IM	*////» " ' ‘MIJI	PH
MLADIKA		
Mladosti pod plazovi.
Plašna, kot si, prihiti k meni med vale ognja, v plamen rek, pokoj v besedi izrečeni, v prikriti muki blazen beg,
grmenje skal, ki jib je v gori utrgal silen snežni plaz in zdaj drvijo in drvijo iz svitanj v temo, v noč in mraz
plašna, kot si, pribiti k meni med vale ognja, v plamen rek, v pozabnost vrata mi odkleni prej ko pomlad zapade sneg...
Stano Kosovci.
Vipavska v kresni noči.
Zelene brajde, vonj cvetočih trt in pravljic, ki jib pojejo kresovi.
V mladib dušab, radostnih očeh gore začarani domovi.
V starosti sivi davno izzvenele pesmi - slike pokopanih sanj;
nad vsem je večerni mir; za dušo duša tiho mirno se potaplja vanj.
V	zrakovih jasnih čudežne noči neznanih melodij zvenenje in vonj cvetlic, in pesem slavca, ki prepeva nam življenje.. Molitev duš. In sladkih src zamaknjenih oči zeleno hrepenenje, od sleposti, in pesmi rož, ljubečih duš iskreče koprnenje.
In daljnih zvezd neskončni mir nam dušo dviga, dviga; k kresovom božjim zagonetnim, ki nebeški jib vladar zažiga, Šumljajo tajne sape in srce zasniva; svoj šumeči vir objame tiho, sladko noč. Nad vsem razlit je mir, skrivnostni mir.
Henrik Hebal
GL0R10SA. POVEST. IVAN PREGELJ.
XIII.
ISTI dnevi pred Božičem so vrgli mčite-lja Sivca iz njegovega pisateljevanja. Slikanje pravljiških svetov je zamenjal s slikanjem transparento-ve lepenke za ozadje domačim jaslicam. Potem ko je bil potegnil s svinčnikom črte in zarisal vse potrebno, je vzel nož in strigel, da si je vtisnil živih žuljev v dlan in prste. Potem je vzel raznobarvnatega svilnatega papirja in lepo prevlekel izrezano. In glej! Ko je zdajci pogledal proti luči, je živela s.lika in je bita še skoro lepša, kakor si jo je bil predočil. Visoko je stalo mesto Betlehem s svojimi vztočnimi strehami. Palme so pogledovale izza hjš in gledale daleč v zarjo, ki je ležala živordeča nad obalo pri Jafi in se zrcalila v morju, prelivajočem se sveže iz zelenega v modrino in zeleno rumeno. Svetle so gorele zvezde v temi. Nad vodami in zemljo pa so plavali s povešenimi perotmi in valujočimi krili štiri angeli, angeli varuhi njegovih hčerk, kakor je bilo razvidno iz črk ki so jim dičile prsi: A. V. A. S. Mimo rok se jim je pel trak z napisom: Gloria in exelsis Deo. Tako je hotel napisati učitelj tako je tudi bral. V svoji zmedenosti pa je bil zapisal: Gloriosa in exlesis Deo. Ko je opazil svojo zmoto, je bil transparent gotov in si je mislil učitelj:
»Kar je, je. Otroci itak brati ne znajo in Veronika ne ume.«
1 ako je tudi bilo in vse bi bilo ostalo skrito, da ni posetila Slavica Veronike. Je že moralo biti tako pisano v knjigi naključij in zapletkov. Slavica namreč ni bila posetila Veronike iz svoje volje, nego na prošnjo Helene.
»Obišči jo, kadar imaš čas. Saj menda uganeš za kaj.« je rekla Slavica. »Ti imaš že preizkušnjo, povej ji, da bo prav.«
»O, izk/ušiije!« jc vzdihnila Veronika. Slavici ni bilo prav nič po srcu, sočustvovati ž njo in je menila:
»Kaj hočeš, to je pač taka zakonska sladka dolžnost; saj kadar je enkrat mimo, je vendarle, rada imaš otroke in bi ti bilo do smrti hudo, če bi umrlo«.
»To je res«, je menila Veronika. Slavica je rekla:
»Iz zdravega plemena jc pač Benjamin. Profesorji, učitelji in krojači so sploh rodovitne sorte.«
In še zlobneje jc menila:
»Mislim, da vsaj nimaš povoda biti ljubosumna nanj.«
»Kdo pa pravi, da sem?« se je razburila Veronika.
