Listek. 385 cherici*. Morda bi potem radi enakomernosti obojnih kritik v isti »Laiba-cherici« tudi nasproti našemu gledališču malce zatiskaval oči. Taki oziri so vodili cesto tudi nam pero, ko smo pisali gledališke kritike, in to se nam je zdelo tem bolj upravičeno, ker bi bili prišli drugače v preveliko protislovje s kritikami drugih naših listov ter tako vsekakor škodovali ugledu našega gledališča. Sicer pa smo si v svesti, da bistvenih hib naše dramatike nismo zamolčali nikdar, toda prizadevali smo si, da bi jih ožigosali s kar najmanj trpkimi besedami. Z. »Matica hrvatska« je poklonila svojim članom za leto 1896. deset knjig, v svoji zalogi pa je izdala še tri knjige. Leposlovne vsebine so le-te knjige: 1. Na pragu novoga doba. Pripoviesti. Napisali Osman — Aziz. Knjiga obseza štiri povesti: »Na Neretvi«, »Sve ze zaboravlja«, »Medju dva svieta« in »Molitva« (san mladiča). Te povesti so bile že tiskane drugje ter sta jih pisatelja zbrala v posebno knjigo. V teh pripo-vestih rišeta hercegovska pisatelja življenje muhamedovskih Hercegovcev in Bošnjakov za poslednje ustaje in o početku avstrijske vlade. Pisatelja zastopata napredno smer med južnoslovanskimi muhamedovci in priporočata ljubezen do »vere, naroda in napredka«. Posebnih zapletkov nimajo njiju pripovesti; zanimajo nas pa zaradi spretnega opisovanja prirode in muha-medovskega družinskega življenja, 2. Propali dvori. Pripoviest. Napisao Janko Leskovar, Povest se odigrava v Zagorju in riše ekonomske prilike malih plemenitih posestnikov. Psihološko zanimiva ljubezenska povest se zvršuje na nepričakovan in neobičen način: vsi zaljubljeni ostanejo samci in samke. 3. Nikola Baretič. Pripovieda Vjenceslav Novak. Dobro znani pripovedovalec nam črta življenje hrvaškega narodnjaka v oni dobi, ko se je v trojednici premenila tuja vlada ter se zamenili tuji činovniki z domačimi. Povest je kakor nekaka biografija, vendar je po našem mnenju nespretno urejena. Pisec nas vodi »in medias res«. Potem pa si junak v pamet doziva vse dogodke svojega življenja do onega trenotka, s katerim se počenja povest. Ti spomini tvorijo polovico knjige; potem pa se nadaljuje početa povest do kraja. 4. HugoBadalič. Izabrane pjesme. V rodoljubnih in lju-bavnih pesmih sta oblika in jezik mehkužna. Bolj nam ugajajo pripovedne pesmi v narodnih merah. Veliko je število prigodnic, katere kažejo spretno verzifikacijo, a cesto nedostatek globokih misli. Skoro vse pesmi imajo povod vnanji ter niso subjektivno-, nego objektivno-lirske. Edina predmeta sta rodoljubje in ljubezen. Se najbolj uspele so slike »Na Adriji«. 5. Ljubav i s j a j. Igrokaz u tri čina. Napisala Hermina T o m i č. V tej igri se razpravlja stari predmet o oholi materi, ki želi udati svojo hčer za barona, o dekletu, ki vzame neljubljenega moža zato, da pride v vnanji sijaj; sledi razočaranje in končno srečne zaroke plebejske. Tudi živahni dialog ne more nadomestiti pomanjkanja originalnega predmeta. 6. Dr. Ivan Dež man. Izabrani spisi. Uredio i uvod s a-stavio dr. Franjo Markovi č. Sa slikom pjesnikovom. Ivan Dežman, čigar oče je bil po rodu Slovenec, se je narodil na Reki 1. 1841. 386 Listek. ter je umrl v Zagrebu 1. 