veliko spovedjo prenehati in jo z njim še-le tedaj opraviti, ko bi grešnik dal gotova znamenja poboljšanja. Ako je pa spokornik pripravljen vse storiti, kar bi se mu velelo, naj nadaljuje spoved, a opomni naj ga, da bi bil ves trud zastonj, ko bi ne imel res¬ nične volje spolniti dotične dolžnosti, velika spoved bi bila ne¬ veljavna in z novim božjim ropom bi se še huje pogreznil v po¬ gubljenje. — Ko je izpraševanje končano, naj vselej vpraša spo¬ vednik, če ima še kaj povedati, po čemur ga ni vprašal in kar ga dela nemirnega? Da naj mu kaj trenutkov časa za premislek; potem naj spokorniku reče, da vklene v to spoved še vse velike grehe, kojih se ne spomni ali katerih prav ne spozna, pa tudi vse -male grehe (nepotrpežljivost, ničemurnost, male neresnice, zani- karnost v božji službi . . .), kakoršnih naj se obtoži le v obče. Nato naj pove spokorniku, da je sedaj obtožba popolna ter dobra, glavna stvar je še: srčno kesanje nad vsemi grehi in resničen sklep poboljšanja. 2. Spovednik mora potem, kolikor se mu zdi potrebno, ka¬ zati spovedencu velikost in škodljivost storjenih grehov, veliko dosedanjo njegovo nehvaležnost do neskončno dobrotljivega Boga; vnema naj v grešnikovem srcu pravo obžalovanje in trden sklep poboljšanja pa zadostovanja, nasvetuje naj mu primernih p o moč kov k poboljšanju . . .; kakor smo o tem že govorili na¬ tančneje v § 187 II Z ozirom na spokornikove razmere naj mu kaže, kaj in kako mu je ravnati, da se ohrani v milosti božji. Pri¬ poročaj mu zlasti pogostno prejemanje sv. zakramentov. Naloži naj grešniku primerno pokoro. Ako je velika spoved bila spo¬ korniku le koristna, naj mu naloži manjša pokorila; če mu je bila potrebna, pa po modrem prevdarku za en do šest mesecev, § 192. Različni spovedenci: a) Priložnostni grešniki. 651 toda pove naj mu, da ni nepokojen, ko bi sem ter tje iz pozab¬ ljivosti, zaradi bolezni ali posebnih opravil kaj opustil, ampak do¬ stavi naj pozneje, kar bi odpadlo. — Po sv. odvezi naj ga pri¬ jazno opomni, da je sedaj veljavno vesoljno spoved opravil ter za- dobil odpuščenje vseh svojih grehov. Ni mu treba več premišljati prejšnje grešnosti; če mu pa pride še kaj na misel, naj pove pri prihodnji spovedi. Poslednjič naj še spokornika kratko spodbada k stanovitnosti in k hvaležnosti zaradi božjega usmiljenja.h § 192 . Različni spovedenci: a) Priložnostni grešniki. Z različnimi ter posebnimi spovedenci je treba spovedniku tudi različno ravnati. Grešniki pa so različni z ozirom na njih notranje in vnanje stanje. Ogledali si bomo nekatere važnejše vrste spovedencev in ravnanje spovednikovo z njimi. I. Zlasti skrbno mora dušni pastir ravnati z grešniki v bližnji priložnosti (occasionarii). Tu je treba najprej povedati: kdo se nahaja v priložnosti greha in v kakšni? Priložnost k grehu v obče je vsaka vnanja stvar, oseba ali reč, katera koga ali že vsled splošne človeške slabosti, ali pa zaradi njegovega osebnega nagnjenja k nekemu grehu postavi v nevarnost, ta greh res sto¬ riti. Kdor pa zavoljo tacih okoliščin res greši, ali pa se prosto¬ voljno le v nevarnost grešiti poda, on je priložnostni grešnik. Pojem »priložnostni greh« obsega toraj tri reči: neko vnanjo, v greh vabečo stvar (osebo ali reč); splošno ali osebno n a - g njen j e k nekemu grehu; pa od tod za vse ljudi ali le za po¬ samezne izvirajočo nevarnost grešiti. Z ozirom na nevarnost razločujemo bližnjo ali daljno priložnost k grehu; ozir nagnjenja imamo priložnost samo na sebi in po naključji; oziroma vnanje stvari v greh vabeče pa je priložnost naravnostna, neiskana in nenaravnostna, iskana pa tudi prostovoljna in neprostovoljna. 1. Bližnja priložnost (occasio proxima) je tako vabilo, ki postavlja človeka v verljivo nevarnost grešiti; ako je pa ves po¬ ložaj tak, da je za dotičnega človeka pač možno, da bi grešil, a verljive nevarnosti ni, takrat je priložnost k grehu le daljna (occ. remota). Bistveno znamenje bližnje priložnosti je toraj v tem, ’) Prav primeren poduk spovedniku podaje P. Midi. Heilig: Melhodus con- fessiones generales excipiendi, Ratisbonae. 652 Duhovno Pastirstvo. da je nevarnost, smrten greh storiti, verjetna; ni pa treba, da bi se bil kdo v teh ali onih okoliščinah že tudi pregrešil; dovelj je, da je nevarnost greh storiti, verljiva. 2. Bližnja in daljna priložnost pa je ali sama na sebi bližnja in daljna, ali le po naključji, kakoršen je vir, iz katerega izhaja verjetnost ali neverjetnost storiti smrten greh. Ako je vzrok ver¬ jetnosti v lastniji vseh ljudi, ter v takih razmerah večjidel, na¬ vadno greše, n. pr. če kdo prav pohujšljive spise bere, nesramne slike gleda, s sogrešnico skupaj biva . . ., je to bližnja priložnost sama na sebi (occasio absolute proxima, per se). Ge je pa v lastniji posamnega človeka, ravno v njegovi slabosti, v na¬ gnjenji dotičnega človeka vzrok verjetnosti, da bo grešil v teh ali onih okoliščinah, a navadno ljudje ne greše v takih razmerah, n. pr. zahajanje v krčmo, v gledišče . . ., je to bližnja priložnost le za dotičnega, po naključji (relative proxima, occ. prox. per accidens). — Tako je tudi z daljno priložnostjo, ki je sama na sebi daljna, če je vir, iz katerega izhaja neverljivost nevarnosti smrten greh storiti, reč sama, n. pr. kvartanje, zahajanje v gostil¬ nico ; in po naključji daljna, če je lastnija dotičnega človeka vir, iz katerega izhaja neverljivost nevarnosti smrten greh storiti, n. pr. za deklo, služečo pri zapeljivem gospodarji, ki je pa zelo pobožna in previdna, ali pa ima veliko zamrzo do zapeljivca. 3. Bližnja priložnost je nadalje naravnostna, n e i s k a n a (occ. prox. praesens ali in esse) kedar je človek vedno ali skoraj vedno v nji ter mu ni treba zato še posebnega prizadevanja ali iskanja, n. pr. če sta v grešni ljubezni živeča v isti hiši skupaj; ali pa je nenaravnostna, iskana (occ. prox absens ali non in esse), kedar prilika grešiti ni vedno pričujoča, ampak je treba ne¬ kega prizadevanja, da je za dotičnega nevarnost, smrten greh sto¬ riti, n. pr. zahajanje v tako hišo, družbo, kjer se zelo nesramno govori itd. Razločujemo tudi prostovoljno grešno priložnost (occ. voluntaria), katero dotičnik lahko ali vsaj brez posebnih težav od¬ strani ali seje ogiblje; pa neprostovoljno (occ. necessaria), če se je človek zavoljo fizičnih ali moralnih zadržkov ne more ogibati ali jo odstraniti. Fizično nemožno grešno priložnost zapustiti je takrat, če kar nič ni zavisno od volje dotičnega člo¬ veka, ogibati se prilike, n. pr., ako bi moral kdo v ječi, na barki skupaj hiti z nesramno, zapeljivo osebo ... Moralno nemožno grešno priložnost zapustiti pa je takrat, če bi bilo samo na sebi § 192. Različni spovedenci: a) Priložnostni grešniki. 653 sicer od človekove volje odvisno, zapustiti grešno priložnost ter fizično mogoče, a zapustiti je ne more brez greha, t. j. ne brez provzročenja velicih razprtij, sovraštva, ne drugače, kot da napravi bližnjemu veliko škodo na premoženji, časti, zdravji ali življenji. . ali je pa zapustiti ne more brez velike škode ali težave za lastno premoženje, čast, zdravje, ne drugače kot da zapusti svojo službo, opravilo (zdravnik, trgovec, gostilničar), ki pa njemu in njegovim daje potreben živež, če se je pa zavoljo odstranjenja grešne priložnosti bati le majhne škode ali ne velike težave za dotičnega človeka, veljati mora taka grešna prilika kot prostovoljna. To presoj e vaj e se mora pa spovednik skrbno ozirati na vse raz¬ mere dotičnega spovedenca. Kar ima tu odločevati, ni velikost težave ali škode same na sebi, ki bo nastala iz odstranjenja grešne priložnosti, ampak kako velika je škoda ali težava ravno v tem slučaji, prav za tega spovedenca. Sploh sme grešna priložnost takrat veljati kot neprostovoljna v moralnem smislu, kedar je v dejanji težje grešno priložnost odstraniti, kot s pomočjo primernih sredstev v priložnosti sami se greha varovati. Za razsoj e vanj e zadolžen j a pri spovedencih v grešni priložnosti veljajo ta-le pravila: a) Kdor se v verjetno nevarnost smrten greh storiti prosto¬ voljno poda ali prostovoljno v njej ostane, on že s tem smrtno greši. b) Kdor se neprostovoljno ali iz moralne sile poda v bližnjo priložnost, ali v njej ostane, ne greši: če je sila resnična, če smrtno pregrešenje ni gotovo, in če se v zadevni nevarnosti poslužuje vseh mogočih pomočkov, obvarovati se greha. c) Kdor je zaradi fizične sile v bližnji priložnosti, se s tem, da v njej ostane, ne pregreši, ker se nikomur ne more nakla¬ dati kaj nemožnega. A vendar je njemu dolžnost, posluže¬ vati se vseh mogočih pomočkov, da nevarnost zmanjša ter bližnjo priložnost spremeni v daljno. d) Nihče ni dolžan ogibati se daljnih priložnosti, v katerih je grešenje le možno; a vendar je časih zavoljo drugih vzrokov (n. pr. da ne daje pohujšanja) človek dolžan, ogibati se tudi daljne priložnosti k grehu. II. Kako je spovedniku ravnati s spovedenci v bližnji priložnosti smrtnega greha? 1. Ako je duhovni pastir spoznal iz grešnikovega obtožcnja ali po lastnih vprašanjih, da ima pred seboj človeka živečega v 654 Duhovno Pastirstvo. bližnji grešni priložnosti, naj še skuša izvedeti, če spovedenec spo¬ zna dolžnost zapustiti priložnost, pa če je tudi pripravljen to sto¬ riti, ali ne. Ko bi grešnik že sam omenil, da ga je volja zapu¬ stiti toliko dušno nevarnost, naj ga spovednik v tem potrjuje in močno spodbada k temu. Ako pa ne razodene spovedenec o tem svoje misli, naj jo poizveduje spovednik popraševaje ga, n. pr. če je že dolgo v teh okoliščinah; če se je že spovedoval teh reči; kaj mu je spovednik rekel, naročil in zakaj ni onega storil? .... Gledati je dušnemu pastirju tudi na to, ali je priložnost k grehu že sama ob sebi, po svoji lastniji pregrešna, ali ne. Ze sama na sebi grešna priložnost je n. pr. življenje v konkubinatu, na skrivnem se shajati z osebami drugega spola, občevanje z brez¬ verci, čitanje veri ali čednosti nevarnih spisov itd. Kdor biva v tacih razmerah, se nikakor ne more izgovarjati, o njem ni misliti, da bi bil bona fide; tacega gre vselej podučiti, mu veliko nevar¬ nost kazati, pa priganjati ga, da brž ko brž odstrani bližnjo grešno priložnost. Drugače je pri tacih priložnostih, ki so sicer tudi ne¬ varne in zapeljive, a same na ‘sebi niso pregrešne, v nekaterih slučajih celo dopuščene, n. pr. hoja na ples, v gle¬ dišče, obisk oseb drugega spola z dovoljenjem starišev, in če do- tična dva res nameravata kmalu stopiti v zakon itd. Ozir tacih grešnih priložnosti res dokaj ljudi živi in bona fide, vedoč sicer, da se ob tacih prilikah grešiti ne sme, ne pa, da se je treba ogi¬ bati tacih nevarnosti. Ko se taki podajajo v grešno priložnost, greše le materijalno; a vsa lastnija tacih spovedencev je mnogo¬ krat taka, da nima spovednik nikakovega upanja, da bi se do- tične priložnosti ogibali, ko bi jih podučil o potrebi, varovati se nevarnosti. V takem slučaji utegne marsikaterikrat biti previdno, za sedaj jih samo učiti, kako se morajo vesti v tacih priložnostih, katerih pomočkov se posluževati, da se nevarnost za-nje zmanjša in da tako bližnjo priložnost spremene v daljno. Ko bi tacemu spovedencu kar brž strogo ukazal in pod smrtnim grehom tirjal, se nič več podati v to priložnost, če tudi spozna, da s tem nič dosegel ne bo, bi ga naredil formalnega grešnika. A skuša naj ga vendar polagoma privesti do tega, da je pripravljen nevarnost spo- znavši ogibati se grešne priložnosti. Gl. tudi § 187, I. 2. — Ako grešnik obeta poboljšanje, zagotavlja, da ne bo več grešil, vendar meni, da mu zaradi tega ni treba zapustiti priložnosti, naj mu spovednik to napačno misel izbije iz glave, rekši mu, da bi to bilo ravno tako predrzno ravnanje, kakor tacega človeka, ki § 192. Različni spovedenci: a ) Priložnostni grešniki. 655 bi n. pr. skočil v ogenj, pa pričakoval od Boga, da ga reši ne¬ sreče. Pove naj mu, da se človek smrtno pregreši že s tem, ker se prostovoljno poda v nevarnost, ko bi se tudi sicer nič ne pre¬ grešil v dejanji. Kdor se greha res boji, se varuje tudi vsega, kar napeljuje v greh; kakor se tudi tisti, ki se boji telesne smrti, pridno vsega ogiblje, kar človeku smrt nakopava . . . Ako spove- denec spozna dolžnost zapustiti grešno priložnost, a ugovarja, da tega ne more storiti, naj spovednik poprašuje po zadržkih; in če spozna, da ovire niso tolike, da bi priložnost bila neogib- ljiva, opomni naj ga, da je vsacemu kristijanu dolžnost, samega sebe premagovati in darovati vse, da se le smrtnega greha ob¬ varuje in večno življenje doseže . . .*) Ge spovedenec pravi, da bo zapustil priložnost, a ne precej, še-le pozneje, opomni naj ga duhovnik, da se bo pozneje težje premagal, da ga morda ne bo več tako podpirala milost božja, kakor sedaj. Vpraša naj ga, če bi se tudi obotavljal in bi se ne ogibal z vso skrbjo hiše ali osebe, kjer bi nalezel kužno bolezen? Toliko bolj se mu je ogibati hiše ali osebe, kjer njegova duša kugo nalezuje itd. Ako to ne pomaga, stavi naj spovednik grešniku pred oči smrtno uro; opomni naj ga, da se mu danes milost božja morda zadnjič ponuja. Bog je pri¬ zanesljiv, a tudi strašen maščevalec tistemu, ki zametuje njegovo pomoč itd. 2. Kar se tiče o d vez o vanj a priložnostnih grešnikov, veljajo tale pravila: a) Kdor je v prostovoljni bližnji priložnosti (bodisi sama na sebi ali po naključji; neiskana ali iskana), in je noče za¬ pustiti, je kot nespokoren grešnik nevreden odveze, in spovednik mu jo mora vselej odreči, ako bi tudi obetal, da ne bo več grešil. b) Kdor je v prostovoljni bližnji priložnosti, ki je naravnoslna, neiskana (in esse), pa resnično obljubi, da jo bo precej *) Da spovedenea dovede do sklopa, ogibati se bližnje priložnosti ali jo zapustiti, govori naj mu spovednik zlasti o minljivosti vsega časnega, o smrti, sodbi, o upanji nebeškega veselja ...; poslužuje naj se primernih svetopisemskih izrekov, n. pr.: »Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden« (Mat. 10, 37). »In ako te tvoje oko pohujša, izderi ga, in vrzi ga od sebe; bolje ti je z enim očesom iti v življenje, kakor dve očesi imeti, pa zavrženemu biti v peklenski ogenj« (Mat. 18, 9). »Kaj bo namreč človeku pomagalo, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Ali kakšno menjo bo človek dal za svojo dušo?« (Mark. 8, 36—37). 656 Duhovno Pastirstvo. odpravil, njemu naj spovednik odvezo odloži pro medi¬ cina, dokler priložnosti zares ne odpravi, in ko bi tudi prvič prišel k spovedi s takim grehom. Vzrok je ta-le: grešniku v taki priložnosti se je večjidel treba hudo premagovati, da nevarnost odpravi; v tem boji ga mora spovednik kot zdravnik podpirati s tem, da mu odloži odvezo. Le izjemno sme spovednik precej odvezo dati tacemu grešniku, in sicer: če sv. obhajila ne more brez velicega pohujšanja ali brez škode na svojem poštenji opustiti, in če mu sedaj gotovo ne manjka notranje priprave; kedar se resnično skesani grešnik ne more več, ali le čez dolgo časa vrniti k temu spovedniku, pa ima resno voljo, priložnost zapustiti brž ko brž; če spovedenca do sedaj še noben spovednik ni podučil ter opomnil na dolžnost, bližnjo priložnost odpraviti, sme se mu za vprvič dati odveza, če mu le ni v grešno priložnost ženska, pri njem živeča; kedar spokornik razodeva nenavadna znamenja resničnega notranjega spreobrnjenja, (nenavadna znamenja kesanja, glej § 189, sub 1, b ), tako da se sme po pameti trditi ali soditi, da zanj ni več nevarnosti, da bi ne izpolnil sklepa. A tudi v tem prigodku je previdnejše odložiti odvezo, če se le brez škode za spokornika zgoditi more, zato da svoj sklep izpolni toliko hitreje. c) Kdor je v nenaravnostih, iskani bližnji priložnosti (non in esse), pa resnično obljubi, da se bo ogibal priložnosti, njega sme, če le ni dvomiti o njegovem kesanju in trdnem sklepu, vprvič in čeravno se je zopet podal v grešno priložnost, a ni več, ali je vsaj manjkrat grešil kot prej, tudi drugič, celo še tretjič odvezati spovednik. Potem pa se mu mora odveza odložiti, dokler s stanovitnim ogibanjem priložnosti skoz delj časa svojega trdnega sklepa ne pokaže samo z obetanjem, ampak z dejanjem. Vzrok pa, da se sme s tacimi grešniki mileje ravnati, je v tem, ker je ložje, priložnosti ne iskati, kakor pa odpraviti jo, in torej ni toliko treba, da bi se spokornik z odlogom odveze priganjal k izpoljnjenju sklepa. 1 ) ') Kar tiče ljudi živeče v iskani bližnji priložnosti greha, ima spovednik mnogokrat opraviti s takimi, ki občujejo z nevernimi ljudmi ali čitajo cerkvi in veri sovražne časnike in knjige; največkrat pa s tacimi spovedenci različnega spola, ki so v tako imenovanem »znanji« med seboj. Zaradi velike moralne nevarnosti, ki je v tacih »znanjih«, naj si duhovni pastir na vso moč prizadeva v spovednici in zunaj spovednice, vplivajoč zlasti na roditelje in gospodarje, da § 192. Različni spovedenci: a) Priložnostni grešniki. 657 d) Kdor je v neprostovoljni bližnji priložnosti, toraj v taki, katere ali kar ne more popustiti, ali pa le z velikimi vna¬ njimi težavami ali z veliko lastno škodo (o tej fizični in mo¬ ralni nemožnosti gl. prej pod I. 3. povedano), sme odvezo dobiti, ako resno obljubi, da bo rabil pomočke, s katerimi se mladi ljudje različnega spola tacih zvez ne sklepajo. A vendar je razločevati med taeimi, ki sklenejo znanje zato, ker imata dotična dva resno voljo, se po¬ ročiti ter upanje, da kmalu stopita v zakon, pa če se z dovoljenjem starišev in v njih, ali drugih poštenih ljudi priCujočnosti časih shajata, in dokler tak sestanek za nju ni nevarnost k grehu — pa med taeimi v znanji živečimi, ki resno ne mislijo na poročenje. Ako toraj spovednik izve, da ima spovedenec tako »znanje«, naj ga vpraša, čemu je sklenil to zvezo, če morda misli dotično osebo vzeti v zakon? Ako pravi da, preiskuje naj duhovni pastir, če so res razmere obeh take, da se bosta mogla poročiti. Kedar so okoli¬ ščine res po tem, naj ne vznemirja spovedenca zavoljo tacega znanja, a ukaže naj mu: da morajo obojini stariši vedeti za to znanje; da se ne smeta po¬ gostokrat shajati, nikoli skrivaj, nikoli ob poznem večeru, nikoli na samotnih krajih, in da predolgo skupaj ne smeta ostati; da se ne sme nič tacega zgoditi, česar bi ju sram bilo pred poštenimi ljudmi; in da morata skušati, da se kmalu poročita. Ako jo spovedencu tako opravičeno znanje krivo bilo, da se je smrtno pregrešil, mora spovednik z njim ravnati kakor s tistimi, ki se nahajajo v moralno- neprostovoljni bližnji priložnosti, t. j. pove naj mu, kako je treba ravnati, da ne¬ varnost zmanjša. Ako obljubi, da vse to stori, sme ga odvezati enkrat, dvakrat, trikrat; potem pa ne več, če dejanjsko ne pokaže poboljšanja. — Ako pa spo¬ vednik izvč, da sc dotična dva ne mislita poročiti, ali da ni upanja za to, takrat pa mora kar strogo tirjati, da jenja vsako zaupno občevanje med njima. Če to obljubi in je sicer pripravljen, sme ga do trikrat odvezati, kakor smo prej po¬ vedali ozir živečih v bližnji priložnosti non in esse. Ko bi pa grešnik rekel, da znanja noče popustiti, ali če je že enkrat, dvakrat.. . obljubil, da razruši zvezo, pa je ni, tedaj se mu mora odveza za tako dolgo odrekati, da jenja grešno znanje. Kardinal Picus de Mirandola imenuje znanja po vsem nedopuščena v naslednjih slučajih, ki jih tudi sv. Alfonz Lig. omenja: »1. Quandocumque ita fiat, etiam inter pares et causa matrimonii, ut intercedant oscula vel tactus vel amplexus vel delectationes morosae, aut periculum labendi in quodvis grave peccatum; 2. quando fit inter eos, qui sunt disparis conditionis, propter scan- dalum et periculum, mortaliter peccandi; 3. si fiat cum illis, cum quibus impossi- bile est contrahi malrimonium, ut sunt uxorati, claustrales, et in sacris ordinibus eonstituti, tum quia non potest cohonestari tališ amor fine matrimonii, tum quia intercedit scandalum et periculum labendi in culpas letales; 4. si fiat in eccle- sia . . .; 5. si adsit praeceptum patris vel matris aut tutoris rationabiliter pro- hibens talem amorem . . .; 6. quando clam fit et occulto tum quia est expositus gravibus periculis et occasioni proximae graviter peccandi, tum quia, quando ita fit, regulariter exercetur contra volunlatem parentum, vel tutorum, quibus filii vel pupilli obedire debent; 7. si tempore noeturno fiat propter scandalum et pe¬ riculum labendi; 8. si fiat sub praetextu honestae reereationis et relaxandi ani- mum, quia semper urget periculum et occasio proxima labendi ex longa mora, 42 Duh. Pastirstvo. Duhovno Pastirstvo. 658 bližnja priložnost spremeni v daljno. Taka sredstva, ka¬ tera mora spovednik ukazati grešniku, so v obče beg, mo¬ litev in zakramenti. Spovedenec mora toraj obljubiti: da se bo skrbno varoval priložnosti k grehu, kolikor je mogoče (n. pr.: da se z nevarno osebo ne pogovarja brez potrebe, da ni sam ž njo, da oči va-njo ne vpira, da se do nje bolj mrzlo vede in resnobno drži . . .); da z gorečo molitvijo pogosto¬ krat prosi pomoči k poboljšanju, da vsak dan in po več¬ krat najbolje pred sv. križem ponavlja trden sklep; da se srčno ustavlja in pobožno kliče sveti imeni Jezus in Marija brž ob začetku vsake skušnjave; da vsak dan po nekoliko premišljuje sv. resnice, zlasti poslednje reči...; da pogosto¬ krat pride k spovedi, če mogoče vedno k istemu spovedniku. — Čeravno grešnik obljubi, da bo rabil te pomočke, in če je tudi njegova volja gotovo dobra in sklep njegov trden, vendar menijo moralisti, da spovednik prav stori, ako tacega spokornika ne odveže precej, ampak da mu kot zdravnik od¬ vezo za nekaj časa odloži, da velevane pomočke toliko zve¬ steje rabi, ker bi sicer lahko zabredel v mlačnost in poslednjič v poprejšnji grešni stan. Zlasti s tistimi, ki v neprostovoljni priložnosti nečistega greha žive, meni sv. Alfonz Lig., naj bi vsi spovedniki tako ravnali. 1 ) Izjemo naj dela spovednik pri tacih grešnikih ozir odvezovanja ter naj v neprostovoljni grešni priložnosti živečim že prvič podeli odvezo, če obljubijo vse pomočke vestno rabiti, ako bi jim sv. odveze brž takrat res prav zelo treba bilo, n. pr. zaradi smrtne nevarnosti, če in qua habentur colloquia, mutui aspectus, protestatio amoris . . .; 9. si eo modo fiat, ut ex se involvat periculum proximum osculorum, tactuum etc., etiamsi aliunde ille amor esset ličite exercitus, quia est inter solutos et causa matri- monii . . .; 10. si amator vel amatrix animadvertat, complicem amoris esse gra- viter tentatum, vel alterum urgere verbis turpibus vel alio modo ad inhonesta etc., etiamsi alter complex nihil tentetur et nullam sentiat inclinationem ad peccan- dum . . .; 11. denique universaliter loquendo, quotieseumque ob causam amoris amator vel amatrix frequenter labitur in aliquam gravem noxam, tune amor in- duit rationem occasionis proximae mali, et est omnino illicitus.« h Sv. Alfonz namreč piše: >Sed ego semper sic me gessi in praxi et sic pergam me gerere cum iis, qui sunt in proxima occasione quamvis necessaria, et quamvis extraOidinaria signa doloris haberent, semper ac mihi non ostende- retur specialis necessitas, eos statim absolvendi, et sic censeo multo prodesse poenilentium saluti. Utinam et omnes confessarii sic etiam gererent! Quod peccata evitarentur, et quot salvarentur animae!« (Prax. conf. n. 69.) § 193. RazliCni spovedanci: 6) Grešniki iz navade in povračljivi. 659 bi brez osramotenja ne mogel ostati brez sv. obhajila, če bi mu ne bilo možno, kmalu zopet k spovedi priti. — Ko bi spovedenec v neprostovoljni bližnji priložnosti velevanih po- močkov ne rabil, in ravno tako zopet grešil, mora mu spovednik odvezo odložiti za tako dolgo, da se pokaže po- boljšanje, če morda ne razodeva nenavadnih znamenj pri¬ prave. Ako je pa sicer rabil zaukazana sredstva, a ne dosti vestno, le zanikamo, in je toraj ravno tako zopet grešil, mora ga spovednik na vso moč priganjati, da pomočke na¬ tančno rabi ter si bolj prizadeva za poboljšanje. Ge nič ne opravi, in se spovedenec vedno enako povračuje v greh, tedaj je odveze nevreden, in tacemu mora spovednik povedati, da mu je po vsaki ceni priložnost zapustiti, da reši svojo dušo, naj bi ga tudi zadelo zaradi tega kar koli, kajti v tem slučaji, ko ni več upanja poboljšanja, če ostane v grešni priložnosti, veljajo besede Jezusove: »In ako te tvoje oko pohujša, izderi ga, in vrzi ga od sebe itd.« (Mat. 18, 9). Kedar v bližnji grešni priložnosti živeč s tem daje tudi očitno pohujšanje, ne more prej dobiti odveze, kakor da odpravi pohujšanje, n. pr. da iz hiše spravi svojo priležnico, ali pa da se poroči z njo. Ako je pa dotični spovedenec na smrtni postelji ter ne more odpraviti sogrešnice, ker n. pr. ona nikakor noče iz hiše, takrat mora pred pričami izreči povelje, da mora oseba iz hiše brž ko brž. Ko bi pa bila tolika sila, da celo ni več možno klicati prič, naj grešnik spovedniku resno obljubi, vse storiti, da se odpravi pohujšanje; na-to sme odvezo dobiti. § 193. Različni spovedenci: b) Grešniki iz navade in povračljivi. Grešniki iz navade (consuetudinarii) so oni, kateri so si z večkratnim ponavljanjem enega in istega smrtnega greha nako¬ pali veliko moralno slabost ter strastno nagnjenje k grehu, in si pridobili neko posebno lahkoto, ob vsaki priliki ali skušnjavi ravno ta greh zopet storiti, — pa če se tega greha še niso spovedovali, ker se je morda začel še-le po njih zadnji spovedi, ali pa so se ga sicer že obtoževali v spovedi, a niso bili podučeni po spoved¬ niku, kake pomočke morajo rabiti, da se obvarujejo greha. Raz. loček med priložnostnim grešnikom in med grešnikom iz navade 42 * 660 Duhovno Pastirstvo. je toraj ta, da onega bolj neka vnanja prilika, vnanje vabilo za¬ pelje v greh, temu pa je v prvi vrsti vabilo, ki ga zapelje, tisto veliko nagnjenje k grehu, katero si je pridobil po večkratnem ponavljanji pregrehe. Včasih je grešnik iz navade hkrati prilož¬ nosten grešnik. Kolikrat mora biti smrtni greh ponovljen, da ga smemo imenovati greh iz navade, se ne da za vse prigodke enako določiti. Po sv. Alfonzu velja to-Ie: če kdo vnanji greh petkrat v mescu stori, in če med posameznimi grehi preteče nekoliko časa, je to že grešna navada; pri grehih zoper čistost še tolikega šte¬ vila ni treba k grešni navadi. Povračljivi grešniki (recidivi) so tisti grešniki iz na¬ vade, ki so se svojega privajenega greha že spovedovali, podučeni bili, pomočke zoper dotično pregreho izvedeli in poboljšanje ob¬ ljubili, pa so vendar ta greh zopet storili ravno tako ali skoraj ravno tako. Pri teh grešnikih moramo razločevati: so se li po¬ vrnili v greh iz slabosti ali pa iz hudobije. Iz slabosti je grešnik povračljiv (materijalna povrnitev), če je spovedani smrtni greh sicer zopet storil, a je svoje poboljšanje razodeval z nedvom- ljivimi znamenji, zlasti s tem, da je zvesto rabil velevane pomočke ter v istih razmerah bivajoč manjkrat grešil; ali če sicer ni manj¬ krat grešil, a se je delj časa po zadnji spovedi zdrževal greha, in še-le ob hudi skušnjavi zopet padel. Iz hudobije ter nemarnosti pa je povračljiv tisti grešnik (formalna povrnitev), kateri je že spovedani greh ravno tako, ali skoraj ravno tako zopet storil brez posebnega znamenja poboljšanja. I. Grešnike iz navade in povračljivce spreobrniti je večinoma prav težko; le polagoma se to posreči skrbnemu spovedniku. Kar tiče ob našo proti takim spovedencem, je najprej treba, da ta- cega grešnika v notranjem pretrese, živo mu kažoč nevarnost več¬ nega pogubljenja, če si kar brž in z vso močjo ne prizadeva za poboljšanje. Greh, ki človeku v navado pride, otemni razum, da večnih resnic pa grdobije in škodljivosti svojega greha nič več jasno ne spozna; oslabi mu voljo, da se čedalje težje ustavlja skušnjavi, postane suženj svoje strasti, ne more si več pomagati, navada mu postane železna srajca, spreobrnjenje je čedalje težav¬ nejše. Ker je zametaval milosti božje, ga Bog poslednjič mnogo¬ krat prepusti otrpnjenosti; marsikaterega zgrabi smrt sredi hudobij ter nespokorno umrje. Tudi naj prilično opozoruje grešnika na prežalostne učinke za telesno in časno, ki jih provzročujejo ne¬ kateri grehi iz navade, n. pr. pijančevanje, nečistost. — Ko je § 193 . Različni spovedenci: b) Grešniki iz navade in povračijivi. 661 tacega spovedenca z očetovsko resnobo podučil, pretresel, mu po¬ stavil pred oči žalostno prihodnost, ako v tem smrtnem grehu ostane, naj potem v njem zbuja pogum, srčnost, zaupanje na božjo pomoč in usmiljenje, in spodbada naj ga k junaškemu sklepu, takoj raztrgati vezi grešne navade. Kaži mu, da Bog nemogočega ne tirja, in da tistemu, ki si za poboljšanje priza¬ deva, potrebne pomoči nikoli ne odreka; da bo poboljševanje vedno ložje, kajti vsaka zmaga mu bo dala nove moči, novega poguma . . . Veleva naj spovednik posameznim takim spokornikom primernih pomočkov (glej § 187), da se morejo zoper grešno navado uspešno vojskovati in jo premagati. Najboljše sredstvo k poboljšanju za grešnike iz navade in za povračljivceje vselej po¬ gostna spoved. Kdor se zateka k vrelcu sv. zakramentov, naj- gotoveje in najhitreje doseže popolno ozdravljenje svoje duše. Opo¬ minjati je tacega grešnika, da naj ne obupa, ko bi tudi v greh padel, ampak precej naj vzbudi kesanje, ponovi trden sklep, pa kakor hitro se da k spovedi pride, če le moč k istemu spoved¬ niku. A tudi spovedniku samemu bodi skrb, da pri tacih greš¬ nikih ne zgubi potrpežljivosti in srčnosti ter da ne obupa nad njih spreobrnjenjem. II. Ozir odvezovanja veljajo ta-le pravila: 1. Grešnikom iz navade, toraj takim, ki se privajenega greha prvič spovedujejo ali pa vsaj ozir dotične grešne navade pri spovedi še niso bili podučeni in opominjani, sedaj pa podučeni razodevajo trdno voljo, svoje življenje poboljšati, sme odvezo dati, zlasti če jim navada ni še zelo vkoreninjena in če ne za¬ deva posebno velikih grehov, in ko bi se tudi doslej še ne bili v djanji nič poboljšali. Ukazati pa jim mora duhovnik, da kmalu zopet pridejo k spovedi, da spozna, so se li res poboljšali ali ne. Grešna navada namreč sama na sebi še ni znamenje grešnikove nepriprave, ker grešnik iz navade pri vsem nagnjenji k grehu, ki je neogibljiv nasledek večkrat ponavljanega greha, vendar utegne imeti z božjo pomočjo resnično kesanje in trden sklep poboljšanja. Ako tedaj grešnik iz navade k spovedi pride sam od sebe, brez kake vnanje sile, in znamenja notranje priprave vsaj s tem raz¬ odeva, da podučevanje in opominjanje spovednikovo zvesto posluša, in resnično obeta, da bo natanko rabil velevane pomočke, sme ga spovednik praviloma že vprvič odvezati. Ako tak spovedenec po spovedi zopet pade v privajeni greh, mora spovednik pri na¬ slednji spovedi ravnati z njim kot s povračljivim grešnikom. 662 Duhovno Pastirstvo. 2. Kedar je po vrnite v.v gr eh materijalna, sme spo¬ vednik tacemu spovedancu dati odvezo, ako zavoljo kakega dru¬ gega vzroka njegova priprava ni dvoumna. Priprava povračljivih grešnikov iz slabosti je namreč vselej moralno gotova, ker so se začeli poboljševati in so si za poboljšanje resnično in močno prizadevali. Da pa poboljšanje še ni dovršeno, je pripisovati njih slabosti, a ne pomanjkanju dobre volje. Stara navada se ne more naenkrat odpraviti, ampak po dolgem vojskovanji. Spovednik naj toraj tacega spokornika poprašuje, če je naloženo pokoro opravljal, velevane pomočke rabil, kolikrat in v katerih razmerah je vnovič storil dotični greh, čez koliko časa po zadnji spovedi, kdaj zadnjič pred sedanjo spovedjo je v greh padel . . ., in če se prepriča, da si je zelo prizadeval za poboljšanje ali se tudi precej poboljšal, sme mu podeliti odvezo. 3. Ako je pa povrnitev v greh formalna, mora se praviloma odveza odložiti spovedencu, dokler v dejanji ne pokaže poboljšanja, kajti tacih grešnikov priprava je zelo dvo¬ umna. Povračljivemu grešniku iz hudobije se pa odveza ne sme odkladati za dolgo časa, da ne obupa nad svojim poboljšanjem. Ako greh ni sklenjen z vnanjo priložnostjo, je za odlog navadno dosti 8 ali 10 dni in ne sme presegati 14 ali k večjemu 20 dni. Ako pa spovedenec, katerega povrnitev je bila formalna, kaže n e- navadna znamenja notranje priprave (glej § 189), mu spo¬ vednik sme takoj odvezo podeliti, kajti taka znamenja utegnejo spričevati, da se je grešnik z božjo pomočjo v svojem srcu spre¬ obrnil, če tudi v dejanji še ni pokazal poboljšanja. Vsem grešnikom, katerim po omenjenih pravilih spovednik kot sodnik sme podeliti odvezo, naj jo katerikrat vendar-le od¬ loži kot zdravnik. A tega naj ne stori, kedar bi odlog več ško¬ doval kakor koristil, ali če bi imel spovedenec zaradi nepodeljene odveze osramoten biti itd. Pri grešnikih iz navade je mnogokrat zelo koristno, in če je navada že zelo zastarana, je skoraj vselej dobro, da se jim odveza odloži; nekoliko zato, da imajo večji stud nad grehom in se bolj boje povrnitve v greh, nekoliko pa, da jih duhovni pastir s tem prisili, z večjo gorečnostjo rabiti potrebne pomočke poboljšanja. Kar pa zadeva povračljive grešnike iz sla¬ bosti, in povračljive iz hudobije, razodevajoče nenavadna znamenja resničnega kesanja in trdnega sklepa, je razločevati: § 194. Različni spovedenci. 663 a) Ako je vzrok povračanja v greh kaka vnanja priložnost, je odvezo praviloma odložiti, dokler ni priložnost odprav¬ ljena ali pa spremenjena v daljno. b) Kedar je pa vzrok povračanja v greh notranja slabost (preklinjanje, jeza, nečiste misli, pollutio . . .), je odveza pra¬ viloma podeliti, ker taki grešniki zelo potrebujejo pomoči sv. zakramenta, da morejo hudo nagnjenje premagovati. — Sicer pa ozir vseh grešnikov iz navade uči sv. Alfonz Lig.: »Certa regula in hoc statui non potest, sed conlessarius ex circumstantiis occurrentibus se dirigere debet, et postquam Deo se commendavit, ut sit a Deo inspiratus, absolutionem differat, vel impertiatur.« § 194 . Različni spovedenci: c) Zaradi storjenega greha z novimi dolžnostmi obloženi. Iz bistva resničnega kesanja in trdnega sklepa je očitno, da ni zadosti grešnikom, katerih pregrehe imajo slabe posledice tudi za bližnjega, ako se v prihodnje varujejo poprejšnjih grehov, ampak morajo tudi hude nasledke svojih grehov popravljati kolikor mo¬ goče. Takim grešnikom prištevamo spovedence, ki so svojega bliž¬ njega poškodovali na duši, na poštenji, na zdravji in življenji, na blagu in pravicah. I. Kako da je grešniku popravljati škodo, storjeno bližnjemu po pohujšanji, obrekovanji, opravljanji, pohabljenji, uboji ali po oškodovanji na imetji in pravicah, uči kaj natančno morala v oddelku »de restitutione« ; tu spovednika le prav kratko opom¬ nimo na ta važni predmet. 1. Kdor je bližnjemu na duši storil škodo, ker ga je po- hujšal ali v smrten greh zapeljal, je dolžan to škodo po možnosti popraviti in zapeljanega na pot čednosti zavrniti: z lepim zgledom, z molitvijo in z opominjanjem, ako je treba in primerno. Očitno pohujšanje (n. pr. s slabimi spisi učinjeno) mora se tudi popraviti očitno. Zapeljivec mora popravljati tudi škodo izvirajočo iz nje¬ govega zločinstva, n. pr. ako je zapeljal deklico in jej s tem ško¬ doval tudi na posvetnih stvareh. 2. Na poštenji škoduje bližnjemu opravljivec, obrekovalec, zasramovalec. Kdor je bližnjega opravljal, mora njegove pre- 664 Duhovno Pastirstvo. greške modro izgovarjati in njegove vrle lastnosti in dobra dela razglašati. — Kdor je bližnjega obrekoval, mora svojo laž kakor hitro je mogoče preklicati pred tistimi, pri katerih je bliž¬ njega obrekoval, in kolikor je možno mora poštenje popraviti oškodovanemu bližnjemu pri vseh, ki so slišali o obrekovanji. Ako je gotovo ali vsaj zelo verjetno, da zavoljo njegovega obrekovanja ljudje nič več slabo ne mislijo o dotičnem človeku, naj le prilično o njem dobro govori, naj ga hvali zlasti pred tistimi, pred katerimi ga je prej na poštenji oškodoval. — Kdor je bližnjega zasra¬ moval, ga mora ali odpuščenja prositi (zlasti če je zasmehoval svojega predstojnika ali sploh dokaj višjega od sebe); ali mu obil¬ nejšo čast in prijaznost skazovati (če sta si enaka); ali mu dobro- voljnost skazovati (če je razžalil nižjega ali sebi podložnega) ■— vse to očitno, če je bilo zasramovanje očitno. Spovedniku ni treba tirjati zadostila, če je razžaljenec že gotovo odpustil razžaljenje, ali pa, če se je že sam maščeval nad razžaljivcem. Kdor je bliž¬ njega poškodoval na poštenji, mora popraviti tudi vso škodo, ki je iz njegovega obrekovanja sledila, in se je vsaj slutiti moglo, da bo sledila, n. pr. če je obrekovani zgubil službo zaradi tega, ker mu je bilo vzeto dobro ime. 3. Kdor je bližnjega poškodoval na zdravji, mu mora pla¬ čati zdravila in zdravnika; povrniti mu, kar z boleznijo zamudi; če in kolikor si ne more živeža prislužiti, tudi za njegov živež skrbeti po tej meri, kar bi si bil on sam tisti čas pridobil z delom; dati mu mora tudi povračilo za prestane bolečine, ali se sploh z njim pogoditi. Ko bi bil poškodovanec celo umrl zaradi tega, mora poškodovalec kar je mogoče bližnjim dedičem vso škodo povrniti, kolikor so imeli od umorjenega pravico tirjati za svoje preskrbljenje. 4. Kar tiče povračanja škode, ki je bila bližnjemu storjena na blagu in pravicah, velja načelo: »Vsaka ptuja stvar se mora brž ko mogoče vrniti; kdor je pa vrniti ne more, mora vsaj za trdno skleniti, precej vrniti, kedar bo mogel, kajti storjeno krivico le podaljšuje, kdor noče vrniti. Ozir povračevanja je tu razločevati: K d o mora povrniti ? Kdorkoli ima krivično blago ah njega ceno, ah kdorkoli je škodo res storil. Ako se jih je poško¬ dovanja več vdeležilo ex conspiratione, in sicer po enakem, mora tudi škodo vsak po enakem povrniti in h krati porok biti za vse druge. Če pa vdeleževanje ni enako bilo, veže dolžnost povračila najprej tistega, kdor je zapovedal škodo storiti; za njim izvršilca, § 194. Različni spovedenci. 665 kije škodo dejanjsko storil; poslednjič pomagalca. — Kaj je treba povrniti? Kdor ima ptuje blago z dobro vestjo, meneč, da je res njegovo, pošteno pridobljeno, mora precej, ko izve, da ima ptujo stvar, izročiti jo pravemu gospodarju, celo ali nje del, ako cele več nima. Ako dotičnega ptujega blaga več nima, ni mu treba ničesar vračati, če se po tisti ptuji stvari ni okoristil; ako bi se bil pa okoristil s ptujim blagom, katerega več nima, vrniti mora toliko, kolikor je obogatel z njim. Kdor dvomi, je li kaj obogatel z rečjo ali nič, ni mu treba ničesar vračati, ker dvomna postava ne veže. Posestnik z dobro vestjo sme zahtevati od pro¬ dajalca povrnitev cene, katero mu je dal za ukradeno stvar, ki jo je spoznavši tatvino vrnil pravemu gospodarju. Ako pa prvega prodajalca ne pozna, ali od njega cene dobiti ne more, mora trpeti zgubo cene, katero je dal za ptujo stvar, če ga morda ne odško¬ duje lastnik, komur jo povrne. Posestnik s s 1 a b o v e s tj o, namreč tak, ki ve, da ima ptujo, nepošteno pridobljeno stvar, mora last¬ nika popolnoma odškodovati, t. j. vrniti mora ptuje blago, ako ga še ima ; če ga več nima, povrniti mora njega ceno in dobiček, katerega je imel iz ptuje stvari; in zraven mora še popraviti vso škodo, katero je pravi gospodar imel zavoljo tega, ker mu je bila vzeta dotična reč, in nadomestiti mu mora dobiček, kolikor se more primerno računiti, da je odšel lastniku. Odbiti pa se sme od tega, za kar je nepošteni posestnik reč zboljšal, a ne k svojemu razveseljevanju; pa tudi znesek vseh stroškov, katere bi bil moral imeti tudi pravi posestnik. — Kdor ne ve, ali je njegovo imetje po¬ stavno ali ne, si mora prizadevati, da to poizve, do tistega časa pa se šteti le oskrbnika. Tudi tisti, ki je svojega bližnjega nalašč, iz vnemarnosti, ali iz zadolžene nevednosti poškodoval, mora po¬ praviti storjeno škodo po svojem zadolženji. — Komu se mora povrniti? Lastniku, po njegovi smrti pa njegovim dedičem; in le če ni možno izvedeti poškodovanih, da se ubogim tistega kraja ali dobrodelnim napravam, sploh: po verjetnih željah poškodo¬ vane osebe. II. Grešniki, kateri imajo slabe nasledke svojih grehov po¬ praviti, ptuje blago, čast . . . vrniti, so nekako prištevati grešnikom v naravnostni, neiskani bližnji priložnosti (in esse), ker se tudi od njih tirja neko vnanje dejanje, katero jim je večjidel težavno, in ki ga ne izpolnijo, ako si ne store velike sile. Zato ozir od- vezovanja tacili spovedcncev veljajo enaka pravila, kakor za grešnike v bližnji priložnosti in esse; razun, ko bi bila reč malo 666 Duhovno Pastirstvo. vredna in bi bil spokornik pripravljen naloženo dolžnost spolniti precej. Posebna pravila pa so: 1. Kdor ima krivično blago, ali je bližnjemu kakorkoli škodo storil in je noče popraviti, dasiravno mu je to možno, on je nespokoren grešnik, in zato se mu mora naravnost odreči odveza. 2. Kdor resnično obljubi, da bo storjeno škodo popravil, sme prvič ali še drugič odvezo prejeti; vendar mu mora spovednik odločiti čas, v katerem naj spolni naloženo dolžnost, in mu tudi povedati, kako naj jo spolni, ter naj mu poslednjič zatrdi, da se pri prvi naslednji spovedi obtoži, ako bi ne bil opravil vsega, kar mu je bilo naloženo. 3. Ako je grešnik pri spovedi že večkrat obetal, da bo povrnil storjeno škodo, a doslej še vendar ni storil svoje dolž¬ nosti, akoravno mu je bilo mogoče, tedaj mu ne gre dati odveze, dokler resničnosti svojih obljub ne pokaže v dejanji. V takem pri- godku naj toraj spovednik grešniku odloži odvezo. 4. Ako grešnik trdi, da bi rad popravil storjeno škodo, pa mu to ni mogoče, naj mu spovednik ne verjame prehitro, ampak naj nekoliko preiskuje razmere spovedenčeve. Ce spozna, da fizična ali moralna nemožnost grešnika za sedaj res izgovarja od povračila, mu mora spovednik ukazati, naj si z vso skrbjo pri¬ zadeva, da mu pozneje poslane mogoče svoji dolžnosti vsaj ne¬ koliko zadostiti. Tudi mora duhovniku pri spovedi od časa do časa o tem dajati odgovor, da spozna, če morda spokornik svoje¬ voljno ne zadržuje povračila. Odvezo pa naj tacemu grešniku spo¬ vednik podeli, da ima le resnično voljo popraviti škodo, kakor hitro mu bo mogoče. — Dolžnost po vračanja jenja, ako je kri¬ vičniku poškodovanec krivico odpustil, ali pa če se je že sam od¬ škodoval. 5. Kedar se primeri zamotan dogodek, da spovednik ne ve brž za trdno razločiti, je-li spovedenec dolžan povrniti ali ne, in kaj ali koliko je dolžan storiti, takrat naj odloži razsodbo na poznejši čas. Reče naj spovedencu, da mu bo v tej zadevi na¬ tančno odgovoril pri prihodnji spovedi, pri kateri naj ga spokornik opomni na to. Spovedencu pa naj precej da odvezo, če je sicer pripravljen, skesan, in če resno obljubi, da bo storil, karkoli se mu ukaže v tej zadevi. Med tem naj se dušni pastir posvetuje z zanesljivimi knjigami ali s skušenim spovednikom, da je pripravljen na odgovor, ko spokornik zopet pride. § 195. Različni spovedenci: d) Otroci, mladeniči, ženske. 667 6. Povračilo skrivnih krivic naj se vselej zgodi na skrivnem. Ako more grešnik sam izvršiti povračilo, izvrši naj je sam; spo¬ vednik samo svetuje, kako najložje to stori. Le na prošnjo spo- kornikovo, in če je stvar res težavna za njega, naj spovednik mesto spovedenca izvrši povračilo; a vselej zelo previdno, da ne prelomi spovedne molčečnosti, in da se ne izve oseba krivičnikova. Ako je povračilo obilno, naj spovednik od prejemnika tirja pre- jemni list, katerega mora spokorniku izročiti pri prihodnji spovedi, da njegovo vest upokoji in od sebe odvrne vsako možno natolce¬ vanje. Časih je dobro, ako spovednik povračilo opravi po kakem daljnem in previdnem duhovnem tovarišu. V posebnih slučajih utegne spovednik iz ljubezni prositi za spovedenca odpuščenja pri poškodovancu, seveda s prikritim imenom, ako je bila krivica skrivaj storjena. Državi storjena škoda se najkraje in najgotovejše poravna, ako se kupijo koleki v dotičnem znesku in ukončajo. § 195 . Različni spovedenci: d) Otroci, mladeniči, ženske. 1. Ker so otroške spovedi velike važnosti za vse njih poznejše življenje, je treba dušnemu pastirju v spovednici z otroci ravnati jako skrbno in vestno. 1 ) Sprejema naj malega spovedenca z vso ljubeznijo. Dete naj spozna, da je prišlo pred svojega du¬ hovnega očeta, katerega se mu ni bati; le tedaj bo odložilo bo- ječnost in postalo odkritosrčno. Ako je otrok ves plašen, in ne ve začeti, naj mu spovednik pomaga odmoliti navadne molitve in potrpežljivo naj posluša njegovo obtoževanje, ne moteč ga brez posebnega vzroka, da ga ne zbega. Ako spovedenec ni znan spo¬ vedniku, vpraša naj ga, kdaj je bil zadnjič pri spovedi, če se je vselej odkritosrčno obtožil, če je opravil naloženo pokoro? Kedar zapazi duhovnik nad otrokom med spovedovanjem veliko boječ- nost, opomni naj ga prijazno in ljubeznivo, naj se nikar ne boji ter naj vse pove, kar je grešil, da bo spoved dobra in da mu Bog odpusti grehe, če dete obmolči, pomagaj mu duhovni pastir s primernimi vprašanji, poizveduje po rečeh, v katerih otroci na¬ vadno greše, n. pr. z opuščenjem molitve, z nepokorščino do sta- rišev in učiteljev, z nespodobnim vedenjem v cerkvi, z lažjo, ‘) Kako otroke pripravljati na prvo spoved, glej § 109. 668 Duhovno Pastirstvo. sladkosnednostjo, tatvino it d. Izpraševati je treba take spovedenčke jako previdno, zlasti pri grehih zoper šesto božjo zapoved, ter vprašati od malega do večjega, od misli do besedi, poslušanja. . da otrok ne izve kaj, kar mu še ni znano. Če si je dete prilastilo kako ptujo stvar, je spovedniku strogo tirjati, da grešnik reč skrivaj povrne. Ako spazi duhovnik, da otrok pripoveduje celo vrsto pregreh kar zapored in prav s takimi besedami, kakor jih je najti v kakem natisnjenem izpraševanji vesti, naj ga vpraša, če je res vse to storil ? Zgodi se, da slabo podučeni otroci vse to spovedniku pripovedujejo, kar so brali v molitveni knjižici. Tudi se taki spovedenec časih poslužuje izrazov, s kakoršnimi nazna¬ njamo smrtne grehe, a pri modrem vpraševanji se pokaže, da je dete storilo le prav malenkostne stvari. Kedar se pokaže, da otrok ne razločuje med tem, kaj je greh ali ni, kaj velik kaj majhen, naj ga spovednik poduči kolikor treba, da ni taka conscientia erronea pozneje kriva raznih grehov. — Po končani obtožbi naj spovednik vselej z nekaterimi krepkimi besedami v otroškem srcu vzbuja čez vse potrebni kes in trdni sklep, greha se varovati in vse natanko storiti, kar se mu naroči pri spovedi. Živo naj govori spo- vedencu o ljubem Bogu in o tem, kar je storil za nas ; pripoveduje naj otroku o obilnih dobrotah, ki jih tudi on prejema dan na dan od nebeškega Očeta ... pa opozori naj ga, kako mu je s svojimi grehi bil nehvaležen, kako si je s svojo nepokorščino zaslužil, v večnosti kaznovan biti, kako da je Bog usmiljen, da mu hoče vse odpustiti, ako le obžaluje grehe, in če sklene pravo poboljšanje itd. Svetuje naj mašnik otroku primernih pomočkov zoper greh, priporoča naj mu zlasti gorečo molitev, češčenje Device Marije in angelja varuha, svetnika pomočnika; naroča naj mu, da se mora varovati slabih tovarišev, porednih otrok itd. — Pokora bodi sicer primerna grehom, a sploh lahka in nikoli za dolgo časa na¬ ložena, sicer otrok pozabi na-njo. Dobro je, ako spovednik ukaže pokoro vso ali deloma opraviti takoj po spovedi v cerkvi pred tem ali onim altarjem. — Glede odveze je gledati na to, če se spovedenec že popolnoma zaveda pameti ter je mogel grešiti ali ne. To spozna dušni pastir iz otrokovega govorjenja in vedenja. Ako dobro spozna svoje grehe, če na stavljena vprašanja modro odgovarja, če veliko žalost razodeva zavoljo storjenih pregreškov 5 če je iz vsega otrokovega obtoževanja spoznati, da dobro ve, kaj je greh, kaj ni: tedaj so to zanesljiva znamenja, da se spovedenec zaveda pameti, da je sposoben za odvezo. Ce pa kako dete pri § 195. Različni spovedenci: d) Otroci, mladeniči, ženske. 669 spovednici ne ve ničesar povedati, ali pa pripoveduje kaj niče¬ vega, prav po otročje, kakor kako zgodbico; ali če isto stvar z istimi besedami pove tri-, štirikrat; če k vsemu pritrdi ter na vsa- katero vprašanje odgovarja z da, da; če se odgovori med seboj ne vjemajo; ako se dete pri spovedi igra, smeje, nazaj gleda, ali celo začne jokati: to so znamenja, da se spovedenec še ne zaveda pameti, da ni zmožen greha, toraj tudi ne odveze. Tacega otroka naj spovednik prijazno spusti s kakim blagoslovom, ali govoreč nad njim: »Domine Jesu Christe . . .« (glej str. 550). Kedar spo¬ vednik po pravici dvomi, je-li otrok že za greh sposoben ali ne, podeli naj mu ob velikonočnem času, pa če je dete v smrtni ne¬ varnosti, sv. odvezo s pogojem: »Si es capax«; to še zlasti takrat, če se obtoži stvari, ki bi bile pametnemu človeku velik greh. Paziti je spovedniku, da ne reče k sv. obhajilu otroku, ki še ni prejel dotičnega poduka. Zlasti skrbno naj opravljajo otroci spoved za prvo sv. obhajilo; koristno je, ako takrat vsaj po večjem po- nove vse poprejšnje spovedi. 2. Mladeniška doba je silne važnosti za vse poznejše življenje. Za vse vtise, dobre in slabe, sta jako prejemljiva mla¬ denič in dekle, razne strasti se prebude v njiju, zapeljivi svet preži na oba, satan jima povsod nastavlja zanjke . . ., toraj jima mora biti spovednik angelj varuh skrbno pazeč nad nju srcem, ju svareč pred vnanjim zapeljevanjem, kažoč nesrečne posledice greha, svetujoč jima pripomočkov, po katerih je možno prema govati dušne sovražnike. Zlasti naj spovednik mladeniče in dekleta ob vsaki priliki resno svari pred slabimi tovarišijami, pred za¬ hajanjem v krčmo in na ples, pred gizdavostjo in dopadljivostjo; strogo naj jima prepoveduje vsakršno nepotrebno in prezaupljivo občevanje z drugim spolom, veri in nravnosti nevarne spise itd. Ako se prikazujejo take napake, treba jih je zatirati in odpravljati brž ob začetku z vso resnobnostjo. Da na potu kreposti ohrani mladino, naj spovednik od mladeniča in dekleta ti rja prav krepko in vztrajno: da vestno opravljata vsakdanje molitve, zlasti jutranje in večerne; da nikdar ne zanemarjata nedeljske in prazniške božje službe pa da pazljivo poslušata cerkvene govore; zelo naj jima priporoča, da večkrat v letu dobro pripravljena prejemata sv. za¬ kramente (v ta namen naj ipladini priporoča vstop v nekatere bratovščine, šestnedeljno pobožnost k sv. Alojziju . . .); zahleva naj od mladine zveste pokorščine, spoštovanja in ljubezni pa odkrito¬ srčnosti do starišev ali njih namestnikov itd. Z navdušenjem naj 670 Duhovno Pastirstvo. govori mladini o krasoti čistega, neomadežanega, Boga ljubečega srca, ter naj jo priganja, da se skrbno varuje vsake nevarnosti greha . . . Skoraj ravno tako previden, kakor pri otrocih, bodi spo¬ vednik pri mladeničih in dekletih, ko jih podučuje, ali izprašuje zlasti zastran grehov zoper sv. čistost, da morda kaka nepremiš¬ ljena beseda ne postane nepokvarjeni mladini vzrok pohujšanja. Nikoli naj ne rabi tacega izraza, za katerega ne bi rad, ako hi se izvedelo, da je prišel iz njegovih ust. — Ni dobro znamenje, ako mladina nestanovitno leta od enega spovednika k drugemu; želeti je, da imata mladenič in dekle stalnega dušnega vodnika. A hudovati se nikoli ne sme spovednik, ako spovedenec časih drugam gre k spovedi; bolje da se drugej odkritosrčno spove, kakor pred navadnim spovednikom morda nevredno. — Kedar mladina pri spovedniku išče sveta ozir izvolitve stanu, naj se duhovni pastir nikar ne prenagli pri tem. Opozori naj mladeniča ali dekle na to, da človek ni ustvarjen za ta svet, ampak za Boga in večnost, toraj ne gre pri izvolitvi stanii gledati samo na posvetnost, ampak zlasti na to, v katerem stanu se mu bo ložje zveličati. Izroči naj se Bogu v ponižni molitvi, prosi naj razsvetljenja, da spozna, v kateri stan ga kliče volja božja. Prevdarja naj svoje telesne in duševne zmožnosti in vnanje razmere; premišljuje naj težave in dolžnosti prihodnjega stanu, da vidi, če je zanj. Priporoča naj mu spovednik, da se posvetuje s svojimi stariši in da naj se v po- razumljcnji z njimi odloči za prihodnji poklic. Tedaj le svetovaje, ne ukazovaje, naj spovednik postopa pri tej prevažni zadevi. 3. Kar se tiče deklet posebej, ali ženskih spovedencev sploh, je treba spovedniku velike opaznosti, da si ne oškoduje last¬ nega miru, čistosti srca in dobrega imena, in da tudi spovedenkam ni v kvar. Vse govorjenje spovednikovo mora toraj biti resno in posebno previdno pa premišljeno; sicer ne osorno, a tudi nikdar ljubko, kakor pri otrocih. »Gum junioribus«, pravi sv. Alfonz, »in confessionario sis potius rigidus quam suavis!« Vprašuje naj le to, kar je neogibno potrebno; nauke in opomine naj daje bolj kratke, a vendar zadostne. Ge začno zlasti mlajše spovedenke govoriti o stvareh nepomenljivih, za spoved nepotrebnih, naj jim kratko opomni, da to ne gre v spoved. Tudi pri prav pobožnih spove- denkah treba je velike, morda še večje previdnosti kot pri drugih, kajti sv. Avguštin pravi: »Ne ideo foeminae, quia sanctiores sunt, minus cavendae: quo enim sanctiores fuerint, eo magis alliciunt.« Kje ženske spovedovati, glej str. 550. Ako žele dekleta storiti § 196. Različni spovedenci: e) Ženini in neveste, zakonski. 671 obljubo vodnega devištva, naj jim spovednik to dovoljuje le za nekoliko časa, n. pr. od enega Marijinega praznika do druzega, ali od leta do leta sproti. § 196 . Različni spovedenci: e) Ženini in neveste, zakonski. Pri ženinih in nevestah je razločevati, ali pridejo k spovedi dosti zgodaj, kakih par tednov pred poroko, ali pa zadnje dni, morda še-le na dan nameravanega poročenja. I. Z ženini in nevestami prišlimi dosti zgodaj k spovedi, morda brž, ko je sklenjenje zakona popolnoma dogovorjeno, ni posebnih težav ali napotkov. Opozori naj jih spovednik na to, da je čez vse potrebno, prav vestno in dobro se pripravljati na za¬ krament zakona; kajti na vredno ali nevredno prejetem zakra¬ mentu sloni večinoma prihodnja sreča ali nesreča zakonskih. Pove naj jima, da sta v vesti dolžna zakonske zadržke, ako bi se za¬ vedala katerega, takoj naznaniti svojemu župniku, ali če bi se tega sramovala, pa spovedniku, da se napotek odpravi, dokler je čas. Prav stori, ako spovednik poprašuje zaročnika po navadnejših zakonskih zadržkih. Poizveda naj tudi, če morda ženin in nevesta stanujeta v eni in tisti hiši; kajti tridentinski zbor (Sess. XXIV. de ref. matr. c. 1), in razne provincijalne in diecezanske sinode za¬ ročencem ostro prepovedujejo vkupno bivanje. Prepovedovati mora duhovnik ženinom in nevestam tudi medsebojno prezaupljivo ob¬ čevanje, skrivno shajanje, prepogostno obiskovanje eden druzega, ker v vsem tem je velika nevarnost za sv. čistost. Ako se zaro¬ čenca obiščeta, ne sme se to zgoditi na skrivnih krajih, ali ob temi, ampak občujeta naj, a ne prepogostno, vselej le vpričo sta- rišev, sorodnikov ali drugih poštenih ljudi. Ako se spovedniku glede posebnih razmer in lastnije ženinov zdi potrebno, opomni naj zaročnika, da se morata skrbno varovati vsega, kar bi pre¬ grešno bilo ozir šeste božje zapovedi, kajti kar je greh samskim, nezaročenim, to je greh tudi njima pred zakonom. Ge spazi du¬ hovni pastir, da poročenje le odkladata in odkladata, naj dela na to, da se zakon sklene brž ko brž. Tudi si mora spovednik pri¬ zadevati, da se ženini in neveste pripravljajo na sv. zakrament s pobožno molitvijo, z lepim in krepostnim življenjem in prejema¬ njem sv. zakramentov, ter se vredne store blagoslova božjega. Zlasti delaj na to, da zaročenca storita dobro veliko spoved, predno 672 Duhovno Pastirstvo. stopita v novi stan. — Dušni pastir naj ženine pri spovedi tudi po potrebi podučuje o zakonskih dolžnostih; govori naj jima o na¬ menu krščanskega zakona, opominja naj zaročenca, da živita v prihodnjem stanu lepo krščansko, spolnujoča zapovedi božje in cerkvene, v vzajemni ljubezni in potrpežljivosti itd. Spregovori naj jima tudi o svetosti obljube, ki jo bota eden drugemu storila pred altarjem. Ozir zakonskih dolžnosti v ožjem smislu (debitum con- jugale) treba je pač tudi nekoliko povedati zaročencema, ko pri¬ deta k spovedi pred poroko, to pa zato, da se jima morda ne bo greh zdelo, kar je poročenim dopuščeno, ali da nasprotno ne mi¬ slita : zakonskim je dovoljeno vse. A silno previden bodi spovednik pri tem podučevanji. Ženinu in nevesti, ki sta do sedaj živela de¬ viško, naj le na kratko in v obče pove, da tako, kar služi poro¬ čenima v dosego zakonskega namena, jima je brez greha, da pa nič ne smeta storiti zoper namen zakona in zoper vest. Prideta naj kaj tednov po poroki k spovedi, in če bodeta ozir zakonskega življenja o čem dvomila, je li prav ali ne, naj odkritosrčno vpra¬ šata spovednika. Ženinom, ki dosedaj niso živeli neomadežano, sme seveda dati jasneji pouk, a vselej na kratko in s spodobnimi besedami. Da duhovni pastir ve zaročence prav učiti, skrbi naj, da je* njemu dobro znano, kar zanesljivi moralisti o tem uče. II. Velike težave utegnejo nastati, ako ženin in nevesta pri¬ deta k spovedi še le pred poroko, ko je za svatovščino že vse pripravljeno, in sicer težavnosti: 1. Zaradi notranje priprave spovedencev. Dispozicija že¬ ninov se presojuje po navadnih pravilih; le če sta zaročenca do sedaj živela v bližnji grešni priložnosti, ali če sta bila povračljiva grešnika, sme se jima prav pred poroko dati odveza, ako sta sicer pripravljena ter skesana, kajti s poročenjem jenja bližnja prilož¬ nost in grešna navada sama ob sebi. Ako zaročenca ne kažeta nikakoršnih znamenj kesanja, naj si spovednik prizadeva na vso moč, da jima omeči srce. Zdihuje naj k Bogu, prosi naj razsvet¬ ljenja od zgoraj, in če se spovedniku posreči z božjo pomočjo vzbuditi v grešnikovem srcu pravo kesanje in trden sklep, naj ga odveže; če notranja priprava po takem prizadevanji ostane še dvomna, da naj se ženinu pogojna odveza. Ko bi pa spovedenec ostal trdovraten, bi ne hotel n. pr. kake bližnje priložnosti za¬ pustiti, krivice poravnati . . ., s kratka: ako bi razodeval gotova znamenja nepriprave, tedaj mu mora spovednik odvezo odreči ter mu povedati, zakaj ne more odveze dobiti in da toraj ne smč k § 196. Različni spovedenci: e) Ženini in neveste, zakonski. 673 sv. obhajilu. Ako tak spovedenec zahteva spovedni listek, naj mu ga da, če se je dotičnik le res spovedoval. Ako je za poroko že vse pripravljeno, naj spovednik ženinu ne reče, da se brez od¬ veze ne sme dati poročiti; o tem naj molči, in le prav živo naj ga opominja, da si prizadeva popolno kesanje vzbuditi, če se bo dal poročiti, in da kmalu zopet k spovedi pride. 2. Ko bi se kdo ženinov pred poroko spovedal pridrža¬ nega greha, a spovednik nima oblasti, odvezati reservat, in tudi ni časa, iskati si pooblaščenja, tedaj velja kot splošen nauk sv. cerkve, da v taki sili sme spovednik od pridržaja odvezo dati indirektno. Sv. Alfonz Lig. (L. VI. 585) uči o tej zadevi: »Quando adest impedimentum et urget gravis causa confitendi (kar je go¬ tovo v našem slučaji), quivis coniessarius potest indirecte absol- vere a oasibus reservatis ab episcopo (et etiam a reservatis a Papa, si episcopus non possit adiri). Ita communiter doctores. Et hoc etiam si peccatum sit reservatum cum excommunicatione. Diximus, si adsit gravis causa, nempe si nequeat adiri superior sine scan- dalo aut nota infamiae, vel si magna difficultate, puta si habens facultatem longe distet et ex alia parte urgeat necessitas commu- nicandi vel implendi praeceptum annuae confessionis, aut ne diu poenitens maneat in peccato mortali.« Da ženin od pridržanega greha dobi tudi naravnostno odvezo, mora obljubiti spoved¬ niku, da se bo pri prvi naslednji spovedi tega greha zopet ob¬ tožil, ali temu mašniku, ki si mora med tem dobiti pri svojem višjem oblast, odvezati od dotičnega pridržaja, ali pa, da ide k spovedi h kakemu za odvezovanje tacih grehov pooblaščenemu mašniku. (O nenaravnostnem odvezovanji sploh gl. § 183, II.) 3. Težava dohaja spovedniku tudi od tod, ako še le v spo¬ vedi prav pred poroko izve zakonski zadržek. V tem slučaji je dušnemu pastirju gledati pred vsem na to, kake lastnije je za¬ držek: odjenljiv ali neodjenljiv, skriven ali očiten, dotičnima za¬ ročencema znan ali neznan: a) Kedarje spažen zadržek odjenljiv (dispensabile), mora spo¬ vednik praviloma ženine podučiti o zadržku, če tudi sta oba bona fide ter se ne zavedata skrivnega zadržka, -— ako je le kaj upanja, da bode koristil opomin, in da bosta zaročenca poroko odložila za tako dolgo, da dobita spregled. Ko bi pa spovednik z moralno gotovostjo vedel, da bo opominjanje brezuspešno, ker se brez velicega zgledovanja med ljudmi in brez osramotenja za ženina res ne da več poroka od- 43 Duh. Pastirstvo. 674 Duhovno Pastirstvo. ložiti, tedaj naj molči o zadržku, ter naj raje pusti, da ma- terijalno grešita, kakor da bi ju storil formalna grešnika. Na¬ roči naj jima pa, da ob nekem določenem dnevu prideta k spovedi. Med tem časom naj dobi spovednik spregled od dotičnega zadržka, da se poveljavi neveljavno sklenjeni zakon. — Ko bi pa ženin in nevesta oba vedela za skrivni za¬ držek, ter sta in mala fide, treba je tirjati, da poroko pre¬ ložita za tako dolgo, da dobita spregled. Ako tega nočeta storiti, čeravno se brez posebne težave in brez osramotenja to da storiti, tedaj jima odveze ne sme dati. Ako se pa res ne da več preložiti poroka brez pohujšanja in brez velike gmotne škode, ker je že vse pripravljeno za svatovščino, in znanci pričakujejo svatbe itd., takrat se jima pač sme dati odveza, a le, če sta resnično skesana, in če resno ob¬ ljubita, da hočeta zakon skleniti le s pogojem, če dobita spregled (za katerega naj spovednik prosi nemudoma), med tem pa, dokler ne dojde spregled, da bota kakor brat in sestra skupaj živela ter skrbno se varovala bližnje priložnosti k grehu. Prav tako mora ravnati spovednik tudi tedaj, če je le eden zaročnikov in mala fide, pa svojemu družetu zadržek more naznaniti brez posebne težave in brez velicega osramo¬ tenja. Ko bi pa zadržka brez velicega lastnega osramotenja ne mogel razodeti sozaročniku, n. pr. pri svaštvu ex copula illicita, poroka se pa tudi nikakor ne da preložiti brez sil¬ nega pohujšanja, osramotenja . . . takrat se je, če še možno, obrniti do škola, ki v toliki sili sme spregled dajati. Ako pa ni več mogoče, obrniti se do višjega pastirja, in če je za¬ držek juriš ecclesiastici, se sme v toliki stiski dušni pastir držati mnenja sv. Alfonza Lig. 1 ) in drugih bogoslovcev učečih, da cerkvena postava v tem slučaji ne veže, ker začenja škodljiva postajati, kar gotovo ni namera zakonodavčeva. A po poroki bi se moral spovednik obrniti do penitencijarije ali do škofa, da prejme dispenzo; prav za prav, da se odobri njegovo ravnanje. V tem in v prejšnjih dogodkih smo imeli pred očmi le skriven zadržek, kajti da bi bil javen, ljudem Sv. Alfonz uči: >Quodsi aliquando nec etiam ad episcopum aditus pa- teret et nullo modo aliter vitari posset gravissimum periculum infamiae aut scan- dali, posset parochus, vel alius confessarius declarare, quod lex impedimenti eo času non obligat, quia . . . cessat lex, quando potius est nociva, quam utilis. < (VI. n. 613.). § 196. Različni spovedenci: e) Ženini in neveste, zakonski. 675 znan, potem spovednik nikoli in nikakor ne sme pustiti že¬ ninov k poroki, dokler ne dobita spregleda. b) Kedar je zakonski zadržek neodjenljiv, n. pr. impotentia, ligamen, consanguinitas in linea recta . . ali tak, da se ni¬ koli ne spregleda, n. pr. affinitas in I. gr. lin. rect. ex matri- monio orta . . takrat mora spovednik podučiti dotičnega zaročnika, da zarad tega zadržka, ki je neodjenljiv, nikakor ne more skleniti zakona. Ko bi ga sklenil, bi bil neveljaven ter bi neveljaven ostal pred Bogom, pred vestjo in pred cer¬ kvijo. To mu mora povedati, naj si je spovedenec v dobri ali slabi vesti, naj spovednik upa, da bo opomin kaj koristil ali če tudi ve, da ne bo nič opravil z opominjevanjem. Ko bi ne hotel spovedenec odstopiti od svoje namere, bi mu moral spovednik odreči odvezo. III. Ko poročenci pridejo k spovedi, naj duhovni pastir za¬ konskim priporoča čednosti, ki so njim najbolj potrebne: med¬ sebojno ljubezen in pomoč, radovoljno potrpljenje s slabostmi svo¬ jega družeta, krščansko življenje, zvesto spolnovanje stanovskih dolžnosti, zlasti skrb za krščansko odgojo otrok. Možu posebej naj priporoča srčno ljubezen in spoštovanje do žene; ženi pa lju¬ bezen in spodobno spoštovanje do svojega moža, in pokorščino v vseh dopustljivih stvareh. O spolnovanji zakonskih dolžnosti (de debito conjugali) spovednik ne vprašaj brez važnega razloga. Ko bi se mu pa zdelo, da sta se zakonska v tej zadevi kaj pregrešila, tedaj naj samo v obče vpraša: če ti ozir zakonskega življenja vest kaj očita ? in zlasti ženo naj vpraša (ako ima vzrok za tako vpra¬ šanje): če si bila pokorna svojemu možu v vseh rečeh? Ako dušni pastir iz spovedenčeve obtožbe spozna, da je zlorabil zakonsko pra¬ vico, zabranivši spočetje (onanismus), naj mu za prvikrat razloži gnjusobo tega smrtnega greha, katerega je kriva tudi žena, ako svojega moža kakor si bodi zapelje v tako ravnanje, ali pa če ga z opominjevanjem noče odvrniti od zločinstva, akoravno bi ga mogla. Ako resno obljubi poboljšanje, naj spovednik odveže tacega zakonskega; če bi pa pri naslednjih spovedih prišel z ravno tacimi grehi, treba bi bilo z njim ravnati kot s povračljivim grešnikom - gl- § 193. Kaj je duhovnemu pastirju-storiti, ako spozna iz spovedi za¬ konskega spovedenca ali spovedenke, da je sklenjeni zakon zaradi kakega razdiravnega zadržka neveljaven, povemo pri zakramentu sv. zakona. 43 * 676 Duhovno Pastirstvo. § 197 . Različni spovedenci: f) Bolniki in umirajoči. Najvažnejšim dolžnostim duhovnega pastirja prištevamo skrb za bolnike in umirajoče, o kateri bomo govorili v IV. delu »Pa¬ stirstva«. Tukaj nam je le to povedati, kako z bolnikom opraviti dobro spoved, kar je zanj glavna reč in najpotrebnejša. I. Pravilo je, da se mora tudi bolnik spovedati toliko po¬ polno, kolikor mu je takrat mogoče; a vendar je spovedniku bolj za to skrbeti, da ima spokornik pravo kesanje, kakor da se prav natančno obtoži. 1. Kedar je bolniku možno, spovedati se z materijalno po¬ polnostjo, naj mu spovednik na vso moč pomaga k temu. Želeti je, naj bi spoved bolnika na smrtni postelji bila velika spoved, obsegajoča vse življenje spovedenčevo, ali vsaj dobo od poslednje zanesljivo dobre spovedi. Naj se spovednik nikoli ne straši tega truda, kajti neprecenljivo duhovno dobroto s tem skaže bolniku. Kedar ni možno opraviti popolne vesoljne spovedi, naj se to vsaj počez stori. Vpraša naj spovednik v ta namen bolnika: ako je vselej dobro ter veljavno spoved opravil, če ni kdaj kaj zamolčal, če je vselej imel pravo kesanje, prejel odvezo; če je kdaj dolgo živel v grešnih zvezah, v hudem sovraštvu, v pregrešni navadi; ako ima morda kako storjeno škodo poravnati; če mu vest kaj očita ozir zanemarjenih stanovskih dolžnosti itd. Od zelo bolnega ter slabotnega naj ne zahteva spovednik, da bi mnogo govoril, ampak olajša naj mu obtoževanje s tem, da mu stavi vprašanja, na katera večinoma odgovarja le z da ali ne. Spovednik sam naj hudo bolnemu govori počasno, razločno, ne preglasno; časih je dobro za nekoliko pojenjati, da bolnik med tem premišlja, kar mu je govoril mašnik, pa da se spovedenec preveč ne utrudi z go¬ vorjenjem. 2. Mnogokrat je pri spovedencili na smrtni postelji možna le formalna popolnost. Ako se je n. pr. bati, da bolnik zgubi zavednost, predno konča popolno spoved, naj se spove le nekaterih grehov, ki mu najbolj obtežujejo vest, druge naj samo v obče všteje in obljubi naj, da se jih bo pozneje natančno obtožil, če bode mogoče. Ravno tako je ravnati pri bolnikih, katerih zdravnik ali strežniki zaradi hudega ranjenja ali težkega po¬ roda ... ne morejo dolgo ali celo nič pustiti samih. Tudi pri zelo § 197. Različni spovedenci: f) Bolniki in umirajoči. 677 gluhih 1 ) bolnikih mora mnogokrat zadostovati formalna popolnost spovedi, zlasti v slučajih, ko duhovnik zavoljo drugih ljudij ne more glasno govoriti ter izpraševati. V posebno veliki sili je dosti, da bolnik le spozna, da je grešnik, da obžaluje vse storjene grehe, in da se obtoži samo enega greha, katerega hoče, druge pa sploh všteje in sklene se pozneje natančno spovedati, če bo moč. Ako bolnik ne more več govoriti, a sicer se še zaveda, naj mu spo¬ vednik stavi vprašanja, da odgovarja s kimanjem, z očmi ali ro¬ kami ali sicer s kakim znamenjem. Tudi če je bolnik gluhomuteo 2 ) ') Zelo gluhe osebe spoveduje naj duhovni pastir razun bolezni na po¬ sebnem kraji, v spovednici, postavljeni nalašč v ta namen v žagradu ali na drugem primernem kraji, kjer more glasno z njimi govoriti. Prizadeva naj si, da zlasti kesanje vzbudi v njih, in tudi najpotrebnejših naukov naj jim daje, ker večinoma z leče poduka ne morejo prejemati. Ako glušec pride k spovednici med druge ljudi, in če spovednik to spazi brž ob začetku, še predno se je začel ob¬ toževati, pove naj mu glasno, da, ker je gluh, naj pride ob drugem času, ali da naj ide na poseben kraj, pripravljen za tako spovedovanje. Ko bi pa spovednik še-le med obtoževanjem ali po končani obtožbi pri vpraševanji spoznal spove- denčevo gluhobo, ne sme mu več glasno reči, naj gre, ampak zadovolji naj se z njegovo obtožbo, disponira naj ga kolikor možno, in naj mu naloži za pokoro kaj malega, ker drugi slišijo. Odveže naj ga brezpogojno, če ne dvomi o gluščevi pripravi, sicer le pogojno. Samo nekoliko gluhe spoveduje naj duhovni pastir v spovednici, zlasti ženske, katere, akoravno bi jih zarad velike gluhote moral v žagradu spovedovati, naj jih le ob navadnih urah spoveduje in pri od¬ prtih durih. Popolnoma gluhi spovedenci smejo, ako so izšolani, spisano obtožbo podati spovedniku, a prebero naj mu jo sami, če mogoče. S pisanjem si pomaga tudi spovednik, da popolnost obtožbe dos-eže, akoravno bi formalna popolnost zadostila v takem slučaji. Ce zna glušec samo brati, pomaga naj si duhovnik z natisnjenim izpraševanjem vesti; kazaje mu na posamna vprašanja, naj spovedenec odgovarja. Ako popolnoma gluhi ne zna ne brati ne pisati, naj mu po končani samoobtožbi spovednik kar je treba govori prav rahlo in počasno, kajti mnogo glušcev spoznava na ustnicah, kaj se jim pripoveduje. Tudi z zna¬ menji naj si pomaga, na pr. kazaje na križ . . ., da mu vzbudi kes; pokoro naj mu naznani n. pr. s pomočjo moleka. 2 ) Razumne gluho - neme naj duhovni pastir razun smrtne nevarnosti tudi še o velikonočnem času spoveduje, ali še sicer katerikrat med letom, ako razodevajo željo po sv. odvezi in če razume njih znamenja. Z izšolanimi gluho- mutci spovednik ravnaj nekako tako, kakor smo prej povedali o celoma gluhih, ki znajo brati in pisati; le to bi še svetovali, da naj nazadnje spovedenčevo spi¬ sano spoved in vse, kar je spovednik sam med takim spovedovanjem napisal, vpričo gluhomutca raztrga ter kosce papirja njemu izroči, ker so taki spovedenci večinoma zelo sumni. Ako gluhomutec ni izšolan, more se spoved zgoditi le z znamenji, toraj na kraji, da spovednik in spovedenec drug drugemu gledata v obličje. Tudi spovednik govori z obličjem in z rokami, naznanjujoč mutcu, kar misli: sočutje, priznanje, žalost, stud itd.; ali sklepaje roke, kazaje na križ, proti 678 Duhovno Pastirstvo. ali tacega jezika, da se s spovednikom kar nič ne moreta poraz- umeti, zgodi se spoved večinoma z znamenji, če morda ne po¬ sreduje kak tolmač (glej str. 561). Ko je s pomočjo spovednikovo obtožba končana ter popolna, kolikor razmere in bolnikovo stanje dopušča, naj si dušni pastir prav živo prizadeva, da v spokornikovem srcu zbudi resnično čeznaturno kesanje poslužujoč se primernih krepkih opominov in nagibov, kolikor dopušča čas. (Glej § 187, II.) Ako spovednik spozna, da je bolnik disponiran, naloži naj mu primerno pokoro in podeli od¬ vezo. Pokoro je treba sicer odbrati po velikosti in lastniji grehov, a pri bolnikih naj je le majhna, ne težavna; tolika, da jo spokornik v takratnih razmerah lahko opravi. Večjo pokoro napove ter naloži naj spovednik, ako se mu zdi potrebno, za po¬ znejši čas, ko bode ozdravel, ter naj bolnika opominja, da kmalu po ozdravljenji pride k spovedi, kjer mu hoče še marsikaj po¬ vedati natančneje. Pri zelo bolnih in umirajočih mora biti pokora prav majhna, n. pr. en očenaš, češčena Marija, kaka druga kratka molitvica, klicanje sv. imen, poljubovanje križa, skesano trkanje na prsi itd. Umirajočemu naj spovednik pomaga, da kar skupaj opravita kaj malega za pokoro. Da bolnik težave svoje bolezni pre¬ naša v duhu pokore, to naj mu spovednik priporoča, a za pokoro naj mu nikar ne naklada voljnega prenašanja bolečin. Ko bi imel bolnik morda kaj povračati, mora spovednik tirjati, da to, ako je mogoče, takoj stori po kakem prijatelju ali po spovedniku; le če takrat ni mogoče povrniti, naj umirajoč ukaže v zadnji volji svo¬ jemu dediču, da mora toliko in toliko izročiti temu ali onemu zanesljivemu človeku ali spovedniku, da ta z denarji stori, kar mu je povedal, da je storiti. II. Ozir svete odveze je spovedniku gledati na to, če se bolnik še zaveda ali pa se nič več ne zaveda. 1. Ako je bolnik pri zavesti in se ali z besedo ali vsaj z znamenji obtoži razločno vsaj enega greha, ter vse druge v obče všteje, zbudi naj spovednik v njem kes, in če je o njegovi pri- nebesom, s trkanjem na prsi itd. Ako dušni pastir spozna iz mutčevega obto¬ ževanja tudi le e n greh z gotovostjo in če je nedvomno njegovo kesanje, naj mu da odvezo nepogojno, sicer pogojno. Da si duhovnik olajša spovedovanje, naj vselej, predno kakega gluhonemega te vrste vprvič spoveduje, vpraša pri nje¬ govih domačih: kake lastnije je spovedenec, kaj so njegove poglavitnejše napake, s kakimi znamenji naznanja to ali ono stvar itd. Ako to poizve, ne bo mu težko vsaj deloma ruzumeti nemega. Pokoro naj mu naznani kazaje na moleku. § 197. Različni spovedenci: f) Bolniki in umirajoči. 679 pravi prepričan, odveže naj ga nepogojno, če se razločno ne more nobenega greha več spovedati, a daje duhovniku znamenja kesanja ter naznanja željo po sveti odvezi, naj mu jo da spovednik ab- solute, ako ne more po pameti dvomiti o grešnikovi pripravi; če pa je dispozicija dvomna, odveže naj ga pogojno. Naznanjeno ke¬ sanje pa želja po odvezi, t j. nekaka obtožba sta tu bistvena dela zakramenta. Ako se bolnik brani prejeti sv. zakrament, ali če sicer jasno kaže svojo nepripravo, mora si spovednik na vso moč pri¬ zadevati, da ga disponira; če ostane nespokoren, odreči mu je sv. odveza. 2. Kedar se bolnik nič več ne zaveda, je razločevati, če je morda prej ob zavednosti dajal znamenja kesanja ali ne. Ako je prej dajal znamenja kesanja, ali če je klical po duhov¬ niku, želel se spovedati ... in če tudi o tem spričuje samo en človek, vzeti so ta razodevanja kot nekaka spoved po tolmaču in dati mu je sv. odveza. A sv. Alfonz pristavlja: »Absolutio condi- tionata tutior videtur, praecipue ubi prudenter de signis datis du- bitatur.« Če nezaveden bolnik tudi prej ni dajal znamenj ke¬ sanja, ali vsaj o tem nihče ne ve, ali če je morda po kaki ne¬ zgodi naenkrat prišel ob svest, da ni mogel več naznaniti želje po spovedniku, in tudi sedaj ne daje nikakovih razločljivih zna¬ menj kesanja, odveže naj ga spovednik pogojno, »si capax es«, če je le sicer krščansko živel. Pa tudi tedaj naj pogojno odveže dušni pastir nezavednega umirajočega, če njegovo poprejšnje živ¬ ljenje spovedniku ni znano, (ako le ve, da je katoličan), in tudi takrat, če je bil bolnik nerodnega, nekrščanskega, hudobnega živ¬ ljenja. 1 ) Celo takrat, če duhovni pastir nezavednega ter v smrtni J ) Ne more se namreč trditi pri tacih nezavednih, da ni bližnje tva¬ rine zakramenta sv. pokore. Saj se utegne umirajoč po notranje še zavedati ter pri pameti biti, če tudi ne more več rabiti vnanjih čutil, ker mu polagoma odmirajo. A sluh mu mnogokrat še ostane, ko vsi drugi čuti že otrpnejo. Mo¬ ralist Marchantius pripoveduje v dokaz, da umirajoč, kateremu so vsi čuti razun sluha odpovedali, še more rabiti svojo pamet, to-Ie iz lastnega življenja: »V sveto olje so me dejali, vse čute razun sluha sem zgubil, a pri pameti sem bil in zmožen prav misliti in soditi. Razumel sem zdravnika, ki je mojo smrt napo¬ vedoval, z zaupanjem sem se priporočal božji milosti in sem skušal svoje misli pokazati po vnanje.« Enacega kaj je gotovo že marsikdo doživel v svoji duhovno- pastirski službi. Mogoče je tudi, da je ..kdo nezaveden, a vendar mu pridejo vmes svetle dobe, trenutki, ob katerih more rabiti pamet. Utegne mu tudi ne¬ skončna milost božja v nezavesti podariti nekaj trenutkov zavednosti, ob katerih more vzbuditi kesanje nad svojimi grehi. — Tudi se ne smč zoper odvezovanje nezavednih ugovarjati: ni dosti, da ima umirajoč v svojem srcu kesanje in željo 680 Duhovno Pastirstvo. nevarnosti najde katoličana, ki je vsled svojega življenja prište¬ vati očitnim grešnikom; ali tudi, če kdo in ipso actu peccati, n. pr. v poboji ali dvoboji, v prešeštvu, v pijanosti, pri posku- šanem samomoru pade v nezavednost — sme mu dati in naj mu da pogojno odvezo (sv. Allonz to mnenje ozir zadnjega slučaja imenuje »satis probabilis«). In da že kar tu omenimo: podeli naj mu tudi sv. poslednje olje (a ne sv. popotnice) in sicer absolute, brez dostavka: »si es dispositus«, da je le sposoben ta zakrament »valide« prejeti; zakaj tako, povemo pri zakramentu sv. posled¬ njega olja. Razloge za to milo ravnanje smo povedali ravnokar v opomnji. »Quis divinae misericordiae«, pravi Muller, »cujus non est numerus, limites ponere velit, ut impossibile dicat, hujusmodi moribundum Deo auxiliante in lucido aliquo intervallo dolorem de peccatis et desiderium absolutionis concipere, quamvis sen- sibiliter haud percipiantur ?« Le takrat bi dušni pastir ne smel tako ravnati, ako bi se bil umirajoči človek ravno prej branil prejeti sv. zakramente, ali če je odganjal duhovnika ... pa če je gotovo, da je to storil iz zaničevanja 1 ) — in v teh jasnih zna¬ menjih nespokornosti pade v nezavednost. Tu še o dvomni tvarini zakramenta ne moremo govoriti, ampak o gotovih zna¬ menjih nepriprave, toraj se mu niti pogojna odveza ne more dati spovedati se, ampak bi moral obojno tudi po vnanje pokazati, da bi se vsaj o nekem splošnem obtoževanji smelo govoriti, ker tvarina vsacega zakramenta mora biti o čutna, sensibilis. Odgovoriti je: če bolnik obžaluje grebe in želi sv. odveze, on gotovo to na kak način po vnanje kaže, n. pr. z vzdihovanjem, premikanjem oči, gibaje z ustnicami ... če tudi okoli stoječi tega ne spazijo ali vsaj kot znamenje kesanja ne spoznajo. Kardinal Francelin v svoji knjigi »de Sacramentis« piše: »Moraliter fieri nequit in hac nostra natura composita, ut dolor et desiderium se subjiciendi clavibus Ecclesiae, quae interne habentur, nullo actu sensibili se manifestent, licet ab aliis forte non animadvertatur, vel quia praesentes non sunt, vel quia signa non valent distinguere.« — A če je bližnja tvarina in nje razodevanje pri nezavednem tudi res n e g o t o v a , je vendar v obče treba vselej boljše, za bolnika ugodnejše si misliti, toraj: da je umirajoč pred popolno nezavednostjo, ali tudi pozneje v kakem svetlem trenutku spoznal veliko nevarnost večnega pogubljenja, da obžaluje grehe, da po kakih vnanjih znamenjih odveze prosi, če tudi tega ne more drugim razločno naznaniti. V toliki sili toraj, ko je dušo rešiti večnega pogubljenja, sme spovednik celo z dvom no tvarino zakrament deliti, t. j. zarad dvomljive priprave odvezo da s pogojem: si capax es. Tu namreč velja načelo: >In extremis extrema tentanda.« (Gl. L. Quartal- Schrift, 1884, str. 257.). ') Marsikaterikrat se bolnik brani sv. zakramentov, a ne ravno iz zaniče¬ vanja, ampak n. pr., ker ne spozna nevarnosti, kajti slepe ga drugi, češ, ni take sile, bo kmalu odleglo itd. § 198. Popravljanje pogreškov pri spovedovanji storjenih. 681 drugače, kot v slučaji, ko bi bil pozneje spovedniku ali drugim navzočim s kakimi znamenji razodeval, da je druge misli, ter da greh obžaluje in prosi odveze. Kedar duhovni pastir iz prej ome¬ njenih razlogov sv. odvezo da in v sveto olje dene nezavednega umirajočega katoličana, katerega zelo nerodno in pregrešno živ¬ ljenje je znano ljudem, naj jim p o j'a s n i vzrok svojega ravnanja, ako bi se sicer utegnili pohujševati zaradi podeljenja svetih za¬ kramentov. K e d a r k o 1 i pride dušni pastir h bolniku, kateri se še z znamenji ne more več spovedati, toraj k nezavednemu, naj mu vselej naznani, da je spovednik prišel ter mu bo podelil sv. za¬ kramente; pa reče naj mu, da naj v srcu vzbudi kesanje. Nato naj k umirajočemu sklonjen, predno mu da sv. odvezo, na kratko in s krepkimi, prisrčnimi besedami moli v bolnikovem imenu de¬ janje kesanja, in če je še čas, tudi prav na kratko dejanje vere, upanja in ljubezni. Od tega ravnanja utegne biti odvisna veljavnost zakramenta. Ako namreč umirajoči še sliši (kar je mnogokrat), ga dejanja, koja mu moli mašnik, store pripravljenega za sv. odvezo, če še ni bil. Ko bi duhovni pastir ne storil tega ter k nezavednemu umirajočemu prišedši mu takoj začel dajati odvezo, prejel bi jo bolnik brezkoristno, ako ni za-njo pripravljen. § 198 . Popravljanje pogreškov pri spovedovanji storjenih. Po spovedovanji naj dušni pastir ves svoj trud daruje Bogu, naj se mu zahvali za podeljeno pomoč, preiskuje naj nekoliko svoje ravnanje z raznimi spovedenci, da spozna, če je prav storil in prav razsojeval; storjene pogreške naj pred Bogom obžaluje, zastran spokornikov pa naj jih skuša popraviti, kolikor je možno. Pri spovedovanji storjeni pogreški pa zlasti zadevajo ali veljavnost odveze, ali popolnost obtoženja, ali razne spokornikove dolžnosti, n. pr. povračilo. 1. Ako je spovednik storil pogrešek ozir bistva zakra¬ menta ter n. pr. spovedenca s smrtnimi grehi, a dobro priprav¬ ljenega, ni odvezal ali vsaj veljavno ni odvezal, morda zavoljo pomanjkanja sodnosti ali ker slovila ni prav izgovarjal: tedaj mora ta pogrešek popraviti če mogoče brž v tisti spovedi, ali pa v pri¬ hodnji. Ge spazi spovednik pomoto, ko je spokornik že odšel, a 682 Duhovno Pastirstvo. če ve, da je spovedeneo vsaj moralno še pričujoč, toraj blizo tam kje med ljudmi v cerkvi, naj mu takoj da odvezo, ko bi ga tudi ne videl. To je storiti, če je ravno že delj časa poteklo od nje¬ gove spovedi, morda cela ura; kaj pa vselej le, če se more mi¬ sliti, da je spovedenec moralno še navzoč. Ako spokornik po laki spovedi, pri kateri po spovednikovi krivdi ni dobil odveze, gre (kar se navadno zgodi) k sv. obhajilu, katero prejme sicer vredno pripravljen in z vsaj nepopolnim čeznaturnim kesanjem, odpuščeni so mu grehi pri sv. obhajilu. Ce pa ne gre k sv. obhajilu, ali pa mu je obhajilo zavoljo druge okoliščine nevredno, a gre drugokrat k spovedi h kakemu drugemu spovedniku, ki seveda ničesar ne ve o pogrešku prvega spovednika, tedaj so mu z odvezo pri tej spovedi odvezani indirektno tudi grehi iz omenjene prve spovedi, kajti spovednik mu da odvezo čez vse njegove grehe, znane in neznane. Prav to velja, če bi bil bolnik kmalu po spovedi, pri kateri vsled mašnikove pomote ni dobil odveze, prejel zakrament sv. poslednjega olja, ki mu v tem slučaji odpusti tudi smrtne grehe. Ker toraj verniki po spovedi pristopajo k sv. obhajilu, kedar menijo, da so prejeli odvezo; nevarno bolni pa prejemajo sv. po¬ potnico ali vsaj sveto poslednje olje: zato nima spovednik stroge dolžnosti, zunaj spovedi opomniti spokornika, kateremu po pomoti ni dal odveze, na storjeni pogrešek, da bi ga popravil. Pač pa naj pomoto obžaluje ter sklene, da vprihodnje bolj pazi. 2. Ako spovednikov pogrešek zadeva samo materijalno p o - polnost spovedi, ker grešnika ni popraševal po številu in vrsti smrtnih grehov, tedaj ni nikoli dolžan te pomote popravljati zunaj spovedi. Ce se duhovni pastir spomni storjenega pogreška, dokler je dotični spokornik še pri spovednici, tedaj naj ga modro pripravi do tega, da spopolni obtožbo tudi takrat, ko bi mu bil že odvezo dal; ako je pa že šel od spovednice, naj znanega mu človeka pri naslednji spovedi opomni na zadnjo nepopolno ob¬ tožbo, a le, če mu je to lahko storiti. 8. Ozir spovedenčevih dolžnosti stori duhovni past : r po¬ grešek na dvojen način: ali s tem, da spokornika no opomni na njegovo dolžnost; ali pa, če ga odveže dolžnosti. Obojno se utegne zgoditi brez velicega zadolženja spovednikovega, ali pa z velikim njegovim zadolženjem. a) Ako je spovednik samo opustil opomin ozir velike spokornikove dolžnosti, n. pr. da mora bližnjo grešno priložnost zapustiti, škodo popraviti . . . mora ga opomniti na to kar brž, ako je še pri spovednici; če je že odšel in ga pozna, § 199. Spovedna molčečnost. 683 pa ob prihodnji spovedi, ako je dotičnega opomina še treba. Zunaj spovedi o tem govoriti ter opominjati spokornika na njegovo dolžnost, ni spovedniku treba drugače, kakor če bi mu to lahko bilo. Ko bi pa imel lepo priliko, spovedenca nagovoriti, da naj kmalu zopet k spovedi pride, ne omenivši storjenega pogreška, naj to stori, da popravi pomoto, b) Ko bi pa spovednik iz velicega lastnega zadolženja spokornika dolžnosti povračila odvezal, mu naravnost rekel, da krivice ni treba popraviti, ali mu dolžnost povračanja naložil neopravičeno, je strogo dolžan v naslednji spo¬ vedi pogrešek popraviti. Ko bi pa spovedenca ne bilo več k temu spovedniku k spovedi, je tak mašnik tudi z veliko lastno težavo, »cum gravi suo incommodo« dolžan, ga zunaj spovedi opomniti na dolžnost — kaj pa, po zadobljenem privoljenji, da sme z njim o spovedi govoriti. Ako tega noče storiti, je spovednik sam dolžan povračati vselej, kedarkoli je misliti, da bi bil spo- vedenec poravnal škodo, ko bi ga bil spovednik opomnil na to dolžnost. Ko bi bil pa duhovni pastir brez velicega lastnega za¬ dolženja, n. pr. iz zmote, razmišljenosti . . . koga oprostil dolžnosti povračila, je sicer dolžan pogrešek po možnosti popraviti v spovedi, a zunaj spovedi le tedaj, če mu je to mogoče brez velike lastne težave in škode na časti. Tudi ni dolžan mesto grešnika povračati, ako spovednik samo opomnil ni spokornika, da je dolžan storjeno škodo popraviti, in ko bi bil tudi zelo grešil s takim molčanjem (Lig. VI. n. 584). § 199. Spovedna molčečnost. Spovedna molčečnost (sigillum confessionis) je sveta dolžnost spovednikova, tega, kar mu je znano iz spovedi, nikoli in nikomur nič ne razodeti, kar bi spoved delalo težavno in zoprno. Dolžnost spovedne molčljivosti je absolutna, nepogojna ter se opira na naturno, božjo in cerkveno postavo. Že n a t u r n o pravo za- branjuje oskrunjevati dobro ime bližnjega, in prepoveduje raz¬ odevati kaj tacega, kar je bilo komu povedano pod pogojem molčanja. In to se zgodi pri spovedi. Vsak namreč, ki pride k spovedi, molčč stori s spovednikom pogodbo: razodeti svoje grehe proti temu, da ostanejo tajni; in spovednik, ki posluša njegovo spoved, prav s tem naznanja, da privoli v to pogodbo. Grešil bi toraj že zoper naturno postavo, ako bi prelomil to pogodbo. 684 Duhovno Pastirstvo. Božja postava, ki veleva spoved, bi zahtevala kaj moralno nemogočega, ko bi za spovednika ne bilo dolžnosti stroge molčeč¬ nosti; kajti grešniki bi se ne hoteli odkritosrčno spovedovati, ako bi ne imeli zagotovila, da njih obtožba ostane tajna. Cerkvena postava že za časa Gregorija I. ukazuje spovedno molčečnost; zlasti ostro IV. lateranski zbor spovednikom zapoveduje molčljivost rekši: »Caveat omnino (confessarius), ne verbo aut signo aut alio quovis modo alicjuatenus prodat peccatorem; et si prudentiori consilio indiguerit, illud absque ulla expressione personae caute requirat: quoniam qui peccatum in poenitentiali judicio šibi de- tectum praesumserit revelare, non solum a sacerdotali olficio depo- nendum decernimus, veram etiam ad agendam perpetuam poeni- tentiam in arctum monasterium detrudendum« (can. 21). I. Da bolje spoznamo dolžnost spovedne molčečnosti, oglejmo si nje obseg in poedinosti tega zakona. 1. Izvir spovedne molčečnosti je vsaka zakramentalna ob¬ tožba, t. j. spoved, ki jo kdo stori z namero, da bi prejel sveto odvezo; naj je samo pričeta ali že končana, veljavno opravljena ali neveljavno, odveza podeljena ali ne podeljena. Ako pa kdo pride k spovedniku ne da bi se mu spovedal, ampak n. pr. da ga prosi miloščine, ali da ga zasramuje, zapeljuje, njegove misli poizveda itd , tedaj spovednika ne veže dolžnost spovedne mol¬ čečnosti ; a pač naturna molčljivost, ker bi sicer iz tacega pripo¬ vedovanja utegnilo izhajati natolcevanje, da razodeva stvari iz spovedi. Spada pa v spovedno tajnost, če kdo svojega spovednika že pred spovedjo ali tudi po odvezi še poprašuje ozir svojega vestnega stanja. Kedar dušni pastir ne ve prav, ali mu je bilo kaj povedano v spovedi ali zunaj spovedi, takrat ga veže dolžnost spovedne molčečnosti (Lig. VI. 633). 