»Oh, saj poznaš ljudi. Če kaj ni res, pa izmislijo. Pusti jim veselje. Ali o meni nisi še nikoli nič slišala? Lej! Gotovo si. A menim se jaz za Bradačevo in družbo.«
Sredi besed je brala na transparentu in sc ji je udobrovoljilo lice še bolj in je rekla:
»Nekaj svobode pa že moraš p/ustiti Benjaminu. Verjemi mi, da je zlata duša. Ni eden velikih, a zato je tem bolj prijeten.«
»Oh, Slavica«, je vzkliknila Veronika, »kdo ga je kdaj bolj vlekel ko Ti. Pa hočeš- zdaj meni nekaj očitati. Ti si mi prava,«
Slavica je postala resna in je rekla:
»No, ne zameri. Bili so vendar lepi časi svojčas. Takrat pred petimi leti, kaj ne. Saj se spominjaš, tedaj, ko je bil tvoj ali Avrelijin god in je naš France prišel voščit, pa ni vedel, kateri.«
Veroniki so se orosile oči in je rekla:
»Lepo je bilo.«
»Kaj ne, France je bil tisti, ki je mešal naše glave«, je rekla Slavica prostodušno.
Veronika ni odgovorila. Slavica je oprezujoče pogledala v njeno lice, ali ni morda opazila, da se je zarekla. Vstala je burno in v zadregi. Nato je rekla:
»Pridi torej k Heleni in za Silvestrovo boni preprosila Franceta, naj nam napravi malo ve-čerjico. Te že zdaj vabim. Seveda Benjamina tudi.«
Poslovila se je in šla.
§	*	5jC *
O	dnevi božičnega veselja mojih dni! Komaj ugodje odraslega človeka ob prazni transparentni sliki ste. Komaj malo telesne slovesnosti užijemo: potico, punč, kuhano vino in da se živci umirijo še peto mašo o polnoči. In potem so spet cigare, politika, kruhoborstvo, natolcevanje, zavist, zloradost, kvarte, kvanta in dolgčas.
Kdo še občuti zvonove božične noči? Silvin Sardenko zapoje letno eno obligatno pesem nanje. Alojzij Remec napiše čedno božično črtico, Pregelj v Kranju da svojim dijakom domačo nalogo v nemškem in slovenskem jeziku: božično veselje in trpi Dantejeve muke, ko jil) bere: Ali so otroci izumrli, ali je pesem ubil hudič? —
#	* *
Župnik in njegov kaplan sta sedla ob petih k večerji in do šestih sta imela čas, da sc razgovorita v svetost večera in svetotajstva nebeške noči. Dva nazora, dve lici dveh dob sta si prijateljsko odprla duši, brez hliinbc a tudi brez strahu. Župnik je rekel:
»Tega ne boste tajili, da so konsekvence absolutnega nacionalizma pogubne malini narodom, prava smrt vseh onih, ki številno zaosta-
jajo za velenarodi. Krščanstvo izključuje pa sploh vsako poudarjeno narodnostno gibanje.«
Kaplan je odgovoril:
»Teorija je neoporečna. Zdi se mi pa, da nismo zato v ljudstvu, da bi mislili, nego da dejansko delamo. Menda vendar ne grešim, če delam narodno, ko vendar živo narodno občutim«.
Župnik je dejal:
»Bene docet, qui bene distinguit. Naše načelo je Bog. Izven nas so, ki pravijo: narod je vse., Dajte, dajte! Izprašajte vest, ali niste zapadli čustvovanju onih, ki stoje izven nas?«
Kaplan je rekel:
»Ali stoje izven nas Slomšek, Jeran, Baraga?
»Baraga pač,« se je nasmehnil župnik.
»Zato pa tudi Šimen, ki je sicer naš,« je odvrnil kaplan. Župnik je dejal veselo:
»Lejte, zdaj vi z Mahničem udarjate po meni.«
»Ali ne smem?« je menil kaplan. »Saj je tudi moj prijatelj, dasi ne priznam vsega, kar je napisal.«
»Ampak njegove nazore ob božičnem večeru ste sprejeli?«
»Jokal sem,« je odvrnil kaplan, »ko sem jih bral.«
In slovesno, da sam ni vedel kako, je dejal:
»Mahnič je pesnik!«
Župnik je dobrohotno prikimal, nalil čaši in dvignil svojo:
»Srečne praznike, confrater!«
»Od srca isto, gospod župnik«, je odvrnil kaplan.
Nato sta vstala, molila in šla vsak v svojo sobo. Župnik je segel po zabavni knjigi in je bila Brumterjev roman o Diogenu iz Azzelbrunna. Kaplan pa je vzel pismen papir, ga razgrnil in Pisal prijatelju, pobratimu Jožetu Vodopivcu. Pisal pa je vseprek o svojem božičnem razpoloženju o svojem položaju, o razmerju do faranov >11 župnika, o politiki in svojem študiju.
