Egon Friedell in Alfred Polgar GOETHE Groteska v dveh slikah & Anton Tomaž Linhart ŽUPANOVA MICKA Ena komedija v dveh akteh Režija Mirč Kragelj Goethe Šolski svetnik Profesor za nemško književnost Izpitni prisednik Ziist, slab učenec Kohn, dober učenec Linerl, Ziistova prijateljica Šolski sluga Scena Kostumi Jezikovni svetovalec Lektor Prevajalec Goetheja Tulpenheim, en žlahtni gospod Štemfeldovka, ena mlada bogata vdova Monkof, Tulpenheimov perjatel Jaka, župan Micka, njegova hčer Anže, Mičken ženen Glažek, en šribar Pavle Jeršin Marjan Dolinar Janez Bermež Jože Pristov Borut Alujevič Branko Grubar Jadranka Tomažičeva, debut Miro Podjed Viktor Molka Alenka Bartlova Mirko Mahnič Majda Križajeva Maila Golobova Janez Bermež Mija Mencejeva Borut Alujevič Jože Pristov Jadranka Tomažičeva, debut Miro Podjed Branko Grubar France Kidrič o prvi slovenski predstavi V dneh, ko je velika francoska revolucija rušila socialne in politične privilegije fevdalizma ter se opajala z mislijo na zavzetje bastije, se je pripravljal med ljubljanskim meščanstvom revolucionaren napad na enega tistih svojevrstnih privilegijev tujega jezika, ki so bili posledica državnega sožitja maloštevilnega slovenskega kmečkega naroda s številnim, za gospoda vzgojenim, krivice tega stanja ne čutečim. Šlo je za prvo slovensko predstavo na tistem ljubljanskem oficialnem odru, kjer so igrali drame sicer samo v nemškem jeziku, opere tudi v laškem. Dejanje se je zgodilo dne 28. decembra 1789. Šest ali sedem poskusov rabe slovenske besede v dramatičnem oblikovanju bi mogli iz časa pred 28. decembrom 1789. navesti. Toda ti poskusi so vsebovali še malo revolucionarnega v označenem smislu. Tudi menih Dev, ki je napisal 9 let prej prvi slovenski operni libreto, je mislil le na literarno panogo, ne na zavzetje odra. Najbližji označeni smeri so bili pač slovenski prevodi italijanskih arij, ki sta jih sem ter tja prirejala Zois in Linhart, da so jih laški operisti vpletali med italijansko petje. Toda to so bili odlomki, ki jih je zmogel tudi pevec brez znanja slovenščine. Pred 150 leti pa se je pripravljalo in pripravilo izrazito jezikovnokulturno revolucionarno dejanje: v drugi polovici 1789. leta je Linhart v intimnem sporazumu z Žigo Zoisom dogotovil dva slovenska gledališka teksta, izmed katerih je »Županovo Micko« priredil po nemški veseloigri Josefa Richterja z naslovom »Die Feld-miihle«, komedijo »Veseli dan ali Matiček se ženi« pa po francoski predlogi z naslovom »La folle joumee ou le mariage de Figaro«, ki ji je avtor Pierre Augustin Caron de Beaumarchais; še istega leta sta dala Zois in Linhart obe prireditvi v tisk, in sicer zaradi pospešitve dvema ljubljanskima tiskarjema, ki sta morala oba zbrati isti libretni format ter sta dotiskala deli okoli božiča 1789. leta z letnico 1790.; a dne 28. decembra 1789. so predstavljali igralci iz ljubljanskih krogov »Županovo Micko« na odru ljubljanskega stanovskega gledališča. Dogodek z dne 28. decembra 1789. je omogočila posebnost slovenskega preroda, ki sta jo tvorili dve komponenti: prva je obstajala v čudežu, da se je izmed vseh številnih fevdalcev na slovenski zemlji eden edini, baron Sigmund Zois, pridružil slovenskim prerodnim aktivistom; druga v nepričakovani sreči, da je Zois pridobil za svoje načrte tudi Linharta, ki je do 1781. 