IZ VSEBINE:	J
V JUGOSLAVIJI DELA LJUDSTVO ZASE ZAUPATI MORAMO V SVOJE LASTNE SILE DUHOVNI OČE KOROŠKIH S VOJNIH ZLOČINCEV POLOŽAJ V AVSTRIJI TURSKA POLITIKA
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiNiiiinHiin
IETNIK I.	DUNAJ, V PETEK 18. X. 1946	ŠTEV. 19
Molotov na pariški konferenci:
Demokratično sodelovanje bo navsezadnje vendarle zmagalo
Plebiscit krvi
v »Priključitev Avstrije k Nemčiji in (razpad Jugoslavije sta dokončno utrdila plebiscitni rezultat — po zaslugi Hitlerjevega genija.« To je bilo mnenje »Kiirntner Zeitung« pred Štirimi Jeti. V istem času so nacistični ideo* Jogi in voditelji tekmovali med seboj, da bi dokazali plebiscit kot »zmago v nemški noči«, kot »državniško gcnial* nost Adolfa Hitlerja, ki je ustvaril pogoje, da se je .Anschluss’ k materinski državi izvršil brez nevarnosti za Koroško«, slavili so »Fiihrerja«, »ki je povedel Koroško v rajh«.
Danes je demokratičnemu svetu jasno, da sta večstoletna germanizacija koroških Slovencev ter izsiljeni in po« tvorjeni plebiscit in Kaibitscheva iz« java: »Danes ni na Koroškem nika-kega manjšinskega vprašanja več« — samo dva konca ene in iste niti. Ta nit nosi na začetku napis »Živela vse-nemška miselnost«, na sredini sc imenuje »Zmaga krivih prerokov ob pod« pori imperialističnih sil sveta«, dokler se nam na koncu nc zareži v obraz ostudna krinka pozverinjenega narod« nega socializma. V svojem bistvu pa je ta nit bolj ali manj prikrit imperializem, ki izkorišča ljudi v blagor mogotcev, ki zatira druge narode v korist »izvoljenega« naroda in ki konč« no pod pretvezo nadčloveka vrši zlo« čine. Zgodovina naprednega človeštva uvršča zato krivični oktobrski plebiscit v vrsto nečastnih imperialističnih dejanj.
Vse to je jasno nam! Jasno jc tudi avstrijskemu demokratu, ki se zaveda tega sramotnega dejanja, ne pa onemu, kdor še vedno slavi to »zmago«; ta sc kljub vsem lepim zavijanjem ne more znebiti pečata, ki ga je tej »zmagi« vtisnila zgodovina.
In vendar ima 10. oktober tudi svoj zgodovinski pomen. Ni se izvojevala »zmaga v nemški noči«, temveč začel se je boj slovenskega naroda za nje« gove pravice. Ko se je sesula nasilna monarhistična vladavina in so se za* čeli prebujati zatirani narodi, tedaj se jc odprlo naprednemu človeštvu veliko vprašanje: Kako ustvariti sožitje enakopravnih narodov? Londonski pakt leta 1915 je kupčeval z deli drugih narodov. Saintgermainska pogodba jih je prodajala za ceno imperiali« stičnih zahtev raznih narodov. Že ta* krat. so take zahteve skrivali za gospodarskimi razlogi. Ena izmed krivic pa jc dejstvo, da so slovenskemu narodu posekali ude od živega telesa, na tisoče Slovencev so takratni politiki izročili suženjstvu. Zato vprašanje osvoboditve slovenskega naroda ni papirnat političen program, temveč njegovo življenjsko vprašanje. V sve« tovnem merilu jc vprašanje zmage pravice in resnice ter demokratičnih načel: enakopravnost narodov, sožitja med narodi, nikakega zatiranja, »proč z imperializmom« in s tem tudi vpra« sanje miru.
Začel se je boj slovenskega ljud* stva, pričel 'se je plebiscit krvi. Ta« krat, ko je vojni zločinec Maicr-Kai-bitsch zaklical: »Za Slovence na Ko« roškem ni več prostora«, takrat je bilo že v teku glasovanje, Ni bilo potvor« jenih volilnih listkov, ni bilo ustrahovanih volilnih glasov, nc podkupljenih človeških src, nc spletk italijanskih princev in drugih diplomatov. Takrat je bilo samo dvoje gesel: »Uničimo slovensko kri in rod!« in »Neustrašeni boj nacističnim krvnikom!« Bilo je •samo dvoje možnosti: izseljeniška ta«
Ta teden se je končala mirovna kon« ferenca v Parizu, ki je trajala skoraj tri mesece. Velik del delegatov jc medtem odpotoval v Ncw York na zasedanje glavne skupščine Združenih narodov.
Zadnji teden so posamezni odbori kakor tudi glavna skupščina na mirovni konferenci pospešeno delali. Pri do* končnem oblikovanju mirovnih pogodb z Italijo in drugimi satelitskimi državami so posamezne delegacije še enkrat orisale svoje stališče do mirov« nih prizadevanj.
Predstavnik jugoslovanske delegacije Edvard Kardelj je ponovno poudaril, da Jugoslavija ne bo podpisala mirovne pogodbe z Italijo zaradi seda* nje krivične razmejitve.
Iz Molotovega govora
V zvezi z razgovori o italijanski mirovni pogodbi je spregovoril tudi vod* ja sovjetske delegacije Molotov in med drugim dejal: »Pogoji pravega demokratičnega miru ne smejo vsebovati ničesar, kar bi okrnilo suverenost prizadete dežele, v tem primeru Italije. Tudi ne smejo vsebovati ničesar, kar bi omogočilo, da jo neka druga, močnejša država gospodarsko zasužnji. Tak mir ne bi služil ciljem svo* bode, za katero so se zavezniki borili.« Molotov je nato ugotovil, kako koristno je bilo sodelovanje štirih vlad v svetu zunanjih ministrov, se dotaknil vprašanja italijanske vojne odškodni* ne in nato prešel k obravnavanju tržaškega štatuta. Dejal je: »Angleški in amerikanski, pa tudi francoski osnu« tek štatuta kažejo težnje, ki jih nikakor ne moremo imenovati demokratič* ne. Nasprotno pa spremlja osnutke sovjetske in jugoslovanske delegacije duh demokratičnih načel. Po daljših razgovorih je sprejel odbor popravljeni francoski predlog. V resnici pa ta predlog ni nič drugega kot ponovitev britansko - amerikanskih predlogov in obeta prebivalstvu Trsta v omiljeni obliki polkolonialni režim brezpravno* sti. Še več, sklepi odbora o tržaškem štatutu so celo v nasprotju s sklepi sveta zunanjih ministrov.
borišča, zapori, streljanje in plinske celice, umiranje slovenskega rodu, ali — boj za obstanek, boj antifašistič« nega ljudstva proti nacizmu. Kmalu se je porušila lažna plebiscitna volilna geometrija, nihče ni mogel več preslepiti slovenskega ljudstva: ali je zeleni ali beli listek pravi; namesto »nepristranskih« diplomatskih opazovalcev so streli in borba oznanili napredne* mu svetu voljo in zahteve koroških Slovencev. Razžaljen in zatiran narod je zakričal v največjem trpljenju v svet, kdo biva na Koroškem. Umetne meje so padle. Srčna kri je močnejša vez kot nasilne meje. Slovenec tostran in onkraj Karavank sta si v skupni borbi podala roke. Zarisala sta si novo mejo tam. kjer prebiva slovenski narod. Z geslom »Nočemo tujega, a svojega nc damo« sta rušila krivične zako* ne pohlepnega človeštva. Kot prvi narod v velikonemškem rajhu so koro-
Guverner Trsta - vsemogočen
Odbor jc sicer sprejel predlog sveta zunanjih ministrov, da naj bi usta* vodajha in izvršna oblast v Trstu počivala na demokratičnih temeljih. V resnici pa je guverner odgovoren za javni red in varnost, zastopa svobod* no ozemlje navzven, imenuje in odstavlja sodne uradnike in ima pravico do tako imenovanih »nujnih ukre* pov«. To se pravi, da je guverner dejansko vsemogočen in ljudstvo brez* pravno. K temu je še treba dodati, naj bi v Trstu ostale tuje zasedbene čete. To se seveda lahko zgodi samo tedaj, če Trsta ne smatramo za mednarodno svobodno ozemlje, kakor to zamišlja mirovna pogodba, temveč za pol sovražno ozemlje, katerega nadzorstvo je poverjeno anglo*amerikanskim četam.
Vsega tega nikakor ni mogoče spraviti v sklad s sklepi sveta zunanjih ministrov o tržaškem štatutu in je sploh v nasprotju z načeli demokra* tičnega miru, po katerem vsi stremimo. Sovjetska delegacija zato zahteva, da mora imeti vso izvršno oblast v Trstu vlada, ki jo je izvolila ljudska skupščina, medtem ko mora guverner kot predstavnik Varnostnega sveta skrbeti za to, da se izpolnjujejo določbe štatuta. Sovjetska delegacija tudi smatra za potrebno, da konferenca določi rok, v katerem morajo tuje čete zapustiti Trst.«
0 slovanskem in zapadnem bičku
H koncu se je Molotov dotaknil tako imenovanih blokov na mirovni konferenci in dejal: »Pravijo, da si na konferenci stojita nasproti slovanski in zapadni blok. Predvsem moramo tako delitev označiti kot umetno. Za take označbe tu ne sme biti prostora, ker to diši po trohnobi in spominja na čase, ko je bil vzhod politično zaostal. Če današnje mlade slovanske demokracije primerjamo z značilnimi starimi demokracijami zapada, potem to ni več sodobno. Res je, da se morajo mlade slovanske demokracije medse* bojno podpirati, posebno tedaj, kadar druge sile prezirajo niihove zakonite
ški Slovenci porušili meje Hitlerjeve* ga rajha in bili boj z nacističnim, Hitlerjevim vojnim strojem. Skoraj dve leti, preden so se izkrcale anglo*ame-riške sile v zapadni Evropi, so koroški Slovenci začeli z oboroženim, osvobodilnim bojem proti nacizmu.
Edinstveni in najtrši osvobodilni boj koroških Slovencev v mejah nacističnega rajha je bil zato pravi izraz volje in zahtev slovenskega ljud* stva, bil je mogočen plebiscit krvi, mogočnejši kot diplomatsko in meddr* žavno glasovanje.
Slovensko ljudstvo na Koroškem je izpovedalo svojo protifašistično miselnost in dokazalo, da je enakovreden ud slovenskega naroda ter se z njim vred uvrstilo v fronto naprednih narodov. Na svoj prapor v tej borbi pa je napisalo tudi »Hočemo zedinjeno Slo* venijo!« Svoj boj proti fašizmu je povezalo z borbo za svoje narodne pra«
narodne interese. To se je često dogajalo v preteklosti in se tudi danes rado ponavlj?.«
„Stare demokracije" skušajo mlade slovanske republike izločiti iz skupnosti
»Na drugi strani pa ne manjka poskusov tako imenovanih ,starih demo* kracij’, ki hočejo izolirati slovanske republike. Te republike branijo svojo nacionalno neodvisnost, svojo pot na* cionalnega razvoja in se zaradi tega prav lahko odrečejo tujim navodilom. Ne gre za neko slovansko ali vzhodno grupacijo na eni strani in za protislo* vansko ali zapadno grupacijo na drugi strani. Na tej konfprenci se borimo za ustvaritev demokratičnega miru, po katerem morajo stremeti vse demokratične dežele. Sovjetska delegacija poziva vse druge delegacije k sodelo* vanju za ustvaritev demokratičnega miru. Tak mir bomo ustvarili, če se bomo držali načela, da ne more ta ali druga skupina sil drugim državam vsiljevati svoje volje, kajti v nasprotnem primeru ne bomo dosegli ničesar do* brega.«
Vprašanje Podonavja
V zvezi z vprašanjem Podonavja je dejal Molotov: »Treba je opozoriti na to, da hočejo nekateri reševati podonavski problem skupno z mirovnimi pogodbami z nekdanjimi sateliti Nemčije in predpisovati režim plovbe po Donavi. V bistvu se to pravi, da sku* šajo nekatere velesile izkoristiti priložnost in si zagotoviti na Donavi pri* vilegiran položaj. Te sile si prizadevajo, da bi brez ozira na suverenost in nacionalne koristi donavskih držav vsilile svojo voljo. Pri tem pa mečejo premagance in zaveznike v isti lonce, samo da hi zagotovili v Podonavju gospodarski vpliv. Če se pri vodnih cestah navdušujejo za načelo »enakih možnosti«, čemu potem ne izvajajo tega načela pri Sueškem ali na Panam* skem kanalu?« Daljb'je omenil Molotov, kako so na eni strani države za* radi vojne in nacifašističnega nasilja
vice. S puško v roki jc izglasovalo svoj plebiscit, svbjo pripadnost k slovenskemu narodu in Jugoslaviji. Tega plebiscita ne morejo okrniti niti poizkusi domače in tuje reakcije, niti spletke svetovnih imperialistov. Boj za pra\ i* co traja dalje in bo trajal, dokler ne bodo izbrisane krivice, ki so jih tu j a nasilstva zadala narodom. Tudi na a današnja borba je plebiscit, ki opozarja človeštvo na krivice in ki napredne narode opravičuje, da se bore za naše pravice. Zato je potrebna in zato se je boje naši nasprotniki in zato hočejo odvračati naše ljudi od borbe.
Vemo, kakšen je pravi plebiscit, ple* biscit krvi. Takrat ko smo ga glasovali, nismo pomišjali, ali bomo zmagali. Verjeli smo v zmago pravične borbe. Z istim silnim zaupanjem v zmago resnice se borimo tudi danes za priznanje in uresničenje — plebiscita naše krvi.
trpele, na drugi strani pa so Združene države Amerike v tej vojni pomnožile svoja bogastva. Zato je jasno, da bi izvajanje načela »enakih možnosti« v resnici pomenilo, da bi amerikanski kapital pokupil vso industrijo in naj* važnejša podjetja v Romuniji, Jugoslaviji in drugod ter tako postal dejansko gospodar teh dežel.
»Dejstva so dokazala, da so se ne* kateri proti malim državam posluževali čudnih metod na tej konferenci. Sovjetska zveza se nikakor ne more strinjati s takimi metodami in si bo z vsemi silami prizadevala, da bi z ma« lirni državami človeško ravnali. Ne smemo dovoliti, da bi mogočne sile, ki imajo danes v žepu veliko dolarjev in funt-šterlingov, dobile proste roke, da bi nemoteno vsiljevale svojo voljo drugim državam in jim zapovedovale, kar bi se jim zljubilo. Taka politika nc more roditi dobrih sadov in bo naletela na odpor malih in velikih dr*
'^av. Vsekakor se Sovjetska zveza in cela vrsta drugih dežel nikdar ne bo mogla strinjati s takimi slabimi navadami in metodami pri ustvarjanju mednarodnih odnošajev. Ni mogoče odobravati, če skuša ta ali druga moč* na sila zlorabiti svoje začasne predpravice v trenutku, ko še veliko dežel ni moglo zaceliti ran te vojne. Posebno nedopustno pa je tudi, da se močne sile napadalno obnašajo nasproti ma* lim državam, izvajajo nanje pritisk in jiin skušajo brezobzirno vsiliti svojo voljo.«
»V mednarodnem življenju obstojata dve različni metodi,« je dejal proti koncu Molotov. »Ena je metoda naši* lja in premoči, druga pa metoda demokratičnega sodelovanja, ki priznava načelo enakopravnosti in zakonitih interesov velikih in malih držav. Ne dvomimo o tem, da bo kljub vsem za* prekam navsezadnje metoda demokratičnega sodelovanja zmagala.«
ČEŠKOSLOVAŠKA DVELETKA
Predsednik Češkoslovaške republike dr. Edvard Beneš je govoril v radiu
0	velikem pomenu ukaza o podržav* Ijenju težke industrije za obnovo mlade republike. Ta ukaz, je izjavil pred* sednik, nam je dal možnost, da smo določili dveletni načrt, čigar izpolnitev bo dvignila industrijo na višjo stopnjo ter prinesla blaginjo vsemu prebivalstvu. Ta dveletni načrt pa pomeni pri prehodu gospodarstva repu* blike k načrtnemu gospodarstvu šele prvi korak. Gospodarski načrti bodo v bodoče določeni za daljšo dobo.