»Kranjci so srečni,« je zaključil. »Vstal jim ie Lampe. Toda ta ni največji. Veliki šele vstaja. Po novelah ga ne sodi. Jaz ga sodim po ljubezni, s katero ga ljubijo mladi. Njegovo ime je Evangelist. Primek pa mu je Krek....«
O	moj Bog! Saj še niso izumrli otroci,
saj ni pesmi ubil hudič!....
*	% £
^ Tiha, izbrana družba je sedla pri Poznikovih za mizo ob osmih zvečer na Silvestrovo. Veronika je sedla k Heleni, Poznik k župniku in kaplanu, Sivec in Albin sta zabavala Slavico, sebi Prepuščena sta sedela Košir in Koširka. Klavir ie bil v hiši in Albin je zapel in jc bila zopet ona težka balada in jc pustila temo v duši, tesnobo in tegobo:
 »kommst nimmermehr aus diesem
W ald «
»Ah kaj«, je vrgla Slavica svoj život iz trudnosti v katero je bila klonila. Ali že veste
najnovejše? Kako so peli angeli na letošnji božični večer?«
»Kakor po navadi,« je dejal župnik.
»Motite se,« je odvrnila Slavica, »Gloriosa in exelsis so peli. Gospod učitelj je priča.«
Župnik se je nezaupno in osuplo ozrl na učitelja. Poznik pa se je zasmejal na glas. Helena je z jasnimi očmi bodrila učitelja, ki je bil v sto zadregah. Dvignil se je in rekel, ne da bi se ozrl na ženo, ki je iskala v obrazih in ni nič razumela:
»Stvar je taka, da sem se zapisal. Pustil sem, kakor sem napisal. Moj Bog, menda ni taka zmeda, če imenujem mater božjo za Glo-rioso?«
»Seveda ni,« je odvrnil župnik in odkimal.
»O ti hinavec,« je ušlo Slavici. Proseče je iskal učitelj v njen obraz. A ni se utolažila. Tedaj je Sivca prvikrat obšlo čuvstvo, ki ga dotedaj ni poznal. Posilil je uljuden obraz, pogledal Poz-nika in rekel pikro:
»Bolje sem še vedno napisal, kakor če bi bil: Ave frater meridionalis.«
»Dobro,« se je zasmejal Poznik, »učitelj razvijaš se«.
»Kaj je rekel, kaj je rekel?« je spraševala Slavica zardela.
»Ave frater meridionalis,« je ponovil Albin, »to se pravi, zdrav, ti moj južni brat!«
»Odpustite gospodična,« je že obžaloval u-čiteli. Slavica je gledala srepo pred se.
Tisti hip je vstopila služkinja in dala Poz-niku vizitko in rekla, da ji jo je pravkar izročil neki gospod, ki je takoj odšel.
»Juraj Rosandič vošči vsem skupaj srečno novo leto«, ie rekel Poznik, ko je pogledal na vizitko. Kakor od nevidne roke kvišku pognana, se je dvignila Slavica in šla iz sobe.
»Kaj na je spet temu frocu?« se je začudila Koširka. Poznik ni odgovoril. A lice mu je bilo postalo resno.
Okoli desete ure sj) se Poznikovi gosti razšli. Ne eden med niimi ni vedel, kaj je bilo razbilo razpoloženje. Učitelj je odšel z obupnim licem. Komaj da je tajil solze. Samo Helena je cvetela v neznani sreči. Ko je ostala sama z možem, ga je objela, se mu naslonila na prsi in rekla:
»Ali veš. France?«
»Kaj pa?«
»Dete v meni je živo. Čujem mu srce,« je dahnila.
»Bog daj srečo, Helenček,« je rekel mirno. Potem sta sama sedla za mizo in molče gledala na kazala v švacvalderici....
Na Novega leta dan so doživeli zopet enkrat nadležnost otrok, katerim so kovali konja z groši v jabelko. Potem so šli k »ofru«. Košir z zaorto koverto, Poznik s cekinom. Potem je nekdo zaslutil, da je čas pusten in da bo treba v sosednji trg na letni pustni čitalniški ples. Helena in Veronika sta se nekajkrat obiskali.
»Po Veliki noči bo«, je povedala Helena.
»Srečna si,« je odvrnila Veronika, »pri meni bo že do Pepelnice enkrat.« In še je dostavila: »Oh, pa že spet bo dekle!«
XIV.
Dan pred svetimi tremi Kralji je prejela Slavica pismo od Juraja Rosandiča. Pisal ji je, da se je naselil v bližnjem trgu. Vsak večer in vsako jr-itro, da je čaka pod tremi topolami ob studencu pod Prapetnom. Samo enkrat, je prosil, naj pride, da bo mogel govoriti ž njo »na samem in odkrito«. Dva dni je deklica trpela, tretji dan se je odločila in mu odpisala trpko:
»Bili ste že enkrat na samem z menoj in odkrito. Nič nočem očitati, a tega, kar se je zgodilo, pozabiti ne morem. Ne smem! Kar bom jaz govorila z Vami, sme slišati vsakdo. Moj oče, moja mati Vam ne zapirata vrat svoje hiše. Če želite in morate govoriti z menoj, storite to v njiju hiši«.