2. Koga veže dolžnost, spovedne molčečnosti? Vse tiste, ki so o spovedi kaj izvedeli, bodisi po dopuščenem ali nedopušče- nem potu, naravnost ali nenaravnost. Zavezan k spovedni molčeč¬ nosti je toraj: spovednik; vikši, katerega je spovednik prosil pooblaščenja, odvezati spokornika od kazni ali pridržaja; tisti, katerega je spovednik z grešnikovim privoljenjem vprašal za svet; tolmač, s čegar pomočjo se je grešnik spovedoval; kdor je kacemu spovedencu spoved spisal; kdorkoli je iz spovedi kaj slišal, bodi-si brez zadolženja ali z zadolženjem; tak neduhovnik, ki bi se spo¬ vednika delal ter spovedoval; kdor bi našel spisano spoved, katero je spokornik že rabil pri zakramentalnem obtoževanji. Edini § 199. Spovedna molčečnost. 685 spokornik ni zavezan k spovedni molčečnosti ozir svojih grehov in ozir tega, kar mu je spovednik povedal zastran njegovih grehov ; a vendar veže spovedenca samega dolžnost naturne molčljivosti, da nič tacega ne razodene, kar mu je spovednik rekel, ko bi to razodetje bilo spovedniku škodljivo ali neprijetno. 3. Predmet spovedne tajnosti je v obče vse tisto, kar bi spoved delalo težavno in zoprno, ko bi se razodevalo; toraj: vsi grehi mali in veliki pri spovedi razodeti pa njih okoliščine; grehi drugih ljudij in sogrešnikov, za katere je duhovni pastir izvedel med spovedovanjem; tudi nezadolžene pomanjkljivosti spoveden- čeve, n. pr. skrivna bolezen, revščina, nezakonski rod, nevednost, surovost, sumnjivost — tudi nauki, svarila spovednikova in naložena pokora; celo lepe lastnosti in čednosti spokornikove, ker bi bila hvala nekaterih mnogokrat graja drugih, kojih bi spovednik ne mogel hvaliti; slednjič tudi nenavadne milosti (vidi, prikazni, za¬ maknjenja). 4. Obsežnost ter dolžnost spovedne molčečnosti je nepo¬ gojna ; ona se razteguje na vse osebe, na vse prigodke, na vse čase in na vse načine razodetja. Ta dolžnost se razteguje na v s e osebe brez izjeme. Dušni pastir ne sme iz spovedi nič razodeti: ne takim, katerim je dolžnost čuvati nad spovedencem, n. pr. sta- rišem, oskrbnikom, gospodarjem; ne duhovski gosposki, ko bi pri nji za odvezovanje iskal posebnega pooblastila, katerega mora vselej iskati z zamolčanjem pravega imena; ne deželski gosposki, pred katero bi smel, ko bi bil izpraševan po zločinstvu, njemu samo iz spovedi znanem, trditi in pričati, če treba celo priseči (Lig. VI. 646), da nič ne ve in nič ni slišal, kajti kar iz spovedi ve, tega ne ve kot človek, ampak kot Kristusov namestnik. Iz spovedi nadalje duhovnik ne sme razodevati: sogrešniku, ki se ne obtoži pregrehe, katere se je spovedal njegov sokrivec (kako ravnati v takem slučaji gl. § 186.); ne drugemu spovedniku, tudi tacemu ne, pri katerem je bil dotičnik že tudi pri spovedi (če se spovednik posvetuje z modrejšim duhovnikom, naj le vpraša: kako bi bilo razsoditi, ako bi se kdaj tako in tako primerilo pri spove¬ dovanji) ; ne Cerkveniku vprašajočemu, če bo obhajan človek, ki se je ravnokar spovedal (odgovori naj spovednik v tem slučaji služabniku: ne vem! ali: bo že sam povedal, če bo hotel k svetemu obhajilu). — Dolžnost spovedne molčečnosti velja za vse pri¬ godke življenja. Nič se toraj ne sme razodeti iz spovedi, ko bi tudi s takim razodetjem odvrnil največjo nesrečo: ne da sebi živ- 686 Duhovno Pastirstvo. Ijenje reši, ne da spokornika krivične obsodbe obvaruje, ne da državo nevarnosti otme, ne da božji rop zabrani itd. — Spovedna tajnost se razteguje na vse čase. Ne le ob življenji, ampak tudi po smrti spokornikovi se mora spovedna skrivnost ohraniti z vso skrbjo, ker bi bila spoved silno težavna, ko bi se tudi le po smrti grešnikovi smelo kaj izvedeti iz nje. 5. Spovedna molčečnost tudi obsega vse načine razo¬ detja. Prelomiti bi utegnil spovednik sveto dolžnost molčanja naravnost ali nenaravnost. Naravnost bi se zgodilo razodetje, ako bi spovednik kar z imenom ali drugače naznanil osebo in nje greh, kojega ve le iz spovedi. Tak prelom spovedne tajnosti se menda ni še zgodil; saj so še odpadniki ohranili spovedno mol¬ čečnost. Sv. Janez Nepomucen |-f-1383), jezuit Henrik Garnet (-j- 1606), zvel. Janez Sarcander (-f- 1620), Andrej Faulhaber (-j- 1757) so raje dali življenje, kakor da bi bili kaj razodeli iz spovedi — Indi¬ rektno bi se zgodilo razodetje, ko bi spovednik sicer naravnost nič ne naznanil iz spovedi, a kaj tacega bi storil ali govoril, iz česar bi drugi mogli sklepati na grešnika ali na greli, katerega se je v spovedi obtožil; ali pa bi utegnili izvedeti kaj druzega iz spovedi, kar bi bilo spokorniku nadležno in zoprno. Nenaravnost bi se prelomila spovedna tajnost med spovedovanjem: ako bi spovednik grešnika glasno svaril ali kaj druzega tacega storil, po čemur bi okoli stoječi sklepali, da se je spovedenec obtožil velicega greha; ko bi za skrivne grehe naložil hudo očitno pokoro. Velika nevarnost, prelomiti spovedno molčečnost, je zlasti v neprevidnem govorjenji ’), n. pr.: Danes skoraj nobenega spovedenca ni bilo brez smrtnega greha; prvi in zadnji, ki se je včeraj spovedoval, je bil tat; neki pl ujec me je s strašnimi rečmi zelo dolgo zadrže¬ val; na vašo hčer, deklo bolj pazite itd. S svojim vedenjem bi spo¬ vednik grešil zoper spovedno molčečnost: če bi kacega spokornika ne hotel več spovedovati zarad reči, ki jih je v poprejšnjih nje¬ govih spovedih spoznal; ko bi zavolj tega, kar je pri spovedi slišal, dal posla iz službe, pred njim shrambe zaklepal, jako mrzlo z njim ravnal; ako bi tacemu, kateremu ni dal odveze, ne hotel *) »Intolerabile esset, quosdam tanli officii adeo fore immemores, ut etiam in conviviis referrent, tacito sane nomine, quae in confessione audivissent, aut modum, quo quidam confessi essent. Talibus facetiis, etsi sigillum non frange- retur, odiosam redderent confessionem. Generatim coram domesticis, ancillis, vel quibuscunque laicis de confessionibus, casibus conscientiae etc. verba non suni facienda.« (Statut. Leodien.). § 199. Spovedna molčečnost. 687 spovednega listka dati, akoravno se je res spovedal dotičnik ter tudi prosi listka; ko bi človeku, katerega je pri spovedi spoznal, zato dal slabeje spričalo itd. — Naravnostni prelom spovedne tajnosti je vselej smrten greh, tudi takrat, če bi se na tak način razodel le kak mali greh; kajti tu ni nikakove parvitas materiae. Indirektno prelomljenje spovedne molčečnosti utegne pač kdaj biti samo majhen greh, n. pr., če je nevarnost razodetja prav majhna, ali zarad neprevidnosti spovednikove, ki se mu po vseh razmerah soditi ne more prištevati v velik greh. II. Spovednik vendar sme časih porabiti tisto, kar je izvedel v spovedi, in sicer v obče takrat, če se spovedna tajnost porabi brez neprijetnosti za spokornika in brez nevarnosti natolcevanja. Posebej sme dušni pastir: 1. O grehih in zoper grehe, ki jih je slišal pri spovedi, go¬ voriti v pridigah, a vselej jako previdno, le v obče, in nikoli tako, da bi se poznalo, da govori iz spovedi. Spovednik sme moliti za grešnika, o katerem iz spovedi ve, da je molitve zelo potreben; sme premišljati, kake pomočke bi rabil k njegovemu poboljšanju; sme se v ta namen posvetovati s knjigami . . . Prav je, da se spovednik sam ogiba nevarnosti, v katerih so spokorniki padli, da druge spovedence svari pred takimi nevarnostmi; prav je, če razne skušnje iz spovednice in storjene pogreške porabi v lastno pobolj- šanje, n. pr. da zanaprej natančneje ravna, previdnejše vprašuje, milejše ali ostreje sodi . . ., da bolj vestno čuje nad svojo dušno čedo itd. 2. Spovednik sme tudi zunaj spovedi rabiti spovedno tajnost, ako mu spokornik sam naravnost in izrečno, ter popolnoma pro¬ stovoljno dovoli, da sme o tem ali onem grehu ali sploh o nje¬ govem vestnem stanji govoriti z njim ali s kom drugim. Ker je spovedna molčečnost ukazana najprvo spokorniku v prid, more ta pooblastiti svojega spovednika, da sme to, kar se mu je spovedal, zunaj spovedi vedeti in rabiti. Tako pooblaščenje pa sme spokornik dati le iz prav imenitnega ter svetega namena, t. j. zavolj lastnega zveličanja ali v dušni blagor bližnjega. Spovedenec more dati to pooblaščenje ali z besedo ali pa z dejanjem. Dejanjsko se to zgodi, ako spokornik k istemu spovedniku zopet k spovedi pride ter tako pokaže, da hoče ali vsaj dopušča, naj spovednik tudi o njegovih prejšnjih spovedih z njim govori, kolikor je treba k njegovemu vladanju. A previdnejše ravna duhovnik, da ne začne naravnost o grehih govoriti, katerih se je dotični spokornik obtoževal v 688 Duhovno Pastirstvo. poprejšnjih spovedih, ampak z modrimi vprašanji naj ga tako vodi, da spovedenec sam pove, kar spovednik želi, da se omeni. Z de¬ janjem da grešnik spovedniku privoljenje iz spovedi govoriti tudi takrat, kedar sam od sebe omenja reči iz svoje spovedi, ali iz nje kaj vpraša. A naj si je dal spovedenec tudi iz važnega vzroka svojemu spovedniku dopuščenje, spoved njegovo porabiti zunaj spovednice, in če tudi izrečno pa prostovoljno danega dovoljenja ni preklical, se vendar duhovnik ne sme poslužiti dopuščenja, če bi bilo to komu v pohujšanje ali sploh brez prida. — Navadni vzrok spovednika pooblastiti, da rabi spovedno tajnost zunaj spo¬ vedi, je spokornikova dolžnost bratovskega svarjenja, pa dolžnost svoj ali ptuj greh komu naznaniti, ako po drugem potu ne more velike duhovne ali časne škode odvrniti od sebe ali od drugih. Ako bi spovedenec naprosil spovednika, naj bi ta koga posvaril, da se odvrne velika dušna nesreča, pohujšanje, zapeljevanje . . naj pomisli duhovni pastir: če je res treba take svaritve, če je ne more spovedenec izvršiti sam ali po kom drugem, če je od posvarjenja resnično pričakovati sadu. Ko bi spoznal spovednik, da je v tem slučaji res potrebna taka correctio fraterna, da je uspešno nikdo drugi izvršiti ne more, ter je po pravici pričakovati, da se doseže cilj, tedaj naj mu spokornik vso stvar pove in razloži zunaj spovedi. Spovednik sam naj izvršujoč spokornikovo prošnjo dotičnemu pove, da je bil zunaj spovedi naprošen za svaritev. Kedar prosi spovedenec, da spovednik mesto njega naznani komu ta ali oni greh, da se odvrne velika škoda ali nesreča, naj tudi tega ne prevzame brez velike sile. Le če je gotovo, da se bo dosegel namen naznanitve (odvrnjenje velike duhovne ali časne škode od sebe, ali od bližnjega, od cerkve ali države); če ni nobene druge in mečje poti, po kateri bi se dalo isto doseči; če prav res spovedenec ne more niti sam niti po kom drugem izvršiti naznanitve, ki je potrebna — tedaj naj spokornik vso prigodbo in vse razmere spovedniku pove zunaj spovedi, ali pri posebno važnih rečeh naj mu reč izroči spisano, da tako duhovnik po možnosti zavaruje sebe in svetost svoje službe. 8. Poslednjič sme spovednik govoriti tudi o tacem, kar mu ni samo iz spovedi znano, ampak tudi od drugod, če pri tem spovedi nič ne omeni, pa če se ni bati natolcevanja, da duhovni pastir govori iz spovedi. Da spovednik zvesto ohrani spovedno molčečnost in vse krivično natolcevanje in pohujšanje odvrne, naj brez potrebe sploh § 200. Tvarina in slovilo, obred delitve presv. rešnj, Telesa. 689 nikdar ne govori o spovednih rečeh, držeč se izreka sv. Tomaža Akv.: »Ex conlessione scitum sit quasi nescitum«. IV. Presv. rešuje Telo. § 200 . Tvarina in slovilo, obred delitve. Zakrament sv. rešnjega Telesa je najsvetejši zakrament, je pravo telo in prava kri našega Gospoda Jezusa Kristusa v po¬ dobah kruha in vina. Najsvetejši zakrament imenujemo sv. rešnje Telo, ker ne daje človeku samo raznih milosti v posvečenje, kakor druga svetstva, ampak ker je v njem Jezus, začetnik vse milosti. Zato obrednik (ljublj. str. 64) ozir tega zakramenta mašniku uka¬ zuje: »Omnibus quidem ecclesiae catholicae Sacramentis religiose, sancteque tractandis, magna ac diligens cura adhibenda est: sed praecipue in administrando ac suscipiendo sanctissimae Eucharistiae sacramento, quo nihil dignius, nihil sanctius et admirabilius habet ecclesia Dei; cum in eo contineatur praecipuum et maximum Dei donum, et ipsemet omnis gratiae et sanctitatis fons, auctorque Christus Dominus.« — O presv. rešnjem Telesu kot daritvi no¬ vega zakona smo že govorili (str. 423—509) ter tudi vse potrebno povedali o tvarini in o slovilu najsvetejšega zakramenta (gl. §§ 139 in 148); tu nam je govoriti le o sv. Zakramentu kot dušni hrani ali o sv. obhajilu, pa povedati kaj več o shranjevanji in delitvi te nebeške jedi. I. Tvarina, namreč vidna in tvarini družili sv. zakramentov podobna znamenja so (ako o presv. rešnjem Telesu kot dušni hrani govorimo) one podobe kruha in vina, ki telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa kot nebeško jed naznanjujejo in jo tudi res obsegajo. Po sedanji uravnavi sv. cerkve prejema zakrament sv. rešnjega Telesa v obeh podobah samo mašnik, ki opravlja da¬ ritev sv. maše, vsi drugi le v podobi kruhovi; samo s papeževim dovoljenjem smel bi tudi kdo drugi sv. obhajilo prejeti v obeh podobah. 1 ) — Slovilo podelitve, zakramenta sv. rešnjega Telesa *) C. de prop. fide je 18. avg. 1893. ozir prejemanja sv. obhajila dala ka¬ toličanom tole dovoljenje: » . . in locis, in quibus non sit ecelesia aut sacerdos proprii ritus, Communionem non modo in articulo mortis et pro paschali prae- 44 Duh. Pastirstvo. 690 Duhovno Pastirstvo. so besede mašnikove: »Corpus Domini nostri Jesu Christi custodiat animam tuam in vitam aeternam. Amen.« Kedar pa sv. zakrament deli kot popotnico, takrat bolniku govori: »Accipe, frater (soror), Viaticum corporis Domini nostri Jesu Christi, qui te custodiat ab boste maligno, et perducat in vitam aeternam. Amen.« Ako pa vernik v dolgi bolezni prejme večkrat sv. obhajilo, ne kot sv. po¬ potnico, ampak iz pobožnosti, tedaj mašnik rabi navadno slovilo: »Corpus Domini nostri . . .« II. Ozir obreda delitve je razločevati: ali se najsvetejši zakrament vernikom podaja v cerkvi, bodisi med sv. mašo ali zunaj sv. daritve; ali pa bolnikom kot sv. popotnica. 1. Ko obredne knjige govore o obhajanji med sv. mašo, menijo sv. obhajilo cum hostiis in eadem Missa consecratis, ker to je najstarejši način obhajanja, še dandanes ukazan za nekatere slovesne maše, n. pr. ob delitvi sv. redov, pri posvečevanji no¬ vega škofa, na veliki četrtek za slovesno obhajilo . . . Dandanes je splošna navada tudi med mašo (razun omenjenih slučajev) ob¬ hajati cum hostiis in alia Missa praeconsecratis. To pa je želeti in v duhu sv. cerkve je, da se sv. obhajilo vernikom deli med sveto daritvijo, kedarkoli se to brez težave storiti da. 1 ) Zaukazani obred je ta-le: Po zavžiti presv. krvi postavi mašnik kelih na evangelijsko stran, a vendar ne zunaj korporala, odpre tabernakelj, pa ne s palcem in kazalcem, katera mora še vedno stisnjena obdržati, po¬ klekne, vzame ciborij in postavivši ga sredi korporala ga odkrije, zopet poklekne, in z rokami na prsih sklenjenimi čaka, da strežnik odmoli Conliteor. Nato mašnik zopet poklekne, stopi obrnivši se proti ljudstvu na evangelijsko stran, moli »Misereatur« in »Indul- gentiam«, a vselej v množini, čeravno bi imel obhajati le enega človeka, se zopet k altarju obrne, poklekne, vzame ciborij v levico, s palcem in kazalcem desnice pa prime eno sv. hostijo, in sredi altarja (če bi bilo pri tistem altarji takrat izpostavljeno sv. rešnje Telo s ) na evangelijski strani) stoječ, proti obhajancem obrnjen, go- cepto adimplendo, sed etiam quovis tempore devotionis gratia juxta ritum Eccle- siae existentis in praedictis locis, dummodo catholica sit, recipiendi.« ‘) Obrednik (ljublj. str. 67) namreč veli: »Communio populi intra missam statim post communionem sacerdotis celebranlis fieri debet (nisi quandoque ex rationabili causa post missam sit facienda) cum orationes, quae in missa post communionem dicuntur, non solum ad sacerdotem, sed etiam ad alios commu- nicantes spectent.« 2 ) Po starejših dekretih je bilo prepovedano sv. obhajilo deliti pred izpo¬ stavljenim sv. rešnjim Telesom, a na vprašanje: >Utrum, si per preces 40 ho- rarum, vel quando venerationi fidelium exponitur ss. Sacramentum , permitti § 200. Tvarina in slovilo, obred delitve. 691 vori na presv. Zakrament gledajoč glasno in resnobno: Ecce Agnus Dei ... pa trikrat: Domine, non sum dignus . . . ! ). Nato začne obhajati vernike pričenši na listovi strani, ter s sv. hostijo nad ciborijem stori križ, a ne tako velik, da bi segal čez rob sv. po¬ sode, pa govoreč: Corpus Domini nostri J. Chr. ... Ko konča slo¬ vilo, naj je tudi že sv. hostija na jeziku obhajančevem. Po ob¬ hajanji se vrne k altarju, postavi ciborij na korporal, poklekne, pokrije sv. posodo, jo postavi v tabernakelj, in predno ga zapre zopet poklekne. Na to zavžije mašnik kapljice sv. krvi, ako bi se je bilo med obhajanjem morda kaj nabralo na dnu keliha, zmije kelih in nadaljuje mašni obred. — Iz pametnega vzroka je tudi dopuščeno obhajanje takoj po končani maši ah celo pred začeto mašo; in vsled dekreta S. R. C. dne 23. julija 1868 sme se »ex rationabili causa« celo med-, po- in pred sv. mašo v črni barvi obhajati, tudi s sv. hostijami že prej posvečenimi. Kedar je treba sv. obhajilo v cerkvi dehti celoma ločeno od sv. maše, ima si mašnik najprej, kakor pred sv. mašo, umiti roke, obleče koretelj in štolo »coloris officio illius diei convenientis«, se poda s strežnikom k altarju sv. rešnjega Telesa, na katerem morata goreti vsaj dve voščeni sveči, poklekne in piano, gre vrh stopnjic razgrne po altarji korporal, odpre tabernakelj, poklekne, postavi z desnico ciborij na korporal in vse drugo izvršuje, kakor pri obhajanji med mašo. Presv. Zakrament mora mašnik dehti z vsem spoštovanjem, ne preurno. Nedostojno je, ko bi duhovni pastir, posodo s sv. rešnjim Telesom v roki držeč, ljudi javno grajal, če nastane kako prerivanje ah druge nerednosti. V tacili pri- merljejih naj samo za kaj trenutkov prejenja z obhajanjem in po¬ gleda na kraj nereda. Ako mu prsta, s katerima obhaja, postaneta mokrotna, mora ju najprej nad ciborijem osnažiti malih drobcev sv. hostije, ki so se morda prijeli, potem še-le sme palec in ka¬ zalec, a skupaj stisnjena, obrisati s purifikatorjem. Pazi naj mašnik, da hkrati dveh hostij ne vzame iz ciborija 2 ), da mu ena ne od¬ pade. Ko bi pa pri vsej previdnosti vendar le sv. hostija mašniku padla na altarno mizo ah celo na tla, naj jo spoštljivo pobere, in položi naj palo ah purifikatorij na kraj, kamor je padla. Nato naj nadaljuje obhajanje ter pozneje prt obhajilne mize na do- tičnem kraji nekoliko izmije; če bi bila pa sv. hostija padla na tla, possit distributio sacrae Communionis intra vel extra missam coram SSmo super Altari exposito, ratione maxime difficultatis aliter agendi, ne sacra Communio lidelibus denegetur?« je S. R. C. odgovorila 26. sept. 1868: »Scrvetur eonsuetudo.« ') To dvojno bi moral mašnik vselej latinsko moliti (S. R. C. 23. maja 1835.); a naš ljubljanski in še dokaj drugih v Rimu potrjenih obrednikov na¬ vaja te besede pri obredu deliti sv. obhajilo izven sv. maže tudi v ljudskem jeziku. *) Po veti sv. hostij enemu obhajancu dajati, je prepovedala S. C. Cone. 12. febr. 1679; če pa zmanjkuje hostij, se smejo razlomiti v manjše kosce, S. R. C. 16. marca 1833. 44* 692 Duhovno Pastirstvo. naj ono mesto z nožem nekoliko ostrga, z vodo ali z vinom umije, in to, »abrasio et lotio« vlije v sakrarij. 1 ) Ako sv. hostija komu pade na obleko, na brado, na molitvenik, takrat seveda odpade izmi- vanje; mašnik spoštljivo pobere sv. hostijo in jo podeli dotičnemu. Ge bi kdaj sv. hostija padla kaki ženski med ali za obleko, sploh na tak kraj, da bi ne bilo spodobno, ako bi jo pobiral mašnik, takrat naj si jo ženska sama na jezik položi ali brž tamkaj, in na to prste izmije, ali če bi se ne spodobilo v cerkvi iskati sv. ho¬ stije, naj gre v ta namen v žagrad ali drug primeren kraj, da jo tamkaj vžije. Po končanem obhajanji postavi mašnik ciborij na altar, po¬ klekne, zmije v posodici z vodo prsta, s katerima je poprijemal sv. rešnje Telo, ju obriše s purifikatorijem, pokrije ciborij, moli s sklenjenima rokama (obrednik pravi: »dicere poterit«) »O sacrum convivium . . .«, vrstico »Panem de coelo . . .«, kateremu ob veliko¬ nočnem času dostavlja »Aleluja« 2 3 ), in slednjič oracijo »Deus, qui nobis . . .«, ali mesto te ob velikonočnem času »Spiritum nobis . ..« Nato postavi ciborij v tabernakelj, poklekne, zaklene tabernakelj in potem (tako veli Rituale Rom.) »extenta manu dextera, bcne- dicit iis qui communicarunt, dicens: Benedictio Dei omnipotentis, Patris -j-, et Filii, et Spiritus sancti, descendat super vos, et ma- neat semper.« s ) Ljubljanski obrednik, in večinoma tudi drugi po Avstriji in Nemčiji, pa ukazujejo: »Postea benedicat eis, qui com¬ municarunt, faciens super eis cum pyxide sanctarum hostiarum signum crucis, nihil dicens.« Izjema je le, ako je takrat v tisti cerkvi izpostavljeno sv. rešnje Telo, ali pa, če je ravno prej bil že dan blagoslov s presv. Zakramentom. 2. Sv. popotnica se bolniku na dom prinaša ali zelo slovesno, kar se navadno izvršuje le po mestih, ko mašnik sv. rešnje Telo v ciboriju prav praznično nosi tje in nazaj, stopajoč pod bal¬ dahinom ter obdan od več strežnikov z gorečimi svečami; ali pa manj slovesno, kar se sploh godi, ko mašnik v sveti posodici le toliko seboj vzame sv. hostij, kolikor bolnikov ima prevideti, ter ga spremljuje le en strežnik z lučjo. Nositi mora duhovni pastir sv. popotnico oblečen v koretelj in štolo bele barve (pri zelo slo¬ vesnem previdovanji je želeti, da je ogrnjen z belim pluvijalom), ’) Gury, IL 296 pa piše: »Ita rubrica, quae tamen non obligat sub gravi juxta communem sententiam. Graviter tamen obligaret ad abluendum locum, in quem decidissent sacrae species vini, cum ipsae imbibantur.« 2 ) Ako mašnik obhaja pred ali po črni maši, se ta »Aleluja« ne govori (S. R. C. 26. nov. 1878). 3 ) Ako mašnik obhaja pri črni maši, mora tudi to blagoslovljenje z roko odpasti (S. R. C. 23. julija 1868.). § 200. Tvarina in slovilo, obred delitve. 693 pa odkrit 1 ) in prav spoštljivo. V sili naj sicer urnejše stopa, a teči s sv. rešnjim Telesom nikoli ne sme. Skrivaj nositi sv. popot¬ nico, t. j. brez cerkvenega oblačila in brez luči, smejo škofje vsled petletnih pooblastil tedaj dovoliti, ko bi se bilo bati onečastenja od strani krivovercev ali nevercev. Gotovo bi smel duhovni pastir sv. rešnje Telo tudi tedaj skrivši nesti bolniku, ko bi brezbožni sorodovinci njega drugače ne pustili do umirajočega. 2 ) Kedar je treba sv. rešnje Telo bolniku nesti na dom, moi’a se (po dnevu) ljudem dati znamenje z zvonom, da jih kaj pride, ki spremljujejo presv. Zakrament s prižganimi svečami ali da vsaj glasno molijo med potjo. 3 * 5 ) Tudi mašnik naj moli medpotoma psalm »Miserere«, druge psalme, ali pa po navadi kraja: rožnivenec, ali druge po¬ božne molitve. Stopivši v stanovanje bolnikovo pozdravi vse na¬ vzoče z besedami: »Mir bodi tej hiši!« položi posodo s presv. Za¬ kramentom na mizo, za to pripravljeno, počasti kleče sv. rešnje Telo, poškropi z blagoslovljeno vodo bolnika in sobo govoreč: »Asperges me, Domine, hyssopo . . .«, nato vrstice »Adjutorium nostrum itd.« pa oracijo »Exaudi nos, Domine sanete . . .«, stopi potem k bolniku, da spozna, če je dovelj pripravljen na sv. ob¬ hajilo ter ga vpraša, če se ima še kaj spovedati. Po cerkveni na¬ redili bi moral namreč bolnik spoved praviloma že prej opraviti, »prius deberet esse rite confessus, nisi necessitas aliter urgeat« ukazuje Rit Rom. in tudi ljubljanski; to je gotovo jako modro pravilo, a na deželi je duhovni pastir zaradi velike daljave k bol¬ niku večinoma primoran, zakrament sv. pokore in sv. popotnico hkrati deliti. Nato (po ljubljanskem obredniku) mašnik moli vero, upanje, ljubezen in kesanje; in ko bolnik ali kdo drugi v nje¬ govem imenu odmoli »Confiteor . . moli dušni pastir nad njim »Misereatur . . . Indulgentiam . . .« ter mu pokaže presv. rešnje Telo govoreč: »Glej! Jagnje božje ...« in mu s slovilom »Accipe frater ...« (ali »Corpus Domini nostri . ..«, če sv. obhajila ne prejme kot sv. po¬ potnico) poda sv. rešnje Telo. — Ko bi bila velika sila, naj du- ! ) S škofovim dovoljenjem sme mašnik ob hudem pa neugodnem vremenu s kapico biti pokrit, a le zunaj mesta in vasi (S. R. G. 10. jan. 1693.), kajti skoz mesto ali skoz vasi sv. rešnje Telo nositi s pokrito glavo se sme le z dopu- ščenjem apost. sedeža (S. R. C. 23. avg. 1695.). a ) Ko bi duhovnik kdaj moral skrivaj prinesti sv. popotnico umirajočemu, grd v koretlji in štoli k altarju, položi sv. hostijo v posodico, katero dene v obhajilno burso, ki jo pusti na altarji. Na to odloži v žagradu roket, gre nazaj k altarju, skrije burso s sv. rešnjim Telesom in štolo pod vrhno obleko in se v tihi molitvi poda k bolniku, kjer se-vse vrši po zaukazanem obredu. 3 ) Da verniki rajše to čast skazujejo sv. rešnjemu Telesu, naj duhovni pastir prilično ljudem pove, da zadobe odpustek 7 let in 7 kvadragen pobožno sprem¬ ljajoči presv. Zakrament z lučjo; kdor pa to stori brez luči, si dobi odpustek 5 let in 5 kvadragen (Inocenc XII. 5. jan. 1695.). 694 Duhovno Pastirstvo. hovni pastir opusti vse pripravljavne obrede in molitve, naj takoj moli »Misereatur . . .« in naj umirajočemu poda presv. Zakrament. Ako obhajanec vmes ne umrje, ni treba mašniku namestovati iz¬ puščenih molitev, ker so le priprava na sv. obhajilo. Slednjič mašnik umije prste, jih osuši s purifikatorijem, to vodo poda bol¬ niku, da jo vžije, in če je ne more ali noče, vzame jo duhovni pastir seboj, da se vlije v sakrarij, ali pa ukaže, da se kar tamkej v bolnikovi hiši vrže v ogenj. Ko dušni pastir odmoli še oracijo »Domine sancte . . .«, da (če ima še katero sv. hostijo seboj) bol¬ niku blagoslov s sv. rešnjim Telesom, sicer pa le z roko, govoreč »Benedictio Dei omnipotentis . . .« Kedar se mašnik slovesno vrne v cerkev s sv. rešnjim Telesom, postavi posodo s presv. zakramentom na altar, moli »Panem de coelo ..oracijo »Deus, qui nobis...« in da nazadnje ljudstvu blagoslov s sv. rešnjim Telesom. To sta po rimskem in tudi po ljublj. obredniku edina blagoslova s sv. rešnjim Telesom ob previdovanji bolnika; po mnogo krajih daje se vsled starodavne šege še večkrat blagoslov s presv. Zakramentom, n. pr. med potjo, kjer se snide več ljudstva, pred hišo bolnikovo ... Ako višji duhovni pastir ve za tak običaj in ga ne prepove, naj ga nikar ne odpravljajo posamezni duhovniki. 1 ) § 201 . Čas iu kraj podelitve, shranjenja iu obnovitve sv. rešnjega Telesa. Kako naj duhovni pastir mladino pripravlja na prvo sv. ob¬ hajilo, v kateri starosti naj otroka pušča k mizi Gospodovi, in kako naj se jim deli sv. rešnje Telo, o tem smo že govorili v § 110; tu naj še spregovorimo o času in kraji podelitve presv. Za¬ kramenta sploh. 1. Sv. obhajilo sme se vernikom deliti vse dni celega leta, ako izvzamemo sv. večer do zorne maše (S. R. C. 7. decembra 1641), veliki petek (S. R. C. 19. lebr. 1622) in veliko soboto, ko se še-le po slovesni maši sme obhajati, med veliko mašo po mašni- kovem obhajilu le tam, kjer je to stara navada (S. R. C. 23. sept, 1837; 13. jan. 1882). V naših krajih se vsled stare navade sv. ob¬ hajilo vernikom v cerkvi ne deli od slovesnega obhajanja veliki četrtek noter do velikonočne nedelje zjutraj. V obče je dopuščeno obhajanje v cerkvi le v tisti dobi dneva, kedar je dovoljeno ma- ševanje, toraj od zore do poludne, pa tudi brž po tisti sv. maši, h Ako duhovnemu pastirju ni znan bolnik, h kateremu je klican, da ga previdi s sv. zakramenti, naj popraša po njegovi osebi, preden gre k njemu: ka¬ kega življenja je, kje stanuje, če se zaveda, če morda nima take bolezni, da bi ne mogel vžiti sv. rešnjega Telesa, če je sam poslal po duhovnika itd. § 201. čas in kraj podelitve, shranjenja in obnove sv. rešnj. Telesa. 695 ki se še-le ob poludne začne. Kedar bi bilo toliko spovedencev, da ne morejo vsi pred poludnevom opraviti spovedi, smejo celo popoludne biti puščeni k mizi Gospodovi, ako so le še tešč IS. R. C. 7. sept. 1816). — Sv. popotnica se sme v sili deliti vsak čas brez izjeme, zunaj sile deli naj se le po dnevu, zlasti dopo- ludne; a duhovnemu pastirju ni treba zastran tega preboječemu biti. Sv. obhajilo se sme deliti le v cerkvah in javnih kapelah (gl. str. 344); po zasebnih oratorijih ter privatnih kapelicah edino le z izrečnim dopuščenjem dotičnega škofa (S. C. C. 12 . 1'ebr. 1697. pa Bened. XIV. v konstit. »Magno« dne 2. jun. 1751). Podeljuje se sv. obhajilo mašnikom, (ki morajo prejemajoč sv. Zakrament imeti štolo tiste barve, ki jo rabi mašnik, kateri deli sv. obhajilo S. R. C. 4. jul. 1879) in drugim klerikom, pa redovnikom, kateri pod cerkvenim višjim vkupno žive po potrjenih pravilih — na altarjevih stopnicah; redovnicam pri omrežji na klavzuri (a pred lajiki); udom ženskih kongregacij, ki niso v cer- kveno-pravnem smislu redovnice in nimajo klavzure pa 1 a j i k o m , neduhovnikom sploh, pri obhajilni mizi ali ograji, ki mora z belim prtom biti pogrnjena. Izmed lajikov je le gosposkinim osebam v službeni noši dovoljeno veliki četrtek slovesno sv. obhajilo pre¬ jemati v presbiteriju, in sicer na altarjevih stopnicah (S. R. C. 27. avg. 1836). — Sv. popotnica se sme v sili deliti na vsak- terem kraji. 3. Da se more sv. rešnje Telo dehti zdravim in bolnim, ke- darkoli je treba, se morajo vedno shranjevati posvečene ho¬ stije v lepem, trdnem, dobro zaklenjenem tabernakeljnu (gl. st. 324), v katerem pa razun posod s sv. rešnjim Telesom (gl. str. 372) nič druzega ne sme biti shranjenega, in pred katerim mora noč in dan goreti vsaj ena svetilnica (gl. str. 376). Prve čase krščanstva so imeli mašniki v svojih stanovanjih shranjeno sv. rešnje Telo, da so je mogli vsak čas deliti umirajočim; ob preganjanji so da¬ jali celo lajikom presv. Zakrament na dom. Ko so kristijanje smeli javne cerkve si zidati, je kmalu cerkev postala edino dopuščeno hranišče za sv. rešnje Telo. O načinu shranjevanja sv. rešnjega Telesa po cerkvah ob raznih dobah gl. str. 322. Dandanes je vedno shranjanje sv. Zakramenta nekaterim cerkvam strogo ukazano, namreč: stolnicam, vsem farnim in drugim cerkvam, pri katerih ’) Pri obhajanji nun ne sme mašnik od strani altarjeve iti s sv. rešnjim Telesom k omrežju, ampak po prednjih stopnicah doli, in ravno tako nazaj (S. R. C. 13. sept. 1736.). 696 Duhovno Pastirstvo. stalno živi mašnik, izvršujoč duhovno-pastirsko službo, pa vsem samostanskim cerkvam, pri katerih bivajo pravi redovniki ali re¬ dovnice pod kanonično klavzuro. Po vseh drugih cerkvah razun imenovanih, in po javnih kapelah se sme sv. rešnje Telo vedno shranjevati le s posebnim papeževim dovoljenjem J ); škofje smejo le za nekaj časa dovoljevati shranitev sv. rešnjega Telesa, ko bi bilo koristno ali potrebno. — Kjerkoli mora ali sme shranjeno biti sv. rešnje Telo, ima to biti stalno samo na enem altarji; le za nekoliko časa sme presv. Zakrament pač tudi na dveh altarjih iste cerkve biti shranjen, če bi bilo tega potreba. Na katerem altarji da naj je tabernakelj s sv. rešnjim Telesom, pove S. C. Ep. 28. nov. 1594 rekši: »Tabernaculum Ssmi Sacramenti in Cathedralibus non debet esse in altari majori propter functiones pontificales, quae fiunt versis renibus ad altare: in parochialibus vero et regularibus ecclesiis debet esse in altari majori regulariter tamquam digniori.« Altar sv. rešnjega Telesa mora bolj ozaljšan biti, kot drugi altarji po cerkvi (S. R. C. 2. jul. 1661). — O izpostavljanji in javnem češčenji presv. Zakramenta smo že govorili v § 144; o procesiji sv. rešnjega Telesa str. 412. 4. Ker je Jezus Kristus v podobah kruha in vina le tako dolgo pričujoč, dokler ostaneta podobi ter se ne spremenita, ne spridita, zato je duhovnemu pastirju sveta dolžnost, hostije v ci- boriji in v monštranci pogostokrat obnoviti, novih posvetiti. To morajo storiti toliko bolj pogosto, kolikor bolj se je zarad vlage cerkvenega poslopja ali iz drugih vzrokov bati pokvarjenja za¬ kramentalne podobe. Kar tirja že potreba in spoštovanje do Naj¬ svetejšega, to ukazujejo duhovnim pastirjem mnoge določbe svete cerkve, občne in posebne. Rituale Rom. in ljublj. pravi v obče : »SanctissimaeEucharistiaeparticulasfrequenterrenovabit(parochus)«; Ceremon. Episc. (L. I. c. VI. n. 2) veh, da se ima to zgoditi »saltem ') Prednica neke kongregacije na Nemškem je prosila po škofijstvu, da bi sv. sedež dovolil, naj bi se sv. rešnje Telo smelo shranjevati v neki privatni ka¬ peli družbinega zavoda. Dn6 19. dec. 1882. je Rim to dovolil za 7 let pod na¬ slednjimi pogoji: »Dummodo 1. Missa quotidie inibi celebretur; 2. una saltem lampas semper accensa diu noctuque colluceat et clavis tabernaculi penes pres- byterum diligenter custodita remaneat ac caetera serventur, quae ad rem in Ri¬ tuali Rom. expressa atque praescripta reperiuntur.« A ker je bilo težko dobivati mašnika, prosili so pozneje, naj bi smelo dovoljenje veljati, če bi se tudi le samo enkrat v tednu maševalo v dotični kapeli. Apost. sedež je odgovoril 11. feb. 1884, da naj veljd, kar je bilo dovoljeno, ako se bode tamkej vsaj dvakrat na teden maševalo. §201. Cas in kraj podelitve, shranjenja in obnove sv. rešnj. Telesa. 697 semel in hebdomada«; S. C. Ep. 5. apr. 1573 »qualibet dominica« ; in ljubljanski direktorij ukazuje: »Renovatio Sacr. Specierum qua- libet dominica beri debet, non autem ad quindecim dies differenda est«. Renovatio Ssmi v lavantinski škofiji gl. Sohi. Prot. X. str. 1. Ti določki vežejo mašnika »stricte et religiose«; še toliko bolj, ako dotična cerkev ni kaj suba. — Da se doseže namen obnav¬ ljanja, mora duhovni pastir pri novem posvečevanji za ciborij in monstranco vselej vzeti hostij, ki še niso stare. »Partioulae consecrandae sint recentes«, pravi obrednik. A katere so recentes? Pozitivne cerkvene zapovedi o tem nimamo; izrekla pa je S. R. C. 16. decembra 1826, da se tri mesce stare hostije ne smejo posve¬ čevati. Najvarnejše ravna duhovni pastir, ako se drži sv. Karola Borom, zapovedi, objavljene na 4. milanskem provincijalnem zboru: »Renovetur (Eucharistia) ex hostiis non ante viginli dies ad summum confectis.« Tedaj k večemu 20 dni naj bi smele biti hostije stare ob prenavljanji ’) Kaj pa da mašnik novoposvečenih hostij nikoli ne sme devati kar vrh starih v ciboriji, ampak mora najprej prejšnje hostije med obhajanjem razdeliti ali jih sam zavžiti (ve- teres primo distribuat, vel sumat, veli obrednik) in potem sv. po¬ sodo očistiti drobcev in jih zavžiti, ter ciborij izplakniti z vinom, predno v njega položi novoposvečene hostije. Tega obnavljanja hostij (ki naj jih pri dotični maši v kakem kelihu ali ciboriji postavi na korporal, ako jih je toliko, da na pateni nimajo prostora), pa očistitve ciborija naj kolikor moč ne opravlja mašnik, ki je zelo slabega vida. Kjer je več mašnikov pri isti cerkvi, morajo si skrbno zapomnjevati čas zadnje obnove, da euharistične podobe ne izpo¬ stavljajo nevarnosti pokvarjenja. Pražki provinc, zbor 1. 1860 v ta namen ukazuje: »In tabulis (in sacristia) servandis renovationes Ss. Eucharistiae sedulo descriptae sint.« Purifikatorij, katerega mašnik rabi pri očiščevanji ciborija, naj brž takrat tako zgane, da na notranjo stran obrne tisti del, s katerim je izbrisoval sv. po¬ sodo ; in nič več naj se ne rabi ta rutica pred novim pranjem, kajti utegnejo se je še držati majhni očesu nespazljivi drobci svete hostije. ') V Rimu za vse katoliške cerkve hostije napravljala dva pekarja, a pri¬ seči morata pred kardinal-vikarjem, da ne bodeta nikoli prodajala hostij, ki bi bile stare že 14 dnij. 698 Duhovno Pastirstvo. § 202 . Prejemavec sv. rešuj ega Telesa. Pri prejemanji zakramenta sv. rešnjega Telesa razločujemo sposobnost, zmožnost prejemnikovo pa njegovo vrednost. I. Sposobnost za prejemanje sv. obhajila je dvojna: moralna in fizična. I. V moralnem smislu je po sedanji šegi J ) latinske cerkve zmožen prejemati zakrament sv. rešnjega Telesa samo krščeni človek, kateri more presv. Zakrament razločevati od navadne jedi in ga s pobožnostjo prejemali. Iz tega spoznamo, da se za¬ krament sv. rešnjega Telesa ne sme deliti malim otrokom, ki se še ne zavedajo pameti, kakor tudi ne onim, ki so od rojstva sem popolnoma bebasti, noroglavi in niso nikoli prišli k pameti. Otroci pa, ki se že pameti zavedajo ter so njihove dušne •moči toliko razvite, da razločujejo dobro in hudo, in tudi že vedo sv. obhajilo razločevati od navadne jedi, ti smejo sv. rešnje Telo prejeti, in duhovni pastir jim je v smrtni nevarnosti tudi mora deliti kot sv. popotnico. 2 ) Ravno to velja o slaboumnih, na pol bebcih (semifatui), o g 1 u h o m u t c i h od rojstva sem, pa o tacih, ki so zarad starosti slabega uma. Po stopinji njihove slabo¬ umnosti in po drugotnem njih vedenji je presojati, ali jim je razun smrtne nevarnosti in velikonočnega časa tudi še drugekrati po¬ deljevati sv. rešnje Telo. Ako razodevajo pobožnega duha, če ni¬ majo nič pohujšljivega ali smešnega nad saboj, ako se pri sv. ob¬ hajilu pobožno obnašajo in je sploh njihovo življenje krščansko, zlasti če želje kažejo po sv. Zakramentu: sme se jim sem ter tje (a ne pogostokrat) v zdravji in bolezni podeliti zakrament svetega rešnjega Telesa (Lig. VI. n. 303). — Duhobolnikom (norcem, blodnomiselcem), ki so bili nekdaj zdrave pameti in se sem ter tje zbrihtajo, sme se sv. rešnje Telo podeliti le takrat, kedar ‘) Prve čase krščanstva delili so sv. obhajilo tudi nedoraslim otročičem, vprvič že po prejetem sv. krstu, a navadno le v podobi vina. a ) Benedikt XIV. pravi: ». . . poterit (episcopus) parochos compellere ad administrandum ss. Viatieum pueris mox decessuris, si eos compererint tantam assequutos judieii maturitatem, ut cibum istum coelestem et supernum a com- muni et materiali discernant: haud enim leviter delinquere credimus, qui pueros etiam duodennes et perspicac ; s ingenii sinunt ex hac vita migrare sine Viatico hanc unam ob causam, quia scilicet nunquam antea . . . eucharislicum panem degustarunt.« § 202. Prejemavec sv. rešnjega Telesa. 699 imajo svetlo dobo in pobožnost razodevajo, ako se ni bati one¬ čaščenja. Obrednik (ljublj. str. 68) namreč uči: »Amentibus seu phreneticis communicare non licet; licebit tamen, si cjuando ha- beant lucida intervalla, et devotionem ostendant, dum in eo statu manent, si nullum indignitatis periculum adsit.« Da dušni pastir ne postavi sv. rešnjega Telesa pri tacih obhajancih v nevarnost onečaščenja, naj vselej poizve, kako dolgo navadno traja svetla doba. — Norci, ki so bili nekdaj zdravega uma, a se sedaj nikoli ne zbrihtajo, smejo se v smrtni nevarnosti (in le samo takrat) obhajati, ako so pred duševno boleznijo živeli lepo krščansko, ali so vsaj kesanje razodevali, preden so oboleli, pa če se ni svetemu rešnjemu Telesu bati onečaščenja. Takim vedno blaznim pa, ki so poprej hudobno ter v velicih grehih živeli in niso nič kesanja razodevali, preden so zboleli na umu, se tudi na smrtni postelji ne sme deliti sv. popotnica. Sv. Tomaž Akv. ozir duhobolnikov uči: »Si prius, quando erant compotes suae mentis, apparuit in eis devotio hujus Sacramenti, debet eis in articulo mortis hoc sa- cramentum exhiberi, nisi forte timeatur periculum vomitus vel ex- puitionis.« Tudi Catechismus Rom. uči, da se norcem sme po¬ deliti sv. popotnica, če, preden so zblazneli, »piam animi volun- tatem prae se tulerint«, pa če se ni bati onečaščenja presv. Za¬ kramenta. Sv. Alfonz Lig. (VI. n. 303) navaja nauk tega sv. uči¬ telja ter pristavlja: »Ilinc sufficit, quod tališ aeger pie vixerit, quia ex una parte praesumitur is interpretative communionem petere, ex altera huic Eucharistia adhuc necessaria esse potest, nempe si incidisset in amentiam existens in peccato mortali, de quo solum attritus fuerit. Excipiunt tamen D. D., si certo praesumatur tališ in amentiam incidisse penitus impoenitens«. Vse to velja tudi o tacih umirajočih, ki so nezavedni ali pa bolj ali manj zme¬ šani vsled kake hude bolezni. Sme se jim sv. popotnica podeliti, ako se ni bati onečaščenja sv. rešnjega Telesa, če le ni nezaved¬ nost nasledek smrtnega greha, ali če niso ob zavest prišli v stanu očitnega smrtnega greha, in ni dobiti nobenega zanesljivega zna¬ menja kesanja. 1 ) Ako bi kdo v pijanosti prišel v smrtno ne- l ) Nezavednih ter zelo zmešanih bolnikov pri nas ni navada obhajati, a iz do sedaj povedanega vedel bo dušni pastir razsoditi, kdaj mu je dopuščeno takim deliti sv. popotnico. Duhobolni in nezavedni niso namreč že samo zavoljo tega nesposobni za prejem sv. rešnjega Telesa, ker v sedanjem njih stanji po¬ božnosti do presv. Zakramenta razodevati ne morejo. Ako so namreč prej bili pri zdravi pameti ter so si pridobili potrebno znanje in poznanje nebeške jedi 700 Duhovno Pastirstvo. varnost, bi se mu sv. popotnica le tedaj smela podeliti, če opi- janjenje ni prostovoljno in ne popolno ter se tudi ni onečaščenja bati sv. Zakramentu. — Sv. popotnica deli se tudi k smrti obso¬ jenim, ako so po dobri spovedi za to pripravljeni. Na vprašanje: »Potestne capite damnatis deferri ss. Sacramentum pridie vel ipso die eorundem executionis? Et tune, debetne illis administrari tam- quam Viaticum moribundis vel tamquam Communio ordinaria bene valentibus?« je S. C. de Prop. fide 5. jul. 1841 odgovorila: »Affir- mative, et per modum Viatici.« 2. Fizična sposobnost prejeti zakrament sv. rešnjega Telesa je v tem, da obhajanec more povžili sv. hostijo in v že¬ lodcu obdržati. Ako toraj bolnik bljuje, če se mu kri vliva, kedar ga neprenehoma trpinči kašelj 1 ), ako mu želodec jed neprebav¬ ljeno precej nazaj vrže, se mora počakati z obhajanjem, dokler ni upanja, da se nadloga ne ponovi, vsaj kmalu po obhajanji ne ponovi. Ako bljuvanje jenja za kaj ur (mnogo moralistov tirja vsaj šest ur prestanka), naj se bolniku v smrtni nevarnosti podeli sv. popotnica. V posameznih slučajih naj duhovni pastir vpraša zdravnika, ako meni, da se bolniku sv. obhajilo podati more brez nevarnosti ? Tudi je prav dobro, če se bolniku v poskušnjo da požreti mali kosec kruha ali nekoliko vode; če želodec to obdrži, sme se mu dati tudi sv. popotnica. Po zavžitji sv. hostije naj je ter spoštovanje do sv. rešnjega Telesa, je vse to postalo njih duhovna last, ka¬ tere po obolenji niso zgubili. Saj jim duh sam ni postal drugačen, ugasnil jim tudi ni, ampak zboleli so telesni organi, po katerih se duša po vnanje razodeva, toraj tudi poznanja nebeške jedi in spoštovanja do nje ne more kazati. Duhovni pastir naj pa vendar tacemu bolniku, ki blede ali je nezaveden, ne podeljuje kar brž sv. popotnice; če je kaj upanja, da pred smrtjo pride k zavesti, naj s tem zakramentom nekoliko počaka. Kedar se duhovni pastir boji, da se utegne pri obhajanji tacega bolnika zgoditi sv. rešnjemu Telesu kaka nečast, naj mu prej poda neposvečeno hostijo, da pri tem spozna, če je varno mu podati presv. Zakrament, ali ne (Lig. VI. n. 292). Tudi je dobro, da se takim precej po sveti hostiji da nekoliko vode ali vina; tekočina gre v goltanec ter ga sili k požiranju, sicer utegne nezaveden in zmešan bolnik v ustih obdržati sv. rešnje Telo. ') O kašlji piše dr. Karl Capellmann v svoji »Pastoral-Medicin«: »Husten, auch haufiger Husten mit starkem Auswurf, ist kein Hinderniss fur die Commu- nion, weil die Sputa, die beim Husten ausgeworfen vverden, nicht aus Magen und Speiserohre, sondern aus der Lunge und Luftrohre kommen. Nur bei rao- mentan sehr heftigen Hustenanfiillen konnte die Hostie durch die Gevvalt des Hustens oder durch rellectorisch erregtes Brechen herausgeschleudert vverden; in diesem Falle ist es nothig, von der Communion abzustehen oder vvenigstens das Voriibergeben des Anfalles abzuwarten.< § 202. Prejemavec sv. rršnjega Telesa. 701 bolnik prav miren, in če že mora kaj požreti, popije naj kaj ma¬ lega prav mrzle vode. — Ako bolnik ne more nič suhega povžiti, sme se mu košček sv. hostije dati z vodo, vinom ali zdravilom v čedni žlici. — Ako bolnik izbljuje sv. hostijo in če je še vidna, naj jo duhovni pastir pobere, v kozarec z vodo ali vinom dene in na svetem ter zavarovanem kraji hrani, dokler se podoba ne spremeni ter razkroji, in potem naj se vse izlije v sakrarij. Ko bi umrl bolnik, ko ima sv. hostijo še v ustih, moral bi jo mašnik brž iz ust vzeti in z njo storiti, kakor z izbljuvano hostijo. Ce bi se zgodilo bljuvanje, še predno je poteklo pol ure 1 ) po obhajanji, in se hostija ne more več razločiti, se mora izmeček sežgati ter pepel vreči v sakrarij. II. Da vredno prejema zakrament sv. rešnjega Telesa, za¬ htevamo od obhajanca: 1. Stan posvečujoče milosti božje; tedaj pri tacem verniku, ki je v smrtnem grehu, popredno spoved in odvezo; ali če sedaj ni spovednika dobiti, sv. obhajila pa tudi ne more opu¬ stiti sine periculo diffamationis — popolno kesanje in resnično voljo spovedati se, kakor hitro bo mogoče. Treba je tudi obhajancu javno poštenega življenja, ali pa odprave in poprave danega pohujšanja z očitno pokoro. Zato ukazuje obrednik (ljublj. str. 68) ozir sv. obhajila: »Arcendi autem sunt puhlice indigni, quales sunt . . . manifeste infames, ut meretrices, concubinarii, foeneratores, magi, sortilegi, blasphemi, et alii ejus generis puhlici peccatores; nisi de eorum poenitentia et emendatione constet, et puhlico scan- dalo prius satisfecerint.« O sv. popotnici cerkev veli: »Gavendum imprimis est, ne ad puhlice indignos cum aliorum scandalo defe- ratur, quales sunt puhlici usurarii, concubinarii, notorie crimi- nosi . . ., nisi sese prius sacra confessione purgaverint, et publicae *) O tej zadevi piše dr. Capellmann: ». . . es ist anzunehmen, dass eine halbe Stunde nach der Communion die Species vollstandig verdaut ist und als nicht mehr vorhanden betrachtet werden kann. Eine mechanische Losung und Zerlheilung geht wohl frtiher vor sich, doch ist diese nach meiner Auffassung nicht gleichbedeutend mit der Gorruption der species panis; die Letztere kommt, wie ich meine, erst dadurch zu Stande, dass die Eimvirkung der Verdauung die Natur der Species chemisch verandert, so dass sie die physikalischen und che- mischen Eigenschaften der Brodesgestalt verloren hat . . . Als Minimum glaube ich eine halbe Stunde verlangen zu miissen, ehe ich eine vollstandige wahre Gorruption der Species annehmen kann. 702 Duhovno Pastirstvo. offensioni satisfecerint« (ljubljanski obrednik str. 69). v ) Tedaj »pu¬ hlice indigni, manifeste inlames« t. j. očitni grešniki ne smejo puščani biti k sv. obhajilu, ko bi tudi tirjali ali javno pristopili k mizi Gospodovi, dokler ne pokažejo zadosti gotovih in očitnih zna¬ menj, da se res hočejo poboljšati in popraviti dano pohujšanje. Očitnost je dvojna: ali je očitnost obsojenja (notorietas juriš), kedar je kdo pri duhovski ali deželski gosposki kriv spoznan po sodnikovi razsodbi ali po lastni izpovedbi; ali pa očitnost dejanja (notorietas facti), ako je bila pregreha vpričo drugih storjena in je že toliko razglašena med ljudmi, da se ne da več tajiti ali pri¬ krivati. Grešnik toraj še ni očiten, če je slovez o njegovih pre¬ grehah le dvoumen, negotov; tudi ne, če je njegovo zelo grešno življenje le nekaterim znano. Duhovni pastir mora torej zastran očitnosti pregrehe popolnoma veljavne dokaze imeti, in tudi za¬ stran gotovosti nepoboljšanja, da sme komu sv. obhajilo javno odreči Kedar pa je obojno prav gotovo, ter je dotičnega člo¬ veka greh in nespokornost res obče znana, takrat je svetovati, da mašnik tacega očilncga grešnika, ako pristopi k mizi Gospodovi, pri obhajanji na tihem prezre; ali kar je še bolje, da tacega člo¬ veka duhovni pastir sam, ali pa vpričo enega ali dveh poštenih mož že prej opomni, da naj se varuje javnega osramotenja, ko bi se predrznil pristopiti k sv. obhajilu. Opomniti moramo še, da k očitnemu dokazovanju poboljšanja ni ravno treba, da bi grešnik že pred sv. obhajilom vse zadoščenje in popravo očitnega pohuj¬ šanja popolnoma spolnil; zadosti je, če svoje kesanje nad po¬ prejšnjim življenjem tako razodeva, ali svoje zadostovanje tako pričenja, da morejo iz tega sklepati duhovnik in ljudje, da mu je s poboljšanjem resnica, in da ima trdno voljo, tudi še vse drugo storiti, kar je potrebno k popolnemu zadoščenju: n. pr. ako pri- ležnico iz hiše da, če začne krivično blago povračati, ali tudi, če je znano, da je bil pri spovedi .. . Kenrick (v svoji Theol. mor. Vol. II., Trač. 17 de Euchar.) pravi: »De omnibus, qui censentur ‘) V obredniku imenovani »foeneratores, usurarii« so javno znani odrt- niki, ljudje, ki se s tem pečajo, da na napete in zoperpostavne obresti posojujejo in svoje krivice še nič niso začeli poravnavati. Zarad spremenjenih razmer časa je pri tacih treba duhovemu pastirju veliko previdnosti, in težko je človeka pri¬ števati očitnim grešnikom, ako ni njegova odrtija sodnijsko spričana. »Magi, sor- tilegi« so taki, ki se očitno s coprnijami in vedeževanjem pečajo ter kar ž ve od tega »Blasphemi* so, kateri vedno, pismeno ali ustno sramote in preklinjajo Boga, svetnike ali sv. vero in cerkev. § 202. Prejemavec sv. rešnjega Telesa. 703 ad tribunal poenitentiae accessisse, praesumendum plerumque est, emendasse moreš et satisfecisse scandalo: cjuapropter vix uncjuam repellendi sunt etiam qui noscuntur gravissime deliquisse.« — Ako je pregreha skrivna, ljudem ne znana, pač pa ve zanjo dušni pastir, ki jo je izvedel zunaj spovedi, naj grešnika skrivaj ter prijazno opominja, da naj v takem grešnem stanji ne pride k sv. obhajilu. Ko bi pa tak grešnik vendar-le očitno pristopil k mizi Gospodovi, mu duhovnik ne sme odreči sv. obhajila, ker ne more imeti trdnega prepričanja, da se med tem ni poboljšal, in ker du¬ hovni pastir nima pravice, za skrivne pregrehe nakladati očitne kazni, kar bi pa storil, ko bi mu sv. rešnje Telo očitno odrekel in bi s tem napravil očitno pohujšanje ter sam storil greh, da bi druzega odvrnil od pregrehe. Kedar duhovnik za greh le iz spovedi ve, ne more zunaj spovedi storiti druzega, kot grešnika v molitvi Bogu priporočati; ako pa dotičnik stopi k mizi Gospodovi, mora ga obhajati in ne sme ga osramotiti, da ne prelomi spovedne mol¬ čečnosti, kajti obrednik (ljublj. st. 68) veli: »Occultos vero pecca- tores, si occulte petant, et non eos emendatos agnoverit, repellat; non autem, si publice petant, et sine scandalo ipsos praeterire ne- queat.« Tega ne ukazuje sv. cerkev, kakor pravi sv. Alfonz: »ut lama ipsi (sc. peccatori occulto) servetur, sed potissimum, ut vi- tentur gravia incommoda, nempe scandala aliorum«. Pri bolnikih je zastran podelitve sv. popotnice to - le opomniti: a) Ako je očiten grešnik na smrtni postelji in če še ni ve¬ like sile, naj ga dušni pastir najprej samo obišče, oziroma gre samo spovedovat, da se prepriča, je-li pač pripravljen za prejemo sv. zakramentov. Še predno ga začne spovedovati, naj mu pove, kaj sv. cerkev tirja od njega, če hoče prejeti sv. zakramente, namreč, da pred pričami prekliče očitno dano pohujšanje in da takoj odpravi ali popravi vse tisto, s čemur je občino pohujševal, kolikor je možno v tistih razmerah. Ako je pripravljen to storiti, naj ga duhovni pastir spove in odveže, a predno mu prinese sv. popotnico, mora očitni grešnik dano pohujšanje s tem popraviti, da pred duhovnikom in dvema pričama izreče obžalovanje nad svojim grešnim živ¬ ljem ter da odpravi spodtikljej; ali če bi takoj ne bilo mo¬ goče, da vsaj pred pričami obljubi, da bo brž ko moč po¬ hujšanje odpravil. Tudi v prigodku, ko bi bil očitni grešnik pripravljen za preklic pred pričami, a se to ne more več iz- 704 Duhovno Pastirstvo. vršiti, ker se n. pr. bolniku med tem toliko shujša, da ne more več govoriti, podeli naj mu duhovni pastir sv. zakra¬ mente za umirajoče.*) Glej tudi § 197. II. b) Kedar duhovni pastir pride s sv. popotnico k bolniku, kateri ni očiten grešnik, ampak še-le iz njegove spovedi spozna mašnik, da je nevreden sv. odveze in sv. obhajila, takrat naj si na vso moč prizadeva, da ga stori pripravljenega. Ako se ne da disponirati, ter kaže gotova znamenja notranje nepri- prave, mora mu odvezo odreči. Kar tiče sv. rešnje Telo, naj mu strašno pregreho nevrednega obhajila z vso živostjo stavi pred oči in naj ga skuša pregovoriti, da po spovedi pred ljudmi izreče, da noče še sedaj obhajan biti, ali da vsaj dovoli, da mašnik sv. rešnje Telo skrivaj nese nazaj. Če bolnik to stori, mašnik s sv. rešnjim Telesom javno odide; oziroma spravi sv. hostijo v posodico nazaj, pogasi luči, po¬ kliče zunaj čakajoče ljudi, ter jim reče, da sta že vse na tihem opravila, sleče cerkveno opravo, odide ter natihoma doma sv. rešnje Telo položi nazaj v ciborij. Ako hi pa ne hotel tega javno izreči in tudi ne dovoliti, da mašnik sveto rešnje Telo skrivaj nese nazaj ter bi le zahteval obhajan biti, moral bi mu duhovni pastir sv. popotnico podeliti, četudi nevrednemu, zato da ne prelomi spovedne molčečnosti. — Temu slično je ravnanje duhovnikovo, ki bi prišel s svetim rešnjim Telesom k bolniku, ki ni očiten grešnik in ki se celo spovedati noče, ampak pravi, da je samo zarad vnanje l ) Ako bi duhovni pastir prišel k nevarno bolnemu, katerega c on c u bi - n a t u s je obče znan, bi rnoral tirjati, da sogrešnico brž ko brž vzame v zakon, ali pa, da jo precej iz hiše da ter tako pohujšanje odpravi. Ako bi osebe ne mogel niti v zakon vzeti niti takoj spustiti, ker n. pr, nima nikogar druzega, da bi mu stregel v bolezni, tedaj če je sicer skesan in za odvezo pripravljen, naj mu da sv. odvezo in sv. popotnico, ako resno obljubi, da bo po spovedi pred pričujočimi ljudmi javno izrekel ter obljubil, da sogrešnico brž iz hiše izpusti, ko bode ozdravel. Ko bi pa grešna zveza ljudem ne bila znana, je dosti, če bolnik samo spovedniku resnično obljubi, da bo sogrešnico ali v zakon vzel, ali pa iz hiše jo precej dal, če mu ni sedaj v strežbo neizogibno potrebna,- ko bi jo pa takoj ne mogel izpustiti, da se bo zgodilo brž ko ozdravi V obojnem slučaji pa je ukazati, da bolnik ne govori in ne občuje s sogrešnico, kedar ni res potrebno. — Tudi od konkubine, ako ona zboli, je tirjati, da hišo sogrešnikovo takoj za¬ pusti, če je mogoče, sicer pa mora, če je obče znana njena grešna zveza, pred pričami, ako je pa le skrivna priležnica, samo duhovnemu pastirju resno oblju¬ biti, da ide iz hiše, brž ko to možno postane. § 202. Prejemavec sv. rešnjega Telesa. 705 dostojnosti ali po domačih ljudeh siljen poklical mašnika, da ga previdi. V takem slučaji za duhovnega pastirja sicer ni spovedne molčečnosti, zaradi katere bi moral skrivnemu greš¬ niku podeliti sv, obhajilo, a vendar je duhovnik dolžan mol¬ čati zaradi naturne molčljivosti in da ne provzroči pohujšanja (gl. § 199. I. 1). Ako bolnik pri vsem prizadevanji mašni- kovem le še ostane trdovraten in ne odjenja od predrznega zahtevanja, naj ga, ko domači ljudje zopet vstopijo, glasno popraša, če zahteva sedaj tudi zakramente za umirajoče pre¬ jeti? Ako pravi, da, naj mu jih podeli, ker jih očitno zahteva. 2. K vredni prejemi sv. rešnjega Telesa je dalje treba po¬ božnosti srca, pripravljanja z molitvijo in premišljevanjem, zlasti vzbujanja vere, upanja, ljubezni in hrepenenja po Jezusu. 3. Telesne priprave, ozir katere zahtevamo od ob- hajanca: a) Da je od polunoči tešč, tako, da ne sme sv. rešnjega Te¬ lesa prejeti, kdor je od trenutka, ko ura 1 ) s prvim udarcem polunoč naznani, vžival pijače, jedi, zdravila, če še tako malo, razun v smrtni nevarnosti. Rubr. gen. Miss. de defect. pravi: »Si quis non est jejunus post mediam noctem, etiam post sumptionem solius aquae, vel alterius potus aut cibi, per rnodum etiam medicinae, et in quantacumque parva quan- titate, non potest communicare nec celebrare.« Kdaj sme du¬ hovnik netešč maševati gl. § 149. — Da človek jenja tešč biti, mora: ono, kar zavžije cd zunaj priti v usta, toraj bi se ne odteščal, ko bi komu izpod zoba ali jezika tekla kri, katero bi požrl; — mora se stvar v pravem pomenu zavži- vati, toraj res jesti, piti; tedaj je še tešč, komur kaj nehote zaide v goltanec in želodec per modum respirationis, attrac- tionis aut salivae, n. pr. dim tobakov, duh od jedi, prah, mušica, kapljice dežja, mali ostanki jedi, držeči se med zobmi, kaj kapljic vode s slino vred, ko se izpirajo usta; — mora stvar, ki pride v želodec res vžitna (digestibile) biti; je tedaj še vedno tešč, kdor požre kak kamenček, las, nit, zrnce to¬ baka pri nosljanju itd. Kdor dvomi o tem, če je še tešč ali ne, če je bilo že polunoči ali ne, ko je zavžil jed ali pijačo, *) »Causa jejunii naturalis et ecclesiastici, aliorumque Ecclesiae officiorum fideles secjui debent publica horologia in singulis locis, quamvis tempus verum non signent« (S. Poenilent 18. .Tumi 1873.). Duh. Pastirstvo. 45 706 Duhovno Pastirstvo. on mora skušati dvom odstraniti ter do neke gotovosti priti; če pa le še ostane dvom, sme prejeti sv. obhajilo. b) Naj je obhajanec čistega telesa, ter se zato zakonskim priporoča (ne ukazuje) zdržnost; obleka bodi spodobna, snažna, in vsa vnanjost kristijanova naj razodeva notranjo pobožnost in spoštovanje. Mašniki prejemajo sv. obhajilo s štolo, ki naj je barve, kakoršno rabi duhovnik, kateri obhaja. Vojakom se spodobi, a zapovedano ni, da odlože orožje pred sv. obhajilom. 4. Za milost sv. obhajila seje treba zadostno zahvaliti, kajti Rit. Rom. veh' »Moneantur communicantes, ut sumpto sacramento, non statim ab ecclesia discedant, aut collocjuantur, ne statim vagis oculis circumspiciant aut exspuant . . ., sed qua par est devotione, aliquantisper in oratione permaneant, gratias agentes Deo de tam singulari beneficio.« § 203. Zapoved o prejemanji sv. rešnjega Telesa. Prejemati sv. rešnje Telo kot hrano našim dušam za večno življenje je ukazal Jezus Kristus sam. »Resnično vam povem (pravi Gospod), ako ne hote jedli mesa Sinu človekovega, in pili njegove krvi, ne hote imeli življenja v sebi. Kdor pa je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jan. 6,54—55). Cerkev je samo čas odločila, kdaj se mora ta božja zapoved spolnovati, namreč: 1. Najmanj enkrat v letu, in sicer o velikonočnem času. Tako je cerkev ukazala na IV. lateranskem zboru 1. 1215, z be¬ sedami: »Omnis utriusque sexus fidelis . . .«, kar je potrdil tri¬ dentinski zbor (Sess. XIII. can. 9) določujoč: »Si quis negaverit, omnes fideles teneri singulis annis saltem in paschate ad commu- nicandum juxta praeceptum s. matris Ecclesiae, a s.« Prav v tem času pa se vernikom ukazuje sv. obhajilo: a) ker je tudi Jezus Kristus o velikonočnem času dal svojim učencem lastno telo in kri v duhovno jed, veleč jim, da tudi oni tako store v njegov spomin; b) ker je sv. obhajilo spomin Jezusove smrti in morajo toraj verniki vsaj o tistem času, v katerem se obhaja smrt Go¬ spodova, resnično se vdeleževati nekrvave daritve Jezusove; c) ker se morajo o Velikinoči, kot osrednjem prazniku vsega cerkvenega § 203. Zapoved o prejemanji sv. rešnjega Telesa. 707 leta, vsi kristijanje po duhovno prenoviti, kar se zgodi z vredno prejemo sv. zakramentov. a) Kdo mora prejemati velikonočno obhajilo? Vsi verniki, ka¬ teri so že prišli k pameti*) in se je tudi sedaj zavedajo, toraj tudi slaboumni, na pol bebci, gluhomutci, kolikor imajo potrebno spoznanje sv. rešnjega Telesa ; nadalje duhobolni (a le, kedar imajo svetlo dobo; glej § 202, I.), zdravi in bolniki (ti tudi, čeprav so bili obhajani ravno pred ve¬ likonočnim časom * 2 ), in vjetniki; ne pa blazni in nezavedni, ki so brez svetle dobe. b) Kdaj se mora prejemati letno sv. obhajilo? »Velikonočni čas« je po izjavi papeža Evgena IV. v pismu »Pide digna« ona doba od cvetne do bele nedelje; a školje so po apostol¬ skem sedežu pooblaščeni, da smejo ta čas bolj ali manj po¬ daljšati z ozirom na potrebe posameznih vladikovin. 3 ) — Kdor ob začetku velikonočnega časa spozna, da pozneje ne bo mogel prejeti sv. zakramentov, mora jih prejeti precej. Ako bi kdo presv. Zakrament prejel pred začetkom veliko¬ nočnega časa iz namere, da s tem stori svojo velikonočno dolžnost, ker meni, da mu ob določeni dobi ne bo možno, mora vendar-le o velikonočnem času prejeti sv. obhajilo, če bi jenjal zadržek. Ko bi kdo o velikonočnem času ne storil svoje dolžnosti, je dolžan sv. obhajilo prejeti pozneje, brž ko mogoče, kajti vedno ga še veže cerkvena zapoved, ukazujoč, da se ima sv. obhajilo prejeti vsaj enkrat v letu. Le z vrednim obhajilom se spolni cerkvena zapoved, ne z božjeropnim. Ako bi kdo prišel k spovedi še-le zadnje dni velikonočnega časa ter bi ne bil pripraven za sveto odvezo in bi ga spovednik ne mogel disponirati, mu ni dolžan dati odveze samo zavoljo potekajočega velikonočnega časa, ampak sme mu velikonočno obhajilo odložiti na poznejši čas. Govoreč o velikonočnem obhajilu pravi namreč IV. later. zbor: »Nisi forte de proprii *) Otroci še-le tedaj, ko so za ta zakrament prejeli zadosten poduk, kar spoznamo iz splošnega ravnanja sv. cerkve. 2 ) Ako je bolnik prejel o velikonočnem času sv. popotnico, velja mu to tudi za velikonočno obhajilo. 3 ) Velikonočni čas za ljubljansko škofijo traja od II. nedelje v postu do Vnebohoda Gospodovega; za lavantinsko od II. postne nedelje do IV. nedelje po Veliki noči. 45* 708 Duhovno Pastirstvo. sacerdotis consilio ob alicjuam rationabilem causam ati tempus ab hujusmodi perceptione duxerit abstinendum.« c) Kje je prejemati velikonočno sv. obhajilo? Ker mora pastir nad svojo čedo čuvati, svoje ovce poznati in pasti, pa za nje odgovor dajati, morali bi verniki velikonočno obhajilo prejemati v domači farni cerkvi iz rok svojega dušnega pastirja; drugod iz rok druzega mašnika pa le z dovoljenjem domačega du¬ hovnika. Tako določuje Rit. Rom.; obrednik ljubljanski (str. 69) pa o tej zadevi veli: »Quotannis octiduo ante initium com- munionis paschalis promulget parochus, teneri parochianos ex praecepto ecclesiae ad Eucharistiam in propria parochia sumendam, praeter eos, quibus parochus ex peculiari ratione concesserit, ut dominicam coenam in alia parochia manducare ličite possint.« Oni katoličanje, ki so brez domovine, kakor tudi popotniki, ptujci, kateri so daleč proč od svoje duhovnije, smejo po splošni šegi prejemati velikonočno obhajilo povsod. Kakor so razmere dandanes, stori duhovni pastir najmodrejše, ako ob začetku velikonočnega časa svojim vernikom sicer jako priporoča, da presv. Zakrament doma prejemajo, a da naj jim dovoljenje, da smo sv.obhajilo prejeti tudi kje drugej, kdor zato ima poseben razlog. — O pripravljanji vernikov na vredno preje¬ manje sv. zakramentov v velikonočni dobi po cerkvenih govorih in po velikonočnem izpraševanji, pa o kazni, s katero cerkev preti onim, ki bi o velikonočnem času ne storili svoje krščanske dolžnosti, smo že govorili; gl. § 173. sub 3. 2. V verjetni smrtni nevarnosti je vsak vernik dolžan prejeti sv. obhajilo kot popotnico. V ravno tisti bolezni se sme sv. obhajilo podeliti iz novega kot popotnica (neteščemu) in naj se tudi podeli, če smrtna nevarnost še traja, in zlasti, ako bolnik želi zopet obhajan biti. čez koliko dni naj bolnik v isti smrtni nevarnosti vnovič prejme sv. popotnico, ali čez osem (kakor na¬ vadno pravijo), ali že prej, to je prepuščeno previdnosti duhov¬ nega pastirja, ki naj se pri tem ozira na razmere kraja in na željo bolnikovo. Kdor ni nevarno bolan, a želi v dolgi bolezni večkrat doma obhajan biti, mora sv. rešnje Telo prejemati tešč; ko bi pa nikakor ne mogel ostati tešč, sme se mu sv. obhajilo za Veliko noč ali še tudi sicer katerekrati v letu prinesti prav zgodaj zjutraj ali celo kmalu po polunoči. Ako je kdo zjutraj še zdrav, ko je v cerkvi iz pobožnosti pri sv. obhajilu, čez dan pa tako nevarno § 204. Pogostno obhajilo. 709 zboli, da se je smrti bati še tisti dan, on sme (ako želi) iz novega prejeti sv. obhajilo kot popotnico, vendar nima dolžnosti, jo pre¬ jeti ; če je pa ob zjutranjem obhajilu bil že bolan, ne sme se mu tisti dan podeliti sv. popotnica. Kdor je še-le en dan ali malo dni poprej iz pobožnosti prejel sv. obhajilo, sme (a ne da bi moral), ako smrtna nevarnost nastopi, sv. popotnico prejeti, če je sedanja nevarnost le nasledek poprejšnje (namreč ob času iz pobožnosti prejetega sv. obhajila že imajoče) bolezni; ko bi bila pa smrtna nevarnost nagloma prišla, tedaj mora bolnik prejeti sv. popotnico, če je bil le en dan ali malo dni poprej, a še zdrav, pri sv. ob¬ hajilu, kajti zapoved sv. popotnice se more in se tudi mora še-le tedaj spolniti, ko nastopi verjetna smrtna nevarnost. 3. Marsikateremu je dolžnost ljubezni do samega sebe, tudi zunaj velikonočnega časa in zunaj smrtne nevarnosti še več¬ krat v letu prejemati sv. obhajilo, ako mu je namreč potrebno »ad superandas graves tentationes, praesertim luxuriae, ad ca- vendum relapsum in vitium consuetum«. Zastran kristijana, ki tega ne stori, pravi sv. Alfonz (VI. n. 295): »Quum enim s. Eucha- ristia tune suscipienda est ratione praecepti tentationem superandi: omissio non est peccatum distinetum ab eo, cjuod committitur sue- cumbendo tentationi.« — Cerkev svetuje in želi, da bi verniki pogostno pa vredno se združevali z Jezusom v presv. Zakramentu, če že ne zakramentalno, pa vsaj duhovno, v pobožnih in gorečih željah. § 204. Pogostno obhajilo. »Venite ad me omnes, qui laboratis et onerati estis, et ego reficiam vos!« je klical naš Zveličar na zemlji bivajoč. Tako nas še danes k sebi vabi v presv. Zakramentu pričujoč, tako v Go¬ spodovem imenu tudi sveta cerkev skozi vsa stoletja kliče svoje vernike vabeč k pogostnemu prejemanju sv. rešnjega Telesa. Prvih časov kristijanje, spoznavši veliko veliko duhovno korist nebeške jedi, so radi poslušali ta glas ter zelo pogosto pristopali k mizi Gospodovi. Po spričevanji sv. Justina, sv. Ciprijana, sv. Jeronima in drugih so verniki takrat prejen^li sv. obhajilo, kolikorkrat so bili pričujoči pri daritvi sv. maše, toraj vsak dan, ali posebne dni v tednu, zlasti ob nedeljah. Ko je prva gorečnost bolj in bolj omrzovala, je cerkev začela ukazovati, kolikrat najmanj je vsa- 710 Duhovno Pastirstvo. čemu verniku prejemati sv. rešnje Telo. Prva taka zapoved je do¬ ločila, da vsako leto vsaj trikrat: o Veliki noči, o Binkoštih in o Božiču moral je slehrni prejeti sv. obhajilo; Inocenc III. pa je v IV. lat. zboru postavil zadnjo mejo, rekši: vsaj enkrat v letu. A zraven tega strogega ukaza je cerkev vedno želela in skozi vsa stoletja svojim vernikom jako priporočala pogostno prejemanje zakramenta sv. rešnjega Telesa, ter je zlasti strogim Jansenistom (najhujšim zoprnikom pogostnega obhajila) nasproti učila, da sv. ob¬ hajilo ni le neko plačilo svetosti, ampak je zdravilo duhovno bolnim in pomoček slabotnim, da se ložje obvarujejo padca. Zmiraj še veljajo besede tridentinskega zbora (Sess. XXII. cp. 6): »Optaret quidem sacrosancta synodus, ut in singulis missis fideles adstantes non solum spirituali aflectu, sed sacramentali etiam Eucharistiae perceptione communicarent, quo ad eos ss. hujus sacritlcii fructus uberior proveniat. . .« Duhovni pastirji in spovedniki toraj prav ravnajo, po želji in v duhu sv. cerkve store, ako vernikom toplo priporočajo pogostno sv. obhajilo. A kar je samo na sebi dobro, ni še zato v vseh okoliščinah koristno in zveličavno; tako tudi pogostno obhajilo, dasiravno samo na sebi silno koristno, ni kar sploh priporočati in tudi ne slehrnemu dopuščati. Kolikrat naj bi ta ali oni pristopal k mizi Gospodovi, to razsojevati vedno prepušča cerkev posameznim spo¬ vednikom; jedro tega vprašanja pa je priprava prejemalčeva. Ko¬ likor večja je potreba, prejeti sv. obhajilo, kolikor večje je hre¬ penenje po nebeški jedi, kolikor boljša je priprava za sv. ob¬ hajilo: toliko pogostneje smejo verniki pristopati k mizi Gospodovi. Za ravnanje v duhovno-pastirski službi so priporočati naslednja po sv. Alfonzu Ligvor. in po drugih potrjenih učiteljih sestavljena pravila: 1. Dušni pastir naj si zlasti, ako so bili njegovi duhovnijani doslej zanikarni v prejemanji sv. zakramentov, z vso vnemo naj¬ prej prizadeva za to, da njegovi verniki (tudi moški) vsaj na tri mesece pristopajo k mizi Gospodovi. 2. Enkrat na mesec sv. obhajilo prejemati ne sme du¬ hovni pastir braniti nikomur, ki se z dobro spovedjo pripravi na sv. zakrament; temveč naj mesečno sv. obhajilo goreče priporoča, zlasti grešnikom v bližnji priložnosti in onim, katerim je kak greh prišel že v navado. Da cerkev za prejemanje sv. rešnjega Telesa po enkrat na mesec ne tirja posebne popolnosti življenja, spoznamo od tod, ker ima navado, velikim grešnikom, koje odvezuje od ne- § 204. Pogostno obhajilo. 711 katerih zločinstev in kazni, za nekoliko časa kot pokoro nalagati mesečno prejemanje sv. zakramentov. 1 ) 3. Enkrat v tednu sv. obhajilo prejemati sme dušni pastir dopuščati ali naj še celo svetuje vsem, ki razodevajo resnično voljo varovati se vsacega smrtnega greha, dasiravno nimajo enako trdne volje varovati se malih grehov in prizadevati si za krščansko popolnost. Takim pa, ki so v hudih skušnjavah, ali se imajo vedno vojskovati zoper vkoreninjeno strast, ali živečim v neprostovoljni bližnji priložnosti, ni le svetovati enkratno obhajilo v tednu, ampak po razmerah celo ukazati, zlasti če ni upanja, da bi se brez sv. obhajila zdržali greha. Le ko bi se bilo zaradi tedenskega ob¬ hajila bati med ljudstvom zgledovanja in pohujšanja, takrat se ne sme dovoljevati, n. pr. osebam sedaj sicer resnično spreobrnjenim, ki so pa malo prej očitno pregrešno živele ter na slabem imenu bile, in s sedanjim spodbudnim življenjem onega slabega slovesa še niso odpravile. To enako velja za osebe, ki se prostovoljno, če tudi le v male grehe povračujejo, in s tem napravljajo pohuj¬ šanje ter so zato na slabem glasu, kakor n. pr. osebe prepirljive, opravljive, sovražne, napuhnjene; takim ni dopuščati pogostnega sv. obhajila, ker si ga ne obračajo v prid. 4. Večkratno obhajilo v tednu ima le namen dušam pomagati, da rastejo v krščanski popolnosti. K temu je treba od strani obhajančeve višje stopinje daljne in bližnje priprave, kakor za enkratno obhajilo na teden. Ce pa je pri tem ali unem primerna višja stopinja daljne in bližnje priprave, to razsojevati gre spoved¬ niku. — Višja stopinja daljne priprave je veliko in resnično hrepenenje po sv. obhajilu in goreče prizadevanje za krščansko popolnost. Hrepenenje bi pa ne bilo resnično, ko bi izviralo samo iz vnanjih vzrokov, n. pr. iz posnemanja drugih, ali celo iz niče- murnosti, da bi se oseba komu prikupila s pogostnim prejemanjem svetega obhajila itd. Resnično je hrepenenje le tedaj, če izvira iz prave ljubezni do Jezusa in če namerava tesnejo sklenitev z Gospodom pa pridobitev krščanskih kreposti: ponižnosti, potrpežlji¬ vosti, pokorščine, resničnosti, .. ., to je, kedar je hrepenenje združeno ‘) Otroci pred 14. letom naj se praviloma tudi le enkrat na mesec, k večjemu na 14 dni puščajo k sv. obhajilu. Deloma ker navadno niso v tolikih dušnih nevarnostih, deloma ker še ne ved6 svetosti tega zakramenta prav ceniti, in bi se utegnili privaditi rabotnega obhajanja, ko bi se prepogosto pošiljali k mizi Gospodovi. 712 Duhovne Pastirstvo. z gorečim prizadevanjem za krščansko dovršenost in tudi skle¬ njeno z vestnim posluževanjem primernih pomočkov. Kdor toraj hoče večkrat v tednu pristopati k mizi Gospodovi, mora imeti vsaj nekoliko duhovnega življenja; zlasti da se vadi v premišlje¬ vanji, ali da si vsaj prizadeva pogostokrat svojega duha k Bogu povzdigovati, vse Bogu v čast delati in iz ljubezni do njega, v vseh rečeh se v Njegovo sveto voljo vdajati . . tudi mora tak obha- janec skrbno čuti nad svojo vestjo, pa tudi malih grehov se res¬ nično varovati, ter njihove vire, t. j. huda nagnjenja in slabe na¬ vade odpravljati. Ozir malih grehov je razločevati, se li store iz človeške slabosti ali pa s premislekom: v prvem slučaji moder spovednik ne krati večkratnega obhajila, razun pri večjih pogreških, pri katerih je po mnenji sv. Alfonza sedaj pa sedaj odreči kako obhajilo, da se spovedencu zbudi večji stud nad dotičnim grehom; takim pa, ki male grehe s premislekom delajo, naj se dovoljuje le samo eno obhajilo v tednu ali tudi le v 14 dneh. Poslednjič mora tudi vnanje obnašanje tacih oseb biti nesvarljivo, in ne sme nič tacega razodevati, kar bi dobrim kristijanom dajalo priliko k pohujšanju, na kar je gledati zlasti v manjših duhovnijah. — Ker se sad sv. obhajila opira prav posebno na bližnjo pripravo, je v posameznih prigodkih tudi še na to gledati, s koliko goreč¬ nostjo in skrbjo se more in hoče obhajanee po svojih vnanjih in notranjih okoliščinah za vsakatero sv. obhajilo pripravljati in za¬ hvaljevati. Moder duhovnik ne dovoljuje toraj večkratnega obha¬ jila v tednu tacim, ki ne morejo ali se nočejo skrbno pripravljati in zahvaljevati se za sv. obhajilo; tako so n. pr. velikokrat vnanje okolnosti zadržek večkratnega obhajila v tednu takim, ki zaradi obilega dela, skrbi in opravil pri hiševanji ali v službi ne utegnejo za sv. Zakrament se dostojno pripravljati. Res je, da obilna opra¬ vila sama na sebi, ali ta okolnost, da je kdo obrtnik ali v za¬ konu živeč, ne sme biti razlog odrekati tacim večkratno obhajilo že samo zavoljo tega, ker imajo veliko opraviti ali samo zaradi tega, ker so zakonski — vendar mora duhovni pastir pri njih imeti večjo previdnost, ker so taki večkrat prav res zadržani. Gledati je tudi na notranje okoliščine obhajancev: če so ali vsaj morejo biti v takem dušnem stanji, ki je potrebno za večkratno obhajilo v tednu. Tacim, ki so slabega uma in omahljive lastnije, dasiravno ne razodevajo velike strasti, in so še celo lepega vedenja, več¬ kratnega obhajila v tednu ni dovoljevati; kajti če lake slaboumne ter preproste osebe ne kažejo strastnosti, ampak so čednega živ- § 204. Pogostno obhajilo. 713 ljenja, izhaja to bolj iz nature in se da tudi ohraniti z naturnimi pomočki, kakor s podučevanjem, svarjenjem, opominjevanjem, z ogibanjem grešne prilike, z molitvijo itd. Pogostno obhajilo takim osebam toraj ni potrebno in tudi ne zelo korisino, pa utegnilo bi nekaterim biti v spotikljej. Cerkev želi, naj bi verniki pogostno prejemali zakrament sv. rešnjega Telesa; da se v njegovi duhovniji to tudi res godi, za to si mora duhovni pastir prizadevati. V cerkvenih govorih in v spovednici naj v ta namen svojim vernikom govori o koristi, oziroma potrebi pogostnega prejemanja sv. zakramentov ter naj jim vzbuja hrepenenje po nebeški jedi, napravlja naj posameznim pobožnim družbam in bratovščinam slovesna vkupna obhajila itd. Težavno je vprašanje po koli kr at naj bi spovednik posamezne pobožne vernike puščal k mizi Gospodovi. Določno na to odgo¬ voriti ni mogoče, a na podlagi sedaj povedanih načel vedel bo dušni pastir v posamnih slučajih razsoje vati Mnogokrat so od¬ ločilne tudi razmere kraja. Na deželi semtertje pomanjkuje spoved¬ nikov, vernikom pa časa, se na pogostno obhajilo dostojno pri¬ pravljati in zadostno se zahvaljevati; v takih krajih sme duhovni pastir biti zadovoljen, ako nekoliko pobožnih duš vsako nedeljo (ali praznik) pristopa k mizi Gospodovi, mnogo druzih vsak mesec, ostali pa vsaj trikrat ali štirikrat na leto. Po mestih so razmere v tej zadevi seveda ugodnejše in pogostno obhajilo zlasti med ženstvom bolj v navadi. Da tu duhovni pastir hodi pravo pot, treba mu je veliko modrosti in opaznosti. Večkratnega obhajila na teden naj nikar ne ponuja ter tudi preveč ne priganja k po¬ gostnemu obhajilu, dokler ne spozna dotične osebe, temveč naj čaka, da se duši vzbudi resnično hrepenenje po pogostnem preje¬ manji sv. Zakramenta, ter da sama razodeva take želje. Tudi za pogostno obhajilo sposobnim naj navadno čez tri- ali štirikrat na teden ne dovoljuje sv. obhajila. Vsakdanje obhajilo moralo bi ostati le kaj nenavadnega, prav posebnega. Sv. Frančišek Sal. pravi v svoji Filoteji: »Da vsak dan prejme sv. obhajilo, moral je kristijan svojo dušo že skoraj od vsacega hudega nagnjenja oči¬ stiti.« A tudi v izrednem slučaji, ko bi spovednik kdaj dopustil vsakdanje obhajilo, je koristno, da takemu verniku sedaj pa sedaj odtegne kako obhajilo na teden. .. Jako napačno ravnajo tisti dušni vodniki, kateri pogostno puščajo k mizi Gospodovi osebe, ki mnogotere strasti, n. pr. laž- njivost, opravljanje, jezljivost, zbadanje in žaljenje bližnjega, so- 714 Duhovno Pastirstvo. vražnost, nerodno nagnjenje do drugega spola, ničemurnost, jezič¬ nost ... v svojem srcu pasejo in si za poboljšanje nič ne priza¬ devajo ; ki po svoji lastniji niso zmožne notranjega življenja, ali če so tudi zmožne, pa nič ne store v ta namen ter pri njih ni poznati napredovanja v krščanski popolnosti. Velja toraj tudi v tej reči: »Ex fruetibus cognoscetis eos«. § 205. Delivec sv. rešuj ega Telesa. Redni delivec tega zakramenta je prav za prav lastni škof in duhovni pastir, a po današnjem običaji sme vsak mašnik ver¬ nikom deliti sv. obhajilo v vsaki javni cerkvi in kapeli. Izredni delivec sv. rešnjega Telesa je dijakon, in sicer v tem smislu, da v mašnikovi nepričujočnosti ali tudi v njegovi pričujočnosti na nje¬ govo povelje ali dopuščenje sme sv. obhajilo očitno in slovesno Icum stola transversa) deliti, a le kedar je sila, n. pr. če ima du¬ hovni pastir že sicer prav veliko opraviti, če je silno veliko ob- hajancev, ali sploh za obhajanje ni dobiti mašnika. Sam sebe ob¬ haja po sedanji navadi le mašnik pri sv. maši. — Sv. popot¬ nico dajati smejo le domači dušni pastirji. Redovnikom je celo pod kaznijo izobčenja prepovedano, duhovnikom ali neduhovnikom, ki niso njihovi podložniki, zunaj sile in brez dopuščenja dotičnega dušnega pastirja sv. obhajilo kot popotnico deliti, ako nimajo morda sami oskrbovati duhovnije, ali če nimajo posebne pravice za to. Glej papežev pridržaj str. 592, št. 14. V sili, kedar lastnega du¬ hovnega pastirja ni doma, ali ko bi ta morda bolniku sv. popot¬ nico po krivem odrekel, toraj v nevarnosti, da utegne bolnik sicer umreti brez zakramenta sv. rešnjega Telesa, sme deliti in naj mu tudi sv. popotnico podeli vsak mašnik, ali celo dijakon. V. Sveto poslednje olje. § 206. Tvarina, slovilo in obred podelitve sv. poslednjega olja Sv. poslednje olje je zakrament, v katerem bolnik po mazi¬ ljenji s sv. oljem in po zapovedani mašnikovi molitvi milost božjo § 206. Tvarina, slovilo in obred podelitve sv. poslednjega olja. 71o prejme k dušnemu in večkrat tudi k telesnemu ozdravljenju. Ozir učinka tega zakramenta sv. cerkev (Con. Trid. Sess. XIV. c. 2) uči: »Res et effectus gratia est Spiritus sancti, cujus unctio de- licta, si quae sunt adliuc expianda, ac peccati reliquias abstergit; et aegroti animam alleviat et confirmat; magnam in eo divinae misericordiae fiduciam excitando, qua infirmus sublevatus et morbi incommoda ac labores levius fert, et tentationibus daemonis cal- caneo insidiantis facilius resistit, et sanitatem corporis interdum, ubi saluti animae expedierit, consequitur.« Sv. poslednje olje od- jemlje 'toraj tudi grehe; sicer v prvi vrsti majhne, a vendar tudi smrtne: kateri brez zadolženosti bolnikove pri zakramentu sv. po¬ kore niso bili odpuščeni (n. pr. zaradi kakega skrivnega nedostatka spovednikovega); kateri so bili po spovedi storjeni, če se jih grešnik sedaj ne zaveda; katerih se bolnik spovedati ni mogel, ker se ni pameti več zavedal in tudi prej ni imel popolnega kesanja — da le sedaj, sv. olje prejemajoč, ima nepopolno čeznaturno kesanje. Sv. olje, če tudi prvotno zakrament živih, je toraj per accidens zakrament mrtvih, zato se more zgoditi, da je zveličan po tem sv. maziljenji, kateri bi bil brez sv. olja pogubljen. 1. Daljna tvarina tega zakramenta je olje iz olivk, po škofu (ali mašniku po sv. očetu pooblaščenem) posvečeno nalašč v ta namen. Ko je veliki četrtek novo olje posvečeno in razde¬ ljeno, se ne sme nič več rabiti oleum infirmorutn prejšnjega leta. Glej str. 386. Ako začne med letom zmanjkovati sv. olja in ni dobiti posvečenega, sme duhovni pastir priliti neposvečenega olja, a vselej manj kot je še posvečenega v posodi. To bi smel, če je sila, celo večkrat storiti (C. S. C. 26. sept. 1862). Ko bi mašnik v kaki sili ne imel oleum infirmorum, bi se smel za podelitev sv. po¬ slednjega olja poslužiti krizme ali olja za katehumene, a s pogojem: Si materia sit valida; brž pa, ko bi dobil pravega olja, bi moral maziljenje ponoviti s pogojem : Si nondum es sacramento relectus. Prav to bi moral storiti, ko bi se bil duhovni pastir zmotil v sv. oljih (Lig. VI. n. 709). — Bližnja tvarina je maziljenje peterih čutil bolnikovih; »in oculis propter visum, in auribus propter auditum, in naribus propter odoratum, in ore propter gustum vel locutionem, in manibus propter tactum, in pedibus propter gressum, in renibus propter delectationem ibidem vi- gentem« (Decr. Cone. Florentini). Niso pa vsa ta maziljenja bi¬ stvena, kajti po navodu obrednika sc ledja zaradi spodobnosti pri ženskah ne mazilijo, in tudi pri moških le, če se še lahko obrnejo. 716 Duhovno Pastirstvo. V mnogih škofijah (tudi na Kranjskem) se pa maziljenje ledij celo pri moških nikoli ne izvršuje. 1 ) K veljavnosti zakramenta tudi mazi¬ ljenje nog ni potrebno, a vendar se sme opustiti samo tedaj, če se sine incommodo ne more izvršiti, n. pr. pri porodnicah. V sili zadostuje, da se izmed dveh čutil mazili le eno, n. pr. samo eno uho, ena roka . . . Ce je bolnik pohabljen in kakega čutila nima, mazilijo se bližnji deli telesa z istim slovilom. 2. Sl o vil o so one besede, ki jih mašnik govori pri mazi¬ ljenji posameznih čutil, namreč: »Per istam sanctam unctionem ct suam piissimam misericordiam indulgeat tibi Dominus quidquid per visum (auditum, odoratum, gustum et locutionem, tactum, gressum, lumborum delectationem) deliquisti. Amen.« Pri maziljenji čutil, katerih ima človek po dvoje, ne sme duhovni pastir prej izgovoriti slovila, kakor da je maziljen tudi drugi organ. »Amen« konec slovila izrekuje mašnik, ne strežnik. Za slučaj največje sile, kedar se je bati, da bolnik umrje, predno se izvrše vsa maziljenja na navadni način, sme se po nauku nekaterih bogoslovcev (med njimi tudi Benedikt XIV., sv. Alfonz Lig., Scavini) zakrament sv. po¬ slednjega olja podeliti z maziljenjem enega samega čutila ter s splošnim slovilom. A ker se sv. cerkev o tem ni izrekla, je stvar dvomne veljave, toraj sme dušni pastir na ta način sv. olje deliti le pogojno, namreč: si valeat . . . Mazili naj lacemu umirajočemu glavo, iz katere izvirajo živci vseh čutil, in sicer na čelu, govoreč: »Per istam sanctam unctionem et suam piissimam misericordiam indulgeat tibi Dominus, quidquid deliquisti 2 ) per sensus: visum, auditum, odoratum, gustum et tactum.« Ako je po takem mazi¬ ljenji bolnik še živ, mora ga dušni pastir na posameznih čutilih maziliti v navadni vrsti in z navadnim slovilom, samo da pogojno : Si nondum es hoc sacramento refectus . . ., ali: Si nondum es valide unctus . . . Obrednik (ljublj. str. 88) za slučaj sile ukazuje tako-le: »Si quis autem laborat in extremis, et periculum immineat, ne decedat, antequam finiantur unctiones, cito inungatur, incipiendo ab eo loco: Per istam sanctam unctionem . . . ; deinde si adhuc supervivat, dicantur orationes praetermissae, suo loco positae. Quodsi dubitet, an vivat adhuc, unctionem prosequatur, sub con- ‘) Linški obrednik, potrjen po S. R. C., izrečno veli: »apud nos semper et in foeminis et in viris omittitur.« 2 ) >Deliquisti« sc til ne izgovori še-le ob koncu, kajti zakrament bi no bil podeljen, ko bi bolnik umrl, predno se izgovori ta beseda. § 206 . Tvarina, slovilo in obred podelitve sv. poslednjega olja. 717 ditione pronunciando formam, dicens: Si vivis, per islam sanotam unetionem . . . 3. Ozir načina ter obreda podelitve sv. poslednjega olja je vsacemu duhovnemu pastirju ravnati po zapovedanem obredniku njegove škofije. Ljubljanski obrednik ukazuje za podelitev sv. olja šege, ki se nekoliko razlikujejo od rimskih ter so obširneje. Mašnik stopivši v kraj, kjer leži bolnik, reče: »Mir bodi tej hiši«, položi posodo s sv. oljem na pripravljeno mizo, obleče koretelj in štolo 1 ) vijolične barve, da bolniku križ poljubiti in potem v obliki križa poškropi z blagoslovljeno vodo 2 ) bolnega, stanovanje in okoli sto¬ ječe, govoreč: »Asperges me, Domine . . . ; Miserere mei Deus etc.« Nato stopi k bolniku, ga krščansko pozdravi, spove in od¬ veže; ako se želi še kaj spovedati, ga kolikor čas dopušča tolaži, in mu po potrebi razloži moč ter učinke sv. poslednjega olja. Potem k bolniku obrnjen moli oracije: »Introeat . . .; Oremus et depre- cemur . . .; Exaudi nos . . katere v sili deloma ali celoma sme izpustiti. Pred križem kleče nato duhovni pastir glasno moli psalm: »Iz globočine vpijem k tebi . . .« in kratke litanije, v ka¬ terih mora na primernem kraji pridejati patrona farne cerkve in bolnikovega. Nato je moliti očitna spoved »Confiteor«, ki se zunaj sile nikoli ne sme izpustiti, čeravno se je morda ravno prej ob podelitvi sv. rešnjega Telesa molil in se bo pri deljenji papeže¬ vega blagoslova še tretjič molil, kajti vsakokrat ima očitna spoved drug pomen (S. C. Indg. 5. febr. 1841). Nad bolnikom potem moli duhovnik »Misereatur tui . . . Indulgentiam . . .«, in opomni na¬ vzoče, da molijo n. pr. rožni venec za bolnika med tem, ko bode maziljen. Duhovni pastir vzame v levico posodico s sv. oljem, stopi k bolniku, stori nad njim znamenje sv. križa in svojo desnico steg¬ njeno držeč nad njegovo glavo, govori: »In nomine Patris . . .« Nato začne maziliti bolnika na posameznih krajih telesa, ki smo jih že imenovali, in sicer v ravno tistem redu, kakor je zaznamovan v obredniku. Maže se s palcem 3 ), ki se poprej pomoči v sv. olje, D Le v veliki sili sme se zakrament sv. poslednjega olja podeliti brez štole in koretlja, tudi brez strežnika; mašnik naj v tem slučaji odgovarja sam sebi. a ) Ko bi blagoslovljene vode ne imeli v hiši, naj jo duhovni pastir, ako ni sile, kar tam v kaki posodi blagoslovi, saj je voda in sol dobiti povsod. 3 ) Pri kužnih, steklih, gobovih, rakovih ... bi se po Benediktu XIV. smelo mazati s palčico, na kateri je privezan kos pavole s svetim oljem namočene. A dr. K. Capellmann o tej zadevi piše: »Ich mochte davon entschieden abrathen. Einmal weil diese Vorsicht iiberllussig ist, da die Gefahr der Ansteckung immer hochst gering sein wird. Selbst bei denjanigen Krankheiten, vvelche nur durch Beriihrung anstecken, schiltzt schon das Oel selbst gegen die Uebertragung des Krankheitsstoffes. Ausserdem kann man an allen zu salbenden Theilen noch die Stellen ausvviihlen, vvelche von Geschvviiren, Pocken etc. vveniger bedeckt sind. Bei den meisten ansteckenden Krankheiten liegt aber nicht in der directen Be- 718 Duhovno Pastirstvo. in sicer toliko pomoči, da ozir bližnje tvarine ni nič dvorna. Pri vsacem novem mazanji se mora palec pomočiti v sv. olje, razun če je čutilo dvojno, ker se v tem primeri jeji drug ud sme poma¬ zati tudi brez novega pornočenja. Maziljenje se ima goditi v kri¬ ževi podobi, dasi to ni potrebno k veljavnosti zakramenta. Ko je organ pomazan, se mora mazilo precej in vselej z novo pavolo iz¬ brisati. Ako ima čut dva uda, začne se maziljenje na desnem organu, in ko bi se n. pr. pri maziljenji ušes eno uho ne moglo pomazati tako, da bi se bolniku ne bilo treba obrniti ter bi tako drugo uho po dotikovanji z rjuho ali blazino sv. olja ne zgubi- valo, bi bilo to poslednje zbrisovati kar precej po maziljenji. Pa¬ volo ali predivo, s katerim je duhovni pastir zbrisoval, moral bi v čedni posodi seboj v cerkev nesti, potem sežgati in pepel v sa- krarij vreči. Kar zadeva bližnji kraj maziljenja, se pri očeh mažejo trepalnice oculis clausis, pri ušesih ušesca, pri nosu in summitate naši unica unctione, tako da počezna črta križa nosnice mazili, pri ustih compressis labiis 1 ) ustnice, na rokah dlani (mašnikom pa od zunaj), na nogah podplati ali tudi zgoraj, kakor je šega v škofiji (S. R. C. 27. avgusta 1836). Ako bolnik že od rojstva nima kakega čuta, n. pr. vida, sluha, se vendar le maziljenje na do- tičnem čutilu ne sme opustiti, ker se je tak utegnil pregrešiti z zadevno dušno močjo v mislih, željah, z nepotrpežljivostjo zaradi pomanjkanja dotičnega čuta, ali z neizmernimi željami po čutu. Po maziljenji si duhovni pastir odrgne palec s kruhom ali soljo, izmije in osuši si prste (vodo to pa kruh ali sol veh' v ogenj vreči); potem nadaljuje molitve za bolnika, ga večkrat blagoslavlja s križem, mu položi desnico na glavo in prosi: »Sanet te Deus Pater, qui te creavit in čarne etc.« Slednjič bolniku poda sv. križ, da ga poljubi, opominjajoč ga, da vse svoje zaupanje stavi v trp¬ ljenje in smrt Gospodovo, ki je za nas neskončnega zasluženja. Obrednik pristavlja, da naj duhovni pastir, končavši sv. dejanje, bolniku po potrebi in razmerah daje še raznih koristnih naukov. riihrung der Kranken die Gefahr der Ansteckung, sondern schon in ihrer Nilhe und in der mit dem Krankengifte geschvvangerten Stubenluft. Die Vermeidung der Beriihrung niitzt also hier gar nichts. Ein anderer Grund, weshalb ich von diesem Verfahren abrathe, ist das scandalum. Die Umstehenden diirfen und werden sich wundern und scandalisieren liber die Scheu und Angst des Seel- sorgers . . . Wohl ware es moglich, durch wiederholtes Eintauchen des Fingers in das hi. Oel das Oel selbst zu inficieren. Um dieses zu vermeiden, reicht es hin, ein Stiick Bauimvolle mit dem lil. Oel so zu befeuchten, dass man mit der Baum- wolle als Instrument a 11 e Salbungen ohne erneuertes Eintauchen vornehmen kann. Hierbei wird der Schein der Aengstlichkeit vor eigener Ansteckung ver- mieden.