Predsednik češkoslovaške vlade Klement Gottwald je na zborovanju funk* cionarjcv Komunistične partije v Pragi dejal, da je izpolnitev dveletnega načrta važna stopnja na poti Češko* slovaške k socializmu. Čeprav se v preteklih 16 mescih ni mnogo govorilo o socializmu, je vendarle Češko* slovaška že prehodila precejšen del poti k temu cilju. Sovjetska zveza je iz pretekle vojne tzšla močnejša. V celi vrsti držav so nastali režimi, ki sicer niso socialistični, a vendar omogočajo delavstvu aktivno udeležbo pri državni oblasti. Nastala je nova vrsta demokracije, ki se imenuje ljudska demokracija. Po tej poti so krenile Jugoslavija, Bolgarija, Poljska in Če* škoslovaška. Mejniki na tej poti v Češkoslovaški so: spremembe v državni upravi z odstranitvijo birokratičnega policijskega režima, podržavljenje, ki je dalo delavstvu v roke gospodarsko moč, ter obstoj Ljudske fronte pod vodstvom močne Komunistične partije.
PRVI VSESLOVANSKI KONGRES PO VOJNI
Letos decembra bo v Beogradu prvi Vseslovanski kongres po vojni. Pred* vsem se bo bavil z razvojem kulturnih in političnih vezi med slovanskimi narodi. Njegov namen bo okrepiti dc-mokracijo v Evropi in na vsem svetu
1	v borbi proti ostankom fašizma ter za* jamčiti mednarodni mir in varnost. Dnevni red kongresa bo imel tri točke. Jugoslovanski zastopnik Milovan Djilas bo imel glavni govor z našlo* vom »Slovanski narodi v borbi za mir in demokracijo«. Zastopnik Sovjetske
C____Drobn e	^
Upor proti Salazarju na Portugalskem. V severno portugalskem prista* nišeu Porto je izbruhnil upor proti vladavini Olivera Salazarja. ki so se ga udeležile vojaške enote in tudi civilne osebe.
Svetovna sindikalna zveza naj po* stane elan organizacije Združenih narodov kot samostojen član s pravico, da sodeluje pri sklepih. To zahtevo so postavili holandski sindikati, ki združujejo 200.000 delavcev, v posebnem pismu, naslovljenem na organizacijo Združenih narodov.
Henrv Wallace, ki je odsopil kot trgovinski minister ZDA, je prevzel mesto glavnega urednika liberalnega ameriškega lista »Ne\v Republic«. Iz* javil je. da bo imel tako priložnost, povedati natančno to, kar misli.
zveze, elan Akademije Boris Grekov, bo govoril o »Doprinosu slovanskih narodov k svetovni kulturi«. Predsednik Vseslovanskega komiteta general-lajtnant Gundorov pa bo govoril o or* ganizacijskih vprašanjih. Te dni je bila v Beogradu seja pripravljalnega odbora.
USMRTITEV NACISTIČNIH VODITELJEV
V noči od torka na sredo so bili obešeni glavni nacistični zločinci, ki jih je obsodilo niirnberško sodišče, in sicer po sledečem redu: Ribbentrop, Keitel, Kaltenbrunner, Rosenherg, Frank, Frick, Streichcr, Sauckel, Jodl, Seyss*Inquart. Goring je pred obešc-njem izvršil samomor. Zastrupil sc je s ciankalijem.
FRANCIJA SE JE ODLOČILA ZA NOVO USTAVO
Francosko ljudstvo je sprejelo no* vo ustavo za četrto republiko. Z izjemo Korzike so rezultati naslednji: za ustavo je bilo 9,200.467 glasov, proti pa je glasovalo 7,779.806. 32 odstotkov volivnih upravičencev se je glasovanja vzdržalo, kar znaša 7 milijonov 893 glasov,
BOLGARSKO LJUDSTVO ZA NOV NAČRT USTAVE
Bolgarski tisk živahno razlaga novi načrt za ustavo. List »Robotnieesko delo« poudarja, da »kaže novi ustavni načrt kot v zrcalu zgodovinske pridobitve bolgarskega ljudstva po 9 septembru in resnično demokratični značaj ljudske oblasti. Ustavni načrt razkrinkuje propagando nazadnjaške opozicije kot laž in obrekovanje«.
Bolgarske množične organizacije so izdale proglase bolgarskemu ljudstvu, da glasuje za kandidate Domovinske fronte. Sindikalna zveza poljedelcev je objavila deklaracijo, ki v njej pravi, da bodo dali kmetje svoje glasove za Domovinsko fronto, ker ona daje državi novo, resnično demokratično ustavo. Tudi bolgarske žene se navdu* šeno izjavljajo za novi ustavni načrt, ki jim daje velike pravice. Posebna deklaracija ženske zveze pravi, da bo* do vse žene enodušno glasovale za Domovinsko fronto.
Elliot Roosevelt, drugi sin pokojne* ga ameriškega predsednika, kandidira v volivnem okrožju New York na listi demokratske stranke.
Filipini so le navidezno neodvisna država, piše »Pravda« o položaju na Filipinih. Njihovo gospodarstvo popolnoma nadzira ameriški kapital. So suverena država in elan Združenih narodov, toda na njihovem ozemlju so še vedno ameriške čete, ki sc čutijo za gospodarje dežele.
Predsednik Beneš je sprejel poseb* no odposlanstvo mladih delavcev iz Jugoslavije, ki je prišlo v Češkoslo* vaško na povabilo čchoslovaške vlade.
V Londonu je 600.000 ljudi brez stanovanja, tako je izjavil predsednik stanovanjske komisije pri mestnem svetu v Londonu, Gibson. Da bi te ljudi spravili pod streho, bi bilo p-> njegovem mnenju treba najti 50 do 60 tisoč hiš v bližnji okolici Londona.
Slovenija pred volitvami v ustav, skupščino
Ljudska republika Slovenija se bli* ža volitvam v prvo ustavodajno skupščino. Volivne priprave so v polnem razvoju. Vse bolj raste volivna Živah* nost ob veliki politični enodušnosti, ki se je doslej izražala v zanimanju za volivne imenike. Vsakdo se je hotel prepričati, če je kot volivec vpisan v volivni spisek. Živahnost se je kazala v velikem zanimanju pri postavljanju kandidatur. Dne 5. oktobra je minul zakonsko predpisani rok za postavljanje kandidatov. Kandidati Osvobo* dilne fronte so postavljeni in spiski predloženi volivnim komisijam. Kandidate so postavljali na zborovanjih volivcev in na širokih konferencah
aktivistov Osvobodilne fronte. V vetu
Stepinac obsojen na
Pred Vrhovnim sodiščem Ljudske republike Hrvatske je bil obtoženi zagrebški nadškof dr. Alojzij Stepinac obsojen na šestnajst let prisilnega de* la ter na pet let izgube častnih državljanskih pravic po prestani kazni. Razprava o kateri smo že poročali, je raz* krila v celoti izdajalsko delo zagrebškega nadškofa med sovražno zasedbo in po osvoboditvi Jugoslavije. Spričo podrobnosti, ki so prihajale na dan kljub temu, da se Stepinac po njego* vem mnenju »ni čutil krivega«, so smatrali nazadnjaki po sVetu, da mu morajo priskočiti z lažmi in obrekovanjem Jugoslavije na pomoč. Velike in majhne reakcionarne osebnosti ter najrazličnejši listi so dajali o razpravi svoje »izjave« in pisali celo uvodne članke.
Reakcionarji hi radi dokazali, da sodišče ni sodilo Stcp.inca kot Stepinca, temveč kot nadškofa. Javni tožilec Hrvatske je izjavil tujim novinarjem, ki so prisostvovali sodni razpravi pro* ti dr. Stepincu, da kot javni tožilec preganja vsakogar, ki je zakrivil kaznivo dejanje proti pozitivnim zako* notn. Ce želijo angleški in ameriški
čini volivnih enot so se z lahkoto ze* dinili za kandidate.
Zdi se, da kandidatov izven Osvobodilne fronte ni ali jih vsaj ni mno* go. V nekaterih krajih so se sicer neki ljudje trudili z nabiranjem podpisov predlagateljev za svoje opozicijske kandidature, toda očividno je, da so imeli težave in majhne izglede, da bi dobili 50 pripadnikov iz dveh tretjin krajevnih odborov v volivni enoti, kot je po zakonu določeno. Dejstvo, da nasprotniki OF kljub demokratičnosti voliynega zakona niso spravili skupaj dovolj ljudi, dokazu je veliko politično zrelost slovenskega naroda, ki bo dne 27. oktobra izvolil svojo ustavodajno skupščino.
16 let prisilnega dela
pravniki ter odvetniki, lahko sami pregledajo vse originalne listine italijanskih in nemških arhivov, ki govorijo o izdajalskem početju Stepinca.
Toda ne le izdajalsko početje med vojno, Stepinčeva sc večja krivda je v tem, da jc hotel izzvati še po osvo* boditvi v Jugoslaviji novo klanje. Priča Zorka Zubovič, ki ie zbirala denar, obleko in zdravila in drugo za ustaške križarje nadškofa dr. Stepinca in pri* našala te stvari nadškofovemu tajniku Saliču, je priznala, da jc izročila Suliču podatke za kakih 600 ljudi. Te podatke je nato Stepinčeva tajna orga* nizacija pošiljala v tujino, kjer so služili za propagando proti Jugoslaviji, čeprav so vsi dobro vedeli, d« so ti po* datki neresnični. Ker je obtoženec odklanjal lastni zagovor, je sodišče za* slišalo razbremenilne priče, po večini duhovnike. Njihove izpovedi pa so bile takšne, da je obramba sama odstopila od nadaljnjega zasliševanja predlaganih prič, ker Stepinca niso mogle v ničemer razbremeniti, tem* več so celo kot priče obrambe v polni meri potrdile njegovo krivdo in odgovornost.
Vdvehvrsticah	~i
Slovenska industrija zaposluje deset odstotkov več osebja kakor leta 1939. Takšni so podatki slovenskega mini* strstva za industrijo in rudarstvo. Temu primerno se je dvignila tudi proizvodnja, ki jc že skoraj v vseh industrijskih panogah dosegla predvoj* no stanje. Posamezne panoge pa že presegajo predvojno proizvodnjo, ta* ko na primer v rudarski industriji za 16 odstotkov, v industriji gradbenega materiala za 16 odstotkov, lesno predelovalna industrija za 5 in živilska za 10 odstotkov.
Rdeči križ Jugoslavije pomaga Tr* stu in Julijski krajini. V vseh federa* tivnih republikah je organiziral akcijo za pomoč otrokom iz Trsta in Julijske krajine, Ta pomoč je namenjena za otroke padlih in invalidov ljudske armade, pa tudi za nezaposlene delavce v coni A. Zbrali so čez dva milijona dinarjev in 131.500 kg živil in drugega blaga.
V Celju je bila v domu OF v okviru »Dneva tiska« razstava tiskarskih del iz ilegalnih tiskarn med vojno. Na raz* stavi je bil v normalni velikosti prikazan tudi »bunker«, ki je bila v njem ilegalna tiskarna na Pohorju. Številni diagrami so kazali orgunizacijo štajerskih ilegalnih tiskarn. Razstava jc obsegala tudi tisk po osvoboditvi ter jc nazorno pokazala, na kako veliki vi* šini je slovenska grafika.
Kmetijska razstava ZSSR v Novem Sadu, ki so jo odprli ta mesec, kaže velike uspehe v kmetijstvu Sovjetske zveze. Te uspehe je bilo mogoče doseči zaradi socialističnega načina dela.
Na igrišču FD »Udarnika« v Ljubljani je bil propagandni teniški turnir, kjer so igrali Palada, Punčec in Mitič, jugoslovanski prvaki. Prvaka Slovenije Razborška je premagal Palada s 6:1.
Množična šahovska prireditev je bi* la na Taboru v Ljubljani v obliki br* zoturnirja za naslov prvaka Slovenije. Sodelovalo je 121 igralcev, ki so bili razdeljeni na 11 skupin. Zmagal je Stojan Puc.
Moskovsko gledališče »Leninski komsomol« je gostovalo v Jugo* slavi ji. Priredilo je več predstav tudi v Ljubljani. Pri prihodu so igralce pozdravili prosvetni minister Slovenije dr. Ferdo Kozak, predsednik Mestnega ljudskega odbora Franc Albreht, v imenu slovenskega narodnega gledališča pa Pavel Golia poleg velike množice ljudstva. Balet ljubljanske Opere je gostom priredil predstavo »Vrag na vasi«.
Prva športna balkanijada v Tirani
se je pričela 7. oktobra na stadionu pred 30.000 gledalci. Navzoč je bil tudi predsednik albanske vlade, generalni polkovnik Enver Hodža s člani vla* de in diplomatskim zborom. Igre so se pričele z mimohodom reprezentanc balkanskih držav. Na čelu je bila Ju* goslavija, nato so sledile Bolgarija, Romunija in Albanija. Ko so se križale pred častno tribuno narodne zastave balkanskih narodovi in so bile odigrane himne, je trideset tisoeglava množica vstala in burno pozdravljala maršala Tita, Georgija Dimitrova, Groza in Enver ja Ilodža. Ko so šport* niki po olimpijskem obredu položili prisego, jc minister pravde Nakosti* rin odprl prve balkanske igre po vojni. Balkanijada se je pričela z nogometno tekmo Albanija-Jugoslavija, ki se je po napeti igri končala 3:2 za Ju* goslavijo.
Mladinski observatorij so odprli v Ljubljani v zgradbi Mineraloškega in* stituta. Prosvetno ministrstvo republike Slovenije je ta zvezdoznanski observatorij finančno podprlo. Pri njegovi ureditvi je mladina sodelovala s prostovoljnim delom.
Strokovni delavci iz trboveljskih rudnikov so napravili poučen izlet v tovarne na severu Slovenije. Njih namen je bil, da spoznajo delo in življenje tistih tovarišev, ki so pri delovnem procesu z njimi najtesneje povezani. Ogledali so si delavnice in montažne dvorane drž. železnic v Mariboru, električno centralo na Fali, livarno in jeklarno v Guštanju ter tovarno železnih izdelkov v Slovenski Bistrici
V JUGOSLAVIJI DELA
LJUDSTVO ZASE

V SENOŽEČAH JE BILO ODPRTO VELIKO ZDRAVILIŠČE ZA PLJUČNE BOLEZNI, ZGRAJENO V TEKMOVANJU ZA PRI* KLJUČITEV K
V vzhodnem primorskem okrožju si je ljudstvo postavilo za svoje delovne akcije geslo »Tekmujemo za pri* ključitev k Jugoslaviji!« Pod tem geslom se v vseh krajih razvija in načrtno organizira neumorna delavnost v obnovi, na gospodarskem, socialnem in kulturnem področju. Ljudska ob* last. množične organizacije in prebivalstvo posameznih krajev tekmujejo med seboj, da poleg manifestacij zla* sti z delom še bolj poudarijo svojo neomajno zahtevo po čimprejšnji priključitvi k Jugoslaviji.
