Andreja Kavar Vidmar
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZ
NASTANEK IN RAZVOJ EVROPSKE ZVEZE
Evropska zveza je nastala kot rezultat pro-
cesa gospodarskega združevanja evropskih
držav, ki poteka že vse obdobje po 2. sve-
tovni vojni. Po končani vojni je bila Evropa
potrebna gospodarske obnove, preprečiti
je bilo treba ponovno oborožitev Nemčije,
začenjalo se je obdobje hladne vojne.
Leta 1951 so Francija, Nemčija, Italija,
Nizozemska, Belgija in Luksemburg s tako
imenovano Pariško pogodbo (Treaty of
Pariš) ustanovile Evropsko skupnost za
premog in jeklo.
Iste države so leta 1957 z Rimsko pogod-
bo (Treaty ofRome) ustanovile še Evropsko
gospodarsko skupnost (EGS) in Evropsko
skupnost za jedrsko energijo (Euratom).
Vse tri skupnosti so imele enako organi-
zacijsko strukturo: skupščino oziroma par-
lament, svet (ministrov) in komisijo. S
Spojitveno pogodbo oziroma Pogodbo o
združitvi {Merger Treaty) je leta 1965 prišlo
do spojitve organov vseh treh skupnosti.
Spojitev organov ne pomeni formalne zdru-
žitve treh Skupnosti. Uporaba izrazov Ev-
ropska skupnost oziroma Evropske skupno-
sti zato variira. V nekaterih tekstih je upo-
rabljena ednina, v drugih množina.
Prvotnim šestim državam članicam so se
leta 1972 pridružile Danska, Irska in Velika
Britanija, leta 1980 Grčija, leta 1986 Portu-
galska in Španija.
Leta 1986 je bila sprejeta Enotna evrop-
ska listina (Single European Act), ki je
stopila v veljavo leta 1987 in je prinesla in-
stitucionalne spremembe.
VMaastrichtu jebilaleta 1991 sklenjena
Pogodba o Evropski zvezi (Treaty on Euro-
pean Union) ali Maastrichtska pogodba, s
katero so pogodbenice ustanovile Evrop-
sko zvezo (unijo). Letnice se v različnih
tekstih razlikujejo, ker se nekatere nanašajo
na podpis, druge na ratifikacijo pogodb.
Evropska zveza je nova faza v procesu
ustvarjanja tesnejše povezave med ljudstvi
Evrope (peoples of Eiirope). Zveza temelji
na Evropskih skupnostih, ki jih dopolnju-
jejo politike in oblike sodelovanja, dolo-
čene s Pogodbo o Evropski zvezi. Evropske
skupnosti predstavljajo tako imenovani
prvi steber Evropske unije, drugi je skupna
zunanja in varnostna politika, tretji pa sode-
lovanje na področju pravosodja in notranjih
zadev.
Z ustanovitvijo Evropske zveze Evropska
skupnost oziroma Evropske skupnosti niso
prenehale obstajati, kar pravno naravo
evropskega povezovanja in terminologijo
še bolj zaplete. Ilešič (1998: 22) je mnenja,
da je pravilneje govoriti o Evropski skupno-
sti, ker Evropska unija ni samostojen pravni
subjekt. Na voljo je torej več poimenovanj.
Katero je v konkretnem primeru najbolj
ustrezno, je težko presoditi. V Sloveniji je v
uradnih in strokovnih tekstih in v medijih
pogosto rabljen izraz Evropska unija ali
kratica EU, čeprav je »unija« po slovensko
»zveza«. Natančna raba izrazov Evropska
skupnost oziroma Evropska unija ni dore-
čena niti znotraj Unije same (Vehar 1999:
20).
Leta 1995 so v Evropsko skupnost in
Evropsko zvezo vstopile Avstrija, Finska in
Švedska.
Nadaljnje spremembe so bile sprejete
leta 1997 z Amsterdamsko pogodbo (Treaty
of Amsterdam).
3
ANDREJA KAVAR VIDMAR
Med državami članicami Evropske z\^eze
je vzpostavljen svoboden pretok blaga,
uslug, oseb in kapitala.
Razmerje med organi Evropske zveze -
Parlamentom, Komisijo, Svetom in Evrop-
skim sodiščem (v Luksemburgu) -, ki se
kaže v pristojnostih in postopkih spreje-
manja odločitev, je drugačno kot na nivoju
držav Parlament nima enake moči kot na-
cionalna zakonodajna telesa, je predvsem
predstavniški organ. Zakonodajna funkcija
je v večji meri v pristojnosti Sveta. V Svetu
ima vsaka država članica enega predstav-
nika - ministra. Predsedniki Sveta se me-
njajo vsakih 6 mesecev po dogovorjenem
zaporedju. Izvršilna funkcija pripada Komi-
siji. Komisija varuje interese Skupnosti kot
take. (De Smijter 1998: 202) Na splošno
velja, da sta Evropski Parlament in Komisija
»motorja« združevanja, Svet pa zastopa
interese držav članic.
Odločanje v Evropski skupnosti je bilo
spočetka soglasno. Drugače povedano, vsa-
ka članica je imela pravico veta. Z večanjem
števila članic se je pojavila potreba po
večinskem odločanju, ki je bilo vpeljano
glede nekaterih, ne pa vseh zadev.