« *) Ako bi imel umirajoč usta odprta, ni si treba prizadevati duhovniku, da jih zapre, ampak mazili naj ga na zgornji ali pa na doljni ustnici. § 207. Prejemnik sv. poslednjega olja 719 §207. Prejemnik sv. poslednjega olja. Razločevati nam je pri prejemniku tega zakramenta sposobnost in vrednost njegovo. I. Sposoben sv. poslednje olje veljavno prejeti je vsak živ kristijan, ki je prišel do razumnosti ter postal zmožen dejanjskega greha, ki je nevarno bolan ali mu starost enako nevarnost dela kakor bolezen, in ki hoče zakrament sv. poslednjega olja prejeti. 1. Živi človek, ki je krščen, veljavno prejme zakrament sv. maziljenja; toraj sme bolnik, ki je bil krščen kot že dorasli človek, kar precej po sv. krstu prejeti poslednje olje. 2. Bistveni pogoj veljavnega prejetja je tudi, da se je dotičnik že kdaj pameti zavedal ter sposoben postal dejanjsko g re¬ šiti, ker bi se sicer nad njim ne mogle vresničiti besede slovila: ». . . indulgeat tihi Dominus, quidquid per visum etc. deliquisti.« Sv. poslednjega olja toraj ne morejo veljavno prejeti: otro¬ čiči, ki se še ne zavedajo pameti. Sme pa se in se celo mora deliti v smrtni nevarnosti zakrament sv. poslednjega olja otrokom, ki so že gotovo prišli do razumnosti (nekako s sedmim letom) če tudi še niso bili nikoli prej pri spovedi in niso še prejeli sv. ob¬ hajila. V dvomu, se li dete že pameti zaveda, ali ne, podeli naj se mu sv. olje s pogojem: »Si capax es.« Tudi se ne more deliti sv. olje vedno blaznim, norcem od rojstva sem, ki se niso nikdar zavedali pameti in se nikoli ne zbrihtajo. Sme pa se jim podeliti sv. olje, ako imajo svetlo dobo; kakor se tudi taki duho- bolni smejo v sv. olje dejati, ki so bili nekdaj zdravega uma, če so tudi ob delitvi zakramenta zmešane glave, da se le ni bati onečaščenja sv. zakramenta. Obrednik (ljubljanski str. 76; namreč določuje: »Sed si infirmus, dum phrenesi aut amentia laborat, verisimiliter posset quidquam facere coutra reverentiam Sacramenti, non inungatur, nisi periculum tollatur omnino.« Nevarnost one¬ čaščenja naj se odvrne s tem, da tacega bolnika med delitvijo sv. olja drugi trdno drže ali celo zvežejo. Ker se sv. poslednje olje tudi s prisodno, interpretativno namero veljavno prejme, se sme podeliti vsakemu takemu verniku, ki je v hudi bolezni brez zavesti ali zmotenega uma, četudi morda ni nikoli poprej naravnost razodeval želja po tem zakramentu, kajti obrednik uči: »Infirmis autem, qui, dum sana mente et integris sensibus essent, 720 Duhovno Pastirstvo. illud petierint, seu verisimiliter pctiissent seu dederint signa contri- tionis, etiamsi deinde locjuelam amiseritit, vel amentes effecti sint, vel delirent, aut non sentiant, nihilominus praebeatur.« 3. Le nevarne bolnim se zakrament sv. poslednjega olja more deliti veljavno. Evgen IV. pravi v pismu do Armencev: »Hoc sacramentum dari non debet, nisi infirmo, de cujus morte timetur«; obrednik pa ukazuje, naj se sv. olje deli njim, »qui tam graviter laborant, ut mortis periculum imminere videatur«; — pa takim starčkom, »qui prae senio deficiunt et in diem videntur mo- rituri, etiam sine alia infirmitate.« Ne sme se pa deliti sv. po¬ slednje olje zdravim, če so tudi v smrtni nevarnosti, n. pr. vojakom v boj gredočim, hudodelnikom k smrti obsojenim, porodnicam z navadnimi bolečinami, če tudi so prvič na porodu ali čeravno so pri poprejšnjih porodih bile v smrtni nevarnosti; takemu, ki ima prestati nevarno operacijo, s katero hoče zdravnik odpraviti kako telesno hibo, ako je dotični sicer zdrav. Podeli naj pa se tacemu sv. olje, če med operacijo nastopi smrtna nevarnost, kakor se tudi ta zakrament sme podeliti pred nevarno operacijo, če je za od- stranjenje kake smrtne nevarnosti ali bolezni potrebna. II. Vredno, t. j. uspešno, s pridom prejme zakrament svetega poslednjega olja, kdor je: 1. V občestvu s cerkvijo in v stanu posvečujoče mi¬ losti božje. Kdor se toraj zaveda smrtnega greha, mora poprej dobro spoved opraviti, ker je sv. olje dopolnilo zakramenta svete pokore; če se pa bolnik ne more več spovedati svojih grehov, mora pred podelitvijo sv. poslednjega olja vselej prejeti sv. od¬ vezo, nepogojno ali vsaj pogojno. (O odvezovanji umirajočih glej § 197. II.) Kdor sv. olje sicer veljavno prejme, a v smrtnem grehu, on se učinkov tega zakramenta vdeleži' tedaj, ko odpravi zadržek. Ako bi bil toraj bolnik v smrtnem grehu, a bona fide prejel sveto poslednje olje, ker je menil, da je dostojno pripravljen, ali če se mu je sv. olje podelilo v stanu nezavednosti, njemu zadosti, ako pozneje vzbudi nepopolno čeznaturno kesanje. Kdor pa je vedoma in z lastnim zadolženjem sv. olje prejel v stanu smrtnega greha, toraj s tem nov velik greh storil, on pozneje brez spovedi ali po¬ polnega kesanja ne more prejeti milosti zakramenta. 2 . K uspešneji prejemi sv. poslednjega olja se tudi še zahteva pobožnost, zlasti živa vera, kesanje, izročenje v božjo voljo. Ravno zato naj se ta zakrament bolniku podeli, ako je mogoče, dokler se še popolnoma zaveda. Zelo bi grešil duhovni pastir, če § 207. Prejemnik sv. poslednjega olja. 721 bi brez potrebe odlašal podelitev tega zakramenta tako dolgo, da se bolnik že nič več ne zaveda. Odrekati je sv. poslednje olje gotovo nevrednim. K takim prišteva obrednik: javno izobčene, dokler niso s cerkvijo sprav¬ ljeni; očitno nespokorne, t. j. take, ki so javno grešili pa nikoli niso razodevali kesanja in o katerih nihče ne ve, da bi se bili poboljšali; one, ki umirajo v očitnem smrtnem grehu. Ta ne¬ vrednost pa mora biti popolnoma gotova; v dvomu, če je bolnik v smrtnem grehu, če je zadostno pripravljen in vreden, naj se mu podeli sv. poslednje olje, kajti »in extrema necessitate praesumendum est in favorem hominis, pro quo instituta sunt Sacramenta«, uče moralisti. Tudi naj dušni pastir ne pristavlja pogoja »si dispositus es«, kajti če je človek sposoben, zakrament sv. olja veljavno prejeti, mora se mu ta zakrament absolute podeliti (uče zlasti no¬ vejši nravoslovci); pogojno pa le takrat, če je dvoumna prejem¬ nikova sposobnost, 1 ) Za podelitev in oziroma za odreko sv. po¬ slednjega olja velja to-le splošno pravilo: Komur se sme na smrtni postelji odveza (pogojno ali nepogojno) dati, njemu se sme podeliti tudi sv. poslednje olje, ki je dopolnilo zakramenta sv. po¬ kore. Katerim umirajočim pa je odveza absolutno ali pogojno da¬ jati, smo že povedali v § 197. II. III. Kdaj m kol ikra t naj se prejema sv. poslednje olje? Duhovni pastir mora bolniku podeliti sv. poslednje olje, kedar je smrtna nevarnost že bližnja, in takrat ne sme čakati poslednjih trenutkov, ampak podeli naj se zakrament, dokler je bolni še pri *) Ako bi namreč dušni pastir delil sv. olje s pogojem »si es dispositus, si es dignus«, utegnilo bi to jako žalostne nasledke imeti za bolnika, če bi mašnik n. pr. bolnika, ki je prav hudobno živel, našel v nezavesti ter bi nihče ne vedel pričati o kakem znamenji kesanja, da bi ga bil dotični dajal, bi mu dal duhovnik pogojno odvezo, in vzemimo, da mu tudi sv. poslednje olje podeli s pogojem »si e s dispositus«. Ako M ta umirajoč v tistih trenutkih res ne bil »dispositus«, tedaj ni prejel niti odveze, niti poslednjega olja —■ pre- žalostno! Če mu je pa sv. olje, ker je sposoben ta zakrament veljavno prejeti, absolute podelil, je morda ravno s tem rešil njegovo dušo. Ko bi namreč ob prejemu obeh zakramentov bil umirajoči nevreden, on svete odveze ni prejel, a prejel je sv. poslednje olje; sicer ne vredno, a vendar veljavno. Za tisti trenutek se res ne more vdeležiti učinkov sv. poslednjega olja, ali če še kaj časa živi, se lahko zgodi, da se zave ter spoznavši prežalostno svoje dušno stanje in bližajočo večno nesrečo, začne obžalovati svoje grehe. In če je le nepopoln njegov kes (attritio), je zadosten, da veljavno prejeti zakrament sv. olja stopi v delavnost, ter po njem celo odpuščenje smrtnih grehov zadobi. Umirajoči je toraj po ab¬ solute prejetem zakramentu sv. poslednjega olja rešen, čeravno je odvezo prejel brezuspešno. Duh. Pastirstvo. 46 722 Duhovno Pastirstvo. dobri pameti, da med maziljenjem s sv. oljem more sam v sebi vzbujati vero, kes in vdanost v voljo božjo ter se vdeležiti obil¬ nejših milosti tega zakramenta. Sme se pa sv. olje podeliti, kedar je bolnik v smrtni nevarnosti, če se tudi ne more še bližnja ime¬ novati; toraj kedar se je po pameti bati, da bi se bolezen kon¬ čala s smrtjo. V posameznih dogodkih dušni pastir nevarno bo¬ lezen spoznava iz sporočil modrega in vestnega zdravnika, iz lastne skušenosti in opazovanja bolezni, in iz pripovedovanja bolnikovega o notranjem počutenji, na katero naj se ozira duhovnik. — Sv. po¬ slednje olje se bolniku v ravno tisti bolezni in v ravno tisti smrtni nevarnosti le enkrat more veljavno podeliti. Kedar pa in kolikor- krat nastopa nova nevarna bolezen, ali pa v isti dolgi bolezni nova smrtna nevarnost, se sme podeliti vnovič. Tridentinski zbor (Sess. XIV. c. 3) namreč uči: »Quod si infirmi post susceptam hanc unctionem convaluerint, iterum hujus sacramenti subsidio juvari poterunt, cum in aliud simile vitae discrimen inciderint.« Obrcdnik pa veli: »In eadem infirmitate hoc sacramentum iterari non debet, nisi diuturna sit, ut cum infirmus convaluerit, iterum in periculum mortis incidit.« Dunajski provincijalni zbor duhovnim pastirjem zastran podelitve sv. olja tako-le ukazuje: »Aegrotis in eodem vitae periculo constitutis semel tantum conferri potest; si autem convalescere coeperint et postea redeunte morbi vi denuo de vita periclitentur, ipsos denuo inungere licet. In dubio parochus partem laboranti utiliorem amplectatur«. Kedar se toraj po pameti dvomi, je-li nastopila nova smrtna nevarnost, naj se dušni pastir raje nagne k podelitvi sv. poslednjega olja; tudi Benedikt XIV. pravi: »Ne nimium scrupulose in hoc se gerant (parochi).« A vendar naj se nova smrtna nevarnost, katera nastopi že malo dni po poprejšnji smrtni nevarnosti, vselej raje ima za nadaljevanje prejšnje nevarnosti. Ako se pa bolniku od dne do dne zboljšuje tako, da prejšnja nevarnost za delj časa popolnoma preneha, in če se potem zlasti z novimi znamenji smrtna nevarnost zopet vrne, sme duhovni pastir z novega podeliti sv. poslednje olje. IV. Da je kristijanu dolžnost prejeti zakrament svetega poslednjega olja, o tem ni dvomiti; ako pa ta dolžnost veže pod velikim ali samo pod malim grehom, o tem bogoslovni učitelji niso ene misli. To pa vsi uče, da bi bolnik v posebnih razmerah imel smrten greh, ko bi ne hotel prejeti sv. poslednjega olja, zlasti če bi s to vnemarnostjo druge pohujševal in jih k nespoštovanju tega zakramenta zapeljeval, ali ko bi iz zaničevanja ali nespoštovanja § 208. Delivec sv. poslednjega olja. 723 ne hotel prejeti tega zakramenta. Kdor bi se pa iz družili vzrokov branil sv. olja, n. pr. ker ne spozna nevarnosti svoje bolezni, ker meni, da bo potem gotovo umrl . tak bi smrtno ne grešil. V tem smislu govori papež Martin V.: »Hoc sacramentum (extr. unct.) neque negligi sine culpa, neque contemni posse sine peccato mortali.« § 208. Delivec sv. poslednjega olja. Veljavno more ta zakrament deliti le mašnik. V cerkvi la¬ tinskega obreda deli sv. poslednje olje le en mašnik, v vzhodni cerkvi pa njih več.'j Redni delivec je lastni škof, domači dušni pastir in višji redovnikov za svoje podložnike; izredni delivec je v sili, n. pr. ako lastnega dušnega pastirja ni doma, ali če bi ne mogel ali ne hotel nevarno bolnemu podeliti sv. poslednjega olja . . . vsak mašnik, bodi-si svetni ali redovni. Kdor bi pa zunaj sile brez dovo¬ ljenja lastnega škofa ali dotičnega domačega duhovnika podelil zakrament sv. poslednjega olja, bi zelo grešil, in si še, ako je re¬ dovnik, nakopal s takim dejanjem izobčenje, ki je pridržano papežu. (Gl. str. 592 štev. 14.) — Duhovni pastirje iz pravice ter sub gravi dolžan svojim duhovnijanom, ako so nevarno bolni, deliti sveto poslednje olje; v veliki potrebi je dolžan to storiti celo z nevar¬ nostjo lastnega življenja. (Gl. str. 516 sub 3.) — Tudi naj si pri¬ zadeva duhovni pastir, da iztrebi izmed ljudstva nekatere nevarne in praznoverne pomislike ozir sv. poslednjega olja, ki so sem ter tje zlasti med tako imenovanimi omikanci najti, n. pr. da mora vsak umreti, ki je prejel ta zakrament. Taki predsodki so krivi, da odlašajo s prejemanjem sv. olja do zadnjih trenutkov ter kličejo du¬ hovnika, ko je bolnik že brez zavednosti. Kot katehet v šoli, kot pridigar in spovednik v cerkvi, tudi pri velikonočnem izpraševanji in ob bolniški postelji naj duhovni pastir svoje vernike temeljito podučuje o bistvu in važnosti sv. poslednjega olja, o milostih, koje deli, o času in načinu prejeti ta zakrament, pa o dolžnostih bol¬ nikovih sorodnikov in domačih, opomniti dotičnega na pravočasno previdenje. h Pri Grkih deli sv. poslednje olje sedem mašnikov ali vsaj trije, kar Rim dopušča tudi zedinjencem. Benedikt XIV. ozir Grkov pravi: »Nihil refert, utrum Extrema Unctio per unum vel plures presbyteros fiat, ubi hujusmodi viget con- suetudo, dummodo credant et asserant, illud Sacramentum servata debita ma- teria et forma ab uno presbytero valide et ličite confici.* 46 * 724 Duhovno Pastirstvo. Dostavek. Podelivši nevarno bolnemu zakrament sv. poslednjega olja, da mu duhovni pastir večinoma ob isti priliki tudi tako ime¬ novani »papežev blagoslov«, zato kar tu govorimo o tem blažilu. Že v prvih stoletjih krščanstva je bila navada, da so si umirajoči prosili mašnikovega blagoslova za zadnjo uro; posebno zaželen je bil blagoslov, podeljen po kakem škofu. Sveti Karol Borom, prosil je papeža Gregorija XIII. 1. 1580, da bi smel s takim blagoslovljenjem umirajočih deliti jim tudi popoln odpustek, ter je res za-se in za druge škofe Milanske provincije prejel tako poobla- ščenje. Moral je pa v ta namen bolnika škof osebno obiskati, ali poslati kakega mašnika, da je v njegovem imenu podelil blagoslov in odpustek. Začenjali so tudi drugi škofje prositi sv. očeta take pravice ter so jo prejemali pod raznimi pogoji in navadno le za tri leta; a večinoma se je zahtevalo, da škof blagoslov sam deli, samo v sili in po noči ga je smel namestovati navaden mašnik. Vsled tacega omejenja jih je pač le malo umirajočih de¬ ležnih postalo omenjene duhovne dobrote, zato je Benedikt XIV. dne 5. aprila 1. 1747 s pismom »Pia mater« dovolil vsem škofom in za ves čas njih škofovske službe, da smejo umirajočim deliti papežev blagoslov s popolnim odpustkom, pa da smejo tudi maš- nike, svetne in redovne, kolikor se jim za diecezo zdi potrebno, pooblaščati za podeljevanje tega blagoslova ob vsakem času, po dnevu in po noči To pooblaščenje smejo škofje svojim mašnikom deliti sicer tudi ustno, a S. G. Indg. 15. nov. 1878 pravi: »consultius tamen esse, si subdelegatio fiat singulis speciatim et in scriptis«. Ako škof umrje ali odstopi, ostane mašniku ta prepuščena oblast, ter le tedaj mine, ko bi mu jo višji pastir odvzel. Veljavno sme torej ta popoln odpustek umirajočim deliti le v to pooblaščeni mašnik, a tudi ta le v tisti škofiji, v kateri ima spovedno pravico. Pogoj za veljavno podelitev je tudi, da se je treba natanko držati po Benediktu XIV. določenega obrazca in obreda; kdor bi se ne poslužil formulara, po omenjenem papežu ukazanega, kakor je najti po raznih liturgičnih knjigah (gl. ljubljanski obrednik str. 115: »Benedictio apostolica in articulo mortis con- stitutis impertienda.«), on bi odpustka umirajočemu ne podelil. 2 ) Ko bi v sili ne bilo več časa, nad umirajočim opraviti vseh zauka¬ zanih molitev, začne naj mašnik kar brž z besedami »Dominus noster . . .«. — Bolnik naj papežev blagoslov prejme praviloma še-le po podeljenih zakramentih za umirajoče. Kdor je sv. odvezo prejel in sv. poslednje olje, njemu naj se tudi podeli ta popoln odpustek, toraj tudi otrokom, ki so zamogli že grešiti, čeravno do sedaj še niso prejemali sv. obhajila. Deliti se sme papežev blagoslov celo nezavednim in takim, ki so blazni, zmešane pameti, ako le tudi zakramente za umirajoče smejo prejeti; tudi k smrti *) Le »Pax huic domui« pa »Asperges« ni mu treba moliti, ako je mašnik ravnokar delil sv. poslednje olje ali tudi sveto popotnico, ker omenjeni uvod se izvršuje le »ingrediens locum etc.«. § 208. Delivec sv. poslednjega olja, 725 obsojenim se ne sme odrekati, da so le spokornega duha. Odrekati gre papežev blagoslov samo izobčencem, nespokornikom in v očitnem smrtnem grehu umirajočim. — Da bolnik res zadobi popoln od¬ pustek, potreben je: 1. »Articulus mortis«, kajti le in vero mortis articulo, ko se duša loči od telesa, prejme se odpustek. Podeliti pa se bolniku sme prej in naj se mu tudi res prej podeli (na¬ vadno po prejetem sv. poslednjem olji), ker bi se umirajoči v zadnjih trenutkih ne mogel več zadostno pripraviti na to duhovno dobroto ter se je vdeležiti s tolikim pridom. Podeljuje naj toraj dušni pastir ta blagoslov že in periculo mortis (S. C. Indg. 18. de¬ cembra 1885); ako bolnik ozdravi, je prejel sicer blagoslov, a popol¬ nega odpustka ni prejel. — 2. Namera, prejeti odpustek. Želeti je dejanjska ali vplivajoča namera, vendar zadostuje tudi prisodna, kajti Benedikt XIV. pravi: »Illis infirmis impertiri solet (ben. ap.), qui illam petierint, dum sana mente et integris sensibus erant, seu verisimiliter petiissent.« — 8. Stan milosti božje pa dejanje kesa in ljubezni. — 4. Voljno prenašanje vseh težav in trpljenja bo¬ lezni kot sprava za preteklo življenje in sprejem smrti iz roke božje, to je najvažnejši pogoj za dobitev odpustka; »hoc enim praecipue opus in hujusmodi articulo eonstitutis imponimus«, pravi Benedikt XIV. Bodi toraj duhovnemu pastirju posebna skrb, na to pripraviti bolnika. — 5. Da bolnik s skesanim srcem ter pobožno kliče sv. ime Jezus, z ustmi ali vsaj v srcu. S. C. Indg. je dne 20. septembra 1775 in 22. septembra 1892, za vse, ki se zave¬ dajo, to klicanje sv. imena imenovala »conditio sine cjua non ad indulgentiam vi istius benedictionis lucrandam«. Naštete pogoje mora bolnik seveda le toliko izpolniti, kolikor mu je v njegovem stanji takrat možno. Ge je od prejema sv. za¬ kramentov preteklo že delj časa ali se je sicer bati, da bolnik ni več v milosti božji, naj se pred podeljenjem papeževega blago¬ slova z njim vnovič opravi spoved. Papežev blagoslov se sme nad istim bolnikom ponoviti ter se mu podeliti tolikrat, kolikor- krat nastopi nova nevarna bolezen, ali tudi v isti daljni bolezni, če nastopi nova smrtna nevarnost, ne pa v eni in tisti ne¬ varni bolezni in smrtni nevarnosti, če tudi dolgo traja; — z bla¬ goslovom sklenjenega odpustka se pa slehrni vdeleži le samo v trenutku smrti. Zaradi tega pa, ker je bolnik v nezavednosti prejel blagoslov ali v smrtnem grehu, ali zato, ker je po pode¬ ljenem blagoslovu padel v grehe, četudi velike: ne sme se po¬ navljati papežev blagoslov (S. C. Indg. 20 jun. 1886). Le sv. od¬ veze je treba tacemu. VI. Sveto mašniško posvečevanje. Tii opozarjamo na I. del te knjige: »O osebi dušnega pastirja«, in zlasti še na oddelek »o zakramentalni zmožnosti«. §§ 17—21. 726 Duhovno Pastirstvo. VIL Sveti zakon. § 209. Bistveni obred, prejemnik in delivec sv. zakona. Zakon kot zakrament je s cerkveno veljavo sklenjena in po Bogu z milostmi obdarovana nerazvezljiva zveza enega moškega in ene ženske k vsestranski družbi v življenji in h krščanski vzreji otrok. *) 1. Bistveni obred obsega istodobno uporabo prave tvarine in pravega slovila. Daljna tvarina zakramenta sv. zakona so po splošnem moralno gotovem uku bogoslovcev telesa poročeneev (corpora contrahentium), ali prav za prav pravice pogodnikov do svojih teles; bližnja tvarina je izročitev teles (traditio cor- porum), t. j. vzajemna izročitev pravice do njunih teles; slo vil o pa je z besedami ali z znamenjem naznanjena nasprotna sprejema izročene pravice, ali z drugo besedo: vzajemno z besedami ali z znamenjem naznanjeno privoljenje v zakon. * 2 ) 2. Veljavno morete prejeti zakrament sv. zakona, t.j. v veljaven cerkveni zakon stopiti, dve živi in krščeni osebi različ¬ nega spola, ki sta sposobni po postavah sv. cerkve zakon veljavno skleniti, katerima toraj ne nasprotuje nikak razdiraven zakonski zadržek, in ki tudi vzajemno privolita v zakonsko združbo. 3 ) — Da tudi vredno prejmo zakrament sv. zakona ter se njega mi¬ losti vdeležijo, morajo se zaročniki res krščansko pripravljati nanj. Že namera, iz katere se moški in ženska hočeta poročiti, naj je Bogu dopadljiva, toraj taka, zaradi katere je Jezus vstanovil zakrament zakona, namreč: rojenje otrok, ki naj bi ne bili samo ') Ker se v dogmatiki in v cerkvenem pravu z različnega stališča obširno obravnava zakrament zakona, si hočemo v naslednjem ogledali le ravnanje du¬ hovnega pastirja z ?cnini pred poročenjem pa ob poroki, ter skrb njegovo za ve¬ ljavno in vredno sklepanje zakona med duhovnijani. 2 ) Ne da se več zagovarjati mnenje tistih, katerim je mašnik delivec sv. zakona, toraj pogodba zakonska ter vzajemno privoljenje v zakon tvarina, slovilo pa mašnikove besede: >Ego conjungo vos in matrimonium in nomine Patris f, et Filii, et Spiritus sancti. Amen«, ali tem podobno. 3 ) Izjemno velja tudi privoljenje, dano po pooblaščencu (per procuratorem), a le s škofovim dopuščenjem in (v Avstriji) z vladinim dovoljenjem. § 209. Bistveni obred, prejemnik in delivec sv. zakona. 727 nasledniki v imetji, ampak dobri kristijanje, vrli častivci božji; medsebojna pomoč pri gospodarstvu in v prenašanji zemeljskih težav; sredstvo proti nezdržnosti. Temu namenu smejo tudi še drugi taki pristopati, ki niso nasprotni svetosti zakona, n. pr. telesna lepota, bogastvo, imeniten stan in enako. Dalje morata za¬ ročenca pred poroko lepo krščansko in čisto živeti, ne smeta v eni hiši skupaj prebivati (Cone.Trid. Sess. XXIV. de matr. c. 1) niti po noči, niti po dnevu; morata v poglavitnih resnicah sv. vere zadostno podučena biti; nameravanemu poročenju ne sme nasprotovati kak oviraven zakonski zadržek; in ker je sv. zakon zakrament živih, morata ga dotična dva prejeti v stanu posvečujoče milosti božje, ker dvojen božji rop bi storila, ako bi se poročila v smrtnem grehu: nevredno prejemajoč sv. za¬ krament in nevredno ga deleč. Sv. cerkev vsled tega v zboru tridentinskem govori: »Sancta synodus conjuges hortatur, ut antequam contrahant, vel saltem triduo ante matrimonii consummationem, sua peccata diligenter confiteantur et ad S. Eucharistiae sacramentum accedant« ; in enako tudi obrednik (ljublj. str. 194): ». . . sponsi admoneantur, ut, ante- quam contrahant, sua peccata diligenter confiteantur, et ad ss. Eu- charistiam pie accedant.« In znana avstrijanska Instructio duhovnim zakonskim sodnijam v § 75 slove: »Decet, ut sponsi, priusquam in lacie Ecclesiae foedere mortem usque duraturo jungantur, poe- nitentiae sacramento cor emundent et corpus Domini nostri devote suscipiant.« Pri nas dušni pastirji že od nekdaj tirjajo od ženinov in nevest spovedne listke v spričevalo, da so bili pri spovedi. A današnje dni je vera mnogih opešala in zgodi se, da se kdo za¬ ročencev brani k spovedi iti. Kaj je storiti v takem žalostnem primerljeji ? Navedena cerkvena določila ozir prejemanja sv. zakra¬ mentov pred poroko rabijo izraze: »hortatur, admoneantur, decet« ; ne dajo toraj strogega povelja, prejeti pred poroko zakrament sv. pokore, ampak le opomin, pred sklepanjem zakona poslužiti se tega rednega sredstva v očiščenje vesti in zadobljenje milosti božje. To je umljivo. Saj vemo, da se grešnik tudi po popolnem čez- naturnem kesanji postavi v slan milosti; edini spovedni listek, ki ga pri spovedi dobi tudi oni, ki odveze ni prejel, pa tudi ni za¬ gotovilo, da je dotični res v stanu milosti božje. Ne prejeti za¬ krament sv. pokore samo na sebi ni zakonski zadržek, ampak le pomoček za vredno pripravo na sv. zakon je spoved. Ako bi toraj kak zaročenec dušnemu pastirju naravnost rekel: »K spovedi ne 728 Duhovno Pastirstvo. grem«, naj mašnik ostane miren in naj mu ne zažuga koj: »Če k spovedi ne greš, te ne bom poročil.« Prijazno naj mu pove, zakaj sv. cerkev hoče prejem sv. zakramentov pred poroko ; kako koristna, celo potrebna je spoved sploh, zlasti še njemu, ki name¬ rava stopiti v težaven stan, v katerem bo zelo potreboval blago¬ slova, pomoči od zgoraj itd. če se upornik še ne vda, naj se obrne duhovni pastir do njegovih starišev ali drugih sorodovincev, do kakega prijatelja njegovega; do neveste, ako je bolj krščanska, da ti nanj vplivajo ter ga skušajo pogovoriti, da je pokoren sveti cerkvi in da jim ne stori sramote ... In če le še ostane trdo¬ vraten ? Poizveda naj duhovni pastir, zakaj se brani k spovedi. Morda se izgovarja: ni še dolgo, kar sem bil pri spovedi, sem bil za veliko noč, nimam posebnih grehov itd. Ko bi duhovnik tu tirjal spoved kot pogoj cerkvene poroke, utegnil bi se tak zanikam in slab kristijan, kakoršen je gotovo uporen zaročenec, poslužiti avstrijanske postave dne 25. majnika 1. 1868, ki dovoljuje civilni zakon, in katere člen II. glasi: »Wenn einer der nach den Vor- schriften des allg. btirgl. Gesetzbuches zum Aufgebote der Ehe berufenen Seelsorger die Vornahme des Aufgebotes oder einer von den zur Entgegennalime der feierlichen Erklarung der Ein- willigung zur Ehe berufenen Seelsorger, welcher von den Braut- leuten deshalb angegangen wurde, die Vornahme des Aufgebotes oder die Entgegennahme der feierlichen Erklarung der Eimvilligung zur Ehe aus einem durch die Gesetzgebung des Staates n i c h t anerkannten Kinderungsgrunde vervveigert, so steht es den Braut- leuten frei, das Aufgebot ihrer Ehe durch die vveltliche Behbrde zu veranlassen und die feierliche Erklarung der Einvvilligung zur Ehe vor dieser Behorde abzugeben . .« Vsled te postave bi poli¬ tična oblast gotovo ne pripoznala ter ne vsprejela duhovnikove hranitve zarad neopravljene spovedi. — Pomniti je pa tudi, da se za vreden prejem zakramenta sv. zakona zahteva le stan milosti. In statu gratiae pa zaročenec res utegne biti, če tudi ni bil pri spovedi; spoved sama, še celo prisiljena, tudi ni zagotovilo, da je dotični v stanu milosti božje. Ne ostalo bi duhovnemu pastirju v našem slučaji druzega storiti, kakor poročiti ženina, ako ni drugih zadržkov. A povedati mu mora prej, da bo to storil le zato, ker pravi, da mu ni treba spovedi, da nima nič posebnega na vesti itd. Cerkev hoče spoved pred poroko, da bi se zaročenci s tem zakra¬ mentom postavili v stan milosti božje; ako pa meniš, da ti spo¬ vedi ni treba, te hočem poročiti. A glej, kako boš to enkrat pred § 209. Bistveni obred, prejemnik in delivec sv. zakona. 729 Bogom odgovarjal, kajti božji rop boš storil, če nisi v stanu mi¬ losti . . . Ravno tako naj stori duhovni pastir, če bi se ne bilo sicer bati civilnega zakona, pač pa, da dotična dva brez zakona skupaj ostaneta in grešno živita. Kaj pa, ko bi ženin ali nevesta, ali celo oba ozir spovedi ne delala nič izgovora, ampak bi se naravnost reklo: »Nočem! Spoved se mi zdi prazna reč, nihče me ne spravi k nji.« Kaj, ko bi kdo zaročencev ali celo oba bila tacega življenja, da sta šteti med očitne grešnike, ali ko bi bila v očitni cerkveni kazni? Najprej bi si moral prizadevati duhovni pastir na vso moč, da ta¬ cega zaročenca pregovori do prejema sv. zakramentov, do pokore, do sprave s cerkvijo. Goreče naj moli za siromaka, priporoča naj ga tudi drugim v molitev, naj podučuje, prosi, svari; po osebah dotičnemu ljubih in dragih nanj vpliva ... in če ne opravi nič? Tedaj pa tudi za ta prežalostni primerljej velja: V največji stiski, in extremo času sme ga poročiti, če tudi nevrednega. ] ) Tak casus extremus je, kedar bi se bilo bati (ako se odreče poroka), da se bosta dotična dva dala civilno poročiti, ali da bodeta v grešni zvezi skupaj živela drugim v veliko pohujšanje, da odstopila od kato¬ liške cerkve ter se dasta pred nekatoliškim cerkvenim služabnikom poročiti ... In kaj opravičuje sodelovanje duhovnega pastirja pri sklepanji tacega zakona? a) Branitev k spovedi iti ali očitno grešen stan zaročencev ni nikakov razdiraven zakonski zadržek, ki bi zakon storil ne¬ veljaven. Ko toraj duhovni pastir poroči tega zaročenca, je ta res zakrament zakona prejel nevredno, a vendar v e 1 j a v n o. Kaj pa da je zakon nevredno prejeti jako žalostna reč, pravo zlo; a še bolj žalostna reč, še večje zlo bi bilo, ko bi taka poročenca po zakonsko skupaj živela in bi zakonska ne bila; ali pa če bi sklenila civilni zakon, ki po nauku sv. cerkve pred Bogom in pred vestjo tudi ni veljavna zakonska zveza. Znan nauk morale pa je, da izmed dveh neizogibljivih zel je voliti manjše — tedaj v našem slučaji: zakon veljaven, če tudi nevreden. b) Ako duhovni pastir cerkveno poroči taka dva, gotovo od nju odvrne večjo dušno škodo, kakor če bi ju ne poročil. V ve¬ ljavnem zakonu živeča utegneta pozneje priti do treznejšega *) To je nauk sv. Alfonza Lig. (VI n 54) potrjen po Rim. penitencijariji dnč 10. dec. 1860.; tako uče Gury, Gousset, Miiller in dr. 730 Duhovno Pastirstvo. mišljenja, in morda zarad marsikaterih britkih skušenj do spoznanja svoje pregrehe, pa začneta krščansko živeti. Tudi njunim otrokom skaže duhovnik s poročenjem veliko dobroto, stori jih zakonske, ter jim gotovo boljšo vzgojo preskrbi, kot da bi bil roditeljema odrekel poroko. c) Duhovnemu pastirju se tudi ni bati, da bi se s takim rav¬ nanjem hudo pregrešil, češ, da je pripomogel k sakrilegiju; kajti bil je le postavna priča, testis auctorizabilis, in kot tak je storil samo to, da se je izmed dveh neizogibnih zel hujše odvrnilo in manjše zgodilo, kar je dovoljeno storiti. Sicer pa za take in enake težavnejše primerljeje velja nauk cerkvenega prava in moralistov: »Res ad Episcopum deferenda est.« Tudi avstrij. Instr. § 70. veh: »Quod si contingat, ut paroehi monita nihil proficiant, res ad Episcopum deferenda. Hoc ipsum fiat, si alia quacumque ex causa dfficultates vel dubia enascantur.« — Ko bi duhovni pastir v spovedi izvedel nevrednost zaročencev, bi si moral sicer na vso moč prizadevati, da dotičnega odvrne od božjeropnega sklepanja zakona, a če bi zadevni vendar le prišel k poroki, moral bi ga, kaj pa da, poročiti, da ne izda spovedne taj¬ nosti. Pa tudi tacega bi moral župnik poročiti, (ako javno to prosi) katerega (greh ali cerkvena kazen) je dušnemu pastirju znana, a ne iz spovedi, drugim ljudem pa je neznana. Priprava na prihodnji zakon so tudi zaroke (sponsalia). Da moremo govoriti o pravi zaroki, mora taka obljuba za prihodnji zakon biti resnična, premišljena, mejsebojna, prostovoljno storjena med dvema osebama, ki ste sposobni za zakon, pa izražena z do¬ ločno besedo, pismom ali sploh z zunanjim razumljivim zname¬ njem. O zarokah in njih učinkih, pa kako se pravilno razveže taka pogodba za prihodnji zakon, o tem obširno govori cerkveno pravo Dušnemu pastirju je na vso moč delati na to, da njegovi verniki ne sklepajo zarok lahkomiselno, brez premisleka, skrivaj, morda na plesiščih, po krčmah, ob samotnem shajanji. Zopet in zopet naj svari dekleta, da ne verujejo skrivnemu obetanju zakona, kar jih je že mnogo mnogo storilo nesrečne. Prizadeva naj si duhovnik tudi, da se tam, kjer je resna volja zakon skleniti, za¬ roka stori pismeno, ali vsaj pred pričami. 1 ) 3. Delivec zakramenta sv. zakona sta po splošnem mo¬ ralno gotovem uku zaročenca sama. Kristus je namreč zakonsko ‘) Kako v spovednici ravnati z zaročenci gl. § 196 I. § 210. Izpraševanje ženinov in nevest. 731 pogodbo povzdignil k časti zakramenta ter je sedaj vsaka med verniki veljavno sklenjena zakonska pogodba h krati tudi zakra¬ ment. Ker se toraj zakonska pogodba še ločiti ne da od zakra¬ menta sv. zakona, sta krščanska pogodnika tudi delivca tega za¬ kramenta. Več o tem pove dogmatika. Delivec sv. zakona kot javna priča (testis auctorizabilis) sklenjene zakonske zveze je v imenu sv. cerkve: škof za svojo škofijo, in lastni dušni pastir (paroehus proprius) ženinov ali nevestin, ali pa mašnik, ki je po¬ oblaščen po škofu ali po lastnem dušnem pastirju; in v imenu države: lastni duhovni pastir (»der ordentliche Seelsorger eines der Brautleute« § 75 av. drž. zak.). — Duhovnemu pastirju kot delivcu sv. zakona v omenjenem smislu je dolžnost skrbeti, da se v njegovi duhovniji zakoni veljavno in vredno sklepajo in skle¬ njeni v svetosti ohranijo; v ta namen mora zaročence izpraševati, k veljavni in vredni sklenitvi zakona pripravljati, zakone po po¬ stavi sklepati in neveljavno sklenjene po moči poveljavljati. O vsem tem nam je govoriti podrobneje. § 210 . Izpraševanje ženinov in nevest. Da je možno še dosti zgodaj odstraniti vse zadržke, ki bi nameravani zakon storili nedopuščen ali celo neveljaven, se mora izpraševanje zaročencev goditi brž, ko se dotična dva pri svojem duhovnem pastirju oglasita za zakon, tedaj vselej že pred prvim oklicem. Kedarkoli je mogoče, naj izpraševanje ženinov izvršuje župnik sam ali vsaj kak starejši mašnik, kateremu je pri tem treba naj večje pozornosti, razumnosti in poznanja dotičnih postav 1 ), kajti nikjer se tako lahko kaj ne zgreši in ne pregleda kakor tu, in ') Jako dobra pomoč v tej zadevi so duhovnemu pastirju med drugimi te-lc knjige: Loberschiner, Praktische Anleitung zuin gesetzmassigen Ver- fahren in Ehe-Angelegenheiten, Budweis; Matth. Joseph Binder, Prak- tisches Handbuch des kathol. Eherechtes, fiir Seelsorger im Kaiserthume Oester- reich, St. Polten, v 3. natisu popravljeno izdal dr. J. Scheicher; J. Weber, Die kanonisehen Ehehindernisse nach dem geltenden gemeinen Kirchenrechte, fiir den Kuratklerus praktisch dargestellt, Freiburg; K n o p p, Vollstandiges kathol. Ehereeht mit besonderer Riicksicht auf die prakt. Seelsorge, Regensburg; A. GrissI, kirchlichc Vorschriften undomovinski list«. Ozir domovinske pravice velja za vse avstrijske dežele, razun madjarskega kraljestva, postava dne 3. decembra 1863, iz katere navedemo za nas važnejše določbe. § 5. Das Heimatrecht wird be- griindet: durch die Geburt, dureh die Verehelichung, durch die Aufnahme in den Gemeindeverband, durch die Erlangung eines offentlichen Amtes. § 6. Eheliche Kinder erlangen in jener Gemeinde das Heimatrecht, in welcher der Vater zur Zeit ihrer Geburt heimatberechtiget ist, oder falls er friiher gestorben, zur Zeit seines Ablebens heimatberechtiget war. Uneheliche Kinder sind in jener Gemeinde heimatberechtiget, in vvelcher ihrer Mutter zur Zeit der Entbindung das Heimat¬ recht zusteht. Legitimirte Kinder, insoferne sie nicht eigenberechtiget sind, vverden in jener Gemeinde heimatberechtiget, in vvelcher ihr Vater zur Zeit der statt- findenden Legitimation das Heimatrecht besitzt. Durch Annahme an Kindesstatt oder Uebernahme in die Pflege wird das Heimatrecht nicht begriindet. § 7. Frauens- personen erlangen durch die Verehelichung das Heimatrecht in der Gemeinde, in vvelcher ihr Ehegatte heimatberechtiget ist. § 8. Das Heimatrecht vvird durch 748 Duhovno Pastirstvo, 6. Ako zaročenec nima ne pravega ne nepravega domovališča, naj se zakon okliče v duhovniji, kjer dotična oseba takrat prebiva in tudi še v fari tiste občine, kjer ima domovinsko pravico, ali če je nikjer nima, (če možno) v nje rojstnem kraji. 7. Pri zakonih med katoliškimi in nekatoliškimi kristijani veljajo za katoliškega zaročenca do sedaj povedana pravila; neka- toličana pa vsled postave 31. decembra 1868 oklicuje le dotični nekatoliški dušni pastir (§ 71. drž. zak. drugačno določilo več ne velja). Ako kateri zaročencev ne pripada k nobeni v Avstriji priznanih cerkev n. pr. če je Anglikan, tedaj ga vsled postave 9. aprila 1870 okliče dotično okrajno glavarstvo, oziroma mestni magistrat. Kato¬ liški duhovnik oklicevaje mešani zakon nič ne pove o veri ženinov. 8. Zakone oseb, ki se štejejo v nestoječe vojaštvo (militia vaga, tudi žandarji), bodi si da so v vojaški službi ali pa le začasno izpuščeni, oklicuje samo vojaška duhovščina, oziroma vojaški župnik, s katerim vojaški zaročenec tudi vse drugo za poročitev potrebno uravna (ukaz min. 19. avg. 1858). Ako je eden poročencev nevo¬ jaškega stanu, ravna civilni župnik ozir oklicev ž njim po prej omenjenih splošnih pravilih. ausdriickliche Aufnahme in den Gemeindeverband envorben. § 10. Definitiv an- gcstellte Hof-, Staats-, Landes- und offentliche Fondsbeamte, Geistliche und offentliche Lehrer erlangen mit dem Antritte ihres Amtes das Heimatrecht in der Gemeinde, in welcher ihnen ihr standiger Amtssitz angewiesen wird. § 11. Boi Veranderungen in dem Heimatrechte folgt die Ehefrau, insoferne sie nicbt ge- richtlich geschieden ist, dem Ehemanne und sie beha.lt auch als Witwe das Hei¬ matrecht in jener Gemeinde, in \velcher der Gatte zur Zeit seines Ablebens heimat- berechtiget war. Gerichtlich geschiedene oder getrennte Ehefrauen behalten das Heimatrecht, welches sie zur Zeit der gerichtlichen Scheidung oder Trennung hatten. Wird eine Ehe fiir ungiltig erklart, so tritt die Frauensperson, die in dieser Ehe gestanden war, in jenes Heimatsverhaltnis zuriick, in welchem sie sich bis zum Eingehen der Ehe befunden hat. § 12. Bei Veranderungen in dem Heimat¬ rechte der Eltern folgen eheliche und legitimirte Kinder dem Vater, und unebe- liche der Mutter, wenn sie nicht eigenberechtiget sind. Die eigenberechtigten Kinder bleiben aber in jener Gemeinde heimatberechtiget, in welcher sie bei Er- langung der Eigenberechtigung heimatberechtiget waren. Uneheliche Kinder, welche bei der Verehelichung ihrer Mutter nicht legitimirt werden, behalten, wenn sie auch zur Zeit dieser Verehelichung nicht eigenberechtiget sind, das Heimatrecht, welches sie bis dahin hatten. § 13. Der Tod des ehelichen Vaters oder der un- ehelichen Mutter andert nichts an dem Heimatrechte der Kinder. § 17. Das Heimatrecht in einer Gemeinde erlischt durch die Enverbung des Heimatrechtes in einer anderen Gemeinde. § 212. Oklici. 749 9. Oklice je ponoviti, če se v šestih mesecih, ko so bili oprav¬ ljeni, zakon ne sklene, ali če škof ukaže ponovljenje, ko je še krajši čas potekel (gl. Instr. § 64; drž. zak. § 73). II. Dokler oklici niso prav opravljeni, se zakon ne more dopu¬ ščeno skleniti. Ako bi kak duhovni pastir brez oklicev koga poročil, zadela bi ga huda cerkvena in tudi državna kazen (gl. § 74 državni zak.). A dasiravno cerkev in država oklice trdo zapoveduje, se vendar iz posebnih razlogov more dobiti spregled oklicev. Vseh treh oklicev spregled se daje samo v prav silnih prigodkih; spregled druzega in tretjega oklica pa samo iz važnih in dovelj dokazanih vzrokov, a) Vse tri oklice spregledajo škofje: kedar se je bati, da bi kdo sklenitev zakona iz hudobije ne zadržal; ako je smrtna nevarnost bližnja, pa bi dotični osebi vendar-le radi zakon sklenili, n. pr. zarad pozakonitve otrok; kedar imajo ljudje sploh dva človeka za poročena, da-si med njima ni pravega zakona, toda skrbno je treba poizvedeti, če je to res, da ju kar sploh imajo za poročena; ako je osebama iz moralnih ozirov jako svetovati poročenje, a med njima je tolika razlika v stanu ali starosti, da bi ji zadelo veliko osramotenje, ko bi se oklicevala. b) Spregled enega ali dveh oklicev dajo školje: kedar se bliža adventni ali postni čas ter se zakon ne more odložiti; ko bi se moral ženin naglo preseliti zarad imenitnega opravka; če bi zadela poročenca velika časna škoda, ko bi se do opravljenih vseh treh oklicev moralo čakati s poroko; kedar bi odkladanje zakona zarad poprejšnjega pregrešenja delalo preveč pohujšanja .. . Kedar bi duhovni pastir moral poročati in a r t i c u 1 o m o r t i s , ko zarad bližnje smrti enega poročencev ni več mogoče pri škofijstvu prositi spregleda oklicev, sme (v ljublj. vladikovini) dekan in v naj večji sili župnik sam dati spregled, a pozneje prosi naj škofa, da odobri njegovo ravnanje. Tudi od strani države je za poročanje na smrtni postelji pri okrajnem glavarstvu iskati spre¬ gleda vseh oklicev . . . »wenn die besonderen Umstande dies nicht unbedingt vervvehren«, pravi minist. ukaz 9. jan. 1885, št. 6164. Taka zaročenca pa, in sploh zaročenci v vseh primerljejih, kedar se jim spregledajo vsi trije oklici, morajo pred poročenjem s prisego potrditi pred lastnim duhovnim pastirjem, da ne vedo za noben zadržek, ki bi njih zakonu nasprotoval 1 ) (Instructio § 85; državni ‘) To prisego mora sprejeti oni duhovni pastir, kateri ima pravico poročati dotični osebi, in še-le potem, ko je od cerkvene in od deželne gosposke dobil spregled vseh treh oklicev. Poduči naj zaročenca o važnosti in svetosti prisege, opo¬ minjajoč oba, da govorita čisto resnico. Napravi naj se zapisnik. Prisega bodi 750 Duhovno Pastirstvo. zak. § 86, 87). — Ker oklice zahteva tudi državina postava, zato je spregleda iskati tudi pri držav in i oblasti. Vsled postave dne 4. julija 1872 1 ) odpušča en ali dva oklica, v sili tudi vse tri oklice c. kr. okrajno glavarstvo in v mestih s samoupravo mestna gosposka. Kedar pa ni sile, daje od vseh oklicev spregled dotična deželna vlada (ukaz. min. pravos. in notr. dne 1. julija 1868, s katerim se je tudi občinskim predstojnikom (Ortsobrigkeit) razun prej ome¬ njenih mest vzela pravica, v bližnji smrlni nevarnosti spregled od oklicev dajati vsled § 86. drž. zak.). — V dosego spregleda oklicev morata toraj zaročenca napraviti dve prošnji, v katerih je treba navesti resnične razloge. Prošnji do škofijstva ni treba koleka, a priloži naj se jej spričalo iz krščanskega nauka, če morda župnik tega znanja ne potrjuje v onem dostavku na prošnji sami, v ka¬ terem uradno pričuje, da so navedeni razlogi istiniti in da je spregled oklicev v tem slučaji res voščljiv. Ako zaročenca nimata pametnih vzrokov za svojo prošnjo, naj je ne priporoča duhovni pastir. Prošnja do deželne gosposke mora imeti kolek za 50 kr. Ako sta ženin in nevesta iz različnih diecez, morata vsak za se pri svojem škofijstvu iskati spregleda, če morda sosednji škofje niso drugače vravnali. Isto tako morata zaročenca iz različnih kronovin ali iz različnih okrajnih glavarstev pri obojni gosposki prositi spregleda. III. Vsacemu verniku, ki sliši oklice, nastane stroga dolžnost, vsakoršen zadržek oklicanega zakona, razdiraven ali oviraven, očiten ali skriven, naznaniti dotičnemu dušnemu pastirju, bodi-si da za gotovo ve za-nj, ali da se mu le zelo dozdeva, naj si je tudi sramo- tiven za dotičnega zaročenca, ali če tudi samo on za-nj ve; celo n. pr. taka-le: »Jaz 1.1. prisežern pri Bogu vsevednem, da mi ni znan prav noben zadržek mojega nameravanega zakona z I. I. Kakor gotovo naj mi Bog pomaga. Amen.« Ko sta oba slovesno prisegla, podpišeta zapisnik, kakor ga podpiše in farni pečat pristavi župnik. Vlada veleva, naj bi se taka prisega storila »če mo¬ goče« vpričo kakega političnega uradnika, ki tudi podpiše zapisnik. Ako ni moč dobiti vladnega zastopnika, naj duhovni pastir privzame dve priči, ki tudi pod¬ pišeta zapisnik, kojega treba priložiti drugim dokaznim pismom ter nanj opozoriti v poročni knjigi. J ) Tako-le slove: »Folgende Angelegenheiten vverden aus dem Wirkungs- kreise der polit. Landesbehorden ausgeschieden und den polit. Bezirksbehorden zugevviesen: 1. Die Ertheilung der Nachsicht von derVornahme einer zweiten und drittenVerkundigung... 2. Die Ertheilung der unter dringenden Umstanden erbetenen ganzlichen Nachsicht des Aufgebotes ... 3. Die Entscheidung dariiber, ob eine Eheschliessung im Falle einer bestatigten nahen Todesgefahr ungeachtetdesMangels des erforderliehen Tauf- und Geburtsscheines vorzunehmen sei. 4. Die Ertheilung der nach § 120 ali. biirgl. Gesetzb. zulassigen Dispensation (Witwenfrist). § 213. Spregled zakonskih zadržkov. 751 tedaj, če mu je bil zadržek po kom drugem razodet kot tajnost. Da bi ne hotel naznaniti, bi zelo grešil. Ni pa dolžan znanega mu zadržka naznanjati dušnemu pastirju, kdor ga je izvedel izvrševaje opravila svoje službe, ki ga veže k molčanju, n. pr. babica, zdravnik, spovednik; tudi ne, ako se naznanitev ne more drugače zgoditi, kakor da naznanivca zadene velika škoda ali da nastane veliko pohujševanje drugih. Kdor ve za skriven osramotiven zadržek, naj dotičnega poro- čenca najprej svari, da sam naznani zadržek župniku ali spovedniku; ako bi zaročenec tega ne hotel, moral bi zadržek naznaniti, kdor za nj ve. — Ako se med oklici duhovnemu pastirju razodene kak zadržek, naj stvar preiskuje in zlasti tudi na to pazi, če je dotič- nemu naznanivcu verjeti, če ga morda ne vodi kako sovraštvo, ali želja, napraviti zdražbo. Ako se pokaže istinitost naznanitve, gre oklice ustaviti, in če je eden zaročencev iz druge duhovnije, reč naznaniti tudi ondotnemu župniku (če treba, tudi škofu). Le kedar je gotovo upanje, da se spregled prav kmalu dobi, utegnejo se oklici nadaljevati. — Da verniki morejo svojo dolžnost ozir nazna¬ nitve zadržkov storiti, mora jih duhovni pastir v cerkvenih govorih in ob drugih prilikah podučevati o zakonskih zadržkih, kolikor se reč javno more obravnavati. Ko so končani oklici, ki so se vršili v različnih duhovnijah, mora župnik, kateri nebo poročal, onemu lastnemu duhovnemu pastirju, ki bo poročal, poslati pravilno spisan in podpisan oklicni list (50 kr. kolek), a praviloma še-le 24 ur po zadnjem oklicu, zlasti v prigodkih, kedar sta se dotična zaročenca oklicala enkrat za trikrat. Duhovnika-poročevalca stroga dolžnost je, zahtevati od ženinov oklicni list, predno ju poroči. Ako bi pri mešanem zakonu ženina kedaj zahtevala od katoliškega duhovnega pastirja oklicni list iz namere, da ju poroči nekatoliški župnik, ne sme ga jima dati, ker ne sme pripomoči k takemu zakonu. Ce bi katoliškemu duhovnemu pastirju taka zaročenca že pred oklici ali med oklici povedala, da se bodeta dala poročiti samo pred nekatoliškim pridi¬ garjem, tedaj tacega nameravanega zakona katoliški duhovnik celo oklicevati ne sme, oziroma mora oklice ustaviti, ako bi bil z njimi že pričel. § 213. Spregled zakonskih zadržkov. Ker o zakonskih zadržkih v obče in posamezno obširno govori cerkveno pravo, nam je tu le na kratko pokazati, kaj ima storiti 752 Duhovno Pastirstvo. duhovni pastir, če se pokažejo zadržki, in kako jih je moč od¬ straniti. I. Ako se pri izpraševanji ženinov ali pozneje med oklici raz¬ odene kak zakonski zadržek, se je najprej treba ozirati na njega lastnijo v cerkveno-pravnem smislu. 1. Ce je zadržek neodjenljiv fimpedimentum indispen- sabile), n. pr. impotentia, consanguinitas in linea recta, ligamen matrimonio consummato . . .; ali če zadržek sam ob sebi sicer ni neodjenljiv, vendar ga cerkev nikoli ne spregleda, n. pr. con¬ sanguinitas in linea collaterali primi gradus 1 ), affinitas in primo gradu lineae rectae (očem in pastorka, mačeha in pastorek, vdovec in mati njegove rajne žene; S. C. Inq. 7. junija 1874 iz¬ javlja, da se v teh slučajih nikoli ne da spregled), imp. criminis puhlici occisione conjugis secuta . . tedaj mora povedati, da je tu veljaven zakon med njima nemogoč, pa da morata pretrgati vsako tovarištvo. 2. Drugi zadržki so odjenljivi (imp. dispensabilia); a med njimi tudi taki, katerih spregled se le silno redko kedaj podeljuje ter samo iz najvažnejših razlogov, kakoršni zadržki so: matrimo- nium ratum non consummatum, votum solemne castitatis (če se spregleda, zgodi se redno le ex causa puhlica), ordo sacer (vzrok spregleda more biti edino le puhlica causa), disparitas cultus inter baptizatum et non baptizatum, cognatio spiritualis inter levantem et levatum, affinitas in primo gradu lineae transversae (vdovec in sestra rajne žene, vdova in brat rajnega moža — se dandanes spregleduje bolj pogostno kot nekdaj) . . . Duhovni pastir naj tudi zaradi odjenljivih zadržkov nameravani zakon praviloma odsve¬ tuje, kajti vedno mora imeti pred očmi, da je cerkev zadržke postavila iz važnih razlogov, in da tridentinski zbor (Sess. XXIV., c. 5 de ref.) veleva, naj se zakoni le redkokdaj sklepajo s spre¬ gledom. (Gl. tu Lavant. Schl. Protok. XXXIV., str. 1—7.) Župnik naj po okoliščinah pojasnuje ženinom vzroke postavljenega za¬ držka, in le tedaj, če se od namere ne dasta odvrniti, ali če je zaradi posebnih razmer res želeti, da se dotična dva cerkveno poročita, naj ju poduči, kako je možno dobiti spregled. Vpraša naj duhovni pastir, ako imata zadostnih razlogov za svojo prošnjo, ‘) To je, med bratom in sestro. Nekateri sorodstvo v prvem kolenu po¬ stranske vrste štejejo med absolutno neodjenljive zadržke. 213. Spregled zakonskih zadržkov. 753 zlasti, če se da prošnja za spregled podpreti s cerkveno-pravnimi razlogi. 1 ) Opomni naj župnik, da mora prošnja za spregled biti jako vestno sestavljena, in da je treba vse povedati prav odkrito¬ srčno ; kajti da bi se kaj neresničnega povedalo, ali zamolčalo kaj resničnega, kar je treba povedati, na tak način dovoljeni spregled bi bil neveljaven. II. Kam se je obrniti s prošnjo za spregled? Tu je gle¬ dati na to, je-li zadržek očiten ali skriven; in če je očiten, je-li cerkven, ali državen, ali cerkven in državen ob enem. Oblast, dajati spregled cerkvenih zadržkov, od katerih se sploh spregleduje, ima papež; škofje jure proprio spregledujejo navadno le oviravne zadržke, a dandanes prepušča jim papež po tako imenovanih pet¬ letnih, triletnih in raznih prav posebnih pooblastilih pravico, spre¬ gled dajati tudi še od raznih drugih zakonskih zadržkov. 2 ) Ako sta ženin in nevesta iz raznih škofij, je dosti, da le en škof da spregled (C. S. Off. 22. nov. 1865); a običajno je, da dispenzujoči škof naznani sosedu, da hoče dati spregled, če sosed ne nasprotuje. Prošnje za dispenzo od papeževih zadržkov se navadno n e pošiljajo naravnost do apostolskega sedeža, ampak zgodi se to po škofijstvu. Ima pa sv. oče v tej zadevi dvojno namestništvo: rimsko datarijo, kateri se morajo pošiljati prošnje, kedar je treba spregleda za vnanji svet in od očitnega zadržka, ali pa od tacega, ki utegne kmalu znan ter očiten postati; in rimsko penitencijarijo, ki redno daje spregled le od skrivnih zadržkov in za sodbo vesti. 1. Kedar je toraj zakonski zadržek očiten in cerkven, morata zaročenca napraviti prošnjo (brez koleka) in izročiti jo svo- *) Leta 1877 je objavila g. C. de Prop. Fide poseben navod: »Instruciio super dispensationibus matrimonialibus«, v katerem se naštevajo naslednje >causae dispensandi«: »Angustia loči, aetas foeminae superadulta, incompetentia aut defi- cientia dotis, lites super successione bonorum, paupertas viduae, bonum pacis, nimia suspecta periculosa familiaritas, infamia mulieris, revalidatio matrimonii, periculum matrimonii mixti vel coram acatholico ministro celebrandi, periculum incestuosi concubinatus, periculnm matrimonii civilis, remotio gravium scanda- lorum, cessatio publici concubinatus, excellentia meritorum/ 1 (Natančneje glej »Laib Dioecbl.« 1877 str. 152.). 2 ) Ozir tacih, ki v civilnem zakonu ali v konkubinatu žive, z dekretom S. C. Inq. 20. febr. 1888 . . »Sanctitas Sua benigne annuit pro gratia, qua lo- corum Ordinarii dispensare valeant sive per se, sive per ecclesiasticam personam šibi benevisam aegrotos in gravissimo mortis periculo constitutos, quando non suppetit tempus recurrendi ad S. Sedem super impedimentis quantumvis publicis rnatrimonium jure ecclesiastico dirimentibus, excepto sacro presbyteratus Ordine, et affinitate lineae rectae ex copula ličita proveniente.« Duh. Pastirstvo. 48 754 Duhovno Pastirstvo. jemu školijstvu; duhovni pastir pa pristavi uradno potrjenje, da so razlogi, na katere se opira prošnja, resnični, in da je spregleda res želeti. A silno vesten naj je župnik pri tej reči, ter naj ne pozabi, da bi s potrjenjem neresničnega razloga dal priliko k po¬ delitvi neveljavnega spregleda in toraj k sklenitvi neveljavnega zakona. 1 ) V potrjenje navedenih razlogov treba je mnogokrat prošnji priložiti nekatera spričala, n. pr. krstne liste, rodovnik (če se prosi spregled od sorodstva ali svaštva), ubožni list (kedar se prosi in forma pauperum). V mnogo škofijah (tudi v ljubljanski) je običajno, da kar župnik sam za poročenca prosi spregleda pri škofijstvu ter natančno pove vse potrebno; ordinarijat pa na pod¬ lagi tega župnikovega pisanja sestavi potem latinsko prošnjo do apostolskega sedeža. Zraven tega, da zahteva župnik popolne od¬ kritosrčnosti ozir vsega onega, kar je treba povedati v prošnji, mora kot dušni pastir tudi naročiti prosilcema, da pred poročenjem ne smeta imeti med seboj nikakega prezaupljivega občevanja. 2. Če je zadržek očiten ter državen, morata dotična zaročenca sama in pod svojim imenom prositi spregleda (drž. zak. § 84), in sicer, izvzemši slučaje na str. 750, opomnja 1. imenovane, pri c. kr. deželni vladi, a vselej po svojem okrajnem glavarstvu. Prošnja mora imeti vselej kolek za 50 kr., in priložena jej morajo biti potrebna dokazna pisma; ako se prosi spregled od sorodstva ali svaštva (drž. zak. §§ 65, 66), pridejati je treba tudi rodovnik. 2 ) D 2e prej omenjeni navod S. C. de Prop. Fide 9. maja 1877 pove, da se mora v tacih prošnjah povedati: »Nomen et cognomen oratorum, dioeeesis, ori- ginis vel actualis domicilii, gradus consanguinitatis vel affmitatis . . ., numerus impedimentorum . . ., variae circumstantiae (an matrimonium sit contrahendum vel contractum, an bona fide saltem ex parte unius vel cum scientia impedi- menti . . .), copula incestuosa habita inter sponsos ante dispensationis execu- tionem, sive ante, sive post ejus impetrationem, sive intentione facilius dispen- sationem obtinendi, sive etiam seclusa tali intentione, et sive copula puhlice nota sit, sive etiam occulta. Si haecreticeantur, subreptitias esse et nullibi ac nullo modo valere dispensationes super quibuscumque gradibus prohibitis consanguinitatis, affmitatis, cognationis spiritualis et legalis, nec noti et publicae honestatis . . « Kar povž S. C. de Prop. Fide v tem navodu ozir zamolčanja krvoskrunstva, je Leon XIII. razveljavilz dekretom C. S. Off. 25. junija 1885, ko določuje: »Dispensationes matrimoniales posthac concedendas, etiamsi copula incestuosa vel consilium et intentio per eam facilius dispensationem im- petrandi reticita fuerint, validas futuras: contrariis quibuscumque etiam speciali mentione dignis minime obstantibus.« Stvar toraj spada sedaj v spovednico; pri iz¬ praševanji ženinov župniku ni več dolžnost popraševati po morebitnem incestu. s ) Dunajski »Dioecesanblatt« št. 8.1.1883 je podal duhovnim pastirjem v tej zadevi ta-le poduk: »Dem Gesuche um die Nachsicht von einem biirgerlichen § 213. Spregled zakonskih zadržkov. 755 — Kedar je očiten zadržek cerkven in državen ob enem, naj se zaročenca s prošnjo za spregled obrneta do škofljstva, pa tudi do pristojne deželne gosposke, da prejmeta spregled enako od državine oblastnije. 3. Kedar je zakonski zadržek skriven, t. j. le dotičnima zaročencema znan (imped. omnino occultum), ali da zanj ve le nekaj malo (3—5) molčečih ljudi, pri katerih se ni bati razgla- šenja (imp. quasi occultum), in je toraj duhovni pastir ali na spo¬ vedi ali sicer pod zavezo molčanja ga izvedel, tedaj navadno do- tični spovednik sam za poročenca prosi spregleda za sodbo vesti (pro foro interno). Instrukcije §87 namreč veli: »Quod si impedi- mentum occultum, nec ipsius propalatio prudenter timenda sit, ad conscientiae consulendum dispensatio supresso conjugum no- mine etiam per confessarium seu aliam idoneam personam peti ac impetrari potest. Ilujusmodi tamen dispensatio in foro externo nullatenus suffragatur: cjuocirca quando impedimentum praeter exspectationem publicum fieret, ne matrimonium coram judice humano in discrimen adducatur, dispensationem pro foro externo valituram servatis servandis petere oporteret.« Dotični duhovnik, ki je izvedel skrivni zadržek, naj se obrne ustno ali pismeno do škofa ter v imenu zaročencev prosi spregleda. Imena in kraja sta¬ novanja ne sme imenovati, (rabi naj: Titus, Čaja, quidam, quaedam, orator . ..), pač pa mora dotični zadržek opisati določno in tudi povedati, da je res skriven. Kot razlogi prošnje navedejo naj se cerkveno-pravni in tudi drugi važni, a vselej le resnični. Ako nima Ehehindernisse sind die Matrikenscheine, welche die Verwandschaft oder Schvvil- gerschaft nachweisen und zur Uebersicht ein Stammbaum (15 kr. Stempel) bei- zuschliessen. Diesem Stammbaume darf aber weder eine Bcstatigung noch eine amtliche Fertigung beigesetzt werden Sobald dem Stammbaume eine Bestatigung oder amtliche Fertigung vom Matrikenfiihrer beigesetzt wird, unterliegt der Stamm¬ baum so oftmal dem Stempelbetrage von 50 kr., als Geburten, Trauungen oder Todesfalle durch denselben ausgewiesen werden. Die Ansieht, dass dann, wenn ohnehin die mit den vorschriftsmassigen Stempelmarken versehenen Matriken¬ scheine uber die einzelnen im Stammbaume verzeichneten Falle beiliegen, der Stammbaum bestatiget werden konne, ohne ftir denselben eine hohere als die Beilage Stempelmarke von 15 kr zu verwenden, ist eine irrige. Nicht der Umstand, ob die Matrikenscheine uber die einzelnen Matrikenfalle beiliegen oder nicht, sondern der Umstand, ob eine amtliche Fertigung beigesetzt erscheint oder nicht, entscheidet uber die Stempelpflicht des Stammbaumes.« — Prošnjam za spregled, ki gredo na vlado in v katerih je koleno sorodstva ali svaštva naznaniti po civilnem štetji, ni treba nikakega potrjenja župnikovega, da so razlogi istiniti. Če je kdaj treba tacega potrdila, ga gosposka zahteva uradno. 48 * 756 Duhovno Pastirstvo. škof oblasti, dati spregled povedanega zadržka, prosi naj duhovni pastir, da blagovoli škofijstvo dobiti spregled na višjem mestu. III. Kako je dobljeni spregled izvrševati? Spregled javnih zadržkov, pro foro externo, se izvršuje zunaj spovedi; spregled skrivnih zadržkov, pro foro interno, vselej le pri spovedi. 1. Ko prejme župnik od škofa pismo podeljenega spregleda, pokliče ženina in nevesto in pove, kaj jima je storiti, da se nad njima izvrši spregled očitnega zadržka. Razloži naj jima vse po- gojke in pristavke spreglednega pisma (clausulae dispensationum), ki jih je treba izpolniti čisto natanko. Kedar se je podelil spregled ex causa infamante, se navadno ukazuje, da se zaročencema na¬ loži primerna pokora. Duhovnemu pastirju se časih tudi ukaže, da naj zaročenca odveže od cerkvenih kazni in forma Ecclesiae con- sueta. Ko so vsi pogojki spreglednega pisma izpolnjeni, in je župnik o tem sporočil škofu ter tudi povedal, da so razmere še prav take, kakor so bile opisane v prošnji ženinov za spregled, tedaj od apo¬ stolskega sedeža pooblaščeni škof naznani, da naj sedaj zaročen¬ cema sporoči o podeljeni dispenzi ter o odstranjenem zadržku. Taki za vnanji svet podeljeni spregled očitnega zadržka se mora vpisati v poročno knjigo in dotično pismo gre priložiti drugim do¬ kaznim spisom. 2. Spregled skrivnega zadržka, pro foro interno, se izvrši v spovedi. Kedar je bil duhovni pastir izvedel skrivni zadržek pri spovedi in je naročil zadevnemu spovedencu, da naj čez toliko in toliko zopet pride k spovedi, pove naj mu ko pride, in potem ko je poslušal njegovo zakramentalno obtožbo, a še pred odvezo, da je došel spregled, in da to in to so pogojki podeljene milosti. Ko zaročenec obljubi, da bo storil vse naročeno, naj ga odveže spovednik najprej od grehov, in potem naj mu podeli spregled skrivnega zadržka, govoreč za besedami »Deinde ego te absolvo a peccatis tuis . . .« še tako-le: »Et insuper auctoritate Apostolica mihi specialiter delegata dispenso tecum super impedimento N. (se imenuje skrivni zadržek po njegovi lastniji), ut praelato impedi¬ mento non obstante matrimonium cum dieta muliere publice ser- vata forma Cone. Tridentini contrahere, consummare et in eo manere ličite possis et valeas, in nomine Patris et Filii et Spiritus S. Insuper eadem auctoritate Apostolica prolem, quam ex matri- monio susceperis, legitimam fore pronuntio et declaro in nomine Patris et Filii et Spiritus s.« Nato se moli: »Passio Domini itd.« — Kedar je pa duhovni pastir izvedel skrivni zadržek zunaj § 218. Spregled zakonskih zadržkov. 757 spovedi, naj po prejetem spregledu pokliče dotičnega zaročenca k sebi in naj mu pokaže spregledno pismo še zapečateno, kakor je je prejel. Potem odpre pisanje, mu prebere in pojasni vse po- gojke spregleda in naj mu napove dan in uro spovedi. Ako bi do- tičnik želel spoved kje drugej opraviti, naj mu pismo izroči zapečateno, da je nese onemu mašniku, pred katerim želi opraviti spoved, kateri mora tudi pred njim odpečatiti spregledno pismo in določiti mu čas spovedi. To se sme, ker imajo taka pisanja penitencijarije napis: »Discreto viro ex approbatis ab Ordinario per latores eligendo«. Po zaslišani obtožbi je storiti ravno tako, kakor smo prej povedali. Ko je spregled skrivnega zadržka na ta način izvršen, mora se spregledno pismo uk on č a ti, najbolj sežgati, in v poročno knjigo se nikoli ne sme vpisati tak za sodbo vesti dobljeni spregled. — Ako bi se kdaj pokazalo, da so ob zadobljenem spregledu razmere v prošnji naznanjene bistveno drugačne, ali da je med tem nastal še kak nov zadržek, bi se ne smel izvršiti spregled, ampak z novo prošnjo bi bilo treba dobiti »Perinde valere«. Dostavek, Kedar duhovni pastir pri izpraševanji ženinov ali vsled oklicev izve za zaroko z drugo osebo, naj preiskuje, je li to v cerkveno-pravnem smislu veljavna zaroka ali ne. a) Ako ni, naj pove dotičnemu, da tu ni zadržka poroki z drugo osebo. b) Ge je storjena zaroka veljavna, naj popraša po vzroku odstopa. Ako ima dotičnik kanoničen vzrok za odstop od dane besede, naj župnik pojasni drugu, da pri teh razmerah ne more tirjati izpol¬ nitve obljube. Ge odstopajoč nima kanoničnega vzroka, mu je po¬ vedati, da ga veže dana beseda ter da drugu dela krivico . . . Ako ga dušni pastir le ne more pregovoriti k izpolnitvi besede, naj si prizadeva, da nedolžni zaročenec sam vrne besedo sodrugu, ker v takem slučaji itak ni pričakovati srečnega zakona, če bi nedolžni ne hotel nazaj dati besede, je o stvari poročiti škofu, oziroma cerkveni zakonski sodniji, da ta da avktoritativno izjavo odstopajočemu, da ni dolžan obljube izpolniti v tem slučaji, ker ni upati srečnega zakona . .a sodnik mu sme zarad neutemelje¬ nega odstopa naložiti kako pokorilo. Ta izjava ni prava dispenza, kajti take je prositi ob zaroki le ab imp. publicae honestatis, ko bi namreč kateri zaročencev hotel v zakon stopiti z materjo, hčerjo, sestro, oziroma z očetom, sinom, bratom svojega druga. Tu se z dispenzo odpravi nastala »quasi affinitas«, a ne zaroka. 758 Duhovno Pastirstvo. § 214. Poroka. Ko je vse odstranjeno, kar bi nameravani zakon storilo ne- dopuščen ali celo neveljaven, smeta se dotični osebi poročiti. Kar tiče način poročitve, razločujemo bistveno obliko poročenja in ne¬ bistveno. I. Cerkev je določila v zboru tridentinskem (Sess. XXIV. de ref. matr. c. 1.), da ima zanaprej le tak zakon biti veljaven zakon, ki bode sklenjen »praesente parocho vel alio sacerdote de ipsius parochi seu Ordinarii licentia, et duobus vel tribus te- stibus«. Zakon, ki ni sklenjen v tej formi, imenujemo skriven zakon; ta skrivnost pa je razdiraven zakonski zadržek (imped. clandesti- nitatis), stori toraj sklenjeni zakon neveljaven. 1 ) Vsled tega uči naše Instr. § 38: »Ad matrimonium valide ineundum requiritur, ut con- trahentes coram parocho proprio utriusque vel unius partis aut alio sacerdote de ipsius parochi seu Ordinarii licentia et duobus vel tribus testibus consensum declarent.« 1. Ker je toraj k veljavnosti zakona potrebno, da se privo¬ ljenje v zakon zgodi vpričo lastnega duhovnega pastirja ali njegovega namestnika, mora zaročenca vselej poročati ali na¬ mestnika izvoliti tisti dušni pastil’, v katerega duhovniji imata svoje pravo ali nepravo domovališče. Kedar sta ženin in nevesta iz raznih duhovnij, je zakon veljaven, naj se poroka zgodi pred nevestinim *) Ker je cerkveni zbor tudi določil, da se ima dotični dekret »Tametsi« objaviti po posameznih duhovnijah, in da naj moč zadobi še-le 30 dni po objav- ijenji, zato je zakon, kojega skrivši skleneta ženin in nevesta, imajoča pravo ali vsaj nepravo domovališče na kraji, kjer imenovani tridentinski dekret n i b i 1 objavljen in tudi ne sprejet — sicer nedopuščen in grešen, a vendar veljaven, če ni druzega razdiravnega zadržka. Kje je bil v Evropi objavljen »Tametsi« in kje ne, gl. n. pr. I. W e b e r , Die kanonischen Ehehindernisse str. 197—200. Za se¬ verno Ameriko gl. Laib. Dioecbl. 1893 sLr. 41. Gl. tudi A. L e in z, der Ehevor- schrift des Concils von Trient Ausdehnung und heutige Geltung, Freiburg. — In še celo v krajih, kjer je v veljavi tridentinski dekret, bi bil veljaven zakon, pred dvema pričama sklenjen a ne pred župnikom, če je nemogoča pričujočnost lastnega dušnega pastirja ali kakega druzega od dotičnega župnika ali škofa pooblaščenega mašnika, n. pr. če sploh tam ni katoliškega župnika, ali če brez velike nevarnosti ni moč do njega priti, ali ko bi bil javno pristopil k hereziji. — Takozvani »matrimonium praesumptum« pa je Leon XIII. razveljavil s pismom dnč 15. febr. 1892. dolo¬ čujoč: ». . ut deinceps illis in locis, in quibus conjugia clandestina pro validis habentur, a quibusvis judicibus ecclesiasticis . . copula carnalis sponsalibus su- perveniens non amplius ex juriš praesumptione conjugalis contraetus censeatur, nec pro legitimo matrimonio agnoscatur seu declaretur.« § 214. Poroka. 759 ali pred ženinovim duhovnim pastirjem; vendar se je pri tem ozi¬ rati na znabitno škofijsko postavo ali na ondotni zakoniti običaj. Njim, ki nimajo ne pravega ne začasnega domovališča, je lastni župnik tisti, v čigar dubovniji takrat bivajo; a vendar tacih ne sme prej poročiti duhovni pastir, dokler ni skrbno poizvedel vseh raz¬ mer, jih škofu sporočil in od njega prejel privoljenja. Vojaškim osebam, ki se prištevajo k nestoječemu vojaštvu (militia vaga), je lastni župnik dotični vojaški duhovni pastir. 1 ) Ako je ženin vojak v dejanjski službi, nevesta pa civilna, imata sicer oba župnika pra¬ vico do poročanja, a duhovni pastir nevestin dotičnih ne sme prej poročiti, dokler no dobi prepustila od vojaškega župnika (gl. str. 740 št. 10); dokazna pisma ostanejo in se vpišejo pri duhovnem pa¬ stirju, ki je poročil. Ko pa civilni župnik taka dva poroči, mora v osmih dneh poslati po vojaškem župniku izpisek iz poročne knjige poveljstvu ženinovega polka; obrazec za tak »Trauungsbuch- Extract« gl. »Laib. Dioecbl.« 1877, str. 139. Vojaške osebe, ki se štejejo k stoječi vojaščini, ima pravico poročati lastni duhovni pastir njihovega domovališča. Zakoni med katoličani in nekatoliškimi kri- stijani se morajo sklepati pred katoliškim duhovnim pastirjem; celo tedaj, če poročenca ne obljubita katoliške vzgoje otrok. Iz¬ vzeto je Madjarsko in Sedmograško, za kateri deželi je apost. sedež 80. aprila 1841 določil, da naj so veljavni mešani zakoni, ki se sklenejo samo pred nekatoliškim dušnim pastirjem. — Ker cerkev za veljavnost zakona n e zahteva pripomoči lastnega župnika (assi- stentia activa), ampak le p rič uj o č n o sti njegove v trenutku nasprotno izrečene privolitve v zakon (assistentia passiva) iz na¬ mere, da je popolnoma zanesljiva priča sklenjenega zakona (testis autorizabilis, spectabilis): zato bi bil zakon veljaven, čeravno je župnik prisiljen navzoč ali po zvijači privabljen, da mu le pred danim nasprotnim privoljenjem v zakon dotična povesta, čemu je bil poklican, in da ženina in nevesto ne samo sliši, ampak tudi vidi. Več o tem cerkveno pravo. ‘) Apost. vikarijat za c. kr. vojsko je vsled nekega vprašanja dne 8. nov. 1883 to-le uradno objavil: >In Gemassheit der organischen Bestimmungen fiir die Militarseelsorge erstreekt sich die militargeistliche Jurisdiction auf die Galtinen und Kinder der nach zweiter Art verheirateten, aetiv dienenden Mannschaft nieht; gleichwie auch nicht auf die Ehefraucn und Kinder jener Militiirpersonen des Ruhestandes, des Verhiiltnisses »ausser Dienst«, der Reserve und Landvvehr, welche im Kriegs- (oder Mobilisierungs-) Palle zu ciner activen Dienstleistung einriicken.« 760 Duhovno Pastirstvo. 2. Razim pred lastnim dušnim pastirjem se more zakon ve¬ ljavno skleniti tudi: pred papežem po vsem krščanstvu; pred do¬ mačim škofom *) ali sede vacante pred kapitelskim vikarjem po vsej diecezi; pred vsakim drugim mašnikom z dovoljenjem ali po- oblaščenjem (papeža), domačega škofa ali dotičnega lastnega du¬ hovnega pastirja. Vsakparochusproprius, bodi-si ženinov ali nevestin, ima pravico, katerega koli mašnika pooblastiti za poročanje. Dati pa se more tako dopuščenje ali prepustilo (delegatio) pismeno ali ustno, izrečno ali molče. Kedar dotična želita v ptuji duhovniji in po ptujem mašniku poročena biti, naj jima izroči župnik spi¬ sano prepustilo. * 2 ) Molče je privoljenje dano za poročanje takrat, če se dotični lastni duhovni pastir sicer o prepuščenji ne izreče, niti pismeno niti ustno, pač pa kaj tacega stori, da je iz njego¬ vega ravnanja sklepati, da gaje bila volja, dati pooblaščenje; n. pr. ko bi vsled prošnje zaročencev, da bi smela v ptuji lari biti poročena, jima izročil v ta namen vsa dokazna pisma, a de¬ legacije bi ne priložil. Taka licentia tacita sicer ni na poti veljav¬ nosti zakonske zveze; vendar naj nihče brez najsilnejše potrebe ne opravlja poroke, ako ni prejel izrečnega pooblaščenja. Samo dozdevno pooblastilo (licentia praesumpta) nikakor ne zado¬ stuje, tudi takrat ne, ako bi lastni duhovni pastir vsled prošnje *) Zarad državinih postav je svetovati, da je vselej tudi lastni dušni pastir navzoč, kedar poroča škof. 2 ) V tej delegaciji naj lastni duhovni pastir vse tisto naznani o ženinu in nevesti, kar je treba vpisati v poročno knjigo (izvzemši priče) in pove naj, da je vse v redu in da imenovana zaročenca moreta veljavno in dopuščeno biti poročena. Iz previdnosti naj zraven mašnika, katerega izrečno pooblasti za po- ročenje, tudi še drugemu ali drugim duhovnikom tiste fare dovoli poročiti dotična poročenca v slučaji, ko bi pooblaščenec morda bil zadržan. Ko je zakon sklenjen in v poročno knjigo vpisan, mora mašnik poročevalec v 8 dneh o izvršenem po- ročenji vradno naznaniti duhovnemu pastirju, od katerega je prepustilo dobil. Delegacija utegne latinsko glasiti: »Ego infrascriptus tenore praesentium plurimum R. Domino N. N. parocho (curato), vel de ejus, času aliquo improviso impediti, licentia alteri sacerdoti facultatem impertior, assistendi meo nomine matriinonio juxta formam S. Cone. Tridentini in parocbia N. contrahendo inler juvenem N. N. filium legitimum conjugum N. N. et N. N. parochianum meum, et virginem N. N., filiam legitimam conjugum N. N. et N. N. meam itidem parochianam, eorumque nuptias rite benedicendi. — Exinde vero non gravabitur R. Dominus parochus mihi desuper communicare in seriptis testimonium circa tempus, locum ac testes nuptiarum, ut omnia matriculae conjugatorum debite inseribi possint. In quorum fidem basce litteras propria manu subseripsi et sigillo parochiali signavi.« — Koleka tej listini ni treba. § 214. Poroka. 761 pozneje dal privoljenje, ali ko bi reč potem odobraval. Tele gra¬ fičnim potom dano prepustilo ni zadostno, ker je tu prevara mogoča; zato je v mnogo škofijah prepovedano. — Pooblaščenje za poročanje podeljuje se komu ali sploh za vsa pota (deleg. gencralis), ali le za neki posebni pot (deleg. specialis). Kdor je dopuščenje poročati prejel za vsa pota, more je za vsak posa¬ mezni slučaj izročiti tudi kakemu drugemu mašniku; ako pa kdo prepustilo dobi le za kako posebno poroko, nima pravice koga druzega pooblaščati, razun če mu je bila dana taka pravica (po- testas subdelegandi). 3. Da je zakon veljaven, morata biti zraven duhovnega pastirja ob sklepanji navzoči tudi dve priči, od katerih se druzega ne zahteva, kakor da sta ob nasprotni privolitvi v zakon s pristojnim mašnikom vred h krati pričujoči, zdrave pameti, da vidita in sli¬ šita, kar se godi ter moreta o tem pričati. 1 ) Spodobi se, da so za priče katoličanje in moški, čeravno k veljavnosti zakona tega ni treba. 2 ) II. Da zakon ni le veljavno sklenjen, ampak tudi cerkveno dopuščen, treba je dejavne pričujočnosti duhovnega pastirja, ■) Minist. za bogoč. in uk je 3. jan. 1881 opozorilo, naj so te priče že po 20 let stare, da je njih pričevanje o sklenjenem zakonu postavno. 2 ) Že v § 209 smo omenjali avstrijske postave 25. maja 1868, ki za po¬ sebno slučaje dovoljuje civilni zakon. Važen v tej postavi je zlasti členaII. § 2., določujoč: »Um das Aufgebot und die Ehescbliessung bei der weltlichen Behorde verlangen zu konnen, haben die Ehewerber vor dieser Behorde die Wei- gerung des competenten Seelsorgers entvveder durch ein schriftliebes Zeugniss desselben, oder durch die Aussage voti zwei im Amtsbezirke vvohnenden eigen- berechtigten Miinnern nachzuvveisen. Wird ein solcher Bevveis nicht erbracht, so liegt es der weltlichen Behorde ob, an den betreffenden Seelsorger eine Auffor- derung des Inhaltes zu richten, dass derselbe das Aufgebot vornehmen und be- ziehungsvveise die Erklarung der Einvvilligung zur Ehe enfgegennehmen oder mittelst amtlicher Zuschrift die entgegenstehenden Hindernisse anzeigen wolle. Erfolgt hierauf aus Griinden, welche in den Staatsgesetzen nicht enthalten sind, oder ohne Angabe von Griinden eine ablehnende Antvvort des Seelsorgers, oder ergeht innerhalb eines Zeitraumes von liingstens acht Tagen, in vvelchen die Tage des Postenlaufes nicht einzurechnen sind, keine Antwort, so bat die politische Be¬ horde nach Beibringung der durch die Vorschriften des allg. biirgl. Gesetzbuches sammt Nachtragsverordnungen vorgescbriebenen Ausvveise und Behelfe das Auf¬ gebot und den Eheschliessungsact sofort vorzunehmen.« — Vse postave 25. maja 1868 so natisnjene v »Laib. kit;phl. Verordbl.« 1868/b, XVIII; kako naj politične gosposke izvršujejo postavo o civilnem zakonu, daje navod minist. ukaz 1. jul. 1868, gl. »Verordbl.« 1869/c, XXII. str. 131. Kako je ravnati dušnemu pastirju ozir civilne poroke in tacih, ki so jo sklenili, glej poduk za ljubljansko škofijo v »K. Verordbl.« 1868/c XIX, str. 104—113. 762 Duhovno Pastirstvo. t. j. izvrševati mora mašnik nad ženinom in nevesto vse zaukazane sv. obrede, in sicer deloma ob slovesnem sklepanji zakona, deloma ob blagoslovljenji novoporočenih med sv. mašo. 1. Šege pri poroki so (po ljubi j. obredniku) te-le: mašnik v koretlji ali albi z belo štolo stopi pred zaročenca, s pričama pred altarjem stoječa, in jima v kratkem nagovoru pojasnuje svetost in dolžnosti zakonskega stanu, potem vpraša ženina zarad privolitve v zakon, rekoč: »Ako hočeš to tukaj pričujočo nevesto I. za svojo pravo ženo vzeti po postavi naše sv. matere katoliške cerkve, reci: hočem.« Ravno tako vpraša nevesto: »Ako hočeš tega tukaj priču¬ jočega ženina I. za svojega pravega moža vzeti po postavi naše sv. matere katoliške cerkve, reci: hočem.« Ko sta oba pritrdila, deneta ženin in nevesta prstana na krožnik in si podasta desnici v znamenje, da sedaj pred Bogom in krščansko družbo sveto po¬ trdita, da drug druzega ne bosta zapustila, če jima Bog tudi nadlogo pošlje, temuč da bosta ljubeznivo drug drugemu pomagala in do smrti skupaj ostala. Potem mašnik v znamenje, da Kristus sam ženina in nevesto v zakramentu zakona zveže z nerazvezljivo zavezo, sklenjeni desnici poročencev s štolo navskriž obvije in svojo desnico na nji položivši govori: »Ego conjungo vos in matri- monium in nomine Patris f, et Filii, et Spiritus Sancti. Amen.« Nato ju pokropi z blagoslovljeno vodo v križevi podobi, in blago¬ slovi prstana, ki si ju ženin in nevesta nasprotno deneta na zlati ali četrti prst leve roke v vedno opominjanje, da naj si zakonsko zvestobo do smrti natanko ohranita. Poslednjič mašnik še opravi molitev za potrjenje in ohranjenje ravnokar storjene zveze ter po¬ kropi ženina, nevesto in okoli stoječe z blagoslovljeno vodo v križevi podobi. — Ozir časa cerkvenega poročanja veli ljublj. obrednik (str. 214): »Meminerint parochi, a dominica prima adventus usque ad diem epiphaniae, et a feria quarta cinerum usque ad octavam paschae inclusive solemnitates nuptiarum prohibitas esse: ut nuptias benedicere, sponsam traducere ad domum viri, nuptialia celebrare convivia. Matrimonium autem omni tempore contrahi potest; attamen servandus est mos dioeceseos, matrimonia etiam sine strepitu et solemnitate nuptiarum supradictis temporibus ab ecclesia prorsus non celebrandi, quin accesserit ordinarii licentia.« Ker naj se poroka kolikor moč vrši v zvezi s sv. mašo, ukazuje naš obrednik zastran poročanja: »quatenus fieri potest, non pomeri- diano tempore v « — Kraj za sklepanje zakonov je cerkev, zlasti larna cerkev. Ge se pa zgodi, da ženin ali nevesta zboli toliko, da ne more v cerkev, ko je že vse pripravljeno za poroko, sme duhovni pastir, ako ga prosijo, poročiti tudi na domu bolnikovem. Ako je lahko, naj mašnik za tako poročanje prosi škofovega pri- puščenja, sicer naj pozneje stvar naznani višjemu pastirju, da mu odobri ravnanje. Za tak slučaj določuje obrednik: »Matrimonium . . . si domi cel obratu m fuerit praesente parocho et testibus, sponsi veniant ad ecclesiam bencdictionem accepturi, et tune caveat sa- § 215. Sklenitev zakona med katoličanom in nekatoličanom. 763 cerdos, ne iterum a contrahentibus consensum exigat; sed tantum benedictionem illis conferat, celebrata missa.« 2. O poželjni maši pro sponso et sponsa in o slovesnem blagoslovljenji ženinov med to mašo smo že govorili (gl. § 161, štev. 2), ter povedali, katere dni se sme opravljati ta votivna maša in kdaj je opuščati slovesni blagoslov. Podelitev in oziroma prejem slovesnega blagoslova med sveto mašo je po sv. cerkvi zapovedan, čeravno ne pod smrtnim grebom; sv. Alfonz Lig. celo pravi: »Sine bac benedictione etsi valide, i 11 i c i t e tamen contrabitur matrimonium (VI. n. 988).« Duhovni pastir naj si toraj kolikor moč prizadeva, da deležni postanejo tega blago¬ slova novoporočenci, kateri ga smejo prejeti. Srednji sad te sv. maše nakloniti novoporočenima je pa le tedaj dolžan, če je prejel za to mašno darilo (S. C. Inq. 1. septembra 1841). Ako se ta blagoslov precej po poroki ne more podeliti, naj bi se pozneje, četudi še-le čez dolgo, podelil med sv. mašo za ženina in nevesto, ki ima v tem prigodku ravno tiste pravice, kakor na dan poroke, in tudi mašnik v tem slučaji ozir blagoslovljenja vse tako opravi, kakor bi se godilo precej po poroki. (C. S. Inq. 31. aug. 1881.) Kako gre sklenjeni zakon brž po poroki zapisati v poročno knjigo, o tem pozneje. Kako na željo zakonskih cerkveno obhajati petdesetletnico poroke, glej v ljubljanskem obredniku str. 216 »Benedictio matrimonii jubilaei«. § 215 . Sklenitev zakona med katoličanom in nekatoličanom. Ozir mešanih zakonov pravi Gregor XVI. v pismu do avstrij¬ skih škofov 1. 1841: »Ecclesia tamquam illicitas planeque perni- ciosas semper habuit ejusmodi nuptias tum ob flagitiosam in rebus divinis communionem, tum ob impendens eatholico conjugi per- versionis periculum pravamque sobolis institutionem.« Cerkev toraj nikdar ne dovoljuje tacih zakonov, dokler ni vsaj imenovana ne¬ varnost za katoliškega soproga in za otroke po zmožnosti od- vrnjena. Duhovni pastir imej toraj v tej zadevi pred očmi ta-le pravila: 1. Kedar hoče katoliška oseba z nekatoliško skleniti zakon ter se v ta namen oglasi pri župniku ali pri njegovem namest¬ niku, je njegova dolžnost, odsvetovati tak zakon ter mirno, in 764 Duhovno Pastirstvo. krotko pa ljubeznivo jo odvračati od nameravane združbe. Opomni naj katoličana na nevarnost, kateri izpostavi sebe in otroke zaradi vere; stavi naj mu pred oči, kako težko je ohraniti toliko po¬ trebno edinost in mir med zakonskimi, ki niso edini v veri; opo¬ zori naj ga, da bi se utegnilo celo zgoditi, da nekatoliški soprog po svoji veri in po svojih postavah najde kak razlog, da se da ločiti in z drugo osebo poročiti, on kot kaloličan pa bi moral v tako žalostnem prigodku samec ostati do smrti; pove naj mu, da tudi protestantje zabranjujejo mešane zakone itd. Ako se katoličan od nameravanega zakona ne da precej odvrniti, naj mu naroči, da stvar še enkrat resnobno premisli in čez kaj dni zopet pride; med tem pa naj skuša župnik morda pri roditeljih, sorodovincih, prijateljih dotičnika nanj vplivati, da ne sklene mešanega zakona. 2. Ako se katoličan nikakor ne da odvrniti od sklenitve za¬ kona z nekatoliškim kristijanom, pove naj mu duhovni pastir, da katoliška cerkev dovoljuje mešani zakon ter dopušča celo cerkveno poroko samo pod temi-le pogoji: a) Ako oba, ženin in nevesta, resnično ter pismeno obljubita, da bodo vsi otroci tega zakona, sinovi in hčere (ne samo otroci, ki so spola katoliškega soproga, kajti to je zagotov¬ ljeno že v avstrijski postavi 25. maja 1868, glej str. 585, opomnja 1) krščeni in skrbno vzgojevani v katoliški veri. To je najvažnejši in bistveni pogoj. b) Ge se nekatoliški poročenec zaveže, da ne bo kar nič branil katoličanu živeti po zapovedih svoje vere. c) Ako tudi katoličan obljubi, da se bo na moč prizadeval, z resnično pobožnim življenjem pridobiti svojega zakonskega družeta za katoliško cerkev. 3. Ako ženin in nevesta sprejmeta pogoje ter oba vse to obljubita, se mora napraviti (najbolje po beležniku) pravo- veljavno pismo, namreč pogodba, podpisana po njiju in po dveh pričah; ako pa kateri zaročencev ni še polnoleten ali za dolelnega spoznan, tudi še po njegovem očetu ali varuhu. 1 ) Ko je dobil *) Naj pristavimo za tako pogodbo obrazec, ki je v linški in v nekaterih drugih avstrijskih škofijah ukazan: V e r t r a g (50 kr. Stempel), vvelcher zwischen den endesgefertigten Brautleuten, N. N. katholischer Religion und N. N. Augs- burger (oder ...) Confession geschlossen rvorden ist. 1. N. N. (akath.) verpflichtet sich hiemit frei und ungezwungen, alte Kinder, womit der Herr den mit N. N. (kath.) zu schliessenden Ehebund bedenken wird, in der katholischen Kirche taufen und als Glieder dieser Kirche in der rbmisch-katholischen Religion er- § 215. Sklenitev zakona med katoličanom in nekatoličanom. 765 duhovni pastir pogodbo, naj katoličana izprašuje in podučuje iz veronauka, napravi naj se z zaročencema zapisnik in poizveda naj se, če ni razun različnosti vere še kakih drugih zakonskih za¬ držkov. Opominjati je treba ženina in nevesto, kako se jima je vredno pripravljati na sv. zakon; katoličanu je ukazati prejem sv. zakramentov. Ko je od obeh prejel vsa potrebna pisma, tedaj naj katoliški zaročenec napravi prošnjo, ali pa naj jo dušni pastir v njegovem imenu spiše ter pošlje škofijstvu, da se dobi spregled ab impedimento mixtae religionis. V dokaz zagotovljene katoliške vzreje otrok priloži se pogodba; duhovni pastir pa na prošnjo potrdi, da je katoličan v resnicah sv. vere zadostno podučen, da ni nobenega druzega zadržka, in da so v prošnji navedeni razlogi istiniti. Ko apostolski sedež podeli spregled (ne prej), naj se zgode oklici, v katerih se nič ne omeni, katere vere sta ženin in ne¬ vesta. Ko bi nekatoliški dušni pastir ne hotel oklicevati svojega vernika, ker je obljubil katoliško vzrejo otrok, naj zaročenca na¬ pravita prošnjo do tistega c. kr. okrajnega glavarstva, kateremu pripada oklice odrekajoči pastor, da se zgode uradni civilni oklici; ziehen zu lassen, wesshalb der (o. die) selbe hiemit auf jene Rechte verzichtet, welche rucksichtlich der religiosen Kindererziehung den Anhangern der Augs- burger Confession durcli die biirgl Gesetzgebung eingeraumt worden sind oder in Hinkunft eingeraumt werden soliter). In gleicher Weise verpflichtet sich der (o. die) selbe, seinem (ihren) kalholischen Ehegatten niemals weder in der Aus- iibung seiner Religionspilichten, noch in der katholischen Erziehung aller aus der abzuscbliessenden Ehe anzuhoffenden Kinder in irgend einer Weise zu beirren. 2 . N. N. (kath.) nimmt diese feierlicbe Zusicherung der (des) N. N. (protest.) hiemit an, und wie dio (o der) selbe gelobet, der katholischen Kirche treu an- zuhangen, wie auch ihre Vorschriften und Satzungen genau und unverbriichlich bis an sein Lebensende befolgen zu wollen, so ist es auch ihr (o. sein) fester und unabanderlicher Wille, alle Kinder ohne Unterschied des Geschlechtes, welohe aus der Ehe mit N. N. (protest.) vverden geboren werden, in der katholische Kirche taufen und als Glieder diescr Kirche in der romisch-kathol. Religion erziehen zu lassen, auch wenn die (o. der) selbe so ungliicklich sein solite, jemals von der katholischen Kirche abzufallen, weshalb derselbe (o. dieselbe) hiemit auf alle jene Rechte ausdriicklich verzichtet. welche in einem solchen Falle durch die biirgerliche Gesetzgebung rucksichtlich der religiosen Kindererziehung ihm (o. ihr) eingeraumt sind, oder in Zukunft eingeraumt werden sollten. 3. Beide Brautleute verpflichten sich hiemit, diesen Vertrag durch die Dauer ihres Ehebundes unver- iindert aufrecht zu erhalten; sie erklaren daher jede Aenderung desselben im Vorhinein als unzulassig und unwirksam. Sie gestatten endlich zur Erfiillung dieses Vertrages behdrdlich und insbesonders gerichtlich vei'halten werden zu konnen. Urkund dessen der den Vertrag schliessenden Theile und zvveier Zeugen Fertigung. Datum. N. N. Briiutigam, N. N. Braut, N. N. Zeuge, N. N. Zeuge. < 766 Duhovne Pastirstvo. ali pa naj prosita, da se jima spregleda oklic v ondotnem kraji. Ako ni zadržka, sme po našem sedanjem običaji duhovni pastir taka zaročenca cerkveno poročiti, prav po navodu domačega obred- nika, le samo sv. maša s slovesnim blagoslovljenjem ženinov se ne sme obhajati. In celo cerkvena poroka bi morala izostati, če bi se bila dotična dva morda že pred pastorjem dala poročiti, ali če bi se hotela pozneje še tudi po protestantovskem obredu dati poročiti. Spisana pogodba se vpiše v poročno knjigo, in varno mora hraniti duhovni pastir to zagotovilno pismo, pa tudi čuti nad tem, da se izvršuje, zlasti da se vsi otroci takega zakona katoliško krščujejo in vzgojujejo. Ko bi se pogodba ne spolnovala, posvetuje naj se župnik s svojim višjim pastirjem, kaj bi bilo učiniti. 4. Ako katoličan in nekatoliški kristijan, ki se hočeta poročiti, nočeta dati zagotovila, da bodo vsi otroci katoliško krščeni in vzgojevani, mora tudi tu duhovni pastir ostati miren ter naj prijazno pa živo govori katoličanu na srce. Pove naj mu, da v takem slučaji cerkev ne more dati spregleda od različnosti vere, ne more dovoliti tacega zakona, toraj tudi ne more dopuščati cerkvene poroke. Opozoruje naj katolika: da bi smrtno grešil s takim poročenjem, da tako ravnanje pokorščino odreka sv. cerkvi, da zaničuje njene prepovedi, in da ga zaradi tega noben spo¬ vednik ne sme odvezati, ako gre k spovedi; stopil bo toraj v smrtnem grehu v zakonski stan in v smrtnem grehu živel v njem, ter si bo silno odgovornost nakopal za dan sodbe s tem, ker bo on kriv, da bodo otroci v krivoverstvu živeli in umrli, in se morda z njim vred in zaradi njega vekomaj pogubili itd. Ako prijazne prošnje, živo opominjanje in podučevanje nič ne opravijo ter dotična po vsaki ceni hočeta zakon skleniti, ne da bi zagotovila katoliško vzgojo otrok, naj župnik pove, da ju v tem slučaji po¬ ročiti ne more in ne sme, pač pa hoče, ako drugih zadržkov ni, poslušati obeh nasprotno privolitev v zakon pred dvema pričama ter s tako takoimenovano trpno pomočjo 1 ) storiti, da bo njun h Ta »assistentia passiva« je skrajna meja, do katere cerkev v svoji lju¬ bezni in odjenljivosti sploh more iti, ter jo dopušča, da odvračuje hujše zlo. Če tudi duhovni pastir ne sme nič tacega govoriti ali storiti, kar bi bilo odobra¬ vanje tega pregrešnega načina, zakon skleniti, pa vendar v slučaji, ko vse pri¬ govarjanje nič ne pomaga, ne sme odrekati te trpne pomoči, kedar ni drugih zadržkov. Kot zadnje sredstvo, rešiti vsaj tridentinsko obliko, naj uporna zaro¬ čenca še nagovarja, da pred njim skleneta zakon; to je v Avstriji še toliko po- § 215. Sklenitev zakona med katoličanom in nekatoličanom. 767 zakon, čeravno sklenjen nedopuščeno in nevredno, vendar pravi in veljaven zakon pred Bogom in pred državo. Naj toraj prideta po tretjem oklicu z dvema pričama k njemu v stanovanje ter naj prineseta od pastorja oklicni list. Ako ženin in nevesta obljubita, da bodeta tako storila, naj župnik vse potrebno poizveda in po¬ gleda, če so vsa pisma v redu, in naj se prepriča, če je katoličan vsaj v najpotrebnejših verskih resnicah zadostno podučen. Ko bi duhovni pastir pri izpraševanji ženinov zasledil zadržek krvnega sorodstva ali svaštva, naj jima pove, da v tem slučaji, ko katoliške izreje vseh otrok nočeta obljubiti, ni mogoče spregleda dobiti, in ustavi naj vse nadaljno prizadevanje; tudi oklicev naj ne sprejme. Ce pa druzega zadržka ni, naj tudi katoliški župnik tak namera¬ vani zakon okliče (ne omenivši vere poročencev), kajti apostolski sedež tudi v Avstriji dandanes dopušča oklicevanje tacega zakona. — Ako določeni čas zaročenca z dvema pričama prideta in pri¬ neseta oklicni list od nekatoliškega dušnega pastirja, naj ju du¬ hovni pastir sprejme v svojem stanovanji ali na drugem dostojnem kraji zunaj cerkve (tudi v žagradu ne) v navadni obleki, toraj brez koretlja, štole in bireta, da zasliši nasprotno privolitev v zakon »excluso cpiovis ecclesiastico ritu (pravi Gregor XVI. v pismu do avstrijskih škoiov 22. maja 1841), perinde ac si partes unice ageret meri testis, ut ajunt, cjualificati seu autorizabilis, ita scilicet, ut utriusque conjugis audito consensu deinceps pro officio actum valide gestum in matrimoniorum librum referre queat.