BRANKO ŠOMEN, PANONSKO MORJE
Nekaj kroničnega je v vedno pogostejših spominih, opevanjih lastne preteklosti, zapisov o zgodnjih povojnih obdobjih: življenju v Ljubljani in drugih mestih. Avtobiografske refleksije in doživetja bralci naklonjeno sprejemajo, lahko bi rekli celo bolj, kot če bi šlo za čisto literaturo, brez hote poudarjene identitete kraja in časa dogajanja in kajpada identitete oseb in dogodkov. Izpoved in samoizpoved tedaj kot nadomestilo literarne imaginacije? O tem bi bilo prehitro reči kaj določnejšega. A vendar: naši pisatelji se vse raje, v iskanju literarnih tem, zatekajo v lastno zgodovino, osebno izkustvo; razkrivajo »problematično« ali »neproblematično« preteklost.
Šomnovo Panonsko morje* sodi med take vrste avtobiografskih romanov. Pisatelj pač meni, da je njegova pre-teklost-mladost, študentske dogodivščine, do ženitve kot časovnega mejnika, dovolj zanimiva snov za lahko berljiv, z reportažnimi elementi prepreden roman. To je bila spodbuda, ki je za realizacijo potrebovala precejšnjo mero osebnega poguma, pripravljenosti povedati o sebi kaj več, kot to običajno počnemo, tudi v smislu nekega osebnostnega kulta, s poudarkom na ljubezenskih dogodivščinah, z imeni, s konkretiziranimi anekdotami, neproble-
(*Branko Šomen, Panonsko morje, Pomurska založba, Murska Sobota 1981, opremil in tehnično uredil Franc Mesaric, str. 380)
331
matizirajočim beleženjem konkretnih usod. Brez komentarjev in širše filozofije: naj si ju bralec sam poišče iz scen in dogodkov, če se mu to zdi potrebno.
Panonsko morje je lahko in prijetno berljiv avtobiografski roman. Avtor si ne zastavlja nobenih večjih literarnih problemov, nikakršnih težavnostnih stopenj pisateljske tehnike in stila, potemtakem ničesar prelomnega, inovativ-nega, izjemnega, zgodovinskega. Prevladujeta anekdotičnost, smisel za plastično obdelavo časovnega izseka ali posameznega dogodka, logična povezanost celote; nič ne obvisi v zraku, brez epiloga (razen stranskih, priložnostnih, bolj ilustrativnih oseb in stvari). In kajpada bohemščina, tista še naivno preprosta, z malo možnostmi razkošja, prej pomanjkanja vsega materialnega (dobrin), zato pa kopica idealizma, poguma, iznajdljivosti, običajne mlade-niške in študentske norije, ljubezenskih zgodbic, umetniškega ustvarjanja, bolje rečeno stopanja v krog že priznanih literatov in novinarjev. Skratka, roman redke radoživosti in pristnosti, brez kompleksov in sramu, sprenevedanja in pozerstva, poln opisov raznih srečanj, (a brez namernih podtonov in iskanj senzacij na račun drugih). Neke vrste reportažni fair play.
Več nismo pričakovali: pisatelj noče biti velik literat; v ospredju je tenkočutno prisluškovanje lastni poti iz Prek-murja v Ljubljano in nazaj, kronologija nekega obdobja mladega avtorja in njegove generacije, v kateri se brzda lahko prepozna še marsikdo (tudi iz poznejših let).