Organi Evropske skupnosti so sestav-
ljeni tako, da je upoštevano število prebival-
stva v državah članicah. Glas posameznih
članic je različno ponderiran. Pri glaso-
vanju v Svetu imajo najmočnejše države
Francija, Italija, Nemčija in Velika Britanija
po 10 glasov, Španija 8, Belgija, Grčija,
Nizozemska in Portugalska po 5, Avstrija in
Švedska po 4, Danska, Irska in Finska po 3
in Luksemburg 2 glasova. Za kvalificirano
večino je po določbah Pogodbe o Evropski
skupnosti potrebno 62 glasov (čl. 205). Na
podoben način je določeno število poslan-
cev v 626-članskem Parlamentu.
Komisija ima 20 članov, ki so strokov-
njaki na svojem področju. Iz vsake države
je po en komisar, najmočnejše države imajo
po dva komisarja. Komisarji so neodvisni
od držav, iz katerih prihajajo. Komisarka za
zaposlovanje in socialne zadeve je v seda-
njem mandatu Anna Diamantopoulou iz
Grčije.
Vprašanje večinskega odločanja je eno
od tistih, ki jih mora Evropska skupnost
rešiti pred nadaljnjo širitvijo. Soglasno odlo-
čanje, ki je bilo utemeljeno, dokler je
Evropska skupnost imela šest članic, ne bo
več izvedljivo, ko jih bo imela dvajset ali več.
Spremembe, sprejete v Amsterdamu, ob-
ravnavajo stopnjevano sodelovanje (enhan-
ced cooperation), ki pomeni, da članice v
integracijskem procesu ne napredujejo
enako hitro. Podoben pomen imajo označ-
be »Evropa več hitrosti«, »diferencirana
Evropska integracija«. Ta metoda bi lahko
ogrozila acquis communautaire (fran-
coski izraz, ki se običajno ne prevaja, pome-
ni pa obstoječi pravni red Skupnosti), teme-
ljne principe Evropske zveze, kot je solidar-
nost med ljudstvi Evrope, in ekonomsko in
socialno kohezijo (De Smijter, op. cit.: 214,
215) Razlike glede integracije so obstajale
že pred spremembami v Amsterdamu, npr.
vse članice niso v monetarni uniji. S pred-
videnim vstopom novih držav bodo razlike
še večje.
SPLOŠNO O PRAVU EVROPSKE SKUPNOSTI
Pravo Evropske skupnosti se deli na pri-
marno in sekundarno.
Primarno pravo sprejemajo države čla-
nice. Najpomembnejše so Pogodbe (Trea-
ties) in njihove spremembe in dopolnitv^e,
s katerimi so članice ustanovile in nadalje
razvijale Evropsko skupnost in Evropsko
zvezo. V »prečiščenem besedilu« sta to
Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti
(Treaty Establishing the European Co-
mmtmity, TEEC), na kratko Pogodba o
Evropski skupnosti, ki ima 314 členov, in
Pogodba o Evropski zvezi (Treaty on
European Union - TEU), ki ima 53 členov.
Sekundarno evropsko pravo je pravo, ki
ga sprejemajo organi Evropske skupnosti.
To so predvsem uredbe (i^egulations),
smernice oziroma direktive (directives) ter
priporočila, odločbe (decisions) in drugi
akti. Uredbe so pravno obvezne ter dolo-
čajo cilje in način, kako naj države te cilje
dosežejo. Direktive so prav tako obvezne,
vendar predpisujejo samo cilje, ki jih mo-
rajo države članice doseči, njim samim pa
je prepuščeno, kako jih bodo uresničile.
Uredba ima splošno veljavnost, ter v celoti
in neposredno zavezuje vse države članice.
4
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI
Direktiva zavezuje vsako državo članico le
glede rezultata, ki ga je treba doseči (Pe-
nnings 1994: 16). Državam članicam ni
treba prilagajati zakonodaje uredbam, ker
so uredbe neposredno uporabljive in od
dneva, ko začnejo veljati, neposredno
učinkujejo na celotnem ozemlju držav
članic Evropske skupnosti. Če so nacionalni
predpisi v nasprotju z uredbo Evropske
skupnosti, je treba uporabiti uredbo. Dire-
ktive niso neposredno uporabljive, temveč
se za njihovo učinkovanje zahteva zako-
nodajna (ali drugačna) akcija držav članic.
Direktive zavezujejo države članice glede
cilja, prepuščajo pa jim izbiro sredstev in
metod za dosego tega cilja (Ilešič, op. cit:
146, 147) Harmonizacija nacionalne zako-
nodaje je torej potrebna glede direktiv, ne
pa glede uredb, ki učinkujejo neposredno.
Kljub neposrednemu učinku uredb pa
njihove določbe pogosto zahtevajo dodat-
no notranjo ureditev, saj npr. predvidevajo
določeno ureditev ali sankcioniranje pri-
stojnega nacionalnega organa, ki ga morajo
države članice tudi določiti (Vehar, op. cit.:
25)
Med državami članicami Evropske zveze
so velike razlike ne samo v gospodarski
moči, ampak tudi v zgodovini, kulturi in
pravnem sistemu.
Glede zbliževanja pravne ureditve ob-
stajajo različni postopki, izraženi s pojmi
zbliževanje iapproximation), harmoni-
zacija in konvergenca. Pri harmonizaciji gre
po prevladujočem mnenju za vsebinsko
usklajevanje pravnih norm. Natančna ra-
zlika med konvergenco in harmonizacijo ni
jasna (Pennings, op. cit: 303).