1873. Bil je zdravnik v Zagrebu ter se je odlikoval kot pesnik, pripovedovalec ter pisatelj popularnih higijenskih in znanstvenih zdravniških spisov; poleg tega je bil kritik in estetik ter posebno marljiv sotrudnik Vienčev. — Dr. Franjo Markovič je očrtal v kratkih potezah njegov življenjepis in ocenil njegova dela ter podal kratko analizo njih vsebine. — Dežman je bil učenec slavnega Kurelca, in Markovič navaja mnoge izreke Kurelčeve, s katerimi je učitelj popravljal dela učenčeva. Izdajatelj je izbral nekaj balad, povest »Niirnberški viečnik« in šest člankov »o lepoti«. 7. Slavenska knjižnica. Knjiga IV. Niz novijih pripo-viesti ruskih. Preveo i uvodom popratio Martin Lovren-čevič. Matica hrvaška seznani svoje naročnike vsako leto s kakim zname-nitejšim pripovedovalcem ruskim. Letos je na redu pet novelistov: Kazimir Barancevič, Anton Čehov, Vladimir Korolenko, Z. Hippius-Merežkovskij in Sčepkin-Kupernik (poslednji dve imeni sta imeni dveh pisateljic). Prevodilec, čigar prevodi se čitajo gladko, je spisal kratek vvod in življenjepisne črtice teh že davno preko ruskih mej znanih pisateljev in pisateljic, ki sicer niso geniji prve vrste, kakor prevodilec sam pravi, vendar pa redko nadarjeni pripovedovalci. Izbral pa je prevoditelj značilne komade iz novejše ruske književnosti, kjer nahajamo poleg realistovske smeri tudi že okultistovsko (Barancevič) in dekadentovsko (Hippius). Leposlovnim knjigam se sme prištevati tudi 8. Francuzka dramaod njezina p o četka do naj no v i j e ga vremena. Napisao dr. J. Adamovi č. »V zborniku slik iz svjetske književnosti«, katerega izdaja M. h., je pričujoča knjiga četrti zvezek. Pisatelj je porabil najimenitnejše spise, tičoče se zgodovine francoske drame, ki so primerno znamenitosti in ugledu francoske dramatične književnosti jako mnogobrojni. Iz knjige se nauči čitatelj spoznavati začetek dramatiške umetnosti francoske, ki je, kakor pri vseh narodih, izklila iz cerkvenih pojavov. Prve šaljive drame so bile tako zvane »moralitete«, potem budalaščine in burke. — Potem nastopi doba preporoda (renaissanse), za njo pa klasična doba v 17. in 18. veku, ki je precej obširno opisana. Za klasično dramo prihaja zgodovinska in meščanska drama ter drama ob času revolucije in prvega cesarstva. Slednjič opisuje pisatelj romantično dobo in realistovsko dramo današnje dobe. Pisatelji teh dob so precej na kratko opisani in mnogi izmed njih bi bil zaslužil nekoliko več strani, n. pr. izmed roman-tikov Victor Hugo, izmed novejših dramatikov Octave Feuillet i. dr. — Pisatelj poudarja najznamenitejše pojave v razvitku francoske drame, navaja kratke životopisne podatke, ocenja znamenitosti poedinih piscev, katerih navaja 90, črta značaj raznih dob in navaja v kratkih, a značilnih potezah vsebino znamenitih dram. Posebno obširno so prikazani klasiki Corneille, Racine in Moliere, nekam mršav se nam zdi, kakor smo dejali, opis ro-mantikov in novodobnikov. Z letošnjim, precej debelim zvezkom (556 str.) je dovršena 9. Poviest srednjega vieka. Po najboljim piscima iz-radio Franjo Vali a. Ta zgodovina se 'odlikuje od sličnih nam dostopnih zgodovin srednjega veka, katero so spisali pisatelji zapadnih kulturnih narodov, po tem, da razpravlja obširnejše tudi o zgodovini slovanskih Listek. 