V majniku.
Splsal Ivo Blažič
eselje v prirodi, veselje na obrazu, veselje v srcu ! Vse predru-gačcno, prenovljeno, zbujeno v življenje. Radostno poljubljajo gorki južni dihi prostrano prirodo. Zazibljejo se zelena dre-vesa, komaj vidno se pripogibljejo njih veje, božajoče sapice pihljajo v mlado, zeleno travico, zeleneče žito se klanja sve-žerau vetrcu. Kakor valčki na globokem jezeru se giblje žitno polje in si šepeče skrivnostne glasove . . .
Svečano in veselo se dviga škrjanec pod jasno nebo in žvrgoli v lepem, svežem jutru popevčico prirodi, Stvarniku, vesoljstvu. Iz gozda zvene glasovi ptičcv pevcev, čujemo šumenje poskočne vode, ki pada v slapu globoko med štrleče skaijnc in sc prši v tisočero pen. Čebele ostavljajo ulnjak in hite na delo.
Pastir trobi v rog. Pred njim stopa Ijuba živina. Zvonci cingljajo.  Čujemo petje, vrisk. Juhu! Juhu!
Za vasjo se dvigajo proti zračnim višavam mogočni, orjaški hrasti. Jutranja rosa se leskeče po listih nizkega grmovja. Deklica nabira tam po trati šmarnic. Kako prijetno dehte te cvetice! Deklici žarejica veselja. Nabrala je šopek. Domov gre. Na oltar postavi cvetke Mariji, razširjale bodo pri-jeten vonj.
Na polju se že pridno obrača kmet, dela in se trudi z veselim obrazom, saj je tu zlati maj.
Ljubi maj, krasni maj, konec zime je tedaj!
Veličastni kralj visokega nebeškega svoda zlati visoke gore. Caroben in mamljiv blesk se sveti po visokih grebenih.
Solnce vzhaja. Drevje se klanja, cvetice radostno dvigajo svoje glavice, prostrano poije diha novo življenje, stoletni gozd zašumi. Rosa pada na tla. Tisočero biserov zagori po travi.
Veselje, radost!
Srce se zbudi.
Spalo je ko priroda. Z njo se prebudi tudi ono. Novi upi, nove nade navdajajo srce. Maj prinaša vsega dovolj! Vdahne ti veselja do dela, ki te privede k sreči in zadovoljnosti.
Ljubi maj, krasni maj!...
Ljubi maj, krasni maj!