Od teh načinov se razlikuje koordinacija,
pri kateri gre v bistvu za kolizijske norme.
Koordinacijska pravila v Evropski zvezi
rešujejo vprašanje, katera je tista država
članica, katere pravo bo uporabljeno v
konkretni zadevi. Pennings (op. cit: 42)
pravi, da je razlika med harmonizacijo in
koordinacijo v tem, da se s harmonizacijo
spreminja nacionalna ureditev, koordi-
nacija pa se ne nanaša na nacionalna pravila
kot taka, ampak postavlja dodatna pravila z
namenom, da se prepreči negativne posle-
dice medsebojnega učinkovanja nacional-
nih pravnih sistemov.
Harmonizacija ne pomeni enostavnega
»prepisovanja« evropskega pravnega reda,
ampak tak način prevzemanja, ki v državi
članici zagotovi dejansko vsebinsko izvaja-
nje postavljenih ciljev. Harmonizacija je bila
na višku v sedemdesetih letih.
Za pravo Evropske skupnosti je pomem-
bno načelo subsidiarnosti (Pennings, op.
cit: 246-248; Vansteenkiste 1998: 253-257).
Po tem načelu smejo organi Evropske
skupnosti na nekem določenem področju
ukrepati in sprejemati odločitve le, če ciljev
takega ukrepanja ne bi bilo mogoče zadovo-
ljivo doseči na ravni držav članic, ter jih je
zaradi tega mogoče uspešneje uresničiti na
ravni Skupnosti (Ilešič, op. cit: 33). Skup-
nost na področjih, ki niso v njeni izključni
pristojnosti, v skladu z načelom subsidiar-
nosti ukrepa samo toliko, kolikor pred-
videnega ukrepa ukrepa ne more izvesti
država članica.
Teoretiki pravo Evropske skupnosti
ločijo tudi na tako imenovano »trdo« in
»mehko«. Prvo je obvezno, drugo sestavljajo
predvsem pravno neobvezna priporočila,
resolucije, programska načela in podobno
(Schulte 1997: 56).
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI SKUPNOSTI
Ob ustanovitvi so imele Evropske skupnosti
zlasti gospodarske cilje. Socialna dimenzija
je bila izražena predvsem v povezavi s
prostim gibanjem delavcev na območju
Skupnosti ter izboljševanjem njihovih
življenjskih in delovnih razmer. Še danes so
predpisi s področja dela in socialne varno-
sti zelo majhen del obsežnega evropskega
pravnega reda. Na področju dela in socialne
varnosti so države članice Evropske skup-
nosti upoštevale mednarodne akte, sprejete
v Mednarodni organizaciji dela in pozneje
v Svetu Evrope. (Svet Evrope je politična
organizacija evropskih držav s sedežem v
Strassbourgu. Članica Sveta Evrope je tudi
Slovenija.)
V Evropski skupnosti je dolgo časa ob-
stajalo prepričanje, da bo gospodarska rast
prinesla tudi socialni napredek, vendar se
to ni zgodilo. Začele so se pojavljati zahteve,
da je treba gospodarsko Evropo ali Evropo
5
ANDREJA KAVAR VIDMAR
kapitala dopolniti s socialno Evropo ozi-
roma Evropo dela. K obravnavanju socialne
politike v Evropski zvezi prispeva tudi
dejstvo, da je za Evropo značilna posebna
oblika kapitalizma (Gough 1997: 92-95),
»socialni kapitalizem«, oziroma, da gre za
evropski socialni model. Socialna varnost
je brez dvoma temeljni kamen moderne
demokratične družbe (Vansteenkiste, op.
cit.: 264)
Obe Pogodbi (o Evropski zvezi in o
Evropski skupnosti) v uvodnih določbah
vsebujeta tudi socialni vidik. Pogodba o
Evropski zvezi (TEU) med cilji na prvem
mestu navaja: pospeševati ekonomski in
socialni napredek in visoko raven zapo-
slenosti in doseči uravnotežen in trajen
(siistainable) razvoj, zlasti z ustanovitvijo
območja brez notranjih meja, s krepitvijo
ekonomske in socialne kohezije in z vzpo-
stavljanjem ekonomske in monetarne unije,
vključno z enotnim denarjem, v skladu z
določbami te pogodbe (2. čl., 1. al.) Podob-
no so navedene naloge Skupnosti v Po-
godbi o Evropski skupnosti (TEEC, 2. čl.):
[...] pospeševati v okviru Skupnosti harmo-
ničen, uravnotežen in trajen razvoj gospo-
darskili aktivnosti, visoko raven zaposlenosti
in socialne zaščite [protection\,cn'dkost med
moškimi in ženskami, trajno rast brez in-
flacije, visoko stopnjo konkurence in zbli-
ževanje [convergence] ekonomskih dosež-
kov, visoko raven zaščite in izboljšanje
kakovosti okolja, dvig življenjskega standarda
in kakovosti življenja ter ekonomsko in
socialno koliezijo in solidarnost med drža-
vami članicami.
Citirane uvodne določbe obeh Pogodb
so načelne, programske narave in niso ne-
posredno uporabljive. Cilji Evropske zveze
in Evropske skupnosti se lahko udejanijo s
pomočjo pravno zavezujočih aktov.
