PodržavUanje šolstva. V dobi, ko se tudi pri nas večkrat čujejo glasovi in zahteve po podržavljenju šolstva, ne bo odveč opozoriti na bro- šuro, ki jo je v tej zadevi izdal rektor H. Wigge (Staats- oder Gemeindeschulen ? Berlin, Gerdes & Hodel 60 pf.) Wigge po pravici opozarja na to, da bo nastajajo6e velikansko tekmovanje posebno med Nemčijo, Anglijo, Eusijo, Japonskim in Združenimi državami severoameriškimi predvsem tekmovanje duha, tekmovauje večje narodno gospodarske iuteligence, v katerem bo čisto naravno najboljše orožje — šola. Cimbolj torej narodnogospodarsko napadajo eden drugega, tembolj stopa šolstvo v ospredje državnih koristi. Ta pomen šole je pred vsemi spoznala Anglija: dočim Prusko s svojimi najnovejšimi zakoni naravnost veže šolo na cerkev ter ustvarja konfesionalno šolstvo, si prizadeva Anglija z vsemi silami, da bi nasprotno šolo oprostila iz področja cerkve ter jo postavila v službo svoje svetovne politike. Anglija je prva razumela, da leži na poti svetovne politike kultumih držav 6isto posvetna šola, ki prepuš6a vso skrb za versko kulturo popolnoma cerkvi, ki se pa za to stavi z vso močjo v službo narodnogospodarske zdatnosti Ijudstva. Bčisto posvetna šola, to je šola bodočnosti, morda že bližnje bodo6nosti." Wigge se tu ne boji izraziti svojega prepričanja, da bo v bodočnosti edino le državi pritikala skrb za vnanjo uredbo šole, za zidanje poslopij, preskrbovanje učnih pripomočkov in plače u6iteljstva, kakor hitro prodere in zavlada baš oni narodnogospodarski namen šole. Danes pa — v prehodni dobi — ni še ta zahteva ne politiška ne akutna: daoes je treba še to skrb poveriti ob6inam, ki so nekake države v državab. in kar raora biti nekaka priprava, dokler bo mogla država sama prevzeti izvrševanje te naloge. Proti temu dokazuje "VVigge s posebnim poudarkom in prepricevalnimi razlogi, da se nikakor ne smemo potegovati za podržavljenje notranjega šolskega življenja, torej da ne smemo zahtevati enotnega razvoja vsega šolstva, predvsem kar se tiče učnega načrta. Očitno proglaša, kaj bi se porodilo iz takega podržavljenja: veliki šolski referati in majhna dejanja, mnogo pisanja in krika, malo razuma in mišljenja, ali mnogo formalnosti, malo življenja, ali na kratko, kakor je rekel minister Miquel: Bkitajstvo" (Ohinesentum), t. j. otrplost, smrt. Šola bi postala poprišče strankarskih politiških bojev, in okolnost, da bi bil ves njen razvoj zvezan z eno samo vsemogo6no ministrsko osebo, bi morala dosledno vesti k temu, da se vse šolstvo zmehanizira in zbirokratizira. BNotranje življenje šole ne sme biti vezano na dolgi, papirnati vod centralne uprave, pač pa potrebuje prostega gibanja, prostega razvoja." Zato predlaga Wigge, da bi se to notranje življenje ne urejevalo po uradnih ukazih, da bi ga marveč vodili in upravljali solski sveti, v katerih bi imeli odločilno besedo voljeni zastopniki učiteljskega stanu. Ideal Wiggejev je torej jasen: sprijaznil bi se v bodočnosti s tem, da bi šola bila državna po vnanji, gmotni strani, hoče pa, da bi v tem okviru ostala neodvisna in svobodna ter da bi se sama upravljala. Ako se zdi morda komu ta predlog presenetljiv in čuden, treba pokazati samo na tako bližnjo nam analogijo sodništva: Država vender pla6uje tudi sodne organe, a v svoji delavnosti so ti, ali bi vsaj po zakonu morali biti od države neodvisni, v resnici avtonomni. Posebuo se pa nikakor ne da dvomiti o tem, da je opravi6ena zahteva, da bi imelo učiteljstvo večji vpliv na notranji ustroj šole nego do sedaj, saj je vender edino le ono poklieano. da bi presojalo s svoje izkušnje potrebe in zabteve svoje stroke. Na Francoskem so se začetki in poiskusi take šolske avtonomije že zdavnaj prav dobro sponesli. Ker se prinas rabi izraz Bsvobodna šola" samo kot strašilo, s katerim se naivnim ljudem, ki nimajo o tej stvari najmanjšega pojma, brez vse potrebe naganja strah ter se jim moti politiške pojme, bo marsikomu ta referat o "VViggejevi brošuri dobro dpšel. Kdor se za stvar v resnici zanima, dobi v knjižici sami natančnejšega poučenja. Kd.