Uteroderaa nevesta Reimmichlova povest podomačena 16 Kakih tisoč raetrov na desno je bila med skalnima bregoma ne prestrrna doiinica. Tam se je čez nekaj časa prikazal Tonč. Sem in tja se je drsal po planoti in s težavo se je dokopal do kraja, kjer je čepel Hanzej v siiegu. Ali je mrtev? Morda je še živ? Odvezal si je smuči, počenil zraven ponesrečenca in ga prijel za roko. Hvala Bogu, žila mu je še bila— silno hitro, toda krepko! Zravnal ga je, ki je bil nezavesten, in ga večkrat stresel, ali ni ga mogel zbuditi. Podi'gnil mu je s snegom obraz in roke. Tedaj je ponesrečeni odprl oči in je z gorečimi očmi zastrmel predse, ne da bi vedel, kaj je z njim. Spoznal je Tonča, svojega sovražnika, hotel je planiti, pa se je zvrnil in zaječal: »Noga!« »Leži mirno!« ga je Tonč opomnil. »Bom pogledal, kaj ti je.« Zdaj se je Hanzej spomnil vsega, kar se je zgodilo. Strmel je v Tonea in sopihal: ^>Ti — ti — življenje je sveto. Bog — bo kaznoval — za mojo smrt.« ^Hohoho, saj si živ; kje je še smrt!« se je oni zasmejal. »Ti me hočeš ubiti.« »Kaj ti ne pride na rnisel! Pomagati ti hoesm, ¦pomagati, da se v snegu ne zadušiš.« »Kaj pa si se potem tako podil za menoj? Zakaj si me lovil?« »Kaj te bom lovil?! Jaz sem se le dajal s teboj; pokazati sem ti hotel, da sem vendarle bolji smučar ko ti. Ko bi se ti ne bil v smuk spustil, bi ti bil to danes dckazal.« »Čez skalo si me nagnal.« »Kaj, svaril sem te in vpil za tabo: Nikar! Nikar tam! Aii me nisi čul?« Hanzej je nejeverno majal z glavo. »Sicer pa: tako ti ne skoči še kdo, kakor si ti,« je oni nadaljeval. »Ta stena ti je svojih petdeset, šestdeset metrov visoka. Od sto ljudi, ki bi tu dol skočili, se ti jih devet in devetdeset pobije ko nič. Lahko Boga zahvališ!« Strahoma se je Hanzej ozrl na steno. Čez nekaj časa je rekel — še zmeraj Tonču ni prav zaupal —: »Ti mi torej ne misliš kaj žalega storiti?« »Danes prav gotovo ne, hehehe. Če se kakemu planincu kaj pripeti, mu mora drug planinec pomagati, če ne, je ničvrednež. Menda se ti ne zdim tak?« »Če mi pomagaš, ti bom hvaležen.« »Hvaležen, hehe! Meni ni za hvaležnost. Mi je ni treba. Povej, kje te boli!« Desna noga. Ne raorem je ganiti.« »Tedaj si si jo zlomil. Daj, da pogledam!« Odvezal mu je smučki — desna je bila vsa drobna in ga stisnil za nogo; Hanzej je zastokal. »Zlomljena je, da — tu spodaj.« »Moj Bog, kako bom prišel domov!« »Na svojih nogah ne, toda na mojih.« »Pretežek sem; ne boš me mogel nesti.« »Do senikov tu spodaj gotovo. Tam te bom položil v seno, da ne zmrzneš; potem pojdem po ljudi.« Hanzej ga je začudeno pogledal. »Ali te še drugega kaj boli? Ali si se še kje pobil?« ga je oni vprašal. »Mislim, da ne.« »Ali si lačen? — Ne? — Ali hočeš požirek žganja? Ta te bo ogrel.« Potegnil je najprej sam iz steklenice, potem jo je podal ranjencu; Hanzej je požrl nekaj kapljic. »Bolj potegni!« ga je vzpodbujal Tonč. »Tudi bolečine ti olajša.