8 Britifta liimim shopniia. se ujema, gorje, (Dalje.) če bi kaj anaaj- »Dobro, kalo!« »Ali že. imaš za deco ričet kuhaa?« »Da.« »Žeaa ga aaj aese v spbo. Tebi pa moram še zaupati nekaj prav posebnoga.« Čaka, dokler bable ae izgiae. »Na trgu v kakem prav skritem kotu moraš aajeti kovačaico. Preskrbi si še zalogo bakra, od katere ae smeš aičesar prodati, dokler te ae bo aekdo uprašal 2a baker iz Damaska. Še le tedaj ga boš slobodao prodal, pa le po aajvišji ceai. Nadalje moraS jutri v Kalyan . . .« 'Kričaajc jc slišati. Da sc razloCiti: »Otroka sta utekla skozi okao! Skpzi okao!« R-ama čujc divjo kletvico, kako bcžc ven. — Uitro jo trcba aekaj ukrcaiti. Pritisao na zapab pri Vratih, vi-ata se od' pro. Posluša, poluka v sobo, ki je prazna. Pograbi Sito za roko, hiti skozi sobo, da bl se kam skril. Spodaj pred vrati trčita skupaj i Omarjem, ki je domaeval ubežaika aa dvorišču. Zagrabi oba ia pritisne glavi obeh v svojo favdasto obleko, da bi ne mogla vpiti aa popaoC »Ju že imam!« Z motvozom,. ki jima je pomagal v svobodo, ju zvežejo ia vržejo aazaj v jetniško sobico. »Šefkija, teslo nerodao, ki si leauharil ceh dan, preskrbi opeko, apao in pesek!« Sluga odbrzi, njegova žeaa odstrani Crepiaje. »Šefkija, okao popolaoma zazidaj! Luknje zameči!« Po lestvi se vspac do okaa, v sobi zavlada' tema. »Tako, sedaj pa jejta!« Razvcžejo otroka. »Sklede proč!« »Mogoče še en teden in potem vaju bom že naučil olike v Gudjeratu!« Vrata zabije. Faatek ia dekletce sta zopet ajetnika. Askir, čarovniška rastlina. Čas poletaega vetra moasuaa se je približal. »Monsun je tu!« je pozdravil Mohamed svetnika s hriba. »Da, še danes moramo po koreniao. Počakajva, dokler se ne vraeta pridigarja. Omar aas lahko odpelje v avtomobilu. Ni veliko maaj nego 100 fcm. Lahko bi se peljali tudi po železnici, a boljše je, da aas nikdo ne opazuje.« Z načrtom je bil svečenik zadovoljen, prav nič se ni več bal, da bo moral deliti skrivnost z večimi. »Izdal ti bom tudi prostor, da boš lahko vsikdar našel dragoceni askir, tudi tedaj, ko že mene davno ne bo več na svetu. Askir raste pri Kalyanu na griču in to je edini prostor, kateri ie meni znan v Indiji.« Pridigarja sta prišla in Omar je bil koj pripravljen, da preskrbi avto. Ves radosten je vstopil Mohamed ia ajegove dobre volje ai aiti skalilo dejstvo, da je moral iz svojega žepa poravnati olje ia beacia. Z veliko brzino so dospeli aa cilj in pustili voz v Kalyaau. »Moramo naprej peš in skrbno paziti, da nam ae bo aikdo sledil.« Mohamed si je celo okolico aataacao ogledal, da bi ob prihodajem moasunu našel sam pravo mesto. Vsi so bili razigraai in niti eden se ai drzail, da bi bil prekiail svetost trenutkov s kako besedo. »Mohamed, ta-le hrib se imenuje Hadji Malaags in tega si moraš dobro zapomniti.« Modri je le rahlo šepetal, Mohamed je zadovoljno kimal. Hrib je bil strm in pot težavna. Hudo je prijel navkreber modrega. Na sredini strmine je postal, segel globoko po sapo in rekel slovesno: »Mobamed, bližamo se prostoru, kjer bomo aašli čudežao rastiiao.