MUZEJSKI IZLETI
V letu 1976 so bili za člane Muzejskega
društva trije izleti, vsi trije enodnevni.
Prvega izleta se je udeležilo 34, drugega
40, tretjega 39 članov. Večina udeležencev
je že kar stalnih in gredo na
vsak razpisani izlet, navadno pa vsakič
koga zamenja kak nov član.
Prvi izlet 15. junija je bil namenjen
spoznavanju Kozjanskega in Zasavja. Čez
Trojane, skozi Celje, Store in Šentjur
smo zavili pod Rifnikom na kozjansko
ozemlje. Iz Lesična, ki je znatno prekosil
sosednji Pilštanj. smo krenili ob ?evernem
vznožju Bohorja na cesto proti
Planini in dosegli vas Zagorje, da smo si
ogledali enega najpomembnejših l;u];urnih
spomenikov na Kozjanskem — mogočno
cerkev, ki je ustanova celjskih
grofov in so jo podpirali Attemsi, da je
vsa bogato okrašena z baročnim štukom,
freskami, slikami in kipi. Ustavili smo se
v Kozjem, kjer stoji na trgu spomenik
1500 žrtvam nemške okupacije. Skozi
Podsredo in Brestanico smo se pripeljali
v Krško in se sprehodili po mestu do
Valvasorjeve hiše in spomenika. Končni
naš cilj so bile Cateške Toplice. Po prijetnem
kopanju v topli vodi se nam je
na tem izletu, ki Je bil že triinštirideseti
po evidenci od leta 1958 naprej, pripetila
prva nezgoda. Tik pred nameravanim odhodom
si je tovarišica Minka Friškovčeva
zlomila nogo v kolku. Po zdravniškem
pregledu so jo odpeljal v bolnico
v Brežice, kjer so jo rentgenizirali in nato
z rešilnim avtom odpremili na klinični
center v Ljubljano, mi pa smo se pretreseni
od te nesreče vrnili v Loko.
Drugi izlet 27. avgusta smo usmerili na
slovensko Koroško. Po vožnji čez Ljubelj
in po Rožu smo se za kratko ustavili v
Rožeku in ob Baškem jezeru. Skozi
Beljak smo krenili na alpsko cesto na
Dobrač. Ustavili smo se za pogled z
Rdeče stene, od koder se je leta 1348 ob
potresu vsul podor v Ziljsko dolino in jo
zajezil. Daljši postanek smo imeli na Be-
Ijaški planini, kjer je postaja žičnice za
na vrh Dobrača. Pod nami je ležala
Ziljska dolina, nam nasproti zahodni ko-
381
Pri Baškem jezeru. (Foto Fr. Planina)
nec Karavank s Kepo in Pečjo ter začetek
Karnijskih Alp. Beljak smo si ogledali
po povratku z Dobrača, nato pa
smo se peljali po vsem slovenskem delu
Ziljske doline do Šmohorja in nazaj čez
Koren domov. 2e pred prihodom v Rož
je vodnik podal pregled o zgodovini koroških
Slovencev, o njihovih kulturnih
in političnih delavcih in njihovem sedanjem
položaju, med vožnjo po Koroškem
pa je opozarjal na pokrajinske in kulturne
značilnosti vsakega posameznega
kraja v Rožu in Ziljski dolini.
Cilj tretjega izleta 14. septembra je bil
vzhodni del Beneške Slovenije. Na vožnji
po avtocesti od Vrhnike do Razdrtega
je vodnik razložil preteklost beneških
Slovencev in njihov sedanji politični in
kulturni položaj. Med vožnjo po Vipavskem
smo obnovili znanje o posebnostih
Vipavske doline, Vipavskih in Goriških
gričev. Kratek postanek smo imeli v
Ajdovščini, daljšega na meji pri Rdeči
hiši. Medtem je pričelo deževati. Imeli
smo namen ustaviti se v Gorici, a dež je
tako lil, da ni kazalo izstopati. Naliv je
bil vedno hujši. Iz kanalov je bruhala
voda, iz obcestnih jarkov in iz potočnih
strug se je voda zlivala na cesto. Ko je
avtobus bredel rdečerjavo vodo, ki je
preplavljala cesto in ulice v Krminu, je
voda vdrla v avtobus na spodnjo stopnico.
V Čedad smo prispeli, ko je le še
rosilo. Ogledali smo si Hudičev most, pod
katerim je drla zelo narasla Nadiža.
Obiskali smo iz rimskih in langcbardskih
kamnov zgrajeno cerkvico Tempiotto, nismo
pa mogli v muzejsko zbirko stolnice
in v muzej, ki ga po majskem potresu
obnavljajo. Med vožnjo na Staro goro je
tu in tam že posijalo sonce. Kar lep je
bil razgled na Furlansko nižino, na dolino
Nadiže in hribovje ob njej. kjer so raztresene
vasi beneških Slovencev, na drugi
strani pa na dolino mejne Idrije, na
Korado vrh Goriških brd in na hribovje
proti Kolovratu, ki proti Italiji kaže eno
samo vasico. Matajur in Mija sta imela
vrhove pokrite z oblaki, Alp ni bilo videti.
Nato smo se ustavili v Šent Petru
ob Nadiži — Spetru Slovenov, kjer še
govorijo slovensko. Mimo Lipe s starodavno
cerkvico smo se po asfaltirani cesti
skozi Tarčet pripeljali v Landar in
obiskali znamenito Landarsko jamo, v
kateri je naš davni rojak Andrej iz Loke
leta 1477 sezidal prezbiterij jamske cerkve.
Nato smo se ustavili v Lazah in se na
pokopališču poklonili spominu Antona
Kufola. ki ga je Bevk opisal v povesti o
382
v Zagorju na Kozjanskem. (Foto Fr. Planina)
kaplanu Cedermacu. Vodnik je prebral
njegov življenjepis, na grob smo postavili
šopek rdečih nageljnov, prižgali svečo
in zapeli Gozdič je že zelen. V vasi
smo govorili z domačini, seveda po slovensko,
in jim poklonili nekaj slovenskih
leposlovnih knjig. Naslednji dan smo
večkrat doma pomislili, kako neki so prestali
pcrtres, ki jih je prizadel nekaj ur
po našem obisku. Na mejnem prehodu pri
Robiču smo se vrnili v Jugoslavijo in se
po obvozih peljali skozi od prejšnjega
potresa poškodovana Kobarid in Tolmin,
dalje po Baski dolini, čez Petrovo brdo
in po Selški dolini domov.
France Planijia
383