A. P.: Pisma s podezelja i. Vasi so skrite v sneg, življenje zakrito v mraz; nad vsem pa plava dim, ki čaka vetrov. Sredi naselja stoji cerkev, ob nji mogočni farovž, v bližini gostilna, za gostilno šola. Takšna je nekako stalna podoba podeželske vasi. A naokrog životari slovenska pastorka, Ijudstvo ali narod, kakor se ta gmota tudi imenuje. Hišice imajo okenca, za okenci dihajo mali in veliki državljani svoj vsakdanji zrak, za spremembo kroži od časa do časa od velikih do malih ust steklenka žganja, ki ga je letos Ijubi Bogec dosti dal. Potem potihne otroški krič, misli se vgrezajo v dremavost ali v sanjarije. Sredi vasi stoji cerkev, ob nji farovž, poleg gostilna, zadaj šola. Pastorka pa daleč, daleč ob strani. Kakor je danes, je tudi bilo včeraj, predvčerajšnjem, vedno. Ampak pastorka si nikoli ni vedela prav pomagati, životarila je tja v en dan, upala, vzdihovala; ljudje so umirali, se novi rodili, životarili, umirali in tako dalje. Ali je usojeno pastorki ostafi pastorka! Nad hišicami pa stoji dim. Vendar ne veš, to je, težko je občutiti, kateri veter bo zapihal in v katero smer se bo vse skupaj obrnilo, vse tole, kar je večno nestalno, na vse strani gibljivo. Pač podoba sodobne miselnosti, ki se vleče enkrat s črnim mrakom, enkrat z rjavo reakcijo, ali sanjari v nekako novo zarjo, ki da bo prišla z mogočnim pohodom in strla vse nezdravo, leno, debelo in požrešno življenje ... Takole je morda v misilih; toda gotovo je, da je vse v pričakovanju in da ne more biti drugače, kot da stoji nad kočami dim. Zanimivo je, kako misli ta čudna pastorka, ki kljubuje že skoz dve tisočletji zli usodi pomanjkanja in zapostavljanja. Trdoživa sirota, ki sploh ne ve, čemu živi. Ah, seveda, narod! Kdo mu bi pomagal, da bi mogel priti do svoje podobe? Razlika poti med pastirjem in čredo je tolikšna, da jo je težko izmeriti. Toda kakšen je pastir! In šele čreda! Pravi ta in oni: »Z lučjo prosvete bomo posvetili v vse kote in takrat se bo šele vid.elo, kako se bodo ščurki poskrili pod zemljo in bo poginila vsa golazen!« In še to: »Tako bomo naredili, da bo ta luč trajna, kakor podnevi sonce na nebu!« Stvar je premisleka vrcdna. In, če dobro pretuhtamo, niti ne izgleda tako neumno takšnole govorjenje o luči in v luči prosvetc. Treba je potem samo pobarati, da zveš o velikih delih, ki da se že leta in leta vrše v tej zemlji, vrše z močno voljo in neugnanim pogumom. Človek se niti ne more zadosti načuditi, ko si ogleduje statistike in posluša zgovorna usta številk. Groza me je teh statistik, ki so tako natančno sestavljene s prižnano resnicdljubnostjo in zanesljivostjo in govore o večno rastoči kulturi. Prijateljček moj, živa resnica je, da ima ta narodič toliko in toliko društev, pa časopisov in časnikov, pa društvenih in prosvetnih in telovadnih itd. domov, pa knjižnic in knjižnih družb, pa na leto toliko in toliko milijonov predavanj in govorov; organizacija nad organizacijo prepreda vasi in koče, skoraj vsaka hiša ima katere koli vrste takšnega ali onakšnega odbornika in toliko in toliko tisoč birtov — ah, zares, mnogo je vsega tega raznovrstnega blaga, da se ni čuditi, ako se vsa prosveta ccdi mlcka in medu liki Indiji Koromandiji. Številke sc nekaj veličastnega, ako so takole nanizane, toda v poplavi bi se lahko zadušil. Včasih je ta trdoživi siromak govoril, da živi zato, ker bi rad prišd v nebesa. In si je predstavljal to zadevo s svojimi preprostimi mislimi preprosto, kakor je sam preprost in dober. V življenju pa je tako — saj to je prav za prav priznana fraza! — da sanjari marsikdo o kruhu. Revnim ljudem je že kos ovsenjaka — tudi to je znana fraza — prava pravcata veselica. O, kaj vse bi hotel imeti! Toda so meje, katerih ubogcu ni mogoče preskočiti. Pozor na vlak! Zato ni čudno, da vse skunaj nič ne pr>maga, vsa tisitale statistika o društvih in o domovih in o knjižnicah in predavanjih in ves ostali lari fari, pa naj so tam ali tu ali na desnici ali levici še tako kričavo pobarvane cirkuške metode! Saj je čudno vse skupaj, če pomislimo na toliko tega! Ampak je že tako, da levica ne ve, kaj dela desnica; eno je utvara, drugo pa tisto čudno, zavito, resno in burkasto življenje, ki dojenčku v zibelki mesto mleka nataka v požiralnik dobro, žgočo siivovko. Dobri letošnji pridelek. Zima traja na vse strani. Iz oornelih dimnikov se vali dim, ki nato obstoji nad kočami. Vse skupaj je podobno mislim, katere ne vedo, kam naj se obrnejo; kot da je vse v nekem pričakovanju. Vso hrano tega prosvetljenega veka je odneslo življenje; nihče ni jokal za to izgubo. Vse pa je kakor zaverovano v bodočnost, ki prisluškuje severnim vctrovom, kako in kaj!... V koči kroži — kajpak — od ust do ust žgoča steklenka. Bacili v navalu žganja sproti crkavajo, tako da odtod za zdravje Ijubega naroda menda ni nevarnosti. Krompir pa bo z vso silo začel rasti spomladi! II. Da, tudi to ima podeželje, kakor bi radi temu rekli: vaškega magnata ali birta ali... kakor koli že se pač gospod imenujejo. In v dokajšnjem razmerju do te vaške velesile stoje vaške hiše in hišice, pa na drugi strani šola z učiteljstvom. Gospod vaški birt so v občini za nekaj »vekšega«, imajo trebušček in gladke roke, ki se tope v špehu in masti. Ubogcem posojajo denar, učitelj pri njih pijejo, marsikateri tovariš je radi njih vnet prosvetni in kulturni delavec na izvenšolskem torišču. Gospod birt so vaškemu inteligentu kažipot prosvetnega dela, so predsednik, da je učitelj lahko tajnik ali zaslužen načelnik ali prosvetar. Gospod birt so za župana, v dobrih časih so tudi kandidirali za narodnega poslanca, ta in oni so bili tudi izvoljeni. In pri vsem je imel učitelj prijetno nalogo, da je smel agitirati in o podobe, pojdite mimo, niste lepe!... Posebno poglavje podeželja je vaški magnat ali birt. In vsa učiteljska vzgoja je šla dostikrat v to smer, da bi se birtu prikupil. Pride mlad učitelj v vas in se že tako napelje, da se gre najprej temu, pa temu vaškemu velmožu predstavit in poklonit. So primeri, da se mladi mož tam ustavi in mu je po krivdi nemile usode že prvi korak v življenje speljan na stranpot, odkoder je pozneje težko v pravi kolnik. Malokateri birt je pri narodu priljubljen. Kolikokrat uboga kmetska ženica ali mati prekolne bahato belo poslopje poleg cerkve ali šole, kjer mož ali sin zapravlja težko prisluženi denar, kvarta ali pijančuje ter gladi gospoda po napetem trebuhu. In ko se mož ali sin strezni po prekrokani noči, kolne v duhu tisti sladki obraz, ki ga je vso noč trepljal po ramenih. Osovraženost je pristna, toda pozicija velmoža kot birta ali denarnika je v vasi tako mogočna, da mu vse kadi, da ga na zunaj vse obožujc, da ga ljudje izvolijo za svojega najpriljubljenejšega narodnega zastopnika. In žal, v mnogih primerih je tudi učitelj v prisostvu te vaške veličine — dostikrat docela tudi gospodarsko odvisen — ničla. Kolikor ženske temu dcjstvu odidejo, ker se jim do danes še ni treba toliko vtikati v tako zvano »izvenšolsko« delovanje, je zato učinek za moškega tovariša