1122
BRANKA JURCA, STEKLENI GRAD
Nemara niti ni posebno težko opredeliti in označiti te drobne pripovedne tekste: Novele Branke Jurce »Stekleni grad«1 niso fantazijsko drzno zasnovane in v monumentalne višine privzdignjene; ne, to so preprosti, vendar največkrat umetniško prečiščeni zapisi življenjskih utripov predvojnega in povojnega človeka. Značilno je, da so pisane s pravim in tenkim občutkom za tragiko, skrito tako varno v človeških prsih. Še posebej je dragocena avtentičnost izpovedi o tistem svojevrstnem, moškim razumskim očem tako zakritem in nerazumljivem mentalnem svetu žene, izpovedi o tegobah in ponižanjih, ki jih ženi navkljub vsemu še prinaša vsakdanje življenje.
Branki Jurci je tuje kakršnokoli globoikoumno filozofiranje in pozersko sprenevedanje; preprosta je in skromna, pa prav zato naravna in osvajajoča. Površen bralec ne bo kaj prida našel v njenih tekstih; največkrat ni v njih skoraj ničesar, kar bi razgibavalo enakomeren potek dogodkov. In vendar, koliko globokih duhovnih pretresov, spoznanj in preoblikovanj se skriva pod to na videz spokojno in mirno gfladino. "V črtici »Otrok« se na oko< ne zgodi nič posebnega, nič takega, kar bi dražilo človeško domišljijo; samo diskreten pogovor o intimnih stvareh je v ospredju, pa ikljub temu, kako usoden in od-
1 Branka Jurca, Stekleni grad, Cankarjeva založba. Ljubljana 1958.
ločilen preobrat se izvrši v junakinji: iz ljubke igračke v moških rokah se povzpne v osveščeno ženo.
Treba je dodati, da nekatere novele niso samo soibtilni psihološki zapisi, ampak je v njih opazna tudi druga komponenta pripovedi, fabuilativno snovanje. Vendar tudi tu dejanje močno sloni na dušeslovnih argumentih. V »Drugi žeinitvi« je odpoved lažni življenjski sreči starega, ganljivo dobrega in poštenega Menarta, enega najbolj izkristaliziranih likov, globoko podprta v njegovih mentalnih osnovah. Prav tako je življenjski brodolom Koritnika v noveli »Stari Koritniik« podan impresivno in prepričljivo.
Res, nekatere novele niso tako dušeslovno razčlenjene (»Sama«), nekatere so vsebinsko le preskromne in preblede (»S Krasa«). Vendar celota zabriše te pomanjkljivosti in  šibkosti-
Ni nezanimiv«, da je osnovni podton novel boleč, teman, mračen. To skoraj preseneča, še posebej, ker ne izvira niti najmanj iz apriorne volje, ampak je resnični izraz vznemirjenega in prizadetega pisateljičinega peresa. Toda, ker so zvečine junaki v usodnih trenutkih vendarle človeško lepi, plemeniti in pošteni, tiho verujemo skupaj s pisateljico, da bodo tudi tegobe sedanjosti,   ki   nas   včasih   še  duše,  prešle   v   grenek,   trpek,  pa   hkrati   tudi
neopredeljivo daljen spomin.
Marjan   Brezovar
71*
1123