Kafollfanl In poliNka. (Narodni poslanec dr. Jos. Hohnjcc). •Hranke so produkt demokratične države. Dokler je •riava bila absolutistična, ni bilo strank, ker podaniki aiso imeli bcsede pri državni upravi in politiki. Z »stvarjenjem demokratične ideje je bil ljudstvu zasiguiran vpliv na državno življenje. Pri tem so se kmalu med f>oedinci pojavila nasprotstva v mišljenju in hotenju z •zirom na državo. Iz teh nasprotstev so se razvili boji, &i so dovedli do sestavljanja skupin. Take skupine so s t r a n k e. Stranke so politične tvorbe, ne pa konfesionalne ^ˇerske), če tudi so njibovi pristaši zavestni in vestni Alani kakšne verske konfesije. Kot političnim organiza;ijam jiin pristoja popolna svoboda kretanja in dejanja. To je priznal kardinal Jacobini, ko je po naročilu papcža jLeona XIII. leta 1887 pisal nunciju v Muncbenu: »Centru (katoliški stranki v Nemčiji) kot politični ilranki se je vedno puščala popolna svoboda delovanja m v tej svoji lastnosti ne more direktno reprezentirati imteresov Cerkve.« Kako pa je z odvisnostjo od cerkveaega nauka? Na to vprašanje je treba odgovoriti z ugotovitvijo, 4a je politika uporaba in izvrševanje svetovnega nazora. Vsemu, fcar ljudje delajo ali opušičajo, zavestno ali nezavestno stoje v ozadju filozofske tfvetovnonazorne misli (o vzroku in postanku sveta, o niain^nu sveta in vsega, kar je na svetu). To velja zlasti o političnem udjestvovanju. Liberalizem raznih nians (razlik) je vzniknil \z tal itousseaujevega naturalizma (poboževanja narave) in Kantovega racionalizma (umstva brez vsega, kar je nad- •čutno) ter si je prisvojil idejo nemškega filozofa Hegela o nacionalistični državi sile, ki je ustvariteljica vsega prava. Socialna demokracija ima dve korenini: ideali- slični razvojni nauk Hegela in Feuerbachov materiali- zem, ki hoče vse duševno izvesti iz tvari, ter izvaja vso poliliko iz gospodarstva. Zavesten katoličan mora takšne filozofične nauke 4>dkloniti in zato mora z njimi zavreči vse politične stranke, ki idejno temeljijo na njih. Njegova politika jpaora biti takšna, kakor mora biti sam: katoliška. Katolicizem pa je nauk, je vera, je udejstvovanje volje, ti se tiče celega človeka, ki razsvetljuje njegovega duha, ^rodi in krepi njegovo voljo ter prešinja vse njegovo enišljenje, hotenje, delovanje, življenje. Ni torej druge katoliške politike, nego je ona, ki ho<še, kakor jf izraženo v programu nemškega centra leta Ł921, »načela krščanstva uresničiti vdrža•tri in družbi, v gospodarstvu in kulturi«. Katoliška Cerkev je učiteljica poedincev in narodov, vladarjev in vladanihu Ona zavzema stališče k vsem vprašanjem, ki gibljejo svet in človeštvo. Izdala je programatične izjave o razmerju državljanov do države, države do Cerkve iu šole. Izdala je določna pojasnila in navodila o temeljnih vprašanjih socialne politike, o kapitalu, o delu, o lastnini. Ona tolmači pravila za odnose med narodi, nastopa zoper vojno, propoveda mir in sporazum. Če zberemo te nauke o državi, o Vulturni, sorialni in gospodarski politiki, rezultira iz njih politični program. Mi katoliki imamo jasno in solidno državno in pravno filozofijo, ki jo črpamo iz naravnih in nadnaravnih spoznavnib virov in ki jo sprejemanio iz knjig in spisov krščanskih veleumov, kakor sv. Avguštlna, sv. Tomaža Akvinskega in drugih krščanskih pisateljev tekom stoktij. Nad vsemi se dvigajo kakor svetle zvezde vodnice okrožnice rimskilh papežev, med njimi zlasti ženialnega Lecna XIII^ kateri so vsa važnejša vprašanja političnega življenja, notranje in zunanje politike postavili v svetlobo krščanske moralke (nravoslovja) ler