Z gotovostjo je deklica čakala nato dan za dnem, da se Rosandič zglasi. Minil je teden, minil je dnigi, ni dočakala. V tistih dneh je bilo splahnelo njeno obličje. Kakor mrzlična je bila, roke so ji bile vlažne, oči trudne, neprespane.
V	tistih dneh je ustvarjala njena domišljija roman čudnega, znanoneznanega človeka. Vstajal ji je v strašni nazornosti, da ga je morala ljubiti in je vsa trepetala pred njim. Iz drobnih vesti, ki jih je bila ujela po njegovih besedah in virih, je vzrastla v njej sladkobridka podoba, ki ni bila ne resnica ne popolna sanja in vendar skoro točna vernost obličja človeškega in duše človeške, katero je nagonsko slutilo njeno svetlo in sveto deklištvo, njena bridko preizkušena prva ljubav. Tako je videla Rosandiča.:
»Zemlja, ki mu je domovina, je vsa druga ko naša. Cvetje je drugo, les je drug, sadež in klas. Viharji so tam drugačni, še jeka poje morda drugače. Tam se je rodil. On ve, kako. Sredi poti skozi čeri, vračajoča se z božje poti ali godu ga je povila mati in kar je prvo prijel, je bil morda ovčji kožuh in morda strupenobridek brinov grm. In potem je rastel, v lahki košuljici, brez opankov, kakor vsi otroci tam, celo deca bogatih starišev. Solnce mm je palilo lice, v brin-jah je ogorel. Pesem uspavanko, katero so mu peli, je pela o bojih in krvi in le redko se je utrnila vanio solza neporočenega dekleta. To mu je ostalo. Še zdaj je čudovito lep, kadar poje svoje žalostne pesmi. Tako je rastel. Igrača sta mu bila nož irrdomači pes. S psom sta se grizla v igri na travi in ko je tekla kri. je šibkejši segel po kamenu in maščeval rane. Še je rastel in bil trmast. Materi je zagrozil s palico, sestrici, ki je umrla, je s kladivom zdrobil prst. In potem je bil med pastirji svojega očeta in jih bil. Včasih so mu vrnili in je v sramoti snoval osveto. A dober je bil. Siromaku je odlomil od svojega kruha, bedni sosednji deklici je šel v gore po izgubljeno kozo. In še je rastel in bil lep in je bila bolezen
v deželi. Ves gnojen je umiral in samo roke so mu povezali, da si ne bi izpraskal koz. Eno samo si je odrl, na desni strani lica pod senci. Tako je prebolel in bil lepši in jačji od prej in je sličil očetu in dedom, ki so bili vojaki in so si ugrabljali neveste po srcu. Tako se je navadil on sam delati z dekleti. Šel je po svetu in je videl Dunaj, Prago, Švico in Pariz. Povsod si je vzel, kar mci je prijalo, učil se, kar mu je da! nagon. Žene so ga ljubile, saj je bil svež, kakor iz meje ulom-njena palica in močen kakor ogenj in strasten kakor žival. Še bolj so ga skvarile. Tudi tovariši. Klanjajoči se njegovi silni naravi in spretnosti so ga cenili, mu hlinili in ga tudi resnično občudovali. Tako je dozorel a bil slab. Vse kar mu je bilo, mu je bilo zaradi njega samega. Čudna bolna samozavest in samoljubje je bila duša njegova, nevzgojena je ostala strast njegove jeze. Niti zaveda se ne, da je lahkomiselno ubil človeka v dvoboju. Morda se je samo začudil, od-kodi človek, ki se mu ustavlja....«
»Žene so ga razvadile,« je slikala Slavica dalje, »norele so za njim in niti zamerile mu niso: ne, še srečne so bile, če je bil ž njimi nasilen. Pa sem prišla jaz in me je sodil po onih a se je zmotil. Moj Bog, kolik udarec v njegovo samoljubje. Hujši od rane, ki jo je predrzno skupil pod mojo sabljo. Moj Bog! Saj tudi, če me je ljubil kdaj, ali me še more? Ali se ni samo potuhnil, češ: ko bo moja, ji vrnem z bičem. O, ni le hraber, je iz očetov tudi zvit in niti kriv ni, ki ne ve, kaj je dobro, kaj je zlo.« — — —
Stopila je k svaku Pozniku v njegovo uradno sobo, in našla pri njem Albina, ki si je bil pravkar od geometra izposodil petdeset goldinarjev. Mimogrede je to Slavica zaslutila in mislila:
i
»Glej, našo zlato mladino in onega južnega brata! Kolika razlika. Kadriljo, da, in valček, to še zmore in par čaš šampanjca, če mu jih kdo plača; kaj silnega pa« —
Kljub tej misli je živo in ljubeznivo nagovorila Albina, da je pravzaprav silno slab dvorjanih, ker ji ni povedal še prav nič v kolikem slogu bo priredila Čitalnica ples. Hitel ji je praviti, da so priprave sijajne in da mora sosede y trgu le občudovati, kako požrtvovalni da so v narodnih prireditvah.
