Problemi podnajemnikov so tako stari kot podnajemništvo samo. V zvezi z vprašanjem študentskega standarda se pri nas že leta pogovarfamo o dragih sobah, o oderuških cenah, o oddajanju sob kot sredstvu neupravičenega bogatenfa... Vendar pri vsem tem nismo prišli niti za korak dalje, le cene podnajemniških sob rastejo. Že pred tremi leti se fe slišalo, da se ustanavlja sindikat privatnih stanovalcev-Študentov in da bo oddafanfe sob kontro-lirano ter posredovano prek študentske organizacije. 0 temje mar-sikdo premišljal, toda brez pravega rezultatcu Denarja za gradnjo novih študentskih blokov skoraj ni in vse polno je godrnjanja čez oderuške Ijubljanske meščane, ki vam za veliko denarja malo muzike zagodejo. In na koncu je vsa ta štorija priljubljena tema mnogih naših novinarjev, ki pišejo fine stvari o neki ženski, ki oddaja vilo za petdeset bilijonov dinarjev na leto, in ki te štorije objavljajo v finih časopisih, toda ne na tisti strani, kjer lahko berete med oglasi, da nekdo ponuja aseksualnemu študentu, nekadilcu, nealkoholiku, nefreaku in sploh ne - sobo, kijesicerv kleti, toda žarnica jo dobro osvetljuje, ki je sicer vlažna, toda ima poseben vhod čez vrt in skozi garažo, kjer sicer res smrdi po premogu, a stane le nekaf drobiža ob malenkostnem predplačilu starega mili-jončka. In sicer zato ne med oglasi, da ne bi naši meščančki slu-čafno dobili moralnega mačka ob registriranfu dveh tako na-sprotnih sentimentov.
Naše podnajemništvo je poleg dealerskega poklica najdonosnejša podzemska ekonomija, Poleg tega pa je še izredno varen posel: ne more te prizadeti ne zaplemba ,,robe" ne zapor, Če kdo preveč godmja, ga vržeš čez prag in počakaš (ne dolgo) na novega, ki je pripravljen plačati še več kot prvi Ko ti zamrznejo plačo in ko se poviSa partijska članarina, žena pa mora delati abortus (ker ti je
počil preservativ: glej prejšnjo številko Tribune, prva stran spodajf), tedaj priviješ na podnafemnika, da so časi pač težki in da je soba ta trenutek dražja za enega rdečega.
Za začetek lahko storimo vsaj nekaj. Zberimo podatke o tem, kakšno je pravzaprav stanfe v izkoriščanjU podnajemnikov. 0 tem, kako to tikoriščanje poteka, slišimo samo vice in pričevanja rekla-kazala.
Študentje, delavci, mladi parif Vsi, ki ste podnajemniki in po-tisnfeni med izkoriščene! Vsi, ki nas pesti roka podzemlja! Tribuna bo začela objavljati spisek ČRNIH SOB. Vaša naloga pri tef akciji je: - pošljite na naslov uredništva točne podatke o tem, koliko za sobo plačujete, koliko vas v sobi stanuje, kakšno (ne)ugodnost za ta denar prejemate, v katerem delu Ljubljane ali nfene okolice stanujete, kaj je vaš stanodajalec po poklicu in kakšne dohodke irna (če ste že prodrli v to skrivnost), - da ste pri navajanju teh po-datkov skrajno pošteni, saj bi bili v obratnem primeru rezultati takega spiska ravno tako nesmiselni kot prepričevanje vašega go-spodarja, da vam zniža stanarino zajurja.
Lahko nam pošljete podatke o tem, kfe ste nekoč stanovali in so vas hudo izkoriščali, toda v tem primeru navedite tudi datum, ko ste kapitalista zapustilu Če se res ne želite podpisati, pustite vsaj inicialke. Vendar vas prosimo za točne naslove. Uredništvo pa vam zagotavlja in prisega, da bodo vsi ti naslovi varno shranjeni v naj-temnejšem kotu uredništva in da bomo nanje pazili kot na punčico svojega očescu V seznamu ČRNIH SOB pa ne bomo navajali niti vaših inioialk.
CAKAMO VAŠA PISMA. ZAPOLNITE ČRNI SPISEK! PO-VEJTENA GLAS, KDO JE KDO!
REDAKCIJA TRIBUNE
ZA 1 DINAR DVE TRIBUNI
Pred seboj imate nekoliko spremenjeno Tribuno. Ured-ništvo se je namreč odločtfo za-menjati tiskarno. Prvi razlog so skoraj za polovico nižje cene, drugi krajši čas tiskanja, tretji bolj profesionalna izvedba, če-trti pa redno izhajanje.
Tribuna bo odslej resnično štirinajstdnevnik, s šestnajstimi ali dvaintridesetimi stranmi.
RAZEN TEGA JE TRIBU-NA EDBNfA STVAR, KI SE JE V ZADNJEM CASU PO-CENILA.
Uredništvo
KAJ JE NAROBE NA FAKULTETI ZA STROJNlSTVO
10. januarja letos je bil na FS skli-can sestanek profesorjev in članov sveta drugega letnika, da bi se pogo^ vorili o vprašanjih, ki zadevajo studij v drugem letniku. Začeli so štu-dentje in sicer z navedbo, da ima dmgi letnik veliko težkih pred-metov, ki jim povprečen študent ne more slediti oziroma jih sproti študi-rati. Kljub tridesetim uram preda-vanj na teden (to število ne presega dovoljenega) študentje snovi ne sle-dijo, ker je tempo predavanj pre-hiter.
Tako stanje je nespremenjeno žt več let; doslej še ni bilo uspešnega ukrepa da biga popravili, tudi letos ne. Zato so študentje za letošnji dru-gi letnik predlagali opustitev dveh pogojnih izpitov (mehanika II, hi-dromehanika). To je le začasna in delna rešitev. Predlog je bil po daljši razpravi sprejet in bo o njem sklepal PZS.
Predlog, da bi prihodnjim genera-cijam študij strojništva podaljšali za en semester in tako razbremenili študijski program, je bil zavrnjen. Drugi predlog je bil, da bi preda-vanja podaljšali s sedanjih 7 na 9 mesecev letno. Nesmiselno je, da je študent 7 mesecev preobremenjen, ostalih 5 pa prepuščen sam sebi. Ta predlog predvideva, da bi se preda-vanja porazdelila enakomemeje, -štu-dent bi imel več časa za sprotni štu-dij in seveda tudi več prostega časa. Za vsak predmet bi uvedli sprotno kontrolo znanja s kolokviji. Tako bi odpravili klasično obliko izpitov ob koticu študijskega leta. Seveda bi bili izpitov oproščeni le tisti, ki so dobro opravljali kolokvije. Prever-janje znanja bi bilo bolj objektivno, ker bi bilo oprto na uspehe pri ko-lokvijih.
Ceprav je bilo slišati pripombe, da tak način ni akademSki, je prevla-dalo mnenje, da bi z navedeno spre-membo zmanjšali osip, omogočili sproten študij in dosegli, da bi štu-dent čimprej diplomiral in mlad pri-šel v delovni kolektiv.
Omenjeni način študija se je po svetu uveljavil že na več reno-miranih univerzah.
STEVO GLUMPAK
DELO TRIBUNINEGA SVETA
Letos izvoljeni svet Tribune je se-stavljen:
-  izvolila   skupščina   SŠ   LVZ: Božidar    Debenjak,    Jure    Mikuž (predsednik),   Boris   Muževič   (na-mestnik predsednika),
-  imenoval 10 SS LVZ: Nevenka Dolgan, Pavel Gantar,
-  predstavnik   univerze:   Franc Jakopin,
-  predstavnik ZMS: Jurij Avčin,
-  predstavnik     Društva    novi-nariev: Prirnož Žagar.
Svet se je prvič sestal 23. novem-bra 1972 in se konstituiral. Skupaj z uredništvom je obravnaval program-sko problematiko, financiranje, raz-pravo o Tribuni na tiskovpem svetu pri RK.SZDL, informacijsko mrežo, status lista in njegove naloge ter oce-nil prvo številko. Dal je nekaj smer-nic za reševanje kadrovske proble-matike, predvsem za iskanje novega glavnega urednika.
Sestanka se niso udeležili Franc Jakopin, Jurij Avčin in Primož Ža-gar.
Drugi sestanek sveta je bil 29. de-cembra 1972, vendar se je ta spre-menil v razgovor, saj so bili prisotni le štirje člani. Svet je s predhodnim pristankom B. Debenjaka potrdil predračun za leto 1973 in potrdil novega glavnega urednika. Za tem je stekel razgovor o programu številk, o študentski kulturi.
Sestanka se niso udeležili: Boži-dar Debenjak, Boris Muževič, Franc Jakopin in Jurij Avčin.
Tretji sestanek ni bil sklepčen. Prišli niso: Božidar Debenjak in Bo-ris Muževič, ki sta se opravičila ter* Nevenka Dolgan, Franc Jakopin, Ju-rij Avčin.
Vprašanje tistim, ki blokirajo delo sveta: Ali mislite, da je delo v svetu samo vaša osebna stvar? To velja zlasti še za predstavnika uni-verze in ZMS, ki se sej nista udeleže-vala že lani.
UREDNIŠTVO
21. SEJA PREDSEDSTVA ZSJ
10. I. 73 je bila v Beogradu seja ZŠJ, na kateri so uradni predstavni-ki študentskih organizacij iz vseh re-publik in avtonomnih pokrajin raz-pravljali o nalogah predsedstva po pismu in po "3. konferenci ZKJ. Kot je pri tem anemičnem forumu že v navadi, se je po uvodni besedi pred-sednika Kalinida sprožil plaz kritik in samokritik. Kritika se navadno nanaša na delo profesionalnega dela predsedstva in na (ne)upoštevanje oz. neizpolnjevanje sklepov ZKJ. Predstavniki iz Slovenije so zahtevali sklic volilne konference, vendar so nekateri predstavniki iz drugih repu-bliških organizacij menili, da je ta zahteva zaiadi resne politične si-tuacije nekoliko preuranjena. Po dolgotrajni in malo plodni debati so prišli do končnega sklepa, da bo po-sebna komisija na osnovi diskusije sprejela predlog o delu predsedstva.
Povsem jasno je, da je bilo v ome-njeni debati najpomembnejše vpra-šanje nadaljnje usode študentske organizacije, s katerim je povezano tudi vprašanje odnosa z mladinsko organizacijo. Ob teh vprašanjih se je pri članih predsedstva pokazala do-kajšnja zmeda, saj ni bilo nikomur povsem jasno, na kakšen način bi ZŠJ uskladili s stališči iz resolucije 3. konference ZKL Globoki vzdihi prisotnih so mogli pomeniti samo: ,,Bomo videli."
Menim, da se upravičeno lahko vprašamo, čemu imamo takšen forum, ki z vsem svojim ,,delo-vanjem" ne kaže nobene samo-iniciativnosti in še manj spo-sobnosti, da bi izvedel samostojno politično akcijo, ki bi bila odiaz avtentičnih interesov študentov? Zdi se, da odgovor na to vprašanje zadeva že strukturo organiziranja po republikah; ta je povsod na razlicne načine študentom odtujena.
DŠ
POLETIV AMERIKO
Mednarodni odbor v sodelovanju z Intemational Student Service letos že četrtič otganizira za študente naše univerze počitniško delo v raz-ličnih kampih v ZDA. Za prvo leto sodelovanja nimamo podatkov, leta 1970 je potovalo 13 študentov, leto kasneje 26, lani pa 25 študentov. Delo v kampih je raznovrstno: vo-denje skupin otrok v naiavi, pri roč-nemu delu in športih, in odgo-vornost zanje. To delo traja dva me-seca, tretji mesec študentu ostane za potepanje. Letos se je priglasilo 123 študentov, starih od 20 do 30 let, ki aktivno obvladajo angleščino in imajo izkušnje pri delu z otroki. To so namreč pogoji, preveija jih ko-misija. Na osnovi rezultatov je ko-misija sprejela 50 študentov, ostali pa naj se do prihodnjega leta pridno ukvarjajo z angleščino in majhnimi otrocidoma.              _             _  _
Crt PRINClC
P OWER TO THE PEOPLE!
Val protestov proti ameriški agre-siji v Vietnamu se iz dneva v dan stopnjuje. Ali bo sporazum v Parizu sprejet? Po tem, ko je ameriški pod-sekretar za obrambo W. aements 12. januarja izjavil, da ZDA ne iz-ključujejo možnosti uporabe je-drskega orožja, če se ,^iikakor ne bodo mogli sporazumeti" s Se-vernimi Vietnamci, morajo ti pro-testi zadobivati čedalje enotnejšo obliko v skupnem boju proti no-vemu fašizmu, ki se najlepše iz-kazuje v politiki ZDA. Kot pregled navajamo nekatere akcije z začetka tega meseca.
6-1. V Utrechtu (Nizozemska) so bile organizirane masovne mani-festacije proti ameriški politiki v Vietnamu. Demonstracij se je po mnenju organizatoijev udeležilo okrog sto tisoč ljudi. Istočasno so potekale množične demostracije tudi v Belgiji.
8.1. Dva neznanca sta se utabo-rila na neki zgradbi v New Orleansu ter z orožjem napadla uniformirane ljudi, torej policijo, na cesti pod seboj. V boju je bil eden ubit, drugi je policiji pobegnil. Med bojem sta vzklikala znano geslo predvsem črnih ameriških revolucionarjev POWER TO THE PEOPLE!
8.1. Ponoči so v Rimu ,,ne-znanci" zažgali štiri avtomobile ameriških oboroženih sil v Italiji. Po mnenju policije je protiameriška di-verzija povezana z demonstracijami italijanske levičarske mladine na rimskem letališču Fiumicino. Proti-ameriške demonstracije so bUe tudi v Benetkah.
9.1. Ponoči so ,,neznanci" vigli skoz okno ameriške akademije v Rimu molotovko. Pred stavbo ame-riškega časopisa Reader's Digest v centru Rima pa so ijašU tempirano bombo.
10.1. ,,Neznanci" so podtaknili ogenj v ameriški čitalnici v Frank-furtu. Čitalnico, na kateri je za sto tisoč mark škode, so protiameriški dehiontranti napadli že večkrat.
13.1. V Zahodnem Berlinu je šest tisoč ljudi demonstriralo proti ameriški agresiji v Vietnamu. De-
monstracije so organizirali člani so-cialistične stranke.
11.1. Francoski levičarski mla-dinci, člani Fronte imdokitajske soli-darnosti, so na cerkvi Madlen v cen-tru Pariza in v nepostedni bližini ameriške ambasade izobesili sever-novietnamsko zastavo, ki je bUa 20 metrov dolga in pet metrov široka. To estetsko akcijo je onemogočila policija (kdo pa diujg), ki je zastavo uro kasneje snela. CLani Fronte so sporočili, da bodo 20. januarja oiga-nizirali velike protiameriške demon-stracije.
14.1. V Bonnu je deraonstriialo proti Nbconovi bandi dvajset tisoč Ijudi. Nixona so projglasili za fašista in zažgali njegovo ilutko. V Dort-mundu pa je tisoč mladih prote-stiialo proti kolonialni portugalski politiki. Ob vsem teni je imel gospod Nixon te dni rojstni dan. Njegovi stanovski kolegi iz vseh de-žel sveta so mu zaželeli sreče.
KAIRSKI   ŠTUDENTJE  RAZBITI
V prejšnji številki ^mo poročali o novoletni zasedbi univerze v Kairu. V naslednjih dneh so študentje iz-vedli še več demonstracij, pritlo je do spopadov in mnogi študentje so bili aretirani. Aretirali so tudi nekaj neštudentov, našli pa so tudi ,,letake s sovražno vsebino", ki so študente pozivali k ustanavljanju ilegalnih organizacij. Oblasti so univerzo zaprle in jo dale obkoliti s policijo. Kaže, da je bil tokratni upor levih kairskih študentov masoven, čeprav oblasti skušajo pomen tega revolta kolikor se le da zanikati in govorijo o ,^najhnih skupinicah", ki ,,sejejo nered". Po besedah predsednika Sa-data so ,,zaroto" skovali ,,levičarski avanturisti", ,^iujskači, ki so na-ščuvali študente in ,,papagaji", ki so zasnovali ,,subverzivni načrt". Povedal je tudi, da je sedaj vsa stvar v ,,rokah zakona". Tako so 11. ja-nuarja sporočili, da je na univeizi spet vzpostavljen red in z njim tudi mir. Aretirali so namreč še zadnjo skupino 45 študentov in 15 §tu-dentk, ki so se zabarikadiiali na uni-verzi in spopadli s policijo in vojsko.
Tako je Sadat uničil še en štu-dentski revolt; vprašanje pa je, kaj je s tem razrešil. Levi kairski študen^e so namreč protestirali proti glo-balnim vzrokom krize, v kateri se egiptovska družba nahaja, te pa se ne da razrešiti z birokratsko logiko zapiranja. Eden izmed elementov re-volta je bil tudi protest proti ma-nipulaciji z verskimi vprašanjL Vlada predsednika Sadata je hotela za-netiti verske spore, aa bi tako za-krila politične mahiinacije, ki jih sama izvaja.
POJASNILO
V šesti številki Tribune je na prvi   strani  objavljen  uvodnik Marš skozi univerzo. Tekst je je-zikovno slab, to pa zato, ker je prišel v redakcijo zadnji hip, in ga je urednik po svoji presoji odnesel v tiskamo, ne da bi ga prej dal v pregled lektorici. Ena-ko se je ponovilo v številki 7—8, in sicer s tekstom Dve razstavi v mestni galeriji (objavljen na 10. strani). Bralcem se za storjeno napako opravičujemo.
V števflki 7-8 je korektorica spregledala netočno zapisan na-slov članka na peti strani: ta ni Asistenti,   Stažisti,   komunisti, ampak Asistenti, stažisti — ko-munisti.
REDAKCIJA
univerza in neuniverza
Čeprav ima tako imenovana akademska etika že dolgo zgodo-vino, trdno povezano z univerzitetno avtonomtjo in samoupravo, je njen današnji obstoj krizen. In to ne le zaradi množic, ki se jimje odprla univerza, ampak tudi zaradi povsem nove vloge izobraže-vanja. Ekonomski interesi bodisi države bodisi vladajočega razreda so integrirali vse izobraževalne institucije v toliki meri, da je recimo, univerzitetna avtonomija in torej svoboščina samoodlo-čitve iluzorna zahteva. Primeri so tako pogosti, da se v zavesti ljudi izgublja pomen, ki ga ima akademska avtonomija kot simbol ali kot svoboščina.