Zadnji teden v septembru je PNOO v Ajdovščini organiziral za celotno okrožje zdravstveni teden. V tej ak* ciji, ki je bila posvečena zdravstvenemu in higieničnemu dvigu vsega okro* žja, so povsod sodelovale ljudska oblast in množične organizacije. Zdravstveni referenti in zdravniki so po va* sch in trgih predavali o zdravstvu in higieni in opravljali brezplačne zdravniške preglede. V večini krajev so bile tudi higienske razstave, ki jih je pre* bivalstvo množično obiskalo. V več krajih pa so si vaščani v sodelovanju in ob podpori svoje ljudske oblasti zgradili zdravstvene ambulante, kopališča in podobne higienične naprave, kjer si. bo ljudstvo utrjevalo zdravje in krepilo telesne sile.
Ob zaključku zdravstvenega tedna je zdravstveni odsek PNOO odprl 29. septembra v Senožečah veliko in mo* derno urejeno zdravilišče za pljučne bolezni. Nekdanjo stavbo sodišča, koder so pod fašističnim režimom trpeli v ječah zavedni Slovenci, je zdaj ljud* stvo ob pomoči svoje oblasti obnovilo in izpremenilo v zdravilišče. V njem bodo odslej našli prostor in najboljšo nego vsi tisti, ki so morali pod fašistično okupacijo trpeti in propadati brez pomoči. Zdravilišče z moškim in ženskim oddelkom ima v 30 sobah prostora za približno 100 oseb. Že se* daj pa je narejen načrt za nadaljnje razširjenje z dozidavo dveh večjih Zgradb.
Otvoritvene svečanosti so se poleg domačinov in številnega prebivalstva iz raznih krajev postojnskega okraja udeležili tudi mnogi predstavniki ljudske oblasti, med njimi član CK KP Julijske krajine in član glavnega od* bora SIAU tov. Ivan Regent, predsednik postojnskega okrajnega odbora tov. Rado Čehovin, zastopnik zdravstvenega odseka PNOO tov. dr. Ma* rušič in drugi. Po uvodnem nagovoru tov. dr. Marušiča je imel daljši govor tov. Regent, ki ga je ljudstvo med go* vorom često prekinjalo z vzklikanjem Jugoslaviji, maršalu Titu ter ljudski demokraciji. Med drugim je tov. Regent dejal:
»Kjer so bili nekoč zapori, je zdaj ljudstvo v tekmovanju za priključitev k Jugoslaviji zgradilo zdravilišče. V tem tekmovanju ustvarja ljudska ob* last take pogoje, da bo ljudstvo sreč* no. Reakcija skuša naše uspehe in pridobitve omalovaževati, češ da je pri nas ljudstvo tisto, ki dela. Toda vpra* šajmo se: kdo pa dela drugod? Ali de* lajo milijarderji, ali delajo milijonarji? Povsod dela edino ljudstvo. Tcfda pri njih mora delati ljudstvo zanje, pri nas pa dela ljudstvo zase! In mi se tega prav nič ne sramujemo.
Vsi še nimamo te sreče, da bi bili združeni z našo materjo Jugoslavijo. Reakcija, to so tisti, ki nimajo radi ljudstva, tisti, ki mislijo na novo voj* no, da bi motfli še bolj polniti svoje blagajne, ti hočejo ustvariti nekakšno .svobodno tržaško ozemlje’, da bi tam mogli delati, kar bi hoteli. Mi pa noče* mo kolonije in ne pustimo, da bi en sam član našega naroda še moral trpeti pod tujim jarmom. Ko mislimo
JUGOSLAVIJI
na to, kako hočejo odrezati del našega telesa, mislimo na vse one brate in sestre, ki se še danes težko borijo za svobodo. Pomagajmo jim v tem gigantskem boju. Zaradi vojne nevar* nosti pa ni nobenega dvoma, da bo ta nevarnost tem manjša, čim bolj se bo* mo borili proti njej. Z utrjevanjem
ljudske oblasti in demokracije se borimo za Jugoslavijo, kar pomeni; da se borimo hkrati, tudi za demokracijo vsega sveta. Nastop naše delegacije v Parizu utrjuje bratstvo med narodi, utrjuje slovansko-italijansko antifaši* stično ligo in krepi položaje detnokra* rije narodov vsega sveta. Naš pozdrav velja tudi naši delegaciji, ki jo bomo povsod podpirali v borbi za nas, za Jugoslavijo in za demokracijo vsega sveta.
V petek 11. oktobra je bila seja Po* krajinskega odbora Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško. Na njej je predsednik OF dr. Franc Petek podal pregled političnega položaja, ostali člani Pokrajinskega odbora pa so poročali o delu v posameznih množičnih organizacijah OF. Organizacijski se* kretar POOF - a tov. Franc Primožič pa je očrtal delo Osvobodilne fronte od majskega sestanka plenuma pa do danes ter razčlenil politični položaj na Koroškem. POOF je nato sprejel skle* pe in smernice za nadaljnje delo.
Iz referata tov. Franca Primožiča povzemamo nekaj bistvenih misli:
»Oči slehernega Slovenca in antifašista so bile ves čas uprte v Pariz, kjer pišejo sodbo premaganim in dele pra* vico. Trst in Primorska sta bila v žarišču dogajanj. Vsi jugoslovanski na* rodi in ves demokratični svet je z zaupanjem zrl na najvišjo mednarodno tribuno. Vendar se pričakovanja niso uresničila tako, kot bi želeli tisti, ki so se ramo ob rami borili na zavezni* ški strani za svobodo in demokracijo. Kljub temu so Tržačani in Primorci ostali trdni in neomajni, nadaljujejo in bodo nadaljevali svojo borbo, dokler ne bodo dosegli resnične svobo* de. Razočarani so, razočarali so jih sedanji sklepi nekaterih včerajšnjih za* veznikov; vendar niso obupali, ker trdno verujejo v demokracijo, v ljudsko politiko nove Jugoslavije in slovanskih narodov s Sov. zvezo na če* lu. V njej vidijo prvoboritcliico za pravice malih narodov in neosvoboje-nih delov slovenskega naroda. Niso obupali, ker zaupajo v svoje lastne si* le, ker se zavedajo, da bodo končno svoje narodno vprašanje le lahko rešili, kot ga rešuje prava demokracija.
Zdravilišče, ki ga danes odpiramo, je sad ljudskega dela in globoke srčne ljubezni. Tista ljubezen, ki je dajala pogum vsem tistim, ki so to zdravilišče dvigali in gradili, naj vodi tudi vse tiste, ki bodo zdravilišče upravljali in oskrbovali bolnike.«
Množica je sprejela govor tov. Re* genta z navdušenim pritrjevanjem, združeni pevski zbori pa so zapeli Volaričevo »Slovan na dan!« Ko je tova* riš Regent nato prerezal trobojnico in
s tem simbolično odprl zdravilišče, si je prebivalstvo ogledalo najprej zdravilišče, potem pa prisostvovalo poučnemu zdravstvenemu predavanju. Po* poldne je dramafska skupina mladine iz .St. Petra na Krasu igrala na zdraviliškem vrtu štiridejanko »Novi dom«. Posamezne skupine vaščanov so si ves dan ogledovale zdravilišče, ponosne in zadovoljne ob tako lepem sadu de* lovnega tekmovanja za priključitev k Jugoslaviji.
Tudi pri nas so ljudje, ki govore, da je naša borba nesmiselna, govore celo, da bi nadaljevanje naše borbe pripe* ljalo k uničenju našega ljudstva, da bi zahtevalo prevelike žrtve in podobno. Take preroke smo lahko slišali že v času oborožene narodno-osvobodilnc borbe, pozneje pa smo videli, da so hodili napačno pot, da so sc morali odtujiti ljudstvu in se kmalu znajti roko v roki z okupatorjem, oziroma z nacizmom. Njihova nedoslednost ni bila bojazen za usodo ljudstva, tem* več je bil strah, da bi izgubili svoje položaje v javnem življenju. Njihova pot jih je nujno peljala v izdajstvo in na zatožno klop pred ljudsko sodišče. Ljudstvo pa je bilo in bo uverjeno v preizkušeno resnico, da si svobodo lahko dobi le z borbo. Znalo bo tudi izločiti iz svoje srede krive preroke in napakkažipote v še vedno trajajoči narodnoosvobodilni borbi slovenskega naroda. Pariška mirovna konferenca ter ti krivi preroki so morda omajali zaupanje nekaterim našim ljudem, ki še vedno vztrajajo pri starem pred* vojnem načinu »realne« politike. Ti tudi mislijo, da je pametno, če imamo na Koroškem ljudi, ki bi lahko v kritičnem trenutku vzeli usodo koroških Slovencev na svoje rame. Ti ljudje bi s Slovensko Koroško napravili isto, kar so podobni politiki z Južno Tirolsko. Nam pa je Južna Tirolska jasen opomin in primer, kako se ne sme re* sevati narodno vprašanje.
Še večje nezaupanje v svoje lastne sile, v novo Jugoslavijo in demokracijo sploh pa kažejo tisti tovariši, ki želijo danes imeti jamstvo, da bo Jugo* Slavij a res zahtevala Koroško in da bo Jugoslavija tudi dobila Koroško. Te besede so izraz navadnega strahopet-
Pri obnovi porušene dolenjske proge
mmm v sve$e ksfae sik
stva, nezaupanja v ljudsko politiko nove Jugoslavije, zlasti pa označujejo koristolovsko in trgovsko preračunljivost govorečega. Takih vprašanj ne stavlja človek, ki resnično želi narodu dobro, takih vprašanj, takih jamstev ni zahteval niti en sam partizan vso dobo partizanske borbe. Takega jamstva ni zahtevalo slovensko ljudstvo, ko je šlo v boj za svoje pravice in svobodo. Zato tudi danes ne postavlja take zahteve.
Zadnje čase opažamo na Koroškem, da se skušajo vriniti v organsko živ* ljenje koroških Slovencev mnogi fa* šistični elementi. Njihov namen jc jasen: ti belogardistični elementi hočejo širiti svoje politično delovanje ter s tem razbijati enotnost in skupnost slovenskega naroda na Koroškem. Zviti so. kakor so bili zviti v času svojega sodelovanja s fašističnim in nacistič* nim okupatorjem; zato sc jim posreči delovanje tam, kjer ljudstvo ne spre* gleda njihovega namena, jih ne razkrinka in izloči iz narodnega življenja.
Ugotoviti moramo, da imajo nekateri člani naših množičnih organizacij še vedno strah pred tesnejšim sodelo* vanjem z Osvobodilno fronto. Misli* jo, da jc odločna in borbena pot Osvobodilne fronte politično preveč ozka in da vodi k uničenju naroda. Iste besede smo slišali v času oborožene bor* be. Razvoj pa je pokazal, da je bila za slovenski narod edino prava pot tista, ki jo je hodila Osvobodilna fronta. Vsaka druga je vodila v okupatorjev objem. Zopet drugi trdijo, da je Osvo* bodilna fronta vse premalo revolucionarna in jo hočejo istovetiti s komunistično stranko. Toda ta skrajnost ie napačna. Kajti Osvobodilna fronta je vseljudska organizacija vsega sloven* skega naroda brez ozira na svetovno prepričanje. Vsi ti pojavi so škodljivi in nehote služijo reakciji, vsi ti po* javi razbijajo našo enotnost in vnašajo nezaupanje med ljudstvo. Istočasno pa hočejo ti ljudje izzvati diferenciacijo in neenotnost v naši organizaciji ter tako rušiti pridobitve narodno* osvobodilne borbe, za katere smo to* liko pretrpeli in dali toliko težkih žrtev. Zato pa moramo vse te pojave spremljati z največjo pozornostjo, jih dosledno pobijati in razkrinkavati 1 ju* di. ki jim niso pri srcu koristi ljud* stva, temveč le nijhove lastne.
Iz vsega tega lahko sklepamo, da manjka pri nas drobnega dela posameznikov, tistega dela, ki mora ustva* riti jedro naši ljudski politiki, ki jo je Osvobodilna fronta vodila že za časa vojne. Napačno je bilo, da nismo po* litično delali s posamezniki, pač pa smo politizirali, ne da bi ustvarjali trdnih temeljev, ki so ljudstvo samo in razvoj naprednih demokratičnih sil. Večkrat smo gradili na špekulantstvu in konjunkturi, kot smo bili navajeni v razdobju med prvo in drugo svetovno vojno.
Vsa nacistična izzivanja in nasilje, ki ga izvajajo nad zavednimi Slovenci in antifašisti z aretacijami in hišnimi preiskavami, imajo jasen namen: na* še ljudi hočejo zastrašiti ter na ta na* čin zmanjšati našo borbenost in udarnost. Zaradi tega so tembolj vabljive besede reakcionarnih elementov, ki govore, da je še prezgodaj, da še ni čas. da bodo prevelike žrtve, kakor tudi onih. ki pišejo, da si na Koroškem želita Slovenec in Nemec samo svoj ljubi mir. Primer Južne Tirolske nam mora biti v opomin; zadržanje jugo* slovanske delegacije na pariški mirov* ni konferenci in borba vseh naprednih narodov s Sovjetsko zvezo na čelu pa naj nam bo v pobudo in zgled pri našem delu za dokončno dosego naših pravic. Dosegli jih bomo v enotni Osvobodilni fronti, ob opori vseh de* mokratičnih sil tako v Avstriji kakor izven nje.
Naše delo v Osvobodilni fronti in vseh množičnih organizacijah moramo usmeriti v drobno praktično delo, v politično izgrajevanje slehernega po* sameznika. Na ta način bomo pritegnili k stvarnemu delu zadnjega našega človeka. Hkrati pa se moramo opirati na avstrijske resnično demokratične sile ter s tem dati vsemu našemu delu širšo in splošno antifašistično pod* lago.«
Udarniško delo naše mladine
Po skronem začetku hodiške mladine, ki je prostovoljno z udarniškim delom pomagala pri obnovi domačije izseljenca, je začela naša mladina po vsej Koroški z udarniškim delom. Mladinci in mladinke so s prostovoljnim delom skočili na pomoč prizade* tim slovenskim družinam in pomagali pri poljskem delu in pri obnovi po fa* šistih poškodovanih hiš. 4.141 delavnih ur ali 517,5 delavnih dni je uspeh tega mladinskega dela. Na ta način so naši mladinci marsikateremu izseljencu spravili žito, ki bi bilo sicer ob strašnem pomanjkanju delavcev pred* vsem v zapornem pasu ostalo predolgo na polju. In marsikatera streha brez te mladinske pomoči ne bi bila danes še pokrita. Naša mladina z udarniškim delom posnema mladino Jugoslavije in hoče tako pokazati svo-
Nekaj besedi
Iz Slovenjega Plajberka pišejo:
Pod »varstvom pravice« v Wolfs> bergu se nahaja nacistični zločinec ilegalni član NSDAP, Franc R a s s e r, bivši nadučitelj in »Ortsgruppenlei-ter« v Slovenjem Plajberku. Kot zvest sodelavec Maier*Kaibitscha je v naši občini vdano in postrezi j ivo pripravljal pot nacizmu in »tretjemu rajhu«. V predpripravah za glasovanje dne 10. aprila 1938 je vedno zagotavljal, kako je vesel in ponosen, da je kot ilegalec smel sodelovati pri uresničenju Hitler* jeve »velike Nemčije«. Že takrat je članom volilnih komisij zabičeval, da so dolžni sproti javiti vsakogar, ki bi agitiral proti priključitvi k Nemčiji, da ga more takoj spraviti pod ključ. Leta 1941 je postal »Ortsgruppenlei-ter« in začel uresničevati tudi v Slovenjem Plajberku nacistično nasilje in lOdetna načela Heimatbunda. Dne 13. aprila 1942 je vpričo vseh otrok v šoli zagrozil Markotu W i e s e r j u : »Ti boš kmalu izginil.« Dne 15. aprila 1942, dva dni po tem, je bila izseljena družina Janeza W i e s e r j a. Dognano je, da je glavni krivec izselitve krajevni yodja Rasser.
Dne 17. aprila 1946 je vložil Janez |W i e s e r prijavo o Rasserjevem po* cetju na britansko vojaško vlado v Celovcu in navedel za vsa dejstva številne priče.