1. bil in hotel ostati nemški literat. V okviru slovenske prerodne aktivnosti se je pojavila gledališka predstava razmeroma pozno, saj je bila ta aktivnost 1789. leta že nad 20 let stara. Predvsem dve okoliščini sta ovirali v teh 20 letih korak slovenske Talije: med igralci, ki so prihajali v Ljubljano igrat ■im- imB—MMin JSHUPANOVA MIZKA ENA K O M E D I A v' DVEH AKTEH. Preuarjeua pojt?j n?msliki; 5)ie gelbrnu^U, i nu V’ LUBL ANI jigrana v’Lfjti 1790. W Stlfkana per Joan. Ffidetiku Egerju. Naslovna stran prve izdaje »Micke« nemške drame, ni bilo ljudi, ki bi bili obvladovali slovenščino; med prvimi slovenskimi preroditelji ni bilo človeka, ki bi bil sposoben, prirediti večji moderni slovenski gledališki komad. Tudi Zoisove jezikovne sposobnosti so zadostovale komajda za prevajanje arij. Kritični Linhart je pa vedel, da mora po svoji jezikovnokulturni preorientaciji še dolgo brati slovenske knjige, zlasti novi prevod biblije, in še dolgo prisluškovati živi slovenski govorici, preden bo pripravljen za oblikovanje odrskega slovenskega besedila. Ce bi bila hotela imeti Zois in Linhart za prvo slovensko predstavo izviren slovenski tekst in ne prevoda, bi bila morala na predstavo najbrž še dolgo čakati. Tudi Čehi so 1771. 1. predstavljali prevod nemškega teksta ter si pomagali s prevodi tudi še pri drugi in tretji predstavi 1785. L, šele 10. junija 1786., ko so četrtič igrali v češčini, so mogli seči po izvirniku. Pri iskanju predlog se ni ustavil Linhart pri eni tuji literaturi, ampak je vzel eno predlogo iz nemščine, drugo iz francoščine, kakor bi hotel reči, da mora majhen narod črpati tu in tam, ako se hoče končno osamosvojiti ter pripraviti za svojo pot. Jezikovnih težav, ki so se grmadile pred začetki slovenske dramatike, sta se Zois in Linhart dobro zavedala. Samo dva sloja sta imela svoj razvit razgovorni jezik: kmet za svoje potrebe, duhovnik za pridižnico. Kako naj govorijo v drami predstavniki drugih slojev? Ali tako kakor kmečki hribovec? Ali tisto strašno mešanico, s katero so si v razgovorih s podložniki pomagali graščaki in valpti? Linhart je skoraj moral za prvi poskus iskati teksta, v katerem prevladuje kmečki govor, v drugem poskusu pa si je upal že dalje. Problem je reševal z dosti posrečenimi kompromisi, ki so plod intenzivnega razmišljanja. Zois in Linhart sta zdravo slutila, da je treba slovenski, Taliji polagoma priboriti porabo tistih institucij, ki jih je zaradi nenormalnih jezikovnokulturnih privilegijev na slovenskih tleh imela tuja. Vprašanje odra jima menda ni povzročalo skrbi, ker je vplivni Zois pač lahko dosegel, da je smela gorenjska Županova Micka nastopiti na odru v poslopju, ki so ga četrt stoletja prej zgradili kranjski deželni stanovi, fevdalni oblastniki dežele. Mnogo težavnejši je bil problem igralcev. Stalnega gledališkega ansambla v Ljubljani še vedno ni bilo, a v nemških in italijanskih družbah, ki so prihajale gostovat, tudi sedaj ni bilo ljudi, ki bi bili jezikovno kvalificirani za slovenske vloge. V ansamblu torej Zois in Linhart nista mogla dobiti take pomoči, kakor prijatelji čeških predstav v Pragi, ampak sta morala iskati nepoklicne igralce v tisti ljubljanski družbi, ki je znala slovenski, a se ne bi sramovala to znanje razkazovati tudi na odru. In glejte, uspelo jima je! Vloge za prvo slovensko predstavo so sprejeli ljudje, katerih sodelovanje je bilo zaradi njihovega socialnega položaja obenem prerodna agitacija: dva plemiča, namreč tovarnar Desselbrunner in gospodična Garzarolli; trije advokati, en zdravnik, namreč Linhartov svak Mako-vic; gospa Linhart. Pri reprizi je veljavo slovenskega jezika dvignil še tretji plemič, ki je nadomestil enega moškega, 18-letni Frančišek grof Flohemvart, sin Jurija Jakoba, deželnega odbornika. Z uspehom predstave sta Zois in Linhart mogla biti zadovoljna: obisk je naklonil revežem lepo vsoto; kritika je pohvalila tekstovno prireditev in igralce; pre-rodni pomen predstave, ki ga je podčrtala tudi nemška kritika, je bil v resnici še izrazitejši. Zato se pa tem uporneje vsiljuje vprašanje o vzrokih čudne usode Županove Micke, Matička in sploh slovenskega gledališča v naslednjih 58 letih po prvi slovenski predstavi: Zakaj so Županovo Micko igrali drugič