Razlog samoodločitve je treba iskati v družbenem položaju štu-dija. Dokler se je navezoval predvsem na določen krog izkušenj, načina življenja, samostojnih kritičnih institucij, je bila kasnejša zaposlitev samo nadaljevanje akademske prakse. Z etatizacijo družbe, kar sovpada z monopolizacijo politične moči, se je proces obrnil: prevladala sta princip vzgajanja delovne sile in razlaščanje posameznika do take mere, da je njegov obstoj smiseln samo v služenju nekemu parcialnemu interesu. Vse pritikline, ki so sprem-ljale študij, so dobile vlogo potrjevanja tega cilja. Najvažnejše pa je to, da se dominantni interesi vladajočega razreda vse bolj vsiljujejo kot življenjski interesi vsakega posameznika. Študij tako več ne pomeni razvoja kritičnega mišljenja, ampak pridobivanje določene kvalifikacije (diplome), ki hkrati postaja statusni in razredrii sim-bol. V gibanjih za reformo univerze se tako pojavljajo dvojni pro-jekti — eni težijo k ukinjanju tradicionalne univerze v izobraževalne ustanove, kjer gre samo za prenašanje nekega pozitivnega znanja, drugi pa težijo predvsem k politizaciji za določene svoboščine in so tako izrazito politični. Razvoj je veliko bolj naklonjen prvim, kar se kaže že vrsto let tudi na mednarodnem seminarju Univerza danes v Dubrovniku — zadnje leto je projektu ,,bodoče univerze" naspro-tovala le manjša skupina predvsem študentov z abstraktno floskulo, da je za ,/eforrao univerze potrebna bistvena družbena spre-memba' Proces ukinjanja univerze se je v nekaterih zahodnih de-želah udejanjil v tem, da namesto akademskih ustanov nastajajo intenzivni kurzi kvalificiranja.
Kako neposredno je boj za emancipacijo študenta povezan s politično emancipacijo, je pokazalo obdobje zadnjih nekaj let v Ljubljani. Družba je čisto konkretno in z odločno akcijo ocenila, koliko je potrebna in vredna svoboščina avtonomne univerze. V takih primerih kajpak ni mogoče verjeti različnim projektom de-lovnega statusa študija. Sicer pa kaže podobno brezbrižnost do
vprašanja, kako se lahko tudi univerza ali pa študentje emancipirajo kot institucija in ljudje, tudi način, kako se v študentski organiza-ciji in zunaj nje pojmuje delovni status. Seminar v Čateških topli-cah je ponovno oživil tendence, da se vizija reformirane univerze izenači s tistim, kar družba od nje pričakuje. Kako naj se potem univerza brani pred pogosto umetno ustvarjenimi konjunkturami, slabo planirano proizvodnjo, socialo, izobraežvanjem, če ji je dana samo prddukcija, ne pa tudi družbena emancipacija?
Ko se danes postavlja vprašanje študentovega socialnega stanja in s tem tudi akademizma, ga ne smemo izločiti iz njegovega razvoj-nega konteksta, ki se neposredno povezuje z zgodovinsko in poli-tično vlogo inteligence. Submorala akademizma, včasih še realen odpor prevladujoči morali, se danes hrani pri istem koritu kot purgerstvo. Univerza, ki je z redkimi izjemami ohranila preživele meščanske institucije (avtoritarnost, pozitivizem, odmaknjeno vzvi-šenost). se taki tendenci pač ne more upreti. Normalno je, da se je enostavno prilagodila zahtevam, ki jo v bistvu ukinjajo. Obstaja absolutno odtujeno od študentov kot nekak servis, ki je pripravljen dati zdaj kontingent ekonomistov, zdaj zdravnikov, hkrati pa vzgaja še nekaj intelektualcev - anahronizem, seveda. Tako uni-verza ne more biti zainteresirana za nič drugega kot pa za svoj osnovni delovni proces — tako imenovano proizvodnjo kadrov. Če bo zaškripala njena efektivnost se bo trudila, da bo stisnila štu-dente v primežu malo močneje. Toda dokler bo lahko pokrila ne-normalno nizke potrebe družbe po izobraženih kadrih, se ne bo brigala za socialno stanje študentov. To je prepuščeno tolerantnosti in usmiljenju profesorjev. V taki odtujenosti utegne vztrajati tako dolgo, dokler je pošten sunek s strani tistih, ki so žrtve take malo-marnosti, ne bo vrgel s tečajev.
Obstaja razlika med blagostanjem, ki je zgrajeno za gladko funk-cioniranje etatizirane družbe, in med tistim blagostanjem, ki je rezultat emancipacije posameznika in družbe. To se kaže v aktual-nem stanju tako, da se lahko v to družbo blagostanja vključujejo le zaželeni (in privilegirani), drugi pa ostajajo na njenih marginah — s poceni stanovanji doma ali v študentskem domu, s socialnim zava-rovanjem, s kreditom in štipendijo, s socialno kontrolo — drugim pa ostaja negotovost, brezbrižnost, delo v študentskem servisu, življenjski minimum.
To ni le vprašanje solidarnosti, ampak tudi neprilagodljivosti družbe.
MARJAN PUNGARTNIK
SEMINAR 10 SŠ LVZ V CA-TEŠKIH TOPLICAH OD 5. DO 7.1. 1973
Je že tako. Ko gre zares (kot je rectmo šlo na zasedbi FF leta 71), ni težko zbrati tudi sto študentov k razpravi ob nekaj sendvičih, (ki si jih kupijo sami) in vodi. Ko pa se 10 SS LVZ obremeni s svojimi organi-zatoričnimi problemi, je po njegovi najboljši vesti in nič zoper asketske principe v naši družbi pač povsem razumljivo, da predstavnike štu-dentov (člane 10, predsednike fa-kultetnih odborov ...) zapelje v ličnem avtobusu za tri dni k dobri jedači in pijači, zabavi itd., da imajo le-ti za vredno razpravljati po šest ur na dan o svoji organizaciji in o ,,vsem", s čimer je le-ta v odnosuo
Tako je seminariste ob prisotnosti B. Kovača s SZDL prvega dne se-minarja politična realnost opozorila nase s tem, da je Jože Korinšek spre-govoril o globoko segajoči resnosti tretje konference ZKJ; temu pri-dana Kšelina diskusija o aktualnem organiziianju SŠ LVZ pa je sprožila polno kontraverz diskusijo,.iz katere je iz&a precej podrobno utemeljena spontanost kot princip našega orga-niziranja. Lenart Setinc (študentska politična veličinafje ugotovil, da se s spodaj podpisanim že tri leta ne strinja in od njega retorično zahte-val, naj mu naslika precizno podobo komunizina, ki da bi ga on potem hotel (z vso svojo avtoriteto? ) ures-ničiti.
Nič manj ni bil zanimiv naslednji dan, ko so seminarju prisostvovali tudi profesorji Milcinski, Kobe in Bavcon (predstavniki najvišjih orga-nov univerze); prisoten je bil tudi naš stari znanec z UK ZKS Gojko Stanič, pa še predstavnika RK in MK ZMS. Dopoldanski del semi-naija je bil posvečen študentskemu informiranju. Seminaristi so po-udarili pomen fakultetnih listov, go-vorili pa so tudi o radiu Študent, Tribuni, perspektivnem infor-mativnem centru v SS LVZ, štu-dentski založbi ter o študentski tiskarni. Na tako omejenem pro-storu je nemogoče porocati o vsem, kar so udeleženci seminarja govorili. Omenim naj samo diskusijo M. Pungija, ki je kritično osvetlil pose-ganje v študentsko samoupravo na področju informiranja in kratko-vidnost sodnijskih postopkov zoper študentski tisk.
Popoldan istega dne, posvečen ustavnim amandmajem, posebej štu-dentskemu amandmaju (študent-de-lavec) in reformi univerze, je bil prav tako poln bolj ali manj modrih opredelitev do najrazličnejše pro-blematike; iz nje velja posebej po-udariti problematiko študentske samouprave in njen odnos do uni-veize kot celote ter s tem povezano problematiko študentka-prorek-torja.
Zadnji dan seminarja je bil govoi o aktualnih nalogah v SŠ LVZ. V
debati so imeli vidno mesto pro-blemi glede odnosa z ZM, vprašanja študentske kulture in problem raz-vijanja združenja pokrajinskih klu-bov. Pomembno je mogoče to, da se ždi, da bomo v SS LVZ začeli bolj angažirano razmišljati o vzpodbu-janju razvoja avtentične študentske kulture in da se aktivnost pokra-jinskih klubov počasi bliža svojemu smotru.
Ceprav navdušenje nad uspeš-nostjo seminarja ne morem deliti s predsednikom 10, moram priznati, da je bil seminar v Cateških Topli-cah veijetno eden najživahnejših do-slej. Klobuk dol, zlasti pred resnim odnosom do probletnatike, ki je po-gosto mejila na resnično prizadet odnos. Seminai je pokazal tudi, da se v študentski organizaciji vendarle uveljavlja pristop, ki stvari ureja si-stematicno, pokazal je tudi, da se je na nekaterih fakultetah, na katerih doslej nismo bili vajeni posebno žive študentske aktivnosti, puls nekoliko zvišal.
Seminar je pokazal, da se štu-dentska organizacija usmeija v last-no konsolidacijo, v temeljitejše vzpostavljanje samoupravnih od-nosov na univerzi in resneje k vpra-šanjem reforme univerze. Pokazal je tudi željo po razvijanju čimbolj avtentične študentske kulture.
Treba je ugotoviti, da je nekoliko popustil interes za splošnejša druž-bena vprašanja, čeprav le-ta niso bila povsem zanemarjena.
DARKO STRAJN
TU PREBERI
Tribuna potrebuje več kol-porterjev s posameznih fakul-tet. Delali bi vsak drugi pone-deljek in torek. Zaslužek je ugo-den: 40 procentov od proda-nega izvoda. Zglasite se na ured-ništvu, Trg revolucije 1 /11 -soba 86 ali po telefonu 21-280. Navali, narode!
STAVKA ŠTUDENTOV TUDI V MAR0KU
Okrog deset tisoč rabatskih štu-dentov je pričelo 10. januarja z dvo-dnevno stavko. Stavka je odgovor na aretacijo več kot tristo študentov ra-batske univerze. Policija je zaprla tudi več članov najožjega vodstva nacionalne unije maroških štu-dentov. Studentje so protestirali proti novemu, konservativnejšemu sistemu dela in pouka na njihovi univerzi — policija pa je demon-strante razgnala in jih precej tudi aretirala.
Stavki so se sprva pridružili tudi profesorji, vendar kasnejša poročfla pravijo, da so po 13. januarju, ko se je stavka uradno končala, ostali na uiiiverzi samo še študentje, ki zahte-vajo izpustitev svojih kolegov.
morilci ane frank
1. »revolucionarna« etika študentskega lista tribuna
(Prispevek za delo sveta Tribune)
Ker se na straneh Tribune nemalokrat nekaznovano govori o revoluciji, naj nam bo dovoljeno, da v skladu z ,,okostenelim" zakonom o tisku odgo-vorimo na članek Neve Mlakar: ŠKUC v šesti številki in s tem opozorimo na prihod nove revolucionarne novinarske etike, ki jo v skladu s svojimi načeli uvetfavlja ta študentski list. Če ta etika ni videti revolucionarna, pa moramo reči, da je vsekakor NOVA, saj je pri sodoživljanju usode slovenskega štu-dentskega tiska do zdaj še nismo zasledili. S tem prispevkom hkrati pred-lagamo odstop mednika za kultuio in odstop odgovornega urednika. Zaradi naše nekompetence pa je ta predlog seveda že vnaprej zavrnjen. Vse, kar želimo, je, da bi vsaj ugledal luč sveta na svetlih straneh Tribune in tako ušel prijaznemu novemu načinu dela uredništva.
Kronologija dogodkov, ki je omogočila Nevi klakar napisati članek, je bila takale (vse to je moč nekaznovano zanikati, ne da bi utrpeli dušne rane):
V času, ko je nastajala prva številka letošnje Tribune, je predsednik ŠKUC Aleksander Zorn prinesel v nieno uredništvo poročilo o enoletnem delu te organizacije. Ker je v statutu SKUC člen o obveščanju javnosti o delu orga-nizacije in ker je v statutu Tribune člen o namenu Tribune (obveščati jav-nost o delu študentov), smo se o tisku članka sporazumeli hitro, še'posebej zato, ker je bila pred vrati letna skupščina ŠKUC, do katere bi ppročilo moralo v javnost. Domenjeno je bilo, naj bi članek izšel v drugi fetošnji številki.
Vendai so se kmalu začeli zapleti. Clanek se je redakciji zdel predolg in slabo napisan (čeprav tega niso znali primerno verbaliziiati in utemeljiti), zato ga je povsem samovoljno skrajšala kai prijazna lektorica, ne dabi o tem obvestila pisca. Ta je lepega dne povsem slučajno našel ostanke svojega članka in opozoril na to, da so skrajšani in črtani celi odstavki, ki so za poročilo o delu SKUC-a bistveni. Poslali so ga k lektorici, ki vsega tega, kaj je za članek važno in kaj ne, seveda ni vedela, in se je opravičila, da so ji naročili, naj črta pač tisto, kar se ji zdi odveč. Po skupnem dogovoru z odgovornim urednikom je bil nato članek pripiavljen za tisk in sprejet. Izšel ni seveda nikoli. Pač pa se je zgodilo nekaj drugega: v Tribunini tretji šte-vilki, kjer je izšel prispevek k materialom za redno skupščino SŠ LVZ, je kot 1 strela z jasnega, pod naslovom PROGRAM ,,KULTURA", izšel nekakšen debilen kuharski napotek za študentsko kulturo. Nenadoma je pričel nekdo (za katerega se je potem izkazalo, da je kulturni urednik Vinko Torkar) z vehementno gesto uredniškega Elije, zelo značilno za diletante, deliti na-svete, da je treba ŠKUC-u najti.prostre za galerijo, gledališče itd. Ker to govorimo že nekaj let in ker je sam ŠKUC o tem imel že nešteto sestankov, pozivov, dogovorov in ker že lep čas ta prostor tudi dejansko išče, se nam ta nanovo odkrita Amerika ni zdela pravzaprav nič kaj posebno bistra ali ne-pričakovano odkritje. Imeli smo prav.
Pač pa nismo imeli prav, ko smo mislili, da je do teh bistrih in novih ugotovitev prišel Vinko Torkar kar po lastni pameti. V istem globalnem in originalnem kuharskem nasvetu PROGRAM ,,KULTURA" je namreč za-pisano tudi, da je ŠKUC okostenela organizacija in ne resničen izvir štu-dentske kulture. (Kaj pa je izvir kulture? ) To pa se je zdelo zaradi dejstva, da SKUC kot okostenela institucija obstaja šele eno leto in da je samo v njenem statutu več (za Tribuno ,,ievolucionarne") neinstitucionalne stimu-lativnosti, ker je premore uzreti celotna pamet pisca tistega nasveta, precej predebelo, zato je sledil mučen telefonski pogovor najprej Pungartnik-Zorn nato Torkar—Zorn.
Od tod vsa nesreča. Vinko Torkar, kulturni urednik Tribune, javni delavec na področju kulture, spremljevalec študentskega gibanja, je narmeč povedal, da je vse informacije o delu ŠKUC-a in tudi svoj utemeljeni sklep ^ okoste-nelosti pobral kar iz taistega poročila, ki zaradi zvite uredniške politike nikoli ni ugletial luči sveta. Od tam je izvedel tudi, kaj potrebuje študentska kultura, kako pa naj bi sicer, kajti v prostorih ŠKUC-a ga nikoli nismo imeli čast videti ne živega ne mrtvega, prav tako ne na sestankih, skupščinah itd.
Kaj lahko rečemo o takšnem načiiiu pridobivanja informacij? Preprosto: to je navadna polnogatarska umazanija, ki ne bi pritegnila večje pozornosti, če ne bi šlo za študentsko organizacijo, ki poročil o svojem delu ne more objavljati v lastnem tisku, ker to nekdo v nasprotju s statutom in dolžnostmi svojega dela samovoljno preprečuje in taisti nato s poznavalsko gestcpiše o nezadostnosti in okostenelosti dela te organizacije ravno na podlagi infor-macij, ki jih je sam pospravil in blokiral, da niso mogle v pregled. Ker interes povzročitelja tega prijetnega dela ni bil jasen, se je ta podlost zdela povsem volonterska. Manipulacije s socialnim prostorom, ki je na voljo štu-dentskemu tisku, pa s tem še ni bilo konec. Zdaj so nastopili že čisto osebno prestižni interesi. Urednikoma najbrž ni bilo všeč, da se nekdo dere nanju po telefonu in jima razlaga njune dolžnosti in svinjarije, posebej zato ne, ker sta pravzaprav onadva urednika in tako že vesta. Žato je bilo potrebno iz-koristiti sVojo moČ še enkrat.
Nesrečno poročilo je bilo končno v tiskarni, pripravljeno za šesto šte-vilko, v kateri naj bi po zatrdilih Pungartnika iz3o. Vidi, boga ti, tam je bil zdaj objavljen članek Neve Mlakar: SKUC. Ker to žensko poznamo (in ji zato ne bomo rekli tovarišica), tudi vemo, da prav nič ne ye o delu ŠKUC-a, da se o njem nikoli ni pozanimala itd. Na naše vprašanje, ali je kdaj vsaj videla notranjost ŠKUC-a, je rekla, da so bila vrata večkrat odprta in je po tihem pogledala. No, prijazno jo vprašujemo tudi, na katerih prireditvah je bila (na tistih, o katerih tako poznavalsko piše). Toda ta vprašanja so povsem odveč, ko preberemo podnaslov njenega tvora. To je preprosto citat iz ti-stega zanič, neobjavlienega poročila.
Tako se je Neva Mlakar lahko varno lotila sodbe o stvareh, katerim so
preprečili priti v javnost. (Kajti njen tvor je kritična polemika z nesojenim poročilom.) Ali pa se je tega tudi zavedala, ali je vedela, da je najeta čistilka uredniške greznice, ko je nenadoma s tako pomembnim korakom stopila prvič med tiste močne ljudi, ki pišejo v časopise, da jih potem vsi poznajo in berejo, ne vemo. To pa tudi ni tako važno. Najete gorile niso nikoli posebno zanimive.
In to privzdignjeno babjeslovje, o katerem naj nam bo govoriti kdaj dru-gič, takoj ko bo Tribuna to želela, se zelo skladno vključuje v novo ured-niško kulturno politiko. Ko nam že daje lekcijo iz višje morale, osvobojene vsega zemeljskega, moramo pripomniti samo nekaj: tam piše na vsem lepem tudi: ,,Vsaj mnenja sem takega." Duša prodana,-zdaj se boš pa že ti hvalila, da imaš svoje mnenje.
Dragi bralec, če se zaradi popolne nesposobnosti pravega kritičnega gle-danja vseeno naprezamo iti kritiko, kaj se zgodi? Ta se z božjo pomočjo namah bridko obrne nasproti nam. In že kažemo svojo zagovednost. KONEC: kaj naredimo z gledališkim kritikom, za katerega smo ugotovili, da pri predstavi, o kateri piše, ni bU?
Kaj naredimo z urednikom, ki zaseže (brez stiokovne utemeljitve - glej statut Tribune) poročilo o delu študentske organizacije in potem prepiše, kaj ta oiganizacija je in kaj ni? In dela uslugo sodelovanju med študentskimi organizacijami?
Odgovor je moč najti v tisti NOVI novinarski etiki, ki jo uporablja le-tošnja Tribuna. Želimo ji še več podobnih uspehov.