UREDBA 1408 O UPORABI SISTEMOV
SOCIALNE VARNOSTI
Pogoj za prosto gibanje delavcev na obmo-
čju Skupnosti je, da lahko uveljavijo in oh-
ranijo pravice iz socialne varnosti, prido-
bljene z delom na območju različnih držav
članic. Potrebna je koordinacija zakonodaje
držav članic. Pravna podlaga za koordi-
nacijo na področju socialne varnosti sta bila
nekdanji 48. (zdaj 39.) člen in 51. (zdaj 42.)
člen Pogodbe o Evropski skupnosti. Prvi
prepoveduje diskriminacijo na podlagi
državljanstva med delavci držav članic, kar
zadeva zaposlitev, plačo in druge delovne
razmere. Drugi pa omogoča Svetu, da na
področju socialne varnosti sprejme ukrepe,
ki so potrebni, da se omogoči svobodno gi-
banje delavcev. Gre predvsem za to, da se
takim delavcem in njihovim družinskim
članom zagotovi predpisane dajatve in
storitve socialne varnosti ter da se jim pri
odmeri dajatev upošteva vse prispevke, ki
so jih vplačali na ozemlju držav članic.
Bistveno načelo koordinacije, tudi v najbolj
minimalni obliki, je, da mora država
obravnavati migrante na enak način kot
svoje lastne državljane (Pennings, op. cit.:
33). Za migrante v tem pomenu veljajo
državljani držav članic skupnosti.
Tako je bila leta 1971 sprejeta in pozneje
dopolnjena Uredba 1408/71 o uporabi
sistemov socialne varnosti za zaposlene,
samozaposlene in člane njihovih družin, ki
se gibljejo na območju skupnosti (Regula-
tion (EEC) No. 1480/71 of the Council of
14 June 1971 on the application of social
security schemes to employed persons, to
self-employedpersons and to members of
theirfamilies moving tuithin the Commu-
nity).
Uredba (4. čl., 1. odst.) se nanaša na na-
slednja področja socialne varnosti:
• dajatve/ugodnosti (benefitš) za primer
bolezni in materinstva
• dajatve za invalidnost, vštevši tiste, ki
so namenjene ohranjanju ali izboljšanju
možnosti pridobivanja zaslužka
• dajatve za starost
• dajatve za preživele (survivors' bene-
fitš)
• dajatve za poškodbe pri delu in poklic-
ne bolezni
• dajatve ob smrti (death grants)
• nadomestila/dajatve za primer brezpo-
selnosti
• družinske dajatve.
Izrecno je določeno, da se uredba ne
6
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI
Uporablja za socialno varstvo (assistance)
in zdravstveno varstvo, za programe ugod-
nosti za žrtve vojne ali njenih posledic in
za posebne sisteme za državne uradnike ali
osebe, ki se obravnavajo kot take (4. čl., 4.
odst.)
Nekatere dajatve imajo tako značilnosti
državnega socialnega varstva (public assi-
stance) kot značilnosti tradicionalnih daja-
tev socialne varnosti. To so tako imenovane
hibridne dajatve (Pennings, op. cit: 32) ali
mešane dajatve (Pieters 1998: 6), glede
katerih je koordinacija še posebno težavna.
Temeljno izhodišče je, da zaposleni in
samozaposleni zaradi tega, ker so se »gibali«
na območju več držav članic, ne smejo biti
glede socialne varnosti na slabšem kot tisti,
ki so vse svoje delovno aktivno obdobje
prebili samo na ozemlju ene članice.
Ob uporabi Uredbe 1408 je Evropsko
sodišče razvilo obsežno prakso, ki rešuje
številna teoretska in praktična vprašanja
socialne varnosti na območju Evropske
zveze. Kot rečeno, ni cilj uredbe, da bi
ustvarila enakost v vsakem pogledu, temveč
da bi dosegla enako obravnavanje tujih in
domačih delavcev v državi članici (Pe-
nnings, op. cit.: 182). Prakso Evropskega
sodišča pravni teoretiki različno ocenjujejo.
Nekateri menijo, da preveč favorizira de-
lavce migrante, kar je nevarno, če so med
nacionalnimi ureditvami velike razlike (Pe-
nnings, op. cit.: 231). Zaradi razlik v obsegu
socialne varnosti med državami članicami
- ki se bodo s širitvijo Evropske zveze še
povečale - se pojavlja strah pred »socialnim
turizmom«. V državah, kjer so dajatve iz so-
cialne varnosti višje, se bojijo priseljevanja
upravičencev iz držav, kjer so te dajatve
nižje. *
Uredba 1408 je bila večkrat spremenjena
in dopolnjena. Čeprav ureja »samo« koor-
dinacijo, je za socialno varnost v Evropski
zvezi izredno pomembna, ker je pravno
obvezen akt in je neposredno uporabna. Je
eden od redkih »trdih« pravnih predpisov
o socialni varnosti v Evropski zvezi.
DIREKTIVE
Kljub poudarku na gospodarskih ciljih, kot
sta skupni trg ali gospodarska in monetarna
unija, je bilo treba v državah članicah Evrop-
ske zveze doseči harmonizacijo na nekate-
rih področjih, ki bolj ali manj (ne)posredno
vplivajo tudi na področje socialne politike
in socialne varnosti. Socialna politika Ev-
ropske zveze je povezana s svobodo gibanja
oseb. Finančno podlago ji daje Evropski
socialni sklad. Teme, ki jim Evropska zveza
na socialnem področju namenja največ po-
zornosti, so zaposlovanje in brezposelnost,
ki sta od Amsterdama dalje vključena kot
posebno poglavje v Pogodbo o Evropski
skupnosti (čl. 125-130); delovne razmere,
zlasti varnost in zdravje pri delu, industrij-
ski odnosi; od socialne varnosti v ožjem smi-
slu pa načela socialne varnosti in uporaba
predpisov socialne varnosti za delavce
migrante. Harmonizacija se zahteva zlasti
za enako obravnavanje moških in žensk in
za izboljševanje delovnih in življenjskih
razmer.
