146
Posavske povesti.
X. »Me je tako sram,«
|l^!L|^|f do je pa tako rekel? ^AOI         Kolenčeva Manica.
pj^n^fgj         Česa pa jo je bilo sram?
Vsakdanje šole »pri malih«.
V vsakdanio šolo dopoidne »pri velikih« bi bila žc še rada hodila, a biti med malimi ji je bila težka muka.
A ni šlo drugače. Učitelj so jo v začetku šol-skcga leta uvrstili mcd male v popoldanski šoli.
Pomislite, gospod učitelj, Manica je že velika, večja kakor vse, tudi one v dopoldanski šoli. Manica šteje žc dvanajst let, pravzaprav samo še en mesec ji manjka, pa bo štela že trinajst let.   Pomislite!
Pa učitelj so neizprosen mož.   Trdo vprašajo:
»Kam pa si hodila lani v šolo?«
»Nikamor.«
»Ali tam v hribih niste imeli šole?«
»Nismo,«
»Ali si že kdaj videla šolo vznotraj.«
»Še nikoji.«
»Torej v prvi razred med male.«
»Ne! tja pa ne grem.«
»Pa bi bila ostala v hribih.«
»Sem morala semkaj doli. Z materjo sva prišli služit.   V hribih nisva imeli nobenega zaslužka več.«
Tisto jc že res, da se je Manica učitelju smilila, a izjem niso mogli delati.
»Manica Kolenc v prvi razred!«
»Jaz ne grem, pa ne grem.«
»Moraš! Šolska postava ukazuje obisk šole do štirinajstega leta.«
Manici je bilo te,sno pri srcu.
Zadnje učiteljeve besede so se ji zdele kakor težki udarci ure v zvoniku. Odbilo je. Vstopiti mo-raš, ali ti je povšeči ali ne, po tem se sedaj ne vpraša.
»Vstopi! Snedli te ne bomo! Pri nas še nismo nobenega pojedli.«
147
Nekam okorno se je glasilo to povelje, pa Ma-nici iz hrib >v je zaenkrat pregnalo ves strah iz srca bolj, kakor bi bila to storila najnežnejša beseda.
»Torej pa poizkusim.«
Šla je kakor v vodo, kar sape ji je zmanjkovalo.
Vrata so se odprla. Krik otrok je za trenutek potihnil.   Za učiteljem je vstopila Manica.
»Učiteljica! Učiteljica!« so zašepetali otroci, ko so zagledali Manico. Poznali je še niso, zato so se na prvi hip lahko varali, le da se jim nje obleka ni zdela diovolj praznična in gosposka.
»Tiho!«
Molk.   Sto oči strmi v Manico.
»Kaj bo sedaj?« —- so mislili mali —. »Ali sede gori za mizo? Ali pojde k nam v klop? Ali bo stala prcd tablo in pazila na nas?«
»Otroci, posluh!«
Učiteljeva bcseda je postala zelo resna.
»Manica Kolenc, ki jo vidite pred seboj, bo poslej vsak dan prišla k vam v šolo. Tam zadaj pri peči bo sedela. Kadar me ne bo, pa pojde pred tablo in bo pazila na vas. Kogar mi bo zatožila — ga za-dene kazen.«
No, to se Manici še ni zdelo prenapačno.
Fantički na desni v klopeh so boječe pogledali v učitelja in Manico. Deklice v klopeh na levi so se zravnale, kakor da jih je nekaj pretreslo.
Manica je sedla zadaj v klop pri peči.
Prva ura je srečno minula, druga pa se je zdela Manici že precej dolga.
Tako je minulo nekaj dni.
Tablice in abecednika in računice Manica ni nosila v šolo.
»Zakaj nimaš šolskih rcči?«
»Gospod učitelj, me je tako sram.«
»Kako se baš učila brez njih?«
»Poslušala bom in gledala, kako pišejo drugi na tablo. Doma pa boni pisala, kar si bom zapomnila v šoK.«  Učitelju je bilo prav.
Pa otroci so kmalu izpazili in izsledili, da.hodi Manica Kolenc v prvi razred učit se abecede.
148
Spoznali so to, pa so jo včasih dražili.
»Manica! Novakov Jožek pa vpije. Zapiši ga na tablo: Jožef Novak,«
»Še mene zapiši!   Zapiši: Franc Ježek.«
»Mene tudi.   Jurij Žužek.«
Dečki si imen niso izmišljali, to je Manica vc-dela, ker je sicer ta imena že slišala iz učiteljevih ust. Ali zapisati ni mogla Manica na tablo nobenega imena, ne, ker je bila preusmiljena, ampak ker je bila v pisanju še prenevedna.
Tudi to je res, da je Manica v nastopu in vsem premalo kazala — in tudi ni mogla — pokazati svo-jih dvanajst ali trinajst let.
Toliko pa je dobro vedela in čutila, da med male ne spada, čeprav jih v branju in pisanju prav nič ne prekaša.
Čez tri tedne je izostala iz šole.
Dvakrat je prišlo povelje iz šole: »Manici Ko-lenc se bodo štele neopravičene zamude.«
Pa ta grožnja ni Manice nič bolela, tudi njene matere ne, ker je morala žena hoditi na delo in ni imela časa ne spoznanja, da bi se mudila s takimi »zamudami«. .
Mimogrede je pač rekla Manici:  »Pa pojdi!«
»Me je tako sram.«
Pri tem je ostalo.
Manica ni več videla šole od znotraj.
Kadar pa je šla mimo šole, jo je izprva večkrat nekaj zaskrbelo: »Odrastla boš. Nevednica boš. Vse bo bralo in pisalo. Ti pa porečeš: Prcberite, Zapi-šite mi to-le. Ne znam, sama res ne znam. Zakaj ne?   Zakaj se nisi naučila?  Bilo me je tako sram.«
Sčasoma je pa tudi na te skrbi pozabila.
Prišlo pa je vendar le tako, kakor jo je svojčas skrbelo.
Odrastla je. Prišla je v tovarno. Sprejcti bi mo-rala službo delovodkinje.
»Znaš čitati in pisati?«
»Ne znam!«
In lepo službo je dobila druga delavka.
149
Manici Kolenc je bilo sedaj hudo, da jo je bilo svoj čas tako sram, pomuditi se med malimi vsaj še nekaj mesecev.
Ali je bilo že tudi tebe kdaj sram, pomuditi se med malimi in najmanjšimi, z namenom, da se kaj naučiš od njih? Kristus pa je še celo prosil, da bi smel biti pri njih: »Pustite male k meni...»
K a n c i j a n