ALEiKSANDER ZORN
2. mucaf pazi, peče
Če prinaša praznično lesketanje zadnjih decembrskih dni s seboj sprav-ljivost in mir ljudem na zemlji, bi bila odpuščajoča kretnja nad pisanjem Neve Mlakar (SKUC, Tribuna 6/III) najlepše darilo, ki bi ga lahko ponudU mlademu dekletu. Toda zaradi bridke predzgodovinske skušnje je treba po-svariti navihano Evino hčerko, naj ne otipava nezrelih jabolk, ki jih ponujajo še bolj nezreli hudiči. Muca, pazi, peče. In tako posvečam pričujoče pisanje sanitarnemu in higienskemu ravnanju, saj se hote dogaja daleč proč od tvorne polemike.
Spoštovana avtorica takole zavije začetek svojega pisanja: ,,SKUC - Štu-dentski kulturno-umetniški center - polno ime navajam ( ...)", in za hip se mi zazdi, da sem zastonj sedel k stroju. Študentskega kultupo-umetniškega centra ne poznam, toda tudi dozdeva se mi, kje je tu kleč. Tisti navihani U ti je ponagajal, da si morala pritakniti še tisti ,,umetniško". Ej, vidiš, nobenega umetniško ni in se je tisti U priklatil iz KUlturni kar tako - blagozvočnosti na ljubo. ŠKC - to bi zvenelo nekam neresno, delo bi se nam ustavljalo in ne bi mogli postati v letu dni tako ugledna, teoretičnega pretresa - izpod peresa Neve Mlakar - vredna ustanova. Begotni pogled naše člankarice se ni ustavil ne na napisu na vratih v študentskem naselju VHI/klet, zdisnil je prek plakatov, ki so oglaševali škucove prireditve, in Mlakaričini nemirni prsti niso šli prek vabil in obvestil Študentskega kulturnega centra. Ne, naša prijateljica živi v CASU in fabriciia kriterije in teorijo sebi in tretjerazrednim manipulantom v veselje.
,,Po letu dni uradnega delovanja ŠKUC-a je že čas, da pregledamo njegovo delovanje (...) bomo skušali v teoriji odkriti posamezne zanimivosti." O dušica majcena, pisanje te izdaja, vsaka opotekajoča misel kaže, če bi bilo delo Študentskega kulturnega centra še tako skromno, tvojemu pogledu bi se širilo od obzorja do obzorja. Preveč bi ga bilo. Povej po resnici, roko na trebuh: ,,Fizičnih meril za škodo, ki jo počnem kar tako iz prešemosti in veselja do življenja, ni."
Še k tistemu o teoriji in praksi. Če se, žal, nikoli^nisva srečala znotraj skromne piakse Študentskega kulturnega centra, toliko bolj hiepenim po doživljanju njegove teorije po poteh, kjer me bo vodila tvoja vlažna dlan. In to ti zamerim, to povsem žensko stflizirano kruto streznjenje, ki mi ga ponujaš namesto ,,zanimivosti" teorije. Kaj res misliš, da bom potešen, ko mi namesto obljubljenega ponujaš I. Svetino, renomirane gledališke skupine, Pekarno, nepoučenost o maratonu in njega naravi in ko konec koncev zabeliš: ,,Komisija za glasbo je relativno še najbolj uspešna (...). Pa še vedno to jemljemo kot nekakšno zadovoljstvo, ne pa kot vzpodbudo za obširnejše in pogostejše delovanje." Ce je to resnično eno od jedei tvojih teoretičnih raziskav, če je ta skupinski psihoanalitični portret komisije za glasbo vse, kar zmoreš odkriti, potem bodi resnici na Ijubo povedano: Vemo, da ti, Neva Mlakar, ne verjameš v heliocentrični sistem in da doma skrivaj malikuješ.
Naj tu odidem izpred duhovne podobe Neve Mlakar, s katero mi je bilo kramljati, in opozorim še na bistveno napako V pisanju, o katerem teče beseda.
Naša avtorica pravi: ,,Gre za skupino, ki si je zadala (,...)." Povedano bodi, da ne gre za skupino - ampak za vojaško disciplinirano in izurjeno enoto, ki troši družbeni denar za prodor v mednarodno podzemlje, ki ga avtoričine ,,širše množice" rade imenujejo subkultura. In tu si je avtorica prislužila "Srno piko, ko v svojih kontaktih s CASOM in teorijo tega ni izvohala.
Pri koncu smo, o drugem delu članka s tretje strani 6. Tribune pa naj spregovore široke študentske množice, ker — naj sklenem z mislijo Mla-karjeve: »Kajti napiedek mora biti, je nujen in prav kultumi napredek je osnova za razvoj človekove osebnosti in njegovega odnosa do zunanjega okolja."
0, Dante, kako že praviš? Aja. ,4n padel sem, kot truplo mrtvo pade."
MARKO SLODNJAK
3. »če jaz, če drug... o, kaj ti mar, ti bedni stvor iz gline!«
(MichaelEminescu: Lucifer)
,,Gre za skupino, ki si je zadala odgovorno in obširno nalogo: ohranjati ^energijo, ki se kaže v obliki študentske kulturne potence ..." Ljubiteljska skupina, zbiralnik, oregonska kletka, akumulator. Brez tiste temeljne potrebe, ki jje udarila pečat naši civilizaciji, grške potrebe po človekovemu samouveljavljanju? Brez siljenja in posiljenja? Ali pa vendar kaj boH sivega in zaplotnega in zakotnega, kar v sebi skriva še kako mrke nakane? ,,Prvotna akumulacija je proces nasilnega razdvajanja neposrednih proizvajalcev od sredstev za proizvodnjo in njihovega pretvarjanja v najemne delavce." (Enci-klopedija leksikografskog zavoda). Kapitalistični klan grabežljivih tatov kul-turnih menic in vrednostnih papirjev in vrednot?
,,Študentska kultura (...) naj bi se dogajala kot kulturna akcija, kot gibanje in amaterizem (...) vrnitev v položaj pred razdelitvijo sveta, ka-terega bistvena značilnost je razbitost sleherne akcije na njen subjekt in objekt (...)" (J. Novak, Pojasnjevanje ,,subkulture", Tribuna 1971, št. 15). Taki so. Opravičjli so svoj nastanek, obstoja pa ne. Samo kaj prida bogati ti kanalniški, podzemni, tunelski, podganji ljudje ne morejo biti. Niso racio-nalni, ekonomični in rentabilni. Namesto da bi svoje podjetje večali, sploh ne skušajo prodreti v javnost, ne najen.ajo študentske delovne sile, nekako simbiotično vegetiranje počno, bela omela na cvetoči jablanovi veji. Seveda, ko pa jemljejo svoje ,,prireditve" kot nekakšno zadovoljstvo, ne pa kot vzpodbudo za obšimejše in pogostejše delovanjc Taki so, njihovo do-movanje je parazitsko podpodje in ne svetlobne in živahne fakultetne avle, kjei množice študentov že od junija čakajo na napovedani kulturni maraton.
Zaman jih čakamo tu, prijatelji! Trebaje v njihove temačne veže, privaditi naše roženice sencam in temini, in jih nato zgrabiti za vrat, plesen. Kdo bi se bal okostenelih, rožljajočih, nosljajočih uradnikov, črnih suknjičev z roka-vičniki. Za bitko sem, ponosno jim poglejmo v kunčjerdeče, mačjesvetleče reže oči. ,,Študentska- kultura je poizkus (.«.), ki lahko izhaja samo iz študentskega gibanja." (Prav tam). Taki so: le za trenutek pozabiš nanje, pa se spridijo. Samo da niso v tistih zakloniščih, spremenjenin življenjskih j>o-gojin, mutirali in se spremenili v kakšna huda virusna bitja, ki prenasajo gnojne rane in bule in vnetje možganske opne, norost, bolečine in božje?
MILAN DEKLEVA
PRIJAZNO POJASNILO
Članek A. Zorna, ki naj bi bil sporen, smo izprosili kot kritičen pogled na , delo ŠKUC-a, vendar je bilo uredništvo mnenja, da je preveč ekstenziven (razna naštevanja imen, akcij) in da poročila o delu ŠKUC-a na takšen način ne moremo tretirati kot ČLANEK. Tudi avtor je bil mnenja, da se mu stvar ni preveč posrečila. Pozneje smo se dogovorili za nekoliko skrajšano verzijo, vendar pa je bila takrat že mimo skupščina te organizacije, tako smo se raje odločili za del materiala ste skupščine. Namesto poročila o njej (za kar smo zaman prosili nekatere ,,kulturnike"), smo pač mislili, da je primerno, če objavimo polemičen zapis Neve Mlakar. Iz sestavka je menda razvidno, da ne gre za noben napad na ,,mlado organizacijo", ampak za preverjanje re-zultatov. Ne moremo namreč zanikati, da ŠKUC zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov še naprej životari. Članek je zbudil tako vehementsko reagiranje, da objavljamo te tekste kot dokaz revščine v zavesti o študentski kulturi.
Tudi razpis lanskega urednika za kulturo za prispevke o subkulturi se je kot podobna ,,moljakanja" končal dokaj klavrno. Na drugi strani pa - ali je resnično potrebna provokacija, da se o tem piše?
REDAKCIJA
lepota subkucture
Poleg dejstva, zaradi katerega se ne bo nihče vznemirjal - napihnjenosti namreč, v kateri tovariš Zorn misli, daje bila napadena njegova vcličina - je še nekaj, o čemer pa se splača govonti. Pri tej stvari gotovo nc bodo po-trebni pioni (ali mrka porota), še manj pa teatralni obiski. Naj bo za zgled srednji vek, ki je propadel najbrž zaradi tega, ker vitezi niso obvladali dru-gačnih veščin komuniciranja, kot pa kruto iztrebljanje. Dovolj svarilen zgled.
Gre za usodo subkulture, ki je tako tesno povezana s Študentskim kultur-nim centrom, da si z njim deli celo usodo. Subkulture ,,kot alternativne kulture" in za katero je gotovo, ,,da je njena struktura odvisna od strukture študentskega razreda, vendar ni jasno, kakšna je zveza med njima". 1 Jernej Novak je v predlanski Tribuni postavil tezo, da je subkultura ,,vračanje k nekemu izhodiščnemu položaju," 2 Dekleva jo že razvije, kot da je to dejstvo (,,kako nujno je; da prazni prostor, ki ga ustvarja tak dualizem, zapolnimo s subkulturo: ne v smislu neke kulture, ki je spodaj in je temeljna, temveč kot alternativne kulture, vračajoče se nazaj, v prvotni položaj, ko do razmejitve še ni prišli in so bili vsi proizvajalci hkrati njeni potrošniki in vsi potrošniki hkrati njeni proizvajalci" 3), obstaia samo geneza (,,Študentsko življenje jc nenehno obnavljajoče se gibanje" ^), ne pa tudi evolucija (,,Štu-dentska kultura se odreka in ne more biti kontinuiteta in takg ne morc ustvariti svoje tradicije, katere branik bi potem morala postati" *>). Reflek-sija nakazuje križanje antropološkega (,,Izraz .kultura' nam v tem smislu pomeni predvsem način organiziranja reševanja eksistenčnih problemov" -Novak) in pragmatičnega pojmovanja (kultura kot ,,panoga človekove dejav-nosti" - prav tako Novak).
Eno številko pred tem (14/71) je Tribuna objavila članek Otroci coca-cole, obračun s slepo ulico zahodnjaške subkulture. To človeka sili v raz-mišljanje, kako da je ljubljanska inačica za odločilni odtenek drugačna. In za tem še, ali je njena spontanost lahko princip kulture (tudi kot ,,antikultura" se namreč vključuje v neko univerzalno, če hočete zgodovinsko kulturo), ali njena a.ternativnost ni le odpor, ali resnično ne ustvarja tradiciie. Za tako miniaturno sociološko raziskavo ni potrebno brati samo ,,ideološke" članke, niti obiskovati samo ,,subkulturne manifcstacije. Človek potem razišče še institucije ,,javnosti" take kulture, jih primerja facta socialnega položaja in pridc do hudobnih zaključkov. Subkultur-' je samo prevara: nekdo hoče kultno uro močvirniškega uživanja dvigniti na raven kulture. Naj se njeni teoretiki še tako izvijajo, na koncu ostaja dejstvo, da je vanjo posvečena le mala peščica, ki zna učinkovito in v pravi iperi kombmijrati kajenje, grupni
,,nad-jaz" in humanistični študij. (Iz)vrstno poskakovanje kot vrednota m norma.
Kultura je bfla že od vsega začetka posvečeni hram in iluzija male bur-žoazije - tja 'do Vidmarja in A. Zorna. Napad na kulturo je napad na eksistenčno osnovo tega sloja in čutiti se da, da ji je obratna logika enako-vredna. Ali so filistrstvo (do konca prve svetovne vojne), elitizem (Vidmar je pred vojno govoril o neplodnosti množic) in subkultura kaj bistveno raz-ličnega? Vsepovsod gre za nakup ,,prave" kulture, tudi za napihnjeno moč-virništvo in vsa umetnost je poiskati si pravo dojiljo. Tokrat je pač aktualna joint mentaliteta, dopolnjena s superiomostjo ljubljanstva. Modifikacija tfa-dicionalnega purgerstva v ..avantgardo" študentske kulturne politike, katere rezultat je nekaj pamfletov in menedžment - ustvarjalci so nekako ob strani, a tudi pogosto žrtve različnih ,,ideologij".
Ta intima, čudovita iznajdba Kocbeka in Gradišnika na zasedbi filofaksa, apolitičen, skrivni kotiček vsakega posameznika, sem in tja v zakupu kakšne ,,sfere", v osnovi pa sposoben proizvajati najvišje stvari, ta vidmarjanski zdravi razum. Purgerji so med nami, neločljivo povezani z ustanovo Sumi, nekoliko alerg^čni na politiko, to nižjo zvrst dejavnosti nasproti ,,kulturni" duši. Kakšni so v položaju moči (v posedovanju odločujoče vloge), kažeta Vidmar in Zorn.
Ne delam si iluzije, da bi moglo biti tudi kako drugače - pri dejstvu, daje univcrza ljubljanska. Sklcnjcna je zveza močvirskih in privincialnih purger-jcv. Potem pa sc kdo čudi, če lepe koncepte Problemov poruši navaden birokratek s kopico floskul! In če se Trocki ne prodaja, in če bo kmalu izšla šc Svctinova knjiga itd.! V miniaturni sodni predstavi, ki mi jo je nekaj predstavnikov SKUC po izidu inkriminiranega prispevka Neve Mlakarjeve zaigralo, jc Marc Slodnjak seskočU z vrha umišljene veličine subkulture in rekel nckako tako: ,,Saj veš, kako je s to zajebano študentsko kulturo!" To pa ja! Tu smo si bolj enaki, kot pa si Zorn želi misliti.
Potrebno je dodati še nckaj, ker je to pač polemični zapis! To ndsprotje je slej ko prej moralo nastati, da bi se pozornost študentske javnosti prenesla na osamljcnost SKUC. Kdor pa misli, da načenjamo polemiko zato, da bi locirali ,,dcsnico" in si s tem dokazali nekakšno ,,levost", naj kar vztraja pri tako bcdasti domislici. Evforičnost j,misliti drugače" se danes čuti žrtvovana in izdana, ne vprašuje pa se, zakaj je ob vsem pompu kontinuiteta vendarle prcrczana. Naj sc enkrat zave, da je scdela na pogretem stolu.
*                           MARJAN PUNGARTNIK
1,  3, 5 - Milan Dcklcva, O kulturni ustanovi, RŠ 12. 2. 1972, citirano po Drugem programu RŠ (verjetno prva številka), str. 57-8.
2, 4 - Jernej Novak, Pojasnjevanje subkulture, Tribuna 15/71), str. 5.
PRIPIS LEKTORICE
Dragi Sanja,
saj sva se pomenila, da je bilo tvoje poročilo ?yzelo slabo na-pisano" in sva /tudi ugotovila ,,zakaj slabo in kaj slabo", in saj si se strinjal, da si podrobnosti (dragocene, ker so ,,važne za člane" ŠKUC) napisal tako, da bi bralce ob branju poročila prej dolgočasile kot vznemirile — zakaj mi zdaj lažeš, da sem ti tekst krajšala, kot mi je velela moja nevednost o pomemb-nostih v njem.
Naj se ti še na tem mestu opravičim, ker sem zagrešila sa-movoljni poseg v tvoj članek? Ne, Sanja, sem se ti že.
Odgovorni urednik mi je po-vedal tvoje naročilo, naj Bora tvojega tokratnega teksta ne pregleda, ker da je že lektori-ran. Pa sem se ti kljub temu drznila znova zameriti. Pri-merjaj natisnjeni tekst s svojim od kdovekoga, če je od koga, jezikovno pregledanim tipko-pisom, pa boš videl — zakaj.
B. ZLOBEC - JURČIČ
A. ZORNU & co.
Ne nameravam pisati svoje verzije in kronologije dogod-kov, ker enostavno ne zmorem tako visoke manipulacije z ,,dej-stvi" in besedami v jeziku. Dol-žan sem le kratko pojasnilo, se-veda, če bodo A. Zorn & co. v svoji napihnjenosti to še zmogli prenesti brez resnih poškodb. Edina informacija, ki sem jo resnično pobral iz tiste^a ne-srečnega poročila o delu SKUC, je tipkana stran imen bolj ali
manj znanih (sub)kulturnih ve-ličin, ki sestavljajo devet (9) ko-misij za različne kulturne dejav-nosti. Tista skladovnica imen mi je nekako vsilila žgočo be-sedo ,,okostenelost", in to zato, ker prihajam iz (sub)okolja, ki je zmoglo (brez subvencij) bolje brisati razliko med tistimi, ki ustvarjajo, proizvajajo, in ti-stimi, ki použivajo, trošijo kul-turo, kot jo npr. briše Lo Trocki ali koncert elektronske glasbe, in ki je z več dobre volje in energije v svojem (sub)okolju naredilo za študentsko gibanje in kulturo ,,skoraj" toliko kot ŠKUC. Nerodno je le to, ker se zaradi svoje skromnosti doga-janje ni sililo vpisati v kronike širškega študentskega gibanja in kulture.
Ob tej priliki se A. Zornu, bivšemu predsedniku ŠKUC, opravičujem za vse nalepke od debila do polnogatarja.
VINKO TORKAR
TRIBUNA, študentski list. Izdaja 10 SŠ LVZ. Uredništvo in uprava 61000 Ljubljana, Trg revolucije l/II. Telefon 21-280. Tekoči račun 50101-678-47120. Tiska tiskarna ,,Ljudska pravica" v Ljubljani. Let-na naročnina 25.80 din. Poštnina plačana v gptovini, Rokopisov ne vračamo.
UREDNIŠTVO: Miha Avanzo, Rado Lipovec (glavni urednik), Mar-jan Pungartnik (odgovorni urednik), Edo Stefančič (likovni in tehnični urednik), Vinko Torkar, Pavle Zgaga.
Lektor: Bora Zlobec-JurčiČ Korektor: Vera Klemenčič Tehnični sekretar: Crt Prinčič
z doktorjem levom milčinskim
VPRAŠANJE: Za okvir tega razgovora bi postavil tezo, ki se zdi malo paradoksalna: do zdaj smo navajeni vse socialne probleme gledati kot ekscesne primere, kot marginaln^ pojave. Glede na pre-vladujoče norme so to mogoče res mejni primeri, vendar razkrivajo neko družbeno zakonitost in morajo biti metodološko v središču pozornosti. Krog zajema recimo alkoholizem, narkomanijo samo-morilstvo, abortiranje. Čeprav smo si razgovor zamislili tudi kot informacijo o stanju med študenti, pa je o tem brez obsežnejšega raziskovanja težko govoriti, ker nimamo nobenega zaznavnega aparata, ki bi take pojave posebej registriral. Toda za razumevanje teh je potrebno zajeti širše področje, saj je k^onkretno dogajanje med študenti le del nekega širšega. Najbolj značilen je alkoholizem, ki je med akademsko mladino že dalj časa tradicionalna kulturna instituciia, s katero je dokazovala in uveljavljala svoj upor.