« A predno duhovni pastir izrekovanje privoljenja v zakon posluša, mora ka¬ toliškemu poročencu še enkrat krotko in resnobno povedati, da je njegovo ravnanje zelo grešno in si nakopava veliko odgovornost pri Bogu. Ako sta poročenca zbegana ter ne vesta, kaj in kako bi rekla, naj jima duhovni pastir previdno zastavi nekaj tacili vprašanj, da obema da priliko, določno izreči svojo voljo, zakon skleniti. Ko se je to zgodilo, vpraša priči, če sta slišala in raz¬ umela to privolitev, in ko pritrdita, naj pove, da je to sedaj prava, veljavna ter nerazvezljiva zakonska zveza, ki jo bode kar precej zapisal v poročno knjigo. Priči naj se vpišeta sama; v isti pre- trebnejše, ker postava dne 31. decembra 1868 zaročencema različne vere dopušča, da smeta zakon skleniti ali pred 'katoliškim ali pa pred nekatoliškim dušnim pa¬ stirjem. Ko bi se toraj brez drugih važnih razlogov odrekla taka »assistentia passiva«, bil bi nasledek zakon, pred nekatoličanom sklenjen, toraj v krajih, kjer je v veljavi dotični tridentinski dekret, neveljaven zakon — ali pa celo civilna poroka. 768 Duhovno Pastirstvo. delek, toraj za pričama podpiše naj se tudi župnik, morda tako-le: »Mutuum in matrimonium consensum declararunt coram parocho N. N. in aedibus parochiae N.« Predel »mašnik poročevalec« ostane prazen. — Ako bi katoliški župnik vedel, da se hočeta ravnokar veljaven zakon sklenivša tudi še nekatoliškemu pridigarju po on- dotni šegi dati poročiti, moral bi katoliškemu soprogu mirno in resnobno povedati, da bi bilo to zelo pregrešno 1 ), toliko bolj, ker take naslednje poroke avstrijska postava ne tirja, ampak samo dopušča. — Katoličan, ki je sklenil mešani zakon brez zagotovila katoliške vzgoje vseh otrok, s tem (kakor smo že omenili) zelo zelo greši, toraj ni vreden sv. zakramentov; če pa taka oseba po poroki svojo krivico spozna in resnično obžaluje, če si na moč prizadeva, popraviti storjeno in zlasti resno obljubi, da bode vse, tudi protestantsko krščene otroke, vsaj doma katoliško vzgojevala in si prizadevala, da nekatoliški otroci pozneje tudi formalno pri¬ stopijo katoliški cerkvi, tedaj naj se jej ne odrekajo več zakramenti. Kar tiče vero otrok iz tacega zakona, imajo po državni postavi dečki biti očetove vere, deklice pa materine; dušni pastir naj gleda na to, da se izpolnuje vsaj ta postavna zahteva. Ge poročenca želita spričevala o sklenjenem zakonu, jima sicer poročnega lista ’) Papeževa instrukcija 17. februarija 1864, dana najprej škofom Ilanoveranskim, pozneje poslana vsem višjim pastirjem, in 1. 1879 vnovič ob¬ javljena, v tej zadevi tako-le veli: »Sciant... parochi, si interrogentur a contra- hentibusfvel si certe noverint, eos adituros ministrum haeretieum sacris addictum ad consensum matrimonialem praeslandum, se silere non posse, sed monere eosdem debere sponsos de gravissimo peccato, quod patrant, et de censuris, in quas incurrunt. Verumtamen ad gravia praecavenda mala, si in aliquo peculiari času parochus non fuerit interpellatus a sponsis, an liceat nee ne adire mini¬ strum haeretieum, praevideat tamen eos forsan adituros ad matrimonialem reno- vandum consensum : ac insuper ex adjunctis in času concurrentibus praevideat, monitionem certo non fore profuturam, immo nocituram indeque peecatum ma¬ teriale in formalem culpam vertendum, tune s i 1 e a t, remoto tamen scandalo et dummodo aliae ab Ecclesia requisitae conditiones rite positae sint, praesertim de libero religionis exercitio parti catholicae concedendo, nec non de universa prole in religione catholica educanda. Quod si tandem consensus coram parocho velit renovari, postquam praeslitus jam fuerit coram ministro haeretico, idque puhlice notum sit, vel ab ips s sponsis parocho notificetur, parochus huic matri- monio non intererit, nisi servatis, uti supponitur, ceteroquin servandis, pars ca¬ tholica faeti poenitens, praeviis salutaribus poenitentiis, absolutionem a contractis censuris rite prius obtinuerit.« — Pri tu omenjeni cerkveni kazni je misliti na kazen izobčenja, ki je sv. očetu za odvezovanje pridržana speciali modo ter jej zapade kot »fautor haeresis« (glej str. 577) katolik, kateri v spoznanji svojega grešnega ravnanja zakon sklene coram ministro acatholico. § 215. Sklenitev zakona med katoličanom in nekatoličanom. 769 v navadni obliki ne more dati, ker cerkvene poroke ni bilo, a naredi naj jima »izpisek iz porodne knjige« (Ehe - Matrikenschein) tako-le: »Podpisani spričujem, da sta I. I. in 1. I. po v farni cerkvi I. opravljenem trikratnem oklicu dne . . meseca . . . leta . . vpričo 1.1., duhovnega pastirja v L, in vpričo obeh prid I. I. in I. I. izrekla obojestransko slovesno privoljenje v zakon.« Ta listina mora imeti kolek za 50 kr.; porodnine pri takem sklepanji zakona duhovni pastir ne sme zahtevati. 5. Ge bi hotela mešan zakon skleniti ženin in nevesta, ki nodeta obljubiti katoliške vzgoje vseh otrok in ki še celo trpno pomoč župnikovo zametujeta ter hočeta le samo po nekatoliškem pridigarji poročena biti, moral bi duhovni pastir po¬ vedati katoliškemu zaročencu, da bi tako sklenjeni zakon bil pri nas cerkveno neveljaven, ter je tudi prepovedan pod kaznijo iz¬ občenja. Kaže naj mu nadalje silno grešnost tacega ravnanja: veliko pohujšanje med verniki, zaničevanje svete cerkve in njenih zakramentov, silno odgovornost pred Bogom, ker sebe in otroke stavi v največjo nevarnost večnega pogubljenja; povdarja naj, da tak zakon pač ne more biti srečen itd. In ko jima je prijazno sicer a resnobno govoril, oba prosil in opominjal, naj ju slednjič zopet vpraša, če še vedno ostaneta pri svojem sklepu ter še celo zakona cum assistentia passiva nočeta skleniti ? Ako rečeta, da ne, pove naj jima župnik odločno, da v tacih razmerah mora odreči vsakoršno pripomoč, ker ne sme pomagati k sklepanju toliko pre¬ grešnega zakona, toraj ju tudi v katoliški cerkvi ne bo oklical. Ako bi bil duhovni pastir že začel z oklicevanjem, ko izve, da dotična celo trpne njegove pomoči nočeta, bi moral oklice ustaviti. In ko bi bili oklici morda že izvršeni, mora takima poročencema odreči oklicni list; sploh: razun rojstnega lista, katerega odrekati ne more, naj jima ne daje nobene listine. Tako imenovani »Altkatholiken« so v cerkvenopravnem smislu heretiki, z njimi je toraj pri sklepanji mešanih zakonov ravnati kakor s protestanti. Tudi z brezverci (Confessions- 1 o s e) ako so od krščanstva odpadli ter so krščeni, bi moral duhovni pastir ravnati kakor z nekatoličani sploh; ali oni v Avstriji ne morejo s katoličanom skleniti zakona, ki bi bil veljaven 1 ) in foro ') Tako »Urtheil des k. k. obersten Gerichtshofes« dne 28. oktobra 1884, št. 9896 in 22. nov. 1892, št. 13.594. Duh. Pastirstvo. 49 770 Duhovno Pastirstvo. civili, kajti državni zakonik § 64 pravi: »Ehevertrage zvvischen Christen und Personen, welche sich nicht zur christlichen Religion bekennen, konnen nicht giltig eingegangen werden.« § 216. Neveljavno sklenjeni zakon in njega poveljavljenje. A. če izve duhovni pastir, da je bil kak zakon sklenjen z razdiravnim zadržkom, toraj neveljavno, mora zelo previdno rav¬ nati, da, ako je mogoče, poveljavi neveljavni zakon, pa da zakon¬ skega mini ne podere in tvarinskih grehov ne spremeni v zavedne. Najprej je treba z vso razumnostjo preiskovati lastnijo zakonskega zadržka (skriven ali očiten), kakor tudi lastnijo poročencev (če sta z dobro ali slabo vestjo v zakon stopila, če živita v miru ali vednem prepiru), in misliti na pomočke, s katerimi bi se odvrnila dušna škoda. I. Ako je zadržek, zaradi katerega je bil zakon neveljavno sklenjen, skriven, je razločevati, odkod gaje izvedel duhovni pastir, ali iz spovedi ali zunaj spovedi. 1. Redar duhovnik iz spovedi zakonske osebe izve, da je bil zakon neveljavno sklenjen, naj preiskuje, je li zadržek ne- odjenljiv ali odjenljiv; in v obeh prigodkih, ako je obema neznan, ali pa le eni ali obema osebama znan. a) če je zadržek n e o d j e n 1 j i v in obema neznan, naj spovednik dozdevna zakonska pusti v dobri vesti: ako se zadržek pravno ne more skazati; če bi podučenje o neve¬ ljavnosti zakona dalo bližnjo priložnost k zavednemu grehu, ko bi še skupaj živela; in ko bi bila velika nevarnost osra- motenja, pohujšanja ali nezdržnosti, ako bi se res ločila. V takem prigodku naj toraj spovednik molči, ker je bolje do¬ pustiti tvarinske grehe, kakor priliko dati zavednim grehom. — Ako je pa neodjenljivi žadržek enemu ali obema znan, naj spovednik s prikritim imenom slučaj sporoči škofu in naj potem stori, kakor se mu veleva. Ali bode treba spove- dencu naložiti, naj poprosi cerkveno sodnijo, da izreče ne¬ veljavnost sklenjenega zakona: kedar se zadržek da skazati in ni pričakovati mirnega življenja med poročencema, če še ni otrok iz te zveze in tudi od državine strani ni zadržka ozir sklenitve novega zakona; — ali pa bota smela kakor § 216. Neveljavno sklenjeni zakon in njega poveljavljenje. 771 brat in sestra skupaj živeti: ako je zadržek obema znan in se zakon po postavi ne da razdreti, ker se neveljavnost ne more spridati, ali pa, ker družeta neveljavnosti nočeta do¬ kazati, da bi se pohujšanje ne napravilo (n. pr. pri zadržku telesne nezmožnosti) in če ob enem iz skupnega življenja ne izvira bližnja grešna priložnost. To poslednje privoljenje, da namreč smeta kot brat in sestra še dalje skupaj ostati, se daje le starejim in sploh takim, katerih zdržnost je moralno gotova. b) Ako je zadržek, zaradi katerega je zakon neveljaven, o d- j e n 1 j i v , je zopet razločevati: če je zadržek obema ne¬ znan, in se je, ko bi spovednik o tem podučeval, bati slabih nasledkov, pohujšanja, škode za otročjo vzrejo, ločitve ali nezdržnosti, takrat naj ju pusti v dobri vesti, in naj spo¬ roči školu, ki ima preiskovati, ali naj se pomaga z izceljenjem v korenini (sanatio in radice), ali naj sploh v dobri vesti skupaj živita. Ge se pa iz podučenja ni bati slabih nasledkov, naj duhovni pastir za sedaj molči, dobi naj spregled, in še-le po prejeti dispenzi naj ju poduči. O pridobivanji spregleda glej § 213. — Ge je pa razdira ven zadržek le enemu znan, ki ga pa drugemu ne more razodeti zaradi osramo- tenja, pohujšanja ali družili hudih škod, tedaj ne sme zakon¬ skega dejanja prositi in mora tudi s kakim resničnim izgovorom družeta odvračati, da ne tirja svoje pravice, in ko bi bil v bližnji nevarnosti nezdržnosti, bi se moral ločiti (n. pr. kam potovati), dokler se spregled ne dobi; — ako pa more spo- vedenec zadržek družetu razodeti brez nevarnosti, naj to stori, pa z vso razumnostjo, in potem se morata ločiti od zakonske postelje, se zdržati zakonskega življenja in sploh skupno prebivanje v daljno priložnost spremeniti, ko bi se brez pohujšanja in s pametnim izgovorom, n. pr. potovanja, ne mogla popolnoma ločiti, dokler spovednik spregleda ne prejme. — Kedar je pa razdiravni zadržek obema znan, se morata oba zdržati zakonskega življenja, zakonskega dejanja ne smeta ne prositi ne spolnovati, in sploh vkupno bivanje v daljno priložnost spremeniti, ko bi se brez pohujšanja in s pametnim izgovorom n. pr. potovanja ne mogla popolnoma ločiti, dokler spregleda ne dobita in zakona ne po veljavi ta. 1 ) ’) Kedar koli duhovni pastir pri spovedi izve zadržek, mora jako previdno ravnati, da ne prelomi spovedne molčečnosti; in če je treba za vnanjo sodbo 49* 772 Duhovno Pastirstvo. 2. Kedar duhovni pastir zunaj spovedi izve, da je bil zakon zaradi razdiravnega zadržka sklenjen neveljavno, naj tako le ravna: Pred vsem naj z vso previdnostjo in natančnostjo pre¬ iskuje, ali je bil zakon res z razdiravnim zadržkom sklenjen, v kar mu bodo najbolj služile farne matrike. Ako naznanilo ni res¬ nično, naj dušni pastir naznanilca poduči o neresničnosti naznanila; ako je pa resnično, naj poprašuje naznanilca, je-li zadržek le njemu ali tudi drugim znan, in koliko jih je, ki zanj vedo; če tudi za¬ konska vesta, da je njun zakon zaradi dotičnega zadržka neve¬ ljaven? Ako je razdiravni zadržek samo naznanilcu ali k večjemu le nekaterim znan, na katerih molčanje se je zanesti, naj dušni pastir veleva molčati o tem ter naj pove, da bo sam storil vse, kar je treba k odpravljenju zakonskega zadržka in k poveljav- ljenju neveljavnega zakona; nato naj napravi prošnjo za spregled skrivnega zadržka, če je odjenljiv. — Ce je pa naznanjeni zakonski zadržek zunaj nekaterih zanesljivih molčečih oseb tudi zakonskima znan, naj ju duhovnik kliče in jima pove, da morata zdržna biti, dokler ne dobita spregleda in dokler se zakon ne poveljavi. Pri tej priliki naj ju tudi vpraša, ali sta oba ali vsaj eden v dobri vesti zakon sklenila in dovršila ali ne, ker se mora ta okoliščina povedati v prošnji za spregled. II. Ako je zadržek, zaradi katerega je bil zakon neveljavno sklenjen, že očiten, ali se je bati, da bi ne postal očiten, je razločevati, je-li neodjenljiv ali je odjenljiv. Ce je očiten zadržek neodjenljiv, je dolžnost duhovne sodnije, zakon spoznati za neveljaven in dozdevna zakonska ločiti za vselej. Ako je pa očitni zadržek o d j e n 1 j iv, naj se napravi prošnja za spregled za vnanjo sodbo, in dokler spregleda ne prejmeta in zakona ne po- veljavita, morata dozdevna zakonska vsaj po noči ločena živeti, da se javno pohujšanje odvrne. Tudi v tej očitni prošnji za spregled dobiti spregled in zakon poveljaviti, naj spovedencu naloži, da mu mora vso reč zunaj spovedi razodeti, ali po okoliščinah, svojemu župniku. Kedar se da spre¬ gled k izceljenju v korenini za sodbo vesti (pro foro interno), naj spovednik pri spovedi tistega soproga, kateremu je zadržek znan, po odvezi od grehov za iz- vršenje spregleda še pristavi to-le: »Ego potestate apostolica mihi specialiter et expresse demandata matrimonium a te N. cum N in consensu adhuc permanento nulliter contractum in radice ejus sano et consolido, prolemque suscepfam et suscipiendam legitimam declaro in nomine Patris, et F., et S. S. Passio . . .« To se sme tudi zgoditi, če zadržek ni nobenemu znan in se tudi nobenemu brez največje nevarnosti ne more razodeti; ni pa treba, da bi se prejeti spregled nad obema tako izvrševal, kajti če se izvrši le nad enim, je zadržek odpravljen. § 216. Neveljavno sklenjeni zakon in njega poveljavljenje. 773 se mora določno povedati okoliščina, ali sta z dobro ali s slabo vestjo zakon sklenila in dovršila. B. Vsak z razdiravnim zadržkom sklenjeni zakon je ne¬ veljaven ; in ko se zadržek odstrani, s tem dotična združba še ne postane pravi in veljaven zakon, ampak zadevnima osebama sedaj še-le postane možno, pravi zakon skleniti, kar se zgodi s tem, da oba ter eden drugemu vnovič dasta privoljenje v zakon, kajti prva privolitev zaradi zadržka ni bila veljavna. To dejanje imenujemo poveljavljenje zakona, in sicer redno poveljav¬ ljenje (convalidatio matrimonii ordinaria), kajti izredno poveljav¬ ljenje je tako imenovano izceljenje zakona v korenini (dispensatio v. sanatio matrimonii in radice), s katerim sv. oče v posebno te¬ žavnih prigodkih, ko se ne da izvršiti navadno poveljavljenje, potrdi prvo privoljenje v zakon tako, da ga ni treba več ponav¬ ljati, ter s tem zakon ravno tako veljaven postane, kakor bi bil že v svojfem začetku, v svoji korenini veljaven, in kakor bi dotičnega cerkvenega zadržka za te dve osebi nikoli ne bilo. Več o tem glej cerkveno pravo. — Ponovljenje obojestranskega pri¬ voljenja v zakon pri rednem povelj a vij enji je ali skrivno, kedar sc zgodi samo med obema zakonskima, ali pa očitno, kedar se zgodi pred duhovnim pastirjem in dvema pričama. I. Skrivno poveljavljenje neveljavnega zakona je le za sodbo vesti. Ako je bil razdiravni zadržek skriven ter spre¬ gledan samo za sodbo vesti, se tudi privoljenje v zakon skrivej po¬ novi, t. j. za poveljavljenje je dosti, če oba dozdevna zakonska le med saboj vnovič izrečeta privoljenje v zakon, ako je le prva privolitev v zakon se zgodila in forma Tridentina, vpričo lastnega duhovnega pastirja in dveh prič. To ponovljenje privoljenja v zakon se mora pa redno zgoditi: obojestransko v zavednosti dosedanje neveljav¬ nosti zakona, z vso prostostjo in z zunanjimi znamenji. Spovednik mora toraj v tacih prigodkih dotična dozdevna zakonska poduče- vati, kako naj ponovita privolitev v zakon; a tu je razločevati, ali oba dozdevna zakonska vesta za zadržek, ali pa je samo enemu znan. 1. Ge je sedaj spregledani razdiravni zadržek obema znan, morata po dobro opravljeni spovedi, toraj v stanu milosti božje privoljenje v zakon med saboj ponoviti tako, da moški reče ženski, da jo hoče vzeti za svojo pravo ženo, in žena reče možu, da ga hoče vzeti za svojega pravega moža. 2. Ako je zadržek le enemu znan, mora redno ta po do¬ bljenem spregledu svojemu družetu najprej povedati, da je bilo 774 Duhovno Pastirstvo. prejšnje privoljenje v zakon neveljavno, pa toliko previdno, da se vzrok neveljavnosti ali pregreha ne razodene in zdražba ne na¬ pravi ; potem še-le morata oba dozdevna zakonska si vnovič dati privolitev v zakon, kajti penitencijarija v dispenzaciji navadno uka¬ zuje: »Dieta muliere (viro) de nullitate prioris consensus certi¬ orata, sed ita caute, ut latoris delictum numquam detegatur.« Posebno slovilo za to ponovljenje ni zapovedano; oni izmed do¬ zdevnih zakonskih, kateremu je neveljavnost zakona znana, naj svojemu družetu reče n. pr.: »Ko je bila najina poroka, je manjkalo pravega privoljenja; jaz ga hočem sedaj dati, ali ga hočeš dati tudi ti ?« Jasno je, da je izvršitev tega pogojka zlasti pri poročencih živečih v nemiru in prepiru jako težavna in nevarna reč. Ako toraj mašnik, kateremu je spregled izvršiti, po dobrem prevdarjenji pride do prepričanja, da bi se s tako naznanitvijo neveljavnosti sklenje¬ nega zakona napravila huda zdražba, ali bi se še celo zakon razdrl, naj vso stvar (seveda tectis nominibus) sporoči škofu in razloži ter prosi, naj bi se pri apostolskem sedežu izprosilo ali opuščenje pristavka »altera parte de nullitate prioris consensus certiorata«, ali pa izceljenje zakona v korenini. V prav nujnih okoliščinah škol sam spregleda omenjeni pogojek. 1 ) — Skrivno poveljavljenje ne¬ veljavnega zakona se ne sme nikoli zapisati v poročno knjigo. II. Očitno ponovljenje obojestranskega privoljenja v zakon ali poveljavljenje neveljavnega zakona za vnanjo sodbo se zgodi, kedar je razdiravni zadržek očiten, ali se je bati, da bi ne bil očiten, in se spregled dobi po javnem potu. Zgodi se to po¬ novljenje privolitve v zakon po opravljeni spovedi pred duhovnim pastirjem, v čegar duhovniji imata dotična svoje domovališče in pred dvema pričama, a bolj na tihem in brez slovesnosti, praviloma brez oklicev, v cerkvi pri zaprtih vratih, ali v žagradu, v duhov- ’) Pomniti je, da rimska penitencijarija v svojih dispenzacijah najnovejši (Sas besedam: »Dieta muliere de nullitate prioris consensus certiorata...« časih pristavi: >et quatenus haec certioratio absgue gravi periculo fieri negueat, re- novato consensu juxta regulas a probatis auetoribus traditas.« Iz tega spoznamo, da se duhovni pastir v največji sili sme oprijeti nauka sv. Alfonza (ki je gotovo »probatus auetor«), kateri za slučaj, kedar se pogojek »certiorata altera parte de nullitate prioris consensus« ne da, izvršiti brez najvefije nevarnosti, uči, da se skrivno poveljavljenje sme zgoditi na tak način: »Si habeatur copula maritali affectu ex parte conjugis conscii impedimenti per dispensationem jam sublati, intendendo sic exprimere novum consensum ad matrimonium de novo conlrahen- dum ; nam ex altera parte inscia impedimenti jam exercetur copula eo affectu ex primo consensu praestito, usque tune in effectu perseverante.« § 216. Neveljavno sklenjeni zakon in njega poveljavljonje. 77t> nijskem poslopji, če zadržek ni obče znan. Ako je pa neveljavnost zakonske zveze, n. pr. civilne poroke, sploh znana v kraji, kjer se ima zgoditi poveljavljenje, tedaj se mora privoljenje v zakon, da se popravi očitno pohujšanje, očitno ponoviti, če škof za¬ radi posebnih razmer ne ukaže tihega ponovljenja. A v tem prigodku se mora očitno pohujšanje kako drugače popraviti. — Župnik naj to očitno poveljavljenje zakonske zveze vselej za¬ piše v poročno knjigo; ako je pa neveljavni zakon bil sklenjen v kaki drugi fari, naj to še naznani duhovnemu pastirju ondotnega kraja, da tudi on storjeno poveljavljenje skrbno vpiše v knjigo, kjer je dotični zakon zapisan. III. Kedar je razdiraven zadržek odnehal brez spregleda samo s tem, da se je reč spremenila (n. pr. različnost vere med krščenim in nekrščenim neha, ko se nevernik pokristijani; zakonska vez mine, ko umrje prejšnji drug itd.), morata dozdevna zakonska po¬ noviti privolitev v zakon pred duhovnim pastirjem in dvema pri¬ čama, kaj pa da bolj natihoma, če zadržek ni obče znan v kraji stanovališča. Tako poveljavljenje se vselej zapiše v poročno knjigo. — Ge je bil pa zadržek, ki je prejenjal brez spregleda, skriven, in se ni bati, da bi se kdaj razglasil, morata dozdevna zakonska z dopuščenjem cerkvene oblasti sama med seboj ponoviti privo¬ ljenje v zakon. IV. Zakon, ki je bil neveljaven zarad hlinjenega privoljenja, ali ki mu je bila pomota, ali sila in strah nasproti, se poveljavi: ako dotični drug, ki se je hlinil, res privoli, ali potem, ko je po¬ moto spoznal ali popolno prostost dosegel, z besedo potrdi, da hoče v tem zakonu živeti: ali pa z dejanjem, t. j. s prostovoljnim sobivanjem skozi delj časa (pol leta), ali s spolnjenjem zakonske dolžnosti popravi pomanjkljivo privoljenje. To molčeče privoljenje onega družeta, ki bi smel zakonsko zvezo spodbijati, velja le tedaj, če je bil zakon sklenjen po ukazu tridentinskega zbora, t. j. vpričo župnika in dveh prič, in če je privatni zadržek skriven; ko bi bil pa zadržek očiten, ali če se je bati, da bi se ne razglasil, morata dozdevna zakonska pred duhovnim pastirjem in dvema pričama ponoviti privolitev v zakon, seveda na tihem, da se pohujšanje odvrne. 1 ) *) Pri poveljavljenji zakona se ne ponavlja blagoslov nad ženinom in ne¬ vesto, čc je bil podeljen pri prvi dasiravno neveljavni poroki; a gledati je nato, da se poveljavljenje zgodi v stanu posvečujoče milosti božje. — Ozir učinkov 776 Duhovno Pastirstvo. Dostavek, če se zakonski m o ž z osebo, ki je z njegovo so¬ progo v prvem ali drugem kolenu v rodu, t. j. z njeno sestro, materjo, staro materjo, ali s hčerjo svoje žene; ali s sestro ženine matere, z bratranko, s hčerjo ženine sestre, ali z vnukinjo svoje žene zoper šesto zapoved popolnoma pregreši, tako, da bi bil greh lahko imel očitne nasledke, če jih tudi ni — ravno tako če zakonska ž e n a z rodovinci svojega soproga v prvem ali drugem kolenu, t. j. z bratom, očetom, starim očetom ali sinom svojega moža; ali z bratom moževega očeta, z bratrancem, s sinom može¬ vega brata ali z vnukom svojega moža zoper šesto zapoved po¬ polnoma greši: takrat nastane med dotičnima zakonskima svaštvo, affinitas superveniens, ki njun zakon sicer ne stori neve¬ ljaven, a tacega zakonskega moža oziroma ženo zavoljo storjenega prešeštva ipso facto zadene kazen, da zgubi pravico, od svoje žene, oziroma od svojega moža tirjati zakonsko dolžnost (debitum conjugale\ vendar mu ostane dolžnost, svojemu nedolžnemu drugu zakonsko dolžnost spolniti, ako jo tirja. Ta jus petendi se pa po storjenem čeravno popolnem prešeštvu ne zgubi: a) če je zakonska oseba, navadno žena, bila k grehu primorana, (per vim oppressa), ali s budim žuganjem zapeljana (per metum gravem inducta, kar pa je le sententia communior et probabilior); b) ako zakonski ob storjenem prešeštvu dotične sogrešnice ni poznal ali vsaj vedel ni, da je sorodnica njegove žene (igno- rantia facti); c) kedar soprog ob storjenem grehu prav nič ni vedel za cer¬ kveno prepoved (ignorantia juriš), ali, kar je pa le sententia satis probabilis, če res ni poznal zažugane kazni (ign. poenae). Spovednik mora toraj v takem prigodku modro in dostojno poizvedati, če je bila pregreha popolnoma storjena in svo¬ bodno, pa s poznanjem osebe in cerkvene prepovedi (kar je zlasti pri tacih, ki so bili že prej zaradi tacega zločinstva pri spovedi podučeni in svarjeni). Ako spozna spovednik, da ima res tacega spovedenca pred seboj, mora ga podučiti, da je zgubil pravico tirjati zakonsko dolžnost, in da se mora od poveljavljenja pravi naše inslrukcije § 94: »Convalidatione peracta matrimonium quoad effectus civiles ita considerandum venit, ac si ab initio valide contractum esset. Idem de effectibus ecclesiasticis obtinet, quando vel una tantum pars nuptiarum celebratarum tempore ignorantia facti aut juriš detenta fuerit. Alias ad dispensationis remedium confugiendum erit.« § 217. O blažilih sploh. 777 žene zdržati, dokler ga škof v zgubljeno pravico nazaj ne postavi, da pa vendar mora nedolžnemu drugu, če tirja za¬ konsko dolžnost, spolniti voljo. Potem naj mu po primernem opominjevanji naroči, da čez toliko in toliko dni gotovo pride k spovedi; duhovni pastir pa naj med tem pod prikritim imenom grešnikovim napravi prošnjo do škofa. Višji pastir spregled podeli navadno s pristavkom: »remota occasione peccati, et injuncta gravi poenitentia salutari et confessione sacramentali semel quolibet mense per arbitrium tuum sta- tuendum (t. j. vsaj dva meseca zapored). Ko spovednik ta ukaz izvrši, podeli dotičniku pri spovedi sveto odvezo, če jc sicer disponiran, in nato mu podeli spregled, morda tako-le: »Et insuper auctoritate mihi delegata dispenso tecum, ut non obstante affmitate, quam contraxisti cum tua uxore ex illi- cita copula a te habita, debitum conjugale etiam exigere ličite possis et valeas. In nomine P. -j-, et F., et S. S. Amen. Passio etc. B. Zakramentali. §217 0 blažilih sploh. Po Kristusu objektivno dovršeno odrešenje naj bi sv. cerkev nad posamezniki vresničevala do konca sveta; v ta namen svojim vernikom po sv. zakramentih naklanja in deli sad odrešenja. A ne le človek, temuč vsa natura, vse stvari božje, žive in nežive po¬ trebujejo odrešenja in sprave z Bogom. Ker je priroda v prepo¬ vedanem sadu, če tudi brezvoljno, služila človeku v greh, jo je zadelo prekletstvo božje. »Maledicta terra in opere tuo« je govoril Bog Adamu po storjenem grehu, in od takrat je vsa natura, prej človeku podložna, prijazna, dobra, mu postala sovražna, nepokorna, vabeča ga k grehu in v oblast satanovo, katerej je sama zapadla. Da bi se toraj tudi vsa natura vdeleževaD sadu odrešenja Kristu¬ sovega ter se rešila prekletstva in satanove sužnosti, in da bi potem človeku zopet služila v dušni in telesni blagor, in Bogu v poveličanje, pa da bi s tem dosegla tudi svojo lastno oslavitev: v ta namen vporablja cerkev zakramenta le. Blažila ali zakra¬ mentali so bogočastna dejanja, sv. zakramentom podobna, po sveti 778 Duhovno Pastirstvo. cerkvi postavljena vsled oblasti blagoslovljenja, ki jo je prejela od Jezusa Kristusa, da z njimi deloma odstranja, kar je nesvetega, deloma pa nesvobodni naturi in ljudem podeljuje božje milosti in dobrote. Ker so blažila sv. zakramentom nekako podobna, mo¬ remo tudi pri njih govoriti o tacili rečeh, ki so potrebne k vsa- cemu zakramentu: 1. Tvarina zakramentalov je vsaka po sv. cerkvi v to od¬ ločena stvar (oseba ali reč), ki se ima še le blagosloviti, posvetiti; ali je pa že reč blagoslovljena in posvečena, s katero se blažilo izvršuje (n. pr. blagoslovljena voda pri slovesnem škropljenji ljudstva, košček sv. križa, s katerim se daje blagoslov). Potrebno ter splošno sl o vil o blažil je: klicanje najsvetejšega imena Jezusovega; zna¬ menje sv. križa; molitve od cerkve sestavljene in določene, pa sim¬ bolična dejanja (maziljenje, pokladanje rok . . .), in škropljenje z blagoslovljeno vodo. — Zakramental se le tedaj veljavno podeli: a) ako je oseba ali reč, ki se ima blagosloviti, posvetiti, vsaj mo¬ ralno navzoča; b) če v to pooblaščeni delivec obred izvršuje, kakor je po sv. cerkvi zaukazan. Zlasti se smejo pri blažilih rabiti samo po sv. cerkvi potrjeni obrazci, katere nam podajajo liturgične knjige, 1 ) ali sploh taki, katere je odobril odbor za sv. obrede. Drugačne rabiti ali v potrjenih formularih kaj spreminjati, ni dopuščeno. 2. Učinek blažil je: a) očiščenje nature, kajti z za- kramentali se stvari prokletstvu greha odtegujejo, se prežene hu¬ dobni duh, se podeli bramba zoper njegovo zalezovanje, se od¬ vračajo časna zla kot kazni in nasledki greha, in se izbrisujejo po njih odpustljivi grehi, b ) Posvečenje in blagoslov naturnih stvari, da morejo ljudem služiti v zveličanje pa tudi Bogu in nje¬ govi sv. službi, da postanejo sredstva, po katerih se vdeležujemo božjih milosti in dobrot pa zadržke zveličanja odstranjamo, in d^i nas pripravnejše store za sprejem božje milosti. — Blažila res ne delujejo iz dovršenega dejanja, kakor zakramenti, čeravno je njih moč naposled od Jezusa Kristusa; a vendar tudi ne samo iz de- *) Rituale Rom. v najnovejši izdaji podaja med raznimi obrazci za blažila tudi naslednjo »benedictio ad omnia<, katero sme vsak mašnik rabiti takrat, če za dotično blažilo ni posebnega potrjenega formulara : »Adjutorium nostrum . . . Dominus vobiscum . . . Oremus. Deus, cujus verbo sanctificantur omnia, benedictionem tuam effunde super creaturam istaro (cr. istas): et praesta, ut quisque ea (eis) secundum legem et voluntatem tuam cum gratiarum actione usus fuerit, per invocationem sactissimi Nominis tui, corporis sanitatem, et animae tutelam, te auctore, percipiat. Per Christum Dominum nostrum. Amen. Nato stvar pokropi z blagoslovljeno vodo. § 217. O blažilih sploh. 779 janja delujočega kot kaka navadna molitev, temuč delujejo kakor molitev, podpirana in posvečena od sv. cerkve, ki je vidna na¬ mestnica Kristusova. Zakramentali kažejo svojo moč, kedar Bog v svoji previdnosti usliši molitev cerkveno, in se človek ne ustavlja, ampak je delavno sklenjen z njo. 3. Prej e mavec zakramentalov je prav za prav le človek, kajti samo njemu v dušni in telesni blagor jih je postavila sveta cerkev; in kedar blagoslavlja in posvečuje druge stvari, vselej na¬ merava, da naj bi blagoslovljene in posvečene reči bile človeku v korist. Sposoben, opravičen in vreden prejeti blagoslov zakramen¬ talov je zlasti le tisti človek, kateri je v zvezi s sv. cerkvijo, v stanu milosti božje, veren, pobožen, vdan v voljo božjo; kdor ni v zvezi s cerkvijo, se redno njenih milosti in blažil ne more vde- leževati. V obče toraj nekatoličanje ne morejo prejemati zakra¬ mentalov ; samo tak, ki še ni vnanji ud sv. cerkve, pa vse zve¬ ličanje od nje pričakuje in si resnično prizadeva, da se ga vdeleži, bi smel cerkvenih blažil deležen postati, da se pospeši njegovo spreobrnjenje. Tudi sme mašnik kot privatnik blagosloviti neka- toličana, ako ga prosi blagoslova. 4. Cerkev deli zakramentale po svojih služabnikih, ki so v sv. redu za to prejeli zmožnost, in katerim daje tudi še posebno pooblastilo. Sposobnost za deljenje blažil imajo zakonito posve¬ čeni škofje in mašniki; dijakoni, kateri po svetem redu prejmo zmožnost blagoslavljati velikonočno svečo pa deliti slovesen krst, toraj tudi vsa ona blažila, ki jih obsega krstni obred; lektorji, ki so prejeli sposobnost blagoslavljati nove sadeže in kruh; pa eksor- cisti, ki so po svojem redu zmožni zarotovalci — A zraven spo¬ sobnosti treba je za veljavno in pripuščeno deljenje zakramentalov tudi še cerkvenega pooblaščenja. a) Nekatera blažila izvršuje samo papež, namreč: blagoslov palija, zlate rože, vojvodskega klobuka in meča, božjega jagnjeta (»Agnus Dei«). b) Škof je v svoji vladikovini pooblaščen za vsa blažila, razun onih, ki so pridržana sv. očetu. Izključljivo sme le škof blagoslavljati sv. olja in izvrševati posvečenja, t.j. z maziljenjem združena blagoslovila, n. pr. posvečenje cerkve, altarjev, ke¬ lihov, zvonov . . . (navadnega mašnika more le papež poobla¬ stiti za taka blažila); posvečevati opate, opatinje, pa deliti nižje redove (ord. minores); blagoslavljati sveta oblačila, altarne 780 Duhovno Pastirstvo. prtove, korporale . . . tabernakelj, sv. podobe 1 ), (izvrševati ta blažila smejo dopuščati škofje vsled pelletnih pooblastil navadnim mašnikom; v ljubljanski diecezi je dekanom stalno prepuščena oblast za delitev teh blažil); vsa druga v ponti- likalu in ritualu našteta ter škofu pridržana blažila deliti, kar pa sme vladika ordinario jure prepuščati tudi navadnim mašnikom, n. pr. blagoslov cerkvenega temelja, nove cerkve, kapele, pokopališča itd. c) M a š n i k i so pooblaščeni za delitev vseh tistih zakramentalov, ki so združeni z opravili njih duhovno-pastirske službe, če le niso pridržani škofu. Farna duhovščina deli jih jure ordinario; izključljivo domačemu dušnemu pastirju pripadajo ona blažila, katera so v zvezi ali združena z zakramenti, koje le farna duhovščina sme deliti. Taka blažila so n. pr. posvečevanje krstne vode, blagoslovljenje novoporočenih, opravila po mrtvih in drugi zakramentali, pri katerih obrednik imenuje župnika kot delivca. Kar je še drugih blažil v misalu in obredniku, jih sme deliti vsak mašnik, samo da v ptuji cerkvi ali kapeli ne brez vednosti in zoper voljo ondotnega župnika. Da duhovnik zakramentale oskrbuje vredno ter namnožuje njih dejavnost po kolikor se tiče delivca, mora jih deliti v stanu milosti božje, s čistim srcem, živo vero, s pobožnostjo in trdnim zaupanjem, v vsej ponižnosti, in natanko po zaukazanem obredu. Ljudstvo naj duhovnik podučuje o bistvu in koristi blažil, pa o načinu, kako se jih uspešno vdeleževati; prazno vero in zlo rabo zakramentalov naj previdno odstranja. 2 ) 5. Obred. Pri blažilih, ki se morajo opravljati pri altarji, nosi mašnik pluvijal (brez manipeljna), in če ni dobiti pluvijala, je oblečen v albo in štolo; pri drugih zakramentalih ima samo koretelj in štolo, in le pri bolj slovesnem blagoslovljenji tudi pluvijal. Barva štole in pluvijala je liturgična barva tistega dne, *) Kar tiče blagoslovljanje svetih podob, uči de Herdt; »Notandum est, šolam solemnem benedictionem crucis et imaginum reservatam esse episcopis, quae fit publice, cum concursu populi, cum solemnitate, canlu, plu- ribus ministris etc., non autem privatam, quae fit absque praedicto apparatu a solo sacerdote cum unico ministro.« Enako S. R. C. 12. jul. 1704. 2 ) Pražki provinc, koncil 1. 1860 naroča dušnim pastirjem: »Ouum non pauci de benedictionibus minus recte sentiant, aut earum fructum vilipendendo aut exaggerando virtutem: de sensu, utilitate et propria vi illorum diligentissime docendi sunt atque monendi, ut . . dum sacramentalibus utrni tur, interna cordis devolione ea optime agant, quae per ritum externe significantur.« § 218. Zarotovanje. 781 če za dotično blažilo ni morda ukazano drugače. Pri zarotilih in pri vseh tacili zakramentalih, pri katerih se nahaja zarotovanje, je vselej rabiti vijolična barva. Pri izvrševanji tacih blažil, ki se gode v zvezi s sv. mašo ter ob altarji, morajo goreti luči; pri drugih ni sicer to ukazano, a spodobi se, kakor je tudi želeti, da se zakramentali dele pred podobo križanega Jezusa. Mašnik blago¬ slavlja vselej stoje in odkrit, kajti on deluje kot namestnik Kri¬ stusov in v imenu pa na povelje sv. cerkve ter govori z Bogom poln spoštovanja in ponižnosti; začenja pa blažilo vselej z besedami »Adjutorium nostrum . . .«, med katerimi se prekriža. Duhovnik ima pri molitvah roke vedno le na prsih sklenjene ter jih pri »Dominus vobiscum« in pri »Oremus« nič ne razprostre, pač pa se pri »Oremus« in pri izgovarjanji presvetega Imena z glavo prikloni h križu. Poslednjič stvar, ki jo blagoslovalja, pokropi z blagoslovljeno vodo v obliki križa, ne da bi kaj govoril zraven. Pri nekaterih slovesnih blažilih rabi se tudi kadilo, in sicer kakor škropilo v križevi podobi. — Kraj za deljenje zakramentalov je cerkev, vendar se taka blažila, ki niso združena s sv. mašo, in za katera ni cerkev izrečno določena kot kraj izvrševanja, smejo tudi zunaj cerkve deliti na spodobnem kraji. Kedar je kaj blagoslavljati pri altarji, se mora zgoditi na listovi strani; vendar se nedostojne reči, n. pr. jedila, ne smejo pokladati na altar, ampak na kako mizo, za to pripravljeno. 6. Ozir s v rli e zakramentalov delimo vsa blažila v tri vrste. Ona namreč imajo ali vpliv satanov preganjati ter nas iz njegove oblasti rešiti, kar stori zarotovanje (exorcismus); ali se po njih dele posebne milosti, blagor zemeljski in nadzemeljski, to so blago¬ slovi (benedictiones invocativae); ali se pa po zakramentalih osebe ali reči odtegujejo posvetni rabi ter se izročajo v posebno službo božjo, kar učinijo posvečevanja (benedictiones constitutivae). § 218. Zarotovanje. Da imajo hudobni duhovi nesrečen vpliv na človeka in na vse zavolj človeka vstvarjene "reči. nam kaže mnogo zgledov sv. pisma. Kristus je večkrat pokazal svojo moč čez satana, ker ni le zmagovalno zavrgel skušnjave hudobnega duha, ampak je tudi izganjal hudiče iz obsedencev; slednjič je s svojo odrešilno 782 Duhovno Pastirstvo. smrtjo zatrl moč hudobe, in človeka odkupil sužnosti tega grozo¬ vitega sovražnika. A boja s satanom Zveličar ni odpravil, le olajšal ga je človeku. Hudobni duhovi so s pripuščenjem božjim obdržali moč, da človeku v zveličavni spomin vedne čuječnosti napravljajo skušnjave, mu škodovati skušajo, in nadlegujejo tudi druge stvari, ki sov zvezi s človekom; toraj piše sv. Peter (I. 5, 8—9); »Bodite trezni in čujte; ker hudič vaš zoprnik hodi kakor rjoveč lev okoli in išče, koga bi požrl. Temu se ustavljajte v trdni veri, ker veste, da so vaši po svetu razkropljeni bratje v ravno takem trpljenji.« Naš Zveličar Jezus Kristus je ljudem v tolažbo in pomoč dal svoji cerkvi oblast, da zatira škodljivi vpliv satanov, in da svoje verne varuje njegovega zalezovanja. To oblast je Odrešenik dal svojim aposteljnom, ko jih je prvikrat razposlal v razna mesta judovske dežele, podelivši jim moč, izganjati nečiste duhove (Mat. 10, 1); in preden se je ločil od njih, jih je zagotovil, da tudi oni, ki bodo po njihovi pridigi v njega verovali, bodo delali čudeže, in v nje¬ govem imenu hudiče izganjali (Mark. 16, 17). Katoliška cerkev se je vedno posluževala te jej podeljene oblasti, in je že prva stoletja postavila celo poseben red, ki se imenuje »exorcistat« ali služba zarotovalcev ter podeljuje oblast, izganjati hudobne duhove iz obse¬ dencev (gl. § 18). Eksorcizem je rotitev, ki se ali naravnost izvršuje, t. j. tako, da se hudobnemu duhu ukaže v imenu božjem, umakniti se iz neke stvari (exorc. i m p e r a t i v u s), ali pa nenaravnost, s prošnjo do Boga, naj bi neka stvar bila oblasti in vpliva satanovega rešena (exorc. depr e c ati v us). Po današnji navadi svete cerkve je do¬ puščeno samo mašnikom izvrševati oblast zarotovanja, a tudi ti smejo najprej rabiti le tiste eksorcizme, ki se nahajajo v krstnem obredu pa pri onih blažilih, katere sme opravljati navadni du¬ hovnik. Za slovesno zarotovanje je treba vsacemu mašniku po¬ sebnega ter pismeno danega privoljenja škofovega. V redkem prigodku, ko bi se mu podelila oblast za slovesni eksorcizem, ga mora izvršiti natanko po navodu rimskega obrednika (glej Rit. Rom. Tit. X. c. 1. »de exorcizandis obsessis a daemonio). To slovesno zarotovanje ima tri dele, katerih prvi je pri¬ pravljanje: mašnik in drugi navzoči molijo kleče navadne litanije s psalmom »Deus in nomine tuo salvum me fac . . .« in še nekaj molitev. Drugi del obreda oznanjuje oblast sv. cerkve čez satana: nad obsedencem se bere začetek evangelija sv. Janeza, pa ona oddelka iz evangelijev sv. Marka in sv. Luka, v katerih je pisano o izgnanji hudobnih duhov. V tretjem delu se godi pravo ter slo- § 219. Blagoslovi. 783 vesno zarotovanje: mašnik položi del štole na zatilnik obsedenca, in svojo desnico na njegovo glavo, in govori tri eksorcizme, se¬ stavljene večinoma iz besedi sv. pisma, pred vsacim pa še posebno molitev. ’) § 219. Blagoslovi. Sv. katoliška cerkev blagoslavlja osebe in reči. Blagoslavljanje oseb ali osebni blagoslovi so ona sv. opravila, s katerimi cerkev po moči presvetega imena Jezusovega prosi milosti božje na kako osebo, da bi bila rešena dušnega in telesnega zla, in da bi jej Bog dodelil kako posebno dobroto na duši in na telesu. Blagoslov- ljanje reči ali rečni blagoslovi so ona sv. opravila, s katerimi cerkev prosi milosti božje na kake reči, da bi bile v dušno in telesno zveličanje njim, kateri take blagoslovljene stvari rabijo pobožno in verno. .4. Blagoslavljanje oseb je ali splošno, ki se izvr¬ šuje navadno nad več osebami h krati, ali pa posebno, kedar se blagoslov podeli le posameznim ljudem. Splošnim osebnim blagoslovom prištevamo: 1. Blagoslov s p res v. rešnjim Telesom, o katerem smo že govorili v § 144. 2. Blagoslov s svetinjami; več o njem gl. § 141. 3. Mašnikov in škofov blagoslov, z roko podeljen s tem, da stori duhovnik znamenje sv. križa, govoreč ukazano slovilo. Deli se ljudstvu javno in slovesno pri očitni božji službi, zlasti ob koncu sv. maše (gl. str. 486), po obhajanji (gl. str. 692, po pridigi itd. Mašnik blagoslavlja z enkratnim, škof s trikratnim znamenjem svetega križa, poslužujoč se besedi: »Benedictio Dei omnipo- tentis . . .«, ali pa »Benedicat vos . . .« Škofje imajo to predstvo, da smejo ljudstvo slovesno blagoslavljati tudi zunaj javne božje službe, celo zunaj cerkve, na katerem koli kraji lastne dieceze (ako ni pričujoč kak cerkveni prednik, ki je višji od njih), molče storeč znamenje sv. križa. — Privatno sme tudi navadni mašnik blagoslavljati vsak čas posameznike ali njih več skupaj; stori naj nad njimi znamenje sv. križa, govoreč katere koli primerne besede. 8 ) *) »Exorcismus in Satanam et Angelos apostaticos jussu Leonis XIII. P. M. editus« gl. »Laib. Diocbl.« 1890, str. 103. *) N. pr. »Benedicat te (vos) omnipotens Deus . . .« ali »Benedictio Dei omnipotentis . . .« Novomašnikom je S. R. C. dnč 30. jan. 1878 potrdila 784 Duhovno Pastirstvo. 4. Apostolski ali papežev blagoslov, ki je, kedar se slo¬ vesno deli, združen s popolnim odpustkom. Da se more slehrni vdeležiti tega blagoslova, dovoljuje papež vsem škofom (ako pro¬ sijo), da smejo dvakrat na leto, namreč velikonočno nedeljo in še kak drug praznik, ki si ga smejo sami izvoliti, v imenu sv. očeta ta slovesni blagoslov z odpustkom deliti ljudstvu. Prejme ta od¬ pustek, kdor vredno opravi spoved in sv. obhajilo ter v cerkvi pri podelitvi blagoslova navzoč moli za sv. očela, za blagoslovečega škofa in za sv. katoliško cerkev. — O papeževem blagoslovu, ki se umirajočim deli, smo že govorili; gl. § 208.* *) Posebnim osebnim blagoslovom prištevamo: 1. Blagoslovljenje in kronanje kraljev. Obred za to redko slovesnost določuje in opisuje Pontificale; gl. poglavje »de benedictione et coronatione regis.« ta-le obrazec za blagoslavljanje: >0remus! Deus, qui charilatis dona per gratiam S. Spiritus tuorum fidelium cordibus infudisti; da famulis et famulabus tuis, pro quibus tuam deprecamur clementiam, salutem mentis et corporis, ut te tota virtute diligant et quae tibi placita sunt, tota dilectione perficiant. Per Cristum D. n. Amen. (Postea dicatur:) Benedictio Dei omnipotentis Patris et Pilii f et Spiritus S. de- scendat super te (vos) et inaneat semper. Amen.« *) Nekateri imenujejo papežev blagoslov tudi ono vesoljno odvezo (absolutio generalis), s popolnim odpustkom združeno, ki jo prejemajo udje tret¬ jega reda sv. Frančiška ob gotovih dnevih. Dandanes sme tretjerednikom svetega Frančiška vsak za spovedovanje potrjen in pooblaščen mašnik deliti vesoljno odvezo, a le pri spovedi. Potem, ko je dotičnemu dal sv. odvezo kakor je navadno, naj še tako-le govori nad spovedencem: »Dominus noster Jesus Christus, qui beato Petro apostolo dedit potestatem ligandi atque solvendi, ille te absolvat ab omni vinculo delictorum, ut habeas vitam aeternam, et vivas in saecula saecu- lorum. Amen. Per sacratissimam passionem et mortem Domini nostri Jesu Christi; precibus et meritis beatissimae semper Virginis Mariae, beatorum apostolorum Petri et Pauli, beati patris nostri Francisei, et omnium sanctorum; aucloritate a summis pontificibus mihi concessa, plenariam indulgentiam omnium peccatorum tuorum tibi impertior. In nomine Patris et Filii f et Spiritus Sancli. Amen.« Ko bi kdaj ne bilo možno, vse tako govoriti, sme spovednik vesoljno odvezo dati tudi s tem-le skrčenim slovilom : »Auctoritate a summis pontificibus mihi concessa plenariam omnium peccatorum tuorum indulgentiam tibi impertior. In nomine Patris et Filii f et Spiritus Sancti. Amen.« Med tem, ko mašnik daje vesoljno odvezo, vzbudi naj spokornik kesanje nad svojimi grehi. Udje III. reda sv. Frančiška se morejo devetkrat na leto vdeležiti tega blagoslova, namreč božični, velikonočni in binkoštni praznik, ob godu sv. srca Jezusovega, praznik brezmadežnega spočetja Dev. Marije, sv. Jožefa, 17. septembra (sv. Frančišek prejme rane Jez.), 25. avg. (sv. Ludovik, franc, kralji, 19. novembra (sv. Elizabeta kr.). § 219. Blagoslovi. 785 2. Slovesno blagoslovljenje novoporočencev pri sv. maši za ženina in nevesto. O tem blagoslovu smo že govorili v § 161 in v § 214. 3. Blagoslov matere po porodu ali vpeljevanje; več o tem blažilu gl. § 170. 4. Blagoslov romarjev se daje božjepotnikom pred od¬ hodom in po srečni vrnitvi. Po stari lepi uravnavi sv. cerkve naj bi na daljno božjo pot odhajajoči opravili spoved in prišli k sveti maši, ki se ima obhajati za srečen pot, ter naj bi med to sveto mašo prejeli sv. obhajilo. Opravlja naj se ob taki priliki votivna maša »pro peregrinantibus«, ako dotični dan dopušča poželjne maše ; sicer se v mašo od dne privzame spomin votivne maše. Po sveti daritvi duhovnik blagoslavlia pred altarjem klečeče romarje ter moli nad njimi antifono: »In viam pacis . . spev »Benedictus Dominus Deus Israel . . in še nekaj primernih molitev; slednjič jih pokropi z blagoslovljeno vodo. Ko se vrnejo božjepotniki, naj bi se zopet v cerkev podali, da se nad njimi izvrši novo blažilo, deloma Bogu v zahvalo za srečno vrnitev, deloma kot prošnja, da duhovni sad božjega pota v njih obstane. Natančneje gl. R. R. Tit. VIII. »Benedictio peregrinorum ad loca sancla prodeuntium« in »Itine- rarium« v raznih liturgičnih knjigah. 5. Blagoslov mrličev ali krščanski pokop. Skoz vse živ¬ ljenje spremljuje katoliškega kristijana skrb sv. cerkve, in tudi po smrti nas ne zapusti njena materina ljubezen: ona moli za dušo rajnega, opravlja zanj sv. daritev, da bi mu Bog, ako se ni po¬ polnoma čist ločil od tod, skazal milost, ga trpljenja rešil ter ga k sebi v nebesa vzel. Pa cerkev tudi telesa ne zapusti; kakor mu je v življenji delila mnogotera blažila, tako mu še sedaj, ko je že mrtev, skazuje ljubezen, ter s svojimi blagoslovi izroči truplo črni zemlji, iz katere je vzeto. Telo kristijanovo cerkev še po smrti časti, ker je res vse časti vredno: saj je pri sv. krstu postalo tempelj sv. Duha, je prejemalo ob življenji sv. rešnje Telo in rešnjo Kri Jezusa Kristusa, kar mu je poroštvo častitljivega vsta¬ jenja. Obred za krščanski pokop je sveta cerkev natanko do¬ ločila ter je drugačen za dorasle, in zopet drugačen za otročiče. Prvega obrednik imenuje »ordo sepeliendi adultos«, tega pa »ordo sepeliendi parvulos«. a) Obred za pokopavanje doraslih kristijanov, ordo sepeliendi adultos (gl. obrednik ljubljanski str. 129) kliče nam z vsemi svojimi psalmi in molitvami v spomin ostro sodbo božjo, pred katero je bil poklican rajni. Glede na slabost 50 Duh. Pastirstvo. 786 Duhovno Pastirstvo. človekovo se spominja sv. cerkev zadolženosti umrlega. Bil je človek, zavedal se je pameti, razločeval je med dobrim in hu¬ dobnim, vojskovati se mu je bilo zoper meso, svet in satana . . gotovo je časih padel, grešil, Boga razžalil. Sedaj je zapadel kazni. A cerkev je prepričana, da verna, pobožna molitev živih izprosi rajnim pri Bogu usmiljenja; zato se iz vsega tega obreda glasi milo klicanje po božjem usmiljenji za rajnega. Brž ko mašnik stopi pred truplo umrlega, zdihuje s psalmistom: »De profundis clamavi ad te, Domine . . .«, in še ponižnejša prošnja duhti iz besedi: »Miserere mei, Deus, secundum magnam misericordiam tuam etc.« in kmalu na to : »Non intres in judicium cum servo luo, Domine,.,.«. Truplo je že izročeno zemlji, pa cerkev še prosi: »Fac, ([uaesumus Domine, hanc cum servo tuo defuncto miseri¬ cordiam, ut factorum suorum in poenis non recipiat vicem etc.« Žalovanje tedaj in klicanje k božji milosti kaže ves »ordo sep. adultos«. — b) Popolnoma drugačen je ordo sepeliendi par- vulos; gl. obrednik ljubljanski str. 187. Cerkvena zgodovina nam pove, kako slovesno so prva stoletja prenašali trupla mučenikov k zadnjemu počitku. Vesele psalme prepevaje, lepodišeče kadilo zažigaje, obdana z bakljami in raznimi znamenji veselja so pre¬ našali trupla onih, ki so življenje dali za Jezusa in o katerih je bila cerkev prepričana, da so dosegli vzvišeni svoj cilj, večno zve¬ ličanje. Pokop mučenikov je bil nekako zmagoslavje. Kaj enacega najdemo pri pogrebu otročičev, to je tacih, o katerih govori Zveličar: »Sinite parvulos venire ad me, talium est enim regnum coelorum.« Prepričana, da je »parvulus« že sprejet v nebeško kra¬ ljestvo, vravna sv. cerkev njegov pokop kot nekako zmagoslavje. Razodeva se veselje, da je Bog čisto dušo vzel izmed zapeljivega sveta ter jo sprejel med število svojih izvoljencev. Tu ni nikakega žalovanja po rajnem, nobene prošnje zanj, le sveta radost je, ker se je z zamrlim pomnožilo število zveličanih. To veselje cerkev razodeva z belo štolo mašnikovo, z radostnim zvonjenjem, v spevih polnih svetega veselja: »Laudate pueri Dominum . . . Beati imma- culati in via . . . Laudate Dominum de coelis etc.« Tudi v mo¬ litvah, ki se tii opravljajo, se ne moli kar nič za rajnega, ampak mašnik prosi Boga za ostale žive, naj bi tudi tako srečni postali, da bi deležni bili nebeškega veselja! J ) A kedaj naj rabi duhovni *) Ozii' pogreba otrok piše Martinucci: »Non est locus celebrationi missae, quia parvuli suffragiis non egent; et gravis etiam esset error, celebrare missam § 219. Blagoslovila. pastir ta obred? Gotovo le takrat, ako se pokopava »parvulus«, ali, kakor odločno pove obrednik: »infans vel puer baptizatus de- functus ant e usum rationis.« Tedaj le za take, ki se pameti niso zavedali, ki Boga še niso mogli razžalili, ki krstne obleke nedolž¬ nosti gotovo niso omadeževali, ker grešiti celo niso mogli, in ki brž ob smrti pridejo k gledanju božjemu ter ne potrebujejo nobene priprošnje; za te je »ordo sepeliendi parvulos«. Pri nas otroci nekako s spolnjenim sedmim letom pridejo k razumnosti, k spo¬ znanju ter grešiti morejo, zato mora veljati kot splošno vodilo: »Vsi pred spolnjenim sedmim letom zamrli otroci pokopavajo naj se, kakor določuje »ordo sepe¬ liendi parvulos«; vsi po spolnjenem sedmem letu umrli pa, kakor ukazuje »ordo sepeliendi adultos«. Kedor bi toraj devet-, deset- ali še večletne otroke pokopaval v beli barvi, bi prišel v nasprotje z duhom in pomenom obreda, ter bi tacim rajnim celo krivico delal in veliko škodo napravljal: pameti so se zavedali, so več ali manj Boga razžalili, so potrebni molitve, priprošnje, morda zelo potrebni; a to pomoč mu odtegne duhovni pastir, ako ga pokoplje po šegi »sepeliendi parvulos. 1 ) — O kraji krščanskega pokopa gl. § 132.— Jasno je, da more cerkev le takim dovoliti čast krščanskega pokopa, ki so bili njeni udje in so jej do zadnjega ostali zvesti, toraj mora odrekaticerkvenipokop: a) Vsem neudom, toraj: nekrščenim, če so tudi brez sv. krsta umrli otroci krščanskih roditeljev 2 ); znanim in javnim izob¬ čencem, pa z imenom v prepoved dejanim, če pred svojo votivam Angelorum, quae nullam relationem cum pueris habet.« Smč pa se po otroSkem pogrebu opraviti sv. maša na namen živih, a ne praesente corpore. ‘) Čeravno bi otrok, več kot sedem let star, bil na videz še ves priprost, popolno nedolžen, bi se pri njem vendar ne smelo odstopiti od splošnega pravila, kajti vnanjost mnogokrat moti. Tako je izrekla tudi cerkvena oblast Umrl je namreč deček, še ne celih devet let imajoč. Njegov župnik menil je za-se popolno prepričanje imeti, da je otrok še čisto nedolžen in da rajnega po vsej pravici sme prištevati ncbeščanom ter ga pokopati po obredu za otročiče. Ko pa so vprašali v Rimu: Quid dicendum de parocho, qui ita se gessit?« — je S. R. C. odgovorila 7. sept. 1851: »Male se omnmo gessit. c 2 ) V dvomu, je li dete krščeno ali ne, ali če je veljavno krščeno ali ni, sme se cerkveno pokopati. Ako umrje brpz sv. krsta dete še v maternem telesu, preden se je rodilo, pokoplje se z materjo vred kot del njenega telesa. Znana Tnstr. Past. Eichstaedt. za tak prigodek ukazuje: »Si constet certo, matrem prae- gnantem mortuam esse, foetus partu caesareo, idest facta caute sectione extrahi debet et, si fuerit vivus, baptizari, si vero mortuus deprehendatur, in utero matris reposilus unacum ea sepeliatur.« 50 * 788 Duhovno Pastirstvo. smrtjo kar nobenega znamenja kesa niso dali 1 ) in tudi želje po spravi s cerkvijo niso razodevali; znanim in zavednim krivovercem, razkolnikom in odpadnikom, če kot taki umrjo. b) Takim udom katoliške cerkve, ki kot očitni grešniki umrjo, ter se s tem časti cerkvenega pogreba store ne¬ vredne. Takim prištevamo: v dvoboju padle, če tudi pred smrtjo dajo znamenja kesanja (a več o njih gl. str. 589); sa¬ momorilce, kateri pri polni pameti in zdravi zavednosti, vede in hote, toraj premišljeno in z namero sami sebe končajo, in pred smrtjo nobenega znamenja pokore ne dajo 2 ); očitne in znane grešnike, ki brez pokore umrjo (a njih grešnost in ne- spokornost mora biti gotova in toliko znana, da bi iz privo¬ litve cerkvenega pokopa nastalo pohujšanje); take, kateri spoznavši bližnjo smrtno nevarnost, so se ponujane sv. za¬ kramente umirajočih prejeti trdovratno in pred pričami bra¬ nili 3 ) ; one, o katerih je obče znano, da še enkrat na leto niso zakramentov sv. pokore in sv. rešnjega Telesa prejemali, in ki brez vsacega znamenja kesanja umrjo (več o tacih glej str. 552). — Ozir odreke cerkvenega pokopa sploh ljubljanski obrednik (str. 142) tako-le veli: »Cum tamen ecclesiastica sepultura in certis praecipue casibus raro sine magna turba- tione negetur in externa communione ecclesiae defunctis, cumque in liac materia oriri soleant cpiaestiones et dubita- tiones frecpientissimae, etiam ipse parochus haud facilis esse debet ad negandam suis parochianis sepulturam eccle- siasticam, sed re semper diligenter pervestigata, casum, prae¬ cipue si in eo dubium occurrerit, genuine exponens, prius recurrat ad ordinarium, ejuscjue consilium, seu decretum exspectet.« 1 ) Ako je izobčenec pred smrtjo razodeval znamenja kesanja, sme se sicer cerkveno pokopati, a prej se mora nad njim izvršiti odveza od cenzure; gl. Rit. Rom. Tit. III. c. 4 »Ritus absolvendi excommunicatum jam mortuum.« 2 ) Tudi tu velja: »In dubio odia sunt restringenda. * V dvomnih slučajih naj toraj duhovni pastir dovoljuje cerkveni pokop, a bolj natihoma, brez posebnih slovesnosti. *) Na vprašanje: >An sit deneganda sepultura, si sacerdos solus testis fuerit repulsae et impoenitentiae moribundi?« odgovarja Gury: »Negative, nisi aliunde ipsi denegari debeat, sed tacere debet sacerdos de impia dispositione moribundi, et sinere, ut credatur, eum fuisse sacramentis rite expiatum. Debent enim vitari scandala, guanlum fieri potest.« § 220. Posvečevanja. 789 B. Blagoslavljanja reči ali rečni blagoslovi se izvršu¬ jejo nad vsem, kar človeka obdaja, kar ima in rabi, da bi mu postalo v telesni in dušni blagor. Cerkev blagoslavlja človeku sta- novališče, hišo, ki naj bi bila nekaka podoba hiše božje, cerkve¬ nega poslopja. Pobožni kristijanje so že prva stoletja časih prosili, naj bi jim sv. cerkev blagoslovila njih stanovanja, hiše, da bi bile zavarovane pred zlim vplivom hudobnega duha in napolnjene mi¬ losti in blagoslova božjega. Za tako blagoslovljenje ima ljubljanski obrednik (str. 226) ti’ojni obrazec: »Benedictio domus novae«, »be- nedictio loči (domus)« in »benedictio thalami.« — Cerkev kliče po svojih zakramentalih blagoslov božji tudi nad vse reči, katere človek ima in rabi, da bi mu ne bile v pogubo, ampak v časno in večno srečo. Ona blagoslavlja nove sadeže, jedila in pijače . . .; in Rituale Romanum imenuje kot »benedictiones n o n reservatae« med dru¬ gimi : benedictio vini in festo S. Joannis Ap. et Evang., cande- larum in festo S. Blasii Ep. et Mart., instrumentorum Organi in ecclesia, vexilli 1 ) processionalis, domus scholaris noviter erectae, viae ferreae et curruum, novi pontis, fontis, putei, tornacis cal- cariae, seminum, cujuscumque medicinae, apum, pecorum et jumentorum, ecjuorum, animalium peste vel alio morbo laboran- tium . . . podajavši za vsakatero teh blažil dotični formular. § 220 . Posvečevanja. Posvečenje vtisne osebi ali reči poseben značaj, jo odtegne posvetni rabi ter jo določi za božjo službo, za bogočastno porabo. Učinek posvečenja je toraj vselej dvojin: kaka oseba ali reč se posveti božji službi ter v ta namen prejme višjo moč, in hkrati postane za druge nosilec milosti in blagoslova. Deliti se ima ta blagoslov pri posvečenih osebah po njih delovanji, pri posvečenih rečeh po njih uporabi. Bistvena razlika med blagoslovi in posve¬ čevanji je toraj v tem, da blagoslovljenje ne spremeni stanja osebe l ) Ozir društvenih zastav je C. S. Off. dne 3. sept. 1887 izdala naslednji dekret: »1. Non esse benedicenda vexilla, nisi earum societatum, quarum statuta ab auetoritate ecclesiastica adprobata fuerint, ab eaque aliquo modo dependeant et aliquod religionis signum, nullum autem emblema reprobandum praeseferant. 2. Non esse admittenda (namreč ad introductionem in ecclesiam), nisi vexilla confraternitatum, et quae benedicta fuerint uti supra.< 790 Duhovno Pastirstvo. ali reči, ampak se le na njo prosi moč blagoslova božjega, zato se blagoslovi smejo ponavljati; posvečenje pa osebo ali reč po¬ stavi za stalno v vrsto svetih stvari, in se torej nad isto rečjo ne sme ponavljati. Blagoslovi nimajo vselej zagotovljene svoje moči; oni svoj namen dosežejo, kedar Bog po svoji neskončni modrosti za dobro spozna, uslišati željo, voščilo ali prošnjo tega, ki blago¬ slavlja, ali tega, kateri prejema blagoslov. Njihova moč se toraj večinoma ravna po vrednosti delivca in prejemavca; — posveče¬ vanje pa ima vsled cerkvene oblasti vselej svojo moč, bodisi delivec ali prejemavec vreden ali ne. A. Posvečevanja oseb so vsa pridržana škofom, nam¬ reč deljenje nižjih redov (glej § 18), in slovesno posvečevanje opatov in opatic. Natančni obred glej Pontific. Rom. »de bene- dictione abbatis« pa »de ben. abbatissae«. E. Posvečevanja reči se ali ozirajo na skrivnosti cer¬ kvenega leta in se izvršujejo ob gotovih časih in dnevih, ali pa niso v zvezi s cerkvenim letom, ter se gode, kedar je ravno treba. Rečnim posvečevanjem, ki se oklepajo cerkvenega leta, prištevamo: 1. Posvečevanje sveč na praznik Marijinega očiščevanja, ki je v tesni zvezi z dogodbo tega dne: blažena Devica prinese ne¬ beško dete v tempelj ter opravi dar očiščevanja in bogaboječi starček Simeon Jezusa pri tej priliki imenuje »luč v razsvetljenje nevernikom in v čast Izraelu svojemu ljudstvu.« Po tem blago¬ slovu sveč se tudi praznik imenuje »Svečnica«. Na ta dan pred sv. mašo posvečene sveče imajo pred vsem namen, da jih du- hovstvo in ljudstvo pri naslednji procesiji prižgane nosi v rokah kot jako pomenita znamenja, in pa da se tudi pozneje rabijo pri božji službi kot oznanovalci verskih idej, svetih resnic. O pomenu luči sploh in sveč posebej gl. § 138 sub 1. Obhod z gorečimi svečami okoli cerkve, ki je baje že od enajstega stoletja v navadi, nas spominja tistega pota, katerega je ta dan storila devica Marija z nebeškim detetom v Jeruzalemski tempelj, da ga je darovala nebeškemu Očetu. Prižgane sveče v rokah vdeleževalcev procesije naj bi pa dajale na znanje veselje, da nas je luč Jezusove vere razsvetlila, in trdni sklep, po tej sv. luči se vedno ravnati. — Natančni obred za »benedictio et distributio candelarum« glej Missale: in testo purif.; obrednik 1 j ubij. str. 250 »de processione in die purif. B. M. V.; in za cerkve, kjer le en mašnik izvršuje to sv. opravilo, podaja navod Memoriale rituum, Tit. I. 1 ) l ) To posvečevanje sveč, kakor tudi posvečevanje oljk na cvetno nedeljo, pripada onemu mašniku, ki ima naslednjo slovesno mašo (S. R. C. 1. sept. 1838); le domači škof ni vezan na to določilo (S. R. C. 23. maja 1846). § 220. Posvečevanja. 791 2. Posvečevanje pepela in pepeljenje na pepelnično sredo naj bi nas spominjalo, kako minljivo je vse posvetno, in naj bi nas priganjalo k pokori za storjene grehe. V prvih stoletjih kr¬ ščanstva je cerkev pepelila samo očitne grešnike, kateri so ob za¬ četku 40danskega posta pričenjali naloženo javno pokoro, a sča¬ soma so se iz ponižnosti in pobožnosti tudi drugi kristijanje med spokornike družili k pepeljenju, in slednjič je 1. 1091 cerkv. zbor v Beneventu zapovedal splošno pepeljenje, kakoršno je dandanes lepa in jako pomenita šega. Gl. tudi § 1-38. — Obred tega blažila in pepeljenja gl. Missale: fer. IV. cinerum, in za manjše cerkve Memorale rit. Tit. II. 3. Posvečevanje palm ali oljk in druzega mladega zelenja in cvetja na cvetno nedeljo in obhod okoli cerkve pred veliko mašo nam stavi pred oči, kako je Jezus na osličku sedeč jezdil v Jeruzalem, kamor ga je spremljala velika množica, mu v čast in slavo pot potresala z vejami, pa veje palmove in oljkine v rokah mu veselo klicala: »Ilosana sinu Davidovemu! češčen bodi, ki pride v imenu Gospodovem.« Ta bogočastna šega je v katoliški cerkvi starodavna, v osmem stoletji že splošna, in zlasti v srednjem veku še veliko slovesnejše izvrševana kot dandanes. Palmove veje so znamenje veselja in zmage, toraj tudi znamenje Jezusove zmage čez smrt in pekel; oljkine in druge zelene vejice razodevajo naše upanje, da bomo s Kristusom častitljivo od smrti vstali. Oljka je tudi znamenje miru, z njo toraj pozdravljamo Jezusa kot kralja miru in sprave, katero nam je pridobil s svojim trpljenjem in smrtjo. Muževne ali že zelene veje naj bi vernike opominjale, da morajo tudi oni oživeti, iz smrtnega spanja pregreh vstati, tako rekoč ozeleneti v resnični pravi pokori, da niso podobni suhim vejam, ampak živim sadonosnim drevesom. Da bi se vsega tega večkrat spominjali in po cerkvenem blažilu božje varstvo dosegali, verniki oljkine veje in drugo posvečeno lesovje na dom jemljo in na kakem očitnem kraji shranjujejo do cvetne nedelje prihodnjega leta. — Kar tiče obred gl. Missale: dominica in palmis; ljubljanski obrednik str. 251 »de processione in die palmarum« ; pa Memo¬ riale rit. Tit. III. 4. Posvečevanje raznega olja na veliki četrtek med ponti- likalno mašo, katero se zgodi vselej javno v cerkvi in nikoli v domači škofovi kapeli. To posvečevanje, ki je le školje smejo izvrševati, ima svoj začetek v apostoljski dobi, in že v petem stoletji je bilo ukazano, da se sme samo veliki četrtek goditi. Prve čase so morali duhovni pastirji osebno priti k temu posve¬ čevanju ter prejeti sveta olja, ali pa mesto sebe poslati kakega mašnika, dijakona ali vsaj subdijakona, a nikoli lajika. Od osmega stoletja naprej so smeli daljni župniki, njih osem ali deset skupaj, mesto sebe pošiljati mašnika, daje prinašal sv. olja za vse skupaj; bližnji duhovni pastirji so morali priti osebno. To je veljalo v neka¬ terih diecezah noter do 18. stoletja. Dandanes vsaka dekanija pošilja svojega človeka lajika po sv. olja; a gledati je na to, da je ta sel 792 Duhovno Pastirstvo. zanesljiv, spoštovan mož, ter da sv. olja nosi v dobro zaklenjeni skrinjici. — O pomenu olja sploh in o posvečenih oljih posebej gl. § 139; o posodah za sv. olja gl. str. 373. — Olja posvečuje Škot veliki četrtek jako slovesno, in obdaja ga pri tem sv. opravilu: dvanajst mašnikov v belih mašnih plaščih, v spomin 12 aposteljnov, ki jih je Jezus ta dan okrog sebe imel; sedem dijakonov pa sedem 1 ) subdijakonov v beli opravi, katerih eni nosijo sv. olja. Bolniško olje (ol. infirmorum) posvečuje se med veliko mašo po povzdi¬ govanji, in sicer pred besedami: »Per quem haec omnia . . .« gl. str. 479; po zavživanji pa krizma in krstno olje (ol. catechu- menorum). — Natančneji obred podaja Pontiticale Rom.; gl. ondi »de officio in fer. V. coenae Domini, cum benedicitur oleum cate- chumenorum et infirmorum, et conficitur chrisma.« 5. Posvečevanje ognja, velikonočne sveče inkrstne vode na veliko soboto. Kakor pogašenje luči po cerkvi pomenja Jezusovo smrt, tako iskra, ki se ukreše iz kremena, naznanja novo življenje Gospodovo, njegovo vstajenje iz skalnatega groba. Luč naj bi pa tudi vernika opominjala, kaj se mora v njegovem srcu goditi, zato mašnik posvečevaje moli: » . . . ut ab eo lumine accendamur, atque illuminemur igne claritatis tuae: et sicut illumi- nasti Moysen exeuntem de Aegvpto, ita illumines corda et sensus nostros, ut ad vitam et lucern aeternam pervenire mereamur.« Brž potem blagoslavlja mašnik pet kadilnih zrn za velikonočno svečo ter ogenj in zrna pokropi z blagoslovljeno vodo. Verniki si jemljo posvečenega ognja na dom in z njim podnetijo tisti dan ogenj v zaupanji na božjo vsegamogočno varstvo pred hudim. Nato dijakon nese stalnico s tremi roglji, na katerih vsacem jc nataknjena bela sveča, in k velikemu altarju grede se sveča za svečo s posvečenim ognjem vžge, prva precej ob vstopu v cerkev, druga sredi cerkve, in tretja pred velikim altarjem. Ko je vsaka sveča vžgana, dijakon s stalnico vselej poklekne in drugi z njim vred in dijakon zapoje: »Lumen Christi«, ter prejme odgovor: »Deo gratias!« Trirogelj pomenja, da v pravi veri razsvetljen človek v Bogu spoznava skrivnost presv. Trojice. S posvečeno lučjo se potem prižge tudi velikonočna sveča in svetilnice po cerkvi. Angelj v belem oblačilu je nekdaj pri grobu Kristusovem oznanil veselo vest: »Vstal je« ; onega poslanca božjega predstavlja dijakon v beli opravi, ki isto veselje sporoča na treh krajih cerkve: pri vhodu, kjer je bil nekdaj prostor odmenjen katehumenom; sredi cerkve, na kraji krščanskih vernikov; in pred velikim altarjem, kjer je mesto za duhovstvo. Vsem toraj velja veseli glas: »Vstal je Kristus, naša luč!« — Tudi velikonočna sveča je simbol od smrti vstalega Zveličarja; voščena sveča sama pomenja člo¬ veško naturo Kristusovo, luč pa, s katero se prižge sveča, spominja na božjo naturo Njegovo. Pet že prej posvečenih kadilnih zrn se ') Sedem dijakonov in sedem poddijakonov je bilo po nekdanjem cerkvenem pravilu odkazanih vsaki stolnici. § 220. Posvečevanja. 793 v podobi križa vtakne v svečo, kar pomenja pet ran Gospodovih, ki jih je Kristus tudi še po vstajenji obdržal na poveličanem svojem telesu. Posvečevanje velikonočne sveče ni blažilo v pravem smislu, ampak je prav za prav le veličastna hvalna in zahvalna pesem na Jezusa Kristusa, ki je s svojim častitljivim vstajenjem premagal smrt in satana ter nas zagotovil tudi našega vstajenja; toraj dijakon v tej pesmi kliče nebo in zemljo, da z njim vred hvali in slavi vstajenje Gospodovo. Nad svečo samo se toraj ne izvršuje nikakoršno posvečevanje v navadnem pomenu, ampak zgodi se združenje že prej posvečenega ognja in kadila s svečo. Ker spada med dijakonova opravila, slovesno peti evangelij, blagovest, zato tudi posvečevanje velikonočne sveče on izvršuje, kajti spev : »Exultet jam angelica turba coelorum . . .« je blagovest, veselo naznanilo Kristusovega vstajenja. Štirideset dni je bil Jezus na zemlji po svojem vstajenji, in štirideset dni je tudi velikonočna sveča v cerkvi ter se prižiga pri slovesni božji službi'); na praznik vnebohoda Kristusovega se zopet spravi, v spomin, da ta dan je on zapustil zemljo in se nazaj podal v svoje nebeško veličastvo. — Krstna voda se posvečuje veliko (in binkoštno) soboto, ker so v prvih časih zlasti ta dva dni slovesno krščevali. Zastavljen je namreč sv. krst na skrivnosti smrti in vstajenja Jezusa Kristusa, toraj na Veliko noč; pa tudi na skrivnost svetega Duha, toraj na Binkošti. Apostelj Pavel piše Rimljanom (6, 3—4): »Ali ne veste, da, katerikoli smo krščeni v Kristusu Jezusu, smo v njegovi smrti krščeni? Pokopani smo namreč z njim po krstu v smrt, da, kakor je Kristus vstal od mrtvih po veličastvu Očetovem, tako tudi mi v novem življenji hodimo« ; in Janez Krstnik je pričal o Jezusu: »On vas bo krstil v sv. Duhu in v ognji« (Mat. 3, 11). Na Veli- konoč je Kristus iz groba vstal; tudi človek naj iz groba vstane k novemu življenju. K tacemu novemu življenju pa vstane človek v sv. krstu; in to novo življenje v njem učini sveti Duh, ko s svojimi milostmi napolni srce krščencu, kakor je binkoštni praznik nad aposteljne prišel in so »krščeni po sv. Duhu« bili napolnjeni z božjim duhom ter vsi prestvarjeni. Zavolj (e notranje tesne zveze med sv. krstom in med praznikovo skrivnostjo je ukazano, da se krstna voda mora slovesno posvečevati ne le veliko, ampak tudi binkoštno soboto, če bi se tudi morda še nič ne bilo porabilo od vode na velikonočni preddan posvečene (S. R. C. 13. apr. 1874). Nekak uvod k posvečevanju krstne vode so čitanja iz star. zakona ali prerokbe, v katerih so zaznamnjane podobe ali obljube sv. krsta, ki ga je Jezus zapovedal v novem zakonu. Po tem branji gre mašnik z vsem spremstvom h krstnemu kamnu v procesiji; spredaj se nosi križ in goreča velikonočna sveča, in grede se pre- ') Cereus pasch. accenditur ad Miss. et Vesp. solemn. in triduo Pasch. Sabb. in Alb. et in Dom. usque ad Ase. Dom., non vero quando adhib. c. viol. S. R. G. 19. maji 1607. 794 Duhovno Pastirstvo. pevajo besede 41. ps : »Sicut cervus desiderat ad lontes aquarum, ita desiderat anima mea ad te, Deus . . .«, naznanjujoč hrepenenje po Bogu, s katerim se duša sklene pri sv. krstu. Končavši dve pričetni molitvi poje mašnik prelepo in slovesno predglasje. Med to prefacijo duhovnik vodo v posodi z roko razdeli v podobi križa, v znamenje, da ima sv. krst posvečujočo moč od daritve Kristu¬ sove na križu; se dotakne z roko vode po vrhu, naznanjujoč, da bo ta voda odsihmal pod posebnim varstvom božjim, in kakor se je nekdaj Duh božji pri stvarjenji razprostiral nad vodami, tako se bo razprostiral s svojo milostjo tudi nad tistimi, kateri prejmejo sv. krst; stori z roko nad vodo tri križe zapored, in potem nekoliko vode iz posode na vse štiri kraje sveta pluskne, kar pomenja prošnjo, naj bi bila vsem ljudem in rodovom v zveličanje Jezusova daritev na križu, od katere sv. krst ima svojo moč. Potem spremeni glas in v vodo trikrat dihne, v znamenje, da po sv. krstu daje Bog človeku dušno življenje, kakor mu je bil nekdaj dal po navdihnjenji dušo in življenje; nato velikonočno svečo, ki je podoba Kristusa, trikrat potakne v vodo, kar pomenja, da hoče Kristus sam po milosti sv. Duha to vodo posvetiti in jej dati moč, krščence grehov očiščevati, toraj mašnik trikrat in zmiraj bolj živo prosi: »Descendat in hanc plenitudinem fontis virtus Spiritus Sancti.« Nato se vzame nekoliko te posvečene vode v posebno posodo, in duhovnik po cerkvi grede z njo kropi pričujoče vernike, v opominj, da so tudi oni pri sv. krstu se vdeležili očiščenja in posvečenja, in da naj se spomi¬ njajo tiste obljube, ki so jo takrat storili Bogu. Od te posvečene vode, kateri še niso primešana sv. olja, smejo tudi verniki seboj na dom jemati. 1 ) Sedaj še-le vlije mašnik nekoliko sv. krstnega olja, potem nekoliko sv. krizme, in poslednjič obojega skupaj v krstno vodo, v znamenje milosti, koje se dele pri sv. krstu. — Obred za blažila velike sobote natanko opisuje Missale, gl. »sabbato l ) Da dovolj ostane posvečene vode za krščevanje, pa da je tudi vorniki dobe za na dom kolikor žele, je pri mnogih cerkvah v navadi, da že prej blizo krstnega kamna pripravijo veliko posodo navadne vode in v to neposvečeno vodo vlijejo po nekoliko krstne vode, predno ji primešajo sv. olj. A na ta način navadna voda v veliki posodi ne postane posvečena, ker se ji je manj posvečene prililo, kakor je bilo neposvečene; tu velja: »Pars major trahit ad se minorem«. Da ostane zadostno krstne vode in da (udi ljudstvo dovolj res po¬ svečene vode za pobožno rabo dobi, naj duhovni pastir ravna tako-le: Za¬ četkoma naj se kotliček krstnega kamna celoma napolni z vodo, ter naj se po¬ svečuje noter do prlmešanja s sv. olji. Takrat pa naj se vzame iz njega ter v pripravljeno dovolj veliko prazno posodo vlije te posvečene vode za ljudstvo. Ali ker je je premalo, naj se jej prilije navadne vode, toda gotovo manj, kot je posvečene, tako vsa voda postane posvečena. To prilivanje se sme ponavljali tolikrat, da je dovolj blagoslovljene vode, in gledati je samo na to, da se nikoli več navadne vode ne prilije, kakor je prejšnje že posvečene v posodi (de Herdt). 220. Posvečevanja. 795 sancto« ; cerkvam pa, kjer mašnik ta opravila izvršuje brez dijakona in subdijakona, podaja dotični navod »Memoriale rituum«, Tit. VI. 6. Navadno posvečevanje vode. Od nekdaj je imela voda pri nevernikih in Izraelcih višji pomen ter so jo rabili vsi narodi pri svojih daritvah. Sploh pomenja voda očiščevanje zunanje in notranje. Judom je pomenjala voda tudi: blagoslov božji, srečo, zveličanje. V novem zakonu je voda še veliko višje povzdignjena. Jezus jo je izvolil v vidno znamenje prvega in najpotrebnejšega zakramenta ter po njej v sv. krstu človeka očiščuje vsega greha in kazni, in ga posvečuje v otroka božjega. Zarad tega je sv. cerkev že od nekdaj vodo posvečevala ter jo rabila pri raznih blažilih, da kakor je pri sv. krstu znamenje v očiščevanje vseh grehov in vseh kazni in v znamenje posvečevanja, naj bi tudi pri blažilih pomenjala očiščenje duše in posvečenje človeka in tudi drugih reči. Se lepše se razodeva pomen in raba posvečene vode v tem, da se jej primeša blagoslovljene soli, ki je že sama na sebi simbol jakosti, prijetnosti, izvrstnosti in tudi modrosti, bistroumnosti pa sredstvo zoper trohljivost, spridenost. Kaj več o skrivnostnem pomenu vode gl. str. 384, in o pomenkih lastnostih soli str. 380. — Učinki pobožne rabe posvečene vode so razvidni iz molitev, ki jih opravlja mašnik ob posvečevanji soli in vode. Blagoslov¬ ljena voda nam a) izbrisuje odpustljive grehe in časne kazni, ako se v duhu pokore z njo pokropimo; 'j b) je imeniten in zdaten pomoček zoper zalezovanja in vpliv hudobnega duha, kajti cerkev prosi pri tem zakramentalu: »Effugiat atque diseedat a loco, in quo aspersum tueris, omnis phantasia et nequitia vel versikia diabolicae fraudis omnisque spiritus immundus etc.« ; c) nas oteva bolehnosti, slabosti, in odvrača razna zla, ker mašnik vodo posve- čevaje moli k Bogu: » . . . ad morbos pellendos divinae gratiae sumat effectum, ut quidquid in domibus vel in locis fidelium haec unda resperserit, careat omni immunditia, liberetur a noxa: non illic resideat spiritus pestilens, non aura corrumpens; discendant omnes insidiae latentis inimici etc.« Zavoljo tolike moči tega blažila želi sv. cerkev, da verniki posvečeno vodo tudi doma shranjujejo, in da se je prav pridno ter z velikim zaupanjem poslužujejo, kakor se je ona jako po¬ gostokrat poslužuje; rabi jo pri vseh blagoslavljanjih in posveče¬ vanjih, ponuja jo vernikom ob cerkvenih durih, z njo kropi bol¬ nike, umirajoče in mrtve itd. Zlasti pa še ukazuje, da se vse ne¬ delje (na praznike med tednom ne) po vseh stolnicah, kolegi- jatnili in župnijskih cerkvah pred glavnim ali velikim opravilom ') Sv. Alfonz Lig., pojasnjujoč ta učinek pravi: »Sententia communior et verior tenet, per Sacramentalia non remitti venialia ex opere operato, sed tan- tuin quia por ea prius motus doloris aut cbaritatis in nobis excitatur, quo ve¬ nialia remittuntur. Hinc omnibus fidelibus consultum sit, posl sumptionem aquae benedictae... se excitare ad actum doloris, sive amoris (VI. n. 92). 796 Duhovno Pastirstvo. zbrani verniki slovesno poškrope s posvečeno vodo, tudi tedaj, če ni pete maše, ali čeravno je izpostavljeno sv. rešnje Telo (S. R. C. 18. jul. 1885). Ta »Asperges je v omenjenih cerkvah integrujoč del nedeljske božje službe ter izostane samo tedaj, če ima škof to opravilo, kajti on že pri vstopu v cerkev pokropi ljudstvo. Caerem. Episc. L. II. c. 31 namreč določuje: »Si episcopus cele- brare voluerit solemniter, non esset facienda hujusmodi aquae benedictae aspersio.« Po tem kropljenji s posvečeno vodo naj bi bili zbrani verniki očiščeni malih grehov, da bi več sadu prejemali iz daritve sv. maše, in naj bi se odganjala moč satanova, zalezo¬ vanje hudobnega duha in vse, kar bi utegnilo kristijane v pobož¬ nosti motiti pri božji službi. Pa še drugega pomena je to kro¬ pljenje ljudstva: ob nedeljah obhajamo spomin Kristusovega vsta¬ jenja, pa se tudi spominjamo svojega lastnega skrivnostnega vsta¬ jenja s Kristusom, ki se je zgodilo v sv. krstu. Nedeljsko pokrop- ljenje s posvečeno vodo toraj vernikom v spomin kliče zakrament sv. krsta, pri katerem smo bili očiščeni vsega greha in vse kazni, za katero milost naj bi se zlasti pri tej priliki Bogu zahvalili ter krstno obljubo ponovili. — Obred za to kropljenje Missale tako-le opisuje: »Sacerdos celebraturus (toraj ne kdo drugi ali morda di- jakon), indutus pluviali coloris oflicio convenientis (ali vsaj v albi in s štolo dotične barve) accedit ad Altare et ibi in gradus cum ministris genuflexus, etiam tempore paschali, accipit a Diacono aspersorium, et primo ter aspergit Altare (t. j. »scabellum, non mensam« in sicer najprej v sredi, potem na evangeljski in slednjič na listovi strani. Ako je na tem altarji izpostavljeno sv. rešnje Telo, se mora opustiti kropljenje darilnika), deinde se 1 ) (dotaknivši se s kropilom lastnega čela), et erectus ministros, incipiens anti- phonam »Asperges me« (v velikonočnem času »Vidi aquam«), Et chorus prosequitur »Domine hyssopo ...« Interim celebrans aspergit clerum, deinde populum (ad cancellos, S R. C. 12. sept. 1884), dicens submissa voce cum ministris Ps. »Miserere mei Deus« (ali »Confitemini«). Et repetitur antiph. »Asperges me«; ea linita sa¬ cerdos, qui aspersit aquam, reversus ad Altare, stans ante gradus altaris junctis manibus dicat: »Ostende nobis Domine etc,« — Ordo ad faciendam aquam benedictam glej v misalu in v obred- niku, ljubljanskem str. 223. Posvečevati bi se morala voda vse nedelje in še sicer, kedar je treba; samo velikonočno in binkoštno *) Kedar je domači škof pričuj oč, ne pokropi mašnik sam sebe, ampak takoj po kropljenji altarja grč k višjemu pastirju in mu poda kropilo. Škof po¬ škropi najprej sam sebe, potem celebranta in svoje spremstvo, da kropilo nazaj mašniku, ki se k altarju vrne in sedaj še-le dijakona, subdijakona, drugo du- hovstvo v koru in poslednjič ljudstvo poškropi. Pomniti je še, da se edino le škofu podaja kropilo, da se je sam dotakne, vse druge, tudi dijakona in subdi¬ jakona, moral bi celebrant sam pokropiti. (S. R. C. 12. sept. 1699; 26. apr. 1704; 11. julija 1857.) § 221. Nadaljevanje. 797 nedeljo ne, ker se takrat rabi voda, prejšnjo soboto posvečena in iz krstnega kotliča zajeta, predno so se primešala sv. olja. 1 ) § 221 . Nadaljevanje. Rečnim posvečevanjem, ki se ne oklepajo cerkvenega leta, katerim niso odločeni posebni časi ali dnevi, ampak se smejo po pooblaščencu sv. cerkve izvrševati vsak čas, prištevamo : 1. Vkladanje temeljnega kamna za novo cerkev. Ko dobe dušni pastir in duhovnijani od škofa privoljenje, da se sme zidati nova cerkev, mora se najprej slovesno ter po cerkvenih obredih vkladni kamen postaviti novi stavbi. To izvršuje ali škof sam, ali po njegovem pooblaščenji kak navaden mašnik. Dan pred tem posvečevanjem postavi mašnik lesen križ na mesto, kjer ima stati veliki altar; s tem znamenjem krščanstva se odbrani prostor nekako v posest vzame za bogočastno rabo. Temeljni kamen mora biti velik, na štiri vogle, ter nas spominja na Kristusa, ki se ime¬ nuje vogeljni kamen (Mat. 21, 42). Na dan vkladanja pokropi po¬ oblaščeni mašnik kraj, kjer je križ postavljen, z blagoslovljeno vodo, in pevci med tem pojo 83. psalm »Quam dilecta tabernacula tua . . .« z antifono. Na to posvečevalec opravi molitev, s katero prosi, naj bi Bog na prošnjo in zasluženje Marije device, tistega svetnika, kateremu v čast se bo stavila cerkev, in vseh svetnikov dopadljivo pogledal na ta kraj, nanj razlil svojo milost, ga očistil vse oskrumbe in ohranil ga čistega. Potem se mašnik obrne k vkladnemu kamnu, opravi nad njim prisrčno posvečevalno molitev, ga pokropi z blagoslovljeno vodo, mu na vseh štirih straneh z dletom zareže znamenje sv. križa, rekši: »In nomine Patris -j-, et Filii f, et Spiritus -j- Sancti«, in prosi Boga, naj kamen posveti ter na klicanje njegovega imena dodeli, da katerikoli bodo k zi¬ danju te cerkve s čistim srcem kaj pomogli, naj telesno zdravje in dušno pomoč dosežejo. Opravijo se litanije vseh svetnikov, po¬ svečevalec začne in drugi nadaljujejo antifono »Mane surgens Jacob erigebat lapidem . . .« s 126. psalmom »Nisi Dominus aedilicaverit *) Ker se na praznik sv. treh kraljev spominja cerkev tudi krsta Jezuso¬ vega v Jordanu, so že prva stoletja krščanstva jeli na vzhodu ta dan vodo jako slovesno posvečevati, kar so tudi v zahodni cerkvi začeli sem ter fje posnemati. Za tako posvečevanje vode na vigilijo sv. treh kraljev je imel prejšDja stoletja celo Rituale Rom. poseben, obširen obred, a izpustili so ta formular in ga pre¬ povedali, brž ko so spoznali, da tega obrazca v prvotni izdaji Pavla V. ni bilo. Dandanes sme se »sv. treh kraljev voda« le tam po posebnem obredu posve¬ čevati, kjer domači obrednik to dovoljuje, sicer se pa mora tudi na preddan omenjenega praznika voda posvečevati na navadni način (S. R. C. 17. maja 1890) . 798 Duhovno Pastirstvo. domum . . in nato se mašnik dotakne temeljnega kamna ter ga s pomočjo delavcev vloži na odmenjeno mesto z besedami: »In fide Jesu Ohristi collocamus lapidem istum primarium in hoc fun- damento: In nomine Patris -f-, et Pilii -f, et Spiritus f S., ut vigeat vera fides hic et timor Dei, fraternaque dilectio, et sit hie locus destinatus orationi etc.« Kamen se zazida, posvečevalec ga pokropi in kliče milost božjo z besedami 50. psalma »Miserere mei . . .« Poslednjič pokropi mašnik še vse pričeto, ali vsaj zaznamovano obzidje, in pevci vmes pojo antilono »O quam metuendus est locus iste . . .« pa 86. psalm »Fundamenta ejus . . .« Med tem po¬ škropi posvečevalec še tudi notranji odmerjeni prostor in slednjič sv. opravilo konča z dvema molitvama. Natančneje glej obrednik, ljubljanski str. 233. 2. Najslovesnejše vseh blažil je posvečevanje cerkve in altarja. Kakor je Mojzes posvetil šotor z altarjem vred in Salomon krasni tempelj Jeruzalemski, tako so tudi kristijanje, ter še z večjo pravico, brž prve čase posvečevali kraje, katere so od¬ ločili v službo božjo. Prva tri stoletja se je zarad hudega pre¬ ganjanja tako posvečevanje godilo bolj skrivaj, ko pa je za Kon¬ stantina Vel. cerkev zadobila svobodo, je tudi jela svoja bogočastna poslopja posvečevati javno in zelo slovesno, in kmalu je nastala zapoved, ki še dandanes velja: da se daritev sv. maše ne sme obhajati v nobeni cerkvi, ako ni posvečena ali vsaj blagoslovljena. Dan pred cerkvenim posvečevanjem je škofu-posvečevalcu in duhovniji, kaferej je namenjena nova cerkev, zapovedan post, da bi iz prosili od Boga milost za to imenitno opravilo, pa tudi v znamenje, da moremo le po potu pokore priti v nebeško kra¬ ljestvo, katerega podoba je katoliška cerkev. Pred cerkvijo se na¬ pravi šotor, v katerega se na večer v slovesni procesiji neso reli¬ kvije svetnikov, da jih drugi dan škof zazida v veliki altar. Te svetinje se polože v čedno skrinjico in pridenejo se tri zrna kadila pa pismo, v katerem je zaznamovano leto in dan posvečenja, ime škofovo in imena svetnikov, katerih sv. ostanki so v skrinjici. Ta posodica dobro zapečatena, postavi se v šotor, kjer vso noč gorijo luči. Verno ljudstvo hodi te svetinje častit, in mašniki pred ijjimi opravijo jutranjice in hvalnice. V dan posvečevanja gre škof z duhovstvom k šotoru, kjer se molijo spokorni psalmi. Nato se višji pastir obleče v škofovsko opravo in gre z duhovstvom pred velika cerkvena vrata, ki so zaprta; tu se škof vrže na obličje, in pojo se litanije vseh svetnikov, noter do prošnje: »Ab omni malo, libera . . .« Sedaj škof vstane, posveti sol in vodo. po¬ kropi sebe in navzoče ter gre z duhovstvom in ljudstvom trikrat okrog cerkve, kropeč stene nove stavbe in vedno ponavljajoč besede: »In nomine Pa -j- tris, et Fi -f- lii, et Spiritus -[- Sancti«. Kolikorkrat pri tem obhodu pride do velikih vrat, potrka s ško¬ fovsko palico na duri, in zakliče s psalmistom: »Attolite portas, principes, vestras et elevamini portae aeternales, et introibit rex gloriae?« Dijakon v cerkvi vpraša: »Quis est iste rex gloriae?« § 221. Nadaljevanje. 799 Prvič in drugič odgovori škof: »Dominus fortis et potens: Do- minus potens in praelio«; tretjič pa škof in duhovstvo odgovore: »Dominus virtutum ipse est rex gloriae.« In ko škof na vratih .stori s palico znamenje sv. križa, se odpro duri, škof s tistimi, ki imajo pri posvečevanji opraviti (ljudstvo ostane zunaj) stopi v novo cerkev, govoreč: »Pax huic domui«; dijakon jim odgovori: »In introitu vestro.« Vsi vstopivši gredo do srede, kjer škof poklekne in proti velikemu altarju obrnjen moli: »Veni creator Spiritus.« Ko se ta pesem moli, posuje eden služabnikov pepela po cerkvi v podobi križa sv. Andreja, namreč, od zadnjega kota na eni strani do nasprotnega sprednjega kota na drugi strani cerkve, in spet tako od druge strani. Zopet se molijo litanije vseh svetnikov, in se jim pridenejo posebne prošnje, ozirajoč se na posvečevanje cerkve. Nato višji pastir v posvečevalnih molitvah prosi Boga, naj je velik in poveličan v svojih svetnikih in naj pride v ta tempelj, ki je Njemu zidan, in naj dodeli to posebno milost, da bo nepre¬ nehoma hvaljen tukaj v svojem deležu. Potem pevci pojo »Bene- dictus« z antifono »O quam metuendus est locus iste . . .« Med tem petjem škof s škofovsko palico piše po potresenem pe¬ pelu od enega kota do nasprotnega najprej grško abecedo in na to po drugi ridi pepela od kota do kota latinske črke, tako da se abecedi križate in križ sega po vsej cerkvi, kar naj bi pomenilo, da je le ena prava cerkev, ki v sebi strinja verne izmed vseh narodov. Po teh opravilih začne se posvečevanje velicega alta rja. Najprej škof v ta namen posveti s posebnimi molitvami vodo, ki se imenuje sv. Gregorija voda, in je zmešana s soljo, s pepelom in z vinom ter je lepega pomena. Ta voda meri namreč na Kristusa, ki se na altarji daruje, in na pravoverne kristijane, kateri so pri daritvi pričujoči. Vino in voda sta podoba zedinjene božje in člo¬ veške nature v Kristusu; pepel pomenja umrljivost, sol pa ne¬ umrljivost, ker trohnobe varuje: pepel in sol pomenjata toraj človeka, imajočega umrjoče telo pa neumrjočo dušo. Kakor se pa pri tem posvečevanji skleneta pepel in sol z vinom in vodo, tako se moramo v novi cerkvi tudi mi sklepati z Jezusom Kristusom v veri, ljubezni in v milostih sv. zakramentov. Zlasti pa smo po daritvi sv. maše s Kristusom in v Kristusu nekako eno srce in ena duša, eno telo in en duh, en duhovnik in ena daritev, kakor je v eno sklenjeno voda, vino, sol in pepel, kajti daritev sv. maše s Kristusom skupaj, združeno darujemo nebeškemu očetu. Ko je voda sv. Gregorija posvečena, vrne se škof še enkrat k velikim cerkvenim vratom in s spodnjim koncem pastirske palice zaznamnja na durih križ pri vrhu in pri tleli ter moli prelepo molitev: »Sit positis crux invicta liminibus . . .«, v kateri raznega blagra nad vse verne kliče. Škol gre zopet k altarju, potakne palec v vodo sv. Gregorija, naredi znamenje križa sredi altarne plošče in potem na njenih štirih voglih, kjer so vsekani križci, vsakokrat govoreč: »Saneti -J' licetur hoc altare in honorem Dei omnipotentis 800 Duhovno Pastirstvo. et gloriosae virginis Mariae, atque omnium Sanctorum, et ad nomen ac memoriam sancti N. In nomine Paf tris, et Fi-J-lii, et Spiritus f Sancti. Pax tibi.