Vzporedno s to prijavo Je bil vložen oster protest proti ravnanju orož* ništva v Zapotnici, ki je zaprosilo za
jo povezanost tudi na tem področju novega mladinskega izživljanja. Zato se je javilo tudi nad 280 naših mladincev za delo na mladinski progi BRČKO—BANOVIČI, kjer so poleg jugoslovanske mladine sodelovali tudi že mladinci iz Bolgarije, Romunije, Češkoslovaške, Poljske, Francije, An* glije, Amerike, Indije, Južne Afrike, Grčije, Albanije, Belgije, Avstrije, Trsta in Julijske krajine.
Dunajski radio je 16. t. m. poročal, da je avstrijska vlada dovolila naši mladini potovanje v Jugoslavijo, kjer se bo pridružila velikemu delu jugo* slovanske in ostale demokratične mla* dine na svetu.
Dovoljenje avstrijske vlade mora potrditi še medzavezniški svet na Dunaju, kar pričakujemo v najkrajšem času.
o denacifikaciji
izpustitev Rasserja in hotelo utemeljiti to prošnjo z izgovorom, da Ras* ser ni kriv izselitve. Nekaj tednov za tem je dobilo orožništvo v Zapotnici nalog raziskati zadevo in poizvedeti o resničnosti prijave pri ljudeh, ki so bili navedeni kot priče.
Obtožujemo orožništvo in ugotavljamo, da je ta nalog očitno sabotiralo, ker ni izprašalo merodajnih ljudi za stvari, ki bi služile za podkrepitev prijave in obtožbe. Poudariti pa je tre* ba, da so o vsem izpraševali ljudi, ki o tem ničesar niso vedeli ali pa niso hoteli vedeti.
Ko je bil proti temu vložen protest na ravnatelja varnostne službe za Koroško, polkovnika Stossierja, in na britansko vojaško vlado, se je nekega dne pripeljal policijski direktor gosp. Harter in natančno protokoliral celotno prijavo. Od tega časa pa spi celoten postopek »spanje pravičnega«. Da bi zadeva vendarle prišla zopet v živ* ljenje, se je Rasserjeva žena drznila te dni pričeti s pobiranjem podpisov med prebivalstvom za izpust moža.
Ogorčeno se sprašujemo, ali je pot k zadostitvi pravic pri oblasteh na Koroškem res tako dolga, da za obsodbo zločinca, o čigar zločinstvu ni nobenega dvoma, potrebujejo polnega pol leta. Najbrž teži oblast za teni, da raje opravičuje 10 vojnih in političnih zločincev in jih skuša spustiti na svobodo, kako pa da bi enega samega pravično kaznovala.
BOROVLJE
Poročevalski urad OF poroča:
V boroveljski železarni so vse do današnjega dne na odločilnih mestih ilegalni nacisti. Delavstvo dobro po* zna inž. Rottarja, inž. Weissensteiner-ja, inž. Uranitscha, knjigovodjo Smre* kerja, blagajnika Hladendorferja itd. Pozna pa tudi njihovo početje in obnašanje v dobi nacizma. „ b Mnogi nacisti so takrat pomagali pri organiziranju hajk na partizane, zahtevali pojačenje policijskih posadk, da bi jih ščitile pred borci za svobodo. Gestapovci so na denuncia-cijo nekaterih nacistov pretepali delavce, ki so bili tja privedeni s silo iz zasedenih ozemelj. Za zmago Hitlerjevega režima so darovali iz tovarne mnogo važnih delov posameznih strojev, ki bi jih danes tovarna nujno potrebovala.
I Dne 4. oktobra so britanske oblasti Izdale ukaz, s katerim bi bili takoj od* puščeni inž. Rottar, Wcissensteiner in Uranitsch, ker so bili ilegalni nacisti. Predstavniki socialistične stranke v tovarni pa so organizirali kampanjo proti ukazu britanskih oblasti in agitirali za to, da ti ilegalni nacisti osta* ne j o še naprej v tovarni. Zaščitniki teh ilegalcev so raznesli vesti, češ da bo morala direkcija zapreti tovarno in
prodati stroje, če bodo odstranjene tako važne osebe.
Ta postopek vzbuja med demokratičnim delavstvom veliko ogorčenje, ker dokazuje, kako so nacisti zaščiteni in zasidrani na svojih mestih, da jih niti ukazi britanskih oblasti ne more* jo spraviti tja, kamor spadajo.
DEMONSTRACIJA CELOVŠKIH ŽENA PRED DEŽELNO VLADO V CELOVCU
Poročevalski urad OF poroča:
Celovec, dne 14. oktobra.
Neznosen položaj v prehrani povzroča na Koroškem mnogo ogorče* nja. Že prejšnji petek se je zbralo v prostorih deželne vlade preko 100 žena celovških delavcev, ki so poslale delegacijo do deželnega glavarja Pie-scha. Delegacija žen je odločno zahtevala, da izda deželna vlada energične ukrepe za izboljšanje položaja v pre* hrani in za znižanje cen, ki niso v nobenem sorazmerju z nizkimi zaslužki.
V ponedeljek 14. oktobra se je ponovno zbralo pred poslopjem deželne vlade več ko sto žena. Prišlo je do raz* burljivih prizorov. Žene so soglasno zahtevale navzočnost deželnega poslanca Čofenika. V nekaj urah so žene zbrale nad 2.000 podpisov na resolu*
ciji, v kateri so opisovale brezupen položaj, v katerem se nahajajo delavske družine, protestirale proti ponovnemu zvišanju cen kruha in zahtevale, da se takoj odpravi taksa šil. 5,20 za nakaznice za krompir. Prav tako so protestirale proti nezadostni preskrbi z oblačili in obutvijo. Zahtevale so, naj se v javne namene zapleni kapi* tal, ki ga imajo nacisti in vojni dobičkarji naloženega v bankah.
Policijski kordon, s katerim so ho* teli preprečiti dohod k poslopju deželne vlade, so razburjene žene pre* drle. Slišali so se vzkliki: »Kdaj do* bimo od UNRRA-e obljubljeni slad* kor?« »Kje dobi deželni glavar toliko kalorij, da tako dobro izgleda?« itd. Glasni vzkliki proti inozemskim fašistom so izražali zahtevo po njihovi odstranitvi. Žene so tudi zahtevale odstranitev nacistov iz gospodarskih ustanov.
Deželni poslanec Čofenik je spre* govoril v imenu žena. Dejal je, »da ne s klici na pomoč, ampak s svojo moč* jo si moramo pomagatil Zato je po* trebno očistiti gospodarske ustanove vseh nacistov in na odgovorna mesta postaviti demokratične, med protifašističnimi množicami priljubljene osebe.« Deželni glavar je poskušal poto* laziti razburjene žene, kar mu pa ni uspelo. Žene so obljubile, da se bodo čez teden dni zopet oglasile in da ne bodo popustile prej, dokler njihove zahteve ne bodo izpolnjene.
ŠMIHEL NAD PLIBERKOM Popravek
V	smislu tiskovnega zakona, § 23., prinašamo na zahtevo odvetnika dr. O. Zhubra sledeči popravek, citiran po predlogi:
»Neresnično je, da je občinski tajnik Rudolf Janko znani slovenski krvoses in nacist in ima iz nacistične dobe dokaj zločinov na vesti.
Resnica je temveč, da občinski tajnik Rudolf Janko ni slovenski krvoses in nacist in nima iz nacistične do* be nobene zločine na vesti.
Neresnično je, da je gospod Rudolf prejšnega občinskega tajnika Leo Kra-la ovadil gestapovcem in da je dal zapreti kmetje Črnko in Poltnik.
Temveč je resnica, da je gospod Rudolf prejšnega občinskega tajnika Leo Krala nikdar in ovadil gestapovcem in tudi ni dal zapreti kmetje Črnko in Poltnik.
Neresnično je tudi, da je gospod Rudolf leta 1941 skupno z učiteljem Loserjem kot prvi zasedel slovensko posojilnico. Res je, da ni nikdar go* spod Rudolf zasedel ne z učiteljem Loserjem ne z drugim slovensko posojilnico.«
ŠT. JAKOB V ROŽU
Poročevalski urad OF poroča:
V	nedeljo 13. Oktobra je bilo v Šent Jakobu v Rožu zborovanje KP Avstrije. V narodnem domu se je zbralo okoli 300 ljudi. V svojem referatu je poslanec deželnega zbora tov. Čofenik orisal gospodarski položaj Avstrije, razkrinkal značaj današnje nepravilne politike avstrijskih vodilnih mož in omenil razprodajo Avstrije po doma* Čih politikih. V nadaljevanju je poudaril, da gredo isti politiki v Avstriji in na Koroškem po starih poteh zati* ranja delovnega ljudstva. Govornik je tudi obsodil nadaljevanje politike »Heimatbunda« in vojnega zločinca Maier-Kaibitscha, ki je prišla posebno do izraza pri proslavah 10. oktobra.
Poslušalci so pazljivo sledili njegovim izvajanjem. Ob koncu zborovanja je sekretar sekcije Podroščica — Št. Jakob KP Avstrije prebral resolucijo, v kateri je izrečena zahteva, da mora biti nacist — orožnik B a d e r ne samo premeščen, ampak odpuščen iz svoje službe. Resolucija je bila sprejeta s splošnim odobravanjem,
PROSVETNO DRUŠTVO ,/ •SVOBODA«
Društvo »Kot« je imelo svoj občni zbor. Zborovanje je otvoril stari pred* sednik tov. Šticker Jože. Dr. V. Zwit* ter je kratko nakazal zgodovino Roža in še posebej Št. Jakoba. Posebno je poudaril vero v bodočnost slovanstva in slovanskih narodov. Prosvetno društvo si je tudi nadelo novo ime »Svo* boda«. Sledile so volitve novega odbora, ki nudi trdno jamstvo, da bo vse delo in življenje Šentjakobčanotv usmerjeno le k enemu cilju: Za dose* go resnične svobode. Podpredsednik Slovenske prosvetne zveze tov. Martinjak Šime je obrazložil načrt dela za bodočnost. Mladina in stari člani naj čim tesneje sodelujejo, da bo novo prosvetno društvo čimprej preseglo višino starega.
Upamo, da bo novo društvo kmalu pokazalo uspehe svojih naporov.
ŠMARJETA V ROŽU
Poročevalski urad OF poroča:
V	nedeljo 13. oktobra je bilo ob 11. uri dopoldne zborovanje OF. Govoril je tudi sekretar POOF-a, tov. Prusnik Karel — Gašper, ki je med drugim dejal: »Borimo se proti izkoriščanju človeka po človeku in naroda po na* rodu. Zato se tudi mi, koroški Slovenci, ne borimo proti bivšim nemčurjem in Avstrijcem, ampak proti nacistom in fašistom, katere koli barve ‘in narodnosti, proti reakciji, kakor smo to delali v dobi oborožene narodnoosvobodilne borbe.« Sekretar občinskega odbora OF tov. Korenjak je pozval vse navzoče k vztrajnemu utrjevanju naše vseljudske organizacije Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško. K besedi se je oglasil tudi star možakar, ki je dejal, da se koroškim Slovencem ni treba bati nikogar, saj stoji ob naši strani svobodna Slovenija in ves napredni svet. V Berlinu pa ni več rabeljskega nacističnega zmaja, temveč pobomik svobode in zmagovalec nad nacizmom — sovjetska armada.
ŽELEZNA KAPLA
Dne 14. oktobra ob 10. uri so Angleži iz nepojasnjenih vzrokov aretirali partizanko tov. Anico Špornovo — Vido in njeno sestro Micko.
V	nedeljo 13. oktobra so uprizorili v dvorani kina uspelo ljudsko igro »Domen«, ki ji je prisostvovalo okoli 300 ljudi. Prosvetna prireditev je v polni meri uspela. Na isti dan je bilo tudi zborovanje KP Avstrije, na katerem je govoril tov. Kacianka.
KOROŠKA IN AVSTRIJA
Po poročilih listov si je na zborovanju OeVP v Celovcu neki krajevni vodja samovoljno prilastil pravico, da je pozdravljal v imenu koroških Slo* vencev in o njihovi 950 letni zvestobi do Avstrije. Ker se zdi, da si niti govornik niti poslušalci niso na jasnem o zgodovini Koroške in njenem raz* merju do Avstrije, naj na kratko ponovimo nekaj občeznanih zgodovin* skih podatkov.
Koroška (Karantanija, Carinthia) je prišla v 2. stoletju pr. Kr. kot del Norika pod rimsko oblast. Tedaj je obsegala tudi poznejšo Kranjsko in Štajersko. Konec 6. stoletja so se na Koroškem naselili Slovenci. Leta 976 jo je cesar Oton II., združeno z grofijo Istro in Furlanijo, povišal v vojvodino. V začetku 11. stoletja se je Koroška ločila od Bavarske in oblast nad njo se je v tem času pogosto menjavala. Šele leta 1335 sta si oblast nad Koroško razdelila Ludvik Bavarski in Avstrija. V letih 1809—1814 je bila Koroška združena v Napoleonovi Ili* riji. V letih 1816—1849 je Koroška postala del kraljestva Ilirije s sedežem v Ljubljani. V tem razdobju se je torej Koroška upravljala iz Ljubljane. Šele leta 1849 je postala Koroška samostojna habsburška kronovina z upravnim sedežem v Celovcu. L. 1938 je Koroška izginila hkrati z Avstrijo v nacističnem rajhu in samo koroški Slovenci so se od 1942 z orožjem v ro* ki borili na Koroškem za njeno osvoboditev izpod nacističnega jarma. 1
Kako se torej sklada zgodovinska resnica s trditvami govornikov na javnih zborovanjih.
Tomaž Ulbing, Župnik v Skočidolu.
koroških vojnih zločincev
Duhovni oče
Kadar govorimo o koroških vojnih zločincih, nehote pomislimo na Mai-er*Kaibitscha, stotnika Fritza in pokrajinskega vodjo Rainerja, le prera* di pa pozabljamo na njihove duhovne očete, ki so jih k zločinstvu načrtno vzgajali in pozneje s svojimi »znanstvenimi« potvorbami opravičevali njihove zločine. T^> so bili isti zli duhovi, ki so v omejenem merilu igrali podobno zločinsko vlogo kakor nacistični ideolog Rosenberg za celoten rajh. Na Koroškem kot na važnem Oporišču vsenemške misli in veliko« nemškega imperializma se je njihovo število posebno zadnja desetletja močno povečalo. Njihov najpomembnejši predstavnik in najbolj uspešni »znanstveni« potvarjalec zgodovine v smislu nacistične ideologije pa je brez dvoma dr. Martin W u 11 e, odlikovanec z nacistično medaljo za znanost in umetnost. Ta nacistični »znan« stvenik« in vzgojnik najbolj propalih koroških vojnih zločincev tudi danes mirno nadaljuje s svojim zločinskim početjem in pri tem uživa vso podpo« ro oblasti in predstavnikov znanosti z avstrijskih »denacificiranih« univerz. Zanima nas, če bo zakon za očiščenje književnosti nacistične in ve-likonemške navlake zadel tudi »znan* stveno« blago dr. Wutteja.	>■
Ne bo škodovalo, če si tega naci* stičnega »znanstvenika« malo pobliže Ogledamo:
Martin W u 11 e je bil že pred prvo svetovno vojno znan kot strasten nasprotnik koroških Slovencev. Deloma je v tem iskati vzroka, da so ga pri te« danjih mirovnih pogajanjih v St. Ger-mainu poleg Schumija pritegnili kot izvedenca Avstrije za koroška vpra* Sanja. Po končani konferenci je prišel kot profesor zgodovine na celovško gimnazijo. Politično je pripadal vse* nemški politični stranki »Grossdeut-sche«. Pozneje so ga kot profesorja upokojili in sprejel je mesto muzej* Bkega arhivarja v Celovcu. Ko pa so ustanovili deželni arhiv v Celovcu, je postal njegov vodja. Po priključitvi 'Avstrije je postal Wutte član NSDAP in do neba povzdigovani nacistični »znanstvenik«.