»Glejte no,« je menila pikro, »ti si potemtakem eden največjih rodoljubov. Vsaj plcšeš, da ti ni para,«
»Žrtvovati se je treba«, je odvrnil in se začel poslavljati.
»Seveda«, je rekla in mu segla v roko. Ko je šel, se je zasmejala pred svakom. »Žrtvovati, ie rekel, ampak za tvoj denar, kajne, France?«
»Nič ne govorim rad«, je menil Poznik mirno uljudno. »No da,« je rekla, »taka ko naš kaplan proti plesu nisem in Albinu nič ne zamerim.« A ti, moj ljubi, malo zavistna sem pa. Ali imam letos kak pust? Ti pust, Helena pusta, Sivec s svojo pustno, zares od samih pustežev ne pridem do svojega veselega pravega pusta.«
»Kaj pa hočeš,« je rekel Poznik. »Saj vidiš, kako je s Heleno. Taka ne more več med ljudi. Saj se sirota mene sramuje.«
»Ali je norčava?« se je nasmejala Slavica. »Kar mora biti, mora pič biti. Boga naj zahvali, da je enkrat pegava, bo že še svetlo lice dobila.«
»Le pojdi k njej in ji povej«, se je nasmehnil Poznk, »če ji jaz podobno omenim, trdi, da sem surov.«
Slavica ni odgovorila. Čez hip pa je rekla: »Saj smo res revice, me ženske.«
»Evi se zahvalite ze to«, se je nasmehnil Poznik, »mi moški nismo krivi.«
»Čudni ste«, je jeknila deklica.
»Tudi taki se dobe,« je menil geometer in segel kakor razmišljeno po listu, ki je ležal na mizi pred njim, ga zganil in pokazal Slavici molče mrtvaško oznanilo o neki gospe Rosandi-čevi. Zardela je ko mak.
»Vidiš«, je rekel, »očividno se zadnjič ni mogel javiti; poklicali so ga k umirajoči materi.«
»Izrazila mu bom svoje sožalje«, je rekla deklica mirno. Poznik pa je rekel:
»Govoril bom naravnost. Meni nisi mogla Prikriti, da nisi ravnodušna proti njemu. Glej, zdaj se huduj ali ne. Tako sem naredil kakor povem.«
»Kaj si naredil?« je zadrhtelo iz Slavice. »Tam doli imam znanca,« je dejal mirno Poznik. Prav zaupno sem mu pisal, naj mi sporoči kdo, kaj in kakšen je ta tvoj »južni brat.«
Slavica je z odprtimi ustmi in trepetajočimi rokami strmela vprašujoče v svaka. Komaj je zadržal blagohoten nasmeh. Dejal je:
»Doslej še nimam nobenega poročila.« U-molknil je in vprašal nato:
»Zdaj, pa reci, ali sem storil prav ali nc. Kar je je in ostane v sorodstvu.«
Nemirna se je dvignila in rekla:
»Huda nisem; nate nikoli France.«
Solza ji je zaigrala v očesu. Ganotje je premagalo Poznika in je rekel milo:
»Posestrima moja mila. Zoriš, zoriš in morda zori tudi oni in si zorita drug drugemu, kakor sva dolgo jaz in Helena.«
V	strašni zadregi in od sramu oblita je stala Pred lepim močnim in tako enotno doraslem človeku. Ustnice so ji gibale in ni našla besede, da bi se branila njegove silne moči in dobre besede. Ko jo je našla, je bila to beseda obešenjaško zasoplega dijačka in je rekla:
»Kaj vedno spominjaš Heleno? Kaj je meni želena mar? Mene bi bil vzel, pa bi bilo.«
In kakor čudežno je hipno premagala svojo zadrego in se vedro zasmejala, zasukala na peti, Planila k vratom in zapela kakor nekdaj prešerno;
»Kaj maramo mi, smo fantje mladi....« Sosedni uradniki so prav ko nekdaj hiteli Sledat, kdo poje v resnih uradnih prostorih. De-
klica pa sc je sredi hodnika obrnila in vrnila nazaj k Pozniku.
