422 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 3 »Als der Krieg kam, hatte ich mit Hitler nichts mehr zu tun«. Zur Gegenwärtigkeit des »Dritten Rei­ ches« in Biographien. (Hg.:) Gabriele Rosenthal. Opladen : Laske+Budrich, 1990. 256 strani. ». . . brez reproduciranja naših takratnih duševnih načinov doživljanja in brez vedno vnovičnega predelovanja našega takratnega obnašanja je nemogoče žalovati«. Mitscherlich-Nielsen, 19791 Žalovati pa je treba, menita avtorja citiranega, saj drugače ni mogoče predelati subjektivne travme nacizma. S tem se strinja tudi urednica zbornika, enega izmed cele vrste del, s katerimi skušajo nemški avtorji prispevati h kritični analizi nacionalsocializma, vojne, »holocausta« itd. Toda žalovanje je terapija, ki pomaga predvsem soudeležencem. Kaj pa vsi ostali, potomci, cele generacije potomcev preganjalcev in preganjanih, tistih, ki nimajo osebne izkušnje, pa jih vseeno preganja ista travma, najpogosteje strnjena v vprašanje: kako je bilo mogoče? Potlačitev je kratkotrajna rešitev. Znanstvena relativizacija zločinov 1933-1945 tipa Ernst Nolte, Andreas Hillgruber pa ni le skrajno neetična temveč tudi nevarna. Takšna apologija nacionalsocializma (izraz je Habermasov), ki v tem fenomenu vidi le ekstremno radikalizirano imitacijo in obračun s sov­ jetsko »politiko uničenja« (Vernichtungspolitik), ni nič drugega kot antikvarični Treitschkenizem. To je reakcionarno »branje« koncepcije zgodovine vsakdanjega življenja, ki v ospredje postavlja primerjavo med grozo »fronte« in bednim življenjem civilnega prebivalstva v Nemčiji, po drugi strani pa zločinstvo koncentracijskih taborišč mirno pušča ob strani. In če temu dodamo še elitistično »kasarniško retoriko« ter arogantno pridigarstvo Michaela Stümerja, ki vztraja pri dokončnosti pojmov t.i. geopolitične koncep­ cije srednjega dometa, se naš prezir nad tovrstnim zgodovinarskim mazaštvom spremeni v začudenje nad tem, kako hitro je bila pozabljena diskusija ob Fischerjevi knjigi Griff nach der Weltmacht, in v spoz­ nanje, kako umestna je bila Habermasova intervencija na novo »kritično« tematizacijo nacionalsocializma v delu zgodovinarske stroke slabih dvajset let kasneje.2 Publikacije kot »Als der Krieg kam . . .« so del te »intervencije«, vsaj kar zadeva moralno-etične dimenzije vprašanja. V strokovnem smislu, in pri tem mislimo tako na sociološko kot tudi na historično operacionalizacijo nacizma, pa so tovrstne biografske analize korak več od objektivne interpretacije časa med 1933-1945 in svetlobno leto pred fantastičnimi teorijami o vsiljeni nemški krivdi. Ker smo se s fantastiko (Nolte et alli) za prvo silo že seznanili, si sedaj oglejmo, kaj je to, kar nam nacionalsocializem v vseh svojih razsežnostih - v analizah Rosenthalove in njenih kolegic - približa bolj kot vsako korektno, verodostojno in objektivno znanstveno delo. V prvi vrsti je to prav gotovo izbira predmeta obravnave: Ambicija avtorjev ni celovita slika nekega zgodovinskega dogajanja-procesa, tem­ več mikroanaliza (sedmih) »avtobiografij« sodobnikov obravnavanega časa, na podlagi katerih je mogoče (tudi) rekonstruirati vsakdanjo podobo vojne, ali metaforično rečeno, preko anatomije najobičajnejših življenjskih zgodb najobičajnejših ljudi, se nam razkrije cel spekter psiholoških, socialnih in kulturnih raz­ sežnosti obravnavanega časa. Nič manj pomembna pri tem je metoda dela t.j. princip hermeneutične rekonstrukcije pripovedov- anih življenjskih zgodb, ki temelji na globalni analizi, naključnem poskusu (Stichprobe) in kontrastni pri­ merjavi: Vsi razgovori (interviews) oz. vsi zapiski, ki nastanejo med in po razgovoru s »pričo«, kakor tudi osnovni pregled biografskih podatkov podlegajo globalni analizi, na podlagi katere je mogoče opraviti t.i. predhodno tipizacijo biografa(inje), (npr. glede njegove predstave o tem, kaj pomeni biti vojak). Nas­ lednji korak pomeni izbira koncepta teoretične »štihprobe« (pri pričujočem projektu je bil uporabljen Glaserjev in Straussov3 koncept), na podlagi katerega je nato mogoče, določene v globalni analizi tipizi­ rane razgovore odbrati za posamično analizo. Ker pri hermeneutičnem postopku ne gre za ugotavljanje reprezentativnosti, avtorje tovrstne raziskave ne zanima, kako pogosto posamezni tip nastopa v določeni populaciji. Prej kot to je namreč zanimivo ugotoviti, kakšne možnosti za »odgovor« na določene doga­ janje so v neki družbi, okolju ali instituciji sploh na voljo. Glede na to so - v nasprotju s kriteriji repre­ zentativnosti — obravnave deležni tudi zelo redki »primeri«. Še več, slednji so lahko še posebej zanimivi, saj na podlagi tega kar niso, na svoj način potrjujejo to, kar se v dani situaciji pojmuje kot »normalno«. Poleg tega pa jih včasih spoznamo kot prve napovedi določenih družbenih sprememb. Skratka, znotraj koncepta teoretične »štihprobe« se na podlagi izbora teoretično zanimivih primerov teži predvsem k kon­ trastni primerjavi in posredovanju različnih tipov. Kontrastna primerjava posamičnih analiz tako pomeni analitični korak k zaključku posamične analize kakor tudi iskanje paralel med posamičnimi analizami. »Zato, da lahko določim, kaj posamezni primer je, moram istočasno vedeti, kaj ta ni, pri čemer mi po glavi rojijo tudi druge - bodisi imaginarne ali resnično prisotne - možnosti« (Rosenthal, 246). In ker so takšne in podobne raziskave praviloma stvar teamskega dela, se pravi, da vsak sodelavec gleda na projekt s stališča »svojega« primera, pride v skupni diskusiji vedno znova do dodatnega kontrastiranja posamičnih primerov. Obdelava življenjskih zgodb: Za hermeneutično rekonstrukcijo transkribiranega teksta (posamične življenjske zgodbe) sta pomembna predvsem dva principa: princip rekonstrukcijske analize in selektiv­ nost. Za razliko od subsumpcijsko-logičnega pristopa (logičnega povzemanja), nas rekonstrukcijska ana- 1 Mitscherlich-Nielsen, M., »Die Notwendigkeit zu trauern«. V Marthesheimer, P.Frenzel, I. (Hrsg.): Im Kreuzfeuer: Fernseh-film Holocaust Frankfurt/M 1979. 2 Ulrich Oevermann, »Zur Sache. Die bedeutung von Adornos methodologischem Selbstverständnis für die Begründung einer materialen soziologischen Strukturanalyse«, v L. v. Friedeburg, J.Habermas (izd), Adorno Konferenz 1983, Suhrkamp, Frankfurt/M 1983. л Glaser B-, Strauss A., The Discovery of Grounded Theory, Aldine, Chicago 1967. ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 3 423 liza obvaruje pred tem, da bi se teksta lotili na podlagi vnaprej določenih klasifikacijskih sistemov oz. sistemov spremenljivk. Ali rečeno z Oevermannom (Oevermann 1983); s pomočjo hermeneutične rekon­ strukcije »se rekonstruirajoč eksplikacije strukturiranosti konkretnega socialnega poteka prebijemo do občega strukturnega tipa«. Upoštevajoč princip selektivnosti - pa zadostimo procesualnemu karakterju socialnega delovanja. Vsako delovanje namreč terja nek izbor med večimi alternativami, ki se ponujajo v vsakokratnih razmerah delovanja. Poteki delovanja, ki se v tekstih manifestirajo kot protokoli delov­ anja, so s pomočjo selekcije neodvisni od subjektivnih stališč in s tem ločeni od vsakokratnih navezujočih ter iz njih izhajajočih delovanj. Analitični postopek, ki sledi takšnemu pojmovanju, napeljuje na vprašanje, kateri horizont možnosti ustreza določeni sekvenci, rezultat kakšne selekcije je konkretni primer in kaj to pomeni za kasnejši čas. Se pravi, da gre za neke vrste sekvenčno analizo v okviru katere interpretacija ni nič drugega kot rekon­ strukcija pomena teksta znotraj neke logične linije dogajanja. Istočasno pomeni sekvenčna analiza tudi generiranje mogočih hipotez, njihovo mogoče nadgrajevanje in v zadnji instanci, njihovo empirično pre­ verjanje. Skratka, cilj analize te vrste je rekonstrukcija