V svojih »znanstvenih« delih doka* tuje dr. Wutte, da koroški Slovenči sploh niso Slovenci, ampak nekakšni Nemci,ki zaradi stikov s pravimi Slo-
venci govore neko nemško narečje. To narečje, da ima precej slovanskih prvin, ki pa nikakor niso prvotne. Narečje samo imenuje »windisch« in Slovence, ki ga govorijo »windisch sprechende Deutsche«.
Se pred prihodom Hitlerja v Avstrijo je izdal knjigo »Der Freiheits-kampf Kaerntens«, v kateri v skladu z nacističnimi težnjami sploh zanika obstoj slovenstva na Koroškem. Po zlomu Jugoslavije leta 1941 pa je pri« čel na željo pokrajinskega vodje Rainerja in na podlagi naropanih dokumentov iz državnih arhivov v Beogradu pripravljati novo izdajo omen* jene knjige. Nova knjiga je pravi iz« raz čiste, nacistične propagande in razgalja Wutteja kot starega, predanega nacista.
Dr. Wutte je bil na lastno željo in na željo pokrajinskega vodje Rainerja upokojen kot vodja deželnega ar* biva, z namenom, da bi se lahko posvetil nalogam posebnega značaja. Rainer mu je dobavljal iz Jugoslavije zaplenjene arhive in ga pooblastil, da spiše knjigo, s katero naj bi dokazal negativno vlogo slovanstva na Balka« nu in vzvišeno poslanstvo nemštva in narodnega socializma v jugovzhod« ni Evropi. V ta namen je dr. Wutte razpolagal z neomejenim bančnim računom. To delo je prekinil zlom tretjega rajha, zato še nikjer ni bilo ob* javljeno.
Zaradi ^pslug za nacistično zgodo« vinsko znanost in zaradi posebnih zaslug, ki si jih je pridobil z raziskovanjem narodnostnih vprašanj v jugo« vzhodnih alpskih deželah — očividno je tu mišljena njegova ustvaritev novega plemena »Windischarjev« — mu je nacistični režim naklonil dve naj* višji priznanji: častni doktorat univerze v.Grazu in Gothejevo medaljo za znanost. Na obeh slavjih so bili navzoči najvišji nacistični funkcionarji in predstavniki nacistične znanosti. Pokrajinski vodja Rainer je poveliče* val dr. Wuttejeve zasluge za tretji rajh in poudarjal, da se ima samo njegovi vzgoji zahvaliti, da je postal na* rodni socialist. Kajti dr. Wutte je bil eden izmed redkih, ki je že pred desetletji spoznal velenemško poslanstvo v Evropi in ki je zavestno vzgo« jil kader najboljših nacional - sociali* stov na Koroškem. Obe slavji sta bili
v koroški deželni hiši v Celovcu. Za častnega doktorja graške univerze je dr. Wutteja ustoličil takratni odposlanec univerze v Grazu in sedanji (1) njen direktor dr. Rauch, Gothejevo medaljo pa mu je izročil Kiebersberg z univerze v Innsbrucku. (Iz tega primera lahko tudi posnamemo, kako si* jajno napreduje čiščenje nacističnih elementov na avstrijskih znanstvenih ustanovah.)
Dr. Wutte pa ni bil samo v najožjih osebnih in uradnih stikih z nacističnim prvakom Rainerjem, temveč je bil po* sebno tesno povezan v delu z bivšim SS - Standartenfiihrcrjem in vojnim zločincem Maier - Kaibitschem. Dr. Wutte je Kaibitschu redno dobavljal potrebno »znanstveno« gradivo, ki je opravičevalo njegove zločine. Kajti Kaibitsch je bil tedaj vodja urada za obmejno ozemlje (Grenzlandamt), ki se je pozneje spremenil v urad za na* rodnostna vprašanja, bil pa je tudi po*
Spomin na črne dni trpljenja in bo* ja je med nami še svež, zemlja, ki krije naše žrtve, še ni porastla, škoda še ni povrnjena, ko »domovini zveste« organizacije že spet ponavljajo svoje stare metode proslav in zborovanj. Proslave okoli 10. oktobra so nam naj* boljši dokaz, da se organizatorji teh in podobnih prireditev v tej vojni niso prav ničesar naučili. Poleg »Ernte-dankfestov«- ki pred nacistično dobo sploh niso bili poznani, je bila pač naj* bolj izzivalnega značaja proslava 10. oktobra v Št. Jakobu v Rožu. Nezreli fantalini, bivši člani Hitlerjeve mladine, v belih srajcah in belih nogavi* cah so stali na častni straži pred plebiscitnim spomenikom. Nehote se človek spominja pri tem slavja ob od* kritju spomenika pol leta pred vkorakanjem Hitlerjevih čet v Avstrijo. Gotovo se bo tega dogodka posebno dobro spominjal gospod namestnik deželnega glavarja Ferlitsch. Tudi te* daj so prikorakali enotno opremljeni »nemški turnerji« z belimi srajcami in v belih nogavicah s pesmijo: »Heute gehort uns Deutschland, morgen die ganze Welt«. Tokrat so zapeli »Dort,
oblaščenec državnega komisarja za utrditev nemštva v okupiranih prede* lih Koroške in Gorenjske.
Dr. Martin Wutte sicer ni z lastno roko ubijal, onečaščal, izseljeval, ali na drug način uničeval slovenskega človeka na Koroškem, Gorenjskem, na Primorskem in v Ljubljanski pokrajini. Toda zato njegovo zločinstvo ni prav nič manjše kot zločini njegovih učencev. To mnenje je zastopalo tudi mednarodno sodišče v Niirnber* gu, ki je obsodilo Rosenberga kot ide* ologa nacizma, ki je s svojimi nazi-ranji pripravljal pot nacističnim zločinstvom. Tudi dr. Wutte je s svojim nacističnim »znanstvenim« delom ter z zavestnim potvarjanjem političnih in zgodovinskih resnic v svoji mržnji do slovenskega ljudstva pripravljal pot nacifašističnim krvolokom in s svojo »znanostjo« opravičeval njihova grozodejstva pred svetom. Dr. Wuttc je s svojim vzgojnim delom in s svojo »znanstveno«*politično dejavnostjo postal duhovni oče nacističnih uničevalcev slovenskega ljudstva in to svo* jo vlogo vestno izpolnjuje tudi danes.
wo Tirol...«, obenem pa je govornik, znani sovražnik Slovencev Pippan zagotavljal, da se »nemško« ljudstvo nikdar ne bo dalo izriniti od Sloven« cev s te zemlje. Ali je pozabil, da se je resnično demokratično ljudstvo v Avstriji končno le zavedlo svojega »avstrijskega« porekla in da noče več; biti »nemška Ostmarka« velikonem-škega rajha? Ali so organizatorji te proslave že pozabili, kaj pomenijo »bele nogavice«? Mi tega nikdar ne bomo pozabili in bomo zato dosledno obijali sleherno poživitev kakršne oli nacistične krinke. Vemo namreč: z belimi nogavicami je začela nezrela mladina in nepopisno gorje milijonov ljudi širom cele zemlje je bil konec te igre. Zato vprašujemo z besedami »Karntner Tagblatta« ob otvoritvi spomenika: »Ali koroški Heimatbund nima toliko moči, da onemogoči pri takih prireditvah narodno socialistič* ne demonstracije, in sicer popolnoma?« Kakor jih »Heimatbund« ni mo« gel in ni hotel preprečiti, jih tudi danes njegovi nasledniki ne morejo in nočejo. Obletnica 10. oktobra je ta jasno dokazala.	i
Hitlerjeva mladina na častni straži
i ■—	—*
Koroška
V BORBI
-M-—K-------*----»-
Koroški Slovenci v prvi avstrijski republiki

PREGANJANJE DUHOVNIKOV
V noči od 16. na 17. februarja 1921 bo opolnoči poklicali župnika Limpla, naj bi šel sprevidet na smrt obolelega kmeta v dobro uro oddaljeno vas Rfes-nik. Tik pred vasjo pade več strelov, ki župnika nevarno ranijo v prsi. Drugi dan se je zvedelo, da dotični kmet sploh ni bil bolan in da tudi ni klicaj duhovnika. Jasno je, da je bil napad pripravljen.
Večina duhovnikov je bila preme* fečena na pritisk »Heimatdiensta« in na mnogo slovenskih župnij so prišli Nemci, ki sploh niso obvladali sloven* Bkega jezika ali pa v popolnoma nezadostni meri. (Vetrinj, Grebinj, Velikovec, Ruda, Marija na Zilji, Brdo na Zilji, Gorje ob Zilji, Timenica, Gospa sveta, Breza, Žrelec, Grabštajn, Sent 'Jakob ob cesti itd.)
Septembra 1922 sta hotela slovenska poslanca predati celovškemu škofu obširno spomenico, ki je obravna* vala cerkvene razmere na Slovenskem Koroškem, toda spomenica ni bila sprejeta.
PREGANJANJE DRUŠTEV IN SHODOV
Posebno poglavje zaslužijo prizade* yanja, da se onemogoči koroškim Slo*
vencem vsako kulturno-prosvetno delovanje v prvi avstrijski republiki. Odrekali so jim dovoljenje za prireditve, če pa so bile dovoljene, so jih skušali s silo preprečiti. Tako 23. okto* bra 1921 v Svečah in 8. januarja 1922 v Škocijanu. Tu so nameravali igrati znano Anzengruberjevo igro »Krivo« prisežnik« v slovenskem prevodu. Tik pjjed začetkom predstave je vdrla v dvorano tolpa nasprotnikov z vpitjem »Heil!« in s silo preprečila igro, čeprav je bil čisti dobiček namenjen pogorel* cem v Kazazah. Pretepli so vsakega Slovenca posebej, najbolj pa poslanca Poljanca. »Češko Slovo« št. 44-1922 opisuje dogodek: »Vrgli so se nanj, ga strašno bili in zdelali, vrgli nato na tla, en Teuton mu je že klečal na prsih in hotel vanj zasaditi nož. .Pričakoval sem smrtno uro, toda rešil me je re-negat, ki je hotel, da bi me obesili,’ je pravil poslanec sam. Medtem so se zbrali pretepeni Slovenci in posrečilo se jim je, da so rešili poslanca.«
12. marca 1922 je bil oblastveno dovoljen sflod v Grebinjskem kloštru. Pred poslopjem se je zbrala gruča ljudi, okoli 300, oboroženih s palicami in revolverji. Okrajni orožniški nadzornik Filip Cvik je naznanil priredi* teljem shoda, da »Hcimatdienst« ne trpi slovenskega zborovanja. Na od* govor sklicatelja, da »Heimatdienst«
ni nobena oblast, je izjavil orožniški nadzornik, da bodo orožniki odšli. Nato je tolpa vdrla na zborovališče, vpijoč »Das sind die Verriiter, die Ser-ben, serbische Hurren! Wo ist Poljanec, haut’s ihn, hangt ihn auf!« Čarfa in Kunčiča so pretepali s palicami, bi-kovkami in revolverji po glavi. Nato so pretepli Slovence, ki so odhajali, in vse to pred očmi dvanajstih orožnikov. Pretep sta vodila grebinjski žu» pan Schvvarz, župan Rabič iz Vovber in sodni svetnik Potsch iz Velikovca.
1. marca 1925 je bil dovoljen poli« tični shod za volilce Kotmare vasi Zih-polj in Vetrinja v Ivovljah. Zboroval-ne prostore pa je zasedel »Heimat-schutz« iz Celovca in Borovelj. Dva dni nato je govoril zvezni kancler dr. Ramek v avstrijskem državnem zboru, kako Slovenci »popolnoma nemo* teno« zborujejo.
Z odlokom št. 928 od 18. julija 1925 je deželno finančno ravnateljstvo v Celovcu kaznovalo posojilnico v Gli* njah s kaznijo 1 milijon kron, ker je letne računske zaključke predložila v slovenskem jeziku. Obenem so ji zagrozili, da bo morala plačati še dva milijona kron kazni, če do 10. avgusta 1925 ne predloži nemške prestave zaključkov.	■
Vprašamo se, kako je bilo mogoče, da so koroški Slovenci v Avstriji postali popolnoma brezpravna raja. Odgovor na to je dal namestnik dežel* nega glavarja Schumi 21. marca 1922 na shodu »Landbunda« v Žitari vasi, ko je svojim pripadnikom priporočil: »Slovencev ne smete streljati kakor na primer dekana Limpelna, če pa bo* do imeli kje kak shod ali igro, jih pa razženite.«
»HEIMATDIENST«
Večkrat je bil že omenjen »Hcimatdienst« ali njegova oborožena četa »Heimatschutz«. »Heimatdienst« je organizacija vseh nemških strank v deželi, ki je bila ustanovljena pred glasovanjem in ki je vodila boj za priključitev slovenskega dela Koroške k Avstriji. Po glasovanju te organizacije niso razpustili, ampak je nadaljeva* la boj proti Slovencem. Pozneje se je preimenovala v koroški Heimatbund, Za vsemi napadi in preganjanji Slo« vencev je stala ta organizacija. Njej so se pokoravale vse koroške oblasti. Zato so jo imenovali koroški Slovenci »Deželno vlado za slovensko ozemlje«. Kako daleč je segala njena moč, je razvidno iz okrožnic, ki potrjujejo, da se je »Heimatdienstu« in poznejšemu »Heimatbundu« pokoravala tudi cerkvena oblast. Navajamo samo odlomek iz ene teh okrožnic:
»Iz razumljivih vzrokov, o katerih ne moremo podrobneje razpravljati, si moramo z vsemi silami prizadevati, da slovenske župnije spremenimo v jezikovno mešane (slovensko * nem* ške). Privoliti v to, oziroma izdati po* trebne odredbe more samo knezoško-fijski ordinariat; sprožiti to reč in pro* siti za spremembo pa mora dotična občina. Zato je potrebno v vseh ob* činah, kjer je upanje na uspeh, kakor hitro mogoče napraviti sledeče: Sklep občinskega sveta, v katerem se kne-zoškofijski ordinariat naproša, da odredi za vsako drugo nedeljo nemško pridigo in proglasi dotično župnijo za jezikovno mešano in ne več sloven* sko. (Podpisan Maier*Kaibitsch s. r.) (Iz »Spominov koro§k. slov. polit. voditelja«)
Turška politika v pravi luči
V inozemski javnosti je vzbudila ve* liko zanimanje objava nemških tajnih dokumentov, ki jih je objavilo zunanje ministrstvo ZSSR in ki označuje* jo nemško politiko v Madžarski in v Turčiji. Ti dokumenti, ki o njih prist* nosti ne more biti dvoma, ne razkrin-kujejo le zločinske diplomacije hitlerjevske Nemčije, ampak odkrivajo tudi tesne zveze, ki so bile med berlinskimi pustolovci in vladajočimi plast* mi Madžarske in Turčije v drugi sve* tovni vojni.
Odkar so v sovjetskih listih izšla izčrpna tolmačenja o teh dokumentih, poizkuša turški tisk vztrajno izpodbijati pristnost gradiva, ki dolži turške politike neposredne podpore nemškim napadalcem. Anatolska agencija pričenja zdaj govoriti o razgovorih Pa-pena in Saradžogla in drugih zastop* nikov Ankare, ki so javnosti znani. Šlo je za napad Turčije na ZSSR in osvojitev nekaterih delov sovjetskega ozemlja. Agencija poroča, da so doku* menti, ki se na to nanašajo, baje v hudem nasprotju z nedvoumnim stališčem Turčije do napada leta 1936 in z njeno sedanjo ter bodočo politiko.
