novem ber2011
Blai Gselman
KNJIGA
Leprozorij osvobaja
Ognjen Spalne: Hansenovi otroci,
Prevod: Dean Rajčič, Spremna beseda: Dijana Matkovič, Študentska založba, zbirka Beletrina 2011, 164 str.
Sedem let po izidu izvirnika (Hansenova djeca), smo dobili romaneskni prvenec Ognjena Spa-hiča (1977), pripadnika mlade črnogorske literature, tudi v slovenščini. A zanimivo je, da prevod še zdaleč ne zamuja toliko kot izvirnik. Delo, modernistična mojstrovina, se je lahko črnogorskemu avtorju zapisalo šele zdaj, ko so mladi črnogorski literati uspeli preseči identifikacijo z literarnim očetom, Petrom Petrovičem Njegošem. Nacionalni kult, ki ga je Njegoš zgradil, je bil za mnoge generacije pisateljev premočan, da bi, kot ugotavlja piska spremne besede Dijana Matkovič, postali kaj več kot njegovi epigoni. A ne za Nikolaidisa (v slovenščini imamo njegov roman Mimesis), Spahiča in druge mladce, ki so z velikim romantičnim pesnikom dokončno obračunali. In Spahič si je v tem boju za svoje - očitno močno - metodološko orožje izbral ignoranco. Na tem mestu se razkrije že tudi zgoraj omenjena zamuda. Modernizem, kateremu roman pripada, je bolj značilen za prvo polovico 20. stoletja v svetovni književnosti. A čas zanj je prišel v Črni gori šele zdaj, ko je fascinacija z nacionalno ideologijo popustila. Zgodbo romana nam pripoveduje gobavec, ki je kot bolnik nastanjen v zadnjem evropskem sa-natoriju za ljudi okužene s hansenovim bacilom (»Zadnji leprozorij v Evropi je na jugovzhodu Romunije...«). Njegovega pravega imena nikoli ne izvemo, le to, da je v ponarejenem potnem listu, ki ga dobi za rojstni dan, in s katerim naj bi pobegnil na »Zahod«, zapisano Andrei Stane-scu. Podari mu ga sostanovalec, Američan Robert VV. Duncan, s katerim nameravata zbežali.
Zato, da bi lahko zadihala na svobodi, so enako kot potni list, pomembne tudi prazne konzerve ananasa. Pa seveda zemljevid Evrope, čeprav na koncu koščke z Lizbono, Moskvo in drugimi kraji po sobi premetava mrzel zimski veter. Za prav vsako podrobnost, tudi za zemljevid raztrgan na tisoč koščkov, pri načrtovanem begu skrbi Duncan. Ko je bil še zdrav, je med hladno vojno bival v Vzhodni Nemčiji, zaposlen v obveščevalni službi. Nekega dne so ga ujeli Rusi, ga zaprli in v zatohli samici se je nalezel bacila. Verjetno tudi zato lahko upa na beg. Navezal je stik s članom Securitateja, Romunom Martinom, ki je skrbel za prevoz bolnikov iz bolnice v leprozorij.
Zanimivo je, koliko vedo bolniki povedali o zgodovini svoje bolezni. Vsak pozna kakšno zgodbo, najbrž legendo v kateri sodelujejo gobavci. Prav gobavost nas vrne k sami literarnosti literature - pripovedi.