»Ti,« je rekla, »pa nikar ne misli, da rabim varuha. Si bom znala že sama pomagati.«
Nato je zaupala Pozniku, kako je Rosan-diča na Bledu s sabljo udarila po glavi, ko jo je hotel nasilno poljubiti. Zadivljen je strmel Poznik vanjo.
»Da,« je živela deklica v nekako skoraj preživahno veselje, »taka sem ti. Zdaj vidiš, da sem zrela in da tvoje pomoči prav nič ne rabim.«
»No seveda,« je dejala čez hip, »nekaj malega te že rabim. Za vsak slučaj, če bi zopet kak krvaveč vstal, veš, tvoj damski samokres sem si prilastila in ga nosim vedno seboj.«
»Oho«, je vzkliknil Poznik vedro, »orožniki naj te dobe. Kje imaš orožni list?«
»Bom rekla, da ga imaš ti«, je odvrnila deklica naivno.
»Lepa nerednost,« se je zasmejal Poznik, nato zresnil lice in dejal:
»Prav. A previdna bodi. Orožje je nevarno.«
»Če bi se hotela sama počiti morda,« je odvrnila, »tako pa ni.«
Nato se je naglo nagnila čez njegovo rame in mu dahnila poljub na lice.
»Nisem obrit,« se je skušal otresti,
»Ah kaj,« je menila, zato, kar dober si mi... Razvajaš me.« In prhnila je iz sobe in dospela po hodnikih v veliko vedrost uradnikov:
»Soldatov primanjka, pa pojdemo mi«-------------
Potem je zopet sanjala o Rosandiču in je bila vedrejša:
»Kakor odmrl je misli name, ko so mu sporočili, da mu umira mati. Saj vendar ni tako samoljuben in brezčuten. Vsaj eno ženo je cenil in ljubil, kakor ceni in ljubi pesem svoje mladosti. O moj Bog! Da, to imajo tisti ljudje tam doli. Svoje matere ljubijo do konca, do bridke smrti. Za matere čast ubijajo, sodijo z nožem in pištolo in na mestu.«
V	njeno veselje je hipoma padel dvcm:
»Pa kaj to? Ali niso isti ljudje svojih zakonskih žen mirno davili in trovali, kadar so se jih nasitili? Ali ne puste, da so jim vse življenje sužnje, da jih redijo, oblačijo in vrhu truda še strežejo gnusni njihovi sli? Kaj to, če cenijo mater? Dobili so iz krvi, iz dedov, kakor žival svoj nagon. To je vse in drugega višjega ni nič.«
Deklica je zaplakala v roke. Nekod od zunaj je zapela harmonika in ugasnila. Za njo se je oglasil klavir in pesem Albinova in je otrpnila v strašni kadenci:
» kommt nimmermehr aus diesem
Wald «
Deklico je zazeblo do srca. Planila je k priprtemu oknu in je zaklenila. Sama ni vedola kdaj ga je bila odprla.....
POVEST GOSPE N. N. ANTON CEHOV - JOŽE TOROŠ.
RED devetimi leti, pod večer, ob času košnje sva jahala jaz in Peter Sergjejič, preiskovalni sodnik, na postajo po pisma.
Vreme je bilo kras no, toda ko sva se vračala, se je oglasil grom in zagledala sva grozeč črn oblak, ki je plaval naravnost nad naju. Oblak se je približeval nama in midva njemu.
V	ozadju sta se belili naša hiša in cerkev, srebrile so se topole. Dišalo je po dežju in pokošenem senu.	Moj	spremljevalec je bil dobre
Volje. Smejal	se	je	in	govoril neumnosti. Pravil
je, da bi ne bilo slabo, ako bi dobili na poti srednjeveški grad z zobičastimi stolpi, z mahom obraščenim, s sobami, da bi se v njih skrila pred dežjem in bi naju naposled ubil grom....
Po rži in po ovsenem polju so prošli prvi valovi, veter je potegnil in v zraku so se vrteli prašni stebri. Peter Sergjejič se je veselo zasmejal in vzpodbodel konja.
»Krasno!« je vzkliknil. »Jako lepo!«
Jaz, prevzeta od njegovega veselja in pri misli, da se premočim takoj do kosti in da me lahko ubije strela, sem se tudi začela smejati.
Vihra in naglo jahanje, ko te duši veter in se počutiš ptico, te razburjata in ti šegetata grad. Ko sva prijahala na dvorišče, je veter prenehal in velike kaplje dežja so udarjale ob travo in strehe. V bližini konjskih hlevov ni bilo žive duše.
Peter Sergjejič je sam spravil konje na njih mesto. Čakajoč, da konča, sem stala na pragu in gledala na poševne deževne proge; silni razburjajoči vonj sena je bil tu močnejši kakor na polju; radi dežja in oblakov je bil mrak.