Turški listi pa niso v stanu, da bi napravili neizprosna dejstva neresnična. V popolni zmedi skačejo od enega do drugega »argumenta«. Njihovi angleški kolegi, ki bi radi za vsako ceno oprali sedanje turške »klijente« Veli* ke Britanije in opravičili njihovo na* cistom naklonjeno zadržanje v pretekli vojni, pa s tem seveda prav nič bolje ne uspevajo.
Svetovna javnost ima številne dokaze, ki označujejo turško politiko zadnjih let. Znano je, da je bila za Nemčijo ugodna izjava turške vlade o »nevtralnosti« še pred začetkom sov-jetsko*nemške vojne, ker jc s tem za* krila nemški pohlep po Balkanu. Ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo in zbrala poglavitne nemške sile na Vzhodnem bojišču, je »nevtralnost« Turčije postala za naciste neprecenljivega pomena; saj je odvrnila nevarnost napada zavezniških sil z jugovzhoda in dovolila nemškemu vrhovnemu poveljstvu, da je osredotočilo svoje sile v zaželeni smeri.
Pri presoji »turške nevtralnosti« pa moramo upoštevati tudi politiko tur* ške zunanje trgovine, ki je izkazovala Nemcem stalno in prav izdatno po* moč ter iz Turčije napravila glavnega dobavitelja manjkajočih surovin za nemško vojno industrijo.
Kot nazoren primer, kako je Turčija čuvala svojo »nevtralnost«, služi
Ena izmed izmišljotin, ki jo širi na* zadnjaški tisk ter jo tudi avstrijski državniki pridno ponavljajo, je trditev, da je nacizem v Avstriji že konč-noveljavno odstranjen, nekdanji na* cisti »prevzgojeni« ter da zato zaslu* iijo prizanašanje in sočutje.
Dejansko pa je v deželi brez števila ilegalnih fašističnih in fašistom naklonjenih skupin, ki od časa do časa snujejo izzivaške akcije. Njihova delav* nost se širi zlasti po britanski in ame* riški zasedbeni coni, kjer zasedbene oblasti n jihovega zločinskega dela nočejo opaziti.
Na tisoče nekdanjih nacistov igra še vedno važno vlogo v gospodarskem in kulturnem življenju teh pokrajin. Vendar te skrite skupine manj ogrožajo bodočnost države kot nazadnjaški blok. ki je zasidran na najvažnejših odločujočih mestih in je pričel z napadom proti demokratični preob* razbi dežele.
Spomladi lanskega leta je nastala v Avstriji tako zvana »ljudska stranka« »Volkspartci«. Družbene skupine, ki so se v njej združile, so po ogromni večini sodelovale aktivno s Hitlerje* vo Nemčijo. Zdaj v novih razmerah pa jih druži skupna bojazen pred temeljitimi demokratičnimi ukrepi, skupna odgovornost za narodnostno nemoč v zadnjih desetih letih in nič
položaj v območju morskih poti, ki je bilo odprto izključno le za enote osnih sil, tako za trgovske kot vojne ladje. Nota sovjetske vlade z dne 8. avgusta 1946 glede pogodbe v Montreuxu navaja hude kršitve te pogodbe. Vojne ladje osnih sil so vozile skozi morske ožine v Črno morje in nazaj zaradi vojaških operacij na črnomorskem boji* šču. Ta dejstva v obdobju 1941 do 1944 so dala Sovjetski zvezi polno upravičenost, da je izjavila v svoji noti. da
»med preteklo vojno proti Nemčiji in njenim zaveznikom pogodba o morskih poteh sovražnih sil ni ovirala, da
bi teh ne bile izrabile za vojne namene proti Sovjetski zvezi. Turška vla* da se zaradi tega nc more izogniti odgovornosti za takšen položaj.«
Prav te okoliščine so povzročile sklep treh sil na berlinski konferenci, da se popravi pogodba, sklenjena v Montreuxu, ker v tej obliki nc odgo* varja sedanjim pogojem. Prav tako je utemeljen predlog sovjetske vlade, da se ustanovi režim, ki bo zajamčil, svobodno trgovino po morju in varnost morskih poti ter preprečil njihovo izkoriščanje v sovražne namene proti črnomorskim silam. Poizkusi turškega in angleškega tiska, da bi nedavne dogodke prikazali v napačni luči in tako diskreditirali politiko ZSSR, so spričo zgodovinskih dejstev klavrno propadli. Demokratične javnosti Evrope in Amerike ne morejo več zavajati.
Protisovjetsko stališče sedanje tur* ške zunanje politike in ekspanzioni-stična stremljenja tamkajšnjih nazadnjakov so razvidna iz različnih nemških dokumentov, ki jih je pred krat-
manjše skupno sovraštvo do »rdečih«, to sc pravi predvsem do komunistov.
Vodstvo socialistične stranke se je dejansko pridružilo reakcionarnemu bloku, ki je nastal znotraj OeVP, ter ga podpira v skoraj vseh bistvenih vprašanjih avstrijske notranje in zunanje politike. Odločilno pri tej spre* membi nekdanjih sovražnikov v za* časne prijatelje je bil njihov skupni dvom o možnosti samostojnega razvoja Avstrije. Posledica tega dvoma je bil sklep, da je vključitev Avstrije v vplivno področje katere koli velike gospodarske sile ali bloka držav — neizogibna. Naklonili so se na ekspan-zionistično navdahnjene plasti Anglije in ZDA in računajo s tem, da bodo
Zunanjepolitični sodelavec »Izvestij« piše, da je obračun generalisima Stalina z vojaško političnimi agenti in njihovimi redkimi civilnimi privrženci naletel na odobravanje tistih plasti, ki si iskreno želijo, da bi se po tej vojni ustvaril trden mir in zagotovila sploš* na varnost.
Pod pritiskom širokih množic narodov, ki koprnijo po miru, jc bil celo reakcionarni tisk prisiljen spregovoriti o potrebi izboljšanja odnošajev med
kim izdalo notranje ministrstvo Sovjetske zveze. V svoji brzojavki z dne 26. avgusta 1942 je navedel Papen izjave turškega notranjega ministra Me-nemencogluja, po katerih je »Turčija prej ko slej zainteresirana na porazu boljševiške Rusije, ki naj bi bil po možnosti popoln«. Naslednji dan, 27. avgusta, je Papen sestavil svoje poročilo o razgovorih z ministrskim predsednikom Saradžoglujem, po čigar be* sedah je »uničenje Rusije junaško dejanje Fiihrerja, kakršno je samo enkratno v stoletju«.
Ali je treba še prepričljivejših dokazov za duševno sorodstvo med hit-
lerjevskimi roparji in med nazadnjaki iz Ankare?
Kakor jc razvidno iz nemškega ta j* nega gradiva, so turški politikastri že dolgo kovali načrte za osvojitev sovjetskega ozemlja in so tc načrte povezali z upanjem na zmago hitlerjevske Nemčije.
Leta 1942 se je Papen skliceval na to, da ima turški generalni štab trden namen, »da obravnava vprašanje koncentracije turških sil na sovjetski meji v letu 1942 v smislu, ki bo za nas zelo ugoden«.
To je pravi značaj turške »nevtralnosti« med drugo svetovno vojno. Če še pristavimo, da se zunanje politična smer vladajočih turških plasti tudi še po vojni odlikuje po besnih in obre-kovalnih očitkih proti Sovjetski zvezi in demokratičnim državam vzhodne Evrope, da se v Turčiji kuje protisovjetski blok in netijo mednarodni spori, potem nam je jasno, zakaj pripadniki miru in varnosti to politiko odločno obsojajo. G. Gerasimov
v primeru, če tem ljudem izročijo ključe avstrijskega gospodarstva, pre* jeli ža to zunanjepolitično podporo, ki jih bo varovala pred »komunistično nevarnostjo« ter jim zagotovila na* zadnjaški notranje politični 'razvoj. Nazadnjaški blok hoče na vsak način vzbuditi videz, da se velike sile med seboj resno in ogorčeno borijo za Avstrijo.
Med avstrijskim ljudstvom raste nezadovoljstvo zaradi splošnega zastoja, zaradi politike OeVP in na desno usmerjenih socialistov. V deželi na* staja politična ločitev duhov, ki «e uveljavlja vedno bolj tudi v vrstah »Volkspartci« in pri socialistih. Mlada avstrijska demokracija ima pred seboj še veliko naporov, preden si bo priborila zmago nad številnimi silami, ki jih aktivno podpira mednarodna reakcija. (Po moskovski »Pravdi«)
anglo*saškimi državami in Sovjetsko zvezo. Ze samo dejstvo, da jc reakcionarni tisk načel to vprašanje, razkrin-kuje hinavstvo teh mednarodnih reakcionarjev, katerim na ljul^p dvigu* jejo vojaško politični agenti svoj vik in krik o neizogibni vojni, da hi preplašili male narode ter jih zapeljali v svoje politične vode. Kakor pa se v takšnih primerih dogaja, ni »solidni« tisk tisti, ki bi izražal odkritosrčnejše in nedvoumno stališče mednarodne re*
akcije do mednarodnega sodelovanji, ampak le njegovi mali priveski.
Tako si zamišlja glasilo reakcionarnih pripadnikov Kuomintanga »Chkia Dailv Tribune« v imenu svojih inozemskih zaščitnikov mednarodno »sodelovanje« tako, da hi Sovjetska zvezu v vseh mednarodnih vprašanjih spre* jela stališče anglosaških držav.
Sodelavec lista »New York KcraM Tribune« AValtcr Lippman si zamišlja mednarodno sodelovanje zgolj kakoir »Pax Američana«, to se pravi svet, ki bi se opiral na gospostvo Združenih držav Amerike.
To politiko označujejo vojaške demonstracije, poizkusi zastrašitve in vmešavanje v notranje zadeve drugih držav.
Izjave ameriških politikov o miru in sodelovanju bodo zelo težko koga iskreno prepričale, če istočasno izjav* lja poveljnik ameriške mornariške pehote na Kitajskem, general Howard, da so amerikanske čete na Kitajskem zato, da »uresničijo načrte ameriškega zunanjega ministrstva«, ali pa če podonavskim državam — z namenorri, da bi jim vsilili tuj režim plovbe po Donavi — vzamejo češkoslovaške, jugoslovanske in romunske ladje, »da bi imele zapadne države adut v rokah«.-, kakor pravi angleški »News Chro* ničle«.
Ze samo dejstvo, da morajo »Pax Američana« vsiljevati narodom na ritzlične načine, dokazuje, da si ti tak* šnega »sodelovanja« nc želijo; zreli so dovolj, da lahko uresničijo pravo mednarodno sodelovanje. Poleg tega so se lahko v derbi druge svetovne vojne na lastne oči prepričali, kam pripelje politika, ki se naslanja na fantastično in izredno nevarno idejo o svetovni nad* vladi.
—————ll—l 'II •»'« IIIWWWUM »m IMTOMP
Italijanski nazadnjaki proti pravicam ljudstva
V štirih mesecih po volitvah v ustavodajno skupščino in razglasitvi ra* publike vodijo italijanski finančniki in industrijci veliko ofenzivo proti demokratičnim pridobitvam ljudskih množic, ki so jih te dosegle s propadom fašizma in v osvobodilni vojni.
Industrijci se upirajo, da bi dali na razpolago svoj kapital- za obnovo države. Rajši ga nalagajo v inozemstvu ter zavirajo boj proti brezposelnosti, ki je po podatkih UNRRA*c dosegla že dva in pol milijona brezposelnih, h katerim je treba prišteti pet in pol milijona začasno zaposlenih.
Ti ljudje skupaj z verižniki na vse načine podpirajo špekulacijo, skrivajo važne življenjske potrebščine ali jih spravljajo v inozemstvo ter na ta način umetno dvigajo cene na notranjem trgu.
Reakcija, ki bi rada nahujskala srednji stan proti delavskemu razredu in njegovim organizacijam, je pričela v tisku z gonjo proti italijanskim sindi* katom. Zastopniki telefonskih družb, ki so po navodilu zveze industrijccv izzvali stavko delavstva, so z dovoljenjem vlade ustavili že pričeta pogaja* nja za novo kolektivno pogodbo s sindikatom delavcev in nameščencev telefonske službe.
Naslednji dan so pričeli stavkati delavci vsega krajevnega omrežja in za* grozili, da bodo pretrgali telefonsko zvezo tudi med mesti. Ko je sindikah no odposlanstvo, ki je vodilo stavko, pozvalo vlado, da nemudoma podrža* vi telefonsko omrežje in izroči vodstvo telefonskega prometa posebnemu upravnemu odboru, so telefonske družbe ugodile vsem zahtevam delavstva.
Medtem ko bi radi omehčali delovne množice z lakoto, poskušajo vele* posestniki hkrati nahujskati zaostale plasti kmetskega prebivalstva prod mestnemu delavstvu.
Italijanska fašistična vojaška klika dviga glavo. Za njene zločine v času fašističnih osva jalnih vojska jc ni nihče klical na odgovor in zdaj predrzno govori, da je »pripravljena na povra* čilo«. O vojaškem in političnem povračilu blebetajo fašistične skupine in stranke (na primer Fronte deli’ Uomo qualunque), ki se pojavljajo no vsej državi..	'	(TASS)
POLOŽAJ V AVSTRIJI
,Pax Američana' pomeni strahovanje in pritisk
v
Koroške drevesnice še nikoli niso same krile potrebe sadnih drevesc v deželi. Tik pred zadnjo vojno so se sicer težko iznebile svojega blaga, ven* dar je na drugi strani prihajalo veliko drevesniškega blaga iz Nižje in Gornje Avstrije.
Nacistični režim je pa zastopal stališče, da morajo izginiti vse manjše drevesnice, in to se je tudi zgodilo.
Največja drevesnica na Koroškem v Wolfsbergu je za časa nacizma preložila svoje drevesnice na Poljane pri Prevaljah — torej na jugoslovansko ozemlje, in danes čez mejo seveda ni mogoče dobiti drevesc. Pomagati si bomo morali torej sami. Imamo dve možnosti: ali zasejemo pečke sami in si drevesca vzgojimo iz zasejanih pe* eec, ali pa si nakopljemo divjakov (tr-novccv)v gozdu.
V sadjarskem slovstvu sicer strokovnjaki ostro nastopajo proti temu, vendar dvomim o upravičenosti. Če je divjak zrasel sam brez vsake nege, nihče ga ni okopaval ali mu gnojil, ra-stel je leta in leta ter v tem času doživel verjetno več hudih zim in če je kljub temu ostal pri življenju, je do* kazal svojo odpornost proti mrazu. Divjake v prosti prirodi, ki niso bili odporni proti hudemu mrazu, so hude zime uničile, torej jih je narava sama izločila.
čitali ste mogoče tudi kdaj, da pri drevescih, cepljenih na gozdne divjake, nimamo gotovosti, če bodo rodila. Tudi tega se ni treba bati. Naši Gorjanci dosedaj večinoma sploh še niso kupovali drevesc. Nanosili so si divjake iz gozda, jih cepili in sadna drevesa jim prav dobro rodijo. Pred ne* kaj leti sem občudoval v Robažih pri Apačah take lesne divjake, ki jih je cepil p. d. Lesjak z bobovcem (Bohn-apfcl) in ki so tri leta po cepljenju že vsa rodila.
Pri drevesničnih drevescih bi se zgodilo to samo pri tistih vrstah, ki začno prav zgodaj roditi, bobovec pa ne spada med te vrste. Težave so pri lesnih divjakih samo v tem, da jih najdemo večinoma le v goščavi in zaradi tega jih težko izkopljemo, ker so njih korenine prepletene s koreninami dru* gega grmovja. Potrebna je torej previdnost pri izkopavanju, da dobimo zadosti korenin.
Divjak, čigar korenjsko krono smo pri izkopavanju močno poškodovali, se bo »prijel« mogoče v prav dobri zemlji, na suhi, peščenasti zemljini pa je malo upanja, da bi rastel.