strukture konkretnega primera. Eno ključnih vprašanj pri tem pa se glasi: ali biograf(inja) v svoji interpretaciji postopa selektivno in ali v tej selekciji obstajajo kakršnakoli pravila (?). Odgovor je seveda pritrdilen, ob tem da sodelovci pričujoče raziskave pri posredovanju tega odgo­ vora prisegajo na sekvenčno analizo, ki ob genetski analizi opozarja tudi na analizo teksta. Pri tem je prvi analitični korak (genetska analiza) usmerjen v analizo »objektivnih« dejstev oz. kronološko rekonstruk­ cijo biografskega sklopa izkušenj in doživetij. S pomočjo drugega koraka, t.j. s pomočjo sekvenčne ana­ lize teksta, pa skuša analitik predloženo biografsko pripoved rekonstruirati (umestiti) v okviru biografo- vega vrednostnega sistema. V tem primeru torej ne gre več za preprosto nizanje preživetih dogodkov, temveč za pomensko odbiranje pripovedovanih zgodb. Hkrati pa je to način, da konkretno življenjske zgodbe spregledamo kot sekvenco med seboj izmenično navezujočih se tem, ki tvorijo »gosto mrežo napo- titvenih zvez (Verweisungszusammenhangen)«,4 Končni cilj obeh analitskih korakov pa je, da dejansko ugotovimo, na kakšen način biografi(nje) svoje življenje predstavijo, se pravi, da ugotovimo, kateri meh­ anizmi vodijo izbor in povezovanje zgodb, ki jih pripovedujejo. Ali kot so formulirali avtorji empiričnih študij iz pričujočega zbornika: ne gre toliko za konkretno kronologijo obdobja 1933-1945, temveč za vprašanje, s kakšnimi (različnimi) strategijami si priče tega časa lajšajo življenje danes, in v kolikšni meri je njihovo podoživljanje preživetega odvisno od njihovega spola ter nihove »funkcije« (vojak, civilist-ka) ali starosti v obdobju nacionalsocializma. ». . . und wir mussten an der Front, unsere Knochen und unser Blut spenden . . .« V iskanju skupnih značilnosti in posebnosti so soavtorji (ob Rosenthalovi še Christiane Grote, Mar­ tina Becka, Sigrid Matzik, Juliane Brandstäter, Martina Schiebel) tematizirali kar nekaj skupnih vzorcev podajanja, karakterističnega zatekanja v amnezijo in značilnega vrednostnega razvrščanja. Eno takšnih značilnih reakcij razberemo že iz zgornjega mednaslova. Gre za samopomilujočo držo »malega« človeka, ki po lastnem mnenju ni bil politično involviran, pa je kljub temu nosil največjo težo-vojne. S pomočjo globalne analize se seveda izkaže, da je na delu princip zamenjave vlog; ko se storilci predstavljajo kot žrtve (češ, tudi sami so trpeli na fronti, trepetali za svoje družine . . .), krivdo pa pripisujejo neki near­ tikulirani manjšini nacionalsocialističnih politikov ali kar samemu Hitlerju. Pri tem praviloma ne reflek­ tiraju kontradiktornosti svoje pripovedi, saj določene tragične sekvence, pred katerimi se še vedno zate­ kajo v amnezijo, mestoma opravičujejo z neko čudno vojaško logiko. Tako se naprimer soudeleženec ali očividec (kar pa iz pogovora ni čisto jasno) pomorov v Kragujevcu ne more znebiti prizorov groze v zbir­ nem taborišču, po drugi strani pa množične ustrelitve opravičuje z uboji nemških vojakov, ali kot pravi njegova sogovornica (Martina Schiebel): »Er glaubte and die Rechtmäßigkeit der deutschen Weisung. Immer wieder fand er Bestätigungen für 'unrechtmäßige' Handlungen der Partisanen.« (str. 174). Naslednja značilnost, ki jo lahko razberemo iz večine biografij, je tudi t.i. »nacionalizacija« vojne. Gre za značilno anticipacijo ideološkega slogana o nemški »končni zmagi«, ki pa se potrdi šele takrat, ko biografi(nje) opisujejo svoj šok ob spoznanju, da je vojna za Nemčijo zgubljena. Izkaže se, da je večina nemških mož in žena dogajanja v času II. svetovne vojne dojemala zgolj skozi prizmo vojaških akcij, se pravi, da je nacistični osvajalni pohod doživljala preprosto kot vojno nemcev. Ta značilni način oz. »vzo­ rec razlage« (Deutungsmuster) je urednica tega zbornika tematizirala že v enem svojih starejših tekstov (Mythos des