387 narodov, ki je pri imenovanih pisateljih mršavo in cesto pristransko obdelana. Valla je spisal svojo knjigo po priznanih zgodovinarjih. Slog je prijeten, da se čita ta zgodovina kakor kaka leposlovna knjiga. Prigovarjali bi ji samo to, kar smo že predlanjskim omenili, da je premalo pregledno sestavljena. Poslednja knjiga je prirodoslovne vsebine. 10. Dr. Gjurasin Stjepan. Iz bilinskoga svieta. Pri r o dopisne i kulturne črtice. Knjiga četvrta. V tem zvezku opisuje dr. Gjurasin fiziologijo rastlinstva ter vvaja lahko umevno, poljudno, brez učene navlake čitatelja v spoznavanje rastlinskega življenja; pripoveduje o prvinah, iz katerih so rastline sestavljene, o tvarini, iz katere postajajo, o njih hrani, o obtoku hranilnega soka, o gradnji in namenu rastlinskih delov in o množenju. Pisatelj se je ravnal pri opisovanju po najbolj priznanih izvorih. Knjigo resi ter olajšuje razumevanje 61 slik. Prava slast je citati to lahko umevno razlaganje rastlinskih tajnosti, o katerih nestrokovnjak navadno nima nikakršnega pravega pojma. Izvestno čitanje te knjige v mnogem či-tatelju pobudi zanimanje za ljubeznivo znanstvo — botaniko. Knjige, katere je Matica hrvaška izdala v svoji zalogi, pa so tele: 11. P. Vergila Marona Eneida. Preveo dr. T. Maretič. Uvod i bilježke napisao Koloman Rac. Dr. F. Maretič je znan kot vešč prevodilec. Poseben glas si je stekel s prevodi Odiseje in Ilijade, pa tudi modernih pesnikov. Prevod je gladek, neprisiljen ter se dosti natančno naslanja na matico. Tudi verzifikacija je v obče spretna, čeprav ne povsod brez prigovora. 12. T h. B. Maculav. Odabrani essavi. Preveo, uvodom i bilježkama popratio Vinko Kriš kovic. V vvodu podaje g. Kriš-kovič kratek životopis in oceno del tega svetovno znanega politika in zgodovinarja, čigar najimenitnejši deli sta »Angleška zgodovina« in niz »es-sayev«, a objavljenih v različnih časopisih; po njih se je Maculav poslavil po vsem svetu. Izmed »essavev* je izbral prevoditelj pet, namreč: »essay« o povesti, Milton, Machiavelli, Lord Byron, Mirabeau; opremil jih je z mno-gobrojnimi beležkami (str. 189 — 221) in z bogatim registrom (222 — 226). — Značaj Maculavevega zgodopisja in politike se kaže posebno v essavih, t. j. kratkih razpravah, v kakršnih pisatelj širšemu občinstvu razsvetljuje na koncizen, a vendar temeljit način vse strani vprašanja, katero je vzel v pretres, in odkriva svoje bogato znanje, svoje duhovito, pronicavo razma-tranje predmeta. (Konec prihodnjič.) Hrvatska misao. U Zlatnom Pragu. Godina I. Uredjuje Franjo Hla-vaček. Izhaja na početku vsakega meseca razen praznikov. Naročnina na leto 3 gld., s pošto 3.10 gld., za dijake, delavce in male obrtnike 2 gld. ozir. 2.10 gld. — Naročnina, vsa pisma in časopisi v zameno se pošiljajo samo na adreso: Fran Poljak. Prag - Vinohrady. Korunni tfida. čis. 841. I. posch. List ima radikalno smer in z ostrim peresom kritikuje politične, društvene in književne prilike hrvaške pa tudi drugih narodov. V 2. štev. je obznanil urednik F. Poljak Gumplowiczevo knjigo »o slovenskem vprašanju«. V 3. številki piše K. S. Mežnaršič »O hrvatsko-slovenskim odnašajima 45° Listek. Matica srbska za člana književnega odseka svojega. Nedavno ga je odlikoval knez Nikola črnogorski z redom Danilovim. Najbolj znani sta njegovi igri »Sokica« (tako se imenujejo katoličanke v Slavoniji) in »Sačurica in šubara« (košarica in kučma.). Zložil je tudi epsko pesem »Ivan Kapistran« in mnogo rodoljubnih pesmic, katerim je včasih sam zložil tudi napev. Knjige »Matice hrvatske.