Kot podlago za hruške se menda tudi kneblovec (Weissdorn) obnese, kot omenja to ekonomski svetnik Josef Loschnig v svoji knjigi. Sam se žal nisem kdaj spomnil, da bi cepil hruške na to podlago. Pač pa mi je pred desetletjem p. d. Hudcrcev v Žitari vasi pokazal kneblovec, ki ga je cepil s hru* ško. Pokazal mi ga je prvo leto po cepljenju in prvo leto je napravila hru* ška okoli pol metra dolg poganjek. Ker je kneblovcev v nekaterih naših krajih dosti, vsaj v Podjuni jih je v izobilju, lahko poskusimo z njimi kot podlago za hruške.
Že sedaj se oglejmo za sadnimi podlagami. Ko enkrat list odpade, jih teže spoznamo in tudi najti jih ne bo lahko več naenkrat. Če hodimo po gozdu, naj bodo oči vedno pozorne na divjake.
Divjake si seveda vzgojimo lahko tudi sami na zelenjadnem vrtu ali še boljše, če si ogradimo poseben prostor z žično mrežo ali leseno ograjo. Plot naj je vsaj poldrug meter visok, da ga zajec tudi pri vjsokem snegu ne more preskočiti. Pečke sejemo že v jeseni na določeno mesto ali pa jih čez zimo vložimo v zaboje s peskom. Če pridejo pečke v zemljo šele spomladi, tedaj ne vzklijejo isto, temveč šele naslednje leto. Niso pa pečke vseh vrst sadja enako dobre za setev. Nekatere vr* ste sadja imajo veliko gluhih pečk. Od teh vrst pečke niso pripravne za setev. Slabo kalijo, pa tudi divjaki od onih pečk, ki so vzklile, niso dosti pri* da. ker jih vsako leto nekaj pogine in tudi še pozneje se sadna drevesca, ki so na njih cepljena, ne obnesejo.
To so tako imenovane tri posebne vrste. Vzklijejo s tremi klicnimi listki. Dobre pečke so od vrst, ki vsebujejo vsaj 5 dobro razvitih pečk. Te vrste so dvoplodne in vzklijejo z dvema kličnima listkoma. Dvoplodne pečke so kratke, obokle, troplodne bolj po-dolgaste, koničaste.
Na splošno si torej lahko zapomnimo, da so pečke od sadne vrste, katerih sad vsebuje veliko dobro razvitih, oboklih, kratkih pečk, dvoplodne in so torej pripravne za setev, od vrst, katerih sad vsebuje malo število veli* kih, podolgastih in koničastih (špiča-stih) pečk, so troplodne in slabe za setev.
Če pečki odstranimo kožo, vidimo že na njej, ako ima dva ali tri klicne listke. Največji škodljivci mladih divjakov so ogrci. V domačem zelenjadnem vrtu pa upamo, da jih ne bo toliko, ker je prst rahla.
Karel Grabelšek — Gaber:
Njuni cilj pa je bil ta trenutek samo kozolec in dehteče seno na njem. Mukoma sta se skobacala po latah na* zgor. Ko sta se vlegla, sta imela občutek velike sreče. Sreča je bila v tem, da je bila noč, da je bila tema, da ju je obda jalo dišeče seno, da sta ležala. Kako dolgo bo trajala sreča, nista računala; da bo jutri zopet tako, kakor je bilo danes, da bo treba iti v sneg, da ju bodo zasledovali Nemci, na to se še spomnila nista. Tudi na to nista pomislila, da bi ju lahko kmet izdal. Zanju se je čas ustavil. Obdajala ju je globoka noč v dišečem senu, ki je bilo toplo in to je bila velika sreča.
Zarila sta se globoko v seno. Ker sta bila mok^a od snega, ju je sprva zeblo, da sta drgetala po vsem telesu. Polagoma pa se je mokrota spreminjala v toplo soparico in čutila sta, kako jima v telo leze gorkota. Zdaj je bila njuna sreča neizmerna. Bila sta še budna, pa nista hotela govoriti, da z besedami ne bi motila občutka sreče in miru, ki ga je bila polna njuna duša. Noč je, seno diši in čas se je usta* vil. V telo je legala prijetna onemog* lost. pa se še premakniti nista hotela, da bi je ne pregnala.
Počasi so se jima jele zapirati oči
in sta zaspala. Ko sta se prebudila, je bil že dan. V senu jima je bilo še vedno toplo. Toda tistega občutka sreče ni bilo več v njiju. Nič več ni bilo noči in prijetne onemoglosti v telesu. Bolela ju je sleherna mišica, pri vsakem gibu sta začutila bolečino. V dušo se jima je zopet naselila velika skrb, če bi Nemci prišli po sledi in ju dobili.
Zarila sta se globlje v seno. Potem sta odrinila malce desko, da sta imela razgled. Zdaj ju je napadla nova skrb: Kaj če kmet ni naš in naju izda.
»Bog ve, če nama bo prinesel kaj jesti,« je zašepetal Tone, da bi speljal misli drugam.
»Morda.«
V pričakovanju sta znova zaspala. Prebudilo ju je govorjenje. Pogledala sta skozi režo. Zagledala sta Nemce, ki so šli s kmetom proti kozolcu.
»Izdal naju je,« jima je šlo skozi dušo. Tone je hotel planiti, pa ga je Jože s trdo roko potegnil k sebi.
»Če skočiš, te ustrele kot psa.«
»In če naju dobe, naju bodo razme* šarili kot zveri.«
Govorila sta šepetaje, toda nista mogla skriti razburjenja, ki jima je udarjalo iz šepeta. Jože je stisnil To* netu bombo v roke, sam pa je oprostil
Tudi voličkar (rovnica) je zelo ne* varen škodljivec. Nastaviti moramo pač pasti, da jih uničimo.
Od koščičastega sadja je posebno črešenj dosti v gozdovih, zlasti v bližini vasi ali posameznih kmetij. Lah* ko najdemo črešnjeva drevesca v velikosti. ki jih lahko takoj cepimo. Če ne najdemo doraščenih drevesc pa lahko najdemo spomladi pod vsakim čre* šnjevim drevesom, ki je preteklo leto rodilo, dosti komaj vzklilih črešnjevih rastlinic. Če te presadimo spomladi, ko so napravile komaj dva do tri liste, v deževnem vremenu, tako da še nekaj dni po presaditvi dežuje ali osta* ne vsaj oblačno, se večinoma primejo. Če pa sledi jasno vreme, moramo sadike pač pridno zalivati in zasenčiti. Še bolj enostavno je seveda, da si črešnjeve koščice sami sejemo.
Mlade domače češplje si vzgajamo iz koreninskih poganjkov. Češpljeva drevesa rada poganjajo iz korenin in iz teh poganjkov si lahko vzgojimo mlada drevesca. Korenine tvorijo vedno nekaj poganjkov. Pri poganjku zasadimo kol, da ga pri košnji ne pokosimo, ali če tam pasemo, ga tudi ma* lo ogradimo, da ga ne popaše živina.
Češpljeve koščice —- vsaj z našimi
domačimi češpljami sem delal poskuse, — včasih ne vzklijejo skoraj nič. V nekaterih letih je bil uspeh malo boljši, včasih celo dober. V splošnem pa lahko rečem, da je vzgoja domačih češpelj iz koščic negotova. Pomaga* mo si pač s tem, da zasejemo slivine koščice in mlade slive precepimo v češpljo.
Tudi slivine koščice naj pridejo takoj v prst oziroma pesek. Slive si torej lahko vzgajamo iz koščic in tudi s koreninskimi poganjki. Slive iz koščic ali koreninskih poganjkov naj naif služijo samo za podlago in deblo. Precepimo jih pozneje z zaželenimi žlaht* nimi vrstami.
Slive in češplje so tudi podlaga za mirabele (maravdl) in marelice (apri-koze).
Pri orehih pa lahko vsadimo plod takoj na mesto, kjer ga hočemo imeti. Tudi oreh naj pride takoj v zemljo. Ker oreha ne bomo cepili, moramo vzeti seme od drevesa, ki donaša res lepe plodove. Včasih sc oreh izprevr-že, da torej ne prinaša tako lepega sadu kot tisto drevo, čigar plod smo vsadili. Vendar se moramo v splošnem zanesti, da se ne bo izprevrgel prav v slabo vrsto. Inž. Marko Polcer
H koncu paše in prehod k suhemu krmljenju
Ob suhih jesenskih dnevih nam ka* že puščati živali na travniško pašo že samo zaradi gibanja, sonca in svežega zraka. Če pa so travniki zaradi dežja premokri, ne kaže goniti živine na pašo. Tudi v primeru slane naj ostane živina toliko časa v hlevu, dokler sla* na ne izgine. Kdor tega ne upošteva, dobe njegove živali drisko, breje živali pa lahko zvržejo itd. Nevarna je za živino tudi mlada detelja in paša po travnikih s posebno bujno raščo. V teh primerih in tudi drugače se priporoča, da dobijo živali vselej neko* liko sena, preden gredo na pašo. Tudi se ne priporoča napajanje po paši, zla* sti ne, če smo pasli po detelji, da se ne pojavi nevarno napenjanje.
Ko vidiš, da jesenska paša ponehava, začni polagoma pripravljati živino na hlevsko, suho krmljenje. Čim bolj se izvrši prehod, od zelenega k suhemu krmljenju, tem laže in bolje se živina privadi na zimsko suho krmljenje, tem manjše bodo pri živini izgube na teži in mleku.
Sicer pa prav izrazitega suhega krmljenja, ki je bilo nekoč pri nas čez zimo splošno v navadi, na smotrno in času primerno urejenih kmetijah danes skoraj ni več. Kjer so razmere do* puščale — in tega je bilo na sloven*
skem delu Koroške bolj malo — se je v zadnjem desetletju uredilo pridelovanje krme tako, da dobivajo lahko živali v teku cele zime tudi sočno krmo, in sicer do božiča ali Svečnice poleg rezanice ali sena repo in peso in potem do nove paše ali nove zelene krme ansilažo oziroma kisano sočno krmo.
Na tako urejenih kmetijah prehod k zimskemu suhemu krmljenju ne bo težak. Seveda, kjer za zimsko krmlje* nje živine ni repe ali pese in okisane krme, je treba prehod izvršiti tem bejj pazljivo. Upoštevati moramo namreč, da potrebuje govedo za nasičenje s su* ho krmo le četrti del tiste množine krmil, ki je sicer potrebna pri poklada-nju zelene krme ali pa na paši. Če je moralo govedo použiti na paši ali pri zelenem krmljenju 60 kg trave ali drugih zelenih sočnih krmil, da se je naši* tilo, zadostuje sedaj pri suhem krm* Ijenju govedu za nasičenje že 15 kg sena oziroma suhe krme. Po prehodu na suho krmljenje se morajo torej prebavila živali (posebno želodec pri prežvekovalcih) temu primerno skrčiti; dočim se mora izločanje prebavnih sokov zaradi predelave in prebave tc* že razstopnih redilnih snovi v suhi kr* mi znatno povečati. Čudno bi torej bilo, če bi prehiter prehod k suhemu
zaklopko varovalne žice. Tako sta v pripravljenosti čakala. Telo in duh sta jima bila napeta do skrajnosti.
Potem so Nemci spet odšli. Skrili so se za robom, kmet pa se je umaknil v hišo. Oddahnila sta se. »Ni naju izdal,« ju je prešinila svetla misel. Drhtela sta po vsem telesu, kot bi ju zeblo, pa je bilo čez dva metra sena nad njima. Toda drhtenje je bilo sedaj prijetno in jima je prinašalo veliko spro* ščenje.
»Morda nama bo sedaj kmet princ* sel jesti.«
»Morda.«
»Ne bova šla še naprej,« sta premišljevala vsak pri sebi. Zopet bo prišla noč in noč je pozimi tako dolga. Temniti se začne že po peti uri in potem je tema do sedmih zjutraj. Sinočnji občutek sreče se je zopet obujal v njunih dušah.
Nenadoma je bilo konec sreče. Nem* ci so se vrnili. Dolga kolona konj, voz in ljudi se je pomikala po poti, ki je držala mimo kozolca. Nekaj voz se je ločilo od kolone, zavozili so pod kozolec, izpregli in odgnali konje v hlev.
Odslej se nista smela niti premakniti, da bi ju ne izdalo šumenje sena. Vznemirjalo ju je težko vprašanje: Kako dolgo bodo ostali pod kozolcem. Kaj, če se bodo zadržali več dni ali celo tčdnov. Ves čas ne bosta mogla ostati v senu, brez hrane, brez vode, brez vsega.
Ležala sta negibno in prisluškovala glasovom od spodaj. Nemci so se pogovarjali, se smejali, kleli in peli. Ro-
potali so z orožjem in posodo. Odpi* rali in zapirali so puške. Čas se je vle* kel v neskončnost. Telo jima je utrplo od negibnega položaja. Morala bi se obrniti, pa se nista upala premakniti. Ves čas je glodalo v njiju: Kako dolgo.
Spodaj so bili Nemci, samo tanke deske in plast sena ju je ločilo od njih. Tam daleč je bil gozd. V duhu sta gledala lepo sliko: Vse naokrog bela odeja, drevesa ječe pod težo snega, veje so globoko pripognjene, zdaj tu, zdaj tam se vsuje z njih sneg in veje se vzravnajo, osvobojene neprijetnega pritiska. Vse pa se sveti v soncu, kakor bi bilo na tisoče biserov razsutih po gozdu. Sedaj bi sedela ob ognju, dim bi se dvigal proti nebu in v nos bi ju dražil prijeten vonj jedi. Pogovarjala bi se o domu, o nedeljskih popoldnevih, ko so nad cerkvijo čakali dekleta, da jih okopajo in naribajo s snegom, potem pa so šli skupaj na kla* nec in se do večera vozili s sanmi.
»Zvečer sc splaziva s kozolca. Se že kako izmuzneva,« je zašepetal Jože.
»Zvečer,« je pritrdil Tone.
Ta misel je bila podobna sliki, ki sta jo ravnokar gledala v mislih: Veje so globoko pripognjene,- zdaj tu, zdaj tam se vsuje z njih sneg in veje se vzravnajo, osvobojene neprijetnega pritiska. Vse naokrog pa je sonce.
Toda ko je prišla noč, se je šele z«, čelo zanju najtežje. Nekaj vojakov je prišlo v kozolec in se zarilo v seno. Tone in Jože sta drgetala, ko je začelo šumeti seno nad njima. Nekdo si je delal luknjo tik nad Jožetom. Krčevito
krmljenju ne imel nikakih hudih po-slcdic.. Zaradi nepripravljenosti prebavil in prebavnih sokov na suho krmo izostane pravilno in redno prebavljanje. Živina zboli na prebavilih. Po* javi se lahko napenjanje, zaprtje, krči itd. Živina trpi in hujša. Krave pridejo ob mleko.
Da sc izognemo vsem tem neprijet* hostim, uredimo torej prehod od zelenega na suho krmljenje prav polagoma. Ko opazimo, da dobiva živina že premalo paše in da gredo zelena krmila h koncu, začnimo pokladati pač vsak dan zjutraj in zvečer suho krmo. Pri hlevskem zelenem krmljenju začnimo pravočasno mešati med zeleno krmo suho krmo. Zelene krme naj do* biva živina od dne do dne manj. suhe pa vedno več. Čim bolj počasi se izvrši ta prehod, tem laže sc privadi živina
Delavec ali graditelj, ki pride v našo tovarno, ne odhaja več. To se pri nas še nikoli ni zgodilo. Zakaj pa naj bi odhajal, če so delovni pogoji dobri, delavnice, oddelki in graditeljska pi-jsarna čisti in zaslužek dosti lep.