Enako obravnavanje moških in žensk je
v Evropski zvezi utemeljeno na dveh
podlagah: temeljnih človekovih pravicah, ki
ne dopuščajo diskriminacije na podlagi
spola, in svobodni konkurenci, ki bi jo
oviralo zaposlovanje cenejše ženske delov-
ne sile. Enako obravnavanje spolov je torej
eno tistih vprašanj dela in socialne varnosti,
na katera lahko Evropska skupnost posega
s »trdim pravom«. Področja, na katerih Ev-
ropska skupnost z direktivami ureja enako
obravnavanje spolov, so enako plačilo za
moške in ženske; enak dostop do zaposlitve,
poklicnega izobraževanja, napredovanja;
postopno uresničevanje enakosti v zadevah
socialne varnosti; starševski dopust.
Večje število direktiv ureja tudi vpraša-
nja varnosti in zdravja pri delu.
Direktive nalagajo državam članicam, da
morajo v določenih rokih sprejeti ukrepe,
s katerimi bodo zadostile zahtevam, ki so
predpisane z direktivami.
7
ANDREJA KAVAR VIDMAR
LISTINA O TEMELJNIH SOCIALNIH PRAVICAH
DELAVCEV
Do večjega vsebinskega posega na socialno
področje je prišlo leta 1989, ko je Evropska
skupnost sprejela Listino o temeljnih so-
cialnih pravicah delavcev {Community
Charter of Fundamental Social Rights of
Workers).
Listina vsebuje pomembne socialne in
ekonomske pravice, razdeljene na skupine,
kot so: svoboda gibanja; zaposlovanje in
plačilo; izboljšanje življenjskih in delovnih
razmer; pravica do socialne zaščite {social
protectioii); pravica do svobode združe-
vanja in kolektivnega pogajanja; pravica do
poklicnega usposabljanja; enako obravna-
vanje moških in žensk; pravica delavcev do
obveščenosti, posvetovanja in soudeležbe
(participatiofi); varnost in zdravje pri delu;
zaščita otrok in mladine; zaščita starih oseb;
zaščita invalidnih oseb.
Listina je programskega značaja in ni
pravno obvezujoča. Ima samo političen
pomen in je ni mogoče uveljavljati pred
sodiščem (Hepple, cit. po Hendrickx 1998:
167). Penings {op. cit.: 300) pravi, da je
pravni značaj tega teksta težko določiti, ker
ne ustreza instrumentom, ki jih navaja
Pogodba.
SPORAZUM O SOCIALNI POLITIKI
IN AMSTERDAMSKA POGODBA
Na vrhu v Maastrichtu leta 1991 so države
članice z izjemo Velike Britanije sprejele
Sporazum o socialni politiki (Agreement on
Social Policy) z namenom uresničevanja
Socialne listine o pravicah delavcev iz leta
1989. Tedanja konzervativna britanska
vlada je uporabila pravico veta, ker člen
lOOa (zdaj čl. 95) Pogodbe o Evropski
skupnosti zahteva soglasno odločanje o
pravicah in interesih delavcev. Nizozemsko
predsedstvo je hotelo prepričati Britance,
naj vendarle naredijo kaj več na področju
socialne politike. Pripravilo je razmeroma
skromen predlog teksta, da bi dosegli vsaj
minimalen rezultat (Blanpain, op. cit: 18).
Velika Britanija je predlog kljub temu za-
vrnila. Tako je Sporazum o socialni politiki
sprejelo 11 od tedanjih 12 članic Skupnosti.
Sporazum o socialni politiki je največji
poseg Evropske zveze na socialno področje
(Schulte, op. cit.: 48). Cilji, določeni v 1.
členu, so naslednji: spodbujanje zaposlo-
vanja; izboljšanje življenjskega standarda in
delovnih razmer, tako da bi bila mogoča
harmonizacija ob ohranjanju doseženega
napredka; primerna socialna zaščita (social
protection); dialog med menedžmentom in
zaposlenimi; razvoj človeških virov za trajno
visoko stopnjo zaposlenosti; boj proti so-
cialni izključenosti (čL 117/1; zdaj čl. 136).
Sporazum o socialni poHtiki naj bi bil
korak v smeri večinskega odločanja na so-
cialnem področju. Tako imenovani evrop-
ski socialni model bi nadalje razvili na za-
sedanju v Amsterdamu. Skromni Sporazum
o socialni politiki iz Maastrichta pa je bil v
Amsterdamu (1997) skoraj dobesedno
vključen v Pogodbo o Evropski skupnosti.
Pozitivno je, da ga je sprejela tudi Velika
Britanija, ki je medtem dobila novo vlado.
Pogodbo o Evropski skupnosti je mogoče
spremeniti samo s soglasjem vseh držav
članic, zato je Maastrichtski sporazum o
socialni politiki postal »tako rekoč večen«
(Blanpain, op. cit: 18).
