329Zdrav Vestn | Komunikacija v 21. stoletju prof. dr. Matjaž Zwitter, Katedra za medicinsko etiko in pravo, Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru. e: matjaz.zwitter@guest. arnes.si UVODNIK/EDITORIAL Komunikacija v 21. stoletju Communications in the 21st century Matjaž Zwitter Diagnosticiranje, zdravljenje in ko-munikacija so trije stebri medicine. Kot noge pri stolu trinožniku so: če se ena od treh zlomi, se stol prevrne. In tudi pri delu zdravnika so vse tri naloge ne- ločljivo povezane. Dobro diagnosticiranje in pravilna odločitev za zdravljenje sta seveda ključnega pomena, oboje pa prav nič ne od- vezuje zdravnika, da svojega videnja bolezni in zdravljenja na razumljiv način ne pred- stavi bolniku. Čeprav tej tretji nogi trino- žnika v medicinskem raziskovanju in pouku namenjamo daleč najmanj pozornosti, je prav dobra komunikacija tista, ki kljub vsem nepopolnostim zdravniškega dela ohranja primeren odnos med zdravnikom in bolni- kom. Ali če to povemo bolj naravnost: velika večina obtožb zdravniške napake ima svoje korenine v slabi komunikaciji. Da bi razumeli današnje stanje in napove- dali razvoj v prihodnosti, je vedno potreben pogled v zgodovino. Komunikacija je bila del zdravnikovega poslanstva že od nekdaj, seveda pa se je tudi ta steber medicine spre- minjal. Namesto pokroviteljskega – s tujko paternalističnega – modela komunikacije, ki je bila nekoč skoraj izključno enosmerna, v zadnjih desetletjih vedno bolj prevladuje dogovorni model, kjer bolnik dejavno soo- dloča o zdravstvenih postopkih. Mnogi že govorijo o partnerskem odnosu med zdrav- nikom in bolnikom. Po mnenju pisca tega uvodnika pa je to pretiravanje, ki pušča ob strani dejstvo, da bolnik kljub vsem ponuje- nim informacijam nima dovolj strokovnega znanja, da bi lahko resnično partnersko od- ločal o zdravljenju. Besedna zveza »partner- ski odnos« bi tudi v preveliki meri odvezala zdravnika in ga razbremenila dolžnosti, da ponudi bolniku jasen nasvet. Ne glede na te besedne igre pa je bolnik tisti, ki naj sprej- me ali zavrne zdravnikov predlog. Nobene- ga dvoma torej ni, da ima bolnik pravico do popolne informacije o svojem zdravstvenem stanju in do razumljivega pojasnila, med ka- terimi možnostmi lahko izbira.1 Komunikacija zahteva pripravljenost, čas in primerno organizacijo. Srčno upam, da mlajše kolegice in kolegi ne bodo spoznali, kako nujna je dobra komunikacija, šele po- tem, ko jim bo ob »hudo neugodnih«, »na- dležnih«, »nemogočih« bolnikih ali njhovih svojcih grdo spodrsnilo in se bodo morali zagovarjati pred varuhom bolnikovih pra- vic, pred odborom Zdravniške zbornice ali celo pred sodiščem. Potem ko zdravnik pre- pozna potrebo po dobri komunikaciji s svo- jimi bolniki in z njihovimi svojci, pa mora temu prilagoditi organizacijo svojega dela. Dejstvo je, da imamo vedno manj časa. Me- dicinski postopki postajajo vse bolj zahtevni in zamudni, razvoj medicine pa hkrati pred zdravnika postavlja številne nove naloge. Zaradi razvejanosti medicine je vedno več potrebe po formalnih in neformalnih stro- kovnih posvetih z drugimi kolegi, pa tudi z drugimi člani zdravstvenega tima. Kako naj v že prenatrpanem urniku zdravnik najde čas še za zahtevnega bolnika, ki si želi pogo- vor? Moj nasvet: govorilne ure. Mnogo bolje je, da vas bolnik pokliče ali obišče v času, ki ste ga vnaprej namenili pogovorom z bolniki in njihovimi svojci, kot pa da vas s svojimi vprašanji nadleguje med jutranjo oddelč- no vizito ali v ambulanti ob polni čakalnici. Tudi za dobro komunikacijo je torej potreb- 330 Zdrav Vestn | maj 2015 | Letnik 84 UVODnIK/EDITORIAL na dobra organizacija. Kdor še vztraja, da za pogovore z bolniki nima časa, naj premisli, koliko stotin ur bo morda šlo za pojasnila in zagovor, kadar bo le ena neugodna zgodba prišla v medije. Kje je pri vprašanju dobre komunikacije mesto za internet in za druge sodobne me- dije? Kot kaže članek v tej številki, tudi v na- šem prostoru bolniki vse pogosteje posegajo po informacijah sodobnih medijev.2 Bolnik, ki za svoje težave išče pojasnila tudi drugje in ne le pri zdravniku, s tem jasno kaže, da mu ni vseeno in da želi dejavno soodločati o svoji zdravstveni obravnavi. Nekateri želijo le preveriti to, kar jim je že povedal zdravnik, drugi po spletu posegajo zaradi že vnaprej- šnjega nezaupanja do »uradne« medicine, spet tretji iščejo čudežne možnosti zdravlje- nja. Naj takšen razvoj zdravniki sprejemamo z naklonjenostjo ali pa kot znak nezaupanja? Vsakdo med nami se bo sam odločil, kaj bo rekel bolniku, ki mu pokaže dolg spisek in- ternetnih zapisov. Nekaj pa si moramo pri- znati: pogosto smo si zdravniki z odporom do pojavljanja v medijih sami krivi, da v jav- nih občilih in na spletu prevladujejo senza- cionalizem ter preuranjeno in enostransko poročanje. Reke, bolje veletoka sodobnih in- formacij ni mogoče zaustaviti, zato nam pre- ostane le odločitev, da tudi sami na ljudem razumljiv način predstavimo vse novosti. Če torej ne želimo, da bi internet in mediji vse bolj napadalno posegali v naše odnose z bolniki, moramo pač vsaj tu in tam zapustiti svoje višine in se spustiti do ljudi, ki jim je naše delo namenjeno. Literatura 1. Surbone A, Zwitter M, Rajer M, Stiefel R (eds.). New challenges in communication with cancer patients. Springer, New York 2013 2. Rajer M, Čavka L, Duratović A. Vloga medijev pri ozaveščanju bolnikov z rakom. Zdrav Vestn 2015; 84: 373–82.