Štev.   11,
iS  -3—J----1----J.----L^J----l----L—1. -X---1----1----J----1----L.  .1—J----1___I__I__Ji__L    .1.     .1___L
Leposloven in znanstvei\ listT
V Ljubljani, dne  i. listopada  1894.
Leto XIV.
Caligulove igrače.
Starorimska  romanca.
*
ogov uebrdj  trobi   čez plan  in  čez hrib In  v  solnci se bliskajo sulice,  meči .  .  . Po polji za Rimom,  kar  vidi  oko, Armade se mešajo v pisani   gneči.
Hej,  Caesar Caligula,  dobre si  volje ! Tvoj, je-li,  denašnji  pa zopet je dan? Na griči razpel si je šator svoj  senčni Pa gleda vojaštva tam  polno ravan.
Pri Cdesarji  ves je častiti senat, Patricijev vrsta je dolga prispela ; In žen pod šatorom zbran  rimskih je  cvet, In pevcev  in godcev tu družba vesela  .  .
Na bitvah,  napadih in metežih bojnih
Napasel Caligula si je oči ;
Od radosti duša sedaj se mu smeje,
Od blaženstva srce mu  v prsih  kipi   .   .  .
Pokrite so  mize,  obeda je čas;
K pojddini piskajo sladke piščalke.
In  v žile  gre  vino,  divja bakhandl,
Pred Caesarjem plešejo nage  plesalke  .  .   .
A tam po ravnini  podijo se polki, Pehaje se z  bojnimi stroji ves dan  ,   .  . Za mizoj  sred 6rgij  pod belim šatorom Caligula dremlje napol že pijdn .  .  .
Star žrec, glej,  iz Rima  prijaše navzgor ! Pred Caesarjem suhega osla ustavi:-»Mir s taboj  in Jupiter,  svetli vlad&r!« Z globokim poklonom Caliguli pravi.
4'
642                                             A.  Aškerc:  Čaligulove igrače.
Poslušal rogov sem trobljdnje že dolgo  .  . In smilil se narod mi rimski je naš ! Od pluga odganjaš ti sam mu rata>je, A lačnim Rimljanom sam kruha ne  daš !
»Ječi pod vojaštva bremenom ves Rim, Ječi vsa obširna že rimska država  .  .   . Kaj  vdov in sirdt  te proklinja  vsak dan ! Kaj ljudstev zbok tebe tam v revščini tava!
»Dovolj  že se dolgo  ti  vadiš za  vojsko !
Kateri nam sosed pokoja  ne da ?  .  .   .
Vsak  dan  klečim v tempelji  pred  Martom  in  prosim:
Očine sovrage naj  v prah potepta!   .  .  .«
»»O sancta simplicitas !  Ha-ha-ha-ha !« « Na  ves glas Caligula se zagrohoče  .  .   . »»Ti mislil nemara  si,  o  modrijan! Na boje z barbari   pripravljam se  vroče ?.
»»Ah, kaj  še!  Kaj mar domovina je meni! Za bedo Rimljanov kaj brigam se jaz! Ne veš, da zabavati le se mi čemo ? Kako  pa bi dolgi  pregnali si čas ?
»»Dolgčas nam pri poluih je mizah  vsak  dan, Dolgčas je nelačni želodec si pasti; Utrudi se pevcev in godcev uho  .   .   . Dolgčas vsak dan piti ljubezni je slasti !
»»Po svoje zabava se vsak na tem svetu, Izbira igrače po svoje si  vsak  .   .  . S čim krati naj  čas  imperator si rimski ? Glej, naša igrača, ha-ha ! je —•  vojak !
»»Igrača krdela so pestra okrog, Vrteča po poljih se nam za zabavo ; Igrača orožja je svetlega  blesk, Igrača nam td pospešuje prebavo.
»»Igrača prijetna nam igre so  bojue, Le paša oče"m je umetui ves boj ;
V  zabavo nam mišic moč, kit je vojaških,
V   zabavo nam golo njih trud je in  znoj.
»»Zabava ljudfj   so  nam muke  in stok; Zabava sirot in vdov solze nam  prava ; Igrača nam polkov življenje in smrt  .  .  . Ha!  ves svet ustvarjen je,  da nas zabava!
»»Vse,  vse zarad nas!  I,  čermi pa je ljudstvo, Ce ne  zarad nas,  da igramo se ž njim?! Ce nam ne v zabavo  — čermi so  Rimljani ? Čemu" vsi bogovi,  vi žreci,  ves Rim? . . ,
Bogdan :  Sestrica.
643
»»Pa še kako radi  zabavajo nas!                           ,
Čeprav že tri dni  brez jedi so,  pijače, Igrajo še  ,vojsko' junaki mi tam, Veseli, da žive so naše igrače.
»»Vesel je Italec in Grk  in  Hispanec, Na sužuost je svojo ponosen German In Scit in Ilir in  Panonec in Galec, Vesela igrača je nam Egipčan .  .  .
»»ZabaVajte  Cdesarje svoje,  ha ha ! Najviši  nameni  vaš je  —  naša zabava! Četudi poginete vsi od gladri, Makari  vsa rimska  razpade država!   .  .   .
»»Nd,  starec — pij čašo falernca penečo !
Na moje jo zdravje zdaj, modrec,  izpij !
Caligula božji  ti sam jo  ponuja  .   .  .
Pij! . . . Nočeš? . . . Kaj, ljudstvo, ha-ha!  te skrbi?««
A. Aškerc.
Sestrica.
"V
eter vije v  nočno temo,
Burja v kočo brije, V kočici  pri  bolnem sinku
Mati solze lije.
»Spančkaj,  spančkaj,   sinček  Milko
Kaj  pestiš ročice? Kaj se plašiš krčevito ?
Kaj rosiš solzice?«
»»Mamka, slišite sestrico,
Ki so v krsti beli Davi  v grob jo  položili,
S prstjo jo  odeli ? Sestrica mi milo joče,
Ker jo krije jama, K sebi kliče me v gomilo,
Kjer je čisto sama ««
»Sestrice joku ne slišiš,
Angelj je v nebesih, Burjo slišiš silovito,
Ki buči v drevesih.«
Veter vije,  burja brije,
Okence žvenkeče. Dobra mamka vroče moli,
Sinček bolj drgeče. »»Sestrica  na  okno trka,
Čujte glas ihteči,
V  grob pustite me k sestrici, Milo me proseči!««
»Ti se motiš,  sinček   Milko, Veter zunaj  piska,
V   kočico  nam  burja brije,
V   okence pritiska«   .  .   .
Skozi luknjo  v trhlem stropu
Burja v kočo piše, Lučico  brlečo vpihne,
V   kočo s hladom diše.
»»Sestrica je prišla parne, Boža  me po glavi,
Mrzle mi ročice proži,
Z njo grem. Mamka, zdravi!««
Mati  plašno kvišku skoči
Pak prižge svetilko,        » Brzo k postelji pristopi:
Mrtev je nje Milko.
Bogdan.
41*