toliko poraznejši. Gotovo je, da smo vsi delali iste napake. Seveda, pravilo je, da mora napraviti človek svojo šolo, ako hoče priti do spoznanja. Marsikateri je premlad zajadral v učiteljsko službo. Ampak mladost šoli in idealnim mladim šolskim stremljenjem mladega učitelja ali učiteljice ne škodi. Nasprotno, mladost je šolskemu razredu in ljubim otrokom v radost in srečo. Saj nl ničesar lepšega, kot mladenič ali mladenka, polna idealov, med nadobudnimi otroki, pa naj je to v mestu ali v podeželju! V podeželju poiskati stike s starši, ki so raztreseni naokrog po obronkih, pa jih pobarati o enem in drugem njih drage mladine, kako je to lepo in koristno za dom in šolo! Toda — človek brez izkustev pade na teren, na terenu pa je že tako, da je tam in tam birtovščina z vsemi svojimi telesnimi in duševnimi lovkami, v katere pade mladi učitelj in tam obtiči, dokler ga ne obide po nekoliko letih spoznanje, da ni to prava pot do srca narodovega. Stvar je namreč takšna: Brrt je predsednik, učitelj "pa tajnik, režiser, slikar kulis, pevovodja, recitator, igralec, pa šc slične baže »izvenšolski« delavec za nanarodno prosveto in kulturo. Po spoznanju, da vse to vendar nima z narodno kulturo prav nikakega sorodstva, se starejši tovariš funkcij »izvenšolskega« dela rad čim prej znebi, in jcdva se pojavi v podeželju mladi tovariš ali tovarišica, mu že obesijo na ramena brez števila funkcij. Postanes, do trenutka, ko boš tudi sam skušal zvaliti nepotrebno breme na tuja ramena, tajnik, režiser, pevovodja (morda si celo brez posluha), slikar kulis, organizator vinskih trgatev in plesov itd. itd. Narod vscga tega ne potrebuje, vse to nima nikakega stika s pravo kulturo ali prosveto — je pa tole morda v pravo dobro gospoda velmoža.. Učitelj to čuti in ve, toda družbeno jc tole tako utrjeno, da ne moreš preko tradicije. A kot rečeno, morda je to v dobro gospoda birta, poleg katerega je učitelj dostikrat ničla.. Razumeti je zaradi tega treba mlade tovariše in tovarišice pripravnike. Pripravljali so se na duhovno poslanstvo najlepšega poklica, biti učitelj zlatih otrok, pa jih razmere («življenje«) vržejo v takšnele »društvene« funkcije in se morajo reveži ukvarjati s predpustnimi burkami in nastopati na odrih kakor klovni. Potem napravijo v gostilniški sobi oder in pred natlačeno (»nabito«) dvorano (v katero gre prav malo ljudi) se producirata učitelj in učiteljica in tisti navzoči (a teh ne rnaram primerjati z ljudstvom) se krohočejo. Napravil si, tovariš, štimungo, a vem, da ti jc hudo pri srcu. Saj veš, to ni tvoje delo! In dobro pomnim, kako se je izrazila neka kmečka deklina, ko je doma pripovcdovala o tisti predpustni burki: »Tako smo sc smejali, da smo se po kolenih pokali. Najbolj pa ga je učitelj...!« Pripravljali so se na duhovno poslanstvo lepega učiteljskega poklica, zato jih razumem, ako tožijo, da so preobremenjeni z izvenšolskim delom, ki jim ni radost, temveč breme, krvavo breme. Čemu te besede? Razmere so marsikje ustvarile tak položaj, da stoji med šolo in domom vmesna stena. In življenje, ki ga mnogi ne morejo razumeti, ubija v mladi duši smisel za pravo delo. Pravo delo pa ni v delu za birta, temveč v delu za narod. In, veselimo se: Dasi smo še mnogokje v starih kolnikih, se že svita. Morda tovarišem pripravnikom ni v tem pogledu v kvar, da so bili brezposelni. Starejši so stopili v podeželje in pogled jim je jasnejši, da vidijo, kje je njih pravo torišče in s kom in s čim ne bodo zapravljali ziatega mladega časa!