« Komaj je izrekel te besede, je aastala tišiaa, vsi so šepetali sure iz koraaa. Modri je korakal preplašeaega obraza naprej. Strah, preseaečeaje, jezo, vse to je čital Mohamed z njegovih potez in je postal še sam aemirea. Pot je vodila mimo pečiae, ki jim je zapirala razgled. Modri je hitel aaprej. Mobamed ia pridigarja so mu sledili. Zagledali so starega moža, kateremu so gledali izpod turbaaa srebraobeli lasje. Klečal je in molil iskreno. »Pos!« je aahrulil modrega. »Kako se drzaeš pripeljati seboj te ljudi in me motiti v pobožaosti? Mar Ii hočeš izdati dragoceno skrivaost?« Modri, na videz čisto potrt, je odgovoril zelo spoštljivo: »Poslušaj, oče vse svetosti! Prikazal se mi je prerok in mi razodel, da so moji dnevi šteti tukaj na zemlji. Skrivnost naj predam temu le svetniškemu možu, taka je želja prerokova...!« »Lažeš, pes!« ga je strastao prekiail starec. »Lažeš! V obraz ti povem, da si lažajivec! Tvoje prostaško obaašanje, tvoje blebetanje ia prosjačenje te razkriakuje! Dragoceno zelišče ae bo aikdar več tvoja last! Skrivnost je bila zaupaaa od preroka meai, jaz jo bom braail ia četudi s svojim življeajem! Askir bom proklel in v tvoji roki ae bo pomeail več aego aavadaa trava ali detelja.« »Tvoje prokletstvo ti ne bo koristilo«, je vpil modri ia še bolj vaeto: »Nič me ae more zadržati, da bi ae sledil povelju ^rikazni. Hočem in zahtevam zelišče, dobil ga bom!« »Nikakor ae, pasji sia! Od Allaba prokleti! S svojim življeajem bodem branil rastliao pred tvojimi požrešaimi prsti!« Modri je sprcgovoril s krepkim glasom: »Svarim te! Hočem in moram imeti askir. Ako se braniš ter ustavljaš, delaš to na lastno nevarnost in proti volji preroka!« »Ne, moram te posvariti! Prerok je z menoj! Nevarnost preti tebi!« Brez aadaljaega obotavljaaja je korakal aiodri proti mestu, aa katerem je rastlo čudatvorao zelišče, katero je opazil Mohamed še le sedaj ia se je pripravil, da ga izpuli. Starec se je pognal kvišku, razprostrl roke proti aebu ia zaklical: »Podeli mi moč, veliki prerok,- da se borim s tem bogokletnim človekom!« Odvrgel je široki pas, strgal si je dolgo obleko s sebe ia jo pogaal ob stran. Mohamed jc zrl aa prizor, kakor bi ga bil kedo oplazil po glavi. Sedaj še le je opazil, da je razgaljeai starec prav krepak mož, njegove rokc so pričalc o moči ia delu. Dičila so ga široka pleča, prsa in napete raisice. Zgledal jo liki rokoborec, ae pa kot od spokoraega življeaja oslabeli duhovnik. Njegovo telo se ni ujemalo s starostno glavo. Prerok jc storil velik čudež, ko je podaril starcu orjaško moč. Mohamed jc trepetal od strahu. Starec se je pognal v sključenega modrega, ga privil z mišičastimi rokami na prsa, ga dvjg- ail od tal ia četudi je cepetal z aogami, ga je odaesel aa straa ia ga vrgel z veliko močjo po pobočju navzdol. Modri se je prekotalil preko trave ia grmovja, preko panjev ter kameaja ia obležal spodaj. Starec je pogledal za njim z odločaim nameaom, da ponovi isti poskus aapram ostalim, ki so jo pa rajši prostovoljao odkvirili po pobočju. Zadeli so aa modrcga ia se ozrli v strahu po pregaajalcu. S prekrižanimi rokami je stal aa skali in je pošiljal za beguaci cel veletok psovk ia kletvic. Še le po večerji je prekiail raodri neznosno tišino: »Mohamed, daaes aas je oplazil prerok z udarcem usode. jNTikakor pa aas ai zapustil. Navdahail aas je z mislijo, aaj krenemo na drugo pot, ki bo uspešaejša.« Napravilje pomembea odmor, ki je poživil Mohamedova upanja i.n pričakovanja. (Dalje sledi.