»To je udarilo!« je rekel Peter Sergjejič, ter se mi po krepkem gromenju približal, ko se je zdelo, da se jg nebo razpočilo na dve polovici. »Kakšen je bil?«
Stal je na pragu zraven mene in me je, zasopel od hitre ježe, gledal. Opazila sem, da me ogleduje.
»Natalija Vladimirovna«, je rekel. »Jaz bi dal vse, samo da bi mogel dolgo stati tako in gledati na Vas. Vi ste danes prekrasna!«
Njegove oči so gledale navdušeno, prosile so, obraz mu je bil bled, na bradi in na brkih so se mu blestele deževne kaplje, katere so tudi, tako se je dozdevalo, ljubeče gledale na mene.
»Ljubim Vas,« je rekel. »Ljubim in srečen sem, da Vas vidim. Vem, ne morete biti moja žena, ali jaz nočem ničesar, nič mi ni treba, vedite samo, da Vas ljubim. Molčite, ne odgovar-
jajte, ne pazite na to; pa vedite samo, da ste mi dragi in dovolite mi, da Vas gledam.«
Njegovo navdušenje je prešinilo tudi mene. Gledala sem njegov radostni obraz, slušala glas, ki se je mešal s šumom dežja in kakor začarana se nisem mogla premakniti.
Zahotelo se mi je gledati brez konca v svetle oči in poslušati.
»Vi molčite — prekrasno!« je rekel Peter Sergjejič. »Nadaljujte molk!«
Meni je bilo dobro. Zasmejala sem se od radosti in zbežala po največjem dežju v hišo; on se je tudi nasmejal in poskakujoč je bežal za menoj.
Oba sva šumno, kakor otroci, mokra, zasopla, po stopnicah ropotajoč priletela v sobo. Oče in brat, ne vajena gledati me veselo in smejočo se, sta me začudeno pogledala in se tudi sama začela smejati.
Črni oblaki so se razkropili, grom je potihnil, le na bradi Petra Sergjejiča so se še blestele kapljice dežja. Ves večer je pel do večerje, žvižgal, igral se s psom, lovil se z njim po sobah, tako da bi kmalu prevrgel slugo s samovarjem. A pri večerji je jedel veliko, uganjal burke in trdil, da če ješ v zimi sveže kumarice, ti diši v ustih po spomladi.
Ko sem se odpravila spat, sem prižgala svečo in odprla okno na stežaj; negotovo čuv-stvo je obvladalo mojo dušo. Spomnila sem se, da sem zdrava, prosta, znatna in bogata, da me ljubijo; glavno pa, da sem znatna in bogata, —. znatna in bogata, — kako je to dobro, Bože moj! Nato sem se sključila v postelji od lahkega hlada, ki je prihajal iz vrta z roso, skušala sem razumeti, ljubim li Petra Sergjejiča, ali ne  a ker si nisem bila na jasnem, sem zaspala..
Ko sem pa zjutraj zagledala na svoji postelji trepetajoče solnčne pege in sence lipovih vej, se je vzbudil v mojem spominu včerajšnji dogodek. Življenje se mi je videlo bogato, kratkočasno, polno krasote. Prepevaje sem se naglo oblekla in stekla na vrt....
A kaj je bilo potem? Potem — nič. Po zimi, ko smo stanovali v mestu, je prihajal Peter Sergjejič le redkokdaj k nam. Vaški znanci nas očarujejo le na vasi in poleti, a v mestu in v zimi izgubijo polovico zanimivosti. Če jih v mestu pogostiš s čajem, je, kot bi nosili tuje obleke in da predolgo mešajo svoj čaj. Tudi v mestu je Peter Sergjejič večkrat izpregovoril o ljubezni, pa nikdar ni bilo onega vtisa kot na vasi. V mestu sva silnejše občutila steno, ki je naju ločila; jaz sem bila znatna in bogata, a on ubog, sin djakona, ki ie izpolnjeval dolžnosti preiskovalnega sodnika in vse; oba, — jaz po svoji mladosti, a on Bog ve zakaj — sva videla to steno, jako debelo in visoko, in 011 se je, ko je bil pri
nas v mestu, nategnjeno smehljal in kritiziral višji svet, ter je mrko molčal, če je bil še kdo v sprejemni sobi v njegovi prisotnosti. Ni je na svetu stene, katere bi ne bilo mogoče prebiti, pa junaki modernega romana, kolikor iih poznam jaz, so preveč bojazljivi, uveli, leni in slabotni, ter se mnogo prezgodaj udajo misli, da so jim le zapreke na poti. da se jim nič ne posreči, da jih je življenje osleparilo; mesto da bi se borili, samo zabavljajo, imenujejo svet pust in pozabljajo, da postaja njih zabavljanje pusto.
