297
politiki pridejo na površje in do boljših dohodkov. V Ijudovladi je ta nevarnost tem veča, čimbolj je veljava odvisna od popularnosti.
Mirni  uradnik,  ki deluje v pisarni brez hrupa,   ne   more  v Ijudovladi   priti  na površje.    Ljudstvo mora       , zanj zvedeti, njegovo ime mora biti razglašeno po shodih in    I v  časopisju, z    njegovim imenom    se mora združiti nov program, bleščeč, predrzen in originalen — potem ga more šele dvigniti  njegova stranka! Tihi učenjak, ki   preiskuje pravo   svoje domovine, ne more sodelovati   pri novih postavah, ako ne stopi na ulico ,   ako   se ne vmeša v dnevne politične boje in z lastnim glasom ne dela reklame    za
svojo učenost. — Zato se pa ni čuditi, da javnost tako vpliva tudi na značaje ljudi. Francozom se čudimo, da imajo toliko mož, ki so vsak trenotek pripravljeni, da prevzamejo različne javne funkcije, ki zahtevajo mnogo   znanja.   Mornariški   minister   pade.
Kdo mu bo naslednik? Tu je časnikar, ki je v izbornih, ognjevitih člankih ožigosal hibe prejšnjega zistema. Kdo bi mogel biti boljši minister kakor on! In čez noč je iz časnikarja postal mornariški minister!
Stranka, ki je bila doslej v manjšini, doseže   večino v zbornici. Strankarski voditelji  hočejo    zasesti
ministrske stolce.    Raz-dele si port-felje,    kakor pride. Danes postane kdo učni minister —   slučajno, ker    stranka tako hoče! A on bi bil ravno tako dober tudi za trgovinskega ali vojnega ministra! Saj tu  ne odločuje  osebna
strokov-njaška zmožnost, ampak večina, stranka , ljudska volja! Tista stranka pa, ki pride do oblasti, gleda predvsem, da ohrani sebe in ne pusti nasprotnikom, da bi prišli do veljave. Tako postane vsa državna uprava strankarska, vse postave se razmotrivajo v prvi vrsti s tega stališča, ali so ugodne za večino ali za manjšino. Večina pravi: „Mi smo republika! Kdor nam nasprotuje, je sovražnik republike, je mon-
f Biskup Josip Juraj Strossmayer.