« Na to gre višji pastir sedemkrat okoli altarja vedno ga kropeč, in moli se med tem opravilom 50. psalm. Vse to ima pomeniti, da nam vsi darovi in milosti, ki jih v cerkvi pre¬ jemamo, izvirajo iz presv. daritve, katera se na altarji opravlja; pet vsekanih križcev pa pomenja pet ran, iz katerih je v naše odrešenje tekla Jezusova kri. Potem gre škof za altar, in od tam na desno po cerkvi, vedno s posvečeno Gregorijansko vodo notranje stene ob tleh kropeč; na to ravno tako v drugo, le da stene kropi v srednji višavi; še v tretje pa gre škof iz-za altarja na levo stran in stene nekoliko višje kropi kot drugič. Med temi obhodi se pojo antifone in 67. pa 90. psalm. Dalje škof kropi cerkvena tla od velicega altarja naravnost do velicih duri, in potem navskriž od vogla do vogla. Dovršivši kropljenje cerkvenih tal, škol sredi cerkve stoječ posvečene vode na štiri strani sveta izlije, poje nato kaj pomenito prefacijo, napravi s posvečeno vodo in apnom neko¬ liko mavte, ki se pozneje rabi, in poslednjič, kar še ostane Gre¬ gorijanske vode, izlije po tleh okrog altarja. — Sedaj gre škof v procesiji po svetinje v šotor; ko se tam nekatere molitve opravijo, dva mašnika na ramo vzdigneta relikvije, katere duhovnik ob strani vedno kadi; procesija gre okoli cerkve, in po končanem obhodu duhovnika svetinje pred velika vrata postavita na tla, in škof sam, ali kak mašnik pričujoče ljudstvo, zlasti duhovnijane nagovori v primerni kratki pridigi. Opominja višji pastir vernike tudi, naj molijo za tiste, ki so cerkev zidali ali ustanovili ter jih zagotavlja, da bodo deležni vsega dobrega, ki se bo v tem poslopji storilo in godilo. Po kratki molitvi potem s sveto krizmo pomazili velika vrata od zunaj; mašnika pa vzdigneta svetinje ter jih v procesiji med petjem neseta v cerkev, kamor sedaj tudi verno ljudstvo sme iti. Pred velikim altarjem se relikvije postavijo na tla, strežniki pa jim pristavijo svečnike s prižganimi svečami. Škof sedaj začne posvečevati grobek za svetinje vsekan, ter jamico s sv. krizmo poma¬ zili na vseh štirih vogalih, skrinjico s svetinjami vanjo položi, reli¬ kvije pokadi, in tudi malo ploščico, ki ima grobek pokrivati, na strani, ki bo v jamico obrnjena, s sv. krizmo pomazili. Potem jo z lastno roko nanjo vzida in zazidano tudi na vnanjem licu s krizmo mazili pa altar kadi na desno in levo, na sprednji in zgornji strani. Ko strežniki altarjevo povrlmo ploščo izbrišejo z belim prtom, začne jo škof posvečevati: najprej jo sredi in na vseh štirih vogalih v podobi križa kadi, in potem ves altar okoli njega grede; nato pet križcev v gornjo ploščo vsekanih dvakrat s svetim krstnim oljem in enkrat s sv. krizmo mazili ter po vsacem maziljenji altar pokadi, okoli njega grede. Med tem maziljenjem in daljnim posvečevanjem eden duhovnikov okoli altarja hodeč vedno s kadilom kadi, drugi duhovniki pa pojo psalme. Po dokončanem trikratnem maziljenji križcev škof izlije krstnega olja in krizme po plošči ter je z des¬ nico razmaže tako, da je vse gornje lice altarne menze pomaziljeno. § 221. Nadaljevanje 801 Sedaj gre škof po cerkvi in mazili s sv. krizmo dvanajst križev na cerkvenih stenah, ki so že prej napravljeni, in pri katerih gore sveče. Po vsakaterem maziljenji križ pokadi. Ti križi na dva¬ najsterih mestih pomenjajo dvanajst aposteljnov, katere je Jezus svoji cerkvi dal kot nekake stebre, ki so njegov nauk nesli po vsem svetu. Škof se nato poda s svojim spremstvom zopet k altarju in naredi na peterih že prej z Gregorijansko vodo in s sv. oljem pomaziljenih mestih iz blagoslovljenega kadila pet križcev, vsacega iz pet kadilnih zrn. Na vsak tak križec položi spet drugi križec iz drobne voščene svečice; zgornje križce prižge, da kadilo in svečice zgore na altarji. Kakor goreča luč sama sebe povživa, tako se bode zanaprej na tem altarji Kristus daroval nekrvavo nebeškemu Očetu, kakor se je na križu krvavo daroval za od¬ rešenje človeštva. Poslednjič pomazili škof še altarja sprednjo stran in tamkej, kjer se altarna plošča drži svojega podstavka. S tem je dovršeno posvečenje cerkve in altarja. Škof si roke zbriše in umije, nekateri strežniki površje altarja zbrisujejo, drugi prinašajo prtove, posode in drugo, kar je treba za sv. mašo, da vse to škof posveti, ko bi treba bilo. Ko je altarjeva oprava dovršena, škof sam (ali kak mašnik) na novo posvečenem altarji vprvič opravi daritev sv. maše. — Natančni obred glej Pontificale Rom. »de ecclesiae dedicatione seu consecratione.« Več o altarji samem glej § 127 I. Blagoslovi j en j e cerkve je veliko krajši in ne toliko pomenit obred, kakor ravnokar opisano posvečevanje. Tu se godi le kropljenje notranjih in vnanjih sten z navadno posvečeno vodo, opravljajo se razne molitve in pojo še psalmi. Namen tega blago¬ slovljena je, da se dozidano poslopje odvzame iz oblasti satanove, kateremu je po grehu zapadla tudi vsa natura, in da se odloči službi božji. Altar se ne posvečuje, ampak vdela se v njega po¬ vršje le posvečen portatile. Blagoslovljenje opravlja večinoma na¬ vaden mašnik, od škofa v to pooblaščen. Natančneje glej ljubljanski obrednik str. 238: »Ritus benedicendi novam ecclesiam seu ora- torium publicum, ut ibi ss. missae sacrificium celebrari possit.« Privatni oratorij sme blagosloviti vsak mašnik, in sicer po obrazcu: »Benedictio domus novae vel loči« (C. R. C. 11. marca 1820). 3. Cerkev posvečuje pokopališča, da se spodobno ter v sveto zemljo spravljajo telesa vernih, ki so bila v življenji tem¬ pelj ni sv. Duha in bodo enkrat častitljivo vstala k novemu živ¬ ljenju ; pa da nas svetost tega kraja toliko bolj spominja moliti za rajne, s katerimi nas sklepa upanje in ljubezen krščanska. Godi se to posvečevanje na dvojni način: zelo slovesno, ako škof ali kak mašnik cum usu pontificalium izvršuje obred (natanko ga popisuje Pontificale Rom., glej »de coemeterii benedictione«) : ali manj slovesno, kakor določuje obrednik (ljubljanski glej str. 246: »Ritus benedicendi novum coemeterium«), kedar poko¬ pališče posvečuje od škofa pooblaščen mašnik. Pred ta dan še po¬ stavi v sredi ograjenega pokopališča za moža velik lesen križ, 51 Duh. Pastirstvo. 802 Duhovno Pastirstvo. porok našega prihodnjega vstajenja, in pred njim se v zemljo za¬ sadi triročnat lesen kol, kak komolec visok, za tri sveče. Ako se pa zelo slovesno, po navodu pontifikala ima posvečevati pokopa¬ lišče, postavi se pet križev: eden v sredi, višji memo druzih, ki se na najzadnjih koncih prostora tako postavijo, da s srednjim križem zopet delajo križ. Škof pri vsaeem križu opravlja molitve in vse drugo, kar navadni mašnik stori le pri edinem križu. Na¬ slednji dan gre mašnik posvečevalec v beli cerkveni opravi z blago¬ slovljeno vodo in s kadilom pred križ sredi pokopališča. Na tri- vogeljnik se postavijo in prižgo tri voščene sveče, in mašnik prične blažilo z molitvijo, v kateri prosi, naj Bog, ki je varuh duš, to pokopališče očisti, blagoslovi in posveti, da bi človeška telesa, po dokončanem življenji tu počivajoča, ob sodnjem dnevu s srečnimi dušami vred vredna bila, doseči zveličanje večnega življenja. Pojo se kleče litanije vseh svetnikov, mašnik pokropi križ z blagoslovljeno vodo, pevci zapojo 50. psalm, posvečevalec pa obhodi vse pokopa¬ lišče na okrog in poprek, in povsod kropi. Ko pride nazaj pred križ, opravi še eno posvečevalno molitev, vzame tri sveče s tri- rogeljnika, ter jih postavi na križ, eno na vrh, drugi na obe rami križa, pokadi in poškropi še enkrat križ in odide. Ako je na po¬ kopališču cerkev ali kapela, konča se slovesnost z daritvijo sv. maše, pri kateri se privzame molitev za vse, ki bodo počivali na tem po¬ kopališču. — Obširneje o pokopališčih sploh gl. § 132. 4. O očiščevanji (spravi) Oskrunjene cerkve in pokopališča smo že govorili. V § 130. pa v § 132. smo povedali, kako cerkev in pokopališče postaneta oskrunjena, in kaj je duhovnemu pastirju storiti v takem prigodku. Tudi smo omenili, kako se izvršuje oči¬ ščenje posvečene ali le blagoslovljene cerkve in kako se doseže rekoncilijacija oskrunjenega, bodisi solemniter ali le simpliciter po¬ svečenega pokopališča. — Kakor je posvečevanje cerkve podoba sv. krsta, tako je oskrunjene cerkve očiščevanje podoba pokore. Kakor je človek le enkrat krščen in takrat postane tempelj sv. Duha, tako je cerkev le enkrat posvečena v tempelj božji. In ako človek z velikim grehom oskruni svojo dušo in tudi svoje telo, on oskruni tempelj sv. Duha, a ne more še enkrat prejeti sv. krsta, da bi bil zopet očiščen, temveč očistiti se more le v zakramentu sv. pokore. Ravno taka je s posvečeno cerkvijo: ako je bila oskrunjena, se posvetiti več ne sme, temveč le očistiti se mora z novim ter po¬ sebnim blagoslovljenjem. Zato se to drugo blažilo poluirane cerkve ne imenuje posvečevanje, ampak le očiščevanje, sprava, ter je prava podoba pokore, v kateri se zopet očisti dušni tempelj, ako je bil z grehom oskrunjen. Iz oskrunjene cerkve se odnese pre¬ sveto rešnje Telo in skrivnosti božje se ondi ne smejo obhajati, dokler se ne izvrši sprava; ravno tako se z velicimi grehi oskru¬ njena duša tudi ne sme približati altarju Gospodovemu, ne sme prejemati sv. rešnjega Telesa, dokler ni očiščena z resnično pokoro. 5. Tudi o posvečevanji liturgičnega orodja smo naj¬ potrebnejše že povedali. O posvečevanji sv. oblačil glej § 135. § 221. Nadaljevanje. 803 sub 4; glede obreda glej ljubljanski ritual, str. 229: »Benedictio sacerdotalium indumentorum in genere«, in str. 230: »Benedictio mapparurn altaris« pa »benedictio corporalium«. O posvečevanji sv. posodja glej § 137, in sicer o konsekraciji keliha in patene str. 367, in o posvečevanji ciborija pa monstrance str. 369. 6. Posvečevanje zvonov spada med najslovesnejša blažila ter je zaradi imenitnosti zvonov in zaradi njih tesne zveze z božjo službo v navadi menda že od sedmega stoletja. To posvečevanje imenujemo tudi krščevanje zvonov (cerkev ne rabi tega imenaj zavoljo sličnosti obreda, ker se tudi zvon s posvečeno vodo oči¬ ščuje, se mazili s sv. oljem, da se mu ime itd. Škof (ali mašnik, po apostolskem sedežu za to pooblaščen) najprej sol in vodo po¬ sveti s posebnimi molitvami, oboje zmeša, in začne s to posvečeno vodo umivati zvon. Strežniki nadaljujejo to umivanje ter izpirajo zvon od zunaj in znotraj, in ga potem do čistega obrišejo, kar vse naj bi pomenilo, da si s kesanjem in pokoro očistimo dušo, predno gremo k božji službi, kamor nas kliče zvon. Med izmiva- njem molijo duhovniki s škofom šest psalmov, v katerih kraljevi prerok hvali vsemogočnega Boga in vabi vse stvari, naj z njim vred pojo hvalo pravičnemu in dobrotljivemu Bogu. Nato škof naredi zunaj na zvonu s sv. oljem za bolnike znamenje križa ter prosi Boga, naj on zvon milostno posveti in svoj blagoslov nanj razlije, da kolikorkrat njegov glas v ušesih vernikov zadoni, se v njih ogenj sv. vere močnejše vname, — in naj se daleč odžene vse zalezovanje satanovo, vse rožljanje toče, sila viharjev, togota hudih ur, da naj, ko zvon zaslišijo, se tresejo vse moči v zraku in beže pred znamenjem sv. križa, ki je zaznamnjan na zvon ... Potem napravi posvečevalec z desnim palcem še sedem križev zunaj zvona s sv. bolniškim oljem, in štiri križe od znotraj s sv. krizmo, pri vsacem križu govoreč: »Sancti -j- ficetur et conse -j- cretur, Do¬ mine, signum istud. In nomine Pa f tris, et Fi -j- lii, et Spiritus -f- Sancti. In honorem sancti N. Pax tibi.« Po maziljenji s sv. oljem in s krizmo dene škof na žrjavico kadila, tudi mire ali drugih dišav, in kadilnico tako pod zvon postavi, da se ves dim v zvon kadi, kar opominja verne, naj bi se s toliko pobožnostjo vdeleže- vali svetih opravil, h katerim jih bo vabil zvon, da se tudi njih molitev kot Bogu prijeten dar vzdiguje v nebesa. K sklepu poje dijakon evangelij (Luk. 10), ki pripoveduje, da je bil Jezus prišel v Lazarjevo hišo, sprejet od Marte in Marije, in je tam govoril pomenite besede: »Le eno je potrebno«, kar nam tudi zvonovi oznanjujejo, vabeč nas v svetišče Gospodovo. Poslednjič blagoslovi še škof novi zvon z znamenjem sv. križa, in sv. opravilo je kon¬ čano. — Natančneje glej obred v Pontif. Rom.: »De benedictione signi vel campanae«; o zvonovih sploh pa § 129. — Posvečeni cerkveni zvonovi naj bi se rabili samo v bogočastne namene, n. pr., da se verno ljudstvo vabi k božji .službi, k javni molitvi, k raznim pobožnostim, ali da se naznanjuje smrt, pokop itd. V po¬ svetne namene cerkev sicer dopušča rabiti zvonove, a vzrok zvo- 51* 804 Duhovno Pastirstvo. njenja nikoli ne sme biti kaj tacega, kar bi nasprotovalo duhu ter postavam sv. cerkve. Tako n. pr. je pripuščeno s posvečenimi zvonovi zvoniti ob ognji, povodnji ... ob cesarjevem prihodu, ali za dobljeno zmago; nikoli pa v vojskine namene, da bi se n. pr. moštvo skupaj klicalo na krvavi boj. Cerkev namreč vsakeršno prelivanje krvi zavrača, torej tudi klicanja na boj ne more in ne sme odobravati. Prepovedano je cerkveno zvonjenje tudi zadnje tri dni velicega tedna, to je, od »Gloria« slovesne maše na veliki četrtek pa do »Gloria« velike sobote. To je deloma znamenje žalosti nad Jezu¬ sovim trpljenjem in smrtjo, deloma nas pa spominja molčanja Zveličar- jevega, ki se je, kakor ovca v mesnico, molče v smrt za nas peljati dal. Zvonjenje s cerkvenimi zvonovi prepovedano je tudi ob času in na kraji prepovedi (interdikta). Na takem kraji se namreč ne sme božja služba obhajati, in zato se tudi ljudstvo ne sme skupaj kli¬ cati z zvonovi; molčanje zvonov ima v takem prigodku tudi raz¬ odevati žalost nad onim zločinstvom, zaradi katerega je bila iz¬ rečena omenjena cerkvena kazen. IV. DEL. Duhovni pastir vodnik. (V 1 a d i j a.) § 222 . Uvod. Gospod Zveličar hoče, da po njem ustanovljena cerkev delo odrešenja, ki ga je on objektivno sicer dovršil enkrat za zmiraj. v večno srečo posameznih ljudi nadaljuje in nad posamezniki vres- ničuje do konca dni. Izročil ji je za to trojno opravilo in oblast: učeniško, duhovniško in kraljevsko. Kakor toraj škofje in mašniki, služabniki in pooblaščenci katoliške cerkve, v šoli in cerkvi kot učitelji razlagujoč razodenje božje kažejo duhovnijanom namen in cilj pa pot, da slehrni ve priti do večnega cilja; kakor jim kot duhovniki v sv. maši in zakramentih pa v zakramentalih dobivajo in delijo potrebnih milosti, nadzemeljske pomoči, da jim je možno hoditi pot zveličanja: tako jim je kot predstojnikom cerkvene ob¬ čine skrbeti tudi za to, da njihovi duhovnijani res hodijo pot do zveličanja ter svoje življenje vravnavajo po veri. Dušni pastir kot vodnik mora skrbno čuvati nad svojo čedo, da se ji ne pri¬ bliža zgrabljiv volk, ter mora vsacega svojih podložnikov tako voditi, da resnica, po sv. učeništvu sprejeta, s pomočjo one mi¬ losti, ki mu dohaja po sv. duhovništvu, postane živa, t. j. da po njej živi in se zveliča. Ker mora duhovni pastir to nalogo spolnovati svoji čedi na¬ sproti ne samo v obče, ampak tudi nad vsacim posameznim du¬ hovnijanom, zato nam je pri nauku o vladiji ali dušnem pastirstvu v ožjem smislu govoriti: 1. o duhovnem vladanji'" v obče, in 2. o duhovnem vladanji posameznikov. 806 Duhovno Pastirstvo. I. Poglavje. Duhovno vladanje v obče. § 223. Treba je odvračati zadržke zveličanja. »Glej, postavim te danes čez narode in kraljestva, da ruješ in podiraš, razdevaš in razmetuješ, zidaš in sadiš«, tako je Bog govoril Jeremiju (1, 10), ko ga je poklical v preroško službo. Vse to velja tudi duhovnemu pastirju. Gospod daje tudi njemu povelje, z vso vnemo sredi svoje čede v imenu Najvišjega delovati de¬ loma negativno, deloma pozitivno. Vse slabo, pogubno, ki se je vrinilo v duhovnijo, mora ukončevati, zadržke zveličanja odvračati, korenine sprijenosti pokončevati; a on mora tudi dobro zasajati, blago vzgajati, čedi odpirati vire večnega zveličanja. Oglejmo si natančneje to delavnost dušnega pastirja. I. Zadržkom zveličanja, katere mora dušni pastir odstranjati, prištevamo: 1. Veliko nevednost ljudstva v verskih resnicah ali v krščanskih in stanovskih dolžnostih. Dandanes si jih mnogo pri¬ zadeva, pridobiti si več in več raznega znanja za življenje, a v zadevah svete vere je med tako imenovanimi omikanci časih najti silna nevednost. Pri tacih razmerah je treba duhovnemu pastirju biti jako pridnim in gorečim sejalcem besede božje v šoli, cerkvi in v zasebnem občevanji; vestno mora storiti svojo dolžnost pri- pravljaje mladino na prejem sv. zakramentov, podučevaje ženine in neveste, pri velikonočnem izpraševanji itd. 2. Velik zadržek zveličanja je v nekaterih duhovnijah mlač¬ nost, malomarnost, ali zgolj vnanjost. Zlasti po večjih krajih, po trgih in mestih, jih mnogo živi edino le trgovini, obrtu; hite za mamonom, rijejo po zemeljski grudi, a za vse višje, nadze¬ meljsko, nebeško so mrtvi, neobčutljivi; ali pa je vsa vdeležba cerkvenega, verskega življenja le vnanjost, mehanizem. Tu je treba veliko in goreče molitve, dobrih, primernih, vnetih cerkvenih go¬ vorov; napravljajo naj se izredne cerkvene slovesnosti in pobož¬ nosti, ljudski misijoni. § 223. Treba je odvračati zadržke zveličanja. 807 3. Tudi nenravnost, razuzdanost in mnogokrat z njo zdru¬ žena upornost, nepokorščina do duhovnih pastirjev postaja sem ter tje večja in večja. Zraven goreče molitve in lepega zgleda duhovnikovega so dober pripomoček zoper taka zla: misijon, cer¬ kvene bratovščine, razširjanje primernih dobrih knjig in časopisov, vzajemno ravnanje in delovanje med duhovniki istega okraja . . . Treba si je pridobiti zlasti srca mladine v šoli in zunaj šole, treba je duhovniku ob vsaki priliki kazati faranom v besedi in dejanji, da čedi le dobro hoče, da si za nje večno srečo prizadeva, ter jo zveličati želi itd. 4. Prava kuga v fari so tako imenovana znanja med do¬ raslo mladino različnega spola, ki se sklepajo brez vednosti in dopuščenja starišev in rediteljev in brez resne volje, se kmalu poročiti, zlasti če so združena s skrivnim, samotnim shajanjem po dnevu ali po noči. Duhovni pastir zoper take grešne zveze go¬ vori, opominjaj, svari, prosi roditelje, gospodarje, mladeniče, de¬ kleta ... v cerkvi, pri velikonočnem izpraševanji, in kjer mu je sicer prilično. Kako je zoper taka znanja z vso odločnostjo po¬ stopati v spovednici, smo že slišali; gl. str. 656, opomnjo 1. 5. Moralnosti jako nevarni so plesi, zlasti taki, ki se naprav¬ ljajo po krčmah, in h katerim sme slehrni. Dušni pastir sicer ne sme vsacega plesa kar a priori proglašati za pregrešnega, sv. Alfonz Lig. uči namreč z drugimi veljavnimi bogoslovci : »choreae per se licitae sunt, modo fiant a personis saecularibus, cum personis honestis et lionesto modo, scil. non gesticulatio- nibus inhonestis.« A čeravno ples ni že sam na sebi slab, nedo- puščen, grešen, je vendar redkokdaj brez nevarnosti, kakor, žal Bog, uči vsakdanja skušnja. Duhovnik ga toraj ne sme odobravati, še manj pa priporočati, ampak odvrača, zabranja naj dušni pastir plese, kolikor je v njegovi moči: vpliva naj na krčmarje, da ne napravljajo plesov: na župana, da jih če mogoče ne dovoljuje; na stariše, gospodarje, da mladini po možnosti branijo na plesišča itd. Delujoč zoper ples mora vendar jako previdno postopati mašnik, zlasti po krajih, kjer so plesi nekak naroden običaj. Ako bi pre¬ tiraval ter ples vselej imenoval velik greh, bi pač več škodoval kot koristil. Le bolj indirektno naj deluje zoper ples, govoreč zoper one nerodnosti in razbrzdanosti, ki so navadno združene z njim, ter naj kaže, kako mnogokrat na plesišču mladini umira zdravje, poštenje in nedolžnost. Bolj naravnost je zoper ples po¬ stopati pri posameznih duhovnijanih v spovednici, ako je treba. 808 Duhovno Pastirstvo. če spazi, da je komu ples bližnja priložnost smrtnega greha, naj z njim ravna kot s priložnostnim grešnikom; glej § 192, II. 6. Viri dušne pogube ter silno zlo v fari so mnogokrat slabe krčme in žganjarije, shajanje dorasle mladine različnega spola ob raznih prilikah in zlasti zvečer, znani konkubinati, so¬ vraštva in pravde itd. Ako duhovni pastir spazi v fari taka in enaka zla, ne sme biti podoben mutastemu psu, ki molči in molči, a tudi prenaglice in strasti se mora varovati. Moli naj, prosi božje pomoči, posvetuje naj se s skušenim duhovnikom, premišljuje, pre- vdarja naj vse dotične razmere, naredi si v duhu nekak načrt, kako priti do cilja, in na tihem se mora lotiti reči. O potrebni modrosti in previdnosti za tak slučaj beri §11. 7. Tudi duhovnik sam utegne biti čedi zadržek zveličanja, kar je vsega hudega še najhuje. To se zgodi, če dušni pastir nima vseh onih lastnosti in čednosti, ki so potrebne njegovemu stanu: če mu manjka vednosti in pobožnosti (gl. § 8), žive vere, pravega prepričanja; ako nima gorečnosti (gl. §§ 9 in 10), previd¬ nosti (gl. § 11); če je ves mlačen, len, vnemaren, nezadovoljen s stanom in službo; če se ga loti prevzetnost, neki duhovski napuh, ki pozabi, da je mašnik le orodje v roki Gospodovi; če zapade dobičkariji, lakomnosti, po kateri dušni pastir pri svoji čedi zgubi vse zaupanje in spoštovanje; če med duhovniki ni edinosti, vza¬ jemnosti, porazumljenja, ali se med tovariši, sosedi celo vname zavid, začne kljubovanje itd. 1 ) V tacih razmerah samo lastno po- boljšanje omogoči uspešno duhovno-pastirsko delovanje. II. Zadržki zveličanja v širjem smislu so mnogokrat nekatere važne osebe in reči v duhovniji, če si jih dušni pastir ne ve pri¬ dobiti za-se, da bi mu bili nekaki podporniki ter pospeševalci nje¬ govega prizadevanja in truda. Take osebe in reči so: ‘) Marsikdo že ob nastopu službe dokaj pokvari, in si srca duhovni- janov stori neprijazna. Veliko je na prvem vtisku: vsak hoče novega duhovnega pastirja videti, slišati, vse ga opazuje in si stori sodbo o njem, pri kateri navadno tudi pozneje ostane. Naj toraj duhovnik ob nastopu jako pazi na vsako besedo, ki jo izpregovori, in na vse svoje vedenje. Prva pot mu bodi v cerkev. Naj ne nastopi kot gizdalin, ne kot žirokoustnež, ki vse najbolj ve in zna, vse kritikuje, vsacemu svoje mnenje vriva, svoja načela razklada. Malo naj govori, še manj pa obljubuje; nikoli naj ne hvali samega sebe, nikoli prednika svojega ne graja. Naglih prenaredeb se ogiblji. Opazuje naj prej vse razmere kraja in naj se varuje zlasti tacih, ki v njegovi pričujočnosti grajajo in ponižujejo prednika, njega pa v obraz hvalijo: jako nevarni ljudje so to, in večinoma nimajo pravih namer. § 223. Treba je odvračati zadržke zveličanja. 809 1. Duhovniki v fari, pri katerih brez složnega delovanja v pastirstvu ni pričakovati uspeha. Vsi so poslanci in namestniki enega in istega dobrega pastirja Jezusa, toraj morajo vsi delovati v istem duhu Kristusovem, v bratovski ljubezni in edinosti, pa drug drugemu pomagajoč. Zveličar sam je molil k nebeškemu Očetu za svoje učence: »Da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni, in jaz v tebi; da bodo tudi oni v nas eno, da svet veruje, da si me ti poslal« (Jan. 17, 21). Naj bi pač vselej bil »parochus coope- ratoris pater, cooperator parochi iilius, sacerdos sacerdotis frater! Da se ohrani toliko potrebna edinost in ljubezen, naj: a) župnik svojega duhovnega pomočnika spoštuje in za to skrbi, da mu tudi drugi skazujejo spodobno čast, vedoč, da kaplan ni hlapec pri hiši, ampak tovariš, pomočnik, ki je z njim deležen enake mašniške oblasti. Tudi Kristus govori svojim učencem: »Posihmal vas ne bom več imenoval hlapcev, ker hlapec ne ve, kaj dela njegov gospod; prijatelje sem vas imenoval, ker sem vse, karkoli sem slišal od svojega Očeta, vam naznanil« (Jan. 15, 15). Naj se toraj župnik ne obnaša mogočno, prevzetno do duhovnega pomočnika, naj ne zapoveduje trdo in samooblastno; in če je kdaj treba svar¬ jenja, graje, ne sme je nikoli izrekati vpričo druzih ljudi. V prijaznih razgovorih naj samostalni dušni pastir podučuje svojega kapelana; pove, pokaže, svetuje naj mu vse potrebno, opozarja naj ga na lastnijo čede, na razne nevarnosti , . . z lastnim lepim zgledom naj ga uči pobožnega življenja, spod¬ budnega vedenja, modrega, vnetega pastirovanja; veseli naj se nad tem, če mlajši tovariš deluje pridno, uspešno. Župnik ne preobkladaj svojega duhovnega pomočnika z deli, na- loživši mu morda skoraj vse breme pastirske službe, če k temu ne sili bolezen ali visoka starost; a enako napačno je, ako mu ne prepušča skoraj nobenega opravila, ter mu na tak način jemlje priliko, izuriti se v vseh delih duhovno- pastirske službe. Ker je župnik svojemu kapelanu prvi pred¬ stojnik, ima pravico in dolžnost, po očetovsko čuvati nad njegovim življenjem in vedenjem. Kedar je v važnih zadevah treba svarjenja, naj je župniku pred očmi nauk sv. Pavla do Galačanov: »Bratje; ako je kdo od kakega greha prenagljen, tacega vi, ki ste duhovni, podučite v duhu krotkosti; in glej sam na-se, da ne boš tudi ti skušan« (6, 1). V zelo važnih 810 Duhovno Pastirstvo zadevah, zlasti de je župnikova svaritev brezuspešna, gre stvar naznaniti škofu. b) Duhovni pomočnik mora župnika spoštovati kot svo¬ jega predstojnika, tudi spodobno vnanjo čast mu skazovati, mu poslušen biti v vseh rečeh, katere kot duhovni predstojnik po pravici zahteva od njega; svoje mnenje mora povedati pohlevno in brezstrastno zagovarjati, v zadevah duhovske službe z njim se posvetovati; brez njegove vednosti in brez njegovega odobravanja ne sme kaj novega pričenjati v cerkvi, šoli ali sploh v cerkvenih zadevah. Brez vednosti župnikove naj kapelan za delj časa ne zapušča hiše, domačega reda naj se kolikor moč natanko drži; kako duhovno opravilo naj časih prevzame iz prijaznosti in ljubezni do župnika, oziraje se na to, da ima samostalni dušni pastir dokaj dela z uradnim pisarjenjem, s cerkvenim premoženjem, z gospodarstvom itd. Župnikovih slabosti duhovni pomočnik nikoli ne iznašaj med ljudi, še prikriva naj jih ter zagovarja svojega predstojnika, kolikor dopušča resnica, ako ga v njegovi navzočnosti kdo graja in napada. Nikdar se kapelan ne vstopaj na stran župnikovih nasprotnikov in ne obiskuj njegovih zoprnikov; slehern v fari naj ve: kdor se hudo voljno loti župnika, loti se kapelana! Skrbno naj se varuje duhovni pomočnik vsega tacega, kar bi župnika razžalilo, nasproti pa naj gleda, kako bi mu storil kako veselje; v žalosti skušaj ga potolažiti, ga udobrovoljiti. Povsod naj mu je mladi duhovnik krepka pod¬ pora ; le v domače reči in v gospodarstvo župnikovo naj se kapelan ne vtika, če ni morda za to posebno naprošen. 2. Jako veljavno osobje v duhovniji so tudi razne svetne gosposke: cesarske, deželske, občinske. V marsičem morejo duš¬ nemu pastirju gosposkine osebe biti koristne in v pomoč, a tudi v veliko škodo; one utegnejo zelo pospeševati duhovnikovo pri¬ zadevanje, pa tudi uničiti ves njegov trud — zato mora dušnemu pastirju biti pravilo: s svetno oblastjo v slogi, miru, prijaznosti živeti, dokler dopušča vest. V ta namen mora duhovnik: čast in spoštovanje skazovati raznim oblastnijam, kakor jim gre, pa z naukom in lastnim zgledom vernike voditi k pokorščini do go¬ sposke. Naredeb javne oblasti naj očitno ne graja; z oblastnijskimi osebami naj vsaki čas vljudno, prijazno občuje; z ljubeznijo, po- strežljivostjo naj si skuša pridobiti njih naklonjenost, a prevelike zaupnosti in pobratovanja z njimi naj se ogiblje, kajti večinoma § 223. Treba je odvračati zadržke zveličanja. 811 je dušnemu pastirju v kvar. Tudi v uradnem občenji skušaj du¬ hovnik z gosposkami ostati v prijaznosti in slogi; modro, previdno naj se ogiblje vsakaterega razpora, prepira. — A čeravno na moč skuša v miru živeti s svetno oblastjo in v ta namen celo kako zopernost potrpi, mora pa vendar kot katoliški duhovnik in za¬ stopnik sv. cerkve storiti svojo dolžnost, kedar je treba. Ne vje- malo bi se s stanom in službo njegovo, ako bi se kdaj dal rabiti za nekako policijsko sredstvo, in zelo bi grešil zoper svojo vest, ko bi molčal in bi ne imel srčnosti, storiti svojo dolžnost, kedar bi svetna oblast predrzno segala v čisto cerkvene zadeve, kratila pri¬ znane pravice. Tudi mora storiti svojo dolžnost duhovni pastir, če je kaka gosposkina oseba slabega, nekrščanskega življenja ter du- hovnijanom v spodtikljej in pohujšanje. Naj si je uradnik zastopnik javne oblasti, po svoji službi morda višje postavljen nego župnik, a kot katoličan in vernik dotične duhovnije je njegov podložnik, in če kot ud sv. cerkve ne stori svoje dolžnosti, če hudo greši, tedaj čuvaj ne sme molčati, sicer si nakopava veliko odgovornost pri Bogu. A stori naj župnik to svojo dolžnost z vse modrostjo: osebno naj se obrne do dotičnika, vljudno naj ga prosi, opominja, pove naj mu, da kot duhovni pastir bode odgovor dajal od sle- hrnega svojih vernikov, toraj mu veli vest in postava božja pa cerkvena, da svari itd. Ako je vse poskusil, kar je v njegovi moči, in očitnega pohujšanja ne more odvrniti niti z ljubeznivim opominjevanjem niti z resno besedo, naj se o takej zadevi obrne do svojega višjega pastirja ter prosi ukaza ali pomoči. 1 ) 3. Tudi cerkovnik, orglavec, učitelj so duhovnemu pastirju važne osebe, kajti vsak po svoje ga morejo v njegovem svetem delovanji dokaj podpirati, ali pa njegovo delo v marsičem ovirati. Zlasti učitelj more župniku biti desnica, ali pa tudi razru- ševalec vsega blagega, kar duhovnik trudoma stavlja v cerkvi in šoli. Župniku bodi skrb, da, kolikor on more pripomoči, le pošteni, krščanski, zanesljivi, spretni ljudje dobivajo v fari učiteljsko, cerkov- niško, orglarsko službo. Vljudno, prijazno naj z njimi ravna, naj jim, ako zaslužijo, izreka priznanje in pohvalo, ter jim semtertje skaže kako ljubav, da si tako pridobi njih zaupanje in vdanost. ') Dušni paslir sme pač svetne oblast klicati na pomoč v primerljejih, ko se mu po zakonu podeljuje n. pr. za odpravo velicega pohujšanja, pri upor¬ nosti . . ., a zgodi naj se to le v najsilnejših prigodkih. Redno naj se poslužuje mašnik v dosego svojega cilja le duhovnih sredstev: prošnje, opomina, svaritve, molitve . . vnanja sila ni nikoli mila, poslednja naj je. 812 Duhovno Pastirstvo. Med prijaznim (a ne prezaupnim) občevanjem jim dušni pastir skušaj vdihniti dobrega duha in gorečnosti za poklic, učeč jih, kako naj svojo službo opravljajo v časni in večni blagor duhovnijanom, in sebi v čast in zveličanje. Cerkovniku in orglavcu preskrbi župnik dostojno plačo, da moreta toliko bolj živeti svojemu poklicu, in da je moč od njiju zahtevati natančneje izpolnovanje dolžnosti. Tudi naj se ob nastopu službe s temi cerkvenimi služabniki napravi na¬ tančna službena pogodba. Modro naj duhovni pastir čuje nad živ¬ ljenjem in vedenjem omenjenih oseb; če treba, naj jih očetovsko opominja, svari. Ako je pa njihovo življenje duhovnijanom morda v očitno pohujšanje ter večkratna svaritev ne pomaga, je delati na to, da se odstrani dotična oseba. 4. Med reči, jako važne za versko življenje v duhovniji, šte¬ jemo fabrike, rudnike in druge obrtnijske zavode in podjetja, ki so mnogokrat prava gnjezda popačenosti ter okužujejo mlado in staro. Večinoma duhovni pastir tu ne more veliko storiti, ako si ne pridobi' lastnika, ali vodjo tacega zavoda, oziroma tudi držav¬ nega obrtnijskega nadzornika, za kar naj si na vso moč prizadeva. Z vso prijaznostjo in ljubeznijo naj skuša doseči po voditeljih in podjetnikih zlasti: da se ne sprejemajo premladi otroci, in da spre¬ jeti kolikor možno ne delajo skupaj z doraslimi; da so delavci po spolu ločeni med delom; da se ženske ne vporabljajo za ponočna opravila; da ob nedeljah in praznikih delo prejenja, in če že to ni popolnoma mogoče, naj se opravila tako vravnajo, da slehrni de¬ lavcev zamore na dan Gospodov izpolniti svojo katoliško dolžnost; da se posebno sprijeni delavci in delavke iz službe dajo itd. Vse- kako duhovni pastir previdno in modro delaj na to, da se izpol- nujejo vsaj avstrijanski državni zakoni.') Beri v tej zadevi tudi ') Gesetz v. 21. Juni 1884 iiber die Beschaftigung von jugendlichen Arbeitern and Frauenspersonen, dann iiber die tagliche Arbeitsdauer und Sonn- tagsruhe beim Bergbaue (gl. »Laib. Diocbl.« 1885, št. 4.) Gesetz v. 8. Marž 1885, betreffend die Abanderung und Erganzung der Gewerbeordnung hinsichtlich der Sonn- und Feiertagsruhe, der Abend- und Sonntagsschulen, die Vervvendung von jugendlichen Hilfsarbeitern und Frauenspersonen zu gevverblichen Beschaftigungen und des Haltens von Lehrlingen. Verordnung des Handelsministers v. 27. Mai 1885, Nr. 83, womit die gevverbliche Arbeit an Sonntagen bei einzelnen Kate- gorien von Gevverben gestattet wird. Verordnung des Handelsministers v. 27. Mai 1885, Nr. 86, womit jene Kategorien von fabriksmassig betriebenen Gevverbe- unternehmungen bezeiehnet werden, bei denen jugendliche Hilfsarbeiter zvvischen dem vollendeten 14. und dem vollendeten 16. Jabre, sowie Frauenspersonen ver- wendel vverden diirfen (gl. >Diocbl.« 1885, št. 9). § 223. Treba je odvračati zadržke zveličanja. 818 Acta et statuta synodi dioeces. Lavantinae 1888: »De cura juven- tutis in fabricis oecupatae«, in krasno okrožnico Leona XIII. »o de¬ lavskem vprašanji« dne 17. maja 1891. 5. Slehern pozna silno važnost berila; knjiga, časnik, o koliko dobrega storita, ali pa hudega učinita! Sveta dolžnost je toraj dušnemu pastirju, med svojimi verniki na vso moč odstranjati, zatirati cerkvi sovražne, sv. veri in moralnosti nevarne knjige *) in novine; nasproti pa kolikor možno razširjati dobre, podučne, spodbudne krščanske knjige in časnike, ter tudi osebno jih podpi¬ rati. Dobra knjiga je pravi apostelj v hiši, in krščanske novine so družini vsakdanji pridigar. Dobroto skaže duhovniji, kdor ustanovi ter spretno vredi in oskrbuje farno knjižnico, a še več dobrega stori, če v posamezne hiše in rodovine spravi dobro krščansko knjigo in če doseže to, da gospodar, hišna mati, ali kdo drugi vsaj ob nedeljah in praznikih iz nje glasno čita družini. Najprimernejše berilo v ta namen je zlasti razlaganje evangelijev, zgodbe sv. pisma, življenje Kristusovo in svetnikov, pa razlaganje sv. maše in kate- hizem. * 2 ) — Ker zlasti časniki delajo tudi v verskem življenji toliko odločno tako imenovano »javno mnenje«, zato mora duhovni pastir paziti na to, kake novine dohajajo v faro. Ako izve, da tu pa tam bero brezveren ali katoliški cerkvi sovražen časopis, skuša naj ga natihoma in previdno, prijazno podučivši dotičnega naročnika, iz¬ podriniti ter namestiti z dobrimi, v čvrstem, krščanskem duhu pisa¬ nimi novinami, kakoršne naj na vso moč razširja, zlasti skrbeč, da župani in drugi veljavni možje pa gostilničarji po duhovniji za¬ nesljive, dobre časnike naročajo ali vsaj bero. Kaj pa, da mora duhovnik vsem drugim v zgled tudi sam po možnosti podpirati krščanske novine, ali jim tudi dopisovati ter malopridnim na ni- kakov način ne sme biti pospeševalec. *) Kolikor je v duhovnikovi oziroma katehetovi moči, naj s paznim okom čuje nad šolskimi knjižnicami. 2 ) Duhovni pastir priporočaj ljudstvu sploh družho sv. Mohora; a tudi v družinah nemško čitajočih mora vedeti kaj poštenega in primernega sve¬ tovati in priporočati, kajti v tacih hišah se je še bolj bati, da sicer kaj stru¬ penega v roko dobe. V obče ni svetovati, da bi duhovnik lastne knjige izposo- jeval, zlasti mlajšemu ženstvu ne; če pa že komu kaj posodi, bodi mu pravilo, da vselej sam prej prečita dotično knjigo ter da spozna, je-li zadevnemu pri¬ merna ali ne. 814 Duhovno Pastirstvo. § 224. Treba je podajati pomočke zveličanja. Duhovni pastir bi ne storil do cela svoje dolžnosti, ko bi samo odganjal derečega volka od čede, zlo zatiral, zadržke zve¬ ličanja odstranjal; on mora svojim duhovnijanom tudi vire večnega blagra odpirati, jim podajati razne pomočke k zveličanju. Taka sredstva so zlasti: 1. Lepo vravnana cerkev in božja služba. Hišo božjo, vrata nebeška imenujemo katoliško cerkev; naj je toraj vse v nji in ob nji tako, da je spodbudno in primerno namenu svetega po¬ slopja. Stavba v obče in nje posamni deli, notranja oprava, litur¬ gična orodja in oblačila . . . vse naj je kolikor moč enega sloga, lepo kolikor dopušča imenje, ali vsaj snažno. V cerkvi, v žagradu, na pokopališču vladaj oster red in čistota. Ako dopuščajo razmere kraja, naj je čez dan cerkev odprta; saj ondi biva v presv. Zakra¬ mentu Gospod, ki vabi: »Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil« (Mat. 11, 28). Da se duhov- nijani pridnejše vdeležujejo sv. opravil, bodi čas božji službi od¬ ločen po razmerah in željah ljudstva, in točno ob uri naj se pri¬ čenja duhovno opravilo. Pobožno, spodbudno naj se vse izvršuje; cerkveni govor ne bodi predolg, a krepak; petje na koru lepo, cerkveno; duhovni pastir dohajaj ob gotovih ljudstvu znanih časih tudi neklican v spovednico; napravi naj se sedaj pa sedaj kaka izredna pobožnost, morda devetdnevnica, skupen križev pot, šmar¬ nice itd. — a v vsem je duhovniku ravnati po določbah sv. cerkve ali pa po zakonitem običaji. 2. Za cerkvijo je največje važnosti v duhovniji šola, ki bi dušnemu pastirju morala biti nekaka drevesnica, kjer si za bo¬ dočnost vzreja rodovitnih dreves, poslušnih vernikov, dobrih kri- stijanov. Važnost šole dobro spoznajo tudi nasprotniki sv. cerkve, od tod njih vedni in silni napori, jo popolnoma dobiti v svojo oblast, kajti: čegar je šola, njegova je prihodnost! Kot učitelj in vzgojitelj mora duhovni paslir po povelji Odrešenikovem in v imenu sv. cerkve delovati v šoli, h Kristusu vodeč svoje male. Po sedanjih avstrijskih šolskih zakonih je duhovnikovo delovanje postalo res težavno: ne more storiti, kolikor bi hotel in moral, kajti roke so mu v marsičem zvezane po civilnem zakonodavstvu — toda po¬ guma ne sme zgubiti. Ako je goreč za svoj poklic, ncvtrudljivo § 224. Treba je podajali pomočke zveličanja. 815 delujoč in spreten kot katehet, če si ve z modrim, ljubeznivim ravnanjem pridobiti srca učiteljev in učencev, ako na učno uro dobro pripravljen vestno porablja odmerjeni mu čas; tedaj bo tudi v neugodnih razmerah dosegel marsikaj. Ves trud, ki ga ima s šolo, mu bogato po vrača prihodnost. Glej tudi § 81. 3. Važni pomočki zveličanja so razne bratovščine in družbe, zlasti dandanes, ko tudi sovražniki cerkve v združenji iščejo moči ter v raznih društvih spodkopujejo cerkveno in državno oblast. Krščanske bratovščine in družbe so v fari nekako središče, katerega se oklepajo dobri, pobožni duhovnijani, vabeč še druge k sebi; če so veljavno ustanovljene in spretno vladane, jako po¬ življajo in širijo krščansko, cerkveno življenje v duhovniji. Dušni pastir naj se toraj ne ustraši nekolikega truda, ki ga ima z njimi; tudi naj ga ne plašijo neprijetnosti, kojih semtertje doživi' pri dru- štvenikih: saj je nepopolno vse človeško. Cerkvene bratovščine in pobožne družbe 1 ) si stavijo raznotere namene: ali notranje bolj- šanje, pospeševanje lastne popolnosti, ali razširjanje sv. cerkve na zemlji, ali jim je cilj povišanje vnanje božje službe, ali opravljajo razna dobra dela milosrčnosti itd. Ves sad cerkvene bratovščine je zavisen od nje pravilne ustanovitve in od modrega vladanja društve- nikov. Ako se toraj duhovni pastir morda ne zadovolji s tem, da v bratovščino sprejema ude kot pooblaščenec kakega druzega du¬ hovnika, ki je vodnik cerkvenopravno ustanovljene bratovščine, ter da imena sprejetih pošilja temu pravemu voditelju, če želi toraj samostalno sprejemati in vodili dotične ude, mora najprej skrbeti za to, da se v njegovi cerkvi zadevna bratovščina cerkvenopravno ustanovi. Za kanonično ustanovitev bratovščine je podal pravila že papež Klemen Vlil. v posebni konstituciji »Quaeeumque« dne 7. de¬ cembra 1604, kar je 8. jan. 1861 Pij IX. vnovič potrdil ter izrekel, *) Razlika je v tem, da imajo bratovščine (confraternitates) v neki gotovi cerkvi svoj dom ali sedež (n. pr. bratovščina presv. srca Marijinega v Parizu v cerkvi Notre-Dame des victoires), večina tudi še po raznih deželah svoje podružnice, kjer se njeni udje ob nekaterih praznikih zbirajo k posebnim pobožnostim. Tudi imajo bratovščine v dotičnih cerkvah časih svoje kapele ali altarje, pri katerih se udje udeležujejo raznih duhovnih milosti. Tega ni pri družbah (sodalitates, associationes), katerim so mnogokrat navadni mašniki ali celo lajiki bili ustanovniki; one so brez cerkvenega doma, čeravno njenim udom apostoljski sedež podeljuje raznih odpustkov. Taka pobožna društva so n. pr. sv. Detinstvo, družba sv. Mohora, sv. Leopolda, sv. Ronifacija . . . 816 Duhovno Pastirstvo. da vsaj v bistvenih rečeh se je pri osnovanji in pridruževanji bra¬ tovščin držati Klemenovih določil suh poena nullitatis. Po izjavi teh dveh papežev so pogoji pravilne ustanovitve ti le: a) Ut unica tantum confraternitas ejusdem nominis et instituti (svrha) in eadem ecclesia et urhe vel vico possit institui et aggregari, neque etiam in loco vicino, nisi ultra horam (prav za prav 3 laške milje = 5 kilometrov) a proxima ec¬ clesia ejusdem confraternitatis distet. Različne bratovščine smejo toraj v eni in isti cerkvi svoj sedež imeti; le bra¬ tovščine istega imena in namena se ne smejo ustanavljati, če je kaka taka bratovščina že cerkvenopravno osnovana blizo tam, t. j. ne čez 5 / 4 ure proč. Ko bi pa vendar bilo zelo želeti, da se ustanovi, se mora prej dobiti od apostol¬ skega sedeža »dispensatio a debitae distantiae defectu.« To omejenje pa ne velja za vse bratovščine, kajti nekatere se smejo ustanavljati absque ullo distantiae respectu, n. pr. bra¬ tovščina presv. rešnjega Telesa, krščanskega nauka, Jezuso¬ vega srca, Marijanske kongregacije, III. red sv. Frančiška. Skoraj brez ozira na bližnjo enako družbo se smeta sedaj ustanavljati tudi bratovščini Marijinega srca in svetega rož¬ nega venca. b) Ut id fiat de consensu Ordinarii et cum litteris testimonia- libus ejusdem, et post examinata ab eo, revisa et approbata statuta. Ni toraj treba, da bi župnik želeč v svoji cerkvi ustanoviti bratovščino ter jo pridružiti dotični veliki bratov¬ ščini (archisodalitas), vzel njena pravila kar nespremenjena, sme jih po razmerah tistega kraja v marsičem premeniti, da le v glavnih rečeh ostanejo nespremenjena ter da zadobe potrjenje škofovo. c) Ut in instituendis et aggregandis conlraternitatibus litterae patentes servent formam a S. Sede praescriptam (saltem quoad substantialia). d) Ut confraternitates eleemosynas et alia charitatis subsidia excipiant et erogent juxta formam ab Ordinario praescriben- dam. S tem hoče apostolski sedež zabraniti vsakatere napake in zlorabe pri nabiranji miloščine. e) Ut gratiae et indulgentiae confraternitati concessae praevia cognitione Ordinarii dumtaxat promulgentur. f) Ut confraternitati institutae vel aggregatae expresse et in epecie communicentur privilegia et indulgentiae Ordini in- § 224. Treba je podajati pomočke zveličanja. 817 stituenti et Archiconfraternitati aggreganti nominatim con- eessa, non vero ea, quibus per privilegium communicationis gaudet. Pri vsacem ustanovljenji bratovščine nova podruž¬ nica toraj redno (kajti izredno utegne se to naravnost po sv. sedežu zgoditi) še-le s tem zadobi odpustke in druge du¬ hovne milosti, če v zvezo stopi z dotičnim pooblaščenim redom ali z zadevno veliko bratovščino, t. j. če si jo pridruži dotični red ali dotična velika bratovščina. Ako bi toraj kak duhovni pastir hotel v svoji fari cerkveno¬ pravno ustanoviti n. pr. bratovščino sv. rožnega venca ali Mariji¬ nega srca, moral bi se vsled občnih pravil najprej obrniti do svojega škofa s prošnjo: da dovoli to ustanovitev, da potrdi pri¬ ložena pravila (ako jih je morda v kaki reči kaj spremenil), in da mu zaradi pridruženja da potrebne litterae testimoniales. Ško¬ fovo dovoljenje in dotično spričalo pošlje potem za bratovščino sv. rožnega venca o. generalu redovnikov dominikancev (morda po dotičnem o. provincijalu tega reda), za bratovščino Marijinega srca pa vodju velike bratovščine v Parizu ter prosi pridruženja. V tej prošnji naj župnik pove ime škofije, kraja in cerkve ali altarja, kjer se ima ustanoviti bratovščina; pa kdo jej bode vodja (redno naj je ondotni samostalni dušni pastir). Pristaviti je tudi vselej prošnja, da bi smel voditelj bratovščine, kedar je zadržan, poobla¬ stiti katerega druzega mašnika, da mesto njega sprejema nove ude. Pove naj se tudi, koliko blizo tamkej je že kaka bratovščina istega imena in namena kanonično ustanovljena ter naj se za slučaj, ko bi daljava ne zadostila, pristavi prošnja za spregled. Ko župnik prejme pridružilni diplom, mora ga škofu poslati v potrjenje, ker še-le s tem zadobi agregacija svojo moč ; in še-le sedaj sme bra¬ tovščina pričeti svojo delavnost. Prav je, ako se pridružilna listina s škofovim poverilom vred dene v okvir in pod šipo, ter zraven družbinega altarja pritrdi na steno. Spravijo naj se tudi vsa druga pisma, tikajoča se ustanovitve. Ko je na ta način ustanovitev cerkveno pravno izvršena, ob¬ javi dušni pastir to reč vernikom, jim pojasni duhovne dobrote dotične bratovščine, in povabi k pristopu, Voditelj začne ude spre¬ jemati in vpisovati njih imena v posebno knjigo, v družbino matico, in ne samo na sprejemne podobice. Sprejet sme biti ne le do¬ mačin, ampak tudi tuj faran, in vpisanih imen ni treba veliki bra¬ tovščini pošiljati, ker popolnoma zadostuje vpis pri pravilno usta¬ novljeni podružnici. A previdnosti je treba pri sprejemanji 52 Duh. Pastirstvo. 818 Duhovne Pastirstvo. udov, da je veljavno, ter da se društveniki res udeležujejo od¬ pustkov itd. Že leta 1761 je apostolski sedež izrekel kot pravilo: Le kdor je zato pooblaščen, sme sprejemati ude; pa: nenavzoč ne sme sprejet biti. Zoper to dvojno pravilo se je zlasti novejše čase zelo grešilo. Sprejemal je ude za razne bratovščine kdor koli, pošiljal njih imena k cerkveno - pravno ustanovljeni podružnici, kjer so jih vpisovali — toraj nepričujoče. Celo nedoumne otroke in mrtve so sprejemali semtertje. Dne 13. aprila 1878 je sv. oče s posebnim dekretom sicer poveljavil vsa dosedanja neveljavna sprejetja, a tudi ukazal, da se je vprihodnje ravnati po dekretu 1. 1761. Mnogo škofov in vodnikov bratovščin je menilo, da bode dokaj pobožnih družb razpadlo, moralo jenjati, ako se nenavzoči ne bodo smeli sprejemati, zato so prosili papeža, naj bi ostalo pri dosedanji navadi ter naj bi se smeli še dalje vpisovati tudi ne- pričujoči. Apostolski sedež ni preklical dekreta 1. 1878, pač pa je objavil dne 14. junija 1880 neko pojasnilo, katerega najvažnejše točke so: a) Določilo, da se nepričujoči ne smejo sprejemati, ostane ve¬ ljavno, a dopuščene so izjeme. b) Dekret 13. aprila 1878 ne zahteva, da bi želeči pristopiti morali priti tjekaj, kjer je bratovščina cerkveno-pravno usta¬ novljena, ampak dosti je, ako se osebno za ude zglasijo pri človeku, ki je od voditelja za prejemanje družbenikov po¬ oblaščen. c) Strogo osnovane bratovščine, ki ude sprejemajo po kakem posebnem obredu, ali s posebnimi slovesnostmi, ali jim ob sprejetji izročajo posebna znamenja, n. pr. pas, škapulir, morejo seveda le osebno navzoče sprejemati. d) Bratovščine in pobožne družbe, ki po nikakovem obredu ne sprejemajo udov in jim posebnih društvenih znamenj ne iz¬ ročajo (toraj naše navadne bratovščine, kajti sprejemne po¬ dobice ali knjižice niso bistveno potrebne), one naj določbo, da se nepričujoči ne smejo sprejemati, izvršujejo kolikor se brez škode da storiti. Da ložje osebno pričujoče sprejemajo, naj te vrste bratovščine pravilno ustanove več podružnic, v oddaljenih krajih pa naj pooblaste več mašnikov za spreje¬ manje udov. e) Pobožne družbe, ki le s tem dosežejo svoj namen, če imajo prav veliko društvenikov (n. pr. sv. Detinstvo, misijonske družbe, Vincencijeve, družba sv. Mohora) smejo tudi take § 224. Treba je podajati pomočke zveličanja. 81!) sprejemati, ki se ne morejo lahko (commode) osebno za sprejem zglasiti, da se le pismeno zglasijo ali po sredniku. f) Vedno se je pri sprejemanji novih udov ozirati na namero dekreta dne 13. aprila 1878, namreč, da ni glavna reč, imeti v bratovščini zelo veliko udov,, ampak tacih, ki prostovoljno, premišljeno pristopivši se tudi res vdeleževati hote njenih duhovnih milosti. Kar tiče dobro, modro v o d i t e v bratovščin in družb, naj duhovni pastir nastopivši samostalno službo skuša najprej poiz¬ vedeti : kako je s cerkvenim društvenim življenjem v dotični du- hovniji; katere bratovščine ali pobožne družbe se ondi nahajajo; ali so pravilno ustanovljene; so li vpisani njih udje v posebno knjigo, koliko jih je? Ce bratovščina ondi ni cerkveno-pravno ustanovljena, ali je ude sprejemal vsaj tak, ki je bil zato po¬ oblaščen po voditelju družbe, in če mu je imena pošiljal, da so se vpisovala v glavno knjigo ? Kako je bilo vodstvo, kako preje¬ manje sv. zakramentov, red med udi itd. Katera bratovščina ali družba je ljudstvu najbolj priljubljena? Ko župnik to in tako po¬ izve, potem še-le more spoznati, bi li vpeljal v duhovniji še ka¬ tero bratovščino ali družbo? 1 ) Dvojnega se je ogibati: tare ne sme preobkladati z bratovščinami in družbami, pa brez vsakoršne naj tudi ni. Ako sklene dušni pastir še katero pobožno družbo sprejeti v faro, ni ravno treba, da bi jo cerkveno-pravno ustanovil (če je morda ondi že več druzih ustanovljenih), ampak dobi naj si pravico sprejemanja od voditelja dotične bratovščine, kateri mu je najbližji. — K dobri voditvi je pred vsem treba, da je duhov¬ nemu pastirju dobro znan nauk svete cerkve o bratovščinah in družbah sploh, in da dobro pozna pravila, vravnavo, odpustke tistih bratovščin, ki se že nahajajo v njegovi duhovniji, ali katere hoče še-le vvesti, sicer bi slepec slepca vodil. 2 ) Duhovnik naj ne *) Izmed družb delujočih na krščanski podlagi so za današnje socijalne razmere velike važnosti katoliška delavska društva in katoliška roko¬ delska društva, ki marsikaterega mladeniča obvarujejo moralnega pogina. Po krajih z mnogo obrtnijo naj duhovni pastir pospešuje ustanovitev tacih družb ter naj prevzame vodstvo. Poduk mu daje : Kolping, der Gesellenverein, Koln ; Mittheilungen ftir den Vorsteher der katholischen Gesellenvereine, Kbln. Pri ustanovitvi tacih katoliških družb, ki niso strogo cerkvene, ozirati se je tudi na avstrijski >Vereinsgesetz v. 15. Nov. 1867.« 2 ) V ta namen dušnemu pastirju jako dobro služi: P. Jo s. Schneider- Maurel, die Abliisse, ihr Wesen und ihr Gebrauch ; umgearbeitet von Fr. B e- 52 * 820 Duhovno Pastirstvo. sili vernikov k pristopu, naj ne zasramuje tacih, ki se nočejo vpi¬ sati v nobeno družbo, ampak na leči in ob drugih prilikah svojim vernikom govori o bistvu, pomenu in važnosti cerkvenih bratovščin sploh, in še posebej o tisti, katero priporoča svojim faranom. A povdarjati mora, da so stanovske dolžnosti imenitnejše od tistega, kar nalagajo bratovščine; da je slehern suh gravi dolžan storiti dolžnost svojega stanu v obče, med tem ko pravila pobožnih družb ne vežejo pod grehom; nihče toraj ne sme zanemarjati dolžnosti svojega stanu zaradi bratovščine. Opozoriti je tudi treba, da ni na tem, v koliko družb se vernik vpiše, ampak na tem, kako tesno se dotične bratovščine in njenih pravil oklene in kako natanko jih izvršuje v svojem življenji. Da duhovni pastir v fari razširjene bratovščine ohrani čvrste ter v cvetu, je treba zraven natančnih zapisnikov vseh udov še tudi vestno paziti na življenje med dru- štveniki, nepoboljšljive in kateri so drugim v veliko pohujšanje treba je izločevati; društveni godovi se morajo slovesno obhajati, dotični altarji zaljšati, vkupno sv. obhajilo s primernim nagovorom ter podučenjem vsaj enkrat na leto za vsako bratovščino posebej napravljati. 1 ) 4. Ljudski misijon je izreden in najkrepkeji pripomoček, vnemarno ali celo versko ali moralno sprijeno duhovnijo pretresti, iz spanja grehov vzdramiti, zastarane pogubne napake odstraniti, dobrega duha vzbuditi in poživiti, ter pot si napraviti za nadaljno uspešneje pastirovanje. Papež Benedikt XIV. imenuje misijone »re- niedium malis curandis aptissimum et fortasse unicum«. Dobro osnovan ljudski misijon deluje kot nekaka brana, ki raztrga ko¬ renine raznih hudobij, zrahlja zemljo trdih src in jo prejemljivo stori za naslednjo moralno setev; pa tudi sicer nepopačeno du¬ hovnijo vse nekako prenovi ter vname k večji gorečnosti. O koliko ljudi je na ljudskem misijonu zadobilo mir srca in zveličanje! Naj r i n g e r S. J. Paderborn u. Miinster. — P. Gaudentius, Abiass- und Bruder- schaftsbuch, Innsbruck. ') Glede odpustkov je na vprašanje: »1. Utrum, nisi alkjuid expresse habeatur in indultis, indulgentiae lucrandae incipiant a media nocte, an vero a primis vesperis ? 2. Utrum si quis utens recenti privilegio (decr. 6. Oct. 1870) confessionem et communionetn pridie ejus diei peragat, cui affixa est jndulgentia, etiam reliijua opera praescripta pridie fieri adeoque pridie etiam indulgentia luerifieri possit?« izšel dekret S. C. Indulg.: »Ad primum : a media ad mediam noctem. Ad secundum: Negative.« Omenjeni odlok 6. oktobra 1870 pa določuje: »Tum confessionem dumtaxat, tum confessionem et communionem peragi posse die, qui immediate praecedit sequentem, pro qua concessa fuerit Indulgentia.« § 224. Treba je podajati pomočke zveličanja. 821 se dušni pastir ne ustraši niti truda in vpitja nasprotnikov, niti stroškov, ako spozna, da je vernikom njegovim treba sv. misijona, ali da jim bode zelo koristil. Pokliče naj skušenih mašmkov mi¬ sijonarjev, ali pa naj sestavi v ta namen družbico sosednjih do¬ mačih duhovnikov, dobrih govornikov in vestnih spovednikov. A treba je ljudstvo prej na misijon pripravljati: o pomenu in na¬ menu ter o koristi tega izrednega pomočka k zveličanju jim go¬ voriti, in učiti vernike, kako naj si čas milosti obračajo v dušno korist. Po končanem misijonu mora domači duhovnik pridno po¬ rabljati vtise ter vpliv svetega časa, mora marljivo sejati v zrah¬ ljano zemljo, spomin in obletnico misijona praznovati, farmane spo¬ minjati na storjene obljube itd. 1 ) 5. Omeniti nam je še enega pomočka, zlasti dandanes zelo važ¬ nega, s katerim more duhovni pastir dokaj koristiti duhovniji in domovini sploh, pa od svete cerkve in od posameznih vernikov marsikaj hudega odvrniti; to je porabljanje državljanskih pravic zlasti ob času volitev za razne ljudske zastope. Koliko cerkvi sovražnega so že sklenili in izvršili razni občinski, šolski, deželni, državni zastopi ali zbori! Naj li dušni pastir mirno gleda tako počenjanje, naj li roke križem drži in pusti, da gre kakor gre? Ne, s tacim ravnanjem bi duhovnik grešil ter kriv bil mnogo hudega; njegova dolžnost je, kolikor mu dopuščajo državljanske postave, delati na to, da se v razne zastope volijo možje, dobri verniki, zanesljivi poslanci ter udje. Saj je dušni pastir najprej zastopnik sv. cerkve in vsega mašniškega stanu, skrbeti mu je toraj za blagor sv. cerkve in katoliškega mašništva; on je nadalje tudi občan, državljan, mora mu zato ležeče biti na pravi sreči občine in države: za občni blagor, za pravo srečo države in cerkve, kakor posameznih duhovnij pa so v konstitucijonalnih državah velike važnosti razni zbori, vdeležujoči se bolj ali manj zakonodavstva. Skrb toraj bodi duhovnemu pastirju, kolikor v tej zadevi storiti more in sme, da sede in sklepajo po posameznih zastopili res krščanski možje. Da mašnik, kolikor je na njem, pripomore k temu cilju, naj se vselej vdeležuje volitev v razne zastope, naj (če ni posebnih težav) izvolitev tudi sprejme, in ob času važnih volitev bodi ljudstvu učitelj in voditelj. a) Dušni pastir se toraj v s'C lej tudi sam vdeležuj raznih volitev, ker utegne tako z zgledom in besedo zabraniti, da se ne iz- ‘) Gl. Acta et Statuta Synodi Dioec. Lavantinae a. 1883: *De sacris mis- sionibus.« 822 Duhovno Pastirstvo. volijo brezverni, cerkvi sovražni zastopniki ali volilni možje. Tudi posvetovanj o raznih volitvah naj se vdeležuje, da po¬ zornost volilcev obrača na sposobne, krščanske kandidate, kajti duhovni pastir je večinoma najzmožneji ljudem po¬ jasniti, kateri izmed kandidatov zasluži zaupanje, t. j. kateri ima potrebno znanje pa voljo, dobri reči koristiti, in povedati volilcem, kako je ponudnik morda že do sedaj deloval in gla¬ soval v dotičnem zastopu. b) Ako volilci zaupanje skažejo duhovniku, da ga izvolijo, naj volitev redno sprejme. Gre naj za volilnega moža, ker utegne tako pripomoči do srečne izvolitve. Sprejme naj izvolitev v občinski zastop ; morda v soseskinem zboru veliko koristi dobri stvari, ali pripomore, da se kak pošten, čvrst možak izbere za župana. Za občinskega svetovalca ali celo za žu¬ pana se pa duhovni pastir nikar nikoli ne daj voliti; deloma ker mu sveta služba njegova ne pušča zadostnega časa tudi še za ta posel, pa tudi zato ne, ker si utegne marsikaterih sitnosti nakopati, ki bi mu le ovirale duhovno-pastirsko de¬ lavnost. Tudi izvolitev v krajni šolski svet naj duhovnik sprejme, kajti veliko je upanja, da (vsaj 'kakor so razmere pri nas) z modrim ravnanjem in vljudnim postopanjem marsikaj koristi šoli, ali slabega odvrne od mladine. Izvolitev v de¬ želni ali državni zbor naj bi pa duhovni pastir le tedaj sprejel, če se čuti zato posebno zmožnega, pa če mu služba dopušča in škof dovoli. c) A ne le, da se duhovni pastir sam poslužuje državljanske pravice dobri reči v korist, on bodi tudi svojemu ljudstvu v tej zadevi učitelj in voditelj. Katoliški volilci bi se zelo pre¬ grešili, ko bi se ne vdeležili volitve v slučaji, ko se je po pravici bati, da s tem opuščenjem oni krivi postanejo, da ne bo dovelj dobrih poslancev izvoljenih ter da ostanejo škod¬ ljivi zakoni, ali se dajo še novi cerkvi sovražni. Odtod izvira dolžnost za domačega dušnega pastirja, da ob času važnih volitev duhovnijane volilce uči, opominja, svari. V ta namen naj tudi z leče govori o važnosti volitev ter o dolžnosti ver¬ nikov : voliti ter dobro voliti. Razširja naj v krščanskem duhu pisane novine, in po možnosti naj zatira brezverne časnike. Raznih volilnih posvetovanj naj se vdeležuje ter na moč dela na to, da se izvolijo zanesljivi možje volilci. Strastnega agi- tovanja se mora kaj pa da ogibati duhovnik, tudi ne sme v 225. Privatno duhovno vodstvo sploh. 823 cerkvi imenovati nikakovih imen, le v obče, objektivno naj pove, kake lastnosti imej zastopnik katoliškega ljudstva. Zunaj cerkve, kjer govori kot privatnik, pač sme naravnost pripo¬ ročiti kandidata, ako je zanesljivo dober, krščansk, priporo- čevanja vreden. Ako so duhovnijani dobro volili, sme jih du¬ hovni pastir pohvaliti, ko bi tudi ne bili zmagali s svojim možem. Ko bi bili pa volili slabo, naj o reči za takrat molči, a zapomni naj si stvar za vprihodnje. 1 ) II. Poglavje. Duhovno vladanje posameznikov. § 225 . Privatno duhovno vodstvo sploh. Zasebno duhovno vodstvo imenujemo prizadevanje dušnega pastirja, posamezne svoje vernike v osebnem občevanji ter z ozirom na lastnijo in potrebo vsakaterega voditi k poboljšanju in zveli¬ čanju. Ker je dušno vladanje posameznikov zlasti v njih poduče- vanji, imenujemo je tudi privatni poduk. ') Res so se že tudi oglasili neki eksegetje, češ: »Nemo militans Deo implicat se negotiis saecularibus« — duhovnik naj se ne vtika v volitve! To bi pač jako ljubo bilo sovražnikom sv. cerkve; a kdor bi katoliškemu duhovniku dandanes kaj tacega naročal, on ne ume potreb časa! Saj tudi niso tako razumevati one besede sv. Pavla. Ali sv. apostelj Pavel naj bi bil pisal v tem smislu, on, ki se je sam in toliko uspešno skliceval na svoje rimsko državljanstvo (dj. ap. 16, 37—40), on, ki je sam slovesno izrekel: »Civis Romanus sum, Caesarem appello« (dj. ap. 25, 11), ter tako se sklicevaje na predpravice rimskega državljana dosegel, da so pravičneje ravnali z njim! In če bi tako smeli umevati besede blagovestnikove, kako nam je potem soditi one sloveče borivce za katoliško reč: Daniel 0’Connel-a, grofa Montalembert, škofa Freppel, predsednika Garcia Moreno in mnogo družili; kaj nam je potem reči o Piju IX., o Leonu XIII., ki je raznim škofom že več¬ krat priporočal vdeležitev pri volitvah; kako nam je potem umeti ravnanje avstrij¬ skih škofov, ki so 1. 1885 pred volitvami v državni zbor skoraj vsi v posebnih pastirskih listih naročali svojemu ljudstvu, vdeležiti se volitev in dobro voliti!? Velja loraj: kedarkoli ti more državljanska pravica pripomoči v dosego dobrega, posluži se je! 824 Duhovno Pastirstvo. 1. Posebno ali domače vladanje je potrebno in toraj du¬ hovnemu pastirju dolžnost: ker se javnega ter splošnega uka ne vdeležujejo vsi, in se ga tudi ne morejo |n. pr. bolniki, močno gluhi), ali ga pa ne razumevajo (n. pr. slaboumni); ker se pri očitnem in vkupnem podučevanji duhovnik ne ozira in se tudi ne more ozirati na tisto, kar je ravno takrat le nekaterim posameznim po¬ trebno ; ali pa še celo iz višjih, moralnih ozirov o marsičem javno govoriti ne sme, kar bi sicer bilo komu jako potrebno povedati. Da se toraj dosega cilj duhovnega pastirstva, t. j. zveličanje vseh, treba je v zasebnem poduku namestiti, kar se v javni skupščini storiti ne da; kakor tudi Jezus Kristus ni le javno učil, ampak tudi posameznike, n. pr. Lazarja in njegovi sestri, Nikodema in Zaheja, Samarijanko itd. To velja v obče. Kdaj pa dušnega pa¬ stirja veže dolžnost v posameznih slučajih, in v koliki meri ga veže, da v privatnem duhovnem vodstvu preskrbi za zveličanje dotičnega, to je zavisno: od večje ali manjše nevarnosti, kateri je kdo izpostavljen, in ki se le po zasebnem poduku da odvrniti; od fizične in moralne možnosti dušnega pastirja, mu pomagati po tem potu; tudi od večjega ali manjšega upanja, namen doseči po privatnem poduku, akoravno mora duhovnik to upanje imeti tako dolgo, dokler ni nasprotnega prepričan. A tudi tedaj ne zgubi po¬ guma goreči dušni pastir, kedar se za takrat ne da kaj doseči, ampak se vnovič loti dela ob ugodni priliki. — Modrost in pre¬ vidnost veleva dušnemu pastirju, da se kot učitelj, sodnik, vodnik ne vriva slehrnemu in povsod; on pa tudi ne molči, kjer se mu ponudi prilika, doseči kak duhovni dobiček, zlasti: kedar je na¬ ravnost podučenja, sveta, tolažbe prošen; kedar dotični verniki, ki so potrebni poduka, opominjanja, svarila, po kakem opravku k dušnemu pastirju dojdejo; kedar mašnik zaradi kakega službenega opravila v zadevno hišo pride. Nahajajo se ljudje, ki so podučenja, tolažbe, svarila zelo potrebni, ase duhovnika ogibljejo še nalašč; tu mora dušni pastir sam tako vravnati, da se snide z dotičniki in da jim prijazno ponudi svojo pomoč. Kedar je treba urne po¬ moči, takrat duhovniku velja beseda sv. Pavla: »Oznanjuj besedo, ne jenjaj, bodisi priložno ali nepriložno; prepričuj, prosi, svari z vsem potrpljenjem in ukom.« (II. Tim. 4, 2.) 2. Da more mašnik v privatnem duhovnem pastirstvu uspešno delovati, mu je treba zraven prave ljubezni do vernikov in zraven gorečnosti za njih zveličanje (gl. §§ 9, 10) še tudi poznanja če de. Zlasti samostalni dušni pastir mora poznati lastnijo in po- § 226. Nevedni, neverniki, spreobrnjenci. 825 trebe svoje duhovnije in nje posameznih udov; vedeti mora, kje je obilnost in kje revščina, kje lepo krščansko življenje in kje spa¬ čenost, kje zadostno versko znanje, kje velika nevednost; znani mu morajo biti bolniki, sirote, vdove, pa tudi očitni grešniki in zapeljivci itd. Do tacega spoznanja pride dušni pastir deloma po sporočilih zaupnih oseb, zlasti duhovnih tovarišev in sosedov, ki so priliko imeli spoznavati dotično čedo, deloma po lastnem opa¬ zovanji. Priliko opazovati ter bolj in bolj spoznavati svojo čedo iz namere, da ji postane dober pastir, ima duhovnik : ob raznem po¬ govarjanji in občevanji s posameznimi verniki; pri obiskovanji bol¬ nikov ; v šoli, kajti kdor spozna otroke, večinoma s tem že tudi spozna roditelje; v spovednici, pa tu se mu je ozirati na to, koliko takošno poznanje sme rabiti (gl. § 199, II.). Kaj pa, da naj se dušni pastir meni samo za stvari, katere vedeti mu je potrebno ali vsaj zelo koristno za uspešno duhovno delovanje. Na moč pa se mu je ogibati donašalcev, zlasti žensk, kajti redkokrat jim je verjeti; dostikrat govore iz sovraštva, ali pa da bi dosegli kak samopriden namen, in duhovnega pastirja zapeljejo k prenaglioi in krivični sodbi. 1 ) Mašnik kot dušni voditelj posameznikom se mora pri svojem delovanji ozirati na notranje stanje dotičnih, in tudi na vnanje razmere, v katerih bivajo; zato mora tudi nauk o duhovnem vla¬ danji posameznikov govoriti 1. o vodstvu faranov z ozirom na njih notranje stanje, in 2. o vodstvu duhovnijanov z ozirom na njih vnanje razmere. I. ČI.EN. Vodstvo duhovnijanov z ozirom na notranje stanje. § 226. Nevedni, neverniki, spreobrnjenci. 1. Akoravno duhovni pastir vestno stori svojo dolžnost kot učitelj ter si prizadeva v šoli in na leči, da bi nedorasli in dorasli r ) Poznanja čede je tudi zato. treba dušnemu pastirju, da ve spisati s p r i- čalo nravnosti, kedar je zahteva kaka gosposka ali kak privatnik. Ta spričala morajo biti resnična, se morajo opirati le na istinite, znane prigodke, nikoli samo na kak sum ali na ljudsko govorico. Tudi kaj tacega, kar je služ¬ bena tajnost, ne sme duhovnik povedati v nravstvenem spričalu. Kedar lacega 826 Duhovno Pastirstvo. bili zadostno podučeni v sv. resnicah, se vendar-le zlasti po večjih mestih nahajajo ljudje v zadevah sv. vere skoraj popolnoma n e- vedni, ali pa polni zmot in prazne vere. Tolika verska neved¬ nost izvira deloma od tod, ker dotičniki po lastni ali po ptuji krivdi niso prejemali kar nič, ali silno malo šolskega poduka ter brez krščanske vzgoje dorasli, deloma ker so se šolo zapustivši zanemarili, nikdar besede božje v cerkvi poslušali, nikoli za du¬ hovno branje se menili. Ako dušni pastir izve za take nevedneže ali zmotence, ni drugače, kot da jih v posebnem ter privatnem podučevanji nauči potrebnega. Z ljubeznijo in potrpežljivostjo naj si skuša pridobiti zaupanje tacega človeka, da bo rad sprejemal poduk, ki se mora ravnati po razumnosti in potrebi podučevanca. Kako v spovednici ravnati z nevedneži, smo že povedali; glej § 187 I. — Zlasti bebcem, slaboumnim, je pomagati edino le z zasebnim podučevanjem, kolikor so za poduk. Takih siromakov ne puščaj duhovni pastir, da bi vzrastli brez vsega verskega učila, ampak z ljubeznivostjo in krotkostjo si mora najprej pridobiti njih srce, in potem naj jih skuša v najpotrebnejšem vsaj toliko podučiti (morda s pomočjo primernih slik), da bodo ob Veliki noči mogli prejemati sv. zakramente, in na smrtno uro biti pre- videni. Duhovnik naroča naj tudi njih domačim ljudem, o čem in kako naj slaboumne doma uče, in kako naj z njimi ravnajo, da jih odvračajo od greha in rednemu življenju priuče. 2. Nevernika imenujemo človeka, ki taji verske resnice, kakoršne spoznava krščanstvo sploh, n. pr. neumrljivost duše, večno povračilo . . . Vroden nevercu je dvomljivec, ki verske resnice iz nekakovih razlogov napada ali v njih prepričanji oma¬ huje, pa malomarni, indiferentni, kateri se sploh ne meni za verske resnice ter prav za prav nima nobene določene vere. Le dvomljivec se časih obrne do duhovnika, in mu pripoveduje o svojih pomislekih in dvomih ter prosi pojasnila, ki naj mu ga dušni pastir z vso ljubeznivostjo daje, opozorivši ga zlasti, kako je člo¬ veški razum po prvem grehu otemnjen, zmotam podvržen, in kako je čez vse treba, da se ponižno oklenemo božjega razodenja in nezmotljive sv. cerkve, da pobožno Boga prosimo daru sv. vere, večkrat dejanje vere vzbudimo, pa da se varujemo radovednega spričala ne zahteva kak urad, ampak zasebnik, imeti mora kolek za 50 kr. — O spričalih, ki jih mora župnik napravljati tistim, ki žele sprejeti biti v kak cer¬ kveni red, gl. >Laib. Diocbl.c 1885, str. 65, § 226. Nevedni, neverniki, spreobrnjenci. 827 verskega tuhtanja. Nevernik in malomarni se redno ogibljeta du¬ hovnega pastirja, in le izjemno ju pred se dobi. Kedar se pa mašniku ponudi lepa prilika, da more posebej s tacim človekom govoriti, tedaj molčati ne sme. Z vso ljubeznijo in kratkostjo naj stori svojo duhovno-pastirsko dolžnost; kdo ve, če morda ravno takrat, podpiran po milosti božji, ne pridobi njegovega srca in njegove duše? Način poduka se mora ravnati po vzroku in izviru neverja, ki naj ga skuša duhovnik spoznati: a) Ako je dotičnik zašel v nevero po lastnem mišljenji in krivem sklepanji, treba ga je opozoriti na omejenost človeškega razuma, na toliko skrivnosti v naturi sami... na potrebo višjega razodenja ... na nepravilno skle¬ panje itd. b) Kdor je pregovorjen po drugih, po čitanji . . . postal ne¬ veren, njemu je kazati, kako enostransko in pogubno bi bilo, ko bi v toliko važni, usodni zadevi poslušal samo besede enega, ter se jih držal, ali da bi le tako bral, kar njegovemu mišljenju ugaja. Potem naj se mu pojasne dotični nauki katoliške cerkve, ali naj mu duhovnik ponudi primerno knjigo ter naj ga prosi, da jo paz¬ ljivo prečita. 1 ) c) Marsikdo zoper vero in cerkev govori, slepo druge posnemajoč; je neveren, ker je tu in tam to nekaka šega med tako imenovanimi omikanci. Pri tacih je večinoma najti velika verska nevednost: kriče zoper reč, katere ne razumejo, ali pa go¬ vore tje v en dan, brez premisleka. Dobro je opomniti take vrste ljudem, da njihov ugovor ni nikakor nov, že ta in ta čas, tu in tam se je tako govorilo, a stvar je že davnej temeljito ovržena, ni¬ čevost ugovora v tem ali onem spisu dokazana itd. Sploh se duš¬ nemu pastirju pri tacih nevercih in verskih zasramovalcih ni treba trudili z izpodbijanjem, najbolje je, ako jih osramoti s tem, da jim zastavi taka vprašanja, po katerih razkrije njih nevednost in versko neznanje, ter da jih potem vpraša, kaj bi oni sami rekli človeku, ki bi v zadevah njihove službe brez vse vednosti in preiskave tako lahkomiselno sodil, kakor oni o naukih sv. cerkve, d) Mnogokrat je vzrok nevere sprijena volja, strastno nagnjenje do kake pre¬ grehe; taki ljudje zato taje versko resnico, ker jim je neljuba, zoprna, in jih spominja na božjo pravičnost. Tudi tu je vsako ovračanje neuspešno. Edino zdravilo je boljšanje srca in volje; in *) N. pr. Drei, Apologetik ;.,N i k o 1 a s, Studien itber das Christenthum ; Vose n, das Christenthum und die Einvvurfe seiner Gegner; Balmes, Stu- dien eines Zvveillers ; Wiseman, Zusammenhang zwischen VVissenschaft und Offenbarung; We n i n g e r, Katholicisraus, Protestantismus und Unglaube; Met¬ li n g e r , Apologie des Christenthums. 828 Duhovno Pastirstvo. edini odgovor na vse njih napade in ugovore bodi: resnica ostane resnica, naj si je komu še tako neprijetna, nadležna. 3. Mi razločujemo dvojne spreobrnjence: prišlece, pro- selite, t. j. take, ki po sv. krstu še-le žele stopiti v sveto cerkev; pa spreobrnjence v ožjem smislu, konvertite, ki že krščeni se vračajo v naročje katoliške cerkve. O sprejemanji otrok nekrščenih in krivoverskih roditeljev v katoliško cerkev po zakramentu sv. krsta smo že govorili (gl. § 169 pod II. 2) ter tudi povedali, kaj avstrijski državni zakoni določujejo o spreobrnjenji ali prestopu od ene cerkve v drugo (gl. str. 535, opomnja 1); tukaj nam je natačneje govoriti samo o podučevanji in sprejemanji raznih doraslih, t. j. že 14 let starih spreobrnjencev, kajti po sedanjem civilnem našem zakonu je le takim prestop dopuščen. Poglejmo najprej, kako je dušnemu pastirju ravnati s pro- s el iti; in ker ima pri nas težko kdaj opraviti z drugimi, kot s prišleci iz judovstva, govorimo zlasti o teh. Ako se j ud oglasi pri dušnem pastirju ter razodene željo sprejet biti v katoliško cerkev, ga mašnik sprejmi prijazno in srečo mu vošči, da mu je Bog dal misel, iskati resnice in zveličanja v pravi cerkvi božji. A tudi pre¬ viden mora biti duhovnik, kodar se oglasi za prestop drugoverec, zlasti še Žid, kajti redkokdaj ga vodi prava, plemenita namera, večjidel so razni časni oziri, ki ga priganjajo k tej stopinji. Z mo¬ drimi vprašanji naj toraj skuša duhovni pastir izvedeti od prišleca, kaj ga je napotilo do tega sklepa, če spazi, da motivi niso ple¬ meniti ter ga v katoliško cerkev vleče morda upanje, kako pomoč, službo dobiti, z bogatim katoličanom v zakon stopiti ali enacega kaj, tedaj ga mora opozoriti, da pri tako važni, usodni stopinji morajo odločevati višji oziri: ljubezen do resnice in skrb za zve¬ ličanje. Pove naj mu, da pri katoličanih nima pričakovati časnega dobička, pač pa si bo od strani sorodnikov in drugih dosedanjih sovernikov nakopal dokaj preganjanja, zaničevanja . . ako se da krstiti, če dušni pastir spozna, da prišleca vodi čist namen, da je trden v sklepu, ali če je znati, da ga zraven kakega časnega ozira vodi vendar-le tudi ljubezen do resnice in skrb za zveličanje, tedaj ga sme začeti podučevati v sv. veri ter naj mu odloči za to gotove ure. Pove naj mu, da je pravo spreobrnjenje delo božje milosti, katere naj si izprosi s pobožno molitvijo, in se je naj vredne stori z lepim, brezmadežnim življenjem. Z navdušeno in prepričevalno besedo naj ga podučuje, in tako se vedi do njega, da si pridobi zaupanje in spoštovanje spreobrnjcnčevo. — Pri proselitih iz judov- § 226. Nevedni, neverniki, spreobrnjenci. 829 stva mora se podučevanje začeti s prerokbami in predpodobami stare zaveze, in da mu kaže, kako se je vse to natanko izpolnilo v Jezusu Kristusu, ki je toraj po Bogu že v raji napovedani in obljubljeni Odrešenik sveta, naš Zveličar. 1 ) Ko je prejel prišlec v podlago ta dokaz, treba mu je podati popoln, obširen in temeljit poduk v vseh krščanskih resnicah, verskih in dejanjskih. Poduče- valec naj se ne zadovolji s tem, da bi se katehumen dobro naučil raznih potrebnih naukov, ampak naj tudi deluje na njegovo srce in voljo, kažoč mu lepo zvezo med razodetimi resnicami in dejanj- skimi zapovedmi, in kako da življenje po katoliški veri človeka stori zares srečnega itd. Zidovstva naj ne napada z zaničljivimi besedami, in naj ne smeši njega zmote, ampak le prav živo in temeljito naj mu skazuje istinitost krščanskih naukov, kajti spo¬ zna naj katehumen, da tu ne gre za osebo, ampak za resnico. Zraven poduka v verskih resnicah in dolžnostih katoliškega kri- stijana mora povedati spreobrnjencu tudi, kako se je na sv. krst pripravljati z brezmadežnim življenjem, z dobrimi deli, s pobožno molitvijo in obžalovanjem dosedaj storjenih dejanjskih grehov, pa s trdnim sklepom, v sv. veri lepo, pobožno živeti. Tudi obrede sv. krsta naj mu razjasni. — Ko je prišlec že dobro podučen in zadostno pripravljen, mora duhovnik, redno župnik, kateri ga misli sprejeti v sv. cerkev, prositi za to dovoljenja pri svojem škofijstvu. 2 ) Brez pripuščenja dotičnega ordinarijata nihče ne sme krstiti pre¬ selita, razun na smrtni postelji, ako že dorasli jud umirajoč prosi sv. krsta. Škof se mora namreč prepričati: da katehumena vodijo čiste namere k spreobrnjenju, da živi v tacih razmerah, da se ni bati poznejšega odpada, da ni kakega zadržka od vladine strani itd. Duhovni pastir naj toraj sestavi zapisnik, v katerem pove ime, stan, starost, rojstni kraj in prejšnje stanovanje proselitovo, nje¬ govo dosedanje življenje, če ima morda otroke, in po koliko stare. h Za podučevanje tacih spreobrnjencev je duhovniku dober pomoček : Al Keith, Zeugnisse fiir die Erfiillung der Weissagungen, Frankfurt. 2 ) Primeri se, da se želi pokristijaniti kak judovski vojak, ki je še v dejanjski službi, če je v tistem kraji nastavljen vojaški duhovnik katoliški, mora se pri tem oglasiti zaradi prestopa, ki mu zato preskrbi dovoljenje vojaškega škofa. Ako tamkej ni vojaškega duhovnika, sme ga v krščanskem nauku pod- učevati ter na sv. krst pripravljati civilni duhovni pastir, a ker je vojak de- janjsko službujoč podložnik vojaškemu župniku, ki tudi vse matrike spisuje za svoje podložno vojaštvo, zato mora civilni duhovnik stopiti v zvezo s kom¬ petentnim vojaškim župnikom, in po pc sredovanji tega prejme dovoljenje za krst od vojaškega višjega duhovnega pastirja. 830 Duhovno Pastirstvo. Priložiti se mora zapisniku rojstni list prišleca in pismeno zago¬ tovilo njegovo, da prostovoljno in iz plemenite namere prosi sv. krsta, ne pričakovaje časnega dobička, in da ga je trdna volja, ne le ime kristijansko nositi, ampak tudi lepo katoliško živeti. Ako katehumen ne zna pisati, naj po kom drugem pisano zagoto¬ vilo podkriža pred dvema pričama. — Ge škofijski ordinarijat spo¬ zna, da je vse v redu, ter je pričakovati, da s tem krstom pri¬ dobi sv. cerkev zvestega vernika, drl pismeno dovoljenje za sprejem. Ko duhovni pastir že ima to pripuščenje, opomniti mora proselita (kar za vsacega spreobrnjenca velja', da je vsled avstrijskega civil¬ nega zakona pri dotični gosposki zglasiti svoj izstop iz dosedanje vere. 1 ) — Sveti krst se podeli proselitu slovesno v cerkvi, tako kakor obrednik določuje za odraščene; gl. ljubljanski obrednik str. 24, »Ordo baptismi adultorum«. Po prejetem sv. krstu se ob¬ haja daritev sv. maše, med katero spreobrnjenec prejme sv. ob¬ hajilo ; tudi mora duhovni pastir opomniti novokrščenca, da ob prvi priliki prejme sv. birmo. Krst doraslega proselita vpiše se v navadno krstno knjigo, v kateri se napolnijo vsi predelki; v »opomnjo« ali pa pod ime mašnika krščevalca se mora vpisati dovoljenje škofijskega ordinarijata z dnevom in uradno številko. — Se tudi po podeljenem sv. krstu naj je duhovni pastir novo- spreobrnjencu ljubezniv in skrben učitelj pa vodnik; ostane naj z ’) C. kr. ministerstvo za bogočastje in uk pa ministerstvo za notranje je 18. jan. 1869 objavilo k dotifinemu zakonu od 1. 1868 (gl. str. 536) ta-le izvrše- valni ukaz: »§ 1. Die zur Entgegennahme der Erklarung des Austrittes aus einer Kirche oder Religionsgenossenschaft berufene politische BehSrde ist die k. k. politische Bezirksbehorde (Bezirkshauptmannschaft) des \Vohn- oder Auf- enthaltsortes des Meldenden und in jenen Stadten, die eigene Gemeindestatute haben, die mit der politischen Amtsfuhrung betraute Gemeindebehorde. § 2. Die Kompetenz der Behorde zur Entgegennahme der Austrittserklarung ist durch die osterreich. Staatsbiirgerschafi des Austretendeu nicht bedingt. § 3. Die Meldung muss bei der Behdrde miindlich zu Protokoli gegehen oder in einem, an diese gerichteten, mit der Unterschrift des Austretenden versehenen Schriftstiicke niedergelegt sein und jene Angaben enthalten, die nothig sind, um zu beurtheilen, wem sie zu iibermitteln sei. Ist diesem nicht entsprochen, so muss der Austre- tende zur Erganzung des Fehlenden vorgeladen werden. § 4. Die Identitat der Person des Anmeldenden und ob derselbe das 14. Lebensjahr zuriickgelegt und sich in dem erforderlichen Geistes- und Gemiithszustande befinde, hat die Be¬ horde nur dann zu prfifen, wenn Umstande vorliegen, die gegriindete Zweifel zu erregen geeignet sind. § 5. Die Austretenden sind von der liber ilire An- meldung getroffenen Verfiigung schriftlich zu verstandigen. Die schriftliche Ver- standigung kann . unterbleiben, wenn die Partei, deren Identitat nachgevviesen ist, hieraUf verzichtet, oder wenn die mundliche Verstandigung ausreicht.« § 226. Nevedni, neverniki, spreobrnjenci. 831 njim v prijazni dotiki, spodbuja naj ga k pogostnemu prejemanju sv. zakramentov, ter naj pazi nad njim, da ne zaide v druščine, kjer bi škodo trpela sv. vera, v kateri je še malo vtrjen. Kar smo povedali o sprejemanji in podučevanji prišlecev, to v obče velja tudi za konvertita ali spreobrnjenca v ožjem smislu. Tudi tega je treba 'prijazno sprejeti, poizvedati po vnanjih raz¬ merah njegovih in po nagibih, ki ga vlečejo k prestopu, do tega ga pripraviti, da iz pravih, plemenitih motivov želi sprejetja itd. Le glede podučevanja doraslih konvertitov je treba še posebej nekoliko omeniti. Obrednik (ljubljanski str. 12) veli: »Ilaeretici ad catholicam ecclesiam venientes . . . prius errorum suorum gravi- tatem agnoscant et detestentur et in fide catholica diligenter in- struantur.« Spreobrnjenec potrebuje toraj skrbnega poduka 1 ), kajti temeljito podučen v katoliških resnicah bode tudi spoznal svojo zmoto in svoj žalostni dušni stan. Kar tiče vprašanje, naj li du¬ hovnik s katehumenom obravnava ves katekizem zapored, ali le nekatere oddelke, se to ravna po verski izobraženosti spreobrnjen- čevi. Kaj pa da mora podučevanje drugačno biti pri konvertitu teologično izobraženem, in drugačno pri človeku, ki je v verskih rečeh sploh le malo podučen. Preveč verskega znanja naj tako- zvanim omikancem duhovni pastir nikar ne prisoja in ne zaupa; v posvetnih vedah zelo izobraženi so časih v verskih zadevah jako nevedni. Konvertite iz protestantstva gre posebno dobro in teme¬ ljito podučiti v onih resnicah, katere so heretiki popačili ali celo zavrgli, n. pr. nauk o sv. pismu in ustnem izročilu, o nezmotlji¬ vosti sv. cerkve, o podedovanem grehu, o opravičenji, o zasluž- nosti dobrih del, o sv. zakramentih, o odpustkih, o vicah, o če- ščenji svetnikov . . . Glede na večjo ali manjšo versko omiko spre- obrnjenčevo naj se učitelj tudi bolj ali manj ozira na razne ugo¬ vore in predsodke, med drugoverci razširjene o katoliški veri in cerkvi, ter naj mu lepo pokaže njih ničevost. Brž ob začetku pod¬ učevanja pove naj duhovnik svojemu učencu o nezmotljivosti svete cerkve. Pri uku o zakramentu sv. krsta in njega potrebnosti ga ') Podučevalcu utegne dobro služiti: P. J. J. Schefmacher, S. J., Controvers-Katechismus fur Katholiken und Protestanten, Strassburg ; M e r z , Syslematische Methode, die Protesla,nteu von der Wahrheit der kathol. Kirche zu ilberzeugen; Mdhler, Symbolik; Hurter, Geburt und Wiedergeburt; v. Segur, Vertrauliclie Unterredungen liber den heutigen Protestantismus, Mainz ; Vos e n, der Katholicismus und die Einspriiche seiner Gegner, Freiburg; Gronheid, Konvertiten-Unterricht, Miinster. 832 Duhovno Pastirstvo. utegne opozoriti, da bo morda treba krst pogojno ponoviti nad njim. Zlasti živo in prepričalno govori katehet o znamenjih prave Kristusove cerkve, in kako so lepo najti edino le pri rimsko-ka¬ toliški cerkvi. Tu in pri drugih oddelkih katekizma naj duhovni pastir opušča vso nepotrebno polemiko ter naj se zlasti varuje strastnih napadov na vero, v kateri je katehumen živel dosedaj. Zelo duhovnik pospešuje podučevanje, ako spreobrnjencu da pri¬ merno knjigo za berilo, dajo vzame domu. — Da katoliški mašnik konvertita že zadostno podučenega in pripravljenega sme v sveto cerkev sprejeti, mora si prej od svojega višjega pastirja preskrbeti oblast, odvezati ga »ab haeresi«. Vsled konstitucije Pija IX. »Apo- stolicae sedis« zadene izobčenje svetemu očetu sosebno pridržano »omnes a Christiana fide apostatas, et omnes ac singulos haereticos, quocumque nomine censeantur . . .« Kaj pa da tej cerkveni kazni za¬ pade le tisti, ki živi v zavednem krivoverstvu, in če ve za ome¬ njeno kazen. Premnogih protestantov krivoverstvo pa je le neza¬ vedno, haeresis materialis, premnogim je neznana kazen izobčenja; a vendar cerkev za vnanji svet, pro foro externo, ne razločuje med zavedno in nezavedno herezijo ter z vsemi spreobrnjenci he¬ retiki, kakor tudi z razkolniki in odpadniki, ko se vračajo v sveto cerkev, ravna kakor z ekskomunikaciji zapadlimi, jih »pro majori securitate« in foro externo vse odvezuje, in sicer v dvomu, so li zapadli cerkveni kazni ali ne, odveže jih »ad cautelam« pogojno, dodavši besedam odveze »absolvo te a vinculo excommunicationis, in quam . . .« še besedico »forsan« (C. S. 01'f. 29. julija 1859). Duhovnemu pastirju, kateri želi heretika sprejeti v katoliško cerkev, je pa tudi prositi pooblaščenja 1 ), da ga sme odvezati »ab haeresi in foro interno« pri spovedi, kajti ono odvezovanje in foro ex- terno ni zakramentalno, ne odpravi toraj greha »haereseos«, kojega je spreobrnjenec storil, če je bil zaveden heretik, ampak je samo odveza od kazni izobčenja. Je li treba spreobrnjenca odvezati »ab haeresi« tudi pri spovedi ali ne, to kaj pa je duhovnemu pastirju le in confessionali mogoče razločiti, ker le tukaj je možno spo¬ znati, če je dotičnik zaveden heretik ali ne. Pri spovedi mašnik spreobrnjenca od izobčenja odveže z navadnim slovilom (gl. str. 544, opomn. 2); in če bi po vestnem preiskovanji le še dvom ostal, *) čeravno je to izobčenje sv. očetu pridržano »speciali modo«, imajo vendar pri nas škofje pravico, da smejo od tega papeževega pridržaja sami od¬ vezovati, in tudi navadne mašnike pooblaščati, odvezo dajati od omenjenega greha in od kazni z njim združene. § 226. Nevedni, neverniki, spreobrnjenci. 833 jc-li bil to zaveden krivoverec ali ne, odveže naj ga od cerkvene kazni pogojno, si indiges. — Ko je pa dušni pastir prejel od svo¬ jega škofa oblast, dotičnega odvezati ab haeresi in v naročje svete cerkve ga sprejeti, mora to izvršiti po navodu domačega obred- nika (ljubljanski str. 54—64); in sicer brez posebne slovesnosti, ali pa javno in slovesno, kakor razmere dopuščajo. Ce želi spre¬ obrnjenec sprejet biti brez posebne slovesnosti, naj v cerkvi (pri zaprtih durih) le vpričo vsaj dveh svedokov pooblaščeni mašnik izvrši obred sprejetja; potem naj konvertit opravi spoved, kjer pred odvezo od grehov prejme še odvezo od cerkvene kazni »propter haeresin«. Kedar se ima vršiti prestop bolj slovesno, kar je prav spodobno, naj spreobrnjenec najprej opravi spoved in prejme odvezo a censuris et peccatis, potem se v cerkvi pred pričami, koje si sam izvoli, med sveto mašo po evangeliji pred navzočim ljudstvom zgodi sprejem po ukazanem obredu. Po mašnikovem obhajilu tudi konvertit prejme sv. obhajilo. Naroči se mu, da ob prvi priliki prejme zakrament sv. birme. — Ker je glede na da¬ našnji način krščevanja med heretiki res opravičen dvom o veljav¬ nosti krsta, po kakem nekatoličanu podeljenega, zato mora duhovni pastir pred sprejetjem konvertita tudi še vselej preiskovati veljav¬ nost ali neveljavnost v krivoverstvu prejetega krsta; gl. tudi § 169. Ce se pokaže, da konvertit v hereziji ni bil veljavno krščen, se mu sv. krst podeli, kakor doraslim sploh; gl. obrednih ljubljanski str. 24. Večinoma ostane pameten, opravičen dvom o veljavnosti spreobrnjenčevega krsta. V tem slučaji ni le dopuščeno, ampak celo dolžnost krst ponoviti pogojno. Ako torej duhovni pastir po skrbnem popraševanji izve, da v kraji, kjer je bil dotičnik krščen, pri krivovercih glede krščevanja ni tako, kakor bi imelo biti, da se morda ozir tvarine, slovila ali istodobne rabe obeh, ali glede potrebne namere nahajajo bistvene napake, tedaj mora vselej stvar sporočiti škofijstvu (najbolj kar takrat, ko prosi pooblaščenja za sprejetje), ter naj vpraša, kaj mu je storiti v tej zadevi. Ako se ukaže ponovitev krsta, pogojna ali nepogojna, zgodi se to bolj skrivej, ne pred krščansko občino, in če bi se tudi sprejemanje sicer godilo slovesno. Tudi pri pogojno podeljenem krstu je iz¬ vršiti ves obred, kakor ga opisuje »ordo baptismi adultorum«, ne da bi se samo oblivanje pogojno ponovilo. Ta brezpogojno ali tudi le pogojno podeljeni krst se vpiše v krstno knjigo. — Imamo toraj trojen način, sprejeti konvertita; C. S. Off. dne 20. jul. 1859 ga tako-le določuje: I)uli. Pastirstvo. 53 834 Duhovno Pastirstvo. a) »Si baptismus absoluie conferatur, nulla sequitur abjuratio, nec absolutio, eo quod omnia abluit sacramentum regene- rationis. b) Si baptismus sub conditione iterandus est, hoc ordine pre- cedendum erit: 1. abjuratio seu fidei professio; 2. baptismus conditionatus; 3. confessio sacramentalis cum absolutione conditionata. c) Quando denique validum judicatum fuerit baptisma, sola re- cipitur abjuratio seu lidei professio, quam absolutio a cen- suris sequitur. De facultate absolvendi ab haeresi pro con- fessario a convertendo libere eligendo mature provideatur.« Sprejem konvertita se mora po opravljenem sv. dejanji vpi¬ sati v matico za spreobrnjence, natanko tako, kakor je ukazano po knezo-škofijskem ordinarijatu (gl. »Laib. Diocbl.« 1883, str. 46). — Kar o prišlecih iz neverstva, velja tudi glede spreobrnjencev: duhovnik, ki ga je podučeval in sprejel, hodi mu še nadalje lju¬ bezniv vodnik, skrben oče, ki naj novopridobljeno ovčico skuša vtrditi v dobrem, in ji zlasti po pogostnem prejemanji sv. zakra¬ mentov podajati čvrste hrane in moči zoper notranjo slabost in hudobni svet. § 227. Sumnjivci, žalostni, otožni, samomorci. 