Slovensko slovstvo.
^Občni der&avljanski zakonik (allgemeines biirger-liches Gesetzbucti) za dežele austrianskega cesarstva", po povelju si. c, k. ministerstva pravosodja v slovenski jezik prestavljen, je ravno sedaj na Dunaj i iz c. k. dvorne in deržavue tiskarnice na svetlo prišel.
Ne moremo izreči, kako močno nas je razveselilo viditi dokončano imenitno delo. Hvala slavnemu gospodu ministru, da nam je te važne postavne bukve tudi v našem jeziku podati blagovolil! —hvala nekdanjemu slovenskemu družtvu v Ljubljani, ki se je pervo lotilo prestavljanja tega dela in ga dognalo do §. 621.; — hvala gosp. drju. Krajncu, ki je pervi pri si. ministerstvu misel sprožil, naj bi se ^zakonik" izdal v slovenskem jeziku, kterega je prestavil od §.621.noter do konca in celega za popravljanje ministerstvu podal! Čast in hvala pa posebnogosp.Cigale-tu, ki se je z nekterimi svojih prijatlov verlo trudil popraviti in prenarediti, kjer je bilo treba „zakonika tako, da ga smemo, kar se tiče natanjčnosti prevoda, zloga (styla) in lahke razumevnosti, zares moj-stersko delo imenovati. Velike hvale je vredno k a z a 1 o, ki ga je na koncu pridjal. V dokaz tega bomo spodej podali nekoliko verstic iz njega za pokušnjo; sedaj lo priporočamo to delo vsakemu Slovencu naj bo kakoršnega koli stanu: naj se omisli deržavljanski zakonik, da se so-znani z vsimi postavami, kterih znanje mu zamore dostikrat na hvalo in na dobiček priti v mnogoverst-
—    318   —
nih okoljšinah njegovega življenja. Take bukve prebirati, iz kterih se postave zvedo, varje človeka dostikrat škode, v ktero ga pahnejo zakotni pisači, ki mu postavo drugač pravijo, kakor je. Naj bi si to knjigo tudi omislili vsi tisti, ki od pravoslovnih reči kaj pišejo, da ne bo treba jim po svoj em besedi kovati, scer ne bomo nikoli imeli edinega pravoslovnega imenstva (ter-minologie). Ker se je nek le 500 iztisov natisnilo, naj v bukvarnico hiti vsak , ki hoče deržavljanske postavne bukve imeti, da prepozno ne pride.
Zapopad deržavljanskega zakonika je : Vpervemdelu: od pravic, ki zadevajo osebne lastnosti in razmere,— od zakonskih pravic,— od pravic med starši in otroci, — od varstev (jrobstva, irov-stva) in skerbstev (kuratorstva). — V drugem delu : od posesti, — od pravic lasti, — od zastavne pravice,
—  od služnosti, — od   dedinske   pravice  (ali erbstva),
—  od oporok ali testameutov, — od postavnega nasledstva, — od vzetja dedine v posest, — od   pogodb,
—  od daritev, — od pogodbe menje , — od kupne pogodbe, — od službnih pogodb, — od pogodb zastran vkupnosti blaga, — od ženitnih pogodb, — od pravice do oškodovanja in zadoščenja, — od uterjevanja pravic in dolžnost, — od spremembe pravic in dolžnost, — od zastaranja in priposestvanja, — in še veliko druzih reči.
Na priliko: kako natanjko in umevno so postave iz nemškega jezika v slovenski prestavljene, damo za pokušnjo sledeče oddelke;
§, 577. Oporoča se (to je, testament se dela) zunej sod-nije ali pred njo, pismeno ali ustno5 pismeno pa pred pričami (svedoki), ali brez njih.
§. 578. Kdor hoče pismeno , in brez prič oporočevati, mora oporoko ali zapisje (kodicil) z lastno roko pisati, in z lastno roko svoje ime podpisati. Dan , leto in kraj, kjer se napravlja zadnja volja, pristaviti sicer ni potrebno, pa vendar je dobro za to, da se pravde odvernejo.
§. 579. Poslednjo voljo, ki jo je zapustnik dal po kom drugem spisati, mora on z lastno roko podpisati. On mora dalje pred tremi prikladnimi svedoki, izmed kterih je treba, da sta saj dva h krati pričujoča, poterditi, da ti sostavek njegovo poslednjo voljo zapopada. Zadnjic se imajo tudi priče ali znotraj , ali zvunaj, toda vselej na samem pismu, ne pa na zavitku za priče poslednje volje podpisati. Ni potrebno, da bi priča zapopadek oporoke vedla.
§. 580. Zapustnik, ki pisati ne zna, mora ne samo oblikam (formalnostim) v poprejšnjem paragrafu predpisanem zadostiti, temuč tudi namesti podpisa svoje ročno znamenje, in sicer v pričo vsili treh svedokov, z lastno roko pristaviti. Da se olajša in stanovitno ohrani dokaz, kdo da je zapustnik, je tudi previdno, da eden svedokov pristavi zapustnikovo ime z opombo, da je to namesti njega storil.
§. 581. Ako zapustnik ne zna brati, mora enemu svedoku reči, da mu sostavek v pričo drugih dveh svedokov, ki sta zapopadek vidila, prebere, in mora poterditi, da je po njegovi volji. Pisavec zadnje volje zna vselej biti ob enem svedok.
§. 584. Zapustniku, kteri oblik, za pismeno oporoko potrebnih, spolniti ne more, ali neče , je dana na voljo, ustno oporoko narediti.
§. 585. Kdor ustno (z besedo) oporočuje, mora pred tremi prikladnimi svedoki, ki so h krati pričujoči, in morejo poterditi, da se v zapustnikovi osebi ni nobena goljufija ali zmota prigodila, resno svojo poslednjo voljo izreči. Ni sicer potrebno, pa previdno je, da svedoki vsi skupej , ali vsak za-se , da bi ložeje pomnili, zapustnikovo izrečenje ali sami zapišejo, ali kakor hitro je mogoče, zapisati dajo.
§. 586. Ustna poslednja naredba se mora, da pravno velja, na zalite vanje vsakega, komur je kaj za to , s soglasno prisežno izpovedbo treh svedokov, ali če se eden izmed njih ne more več izpraševati, saj ostalih dveh poterditi.
§. 591. Udje duhovnega reda, ženske, mladenči, kteri osemnajstega leta niso spolnili, brezumni, slepi, gluhi ali nemi (mutei), dalje tisti, ki zapustnikovega jezika ne razumejo, ne morejo priče biti pri naročilih poslednje volje.
§. 592. Kdor je bil obsojen zavoljo hudodelstva goljufije ali drugega hudodelstva iz hlepenja po dobičku, se ne more za pričo jemati.
§. 593. Kdor ni kristianske vere, ne more poslednje volje kristiana pričati,  itd.