MILIČINSKI: Če gremo najprej na zlorabo toksičnih sredstev, moram reči, da je na prvem mestu alkoholizem. To je pri nas že tradicionalna droga, saj je kakšnih 140 let nazaj ugotavljal ljub-ljanski fizik, kakor so takrat pravili mestnemu zdravniku, Lipič, da je alkoholizem na območju Kranjske zelo vznemirljiv pojav, in je apeliral na oblasti, naj vendarle kaj ukrenejo, da se bo to zaustavilo. Pri tem je imel v mislih tudi širšo profflakso, v kateri naj ne bi sodelovale samo zdravstvene oblasti, ampak tudi drugi forumi. Mislil je na to, da je treba v gospodafstvu zavreti produkcijo alko-hola in jo omejiti z davki. No, od tistega časa ni bilo v tem smislu ukrenjeno nič. Pred dvema letoma se je akcija proti alkoholizmu na medicinskem področju poživila, vendar je ne spremljajo ukrepi drugih forumov, ker, češ da bi radikalnejši poseg v produkcijo in razpečavanje alkohola utegnil ogroziti naše gospodarstvo. Te stvari se pletejo tako, kot so se pred sto štiridesetimi leti. Alkoholizem je 'gotovo toksikomanija prvega reda m ne ugonablja samo alkoholike, ki jih je na tisoče, ampak posredno tudi njihove družine.
VPRAŠANJE: Mislite, da je za to kak dominantni razlog? Ne-kateri že kar enačijo Kranjec-pijanec. Na obstoj takega razloga kaže tudi pogostnost drugih pojavov, ko je recimo samomorilstvo, česar se ne da gledati ločeno.
MILICINSKI: Za ta pojav si ne bi upal dati kakšne generalne razlage. Docent Gvahte v svojih študijah o zdravstvenem stanju našega prebivalstva, ugotavlja, da je umrljivost pri moških 3,4 krat večja kot pri ženskah. Piičakovana dolgost življenja pri moških nikakor ne raste, kakor bi bilo pričakovati, z dvigom standarda, temveč celo rahlo pada. Tako domneva, da je v ozadju mogoče neka biološka slabost moške populacije. Alkoholizem, ici je moška bolezen, jo še bolj načenja, če nimamo tudi za znak omenjene slabosti. Bistveno je tudi, da je pri moških več samomorov kot pri ženskah. Mogoča, druga razlaga je, da je naš nacionalni karakter take vrste, da ljudi pri lajšanju svojih notranjih tenzij in zavrtosti usmerja k uživanju alkohola. Vtis imam, da Slovenci socialno spre-jemljive oblike agresije izražajo teže kot drugi narodi v Jugoslaviji.
PUNGARTNIK: Pri akademski mladini se je dogajalo, da je bil alkoholizem pogosto neke vrste odpor proti družbenem stanju. Še danes se popivanje kaže kot vrlina, vrednota — to kažejo razne prireditve študentskih pokrajinskih klubov. Še vedno je aktualen klasični stereotip študenta, ki naj bi bil nekak vagabund in pijanec.
ZGAGA: Posebej v študentskem naselju, kjer se ta problem širi z rastjo naselja.
VPRAŠANJE: Dejansko moremo to samo konstatiiati; vprašanje pa je, če imamo kakšno možnost, da bi tako stanje sanirali.
MILIČINSKI: veste, pri zdravljenju takšnih škodljivih navad je tako, da jim moramo nadomestiti z nečim drugim, dati moramo drug modus lajšanja notranjih konfliktov, drug način uveljavljanja, če je to tisti motiv, ki posameznika žene v zlorabo alkohola in drog.
PUNGARTNIK: Dal bi primei, kako je neposiedna družbena nemoč povezana z alkoholizmom. Poznam človeka, ki so mu bile zaprte vse poti napredovanja, navkljub sorazmerno zelo visokim
potencialom, saj se je sam izobrazil, se naučil pisati, veliko je bral. Najprej ga je ustavila vojna, po vojni pa se je znašel pred zaporo, ki jo je napravilo neustrezno tre liranje kmetov, tako da je postal kla-sični alkoholik.
''MILIČINSKI: Gotovo je res, kar pravite, saj tudi pri pro-učevanju suicida enosti prihajamo do tega, da rianj vpliva naš so-cialni ali nacionalni karakter, da pa verjetno ravno trenje subkultur oziroma njihovih vrednot igra mogoče večjo vlogo, kot smo mislili. Toda opozoril bi na nekaj. Aktualnih obremenitev in stisk v katerih človek živi, in njegovega alkoholizma in druge take abnormne reakcije, ne smemo spravljati v zvezo preveč neposredno. Zdi se nam, da je treba upoštevati osebnost človeka. Ta se formira do petega leta starosti, tako da je treba po vzrokih za take pojave poseči precej nazaj. Sedanja aktualna situacija igra bolj pro-vokativno vlogo.
PUNGARTNIK: Če upoštevamo vlogo družine v oblikovanju človeka, se postavlja zanimiv problem. Naša družina je navidezno matrialharna, na kar kaže visoka stopnja ekonomske emancipacije ženske do take mere, da je že ovirana normalna biološka repro-dukcija. Na drugi strani pa vidimo, da so posamične vrednote zelo avtoritarne, le da se njihova agresivnost obrača navznoter, ne pa navzven. Situacija bi se bistveno spremenila, če bi odstranili vse motnje, ki vplivajo na posameznikovO formiranje v najzgodnejšem obdobju. Jasno je, da tradicionalna družina tega ne zmore, ker se ohranja ravno na teh nasprotjih. Danes se pojavljajo konkretne altemative, recimo življenje v komuni.
MILIČINSKI: Zdi se mi, da te nove forme še zdaleč niso tako utrjene, da bi lahko otroku, ki bi v taki skupnosti rasel, dale tisti občutek varnosti in topline, ki mu je potreben. To so bolj. sin-tetične in ne stabilne formacije, katerih efekt na razvoj otroka je čisto nepredvidljiv. Zaenkrat ne vidim, da bi lahko kakršna koli forma družine, ki naj bi se v prihodnosti formirala, nadomestila tesen odnos med otrokom in materjo v prvih letih njegovega raz-voja.
GANTAR: Integriranost socialistične družbe, je bistveni pogoj za to, da izgine tradicionalna avtoritarna družina, ki sloni na go-spostvu očeta. Taka družina je ovira za sodovno življenje, zato tudi razpada. Nastaja konflikt med razpadajočimi in pa novimi formami, ki še niso dograjene. Do patoloških pojavov pride po mojem tudi zato, ker družina v nekem obdobju izgublja funkcijo primarne navezanosti na okolje.
MILlClNSKI: To potijujejo tudi naše raziskave o suicidu. V mnogih družinah obstaja taka situacija; v k*ateri se oče pokaže insuficienten, čeprav navzven kaže neko fasado avtoritarnosti, mati pa po sili prevzame dominantno vlogo v družini, ampak situaciji ni kos. V takem vzdušju raste veliko ljudi, ki potem zapadejo suicidal-nosti. Mislim, da se vloga očeta v družini razkraja, vendar pa trdim, da odnos med materjo in otrokom na noben način ne bi smel biti moten, kakorkoli se urejajo druge stvari.
PUNGARTNIK: Fromm postavlja tezo, da je socializem vračanje matriarhalne družbe, vračanje na ta osnovni in za otroka bistveni odnos brezpogojne ljubezni in solidarnosti.
VPRAŠANJE: Poskusimo osvetliti tudi socialno osnovo samo-morilstva.
MILIČINSKl: Pri nas gotovo ni take situacije, kot je bila leta 1958 na Japonskem, ko je bilo relativno glede na populacijo istih let največ suicidov v starosti med 20 in 30 letom. Tega pri nas ni. Koeficient samomorov je pri nas največji v starosti od 50 do 63 let. Mogoče je relativna pogostnost suicida med mlado populacijo ne-koliko večja kot v drugih evropskih deželah, ki so s tem pojavom najhuje obremenjene. Ni pa tolikšna, da bi morali zganjati tako paniko, kot so jo pred leti, ko so govorili o klubu samomorilcev in podobno.
VPRAŠANJE: Ali lahko obstaja ideologija samomorilstva?
MILIČINSKI: Ideologija lahko obstaja, toda sama človeka do suicida ne more spraviti. Mora biti neka dispozicija, ki se izoblikuje že v mladosti.
VPRAŠANJE: Kako bi označili tak samomorilski karakter, če lahko govorimo o tipu?
MILICINSKI: Generalno se nečesa takega ne bi dalo reči. Toda dunajski suicidolog Ringel ga je v glavnem orisal tako: suicidalnost je proces. Človek mora rasti v takih razmerah, ki ga vedno bolj utesnjujejo, ga spravljajo mogoče v občutek, da je zapostavljen, nezaželen ipd. Drugi faktor je ta, da tak človek nima psihološke možnosti ventifirati svojo socialno sprejemljivo agresivnost. Tretje pa je predstava, da s smrtjo človekovo bivanje ni zaključeno. To se kaže v različnih fantazijah, bolj ali manj zavestnih. Tako je neki mladenič, star kakih 18 let v svojem poslovilnem pismu sestri med drugim napisal: ,^)a ne vidim na pogrebu kakih rož!" kot češ ,,Jaz bom med tem časom še tam!".
PUNGARTNIK: Tudi to, če človek misli, da bo s samomorom razrešil neki konflikt, je vera v posmrtnost.
MILIČINSKI: To je okoliščina, ki olajša končno odločitev. Ver-jetnost, da bo do samomora prišlo, je odvisna od izrazitosti teh treh stvari. Seveda so še druge reči: alkoholizem, opitost v kri-tičnem času, starost. Vemo tudi, da mladi ljudje samomoi veli-kokrat delajo, manjkrat pa ga storijo, rnedtem ko za starejše velja obratno. Moški bistveno večkrat kot ženske.
PUNGARTNIK: Lahko bi prešli na področje, ki se v zaostali mentaliteti tretira* kot kriminal, čeprav to ni. Gre za mamila. Po-skusil bom na kratko orisati razvoj prodiranja mamil. Imamo že tako ali tako tradicijo tabletomanije in težke narkomanije. Toda z valom nove kulture so k nam v večji meri vdrli halucinogeni. Dokler se je to držalo v strogo intelektualnih krogih, ki so jih uporabljali za raziskovanje nove senzibilnosti, to še ni bilo tako nevarno. Rezultati so vidni v umetnosti: v filmu nastajajo novi prijemi, ki so se lahko razvili samo na taki izkušnji, vzemimo za primer Disneya ali pa Odisejado 2002. Lep pritner je tudi animirani film zagrebške šole Mačka. Tudi slikarstvo kaže na ta vpliv, da ne govorimo o ljudeh, kot so Poe, Baudelaire, Ginsberg, Keroac.
ZGAGA: To je inverzibilna akcija, v tem se s tabo ne strinjam.
PUNGARTNIK: Rekel pa bi, da je postala hašiš—ideologija, ki je v tem primeru dosti bolj učinkovita kot pri samomorih, nevarna takrat, ko se je uveljavila pri manj izobraženih slojih, posebej pri mladini. KoHkor vem, v Ljubljani narašča število tistih, ki uživajo težke droge.
MILIČINSKI: Ta pojav narašča. Mogoče debato o teh stvareh zelo moti to, da se vsakovrstni medikamenti in droge mečejo vsi v eno vrečo in jih globalno obravnavamo z vidika narkomanij. Treba je razlikovati, za kakšna sredstva gre. Poznamo taka, ki so zelo nevarna, pa tudi takšna, ki so gotovo blažja kot alkohol, za kate-rega vemo, da je popolnoma legalen. Vemo, da se mladoletnik lahko pri belem dnevu v cvetličarni napije do nezavesti in da ne bi iz tega nihče delal kakšnega kazenskega primera. V tej paniki, ki se pri nas zganja, okrog narkomanij, se mi zdi, da je nekaj hipokrizije ali pa mogoče celo manever, da bi se odvmila pozornost od alko-holjzma. Kadar govorim o narkomaniji, začnem vedno pri alko-holizmu. Kar naš slovenski narod ugonablja, je alkoholizem. Med njegovo pomembnostjo in pomembnostjo narkomanij je še velik razmak. Pri narkomanijah je treba ločiti, ali gre za zlorabo kla-sičnih narkotikov, ki so se že pred leti zlorabljali zlasti v zdrav-stvenih krogih, se pravi opij in njegovi derivati, v zadnjem času heroin, ali gre za zlorabo raznih barbituratov, kot je luminal ali podobno, in raznih tablet, ki se dobe v prosti prodaji, ali pa gre za uporabo halucinogenov. To so zelo različne stvari. Zloraba opija in njegovih derivatov je zmeraj zelo nevarna, v kakršni koli obliki, pa naj se jemlje skoz usta, kadi ali vbrizgava. Ta sredstva ustvarjajo hudo zasvojenost in se ob njih razvijajo razne telesne in socialne posledice. V Slovenije je sicer po pogostnosti za alkoholizem prva nevarna toksikomanija zloraba raznih zdravil, zoper bolečine, pli-vadona, optalidona, takih stvari, na katere se človek naveže prav tako kot na alkohol ali pa še huje, kar ima lahko nevarne posledice. Kar zadeva halucinogene, jih je dobro ločiti med blažje in hujše. Hujši bi bili psilocibin, meskalin in še druge sintetične stvari, LSD je nekako na meji, blažja pa bi bila marihuana in hašiš. Najblažja je marihuana, za katero v Ameriki pravijo, da je največ debate o njej ravno zato, ker je za druge droge jasno, da so škodljive in da se jih je treba otepati. Pri marihuani, ki se je v Ameriki tako razpasla, da nekateri menijo, da postajajp statistično deviantni tisti mladi in-duvidui, ki je še niso poskusili, pa lahko razpravljamo, ali je sama po sebi škodljiva in ali ni, koliko pa lahko predstavlja korak v uporabi trših drog. Večidel se v strokovnih krogih nagibajo k temu, da je marihuana v primerjavi z drugimi drogami in tudi alkoholom praiktično nenevarna, če se uživa v tako imenovanih socialnih ko-ličinah. Predno se lahko začne kakšna akcija, je treoa droge raz-deliti. S tem pa nastopi vprašanje, do kod je treba razpečavanje drog omejevati in s kakšnimi ukrepi. V Ameriki se že dolgo časa vodi akcija za legalizacijo marihuane. Po zadnjih raziskavah javnega mnenja pa kaže, da je vendarle šele ena šestina populacije za to, da se legalizira, drugi pa so proti. Tako ni pričakovati v kratkem, da bi do te legalizacije prišlo. So pa predlogi, da bi se kazni, ki so pred-videne za ljudi, ki posedujejo majhne količine marihuane, ukinile. ali vsaj zelo zmanjšale. S tega vidika bi bilo treba zgrabiti stvari tudi pfi nas. Drugače pa mislim, da bi bilo treba opozarjati mlade ljudi na to, se vsakršna sredstva, pa čeprav so to relativno nedolžne tablete, če se vbrizgavajo v žilo, posebej v improviziranih tehnikah, nasploh zelo nevarna in vodijo do hudih telesnih komptikacij. Tisto, čemur se v teh krogih reče ,,fiksanje." To je nevarno. Dru-gače pa je zanimiv odpor proti marihuani, o kateri danes v stro-kovnih krogih navajajo, da je v socialnih dozah manj nevarna od alkohola in povzroča tudi manj agresivnih akcij. Od kod ta odpor zahodne družbe proti marihuani in zakaj? Mogoče zato, ker je to zastava nekih drugih nazorov.
PUNGARTNIK: Mislim, da ima marihuana zelo simboličen pomen. Družbeni sistemi vedno potrebujejo distinktivni element, ki ločuje ,,prave," moralne od ,,nepravih." V Evropi so v enaki meri pod represijo seksualni odkloni. Strah pred tem izhaja prej iz nevarnosti etablirani družbi kot nekega reda kot pa iz nevarnosti za človeka, ker med drugiin prav te družbe priznavajo veliko hujše poti samodestrukcije (recimo fahidiotizem, kriminal, politična so-jenja, množično histerijo, televizijske nadaljevanke). Naj dam za primer, da je pred časom neko gibanje v ZDA predlagalo, naj v vročih dned ljudje hladijo stanovanja z odprtimi hladilniki. Ne glede na ničen efekt in na močno uničenje nacionalne ekonomije so ljudje reagirali na to zelo agresivno prav zaradi tega, ker bi taka neposlušnost ogrozila poslušnost tudi na drugih pbdročjih.
FRANKO: Nadaljeval bom na tej ravni. Upoštevati moramo socialne faktorje, ki so relevantni pri idelogiji narkomanije. Stanja, v katerih se nekdo odloči za uživanje mamll, so stanja introverti-ranosti ali celo avtizma, nekako tako, kot se to dogaja pri nekaterih shizofreničnih obolenjih. Cisto logično je, da je njegovo akcepti-ranje in percipiranje sveta in družbe adekvatno tej senzibilnosti, ki jo ustvari uživanje mamil. S tem mislim samo na težka mamila in na tiste ljudi, ki jilj, lahko opredelimo kot narkomane. Dalo bi se celo proučiti, katera so tista obdobja neke družbe, v katerih pride do takega stanja. Če stvar nekoliko shematiziram, bi rekel, da je po letu '68, ko je prišlo do intenzivnega revolta, ki je zajel študente tako v vzhodnih kot zahodnih državah, sledila dooa nekakšne blo-kade s strani politike in celotne družbe. Ce govorimo o študentih in srednješolcih, lahko rečem, da je nemogoče povezati nar-komanijo in socialno angažiianje. Kdor je sociaino angažiran, je ekstrovertiran, je akcijski navzven, medtem ko je narkoman intro-vertiran. Prav sedaj je tako obdobje introvertiranosti. Angažma, revolt študentov, srednješolcev in delavske mladine je sedaj blo-kiran in mladi Ijudje se oprijemljejo religije. Nastala so množična religiozna gibanja, kot so Jezus People in Hari Krishna People, ki so se deino obrnila proti narkomaniji, vendar je del mlade generacije dobil ideološko podlago za uživanje mamil. To se po mojem najbolj vidi na Češkoslovaškem. Tam je narkomanija po letu '68 izredno /riarasla, ševeda z razpoložljivimi sredstvi. Midim, da je to povezano z alkoholizmom, ki zahteva takšno ideologijo, antisocialno in asocialno v smislu revolta in angažiranja. Zdi se mi, da so v tem neke zakonitosti. Bilo bi zapimivo, če bi se pri nas tega lotila socialna psihologija ali klinična psihiatrija, kot to dela na zahodu pri socialnih pojavih in pri jduševnih boleznih smer antipsihiatrije.