unpolitischen Soldaten), samo da je tam analizirala le biografske zgodbe pripadnikov Wehr­ machta. Toda, kot ugotavlja Martina Becka, soavtorica obravnavanega dela, zadeva proces depolitizacije tudi civilno prebivalstvo. Tudi civilno prebivalstvo se je, ne glede na svoj odnos do nacionalsocialistične politike, identificiralo z nemškimi vojnimi cilji in vojaško zmago. (str. 41). Takšna identifikacija je v veliki meri rezultat širše socializacije, ki pa je značilna že za čas pred 1933. Procesi kot »Gleichschaltung« množičnih medijev in totaliziranje državnega šolstva so namreč omogočili oblikovanje ene cele generacije. Nenazadnje se tudi zato HJ (Hitler Jugend) generacija v mnogočem raz­ likuje od »weimarske« ali »wilhelmovske«, čeprav je za vse značilna sorazmerno hitra adaptacija kom­ pleksa večvrednosti »arijske« rase. Tudi pri tistih, ki se načelno niso opredeljevali za politiko stranke, je namreč čutiti pridih te množične vzgoje. To se nenazadnje kaže v navidez zanemarljivih podrobnostih, kot so naprimer: poudarjanja iznajdljivosti nemških vojakov v zavezniškem ujetništvu, vrednotenje civiliza­ cijskih razlik itd. (glej predvsem interpretacijo biografske pripovedi »Walterja Langenbacha«, str. 165-192). Takšnih »podrobnosti« je v pričujočih analitičnih predstavitvah treh ženskih in štirih moških biografij še veliko, kot je veliko značilnih interpretacijskih vzorcev, na podlagi katerih raziskovalci lahko 4 Wolfram Fischer, Time and Chronic Illness. A Study on Social Constitution of Temporality, (disertacija), Berkeley, 1982. 424 ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 1992-3 opravičeno govorijo tako o selekcionirani pripovedi prič, kot tudi ò določenih pravilih te selekcije. Se več v veliko primerih je avtorjem zbornika to selekcijo in njena pravila uspelo nazorno predstaviti. Takšno spoznanje oz. takšne sklepne ugotovitve pa so v velikem nesorazmerju z uvodnim razmišljan­ jem Rosenthalove. Izkaže se namreč, da resničnega podoživljanja takšno selekcioniranje in zamenjava vlog ne dopušča, zato v omenjenih biografskih pripovedih zasledimo le malo travmatičnega predelovanja, ki bi omogočilo podlago za željeno žalovanje. Ena kritičnih pripomb ob predstavljenem delu gre zato prav gotovo na račun uvodnega psihologiziranja, ki pa v »empiričnem« delu ne najde svoje potrditve. Prav tako v celi knjigi zaman iščeno kakršnokoli globjo tematizacijo, ki bi nas vsaj malo približala' odgovoru: kako je bilo mogoče(?). Nič o patogenezi moralnih svetov ali brisanju kolektivnega spomina o razmejevanju skupinske morale od morale drugih, mitologiziranju in abstrakciji objektivnega duha Skratka, nič takega, kar je v drugih kritičnih (nemških) raziskovalnih okoljih že dodobra opredeljeno Le' tu in tam lahko uganemo namige na dejstvo, da je v totalitarnem socializacijskem sistemu nacionalsocia^ hzma preteklost oz. vednost o preteklem postala del avtoritativne instance in s tem regulativ pravilnosti »novega« socialnega (družbenega) sistema, v okviru česar pa ne povemo nič novega, če spomnimo na to da v takšni naravnanosti kolektivni spomin privzame avtoritarni karakter, se pravi, da veljavnosti norma-' tivnega reda ne določajo več tradicije temveč predpisane uredbe (Ordnungen). Predstavljena knjiga ima ob vseh v uvodu naštetih prednostih vsaj dve pomanjkljivosti. Prvič, neu­ temeljeno psihologiziranje, drugič, pomanjkljivo predstavitev širšega socio-historičnega konteksta.'Zato tistim, ki jih nemška sodobna analiza obravnavane problematike (in načini njene predstavitve) še posebej zanima, namesto razmišljanj o žalovanju (v uvodu Rosenthalove) priporočamo (ponoven) ogled nadalje­ vanke Heimat, predvsem pa seznanitev s strokovno razpravo, ki je stekla takoj po njeni prvi projekciji (1984). Po mnenju evropskih ter ameriških sociologov, filmskih kritikov, zgodovinarjev, predvsem pa komunikologov je ta