Vrnitev.
\z dimnaste tovarnice Prihaja delavec, mlad mož. Oči so motne mu in kalne, A lice velo, brez krvi. Vise roke tnu ob stianeh Izmučene in brez moči; Ne gre po koncu, kvišku z glavo, Poveša jo in vrat uklanja, Šib^ se mu do tal kolena.
^Usmili se me, dobri Bog, Tn angelja mi svojega Pošlji, da re5i me trpljenja, Da reši bede me velike.
Ko vse je srečno, ko življenja
Na svetu vse se veseli,
Le jaz, le jaz želim si smrti.
Tam v dimasti tovarnici
Od jutra do noči se trudim,
A kdo mi plača trud in delo,
Trpim-li naj tako do groba?
Če drugi nimajo srca,
Ti, dobri Bog, se me usmili!"
Ječi ubogi mož in dušo
Objema temen mu oblak.
Pobit se vrne mladi mož, Pobit prestopi prag dotnači.
Pa kaj pomeni nežni smeh,                   Obraz se možu razvedn,
Veseli klic tam v siedi sobe?                 Kot solnce bi megld predrlo.
Kaj? Da se res je Bog usmilil,               Pozabi mladi mož trpljenje,
In angelja celo mu dva                          Ostavijo ga misli črne,
Poslal rešilna iz nebes?                         Ko na večer doma ljubeče
Ob klicu tem in nežnem smehu            Pozdravita ga — sinčka dva.
St.pl. Orlovič