V Amsterdamu spremenjena Pogodba o
Evropski skupnosti navaja področja, o
katerih je mogoče odločati s kvalificirano
večino. To so tista, kjer bo spremembe
najlaže doseči. To so:
• izboljšanje delovnega okolja, da se
zavaruje zdravje in varnost delavcev
• delovne razmere
• informiranje in posvetovanje z delavci
• integracija oseb, izključenih iz trga
dela
• enakost moških in žensk, kar zadeva
priložnosti na trgu dela ter obravnavanje
pri delu.
Soglasno odločanje vseh držav članic je
potrebno v naslednjih zadevah:
• socialna varnost in socialna zaščita
{socialprotection) delavcev
• zaščita (protection) delavcev ob pre-
nehanju delovnega razmerja
• predstavljanje in kolektivna obramba
interesov delavcev in delodajalcev, vključ-
no s soodločanjem
• pogoji zaposlovanja za delavce iz
8
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI
tretjih držav, ki zakonito bivajo na ozemlju
Skupnosti
• finančni prispevki za spodbujanje
(promotion) zaposlovanja in ustvarjanja
delovnih mest, ne glede na določbe, ki se
nanašajo na Socialni fond (Social Fund).
Izključena področja, to so tista, o katerih
ne odloča Skupnost, ampak vsaka država
članica sama, pa so:
• plače
• pravica združevanja
• pravica do stavke
• pravica odpuščanja delavcev (the right
to impose lock-out) (TEEC, 137. čl.).
Tako ureditev socialnega področja mno-
gi kritizirajo, ker menijo, daje preskromna,
in ker ob sedanjem načinu odločanja ni
videti, da bi jo bilo mogoče spremeniti tako,
da bi dajala podlago za večjo socialno var-
nost delavcev in ostalih državljanov. Opo-
zarjajo tudi na različno ureditev gospo-
darske in socialne politike v Skupnosti. Prva
je pretežno v pristojnosti nadnacionalnih
organov Evropske skupnosti, druga pa
večinoma v pristojnosti držav članic. Na 6.
Evropskem kongresu delovnega prava in
socialne varnosti so bili udeleženci zelo
kritični do tega, da so izključena nekatera
najpomembnejša vprašanja s področja dela.
SPONTANA HARMONIZACIJA
Dejansko države članice svoje predpise o
socialni varnosti vsebinsko prilagajajo
pravu Evropske skupnosti v večji meri, kot
bi bilo glede na pravno ureditev nujno. Da
izpolnijo zahteve na gospodarskem podro-
čju, morajo včasih spremeniti predpise na
socialnem področju. Države članice, ki
imajo podobne probleme (npr. potreba po
spremembi pokojninskega sistema), jih
rešujejo na podoben način. Pri tem nepri-
jetne posledice sprememb svoji javnosti
neredko prikazujejo kot zahtevo Skupnosti,
kar pa drži samo delno oziroma posredno.
DRUGI AKTI
Čeprav je socialna politika Skupnosti po-
drejena gospodarski, ne mine pomemb-
nejše zasedanje njenih organov, na katerem
ne bi bilo govora o socialni politiki in social-
ni varnosti. Sprejeta je dolga vrsta pripo-
ročil, resolucij in podobnih pravno nezave-
zujočih aktov. V njih se izraža privrženost
človekovim pravicam, socialni pravičnosti
(kar koli že to pomeni) in evropskemu
socialnemu modelu.
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI SKUPNOSTI
IN DRŽAVE KANDIDATKE
V Amsterdamu je bilo doseženo soglasje o
nadaljnjem širjenju Evropske zveze. Kandi-
datke so, razen izjem, nekdanje socialisti-
čne države v gospodarski tranziciji s precej
nižjim nacionalnim bruto produktom
oziroma indeksom človekovega razvoja, kot
ga imajo članice Evropske zveze. Nivo
socialne varnosti v teh državah je praviloma
nizek. Slovenija je v tem pogledu precejšnja
izjema. (Po izračunu ZMAR za leto 1997 je
bila Slovenija po indeksu človekovega
razvoja v svetovnem merilu na 28. mestu,
tik pred Portugalsko kot najslabše uvrščeno
članico EU. Po izračunu UNDP je bila
Slovenija na 33. mestu. Češka na 35., Poljska
na 44. in Madžarska na 47. mestu. Vir:
Hanžek 1999: 27.)
Odtod izhaja v sedanjih državah članicah
strah pred navalom cenene delovne sile iz
bodočih držav članic, strah pred socialnim
turizmom in socialnim »dampingom«
(dumping: zniževanje socialnih dajatev z
namenom znižati stroške delovne sile).
Veliki so tudi institucionalni problemi
Evropske skupnosti: sestava organov, šte-
vilo glasov posameznih članic, načini
odločanja in podobno.
Predpisi Evropske zveze v državah kan-
didatkah še ne veljajo, pač pa se morajo kan-
didatke še pred sprejemom v članstvo pri-
praviti na novo pravno ureditev, sprejeti
acquis communautaire. Tudi v Sloveniji je
izdelan program za prevzem pravnega reda
Evropske unije.