« (Konec). Najimenitnejša knjiga, katero je letos M. h. izdala, pa so 13. Hrvatske narodne pjesme. Odio I. Junačke pjesme. Knjiga prva. Uredili dr. Ivan Broz i dr. Stjepan Bos a na c. Razen Rusov nima nobeno slovansko pleme absolutno in relativno toliko narodnega blaga, kakor Hrvatje in Srbi. Sila tega blaga je že zbranega in natisnjenega. A veliki zakladi še počivajo v narodu in čakajo, da jih kdo vzdigne. Seveda, kar je najboljšega, to je že prebrano in na svetlo dano ; ostala pa je še pored mnogega izbornega blaga neizmerna množina blaga srednje roke, ne računajoč vsakdanjega blaga manjše vrednosti. Pomisliti pa je tudi treba, da se pevska žila narodova še vedno ni posušila, kar odgovarja prilikam tamošnjega narodnega življenja, čeprav napredujoča kultura nemilo hara tudi na tem zemljišču, posebno na severu in zapadu. — Vvod popisuje, kako je nastala ideja, da se izdajo hrvaške narodne pesmi, ko je leta 1876. pokojni Mihovil Pavlinovič odboru Matičinemu ponudil svoj rokopis narodnih pesmi, zbranih po Dalmaciji, Bosni in Hercegovini. Kmalu potem je dobila Matica tudi druge zbirke v svojo last ter izdala 1. 1877. poziv za zbiranje narodnih pesmi z napotkom, kako je pesmi beležiti. Temu pozivu se je odzvalo do 150 zbirateljev; med njimi je bilo 11 muhamedovskih pevcev, katere je M. h. pridobila za svoje podjetje ter tako nabrala mnogo tisoč pesmi. Te pesmi je M. h. sklenila izdati v dvojno svrho: podati narodu hrvaškemu lepo knjigo (t. j. ne samo vnanje lepo knjigo; nego knjigo leposlovne vsebine), s katero pa se bode mogel okoriščati tudi učeni svet. Izbrala je samo iz svojih rokopisnih zbornikov najboljše pesmi brez takih, kjer bi se moglo sumnjati, da niso čisto narodne; poleg njih so našle mesta samo še take inačice že tiskanih pesmi, ki so zbok kakega vzroka koli vredne, da se natisnejo. Druge pesmi in varijante pa so v dodatku ali cele, ali deloma, ali pa le sumarno v prozi natisnjene. Izdanje ima biti kritično. — Delo je začel najpreje leta 1888. dr. Ivan Broz, ali ta je 1. 1893. med delom umrl. Za njim je moral njegov naslednik, dr. Bosanac, delo povsem z nova početi ter je priredil letos prvo knjigo junaških pesmi, nabranih od 83 zbirateljev iz vseh krajev, kjer žive Hrvatje in Srbi, brez razlike vere in dialekta. — Vse pesmi se bodo objavile v treh delih, ki bodo obsegali junaške, ženske in muhamedovske pesmi. Prva knjiga prvega dela šteje 82 junaških pesmi. V »dodatku« pa so zabeležene varijante teh pesmi ali cele, ali v izvadku, ali v prozi, kakor so jih zapisali različni nabiralci v različnih krajih (str. 467 — 600). Na koncu je pridejan popis zbornikov in nabiralcev, katerih pesmi so v tej knjigi natisnjene, in slednjič popis mest in krajev (132), iz katerih so pesmi. — , Kakor je iz te kratke ocene razvidno, je podala »Matica hrvatska« svojim članom množino odbranega in zanimivega leposlovnega in poljudnoznanstvenega berila (skoro 153 pol m. 8°. za 3 gld. članovine in 73-5 pole Listek. 