čudovita upodobitev nemškega vsakdana od leta 1919 do sedemdesetih let Nemcem povedala veliko več kot so bili o sebi kdajkoli pripravljeni zvedeti. Pri premagovanju druge pomanjkljiv­ osti pa preprosto predlagamo delo Klausa Ederja: Geschichte als Lernprozeß.5 Ne glede na vse kritične opazke in napotila naj v sklepu vendarle obvelja: zbornik je docela zadostil ambicijam avtorjem, dopolnil bo znanje marsikaterega, tudi strokovno dobro podkovanega bralca, predv­ sem pa bi lahko bil izvrsten pripomoček za seminar iz obče zgodovine med obema vojnama oz. predavanja na temo II. svetovna vojna. 1985 ' KlaUS Eder' CeSChkhte alS LernProzeß- z™ Pathogenese politischer Modernität in Deutschland, Suhrkamp, Frankfurt/M Oto Luthar Gradovi minevajo, fabrike nastajajo. Industrijsko oblikovanje v 19. stoletju na Slovenskem, Lju­ bljana : Narodni muzej, 1991. 198 strani. ' Junijska vojna leta 1991 je v Sloveniji preprečila marsikatero prireditev. Tako bi moral septembra potekati kongres Mednarodnega združenja zvez industrijskih oblikovalce (ICSID). Narodni muzej je želel izrabiti to priložnost in je pripravil razstavo in katalog o industrijskem oblikovanju pri nas v preteklem sto­ letju. Ker ima strah velike oči, oblikovalce pa bolj zanima zunanjost, odmev kot vsebina, sta bila kongres in s tem avtomatično tudi razstava, preložena na letošnjo pomlad. Tedaj je dejansko izšel tudi katalog čeprav nosi lansko letnico izida. Zgodovinarji pogosto tožimo o neraziskanosti naše gospodarske preteklosti. Situacija je v resnici daleč od idealnosti, tako črna, kot včasih mislimo in pišemo, pa le ni. To dokazuje vsebinski del kataloga Avtorji razstave m pisci tekstov so se lahko naslonili na številna dela od Alfonsa Müllnerja, Ivana Slokarja (zakaj Johann, str. 38?), Jožeta Sorna in Vlada Valenčiča do mnogih mlajših zgodovinarjev Poglavitno delo tako pn razstavi kot katalogu je slonelo na Mateji Kos in Matiju Žargiju. Angažirala sta še številne sodelavce; del njih je sodeloval tudi pn pisanju kataloga. Matija Žargi jè avtor prispevka Kovina, v kate­ rem opisuje naše železarstvo in vlivanje kovin. Osrednje mesto pripada Dvoru ter podjetju Samassa Mateja Kos piše o izdelkih iz keramike in stekla. Glede prve je nekoliko nerazumljivo, da kljub tako ugledni tradiciji, o kateri nam govorijo že arheološki predmeti, ni zmogla višjega, zahtevnejšega nivoja Obratno je pn steklu. Zakaj tako številne tovarne in razmeroma kvalitetni izdelki niso pustili več ste­ klarske tradicije pri naših ljudeh? Danes spominjata nanj le še steklarni v Rogaški Slatini in Hrastniku. Mateja Lozar-Stamcar je prispevala razpravo o pohištvu iz upognjenega lesa, Janja Žagar o tekstilu Branko Reisp o tiskarstvu in Neva Stemberger o knjižni opremi. Medtem ko je Reisp enciklopedično izčr­ pen in predvsem pregleden, smo pri vseh treh avtoricah nekoliko razočarani, ker smo pričakovali več Ob branju njihovih pnspevkov spoznamo, da v določenem smislu orjejo ledino, da gre le za povzetke dose­ danjih dognanj, na katera bodo nadgradile svoja. Vsi avtorji so zapolnili 75 strani velikega fromata ki jim sledi kataloški del, knjigo zaključujejo angleški prevodi. Kot vidimo, snovalci razstave niso uspeli zajeti vseh bistvenih oblik produkcije, posebno pogrešamo les (mizarstvo), usnje.(čevljarstvo, torbarstvo sed­ larstvo). Verjetno bi kazalo obravnavati tudi izdelke iz gline in kamna ter mavca. Ze zunanji vitis, ki ga naredi na bralca katalog, je izredno ugoden. Podobno lahko zapišeno na splošno tudi za vsebino. Posebno velja pohvaliti strokovno umirjenost avtorjev, ki niso podlegli pomemb­ nosti zunajih učinkov, ampak so oblikovanje prikazali kot masovno produkcijo s proizvajalci vred ki zaradi »dostojanstva dela« in komercialne uspešnosti skrbijo tudi za zunanji izgled izdelkov. Upoštevanje tega načela smo zelo pogrešali pri nekaterih dosedanjih tovrstnih razstavah