PUNGARTNIK: Postavlja se temeljno vprašanje, od kod izhaja težnja, da se z nekimi sredstvi, pa naj bodo to narkotiki, alkohol, nikotin in drugo, nadomešča avtentično razreševanje nasprotij. Ali drugače: je Rim propadel zaradi seksualnega razvrata ali pa je pro-padel v njem. S strani ,,družbe" prihajajo ravno očitki prve vrste, ko gre za te marginalne pojave. Vendar je vsakršen odklon samo komplementaren tistemu, kar se prodaja kot zdravo, družbeno za-želeno itd. Nasproti tej delni nacionalnosti se pojavlja problem razumevanja soodvisnosti različnih odtujitev, pa tudi vprašanje člo-veka, ki mu razna nadomestila ne bodo več potrebna. Kajti če bi bila to stvar posameznika, bi morala biti družba indiferentna do vsake korikretne oblike odtujevanja.
MILIČINSKI: Mislim, da res ljudje gredo v introverzijo, namesto da bi ostali odprti navzven, če je neka konstruktivna akcija blo-kirana, in to pospešuje take vzorce abnormnega in socialno ne-sprejemljivega reagiranja. Čeprav je Reich v svoji knjigi fhe Greening of America pravi, da je uživanje blagih drog, misli pač marihuano, pomagalo človeku v tisti prvi fazi, ko se trga in iz tega vsakdanjega malomeščanskega sveta, to njegovo stališče zame ni sprejen.ljivo. Mislim namreč, da taki pripomočki niso potrebni. Raziskave, ki jih svetuje tov. Franko, bi bile pa nedvomno zanimive in koristne, toda tudi tehnično zahtevne.
Intervju je vodil Marjan Pungartnik, sodelovali pa so: Rado Lipovec, Pavle Zgaga, Neva Mlakar, Vinko Torkar, Pavle Gantar, Crt Prinčič, Adam Franko,
reklamici
Za študente z izbranim oku-som, vse tiste, ki se radi moder-no in elegantno oblačijo pripo-roča Mednarodni odbor SŠ LVZ izvrstne puloverje z napi-som UNIVERSITAS LJUB-LJANA. Puloverje po ceni 98, ND dobite v štirih velikostih in štirih barvah: rdeči, modri, ze-leni in oranžni.
Oglasite se na MO, Trg revo-lucije 1. soba"84.
Pri Cankarjevi založbi, Wol-fova 5, so v prodaji skripta PRO-TITEORIJA O OSNOVNIH PRINCIPIH DELOVANJA ELEKTRIČNIH STROJEV, po din 12. - Avtor: JAKELJ FRANC, Pot ilegalcev 19, 61000 Ljubljana.
majda kne o velikem pevcu
lov na čarovnice. smeh iz ozadja, z njihove strani. potem ste povedali, da ne dopustite otroškega vrtca med asistenti za kaj upo-rabljajo grom in blisk, zakaj pri večini ni stanovske zavesti.
zajček je ujet v luči. mladi iz domače hiše se smejijo, da, zdi se jim zabavno, kot da to ni lov nanje. nazadnje so v rohnenju bobnov postavljeni pred zid. pravična kazen.
';  f I
kaj bi mi lahko povedali o dvojnostih v tei^ življenju? da ne veste mnojjp, da ste   -čisfepobiti? seveda, ko je takpHlačno, da se ne sliši sosedovo vpitje. pijete zmerno, vaša postelja je topla^       _^
mamo ozmerjaš že zjHraj. cffpol šestili, pri kavi. ko odide nazaj spat, ti je žal. razlagaš se z diagrami, se ne razložiš. torej se ogradi in pomoli k starim bogovom, k starim sagam tudi k utopljenemugilgamešu. smeš se vrniti med slike brezokijijbjitij, ko spregovori v tebi budova jeza.  :Sl$
ko nisi več logar, si gozdar. |tt"» nisi več gozdar, si inteligent, ko nisi «č slikar, si potovalec. kot pelje v staro r^sto, na ostanke obzidja, in je končana. zviješ sL pod težo grehov. nčbeška maiaa te ne doseže.
čas je med obglavlja|§em ustavljen. stojiš na ravnini, polni ro$||ntične groze. neka vrba je rumena kot sporri&li.
nihče te ne zapelje, dokler te ne svetnica. pokoren si, smet v kronionoyih rokah zapoješ in ne dajo ti utihniti mnoga stoletja. dajo ti ime luč in sonce naše.
ubog majhen zajček.
sdgjps tvojega temena
počasi
pofceee
bri&jo rumene rože primožke
(neSokončana slika)
(nadaljujem ono prejšnje
o reklamni izdaji
ilustrirane revije)
tovariš                ;
ali se je ta kamnitl bivša školjka
ali se je čisto sluč|tjn6 pojavila
v taJa obliki
ali we muhi del
kot dvakrat po e
alijg pametno
da hodiš v naravd|
vedno po isti potif
institucije pripor^
vprašanja v drugaini obll
vendar 36 slik v sobi
tojepreveč
(načrti za prihodnost so veli
in so sami zase zaključeno opravilo
vprašanja o uporabnosti vsegajcar do
roka                                   9       ¦
tydi niso več najvažnejša)     t«
tudi kar se je dalo razumeti
so bile same predpustne norčije
(tudi česar se ni dalo razumeti)
so bile sarae predpustne ntorčije
glas vpijočega v puščavi
veter odnese mimo edinega beduina
nova vinska bratovščina
atavizmi
nenavadna izjava o prisotnpsti školjk;
moj gospod kakšno jutro ko zvezde padajo
večji hrupj
,ajo sice-
rni so Hftfiii gozdovi, modro je zlato vino; rdeča paje smrt.
Ti lahki rimski zajtrki. .. Oči Tel Aviva. Utrgal sem cvetico, Dalijeveoči.... Vodaje ljubezen in njena vladajoča tekočina. Krog tebe pa je sladak črn zrak in vsi rozasti vonji in zvezdnat plašč. Lastovka, ti sončna melanholija. Casta diva. Sanjske sence . . .
SAJE, ROŽEIN ŽUŽELKE (Rachele Ruysch)
Steklena dojka grozdne jagode. bel metulj plava v keramičnem polžu, vznak ležeči orehi in slonokoščena jajčka plašne kukavice. Plavi minerali, upognjene bilke, skrita buča v rdeči lisi na zelenem krilu. Mrak v debelini skrivljenega lista in tipalke na licu čebuk. Sredi vina priprt, makov cvet, žlahtno zelen salamander izpljune jezik, izpljune tleče možgane. In ozdaje diha, se premika, gre. Votlina dlani, rojstvo mlečnega boga. Madona je groba, ki iz bajke zaskeli. Pokakaj se v moje |rce!
Bojim se očeta, ko božlm njegove stene in gol hodim po opoj-nem dreku.
Z noži prihajaš nadme, iz mojega srca. Nadme, z noži, de-klica ... Prihajaš nadme; z noži prihajaš iz mojega srca, nadme;iz srca, z noži, deklica . . . Zjjjpži, nadme iz mojega srca, deklica . . . Iz srca, z noži nadme, dekH||!
zaCimbezneba
Težak je tvoj parfum, Dava, danes zjutraj; in vabljivo je tvpje telo poletja, kraja, kamor ne sežejo hladne roke januarske bisero-vine. 5 plavimi stezami je sešita najina Hiša.
. .'. najina Hiša, ki gori med metinimi nasadi in sabljastim bam-busom. To je najina MENTOLNA PL ŠČAVA.
Lepa si v večernem mraku, ko posuješ moje mehko hebo zzve-zdami in koža na čelu popye ves svoj lesk, poljubljajoči pivnik v oblakih tvojih črnih las. In jodila mi boš otroke s srebrnimi ušesci.
Poezija je odločitev med ignoriranjeco/družoe in njeno igno-ranco.
srcu GORE, ki mandragora kaplja na najini pološčeni telesi sile. Gledajo naju mozaični obraz in razkrečene azteške vaze s poslika-nimi trebuhi pojejo, ko voda hladi konkavno čelo temnega glasu. Pofukana opica sedi na ustju treh rdečih rek. Pozlačen zelenc hodi po zraku navzgor, po trnju in čipkastemjcamnu; ta sramna smrt naju bo zavila v svoje krvave plenice.
^-
CODEX FEJERVARY MAYER
V centru so štiri kardinalne točke,l Malteški križ deli svet na pet deloVfl
Štirje kraki križa so Sever, Jug, Vzhod m Zahod.
Y sredini je SRCE NAŠEGA SVETA.
Četrtine neba so svetovi, ki so živeli pre J našim.
v
EL TAJIN: piramida tristopetinšestdesetih.hiš, ki so še sveži >vi mlade civilizacije.
A DEŽELA
0 polnoči bo pal prašen poročni prt prek naju, piek najine tilaste ppstelje, kjer se konec stika z za^etkom in začetek gori v
ROSA MUNDIAL
.. V pknu mojega ušesa stoji fosforescenčni mož. Njegova sta ta dva vanilijeva iconja, prihajajoča čez morje in prek plamenov, senc zrelih fig pod vekami domišljije. Pijan bom sedel v razpadajoči HIŠI in razmišljal o usodi človeškega rodu. Odplaval bom na Sansik in nad čelom osvetljene dežele krhkih oblakov, v vodiutopljenih rož, zibajočih se duš simbolističnih pesnikov.                  i&m
NIČ ČLOVEŠKETA MI NI TUJB!                                   ^
Voda se vrača prek tvoje dfkni v temno svetovje poa najino
HIŠO.. Zavita v dišeč kolač sanj stojiš v mrki veži med črno posodo
in lužami petrolejskega vina. Položila si mojo pepelnato soko na
svoje sovje prsi, Lilit! Vstopila si goh in nosila tintasto grozdjej ki je snoči popadlo
spod senc in zvezd. Legla si in temnikaste sladke jagode $o se ti
skotrljale med razprte sramne ustnice ...
ŽELVAIN AGAVA                 f4                 \
Poezija je kot želva in agava.;^ votlini med češnjami postajam vse manjši. Med stenami poletji*%ied zimskimi stopinjami, med ziljskimi vrhovi, kjer ni ne cest tievtat, ki bi jih odpirala orokavi-6ena roka; postajam vse manjši. V črnih kitah zavezah kot mašna Ijubezni, postajam vse manjši... in že strmim v nebo svoje glave. v plave oči moje sanjske sestre, kižmeteorji potuje čezmene, čez lunine mreže jorgovana. To so vhodna vrata v Španijo in ljudstvo, ki živi v meni se zbuja z umazanimi rokami. Qd spanja umazanimi rokami! Ste vi vsi jugoslovanski otroci?            Š
GLANC VEČERNIH DEŽEL
To je glanc včernih dežel, Glanz des Abendlandes, noči moje tatinske Guglijane, ki se je s temo zašila v šantung pesine barve. V zlatem obročku je zakovana plava sliva, da postajam želvin drek. Da sem ugledal svojepesnjenje,kako živi na Bledu, sredi zadihane volhene zime in sladkih otrok z Dunaja, vse pijano od avstrijske bližine, karantanske zgodovine; med počesanimi rožami pred-sednika republike in Živino vežo.
Med graditelji slovenskih dušnih domov^
ŠVETIPLES
Možje se bojujejo na tujem, medtem pa žene doma pojejo, da jili vse močneje objema pevčeva slast.
if igenija zagoričnik
ROKE O SUHIH REKAH
suhe rože pijejo suhe reke
suhe reke so na suhem
med prsti
v sejanju
kuža bebeluža je hud
IZROČ
odkar se je vrnil so v glasbo vnešeni popravki nalaga polena na ogenj in se greje        m
odkar ga ni
so popravki na svojem mestu
hodi z domotožjem
insicuzazobe
JESENSKA
ptice so se odselile
ni ti treba več skrbeti zanje
kje imaš čas
da zaigraš
svetlo pesem na temen klavir
TRGAJ SPREMSTVO
ko se zvesti stanovi zberejo v dvorani obdani z zvestim spremstvom
za zastori ni oken
ni žametnih vešč
tleskajoče roke omahujejo se približa moje njihovo njegovo veličanstv( obdano z zvestim spremstvom
za zastori ni oken
ni žametnih vešč
žlobudrava usta zaščemi sede na prestol obdan z zvestim spremstvom
za zastori ni oken
ni žametnih vešč
kot je navada poljublja zveste laske silijo mu v ramena na obraz z zvestim spremstvor
za zastori
o veščah              \
dan dnevi
radjoima                  ;
rad in spremstvo       ¦.%
zadaj
žamet
ezen
se prehladi daj rožam spremstvo
si sili v lase je rekel je rekel
ALI JE TREBA OSTATINA OB
izbočim
teh nekaj pomislekov poniknem do ilovice nama nič ne reče ko odhajam
(NEOBVEZNO UMIŠLJANJE)
POSVEČENO VSEM MOJIJH PRIJATELJEM, NEPRIJATELJEM
INMENI
Kronološko smo presegli neko obdobje, ki je - po tem presegu
-  tudi samo kronološko konstituirano. Zgodila seje omejitev meje, in spričo tega nam fe bilo dovoljeno, da smo jecljali in zmedeni poslušali, gledali, vohali. . . skratka dojemali čestitke, ker smo pre-živeli staro leto: srečno novo leto. Sprejeli smo ,,novo leto", spre-jeli smo novi čas, čas, ki naj bo po željah vseh naših nevemkaterih in tudi nas samih, srečen čas, čas srečnega veselja. Obljubljeno nam je kraljestvo sreče: to nam z oljnato žametnim glasom govorijo vsi od mass-media do naših otrok, nekoliko razburjeno sicer, vendarje spričo Bližajočega ta nemir razumljiv. Naš razum je nemiren, še bolj nemirna so naša čustva: čustva ,,prevzamejo vlogo" razuma in niso potrebne besede, niso potrebne nobene razlage, nalage: čustva razumejo. Ali kot je oni dan (30. 12. 1972) v Ferentu rekel Odurni: ,,Tega se ne da povedati, a veš, to je v tebi, to vzdušje, to občutje te napolnjuje, a veš, in ni prostora za besede. Besede so odveč, a veš." Nedvomno se nekaj dogaja, vendarje vprašanje, kdo to dogaja in koga to dogoduje. Iluzija otroka, ki se igra s kamenčki, ima pred drugimi iluzijami to prednost, da je igra 1 realna: za ,,praz\ nike" (prazen dan, dan, ki je izpraznjen dela) potujemo na tihd-morske atole turističnih agencij, v betonske kolibe Azurne obale, k sosedovim, na safari živali, kupujemo za darila jahte, pincete za stiskanje kožnih črvov,  knjige,  barvno TV, kupimo meso, vsaj enkrat na leto, ali vsaf skromno darilo, skromno, vendar iz srca (ne iz žepa? ). ,,Novoletni čas" je čas ogromnih potrošenj (propor-cionalno socialnemu statusu potrošnika) in čas ogromnih zaslužkov (slična proporcionalnost). Ali kot pravi moj prijatelj Janez, v tem času bi si študent (človek z določenim finančnim ozadjem in kon-sekvencami tega ozadja) lahko zdslužil denarja za celo leto. Ne-dvomno: vendar ne satno on. Tudi od iluzij se da živeti, in to tako, da to življenje ni niti malo iluzorično - in pa še kako. Treba je le pristati na to dogajanje (to je historio alais zgodovina) kot njegov očividec in akter, kajti akt (delo) dobi v tem času magično moč neponovljivega, enkratnega (. . . na leto), in magično moč časa od-tehta le moč druge magije - denarja. Time is money. Delo, pred-met je vsakdanji: knjiga je bila tudi prej, pincete za kožne črve tudi, črvi tudi - vendar: čas, v katerem to počenjamo, ni vsak-danji: je enkraten etc. To iluzijo je treba vzeti zelo resno, jemanje nas obseda s celim našim razumnim občutenjem: obsedanje je ra-zumljivo, saj je vendar novo leto, čas sreče, srečni čas. Media, v dobi električne implozije so to vse bolj mass-media in media same, nas napolnjujejo - če smo še ,,prazni" (Odumi) - z OBČUTKOM SREČE, pričara nam prihod kraljestva sreče: in kako je lahko kraljestvo brez kralja?! Dejansko, pogosto (nem. hdeufig) sedipre-stol na blatu, vendar še večkrat (nem oefter) sedi blato na prestolu, kot to pravi moj prijatelj F. N.
Umetno spočeto občutje (v horizontu potreb, . . . užitkov) po-časi prenehajo biti umetna občutja: kajti, kaj drugega je sicer na-vada kot sramežlfivo ime za naravo (narava v pomenu človeške utemeljenosti; človeškega, to, kar je samo po sebi (človeku) umevno). Čas ,,novoletnih praznikov" nas spominja na Teden so-vraštva - in obratno. In utopija je realna pač do meje utopičnosti realnosti. Ni nam potrebno brati Onvella: tako je neprijeten, mučen, še posebej v prazničnem novoletnem razpoloženju. Ozri se okoli sebe, v ogledalo, beri časopise, reklame, glej TV, filme, obleke Ijudi. Razumi vendar! Bodi pameten! In če to počenjajo vsi, zakaj ne bi še jaz? Ni več človek merilo vsega, kar je (Protagoras), temveč so Ijudje merilo človeka (XX. stol).
Atomizacija časa sovpada s tehnološko ekspanzijo človeka, ki naf bi po Marcusejevih analizah imela smisel in namen v pomiritvi eksistencialnih razprtij in odpravi ogroženosti od teh istih razprtij. V Mancovem kontekstu misli - ki, jasno, ni zgolj miselni kontekst
—  bi (skicirano   v konturah) pomenilo prehajanje in prehod iz carstva nujnosti v kraljčstvo svobode. In vice versa: tehnološki ana-lisis kot način sintetizacije rabi atomizirano klasifikacijo časa. Atomski čas je čas atomov. Atomizirano klasifikacijo časa doje-mamo linearno, enodimenzionalno. Čas časi. Včeraj, danes, jutri. Enodimenzionalni čas je polni čas, praznega časa ne dopustimo niti ne prenesemo (princip inflnitezimalnega računa; odmor na TV programu je zapolnjen z reklamami),  kot tehnika ne(z)more
vzdržati svoje lastne praznosti (nepopolnosti). Enodimenzionalni čas je čas tehnike in tehnološki čas je čas tehničnega, eno-dimenzionalnega človeka. Univerzalizacija linearnega časa kot so-sledja zamenjuje časenje stvari kot sodogajanje (odpotoval bom spomladi; odpotoval bom, ko se bodo vrnili ptiči), kajti tehnični svet zahteva preciznost tudi v času. Bistvena kvaliteta ur je v nji-hovi točnosti. Čas mora biti točen, kajti netočen čas je v tem kontekstu že contradictio in subjecto. Planetarni tehnologiji pri-pada planetarni čas, in imeti svoj čas, t. i. subjektivni čas (npr. Bloom iz Joycevega Uliksesa), pomeni dezorientirati dogajanja, izgubiti kontrolo, napraviti nepreglednost potekanja; pomeni po-rajati zgodevanje, ki ni dostopno uniformnosti (tehnološkega) vodenja, V revolucionamem poskusu preorati ta tla z negacijo zgo-dovine so pariške množice leta 1871 razbile vse dostopne ure: uničiti Kronos, ki izbira med svojimi otroci: konec sramotne zgo-dovine, ki je eno samo trpljenje - konec, potrpljenja. Negacijauni-formnosti časa pomeni negirati uniformnega človeka, pomeni ne-girati totalitaristični čas. K bistvu totalitarizma sodi enodimen-zionalni čas, uniformiranje dogajanja v linearno preglednost, kjerje možnost kontrole optimalna. Možnost totalne kontrole se skozi tehnično obvladljivost v planetarni (in že medplanetqmi) razsež-nosti kaže skozi CC-sistem (Compiutor Control); čeprav nam ni-kakor ne gre za to, da bi s prstom pokazali na tehniko in tulili: Ecrasez Vinfame! Ne. Tehnološki kozmos je možnost: kako jo Ijudje udejanjamo, živimo tako v turističnih potovanjih kot v uporu prekletih. Lineami čas je avtoriteta, siva eminenca (politič-negaj- sistema. Ko Marcuse spominja zraščanje tehnološke in poli-tične kontrole, se v tem ozadju prikaže tudi matematično časenje Izhodišče kontrole je preteklost, kajti kontrolirati preteklost po-meni kontrolirati sedanjost, in kontrolirati sedanjost pomeni obvla-dovati prihodnost (G. Orwell): tako je možno iz preieklosti na-rediti mit, ker se potem iz mita naredi preteklost, npr. ameriški westemi, ki z mistificiranjem zgodovinskih dogajanj bistveno pri-spevajo k sedanfemu historičnemu trenutku politično združenih držav Amerike. Obvladovanje lineamega časaje maksimalno: s teh-niko kot podaljšanjem in podaljškom človekovega organizma (eo ipso odnosov) je človek postavil zunaj sebe (tudi) svoj centralni živčni sistem (Marshall McLuhan, Understanding Media, 1964), s katerim potem oblikujemo človeka pars pro toto et toto pro pars.