45 i v svoji zalogi). Ona izkuša ustreči vsem zahtevam in objavlja vsako leto leposlovne knjige vseh vrst poezije, lirike, epike in dramatike. V poljudnoznanstvenih knjigah neguje prirodoslovno in jezikoznansko-zgodovinsko stroko ; ne prezira pa niti društvenih znanosti. Ni čuda, da šteje M. h. tako znamenito število članov iz vseh stanov inteligencije; med njimi ne nahajaš samo duhovnike in učitelje, ki so pri nas ogromna večina Matičarjev, nego poleg učiteljev tudi učence, poleg duhovnikov tudi vojake, činovnike vsake vrste, trgovce, posestnike itd. — Letni donesek je za množino berila res majhen; knjige pa so iz večine zanimive in vredne. Zatorej priporočamo ponovno hrvaško Matico vsem Slovencem, ki so vešči hrvaščini, in onim, ki se ji hote priučiti. Tisk in zunanja oprava knjig sta prav okusna; papir razen »Narodnih pesmi« je lep za oko, a bi mogel biti nekoliko trdnejši. Vanjščina »Narodnih pesmi« pa je brez prigovora, tudi kar se dostaje papirja. Truhelka dr. Ciro. Slavonski banovci. (Prinos hrvatskoj numis-matici.) Napisao dr. C. T. Separatni otisak iz »Glasnika zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini«. IX. 1897. Sarajevo. Zemaljska štamparija. 1897. Vel. 8°. Cena 2 gld. Učeni čuvar bosensko-hercegovskega deželnega muzeja razpravlja o slavonskih novcih, katere so imenovali »banovce«. Najprej podaje g. pisec povest novčarstva v Slavoniji, govori o utežih in o novčni vrednosti banovcev in o starih računih, v katerih se omenjajo banovci. Potem slede poglavja o heradilških motivih na banovcih, o nadpisih in pečatih, o težini in finosti banovcev, o novcih z grbi banovskimi; dalje o ogrskih banovcih, ki so se kovali po vzoru slavonskih. Poslednja poglavja obsezajo sistematiški pregled slavonskih banovcev, vrsto banov in nekatere listine. Na spisovanje te knjige, ki obdeluje doslej jako zanemarjeno tvarino, je napotilo pisatelja veliko število banovcev, ki so se našli v Brdaru v okraju »Sanski most*. f Sebastian Kneipp. V noči od 16. na 17. dan preteklega meseca je v Wdrishofnu na Bavarskem umrl župnik S. Kneipp, ki je po svojem lečenju z vodo postal svetovno znan. Porojen leta 1821., je bil do svojega 21. leta tkalec, potem je šele študiral in postal 1. 1852. duhovnik. Kapla-noval in župnikoval je samo v Wdrishofnu. Leta 1847. je bil zelo opasno bolan; zdravniki so mu že odrekli vsako upanje, da ozdravi. Tedaj je po naključju dobil v roko neko knjižico o zdravilni moči mrzle vode; poskusil je to kot skrajnje sredstvo in — okreval. Odslej je postal najgorečnejši apostol hidroterapije. — Mali kraj Wdrishofen je po njem zaslovel; prihajali so tja bolniki iz vseh krajev v ogromnih množicah; zadnja leta je njih broj presegal število gostov najznamenitejših evropskih kopeli. Prebivalci so pri tem dobivali najboljši zaslužek in so svojemu župniku dolžni največjo zahvalnost. Tudi po mnogih drugih krajih so se ustanavljala zdravišča po Kneippovi metodi, tako n. pr. v Kamniku. Razen tega se je Kneipp po svojih poljudnih, izredno razširjenih in v vse jezike prevedenih knjigah pridobil obilo privržencev. Za Slovence je izdala Mohorjeva družba prireditev njegove knjižice, katero je prevedel, oz. priredil p župnik Podgorec, kakor so sploh duhovniki delali največjo reklamo za svojega sobrata. A tudi po raznih mestih je imel Kneipp predavanja, in s svojo živahno in dovtipno besedo je pridobival takisto kakor s spisi pristaše in privržence.