jih ocenili ob idealib. krščanstva. Kompetenlnost rhnskega papeža kot vrhovnega učitelja in pastirja za takšne autoritativne določbe je izven vsakega dvama, in sicer: 1. radi dogmatičnomoralne zveze med politiko, religijo in moralo; 2. radi zveze poedinih vprašanj nolranje politike s položajem Cerkve in njene svobride, s svobodo vere in z obstojem krščanske morale v javnem življenju. V teh okrožnicah so večno veljavne resnice, pa tudi začasno veljavna navodila: prve sprejeti, je dolžnost vere, drugim se po~ koriti, dolžnost pokorščine. Liberalci, ki se zbirajo in grupirajo po raznih strankah z različninii imeni, odklanjajo krščanska načela, kojih vrhovni tolmač je rimski papež, ter se protivijo njihovemu razširjenju na javno in politično življenje. Njihovo stališče je, da božja zapoved velja samo za rasebne življenje, ne pa tudi za politično delovanje, da javne vlasti smejo izdati zakone brez ozira na božje zapovedi. ¦... *—__.— To liberalno stališče je že zavrnil eden izmed najbolj slovečih francoskih narodnogospodarskib pisateljev slaroiiberalne šole, Anatole Leroy-Beau1 i e u , s temi besedami, ki jih je zapisal po izdanju Leonove delavske okrožnice leta 1891: »V kaj se danes meša papež? In kaj se socialno vprašanje tiče Cerkve in duhovščine? Liberalizem si je domišlja!, da bo Ccrkev izključil iz svetnih stvari. Liberaiizem, ki je zatrjeval, da varuje versko svobodo, je skrbel ter se trudil, da bi duhovnike zaprl v zakristijo. Nekateri so mislili, da s tem služijo veri. Vera bi se kompromitirala, ako bi stopila iz svoje dvojne domene (posesti): iz cerkvene ladje in iz svetišča vesti. Zapreti jo noter ter za njo aa-* tvoriti cerkvena vrala: to je pomenjalo, Trnili jo njen«is mu poklicu. Toda ne! Bila je zmota! Smatrali smo za labko, ločiti časovno in duhovno! V rcsniei1 pa se iznjibne dasta napravitidve izoli** r a n i c e 1 i c i.« Točna beseda. Noben človek ne more svoje duše pretvoriti v dve izolirani celici: eno za zasebno življenje, in ta bi bila verna, drugo za politično življenje, in ta bi bila nevema ali vsaj versko brezbrižna. To je nemogoče in nedopustno, ker je to negacija (zanikanje^ katolicizma in tega, kar tvori njegovo bistvo, kakor smo zgoraj razložili. Z vso odločnostjo pa se tudi morajo vsi katoličani, med njimi zlasti duhovniki, obrniti proti sebičneme stremljenju raznolikih protiverskih ali versko brezbrižnih eiementov, ki hočejo zagovarjanje kršfinačel za življenje na svctu in organizacijo njihovega zastopstva spraviti v izolirano celico s strašilnim napisom: klerikalizem. O tem strašilu in o tistih* ki njemu podlegajo, se jt* papež P i j X. v svojem govoru v svečanera konzistorija 27. maja 1914 izrazil takole: »če najdete takšne, ki se h<valijo s svojo vero in s svojo vdanostjo papežu ter hočejo biti katoličani, toda smatrajo za največjo sramotO' (massimo insulto), ako se jih imenuje klerikalce, povejti jim svečano: vdani sinovi papeža so tisti, ki poslušajo njegove besede ter se mu v vsem pokonjo, ne pai oni, ki izmišljajo sredstva, da bi njegova navodila prevarili.« Zato vsi katoličani skupaj! Za vas je prostor samo y tisti stranki, koja ima v svojem programu neokrnjen* krščanska načela in koja tudi po svojem delovanju daje jamstvo, da krščanstvo ne bo ostalo prazna fraza, s katero se krijejo drugi interesi. Naša Ljudska strarika tudi popolnoma odgovarja, demokratičnemu duhu časa, ker vsled svojega organitnega pojmovanja države kot sestave in zveze a v t onoranihskupin hoče demokracijo realizirati v njenem pravem in popolnem pomenu: kot samoodlocboi samoupravo in samovlado ljudstva.