Bo preseg evklidske geometrije z razkritjem neevklidskega pro-stora potegnil za sabo tudi mehanični čas človekove orientacije iz linarne enodimenzionalnosti v pluralno dojemanje stvari in do-gajanj? Kakšno vlogo in možnosti skriva tehnični svet človeške dejavnosti? Nedvomno bo na ta vprašanja odgovoril človek sam (kakšen človek? ), čeprav nanje že odgovarja na precej nedvoumen način. Kakšna bo družba prihodnosti (bodočnosti? ), je slutiti že iz današnje kakšnosti družbe. Vendar: mi imamo prihodnost, da ne bi propadli zaradi sedanjosti, kajti prihodnost je možnost, upanje. Represija obstoječega (das Besthende - Karl Marx) se vedno bolj koncentrira na območju emdtivnega doživljanja, kajti to je ,,izhodišče" za intelektualno usmeritev, kar je pred mnogimi sonci povedal Parmenid: Ubogi razuml Z našim padcem (to je padcem občutkov) padeš sam! Emotivni sloj organizma^ je najbolj subtilen, sprejemljiv in avtorefleksija kot princip samokontrole ima tu se-kundamo pozicijo, kajti v prvi vrsti pripada intelektualni sferi sami. Tehnološki živčni sistem (vodilno vlogo imajo tu mass-media: tiskana beseda, radio, TV, film, telefon, gramofomka plošča, indu-strijski design, reklama,.. J3 z linearnim časom in skozenj obli-kuje in usmerja človekove občutke, kfer je razpon delovanja od hitrega in točnega obveščanja in usmerjanja velikega števila Ijudi (npr. v primeru elementarnih nesreč, v primeru človeške obrambe itd.) do umetnega porajanja kolektivne histerije, za kar pa že ima-mo pripravljeno ,,somo" (A. Huxley): to so številni koletttivni fondi utehe, od novega leta do nogometnih tekem in čez. Tehno-loška obvladljivost človekovih emotivnih sfer je potovanje v še ob-sežnejšo manipulacijo najglobljih (npr. genetičnih) slojev orga-nizma (J. Habermas). Enodimenzionalni čas ima tu nedvomno eno izmed kardinalnih vlog in pomenov. Letos pišemo zaporedne šte-vilke 1973: ko se bo zemlja mnogokrat ohladila, sibomo čestitali, ker smo preživeli, in zaželeli si bomo srečno leto 1984.
. ¦.. Fio, kuaušpiu?
JADRANSTERLE
Opomba 1: Igra besede iluzija - igra: domet besede iluzija kot in-il-ludo, to je biti na način igre, površno, neobvezno, neodgovomo, do ,,ysakdanje" uporabe v pomenu privida, fikcije, tega, česar dejansko ni (glej Lalandov slovar) in igra otroka s kamenčki (Heraklitova prispodoba: Cas je otrok, ki se s kamenčki igra : otrok na prestolu.).
Opomba 2: Nočem secirati — osvetliti bi hotel ravno to relacijsko pre-pletenost.
Opomba 3: Igra z besedo reklama
a)  re-klama: re = zopet, spet, ponovno; že enkrat in še enkrat; clamare = klicati
b)  re-klama: re = kralj; clamare = klicati

druzina (kot politika)
PODREJENOST V DRUŽINININEKAJ PRIVATNEGA, AMPAK JE DRUŽBENO-EKONOMSKO POGOJENA.
Družbeno-ekonomski sistem nalga družini tiste funkcije, ki za kapital in profit ne bi bile zanimive, Če bi bile neposredno druž-bene potrebe. Družina, zakon zatira žensko ravno s temi družbi nezanimivimi potrebami.
V   ZAKONU  OBSTAJA  IZKORIŠČANJE  ŽENSKEGA DELA KOT POSEBNEGA LEGITIMNEGA NAClNA EKSISTENCE
Gospodinjsko delo predstavlja šestdeset procentov celotnega družbenega dela, pa ni šteto med področja produkcije in ni del nacionalnega dohodka. Obstaja kot oblika naturalnega gospo-darstva in je neplačano. Kuhanje, pranje, pospravljanje je ločeno od socialne politike in utemeljeno kot privatnost in intimnost. Pri-vatnost in intimnost se javljata kot privatna lastnina hiš, stanovanj, ključavnic ..., kot posebna oblika arhitekture, ki skupaj s kazen-skim zakonikom in kifeljci skrbita za varnost družinskih članov.
Z VZGOJO JE GOSPODINJŠKO DELO SOCIALNO-ZGODOVIN-SKO UTEMELJENO
Matere strašijo svoje otroke, ki niso dovolj čisti in ubogljivi, z očetovo palico, in če ta ne zaleže, še z miličniki. Z vzgojo, šolo in moralnimi normami družina nudi otroku svoj družbeni status, ugled in varnost. Otroci, ki ne morejo potrditi svoje družinske legitimitete, nezakonski otroci, so breme družbe.
OBSTAJA UKLENJENOST EROSA, KER ZAKON SEKSUAL-NOST MONOPOLIZIRA IN JO ZREDUCIRA NA BIOLOŠKO REPRODUKCIJO VRSTE
Seks in zakon nimata nič skupnega z erotiko, čeprav se mogoče v posameznih konkretnih zakonih ne izključujeta. Ženske pri-stajajo na svojo vsakdanjo vlogo, ki nam po naravi pripada: na ideal ženskosti, ki je katoliški, ki je očiščevanje svoje grešnosti, priha-janje k moškemu po odvezo za svoja družinska posteljna nebesa. Vsaka seksualnost je pogrešna, če ni podrejena shemi zakona, če seks ni prisvajanje ženskosti. Seks otrokom prikazujemo kot nekaj napadalnega in grdega.
OBSTAJA PREMOČ MOŠKEGA, KER PRIVATNOST ZAKONA PRESTAVLJA VENTIL NJEGOVE AGRESIVNOSTI
Mož je navadno tisti, ki za svojo dejavnost zunaj zakona prinaša denar, za katerega je mogoče kupiti obleko, hrano, umetnost. . . Še posebno važen je luksuz, ki kaže v kateri skupini na družbeni lestvici stoji on in njegova družina. Cim revnejši je, tem bolj mora biti sterilen, tem čistejše roke mora imeti, tem diskretnejša mora biti njegova žena, da njegov ugled ne pade. Če ima več denarja, moralne norme manj vplivajo na njegov ugled. Fetišizem dela, feti-šizem blaga je tukaj fetišizem čistosti. Sosedovo privatno življenje te ne sme zanimati, ne smeš ga ogrožati v njegovi družinski var-nosti; to je nevarnost zate!
V  OKVIRIH DOSEDANJIH REVOLUCIONARNIH VRENJ SO SE RAZVIJALA TUDI ŽENSKA GIBANJA
Rodila se je meščanska demokracija. V Jugoslaviji socialistična demokracija. Ženska je postala svoboden, kreativen državljan, svojo razredno pripadnost sme izražati na volitvah, ima pravico in dolžnost do dela . . . Vendar dela na znanstvenem in pohtičnem področju ženske skoraj ne opravljamo. Evropskih parlamentov ženske skoraj ne vidijo od znotraj. Lahko bi jih preimenovali v moški klub, pa bi še zmeraj zadovoljivo opravljali svoje delo. Ženske smo dandanes zaposlene zato, da bi privatno pridobitništv.o družine še naprej raslo, da bi mogle s pomočjo svoje plače (ne samo moževe) nuditi družini dovolj visok standard, kupiti dovolj potrošnih artiklov, ki nam jih družba vsiljuje. Doma moramo opra-viti še vse gospodinjsko delo, če nimamo gospodinjske pomočnice.
VSA DOSEDANJA ŽENSKA GIBANJA SO HOTELA EMANCI-PACIJO ŽENSK Z VDOROM V MOŠKI SVET
Ženske samo hočejo opravljati poklice, ki jih opravljajo moški. Take oblike emancipacije so se v evropsko-ameriški kulturi posre-čile samo posameznicam.
Institucionalno prizadevanje za emancipacijo ženske je usmer-jeno v produkcijo sesalcev za ptah in pralnUi strojev (za vsako enodružinsko gospodinjstvo posebej), in tako bolj služi kapitalu in industriji kot pa ženški eniancipaciji. Vsa dosedanja ženska gibanja je ta družba absorbirala in naša gesla uporabila proti nam samim.
Postale smo tarče tretjerazrednih kavarniških vicev ali pa je bilo naše gibanje obsojeno kot družbeno patološki pojav. Institucional-na oblika družine kot sredstvo ohranjanja ženske podrejenosti se ni niti malo spremenila.
PRIVATNO ZIVLJENJE JE TREBA KVALITATIVNO SPRE-MENITI IN TO SPREMEMBO RAZUMETI KOT POLITIČNO AKCIJO
Ta kultumo-revolucionarni akt je del razrednega boja. ,,Revolu-cija kot razredni boj ne bi smela imeti za svoj cilj prevzem oblasti, ampak uresničitev tistega, kar je v obstoječi, slabi družbi razumlje-no kot protidružbeno. To vključuje tudi potrebo po sreči, ki je sedaj potisdjena v privatno sfero. Potreba po sreči se mora ures-ničiti v družbeni akciji: osebno mora postati identično z družbeno prakso, ki erotizira vse življenske razmere, tako da agresije posta-nejo produktivne." ^ Žensko vprašanje je razredno vprašanje. To sta ugotovila že Marx in Engels: vzrok ženske neenakopravnosti je v privatni lastnini. -6ta pa pozabila na revolucioniranje družine. Zrušiti je treba zaključeno in samo sebe reproducirajočo meščan-sko moralo, ki se vsiljuje s TV reklamo za intimne spraye, z vikendi, meščansko umetnostjo, dramaturgijo (Mestece Peyton),
šund romani za gospodinje . . . Ti dobro dopolnjujejo informacijski sistem in zadovoljujejo žensko lakoto po človeški bližini in humanosti.
UKINITI KAPITAL, PRINCIP MOČI, GA ZAMENJATI S PRIN-CIPOM HUMANOSTI - ŽIVETI UTOPIJO
Torej revolucioniranje privatnega življenja. Možna alternativa je komuna. Komuna ukinja pridobitništvo, uvaja skupno lastnino, de-litev dela je širša, problem otroških vrtcev je rešen. Intimnost in sreča sta stvari cele komune. Demonstracije in deklaracije so zreži-rana zunanja oblika konfliktov in jih forumska politika zlahka upo-rabi proti demonstrantom samim. Komuna jih ukinja.
KOMUNA JE POLITIČNO ŽIVLJENJE
1. Sanders H.: Rsolution zur Emanzipation der Fraucn, SDS Delcgierten-konfcrcnz.
LITERATURA:
-  Karin Schrader - Klcbert: Dic Kulturelle Revolution dcrFrau, Kursbuch 17,1969
-  Otto Fellicitas Gmclin: Ehe als Ausbeutung, Ncucs Forum, 1971 Ljubljana, marca 1972
VERA KLEMENClC
med marxom in freudom - rojstvo
freudo-marksizma
V  Freudovem času je bila psihoanalitična levica zelo šibka. W. Burian navaja kot predstavnika zmerne levice oz. socialnodemokratske usmeritve Paula Federna (napisal Psychologie der Revolution - Die Vaterlose Gesel-schaft, 1921) in S. Bernfelda (Psychoanalyse und Sozialismus, 1926). Otto Fenichel in Wilhelm Reich pa sta predstavljala radikalno levico.
Vendar pa prvi resnejši in bolj sistematičen preizkus sinteze marksizma in psihoanalize predstavlja tekst W. Reicha Dialektischer Materialismus und Psychoanalyse (izšel leta 1929 v Unter dem Banner des Marxismus).l Cen-tralno vprašanje, ki si ga zastavlja, je, ali in kako daleč obstaja zveza med Freudovo psihoanalizo in dialektičnim materializmom^ Marxa in Engelsa. Tako Freud kot predstavniki oficialnega marksizma (in Kominterne) so nam-reč zanikali vsako zvezo med marksizmom in psihoanalizo.
Reich pojmujevpsihoanalizo kot naravoslovno znanost in taka je različna od Marxovega materialističnega pojmovanja zgodovine. Materialističnega pojmovanja zgodovine ne more niti nadomestiti niti dopolniti. Primat zgodo-vinskega materializma je neizpodbiten. Predmet psihoanalize je duševno živ-ljenje podružabljenega človeka. Množica pride v poštev le, če se v njej javljajo individualni fenameni (problem voditelja) in če se hoče ,,dušo mno-žice" pojasniti na posamezniku (strah, panika, poslušnost). Toda pojavi, kot so stavke, masovna gibanja, razredna zavest, politika, ne morejo biti objekti njene metode. Niti ne more teorije družbe rtadomestiti niti je razviti iz sebe. Toda v obliki socialne psihologije lahko postane pomožna znanost teorije družbe. Delovno področje psihoanalize je v odkrivahju iracionalnih motivov in lahko zasleduje delovanje družbene ideologije na duševni razvoj posa-meznika.
Marksizem je Reichu 1. sociološka raziskovalna metoda in 2. svetovno-nazorska praksa proletariata. Psihoanaliza lahko dopolni prvo komponento, ne more pa postati filozofski svetovni nazor (kar je trdil že Freud). Marksisti pa bi morali psihoanaližo odkloniti, če bi bili njeni rezultati nedialektičniin nematerialistični. V nadaljnji natančni analizi Reich dokazuje, da je psiho-analiza materialistično in dialektično fundirana in polemizira z dvema pred-sodkoma marksistov proti psihoanalizi: ta naj bi bila pojav propadajočega meščenastva in idealistična znanost.
V  dokazovanju materialistične osnove psihoanalitične teorije se najprej ostro distancira od tistega   ,,materialističnega" pojmovanja duševncga življe-nja pri nekaterih marksistih, ki ima naposreden izvor v mehanističnem ma-terializmu XVIII. stoletja (francoski materialisti, Buechner). Ti v duševnosti vidijo.samo tclesno dogajanje, tako da je duševnost atribut materije oziroma, da je psiha sekrecija možganov. Ze sam pojcm duše se jim zdi idealističen in nesmiseln, kar je ekstremna reakcija na platonistično filozofijo. Za ta meha-nicistični nazor je resnično tisto, kar je materialno, materialno paje seveda identično sstvarjo, ki se jo da meriti, tehtati, otipati. Govoriti o razredni zavesti, revolucionarni volji, religiozni ideologiji, je za tako pojmovanje brez smisla. Počakati je treba samo, da kemija odkrije odgovorajajoče reflekse. Nasproti temu primitivnemu materializmu, pod vplivom katerega je bilo mnogo marksistov (kakor da niso vedeli za Marxovo tretjo tezo o Feuer-bachu), je Reich postavil psihologijo, ki naj raziskuje psihične fenomene s psihološko in nc organsko metodo, v okviru marksizma.
Frcud jo sprejel tezo, da je psihično zgrajeno na organskem, ne da bi zato psihične zakonitosti razvil iz organskcga. Ravno tako seksualna ekonomija sekusalno-psihološko izvaja iz seksualno-bioloških funkcij. Psihično je po-temtakcm izšlo iz organskega, toda nastopa hkrati kot nasprotje njemu in razvija v tej funkciji svojo lastno zakonitost. Samo raziskovanje tega zad-njega jc predmet psihoanalize.
Ogrodje psihoanalitične teorije je učenje o nagonih, najboljše fundiran del je tcorija libida - učenje o dinamiki scksualnega nagona. Nagon jc mejni pojem med duševnim in somatskim. Pod libidom razume Freud energijo seksualnega nagona. Izvor libida pa je še neznan kemični proces v orga-nizmu, posebej še v seksualnem aparatu in v erogenih conah V zavesti se odraža kot pritisk po seksualni zadovoljitvi in sprostitvi. Freud je spodkopal pfepričanje, da se spolni nagon začne šelc v puberteti. Dokazal je, da libido poteka od rojstva v različnih stopnjah, preden doseže genitalno stopnjo. Spolnost razširi na funkcijo užitka, ki ni povezana z genitalijami, toda je seksualne narave: ustna erotika, analna erotika. Freud je razlikoval dve glav-^ ni skupini nagonov: nagon po samoohranitvi in seksualni nagon. Pozneje pa je scksualncmu nagonu zopcrstavil destruktivni nagon in pri tem nagon po hrani uvrstil k ,,crosu" kot funkciji samoohranitve. Nastala je nova dvojica nagonov Eros in Thanatos. Duševni razvoj je tako določen z bojem med obcma nasprotujočima tendencama. Reich ne pristaja na Freudov nagon smrti oz. destrukcije in pravi, da je le-ta odprl vrata špekulacijam v psiho-analizi.^ Sam Freud je rekel, da je destruktivni nagon ,,onstran kliničnega izkustva obstoječa hipoteza". Po Reichu pa je ta ,,nagon" popolnoma odvisen od libida. Namreč: seksualna nezadovoljenost stopnjuje agresivnost, seksualna zadovoljitev jo znižuje. Destruktivni nagon je torej reakcija na odpoved nagonski zadovoljitvi — njegovo fiziološko osnovo tvori premestitev libidonosnega vzburjenja na mišični sistem.
Regulator nagonskega življenja je princip ugodja in neugodja (Lust -Unlust). Ciij nagona je odprava nagonske napetosti. Ta odprava je prijetna in polna užitka. Omejitve in družbene nujnosti, ki znižujejo ali zavirajo zado-voljitcv, je Freud povzel v pojmu ,,principa rcalitete" oz. ,,dejanskosti" (nem. Realitatsprinzip). Reich izrecno poudarja, da je princip realitete prin-cip kapitalistične družbe.