« Nato si je priklenil smuči, pobral z neznansko težavo Hanzeja, ki je na glas stokal, in si ga položil na ramo, potem pa je počasi in previdno oddrčal po planjavi dol. Srečno sta prišla do prvih senikov in takoj ovohala, da je še sena v njih. Zares so bili seniki še do polovice polni sena. Ko je Tonč s trudom odpahnil durci, je ponesrečeuega rablo zvrnil na mehko in zlezel za njim v uto. Hanzej se je premagoval, da ni vpil od bolečine, Tonč pa je odprtal nahrbtnik hi zdeval i" njega kruh, sir, povojeno meso in jajca; lotil se je, ker je bil pošteno lačen, in je silil tudi Hanzeja, naj je. Hanzej je dejal čez nekaj časa: »Bog ti povrni, kar si mi storil! ... Ti — Tonč — nisem mislil, da si tako dober človek.« »Dober bi vsak rad bil; le posreči se ne všakemu, veš, hehehe,« se je orjak zasmehljal. »Da menijo Ijudje, d. sem divjak, to vem.« »Kaj hudega nikoli nisem čul o tebi, samo to, da si divji lovec« »Nisem!« se je Tonč zadrl. »Zverine ne lovim — prave zverine ne.« »Ne zameri, saj me ne briga; jaz ti ničesar ne obiram.« »Same čenče, kar ljudje o meni vejo! Svoj živi dan še nisem ne srne ne gamsa ne divjega petelina ne zajca ustrelil.« Ko je videl Hanzeju na obrazu, da mu ne verjame prav, je siknil skozi zobe: »Prava, lepa zverina mi je preljuba, da bi jo pobijal. Kar jaz streljam, to so roparice: lisice, kune, sove. jastrebi, ki ti lesno živad koljejo.« Beseda jima je obtičala. Medtem ko je Tonč pospravljal ostanke v nahrbtnik, ga je po obrazu čudno spreletelo. Očesi sta mu nekara posebno zaškilili. »Še pol ni res, kar ljudje govorijo,« je zagodrnjal. Hanzej je molčal. Tedajci je Tonč prežeče vprašal: »Kaj pa je Žnidarjeva rekla o meni?« »Kdo? Leja, moja žena?« »Žnidarjeva Leja, da!... Sicer: tvoja žena je, da, tako je! ... Kaj je dejala?« »Nič ... nič,« je Hanzej zajecljal; »le to mi je rekla, da veš nekaj hudega.« »Torej je le čenčala, hehehe! Pretrapasto! Ženske ne znajo biti tiho.« »Saj bi ne bilo ostalo skrito.« »Kaj bi ne bilo ostalo skrito?« »To veš ti bolje ko jaz.« »Jaz ničesar ne vem. Prav ničesar.« »Zagrozil si ji, da jo boš na sodniji naznanil.« »Kaj pa mi tako verjame! In kaj šele, da tako oznanja!« »Saj mi je vendar morala povedati, zakaj beži.« »Aaah, torej sta se zmenila, da bo zbežala?« »Jaz sem ji svetoval, naj beži.« »Bolj kaj neumnega bi ji ne bil mogel.« »Kaj seni mogel drugega? Saj ti bi jo bil v — v ječo spravil.« »Jaz? Nikoli! Tak divjak pa nisera. Mene se ji ni treba bati.« Hanzej je nejeverno zmajal z glavo. Tonč je spet vprašal: »Kje je Žnidarjeva — to se reče: tvoja žena?« »Ne vem. Ko bi tudi vedel, bi tega ne smel povedati.« »Zakaj ne?« »Ker jo hočeš zaslediti, da bi jo dal prijeti in zapreti.« »Ali si zmešan? Kaj takega se mi še sanja ne.« »Kaj pa potem hodiš za njo? Če hočeš resnico priznati, moraš reči, da si v ojstrški koči njo iskal.« »Da, res. Pa le zaradi tega, ker sem se hotel nekaj pomeniti z njo.« »Kaj se hočeš pomeniti z njo? Leja je moja žena,« se je Hanzej razburil. »Hoho, nikar me ne sumi! Tak prasec pa nisem in vem, kaj je ženska čast. Če pravim, da bi ji rad nekaj povedal, je to le vama obema v prid.« »Tedaj lahko to meni tudi poveš.« »Ne, to povem le ženi. Ona ti lahko pove, če se ji zdi prav.« (Dalje sledi) >