Slovenija je s Skupnostmi sklenila Evrop-
9
ANDREJA KAVAR VIDMAR
ski pridriižitveni sporazum (ESP) z dolgim
naslovom »Evropski sporazum o pridružitvi
med Republiko Slovenijo na eni strani in
Evropskimi skupnostmi in njihovimi drža-
vami članicami, ki delujejo v okviru Evrop-
ske unije, na drugi strani« (Ur. 1. RS, 44/97,
M P 13/97), ki je začel veljati 1. februarja
1999. Na socialno področje se nanaša I.
poglavje IV. razdelka z naslovom Pretok
delovne sile (čl. 38-44), na socialno varnost
delavcev pa 39. člen, ki se glasi:
1. Da bi uskladili sisteme socialne varnosti
za delavce s slovenskim državljanstvom, ki so
zakonito zaposleni na ozemlju države člani-
ce, in za člane njihovih družin, ki v tej državi
zakonito prebivajo, ter ob upoštevanju po-
gojev in načinov, ki veljajo v vsaki posamezni
državi članici:
• se vsa obdobja zavarovanja, zaposlitve
ali bivanja teh delavcev v različnih državah
članicah seštevajo za pokojnine in rente za
starost, invalidnost in smrt, kakor tudi za
zdravstveno oskrbo za te delavce in njihove
družinske člane;
• vse pokojnine ali rente za starost, smrt,
nesreče pri delu ali poklicne bolezni ter
invalidnost kot njihovo posledico, z izjemo
prispevkov, ki niso zagotovljeni s prispevki
za socialno varnost, so prosto prenosljive po
stopnjah, ki veljajo na podlagi zakonodaje
države ali držav članic, v breme katerih
gredo.
Ti delavci dobivajo tudi družinske dodat-
ke za svoje družinske člane, kot so določeni
zgoraj.
Slovenija zagotovi delavcem, ki so držav-
ljani države članice in so zakonito zaposleni
na njenem ozemlju, ter njihovim družinskim
članom, ki zakonito bivajo na njenem oze-
mlju, podobno obravnavo, kot je opredeljena
v drugi in tretji alinei prvega odstavka.
V VI. razdelek Pridružitvenega spora-
zuma, ki obravnava gospodarsko sodelova-
nje, je vključeno sodelovanje na socialnem
področju (89. čl.), ki navaja sodelovanje na
področju zdravja in varstva pri delu,
zaposlovanja in socialne varnosti. Slednjo
na kratko opredeli:
Namen sodelovanja med pogodbenicami na
področju socialne varnosti je prilagoditi
sistem socialne varnosti Slovenije novim go-
spodarskim in družbenim zahtevam, pred-
vsem z zagotavljanjem storitev strokovnjakov
in organiziranjem oblik obveščanja in
usposabljanja.
Sam ESP, kljub v preambuli omenjenemu
končnemu cilju Slovenije, da pristopi k Ev-
ropski uniji, nikakor ne zavezuje Evropske
unije, kdaj in sploh bo Slovenija sprejeta v
članstvo (Vehar, op. cit: 33).
Okvirni datumi in kriteriji za sprejem
novih članic se spreminjajo. V državah kan-
didatkah si pristojni organi prizadevajo kar
najbolje in čim prej izpolniti ne čisto nedvo-
umne zahteve Skupnosti in posameznih čla-
nic. Tako prihaja do posebne oblike sponta-
ne harmonizacije. Kandidatke pri sprejema-
nju oziroma spreminjanju svoje zakonodaje
ne upoštevajo le pravno obveznih predpi-
sov Evropske zveze, ampak tudi pravno ne-
zavezujoče »mehko pravo«. Priporočila, re-
solucije in podobni akti Evropske skupno-
sti imajo za države kandidatke v sedanjih
okoliščinah veliko večjo dejansko moč, kot
izhaja iz njihove pravne narave. Prihaja do
nenavadnega položaja, da so predpisi Evro-
pske skupnosti za države kandidatke v pra-
ksi celo »bolj obvezni« kot za države članice.
Navedeno velja tudi za Slovenijo, njeno
socialno politiko in predpise s področja
socialne varnosti in delovnih razmerij.
Predlogi novih predpisov so pripravljeni v
skladu s pravnim redom Evropske skup-
nosti. Glede mnogih vprašanj je to brez dvo-
ma pozitivno, npr. pri povečanju denarnega
dodatka v socialnem varstvu, aktivni poli-
tiki zaposlovanja, varnosti in zdravju pri
delu, prepovedi diskriminacije na področju
dela in socialne varnosti, pri preprečevanju
socialne izključenosti.
Vpeljevanje različnih oblik prostovoljnih
zavarovanj (pokojninskega, zdravstvenega)
poleg pozitivnih posledic pomeni manjšo
intrageneracijsko in intergeneracijsko soli-
darnost. Socialno šibkejši si dodatnih oblik
zavarovanj ne morejo plačati. Enakost pred
zakonom še ni dejanska enakost.
Razlike med plačami delavcev in delavk
so obstajale v prejšnjem sistemu in se
nadaljujejo, težave pri zaposlovanju žensk
10
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI
SO se Še povečale. Postopno zmanjševanje
pozitivne diskriminacije žensk v pokojnin-
skem sistemu povzroča, da so bremena
sprememb za zavarovanke bolj občutna kot
za zavarovance. Če predpisom o enakem
obravnavanju moških in žensk ne bo sledilo
tudi dejansko, ne le pravno enako obrav-
navanje spolov na trgu delovne sile, bi se
utegnil položaj žensk v delovnem pravu in
socialni varnosti celo poslabšati.
Države kandidatke za sprejem v Evrop-
sko zvezo, vključno s Slovenijo, imajo pri
prilagajanju svojih predpisov pravnemu
redu Skupnosti majhen manevrski prostor.