Naslednja konstitutivna elementa Freudove teorije sta učenje o nezaved-nem in potlačevanju.^ Freud je razlikoval tri sloje duševnosti: zavestno (das Bewusste)., predzavestno (das Vorbewusste), podzavestno (das Unter-bewusste), ki se delno pokrivajo s tremi duševnimi flgurami: ,,jazom" (das Ich), ,,nadjazom" (Uber-ich), ,,ono" (Es, id). Vsekakor je centralno naj-pomembnejše Freudovo odkritje pomena nezavednega.5 Dinamično kompo-nento duševnega življenja predstavlja funkcija potlačevanja (die Verdran-
gung, angl. repression). Motor potlačevanja je nagon ,jaza" po samo-ohranitvi. Vsebina in fonna potlačevanja je odvisna od družibene biti, ki je koncentrirana v predpisih in prepovedih v ,,nadjazu". Del nagonskih želja se preusmeri - sublimira v družbeno koristno in dovoljeno delovanje.
Jurinetz, predstavnik dogmatskega marksizma, je ,,ugotovil", da je za Freuda kot za Schopenhauerja svet predstava , jaza", ki ima z;a cUj regulacijo nagonov. Reich odgovarja nasprtno, ,jaz" je rezultat vpliva zunanjega sveta (Marx: družbena bit odloča zavest in ne obratno).
Dialektiko je mogoče razbrati tudi iz nastajanja nevTotičmega simptoma. Po Freuda nastane nevrotični simptom tedaj, ko družbeno pogojeni ,jaz" nagonsko željo najprej zavrne in jo nato potlači v podzavest. Nevrotični simptom se pojavi, ko nagonska želja prodre skozi potlačittev in se mani-festira v specifični obliki, tako da simptom vsebuje nagonsko željo, toda istočasno tudi njeno nasprotje - obrambo , jaza" (negacija negacije). Na eni strani zahteva nagona, na drugi strani dejanskost, ki onemogoča ali celo kaznuje zadovoljitev. ,,Jaz" je prešibak, da bi se upiral dejanskosti, toda tudi ni zmožen obvladati nagona. Tako je vzpostavljeno nenehno nasprotje med nagonskimi potrebami in družbenim redom Oziroma njegovirni institucijami (primarna je tu institucija družine).
Nujnost in nepogrešljivost psihoanalizc v analizi družbene totalitete se kaže v njeni sposobnosti odkrivanja nagonskih temeljev dnužbencga delo-vanja individua in je zaradi tega poklicana, da pojsnjuje psihiično delovanje ekonomske determinante na individue, kar pomeni, da pojasni način, kako se tvori ideologija v glavah ljudi.                                               Reich opo-
zarja, da se ekonomska struktura družbe ne spreminja neposredno y ideolo-gijo in da med ti dve komponenti, ki vplivata druga na drugo, psihoanali-tično pojmovanje vključuje vrsto vmesnih členov.o Potreba po hrani, ki je odvisna od ekonomske strukture družbe, vpliva na funkcijo daleč bolj pla-stične sekusalne energije in to družbeno delovanje na seksualne potrebe z omejevanjem njenih ciljev proizvaja zmeraj nove produkcijske sile v obliki subhmiranega libida.
Ravno tako je družbeno pogojen Ojdipov kompleks, kar je takrat dokazal znani antropolog Malinowski. Freudova teza (v delu Totcim in tabu), ki pravi, da je Ojdipov kompleks vzrok seksualnemu zatiranju ira potlačevanju, je napačna - Ojdipov kompleks je posledica seksualnega zatiranja. Zato je Reich prognoziral, da v socialistični družbi tega pojava nc bo., ker ne bo vcč obstajala patriarhalna družina, ki ga reproducira.
Psihoanaliza je reakcija na kulturne in moralne razmere oziroma je izraz nastajajo če zavesti o seksualncm zatiranju. S seboj prinaša prevrat vrcdnot in pri praktični uporabi razkraja religijo, meščansko seksualnio idelogoijo in osvobaja seksualnost. To pa naj bi bila tudi ideološka funkcija marksizma. Rcich se znveda možnosti reformistične ali celo rcakcionarne interpretacijc in uporabe psihoanalize. To se zgodi, če sc zapusti teoriji o libidu, kar je deloma počel že Freud, še posebno pa Jung in Adler. Vendaj pa jc marksi-zem izpostavljcn enakim nevarnostim. Bodoči družbeni pomen in vlogo psihoanalize vidi Rcich na treh področjih:
-  v preučevanju prazgodovine človeštva kot pomožno znanost v okvim historičnega matcrializma,
-  na področju mentalne higicne oz. profilakse ncvroz, tu pa jc predpogoj socialistično gospodarstvo, ker se šelc na njcgovih tcmcljih lahko razvije libidonozna ckonomija in je možna individualna terapija,
-  na področju vzgoje kot psihološka osnova socialistične vzgoje in kot pomožna zanost pedagogike.'
' Še bolj natančno razčlenjuje Reich odnos med psihoanalizo in marksiz-mom v člansku Zur Anvvendung der Psychoanalyse in der Geschichtsfor-schung (1934)°. Ponavlja stališče, ki nasprotuje temu, da bi iiz psihoanalize izvedli sociologijo, vendar pa se sociologija ne sme odpovedati psihoanalizi, zlasti kar sc tiče ,,subjektivne dejavnosti" ljudi in formiranja ideologije. Psihološka spoznanja (ne pa metoda) lahko obogatijo marksistično pre-učevanje zgodovine in politike. Razložiti revolucionarno hotenje kot upor proti očetu je reakcionarno, toda če konkretno raziskujemo, koliko revolu-cionarno hotenje odgovarja racionalni situaciji in kdaj je pomanjkanje takega hotenja iracionalno, smo opraivli znanstvneo delo in pomagali defavskemu gibanju.
V tem tekstu polemizira Reich s kritičnimi pripombami Erlcha Fromma^ na njegove teze o vlogi psihoanalize, ki jih je razvil v tekstu Dialektischcr Materialismus und Psychoanalyse. Fromm očita Keichu, da hoče za psiho-analizo rezervirati področje individualne psihologije in da negira njeno upo-rabnost v politiki, razredni zavesti itd. Fromm piše: ,,Če je našla (psiho-analiza, op. av.) v nagonih, v nezavednem ključ za razumevanje človeškega vedenja, mora biti upravičena in sposobna povedati kaj bistvenega o ozadju družbenega vedenja." Reich tu kritizira Fromma, ker ne pojasni, katera ,,ozadjr. družbenega vedenja" lahko psihoanaliza oz. socialna psihologija po-jasni. Namreč, moramo si biti na jasnem, da s psihoanalizo lahko razložimo le vmesne člene med ,,bazo in nadstavbo" ter povratni vpliv ideologije na bazo (kako se materialno spreminja v idealno). O ozadju družbenega vedenja ljudi, ki leži izven psihologije, o ekonomskih zakonih, ki določajo družbeni proces, in o fizioloških zakonitostih ne moremo nič povedati, ne da bi padli v metafiziko. Fromm zastopa stališče, da je Reichovo negiranje psihoanali-tične mctode v preučevanju družbenih pojavov napačno. Reich odgovarja, da nekateri njemu naklonjeni marksisti pravijo, da se z dialektično-metodo raziskuje družbo, metoda psihoanalize je tudi dialektično materialistična, torej lahko apliciramo psihoanalizo na družbene pojave. To pa je le formalno logično sklepanje. Materialistična dialektikaje drugačna v kemiji, drugačna v sociologiji in spet drugačna v psihologiji. Skratka, odvisna je od predmeta preučevanja. Družba nima nobene duše ali ,,nadjaza", kot je Freud domne-val v Das Unbenhagen in der Lultur (Neugodje v kulturi). Raziskpvanje s socialno-ekonomsko metodo pripelje do odkritja razrednega odnosa; razisko-vanje s psihoanalitično metodo pa do njegovega derivata, ne odkriva druž-bene funkcije, ampak le njeno psihično zasidranost. Tako je Lafargue po-jasnil obstoj policije iz človeške potrebe po kazni, ker je preučeval policijo kot socialno insititucijo in ne njene psihologije in delovanja na zatirane. Strajk in psihično obnašanje pji štrajku sta dve različni stvari. S psihoanalizo
pri štrajku sta dve različni stvari. S psihoanalizo dojemamo obnašanje v štrajku, ne pa štrajk sam (tega dojamemo le z marksistično sociološko ana-lizo). Drugače pa je, če je socialno-ekonomska situacija taka, da zahteva štrajk, pa ta izostane. To se da pojasniti le psihoanalitično, čeprav to tudi temelji na sociološkem (navezanost delavcev na reformistično sindikalno vodstvo ali strah pred avtoriteto). Cim bolj racionalno je obnašanje - tem manjše je področje psihologije podzavesti; čim bolj iracionalno je obnašanje - tem bolj potrebuje sociologija pomoč psihologije.
,,Iz povedanega sledi, da daje zavestna ali nezavedna aplikacija dialektič-nega materializma na področje psihologije rezultate klinične psihoanalize, aplikacija teh rezultatov na sociologijo in politiko vodi k marksistični so-cialni psihologiji. Aplikacija psihoanalitične metode na probleme sociologije in politike pa mora končati v metafizični psihologjzirajoči in čisto reakcionarni psihologiji" (zadnji odstavek Zur Amvndung . . .)•
Očitno je, da se je Reich odvrnil od Freudove apolitičnosti. Prav tako se je odrekel njegovemu nagonu smrti in tezi, ki jo razvija v Das Unbehagen in dcr Kultur, da je odpoved seksualnosti in užitku nujni pogoj kulturnega razvoja. Kot psihoanalitik je Reich v svojem terapevtskem delu spoznal, da psihoanaliz,a brez političnega gibanja v najboljšem primcru pripomore k indi-vidualnemu ozdravljenju, vendar pa jc takšno ozdravljenje v večini primerov brez učinka zaradi naprej trajajočega principa realitete, ki ga predstavlja kapitalizem in kamor se mora vrniti ,,ozdravljeni pacicnt".
Sinteza marksizma in psihoanalize se je izkristalizirala v nadaljnjem Reichovem razvoju v novi vedi - seksualni ekonomiji (Sexualokonomie).
V svoji ,,orgonski" fazi je navedena stališča Reich pre.cej spremenil, prav tako svoj odnos do Marxa in Dolitičncga angažmaja. Vcndar bi se težko strinjal s kritiko H. Dahmerja.10 Po njegovem mnenju naj bi bilo Reichovo razumevanje tako psihoanalize kot marksizma omejeno in blokirano v golem naturalizmu. Rcich naj bi bil naslednik ,,rcsničnih socialistov", ki jih jc Marx kritiziral v Nemški idcologiji. Kljub temu, da jc Rcichov naturalizem (biolo-gizem) prisoten v vscm njegovem delu in da jc razumcl dialcktični materiali-zem kot formulacijo splošne strukture svcta in dialektiko kot temu adekvat-no raziskovalno metodo, historični matcrializcm pa kot uporabo tc mctodc v ekonomiji in družbi, se je vendarle v nckatcrih svojih delih, zlasti Charak-teranalyse, Massenpsychologie dcs Faschismus, Was ist Klassenbcvvusstsein, hipotezah in predvidevanjih povzpeivisoko nad nivo tcdanjcga marksizma in psihoanalize ter družbene znanosti nasploh.U Bistvcna pomanjkljivost Dahmerjeve študije je ravno v tem, da ne analizira njcgovega konflikta s KP Neničije in Mednarodnim psihoanalitičnim združenjcm, prav tako nc njcgo-vega praktičnega delovanja v Sexpolu.
je potrdil njegovo pojmovanje o nemehanični naravi organizma. Tudi Reichova teorija psihofizične identitete izvira iz Beigsona. Kmalu ga je Freud izbral za svojega asistenta. 1924 je postal vodja seminarja za ,,psiho-analitično tehniko", kjer se je ukvarjal s težavami, ki so izvirale iz nepopol-nosti terapije, ki jo je razvil Freud. 1927 je izšla knjiga Funkcija orgazma. Tu piše o etiologiji nevroz, ki da imajo koren v motnjah genitalnih funkcij. Orgazem je za Reicha centralna točka seksualnega izkustva in s stališča sekusalne samouravnave (sekusalne ekonomije) predstavlja nujen predpogoj za sprostitev nagonske energije. Prav nakopičena seksualna energija je izvor nevroz in drugjh duševnih obolenj. 1927 je vstopil v KP Avstrije, čez leto dni pa ustanovil ,,Dunajsko združehje za seksualno posvetovanje in seksualno raziskovanje". Ugotovil je, da množična razširjenost ncvroz zahteva mno-žično terapijo. Ta posvetovalnica je bila namenjena revnim delavskim druži-nam iz dunajskih predmestij. V tem času se je začel polrtično angažirati. Spoznaval je socialne vzroke seksualnega zatiranja in s tem povezanega na-stanka nevroz. To je nekako njegova prva faza, v kateri je bil bolj strokovno ps^iiatrično usmerjen. Druga faza je freudo-marksistična. 1929 je izdal Dialektični materializem in psihoanalizo, 1933 Analizo Karakterja in Psiho-logijo mas fašizma, še prej Seksualni boj mladine (1932), ki gaje KP Nem-čije prepovedala, potem ko se je leta 1930 preselil v Berlin. 1934 je izdal Kaj je razredna zavest; 1933 je bil zaradi ,,trockizma" izključen iz KP Nemčije, leta 1934 pa iz Mednarodnega psihoanalitičnega združenja. Najprej je emi-griral na Norveško in Dansko, nato pa v ZDA. Odkril je bione in orgonsko encrgijo. 1956 so ga obsodili na dve leti zapora zaradi poskusov v njegovem orgonskcm laboratoriju. 1957 je umri v zaporu v Levvisburgu.
V ZDA so njegove knj'ge dvakrat zažgali: 1956 in 1960. V Nemčiji so jih zažgali 1933, ko je prišel Hitler na oblasti, zaradi ,,varnosti države". Film, ki ga je o delu W. Reicha posnel D. Makavejev (W. R. ali misterij organizma), je bil pri nas prepovedan.
Oplram sc na podatkc iz: W. Reich, Selected Writings, New York 1960; izdano posthumno; W. Reich, Die Funktion des Oragsmus, Kippenheuer und Witsch 1972, prevod anglcškega originala iz 1942; L. Sochor, Prvi pokušaj sinteze Marxa i Freuda uz tcorijsko dclo W. Reicha, Praxis 4/1970; W. Burian, Freud und Reich, Ncues Forum, marec 1972; W. Burian, PsycHo-analyse und Marxismus, Einc intcllektuclc biographic W. Reichs; M. Cattier, La vic ct 1'ocuvre du docteur W. Rcich, La Cite 1969.
Podatki sc mcd seboj marsikjc nc ujcmajo. V Sclccted Writings, kjcr je njcgovo biografijo napisal vcrjctno izdajatclj, jc izpuščena freudo-marksi-stična faza.
FRANKO ADAM
OPOMBE:
1  - Uporabljam   ponatis,   ki  ga jc  izdal Vcrlag fur autoritatsfremdes Denken, Graz 1971. V njem j,c nekaj korektur, kijih je Reich narcdil 1934.
2  — Reich pod tcrminom dialcktični materializcm ni razumcl tistega, kar še danes razumcjo nekatcri po svojcm mncnju ortodoksni marksisti, pri nas na primer B. Ziherl in A. Stojkovič, čeprav jc treba poudariti, da je bilo njcgovo tolmačcnjc Marxa in Engelsa prccej shematično. Psihoanaliza mu jc pomgala, da sc jc izkopal iz dogmatične in mehanistično-ckonimistične raz-lage marksizma in v tcm ga lahko primerjamo z Lukacscm, Korschcm tcr člani frankfurtskega kroga.
3  - V precejšnji mcri odklanja biološko zasidranost dcstruktivnosti in agresije tudi novejše antropološko in socialnopsihološko raziskovanjc - H. Sclg: Zur Agrcsic vcrdammt, Kohlhamcr 1971. Marcusc jc šcl pri tcm drugo pot (glej Eros in civilizacija).
4  - Freud v svoji Avtobiografiji (Matica Srpska 1970) pravi, da so osnovni elcmenti psihoanalizc učcnjc o odpofu in potlačevanju, o nezavcdncm, o ctiološkem pomcnu samega življenja in o važnosti doživljajev iz otroštva.
5  - To poudarja tudi Fromm v Zdravi družbi in Krizi psihoanalize tcr tudi Lacan.
6  - Tako psihoanaliza v okviru marksizma lahko zclo adekvatno razjasni dinamiko ideologije in njcn vpliv na posameznike in družbcne razredc. V tridesctih letih so zlasti preučevali način intcrioriziranja meščanske moralc in ideologijc pri delavcih - glej članka Reichovih učenccv G. Leistikova Ein Rufcr in der Wustc und sein Ruf, 1936, ponatis v Marxismus, Psychoanalysc, Scxpol (Kippenheur und Witsch,  1972); in K. Teschitza Zur Kritik dcr Kommunistischcn Politik in Deutschland, 1934, ponatis prav tam. Važni sta zlasti Reichovi dcli Was ist Kalssenbewustsein, 1934 in Massenpsychologie des Faschismus.
7  - Encga najbolj znanih poizkusov jc naredila Wera Schmidt, ki jc 1921 do  1924 vodila otroški laboratorij v -Moskvi - W. S., Psychoanalytische Erzichung   in  Sovvietrusseland,  Internationale   Psychoanalytische  Verlag, 1924.
8  - Objavljeno v Zeitschrift fur Politische Psychologie und Sexualoko-nomie, pri nas prevod v rcviji Pitanja, št. 32/33-72.
9 - E. Fromm, Uber die Methode und Aufgabe einer analytischcn Sozial-psychologie, Zaitschrift fur Sozialforschung, 1-2/1932, slov. prevod v Krizi psihoanalize, CZ 1972. Siccr se tu pohvalno izraža o Reichovih socialno-psiholoških raziskavah.
10-H. Dahmcr, W. Reich: Seine Stcllung zu Marx und Freud, v Marxismus, Psychoanalyse, Sexpol.
11 - S psihoanalizo je modificiral svoj dogmatski marksizem tako, da je prišel do odličnc cksplikacijc pojma odtujitve, postvaritve, fetišizma in subjektivnega faktorja, čeprav ni poznal Marxovih Pariških manuskriptov.