sicer po Novem letu 1790., tretjič pa šele 8. julija 1848.? Zakaj so igrali Matička šele 6. januarja 1848., in sicer v Novem mestu? Zakaj se je v tej dolgi dobi gospodovanje privilegiranih jezikov prekinilo le 1803. L, ko so otroci Zoisovih sorodnikov predstavljali neko otroško igro, in 1822. L, ko so člani nemške gledališke družbe prvič in zadnjič nastopili s slovensko predstavo, prevodom iz Kotzebuja? Na rovaš cenzure gre le čakanje Matička, ki je imel v časih protirevolucijske reakcije in protinapoleonov-ske restavracije seveda še manj upanja, da bi se smel pokazati na odru kakor prej. En vzrok novi slovenski zamudi je gotovo tradicija o tistih nenormalnih privilegijih nemščine na Slovenskem, ki so bili med Slovenci mnogo bolj zakoreninjeni kakor med Madžari, Srbi, Hrvati in Čehi ter se zdeli Ljubljančanom, ne izvzemši vedno niti ljudi s prerodno miselnostjo, nekaj samo ob sebi umljivega. Praga je češke predstave že zahtevala, Ljubljana bi bila slovenske še bolj tolerirala. Pa še na druge vzroke je treba misliti. Družbo privatnih sodelavcev za slovenske predstave ni bilo lahko dopolnjevati, a Desselbrunner je 1792. umrl, Linhartova žena se je posvečala novim materinskim skrbem, grof Flohemvart ni bil v Ljubljani. Najhujši udarec pa je zadel idejo 1795. L, ko je dne 14. julija nenadoma umrl Anton Tomaž Linhart, edini dramatični talent med slovenskimi preroditelji te dobe. Vodnik je sicer prevedel Kotzebujeve »Die deutschen Kleinstadter«, a je po vsej priliki misel na predstavo kmalu opustil. Ob petdesetletnici prve slovenske predstave se je Smole z vnemo oprijel načrta pomnože-vanja slovenskih gledaliških tekstov, toda ugodni čas za slovenske predstave je že bil minil, avstrijski oblastniki so iz strahu pred panslavizmom že odklanjali vsako tako akcijo samo zaradi jezika. Iz uvodne besede, govorjene v Narodnem gledališču v Ljubljani, 28. dec. 1939 ob uprizoritvi Županove Micke, Spominska plošča, vzidana v stolp gledališča, odkrita ob 100-let-nici prve slovenske gledališke predstave v Celju 16. septembra leta 1849. je bila v Celju velika slovesnost: otvoritev železniške proge, odcepa južne železnice od Celja do Ljubljane. Za to slovesnost se je majhno Celje pripravljalo z vsem sijajem, kar ga je premoglo. Kolodvor je bil slavnostno okrašen in na peronu je bilo miz in stolov za 800 gostov. Najavljen je bil prihod samega cesarja, namesto njega pa je prišel visoki nadvojvoda Albrecht v spremstvu mnogih odličnikov. Mnogo pomembnejši pa je za nas dogodek, ki se je tega večera odigral v prvotni gledališki zgradbi: uprizorjena je bila zanesljivo izpričana slovenska gledališka predstava v Celju — županova Micka pod vodstvom celjskega tiskarja in občinskega svetnika Janeza Jeretina. Zgodovinar Ignacij Orožen omenja, da je bila prva predstava Županove Micke v Celju že 1804. leta, v Stari grofiji, drugih dokazov, bolj oprijemljivih pa ni na voljo. Nadvojvoda Albrecht so se sicer premislili in se takoj po kosilu odpeljali naprej proti Ljubljani, z njim vred pa knezoškof lavantinski in drugi odličniki, njim na čast pripravljena Županova Micka pa je ostala in spregovorila z odra nam na čast. Iz Zgodovine celjskega gledališkega življenja Fedorja Gradišnika ■■ ; " ~—-n - . .. .... ! , ^ > $%f' ^fuK. * r?^i0k' . ’ ■ :• . ^ *''**'" s % Fc/er der ISctst erfrealifltfa MHifr Sr. M^ck® aaseii tifpiellca temsaii Laferato FiBl*J»JSEF*l«* aal mum ftarMcttan« jrtmM »limfersUaflr«-*« . _........ ^ ™ ' „ iiiiimiignmjgjmi innMi..,,.i.,w,i,-ii,,,m faffrrfE i!< ;i-. •• !.'? .‘fe mi ‘ h^; IWMifejr»«»r>. • t , ! v :ial CJ|if«lUr in Wr {i, h. žoantag tfti 18. 09ttm$f • atirb utr Minam Bi>ti JU su»MlM.**8*n -jU *>»» Utr Horn HmHMfjfre lel Beleafliuag des 8at ■ • Županova Micka. »■m k ,m m> ■ J H5S-' *" ,Hf ter. V '.V