Ta teče počasi, nekako tako kot se razvija in napreduje bolezen, ki muči pripovedovalca. Nenehni tok pripovedovalčevih »cogitationes« nas seznanja z dnevnim dogajanjem znotraj zidov leprozorija, z obredom pokopa, ko kakšen bolnik umre, potem pa se zavest vrne v svojo preteklost, ali še večkrat, obnovi katero od zgodb kolegov Duncana ali pa starega Madžara Zol-tana. Sedmo poglavje se začne s stavkom, ki bi ga lahko imenovali kar avtorjeva samorefleksi-ja: »Dogodkov, ki so sledili, se spominjam kot kup nespretno montiranih kadrov nizkoprora-čunskega filma.« Ta »low budget« film je seveda naša zavest, kar je v resnici izredno spretno uspelo upodobiti Spahiču. Tudi jezik je izbran - Spahiča ne omenjajo po nemarnem kol enega najboljših slilistov s področja nekdanje skupne države -, vsak zapisan stavek pa nosi ležo, ki nam brani, da bi ga kar takoj pozabili. Notranji ritem zgodbe sledi vsebini, postopno narašča vse do trpkega spoznanja, ki pride na koncu. Medtem, ko so gobavci zaprti za zidovi leprozorija, se zunaj dogajajo opazne družbene spremembe. Nicolaeju Causescuju so šteti zadnji dnevi na prestolu, kmalu bodo slike z njegovim portretom pobrane s sten v javnih prostorih, njegove podobe naslikane na fasadah tovarn pa prebarvane. Ta kontrast med gobavci in zunanjim svetom, lahko vzbudi marsikatero asoci-
Blaž Gselman
79
KNJIGA BlaîGselman	RAZPOTJArevijahumarlistovGoriške
acijo. Zdi se, da vsaka družba potrebuje svoje »gobavce«, nek sloj ljudi, ki so iz nje izločeni, jim ni pripuščeno prestopiti njenega praga. Največkrat so predstavniki tega sloja margina-lizirane skupine ljudi, najsi bodo to priseljenci, narkomani, ljudje drugih ras in veroizpovedi ali pa kakšni drugi, katere si družba izbere za talce in preko njih opozarja okolico, kaj je še sprejemljivo in kaj ne več (vzpostavi se normativ), za vključitev vanjo. Zanimiv je trenutek v zgodbi, ko stari Zoltan opazuje demonstrante na ulici. Sedaj so tudi oni takšni izobčenci, saj se zavzemajo za radikalno predrugačenje nekaterih norm, ki veljajo. A ko se jim želi Zoltan pridružiti, začnejo ti ljudje metati vanj kamenje, nekako kot bi hoteli reči, da gobavec ni dovolj dober za revolucijo, kot da bi jim jo lahko on ukradel, rečeno še drugače, kot da je bilo zaupanje v sočloveka največja napaka zgodovine. In to načelo do neke mere zastopa Robert W. Duncan, izrazil individualist (ko je bil še zdrav, je bila tudi njegova služba takšna), katerega počelo pa je vendarle bolj temeljna človekova določitev, kot je zaupanje. Njega družbena (zgodovinska) akcija ne zanima. Čeprav je dal pobudo za beg, skozi pripoved vse bolj niha med da in ne, prevevajo ga dvomi o smiselnosti takšnega dejanja: »Prosil sem ga, da natančneje pojasni, o čem je dvomil, on pa je začel govoriti o nesmiselnosti kakršnihkoli akcij, ki bi zgrešeno življenje naredile malo manj takšno.« Duncanu je očitno jasno, nezavedno ali pa tudi ne, da vsako človekovo akcijo prekine smrt. Kot takšen, bit--za-smrt, niti nima smisla, da karkoli začenja.
To se tudi potrdi, ko Robert kljub dolgemu in uspešnemu begu, na Dunaju naredi samomor. Pripovedovalec - ki je kot Zoltan, Američanov antipod, glasnik akcije - to spozna, saj je njegovo delovanje sedaj paralizirano, njegovo življenje pa zvodeni - tako rekoč dobesedno, saj pristane na nekem Jadranskem otoku. Akcija torej ne prinese ničesar, oziroma prinese zgolj
-	nič. To se nenazadnje potrdi tudi glavnemu junaku samemu, ko v eni svojih (mikro) akcij ubije kolega iz leprozorija.
S tako razumelo vsebino, se Spahičeva pripoved postavlja kol naslednja v dolgo kolono evropskega (novoveškega) romana, v kalerem glavni junaki drug za drugim propadejo ravno kol nosilci družbenih akcij. Šele modernizem pa razkrije eksplicite, da se za iluzornimi akcijami skriva zgolj nič.
Roman Ognjena Spahiča je potrebno nujno prebrati, saj ne gre za moraliziranje (že zgolj podatek, da so osrednji liki romana gobavci se zdi tako rekoč irelevantno), niti za kakršnokoli merjenje družbeno-politične klime v avtorjevi domovini, marveč je avtor prodrl mnogo globlje
-	v samo jedro človeka kot tubili (kot bi rekel Heidegger) in nas soočil s temeljnimi bivanjskimi vprašanji. Dijana Matkovič je, v že zgoraj omenjenem zapisu, delo uvrstila v novi eksistencializem, saj da sledi zgledu Camusovega romana Gnus. Tudi, če paralelam med obema knjigama ne gre oporekati, si dovolimo manjšo intervencijo ob tej misli (pa še to samo zato, da ljudje ne bi nevedni hodili po svetu): pod Gnus se je podpisal Jean Paul Sartre.«
A
/avna agencija za knjigo
Republike Slovenije
Slovenian Book Agency
www.jakrs.si
i
80