Zastonj nikoli ne jemljemo delav-fcem prostega časa. Če dobi tovarna kakšno naročilo ali novo nalogo, potem zberemo delavce in povemo o značaju, vrsti dela in kako ga bomo izvršili. Nepotrebnih zborovanj, zasedanj in podobnih stvari ne maramo in zanje ne tratimo zastonj časa. Vsak pozna svoje delo, sam odgovarja zanj, načelstvo pa stremi za tem, da teče vse v redu, da je material pravočasno pripravljen, da so instrumenti v redu in risbe pravočasno izgotovljene.
Z veliko pažnjo izbiram delavce za tovarno. Pri tem mislim na to, da o vsem delu odločajo pravi ljudje, najsi bo to pri stiažnici ali pa v graditel jski pisarni. Ne glede na to, da je v tovarni oddelek za kadre, sc potrudim, da se sam z vsakim porazgovorim, pa naj bo delavec, strojnik ali graditelj. Pri sprejemu na delo se držimo tega načela: če je nekdo že često menjal delo, ga ne sprejmemo v tovarno. Če bega iz ene tovarne v drugo, pomeni, da je nestalen, da se ne zna vživeti v delo in da ne ljubi svojega, poklica. Ljubiti svoje delo pa je pri delavcu najvažnejša stvar.
V naši tovarni je veliko več delavcev in graditeljev kakor po uradniškega osebja. Tajnikov, računovodij, knjigovodij, uradnikov je navadno
sta stiskala bombi v pesti. Pričakovala sta najhujšega: Zdaj, zdaj naju bodo odkrili.
Pridržala sta dih, ker sta se bala, da bi ju še dihanje lahko izdalo. Trepetala sta ob misli, da bi utegnil koga posiliti kašelj, trepetala sta ob misli, da bi kak Nemec zadel z nogo ob njuni puški ali ob njiju, trepetala sta ob misli na dolgo noč.
Kmalu se je vse umirilo. Napeto sta prisluškovala in kmalu zaslišala globoko dihanje spečih vojakov. Nekdo je zraven Toneta smrčal. Sama pa se nista upala zaspati, ker sta se bala, da bi se z globokim dihanjem ne izdala, ali pa bi se v spanju premaknila in bi zašumelo seno.
Noč je bila dolga kot še nobena v njunem življenju. Ni in ni je hotelo biti konec. Ves čas pa je glodala v njiju skrb: Kako dolgo?
Potem je vseeno prišlo jutro. Toda tudi jutro jima ni prineslo zboljšanja. Bilo je kot včeraj. Spodaj vojaki, ki so se pogovarjali, se smejali, kleli in ropotali, onadva pa sta ležala negibna, ker sta se bala, da bi zašumelo seno. Čez čas ju je začel dražiti vonj po jedi in to je še povečalo njune muke.
Zopet je prišla noč, v kateri sta ča* kala dne in prišel je dan, ko sta ča* kala noči. Ves čas sta ležala negibna, zakopana globoko v seno, brez jedi, brez pijače. Vfes čas je glodalo v njiju: Kako dolgo?
i Bili so trenutki, ko sta že mislila, da ne bosta mogla več izdržati. Če bi samo eden zašepetal: »Planiva ven, saj
na novo, suho krmljenje in tem laže se prilagodijo vsa prebavila in prebavni sokovi na suha krmila. Manj kot 14 dni naj ne bi trajala prehodna doba od zelenega k suhemu krmljenju.
Upoštevati je treba končno še to, da prehod od ene krme na drugo ne bo samo v pogledu sočnosti prenagel, temveč da tudi glede redilnosti in teč* nosti prehod nc bo prehiter. Paša in zelena krmila, posebno detelja, je bogata na lahko prebavljivih redilnih snoveh, predvsem beljakovinah, do-čim je suha rczanica navadno bolj prazna. Zato naj posebno molzne krave prvi čas po prehodu dobe lahko prebavljivo otavo in po možnosti še kako tečno krmilo (otrobe, tropine itd.). Vsak gospodar le predobro ve. kako težko je enkrat padlo mlečnost spra* viti na prvotno višino.	K.
veliko tam, kjer razsipavajo državni denar in kjer ie delovna organizacija slaba. Čim bolje ie izvedena organizacija dela, tem manj je potrebno tistih, ki ji služijo, tem manj je opravka s pisanjem. Zato stremimo za tem, da bi bilo čim mani uradnikov in tistih, ki sede po pisarnah in računovodstvih. Oni pa, ki so potrebni, naj delajo skupai z ostalimi v delavnicah, da jih vsi vidijo.
Tudi načelniki odsekov in mojstri nimajo posebnih prostorov. Njih pisalne mize stoje ob strani okrog delavnih miz in stružnic. Ves čas hodijo okrog delavcev in graditeljev in točno vedo vsako uro, kaj kdo dela, kakšne napake je treba odstraniti pri delu in
... V LENINGRADU
Zgodovina leningrajskega »Kirov-skega zavoda« je zgodovina borbe leningrajskega proletariata. Tovarna je bila ustanovljena leta 1801 in se je imenovala »Putilovska«. Od svojega obstoja je bila važno revolucionarno središče predvojne Rusije. V dobi in* dustrializacije Sovjetske zveze je bila znatno razširjena in zgrajenih je bilo mnogo novih oddelkov. Iz »Rdečega Putilovca«, kakor se je tovarna imenovala po revoluciji, je prišel prvi sovjetski traktor. Znameniti težki tan»
je vseno, čim prej bo konec, tem bolje,« bi oba planila, vrgla bombi, ki sta ju še vedno držala v roki. in se nekje v snegu mrtva zgrudila. Toda nihče m zašepetal tiste nevarne besede. Nekaj jima je zapiralo usta, in sicer tista velika misel, ki je vsem dajala moči, da so vzdržali tudi v najtežjih trenutkih: Nekoč bo konec. In konec bo lep.
Štiri dni in štiri noči sta ležala v se* nu. Popoldne četrtega dne pa so Nem* ci odšli. V srcu jima je zaplalo divje veselje. Komaj so v daljavi utihnili glasovi, sta že skočila s kozolca, ni jima bilo mar, da je bil še dan, da ju lahko kdo vidi, morda celo beli, ki bi utegnili priti po poti, silna radost ju je razganjala, da nista mogla počakati na kozolcu.
Sijalo je sonce. Planjava se je belila, da jima je jemalo vid. Takoj za hišo je bil nizek griček, na vrhu pa gozd. Toda ta gozd je bil majhen, bil je kakor igračka v primeri z gozdom, jki je ležal na oni strani železniške proge. Tja sta obrnila oči. Dolgi, prostrani griči so črtali obrise na obzorju in se svetili v soncu. Tam je bil njun ve* liki gozd.
Smehljala sta se, ko sta namerila ko* rak v tisto smer.
»Hej, vidva!«
Obrnila sta se in zagledala kmeta, ki je mahal z rokami.
»Pridita, bosta dobila jesti!«
V daljavi se je svetil njun gozd in kmet ju je vabil jesti. Srce jima je bilo polno velike, velike sreče.
(Konec)
kfe ie treba pomagati. Povezanost s
proizvodnjo in z delavci zelo ugodno vpijva a tiste, ki so nagnjeni k birokratizmu, ki ga sploh ne moremo trpeti.
Pri takem delu vedo tudi delavci, da so pod bedečim očesom načelnika, ki more takoj nuditi pomoč, če ie potrebna, ali pa opozoriti tistega, ki slabo dela. Zato ni pri delu nobenih sprehajanj ali nepotrebnih pogovorov.
V graditeljskem oddelku je prav tak red. Moj namestnik za graditeljsko delo in starejši graditelji sedijo skupaj z drugimi v dvorani. To je zelo koristno za delo in disciplino.
Pri nas nimamo veliko gradbenikov. Ker stremimo za tem, da se zviša kvalifikacija naših delavcev, ne maramo preveč ljudi v graditeljski pisarni. Saj en sam kvalificiran in delozmožen človek nadomesti deset slabih delavcev. V graditeljski pisarni ni nc pre-risovalcev ne tistih, ki rišejo podrobnosti. Graditelji sami rišejo, sami de-tajliraio in sami kontrolirajo. Zato so tudi risbe boljše in je v njih manj napak. Naši graditelji niso zato sobni delavci, ampak imajo vpogled v vso proizvodnjo. Tudi delavci poznajo graditelje, vidijo njih sposobnosti in napake.
Vse ljudi v tovarni ocenjujemo po njihovem delu. Lep ruski pregovor pravi: »Rečeno še ni dokazano, treba je narediti!« Mi se držimo te ljudske modrosti. Če ie delo naročeno, ga moraš obvezno izvršiti. Če si ga izpolnil. ie s tem rečeno, da si zaslužil pohvalo. Če pa ne, delaj očitke sam sebi.
Odgovornost vsakega posameznika za svoje delo in čut za vestnost sta nc-obhodno potrebna pri vsakem delu, posebno v takem, kot je gradnia letal, ki nastajajo kot vsota složnega ustvarjalnega dela velikega in mnogovrstnega kolektiva.
ki »KV« (Klement Vorošilov) in »S« (Stalin) so tudi izdelki te tovarne. 36.000 delavcev je tu delalo pred vojno. Tovarna je vse bolj rastla in imela vedno več strojev. Ko so prodrli Nemci prve dni na sovjetsko ozemlje, se je na fronto prostovoljno javilo 22 tisoč delavcev, tako da so morali sc* staviti posebno komisijo, ki je odločala, kdo bo šel. Delavci, ki so ostali v zavodu, pa so pričeli z udarniškim delom in z vojnim tempom.
Ko se je pričelo 900*dnevno obleganje Leningrada, je postal »Kirovski zavod« prva bojna črta. Osmega septembra leta 1941 so padle na tovarno prve bombe. Za mizami, kjer so de* lali, so padli najboljši delavci zavoda, med njimi Ljilja Barcncova in Vare-šova. Pri žalni svečanosti se je mladina zaklela, da se bo sovražniku ma* ščevala z udarniškim delom.
V zavodu so nastale mladinske in delavske brigade, ki so v vseh oddelkih vplivale na povišanje proizvodnje. Del delavcev z inženirji so iz obkolje* nega mesta evakuirali v Čeljabinsk na novo delo. Vedno bolj pogosto je sovražnik bombardiral zavod. V teh dneh so »kirovci« pokazali svojo nezlomljivo voljo in odpor. Z orožjem v roki so opravljali svoje delo in pri vsakem napadu sta odšla v borbo pro* ti sovražniku dva bataljona oboroženih delavcev. Ko so bili izdelali tanke, so šli takoj z njimi v boj. Prenašali so mraz in lakoto in vse napore, saj ni bilo električne sile in so delali vse na ročni pogon. Toda vztrajno so branili svoj zavod — prvo bojno črto Lenin* grada. Vse sile so žrtvovali za proizvodnjo. Padle delavec so zamenjali tovariši, ki so odslej delali za dva.
Takoj po prekinitvi obleganja so pričeli popravljati tovarno, tako da so sedaj obnovljene že vse naipotrebnej* še zgradbe. V zavodu je velik dom kulture s knjižnico, dvorana za igre in kino. Že od prvih dni dela poliklinika. tri bolnišnice, otroško zavetišče in internat za vzgojo otrok padlih de* lavccv, ki zanje skrbi tovarna. Z geslom »Kirovci. zgradimo svoj zavod!« brigada delavcev spet spreminja »Ki* rovski zavod« v radostno in lepo de* lavsko središče Leningrada.
KIROVSKI ZAVOD
... NA URALU
Medtem, ko se je »Kirovski zavod«: v Leningradu boril s sovražnikom na; življenje in smrt, je pričel rasti nekaj tisoč kilometrov daleč od njega, tam za Uralom njegov dvojček, »Uralski tankovski zavod«, ki je eno največjih podjetij Sovjetske zveze. Nastal je iz treh tovarn, ki so bile evakuirane pred Nemci — Čeljabinska, harkovske in leningrajske. Med vojno se je uralska tovarna desetkrat povečala; zgrajena je bila cela vrsta najmoderneje ureje* nih novih oddelkov.
Glavni izdelki »Uralskega tankovskega za /oda« so težki tanki in težko motorno topništvo (132 in 122 mm). Ravnatelj zavoda in njegov glavni konstrukter prijazno razlagata tujim obiskovalcem težko življenje delavcev med vojno. Treba je bilo mnogo proizvajati, zato je trajal delovni dan 11 do 12 ur. Teda mnogokrat so se de* lavci lahko odpočili samo toliko, da niso padli v nezavest. Nemogoče je opi* sati, s kakšno vztrajnostjo so prenašali delavci, predvsem pa mladi fantje ir. dekleta, vse težave. Nešteto mladincev je prišlo v vrste prvih briga* dirjev tovarne. V mnogih oddelkih s® bili stroji postavljeni kar na golo zemljo, da so lahko čimprej pričeli s pro* izvodnjo za fronto tako potrebnega orožja.
Ravnatelj zavoda pripoveduje z velikim priznanjem o najboljših delavcih. Tako je na primer najboljši dela* vcc brigadir Gusjev, ki je bil za svoje delo odlikovan z Leninovim redom. Med vojno je njegova brigada stalno prekoračila delovne načrte za 350 do 400 odstotkov.
»Uralski tankovski zavod« ima svoje šole, internate, delavska stanova* nja. lastni kulturni dom in knjižnico, ki ima čez 70.000 knjig. Zavod je bil petkrat odlikovan z najvišjimi odlikovanji.
Ko odhajajo tuji obiskovalci iz tovarne, ne vedo, čemu naj bi se bolj čudili: ali lepim modernim tovarni* škim oddelkojm, ali sijajnemu orožju, ki ga proizvaja, ali pa tem krasnim sovjetskim ljudem, ki pri delu za domovino in svojo armado ne poznajo nobenih težav in zaprek.
O»N»E«K«D»0»T*E f
JUNAKI POTRPEŽLJIVOSTI
Izak N e w t o n (1642—1727), slavni fizik, je nekoč odšel iz svoje delovne sobe za nekaj trenutkov. Ko se je vrnil, je videl, da so vsi listi na njegovi pisalni mizi zgoreli. Njegov psiček je namreč skočil na mizo, prevrnil svečo, pri kateri je delal slavni fizik, in vsi zapiski so zgoreli. Delo in študij dol* gih let sta bila v trenutku uničena. A Ne\vton je sedel zopet k mizi, ne da bi kaznoval psa, in pričel znova pisati. Ustvaril je delo, ki ga še danes občuduje ves znanstveni svet.
John James Audubon (1780 do 1851) ameriški prirodoslovec, pripo* veduje sam o sebi: »Več let sem se ba-vil s študijem ptičev; na tisoče sem jih narisal in spravljal risbe v mapo. Nekoč pa sem moral odpotovati. Nad dve sto dragocenih risb sem spravil v zaboj in ga oddal sorodniku, naj pazi nanj. Ko sem se vrnil, je bila moja pr* va skrb zaboj z risbami. Ko sem odprl pokrov, sem zagledal v zaboju gnezdo podgan in ostanke mojega več* letnega dela ... Pa sem vzel puško in svinčenke in papir in šel zopet v gozd. Tri leta sem risal, napolnil sem mapo in zdelo se mi je, da je ta zbirka še popolnejša, kakor je bila prva.«
PREDSTAVILA STA SE
Veliki dirigent in pianist Hans Bii* low (1830—1894) je dirjal po stopni* cah v hotelu in zadel v gospoda, priha* jajočega mu nasproti. »Osel,« se je go* spod srdito zadrl nad Biilo\vom. Bii* low se mu odkrije, sc vljudno prikloni in reče: »Me veseli. Jaz sem Biilo\v.«
/
Izdajate!) lastnik In odgovorni urednik lista: dr. Matko Schar\vit7.l. Wien XV1„ Ottakrin« terstrasae 33. — Tisk*: »Globus«, Zeitungs., Druck* und Verlagsanstalt G. tn. b. H* \yicD 1, Fleischmarkt 3—5.
Podružnica uprave »Slov. vestnika«. Klagcnfurt, Volkermarkterstrasse 21-L