BIOGRAFIJA WILHELMA REICHA
Rcich se je rodil 1897 v neki vasi v Galiciji, ki je takrat spadala pod Avstro-Ogrsko. Že mlad je kazal zanimanje za biologijo in druge naravo-slovne znanosti. Med prvo svetovno vojno je bil v avstrijdci vojski. 1918 se ie vpisal na medicinsko fakulteto na Dunaju. Nadaljeval je post-diplomski študij in se specializiral za nevropsihiatra. 1920 je vstopil v Psihoanalitično zdruzenje na punaju. Do psihoanalize je prišel prek Studija seksologije. Odlo-čilno sta nanj vplivala Jung in Freud. Za Freuda pravi, da je bil zanj vclikp duhovr«) doživetjc. Precej je nanj vplival tudi H. Bergson. Njegov ,,elan vital"
OPOMBA: Pričujoči tckst jc dcl oz. poglavje iz obsežnejše študije z naslo-vom Marksizcm in psihoanaliza pri VVilhclmu Rcichu
vvilhelm reich: funkcija orgazma
TEORIJA SEKSUALNOEKONOMSfcEGA RAZISKOVANJA
Duševno zdravje je odvisno od orgastične potence, se pravi od sposobnosti predajanja in doživljanja na vrhuncu spolnega vzbur-jenja v naravnem spolnem dejanju. Osnovo te zmožnosti tvori ne-vrotičen, ljubezni sposoben značaj. Duševne obolelosti so posledica motenj v naravni sposobnosti ljubezni. Pri orgastični impotenci, za katero trpi pretežna večina človeštva, nastajajo zajezitve biološke energije, ki so potem izvor iracionalnih obnašanj. Zdravljenje du-ševnih motenj zahteva v prvi vrsti vzpostavitev naravne ljubezenske sposobnosti. A ta je od socialnih pogojev prav tako odvisna kot od psihičnih.
Duševne bolezni so nasledek družbenega spolnega nereda. Ta nered ima že tisočletja vlogo ljudi psihično podvreči vsakokratnim razmeram, ponotranjiti zunanje mehaniziranje življenja. Z onespo-sobljanjem ljudi za samostojnost služi duševnemu zasidranju meha-nizirane in avtoritarne civilizacije.
Življenjske sile se na naraven način upravljajo same, brez pri-silnih dolžnosti in prisilne morale, ki sta obe zanesljivo znamenje za protidružbenost narave dane družbe. Protidružbena ravnanja izha-jajo iz drugotnOi, z zatiranjem naravnega življenja nastalih, prirodni seksualnosti nasprotujočih gonov.
V človeku, vzgojenem v zanikanju življenja jn spolnosti, se rodi strah pred užitkom, fiziološko zasidran v kroničnih mišičnih nape-tostih. Nevrotični strah pred uživanjem je osnova, na kateri se ohranja nazor, ki zanika življenje in utemeljuje diktaturo. Je jedro bojazni pred samostojno, svobodnjaško življenjsko usmeritvijo. S tem postane glavni vir vsakršne politične reakcije, gospostva po-edincev ali skupin nad večino z delom obteženih ljudi. Ta strah je biofiziološki strah in tvori osrednji problem psihosomatskega raz-iskovanja. Bil je doslej največja ovira preiskovanja nehotne, samo-dejne dejavnosti življenja, ki jo nevrotični človek doživlja le tes-nobno, kot nekaj tujega.
Značajska struktura današnjega človeka, nadaljevalca šest tisoč let stare, patriarhalne-avtoritarne kulture, je določena z okloplje-njem karakterja (charakterliche Panzerung) proti prodorom svoje prave globinske narave in proti pomanjkljivostim družbe. Taka je podlaga občutkom osamljenosti, težnjam po avtoriteti, strahu pred odgovornostjo, zatekanjem v mistiko, seksualni bedi, nevrotično nebogljeni upornosti, prav tako kot bolestno protinaravni po-trpežljivosti. Ljudje se živemu v sebi sovražno odmikajo. Ta odtuji-tev ni biološka, ampak socialno-ekonomskfega izvora. Začela se je z razvojem patriarhata.
Naravno veselje do dela in naravni način dejavnosti sta bila od-slej spremenjena v prisilno dolžnost. Poprečna struktura množic s? je spremenila v smislu nemoči in strahu pred življenjem, tako da se avtoritarne diktature ne morejo le uveljaviti, ampak se lahko s sklicevanjem na slabosti, kot so neodgovornost in čustvena nezre-lost, tudi opravičijo. Mednarodna katastrofa, kot jo predstavlja druga svetovna vojna, je skrajna posledica take odtujenosti življe-nja.
Ključno mesto avtoritarnega strukturiranja človeških množic ni naravna ljubezen do staršev, ampak avtoritama družina. Njeno glav-no sredstvo je zatiranje spolnosti majhnih otrok in pubertetnikov.
Natura in kultura, nagonskost in morala, spolnost in storilnost
so zaradi razkola v strukturi človeka postale nezdružljive. Od nekdaj pričakovana enotnost in neprotislovnost kulture in nature, dela in ljubezni, morale in sproščene čutnosti bosta ostali sanje, vse dokler ne bo popuščeno biološki zahtevi po naravni (orgastični) spolni zadovoljitvi. Vse dotlej bosta ostali tudi pristna demokracija in odgovorna svoboda zgolj iluzija. Človeka bo določalo nemočno podrejanje kaotičnim družbenim razmeram. Ubijanje živega se bo nadaljevalo s prisiljujočo vzgojo in v vojnah.
Na psihoterapevtskem področju je bila izdana tehnika karakter-no-analitične vegetoterapije. Njen osnovni princip je obnovitev biopsihične gibljivosti z razkrojitvijo značajskih in mišičnih okoste-nelosti (,,oklopljenosti"). Eksperimentalno je bila ta tehnika zdrav-ljenja nevroz utemeljena z odkritjem bioelektrične narave spolnosti
in strahu pred njo. To dvoje sta nasprotni (funkcijski) smeri živih organizmov: užitka spolne ekspanzije in bilestnotesnobne kon-trakcije.
Obrazec, ki ureja seksualnoekonomsko raziskovanje, ,,orga-zemska formula", se glasi: mehanična napetost - bioelektrično polnjenje - praznenje - sprostitev. Pokazala se je za formulo živ-ljenjskega funkcioniranja nasploh. Vodila je k eksperimentalni raz-iskavi organiziranja žive materije iz nežive, k eksperimentalnemu raziskovanju bionov, z organsko energijo nabitih mehurčkov, ki predstavljajo vmesno stopnjo med neživo in živo snovjo, in kasneje (med 1936 in 1940) k odkritju organskega sevanja. (Orgonska ener-gija: prvotno: povsod prisotna kozmična energija; v živem orga-nizmu: življenjska energija.) Seksualne in bionske raziskave so do-prinesle nov pristop k problemu rakastega obolenja in k nekaterim drugim motnjam vegetativnega življenja.
To, da ljudje kot edina vrsta ne izpolnjujejo naravnega spolnega zakona, je neposredni vzrok vrste uničujočih bolezni. Zunanje, družbeno zanflcovanje življenja ima za posledico množično umi-raitje, delno v vojnah, delno pa zaradi duševnih in telesnih motenj v življenjskih funkcijah.
Seksualni proces, z drugimi besedami biološko uživanjski proces, je produktivni življenjski proces nasploh!
Seksualno potlačevanje, biološka togost, moraliziranjje in askeza niso omejeni na določene razrede ali sloje prebivalstva ... Socialno nepoznavanje naravnega ljubezenskega življenja in odrekanje le-tega otroški in mladeniški dobi je splošno človeško in sega piek danosti državnih in slojnih mej. Seksualno ekonomijo napadajo zastopniki vseh strankarskih političnih smeri.. . Hvala in graja izhajata iz enakih ideologij. Liberalizem in demokracija se čutita enako ogro-žena kot diktatura proletariata ali čast socializma . . . Dejansko pa je z osvetlitvijo funkcije živega ogrožena samo ena drža in samo ena vrsta družbenega in moralnega reda: avtoritarno-diktatorska vlada-vina (vseeno kakšne barve), ki poskuša s prisilno moralo in prisil-nim delom uničiti prvinsko sposobnost življenjskih sil in njihovo naravno samouravnavanje.
Avtoritarne diktature pa ni najti - in tu bodimo končno pošteni - samo v totalitarnih državah. Prisotna je tudi v cerkvi in v aka-demskih organizacijah, pri komunistih in v parlamentarnih vladah. Je splošno človeško nagnjenje, ki je nastalo z zatiranjem živega in tvori množično psihološko osnovo za vzpostavitev in sprejem diktatorskih vladavin pri vseh narodih. Osnovne prvine, ki vodijo v avtofitarnost, so: izkrivljeni pogledi na življenjski proces, neboglje-nost v odnosu do materialne in socialne stvarnosti, strah pred odgo-vornostjo za oblikovanje lastnega življenja, in od tod težnja po iluzijski varnosti ter — aktivno ali pasivno — po avtoriteti. Pristno prastaro stremljenje po demokratizaciji družbenega življenja ima svojo osnovo v samoodločanju, v naravni družbenosti in morali, v radostnem delu in zemeljski ljubezenski sreči.
Odlomki iz knjige VVilhelm Reich: Die Funktion des Orgasmus; Die Entdeckerung des Orgons, Fischer Taschenbuch Verlag, 1972.
Prevedel: AN
iz marxovih pariških rokopisov
V odnosu do ženske kot plena in dekle skupne sle je izraženo neskončno ponižanje, v katerem eksistira človek za sebe samega, zakaj skrivnost tega odnosa ima svoj nedvoumni, odločni, očitni, razkriti izraz v odnosu moškega do ženske in v načimi, kako se pojmuje neposredni, naravni, generični odnos. Neposredni, naravni, nujni odnos človeka do človeka je odnos moškega do ženske. V tem naravnem generičnem odnosu je odnos človeka do narave ne-posredno njegov odnos do človeka, kakor je, odnos do človeka neposredno njegov odnos do narave, njegova lastna naravna do-ločba. V tem odnosu se torej čutno, na nazoren faktum zreduci-rano pokaže, v kolikšni meri je narava postala človeško bistvo člo-veka. Po tem odnosu je torej mogoče presojati celotno stopnjo omike človeka. Iz značaja tega odnosa sledi, v kolikšni meri si je človek postal in se dojel kot generično bitje, kot človek; odnos moškega do ženske je najnaravnejši odnos človeka do človeka. V njera se torej kaže, v kolikšni meri je naravno zadržanje človeka postalo človeško ali v kolikšni meri mu je človeško bistvo postalo naravno bistvo, v kolikšni meri mu je njegova človeška narava po-stala narava. V tem odnosu se tudi kaže, v kolikšni meri je potreba človeka postala človeška potreba, v kolikšni meri mu je torej drugi človek kot človek postal potreba, v kolikšni meri je v svojem naj-individualnejšem bivanju hkrati družbeno bitje. (Karl Marx: Ekonomsko-filozofski rtkopisi, v Marx-Engels Izbrana dela I., Cankarjeva založba 1969).
kakšna stanovanjska politika
Podatki o trenutnem položaju in težavah v našem stanovanjskem gospodarstvu so nam več ali manj znani. Brez posebnega uvoda bom v zelo zgoščeni obliki skušal podati nekaj osnovnih vzrokov teh težav:
1. različnost stanovanjske politike: stanovanjska politika (in s tem v zvezi določanje stanovanjskih standardov) je funkcija raz-vojne stopnje družbe in tistih vrednot, na katerih je družba zgra-jena. Skupnost lahko zagotovi z omenjenimi sredstvi le določen stanovanjski standard v najemniških stanovanjih in sicer s subven-cioniranimi stanarinami: vsako zviševanje kvalitete v takih stano-vanjih pomeni ob nespremenjenih finančnih sredstvih nujno zmanj-ševanje kvantitete zgrajenih stanovanj.
Težave stanovanjske politike v nerazvitih deželah izvirajo iz dveh dejstev: te dežele za realizacijo svojih vrednot prevzemajo tuj sta: novanjski sistemv ki naj bi ustrezal realizaciji drugačnih ciljev. Drugo dejstvo pa je miselnost, da je v dveh enakih stanovanjskih sistemih moč s kvalitetno različnimi sredstvi doseči enake cilje.
Prenašanje organizacijskega modela v drugačne pogoje nujno pri-naša drugačne dosežke: kvalitetne ali pa kvantitetne.
dejavniki dosežki
dejavnosti
kvaliteta kvantiteta
Če so spremenjeni pogoji, so nujno drugačni tudi dosežki: ali obdržimo predvideno kvantiteto oh slabši kvaliteti, ali pa še naprej gradimo kvalitetna stanovanja, a po količini daleč pod potrebami in pričakovanji (kear se v praksi pri nas dogaja).
2.  Stanovanjske potrebe konkretnih ljudi so različne in se spre-minjajo v zvezi s spreminjanjem življenjskih potreb. Zato je tre-nutna avtoritama centralizirana stanovanjska politika, ki se v svojih odločitvah ravna po poprečjih, opravičljiva le takrat, ko ima zgolj namen zagotoviti normalno funkcioniranje stanovanjskih naselij. Če pa izhaja iz želje zagotoviti normalno stanovanje ljudem, ki si ga sami ne morejo, potem je taka politika neprimerna.
3.  Sedanja konvencionalna stanovanjska politika se je izkazala za neuspešno. Nujno se je odločiti, kako naj bo v bodoče obliko-vana:
a)  lahko še naprej gradimo stanovanja, kot jih gradijo eko-noimsko bolj razvite dežele. Zgradili pa jih bomo manj in večina brez primernega stanovanja bo v tem primeru prikrajšana. Lahko omejimo splošno porabo in s tem ustvarimo večja denarna sredstva, ki bi omogočila nekoliko vi§je standarde, kot jih dovoljuje realni nivo razvitosti, a razumljivo na škodo zadostitve življenjskih po-treb.
b)  lahko poskusimo nekaj novega:
vzporedno z visokoorganizirano izgradnjo družbenih najem-niških stanovanj za prosti trg (z ekonomskimi stanarinami), lahko omogočimo spontano stanovanjsko akcijo posameznika, družba pa pri tem pomaga, in s svojim dejavnim deležem usmerja spontano akcijo k interesom skupnosti.
Vsak dan se srečujemo s konflikti, ki jih povzroča spontana akcija posameznikov, ko včasih v bistvenih točkah nasprotuje inte-resom skupnosti: to so primeri črnih gradenj. Kako bi rešili te konflikte, oziroma odstranili negativne elemente, ki jih povzro-čajo?
Spontana akcija je v očitno korist tistega, ki jo je začel, pa čeprav je s stališča širših interesov skupnosti mogoče škodljiva. Tu se postavljata vprašanji:
—  ali v interesu skupnosti ovirati posameznika in mu na ta način preprečiti, da bi zadovoljil svoje osnovne potrebe,
—  ali pa najti tako pot, da se bo konflikt spremenil v integracijo na spontano in prostovoljno.
Posameznik je konkreten in njegovi problemi prizadenejo zgolj njega in nikogar drugega. Skupnost pa je abstrakten pojem in pro-blemi skupnosti so problemi vseh fn nikogar obenem.
4.  To dejstvo moramo upoštevati, če hočemo biti humani. Argument, ki ga mnogokrat slišimo v zvezi z zagovarjanjem prin-cipa centralno planirane in vodene stanovanjske akcijeje racional-
nost. Pravimo: spontane akcije so neracionalne, organizirane so racionalne. pb tem je pametno, da razmislimo o pojmu racional-nosti:
Spontana akcija je na svoj način globoko racionalna: za vsako individualno dejanje obstoji tehten razlog, ki izhaja iz potreb posa-meznika. Lahko torej rečemo, da je spontana akcija racionalna s stališča individualnih človeških potreb. Nasproti temu pa je organi-zirana akcija racionlilna predvsem s stališča širših družbenih iz-hodišč. Tako ima vsaka od obeh oblik svoje dobre in slabe strani.
Ko izluščimo negativne učinke spontane in organizirane akcije, jih lahko odpravimo, ohranimo pa samo koristne. Pri spontani akciji je to predvsem humanost, pri organizirani pa ekonomičnost.
Poiskati moramo tak načiri angažiranja skupnosti pri odprav-ljanju konfliktnih posledic spontane akcije posameznika, da ne bo prizadet njegov osnovni interes. Najti moramo nek alternativni vzrok, ki bo še vedno pozitiven za posameznika, a nič več nega-tiven, oziroma manj negativen za skupnost. S tem novim, pozitiv-nejšim vzrokom bomo nadomestili prejšnjega konfliktnega in sti-mulirali posameznika k integraciji v smeri začrtane orientacije skupnosti.
Tak način angažiranja družbene organizacije pri odpravljanju vzrokov konfliktov z alternativno ponudbo se je v nekoliko dru-gačni obliki izkazal za uspešnega tudi na nekaterih drugih pod-ročjih organizirane družbene aktivnosti (družbena intervencija). S sproščanjem spontane ustvarjalne energije posameznika pri zado-voljevanju njegovih osnovnih človeških potreb, ki so obenem isto-vetne s splošnim družbenim interesom (in bi jih po deklariranih načelih morala zadovoljevati skupnost), je družbena organizacija znatno razbremenjena.
Če skupnost obljublja, da bodo subvencionirana stanovanja ena-kovredna dobrim povprečnim (glede opremljenosti, instalacij, in drugega), razlika bo le v subvenciji, je smotrno, da svojo skrb osre-dotoči predvsem na subvencijo tistega dela stroškov, ki je v obliki komunalne ureditve neposredno povezan s kvalitetnejšim bivanjem.
Kvalitetno bivanje je udobno bivanje, možno na podlagi opreme in tehničnih naprav, ki so neposredno povezane z instalacijami. Instalacije so v mnogočem povezane s spremenjenim načinom člo-vekovega življenja v širšem okolju. Niso samo omogočile udobnej-šega življenja posamezniku, ki jih uporablja, ampak so omogočile tudi nemoteno organizacijo življenja v strnjenem stanovanjskem naselju. V sedanjem trenutku si v strnjenem naselju le težko za-midimo kakšno stanovanjsko enoto, ki bi ne imela vseh konven-cionalnih komunalnih priključkov.
Od leta 1965 pravimo, da je skrb za stanovanje prepuščena posa-mezniku, v stanovanjskem gospodarstvu pa je ostal še vedno skoraj nespremenjen prejšnji zakonodajni sistem, ki onemogoča posa-mezniku, da bi svoje stanovanjske probleme reševal na najprimer-nejši način: črna gradnja je nezakonita. Spontana stanovanjska akcija bi sprostila vso ustvarjalno energijo tistih ljudi, ki se s preniz-kimi finančnimi sredstvi ne morejo vključiti v organiziran stano-vanjski proces. Z alternativno ponudbo bi nadomestili zmanjše-vanje popolne svobode v iniciativi posameznika. Tako bi se obenem izognili možnosti nastajanja črnih gradenj, oziroma tistim njihovim podedicam, ki so negativne za skupnost (neskladje z urbanističnimi načrti, slaba higiena,. ..).
Če gre za zadovoljevahje osnovnih eksistenčnih človekovih po-treb in če ocenjujemo kvaliteto proizvodov (stanovanj), ki take potrebe zadovoljujejo in ki so nastali s spontano akcijo,moramo v planiranju (zlasti v arhitekjuri) zanemariti pojme kot so dobro in slabo, oziroma funkcionalno in nefunkcionalno. Zamenjati jih mo-ramo s pojmom delati. Kriteriji o tem, kaj je funkcionalno in dobro, so subjektivni in nesmiselno je v imenu takih kriterijev ome-jevati svobodno akcijo posameznika. Vsaka akcija posameznika, ki vodi k zadovoljevanju njegovih osnovnih potreb, je dobra in funk-cionalna, saj vemo, da se človek odloča za najboljšo možnost, ki mu je dosegljiva, če samostojno razpolaga z lastnimi sredstvi.
DARE POŽENEL

r