1. Sumnjivost je veden neutrjen strah zavoljo lastnega vestnega stanja, zlasti zaradi svojih dozdevnih grehov ali umišljene nespokornosti, mlačnosti, neveljavnosti prejšnjih spovedi, zapušče¬ nosti od Boga itd. Sumnjivec navadno ne vidi druzega kot greh in vedno le greh; najnedolžnejša stvar se mu zdi hudobija, svčt mu je le dolžnost, pri vsem kar reče ali stori, ga takoj obide strah, da morda ni prav rečeno, ne prav storjeno. Pretankovestnik ni nikoli pokojen: leta od spovednika do spovednika, vsacega iz¬ prašuje, sveta prosi, a ni pokoren nobenemu; obtožuje se vedno istih ter že večkrat izpovedanih reči, a vedno meni, da ni povedal dovolj natančno, da ga spovednik ni razumel ... in tako postaja sumnjivec ves zmešan. Sumnjivost je prava dušna bolezen, a raz¬ ločevati nam jo je od vestnosti, natančnosti vesti, in od opravi¬ čenega strahu zavoljo lastnega vestnega stanja, kakor tudi od tako imenovane farizejske boječnosti, ki komarje preceja in vendar požira velblode. Sumnjivosti izvir je časih telesna pogrešnost, § 227. Sumnjivci, žalostni, otožni, samomorci, 835 n. pr. melanholični temperament, prirojena velika boječnost; časih neko topoumje ali slaba razsodljivost, nevednost v stanovskih dolž¬ nostih, nekaka svojeglavnost, ki se noče ukloniti ptuji razsodbi; časih vnanje razmere, n. pr. občevanje s sumnjivci, čitanje pre¬ strogih knjig ali poslušanje prestrogih pridig; časih hudič, ki na ta način duše vznemirja, od duhovnih vaj jih odvračujoč, in jih tira v grehe. Slednjič časih tudi Bog pošilja sumnjivost, da duše poskuša, ponižuje, čisti, v kreposti vtrjuje. — Po vzroku skrupu- loznosti se ravna zdravilo zoper to dušno bolezen. Ravnaje s sumnjivci naj se drži duhovni pastir teh-le pravil: a) Najprej se je treba prepričati, je-li to, kar se razodeva kot sumnjiVost, tudi res skrupuloznost, in ne marveč opravičen strah za svoje zveličanje; in če je dotičnik res sumnjivec, naj skuša duhovni pastir izvedeti, kaj je vzrok te dušne bo¬ lezni. Dovoli naj mu toraj vprvič, da vse pove, kar ima na srcu, in tako natančno, kakor mu drago. Ako ga duhovnik ljubeznivo sprejme in potrpežljivo posluša, si dobi dušni pastir njegovo srce, zaupanje, kar je potrebno za ozdrav¬ ljenje sumnjivčevo. h) Ko mašnik spozna naturo in lastnijo njegove sumnjivosti, naj pove dotičnemu, da za svoj dušni stan res potrebuje stalnega dušnega voditelja, a da ga on le tedaj sprejme pod duhovno vodstvo, če mu trdno obljubi, ne ravnati po svoji glavi, ampak mu v vsem biti poslušen, kar bode ukazal in kakor bode razsodil. Le če bode s popolnim zaupanjem vse storil, kar se mu bo velelo, ter lastne misli, lastno sodbo, lastno srce in voljo popolnoma podvrgel vodstvu duhovnega pastirja, bode zadobil dušno zdravje in pokojno srce. c) Pri vladanji sumnjivca mora dušni pastir vsako reč po modrem prevdarku kratko, krepko povedati, z vso gotovostjo, odločnostjo ukazovati, od naročenega nikoli ne odjenjati, in pri odgovarjanji in naročanji nikoli razodevati zadrege, omah¬ ljivosti. Ako dotičnega trpinči zopet nova sumnja in prosi sveta, naj ga duhovni pastir zopet posluša in poduči, tolaži; če pa sumnjivec na dan vlači stare dvome, pomisleke raz¬ odeva, čeravno je bil ozir njih že potolažen, naj ga le na to opomni, kar mu je že povedal, veleč mu, da naj je miren in da naj ravna, kakor mu je ukazal; toliko bolj, ker bode on sam kdaj dajal odgovor pri Bogu od svojega ravnanja 53* 836 Duhovno Pastirstvo. kot dušni voditelj. Sploh naj duhovni pastir s pokornimi sumnjivci ravna jako rahlo, ljubeznivo; s svojeglavnimi, ne- slušnimi pa kar strogo. Po viru sumnjivosti se ravna zdravilo: če ima svoj vzrok v telesni bolehavosti, se je treba obrniti do modrega zdravnika; sicer je po razmerah rabiti poduk, svaritev, molitev, vredno pre¬ jemanje sv. zakramentov, ali se pa mora dotičnik vaditi v poniž¬ nosti, potrpežljivosti, vdanosti do Boga, v zaupanji v božjo po¬ moč itd. Naj pa že vporablja duhovni pastir zoper sumnjivost po- močke katerekoli: najvažnejše, prvo in zadnje je — natančna po¬ korščina do vestnega in skušenega duhovnega vodnika. 1 ) 2. Velika žalost in trpljenje mnogokrat čl d vek a odvrača od Boga, in ga zapelje v marsikateri greh, toraj mašnik ne sme ostati hladen, vnemaren, ko izve, da velika žalost tare katerega njegovih vernikov; ampak kot duhovni oče in dobri pastir naj ga tolaži, mu zmanjšuje britkost, ali celo popolnoma odvzame ža¬ lostne misli. To doseči, je treba najprej vedeti vzroke žalovanja, kakošnost trpljenja, ter tudi poznati lastnijo žalujočega. Popolnoma žalost odpraviti je takrat možno, kedar je dušnemu pastirju moč odstraniti vzrok trpljenja, tedaj: pri telesnih, vnanjih britkostih s telesno pomočjo (če ga n. pr. z modrim svetom reši zadrege, če za njegovo ozdravljenje preskrbi, ali da mu zaslužka, denarne po¬ moči nakloni); pri duševni britkosti z duševno pomočjo (n. pr. če ga po dobri spovedi spravi z Bogom, s podučenjem v dvomih, zmotah ah domišljevani stiski). A če tudi časih ni moč celoma odpraviti vzroka trpljenju, mora si dušni pastir vendar prizadevati, da zmanjšuje žalost, ter polagoma odstrani britkost, in da trpljenje, žalostne razmere dotičnega obrača v njegovo boljšanje, vporablja v njegov dušni blagor, njemu v zveličanje, kajti prav to imenu¬ jemo krščansko ali duhovno tolaženje trpečih.— Prvo pravilo pri tolaženji žalostnih, trpečih je: pridobiti si njegovo za¬ upanje. V ta namen ga duhovni pastir prijazno obišči ali ga sicer skušaj dobiti na primernem kraji, razodeni mu svoje prisrčno so¬ čutje, povej mu, da dobro sprevidiš težo njegovega trpljenja, da spoznaš velikost njegove reve in mu želiš pomagati. Se veliko prej si duhovnik pridobi zaupanje žalostnega, ako mu more po *) Duhovnemu pastirju za vladanje sumnjivcev dobro služi n. pr. Josef Quadrupani, Untervveisungen zur Beruhigung angstlicher Seelen, Frankfurt; B 1 o s i u s , Trost der Kleinmiithigen, Wien ; Skaramelli, Unterscheklung der Geister. § 227. Sumnjivci, žalostni, otožni, samomorci. 837 resnici zatrditi, da je tako ali kaj enacega že sam skusil in pre¬ stal. Voljno, potrpežljivo naj ga posluša, če mu začne razkladati svojo stisko; nikoli naj ga ne graja, če svojo veliko žalost raz¬ odeva glasno, celo z jokom, ampak miluje naj ga, žalujoč z ža¬ lujočimi. Ko bi dotičnik ne hotel kaj povedati o svojem trpljenji, naj ga dušni pastir prav prijazno sam nagovarja, da začne go¬ voriti o svoji stiski: tako si olajša srce, in trpeči mnogokrat še-le tedaj postane prejemljiv za tolažbo, ko solze teko. — Ker se velika žalost ne da, naenkrat odstraniti, ampak le polagoma osla¬ biti in odpraviti, more tudi duhovni tolažnik le stopnjama priti do cilja. Razločujemo pa tri vrste tolaženja. Prvo je, da skuša duhovni pastir pozornost, misli trpečega, žalujočega obrniti na druge stvari, ga razmisliti, svetujoč mu, ali da za kaj časa zapusti kraj britkosti, ali da se z vnemo loti tacih opravil, n. pr. branja, raznih mu sicer priljubljenih del, ki srce oveseljujejo in vtise ža¬ losti odstranjujejo. Dalje naj duhovnik skuša glede na vrsto in lastnijo trpljenja žalost zmanjševati, kažoč mu: ali da njegova ne¬ sreča ni tako velika, kakor se mu zdi, da je bolj navidezna ter utegne dobre posledice imeti . . .; ali da vsaj tolika ni, da bi jo z božjo pomočjo ne mogel mirno prenašati, kajti tega . . . onega je enacega kaj, celo še hujšega zadelo, pa je trpljenje prenašal tako in tako . . .; da si ni sam kriv tega trpljenja, ga toraj ložje prenaša itd. Slednjič naj skuša duhovni pastir žalostne misli trpe¬ čemu popolnoma odvzeti, vzrok žalovanja mu izpodbivši s tem, da mu pojasnjuje, kako da so z verskega stališča kristijanu ko¬ ristne razne časne reve, zemeljsko trpljenje, kako nam srce od¬ vračajo od minljivega ter nagibajo k Bogu . . ., s kratka: kako oko sv. vere v zemeljski britkosti, nesreči, ne vidi kaj hudega, strašnega, ampak nekaj dobrega, katero nam previdnost božja iz blage namere pošilja ali vsaj dopušča. — Kaka tolažila da rabi duhovni pastir v posameznih prigodkili, to seveda je zavisno od lastnije biitkosti pa od osebnosti in značaja žalujočega. Zgolj na¬ videznih tolažil in sofizmov duhovnik ne sme rabiti, ampak zraven človeških, naturnih, zlasti še verske, kajti krščanska tolažila imajo največjo vrednost, ker so utrjena na božjo veljavo, in najprimer¬ nejša, trpečega potrjevati v veri in zaupanji na Boga, pa za voljno prenašanje trpljenja ga vtrditi. -Ta verska tolažila naj se ozirajo na Boga kot najmodrejšega vladarja vseh stvari in najboljšega našega očeta, kakor naznanjajo n. pr. svetopisemski izreki: »Ali se ne prodasta dva vrabca za en vinar? In le eden izmed njih ne bo 838 Duhovno Pastirstvo. padel na zemljo brez volje vašega Očeta. Vaši lasje na glavi pa so vsi razšteti. Nikar se tedaj ne bojte; boljši ko veliko vrabcev ste vi« (Mat. 10, 29—31). »Vsako mladiko, katera rodi sad, bo otrebil, da več sadu rodi« (Jan. 15, 2). »Kogar namreč Gospod ljubi, ga po¬ kori ; in tepe vsacega otroka, katerega sprejme« (Hebr. 12, 6). »Blagor zavoljo pravice preganjanim, ker njih je nebeško kralje¬ stvo. Blagor vam, kedar vas bodo kleli in preganjali, in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili zavoljo mene; veselite se itd.« (Mat. 5, 10—11). »Bog pa je zvest, ki vas ne bo pustil skušati bolj kakor premorete, temuč bo storil tudi s skušnjavo izid, da jo zmagate« (I. Kor. 10, 13). »Blagor človeku, ki ga Bog tepe; toraj ne za¬ metuj Gospodovega strahovanja. Ker on rani in celi, on udarja, njegove roke pa ozdravljajo« (Job 5, 17—18). Drugi bogati vir krščanskih tolažil je zgled Kristusov. Ta kaže žalujočemu, da je trpljenje na zemlji potrebno; kaže mu pa tudi raznotere dušne in telesne težave, bolečine, ki jih je Zveličar iz ljubezni do nas trpel ter nas s tem učil, kako nam je prenašati razne stiske . . . Tretji vir verske tolažbe, ki naj ga pridno rabi duhovni pastir, je opomin na prihodnje večno povračilo, na katero nas opozarja sv. pismo. N. pr.: »Blagor žalostmm, ker oni bodo oveseljeni« (Mat. 5, 5). »Menim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne da primeriti prihodnji časti, katera bo nad nami razodeta« (Rim. 8, 18). »Zakaj naša sedanja, kratka in lahka nadloga nam pripravlja ne¬ zmerno visoko, večno čast, katera vse preseže« (II. Kor. 4, 17). »Žena, kedar je na porodu, ima žalost, ker je prišla njena ura; kedar je pa porodila dete, ne misli več v britkost od veselja, da je človek rojen na svetu. Tako tudi vi imate sedaj sicer žalost; pa zopet vas bom videl, in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam ne bo nihče vzel« (Jan. 16, 21—22). 3. Otožnim prištevamo človeka hipohondra, ki se, ako se njegovo stanje shujšuje in shujšuje, mnogokrat sprevrže v melan¬ holika, katerega pa že prištevamo pravim duhobolnikom. Obojno stanje se razodeva v tem, da se dotičnega loti neka tesnoba, kla- vrnost, žalost, strah pred nekim domišljevanim hudim; je čmeren, zle volje, se ogiblje druščine, je v vedni britkosti in nepokoji, se naveliča življenja. Razlika med njima je ta, da hip o ho ndr ič n i obrača svoje misli in čustva le na svojo osebnost; vsa pozornost njegova je obrnjena na lastno zdravstveno stanje, domišljuje si sedaj to, sedaj ono bolezen ter z nekim prepričanjem trdi, da jo res ima. Hipohondrijo mnogokrat porodi pogostno čitanje zdrav- § 227. Sumnjivci, žalostni, otožni, samomorci. 839 niških knjig, občevanje s težkomiselniki, strah pred okužbo ob času nalezljivih bolezni. A mej tem ko hipohonder pripoveduje, o svojem stanji toži, pomoči išče, zdravnike, knjige poprašuje, razna zdravila poskuša ..., pa melanholični odbija vsako pomoč, češ, da mu ni pomagati, nobena stvar ga ne more razve¬ seliti, vse se mu studi, celo domačih ne more videti, se bolj in bolj od njih odločuje — prikazujejo se razne krive misli, blodnje, ki ga navdajajo s strahom ter mnogokrat tirajo v samomor. Hipo¬ honder bolj ali manj še ohrani oblast nad seboj ter opravlja na¬ vadna dela, melanholik pa se časih kar popolnoma vda svoji blodnji. ■— Otožni so velicega usmiljenja vredni, jako potrebni duhovnikove tolažbe in pomoči; a da kaj doseže dušni pastir pri njih, mora dotičnika najprej dobro poznati, njegovo lastnijo, sedanje in prejšnje njegovo življenje; mora skušati poizvedeti vzrok, izvir njegove žalosti, otožnosti. Izvira li njegovo trpljenje iz telesne bolehavosti (slabotni živci, huda kri, slabo prebavljanje, posledice prejšnje bo¬ lezni . . .); ali iz duše (storjene pregrehe, vzbujena vest, nesrečna ljubezen, nezvestoba prijateljev . . .); morda so otožnosti krivi vnanji prigodki (razne nesreče in zgube, revščina . . .) ? Ko duhovni pastir izve vzrok težkomislija, naj: a) skuša, da si pridobi zaupanje dotičnega človeka. V ta namen naj ga iz prijaznosti obiskuje, vselej milo, sočutno, z nekako veselostjo duha z njim občuje, potrpežljivo naj ga posluša, ter mu dela upanje, da bo ozdravljen, če bo poslušal svet modrih mož. Razgovarja naj se z njim zlasti o rečeh, ki otožnega zanimajo; vselej naj mu kaj veselega pove, ali sicer kako veselje mu stori itd. b) Z ozirom na izvir otožnosti naj duhovnik poskuša s primer¬ nimi pomočki zoper težkomislije: vsacemu naj naroča gotovi red življenja in prav marljivo delavnost, da mu misli vedno in vedno ne prehajajo na umišljevano zlo. Ko žalujoči toži, naj mu naravnost ne ugovarja in ne pobija njegovih misli in trditev, še manj pa, da bi se norčeval iz njega zarad nje¬ govih blodenj, kajti na tak način zgubil bi duhovnik vse zaupanje pri njem. A tudi pritrjevati mu ne sme v vsem, da ga še bolj ne vtrdi v krivih mislih; le prilično ter ob¬ stransko naj izreče nekatere dvome; pozneje še-le, ko si je že popolnoma pridobil zaupanje trpečega, naj se duhovni pastir naravnost loti zavračanja njegovih krivih misli. Kedar 840 Duhovno Pastirstvo. rabi v tolažbo svetopisemske izreke, opozori naj otožnega na božjo veljavo teh besedi. c) Mnogokrat je treba otožnemu tudi prigovarjati, da se obrne do spretnega zdravnika, ter da natančno izpolnjuje, kar mu ta veli. Domače ljudi je časih treba opominjati, da prijazno in potrpežljivo ravnajo s trpečim, ker sicer se mu še bolj shujša stanje. Na hudo melanholičnega je navadno treba zelo paziti; samega ni puščati, da si v svoji blodnji in strahu kaj žalega ne stori. 4. Najhujša otožnost človeka marsikaterikrat pripravi do s a- momora. Tu nam je razločevati: je li za dotičnika iz poskušanega samomora nastala smrtna nevarnost ali ne. Ako je bil samomor zabranjen, ali pa sicer že izvrševan, a ne dognan, in toraj dotičnik ni v smrtni nevarnosti, skušaj duhovni pastir najprej izvedeti vzrok nameravanega samomora, ki utegne biti: kaka bolezen, veliko trpljenje, pomot uma, ali strasti, velike hudobije, moralna spri¬ jenost, morda verska sanjarija itd. Z ozirom na vzrok je dalje ravnati s siromakom, vselej pa s sočutjem, ljubeznijo, prizanes¬ ljivostjo, da si duhovnik dobi njegovo zaupanje. Tudi naj skuša v njem vselej zbuditi ljubezen do življenja, kažoč mu, kolike vred¬ nosti je doba zemeljskega življenja, in kako more zanaprej svoje dni preživeti res koristno in zveličavno. Odstraniti naj skuša du¬ hovnik nesrečnežu temno misel s tem, češ, meni ni pomagati, da mu kaže, kako mu je mogoče pomagati, in da mu po mož¬ nosti tudi res kar brž pomaga. Potem še-le, ko samomorec postane mirnejši ter prejemljiv za besedo, prizadeva naj si dušni pastir za njegovo boljšanje, kažoč mu zlasti grešnost njegovega dejanja, strašen konec, ko bi bil v toliko žalostnem stanju stopil pred večnega sodnika . . ., da ga tako nakloni k resničnemu kesanju in sklepu poboljšanja. Ce je samomoru izvir bil greh, treba je seveda najprej tega odpraviti in nesrečnežu ponuditi sredstva milosti, svete zakramente. Tudi pozneje naj mu je duhovnik usmiljen tolažitelj in pomočnik, pa priporoča naj mu vztrajno delavnost, primerno raztresenje, pošteno druščino, da ne zabrede v prejšnjo otožnost — Ako je vsled izvrševanega samomora se zgodilo hudo ter smrtno ranjenje, in je nesrečnežu le še malo časa živeti, takrat ni dolgo premišljati, kaj bi se dalo storiti za boljšanje dotičncga, ampak porabiti je treba še ostale trenutke njegovega življenja, kolikor dobro je moč: pripravi naj samomorca, a z vso ljubeznivostjo, do spoznanja velike grešnosti njegovega dejanja in do pravega § 2 28. Ravnanje z duhobolniki. 841 kesanja. Sicer pa je s takim človekom ravnati, kakor z umirajočim grešnikom; gl. § 197, II. in § 219. § 228. Ravnanje z duhobolniki Veliki reveži ter največjega usmiljenja vredni so duhobolniki, zato naj jim tudi dušni pastir skazuje vselej posebno skrb. Akoravno mašnik pri njih naravnost z verskimi pomočki navadno ne more kaj doseči, je vendar on zlasti na deželi skoraj edini, ki ve prav svetovati, kar je toliko bolj potrebno, ker domači ljudje duhobol- nikovi večinoma prav neprimerno ravnajo s siromakom, ter so tako mnogokrat krivi, da se bolezen shujšuje in postane neozdrav¬ ljiva. — Kar tiče bistvo duševne bolezni, je pomniti, da ona nikakor ni obolenje pametne duše, kajti duša kot duhovno bitje celo ne more oboleti; tudi ni zguba spoznanja ali volje . . ., ampak v tem je pomot uma, da je pametna duša zadržana, ovirana v svojih funkcijah vsled neke nepravilnosti ali popačenja tistih orga¬ nov, po katerih se ona razodeva ter na vnanje deluje, toraj vsled kake nepravilnosti ali pačitve v mozgovem živčji, ali pa v pletežu ganglijev. Resnica dušnega zdravilstva je: vsaktera duševna bole¬ zen izvira iz kake telesne bolezni kot iz svoje korenine. Ta telesna bolezen pa zopet utegne imeti lizične ali psihične vzroke. Razni so vzroki dušnega narušaja, so telesni in dušni, daljni in bližnji; mnogokrat se jih združi več, da provzročijo pomot uma. Najna- vadnejši vzroki duševne bolezni so: prirojeno ali podedovano nag¬ njenje, zlasti če je mati dobčnega bila na duhu ali na živcih bolna, ali pa če je dete bilo spočeto v pijanosti; nekatere telesne bolezni, zlasti na možganih in v hrbtenjači; neskladnost med dušnimi močmi dotičnega človeka, posebno prenapenjanje razuma, hudo razdraženje fantazije; razni afekti in strasti, n. pr. huda jeza, strah, groza, silna skrb, napuh, tudi ljubezen in ljubosumnost, zlasti pri ženskah, pa častilakomnost, pohotnost . . . Slednjič utegne časih po posebnem božjem dopuščenji vzrok duševne bolezni biti vpliv hudičev na človeškega duha pri obsedenji. 1 ) ') Ako se po duhovniji razširja glas, da je ta rdi uni obseden, ne sme duhovni pastir koj verjeti stvari; popolnoma naj pa tudi ne prezira govorice. NaLilioma in bolj od strani naj poizveda o reči; in če se vedno bolj govori o tem, naj gre v dotično hišo, da sam vidi, kako in kaj. pa reče naj, da je prišel, ker je slišal, da je tu nekdo »bolan«. Časih tako »obsedenje« ni druzega ko 842 Duhovno Pastirstvo. 1. Pomotu uma prištevamo : halucinacije, čutna mamila, v katerih bolnik meni kaj videti, slišati, čutiti, sploh zapaziti reči, ki takrat prav nič ne delujejo na njegova čutila; iluzije, kedar kdo pričujočim stvarem prideva lastnosti, kakoršnih v resnici nimajo; razne monomanije, n. pr. kleptomanija, piromanija . . . strastno nepremagljivo nagnjenje do kraje, do požiganja. Prave dušne bolezni zdravniki raznotero dele; mnogokrat v bolezni srca in v bolezni duha, uma. Boleznim srca prištevajo melanholijo, besnost in apatijo, brezčutje Melanholija je bolj trpne naturo. Tak bolnik je ves prevzet od svojih britkih čutov, pa zoper nje ne deluje odbojno, marveč je gluh zu vsako prijazno, dobrohotno prigovarjanje, čeravno njegov um ni zadržan in je celo navadno jako bistroumen v pobijanji in zavračanji vsega tistega, kar se mu pove v tolažbo in razvedrilo. Temu nasproten je besni. Bolnik v besnosti sicer tudi vidi vse temno, sebi sovražno, a on se zaradi tega ne vtopi v tugo, ampak z nekako bolehavo energijo se upre ter se skuša iznebiti onega, kar meni, da mu je nasprotno, ker čuti v sebi neko nepremagljivo tiščanje, vse razrušiti, ukončati, na kar zadene. Brezčutje, apatija je v tem, da vse dušno in čutensko življenje nekako zamrje v človeku, katerega potem nobena stvar več ne gane, nobena ne veseli, in srce mu je neobčutljivo za vsako vzbudo. Boleznim duha ali uma prištevamo blaznost, blodnomislije ali brezumje, pa slaboumje ali topoglavost. Blaz¬ nost je popolna nevzmožnost človekova, združevati svoje misli in se porazumeti z drugimi. Ni mu mogoče svojih misli lepo razvrstiti; beseda mu gre kakor v kakem toku, ena misel podi drugo, a med njimi ni notranje zveze — govorica njegova je goljufija in sleparija. Če bi se to dozdevalo duhovniku, skuša naj dotičnika za¬ sačiti na laži in nasprotji, ga vjeti v besedi itd.; in če prevara pride na dan, mora ga prijeti s primerno osti-ostjo. Tudi se primeri, da je namišljeni obsedenec samo duhobolnik, imajoč slalno pomisel, da je od hudiča obseden. S takim je ravnati kakor sploh s človekom, na duhu bolnim: treba je ljubeznivo, sočutno z njim občevati, da si duhovnik pridobi zaupanje njegovo; dela naj mu upanje, da se mu bode pomagalo. Od začetka naj ne ugovarja krivi njegovi misli, a pri¬ trditi jej tudi ne sme, da ga še bolj ne vlrdi v zmoti; najbolj naj ga skuša pregovoriti, da se obrne do veščega zdravnika ter rabi njegove pomočke itd. Ko bi se nad dotičnim človekom prikazovala izredna znamenja, n. pr. ko bi umel in govoril jezike, kojili se nikdar ni učil, ko bi razkrival tajnosti, ali bi kazal čeznaturno fizično moč . . . tedaj naj dušni pastir stvar previdno in brez zgledovanja dalje preiskuje; a sodbe naj nobene ne izreče, ampak vso reč naj opiše in o vsem škofijskemu ordinarijatu sporoči, da se mu, če so res znamenja pravega obsedenja, pismeno dovoli rabili cerkveno slovesno zarotilo. Gl. tudi § 218. § 228. Ravnanje z dubobolniki. 843 popolna zmeda. V b 1 o d n o m i s 1 i j i ali brezumji ima bolnik o kaki stvari stalno pomisel, idejo, ki mu je popolnoma resnična, a da bi bil zdrav, bi takoj spoznal, da je neresnična, lažna. Blodno- mislec živi v nekem notranjem svetu, katerega si sam stvari z utvori lastne fantazije; vnanji, pravi svet je zanj, kakor bi ga ne bilo, ali pa se mu je v umišljiji toliko prenaredil, da ga več ne spozna. Domišlja si, da je s to ali uno stvarjo vnanjega sveta v neki posebni razmeri in svoje vedenje po tem vravnava; a v drugih zadevah nosi se večinoma prav pametno. Jako pogosto se nahaja blodnoveličje. Slaboumje, topoglavost je nesposobnost, skazovati, razodevati pravo umstveno življenje. Nahaja se v večji ali manjši meri; najvišja stopinja slaboumja se kaže pri tako imenovanih kretinih. — Enako telesnim se tudi duševne bolezni navadno pripravljajo delj časa, počasi zbirajo, in se potem včasih pokažejo kar nagloma. So nekateri dušni in telesni simptomi, iz katerih je moč sklepati na postanek dušne bolezni; toraj je treba skrbno opazovati taka znamenja, da se, če mogoče, še ob pravem času odvrne bolezen. Dušni simptomi nastajajoče duševne bolezni so n. pr.: če dotični človek postane zelo čmeren, zlovoljen, dolgo mirno sedi v misli zatopljen, se časih nasmehlja, srpo gleda... in kar nenadoma kakor v velikem strahu ves plašen poskoči; če postane tih, se ljudi ogiblje, v samoti tiči, gre redko iz hiše, hodi v sobi gori in doli govoreč sam seboj; če začne opuščati svoja dela in opravila ali pa jih opravlja jako zanikamo, tje v en dan, in sc tudi za svojo družino ne meni več dosti ; če postane nekako ves drugačen v mišljenji, govorjenji, značaji, kaže neko čudno, nenavadno obnašanje, se loti velikih podjetij . . . Gasili se mu zdi, da mu preti nevarnost, a ne ve, katera, od kod, in mu je zato še bolj hudo; ves obupljiv postane, a ne ve zakaj; strah ga obhaja, pa ne zna, pred čem; nekaterega vedno le ena in ista misel navdaja itd. Telesni Simptomi so zlasti: ako začne človeka glava boleti in kar ne prejenja, sedaj na čelu, sedaj zadej, na desni, pa zopet na levi . . .; sedaj mu je, kakor bi mu tolklo v glavi, sedaj ga bode, trga, in zopet mu pride, kakor bi glava hotla razpočiti, ali kakor bi možgani iz nje tiščali itd. Kri pritiska v glavo, časih mu postane tako nekako tesno pri srcu, kar sapo mu zapira. Temu ae diši nobena jed, pa zopet mu pride, da bi vse povžil kar vidi; časih je po telesu ves zapečen in zaprt, čuti razne bolečine. Sedaj je vedno zaspan, sedaj spati ne more, ker zopet pa zopet ves preplašen kviško plane; jame hujšati, oble- 844 Duhovno Pastirstvo. deva, oči mu vpadajo, pogled mu je mrtev, časih nenavadno svetel itd. Kolikor več tacih znamenj je opaziti na človeku, s toliko večjo pravico je sklepati na nastanek duševne bolezni. 2 . Ker je dušni bolezni korenina, podlaga vselej kaki na- rušaj v organizmu ali telesna bolezen, je umljivo, da bi samo du¬ hovnikovo tolaženje, versko podučevanje, svarjenje ne pripomoglo k ozdravljenju duhobolnika. Pač pa na drug način duhovni pastir veliko more koristiti, ako se pokaže dušna bolezen; s tem namreč, da dotičnemu nesrečnežu preskrbi zdravnika, dušnim boleznim veščega. Zdravnikova reč je potem spoznati ono telesno zlo, iz katerega nastaja pomot uma ter z zdravniškimi sredstvi odpraviti vzrok in koreniko dušne bolezni. Da domači modrega zdravnika preskrbe duhobolniku in da tudi sicer primerno ravnajo z bolnikom, mora jih duhovni pastir podučiti: da pomot uma ni druzega kot bolezen, ki sama na sebi nima nič sramotnega; ni toraj prav, ako se ljudje sramujejo tacega bolnika, če ga skrivajo, zapirajo, morda še zaničujejo, zasramujejo, tepejo. Pove naj domačim, da morajo z duhobolnikom imeti še večje usmiljenje kot z navadnim bol¬ nikom; prijazno, ljubeznivo, potrpežljivo gre z njim ravnati, da tako zdravnikovo delovanje podpirajo in ne vničujejo. Poduči naj duhovnik dalje ljudi, da ne smejo pritrjevati napačnim mislim duhobolnikovim, da ga še bolj ne vtrdijo v stalni ideji, a tudi ni prav mu naravnost nasprotovati, ker ga s tem razdražijo; pač pa naj vedno misli bolnikove in pozornost njegovo obračajo na druge strani, da kriva pomisel moči zgubi. Ce je dušna bolezen že ce¬ loma nastala in za to reč spretnega zdravnika ni blizo, ali če so sicer okolnosti take, da doma ni pričakovati ozdravljenja, takrat je skrbeti za to, da bolnik pride še dosta zgodaj v bolnico- blaznico. Ako je čas zamujen, postane bolezen neozdravljiva. A v tej zadevi je med našim ljudstvom razširjen predsodek: sramotno za domače ljudi je, poslati bolnika v bolnišnico, ker to je zna¬ menje, da ga ne maraja doma. Tudi se ugovarja: v blaznici se mu bo še shujšalo, ker bo sredi med drugimi in še hujšimi duho- bolniki. Vse ugovore zoper bolnico naj skuša duhovni pastir ovreči domačim ljudem, opozorivši jih na to, da če le kje, je v blaznici pričakovati ozdravljenja, kajti le tam je za to vse preskrbljeno. Doma ni potrebne priprave, ni zdravnika vedno pri rokah, bolnik v lastni hiši noče pokoren biti zdravniku in domačim itd , s kratka: največja dobrota duhobolniku je blaznica, in res sovražnik mu je, kdor mu zabranjuje bolnišnico! Vsekako pa se je treba prej z § 229. Veliki grešniki in pravični. 845 zdravnikom dogovoriti zaradi sprejema v blaznico, in želeti je, da on vredi preselitev. 3. Ako duhobolnik ozdravi, naj dušni pastir domače po¬ duči o tem, kako jim je ravnati z okrevancem, da se mu ne po¬ vrne bolezen. Ne smejo mu v misel jemati prestane duševne bo¬ lezni, ali norčevati se iz njega zaradi prejšnjih neumnosti; če je popolnoma ozdravljen, že sam ve, kako in kaj je bilo z njim. Jako ljubeznivo in potrpežljivo naj vsi občujejo s prebolnikom; nihče naj ne kaže, kakor da bi se ga bal; še manj, da bi mu kdo očital bolezen, in ko bi jo bil morda tudi res sam zakrivil z razuzdanim življenjem. Z njim je ravnati kakor s človekom, ki preboli hudo telesno bolezen ter je še slab in ptuje pomoči po¬ trebuje ; glavno pravilo domačim naj je: nikoli ne puščajte tacega okrevanca brez vsakoršnega dela in res krščansko ga ljubite. 1 ) § 229. Veliki grešniki in pravični. I. Najzaslužnejše opravilo duhovnega pastirja je spreobra¬ čanje velicih, trdovratnih grešnikov. Nikakor bi ne storil svoje dolžnosti, ako bi le čakal, da zgubljena ovca sama pride ter prosi sprejeta biti v ovčjak Kristusov; ne smel bi mirne vesti biti dušni pastir, ko bi samo v spovednici si prizadeval za spreobrnjenje grešnikov: dober pastir pusti devet in devetdeset ovac in gre iskat eno zgubljeno. Duhovnik mora posnemati Zveličarja, ki ni le v obče podučevaje in opominjevaje iskal, kar je bilo zgublje¬ nega, ampak si je ob vsaki priliki še posebej prizadeval za spre¬ obrnitev posameznikov : grešnika, ki ga je prosil telesnega zdravja, je ozdravil tudi duševno, n. pr. mrtvoudnega (Mat. 9, 2 — 8); kdor sam ni prišel, iskal je Gospod prilike, ter se je dal povabiti k jedi, da je tamkej na srce govoril grešnikom (Mat. 9, 10—13); ob drugi priliki je stopil sam in nepovabljen v hišo grešnikovo, govoreč n. pr. Caheju: »Danes moram v tvoji hiši ostati.« (Luk. 19, 5.) Spreobrnjenje grešnika je sicer brez posebne milosti božje nemogoča reč, ker ') Jako podučne in tudi duhovnemu pastirju koristne knjige o duhobol- nikih so n. pr. Bruno S c h o n ,'"Mittheilungen aus dem Leben GeistesgestSrter, Wien ; Dr. Albin Erlenmeyer, Wie sind d ie Seelenstorungen in ihrem Be- ginne zu behandeln. Leipzig ; Dr. F. K 6 s 11, Winke zur VViirdigung und Behand- lung der genesenen Seelenkranken, Graz. 846 Duhovno Pastirstvo. je nekako vzbujenje od mrtvih: Bog sam najprej pokliče grešnika iz groba teme, iz duševne smrti, kliče ga na razne načine, časih po kaki nesreči, bolezni . . . časih po srečnih, veselih dogodkih . .. časih po posebnem notranjem razsvetljenji itd.; duhovni pastir pa mora biti tolmač glasu božjega, razlagavec nebeškega klica. Stopi naj dušni pastir ob tacih prilikah pred grešnika, ali tudi še sicer ob priložnosti, kedar meni, da bo njegovo srce prejemljivo za dobrohotno besedo. Ljubeznivo, po očetovsko, brez ostrega oči¬ tanja, z ozirom na stan, starost, temperament naj mu kaže, v ko¬ likem nasprotji z božjo voljo in zapovedjo je življenje njegovo, milo pa odkritosrčno naj ga opozori na časne in večne posledice tacega življenja itd. Ako se duhovnemu pastirju ponudi prilika grešniku storiti kako prijaznost, skazati mu časno dobroto, naj mu to stori, da si s tem pridobi njegovo zaupanje, in da je uspešneje njegovo prizadevanje za spreobrnitev. Ge mašnik dotičnika pri¬ pravi do spoznanja lastne grešnosti, naj potem skuša v njem zbu¬ diti pravo kesanje in resničen sklep poboljšanja, rabeč v to enake motive, kakor jih vporablja v spovednici (gl. § 187 II.), in z vednim ozirom na grešnikove posebne razmere naj mu kaže, kako se iz¬ kopati iz groba pregrehe in se spraviti z Bogom. Uči naj ga rabiti pomočke poboljšanja in nasledke greha poravnati; tudi naj dušni pastir sam kolikor mogoče pomaga grešniku odstranjali zadržke spreobrnjenja, in goreče naj zanj moli ter ga priporoča v iskreno molitev pobožnim vernikom. 2. Dušnemu pastirju ni le dolžnost grešnike z božjo pomočjo voditi k resničnemu spreobrnjenju, ampak bodi mu tudi skrb, pravične in po popolnosti hrepeneče duše ohraniti v tej želji greha jih obvarovati, in vsa primerna sredstva k popolnosti jim podajati. Grešil bi duhovnik zoper voljo Kristusovo in zoper željo sv. cerkve, ako bi odganjal od pogostnega prejemanja sv. za¬ kramentov vernike, katerim se sv. obhajilo sme pogostno deliti, (gl. § 204); ogibati se je pa seveda tudi pretiravanja. Jako na¬ pačno bi ravnal, kdor bi se s tako imenovanimi pobožnimi du¬ šami toliko ukvarjal, da bi zanemarjal druge duhovnijane, zlasti moške, ter takim vernikom dal dolgo pri spovednici čakati, ki le redko pristopajo k sv. zakramentom. Dušno vodstvo pravičnih bodi dvojno: pozitivno in negativno. Negativno vladanje duš po popolnosti hrepenečih ni druzega kot navod k duhovnemu boju zoper greh (via purgativa), t. j. izčišče- vanje duše od malih grehov in strasti, pa od slabega nagnjenja, § 229. Veliki grešniki in pravični. 847 ne dosti plemenitili namer, čustev itd. Pozitivno duhovno vladanje pa je v vedno popolnejšem razsvetljevanji človekove duše in v spo- polnjenji pa vtrjenji njenih kreposti, ter v bolj in bolj dovršenem spolnovanji vseh dolžnosti, po možnosti tudi svetov (via illumina- tiva et unitiva). Glavni pripomočki k čednosti in dovrše¬ nosti so: a) Zatajevanje samega sebe, zlasti prostovoljna in popolna vda¬ nost in pokorstvo pod božjo voljo v vseh prigodkih in raz¬ merah življenja. Po krščanski popolnosti hrepeneči verniki naj se prav pridno vadijo v notranjem zatajevanji, zatirajoč v sebi svojeglavnost, žlobudravost, čujoC nad svojimi čuti... Zraven utegne duhovni pastir priporočati tudi nekatera ložja vnanja zatajevanja in pokorila; ne sme pa dopuščati taeih, ki bi škodovala zdravju. Tudi ne gre dovoljevati tacih posebnosti, po katerih se vzbuja pozornost; pobožna duša naj se skazuje le s tem, da je bolj ponižna, bolj potrpežljiva, molčeča . . kot drugi. b) Duhovne vaje: molitev, premišljevanje ali vsaj premišlje- valna roženvenska molitev, duhovno branje, kratki vzdihljeji k Bogu, po katerih $e človek navadi vse na Boga obračati, vedno pred njegovim obličjem hoditi; vsakdanje izpraševanje vesti, goreča priprava na sv. obhajilo in zahvala, duhovno obhajilo, po možnosti obiskovanje sv. rešnjega Telesa itd. c) Razmeram in stanovskim opravilom dotične osebe primerjen dnevni red, v katerem naj se lepo vrsti »moli« in »delaj«. Da duhovni pastir duše mu izročene uspešneje vodi po potu popolnosti, treba mu je dobro poznati notranje stanje in vnanje razmere dotične osebe; pa tudi on sam mora biti asketično dobro izobražen, znano mu mora biti bistvo kreposti in pobožnosti, in razločevati mora znati pravo čednost od hinavščine in navidezne svetosti. Vsakatero dušo je treba voditi po njenih posebnih ji od Boga podeljenih darovih, duševnih in telesnih močeh, in z vednim ozirom na razmere stanu, opravila itd. Da pa kaka oseba duhov¬ nega pastirja ne slepi ter ne zapeljuje s svojo navidezno svetostjo, treba mu je biti jako opaznemu. Ako je taka, tako imenovana pobožna duša, zelo čenčava, hudega jezika; če jo duhovnik zasači na laži, hinavščini, potuhi; ako manjka ponižnosti, pokorščine ter ne prenaša najmanjše graje; čc vedno le življenje drugih opazuje in v raznih prepirih živi; ako zanemarja dolžnosti slanu in ne 848 Duhovno Pastirstvo. kaže nikakega napredka v dobrem, in tudi nasvetovanih pripo¬ močkov k čednosti vestno ne rabi itd.: takrat je treba prijazno sicer a resno opomniti zadevno osebo, da to ni prava pobožnost. Odkritosrčno naj jej stavi pred oči nje pravo dušno stanje, opo¬ minjajoč jo, da naj nikar še dalje ne moti same sebe in drugih, ampak da nastopi pot prave in resnične pobožnosti. S tacimi ose¬ bami naj pa dušni pastir potrpljenje ima, pri katerih spozna dobro voljo, pravo hrepenenje po popolnosti, a veliko slabost. — Ker marsikateri duhovni pastir pri občevanji s tako imenovanimi po¬ božnimi dušami bodisi v spovednici ali zunaj spovednice zabrede v napake in pregrcške, naj dostavimo še nekoliko naukov glede duševnega vodstva omenjenih oseb: a) Kar smo povedali ozir ženskih spovedancev v obče (gl. § 195), velja še pesebno tu: jako previden, kratkih resnih besedi bodi duhovni pastir občevaje s pobožnimi dušami, og-ibaje se vsake mehkočutnosti; sicer nastane zanj nevarnost, da se vgnjezdi napačno nagnjenje na eni ali drugi strani, ali pri obeh, in čistost srca ali tudi še dobro ime duhovnikovo škodo trpi. b) Mašnik ni opravičen tirjati od vsake osebe, ki se mu izroči v dušno vodstvo, da pri njem stori veliko spoved, ako jo je že prej kdaj dobro opravila. Tudi je napačno in celo nevarno, hudovati se nad pobožnimi dušami, ako gredo kdaj k dru¬ gemu duhovniku k spovedi, ter morati jih, edino le pri njem in nikoli drugej se spovedovati. Še pove naj dušni pastir takim osebam, da iz važnih vzrokov smejo tudi drugej opra¬ viti svojo pobožnost, ne da bi jim bilo treba o tem kaj praviti navadnemu spovedniku. c) Brez prave potrebe naj ne dopušča duhovni pastir, da bi ga tako imenovane pobožne duše obiskovale v stanovanji. Ako katera pride in hoče govoriti o rečeh spadajočih v spoved, naj duhovnik tacega ne posluša v sobi. Ce govori o nepotrebnih stvareh, morda čez bližnjega . . ., zavrni osebo in kratko od¬ pravi. Redno naj duhovnik ženskam ne reče sesti, tudi roke naj jim ne podaja. Svojih spovedenk mašnik nikoli ne obiskuj, če nima kaj zelo važnega opravila. d) Praviloma ne prejemaj daril od tacih oseb, in jim jih tudi ne dajaj, ker jih rade okoli kažejo kot dokaz, koliko veljajo pri gospodu. Ako bi duhovnik sprejemal za-se daril od § 230. Ljudje, ki si volijo stan; v prepiru živeči. 849 bogatih in imovitih, potem menijo ubožne, da tudi one ne smejo zaostati, in tratijo svoj pičli zaslužek, kar vesten du¬ hovnik nikakor ne sme dopuščati. Tudi je potrebno, da se duhovni pastir vsem vernikom nasproti ohrani svobodnega, nezavisnega, kajti le tako more vsak čas in kogar koli ne- boječ, srčen, kolikor treba svariti, grajati . . ., kar pa težko brez velike zamere stori osebi nasproti, od katere je prejemal kakovih daril. e) Ako se zgodi, da začne pobožna oseba dopovedovati dušnemu pastirju o izrednih milostih, o prikaznih, razodenjih, zamak¬ njenji itd., varuje naj se duhovnik, da ne verjame brž; kajti čudežna stanja so jako, jako redka, če osebe slabega razuma in slabotnega telesa, ali histerične, melanholične, spovedenke zelo žive fantazije govore o tacih rečeh, navadno niso dru- zega kot zmota, produkt bolezni ali celo prevara. Ako se duhovniku dopoveduje o tacih nenavadnostih, naj nikoli ne kaže radovednosti, začudenja, ampak dela naj se, kot bi se nič ne zmenil za stvar; dotični osebi pa naj nikakove pred¬ nosti ne skazuje zaradi tega, ampak ravna naj z njo, kakor z drugimi. Vsled tacega preziranja mnogokrat kmalu jenjajo čudežna stanja, dokaz, da je bila prevara. Ko bi se le še po¬ navljalo, duhovnik dotični osebi nasproti sicer le še molči, in naj nikakove sodbe ne izreče, vendar naj skrbno preiskuje vse okolnosti, moli naj, prosi razsvetljenja, išče sveta sku- šenili mož. Ako bi se prepričal o resničnosti tacih nenavad¬ nosti, porablja naj take izredne milosti k večji popolnosti in svetosti duše. Kolikor večja milost, toliko bolj je treba na¬ predovati in vtrjevati se v ponižnosti, pokorščini, pravi lju¬ bezni do Boga in do bližnjega. II. ČLEN. Vodstvo duhovnijanov z ozirom na njih vnanje razmere. § 230 . Ljudje, ki si volijo-stan; v prepiru živeči. 1. Pravilo naj je duhovnemu pastirju, da se ne vtika v stvar, kedar si kdo njegovih faranov voli stan, zlasti če velja za vse 54 Duh. Pastirstvo. 850 Duhovno Pastirstvo. življenje; razim če ga dotičnik naravnost popraša, ali pa sicer iz zelo važnega vzroka, n. pr., ako kdo namerava stopiti v mešani zakon (gl. § 215). Znati pa mora duhovni pastir prav svetovati. V ta namen mora zadevnega duhovnijana pri volitvi stanu pod¬ učiti, da se mu je ozirati: a) na svoje večno zveličanje, in zato izbirati si stan iz čiste, plemenite namere, in zraven goreče moliti, proseč si razsvetljenja, da spozna poklic ter voljo božjo, b) Na dolžnosti, težave, nevarnosti nameravanega stanu, c) Na lastne zmožnosti in pripravnost za stan, na katerega misli, t. j. če ima tacib telesnih in duševnih lastnostij, darov, da bi mogel dolžnosti novega stanu vestno spolnovati, težave premagovati itd. d) Ge ima pravo nagnjenje do zadevnega stanu in ga ne vodi morda samo slepa, strastna afektacija. Na vse to mora dušni pastir opozoriti dotičnega človeka, in naj ga podpira z lastno izkušnjo, da bo znal pametno voliti. Ni¬ koli pa naj nikomur ne določuje in- ne veli kar naravnost katerega si koli stanu, a naj ga tudi ne odsvetuje naravnost, razun če do- tični prav gotovo ni za nameravani stan. Slelirnega, ki si voli stan, je prilično treba opominjati, da se v tej zadevi posvetuje s svojimi stariši, sorodniki . . ., in da brez posebnega razloga ne prezira njih besedi. Roditeljem pa je povedati, da naj se varujejo vsacega siljenja, zlasti če si otroci volijo stan, s katerim se zavežejo za vse življenje. — Ako je kak duhovnijan nesrečno volil ter stan zgrešil, in mu ni več mogoče, ali le z veliko težavo možno, ga zapustiti, tacega naj duhovni pastir opominja: da se v voljo ali pripuščenje božje vda, križe, britkosti voljno nosi ter za pokoro, če je morda lahkomiselno, brez Boga ravnal pri izboru stanu; pa da tudi prav goreče prosi božje pomoči, da bi mogel spolnovati stanovske dolžnosti. 2. Duhovni pastir si mora kot oznanovalec miru tudi pri¬ zadevati, da prepire, sovraštva po možnosti odstranja izmed čede, zlasti če razpor napravlja očitno pohujšanje. Prvi pogoj, po¬ ravnati razprtijo, sovražnike spraviti, je vselej to, da si duhovni pastir kot posredovalec pridobi zaupanje oseb v prepiru živečih. Da uspešno deluje kot mirivec, mora duhovnik tudi izvedeti vzrok prepira, da ga odstrani, če treba. Kedar toraj namerava dušni pastir spravo doseči med prepirajočimi, utegne tako-le postopati: a) Pokliče naj k sebi, ali naj sicer skuša dobiti vsacega posebej izmed duhovnijanov v razporu živečih, ki naj kar zvrstoma, § 230. Ljudje, ki si volijo stan; v prepiru živeči. 851 natančno ter odkritosrčno razloži ves prepir. Mirno naj clo- tičnika posluša mašnik, in še tudi sam kaj popraša, da tako dobi nek pregled vse razprtije, zlasti, da mu postane jasen nje vzrok in pričetek. b) Nato naj duhovni pastir nenavzočega kolikor mogoče izgo¬ varja, vsaj njegovo namero, če se morda dejanje samo ne da zagovarjati. Navzočega je pa treba opozarjati, da v tem in tem je on grešil, on razpora kriv, ker tako ga stori še bolj privoljnega k spravi. Poduči naj ga, kaj mu je storiti, kako pot do sprave nastopiti; n. pr. da zoprnika ob prvi priliki prijazno pozdravi ali mu kako ljubav skaže, da koga naprosi za posrednika . . . c) Ako sta oba voljna se pomiriti, naj dušni pastir oba b krati pokliče k sebi, in sicer kmalu, da ju med tem ne mine sprav¬ ljivost ali da se ne vname nov prepir. Prišlema mora naj¬ prej naznaniti svoje veselje, ker sta pripravljena razporu sto¬ riti konec, pohvali naj ju ter z verskimi nagibi oba še bolj vtrjuje v razodeti nameri. Potem naj duhovnik ponovi vpričo obeh ves dogodek, kakor ga je izvedel od posameznih, in točko za točko naj kaže, kdo izmed njiju je v tem in tem ravnal prav in kdo napak. Strastno pričkanje, ako se hoče vneti, naj zabranju je modro in z naj večjo ljubeznivostjo. Ker je žaljenje navadno obojestransko, naj povdarja duhovni pastir, da sta zaradi tega še toliko bolj dolžna odpustiti drug drugemu. d) Previdno duhovnik pripravi razžalivca do tega, da spozna svojo krivdo, da jo obžaluje ter je pripravljen zadostiti ko¬ likor treba in možno; razžaljenca naj pa nagovarja k sprav¬ ljivosti in milosrčnosti. Poslednjič naj ju nagovori, da tudi po vnanje razodeneta spravo ter morda naznanita s tem, da si podasta roke, da si odpustita. Opomni naj oba, da pozabita na vse, kar se je godilo, pa da se morata skrbno vsega ogi¬ bati, kar bi provzročilo nov prepir. Zlasti naj ne poslušata donašalcev; spominjata pa naj se večkrat storjene sprave in prijetnosti mirnega življenja. e) Ako bi po večkratnem prizadevanji duhovnik ne mogel po¬ miriti prepiralcev, ter bi si hotela pri svetni gosposki iskati pravice, naj jima na moč odsvetuje pravdo, živo kažoč zle posledice tožarjenja. Ko bi nikakor ne mogel zabraniti prav¬ danja, naj ju pa svari, da vsaj strast odložita in osebno jezo, 64 * 852 Duhovno Pastirstvo. in da pred gosposko pošteno, odkritosrčno ravnata in mirno pričakujeta razsodbe, ter tudi po končani pravdi ne smeta pozabiti, kaj tirja ljubezen do bližnjega. 3. Ce že navadnih hujših prepirov ne sme duhovni pastir gledati mrzlega srca, temveč si mora prizadevati za spravo med nasprotniki, mu je še strožja dolžnost pomiriti v raz poru živeče zakonske, ker imajo taki prepiri za vso dotično rodo¬ vino zelo hude posledice. Kot angelj mini naj župnik stopi med razprte, ko bi ga tudi nobeden soprogov ne bil klical na pomoč. Kedar toraj duhovni pastir izve za zakonski prepir v fari, naj skuša previdno izvedeti od zanesljivih ljudij, kaka je stvar, zlasti še: od kod izhaja razpor. Na vzrok prepira, kakor tudi na stan, omiko, temperament dotičnih zakonskih se je ozirati duhovniku, ko stopi kot posrednik med njiju. Vir zakonskim prepirom je na¬ vadno: ljubosumnost, napuh in surovost, čmernost, zapravljivost ali skopost, napačna vzgoja (zlasti žene), nekrščansko življenje, nesramnost, strastna poželjivost . . . Duhovni pastir naj skuša naj¬ prej z vsacim razprtih soprogov posebej govoriti ter naj si pri¬ jazno in ljubeznivo prizadeva za spravo in mirno zakonsko živ¬ ljenje ; tolaži naj ga in podučuje, česa se mu je ogibati, da se zabrani prepir. Ko bi posamezno opominjevanje ne pomagalo, naj oba zakonska družeta skupaj pokliče k sebi. Prijazno naj ju sprejme in svoje milovanje izreče nad needinostjo med njima. Živo naj jima kaže, kako škodljiv je vsak zakonski prepir zdravju, notranjemu miru, gospodarstvu vzgoji otrok; spominja naj ju ob poroki stor¬ jene obljube vzajemne ljubezni in voljne prizanašljivosti; svari naj pred grenkim očitanjem, toženjem, hudobnim donašanjem in pod¬ pihovanjem, in naj poslednjič oba opominja, prenašati križe in nadloge zakonskega stanu voljno in v duhu pokore, drug z drugim potrpljenje imeti, zopet mirno zakonsko življenje začeti. Med tem prizadevanjem naj veli obema mirno sedeti, le z duhovnikom go¬ voriti ter krotko povedati, kar je komu na srcu. Potrpežljivo mora dušni pastir oba poslušati, vendar naj ne dopušča, da bi drug drugemu segal v besedo. Ce nastane razburjenost, ostani mašnik miren, in previdno utolaži razdraženega. Ako se duhovnemu pastirju posreči spraviti razprte, naj kaže svoje veselje nad tem; ko bi pa zakonskih ne mogel pomiriti, ampak bi rekla, da nočeta nič več skupaj živeti, mora preiskovati, če imata zadostnih cerkveno pravnih razlogov za ločitev od § 230. Ljudje, ki si volijo stan; v prepiru živeči. 853 mize in postelje. 1 ) Ako ni kanoničnih vzrokov, naj zakonskima pove, da na pravno ločitev ni misliti ter naj ju skuša zmiriti. A tudi v slučaji, ko je kateri družetov res opravičen za tožbo na ločitev, naj duhovni pastir nikar takoj ne privoli v stvar, ampak naj sodnijsko zakonsko ločitev odvrača, dokler se da, razun, če so razmere take, da jima res ni skupaj živeti ter je ločitev kot manjše zlo po nravnih pravilih potrebna. Duhovni pastir mora pa tudi v takem prigodku poskušati z obema skupaj po avstrijskih in cerkvenih zakonih trojno spravo, vselej po preteklih osmih dneh. Samo če pri hudi razdraženosti kar ni upati sprave, ali če je morda ločitve celo želeti, da se odvrne huje zlo, sme tretje sprav- ljenje opustiti. 2 ) Ako je vse prizadevanje za spravo brezuspešno, J ) Instr. § 207 slove: »Quodsi conjugum alter adulterii crimen cornmi- serit, altcri jus competit, perpetuam a thoro et mensa separationem petendi, nisi forsan adulterium approbaverit, permiserit vel sua culpa adduxerit, aut ipse quoque adulterii reum se reddiderit. Jure suo exeidit, quodsi alteri parti culpam expresse vel tacite condonet. § 208 : Conjuges ad vitae consortium eatenus tan- tum obligantur, quatenus id absque anirnae, vitae, vel sanitatis periculo conti- nuare possunt. Quodsi conjux a fide Christiana deficiat, quodsi alteram partem ad defectionem a fide catholica, ad vitia vel crimina sollicitet, quodsi injuriis realibus vel insidiis vitam ejus et sanitatem in periculum adducat, quodsi ei acerbiores animi afllictiones per Iongius tempus intentet, etiam, quando malo cor- porali diuturno contagiosoque laboret, alteri parti supplicatione proposita eon- cedendum est, ut a thoro et mensa separetur, usqueduru conjugale vitae con¬ sortium, quin periculum saluti suae aeternae vel temporali immineat, renovare possit. § 209: Conjux, quem altera pars malitiose deseruit, separationem a thoro et mensa petere potest, usque dum desertionis reus animum ad officia conjugalia adimplenda paratum sufficienter probaverit. § 210: Etiam propter tales officiorum transgressiones, quae juribus bona temporalia attinentibus vel honori civili alte- rius conjugis grave afferunt detrimentum aut urgens parant periculum tempo- ralis a thoro et mensa separatio pronuntiari potest.« Glej tudi avstr. drž. zak. §§ 103, 109. 2 ) Instr. § 211 namreč veli: »Hic (parochus) utramque partem vocabit et cuncta, quae lex Ilci et foederis conjugalis dignitas suppeditat, motiva graviter simul et amanter adhibebit, ut conjugale vitae consortium intactum servetur. Si animos conciliare non valoat, secundo et tertio id ipsum, octiduo saltem quavis vice interposito, efficere conetur. Tertium lamen omitti potest experimentum, quando animorum exacerbatio successus spem adimat aut in patulo sit, actorem vitae consorcium continuare non posse, quin aeternam aut temporalem salutem urgenti exponat periculo.« Tudi po f avstrijskem državnem zakoniku, §§ 104 in 107, je bilo ukazano, da se mora soprog, hoteč pri sodniji tožiti na ločitev, naj¬ prej oglasiti pri svojem župniku, ki naj skuša zabraniti ločenje , in če se mu ne posreči, dotičnima napraviti spričalo, da se ni mogla doseči sprava. A to je ob veljavo dejano po postavi dnč 31. decembra 1868 (gl. K. »Verordnungsbl.« 854 Duhovno Pastirstvo. reče naj župnik soprogu tožitelju, da se mu je obrniti do ško¬ fijske zakonske sodnije ter najprej pri cerkveni gosposki izročiti tožbo na ločitev od mize in postelje. V to svrho naj mu spiše duhovni pastir spričalo, da je razprta druga skušal spraviti trikrat ali dvakrat, pristavši vzrok, zakaj se je tretje spravljenje opustilo, pove naj tudi dan, mesec, leto poskušane sprave in pa, če so to- žiteljeve pritožbe istinite (Instr. § 213). To spričalo in sporočilo mora župnik poslati prvosedniku duhovske sodnije v zakonskih zadevah, da se tamkaj stvar dalje obravnava in razsodi. Več o tem glej v cerkvenem pravu, pa II. oddelek avstrijske instrukcije: »De processu matrimoniali«, kjer je opisano vse dotično poslovanje cerkvene zakonske sodnije. Duhovni pastir naj pa tudi pove drugu tožitelju, da ločitev doseže le tedaj, ako more vzrok za ločitev pravno dokazati, kar pa ni lahko. Ce dotičnik pri vsem tem toži, ga je treba svariti pred sovražljivostjo in maščevanjem, in naj so mu priporoča skrb za otroke. Ako je cerkvena sodnija izrekla ločitev, pove naj duhovni pastir tožitelju ali obema, da naj se sedaj obrneta še tudi do državne sodnije, da se tamkaj držav¬ ljanske in vnanje družbinske razmere obravnavajo. Ko bi bil kak zakonski tožbo za ločitev izročil kar naravnost pri državni sodniji, in morda že tudi dobil dovoljenje za ločitev od civilne oblasti, mora ga župnik, ko to izve 1 ), takoj opomniti, da se obrne do ško¬ fijske zakonske sodnije, ter da mu je v vesti ločitev še-le tedaj dopuščena, ako bode cerkvena oblast izrekla ločitev. Da bi se do¬ tičnik nikakor ne hotel obrniti da svoje pristojne cerkvene go¬ sposke, morala bi se mu odrekati sv. odveza. — Se tudi tedaj, ko sta zakonska že sodnijsko ločena, naj si duhovni pastir pri- str. 135), katera za tak slučaj dotičnima zakonskima prepušča, se li hočeta v zadevi ločitve zglasiti pri svojem duhovnem pastirju ter od njega dobiti spričalo poskušane sprave ali pa ne. Ko bi pa c. kr. sodišče zahtevalo od duhovnega pastirja tacega spričala, ga župnik ne sme dati, kajti poduk kranjski duhovščini, kako jim je ravnati v zakonskih zadevah z ozirom na avstrijsko postavo 25. maja 1868 (gl. »Kirchl. Verordnungsbl.i 1868, št. XIX. str. 104 —113) v § 16. določuje: »Im Falle der Seelsorger vom vveltlichen Gerichte zur schriftlichen oder miind- lichen Erklarung iiber die Vornahme der Siihnversuehe aufgefordert wird, hat derselbe unter ausdrucklicher Berufung auf die ihm vom Ordinariate ertheilte Weisung zu erklaren, dass er dasjenige, wozu ihn der Beruf als Seelsorger ver- pflichtet, erfullt, und die erforderlichen Auskunfte dariiber dem furstbischoflichen Ehegerichte erstattet habe.« *) Justični minister Schonborn je dne 2. novembra 1893 ukazal vsem c. kr. okrajnim sodiščem, da vselej, kedar se izreče ločitev zakonskih od mize in postelje, to sporoče spisovateljem matic po dotičnem škofijskem ordinarijatu. § 231. Skrb za ubožce in jetnike. 855 zadeva, ju zopet združiti, ako so razmere potem; toliko bolj, ker cerkev največkrat pripušča le začasno ločitev od mize in postelje. Nikoli ne sme duhovni pastir dopuščati, da bi se zakonski svojevoljno ločevali in ločeni živeli; ampak skuša naj s prijaznim podučevanjem in resnim opominjevanjem odvračati samovoljne ločitve, ali pa že ločene zopet pomiriti, združiti. Ako spozna, da ima eden ali drugi onih družetov, ki sta se ločila sama od sebe, pač važen, cerkveno-praven vzrok za ločitev, in nikakor noče ali celo ne more več vkupno živeti, naj mu veli, da se obrne do du- hovske sodnije s tožbo za ločitev. Kdor bi pa iz zgolj trmogla¬ vosti, brez pravnega vzroka, in zoper voljo svojega zakonskega družeta se ločil od njega, njemu je tako dolgo odrekati odveza, da obljubi vrniti se k vkupnemu življenju. § 281 . Skrb za ubožce in jetnike. 1. Že od početka krščanstva si je cerkev oskrbo ubogih štela v svojo dolžnost, in tridentinski zbor (Sess. XXIII. cap. 1. de ref..) pravi: »Praecepto divino mandatum est omnibus, cjuibus cura animarum commissa est, pauperum aliarumque personarum mise- rabilium curam paternam gerere.« Iz verske resnice, da smo vsi ljudje otroci enega Očeta, da nismo lastniki, ampak le oskrbniki časnega blaga; iz nauka o potrebi dobrih del k zveličanju, in da Kristusu storimo, kar ubožcu. storimo ... se je razvila med kri- stijani lepa skrb za uboge. Ta skrb za ubožce je ustanovila službo dijakonov; oskrba ubogih je stvarila brezštevilna zavetja, sirotišča, bolnice, hiralnice, zaloge . . ., razne rede in družbe, katerim ni le namen, ubogim oznanovati evangelij, ampak tudi k telesnemu živ¬ ljenju potrebnega jim preskrbovati, vdovam, sirotam pomagati itd. Novejše čase je skoraj povsod svetna oblast, država ali občina, prevzela oskrbo ubožcev pa razne zaloge in denarnice za uboge, kijih je cerkev oskrbovala. 1 ) A cerkvene, krščanske oskrbe ubogih ne more namestovati svetna skrb, ker se ne opira na pravo lju- \ *) »Gesetz v. 28. Avgust 1883, wirksam far Krain, betreffend die Auf- hebung der Pfarrar me n institute und die Uebergabe ihres Ver- mogens an die Gemeinden«, glej »L. Diocbl.« 1884, str. 97; in Gesetz v. 28. Aug. 1883, wirksam (ur Krain, betreffend die offentliche Armenpflege der Gemeinden« gl. »L. Diocbl.« 1884, str. 106. 856 Duhovno Pastirstvo. bežen do bližnjega, na krščansko dobrodelnost, ampak jej je v podlago neko človekoljubje, humaniteta, ki je pa nezanesljiva pod¬ laga. Država ne more uboštva temeljito zlajšati, ker se opira na načelo, da vsaka občina mora podpirati lastnega srenjčana, kateri jej more formalno spričati svojo potrebnost. To pa stori marsikoga lahkomiselnega, da dela le za naj večjo potrebo ; na čas bolezni in starosti ne misli. Tudi hvaležnosti ni, kjer je pravica do podpore. Skušnja uči, da občinsko podporo najbolj dobivajo nadležniki in nesramneži; resnično potrebni, sramežljivi ubožci pa ne, ker ne spričajo ubožnosti, ampak jo rajše prikrivajo, časih je državna oskrba ubožcev tudi kar brez moči: kajti najglobokeji vzrok siro¬ maštva je mnogokrat nravne lastnije, marsikateri zabrede v uboštvo vsled moralnih pregreškov — državi pa manjka sredstev, moralno vplivati na siromaka, toraj v takem slučaju uboštva ne more sceliti v svoji korenini. Ker pa občina vendar-le tudi moralno sprijenega ubožnega podpira, ga s tem odteguje cerkvi, ki bi edina mogla moralno vplivati na nj. Iz vsega tega spoznamo, da duhovnemu pastirju še vedno ter v vseh razmerah ostane dolžnost: biti varuh in tolažnik siromašnim, oče ubožnim in zapuščenim ; ter da vsaki dušni in telesni sili na pomoč prihiti, bodi-si iz lastnih pomočkov, bodi-si s pomočjo imo- vitejih duhovnijanov; pa da na moč vzbuja krščansko dobrodelnost med svojimi verniki. Enako mora duhovnik skrbeti, da po svoji moči med verniki odvrača vzroke pomanjkanja in siromaštva ter jih ne podpira na nikakov način. Taki viri uboštva so: poželjivost, zapravljivost, gizdavost, nezmernost, razuzdanost, igra, zanikarnost, lenoba, lahkomiselno sklepanje zakonov itd. — Cerkvena oskrba ubožcev mora biti dobro urejena in modro vojena, zalog za uboge vestno oskrbovan. Duhovnik naj prilično dela na to, da se premožnejši farmani v svoji zadnji volji spominjajo ubožcev (tudi sam ne sme pozabiti na-nje); a dostaviti je vselej treba, da volilo oskrbovati in med siromake razdeljevati gre edino le domačemu samostalnemu duhovnemu pastirju, oziroma tistemu, komur je v imenu cerkve izročena skrb za uboge. Da svojo hvaležnost skazu- jejo dobrotnikom, je priporočevati, da bi obdarovanci morali pred razdelitvijo uboščine se vdeleževati kake pobožne vaje, n. pr. svete maše, vkupne molitve sv. rožnega venca . . . Vsaka podpora mora se tako deliti, da je siromak ne more tratiti ali zlorabiti, zato naj je pravilo, redno denarjev ne dajati, ampak siromaku preskrbeti živeža, zdravil, oblačila ali druzega potrebnega. Kdor more delati, § 231. Skrb za ubožce in jelnike. 857 njemu naj se pomaga s tem, da se mu preskrbi delo, služba . . . S telesno miloščino združuje naj dušni pastir vselej duhovno mi¬ loščino, in naj posebno ima ozir na osebe, ki so zarad uboštva v dušni nevarnosti. Blagi ti nameni krščanske dobrodelnosti se naj- gotovše dajo doseči, ako duhovni pastir v svoji fari ustanovi Vin¬ ce n c i j e v o društvo. 1 ) 2. Veliki ubožci so tudi jetniki, katerim, čeravno od vseh družili zapuščenim in zaničevanim, je sv. cerkev že od nekdaj ska- zovala posebno skrb in ljubezen. Ustanovila je kongregacije, katerim je skrbeti za boljšanje in spreobrnjenje zanemarjenih hudodelcev; in koliko zamore gorečnost duhovnikova pri jetnikih, kaže nam življenje sv. Vincencija Pavl. in drugih mož. Po želji in volji svete cerkve toraj ravnd duhovni pastir, kateri to sicer težavno a zaslužno opravilo goreče izvršuje ter si prizadeva za dušni blagor, za večno zveličanje jetnikov, kolikor ima priliko in mu svetne postave dopu¬ ščajo. 2 ) — Glavna naloga, pri skrbi za jetnike je rešenje njih duše, pravo spreobrnjenje, in resnična pokora. Najprej si mora duhovni pastir pridobiti jetnikovo zaupanje; naj toraj prijazno, sočutno z njim ravna, naj ga ne izprašuje koj, zakaj je zaprt, tudi naj mu brž ne ugovarja, če se dela nedolžnega, ampak pove naj mu kar vprvič, ko ga obišče, da pride k njemu kot pravi prijatelj, kot zastopnik sv. cerkve, ki je tudi zapuščenim jetnikom tolažnica in pomočnica. Treba je povedati hudodelcu, da duhovnik ni v nika- kovi zvezi s sodniki in s sodiščem, ter da vse tisto, kar bi razodel duhovnemu pastirju, njemu ne bode niti škodilo niti koristilo pred sodiščem; pa da le zato pride k njemu, ker mu želi do tega poma¬ gati, da si obrača v duševno korist čas, katerega mora tukaj preži¬ veti. Ker so jetniki navadno zelo nezaupni, naj duhovni pastir o preiskavi, o pričah, sodnikih itd. nikoli ne govori z jetnikom, ter ') Poduk o taki, zlasti za naše čase jako važni družbi, in nauk, kako osno¬ vati Vincencijeva društva, podaje knjižica, kojo je leta 1883 izdala »Katoliška družba na Kranjskem« pod naslovom »Petdesetletnica Vincencijeve družbe«. Jako zanimljiva je tudi knjiga: Dr. G. Ratzinger, Geschichte der kirchlichen Armen- pflege. Freiburg. 2 ) Po nekem avstrijskem državnem določilu 1. 1811 sme duhovni paslir obiskovati vse že obsojene jetnike ; do onih pa, ki so še v preiskavi, ne sme brez posebnega dopuščenja in sam. Mašnikom pri ječah veh' dotični hišni red, kako pri jetnikih in kaznjencih'opravljati duhovno službo. Kako na Kranjskem skrbeti za jetnike pri okrajnih sodiščih gl. »L. Dioecbl.«, 1893, str. 68. — Dobra knjiga duhovniku v pomoč je n. pr. Jacobs, »Die Besserung des Verbrechers und die Bekampfung des Verbrechens in und ausser dem Gefangnisse, Dusseldorf. 858 Duliovno Pastirstvo. naj vedno le svoj duševni namen ima pred očmi. 0 tem, kar bi mu jetnik pripovedoval, naj pa tudi molči, ter o tem ne govori sodnikom nasproti. Da duhovnik doseže namen, t. j. poboljšanje grešnika, naj občevaje z jetnikom skuša spoznali njegovo umsko in moralno stanje, njegovo versko znanje, dosedanje življenje in vnanje razmere. O storjenem zločinstvu potrebno izve duhovni pastir iz sodnijskih zapisnikov. Prilično naj duhovnik jetnike obisku¬ joč dela tudi na to, da resnično odpuste tistim, ki so pričali zoper nje, in ki so jih sodili; in da se resnično podvržejo sodnijski ob¬ sodbi, pa potrpežljivo, v duhu pokore prenašajo določeno kazen, da po možnosti popravljajo storjeno škodo itd. Duhovnik naj tudi tolaži jetnika, kažoč mu usmiljenje božje, ki se v tem razodeva, ker ga ni sredi velikih grehov poklical s sveta, ampak mu dal priliko, za grehe tu na zemlji zadostovati, pokoro delati. Kaže naj obsojencu na Jezusa Kristusa in toliko svetnikov, ki so celo po nedolžnem voljno prenašali ječo in kazni itd. Učiti je treba jetnika, kako v zaporu krščansko živeti, kako raznim skušnjavam se ustav¬ ljati itd. — Najvažnejše in časih tudi najtežavnejše je popolna sprava grešnika z Bogom po dobri spovedi. Treba je toraj jetnika počasi voditi k spovedi (večinoma je velika spoved potrebna) ter učiti ga, kako se mu je pripravljati na-njo. Kakor sila že sploh ni mila, tako zlasti jetnikov, kateri so še v preiskavi, nikakor ne kaže pri¬ ganjati k spovedi, celo ob velikonočnem času ne, ker se je pri preiskovancih bati neodkritosrčnosti, hlimbe. Še ko bi sami prosili za spoved, naj tacega duhovnik opomni, da mu v spovedi razodeto glede preiskave in razsodbe ne bode prav nič ne koristilo ne ško¬ dovalo, ker mora spovednik o vsem molčati, kar izve pri zakra¬ mentalni obtožbi. »Pro praxi notetur (pravi znana Instr. Eyst.)> captivos rarius ob periculum sacrilegii ad faciendas confessiones esse inducendos, praecipue, si incjuisitio judicialis nondum 1'uerit finita.« Jetnika v preiskavi naj duhovni pastir v obče opominja, da pred sodnijo govori čisto resnico; a vendar mu ne sme narav¬ nost ukazovati, da sodniku prizna svoje zločinstvo, čeravno mu tudi ne sme odsvetovati tega. O tej zadevi veh Instr. Eyst.: »Caveat, ne obligationem imponat, fatendi crimen, praecipue, si nondum est plene probatum, ne reum in angustias conjiciat, et proplerea cogat, contra semetipsum arma praebere judici, nec dissuadeat, neve omnino ab obligatione confitendi crimen liberet, ne rcus postea culpam in confessarium rejiciat, ac dein farna confessarii a judice § 231. Skrb za ubožce in jetnike. 859 pessiine vapulet« Samo v prigodku, ko bi kak nedolžen zaradi njegovega hudodelstva prišel v preiskavo in kazen, in bi svoje nedolžnosti ne mogel drugače dokazati, moral bi duhovni pastir ukazati dotičnemu jetniku, da prizna ter obstane svojo hudobijo. Ako je zločinstvo občnemu blagru zelo škodljivo ter se je hudo¬ delstva udeležilo več ljudi, mora obtoženec sodniku povedati tudi sodeležnike; ko bi nikakor ne hotel, moral bi mu spovednik odvezo odreči kot nespokorniku. Pri hudodelstvih, ki niso zelo škodljiva občinstvu, naj duhovnik jetniku prepusti, da sokrivce pove sodniku ali pa ne. — Duhovni pastir naj po možnosti skrbi tudi za take grešnike, ki so že dostali kazen. 1 ) Modro in po očetovsko naj nad¬ zoruje iz zapora izpuščenega; če treba, naj mu preskrbi kako delo ali službo, vodi naj ga k poravnanju škode in danega pohujšanja; pred vsem pa naj ga skuša obvarovati novega padca v hudobijo. Zgodi se, čeravno dandanes le redkokdaj, da mora duhovni pastir jetniku skazati zadnjo in najtežavnejšo pomoč: k smrti obsojenega pripravljati na srečno zadnjo uro. Ako je obsodba k smrti potrjena, je treba zločinca brž obiskati, z ljubeznivostjo in sočutjem si njegovo zaupanje pridobiti ter ponuditi mu duhovno pomoč, da zadnje ure življenja porabi v svoje zveličanje. Da se obsodbi voljno uda ter smrt mirno sprejme kot zadostilo za storjene grehe, treba je kaznjenca najprej vpokojiti. V ta namen ga duhovnik opomni, da mora obsodbo k smrti sprejeti kot posebno dobroto božjo, kajti premnogi bi se radi pripravili na smrt, a časa, prilike, pomoči nimajo, on pa ima vse to. Opozori naj obsojenca, da tudi on bi bil nespokorne, nesrečne smrti umrl ter se pogubil, ko bi ga bil Bog sredi hudobij in nepripravljenega poklical na sodbo; sedaj pa mu milost božja ponuja priliko, grehe obžalovati, se jih obtožiti, odvezo prejeti, na srečno smrt se pripraviti . . . Duhovnik utegne k smrti obsojenemu tudi staviti pred oči silno trpljenje in grozno smrt nekaterih svetnikov, ki so, in še celo po nedolžnem, vse muke prenašali veselega obličja. Tudi s tem duhovni pastir kaznjencu zmanjša strah pred smrtjo, če mu živo opisuje Kristusovo trpljenje in sramotno smrt na križu. Nato jo treba z obsojencem opraviti dobro spoved, ki naj redno obsega vse življenje, podeli se mu sv. popotnica in papežev blagoslov, a ne sv. poslednje olje, ker ni bolan. Obiskati mora duhovnik taccga obsojenca do ure usmrtitve pogostokrat, da ga tolaži, uči, z njim moli, zoper razne skušnjave l ) Glej »Laib. kirchl. Verordnungsbl.« 1863, str. 8. 860 Duhovno Pastirstvo. ga vtrjuje, v duhu spokornosti ohrani, večkrat z njim vzbuja kesanje nad storjenimi grehi in tudi še sv. odvezo mu podeli. Ko se bliža ura smrti, mora duhovni pastir obsojencu biti v pomoč, ter ga spremiti na kraj usmrtenja. Vpraša naj ga, če mu še kaj teži vest, če ima kaj naročiti, podeli naj mu še enkrat zakramentalno odvezo, vzbuja naj z njim dejanja vere, upanja, ljubezni, kesanja, udanosti v božjo voljo . . ., izroča naj ga božji milosti, priprošnji device Marije in svetnikov itd. Na zadnjem potu naj duhovnik kaznjenca opominja, da na nič druzega ne misli, kot na zveličanje svoje duše, ter na nič druzega ne gleda, kot na podobo križanega Jezusa, katero naj dušni pastir pred njim drži, ali pa mu jo da v roko ter v polju- bovanje. V zadnjih trenutkih naj še duhovnik z obsojencem vzbuja primerna dejanja; če želi, da mu še enkrat sv. odvezo . . s kratka: ravna naj z njim prav kakor z umirajočim. — Tudi v prigodku, ko bi k smrti obsojeni bil trdovraten ter bi zametaval duhovno pomoč, moral bi ga dušni pastir zopet in zopet obiskati, ter zdaj milo, ljubeznivo proseč, zdaj resnobno svareč, na smrt, sodbo, pekel opominjajoč, skušati ga pripraviti do kesanja in spovedi. Opravi naj duhovnik za otrpnjenega grešnika sveto mašo, goreče naj moli zanj in naj ga drugim priporoča v molitev itd. časih je dobro k njemu poslati še kakega drugega duhovnika. In ko bi po vsem prizadevanji obsojenec ostal trdovraten, mora ga dušni pastir vendar spremiti na kraj usmrtitve in še med potjo si za njegovo spreobr¬ njenje prizadevati, za-nj moliti itd.; morda se v zadnjih trenutkih življenja omeči trdo, mrzlo srce. — Po usmrtenji se navadno napravi nagovorček do pričujočih, v katerem duhovni pastir povdarja zlasti hudobijo greha, božjo pravico, katera mnogokrat udari že tu na zemlji itd. Instr. Eyst. pravi glede tacega nagovora: »Post mortem confessarius reum non modo adstantium precibus commendare, sed etiam brevem adhortationem habere debet ad populum, magnitu- dinem peccati et judicii divini ultionem aliacjue convenienter demon- strando; caveat vero, ne indebitis laudibus mortuum extollat, etsi pie obierit; triste est enim exemplum, non vero martyr justitiae ultricis.« § 232 . Duhovna skrb za bolnike sploh. »Parochus in primis meminisse debet, non postremas esse muneris sui partes, aegrotantium curam habere«, veli obrednik § 232. Duhovna skrb za bolnike sploh. 861 (ljublj. str. 99); in isto dolžnost duhovnim pastirjem nalaga sveta cerkev po raznih zborih in diecezanskih postavah. 1 ) In kako bi ne, ker je obiskovanje bolnikov tolike važnosti in koristnosti! človek nikoli v svojem življenji toliko ne potrebuje poduka, tolažbe, opo¬ mina, moči sv. zakramentov, kot na bolniški postelji, ko morda ves zapuščen in v hudih skušnjavah pričakuje trenutka smrti, ter je bolj ali manj na duhovnem pastirju, se bo li ta duša zveličala ali pa pogubila. Kako dober, posebno zdaten pripomoček, grešnika spreobrniti je ravno čas bolezni, ko marsikdo živo spozna svojo dušno revščino ter postane prejemljiv za nauke sv. vere! Prav res: »Inlirmi lectus, uberrimus campus spiritualis messis!« Ob bolniški postelji ima duhovnik tudi dokaj prilik, koristiti zdravim. Tu in tam more sedaj temu, sedaj onemu spregovoriti podučilno ali sva¬ rilno besedo, ki bi jo dotičnik ob drugi priložnosti ne hotel poslu¬ šati, a tu vpričo umirajočega sorodnika ali prijatelja pade v pre- jemljivo srce, na dobro zemljo. Z vestno skrbjo za bolnike duhovni pastir (udi sam sebi jako koristi, ker si s pridnim, ljubeznivim, požrtvovalnim obiskovanjem betežnikov v posebni meri pridobiva zaupanje, udanost, ljubezen faranov, katere pri tem opravilu spo¬ znava bolj in bolj. Da duhovni pastir more uspešno delovati pri bolnikih in umi¬ rajočih, se mu je ozirati na ta-le pravila: 1. Voditi ga mora prava apostoljska gorečnost, ki išče edino le časti božje pa zveličanja bolnikov ter za vse, kateri njegove pomoči potrebujejo, skrbi z enako ljubeznijo. Obiskovaje bolnike se mora duhovnik tako vesti, da mu nihče ne more oči¬ tati, da večjo skrb skazuje gosposkim, bogatim, kot prostim, siro- maškim, ali da celo razliko dela med starostjo in spolom — pri duhovni skrbi za bolnika mora odločevati le njegova večja ali manjša dušna potreba. Da v velikih duhovnijah mašnik ne pozabi na kakega bolnika, ampak da ima vse v pregledu, naj bi si po velevi Ritual. Rom. napravil zapisnik ter v njem zaznamoval si imena, stan, bivanje, bolezen posameznih bolnikov; in tudi, če so že prejeli sv. zakramente, kdaj in katere, pa dan, kdaj je zadnjič obiskal vsakterega. Obrednik (ljublj. str. 99) tudi opominja : »Aegrotos visi- tans, ea, qua sacerdotes Domini decet, honestate et gravitate se habeat, ut non aegris solu m, sed ipsi et domesticis verbo et exemplo prosit ad salutem.« ’)Za ljubljansko škofijo gl. nadškofa Mihaela Brigido »Pastoralis Epistola< V. §§ 14-16. 862 Duhovno Pastirstvo. 2 . Da ne stavi v nevarnost svoje lastne duše, je treba duhov¬ nemu pastirju pri bolnikih tudi previdnosti, pazljivosti, posebno kedar ima opraviti z bolnicami, zlasti mlajšimi. Nikoli naj jih ne obišče o neprimernem času, ne celo zgodaj zjutraj, tudi ne pozno zvečer, ako ni sile; in redno naj se da zglasiti, preden vstopi. Med spovedovanjem je modro, duri puščati odprte; pri na¬ vadnem obisku naj domači ljudje ostanejo v sobi, saj tudi tem utegne dokaj koristiti s primernimi nauki. Ako je mašnik klican k bolnim ženskam, njemu popolnoma neznanim ali celo zloglasnim, popraša naj prej, kaj jim je itd., da sklene biti previdnemu. 1 ) 3. Pri duhovni skrbi za bolnike je treba mašniku tudi dokaj zatajevanja samega sebe; deloma da voljno zmaga telesni ') Velike opreznosti in previdnosti je treba zla sli pri histeričnih osebah, ki so mlajšemu in manj skušenemu duhovnemu pastirju lahko v veliko nevar¬ nost. V pojasnjenje naj dostavimo, kar o tacih osebah piše zdravnik Dr. C. Ca- pellmann: »Die Hysterie ist ein Leiden, bei vvelchem die eigenthiimliche Ent- vvickelung der erhohten Erregung sensibler Nerven die ganze psychische Person- liehkeit umwandelt, die Perceptionsfahigkeit modificirt, den Willen lahmt, und so endlich die Selbslthatigkeit nach allen Richtungen hemmt, um der Laune und dem Unwillkuhrlichen ein schrankenloses Spiel zu lassen. Bei den meisten dieser Kranken entvvickelt sich eine nicht zu bezahmende Sucht, Mitleid, Theil- nahme zu erregen, Anerkennung zu finden und Aufsehen zu machen. Unbedeutende Eindrucke auf den sensiblen Nervenapparat entlocken ihnen die heftigsten Klagen iiber grassliche Schmerzen, subjective Sinneseindriicke spiegeln ihnen Erschei- nungen vor und bringen sie zu Zustanden, die der Extase und dem Hellsehen ilhneln. Nicht selten wird unter der ausseren Erscheinung der religiosen Schwar- merei eine bis zur Nymphomanie gesteigerte geschlechtliche Erregung schlau genug verdeckt, um die Umgebung und selbst junge Aerzte und Seelsorger in bedaueriichem Grade zu tauschen . . . Die allarmierendsten Vorkommnisse bei der Hysterie sind die sogenannten hysterischen Paroxismen. Bewegung des Kopfes und der Extremitilten, wie bei Aulomaten, Zusammenpressen der Kiefer bis zum Ziihneknirscben, Walzen der Zunge, bestandiges Hinunterschlucken, hastiges Athmen, Vociferationen, Aussprechen derselben Worte, Schlagen mit Handen und Filssen, kataleptische Starre des ganzen Korpers . . . alle diese Symptome kommen vereinzelt oder in Anfallen mannigfaltig vereinigt vor . . . Der Seelsorger soli sich also vor den Hysterischen huten, namentlich, dass er durch die oft hochst auffallenden Erscheinungen sich nicht lausehen lasse, und dass er durch die ungemein listigen und in Verfolgung eines Zieles vvirklich hartnackigen Kranken nicht betrogen werde ... Es gibt kein besseres Mittel, die auffalligen Erscheinungen aufhoren zu machen, als die absolute Nichtbeachtung derselben . . . Es sei zur Beruhigung hergesetzt, dass an der Hysterie, besonders auch im hysterischen Paroxismus nur hochst selten Jemand stirbt, dass also der Seel¬ sorger mit der Spendung der Sterbesacramente sehr vorsichtig sein muss bei Anfallen von Personen, die er als hysterisch kennt.« § 232. Duhovna skrb za bolnike sploh. 863 trud, ki je v tem, da mora vsako uro, vsak čas, ob vsacem vre¬ menu, po vsakterem potu . . . hiteti k bolnemu, duševne pomoči potrebnemu ; deloma da se znebi strahu pred nalezljivostjo, gnjusa, mrzenja nad boleznijo, smradom itd. Misel: tu mi je rešiti neumr¬ ljivo dušo, pa goreča molitev k Bogu, daje duhovnemu pastirju moči, da z velikodušno požrtvovalnostjo zmaga vsakoršno težavo in oviro. 4. Pri kužnih boleznih naj ostane duhovni pastir pri svojem navadnem ter zmernem življenji; naj je miren, v polnem zaupanji na Boga naj odloži ves strah, izročivši se volji nebeškega Pastirja, v čegar imenu deluje. To je najboljše sredstvo, obvaro¬ vati se okužbe. A kolikor je moč, naj se poslužuje duhovnik tudi pametnih naredb previdnosti, kedar mora k bolniku s kužno bo¬ leznijo : če mogoče, naj ne bodi tešč k tacemu betežniku, tudi ne ves vroč ter v potu, v izbi bolnikovi je skrbeti za čisti zrak, pre- blizo postelje naj se ne vseda in zlasti ne tako, da bi mu bolnikova sapa puhtela naravnost v obličje, žveči naj duhovni pastir brinove jagode in sline naj ne požira, dokler je v bolniški sobi, kjer naj se ne mudi dalje kot je treba. Ko pride domu, naj si usta izmije z jesihom ter omije obličje in roke, pa (pri zelo kužnih boleznih) naj se preobleče. 5. Da duhovnik uspešno obiskuje bolnike, se mu je treba pripravljati na taka obiskanja, zlasti če mu je iti k trdovrat¬ nemu grešniku, ali k betežniku v dolgotrajni bolezni, katerega mora mnogokrat obiskati ter mu vedno kaj druzega in primernega povedati v poduk in tolažbo. Naj toraj duhovni pastir že doma kaj pristojnega čila, 1 ) ali vsaj med potjo premišljuje, kakošne nauke, tolažila . . . bolnikovim razmeram priležne, bode rabil. 6. Prijavnem podučevanji in še sicer naj opominja dušni pastir svoje farane, da dosti zgodaj pošljejo po duhovnika, ako kdo hujše zboli, ali da mu vsaj pridejo povedat o nevarni bolezni tega ali onega. Tudi zdravnika naj prosi, da nevarno bolnega opomni na prejem sv. zakramentov, ali da vsaj duhovnemu pastirju sporoči ‘J Koristne knjige v to svrho so n. pr. K o h 1 e r, »Anleitung fur Seel- sorger am Krankenbette«, Frankfurt; O tt. »Vademecum fur Priester am Kranken- und Sterbebette«, Regensburg; Ed. Lbffler, »Iufirmus fui«, Handbuch fur Priester am Krankon- und Sterbebette, Leipzig; J o s. Feller, »Manuale der Krankenseelsorge«, Augsburg. — Jan. Zupančič, »Dušna pomoč za bolnike« v Ljubljani, dve knjigi; J. P. Pavlič, »Gospod, teci mi pomagat« molitvenik za bolnike, v Celovcu. 864 Duhovno Pastirstvo. o nevarnosti. 1 ) Da se verniki ne boje klicati svojega duhovnega pastirja k bolnikom, mora biti kajpada vsak čas pripravljen, brez nevolje in odlašanja iti k duhovnijanu, kateri v hudi bolezni po¬ trebuje njegove pomoči. Ker pa domači duhovni pastir nima le dolžnosti, ampak tudi pravico, obiskovati bolnike svoje fare, z njimi govoriti, jim duhovno pomoč ponuditi, zato naj vselej, ko izve za nevarno bolnega duhovnijana ter dalj časa ni poklican k njemu, ga obišče kar sam in nepoklican, bodi si pogoden ali ne- pogoden. Ko bi ga domači ne pustili k bolniku, naj skuša njih ugovore modro in vljudno zavrniti ter naj jih zlasti na to opomni, da vsa krivnja in odgovornost zadene nje, ako bolnik umrje ne- previdene smrti. — Kdaj da duhovni pastir bolnika obiskuje, je pač odvisno od osebnih in domačih razmer dotičnega betežnika, pa od opravil mašnikovih. Najprimernejši čas za obiskovanje bol¬ nikov so ure proti poldnevu ali kmalu po poldnevu. Tudi ni moč določiti, k o 1 i k r a t treba obiskati bolnika, kajti je zavisno od raznih okolnosti: od bolnikove potrebe in želje, od daljave in časa, ki je dušnemu pastirju na razpolaganje. Dveh napak se mu je varovati v tej zadevi. Prva bi bila, ko bi bolnika, potem ko ga je previdel s sv. zakramenti, nič več ne obiskal, akoravno utegne. Kaj naj skuša duhovnik pri nadaljnih obiskih doseči, povemo pozneje. Druga napaka je, če duhovni pastir svoje bolnike brez potrebe le prevečkrat, morda kar vsak dan obiskuje, čeravno tega ne zahteva duhovna potreba bolnikova; ali če se le predolgo mudi pri njih. Ko bi to tudi ne imelo drugih zlih posledic, je potrata časa; s četrtinko ure se v navadnih razmerah pač vselej doseže namen obiskovanja. Ako more, vravna naj duhovnik svoja opravila in pota tako, da mu je možno svoje bolnike obiskati vsak teden; večkrat na teden (ako utegne) pa tiste, kateri so se še-le v bolezni k Bogu spreobrnili, ki žive v velikih skušnjavah, ali ki so v bližnji smrtni nevarnosti. Svetovati je, da dušni pastir pri obiskovanji bolnikov vselej seboj ima štolo in obrednik, ali sploh knjižico, v kateri je obred za podelitev papeževega blagoslova pa molitve za umirajoče. *) To je zdravniku celo dolžnost, kajti Rit. Rom. (tudi ljublj.) omenja: »Si opus fuerit, (sacerdos) in memoriam revoeet, quod Lateranensis Concilii ac plurium summorum Pontificum decretis cavetur sub gravibus poenis, ne medici ultra tertiam vicem aegrotos visitent, nisi prius ipsis certo constet, illos Confes- sionis sacramento rite expiatos fuisse.« § 233. Obiskovanje bolnikov. 865 § 233 . Obiskovanje bolnikov. Glavni cilj tega obiskovanja naznanja obrednik z besedami: »In primis spiritualem aegrotantium curam suscipiat, omnemcpie diligentiam in eo ponat, ut in viam salutis eos dirigat, atque a diabolicis insidiis salutarium adjumentorum praesidio defendat ac tueatur.« Obiskovaje bolnika si mora toraj duhovni pastir za to prizadevati, da telesna bolezen dotičnemu pomaga k dušnemu ozdravljenju in k večnemu zveličanju. V dosego tega mora duhovnik bolnika primerno učiti, tolažiti, zoper razne skušnjave mu moč dajati, na vreden prejem sv. zakramentov ga pripraviti, ga k temu voditi, da se popolnoma vda božji volji in da, če treba, tudi časne zadeve vravna ter izreče poslednjo voljo. Slednjič naj je dušni pastir umirajočemu na pomoč; ako pa betežnik preboli, treba ga je učiti, kako naj si prestano bolezen obrača v dušni prid. O vsem tem govorimo nadrobneje. I. Treba je bolnika primerno učiti in tolažiti. Ako du¬ hovni pastir ne pride precej s sv. zakramenti, ampak sicer vprvič stopi v bolnikovo izbo, naj najprej domačim naznani sočutje, naj potem stopi k bolniku, katerega naj prijazno pozdravi ter vpraša kaj in kako. Potrpežljivo in s pomilovanjem naj posluša duhovnik dotičnika, kar mu pripoveduje o svoji bolezni in bolečinah, ter naj prilično povzame besedo, opominjajoč ga, da mu je bolehavost Bog poslal, da se je treba vdati v božjo voljo, ki ima s človekom vselej najboljše namene; da moramo svoje trpljenje združevati s Kristusovim trpljenjem, bolečine sprejemati kot pokoro za storjene grehe, vse svoje zaupanje staviti na Boga in na zasluženje Kri¬ stusovo itd. 1 ) Da si duhovnik ložje pridobi zaupanje bolnikovo, skuša naj mu, ako ga najde v velikem pomanjkanji, tudi telesno pomagati zlasti v tem, da mu preskrbi zdravniško pomoč 2 ) in ‘) Obredniki imajo za obiskovanje bolnikov poseben način : >Pax huic domui etc.«, kar pa ni de praecepto, kajti Rit. Rom. pravi: »Sequentes preces omnes vel ex parte . . . pro arbitrio Sacerdotis dici vel omitti possunt.< s ) Res ne gre, da bi se duhovnik sam pečal z zdravilstvom, vendar je zelo koristno, celb potrebno, da v.,dušnem pastirstvu delujoč mašnik nekoliko zdravniškega znanja ima; zlasti da vd v kaki nagli sili, dokler zdravnika ni, prav svetovati, da lastnijo in nevarnost raznih bolezni spoznava, da mu je znana prava strežba bolnikom itd. Tega ga uči lastno opazovanje, skušnja, občevanje s krščanskim zdravnikom, pa knjige, kakor n. pr. B r u n o S c h o n , »Was hat 55 Duh. Pastirstvo. 866 Duhovno Pastirstvo. primerne hrane. Obrednik (ljublj. str. 99) v tej zadevi dušnemu pastirju veli: »Eorum vero praecipuam curam geret, qui bumanis auxiliis destituti, benigni ac providi Pastoris caritatem et operam requirunt. Quibus si non potest ipse succurrere de suo, et eleemo- synas illis, prout debet, si facultas suppetit, erogare, quantum fieri potest, sive per caritatis, vel alterius nominis confraternitatem, si in ea civitate vel loco fuerit, sive per privatas, sive per publicas collectas et eleemosynas, illorum necessitatibus succurrendum cu- rabit.« — Pri dolgotrajnih boleznih (sušica, jetika, vodenica ...) se bolnika rada loti malodušnost ali nekaka obupnost; tacega je treba pogosteje obiskati ter ga s primernimi tolažili in prigovar¬ janjem storiti pogumnega in Bogu vdanega. Za take bolnike imej dušni pastir vedno pripravljenih zgledov, zlasti iz življenja tacih svetnikov, ki so veliko ali zelo dolgo trpeli (mučenci, sv. Lidvina, Terezija, Roza Lim . . .). Akoravno sem ter tje že povedano po¬ navlja, naj duhovnik staremu daje drugačno obliko. Bolniku je preskrbeti tudi duhovne hrane : daje naj mu primernega pobožnega berila, uči naj ga premišljevati tolažljive resnice (nebeško veselje, postaje križevega pota, skrivnosti žalostnega dela sv. rožnega venca . ..), naroči naj domačemu ali kakemu sosedu, da prilično iz te ali druge knjige bere bolniku. Prav pridno naj duhovnik priporoča betežnikom pobožne vzdihljeje, kratke molitvice, poglede na kako sv. podobo, poljubovanje sv. križa, darovanje bolečin trpečemu Jezusu. Jako dobro je priporočati bolniku take molitve, s katerimi se dobivajo odpustki; veliko duhovno miloščino nakloni dušni pastir bolniku v dolgi bolezni, ako mu preskrbi postajin križ, s katerim dobiva odpustek križevega pota (gl. str. 392). V največjo korist in tolažbo pa jo bolniku vreden prejem sv. zakra¬ mentov, ki naj jih zato večkrat prejme; kolikrat, je zavisno od lastnije bolnikove in tudi od raznih vnanjih okolnosti; gl. § 203. A če bi tudi iz raznih vzrokov ne bilo lahko bolnika večkrat obhajati, naj mu duhovnik nakloni vsaj milost sv. odveze ter naj z njim spoved večkrat opravi. Pogostno prejeta sv. odveza in sta¬ novitna molitev bolnika je tudi najboljši pomoček zoper razne man bei lebensgelahrlichen Fallen zu thun, bis der Arzt erscheint«, Wicn; Dr. C. C a p e 11 m a n n, »Pasloral-Medicin«, Aachen; Dr. A u g. S t o h r, »Hand- buch der Pastoral-Medicin«, Freiburg; Dr. T h. B i 11 r o t h, Die Krankenpflege im Hause und im Hospitale, Wien. — »Domači zdravnik«, na svetlo dala družba sv. Mohora; dr. Al. Valenta, »Kratek navod o prvi pomoči pri nezgodah«, v Ljubljani. § 233. Obiskovanje bolnikov. 867 skušnjave, ki jih satan zlasti takrat napravlja človeku, kedar mu življenje poteka h koncu. Kaj pa, da naj se tudi duhovni pastir bolnikov pridno spominja v svojih molitvah; Rit. Rom. namreč veli: »Consoletur infirmum, dicens, se pro eo in Missae sacriflcio et aliis precibus oraturum, curaturumque, ut alii itidem pro eo taciant, idque re ipsa praestabit.« II. Ako se bolniku shujšuje ter stanje njegovo nevarno postaja, 1 ) a ni še previden, ga mora duhovni pastir pripraviti na prejem sv. zakramentov. Pove naj mu, da je prihodnost v božji roki ter se ne ve, mu bode li bolje ali slabše, naj se toraj dosti zgodaj sebi v tolažbo in zveličanje posluži sv. zakramentov; opozorujoč bolnika tudi, da oni notranji mir, ki je učinek vredno prejetih zakramentov, že sam na sebi pospešuje ozdravljenje itd. Ako je bolnik voljan in ni še nevarnosti, dovoli naj mu duhovni pastir časa (če se mu zdi potrebno), da se pripravi na spoved, naj ga o tem nekoliko poduči ter mu naznani uro, kdaj pride, da ga spove, in h krati po okoliščinah morda že tudi obhaja in podeli sv. poslednje olje. Kako glede spovedi z bolnikom ravnati, smo povedali v § 197; o sv. rešnjem Telesu gl. § 202, o sv. poslednjem olji § 207, o papeževem blagoslovu str. 724. Zgodi se tudi: 1. da bolnik v nevarni bolezni navzlic vsemu duhovnikovemu pri¬ govarjanju odlaša prejetje sv. zakramentov, morda na nedoločen čas. V takem slučaji skušaj mašnik izvedeti vzrok odlašanja, ter ga modro odstrani, če misli duhovni pastir, da bi bolniku utegnil kak drug spovednik biti ljubši, naj mu obljubi, da preskrbi mašnika po njegovi želji. Ako bolnik ne spozna nevarnosti svoje bolezni, meneč, da ni nikake sile; ali če ga motijo drugi, morda mu ne¬ varnost prikrivajoč zoper lastno prepričanje: pove naj mu dušni pastir, da je življenje človekovo popolnoma v roki božji, in da mora kristijan celo v zdravih dneh, toliko bolj v bolezni, vsak čas pripravljen biti na prihod Gospodov. Bolnik se z odlašanjem stavi v nevarnost, ali sv. zakramentov ne prejeti, ali pa jih prejeti v takem stanji, da so brez učinka ... Na izgovor, da ni še pri¬ pravljen, naj mu pove duhovnik, da naj je zarad tega brez skrbi, ker mu bode v vsem pomagal, mu spoved olajšal itd. Bolnik in mnogokrat njegovi domači, zlasti med gospodo, ugovarjajo, rekši: previdenje bode napravilo veliko hrupa in govorjenja med ljudmi itd. Dušni pastir na tak izgovor odvrni, da v toliko važni zadevi *) Gl. Capellmann, »Pastoralmedicin« str. 168—178: Lebensgefahrliche Zu- stande und Zeichen einer sclnveren Krankheit. 55* 868 Duhovno Pastirstvo. ni gledati na ljudi. Dobri kristijanje se bodo veselili izvedevši, da je dotični prejel sv. zakramente; nasproti pa napravi veliko hrupa, če kdo nepreviden umrje. — Kdaj sme duhovni pastir ,sv. popot¬ nico skrivaj nesti k nevarno bolnemu, gl. str. 693. 2. V težavnem prigodku, ko bolnik v nevarni bolezni odločno zametuje duhovno pomoč ter nikakor noče prejeti sv. zakra¬ mentov, je prvo to, da dušni pastir ne zgubi potrpežljivosti in poguma. Na vedenji nespokornikovem je, kako ravnati ž njim. Mašnik naj goreče vzdihuje k Bogu, proseč si pomoči in razsvet¬ ljenja; vztrajno naj si prizadeva, da omeči trdovratno srce: zdaj milo in ljubeznivo, zdaj resno, zdaj s krotko prošnjo, zdaj živo in pretresljivo grešniku pred oči postavljaje nebeškega sodnika in večno pogubljenje. Vporablja naj duhovnik kake družinske razmere bolnikove, kako znano lastnijo njegovo, kak dogodek tistih dnij, kaj vnanjega, podobo ob postelji . . ., spomin na prvo obhajilo bolnikovo, na leta mladosti itd.; moli naj mašnik kleče ter glasno za spreobrnjenje nesrečneža, sedaj sam, sedaj z domačimi; rabi naj kako blažilo sv. cerkve ... — stori naj kar ve in zna, da doseže svoj cilj. In bodi si, da se bolnik od mašnika proč obrača zahtevajoč, naj ga pusti v miru; bodisi, da celo zasmehovaje, porogljivo odgovarja: duhovni pastir naj ostane miren. Krotko naj pove, da mu ne misli delati sile, edino le dolžnost ga je semkaj pripeljala in skrb za bolnika, pa goreča želja, rešiti njegovo dušo. Duhovni pastir naj trdovratnega le tedaj zapusti, če na vse ljubez¬ nivo prigovarjanje zaničljivo molči, ali pa, če mu z veliko raz¬ draženostjo zopet in zopet veli, da odide. A še odhajajoč naj bolniku pove, da je vsak trenutek pripravljen priti nazaj, ko bi želel duhovne pomoči. Vmes naj naprosi zdravnika, domače, pri¬ jatelje bolnikove, da ga skušajo ganiti; mašnik sam pa naj goreče moli za spreobrnjenje grešnikovo, in sporočati naj si da o stanji in vedenji njegovem, če možno in je uspeha upati, naj še kak drug mašnik obišče nespokornika. — Kdaj gre do konca trdovrat¬ nemu odrekati cerkveni pokop, smo povedali str. 788. III. Duhovnemu pastirju je treba bolnika tudi do tega pri¬ praviti, da se popolnoma v božjo voljo vda, in daje k vsemu pripravljen, kar mu Bog pošlje. Ali naj v la namen nevarno bolnemu naravnost napove smrt ? Napoved smrti ali tudi le smrtne nevarnosti skoraj slehrnega jako vznemiri, pretrese, mu mnogokrat odvzame edino časno tolažbo, ki jo je imel v upanji ozdravljenja, mu stanje bolezni večinoma shujša itd.; toraj rečemo: duhovnik § 233. Obiskovanje bolnikov. 869 naj brez prav važnega vzroka bolniku nikoli ne jemlje vsega upanja ozdravljenja, in naj mu smrti naravnost ne napoveduje. Neresnice pa tudi ne sme govoriti dušni pastir, ne sme z drugimi vred slepiti bolnika, nevarnosti mu prikrivati. Kako pa da duhovnik ne všečno resnico bolniku naznani, se ravna po lastniji in razmerah bolnega. Kedar je že sam ves vdan v voljo božjo in skrben za zveličanje duše, mu ni treba govoriti o bližajoči se smrti, ampak na to delaj duhovni pastir, da dotifnik z živo vero, s trdnim zaupanjem in gorečo ljubeznijo, pa s srčnim kesanjem pričakuje Gospoda, naj si pride kedar koli. — Takim bolnikom pa, ki prejem svetih zakramentov vedno odlašajo, meneč, da ni nikake nevarnosti, naj dušni pastir modro in prizanesljivo omenja: da slanje ni brez nevarščine, da se ne ve, kaj Bog sklene in je zato treba, da je kristijan na vse pripravljen itd. — So taki nevarno bolni, kateri sv. zakramente sicer prav pobožno prejmo, a umreti se tako zelo boje, da jim kar nihče ne sme v misel vzeti smrti. Sicer tudi tem ne gre vsega upanja jemati, in duhovni pastirjih sme tolažiti z vsemogočnostjo božjo ter jih opominjati, da naj le molijo s Kristusom na Oljski gori: »Moj Of e! ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih«; vendar morajo tudi oni pristaviti: »pa vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Mat. 26, 39.) Nahajajo se bolniki glede smrti zelo različne misli: nekateri se je silno boje, drugi se je vesele ali jo celo komaj pričakujejo, tretji so v tem malomarni. Duhovni pastir naj skuša zvedeti vzroke tacega miš¬ ljenja, in če niso pravi, kiščanski, ali če so celo pregrešni, naj dotičnega primerno poduči in odpravi grešni vzrok. — Kedar ima mašnik s takimi nevarno bolnimi opraviti, ki duhovno pomoč zametujejo in se vsemu ljubeznivemu prigovarjanju duhovnega pastirja trdovratno ustavljajo, ali ki nekaterih posebnih dolžnostij, n. pr. sprave s sovražnikom, povračila . . . spolniti nočejo; takrat naj je mašniku zadnji pripomoček ta, da nespokorniku naravnost naznani bližnjo nevarnost in mu napove bližnjo smrt. IV. Pravilo naj je duhovnemu pastirju, da se ne vtika v družinske razmere in časne zadeve bolnikove, vendar je časih potrebno, da mašnik nevarno bolnega opomni, naj vravna premo¬ ženje ter oporoko naredi. Ako so namreč okolnosti take, da se je po bolnikovi smrti bati prepirov in pravdanja med njegovci in rodovinci, ali če so zavolj storjenih grehov dotičniku nastale posebne dolžnosti itd., naj duhovni pastir pri domačih poprala, če je bolnik ozir svojega imenja že kaj določil; ako ni, opomni naj 870 Duhovno Pastirstvo. ga duhovnik sam na napravo oporoke (najbolje, da še-le po opravljeni spovedi), kažoč mu nje korist ali potrebo. Ce bi se izgovarjal, da je še časa za to, naj mu pove duhovnik, da mnogo mnogo ljudi že v zdravih dneh spiše svojo oporoko, vedoč, da nihče ne ve dneva in ure, kdaj ga pokliče Gospod. 1 ) V to pa, kako in kaj storiti s premoženjem, naj se dušni pastir ne spušča, tudi naj bolniku ne spisuje oporoke in se je ne vdeležuje kot priča, ako ni sila, ker mu sicer utegnejo dediči napravljati marsi¬ katere neprijetnosti. Samo iz važnega razloga, zlasti če bolnik sam prosi, naj opomni le v obče, da je pri oporoki na prvo mesto staviti tisto, kar tirja pravica (dolgove, povrnitev, vzrejo nezak. otrok . . .), in potem dolžnosti ljubezni (sorodniki po bližjem ali daljšem kolenu, večji ali manjši ubožnosti). Zapuščine v dobre namene naj se ne napravljajo, če bi se zarad tega imela prelomiti kaka dolžnost ali prezreti ubožni rodovinci. Mnogokrat je treba bolniku tudi povedati, kako se mora oporoka napraviti, da je po avstrijskih zakonih veljavna. 2 ) — K poslednji volji nekako tudi ’) Tretjerednikom sv. Frančiška so ukazovala stara pravila, da v treh me¬ secih po sprejemu narede oporoko; pa tudi po konstituciji Leona XIII. »Miseri- cors Dei« 30. maja 1883 prenovljena redovna pravila vele svojim udom, da »zgodaj« ali »za časa« za slučaj smrti uravnajo svoje premoženje. Pač bi bilo želeti, da tudi vsi duhovniki tako store ter da že ob zdravji spišejo po¬ slednjo voljo, se pri tem zavedajoč, da so katoliški mašniki. Sv. Avguštin piše v tej zadevi: »Fac testamentum tuum, dum sanus es, dum sapiens es, dum tuus es; in infirmitate positus, blanditiis aut minis duceris, quo tu non vis.« Instr. Eystaedt. pa tako-le opominja: »Videant clerici, cjuomodo in testamentis satis- faciant menti Ecclesiae, memores aedium sacrarum, operumque piorum, pau- perum quoque solatii, parentum et necessariorum. Abstineant autem a legatis in focarias liberalibus, ne obiocutionibus et scandalis ansa praebeatur, quamquam ex motivo gratitudinis diuturnum famulatum earum praesertim, quae šibi vitae quaestum faciendi vix forent capaces, aliquo legalo, potius dono de manu ad mamim remunerare laude sit dignum.« — Glej tudi »Acta et statuta Synodi Dioc. Lavantinae a. 1883« : De testamentis Clericorum. 2 ) Naj iz avstrijskega državnega zakonika posnamemo ne¬ katere važnejše dotične paragrafe: § 565 : Der Wille des Erblassers muss be- stimmt, nicht durch blosse Bejahung eines ihm gemachten Vorsehlages; er muss im Zustande der vollen Besonnenheit, mit Ueberlegung und Ernst, frei von Zwang, Betrug und vvesentlichem Irrthume erklart werden. § 568: Ein gerichtlich er- klarter Versclrvvender kann nur iiber die Halfte seines Vermogens durch letzten \Villen verfiigen; die andere Halfte fallt den gesetzlichen Erben zu. § 569: Un- mtindige (t. j. še ne 14 let stari) sindzutestiren unfiihig. Minderjiihrige, diedas lS.Jahr noch nicht zuriickgelegt haben, konnen nur miindlich vor Gericht testiren ... Nach zuriiekgelegtem 18. Jahre kann ohne weitere Einschrankung ein letzter Wille erklart § 233. Obiskovanje bolnikov. 871 spada, da bolnik na smrtni postelji daje svojim domačim primernih naukov in svaril, da kot oče, mati, svoje otroke blagoslavlja, da, če je treba, koga prosi za odpuščenje itd. Ako meni duhovnik, da bi kaj tacega bilo koristno, in da bi bolnika preveč ne pretreslo, naj ga na to opomni ter po potrebi posreduje pri tem. V. Ker ga ni bolj važnega in odločnega časa v življenji človekovem, kakor je trenutek, ko ima stopiti pred večnega sodnika, vverden. § 577: Man kanu aussergerichtlich oder gerichtlich, schriftlich oder miind- lich; schriftlich aber mit oder ohne Zeugen testiren. g 578: Wer schriftlich und ohne Zeugen testiren will, der muss das Testament oder Codieili eigenhandig schreiben, und eigenhandig mit seinem Namen unterfertigen. Die Beisetzung des Tages, des Jahres und des Ortes, wo der letzte Wille errichtet wird, ist zwar nicht noth- vvendig, aber zur Vermeidung der Streiligkeiten rathlich. § 579 : Einen letzten Willen, welchen der Erblasser von einer anderen Person niederschreiben liess, muss er eigenhiindig unterfertigen. Er muss ferner vor drei fahigen Zeugen, wovon wenigstens zwei zugleich gegenvvartig sein sollen, den Aufsatz als seinen letzten Willen bestatigen. Endlich sollen auch die Zeugen sich entvveder inwendig, oder von aussen, immer aber auf die Urkunde selbst, und nieht etwa auf einen Um- schlag, als Zeugen des letzten Willens unterschreiben. Den Inhalt des Testamentes hat der Zeuge zu wissen nicht nothig. § 580: »Ein Erblasser, welcher nicht schreiben kann, muss nebst Beobachtung der im vorigen Paragraph vorgeschrie- benen Formlichkeiten, anstatt der Unterschrift sein Handzeichen, und zwar in Gegenwart aller drei Zeugen, eigenhandig beisetzen. Zur Erleichterung eines blei- benden Beweises, wer der Erblasser sei, ist es auch vorsichtig, dass einer der Zeugen den Namen des Erblassers, als Namensunterfertiger beisetze. § 581: Wenn der Erblasser nicht lesen kann, so muss er den Aufsatz von einem Zeugen, in Gogenwart der anderen zwei Zeugen, die den Inhalt eingesehen haben, sich vorlesen lassen, und bekraftigen, dass derselbe seinem Willen gemass sei. Der Schreiber des letzten Willens kann in allen Fallen zugleich Zeuge sein. § 585 : Wer miindlich testiret, muss vor drei fahigen Zeugen, welche zugleich gegen¬ vvartig und zu bestatigen fahig sind, dass in der Person des Erblassers kein Betrug oder Irrthum unterlaufen sei, ernstlich seinen letzten Willen erklaren. Es ist zwar nicht nothwendig, aber vorsichtig, dass die Zeugen entvveder alle ge- meinschaftlich oder ein jeder fiir sich zur Erleichterung des Gedachtnisses, die Erklarung des Erblassers entvveder selbst aufzeichnen, oder sobald als moglich aufzeichnen lassen. § 586 : Eine miindliche letzte Anordnung muss, um rechts- krilftig zu sein, auf Verlangen eines jeden, dem daran gelegen ist, durch die ubereinstimmende eidliche Aussage der drei Zeugen, oder, vvofern einer aus ihnen nicht mehr vernommen werden kann, vvenigstens der zwei iibrigen be- statiget vverden. § 591: Die Mitglieder eines geisllichen Ordens, Frauenspersonen, Jiinglinge unter 18 Jahren, Sinnlose, Blinde, Taube oder Stumme, dann die- jenigen, welche die Sprache des Erblassers nicht verstehen, konnen bei letzten Atiordnungen nicht Zeugen sein. § 592 : Wer vvegen Vcrbrechens des Betruges oder eines anderen Verbrechens aus Gevvinnsucht verurtheilt vvorden ist, kann nicht als Zeuge gebraucht vverden. § 594 : Ein Erbe oder Legatar ist in Rtick- 872 Duhovno Pastirstvo. zato je duhovni pastir iz ljubezni in iz pravice dolžan, da svojih bolnikov tudi v zadnjih urah ne zapusti, ampak da je (kolikor mogoče) um ir aj očim na pomoč. Goreč dušni pastir ni nikdar nevoljen, ako ga kličejo k umirajočemu; on še sam naroči, da ga k bolniku kličejo v zadnjih trenutkih, zlasti k takemu, ki utegne še zelo potreben biti duhovne pomoči, n. pr. v hudih skušnjavah živeč, ali bolezen z veliko nepotrpežljivostjo prenašajoč. Misel: morda se ta duša brez moje pomoči celo pogubi, ali vsaj za dolgo pride na kraj očiščevanja . . ., priganja naj duhovnega pastirja, da iz zanikrnosti ali zložnosti nikoli ne opušča, kar mu naroča tudi obrednik (ljublj. str. 113) pod naslovom: »Modus juvandi mori- entes«. če pa zarad daljine ali važnih opravil ne more duhovnik sam k umirajočemu, naj po možnosti preskrbi, da kak pobožen lajik primerno prigovarja bolniku v zadnjih trenutkih in z doma¬ čimi moli zanj. 1. Ko se prikazujejo znamenja bližnje smrti 1 ), naj duhovni pastir umirajočemu počasi, umljivo, ne preglasno ter s sieht des ihm zugedachten Nachlasses kem fahiger Zeuge, und ebenso wenig dessen Gatte, Aeltern, Kinder, Geschwister, oder in eben dem Grade verschwa- gerte Personen und die besoldeten Hausgenossen. Die Verfugung muss, um giltig zu sein, von dem Erblasser eigenhandig geschrieben, oder durch drei von den gedachten Personen verschiedene Zeugen bestatiget werden. § 595 : Wenn der Erblasser demjenigen, vvelcher den letzten Willen schreibt, oder dessen Ehegatten, Kindern, Aeltern, Geschwistern oder in eben dem Grade verschwagerten Per¬ sonen einen Nachlass bestimmt, so muss die Anordnung auf die im vorher- gehenden Paragraph ervvahnte Art ausser Ziveifel gesetzt werden.« — Naj do¬ stavimo še § 685 avstr. drž. zak.: »Das Vermachtniss einzelner Verlassenschafts- stvicke und darauf sich beziehender Rechte, kleine Belohnungen des Dienstge- sindes, und fromme Vermachtnisse konnen sogleich, andere aber erst nach einem Jahre, von dem Tode des Erblassers, gefordert werden.« *) Dr. Carl Capellmann v že imenovani svoji knjigi umiranje tako-Ie opisuje : »Der Verfall atler Apparate des Organismus nimmt schrittweise zu. Durch Lahmung der Muskulatur gleichen die Gesichtszuge sich aus, Alles wird im Ge- sichte gleichsam hiingend, der Unterkiefer sinkt herab, wodurch das Gesicht langer erscbeint, die Augenlider senken sich, ohne sich zu schliessen; Nase und Schlafe fallen ein, Alles wird spitzer und scharfer dadurcb, dass die Knochen durch die scblaffen AVeichtheile starker hervortreten; die Augen stelien stili, fixiren nichts mehr, die Hornhaut wird matt, glasahnlicb, glanzlos oder sinkt ein, der Mund steht halb offen, die Lippen sind trocken, diinn, bedecken die Zahne oft nicht mehr; das ganze Gesicht ist schmutzig graugelblich, oft blaulieh verfarbt; die Ohren und Nase zuerst, dann das ganze Gesicht wird kuhi, meist mit kaltem, klebrigem Schweisse bedeckt. Alle Bervegung der Extremitaten scheint aufgehoben oder aussert sich nur noch in zitternden Bewegungsversuchen; der ganze Korper folgt der Sclnvere, rutscht im Bette, der Kopf sinkt nach hinten § 233. Obiskovanje bolnikov, 873 prenehljeji narekuje dejanje vere, upanja, ljubezni, kesanja, vdanosti v božjo voljo, darovanja samega sebe . . . ali kratke molitvice, vzdihljeje k Bogu, k devici Mariji, k angelju varuhu, k sv. Jožefu .. (tako kakor svetuje obrednik ali drugače, na obliki ni ležeče), ter naj opomni bolnika, da vse to na tihoma za njim govori ali vsaj v srcu vzbuja. Sedaj pa sedaj pokropi naj umirajočega z blago¬ slovljeno vodo, zraven morda rekoč : »Exurgat Deus et dissipentur inimici ejus. Asperges me hyssopo itd.« ; večkrat naj ga blagoslavlja, križ čez-nj storivši, z besedami: »Benedicat te omnipotens Deus etc.«; daje naj mu poljubovat podobo križanega Jezusa ali blažene Device. Zlasti še naj duhovni pastir umirajočemu podeli sv. odvezo (če ni ravnokar prejel svetih zakramentov) ter v ta namen z njim opravi kratko spoved. Obtoži naj se bolnik tega. kar mu je še na vesti, ali kakega greha iz prejšnjega življenja; mašnik naj z njim obudi kes, da naj mu prav lahkega kaj za pokoro (n. pr. poljub sv. križa, klicanje sv. imen .. .) in naj ga odveže. Dobro je med dolgim umiranjem celo večkrat podeliti sv. odvezo, zlasti takim, ki so prej živeli v vednih skušnjavah, v nečisti ljubezni, v sovra¬ štvu, ali ki so v bolezni jako nepotrpežljivi itd. Skrb mora biti dušnemu pastirju, da se umirajoč vdeleži tudi vseh odpustkov, katerih se more n. pr. zarad bratovščin; ako ni še prejel papeže¬ vega blagoslova, podeli naj mu ga sedaj. — Ko začne bolnik oder nach der Seite, aufgehobene Glieder fallen kraftlos zuriick. Das Alhmen wird schwer und langsam, dann unregelmassig und ungleichmassig, seufzend, rochelnd und rasselnd. Die gelahmten Schliessmuskeln vermogen unwillkuhrliche Entleerungen nicht mehr zu verhindern. Oft ist die Speiserdhre gelahmt, so dass Getranke gleichsam durch sie hindurchfallen und unter kollerndem Gerauseh in den Magen gelangen. Der Puls wird ganz klein, unzahlbar, aussetzend und ver- schvvindet endlich ganz. Die Gliedmassen werden von unten nach oben kalt, das Bewusstsein schwindet rasch, oder nachdem zuerst die Sinne gleichsam gestorben sind. Geruchs- und Geschmacksinn, sowie das Gefuhl schwinden zuerst; darauf erlischt der Gesichtsinn. Das Gehor bleibt meist bis zuletzt und ist oft nach vollstandigem Absterben aller Sinne noch vorhanden. Selbst bei Scheintodten bleibt es zuweilen erhalten. Die ganze Haut wird blass und welk; bei chronischen Krankheiten ist oft cin rasches Verschwinden von vvassersiichtigen Anschvvellungen und das Trockenvverden aller Geschvviirflachen vorbergegangen. Nach mehr oder weniger vollstandigem Eintritte der Lahmuog auf allen Gebieten endigt die Scene meist mit einer oder einigen durch langere Pausen getrennten, tiefen Inspira- tionen, denen eine langsame vertiingerte Exspiration folgt — Mit dem letzten Athemzugo wird der Menscli als todt betracbtet, wiewohl mancbmal vielleicht noch Minuten vergehen, bis die letzte Lebensspur verschvvindet. Hat man die Agonie und das allmahliche Absterben beobachtet, so kann man einige Minuten nach dem letzten Athemzuge vom Tode sicher uberzeugt sein.< 874 Duhovno Pastirstvo. pojemati, moli naj dušni pastir po navodu obrednika z naj večjo pobožnostjo: »Proficiscere anima Christiana de hoc mundo . . .« in druge molitve, vse ali le nekatere, po razmerah. Ko je umirajoči v zadnjih dihljejih, veli naj duhovnik pričujočim, da na pol glasno, goreče kar se da molijo za pojemajočega, n. pr. žalostni del svetega rožnega venca. On sam naj pa k bolniku priklonjen ga opominja k zaupanju do Jezusa; z rahlim glasom naj mu govori ime »Jezus«, da je za njim vzdihuje, ali kaj druzega primernega, n. pr.: »V tvoje roke, o Gospod! izročim svojo dušo. Gospod Jezus! sprejmi mojo dušo. Sveta Marija! prosi zame . . .« Po stari krščanski šegi prižge se v znamenje spoznanja vere blagoslovljena mrtvaška sveča. Ako so domači umirajočemu nadležni z glasnim jokom in vpitjem, prosi naj jih duhovni pastir, da gredo iz sobe in zunaj molijo. Sploh naj je le malo oseb pri umirajočem; zlasti še naj taki ne hodijo blizo bolnika, katerih navzočnost bi utegnila v njem vzbujati kako strast. 2. Ko umirajoči dušo izdihne, naj duhovni pastir ne naznanja takoj pričujočim smrti, da ne nastane splošen nered in vpitje, ampak kleče naj začne moliti iz obrednika: »Subvenite sancti Dei, occurrite angeli Domini, suscipientes animam ejus etc.« ter naj slednjič smrt mirno napove s tem, da opomni navzoče: »Molimo za rajnega«. Odmolivši nekoliko očenašev, naj poškropi truplo z blagoslovljeno vodo, potolaži naj domače, ako se mu zdi primerno in potrebno, in če bi sicer nikogar ne bilo, da bi rajnemu preskrbel krščanski pokop, naj dušni pastir potrebno vravna. ] ) ') Zgodi se pač tudi, da pri človeku ni prej omenjenih gotovih znamenj umiranja, in vendar jenjajo vsa znamenja življenja: žila ne bije, obličje obledi, sapa zastane, ogledalo pred ustmi ne poslane potno, lahko kurje pero se ne pre- miče ... To imenujemo dozdevno smrt, ki utegne nastopiti v bolezni s hudim krčem, po veliki izgubi krvi, po mrtudu, pri otročnicah po zelo hudem porodu, pri novorojenčkih, zmrznjencih, obešencih, utopljencih, po streli zadetih itd. Ako se takemu človeku nekoliko vrele vode ali kisa vlije na kožo in se mehurec napravi, ali če po močnem drgnjenji, krtačenji koža postane rudeča, je to gotovo zna¬ menje, da je dotičnik le na videz mrtev; če tega ni, pa vendar to ni gotovo zna¬ menje smrti, če se iz prebodene ustnice ali jezika pokaže kapljica krvi, spričuje to dozdevno smrt; če krvi ni, to še ne spričuje smrti. Sicer je dozdevna smrt le redka, a vendar je duhovnemu pastirju silno koristno, da zlasti za dogodke naglih nesreč, ko ni brž zdravnika dobiti, ve, kaj storiti in kako izvrševati oživ¬ ljanje. Dober poduk podaja Capellmannova »Pastoralmedicin« v poglavji: »Erste Hille bei plotzlicher LebensgMahr, bedenklichen Zufallen und Ungliicksfallen«. — Prav gotovo znamenje smrti je trdo truplo pa gnjilina. Mrtvaška otrpnost nastopi čez 1—24 ur po smrti, in traja 6—48 ur. Utegne se zgoditi, da ljudje § 234. Ravnanje z nekaterimi posebnimi bolniki. 875 VI. Kedar kak duhovnijan srečno zmaga bolezen ter dušni pastir izve, da je dotični iz nevarnosti, naj ga vendar-le še obišče kot okrevavca, da v njem utrdi dušno dobro, koje je učinila bolezen, ter pričeto spreobrnjenje in boljšanje dožene do konca. Ni kmalu ugodnejše prilike, človeku ganili srce, k dobremu ga nakloniti, kot v dobi ozdravenja. Bolezen, smrtna nevarnost je pri¬ pravila bolnika do spoznanja samega sebe, svojih zmot in grehov; dušni pastir pa je dotičnega duhovnijana ravno med boleznijo dobro spoznal, in ker mu je bil ljubeznivo na pomoč, sme priča¬ kovati, da ga bo okrevavec rad poslušal in že iz hvaležnosti storil po njegovi besedi. Nagovarja in opominja pa naj duhovni pastir rekonvalescenta: 1. K resnični hvaležnosti do Boga, katero naj kaže s tem, da zadobljeno zdravje in podaljšano življenje zanaprej vselej rabi po volji božji. V spomin naj mu kliče mašnik tiste trenutke, ko jo smrti tako rekoč že gledal v obličje, pa tiste sklepe, ki jih je storil takrat. Kako bi se mu bilo pač godilo na sodbi, ko bi bil moral takrat stopiti pred večnega sodnika? Naj toraj v prihodnje tako živi, da se ne ustraši, ako zopet potrka Gospod. 2. Da kmalu prejme svete zakramente; deloma, da pri spovedi dopolni, kar je v smrtni nevarnosti morda pomanjkljivega bilo pri sv. pokori, deloma pa, da se s tem zahvali dobrotljivemu Bogu. 3. Poduči naj ga, kako v prihodnje po razmerah svojega stanu lepo krščansko in pobožno živeti, katerih nevarnosti in bližnjih priložnosti se sosebno varovali, priporočujoč mu zlasti pogostno prejemanje sv. zakramentov. § 234. Ravnanje z nekaterimi posebnimi bolniki. 1. Bolni otroci. Obrednik veli: »Parochus hortetur paro- chiales suos, ut ipsum admoneant, cum aliquem in parochia sua aegrotare contigerit, praecipue si morbus gravior 1'uerit.« To ne velja samo o doraslih bolnikih, ampak o vseh, ki se zavedajo pameti, ne spazijo otrpnosti, ker je morda že prejenjala ali pa še ni nastopila; zato ni to dokaz, da je dotičnik le na videz mrtev, ako mu truplo ni trdo; pač pa je znamenje gotove smrti, če je trdo. Najzanesljivejše znamenje smrti je gnjilina, trohnoba, koja se razodeva v znanem tako imenovanem mrtvaškem duhu, pa v tem, da se truplo nekako napenja, da koža postaja nekako zelenkasta, da iz raznih krajev priteka smrdljiva sokrovica ali nekake pene, kakor pri vrenji. Da se gnjilina tudi pospešiti, če se mrliški sobi da gorkole 18—20° R. in se prineso posode z vodo, da izpuhteva. 876 Duhovne Pastirstvo. ali ki so sploh kdaj v svojem življenji do razumnosti prišli ter postali greha zmožni. Naroča naj toraj duhovni pastir svojim ver¬ nikom, da mu naznanijo, kedar nevarno zboli dete, ki je že pri pameti, toraj 7 —81etno, časih še mlajše; kajti tak otrok ima kot ud sv. katoliške cerkve v smrtni nevarnosti pravico do tistih zakra¬ mentov, za katere je zmožen ; dušni pastir pa ima dolžnost, mu jih podeliti. Gotovo pa je razumno dete sposobno za sv. odvezo in za zakrament sv. poslednjega olja (kaj pa, da tudi za papežev blagoslov). To je nauk sv. cerkve, ki ga od apostolskega sedeža potrjeni kolinski provincijalni zbor (1. 1860.) tako-le naznanjuje: ')Quum extrema unctio sit vivorum sacramentum, communiter in suscipiente requirit gratiam sanct.ificantem: hinc si fieri potest, peccatorum praecedat confessio, aut, si ea jam, cjua par est, ratione fieri nequit, saltem absolutio. Fideles omnes, qui graviter decum- bunt, modo olim rationis fuerint compotes, ut pcccata committere potuerint, capaces sunt hujus sacramenti: hinc etiam aetate juniores, licet primam communionem nondum susceperint.« Ako je pa razumno dete že toliko podučeno, da ve sv. rešnje Telo razločevati od navadne jedi, da veruje v Kristusa, pričujočega v presv. Zakra¬ mentu, in more z dostojno pobožnostjo zavžiti nebeško jed; tedaj pa ima v smrtni nevarnosti tudi pravico do sv. popotnice, in ko bi še tudi ne bilo prejemalo rednega poduka o tem zakramentu. O tacih otrocih pravi Gury: »Immo non solum communio eis dari potest, sed etiam dari debet. Ratio est, quia ex una parte pueri in tali periculo constituti tenentur ex praecepto divino communicare: ex alia parte utilitas Eucharistiae tune majorem dispositionem non exposcit. Graviter igitur errant parochi, qui viatieum hujusmodi pueris administrare nolunt.« -— Ko toraj pride dušni pastir k nevarno bolnemu otroku, mora, če ga morda ne pozna, že od prej, popra- ševaje domačine in razgovarjaje se z bolnikom skušati spoznati, je-li dete že pri pameti ter sposobno za sprejem vseh Ireh zakra¬ mentov umirajočih, ali vsaj za odvezo in sv. poslednje olje? Ako je zmožno, ali vsaj meni duhovnik, da bo moč otroka pripraviti, naj ga začne podučevati o zakramentih, katere mu hoče podeliti, jasno in poljudno, kar se da, pa seveda le najpotrebnejše, kolikor ravno dopuščajo razmere. Potem naj malemu bolniku pomaga, da se bo vedel vsega obtožiti, kar mu očita vest; pripomore naj mu do obžalovanja grehov in do trdnega sklepa, vkupaj naj kaj malega opravita za pokoro, podeli naj mu sv. odvezo itd. V dvomu, se li za smrt bolno dete že zaveda pameti ali ne, naj mu podeli duhovni § 234. Ravnanje z nekaterimi posebnimi bolniki. pastir sv. odvezo pogojno, in tudi sv. poslednje olje z istim pogojem: »Si es capax« ; sv. popotnice pa naj mu ne prinese. Tudi umira¬ jočemu otroku, ki v nezavednosti leži, pa o njem duhovnik ve ali izve, da je bil razumen, naj se podeli pogojno sveta odveza, sveto poslednje olje in papežev blagoslov. Ako se tak otrok, ki je na smrtni postelji vprvič prejel zakrament sv. pokore in sv. rešnjega Telesa, ozdravi, ravnati je pri katehetičnem podučevanji z njim ravno tako, kakor da bi omenjenih zakramentov ne bil prejel, t. j. pustiti je k tema zakramentoma še - le tedaj, ko je z drugimi vred zadostno podučen in pripravljen. 2. Pri hitrih boleznih, v vročicah (vnetje možganov, pljuč, čreves . , d, v katerih človek kmalu pride ob zavest, mora duhovni pastir urno ravnati, čas dobro porabiti, da bolniku še pri razum¬ nosti podeli sv. zakramente. S kratkimi pa jedrnatimi izreki naj ga tolaži, uči, opominja in hitro pripravi k spovedi, pri kateri mašniku ni toliko gledati na materijalno popolnost obtožbe, kakor marveč na pravo kesanje in trdni sklep, ki naj ga skuša vzbuditi v njegovem srcu. Gl. tudi str. 676. Ako duhovnik pride še-le tedaj, ko bolnik že blede, naj mu stavi nekatera vprašanja zlasti ista vprašanja z raz¬ ličnimi besedami, da iz odgovorov spozna, je-li bolnik še po neko¬ liko pri razumu ali nič. Ge ni, ravna naj dušni pastir z njim, kakor z nezavednimi. — Povedali smo že, kako je ravnati spo¬ vedniku, ako se bolnik nič več ne zaveda (gl. str. 679), pridavši, da naj mu vselej naznani: da je prišel duhovnik ter mu želi podeliti sv. zakramente, in da naj potem k nezavednemu sklonjen mu nare¬ kuje prav kratko in krepko dejanje vere, upanja, ljubezni in kesanja, ker s takimi dejanji bolnika, ki mnogokrat še sliši, pripravljenega stori na prejem sv. zakramentov. Po takem prigovarjanji podeli naj duhovni pastir nezavednemu sv. odvezo (če ima dvom o njegovi dispoziciji, s pogojem »si es capax«), pa sv. poslednje olje in pape¬ žev blagoslov. Omenili smo že tudi, da naj duhovnik vsacemu umirajočemu katoličanu, katerega najde nezavednega, in če bi ga po dosedanjem njegovem življenji moral celo prištevati očitnim grešnikom, podeli pogojno sv. odvezo, in tudi v sv. poslednje olje naj ga dene, če le ni dotični bolnik ravno prej, ko se je še zavedal, dajal jasnih in gotovih znamenj nespokornosti. Več o tem str. 680. Ako bi se bolnik, katerega je duhovni pastir v nezavesti ležečega previdel, pozneje zavedel, naj mašnik sedaj z njim opravi spoved, in naj ga vnovič odveže pa tudi sv. popotnico mu podeli. Naroči naj v ta namen domačim, da mu brž sporoče, ko bi bolnik prišel k zavednosti. 878 Duhovno Pastirstvo. 3. Pri nenadnih, naglih nesrečah je treba duhovnemu pastirju večinoma vse okrajšati, ter prav dobro porabiti kratki čas, da se nesrečnež vdeleži pomoči sv. cerkve. Kratko in krepko naj ga pripravi do kesanja, in naj mu veli, da se obtoži samo tistih grehov, ki mu najbolj vest obtežujejo, druge naj za sedaj kar sploh všteje v spoved. Na kratko in prav živo naj z umirajočim vzbudi dejanje kesa; kaj prav malega, n. pr. križ poljubiti, sv. imena izgo¬ varjati, da se mu za pokoro, ali naj pa skupaj kratko molitvico opravita za pokoro; na-to mu dušni pastir podeli sv. odvezo, če mogoče sv. popotnico, sv. poslednje olje in papežev blagoslov, vse s skrajšanim obredom, če je sila velika. Ako človek, kateremu se je pripetila nesreča, ne more več govoriti, a se vendar še zaveda, naj prav tako ravna z njim, kakor smo ravnokar povedali, samo zakramentalna obtožba se zgodi z znamenji. Popraša naj ga mašnik po večjih grehih, ki bi jih bil utegnil v svojih razmerah storiti, nesrečnež naj prikima ali odkima ali drugače naznani, da se je v tem ali onem pregrešil. 1 ) Ko bi na tak način previdenemu ne¬ srečnežu toliko odleglo, da bi mu bilo moč se natančno spovedati, moralo bi se to zgoditi. — Slično je ravnati duhovnemu pastirju s porodnicami, ki so v smrtni nevarnosti. Mašnik naj se, če moč, napove, preden stopi v izbo take ženske, in hitrejše ko more naj pri nji opravi svoje duhovno delo, da ne zadržuje telesne pomoči (babice, zdravnika). Spoved naj je le formalno popolna; v veliki sili zadostuje, da se le enega ali druzega greha obtoži in vse druge samo v obče všteje. Urno naj se jej podeli tudi sv. popotnica in sv. poslednje olje, ter naj se ji pove, da se bo natančneje spovedala pozneje, ako mine nevarnost. Takim žen¬ skam naj dušni pastir daje zlasti pogum, zaupanje v božjo pomoč, priporočujoč jim, da pobožno in zaupljivo na pomoč kličejo nebeško mater Marijo, sv. Ano, angelja varuha . . . Porodna pomoč se v navzočnosti duhovnikovi ne sme izvrševati. 2 ) — Da matere morejo *) Kedar je bil kdo smrtno ranjen v kakem poboji ali dvoboji, treba je duhovnemu pastirju, kateri mu prihiti v duhovno pomoč, skrbeti za spravo z nasprotnikom ter da mu odpusti, in z voljnim prenašanjem nesreče dano pohuj¬ šanje popravlja. 0 ravnanji s samomorci gl. § 227, 4. 2 ) Kedar so ob hudem porodu razmere take, da bi morala umreti mati in dete, takrat zdravniki, da bi rešili mater, mnogokrat otroka končajo ter po koscih iz porodnice vzemč. Ta operacija (k rani o torni ja jej pravijo) s stališča krščanske morale ni dopuščena, ker ni druzega kot naravnostno usmrtenje ne¬ dolžnega; napačna toliko bolj, ker ni edino sredstvo za rešitev matere, kajti zdravniku ostane še za tak slučaj sectio caesarea. Na dotično vprašanje kardinal- § 234. Ravnanje z nekaterimi posebnimi bolniki. 879 mirne vesti biti ob uri poroda, naj jim duhovni pastir prilično, bodi si v javnem cerkvenem govoru, bodi - si pri velikonočnem izpraševanji, zelo priporoča, da pridejo vselej k spovedi in vredno prejmo sv. obhajilo, kedar se jim bliža čas poroditve. 4. Ako je po sodbi veščih zdraVnikov bolniku treba kirur- gične operacije, da se mu ohrani življenje, pa se dotičnik za-njo noče odločiti, čeravno je veliko upanja, da se srečno izvrši, tedaj naj mu duhovni pastir prigovarja k operaciji, opomnivši ga. da je slehrnemu dolžnost, si ohraniti življenje, in da se mora zana. sati na božjo pomoč itd. Kedar so pa z operacijo združene velike bolečine in nevarnost za življenje, ter je izid prav negotov, takrat naj duhovnik bolniku pojasni vso stvar. Ge se te seveda boleče pomoči noče poslužiti, nima nobenega ali skoraj nobenega upanja, da ozdravi; ako dopusti operacijo, je pač takrat v smrtni nevar¬ nosti, a je vendar tudi upanje, da se posreči . . . Dalje siliti ni treba bolnika, ampak njemu samemu prepusti naj se stvar. Ge se odloči za nevarno operacijo, naj ga dušni pastir prej previdi z vsemi sv. zakramenti za umirajoče; in če mogoče, ostane naj blizo, da mu je na pomoč, ko bi nagloma nastopila smrt. Kedar se po sreči izide stvar, spodbuja naj dotičnega k hvaležnosti do Boga, pa da vnovič mu darovano življenje obrača v božjo čast in lastno zve¬ ličanje . . .; če se operacija izide nesrečno, treba je bolnika nago¬ varjati k udanosti v voljo božjo, in tolažiti ga z boljšim življenjem, kjer ne bo niti britkosti niti bolečin. — Tudi take hudo bolne, katere hote prepeljati v bolnišnico, naj vselej dušni pastir že prej doma previdi s sv. zakramenti, kajti zgodi se časih, da umrjo med prevožnjo. nadškofa lionskega je odgovorila najvišja cerkvena oblast takole: »Eminentissimi PP. mecurn Inquisitores generales in Congregatione generali fer. IV., die 28. la- bentis Maii, ad examen revocarunt dubium ab Eminentia tua propositum: An tuto doceri po.-sit in scholis catholicis, licitam esse operationem chirurgicam, quam Craniotomiam appellant, quando scilicet ea omissa mater et filius perituri sint, ea e c-ontra admissa, salvanda sit mater, infante pereunte? Ac omnibus diu et mature perpensis, habita quoque ratione eorum, quae bac in re a peritis catho¬ licis viris conscripta ac ab Eminentia tua huic Congregationi transmissa sunt, respondendum esse duxerunt: Tuto doceri non posse. Quam responsionem cum SS. D. N. in audienlia ejusdem feriae ac dici plene confirmaverit, Eminentiae tuae communico . . . R. Card. Mqpaco. Romae, 21 Maii 1884.« In praxi je pač najprevidnejše, da se duhovni pastir sploh ne vtika v porodno pomoč, a ko bi ga zdravnik v tej zadevi vprašal, ali mali sama, moral bi povedati, kaj cerkev uči o taki operaciji. 880 Duhovno Pastirstvo. I > o d at ek. Pisarniška opravila duhovnega pastirja. § 285 . 0 župnijskih maticah sploh. Zraven vestnega oskrbovanja cerkvenega premoženja 1 ) je samo- stalnemu dušnemu pastirju tudi dolžnost natančno spisovati farne knjige in sestavljati razne uradne spise. Rit. Rom. in z istimi besedami obrednih ljubljanski ukazuje: »Quisquis sacramenta administrare te- netur, habeat libros necessarios ad officium suum pertinentes, eoscjue praesertim, in quibus variarum parochialium lunctionum notae ad futuram rei memoriam describuntur.« 2 J Najvažnejši duhovnijski za- ‘) Vse cerkveno premoženje ene dieceze je neka enotna celota, ki ima v škofu svoje središče. Kaže se ta enota zlasti v tem, da posamezne cerkve in cerkveni zavodi njim namenjena darila in volila le po škofovem spre¬ jetji pridobivati morejo, ter nasproti s svojim imetjem ne smejo popolnoma svo¬ bodno ravnati in gospodariti, ampak domači škof ima vrhno nadzorstvo čez vse cerkveno premoženje svoje dieceze. Njemu morajo posamni župnijski predstojniki leto za letom dajati račun o vsem cerkvenem posestvu. Kako oskrbovati cer¬ kveno in duhovnijsko premoženje in sestavljati račune, določujejo ter učš po¬ samezne diecezanske zapovedi. Za ljubljansko škofijo velja > Anvveisung zur Ver- vvaltung des Kirchen-Stiftungs- und Pfrundenvermogens«, Laibach 1860; za la¬ vantinsko: »Normale fiir die Vervvaltung des Pfrtinden- und Kirchenvermogens«, objavljeno 22. sept. 1859 in dotična pojasnila v Schlussprot. XXXV. 3 ) Iz reda za kanonično vizitacijo v ljubljanski škofiji (gl. L. Dioecbl 1876, str. 83) razvidimo , katere knjige in zapisnike mora dušni pastir v naši diecezi sestavljati. Til se namreč ukazuje: »Zur unmittelbaren Vorlage an den visiti- renden Bischof sind in Bereitscbaft zu halten: Das Promemoria uber den gegen- vviirtigen Zustand der Pfarre nach dem vorgeschriebenen Formulare; die Manuat- messenverzeichnisse der in der Pfarre angestellten Priester mit dem Nachvveise, dass die Stipendien ftir die nicht persolvirten Mes en vorhanden oder doch hin- reichend gedeckt sind; die Vormerkung Uber die Verrichtung der Pfarrmessen pro populo. — In der Wohnung des begleitenden Domherrn sind zur Revision vorzulegen: Der Status animarum; die Tauf-, Trauungs- und Sterbematrikeln mit iliren Repertorien; das Protokoli uber die Firmlinge; das Protokoli liber das Informativ-Examen der Brautleute; das Eheaufgebotsbuch; das Verzeichniss der § 235. O župnijskih maticah sploh. 881 pisniki so matice: rojstna in krstna knjiga, poročna knjiga in mrtvaška knjiga. Te župnijske matrike so po svojem začetku cer¬ kvene knjige, kajti Rituale Rom., izdan 1. 1614 po Pavlu V., (glej Tit. X. c. 2—7) natanko določuje uravnavo teh knjig. Nahajajo se pa tudi v naši deželi farne matice še iz starejše dobe. Posebno važnost za javno življenje ter za pravne razmere katoličanov so dobile te knjige s tem, da jih avstrijska državna oblast spoznava tudi za-se kot uradne knjige, ter pravilnim izpiskom iz njih pri¬ znava moč juridičnega dokaza. Zato pa država daje za spisovanje župnijskih matic raznih ukazov in določb, na katere se je dušnemu pastirju ozirati ter po njih ravnati. Prva taka določila podaja spiso- vateljem matic »Patent v. 20. febr. 1784 ftir die k. k. Erblitnder«. Ker vlada farne matrike rabi tudi kot svoje uradne knjige, zato župnikovo pisarno v tej zadevi spoznava kot javni urad, in so toraj njegove službene pošiljatve do drugih duhovskih in svetnih javnih uradov poštnine proste. 1 ) — Praviloma mora matice v vsa- Mitglieder der in der Pfarre bestehenden kirchlichen Vere : ne; das gottesdienstliche Verkundbfichlein; das pfarramtliche und bei Dekanatspfarren auch das dekanat- iimtliche Gestionsprotokoll; die Sammlung der f.-b. Ordinariats-Verordnungsbliitter; das Buch iiber die bestehenden Messenstiftungen nebst Vormerk iiber die Per- solvirung derselben; das Verzeichniss der allfalligen Stiftmessen-Reduction; das Verzeichniss der Religionsfondsmessen und die Vormerkung iiber deren Ver- richtung; die Stolordnung und das Verzeichniss iiber die Stolar-Einnahmen; die letzte ICirchenrechnungs-Erledigung; die Kircheninventare der Pfarr- und Filial- kirchen; das Interessenbehebungsprotokoll; das Journal iiber die Einnahmen und Ausgaben der Pfarr- und Filialkirchen; der letzte Rechnungsausweis iiber das Pfarrarmen-Institut; das Journal iiber die Einnahmen und Ausgaben des Armen- institutes; das Pfriindeninventar; die letztadjustirte Fassion; das Inventarium des Bauzustandes der Pfriindengebaude und die Vormerkung iiber das aus Eigenem auf dieselben Verrvendete.« — Dober poduk za razna pisarniška opravila daje duhovnemu pastirju :Dr. Jo s. Helfert, Anleitung zum geistlichen Geschaftsstyl, Prag; Joachim Bazzanella, Manuale fiir das Seelsorge - Amt, Trient; P. W. Dannerbauer, Praktisches Geschaftsbuch fiir den Curat-Clerus Oester- reichs, Wien; Martin Poč, Duhovski Poslovnik, v Ljubljani. *) Gl. »Gesetz v. 2. October 1865, Nr. 108, iiber die gebiihrenfreie Be- niitzung der k. k. Postanstalt (Portofreiheit)« natisnjeno v »Laib. Dioecbl.« 1876. str. 153, kjer so imenovani vsi oni uradi in oblastva, katerih službena dopisovanja do drugih določenih uradov so poštnine prosta. Tu izvemo, da imajo prostost poštnine: »Die Correspondenz der geistlichen Aemter aller vom Staate anerkannten Confessionen in allen ihren hierarchischen Abstufungen in Religions-, Ehe-, Schul- und sonstigen amtlichen Angelegenheiten, die Amtscorrespondenz der Mendicanten-Convente . . .« S kom si sme duhovni pastir uradno brezplačno dopisovati, natanko pove ukaz ministr. za bogoč. dne 23. junija 1876, št. 9496, kjer beremo: »Schiiesslich wird hervorgehoben, dass die geistlichen Aemter in 56 Duh. Pastirstvo. 882 Duhovno Pastirstvo. kateri fari spisovati župnik, farni predstojnik sam; in čeravno ga zarad bolehnosti, starosti . . . kdo namestuje v pisarniških opravilih, je vendar-le za vse vpisano odgovoren on, ter mora zato njemu biti skrb, da se župnijske knjige prav spisujejo. Ako župnik ne spisuje sam farnih matic, potrdi istinitost vsega vpisanega s tem, da se lastnoročno podpiše ob koncu vsake strani (gl. Laib. Dioecbl. 1891, str. 53). Matrike za vojake spisuje vojaški duhovnik; krst, poroko, smrt vojaških oseb na krajih, kjer ni vojaškega duhovnika, vpiše sicer civilni župnik v svojo farno knjigo, a brž nato mora den als portofrei erkliirten Angelegenheiten lediglich im gegenseitigen, dann im Verkehre mit den im Art II, 1 und 2 des Gesetzes aufgefuhrten k. k. Givil- und Militarbehorden und Landesorganen, mit den Directionen der offentlichen Unter- richtsanstalten, mit den Mendicanten-Orden und in Angelegenheit der Kirchen- vermogens -Verwaltung uberdies mit den Kirchen- und Pfriindenvermogens- Vervvaltungen portofrei sind.« A neki ukaz trgovinskega ministr. dne 30. aprila 1883, St. 6293 omenja: Wenn das aufgebende Pfarramt (oder Behorde) und jene Behorde, an welche das Schreiben gerichtet ist, sich beide in demselben Postorte selbst befinden, so ist die portofreie Vermittlung der Post nicht zulassig.« Naj omenimo, da župnik z občinskimi predstojništvi ne more naravnost službeno brez¬ plačno občevati (Erlass des Handelsmin. v. 20. Janner 1887. Z. 2247), ako toraj hoče kakemu občinskemu uradu kaj službenega dopisati poštnine prosto, more se to zgodili le po posredovanji domačega soseskinega urada. Drugače je pri mestnih občinah s samoupravo, ki so hkrati politične gosposke prve instance. — Da je župnikov uradni dopis brez poštnine, mora biti zapečaten ali zaprt s farnim pečatom, in zraven natančnega imena onega urada, ki pošilja, pa tistega, kateremu se pošilja, je treba na prednji strani pošiljatve naznaniti dopisa predmet, ki spričuje prostost poštnine. Sama zaznamba »ex officio« ali »in stricte offi- ciosis« po zakonu toraj ne zadostuje, ampak mora se na pismo še zapisati: »v zakonskih, šolskih, verskih, farnih, cerkvenih zadevah«, kakor je že treba. Za manjša uradna dopisovanja utegne se župnik posluževati nalašč v ta namen iz¬ danih »Poštnine prostih dopisnic«. Taka in tako zaznamovana službena pošiljatev se na pošti sprejme brezplačilno tudi tedaj, če je težja, kot sme navadno pismo biti; postava namreč pravi: »Die als portofrei erkliirten Correspondenzen werden auch dann als portofrei behandelt, wenn dieselben das bei der Briefpost zulassige Gewicht (t. j. 250 gr) iibersteigen und keine anderen Gegenstande, als: Docu- mente, Schriften, Rechnungen, Acten, Karten, Plane, Drucksachen, und zwar olme Werthbestimmung enthalten.« Denarjev in vrednostnih papirjev duhovni pastir ne more nikoli drugače poštnine prosto kam poslati, kakor v slučaji, če bi jih poslal, kakor pravi postava »liber Auftrag fiir Rechnung des Staates oder der Lander«. Kako ravnati pri pošiljanji denarjev, obligacij itd. do škofijstva, gl. »Laib. kirchl. Verordnbl.« 1867, str. 79. — Opomnimo še, da imajo poštni uradniki nalog, se časih prepričati, če niso uradnim pošiljatvam priložena morda privatna pisma, ali če se pod službenim zavitkom ne pošiljajo stvari, katerim ne gre prostost poštnine. Ako se tacemu prestopku pride na slčd, mora ga pošta naznaniti dotični oblastniji, da kaznuje pošiljatelja. § 235. O župnijskih maticah sploh. 888 natančen izpisek (Matrikel - Extracl) uradno ter naravnost poslati najbližjemu vojaškemu dopolnitnemu okrajnemu poveljništvu (Mili- tar-Ergiinzungs-Bezirks-Commando). 1 ) Glede brambovcev dolo¬ čuje ukaz 8. avg. 1880: »Die Fiihrung der Geburts-, Trauungs- und Sterbe-Matrikeln tiber Landvvehrpersonen, sowie die urkundlichen Ausfertigungen aus denselben obliegen im Frieden den hiezu nach den gesetzlichen Vorschriften iiber die Civil-Matrikeln bestimmten Personen. Sobald jedoch die Mobilmachung der Landwehr eintritt, sind die bei den mobilisirten Landwehr - Abtheilungen sich erge- benden Matrikel - Falle von den Militarpfarrern, Militarkuraten, ex- ponirten Militarkaplanen oder in dieser Eigenschaft in Vervvendung kommenden Landwehrkapliinen ... in ihre Matrikeln einzutragen. Die Erganzungskorper der Landwehr, insolange sie in der Kadre- (Formirungs)-Station verbleiben, dann die bei den stabilen Land- wehr-Behbrden und Anstalten in Dienstleistung stehenden Personen bleiben aber auch in der Mobilitat in der Civil - Matrikelfiihrung« (»L. Diocbl.« 1880, pag. 118). — Za osebe, ki ne pripadajo k no¬ beni v Avstriji postavno priznani 2 ) veri ali cerkvi, oskrbujejo vse matrike c. k. okrajna glavarstva; po mestih s samoupravo pa mestna gosposka. Pravila za spisovanje župnijskih matic sploh so: 1. V farne matrike mora duhovni pastir vpisovati sproti, kar precej po dovršenem dotičnem liturgičnem opravilu (najbolje da precej tudi v status animarum in v repertorij) in sicer razločno, snažno, z dobrim črnilom, kajti župnijski zapisniki so za stoletja. Popravljanja se je varovati; če je pa kdaj treba posamezno besedo popraviti, se ne sme šiloma izdrgniti, ampak samo prečrtati, in zraven naj se zapiše prava. Kot resnično sme župnik v matico vpisati le tako, kar mu je za gotovo znano, ali pa spričano po zanesljivih svedokih in pravnih listinah. Zlasti plemeniškega rodu naj duhovnik ne vpisuje v farne zapisnike, če mu plemstvo dotičnika ni popolnoma znano. V dvomnih slučajih je zahtevati potrebnih dokumentov, preden se vpiše. Ko bi se kaka listina dušnemu pa- ') Gl. »Kirchl. Verordnbl.« 1871, pag. 209. Obrazce za izpiske iz matičnih knjig, kateri se imajo pošiljati vojaški oblastniji, glej v >Laib. Dioecbl.« 1877, str. 138-140. s ) V Avstriji postavno priznane cerkve so: rimsko-, grško- in armensko- katoliška; evangelijska, spoznanja avgsburškega in helvetskega; grško-orijentalska; judovska: starokatoliška (od 1. 1877 priznana) in tako zvana »Herrenhuter-ska«, ki je državno priznanje dobila 1. 1880. 56* 884 Duhovno Pastirstvo. stirju zdela sumljiva, pošlje naj jo škofijstvu (ali pa naravnost okrajnemu glavarstvu), da se pojasni stvar. 2 . Ako bi bil duhovnik po lastnem zadolženji ali brez zadol- ženja pozabil vpisati kak krst, poroko, smrt, mora se to zgoditi, brž ko se reči pride na sled. Ce bi izpuščeno spadalo v kako že preteklo leto, je treba zadevo sporočiti tudi škofijstvu. — Važnega ali bistvenega kaj župnik sam ne sme v matriki dostavljati, izbri- sovati ali popravljati; kaj tacega se sme zgoditi le na ukaz poli¬ tične deželne oblasti, ki se v tacih slučajih vselej obrne do dotičnega škofijskega ordinarijata. Ako toraj kak privatnik zahteva popravka ali dostavka v župnijski matici, mu je povedati, da se je s tako prošnjo obrniti do deželne vlade (»K. Verordn.-Bl.« 1866, str. 76). Kedar se župniku od višje oblasti ukaže kak dostavek ali popravek, mora v dotični matici navesti tudi uradni dopis, s katerim se mu je zaukazal tak popravek ali dostavek. Samo očeta nezakonskemu otroku, in pozakonjenje v nedvomnih prigodkih sme duhovni pastir sam vpisati v krstno knjigo; več o tem pozneje. 3. Redno v župnijsko matico vpisuje J ) tisti mašnik, kateri je izvrševal dotično liturgično opravilo; le botri, priče, babice ali zdrav¬ nik porodničar bi se imeli na dotično mesto v knjigi vpisovati lastnoročno. Kdor ne zna pisati, naj pristavi križ ali drugo zna¬ menje ; ime njegovo pa naj zapiše kdo drugi, ki naj se h krati podpiše kot pisalec imena. Ce se kdo v matriki podpiše zelo ne¬ razločno, naj duhovnik dotično ime zraven zapiše prav razvidno s pristavkom »beri« ali »to je«. 4. Župnijske matice je treba imeti pod ključem, da ne more do njih kdor si bodi, in sicer na varnem, suhem, pred ognjem kolikor moč zavarovanem kraji. Po preteklem vsacem letu mora duhovni pastir oskrbeti natančen prepis krstne, mrtvaške in po- ') Gledš pisave slovanskih rodovinskih imen je ministr. za notr. 10. maja 1883, št. 1524 to-le ukazalo: »1. Bei Ausfolgung von Ausziigen aus den Geburts-, Sterb- und Trauungsmatrikeln hat man sich beziiglich der Schreibweise genau an die Matriken zu halten; ebenso darf bei neuen Eintra- gungen in die Matrikenbucher nichts an der Schreibweise geiindert werden ohne AVissen und Zustimmung der Partei. 2. Verlangt aber die Partei bei einer solchen Eintragung eine von der friiheren abvveichende Schreibvveise, so ist ihr zu will- fahren; es muss aber dariiber ein Protokoli aufgenommen und im Pfarrarchive hinterlegt werden; der Continuitat halber soli die friiher gebrauchte Schreib- weise in Klammer hinzugefugt werden. 3. Auch bei Ausziigen aus den Matriken soli dio etwa gewiinschte Schreibweise gebraucht, die friihere aber in Klammer beigefiigt werden.< § 236. Rojstna in krstna knjiga. 885 ročne knjige, ki ga ima uradno podpisati, in svojemu dekanu v pregled in potrjenje izročiti, preden se pošlje škofijstvu, da se ondi shrani v diecezanskem arhivu. § 236. Rojstna in krstna knjiga. »Antequam infans ex ecclesia asportetur, aut suseeptores di- scedant, eorum nomina et alia de administrato Baptismo ad prae- scriptam formam in baptismali libro parochus accurate descri- bat«, veh' obrednik. Krstna knjiga ima po današnji vredbi te-le predelke: zaporedno številko; leto, mesec in dan rojstva pa krsta, rojstni kraj krščenca; hišno številko; ime krščenca; spol, rod ali stan otrokov; ime, priimek, stan in vero očeta; ime, rodbino in vero matere; ime in priimek pa stan botra; babico pomočnico; podpis mašnika krstnika. 1. Ker je krstna matica h krati tudi rojstna knjiga, morajo se v njo zapisovati tudi mrtvo rojeni otroci jako so namreč že toliko razviti, da so bili godni za življenje zunaj matere, ker sicer ni moč govoriti o »rojstvu«) pa taki, ki so umrli brž po pre¬ jetem krstu v sili. Vse take je treba vbeležiti tudi v mrtvaško knjigo. — Zaporedna številka se mora pričenjati z vsacim novim letom. Dete konec starega leta rojeno, a v novem letu krščeno, se zapiše v staro leto; zarad tacih slučajev naj se v knjigi ob koncu leta po zadnjem vpisanem otroku pušča nekoliko prostora. — Dobro je zapisovati tudi uro rojstva pri dvojčekih. Glede krstnih imen gl. str. 520. Kjer vpisujejo v krstno knjigo tudi vero otrokovo, se vselej zapiše »katoliška«, čeravno bi krščenec bil otrok nekato- liških roditeljev, ki nista obljubila katoliške vzgoje. Gl. tudi str. 534. 2. Velike važnosti je zlasti predelek »rodu zakonskega ali nezakonskega«. Tu je razsoden § 138. avstr. drž. zakonika: »Fiir diejenigen Kinder, welche im siebenten Monate nach geschlos- sener Ehe oder im zehnten Monate, entvveder nach dem Tode des Mannes, oder nach glinzlicher Auflosung des ehelichen Bandes von der Gattin geboren werden, streitet die Vermuthung der ehelichen Geburt«; dalje § 158: »Wenn ein Mann behauptet, dass ein von seiner Gattin innerhalb des gesetzlichen Zeitraumes (§ 138) gebo- renes Kind nicht das seinige sei, so muss er die eheliche Geburt des Ivindes langstens binnen drei Monaten nach erhaltener Nacli- richt bestreiten, und gegen den zur Vertheidigung der ehelichen 886 Duhovno Pastirstvo. Geburt aufzustellenden Curator die Unmoglichkeit der von ihm erfolgten Zeugung bevveisen. Weder ein von der Mutter began- gener Ehebruch, noch ihre Behauptung, dass ihr Kind unehelich sei, konnen tur sich allein demselben die Rechte der ehelichen Geburt entziehen« ; slednjič § 159 : »Stirbt der Mann vor dem ihm zur Bestreitung der ehelichen Geburt bevvilligten Zeitraume, so konnen auch die Erben. denen ein Abbruch an ihren Rechten ge- schlihe, innerhalb drei Monaten nach dem Tode des Mannes aus dem angefuhrten Grunde die eheliche Geburt eines solchen Kindes bestreiten.« Dokler spisovatelj krstne knjige ne dobi sodnijske raz¬ sodbe, zadevajoče to pravdo, ni opravičen dvomiti nad zakonskim rojstvom otrokovim, ako se je porodil v prej imenovani dobi. — Ce se je pa dete rodilo pred poteklim šestim mesecem 1 ) po skle¬ njenem zakonu, je bilo treba po nekem vladnem naročilu 1. 1818 očeta vprašati: hoče-li spoznati otroka za svojega ali ne; a to ne velja več. V takem slučaji se je sedaj držati duhovnemu pastirju pravila: »Pater est, quem justae nuptiae demonstrant« ; vpiše naj tako dete za zakonsko. 2 ) Ako hoče ugovarjati oče, naj se obrne do c. kr. okrajnega sodišča; glej tudi avstr. drž. zak. § 156. — Ako h krstu pošlje mati, katere duhovni pastir ne pozna, ki pa trdi, da je zakonska žena, ne sme nje in dete njeno mašnik v krstno knjigo zapisati za zakonsko prej, kakor da župniku spriča, kar zatrjuje: ali s poročnim listom in z dvema svedokoma, ki potrdita, da je otrokova mati res tista oseba, o kateri govori poročni list; ali pa samo z dvema zanesljivima človekoma, ki spričujeta, da do- tično mater kot zakonsko dobro poznata in da vesta, da je pove¬ dano ime res njeno pravo ime. Te priče, ki se morajo v takem slučaju zapisati v krstno knjigo, morajo duhovnemu pastirju po *) Meseci se morajo tu šteti po 30 dni; tako je izreklo najvišje sodišče 6. sept. 1870, št. 6687. 2 ) Gl. Entseheidung des k. k. obersten Gerichtshofes dne 29. sept. 1875, štev. 8486, ki slove: »Das wahrend einer, wenn auch factisch getrennten, Ehe geborene Kind muss als eheliches betrachtet werden, wenn nicht nach § 156 oder 158 a. b. GB. durch den Gatten die Vaterschaft widersprochen wurde. Die Paternitatsklage gegen einen Dritten ist deshalb abzuweisen; in dnč 31. maja 1864, štev. 3916: »Ein wahrend des Bestandes einer weder getrennten noch ge- schiedenen Ehe geborenes Kind ist, selbst wenn die mehrjahrige Abwesenheit des Gatten bewiesen wurde, insolange fiir ein eheliches zu halten, als es nicht iiber Bestreitung der ehelichen Geburt von dem hierzu nach §§ 158 und 159 a. b. GB. Legitimirten durch Urtheil vvider den bestellten Curator unehelich erklart ist.« 887 § 236. Rojstna in krstna knjiga. osebi in stanu biti znane, ter mora tudi vedeti, da so poštene, za¬ nesljive osebe. Biti smejo za priče tudi ženske; a stari naj so svedoki vselej že po 20 let, da je njih pričevanje postavno tudi pred državo. * 1 ) Ako bi župniku neznana mati ne mogla niti po po¬ ročnem listu, niti po zanesljivih pričah dokazati, kdo je, in če je res zakonska žena, naj duhovni pastir nje ime začasno zapiše na kak drug list, s pristavkom: »baje zakonska žena I. I. — angebliche Gattin des N. N.« in tudi otroka naj zapiše: »kakor pravi, zakon¬ ski« ; potem pa naj vso stvar sporoči okrajnemu glavarstvu, ali škofijstvu, da se ono do deželne vlade obrne zastran nadaljnega preiskovanja. Še-le tedaj, ko gosposka po dovršenem poizvedanji župniku sporoči, kako in kaj, zapiše naj se za stalno v krstno knjigo, kar je resnica. 3. Ako je krščeno dete brez dvombe nezakonsko ter se ne zahteva, da bi se vpisal oče otrokov, se zapiše samo ime in stan nezakonske matere; predelek za roditelja ostane prazen. Če je taka mati duhovnemu pastirju znana, vpiše v matico seveda nje prave ime brez dostavka. Ko bi pa nezakonske matere ime župniku ne bilo znano, tedaj ni da bi moral poizvedati nje pravo ime, kajti v Avstriji nezakonsko rodečim ženskam vlada daje na voljo, da ob porodu spisovatelju matrik povedo svoje pravo ime, ali pa ne. (Ilofdecr. 13. jan. 1814.) Naj toraj duhovnik v takem slučaji v krstno knjigo zapiše kot materno ime tisto, katero se mu napove, toda s pristavkom: »kakor pravi, angeblich«. A ker je res zelo želeti, da se vselej vpiše pravo materino ime, in je za slučaj mogočega poznej¬ šega pozakonjenja to kar potrebno, naj župnik lako mater opozori, da bode tudi nji v korist, ako naznani svoje pravo ime. Ako ne¬ znana ženska to dovoli, naj imenuje dva zanesljiva človeka, katera moreta spričati duhovnemu pastirju, da je povedano ime res ma¬ terino pravo ime. To pričanje se pod materino ime vbeleži, morda tako-le: »Podpisana meni kot zanesljiva človeka znana svedoka spričujeta, da tu vpisano I. I., mater nezakonskemu otroku I., dobro poznata in vesta, da je tukaj zapisano ime res nje pravo ime.« Pristavi se podpis obeh prič in spisovatelja krstne knjige. *) Gledč otrok, rojenih v civilnem zakonu, je za ljubljansko škofijo ukazano, da se mora v krstni matfci predelek »zakonski ali nezakonski« pustiti prazen. V opomnjo ali pod ime roditeljev pa se ima zapisati, da sta samo ci¬ vilno poročena. Ako se za tacega otroka zahteva krstni list, tudi tii ni reči, niti da je zakonski niti da je nezakonski, ampak samo, da je dete civilnih poročencev I. in I. (Gl. K. Verordnbl. 1868, str. 111). 888 Duhovno Pastirstvo. — Ako je mati nezakonskemu otroku vdova, mora se v krstno matico zapisati vselej tudi njeno rodovinsko ime, kajti to ime, ko- jega je mati pred svojim poročenjem nosila, bode imelo dete, no pa imena rajhega soproga. (Min. za notr. 28. nov. 1874, št. 17.292.) Ako je nezakonska mati iz ptuje fare, je vpisati tudi duhovnija, v katero pripada (gl. L. Dioecbl. 1891, str. 53). 4. Tudi ime nezakonskega očeta sme se, čeravno ni katoličan, ali že pri otrokovem krstu ali še-le pozneje zapisati v krstno knjigo, a le na njegovo lastno zahtevanje, in pa če je v matici vpisano pravo ime nezakonske matere. Avstr. d. zak. § 164 določuje: »Die auf Angeben der Mutter erfolgte Einschreibung des vaterlichen Namens in das Tauf- oder Geburtsbuch macht nur dann einen vollstandigen Bevveis, wenn die Einschreibung nach der gesetzlichen Vorschrift mit Einvvilligung des Vaters geschehen, und diese Einvvilligung durch das Zeugniss des Seelsorgers und des Pathen mit dem Beisatze, dass er ihnen von Person bekannt sei, bestatigt vvorden ist.« Pozneje objavila je državna oblast ne¬ katera pojasnila k temu paragrafu, iz katerih je razvidno, da mora ne¬ zakonski oče, želeč, da se njegovo ime zapiše v krstno knjigo, osebno priti v tej zadevi k duhovnemu pastirju tiste fare, kjer je dotično nezakonsko dete vpisano v matici; samo pismeni njegov izrek, da je on res oče temu in temu nezakonskemu otroku, ne zadostuje, celo tedaj ne, ko bi pismo bilo po gosposki potrjeno. 1 ) Samo z izrečnim dovoljenjem politične deželne gosposke bi smel župnik nezakonskega očeta v krstno knjigo zapisati zgolj na podlagi po gosposki potrjene pismene izjave; to razvidimo iz ministerskega ukaza 7. novembra 1884, štev. 12.350, kjer se tudi naroča, da naj se nezakonski materi o takem zahtevanji pove, ter se le z njenim dopuščenjem vpiše oče, kajti sicer bi bila mogoča kaka prevara. 2 ) *) Tako določuje reskript c. kr. deželne vlade v Gradcu do lavantinskega ordinarijata dne 4. novembra 1880, št. 15.451, pa ministr. ukaz 7. nov. 1883, št. 13.197. 2 ) Deželna vlada v Gradcu dne 26. maja 1891, št. 8647 opozarja: ». . dass die Eintragung des Namens des Kindesvaters, sowie der erfolgten Verehelichung der Kindeseltern zum Zwecke der Ersichtlichmachung der durch nachgefolgte Ehe bewirkten Legitimation im Geburts- und Taufbuche seitens des betreffonden Pfarramtes ohne Statthaltereianordnung und Ordinariatsauftrag nur in dem Falle statthaft ist, wenn die diesbeziigliche Erklarung seitens des Kindesvaters im Beisein der Kindesmulter und zweier Identitiitszeugen beim Pfarramte selbst ab- gegeben wird, und weder iiber die Identitat noch iiber sonstige fiir den Gegen- stand vvesentliche Fragen Zvveifel obwalten.< § 236. Rojstna in krstna knjiga. 889 Želeti je, da se nezakonski oče sam podpiše v krstno knjigo ali vsaj podkriža. Ako je nezakonskemu otroku roditelj župniku znan, more duhovni pastir pri vpisovanji imena veljati za eno pričo; ko bi ga pa ne poznal, pripeljati mora seboj k duhovniku dva človeka, popolnoma zanesljiva, župniku dobro znana, in izvrši naj se vpis nezakonskega očeta n. pr. tako-le: »I. I., stan, vera, o katerem pod¬ pisana svedoka pričujeta, da ga po osebi in imenu dobro poznata, bil je tukaj in je vpričo naji spoznal, da je oče tu vpisanega otroka 1.1. (kar tudi nezakonska mati potrjuje), ter je zahteval, da se kot oče imenovanemu otroku zapiše v krstno knjigo.« Dan in leto . . imena prič; podpis župnikov. — Po odposlanji dotičnega prepisa krstne knjige izvršena vpisanja nezakonskega očeta in pozakonjenja otrok se morajo sporočati škofijstvu, da se tudi ondi zapišejo v kopije matic. — Nezakonsko dete, ki po roditeljih ni bilo poza- konjeno, nosi materin priimek, čeravno bi se bil njega oče v krstno knjigo dal zapisati. 5. Nezakonsko dete zamore dobiti pravico zakonskih otrok, t. j. more pozakonjeno biti, in sicer na trojni način: a) V neveljavnem zakonu rojeni otroci se pozakonijo s tem, da veljavnosti zakona nasprotujoči zadržek ali sam ob sebi jenja, ali pa po zadobitvi dispenze, ter se nato prej neveljavna zaveza poveljavi (Instr. § 94, av. drž. zak. § 160) — legiti- matio plenissima. b) Per subsequens matrimonium se pozakoni nezakonsko dete, ako roditelja pozneje skleneta veljaven zakon — legitimatio plenior. Glej cerkveno pravo in avstr, drž zak. § 161, ki slove: »Kinder, vvelche ausser der Ehe geboren und durch die nachher erfolgte Verehelichung ihrer Eltern in die Familie eingetreten sind, \verden so wie ihre Nachkommenschaft unter die ehelich erzeugten gerechnet; nur konnen sie den in eincr inzvvischen bestandenen Ehe erzeugten ehelichen Kindern die Eigenschaft der Erstgeburt und andere bereits erworbene Redite nicht streitig machen.« c) Po milosti vladarjevi, na podlagi § 192 avstr. drž. zak., ki pravi: »Die uneheliche Geburt kann einem Kinde an seiner btlrgerlichen Achtung und an seinem Fortkommen keinen Abbruch thun. Zu diesem Ende hedarf es keiner besonderen Begiinstigung des Landesfiirsten, \vodurch das Kind als ein elieliches erkliirt wird. Nur die Eltern konnen um solche 890 Duhovno Pastirstvo. ansuchen, wenn sie das Kind gleich einem ehelichen der Standesvorziige oder des Rechtes an dem frei vererblichen Vermogen theilhaft machen wollen. In Riicksicht aul' die ubrigen Familienglieder hat diese Begiinstigung keine Wir- kung« — legitimatio plena. Najnavadnejša je pozakonitev nezakonskega otroka »per subsequens matrimonium«. Da se dete pozakoni po tem potu, ni po cerkvenem in avstrijskem pravu nič druzega treba, kakor da oče in mati nezakonskega otroka skleneta veljaven zakon. S tistim trenutkom, ko je med njima sklenjen veljaven zakon, je tudi že nezakonski otrok pozakonjen, zadobi pravice in prednosti zakonskih otrok. Ni na tem, kdaj da roditelja skleneta zakon: ali kmalu po otrokovem rojstvu, ali čez več let, ali morda še-le tedaj, ko je vmes oče ali mati nezakonskega otroka že s kom drugim živel v veljavnem zakonu ter še-le pozneje kot vdovec ali vdova z onim zakon sklene, s komur je pred prvim zakonom imel ne¬ zakonskega otroka. — Da se taka pozakonitev more postavno iz¬ vršiti, je neizogibno treba dokaza, da je dotično dete res sin, hči onih dveh, ki sta sklenila zakonsko zvezo. Ta dokaz podaja du¬ hovnemu pastirju ali že krstna knjiga sama, ali je pa treba tirjati dokaza od dotičnih zakonskih. Ako je v krstni matici nezakon¬ skega otroka mati vpisana s svojim pravim imenom, ako je pravilno vpisan že tudi oče otrokov (gl. prej sub 4 povedano), in je iz domače poročne knjige ali pa po donesenem poročnem listu razvidno, dokazano, da sta bila v krstni knjigi zapisana roditelja res cerkveno poročena, tedaj sme duhovni pastir kot spisovatelj matrik kar sam, brez višjega dovoljenja, vsled ministerskega ukaza dne 12. sept. 1868, št. 3649 (glej »K. Verordnbl.« 1869, str. 117) izvršiti pozakonitev, ali prav za prav le vpisati jo. To se zgodi s tem, da dušni pastir v krstno knjigo na dotičnem mestu (najbolje pod očetovo in materino ime) zapiše: »Vsled poročne knjige do¬ mače fare, stran . . . (vsled donesenega poročnega lista fare . . ., dne . ..) sta 1.1. in 1.1. bila cerkveno poročena.« Dan, leto. Podpis župnikov. 1 ) Pozakonitev postane veljavna z dnevom, ko sta se dotična roditelja veljavno poročila, ne še-le z dnevom, ko se je to vpisalo v krstno knjigo (minist. notr. 20. februarija 1871, št. 289 h ') Zaradi raznih mnogokrat potrebnih dostavkov k vpisanemu krstu ne¬ zakonskega otroka naj spisovatelj matice pri tacih otrocih vselej zadostnega praznega prostora pušča v knjigi. § 236. Rojstna in krstna knjiga. 891 Besedi »per subsequens matrimonium legitimatus« ni treba pri¬ pisovati, ker je to vsled zaznamovane poroke umljivo samo ob sebi. — Ko bi nezakonskemu otroku mati v krstni knjigi ne bila vpisana s pravim imenom, ampak samo s pristavkom »po na¬ povedi — angeblich«; ali če bi se nezakonski oče še ne bil do sedaj zapisati dal v krstno matico, moralo bi se pravo materino ime vpisati in tudi očetovo (kakor smo prej povedali sub 3 in 4), predno se sme vpisati pozakonitev. Za slučaj, ko bi oče ali mati zaradi otrokovega legitimiranja ne mogla osebno priti pred župnika, kjer je v krstni knjigi zapisano dete, velja naslednji ministerski ukaz dne 7. novembra 1884, štev. 12.350 : »Anlasslich einer Anfrage . . . wie sich in jenen Fallen zu benehmen sei, wo es sich um die Anmerkung der Legitimation per subsequens matr. im Geburtsbuche handelt, wo die Parteien nicht in der Lage sind, die erforderliehe Erklarung vor dem das Geburtsbuch fuhrenden Seelsorger personlich abzugeben, hat das Ministerium des Innern im Einvernehmen mit dem k. k. Ministerium fiir Cultus und Unter- richt zu bemerken befunden, dass in derlei Fallen die Ingerenz der politischen L a n d e s b e h o r d e bchufs Veranlassung der Anmerkung der Legitimation im Geburtsbuche einzutreten hat. Es wird daher den Parteien obliegen, sich diesfalls mit einem Gesuche an die betreffende politische Landesbehorde zu vvenden. Es wird aber aucli keinem Anstande unterliegen, dass derlei Ge¬ suche bei den politischen Bezirksbchorden eingebracht und von diesen die erforderliehe Erklarung zu Protokoli genommen und mit den Gesuchen sodann der Landesbehorde vorgelegt werden . .. Die politischen Behorden werden sich hiebei gegemvartig zu halten haben, dass die beziigliche Vaterschafts-Erklarung des Gatten fiir sich allein nicht geniigt, sondern dass hiezu auch die hiemit iiber- einstimmende Angabe der Mutter erlorderlich ist, und dass den diesfiilligen Protokollsaufnahmen auch zwei die Identiiat der Person des Vaters beziehungsweisse der Mutter bestatigende Zeugen zu- zuziehen sein werden. Selbstverstandlich werden derlei Gesuchen oder Protokollsaufnahmen der Taufschein des Kindes, sovvie der Trauungsschein der Eltern beizulegen sein.« Prej imenovani minist. ukaz 12. sept. 1868 glede pozako- nitve nezakonskega otroka po naslednjem zakonu tudi določuje: »Die Amtshandlung der politischen Behorde hat nur dann Platz zu greifen, wenn iiber die Identitat der Person oder sonstige fiir den Gegenstand wesentliche Fragen Zweilel rege werden.« To je n. pr. 892 Duhovno Pastirstvo. takrat, če je mati že umrla ter ostali oče, ki se dosedaj ni dal vpisati v krstno knjigo, želi v krstni knjigi izvršiti pozakonitev. V takem prigodku mora še živi soprog dobiti dve zanesljivi priči, ki kakor na prisego morete spričevati, da sta jima še živi oče in rajna mati nezakonsko rojenega otroka dobro znana, da so jima razmere med roditeljema že ob rojstvu dotičnega otroka bile znane, pa da vesta, da je zamrla mati deteta ob življenji ga vedno spo¬ znala in imela kot svojega otroka. Župnik sestavi zapisnik (50 kr. kolek), v katerega se vse to zapiše in kojega uradno podpiše du¬ hovni pastir pa tudi oče, kateri prosi pozakonjenja in obe priči. Priložiti se mora krstni list otrokov, poročni list njegovih starišev, in mrtvaški list za rajno soprogo. Vse to se s prošnjo za legiti¬ miranje vred pošlje škofijstvu, katero potem stvar dalje obravnava s c. kr. deželno vlado. Ako dobi duhovni pastir naznanilo, da je višja oblast dovolila vpis očetovega imena in pozakonjenja, se v krstno knjigo pod ime otrokovo zapiše, da »vsled ukaza škofij¬ skega ordinarijata dne ... je c. kr. deželna vlada dne . . . pripustila itd.« 1 ) — Ako je pa nezakonskemu otroku oče že umrl, ki se ob življenji ni dal za očeta vpisati v dotično krstno knjigo, ali če se ne ve, kje biva nevpisani oče, ali če je zoper vpis pozakonjenja; tedaj spada stvar pred c. kr. sodišče. Otrok želeč svoje pozako- njenje se mora sam ali pa po svojem varuhu obrniti do svoje sodnije, mora pravdo začeti ter dokazati, da je dotični zamrli ali braneči se res njegov oče in da je pozneje z njegovo materjo sklenil veljaven zakon. Se-le tedaj, ko dobi dotično uradno raz¬ sodbo, more nastopiti administrativno pot. V dosego očetovega vpisa v krstno knjigo in pozakonjenja je napraviti prošnja do c. kr. deželne vlade ter ji priložiti razsodbo sodišča. Ivedar župniku dojde z višjega mesta ukaz, izvrši v krstni knjigi, kar se mu naroči. 2 ) ’) Ko M roditelja kakega nezakonskega otroka se samo civilno po¬ ročila in na podlagi tega dobila pri politični gosposki dovoljenje, da se jima dete pozakoni (pomagati jima pri tem mašnik ne sme), takrat naj duhovni pastir v krstno knjigo pri dotičnem otroku zapiše, da je vsled dekreta . . . gosposke, dne ... pozakonjen, a samo pro foro civili. (Gl. »K. Verordnbl.« 1868, str. 111). 2 ) Ukaz ministerstva za notranje dne 10. nov. 1885, štev. 13.893 izjavlja: ». . . dass nach dem Tode des angeblichen Vaters eines unehelichen Kindes die Eintragung des angeblichen Vaters und sonach die Anerkennung der per sub- sequens matrim. erfolgten Legitimatiom des unehelichen Kindes in den Geburts- matrikeln durch die politische Behorde vveder auf Grund von Zeugenaussagen noch anderer Behelfe angeordnet und selbstverstandlich auch vom Matriken- § 236. Rojstna in krstna knjiga. 893 Ker je želeti, da se vsako pozakonjenje per subsequens ma- trimonium tudi zapiše v dotični knjigi, je c. kr. deželna vlada za Kranjsko 17. dec. 1871, št. 9421 spisovateljem matrik naročila: »nun verehelichte Miitter naturlicher Kinder vorzuladen und im Falle, als diese die Erklarung abgeben, ihre unehelichen Kinder mit ihrem Ehemanne vor der Ehe erzeugt zu haben, auch die Viiter solcher Kinder zum Zwecke der Berichtigung der Tauf- biicher und der status animarum vorzurufen, und in evidenten Fali en die Tauibiicher-Berichtigung nach dem Ministerial - Erlasse v. 12. September 1868, Z. 3649, vorzunehmen, zweifelhatte Falle aber der zustilndigen Bezirksbehorde zur .Erhebung anzuzeigen« (glej »K. Verordnbl.« 1872, str. 229). Enako ravnanje naročuje spisovateljem malic tudi ministerstvo za notranje, dne 21. marca 1892, štev. 11.890. Le nezakonski otroci v prešeštvu rojeni (lilii spurii ex copula adultera) se po naslednjem zakonu roditeljev pro foro ecclesiastico ne morejo pozakoniti, ker tacega otroka oče in mati ob spočetji (in rojstvu) zaradi zadržka ligaminis nista bila sposobna skleniti veljaven zakon. Za pozakonjenje nezakonskih otrok po naslednjem zakonu je namreč po cerkvenem pravu treba, da sta nezakonskega otroka roditelja ob spočetji (in rojstvu) deteta bila sposobna, veljaven zakon (vsaj po dobljeni dispenzi) sklenili. Avstrijska postava pa tudi nezakonskim otrokom v prešeštvu ro¬ jenim podeljuje pravico pozakonjenja po naslednjem zakonu ro¬ diteljev, in to na podlagi § 161 drž. zak., ki ozir tacih otrok ne dela izjeme (če morda § 67 avstr. drž. zak. ne dela zadržka). Ako toraj duhovni pastir po škofijstvu dobi naznanilo,* da je c. kr. de¬ želna vlada dovolila pozakonjenje per subsequens matrinrionium v •prešeštvu rojenemu otroku, naj to vpiše v krstno knjigo na do- tičnem kraji, a pristavi naj, da »ta legitimacija velja samo quoad efiectus civiles, a ne tudi quoad effectus ecclesiasticos«. Da je dopuščen tak pristavek, razvidimo iz ukaza ministerstva za bogo- fiilirer nicht selbstslandig durcbgefuhrt werden katin, sondern dass eine solche nachtragliche Eintragung in die Matrik stets ein rechtskrilftiges gerichtliches Urtheil voraussetzt.« — Odlok upravnega sod.šča dne 24. nov. 1887, štev. 2753 slove: »Die Anmerkung der Legitimation eines unehelichen Kindes durch nach- gefolgte Ehe der Eltern in der Geburtsmatrik kann nach Ableben des angeblichen Vaters nur auf Grund eines mit Erfolg durchgefuhrten Givilprocesses begehrt werden.« In isto upravno sodišče je izreklo 16. sept. 1891, št. 2950: »die Legiti- mation eines Kindes per subsequens matrimonium kann naeli dem Tode des Vaters nur im Gerichtswege nachgevviesen werden.« 894 Duhovno Pastirstvo. častje in uk do c. kr. deželne vlade v Gradcu dne 30. jun. 1857, št. 10.220. 6. Po splošni navadi se v naših krajih dete krsti in v matico zapiše v tisti duhovniji, kjer je bilo (če ravno le slučajno) rojeno. Ako pa duhovni pastir kedaj iz prav važnih razlogov krsti ptuje, t. j. v ptuji fari rojeno dete, naj sicer krst vpiše v svojo knjigo, a med svoje šteti ga ne sme in zaporedno številko pred dotični raz- predelek postaviti. Napraviti pa mora natančen izpisek, katerega je treba v 8 dneh uradno poslati domačemu župniku otrokovemu, da ga ta v krstno knjigo med svoje rojence vpiše z zaporedno številko (ministr. za notr. 10. avg. 1886, str. 7191). Pove naj tudi vzrok, zarad katerega je krstil ptuje dete. § 237. Poročna in mrtvaška knjiga. 1. Obrednik naroča duhovnemu pastirju: »Peractis omnibus parochus manu sua describat in libro matrimoniorum nomina conjugum, diemque et locum conlracti matrimonii, et alia juxta formulam praescriptam; idque, licet alius sacerdos a se delegatus matrimonium celebraverit . . .« Po današnji vravnavi se v poročno knjigo zapisuje: zaporedna številka; leto, mesec, dan poroke; že¬ ninovo stanovališče, h. štev., krstno in rodbinsko ime, stan; vera, starost, samski ali vdovec; nevestino stanovališče, h. št., krstno in rodbinsko ime, -stan; vera, starost, samska ali vdova; ženinovega očeta krstno in rodbinsko ime, stan, vera; njegove matere krstno in rodbinsko ime, vera; nevestinega očeta krstno in rodbinsko ime> stan, vera; njene matere krstno in rodbinsko ime, vera; obeh prič krstno in rodbinsko ime, vera, stan; dokaznice v odpravo kacih zadržkov; podpis poročevalca. Ako je nevesta vdova, se mora zapisati v poročno knjigo na dotičnem kraji najprej ime in stan njenega rajnega soproga, in nato še-le nje krstno in rodbinsko ime. — Dobro je, da se pri ženinu in nevesti »vera« celoma zapiše, ne da bi se le črta nare¬ dila v zadevnem predelku. — Med dokaznice se vpišejo vse one listine, s katerimi se odstrani kaka ovira veljavno ali vredno skle- panega zakona, toraj: rojstni list (gl. str. 733) ali spregled od njega, če ni (kakor v naših krajih) splošna navada, krstni list po poroki dotičniku dati nazaj; mrtvaški list zamrlega soproga ali soproge § 237. Poročna in mrtvaška knjiga. 895 (gl. str. 733); spričalo samskega stanu (gl. str. 733); pri nedoletnih ženinih in nevestah očetovo ali gosposkino privoljenje (gl. str. 739); prejete dispenze od očitnih zadržkov (glej § 213), ali od oklicev (gl. str. 749); žcnitovanjska zglasnica (gl. str. 738); pri vojakih pri¬ voljenje dotične vojaške oblasti (glej § 210 sub 6); pri ženinih inostrancih razglas pristojne inostranske gosposke, da zoper name¬ ravano poročitev v Avstriji ni nobenega zadržka, ali pa, da se mu od domače države dovoljuje ženitev (gl. str. 737); pri mešanih za¬ konih pogodba o katoliški vzgoji otrok (gl. str. 794); oldicni list (gl. str. 751) . . . Vsa dokazna pisma je treba zapisati z dnevom in letom pa s svojo številko. Za vsako poroko skupaj se dokaznice zavijejo v izpraševalni zapisnik, kateremu se na vnanjo stran za¬ piše zaporedna številka dotične poroke. Konec leta se dokumenti vseh ondi sklenjenih zakonov zlože v zvezček, ki se mora zazna¬ movati z lastno številko in letnico, in potem skrbno spraviti v arhivu. Kedar se je poročenje per delegationem izvršilo v ptuji fari in po ptujem mašniku, takrat oba mašnika zapišeta to poroko: domači župnik, kateri dotična dva za poročanje prepusti ptujemu duhovniku, in tudi mašnik poročevalec. Pooblaščenec vpiše skle¬ njeni zakon v svojo matico z zaporedno številko, t. j. šteje ga med svoje; v predelek za dokaznice zapiše prejeto spisano prepustilo, ter v osmih dneh uradno naznani župniku pooblastivcu dan, kraj poroke in imena prič, da ve vse to domači župnik poročencev za¬ pisati v svojo matico, kjer pa dotični drugej sklenjeni zakon ne dobi zaporedne številke (ukaz minist. za notr. dne 6. avg. 1882, štev. 16.258). Ker za tak zakon ostane odgovoren župnik, kateri dotična zaročenca ptujemu mašniku v poročanje prepušča, naj on v svojo knjigo zapiše in on shranjuje vsa zadevna dokazna pisma; pooblaščenec v lastno matico zapiše in shranjuje samo dobljeno prepustilo. 1 ) — Očitno poveljavljenje zakonske zveze (gl. str. 775), ‘) Za slučaj, ko bi katoličan in nekatoličan veljavni zakon sklenivša (glej § 215 sub. 4) se tudi še nekatoliškemu pridigarju na podlagi državne postave dne 31. dec. 1868 cerkveno poročiti dala, je ministr. za notr. 14. oktobra 1882, št. 10.531, glede vpisovanja tako-le ukazalo: »Nur jener der beiden ordentlichen Seelsorger eines verschiedener christlichen Confession angehorenden Brautpaares hat die Eheschliessung derselben im Trauungsbuche mit fortlaufender Reihezahl zu matrikuliren, welche zuerst die feierliche Erklarung der Eheeinwilligung des Paares entgegennimmt. Der spatere Act vor dem Seelsorger des anderen Theiles kann nur o h n e fortlaufende Reihezahl im Traubuche eingetragen werden, und ist dabei unter Anfiihrung des beziiglichen Tages und Seelsorgers ersichtlich zu machen, wann und wo bereits zuvor das Paar die feierliche Erklarung der Ein- S96 Duhovno Pastirstvo a nikoli skrivno poveljavljenje neveljavnega zakona, se mora zapi¬ sati v poročno knjigo tiste duhovnije, kjer takrat dotična zakonska prebivata. Ako je zakon vprvič sklenjen bil kje drugej, je treba o javnem poveljavljenji sporočiti tudi tistemu župniku, ki je imel do sedaj neveljavni zakon v matici zapisan, da še on vpiše storjeno poveljavljenje. Ako bi kedaj pristojna gosposka razveljavila kak zakon, je tudi to vpisati v poročno knjigo na kraji, kjer je bil sklenjen dotični zakon. 2. »Parochus actum sepulturae in libro mortuorumad praescriptam lormam accurate describat«, ukazuje obrednik. Pre¬ delki mrtvaške knj ge po sedanji vredbi so ti-le: zaporedna šte¬ vilka; leto, mesec in dan smrti pa pokopa; stanovališča rajnega (t. j. kje je dotičnik umrl ali bil mrtev najden); ime, priimek in stan mrličev ; vera, spol, starost; bolezen ali vzrok smrti; previden ali ne; podpis duhovnika pokopovalca; pokopališče. Ker mrtvaška knjiga spričuje smrt in pokop, se mora v njo zapisati slehrni, ki umrje v župniji, čeravno biga pokopali drugej; pa tudi tak, katerega ondi pokopljejo, a je umrl v kaki drugi fari. Za take prigodke ministerstvo za notr. 6. avg. 1882, štev. 16.258, tako-le ukazuje: »Jeder Sterbefall ist in der Matrik des Sterbeortes einzutragen, da die Umstande, zu deren Beurkundigung die Sterbe- matrik bestimmt ist, nur im Sterbeorte, beziehungsvveise durch die Sterbematrik dieses Ortes nachgevviesen vverden konnen. Immer- hin ist es aber zvveckmtissig, dass, wenn die Beerdigung an einem andern Priedhofe als jenem des Sterbeortes stattfindet, dieses in der Anmerkung der Sterbematrik des Sterbeortes unter Bezeich- nung des Beerdigungsortes bemerkt; und dass die Beerdigung in dem Friedhofsregister des Beerdigungsortes, wenn ein solehes ge- ftihrt wird, ausser diesem Falle aber in der Sterbematrik dieses Ortes und zvvar in der Art eingetragen \verde, dass in derselben oh n e Bezeichnung durch eine eigene Reihezahl aul dem betrcl- fenden Blatte unter der Namensrubrik der Name des Beerdigten angefiihrt und ohne vveitere Ausfiillung der tibrigen Rubriken in der »Anmerkung« ersichtlich gemacht vverde, an vvelchem Tage die Beerdigung stattgefunden habe und in vvelchem Orte, resp. willigung zur Ehe gegeben hat.« — Civilna poroka se ne vpiše v cerkveno poročno knjigo, ampak na posebno polo, kjer se predelek za mašnika poroče¬ valca pusti prazen. Kot opomnja se pristavi: »Vsled dopisa . . . gosposke v I. sta tu zapisana 1. I. in I. I. dne . . . leta . . . bila civilno poročena.« Več o tem gl. >K. Verordnbl.« 1. 1868, str. 110. § 237. Poročna in mrtvaška knjiga. 897 Pfarrbezirke, der Beerdigte gestorben sei.« ') V mrtvaško knjigo pa ne gre pisati onih duhovnijanov, ki so umrli na ptujem kje, in jih tudi ne pripeljejo domu zarad pokopa. Njih smrt se zaznamnja le v status animarum. Po postavi ne sme duhovni pastir nikogar prej pokopati in v mrtvaško knjigo zapisati, kakor da oglednik mrličev tistega kraja s posebnim mrliškim oglednim listom to dovoli, ter spiso- vatelj matic imenovano uradno spričevalo že tudi ima v rokah. Prestopniku te naredbe je po ministerskem ukazu dne 30. sept. 1857 zažugana kazen v denarjih od 1 —100 gl. ali ječa od šestih ur do 14 dni. Tudi glede zgubljencev in ponesrečencev, katerih trupel ni moč najti, je ukazano (HofkanzleiDecret 28. marca 1846, št. 10.418), da se v mrtvaško knjigo ne smejo zapisovati in se tudi mrtvaški list za-nje ne sme narejati prej, kakor da sodišče po skrbnem preiskovanji uradno izreče njih smrt. — V starem letu umrli, pa v novem letu pokopani, se zapiše med mrliče sta¬ rega leta. — Pri umrlih omoženih ženskah in vdovah se zapiše v matico tudi ime in stan še živečega ali rajnega soproga; pri zakonskih otrocih ime pa stan očetov; pri nezakonskih otrocih malerino ime in stan. 2 ) Pri umrlih moških iz ptuje fare, ki še *) Glede zapisovanja mrličev protestantov, ako se pokopljejo na kato¬ liškem pokopališču (gl. str. 347), je c. kr. ministr. za notr. dne 16. avg. 1883, št. 8157, to-le ukazalo: »Wird ein evangeliseher Glaubensgenosse auf einem ka- tholischen Ifriedhofe beerdiget, so ist der Sterbefall ohne Unterschied, ob die Beerdigung mit oder ohne Intervention des zustandigen evangeliscben Seelsorgers erfoigt, mit Reihezahl in die Sterbematrik jenes evangelischen Seelsorge- sprengels einzutragen, zu welchem der Sterbeort gehort, und ist dabei der Friedhof, auf welchem die Beerdigung geschehen ist, ersichtlich zu machen. Das katho- lische Pfarramt dagegen, auf dessen Friedhof die Beerdigung stattUndet, hat diese Thatsache in seine Sterbematrik in der Weise zur Evidenz zu bringen, dass ohne Reihezahl in der Namensrubrik der Name des Beerdigten, sodann ohne Ausfiillung der ubrigen Rubriken in der »Anmerkung« der Beerdigungstag und der Sterbeort, sowie die evangelische Confession des Verstorbenen und jenes evangelische Seel- sorgeamt, in dessen Sterbebiiehern der Todesfall als ordentlich matriculirt zu suchen sei, angegeben werde Auch ist, wenn die Beerdigung ohne Intervention des zustandigen evangelischen Seelsorgers erfolgte, an denselben ein Auszug dieser anmerkungsvveisen Eintragung sammt dem bei der Beerdigung dem katho- lischen Pfarramte iibergebenen Todtenbeschauzettel unmittelbar oder im Wege der politischen Bezirksbehiirde zu iibersenden.« — Nekaj sličnega je ministr. za notr. ukazalo 16. jun. 1873 glede judo v; gl. »K Verordnbl.« 1. 1873, str. 241. 2 ) Pri zapisovanji otrok civilno poročenih roditeljev v mrtvaško knjigo je treba pristaviti, da je dete iz civilnega zakona. Tudi če umrje taka mati, oče, pove se, da je bil civilno poročen Gl. »K. Verordnbl.« 1868, str. 111. 57 Duh. Pastirstvo. 898 Duhovno Pastirstvo. niso spolnili 42. leta starosti, naj se tudi zapiše, kateri občini pri¬ padajo, ali kje so rojeni (gl. »L. Didcbl.« 1891, str. 53). — Pri mrtvorojencih se predelek »vera« pusti prazen; isto tako predelek za »duhovnika - pokopovalca« v slučajih, kedar se je rajnemu od¬ rekel cerkveni pokop (gl. st. 787). § 238. Izpiski iz farnih matic. 1. Najvažnejši izpiski iz matičnih knjig so: rojstni in krstni list, poročni list pa mrtvaški list. Duhovni pastir mora te dokaz- nice sestavljati jako skrbno in vestno ter natanko po izvirniku, t. j. po dotični matriki. Le otrokom po naslednji poroki roditeljev pozakonjenim se daje mesto krstnega lista tako imenovano krstno spričalo * 1 ), ki se ne vjema popolnoma s krstno knjigo, kajti tu se ne pove, je li dete zakonsko, nezakonsko ali pozakonjeno, ampak samo: da je otrok v zakonu živečih ljudij (dekr. dv. kane. 18.julija 1834, št. 17.820). Važne letnice (rojstva, poroke, smrti) se morajo zapisovati s črkami na teh izpiskih, kojim je zraven podpisa župni¬ kovega treba tudi uradnega pečata. Vsako tako spričalo, na ka¬ terem mora tudi naznanjena biti kronovina in škofija dotične du- hovnije, bi se imelo z lastno službeno številko zapisati v opravni zapisnik (Gestionsprotokoll). 2. Zraven teh listin duhovni pastir iz farnih matic deloma za uradno, deloma za privatno rabo tudi še izpisuje: a) Imena nezakonskih otrok in njih mater, katera je treba v smislu § 189 avstr. drž. zak. za vsak mesec posebej ali vsaj od celega leta skupaj (razun vmes zamrlih) poslati okrajnemu sodišču, da jim preskrbi varuhe (dvorni dekret 5. aprila 1828, štev. 7278 in ukaz justičnega mmisterstva dne 13. jun. 1894, št. 11.725. b) Zaradi stavljenja koz se mora ob začetku aprila vsako leto poslati okrajnemu glavarstvu imenik vseh od 1. aprila lanskega leta do konca marca dotičnega leta v duhovniji rojenih otrok. Napolniti so vsi predelki formulara, ter je v opomnjo pri *) Tako krstno spričevalo (Taufzeugniss) se utegne glasiti: »Podpisani župnijski urad potrjuje, da je bil I., sin (hči) zakonskega moža I. I. in njegove soproge I. I., dnd . . . tukaj v . . . št. . . . rojen, in dne . . . vpričo botrov I. I. in I. I. po gosp. ... po rimsko-katoliškom obredu krščen.« § 238. Izpiski iz farnih matic. 899 tistih otrocih, ki so med tem že umrli, dostaviti dan smrti (gl. »K. Verordnbl.« 1863, L). c) V smislu vojinske postave dne 11. aprila 1889 mora spiso- vatelj matic vsako leto v posebne golice iz svoje krstne knjige, in sicer za vsako občino posebej, prepisati imena vseh tistih mladeničev, ki bodo (ali bi) v naslednjem letu spolnili svoje devetnajsto leto (glej Landsturmgesetz dne 6. junija 1886 v »Laib. Diocbl.« 1886, str. 70). Napolniti je vse predelke 1'ormulara ter zlasti naznaniti leto, mesec, dan smrti pri tistih, ki so že umrli. Te izpiske je vsako leto do konec oktobra poslati dotičnim občinskim predstojnikom. Ti sestavijo po teh izkazih imenike črnovojnikov (Sturmrollen) ter čez dve leti, t. j. meseca avgusta pred tistim novim letom, v katerem izkazani mladeniči vprvič pridejo na redni vojaški nabor, omenjene izpiske vrnejo dotičnim župnikom, kateri morajo premembe, ki so se med tem časom morda zgodile ozir izkazanih mladeničev, dostaviti in tako popravljene za¬ pisnike do konca oktobra zopet izročiti zadevnim občinskim predstojnikom (gl. »L. Dioecbl.« 1889, str. 54). d) Za vsak mesec posebej, ali pri majhnih duhovnijah od treh mesecev skupaj, mora župnik poslati okrajnemu sodišču za¬ pisek mrličev, v katerem naj vse predelke kolikor možno natanko napolni; to pa zato, da sodnija vravna zapuščino, in zapuščenim mladoletnim otrokom preskrbi varuha (dvorni dekret 5. aprila 1828; cesarski patent 9. avg. 1854). e) Ako v duhovniji umrje moški, rojen v kaki ptuji fari, ki ni še spolnil 42. leta, mora župnik njegovo smrt uradno naznaniti v osmih dneh duhovnemu pastirju, ali sploh spisovatelju matrik rojstnega kraja mrličevega. Domači duhovnik zapiše leto, mesec, dan smrti v krstno knjigo, kjer je vpisan do- tični mrlič (ukaz voj. minist. dne 4. sept. 1888, št. 4698). —■ Kedar pa umrje moški, ki je pripadal črni vojski; ali v dvomu, je li bil rajni črnovojnik ali ne, če umrje moški avstrijski državljan v starosti od 19 — 42 leta, je župniku napraviti izpisek iz mrtvaške knjige ter poslati svoji politični okrajni gosposki, ki listino izroči občini, kateri je pripadal rajni (ukaz vojnega ministerstva, dne 17. avgusta 1886, glej v »Laib. Diocbl.« 1886, str. 70). f) Ge umrje kdo taki (uradnik ali častnik v pokoji, uradniška vdova, sirota . . .), ki je iz javne denarnice dobival dosluž- 57 * 900 Duhovno Pastirstvo. nino, provizijo ali drugačno denarno podporo, mora župnik njegovo smrt naznaniti politični gosposki (okrajnemu glavar¬ stvu, občini s samoupravo), kamor je tudi sporočiti, ko bi se bila omožila uradniška ali častniška vdova ali sirota, ki dobiva omenjeno denarno pomoč. 1 ) g) Prošnjam za oproščenje od vojaščine prilagati se morajo tako imenovane rodovinske pole (Familien-Auskiinfte), katere na¬ tanko po ukazanem obrazcu duhovni pastir iz farnih matrik sestavlja, če kdo zahteva tacega poročila. Ako dotičnik ne prosi posebne milosti, ampak če je vsled vojinske postave 11. aprila 1889 opravičen prositi oproščenja, tedaj, in le tedaj, je taka pola koleka prosta (linanc. ministr. 10. jan. 1859, št. 1977) ; a vendar sme dotični duhovni pastir za napravo tacega izkaza od prositelja, če ni ubožen, zahtevati toliko pisarine, kolikor za navadni krstni list (ukaz ministr. za notr. 21. jul. 1872, št. 9902). 2 ) h) Po vsacem preteklem četrtletji mora župnik v 14 dneh poslati svojemu okrajnemu glavarstvu natanko po maticah izdelane statistične tabele (ministr. za notr. 81. jan. 1876, št. 610). Vsled ukaza ministr. za notr. dne 11. febr. 1886, št. 21181 je pri tej priliki tudi izkazati, koliko je bilo v duhovniji otrok pozakonjenih v dotičnem četrtletji. *) Jako opazen mora biti duhovni pastir pri podpisovanji pobotnic tistim osebam, ki doslužnino, provizijo . . . dobivajo iz javnih denarnic. Le tedaj naj podpiše tako pobotnico, ako je prepričan, da dotični prejemalec pokojnine . . . res še živi, da je lista oseba še vdova ali nepreskrbljena sirota, ter da res prebiva v duhovniji zadevnega župnika. Tudi se ne smejo pobotnice doslužencem . . . podpisovati pred 25. dnevom tistega meseca, za katerega velja pobotnica. Ako bi kdo zarad župnikovega podpisa na svojo pobotnico neopravičeno prejel denar, moral bi storjeno škodo cesarski blagajni povrniti duhovni pastir. Kaj več o tej zadevi gl. »K. Verordnbl« 1870, str. 170: »Vorschrift fiir die Pfarrvorsteher iiber die Bestatigung der Zahlungsquittungen iiber Pensionen, Provisionen, Gnaden- gaben, Quiescentengehalte, Erziehungsbeitrage etc.« 2 ) »Von den solche Auskunfte benothigenden Privatpersonen darf nur die einfache fur die Ausstcllung eines Matrikenscheines zuliissige Gebiihr gefordert \verden. Diese Gebiihr darf aber in keinem Falle, auch wenn von nicht armen Parleien umfassendere Auskunfte dieser Art benothiget werden, den Betrag von zwei Gulden iibersteigen, vvahrend die in Rede stehenden Auskunfte armen Parteien ganz unentgeltlich auszustellen sind«, pravi ukaz (gl. »K. Verordnbl.« 1873, str. 239). Če ima prosilec pravico do oproščenja, naj se mu vselej zapiše na ro- dovinsko polo: »In der Angelegenheit der Militarbefreiung des . . . zum Amts- gebrauche nach dem h. Finanzminlsterialerlasse v. 10. Jšinner 1859, Z. 1977, ohne Stempel ausgefertiget.« 901 § 238. Izpiski iz farnih matic. i) Za vsako štetje ljudstva napravlja spisovatelj matic iz krstne knjige posebne izpiske, ki so koleka prosti, in tudi pisarine ne sme tirjati za-nje. 3. Vsak izpisek iz duhovnijskih matic mora pravilno fako ga zahteva privatnik) imeti kolek ’) (50 kr.); in če eno in isto pismo (n. pr. rodovnik, gl. tudi str. 755 opom. 1) izkazuje več krstov, več porok, ali slučajev smrti, mora kolekovine dobiti tolikrat 50 kr., kolikor rojstev, porok, slučajev smrti listina izpričuje (Ge- biihren-Gesetz 9. febr. 1850, T.-P. 73). Za izpiske iz farnih matrik, katere duhovni pastir napravlja za privatno rabo, sme tirjati pisarino, katera je v raznih diecezah in krajih različna ter jo zakon določuje za dotično škofijo ali deželo (gl. Stol-Ordnung ftir Krain, 11. marca 1816, natisnjeno n. pr. v »Duh. Poslovniku« str. 301). — Kedaj in komu sme ali mora duhovni pastir po sedanjih avstrijskih zakonih matične izpiske brez koleka in toraj tudi brezplačilno naprav¬ ljati, povedala je 25. jul. 1884 c. kr. deželna vlada v Trstu na podlagi izreka ondotnega finančnega vodstva dne 7. julija 1884, št. 14.878, tako-le: »Ungestempelt konnen Matrikel-Ausziige nur erlolgt vverden, wenn dieselben von einer oflentlichen Behorde zu einem amtlichen Gebrauche gefordert vverden (T.-P. 117, m), vvenn deren Ausfertigung iiber Ersuchen einer auslaiidischen Behorde im diplomatischen Wege erfolgt und davon nur im Auslande Gebraucli gemacht wird (T.