Akti s področja socialne varnosti, ki temelji-
jo na evropskem socialnem modelu, so mo-
derni in v skladu z mednarodnimi predpisi
o človekovih pravicah. V tem pogledu je
»prisila« Skupnosti pozitivna. Težave so kot
vedno v praksi. Sistemi socialne varnosti v
posameznih državah so rezultat dolgotraj-
nega razvojnega procesa, na katerega vpli-
vajo zgodovinske in kulturne okoliščine,
sistem vrednot itn. Sprememba posamez-
nih delov sistema ima lahko negative po-
sledice na druge dele oziroma sistem kot
celoto. Izpolnjevanje ekonomskih kriterijev
za sprejem v Skupnost lahko poslabša so-
cialni položaj na tistih področjih, kjer je
obstoječa ureditev ugodnejša. Predvsem pa
velja, da za dejanski prevzem pravnega reda
Evropske skupnosti ne zadošča zgolj spre-
memba predpisov.
SKLEP
V Evropski zvezi ne obstaja pravno zave-
zujoč nadnacionalni sistem socialne varno-
sti. Sisteme socialne varnosti v državah
članicah povezujejo cilji oziroma program-
ska načela, koordinacijska pravila o uporabi
sistemov socialne varnosti za migrante iz
teh držav in nekatere direktive, ki posegajo
na področje socialne varnosti zaradi pre-
prečevanja diskriminacije in varstva svo-
bodne konkurence. Harmonizacija socialne
varnosti je predvsem posledica ekonom-
skih ciljev Evropske skupnosti.
DODATEK
7. in 8. decembra 2000 so bile ne vrhu EU v
Niči oblikovane nove spremembe pogodb
o EU, ki jih morajo države članice še
sprejeti. Formalno je pot širitvi EU odprta,
stvarne težave ostajajo. Teža glasov sedanjih
in bodočih članic pri večinskem odločanju
je na novo določena, področja/vprašanja,
o katerih se lahko večinsko odloča, niso
bistveno spremenjena. Sprejeta je bila Listi-
na temeljnih pravic, vendar kot pravno ne-
zavezujoč akt.
Odzivi na vrh v Niči so predvsem pri
tistih, ki si želijo hitrejšega napredka, precej
kritični. Na kratko jih izraža naslov članka
F. Dehoussa (profesor na Univerzi v Liegeu,
predstavnik Belgije na pogajanjih o Amster-
damski pogodbi) v belgijskem dnevniku
Liberatio7t: »Prevelika Evropa, premajhna
pogodba«.
11
ANDREJA KAVAR VIDMAR
12
Literatura
R. BiANPAiN (1998), The European Union, Employmcnt, Social Policv and the Law. V: R. Bianpain
(ur), InstiUUional Changes and European Social Policies a/ter the Treaty of Amsterdam. Haag-
London-Boston: KIuwer Law International (1-65).
E. De Smijtkr (1998), The Constitutional Amendments made to Treatv on European Union by the
Treatv of Amsterdam. V: R. Bianpain. (ur), Institiitional Changes and European Social Policies
after the Treaty of Amsterdam. Haag-London-Boston: Kluwer Law International (183-229).
F. DuHoussE (2000), Europe trop grande, traite trop petit. Liberation, 7 december 2000.
I. CtC)U(;h (1997), Social Aspects of the European Model and its Economic Consequences. V: W.
Bk.k, L. van der Mahshn, A. Wai.k!-r (ur), The Social Quality of Europe. Haag-London-Boston:
KIuwer Law International (79-96).
M. Hanži:k (ur.) (1999), Poročilo o človekovem razvoju Slovenija 1999. Ljubljana: Urad za makro-
ekonomske analize in razvoj.
F. Hhndrickx (1998), Fundamental Rights in the EU. V: R. Bianpain (ur), Institutional Changes and
European Social Policies after the Treaty of Amsterdam. Haag-London-Boston: Kluwer Law
International (157-181).
M. Ii.Hšič (1998), Pravo Evropske Skupnosti. Študijsko gradivo in sodna praksa. 3. dop. izdaja. Pravna
fakulteta v Mariboru.
F. PiiNNLNCs (ed.) (1994), Introduction to European Social Security Laiv. Deventer: Kiuwer Law
and Taxation Publisliers.
D. PiHiHRS (1998), Introduction into the Basic Principles of Social Security. Deventer: Kluwer Law
and raxation Publishers.
B. Schulte (1997), Juridical Instruments of the European Union and the European Communities.
V: W. Beck, L. van der Mae.sen, A. Wai.ker (ur), The Social Quality of Europe. Haag-London-Boston:
Kluwer Law International (45-67).
S. Vansteenkiste (1998), Social Sccurity in the European C]ommunity: Towards a Fedcral Style
Division of Compctencies? V: D. Pieters (ur): Social protection ofthe Next Generation in Europe.
Haag-London-Boston: Kluwer Law International (251-276).
P. Veiiar (1999) Splošna vprašanja o pravu Evropskih skupnosti ter pregled nekaterih mejnikov v
odnosih med Republiko Slovenijo in Evropsko unijo oziroma Evropskimi skupnostmi. V: T.
Doi.Cic; et al (ur). Evropski sporazum o pridružitvi z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom
kazalom. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije (18-35).
Predpisi Evropske zveze: http://europa.evi.int/eur4ex/en/index.html