-P. 117, m), jedoch nur bei reciprokem Verfahren; endlicli vvenn dieselben gemiiss h. Finanzmin.-Erlasses v. 16. Marž 1870, Z. 5107, als Beilage eines Gesuches zu dienen haben, vvomit im Grunde des Wehrgesetzes um die zeitliche Befreiung von der Stellungspflicht, um die Enthebung von der Prasenz - Dienstpllicht und um die Entlassung aus dem Heere angesucht wird, und mittelst dieser Eingabe ein im Gesetze begriin- ‘) Glede rabe koleka veli ministr. za bog. in uk dnd 28. febr. 1877: ». . die Stempelmarken sind auf dem Papiere zu befestigen, ehe die stempel- pflichtige Urkunde niedergeschrieben wird, daher jede Stempelmarke, welche nachtraglich uber die Schrift selbst befestiget wurde, als nicht vorhanden ange- seben werden muss. Von der Schrift muss wenigstens eine Zeile, nie aber die Ueberschrift (Titel) oder Unterschrift iiber die Marke unter dem Stempelzeichen in gerader Linie fortlaufen, milhin die Marke auf dem farbigen Felde iiber- schrieben werden. Beim Gebrauehe’"von Blanquetten muss die Marke an einer, fiir die Handschrift aufgesparten Stelle so befestiget vverden, dass von der Hand- schrift vvenigstens eine Zeile iiber die Marke geht. Die Marke mittelst einer Stampiglie zu iiberdrucken, statt sie zu iiberschreiben, ist dem Stempelpllichtigen nicht gestattet«. (Več o tem gl. »L. Dioecbl.« 1877, str. 64). 902 Duhovno Pastirstvo. detes Recht in Anspruch genommen \vird (T.-P. 21. 1. c; T,- P. 44. 1. s; T.-P. 102 1. d). Im Falle der stempelfreien Ausfertigung muss iiberdies nach Absatz 5 der Vorerinnerungen zum Gebiihren- tarife der gebuhrenfreie Zweck der Urkunde, und die Person, welcher dieselbe zu dienen bat, angesetzt \verden. 1 ) — Armuths- zeugnisse geniessen allerdings die unbedingte Gebiihrenfreiheit (T.-P. 117, a), allein die hiiufig vorkommende Ansicht, dass ein solches Zeugniss denjenigen, fiir den es ausgelertiget wurde, berechtige, die Gebiihrenfreiheit fur solche Schriften und Urkunden in Anspruch zu nehmen, welche nach den allgemeinen Vorscliriften gebiihrenpflichtig sind, ist irrthiimlich. Nach den dermaligen Bestim- mungen gibt die Armuth nur in z\vei Fallen Anspruch auf cine Gebiihrenfreiheit, namlich in den Vormundschafts- und Curatel- Angelegenheiten, von welchen die T,- P. 75, q des Gebiihren- gesetzes v. 9. Febr. 1850 handelt, dann gemass T,- P. 75 o des Gebiihrengesetzes v. 13. Dez. 1862 im gerichtlichen Verfahren iiber die eigene Streitangelegenheit, jedoch nur fiir den Fali, als das Armuthszeugniss genau nach den dieslalls bestehenden Vor- schriften ausgestellt wurde.« 2 ) Brez kole k a in brez plačilno napravljaj toraj duhovni pastir izpiske iz matic: a) Javnim gosposkam, večinoma c. kr. sodišču, na zahte¬ vanje za službeno porabo; b) podložnikom p t u j i h držav za inostransko uradno potrebo vsled pogodbe med avstrijsko in dotično ptujo vlado. Lahom, t. j. podložnikom italske države se morajo po vsacili preteklih treh mesecih napraviti rojstni, poročni ali ') Navadni napis »Ex offo« toraj ne zadostuje, ampak treba je zapisati n. pr.: »Krstni list, spisan na zahtevo c. kr. okrajnega sodišča I. v kazenskih zadevah, št. . . ., dne ...» 2 ) Isto finančno vodstvo 11. sept. 1884, št. 20.724 na neko vprašanje od¬ govarja, da so v tej objavi dne 7. jul. 1884 našteti v s i slučaji, v katerih se izpizki iz matrik smejo koleka prosto napravljati, ter še dostavlja: »Die Erfolgung des Geburtsscheines in Schul-Angelegenheiten gibt keinen gesetzlichen Grund zur Stempelfreiheit. Beigefiigt wird, dass im Uebertretungsfalle der Pfarrer fiir die Slempel und erhfihte Gebiihr nach §§ 71, Z. 5 und 79 obigen Gesetzes mit- haftet.< A iz poznejših uradnih izjav je razvidno, da sme župnik službujočim pri c. kr. državnih železnicah in udom delavskih zavarovalnic zoper nezgode dajati kratke izpiske iz farnih matrik brez koleka in brezplačno, ako grč samo za to, da dotičnik s takim izpiskom dokaže svoje opravičenje do podpore, oziroma do nekega prispevka iz društvene blagajne. § 238. Izpiski iz farnih matic. 903 mrtvaški listi ter izročiti škof. ordinarijatu, kateri listine lega- lizuje in pošlje deželni vladi. Ako bi taka listina bila spisana v kakem drugem kakor v latinskem, nemškem ali laškem jeziku, mora se jej priložiti latinski prevod (gl. »L. Diocbl. 1884, str. 4). Tudi za Švicarske podložnike je treba za vsak slučaj posebej spisati rojstni, oziroma poročni ali mrtvaški list, in po okrajnem glavarstvu ga poslati do c. kr. deželne vlade, ki dokument dalje pošlje. Če je listina drugačna kot latinska ali nemška, mora se jej dodati latinski poverjen prevod (gl. »L. Diocbl. 1876, str. 132, pa 1877, str. 36). Za otroke Bavarskih podložnikov mora župnik napravljati krstne liste, in ob smrti vsacega Bavarskega podanika mrtvaški list, ter ga poslati svojemu c. kr. okrajnemu glavarstvu (gl. »L. Diocbl.« 1877, str. 84). Ob smrti kakega Virtember- škega podložnika spisati se mora za-nj mrtvaški list in izročiti okrajnemu glavarstvu (gl. »L. Diocb. 1876, str. 97); isto tako za Saksonce |K. Verordnbl. 1866, str. 75) in za vsacega Belgijanca (gl. K. Verordnbl. 1868, str. 87 in 1870, str. 159, kjer se naroča, da se ima službenim mrtvaškim listom, v Belgijo namenjenim, prilagati latinski prevod, ali pa naj se listina že izvirno spiše latinsko). Za Francoske podložnike je za vsacega pol leta skupaj spisavati rojstne, poročne in mrtvaške liste latinsko, nemško ali italijansko (sicer je priložiti latinski ali nemški prevod) ter jih po okraj¬ nem glavarstvu pošiljati deželni vladi (gl. »L. Dioecbl. 1893, str. 7j. c) Ilodovinske pole tistim, ki oproščenja od vojaščine prosijo, opirajoč se na brambovsko postavo. Več gl. v prej sub 2 g povedanem. d) Vojakom v službeno porabo, in sicer: vojaškim osebam v dejavni službi izpisek iz krstne, poročne ali mrtvaške knjige, ako civilni župnik nad njimi izvršuje omenjena litur¬ gična sv. opravila. Te listine pošiljajo se najbližjemu voja¬ škemu dopolnilnemu okrajnemu poveljništvu. Za slehrnega, ki še pripada vojaščini (dem k. k. Militar- resp. Land- welirstande angehorende), mora, ako umrje, napraviti spiso- vatelj matrik mrtvaški list, in ga za daljno službeno porabo poslati občinskemu predstojniku tistega kraja, kjer je dotičnik umrl (gl. »L. Diocbl.« 1880, str. 38); isto tako je storiti, ako je dotična zamrla k vojaščini pripadajoča oseba iz dežela 904 Duhovno Pastirstvo. ogrske krone (gl. »L. Diocbl.« 1882, str. 117). Ozir mrtvaških listov za črnovojnike gl. prej sub 2, e povedano. Ako duhovni pastir kak izpisek iz župnijskih matic službeno pošilja javni gosposki, mora pridejati dotični listini še drugo pisanje, v katerem sporočuje, da priloženi izpisek, krstni list .. . pošilja vsled ondotne zahteve dne .. . št . . ., ali: vsled državnega ukaza itd. — Poduk o vnanji obliki uradnih dopisov in vlog glej: »L. Diocbl.« 1884, str. 6; za lavantinsko škofijo »Sammlung« str. 26—28; Dr. J. Helfert »Geschaftsstyl«; P. W. Dannerbauer »Praktisches Geschaftsbuch«; M. Poč »Duhovski Poslovnik«. A. M. D. G. Stvarno kazalo A. Akoliti, podelitev tega reda, njih opra¬ vila 47. Alba, mašna srajca 364. Aleluja, v maži, kdaj se rabi 463. Altar, njega zgodovina, razne oblike altarjev 326, deli nepremakljivega a. 327, premakljivi a. (portatile) 328, 449, kdaj a. zgubi posve¬ čenje 328, altare privilegiatum 329, alt. prtovi 367, po stipendiju do¬ ločen a. 441, posvečevanje a. 798. Ambon, vzvišeno mesto za čitanje v cerkvi 463. Anlicipiranje jutranjic in hvalnic, kdaj se ima začenjati, 419. Antipendij (frontale) 368. Apatija kot duševna bolezen 842. ,Apostolicae Sediš moderationi 1 , kon¬ stitucija Pija IX. glede pridržajev 5 8 3 - Approbatio, potrjenje za spovedova¬ nje, kdo deli 565. Articulus mortis, kdo takrat sme od¬ vezo dajati 567, 570 in art. m. se prejme popoln odpustek pape¬ ževega blagoslova 724, poroka in art. m. 749. Asketa, pri utrjevanji volje za dobro 123, v moralnih pridigah 177, pri¬ pomočki a. 847. Asil, zavetišče v cerkv. pridvorj-i 336. „Asperges“ , njega namen in obred 796. Assistentia passiva, župnikova zado¬ stuje za veljavnost zakona 759, kako se izvršuje 767, kaj storiti, če zaročenca celo trpno pomoč župnikovo zametujeta 769. Avstrijske državne postave : glede spreobrnjenja ali prestopa 535, ozir civilnih oklicev in civilne po¬ roke 728, 748, 761, glede že¬ ninov v vojaških letih 734, glede vojakov 735, ozir domovinske pra¬ vice 747, glede spregleda v zakon¬ skih zadevah, katerega daje c. k. okr. glavarstvo 750, zaradi prestopa iz ene vere v drugo 830, ozir nare- janja oporoke 870, glede prostosti poštnine 881, ozir zakonskega ali nezak. poroda 885, o legitimiranji nezak. otrok 890, glede kolka 901. B. Babice, o čem jih mora duh. pastir učiti; ministr. poduk za-nje 538, se morajo v krstno knjigo same podpisovati 884. Baldahin, nebo, relikvije svetnikov se ne smejo prenašati pod b., pač pa svetinje Gospodove 397, nebo je strogo ukazano za slovesno pre¬ našanje sv. r. T. ob procesiji 412. Barve cerkvenih oblačil, katere so, kdaj se rabijo 361, v kateri b. se daje popoludne blagoslov s sv. r. T. 408, drugačna b. ptuje cerkve od¬ ločuje mašo 451, b. mašnih oblačil pri votivnih mašah 498, štole pri krščevanji 520, 522, pri spovedo¬ vanji 548, pri obhajanji 691, 692, 906 Duhovno Pastirstvo. pri delitvi sv. posled. olja 717, pri poročanji 762, pri blažilih 780. Bazilika in bazilični zlog 318. Basen, naj pridigar le redko kdaj rabi 96. „Benedicamus Domino“ v maši, njega pomen in raba 485, v votivni maši 498. Beneficij, cerkveni naklada dolžnost, opravljati oficij 417, sicer treba po- vračati 422, ti- združen z dolž¬ nostjo maševati 443. Beneficijat, njegove dolžnosti ozir du¬ hovnih dnevnic 417, 422, ozir raa- ševanja 443. Berilo, lekcija v sv. maši, nje vsebina 462, bolniku je treba preskrbeti pobožnega b. 866. Besnost kot duševna bolezen, kaj je 842. Biniranje, s škofovim dovoljenjem ob. nedeljah in zapovedanih praznikih iz važnih razlogov dovoljeno 447, kako ravnati, če se b. godi v raz¬ ličnih cerkvah 448. Biret, mašnikovo pokrivalo 367. Birma sv., kako pripravljati katehu- mene na ta zakrament 267, nje bistveni obred, prejemnik, 541, de¬ livec 542. Bi ^antski zidavni zlog 318. Blago cerkveno prodajati ali kupo¬ vati brez dovoljenja apost. sedeža je pod izobčenjem prepovedano 594, na blagu storjeno škodo kako jo popravljati 664. Blagoglasnost v cerkvenem govorjenji 144* Blagoslov, z relikvijo 397, s sv. reš njim Telesom 407, kako se ima dajati 408, b. v sv. maši 486, v poročni maši, kdaj je dopuščen in kdaj ni 495, papeževi blagoslov, kaj je treba o njem vedeti 724, 784, z roko podeljen bi. 783, rečni blagoslovi 789. Blagoslovljenje: cerkv. oblačil, kdaj se blagoslov izgubi 363, blagoslov¬ ljenje sv. posod 372, kadila 379, križevega pota 390, ženinov v po¬ ročni maši 495, 763, matere po porodu 540, podob in dr. 780, 783, romarjev, mrličev 785, vode 795 - Blaznica, duhobolniku največja do¬ brota 844. Blatnost, kaj je 842. Blafila, gl. zakramentali. Blodnomislije in blodnoveličje kot du¬ ševna bolezen 842. Bogočastje, bogoslužje, gl. liturgija. Bolnik, kdo ga sme spovedati 568, kako z njim ravnati pri spovedi 676, kako glede sv. popotnice 692, če jo v stanu smrtnega greha za¬ hteva 704, le nevarno b. sme sveto olje prejeti 720, kdaj in kolikrat sme sv. poslednje olje prejeti 721, duhovna skrb za b. 860, kako obi¬ skovati b. 865, če sprejetje sv. za¬ kramentov odlaša 867, če zakra¬ mente zametuje 868, b. otrok 875, b. v hitrih boleznih, kako z njim ravnati 877, kako z nezavednim 877. Botri pri sv. krstu, njih naloga 525, število in lastnosti, 526, b. birmski 542, b. se morajo v krstno knjigo sami podpisovati 884. Bofii, pravica trikrat maševati 446, kako? 447, slabovidni smejo vot. mašo de Beata na b. le enkrat opravljati 499. Branje, duh. pastirju potrebno 32, duhovno br. 35, pridigarju pomoček 75, br. krščanskih knjig in časnikov je fari pomoček zveličanja 813. Bratovščina: podeljuje časih privi- legijo altarja 332, je pomoček zve¬ ličanja 81 5, kako se br. kanonično ustanovi 816, kako se udje v njo sprejemajo 818, kako se mora br. voditi 819. Brevijar, gl. duhovne dnevnice. Brezverci, ako hote s katoličanom v zakon stopiti 769. Stvarno kazalo. 907 Bursa (theca corporalis) 370, b. okrog malega ciborija 372. C. Ceremoniale romanum, C. episcopo- rum 286. Cerkev kot sveto poslopje 315, nje zgodovina 315, nje zidave 317, c. farna ima privilegij altarja 332, zi¬ danje cerkve 338, kako zgubi po¬ svečenje in blagoslov 339, kako očistiti oskrunjeno c. 341, 802, onečastenje cerkve 341, skrb za dostojnost in lepoto 342, katero c. imenujemo ptujo, kako je ondi maševati 449, c. je pravi kraj kršče- vanja 525, spovedovanja 550, kako se c. posvečuje 798, blagoslavlja 801, lepo vravnana c. je pomoček zveličanja 814. Cerkveno leto, kaj je 297, njega dobe in kristijanova dolžnost v teh dobah 298. Ciborij nad altarjem in njemu v var¬ stvo 322, plašček okrog cib. 370, c. za shrambo sv. rešnjega Telesa 371, blagoslovljenje c. 372, izpo- stavljenje sv. rešnj. Telesa v cib. 405 - Cingul, pas 365. „Communio“ in „Postcommunio“ v sv. maši 484. Complex peccati in re turpi, v katerih slučajih do take osebe spovednik nima sodnosti 574, kazen zažugana za prigodek nedopuščenega odve- zovanja take osebe 575, 5^6. Concubinarius, na smrtni postelji, kako je spovedniku ravnati z njim 704, konkubinah so zadržek zveličanja 808. Congregatio sacrorum rituum, nje važnost ter nalog, njeni 'dekreti 289. „ Credo“ v maši, nastanek in pomen te molitve 465, cr. v votivnih ma¬ šah 497, 499. č. Cas, ob katerem gre opravljati oficij 419, kdaj maševati 445, koliko je časa odmenjenega maševanju 445, č. krščevanja 524, spovedo¬ vanja 55 1, č. omejuje sodnost 572, za koliko č. se nalaga pokora 633, čas obhajanja 694, poročanja 762. Častniki vojaki, če se ženijo, kdaj jim je dovoljenja treba 735. Črna maša, v ptuji cerkvi 450,451, pomen ofertorija v č. m. 467, po¬ grebna č. m. praesente corpore 500, absente c. pa corpore jam sepulto 501, accepto primo nuntio de obitu alicujus 503, ob 3., 7., 30. dnevu 504, ob pravi in ne¬ pravi obletnici 505, vernih duš dan 507, zasebna črna m. 507. Črte | učni za katehetično poduče- vanje na ljudskih in meščanskih šolah po Kranjskem 209, č. za novo cerkev 388, za poljske ka- v pele 345. Ceščenje bi. dev. Marije 37, svetinj 394, svet. rešnjega Telesa 404, 408, 412. Čustvo, naj pridigar vzbuja 1 14, pri¬ jetna in neprijetna čustva 1 1 5, kako vzbujati č. 117, kaka č. naj ka¬ tehet vzbuja in kako 225. D. Dahnatika in tunika 367. Darilo mašno (štipendij) 439, za ljubljansko škofijo določeno 440, velika darila prejemati od redov¬ nikov je pod kaznijo izobčenja prepovedano 583, barantati z maš¬ nimi darovi je pod izobčenjem pre¬ povedano 592, od tako imeno¬ vanih pobožnih duš naj mašnik ne sprejema daril 848. Daritev sv. maše, gl. maša. Darovanje v sv. maši, nekdaj in sedaj 466, dar. v ožjem smislu 467. 908 Duhovno Pastirstvo. Defekt, gl. nedostatek. Dejanja simbolična v bogočastji 398, stanje, poklekovanje, priklanjanje 399, držanje rok,poljubovanje 401. Deklamacija, lastnosti dobre d. 146, nje milota 149, živost 152, po¬ greški 152, vaje v d. 153, d. ka¬ tehetova 240. Dekreti S. R. C. 289. Delegacija za poročanje, gl. prepu¬ stilo; kako se sestavi 760, kje se vpiše v matico in shranjuje 895. Delivec sv. zakramentov sploh, kdo jih veljavno deli 514, kdo vredno 515, kdo rado volj no 516, delivec sv. krsta 536, svete birme 542, sv. pokore 564, sv. rešnj. Telesa 714, sv. posl. olja 723, sv. za¬ kona 730, blažil 779. Denunciatio calumniosa, kot papežev pridržaj 578, 582. Devištvo obljubi subdijakon 50. Dijakon, podelitev dijakonata 50, opravila tega reda 52, d. je iz¬ redni delivec sv. krsta 537, sv. rešnj. Telesa 714. Direktorij škofijski, določuje oficij 418, v katerih slučajih se maše- vaje odstopa od domačega dir. 450, Disciplina arcani — tajinstven nauk prve cerkve 201, d. katehetični vzgoji pomoček 277. Dispozicija grešnikova ali notranja priprava 635, vnanja znamenja d. 637, dvornna znamenja 639, po¬ manjkanje d. pri ženinih pred po¬ roko 672, dvornna d. pri umi¬ rajočih 679. Dnevnice duhovne, njih namen, zgo¬ dovina 415, zgodovina brevijarija 416, dolžnost opravljati duh. dnev. 417, kdo jih mora opravljati 417, kako 419, učinek dobro ali slabo opravljenih d. 42 1, kdaj jenja dolž¬ nost, opravljati jih 422. Dogmatični govori, teoretični način 174, praktični 175, apologetična pot braniti dogme in polemična 176. Dogodek, izredni, naj pridigar po¬ rablja pri cerkvenem govoru 86, d. služi v skušenjski dokaz 104, zelo graje vreden d. je predmet svarilni pridigi 178, zamotan d. v spovednici 666. Dokaz, razodenjski 99, govornik naj pridno rabi dokaze iz sv. pisma 100, dok. iz ustnega izročila 1 o 1, iz pameti, kako ga rabiti 102, iz zgodovine in skušnje 103, iz ve¬ ljave 105, kakšen mora biti d. 107, razni dokazi za katehetični poduk 222. Dokaznice (listine), katere se zapi¬ sujejo v poročno knjigo 894, ka¬ tere se brez koleka in brezplačilno napravljajo 902. Dokazovanje, pridigarju potrebno 97, pozitivna in negativna pot dokaz. 98, se ima ravnati po poslušateljih 106, oblika dok. 107, katehetovo dokazovanje 221. Dolžnost ljubezni v pastirstvu delo¬ vati in dolžnost pravice 65, d. sta- novališča 67, ob nedeljah in praz¬ nikih besedo božjo oznanovati 73, d. naša v cerkvenem letu 298, d. pokopavati ima parochus pro- prius 350, d. skrbeti za pravo tva¬ rino sv. maše 384, opravljati du¬ hovne dnevnice 417, maševati za ljudstvo 436, zaradi sprejetega šti¬ pendija maševati 439, d. mašne ustanove 443, d. sv. zakramente radovoljno deliti 5 16, spovedovati in se spovedati 551, pokoro oprav¬ ljati in kako 562, denunciandi sa- cerd. sollicit. 578, dolžnosti spo¬ vednikove 605, kot učitelj 621, kot zdravnik 627, d. tacih, ki so koga oškodovali 663, d. zakonskih 675, kake d. ima spovednik za¬ radi pogreškov, pri spovedovanji storjenih 681, d. spovedne mol¬ čečnosti 683, prejemanja sv. rešnj. Telesa, koga veže, kdaj, kje 7°6, če je dolžnost, sv. poslednje olje Stvarno kazalo. 909 prejeti 722, naznaniti župniku za¬ konski zadržek, kdorkoli zanj ve 750, privatno duhovno vodstvo je mašniku d. 823, d. za bolnike skrbeti 861, nekatere izpiske iz matic napravljati 898. Dominica, major, minor, vacans 302, fixa, mobilis 303. Domovališče, mora časih ženin izka¬ zati z domovinskim listom 733, pravo in nepravo, postava glede domovinske pravice 747. Društvo, skrivno, pod kaznijo izob¬ čenja prepovedano 589, cerkveno d. 815, katoliško rokodelsko 819, sv. Vincencija 857. Duhobolni, kateri in kdaj se smejo obhajati 698, bistvo duševne bo¬ lezni 841, vrste duhobolnikov 842, kako z njimi ravnati med boleznijo, in če ozdravijo 844. Duhovnik sam utegne biti čedi za¬ držek zveličanja 808, obnašanje d. do raznih gosposk 810, d. naj se poslužuje državljanskih pravic 821, mu je koristno nekoliko zdravni¬ škega znanja 865, d. pri pisar¬ niških opravilih 880. Duševna bolehen, nje bistvo 841, vzroki, razne vrste 842, simptomi nastajajoče d. b. 843. Dvobojniki in njih podpiralci zapa¬ dejo izobčenju 589. Dvojčeki, glede krščevanja mej.težkim porodom 529. Dvomi: pri delitvi sv. zakramentov sploh 515. pri krščevanji 529, d. o nekem djanstvu in o vrednosti spovedenčevi pri odvezovanji 547, dvomno dejanje in dvomna po¬ stava ne store reservata 529, d. o stanovanji ženinovem73 2, ravnanje s tacimi, ld ozir verskih reči d. 826 Dvoratec (dilema) 109. E. Edinost, med katehetom in učiteljem 200, se ohrani po latinščini kot bogočastnem jeziku 352, e. med duhovniki v fari 809, med duh. pastirjem in veljavnimi osebami 81 o. Eksorcisti, podelitev tega reda, njih dolžnosti 46, 782. Eksorci^em, gl. zaroto vanje. Emboli^em v maši, njega pomen 480. Enakopadje (isotonija) pri cerkvenem govoru 152. Enoglasje (monotonija) pri cerkvenem govoru 152. Epiklesis, v jutrovih mašnih obredih 455 ’ v Rimski liturgiji 468. Evangelij, iz njega jemlje pridigar uvod 130, ev. pri katehetičnem podučevanji 208, kako učiti evan¬ gelije na ljudski šoli 253, ev. v maši, njega pomen 464, zadnji ev. v maši 486. Execratio altaris 328, cerkve 338. F. Fabrike, njih važnost za versko-mo- ralno življenje v fari 812. Farna maša, kaj je 488. Ferije, njih pomen in razdelitev 303, petek in sobota dneva abstinence 304, kvaterni dnevi ter njih po¬ men in namen 305. Figure govorne: inverzija, repeticija, antiteza, korekcija, dubitacija, re- ticencija, personifikacija 142. Forme liturgične, bistvene in nebi¬ stvene 296. Formulari, stalni v bogočastji 353, od kod mašni f. jemati v ptuji cerkvi maševaje 452, razdelitev maš po f. 489, f. za votivne maše 490, f. za črne maše 499, glej tudi »obraze c“. G. Glas, njega ponaturnost 150, nizki, srednji, visoki pri pridiganji 151, pridigarski — v čem je 152, se ravna po govorskih oblikah 153, 910 Duhovno Pastirstvo. po vsebini stavkov 155, s kakim gl. so opravljati razne molitve v maši 486, gl. pri spovedovanji 549, ko se govori umirajočemu 873. Glasnoba, pri pridigovanji 146, glede g. je važno pridigarjevo stanje na leči 149, g. pri katehizovanji 240. „Gloria“ v sv. maši, njega pomen in začetek 460, gl- v votivnih mašah 497 - Glušec, pri spovedi 560, 677, ni veljavna priča oporoke 871. Godba v cerkvi, in glasbini instru¬ menti 357. Gorečnost, duh. pastirju potrebna 16, kakšna mora biti 18, je duša cer¬ kvenemu govorništvu 74, g. in gor- lcote pridigarju treba 118, 152, katehetu 199, spovedniku potrebna g. 607, duh. pastirja mora voditi g. pri obiskovanji bolnikov 861. Gosposke svetne, kako je glede njih duh. pastirju ravnati 810, katere izpiske iz matrik jim je treba po¬ šiljati 898. Gotski ali nemški zidavni zlog 318. Govor, beseda, nje važnost in kako si lepo b. pridobiti 146, milota 149, živost g. 152, kak naj je katehetov g. 240. Govornik cerkveni, njemu pomočki 74, sloveči cerkv. govorniki 79 — 81, o čem naj govori 82, o čem ne 86, mora pojasnovati 89, dokazo¬ vati 97, zavračati 1 10, srca pri¬ dobivati 114, voljo nagibati 118, njemu potrebne lastnosti 145, o besedi, govorjenji njegovem 138, o g. ponaši 158, kako se mu je pri¬ pravljati v obče 164, kako na po¬ samezne pridige 166. Govorništvo cerkveno, njega namen, važnost, potreba 72, njega zgodo¬ vina 78, njemu predmet 82. Graduale, gredne molitve, v maši, njih oblika nekdaj in sedaj 463. Greh, kdaj postane pridržan 598, pri spovedi treba poizvedati število, vrsto velikih grehov 613, nekatere okoliščine 614, greh za katerega spovednik ve iz zunaj spovedi 615, greh opuščenja 617, po grehih se ima odbirati pokora 631, greh iz navade 659, materijalna in formalna povrnitev v greh 660, kako sme mašnik iz spovedi znani greh zunaj spovedi porabiti 687, tudi sveto poslednje olje odpušča časih smrtne grehe 715, greh ni razdiraven zakonski zadržek 729. Grešnik očitni, ne sme puščen biti k sv. obhajilu, kdo velja za očitnega gr. 702, če je na smrtni postelji 703, če hoče poročen biti 729, kdaj se mu odreka cerkveni pokop 787, kako si za spreobrnjenje gr. prizadevati v zasebnem poduče- vanji 845. Grob, kot jamica v altarji za svetinje 327, če se vlomi ta grobek 328, kraj za grobe mrličev 347, zali- šanje gr. 348. H. Halucinacije, čutna mamila, kaj so 842. Himne, hvalne pesmi 355. Hipohondrija, kaj je 838, kako rav¬ nati s h. človekom 839. Histerija, kaj je in katere opreznosti je treba pri h. osebah 862. Hišica sv. rešnjega Telesa gl. taber¬ nakelj. Homiletika, kaj je, razdelitev 77. splošnja h. 82, posebna 173. Homilija, nje nastanek 79, zbirka h. ali homilijarij 80, prednosti h. 183, prosta ali mala h. 185, visoka ali velika 186. Hostije, kakšne morajo biti in kako jih shranjevati 382, koliko stare smejo biti ob posvečevanji 697, kaj storiti, če bolnik sv. hostijo iz¬ bljuje, ali če umrje, ko jo še v ustih ima 700. Stvarno kazalo. 911 Humeral, namen in pomen tega li- turg. oblačila 364. I. Igre, pobožne v srednjem veku 203. Iluzije, kot duševna bolezen 842. Ime, ki se otroku da pri krstu, kar je o tem treba vedeti 520, pod cerkveno kaznijo se ne sme po- izvedati pri spovedi i. sogrešnika 587, spovednik mora skrb imeti za dobro ime spokornikovo 633, i. ženinov 732, slovanska rodo- vinska imena, kako jih je zapiso¬ vati v farne matice 884, i. neza¬ konske matere, kako se vpiše v krstno knjigo 887, kako i. nezak. očeta 888. Inclinatio capitis, corporis 399. Inorek, alegorija 95. Inostranci, ako se za zakon oglasijo, kako ravnati z njimi 736, neka¬ terim inostrancem je treba izpiske iz matic brezplačilno napravljati za uradno porabo 902. Instrukcija, Klemena XI. ozir 40uri- nega slovesnega izpostavljenja sv. rešnj. Telesa 406, za ravnanje v zakonskih zadevah 732, 853. „Introibo“, začetna rhašna antifona, nje pomen 458. Irregulariteta, gl. nepravilnost. „Ite, missa est“ v maši, njega pomen, kdaj se rabi 485, v votivnih mašah 498. I^celjenje v korenini, kako se v spo¬ vednici izvršuje 772, 773. I{gled, lep, je dolžan dajati duhovni pastir 15, dobri pridigarji so go¬ vorniku i. 76, izgledi dobro slu¬ žijo pridigarju 93, pri nagibanji volje 123, i. kot uvod pridigi 130, izgl. svetnikov predmet cerkv. go¬ voru 1 g 1, duhovnikovi slabi izgl. so čedi zadržek zveličanja 808, če veljavna oseba v fari daje sl. izgl. 81 1. Izobčenec po imenu (excom. vitan- dus), za njega se ne sme maše¬ vati 433, kdaj mu gre cerkveni pokop odrekati 787. Izobčenje, stori mašniku sveta opra¬ vila nedopuščena, ali celo neve¬ ljavna 65, izobč. ga zadene, kdor z mašnimi darili uganja dobička- rijo 442, tudi tacega, ki bi od¬ vezal deležnika in re turpi 575, izob. sv. očetu speciali modo pri¬ držana 584, simpliciter pridržana 587, škofom pridržana 593, ni¬ komur pridržana 594, malega iz¬ občenja ni več 595. Izobraževanje znanstveno duh. pa¬ stirja 31, ascetično 34, praktično 39, pridigarjevo i. 75. Izpiski iz farnih matic, katere mora duh. pastir pošiljati raznim urad- nijam 898, ki jih napravlja brez koleka in brezplačno 902. Izpostavljanje svetinj, 396, sv. rešnj. Telesa: kolikero je in kdaj je do¬ voljeno 404, kako se ima goditi izpost. sv. rešnj. Telesa 406, lz ~ post. ob predpustnem času 409. Izpraševanje vesti vsakdanje, mašniku potrebno 36, izpraševanje učencev, kako naj se godi 230, velikonočno izpraš. 552, ženinov in nevest, kako izvrševati 731. J- Jetniki, skrb sv. cerkve za nje 857, jetniki v preiskavi, k smrti obso¬ jeni 858. Jezik, v pridigi, mora biti pravilen, čist, določen 140, prisrčen 141, živ, krepak, jedern 142, blago¬ glasen in živahen 150, katehetov j. naj je otroškemu podoben 237, cerkveni ali liturgični 351. Jud, kako ga podučevati za sprejem v katoliško cerkev 828, krst do¬ raslega juda 830, krst judovskega otroka 533. 912 Duhovno Pastirstvo. „Judica“, psalm v sv. maši 458. Jurisdictio, glej oblast duhovna ali sodnost. K. Kadilnica in čolnič 374. Kadilo (thus), njega zgodovina, po¬ men in lastnosti 378. Kajenje, incenz, sv. rešnjega Telesa pred in po blagoslovu 408, pri slo¬ vesni maši 459, 468, 488, pri slovesnih blažilih 781. Kamen temeljni za novo cerkev, kako se vklada in posvečuje 797. Kanon v sv. maši, njega starost, raz¬ delitev in razlaganje posameznih delov 471. Kapele, javne in njih pravice 343, zasebne in kakšne imajo biti 344, poljske k. in skrb za-nje 345, za¬ sebne k. in pravica, v njih ma¬ ševati 449, kaki mašni formular se jemlje v privatni k. 452. Karivne pridige, kdaj in kako se napravljajo 178. Katehet in njegova služba; katehetika 196, važnost katehetične službe 197, težave in pomočki katehetu 198, kako se mora na posamezne učne ure pripravljati 238, kako mora učiti na dolnji skupini 243, kako na gornji 246, kako učence vaditi pobožnega življenja 258, kako jih učiti prav moliti 262, pri sv. maši biti 263, se spove¬ dovati 271, sveto obhajilo preje¬ mati 274. Katehetični govori, krščanski nauki 187, kat. podučevanje 206, 215, kat. šole 202, učila 203, slovstvo 204, k. pripravljanje 238, vzgoja 2 57 - Katekizem Rimski, 203, Kanizijev, Belarminov, Saganski, Overbergov, Deharbov 204, ljubljanski diecez. k. in kako ga rabiti 207, kat. in zgodbe sv. pisma v ponaturni zvezi 242, k. na doljni skupini 245, na gornji skupini 248. Katehumeni, njih sprejem in poduče¬ vanje 200, za-nje se sme maše¬ vati 434, kako odraščene k. za sv. krst pripravljati 828. Ka^en, pri katehetičnem podučevanji 280, k. za neopravljene duh. dnev¬ nice je povračilo 422, poznanje cerkvene k. je potrebno k pape¬ ževemu reservatu, a ne k škofov¬ skemu 600, od vseh cerkvenih k. sme mašnik v smrtni nevarnosti odvezovati 602, kako z jetniki ravnati, katere zadene smrtna k. 859. Kazula, zgodovina in pomen 366. Kelih, cerkvena določila o njem, njega posvečenje in oskrunjenje 370, kako se osnaži ob biniranji v različnih cerkvah 448. Krst sv., njega bistveni obred 517, nebistveni 519, kdaj se pogojno deli 528, kdaj se s pogojem po¬ novi 529, dušno pripravljanje na sv. k. 532, k. otrok nekrščanskih starišev 533, krivoverskih starišev 534, njega delivec 536, privatni k., kdo ga sme deliti 537, k. pro- selitu podeljen 830, pogojno po¬ deljen konvertitu 833. Krstni kamen, cerkvena določila o njem 334, 525. Krstna knjiga, kako jo spisovati 885, izpiski iz nje 898. Krstna voda 517, kako se posve¬ čuje 793. Krstni list, treba ga je zahtevati od ptujih ženinov in nevest 733, ga priložiti, kedar se prosi pozako- nitve otroka po smrti enega nje¬ govih roditeljev 892, k. 1. za po- zakonjene otroke 898, kdaj se napravi brez koleka in brezpla- čilno 902. Kesanje, kakšno mora biti pri spo¬ vedi 554, kako spoznati resnič¬ nost k. 617, kako v spovedencih Stvarno kazalo. 913 vzbujati k. 624, navadna in ne¬ navadna znamenja k. 637, če bol¬ nik pred nezavednostjo ni kazal k. 679. Knjige liturgične 286, čitanje po heretikih in odpadnikih spisanih knjig, v katerih se krivoverstvo zagovarja, je pod izobčenjem pre¬ povedano 585, k. de rebus sacris tractantes se ne smejo brez ško¬ fovega dovoljenja tiskati 594, k. za spovednika 606, dobre knjige je treba v fari razširjati 813, ka¬ tere knjige mora župnik spisovati 880. Kolek, je potreben vsem izpiskom iz matic, če se napravljajo za pri¬ vatno rabo 901, kateri izpiski se napravljajo brez koleka 902. Kolekta, zbirna molitev, v maši, nje pomen, število in oblika 461. Konec, v pridigi, kakšen naj je 135, v sv.maši, po sedanjem obredu487- Konferencije pastoralne 40. Konventna maka, kje se ima oprav¬ ljati 438, 488, če kdo v ptuji cerkvi opravlja k. m., se mora ravnati po direktoriji ondotne cerkve 450. Konvertit, kako ga podučevati za sprejem v katol. cerkev 831, kako ga v sv. cerkev sprejeti 832. Koral, cerkveno petje 356. Korporal, telesnik 369, se mora razgrniti med obhajanjem 691. Kraj pokopa, dorasli katoličan si ga sme sam voliti 350, kje oprav¬ ljati duh. dnevnice 421, kje pro populo maševati 437, kraj maše- vanja 449, krščevanja 525, spo¬ vedovanja 5 50, kraj skrči juris- dikcijo 571, kraj obhajanja 695, poročanja 758. Kraniotomija, kaj o tej operaciji cerkev uči 878. Krivoverci, za njih spreobrnjenje se sme privatno maševati 433, za¬ padejo izobčenju 584, odreka se jim cerkv. pokop 788, o njih spre¬ obrnitvi 831. Kri^ma, posodica za sv. k. 373, se napravlja pri posvečevanji olja s primešan jem balsama 385, se rabi pri sv. krstu 523, pri sv. birmi 541, pri posvečevanji krstne vode 794, altarja in cerkve 800, zvo¬ nov 803. Kri^male, doljni altarni prt 368. Kri^ in razpelo, ki mora na vsa- cem altarji biti 387, k. se stori nad vodo pri darovanji v sv. maši, 467, v kanonu 472, 474, 475, 478, blagoslovljenje k. 780. Križevi pot, njega začetek 388, kje se sme napraviti, kaj je k temu treba 389, se mora blagosloviti 390, kako zgubi odpustek, kako ga je treba obiskovati 391, na¬ mestilo pravilno postavljenega kr. p. 392, kakšen mora biti križ z odpustki kr. p. 393. Kruh, kot tvarina pri sv. maši, zakaj ga cerkev rabi 381, zakaj ne¬ kvašen 382, kdaj je kr. veljavna, kdaj neveljavna tvarina; kdaj sme mašnik latinskega obreda rabiti prekvašen kruh 424. Ku^ne bolehni, kako takrat ravnati pri obiskovanji bolnikov 863. Kvaterni dnevi, njih začetek, pomen in namen 305. „Kyrie eleison“ v sv. maši 460. L. Ladja cerkve, nje pomen in namen 334, maševanje na ladijah 449. Lastnosti: duh. pastirja 9, pridižnega sloga: slovniške, govorske 140, lepoznanske 143, 1. pridigarjeve 145, 1. dobre deklamacije 146, ponaše 159, katehetove last. 199, 1. liturgičnega petja 356, krstnih botrov 526, birmskih 542, lastn. kesanja 554, zakramentalne spo¬ vedi 557, spovednikove 605, 1. 58 „Duli. Pastirstvo 1 *. 914 Duhovno Pastirstvo. vprašanja pri spovedi 619, 1. po¬ kore 630. Latinščina, neznana, provzroči ne¬ pravilnost 26, zakaj je 1. liturgični jezik 352. La% pri spovedi 557. Legitimatio per subsequens matri- monium 890. Lektorji, podelitev tega reda, njih opravila 45, 463. List, krstni 733, 898, mrtvaški, časih zaročencu potreben 733, domo¬ vinski 747, mrliški ogledni 1. 887. Litanije, katere so dopuščene za javno in katere za privatno pobožnost 403, litaniae majores, minores4i 1. Liturgične pridige, njih korist 181, kako jih napravljati 182; liturg. knjige 286, pravila 288, običaji 290, slovstvo 291, 1. forme 294, prostori 315, 1. ali sveti jezik 351, petje 356, posode 370, liturgična sv. opravila vkupna in za posa¬ meznike 402, posebnosti vzhod¬ nega in zahodnega mašnega ob¬ reda 454. Liturgija, nje važnost 284, zgodo¬ vina lit. 285, nje namen 293, raz¬ voj mašne 1. 454, 1. vzhodne cerkve 455, zahodne cerkve 456. Liturgika, je potreben del katehe- tičnega podučevanja 208, kaj je L, duhovniku potrebna veda 284, od kod zajema svoja pravila 285, nje razdelitev 291, nje slovstvo 291, posebna 1. 402. Ljubezen, glavni motiv za pridobi¬ vanje volje, ljubezen do Boga 121, do bližnjega 122, do samega sebe 122, 1. spovedniku potrebna 608, med duhovnimi pastirji 809, do ubožcev 855. Ljudske pobožnosti, javne 402, lita¬ nije, rožnivenec 403, Šmarnice, izpostavljanje sv. R. T. 404, pro¬ cesije 410. Ločitev zakonskih od mize in od postelje, kdaj jo cerkev dovoljuje 853, kako župniku ravnati, če tožba na ločitev nastane 854. Lomljenje in mešanje konsekriranih darov v sv. maši, pomen tega ob¬ reda 481. Luč, nje pomen v liturgiji 375, po koliko jih ima goreti med sv. mašo 376, pred sv. rešnj. Telesom 376, 406, tvarina luči 377, 1. pred sve¬ tinjami 396, med spovedovanjem ob temi 553, pri izvrševanji bla¬ žil 781. M. Majolčice za vino in vodo pri sveti maši 374. Manipelj, njega začetek in raba 365. Marija, njeno češčenje duh. pastirju potrebno 37, pridige v njeno čast 190, votivna maša o blaž. devici Mariji 494, 498. Maša, kako učiti katehumene, vde- leževati se sv. m. 263, m. za pri¬ dobitev odpustka 330, sme biti vsak dan v javni kapeli 343, a ne v privatni 345, luči med sv. m. 376, maša pred izpostavljenim sv. rešnj. Telesom 407, 409, ob procesiji križevi teden 413, pred procesijo sv. rešnj. Telesa 413; ime „missa“ 423, tvarina in slovilo za daritev sv. m. pa namera maš- nikova 424, 425, kaj je treba, da se vredno opravlja sv. m., ne- dostatki pri m. 426, če mašnik po konsekriranji nagloma zboli 428, kdaj se m. smč pretrgati, kdaj prenehati 429, sad sv. maše, glavni in postranski 430, kateri sad je odvisen od volje mašnikove 432, za koga se ne sme maše¬ vati 433, za mrtve nekatoličane se nikoli ne sme maševati 434, dolžnost maševati 435, konventna m. 438, vstanovljena 443> Sas maševanja 445, dvakratno maše- vanje 447, kraj maševanja 449, Stvarno kazalo. 915 sv. m. v ptuji cerkvi 450, nje razni obredi 455, m. podučevancev (ka- tehumenov) 458, vernikov 465, slovesna, peta, tiha, farna m. 488, votivne 489, Rorate 494, pro sponsis 495, de Titulari 496, ne- priviligirane vot. m. 49^> razne črne maše 499, kako obhajati med sv. m. 490, m. ob poroki s slo¬ vesnim blagoslovom za ženine 763. Mašrtik, podelitev mašništva 53, kako po altarjevi privilegiji zadobi po¬ poln odpustek 329, kdaj sme mašo nedokončano pustiti 428, in kdaj netešč maševati 429, kako je od mašnika zavisna postranska korist sv. maše 431, za katere sme ma¬ ševati in za katere ne 432, koli- krat mora maševati 435, kolikrat na dan 446, kako mu ravnati, če isti dan večkrat mašuje 447, če v ptuji cerkvi sv. daritev želi opra¬ viti, na kaj mu je gledati 449, m. slaboviden ali slep dobi pri- puščenje, maševati de Beata 498, vsak mašnik sme v smrtni nevar¬ nosti odvezo dajati 567, m. ki zakon sklene, zapade izobčenju 593, v smrtni nevarnosti sme vsak m. od vseh pridržajev in kazni veljavno odvezati 602, kdaj sme skrivaj nositi sv. popotnico 693, kolikrat mora obnoviti sv. hostije, 696, kolikrat naj pušča k sv. ob¬ hajilu 711, kako naj podučuje že¬ nine 743, katere zakramentale sme deliti 780, komu naj odreka cerkveni pokop 787, kako naj vodi bratovščine 819. Mati, nezakonska, kako se vpiše v krstno knjigo 887. Matice, matrike, za spreobrnjence 834, kaj so župnijske matice, njih začetek in važnost 880, pravila za njih spisovanje 883, izpiski iz m. 898. Maziljenje, mašnikovih rok 55, škofa vrh glave 59, krščenca 522, 523, pri sv. posl. olji 718, pri posve¬ čevanji altarja 799. Melanholija, kaj je 839, 842. Memento, gl. spomin. Memoriale rituum 287. Men^a, plošča altarjeva, kakšna bodi 326, kdaj zgubi posvečenje 328, kako se mazili pri posvečevanji altarja 800. Mrlič, kje ga pokopati, k prepelja- vanju m. je treba dovoljenja go- sposkinega 350, cerkveni blago¬ slov m. 785, katerim se odreka ta blagoslov 787, ako se m. po¬ koplje na ptujem pokopališči, kje se zapiše v mrtvaško knjigo 896. Metoda katehetičnega podučevanja, akroamatična 228, heuristična 229, monologična 232, m. pri nižem oddelku učencev 243, pri višem 246, pri dopolnivnem verskem pod¬ uku 253. Miloščina kot pokora 629, kakšna naj je m. pri oskrbi ubožcev 856. Milota v slovesnem govorjenji 149. Misal rimski 457. Misijon ljudski, važen pomoček zve¬ ličanja za faro 820. Mlačnost duh. pastirja 17, 808, ml. in mrzlote se je pridigarju varo¬ vati 114, m. mašnikova zmanjšuje postranski sad sv. maše 431. Mladeniči, pri spovedi, kako z njimi ravnati 669, ako se ženijo v vo¬ jaških letih .734, ako umrje m., v ptuji fari rojen 899. Modrost in previdnost, v življenji duh. pastirja 23, pri zavračanji ugo¬ vorov 1 12, ste spovedniku po¬ trebni 606, in duh. pastirju, kedar izve, da je bil kak zakon neve¬ ljavno sklenjen 770, pri obisko¬ vanji bolnikov 862. Molčečnost spovedna, kdaj začne ve¬ zati, koga veže 684, kaj obsega 685, kako se prelomi 686. Molitev: mašniku potrebna 34, pri¬ digarjeva 77, pred pridigo 171, 58 * 916 Duhovno Pastirstvo. molitve v šoli 209, 244, 256, kako v šoli moliti učiti 262, m. med sv. mašo pri katehumenih 265, štirideseturna m. pred sv. rešnjim Telesom 408, m. urina ali brevijar 414, nastopna 458. zbirna (ko- lekta) 461, tiha (secreta) 470, ob¬ hajilna in poobhajilna 484, po tihi maši 487, m. kot pokora 630. Monomanija, kaj je 842. Monstranca, kakšna mora biti 373, v nji se izpostavlja sv. rešnj. Telo 404, 409, se ima rabiti pri pro¬ cesiji sv. rešnj. Telesa 412. Moralni govori, njih teoretično, prak¬ tično in asketično obdelovanje 177, slog v njih 178, učence učiti versko- moralnega življen ja,notranj ega 258, vnanjega 260, kaj moralno stanje v fari shujšuje 806, misijon je iz¬ redni pripomoček, moralno spri- deno duhovnijo poboljšati 820. Mgtila med pridiganjem 172. Mutec, pri spovedi 560, 677, kako je z njim ravnati ozir sv. obha¬ jila 698, ni veljavna priča opo¬ roke 871. N. Načrt pridižni 135, kako ga sesta¬ viti 167, n. za novo cerkev je treba škofu predložiti 338, n. za poljsko kapelo 345. Nadaljevanje maše po drugem maš- niku 428. Nagib, motiv, za pridobivanje volje je pridigarju v prvi vrsti ljubezen 121, tudi zgledi 123, 226, kes mora izvirati iz čeznaturnega n. 554, treba je izvedeti n., kedar se za sprejem v katoliško cerkev oglasi spreobrnjenec 828, 831. Naglašanje, besedno in govorsko na leči 148. Nagon versko-moralen, simpatetičen in lastnega blagra je velike važ¬ nosti pridigarju pri nagibanji volje 1 20. Nalika, analogija, govorniku pripo¬ moček dokazovanja 108. Namera (intentio), pri duh. dnevnicah 320, pri sv. maši naj je dejanjska ali vsaj vplivajoča 425, n. za na- klonitev srednjega sadu sv. maše je zadostna tudi le stalna (habi- tualis) 432, kake je treba preje- malcu sv. zakramentov sploh 513, kake delivcu 514, n. pri kršče- vanji doraslih 532, pri odvezo- vanji 546, kriva tožba de sollicit. iz hudobne namere 582, iz ka¬ tere n. gre spovedniku vpraševati 618, sv. poslednje olje se deli z interpretativno n. 719, n. pri za¬ kramentu sv. zakona 726. Napad na duhovnika, ali njega de¬ janjska razžalitev, je pod kaznijo izobčenja prepovedana 588. Napake, med opravljanjem duh. dnev¬ nic 418, pri sveti maši 427, pri spovedovanji 608, kako poprav¬ ljati pri spovedovanji storjene n. 681, n. pri ravnanji z duhobol- niki 845. Narod, indukcija, govorniku pripo¬ moček dokazovanja 108. Nedelje, njih pomen in razdelitev 302, nakladajo župniku dolžnost, za du- hovnijane maševati 436, vse pri¬ vatne votivne maše so ob nede¬ ljah prepovedane 496, enako tudi privatne črne 508, „Asperges“ ob n. 796. Nedostatki pri sv. maši 426. Nepravilnosti zavoljo pogreškov 26, zavoljo pregreh 28, sv. opravila zaradi n. nedopuščena 65, nepr. prost mora biti mašnik 426. Netešč, sme časih duhovnik maše¬ vati 429, kdo je n. glede preje¬ manja sv. rešnj. Telesa 705, tudi n. sme prejeti sv. popotnico 708. Nevednost, izgovarja papežev reser- vat, a ne škofovskega 600, n. v spovednici 621, pri ženinih, kaj jih učiti 744, n. ljudstva je za- Stvarno kazalo. 917 držek zveličanja. 806, ravnanje z nevednimi zunaj spovedi 825. Nevernik, kako z njim ravnati v za¬ sebnem pastirstvu 810. Nevesta vdova, če se pred šestimi meseci po moževi smrti hoče po¬ ročiti 742, ako je samska nevesta noseča, če jemlje vojaka v dejanjski službi, kaj je takrat treba 743; n -> ki hoče mešan zakon skleniti 794. Ne^mo^nost, fizična in moralna oprav¬ ljati duh. dnevnice 422, fizična in moralna n. nadaljevati sv. mašo 428, umstvena n. se popolno spo¬ vedovati, telesna 560, moralna 561, n. za prejemanje sv. obhajila 698, 701. Nezavedni ter zmešani, če se smejo obhajati 698, smejo sv. poslednje olje prejeti 719, ravnanje z neza¬ vednimi bolniki 877. Noč, za spovedovanje nedopuščen čas 553, redno tudi za obhajanje 695. O. Obhajilo, prvo 274, o. se sme v javni kapeli deliti, kakor v cerkvi 344, 'v privatni k. le z dovolje¬ njem škofovim 345, obhajilo med sveto mašo 484, 690, ločeno od sv. maše 691, na domu 693, kdaj se sme deliti sv. obhajilo 694, kje 695, kdaj se bolnemu zaradi blju¬ vanja ali kašlja ne sme deliti 700, očitnim grešnikom se ne sme de¬ liti 702, se mora prejemati o ve- likonočn. času 706, v smrtni ne¬ varnosti 708, pogostno obhajilo je cerkev vsaki čas priporočala 709, pravila za dovoljevanje pogostnega obhajila 710, vsakdanje obhajilo 713, obhajilo bolnemu otroku 876. Običaj liturgičen (consuetudo),'" kdaj je zakonit, secundum, praeter, con- tra legem 290, sv. običaji 296. Obiskovanje sv. rešnjega Telesa 37, jetnikov 857, bolnikov 865. Oblačila škofovska 60, 367, litur¬ gična, njih zgodovina, pomen, tva¬ rina 359, oblika cerkvenega obla¬ čila 360, njih barve 361, 408, bla- goslovljenje 363, belo oblačilo pri krstu 523. Oblast duhovna ali sodnost, redna 62, prepuščena 63, skrčena in zgubljena 64, obl. zakonodavna v liturgičnih rečeh je apostoljski sedež 290, sodnost spovedna, kdo ima redno 566, kdo prepuščeno 567, kako ugasne 569, kdaj jo cerkev nadomestuje 570, skrčena spovedna oblast 571. Obletnice po rajnih kolikere so, in katere dni se smejo opravljati kot črne maše 505. Oblika katehetičnegapodučevanja 217, 228, o. bogočastja, kaj je, nje po¬ treba 294, kolikera je 295, o. li- turg. oblačilom 360. Obljuba krstna 522, obl. odveze 638, prihodnjega zakona 730. Obrazec, služi v razjasnovanje kon¬ kretnih pojmov katehumenom 218, mašni o. je jemati iz Rimskega misala, ako je v ptuji cerkvi vzeti mašo svetnika, ki ima ondi lastni mašni formulur 452, obrazec za votivne maše 490, za črne maše 499, obrazec za delegacijo 760, za pogodbo pri mešanem zakonu 764, za izceljenje v korenini 772, za podelitev spregleda v svaštvu, izvirajočem iz grešnega združenja 777, za blagoslov novomašnikovi 783, za vesoljno odvezo lil.red¬ nikom sv. Frančiška 784, za krstno spričevalo 898. Obred v liturgičnem smislu, kaj je 296, o. pri opravljanji oficija 41 5, mašni obred po štipendiji določen 441, katerega o. naj se drži du¬ hovnik v ptuji cerkvi mašujoč 453, mašni obred vzhodne cerkve 455, zahodne cerkve 456, razlaganje rimskega mašnega o. 458, o. vo- 918 Duhovno Pastirstvo. tivnih maš, slovesnih in zasebnih 497, črnih maš 508, o. sv. krsta 519, sv. pokore 548, zakramenta sv. rešnj. Telesa 690, sv. posled¬ njega olja 717, sv. zakona 762, pri deljenji zakramentalov 780, pri pokopavanji mrličev 785, obred za kropljenje ljudstva z blagoslov¬ ljeno vodo ob nedeljah 796, za sprejem konvertita v sv.cerkev 833. Obrednik, gl. Rituale. Obredoslovje, gl. liturgika. Obsedenje, kako ravnati, ako se v duhovniji govori o obsedenji 841. Oče, mora dovoliti v poroko nedo- letnega svojega sina ali hčere 739, nezakonski oče, kdaj in kako se zapiše v krstno knjigo 888. Očenaš v sv. maši in z njim združen embolizem 480. Odbor za sv. obrede, gl. Congregatio sacrorum rituum. Odgovor, kako katehetu ravnati pri raznih odg. učencev 234. Odlog odvede: doklej je odložiti 641, kako ravnati, ko grešnik po odi. zopet pride 643. Odpadniki, zapadejo izobčenju 584, odreka se jim cerkv. pokop 788. Odpustek, popoln, za duše v vicah, ki je dobiti po privilegiji altarja 329, kako se zgubi ta privilegija 333, odpustek križevega pota 388, kdaj se zgubi 391, ob 40 urni po¬ božnosti 409, 410, oznanovati o. iz časnega dobička je pod izob¬ čenjem prepovedano 592, zadobi- vanje odp. pri bratovščinah 817. Odrešenje, se nadaljuje po sv. cerkvi 2, 283, 293. Odveza, neposrednje in posrednje po¬ deljena 543, odveza od cerkvenih kazni 544, se mora izreko vati nad vsaj moralno pričujočim 546, kdaj pogojna o. velja ter je dopuščena 547, kaj je treba za veljavno in kaj za vredno odvezo 554, odveza v smrtni nevarnosti 567, v ptuji duhovniji in škofiji 568, kdaj je neveljavna ali le nedopuščena 570, naravnostna odv. od nepridržanih grehov 600, nenaravnostna 603, kako je z odv., ako spovednik za kak spovedenčev greh ve od dru¬ god, pa se ga ta ne obtoži 615, odveza se podeljuje sposobnim in vrednim 636, kdaj se odloži 638, kdaj se odreče 639, kako se od¬ loži in odreče 640, kdaj se po¬ deljuje priložnostnim grešnikom 655, kdaj grešnikom iz navade 661, kdaj povračljivim 662, kdaj tacim, ki so bližnjega oškodovali 666, odveza pri otroških spovedih 668, pri nezavednih bolnikih 678, 878, če je spovednik pozabil dati odvezo 682, vesoljna odveza za tretjerednike sv. Frančiška 784, od¬ veza „ab haeresi" 832, večkratna odveza umirajočemu 866. Ofertorij v sv. maši, razlaganje of. črne maše 467. Oficij, gl. dnevnice duhovne. Ogenj, njega posvečevanje 792. Oklici, kje se morajo goditi 747, kdo vojake oklicuje 748, spregled okl., razlogi zanj 749, kako dolžnost ima tisti, ki oklice sliši 750. Oklicna knjiga 746, 880. Oklicni list 742, stroga dolžnost je župniku, da zahteva ok. 1. 751. Okoliščine grehov, katere treba spo¬ vedniku poizvedati 559, 614. Okrevavci, kako naj z njimi ravnd duh. pastir 875, Olje sv., kje se ima shraniti 373, oljkino olje za večno luč 377, razna raba olja v bogočastji 384, kaj storiti z ostalim blagoslovlje¬ nim oljem 386, primešanje sv. olja v krstno vodo 517, sv. poslednje olje, kako se deli 719, komu se mora sv. poslednje olje odrekati 721, kako se olje posvečuje 791. Omejitev praznikov po Urbanu VIII. 310, o. spovedne pravice 771. Stvarno kazalo. 919 Onečastenje sv. kraja (profanatio), kako se zgodi in kaj je takrat storiti 339, ako se ni oneČastenja bati, sme se nekaterim duhobol- nim sv. rešnj. Telo podeliti 699. Operacije kirurgične, ako so za ohra¬ nitev življenja potrebne, če naj jih duhovnik priporočuje bolniku 879. Oporoka, časih je treba bolnika opom¬ niti, da naredi oporoko 869, in kako 871. Opresen kruh, zakaj se ga latinska cerkev poslužuje pri sv. maši 382. Oracije v slovesni in zasebni votivni maši 497, v slabovidnim dovoljeni maši de Beata 499, or. v črnih mašah 508. Osebe, katere veže spovedna mol¬ čečnost 684, važne osebe v fari 808, kako se obnašati do gospo- skinih oseb 810, histerične 862, ki oporoko delajo 871. Oskrba, ubogih je duh. pastirju dolž¬ nost 855, kakšna naj bi bila 856, o. ubogih bolnikov 865, bolnih otrok 875, o. cerkvenega premo¬ ženja 880. Oskrunjenje cerkve in pokopališča, kdaj nastopi 339, kaj storiti v tem slučaji 340, o. pokopališča 349. Osmine, njih začetek in namen 300, oktave s privilegijo in brez nje 301, ob katerih niso dovoljene neprivil. (privatne) votivne maše 496. Osnova, gl. načrt. Ostijarci, podelitev tega reda, njih opravila 44. Otroci, judovski in njih krščevanje 533, otroci pri spovedi, kako z njimi ravnati 667, kaj o otrocih velja gledč sv. obhajila 698, otroci še ne 14 let stari, naj se prepo- gostno ne puščajo k sv. obhajilu 711, kateri smejo prejeti sv. po¬ slednje olje 719, kako otroke po¬ kopavati 786, kako z bolnimi o. ravnati 875, mrtvorojeni otroci, v katero matico so vpisati 885, ka¬ teri otroci veljajo za zakonske in kateri ne 885, iz civilnega zakona otroci, kako se vpišejo v krstno knjigo 887, kako se pozakonijo nezakonski otroci 889, 892. Ovr^ba ali negativno dokazovanje 11 o, 224. P. Pačenje voska 378, kadila 380, vina in moke 383, olivinega olja 385. Pala, kakšna mora biti 369. Parene^a (ekshorta), kaj je in kakšna ima biti 183. Pastir duhovni, kdo sme biti, zmož¬ nosti in lastnosti njegove 9, ljud¬ stvu učitelj 12, 70, se mora vo¬ diti dati pravičnosti, zmernosti, srč¬ nosti, modrosti 18 — 23, njega iz¬ obraževanje 31, mora biti od cer¬ kve poslan 62, njega redna oblast 62, prepuščena 63, mora bivati pri čedi 67, ima skrbeti za pravo vino in moko k sv. maši 383, kaj mu je storiti, če se zaročenec brani k spovedi iti 727, če hoče mešani zakon skleniti 763, če še-le po sklenjenem zakonu najde razdiraven zadržek 770, obisko- vaje bolnike 865, njegova pisar¬ niška opravila 880. Pastirstvo duhovno kaj je, njega na¬ men in važnost 2, od kod jemlje pravila, njega razdelitev in zgodo¬ vina 3 — 5, privatno duhovno pa¬ stirstvo 823. Pastoralna didaktika, kaj je, nje raz¬ delitev 71 • Patena, kakšna mora biti 371. Patron dežele, škofije, stolnice, farne cerkve — kako ga praznovati 313. „Pax“, poljub miru v sv. maši 482. Pazljivost, kako jo ohraniti med ka- tehetičnim podučevanjem 241, med sv. mašo 265, Pepel, njega pomen in raba v bogo¬ častji 380, posvečevanje p. 791. 920 Duhovno Pastirstvo. Perikope, njih začetek, one odloču¬ jejo pridigi predmet 85, 166. Prtovi altarni (tobaleae) 367. Pesmi, pri katehetičnem podučevanji 209, 256, duhovne v domačem jeziku, cerkvena pesmarica 355. Pisarina, za družinsko polo 900, za druge izpiske iz matic 901, ka¬ tere listine se napravljajo brez pi- sarine 902. Plašček okrog ciborija 377. Ples, je mnogokrat zadržek zveli¬ čanja, kako ravnati ozir p. 807. Pluvijal 366, je strogo ukazan za procesijo sv. rešnj. Telesa 412. Pobotnice doslužencev, uradniških vdov, kako jih podpisovati 899. Pobožnost: duh. pastirju potrebna 14, govornikova 74, vnanja med sveto mašo 264, notranja 265, med ofi- cijem 420, p. srca je potrebna pri¬ prava na sv. obhajilo 705, ravnanje s tako imenovanimi pobožnimi du¬ šami 846. Podoba v govorniškem smislu, nje varnost, lastnosti 94, podobe kot katehetično učilo 203, služi v raz- jasnovanje konkretnih pojmov 218, p. kot slike in kipi so velicega pomena v bogočastji, kakšne mo¬ rajo biti, se smejo kronati 386,387. Podučevati, kako treba katehetu v obče 215, kako pri doljni skupini učencev 243, kako pri gornji 246, katehumene p., kako pri sv. maši biti 263, p. za zakr. sv. birme 267, za spoved 269, za prvo sv. obha¬ jilo 274, kako v spovednici p. 621, kako ženine743,kako bolnike865- Poezija v bogočastji 354. Pogodba, o krščanski vzgoji vseh otrok v mešanem zakonu 794. Pogoj, kdaj se sme' slovilu zakra¬ mentov pristavljati 512, kdaj se krsti s p. 528, kdo se pri po¬ gojnem krstu vpiše kot krstitelj 530, pogojno odvezovanje 546, s po¬ gojem „si dispositus es“ se sv. po¬ slednje olje ne sme deliti 721, pogojki pri podeljenji dispenze 756, pod katerimi p. cerkev dopušča mešani zakon 794, pogojni krst spreobrnjencu podeljen 833. Pohujšanje, očitno, če ga daje pri¬ ložnostni grešnik 659, grešnik mora očitno dano p. preklicati pred pričami, če hoče sv. popotnico pre¬ jeti 703, kako ravnati, če veljavne osebe v fari p. dajo 811. Pojasnovanje, v čem je 89, p. z raz¬ laganjem 90, p. v dogmatičnih govorih 174, pri katehetičnem uku 218, 247, 249, kako pri večjih učencih katekizem pojasnov. 250, dolžnost bogočastne obrede po- jasnovati 284, pojasnov. mašnega obreda 458. Pojmi konkretni, abstraktni, kako jih more katehet razjasnovati učen¬ cem 218. Poklekovanje, z enim kolenom in na obe 399, ob spreminjevanji v maši 475. Poklic, kaj je 10, njega potreba, kako ga spoznati 1 I, 850, kaj mu sto¬ riti, če je brez poklica stopil v duhovski stan 12. Pokop nekrščenih 339, drugovercev 347, maša ob p. 500, doraslih kristijanov p. in otrok 785, komu se odreka cerkveni p. 787, p. na ptujem pokopališču 350, 896. Pokopališče, da je okrog cerkve, je želeti 346, kaj državni zakoni ozir njega ukazujejo 347, njega blago¬ slovljene, skrb za dostojnost tega kraja 348, blagoslovljeno p. je cerkvena naprava 350, posveče¬ vanje p. 801. Pokora, kot zakrament, kako pri¬ pravljati katehumene nanj 269, nauk o tem zakramentu 543, kaz- nivna p. in zdravilna 562, kako jo opravljati 563, kolikera je 627, kako jo modro odbirati 630, za koliko časa jo nalagati 633, kaka Stvarno kazalo. 921 p. je hudo bolnim dajati 678, kaka umirajočemu 873. Poljubovanje svetinj 397, altarja 401. Poljudnost sloga v pridigi 138. Politika, če naj se duh. pastir politike vdeležuje 821. Pollutio, gl. oskrunjenje. Pomočnik duhovni, njegova prepu¬ ščena oblast 64, pastirsko službo opravljati mu je dolžnost 66, je vezan na bivanje pri čredi 67, kako se mu je vesti do župnika 810. Ponaša, kot govorski pomoček 162, kakšna mora biti 159, s telesom 160, z glavo in obrazom 161, z rokami 162, p. v šoli 250. Ponaturnost, glasu pri pridiganji 1 50, p. ponaše 159. Pontijicale romanum 286. Pooblaščenje cerkveno 9, 62, za de¬ litev sv. zakramentov sploh 514, za deljenje zakramentalov v obče 779 - Poočitovanje, kaj je, njega pomočki 92, 218. Popolnost, je poglavitna lastnost spo¬ vedi 558, kaj tirja materijalna p, 558, kdaj zadostuje formalna 560, pri spovedencih na smrtni postelji je mnogokrat le formalna p. možna 665, pogrešek ozir spovedne p. 670, duše po popolnosti hrepe¬ neče 828. Popotnica sv., kdaj se sme skrivaj nositi 676, 'kdaj se zarad blju¬ vanja ali kašlja ne sme podeliti 700, pod katerimi pogoji se smč deliti očitnemu grešniku 703, otroku 856. Porodnica v smrtni nevarnosti, kako ozir previdenja z njo ravnati 875. Poroka, se naravnost odrekati ne smč, če se kdo zaročencev brani k spovedi iti 728, p. in articulo mortis 749, pred kom mora skle¬ njena biti 758, civilna p. 761,892, kako se v poročno knjigo zapiše „Duh. Pastirstvo 1 *. p., ki se je zgodila per delega- tionem 895. Posledice, večne in časne, dobrih in zlih dejanj pri nagibanji volje 123, posledice dobro, slabo, ali celo ne opravljenih duhovnih dnevnic 422. Posodje liturgično 370, za sv. olja 373, kako to p. snažiti 374. Post, ob petkih in sobotah 304, ob kvaternih dnevih 305, p. kot po¬ kora 629. Postaje križevega pota, kakšne mo¬ tajo biti 389, blagoslovljen postajin križ kot namestilo križevega pota 392. Postne pridige, njih namen 192, kaj jim je predmet 193. Posvečevanje: mašnika 53, škofovo 57, ob kvaternih sobotah 305, p. cerkve in razposvečenje 338, p. oseb in reči 790, sveč, pepela, palem, olja 791, ognja in krstne vode 792, nove cerkve 798, al¬ tarja 799, pokopališča 801, zvo¬ nov 803. Poštnina, katerim službenim dopisom ni treba plačevati p. 880. Povdarki, različni, so pri pridigo- vanji važni 148. Poveljavljenje zakona (convalidatio), kako se godi skrivno 773, kako očitno 774, brez dispenze 775, kje se očitno p. zapiše v poročno knjigo 896. Povračilo, za neopravljen oficij 422, za škodo bližnjemu storjeno 664, p. skrivnih krivic, kako naj se zgodi 667, spovednik mora od bolnika izvršitev p. takoj tirjati 678, kaj storiti, če spovednik ni tirjal p. 682, p. škode zarad ob¬ ljubljenega zakona 757. Povzdigovanje, oči med sv. mašo 401, sv. hostije in keliha ob spreminje- vanji v maši 475. Po\akonjenje nezakonskih oti-ok, ko- likero je 889, kako se navadno 59 922 Duhovno Pastirstvo. izvršuje 890, p. otrok, v prešeštvu rojenih 893. Požigalci, si v ljubij. diecezi nakop¬ ljejo škofoyski pridržaj 595. Pravica, spovedna, se podeljuje s potrjenjem in s sodnostjo 565, na pr. storjena škoda 664, do¬ movinska pr., kje jo kdo v Av¬ striji ima 747, državljanskih pravic naj se duh. pastir poslužuje v zve ličanje svoje čede 821, p. do pro¬ stosti poštnine 880. Prazniki: Gospodovi 306, Marijini, angeljev 307, svetnikov 308, zgo¬ dovina zapovedanih p. 309, njih razdelitev 312, če pr. zadene na zadnje tri dni velicega tedna 446. Pravniške pridige, za godove Gospo¬ dove 188, za Marijine 190, svet¬ nikom v hvalo, kako se narejajo 190. Predglasje, prefacija, v maši, nje starost in sostava 470, pr. v vo¬ tivnih mašah 497. Predmet pridižni, kako ga razvrstiti po posameznih delih govora 126, kako po raznih govorih 1 36, kako ga iz perikope jemati 166, kate¬ hetu učni pr. 206. Predpodoba, tip, pridigarju dobro služi 96, v Marijinih pridigah 1 90. Predpra^novanje in popraznovanje v cerkv. letu 299. Prefacija, gl. predglasje. Prejemnik sv. zakramentov v obče, treba mu je sposobnosti 512, vrednosti 513, kdo more veljavno krščen biti 527, kdo vredno 532, kdo je v moralnem smislu spo¬ soben pr. sv. rešnjega Telesa 698, kdo v fizičnem 700, kdo je vreden pr. sv. rešnj. Telesa 701, kdo je sposoben pr. sv. posl. olja 719, kdo vreden 720, pr. zakramen- talov 779. Premišljevanje, duh. pastirju potreba 34, 166, pridiganje po osnovi in po pr. 167, pr. kot priprava na pridigo 171, na katehezo 238, na sv. obhajilo 705. Premolki, pavze, med pridigovanjem 150, govorski p. 151, v psalmih pri oficiji 420. Premoženje, treba vravnati po opo¬ roki 870, cerkveno p., kako oskr¬ bovati 880. Prenos (metafora) 95. Prepiri, ne gredo na lečo 87, kako je duhovnemu pastirju ravnati s prepiravci, in z farani v sovraštvu živečimi 850, zakonski pr., kako jih odstranjati 852. Prepustilo (Entlasschein), kojega vo¬ jaški župnik pošlje duhovnemu pa¬ stirju nevojaške neveste 740, pr. (delegatio) za poročanje je izrečno, molče dano, dozdevno ali telegra- fično podeljeno 759, se zapiše v poročno knjigo 895. Prestop (transitus) v pridigi, njega last¬ nosti 1 34, pr. iz ene vere v drugo, komu je dovoljen po cerkvenih in komu po avstrijskih zakonih 535, 536, kako spreobrnjenca priprav¬ ljati na pr. 828. Pretrgati mašo, kdaj je dovoljeno 428. Pre^biterat, njega podelitev 53. Prezbiterij, gl. svetišče. Priče, pri sklepanji poroke, kaj se od njih zahteva 761, pri spiso- vanji farnih mdtic, kakšne morajo biti 886. Pridržaj, kaj je njega namen 576, razdelitev 577, papeževi nepo- srednji p. 578, škofovski 595, sa¬ mostanski 597, kako pr. postane 598, odvezovanje od pridržanih grehov 600, kako ravnati spoved¬ niku, če najde p. 604, če se po¬ kaže pri spovedi ženinov pred po¬ roko 673. Pridiga, njej predmet 82, se mora ravnati po poslušalcih 84, zveza p. s praznikom 85, notranja na¬ prava p. 88, nje deli 126, siste- Šivamo kazalo. 923 mati£no vredjene in rapsodične 136, vnanja naprava p. 138, nje slog 138, nje beseda 144, kako stati med pr. 149, pogreški med pr. 152, pripravljanje na p. 164, kako rabiti ptuje pr. 167, učiti se pr. na pamet 169, dogmatična p. 174, moralna 177, svarilna 178, tolažilna 179, zgodovinska 180, liturgična 181, katehetična 187, nedeljska in prazniška 188, postna 192, priložnostna 192, kako dolga naj je pr. 195. Pridvorje cerkveno, kakšno je nekdaj bilo 336. Prigodba, ali zgled, kaj je, kakšne naj pridigar rabi 93, p. pridigi uvod 130. Prikazni, če pobožne osebe začno govoriti o prikazni, razodenji, za¬ maknjenji, kako se je takrat du¬ hovniku vesti 849, prikazni pri histeričnih osebah 862. Priklanjanje: globoko, srednje, malo, z glavo in z životom 399. Prilika, parabola, nje važnost 95. Priložnost, pridigi mikaven uvod 1 30, daje raznim govorom povod 193, pr. greha in bližnja priložnost, kaj in kolikera je 651, kako ravnati z grešniki v bližnji pr. 653. Priložnostni govori, njih namen, raz¬ delitev, lastnosti 193, pr. grešniki 651, ravnanje z njimi 653. Pripomočki, cerkvenemu govorniku 74, zoper greh in strast 625, 658, p. zveličanja 814, p. k čednosti 847. Pripravljanje pridigarjevo, nepopolno [65, bližnje pridigarjeve pr., kdaj se ima začeti, kaj obsega 165, pr. katehetovo 238, malih učencev za redni katehetični poduk 243, ka- tehumenov na sv. mašo 263, na bigmo 267, na spoved 269, na sv. obhajilo 274, pr. zakramenta v sveti maši 480, mašnika na sv. obhajilo v maši 482, pr. dušno na sv. krst 532, spovednikovo p. 610, telesno pr. na sv. obhajilo 705, pr. na pogostno sv. obhajilo 71 1, na obiskovanje bolnikov 863. Prisega, ki se mora storiti, kedar se vsi trije oklici spregledajo 749. Prislovice, pregovori, pridigarju do¬ kazilo 102, Privilegija vigilije 300, osmine 301, feriae privileg. 304, pr. altarja 329, pr. za obhajanje božje službe v slovanščini 352, pr. votivnih maš 494, črne maše s pr. 500, brez pr. (zasebne črne m.) 508. Prižnica, leča, kako na nji stati 149, kje in kakšna mora biti 334. Procesija, na dan sv. Marka 411, križevi teden 411, ob prazniku sv. rešnj. Telesa 412. Proseliti, kaj so, kako ravnati, ako se zglasijo za sprejem v katoliško cerkev 828, kako jih po sv. krstu sprejeti v sv. cerkev, civilna po¬ stava o njih prestopu 830. Pro sponso et sponsa poželjna maša, kdaj je dopuščena, kako se opravlja 495 , 7 6 3 - Prostozidarji zapadejo izobčenju 589. Prostor, cerkveni ali liturgični 315, za pokopavanje vernikov 346, za shranjevanje župnijskih knjig 884. Prošnja, do škofa, da se sme odveza dati od papeževega pridržaja 602, od škofovskega 604, pr. do ško- fijstva, da se spregledajo oklici 750, pr. za spregled zak. zadržkov 753, 77 °- Protestantje, njih otroci, kdaj jih sme katoliški duhovnik krstiti 534, o sprejemanji p. v katol. cerkev 831, matrika za take spreobrnjence 834. Psalmi in „Cantica“ 354. Purifikatorij 369. R. Ravnanje: s spovedenci v bližnji pri¬ ložnosti smrtnega greha 653, z 59 * 924 Duhovno Pastirstvo. grešniki iz navade in s povrač- ljivimi 660, s tacimi, ki imajo storjeno škodo popravljati 663, z otroci 667, z mladenči 669, z ženskimi spovedenci 670, z ženini in nevestami pri spovedi 671, z zakonskimi 675, z bolniki 676, kako ravnati, če je spovednik kak pogrešek storil pri spovedovanji 681, z ženini pri izpraševanji 732, z nevestami 742, pri prošnji za spregled 753, in pri izvršitvi po¬ deljenega spregleda 756, s kato¬ ličani, ki hočejo v mešani zakon stopiti 763, ravnanje župnikovo, če po že sklenjenem zakonu najde razdiraven zak. zadržek 770, r. z nevednimi, neverniki 825, s spre¬ obrnjenci 828, s sumnjivci 834, z otožnimi 835, s samomorci 840, z duhobolniki 841, s tako ime¬ novanimi svetimi dušami 848, z ljudmi v prepiru živečimi 850, z jetniki 857, z bolniki 861, z bol¬ nimi otroci 87 pri naglih ne¬ srečah 878. Razdelitev (partitio) v pridigi, njene lastnosti 1 31, r. predmeta na več govorov 136, razdelitev katehetike 205, učne tvarine na posamezne razrede učencev 209, razdelitev praznikov 306, mašnih obredov 455 * Razkolniki: za njih spreobrnjenje se sme privatno maševati 433, za¬ padejo izobčenju 585, se jim od¬ reka cerkv. pokop 787. Razlaganje, besedno, stvarno, logično, govorniško, lastnosti razlaganja 90, r. z nasprotjem 91, r. pojmov v katehetičnem podučevanji 218, sv. zgodb in katekizma na doljni sku¬ pini učencev 244, na gornji sku¬ pini 246, 253, r. Rimskega ma¬ šnega obreda 458. Razprava (tractatio), najvažnejši del pridige, kakšna naj je 133. Razveva, razdrobitev ali specifikacija je pripomoček poočitovanja v cer¬ kvenem govoru 92. Razumljivost, razločnost pridigarje¬ vega govorjenja 146. Red, dnevni, duh. pastirju potreben 38, zakrament sv. reda 42, štirje nižji redovi 44, višji redi 48, tretji red sv. Frančiška prejema vesoljno odvezo 784. Redovnik, ki je storil obljube, mora opravljati duh. dnevnice 417, kdo sme spovedovati redovnice in re¬ dovnike 572, r. ki zakon sklene, zapade izobčenju 593, ako se sa¬ mostanskega pridržaja spoveduje 59 8 * Rek pridižni (textus), njega pomen, od kod ga jemati, kakšen naj je 127, daje pridigarju uvod 129. Relikvije, gl. svetinje. Renaissance v cerkvenem stavbarstvu 3 1 9 * Reservat, gl. pridržuj. Rimski mašni obred, njega najsta¬ rejše obredne knjige 455. Rituale romanum et dioecesanum 287. Roccoco - zidava pri cerkvah 320. Rodovinska pola, kot priloga prošnji za oproščenje od vojaščine 900. Rodovnik, se priloži prošnji za spre¬ gled od sorodstva in svaštva, kako naj se napravi 754. Roke, gibanje z njimi pri bogočastnih opravilih 400, r. mašnik zagrne, ko daje blagoslov s sv. rešnj. Te¬ lesom 408, kako se r. mazilijo pri sv. poslednjem olji 718. Romanski zidavni zlog 318. „Rorate“, kdaj je dovoljena ta maša 494 * Rubricistika 285. Rubrike, njih razdelitev in razna sto- pinjaobveze 288, zbirkerubrik 292. S. „Sacrosanctae“, kako je moliti 415. Sad: sv. maše in kdo se ga vdele- žuje 43 1, človeški, kedar je še ne- Stvarno kazalo. 925 goden, kako ravnati glede sv. krsta 528, s. človeški hudovoljno od¬ gnati, je pod izobčenjem prepo¬ vedano 593, je na Kranjskem ško¬ fovski pridržaj 596, sad blažil 77 8 - Sakramentarij, kaj je, in kaj obsega 455 - Samomor, izvršen, kdaj dotičnega stori nevrednega cerkvenega po- kopa788,posluišan samomor, kako takrat s človekom ravnati 840. Samostan, kdo sme ondi spovedovati 572, 573, izobčenju zapade, kdor brez dovoljenja gre v ženski samo¬ stan, pa ženske vstopivše v moški s. 590. Sekvencije, naslednjice v maši, njih začetek in zgodovina 464. Semenišča bogoslovna, njih zgodo¬ vina 30, Simboli v bogočastji 375. Simonija, pod kaznijo izobčenja pre¬ povedana 591. Silogizem, sklep po umu 108. Skrčenje števila zapovedanih praz¬ nikov. za Avstrijo 310, skrčenje duhovnih dnevnic 416, števila usta¬ novljenih maš 444, skrčenje slo- vila pri odvezovanji 545, obreda pri sv. poslednjem olji 716. Sklep (epilogus) v pridigi, kakšen mora biti, kaj naj obsega, kako naj se končd 134, trden sklep, kako ga vzbujati v spovedencih 625. Skrupulo-gnost, gl. sumnjivci. Skupina, kako gre katehetu poduče- vati na doljni s. 243, kako na gorjni s. 246. Skušnja, daje pridigarju dokazov 103. Slaboumni, kaj o njih velja glede prejemanja sv. rešnj. Telesa 698, kako z njimi ravnati v zasebnem podučevanji 826, s. kot duhobolni 843. Slavolok (arcus triumphalis) v cerkvi 321. Slog v cerkvenem govoru, njega po- ljudnost 138, slovniške, govorske in estetične lastnosti 140, Slovesnost: prvega sv. obhajila 276, pri prenašanji sv. rešnjega Telesa 692, pri sprejetji proselita v sveto cerkev 830, pri sprejetji konver- tita 833. Slovilo (forma) pri sv. maši 425, kaj storiti, če mašnik dvomi o pravem slovilu 427, s. zakramentov v obče, pravila za njega rabo 511, slovilo sv. krsta 518, sv. pokore 544, sv. rešnjega Telesa 690, navadno in splošnje slovilo sv. poslednjega olja 716, zakramenta sv. zakona 726, sl. zakramentalov 778. Slovstvo: duhovnega pastirstva 5, cerkvenega govorništva 78, kate- hetično slovstvo 204, liturgično 291, slovstvo za spovednika 606, krščansko slovstvo je treba pod¬ pirati 813. Smrt, znamenja bližnje s. 872, do¬ zdevna smrt in gotova znamenja smrti 874. Sna^enje cerkvenih oblačil 361, litur¬ gičnih posod 374. Sodnost, gl. oblast duhovna. Sol, v bogočastji 380, nje raba pri krščevanji 521, pri posvečevanji vode 795, v vodi sv. Gregorija , 7 ? 9 - Sollicitatio, kaj je in kaj je treba spovedniku vedeti o tem 578, iz¬ vršeno s. je treba škofu nazna¬ niti v enem mescu 581. Sovraštva med verniki je treba na moč od Stranj ati 850. Spaček, kako ravnati glede kršče- vanja 828. Spisovanje, cerkvenih govorov, zakaj je zelo koristno 168, kdaj in se ima goditi [69, s. ži matic 881, rojstne knjige ročne knjige 894, mrtvi 896, raznih izpiskov 898. 926 Duhovno Pastirstvo. Splav, kdor ga vedoma provzroči, postane nepravilen 29, zapade iz¬ občenju 593, je v ljubljanski diecezi škofovski pridržaj 596. Spomin za žive v sv. maši 473, za mrtve 477. Sposobnost, kdo jo ima za preje¬ manje sv. zakramentov sploh 5 12, na sposobnost je gledati pri na¬ laganji pokore 632, moralna s. za sprejem sv. obhajila 698, fi¬ zična 700, sposobnost za prejem sv. posled. olja 719, za sv. zakon 726, osebna sposobnost za ženitev pri ženinih iz ptujih držav 736, za deljenje blažil 779. Spoved, pogostna, mašniku potrebna 36, pripravljanje otrok na spo¬ ved 270, obred pri spovedovanji 548, kraj spovedovanja 550, čas 551, spoved kot obtožba, nje lastnosti 556, vedenje mašnikovo pri spovedovanji 610, velika spo¬ ved, komu je potrebna 645, ko¬ ristna ali škodljiva 646, ravnanje spovednikovo pri veliki spovedi 649, spoved priložnostnih grešnikov 655, grešnikov iz navade in po- vračljivih 660, ljudij, ki so bliž¬ njega oškodovali 665, otrok 667, mladeničev 669, žensk 670, že¬ ninov in nevest 671 > zakonskih 675, bolnikov 676, zakramentalna spoved rodi dolžnost molčečnosti 683, spoved očitnih grešnikov na smrtni postelji 703, če se ženin ali nevesta brani k spovedi iti 727, ne sme se od slehrnega tir- jati velika spoved 848, spoved jetnikov 857, k smrti obsojenih 859, nevarno bolnega otroka 874, pri naglih nesrečah 878. ” Lovednica, kje in kakšna mora biti P'^ 5 , 55 °' sneg^ik. kako se mu je vesti med Razprave* ,, van j em 54^ ] t j e , kolikrat pridige, k, OV edovati 551, kdaj ne Ra^števa, raz a za krament sv. pokore deliti veljavno in vredno 565, kako dobi spovedno pravico 566, v p tuji duhovniji ali škofiji 568, ob svetem letu 569, cum titulo colorato et existimato 570, kako mu je sod- nost skrčena 571, spoved redovnic 572, complicis 574, ako zasledi solicitacijo 579, ne sme popraše- vati po imenu sogrešnika 587, nje¬ mu potrebne lastnosti in čednosti 605, pogreški njegovi 608, bližnje pripravljanje spovednika 61 o, dolž¬ nosti njegove 61 1, če iz zunaj spovedi za kak spovedenčev greh ve 615, spovednik mora biti uči¬ telj 627, zdravnik, sodnik in zdravnik h krati 627, sme po¬ koro spremeniti 634, izreka sodbo kot sodnik 635, kako mu je rav¬ nati pri odlogu in odreki odveze 641, vedenje sp. pred veliko spo¬ vedjo 646, med veliko spovedjo 649, kako mora s. pogreške pri spovedovanji storjene popravljati 681, kdaj in kako sme rabiti spo¬ vedno tajnost 687, po kolikrat naj bi spovedence puščal k sv. ob¬ hajilu 710. Sprava cerkvena (reconciliatio), kdo jo izvršuje 341, s. oskrunjenega pokopališča 349, sprava med so¬ vražniki 850, med razprtimi za¬ konskimi 852. Sprejetje v duhovski stan 42, spre¬ jetje proselita (juda) v sv. cerkev 828, sprejetje konvertita (heretika) 831. Spregled dolžnosti, oficij opravljati 422, spregled od oklicev, kdo ga daje, vzroki tega spregleda 749, prošnja za spregled, kje je pro¬ siti spregled, kako 750, 753, kako se izvršuje dobljeni spregled, zunaj spovedi, pri spovedi 756, spregled očitnega zadržka se mora v po¬ ročno knjigo vpisati 756, skriv¬ nega zad. pa ne 757. Spreminjevanje v sv. maši, način 475 - Stvarno kazalo. 027 Spričalo samskega stanu, časih za¬ ročencu potrebno 73 3, s. krščan¬ skega nauka 738, nravnosti 825, poskušane sprave med zakonskima, na ločitev tožečima 853, krstno sp. 898. Stan, ko si ga kdo voli, kako mu je svetovati 670, 850, stan mi¬ losti božje k vrednemu prejemu sv. obhajila potreben 701, treba ga ženinu skazati 727, st. zakonski ali nezak. pri otrocih 885. Stanje, t. j. kako se vstopiti na leči 149, vestno st., kako je treba pre¬ iskovati z vpraševanjem 617. Stanovališče, materijalno in formalno duh. pastirja 67, pravo in ne¬ pravo pri zaročencih 734, 747. Starost, ki se zahteva za sv. redove 26, za prvo spoved 270, za prvo sv. obhajilo 275, krstnih botrov 526, starost je časih velike važ¬ nosti pri ženinih 734, 738, se vpiše v mrtvaško knjigo 896. Štipendij mašni, njega začetek 439, kakšne dolžnosti mašniku naklada 440, pod katerimi pogoji se sme drugim mašnikom prepuščati 442, pri biniranji se štipendij ne sme sprejemati 447, barantanje s šti¬ pendiji pod izobčenjem prepove¬ dano 592. Subdijakon, podelitev poddijakonstva 48, njega dolžnosti 50, mora oprav¬ ljati duhovne dnevnice ex titulo ordinis 4 [ 7- Sumnjivci, kaj so 834; kako v za¬ sebnem podučevanji z njimi rav¬ nati 835. Svaštvo, kako ženinom prositi za spre¬ gled od njega 753, s. superveniens, kdaj nastopi, kaj je njega posle¬ dica 776. Sveča, na altarji, med tiho mašo i 376, katere s. morajo biti voščene 377, goreča sveča se poda novokršče- nemu 523, posvečevanje sveč 790, 792. Sv. rešnje Telo, kako se je nekdaj v cerkvah shranjevalo 322, kako mora dandanes biti shranjeno (ta¬ bernakelj) 324, izpostavljeno 40 ur 408, kdaj sme biti shranjeno v javni kapeli 344, v zasebni kapeli ne sme biti shranjeno 345, posodice sv. rešnjega Telesa 372, kolikero je izpostavljenje sv. rešnjega Te¬ lesa 404, kdaj je dovoljeno javno izpostavljenje sv. rešnjega Telesa 405, Klemena XI. instrukcija za izpostavljenje 406, blagoslov s sv. rešnjim Telesom 407, izpo¬ stavljenje ob 40 urini pobožnosti 408, procesija sv. rešnjega Telesa 412, njega vživanje po mašniku 483, kako se deli v cerkvi 690, kako se prinaša bolnikom na dom 692, kdaj se sme nositi skrivaj in kako 693, kje se mora in kje sme shranjevati 695, se mora po¬ gostokrat obnoviti, pa ne s sta¬ rimi hostijami 696, zapoved pre¬ jemati sv. rešnje Telo o veliki noči 706, v smrtni nevarnosti 708, v hudih skušnjavah 709. Svetinje, njih častenje je opravičeno 394, kakšne svetinje se smejo javno izpostavljati 395, daje se bla¬ goslov s svetinjami 397, se zazidajo v posvečeni altar 800. Svetišče cerkveno in njega deli 320. S. Šege, sv. običaji, so nebistvene litur¬ gične oblike 296, šege pri delitvi sv. zakramentov sploh 515, pri sv. krstu 519, pri birmi 269, pri spovedi 548, pri sv. obhajilu 690, pri sv. poslednjem olji 717, pri poroki (po ljubljanskem obrednih 762. Skoda, bližnjemu storjena na poštenji, zdravji, jo popravljati 663, kona storjena š. 75' 928 Duhovno Pastirstvo. Škof: njega posvečevanje 57, obla¬ čila 59, 367, on posvečeno cerkev očiščuje, ako je postala oskrunjena 341, tudi pokopališče, če je prvotno bilo na slovesni način blagoslov¬ ljeno 349, škof potrjuje istinitost relikvij 395, dovoljuje izpostav¬ ljen j e sv. rešnjega Telesa 405, mora vse nedelje in praznike za svojo diecezo maševati 439, do¬ voljuje slovesno votivno mašo 492, podeljuje spovedno pravico 567, odvezuje s prepuščeno pravico od papeževih reservatov, razun dveh 601, dovoljuje mašnikom deliti papežev blagoslov umirajočim 724, škof kot delivec zakramentalov 779, dopušča kanonično ustano¬ vitev bratovščine 817, dovoljuje sprejem judov v sv. cerkev 829, daje oblast, odvezati spreobrnjenca ab haeresi 832, ima vrhno nad¬ zorstvo čez cerkveno premoženje svoje dieceze 880. Škofija, spovedovanje v ptuji škofiji 568, 571, po škofiji se ravnajo pridržaji 576, prošnja za spregled oklicev, kedar sta ženin in ne¬ vesta iz različnih škofij 750, isto tako za spregled zakonskih za¬ držkov 753. Šola, koliko skrb ima cerkev za-njo 197, učni črtež za krščanski nauk po ljudskih šolah na Kranjskem 209, šola naj bi bila pomoček zveličanja 814. Število sveč pri sv. maši 376, pred sv. rešnjim Telesom 406, stor¬ jenih velikih grehov je treba vpra¬ šaje izvedati 613. Štirideseturina molitev pred izpostav- . ' . Ijenim sv. rešnjim Telesom 408, 'ovedni , , ' T ’ p,, „ ob predpustnem času 409. šneg<^ ; y.‘. '||> n j e zgodovina in pomen 365, Ra^prava,^ „ i n vijolična pri krščevanji 522, pridige, k n anj en. r )ovedov e sme spovedovati brez štole Razšteva. raz” ' 7’“ liki sili tudi sv. poslednje 1 ’ a zakrai „ „ 7 l 7- Štolnina, kedar se mrlič prepelje v ptujo faro 350. T. Tabernakelj, kakšen mora biti 324. Tabla za ustanovljene maše 445. Tajnost spovedna, gl. molčečnost spo¬ vedna. Tešč, od polunoči mora biti obha- janec, kako je to umeti 705, sveta popotnica se sme bolniku deliti, akoravno ni tešč 708, če mogoče, naj duhovnik ne hodi t. k bol¬ niku s kužno boleznijo 863. Tiha molitev (secreta) v sv. maši 470. Titulus, poroštvo za pošten prevžitek ob posvečevanji subdijakona 49, kaj je t. ecclesiae 313. Tolaženje žalostnih in trpečih, kako se ima goditi 835. Tolažilne pridige, njih namen in kako jih napravljati 179. Toleriranje liturgičnih običajev, po¬ stavi nasprotnih 290. Tolmač, kedar se rabi pri spovedi 561, 684. Tortura, nje pomen in podelitev 42. Trajanje ritem, pri pridigovanji 147. Trakt, podaljšana molitev, v maši 463. Translacija praznikov 3 1 4 - Tvarina ali tkanina za cerkvena obla¬ čila 359, veljavna, neveljavna in nedopuščena tvarina za daritev sv. maše 424, tvarina sv. zakra¬ mentov sploh 511, tvarina sv. krsta 517, sv. pokore 543, bližnja tva¬ rina sv. pokore pri nezavednem bolniku 679, tvarina sv. rešnjega Telesa 689, sv. posled. olja 715, sv. zakona 726, zakram entalov 778. u. Ubožci, skrb sv. cerkve zanje 855, izpiski iz matic za ubožce v obče niso koleka prosti 902. Stvarno kazalo. 929 Učenje pridig na pamet, kako naj se godi 169, učenje katehetovo 238, spovedniku je učenje po¬ trebno 605. Učinek zakramentalov 778, pobožne rabe posvečene vode 795. Učitelji, kako se je duhovnemu pa¬ stirju do njih vesti 200, 81 1. Učni črteč, katehetu določen za ljud¬ ske in meščanske šole po Kranj¬ skem 209. Učna oblika katehetova 228. Udje, živi, sv. cerkve imajo vsi pra¬ vico, da se za-nje mašuje 432, u. tajnih cerkvi ali državi nevarnih družb zapadejo izobčenju 589, v ljubljanski diecezi tudi škofovskemu reservatu 596, kako se u. spre¬ jemajo v bratovščine 817. Ugovor, zoper sv. vero kako ga treba zavračati 1 12, kak u. more biti pridigi uvod 1 30, očetov u. zoper ženitev svojega že polnoletnega sina 738. Umirajoči, na spovedi 561, kdo mu sme odvezo deliti 567, tudi ne¬ zaveden u. sme dobiti papežev bla¬ goslov 724, kako u. na pomoč biti 872, znamenja umiranja 873. Umivanje rok pri sv. maši 469, pred obhajanjem 691. Uradniki, kedar se ženijo 736, kako duh. pastirju do u. se vesti 810. Ure molitvene, nočne in dnevne 414, kdaj se opravljajo 419, kazen za neopravljene m. u. 422, kdaj jenja dolžnost, jih opravljati 422. Ustanova mašna, kako se napravi, kake dolžnosti naklada 443, usta¬ novljena obletnica po ranjcem 505. V. Vaje, duhovne pomoček zveličanja 39, cerkv. govorniku je potreba v. 76, v. v deklamaciji 1 53, v. katehu- menov v versko-moralnem življenji 258,261, v. pri nauku za spov. 272. Varuh, mora dovoliti v poročitev mla¬ doletnega 739, mora pogodbo o kršč. vzgoji vseh otrok v mešanem zakonu podpisati, če je eden za¬ ročencev mladoleten 794, imena nezakonskih otrok je treba sodniji sporočiti, da se jim v. preskrbi 898. Vdova, kedar porodi nezakonsko dete, kako je vpisati v krstno knjigo 888, kako se v. zapiše v poročno knjigo 894, kako v mrtvaško 897. Večernice, z njimi cerkev pričenja liturgični dan, se v postu oprav¬ ljajo pred obedom 419. Večna luč, dolžnost za njo skrbeti in kakega olja je treba za-njo 376. Vedenje duhovnikovo pred pridigo 171, med pridigo, po pridigi 172, katehetovo v. pri izpraševanji in odgovarjanji učencev 234, spoved¬ nikovo v. pri spovedi 549, pri popraševanji 612, pri podučevanji 621, pri svarjenji 623, pri vzbu¬ janji kesanja 624, kedar ga kdo ozir izvolitve stanu vpraša 670, pri spovedovanji ženinov in nevest 671, če bolnik prejem sv. zakra¬ mentov odlaša 867, če zametuje 868, ved. duh. pri umirajočih 873. Vednost duh. pastirju potrebna 12, kako si jo pridobivati 31, spoved¬ niku potrebna v. 605, ženinu in nevesti potrebna 744. Velika noč, je središče cerkvenega leta 298, izpraševanje in spoved za V. n. 706. Veliki stavek (propositio) v pridigi, njega namen in lastnosti 1 30, ve¬ lika spoved, kaj je o njej treba vedeti 644. Velikost altarja in njega posameznih delov 326, velikost mašnih sti- pendijev 440. Velum, kelihovo zagrinjalo ali njalo 369, v. za prijeman' sode s sv. rešnjim Teles biti bele barve 408. Veri\njak (sorites) ioc 930 Duhovno Pastirstvo. Vernih duš dan, daje privilegije) altarja 332, začetek in pomen te splošne obletnice za vse duše v vicah 507. Vrsta greha se mora pri spovedi iz- vedati 613. Versko-moralno življenje pri katehu- menih, notranje 258, vnanje 260, v. m. življenje v duhovniji 806, kaj pripomore k njega povzdigi 814. Vhod, pristop, v sv. maši 460. Vigilije, njih začetek 299, s postom in brez posta, s privilegijo in brez privilegije 300. Vino, kot tvarina pri sv. maši 381, zakaj se mu nekoliko vode pri¬ liva 382, varovati se je ponare¬ jenega v. 383, kdaj je vino ne¬ prava tvarina sv. maše 424. Viri duh. pastirstva 5, verskih ugo¬ vorov iii, iz katerih v. zajema liturgika svoja pravila 285, izviri spokornih del 627, uboštva 856. Vladanje duhovne čede 806, 823. Voda, blagoslovljena, ob cerkvenih durih 336. zakaj se pri sv. maši vinu priliva 382, zakaj se rabi pri mnogih liturgičnih funkcijah 384, če se pri darovanji vinu ni nič v. prililo 428, kot tvarina sv. krsta 517, krstna v., nje posvečevanje 793, kako se v. blagoslavlja 795. Vodnik dušni, zlasti mladeničem in dekletom potreben 670, kaj je treba vodniku bratovščin vedeti 815. Vojaki, če se ženijo, kateri civilni zakoni o njih veljajo 734, če se pokristijani judovski vojak 829, kdo spisuje matrike za v. 882, časih treba vojakom izpiske iz matic brezplačno napraviti za uradno po¬ rabo 903. Volitev stanu 670, 849, v. v razne - zastope naj se duhovnik vdeležuje v P J 75~',ago r sv.cerkve in svoje čede 82 1. šnegt |7 ‘ ; Jo treba pridigarju pridobivati Razprava i, lv '/ako nagibati v. 129, 226, pridige, k, 0V( a v., sad sv. maše ne- Ra^števa, raz a ^ovemu nakloniti 431, kake v. je treba prejemniku sv. za¬ kramentov 513, kake delivcu 5 14, bolnika treba nagibati, da se v božjo v. vdd 868, zadnja v. 869. Vosek čebelni za cerkv. sveče 377. Votiva officia loco officiorum feria- lium 304. Votivne maše, njim namen 489, raz¬ delitev po formularu 490, katera je slovesna, katera je zasebna 492, katere dni se opravlja v. m. „Ro- rate“ 494, pro sponsis 495, de Ti- tulari 496, slovesna zaukazana pa neprivilegirana 496, obred in barva v. maš 497, slabovidnim mašnikom dovoljena zasebna v. m. de Beata r 49 . 8 ' Vpeljevanje porodnic 540. Vprašanje pri katehetičnem poduče- vanji 232, v spovednici, kdaj? 612, kako? 618, kaka vprašanja se že¬ ninom stavijo 732. Vrednost prejemnika sv. zakramentov sploh 5 1 3, delivca 5 1 5, kdo vredno prejme sveto odvezo 554, kdo sv. rešnje Telo 701, kdo zakra¬ ment sv. zakona 727. Vvod (evordium) kot pričetek pri¬ dige, njega namen 128, kakšen naj je, od kod vpeljavo jemati 129. Vzgoja katehetična, kaj obsega 257, disciplina jo pospešuje 277, vzgoja krščanska mora pred sv. krstom zagotovljena biti 532, kršč. vzgoja vseh otrok se mora zagotoviti pred mešanim zakonom 794. Z. Zadr-ki: nagibanju volje nasprotni 124, katehetovega opravila 198, prepričanja 224, če se zakonski z. pokažejo pri spovedi ženinov ravno pred poroko 673, po ka¬ terih treba ženine vpraševati 740, vsled slišanih oklicev nastane dolž¬ nost, naznaniti župniku zak.z. 750, kje se od zak. z. spregled dobi 753, Stvarno kazalo. 931 kako 754, razdiravni, če se jim na sled pride še-le po sklenjenem zakonu 770, treba je pastirju od¬ vračati z. izveličanja 806. Zagotovljenje krščanske vzreje za po¬ delitev sv. krsta 532, zagotovljenje kršč. vzgoje vseh otrok primešanem zakonu 794, če je dotična nočeta dati 766. Zagrinjala okrog altarja in pred altar- jem 322. Zakon , duhovnikom z višjimi redovi in redovnikom s slovesnimi oblju¬ bami pod izobčenjem prepovedan 593, kdo more zakrament z. ve¬ ljavno prejeti 726, kdo vredno 727, kako ženine za z. učiti 743, ci¬ vilni 761, katoličana z nekatoli- čanom je na moč zabranjevati 763, neveljavno sklenjeni z. 770, kako se poveljavi skrivno 773, kako očitno 774, pozakonjenje otrok po na¬ slednjem z. roditeljev 890. Zakonski, v prepiru živeči, kako jih spraviti 852, če na ločitev tožijo 853, svojevoljno ločeni 854, za¬ konski ali nezakonski stan pri otroku, kako to razsoditi 885. Zakramentali, kaj so 777, njih učinek, prejemavec 778, delivec 779, obred 780. Zakramenti, pripravljati katehumene na njih prejemanje 267, o sv. za¬ kramentih sploh, zakrament sv. po¬ slednjega olja in sv. popotnice brez župnikovega dovoljenja zunaj sile ne smejo deliti 592, če se je bolnik zakramentov branil, predno je v nezavest padel68o, kako na prejem sv. zakramentov bolnika pripravljati 867, kateri zakramenti se dele bolnemu otroku 874 Zapisnik, pridigarju potreben 76, z. domačih dogodkov 104, mašnih stipendijev 443, pri izpraševanji ženinov in nevest 732, bolnikov v fari 861. katere zapisnike mora župnik spisovati 880. Zapoved cerkvena glede spovedi 551, z. spovedne molčečnosti 683, o prejemanji sv. rešnj. Telesa 706. Zaročenca, ne smeta v eni hiši skupaj prebivati, od nju se tirja ob poroki 'stan milosti božje 727, kaj če se branita k spovedi 728, kako ju poaucevati o zakramentu zakona 744, če hočeta mešani zakon skle¬ niti 763. Zaroke (sponsalia), na kaj je treba opozoriti vernike ozir z. 730, med ženini 740, 757. Zarota zoper sv. cerkev ali državo je papežev pridržaj 589, v ljublj. diecezi tudi škofovski 596. Zarotevanje, eksorcizem 46, med krščevanjem 520, neslovesno in slo¬ vesno z. 782, z. obsedenega 841. Zavest, če je bolnik več nima, kako je s sv. odvezo 679,877,kako s sv.ob¬ hajilom 699, s sv. posl. oljem 719. Zdravnik, mora se dosta zgodaj po¬ klicati k duhobolniku 844, mora nevarno bolnega opomniti na pre¬ jem sv. zakramentov 867. Zglasnica ženitovanjska, od katerih ženinov jo je tirjati 738, se za¬ piše v poročno knjigo 895. Zgodbe sv-pisma in katehizem v po- naturni zvezi pri šolskem poduče- vanji 242, kako zgodbe sv. pisma učiti na doljni skupini 244, kako na gornji 246. Zgodovina, cerkvenega govorništva 78, zgodovina daje pridigarju do¬ kazov 103, zgodovinski govori 180, zgodovina katehetične službe 200, zgodovina katehetu učni predmet 208, cerkvena zgodovina v ljudski šoli 254, zgodovina zapovedanih praznikov 308, sv. oblačil 359 križevega pota 388, duhovnih dnev nic 414, brevijarija 415, ma stipendijev 439. Zlog $idavni , rimski, bazilič tinski in romanski, nemš 318, renesančni in Roc 982 Duhovno Pastirstvo. Zmote verske je treba pobijati v ho- miletičnem podučevanji i io, v ka- tehetičnem podučevanji 224, v zasebnem občevanji z zmotenci 826. Zmotenec, potrebuje poduka 125, 826. Znamenje vidno ali bistveni obred za¬ kramentov 511, gotova znamenja notranje priprave grešnikove, ver¬ jetna 637, dvoumna 639, gotova z. nepriprave 640, bolnik brez znamenja kesanja 680, dušna zna¬ menja nastajajoče duševne bolezni, telesna 843, znamenja umiranja in bližnje smrti 872, gotova zna¬ menja smrti 874. Znanje, med spovedenci različnega spola, kako je s tacimi ravnati 656, tako imenovana „ znanja “ so za¬ držek zveličanja 807. Zvonovi in zvonik, kdo ima s po¬ svečenimi zvonovi zapovedovati 337, posvečevanje zvonov 803, raba posvečenih zvonov 804. ž. Zagrad, se glede oskrunjenja ne pri¬ števa cerkvi, kakšen mora biti, njega oprava 342, ob hudem mrazu se sme s škofovo vednostjo v ž. slovesen krst deliti 525. Žalost velika, je mnogokrat pogubna, kako tolažiti žalostne 836. Žandarji, morajo za ženitev imeti do¬ voljenje od vojaške gosposke 536. Zelje brez dejanja ne store pridržaja 698. Ženin, ako se brani k spovedi iti 727, kako ga izpraševati glede za¬ držkov 732, na kaj gledati, če je ženin v vojaških letih ali vojak 734, inostranec 736, mladoleten 739, kako ga na zakon poduče- vati 744, ž. ki hoče mešan zakon skleniti 763. Ženske, razun bolnih, sme duhovnik le samo v cerkvi ter v spovednici spovedovati 5 50, ž. pri spovedi, kako se je mašniku vesti 670, kako v zasebnem občevanji rav¬ nati s pobožnimi ž, 848, previd¬ nosti je treba pri ž. na bolniški postelji 862, niso veljavne priče oporoke 871, če nepoznana ž. v fari porodi, kako je ravnati z vpisovanjem v krstno knjigo 886. Živost, prešinljivost cerkvenega go¬ vora 152. Župnik, njegova trojna pastirska služba in redna oblast 66, ga veže dolž¬ nost stanovališča 68, kolikrat, kdaj in kje mora ž. maševati za ljud¬ stvo 437, katero mašo vzeti, ako kdo namestuje župnika V ptuji cerkvi 450, ž. delivec zakramenta sv. zakona 731, 758, vedenje ž. do kapelana 809, njemu gre farne matice spisovati 882. P‘V žne gb, Razprava V,, pridige, k )( . Ra^števa, raz a Tisk „Katol. Tiskarne" v Ljubljani.