Mene so ljubili, sreča je bila tako blizu in zdelo se je, da živi tik mene; jaz sem živela prepevajoč, nisem se potrudila, da bi sebe razumela, ne vedoč kaj pričakujem in hočem od življenja, a čas je mineval in mineval.«
Šli so mimo mene ljudje s svojo ljubeznijo, sijali so jasni dnevi in tople noči, prepevali so slavčki, dišalo je po senu — in vse to, milo, prekrasno v spominih, je prešlo meni, kakor vsem, hitro, brezsledno, brez cene in izginjala kakor megla Kje je vse to?
Umrl je oče, jaz sem se postarala; vse, kar mi je ugajalo, mi laskalo, napolnjevalo z upom
—	šum dežja, bobnenje groma, misli o sreči, pogovori o ljubezni, vse to so postali spomini, in jaz vidim pred seboj daljavo, ravno, prazno kot puščavo, na ravnini ni žive duše a tam daleč na obzorju temno, strašno.
Zazvoni  Prišel je Peter Sergjejič. Ko vidim po zimi drevesa in se spomnim, kako so po •etu zelenela zame, šepečem:
»Oh, moji mili!«
Ko vidim pa ljudi, s katerimi sem preživela svojo pomlad, postanem otožna, toplo mi je in jaz šepečem ravno isto.
Po posredovanju mojega očeta so ga že davno premestili v mesto. On se je nekoliko postaral, nekoliko zgrbil. 2e zdavnaj je nehal govoriti o ljubezni, ne uganja več burk, svoje služ-
be ne ljubi, bolehen je, v nečem razočaran, na življenje je mahnil z roko in nehote živi. Vsedel
se je k kaminu; molče je zrl v ogenj Jaz, ne-
vedoč kaj naj rečem, sem vprašala:
»No, kaj?«
»Tako«, je odgovoril.
In zopet molk. Rdeča svetloba od ognja je zaplesala po njegovem žalostnem obrazu.
Spomnila sem se nekdanjih dni in naenkrat sta se stresli moji rameni, glava se je sklonila in bridko sem zajokala. Postalo mi je neznosno žal same sebe in tega človeka in strastno sem zahotela to, kar je prešlo in kar nama odkazuje sedaj življenje. Sedaj nisem več mislila na to, da sem znatna in bogata.
Glasno sem ihtela, stiskala si glavo in mrmrala.
»Moj Bog, moj Bog, izgubljeno življenje....«
On je pa sedeli, molčal lin mi rekel: »Ne pla-kajte.« On je razumel, da moram plakati in da je nastopil čas zato. Čitala sem v njegovih očeh, da se mu smilim, in on se mi je tudi smilil, ta bojazljivi nesrečnež, ki ni urnel ustvariti mojega ne svojega življenja.
Ko sem ga spremila, se mi je dozdevalo, da je on v prednji sobi nalašč oblačil dolgo kožuh. Dvakrat mi je molče poljubil roko in mi dolgo zrl v objokani obraz.
Mislim, da se je v tistem hipu spomnil na nevihto, deževne proge, najin smeh, moj takratni obraz. Hotel mi je nekaj reči. in bi rad povedal, pa ni nič rekel, samo pokimal je z glavo in mi krepko stisnil roko. Bog z njim!
Ko sem ga odpravila, sem se vrnila v kabinet in se vsedla na preprogo pred kaminom. Rdeče oglje se je pokrivalo s pepelom in je začelo ugašati. Mraz je že srditeje udarjal ob okno in veter je zapel v kaminu.
Vstopila je sobarica in misleč da sem zaspala, me je poklicala....
Čaranje.
Trenutki ure so, minute dnevi, in ves neskončni čas oko strmi . .. Srce je bolno, duša mi drhti in roka sega v zaželjeno daljo! -Zdaj, zdaj ...» Odeta v sivo baljo se starka s koso bliža in zgubi — oko utrujeno se za odsevi fantastnib senc lovi . ..
Rtano Kosovel [1914].
ANDREJ KOŠUTA. SLOVENSKA POVEST. ALOJZIJ REMEC
AD gozdom so letale granate kakor grozni zmaji prežeči pod oblaki in tuleči v noč:	vau-
vau-vau ... Zaganjale so se v debla, da so se drevesa lomila kakor v predpotopnem viharju, ko se je zemlja rušila v vode in so požirala močvirja gore, da je bllatna, kadeča se voda v širokih pljuskih šumela do oblakov, razpaljenih v plamenih bliskov, raztrganih od bobnečih strel. Zaganjala so se v mokra mahovita tla. orala zemljo, da je škropila drevesom do najvišjih vej, in koinčavale isvojo poit v širokih lijakih v tleh.
■ Le redkokatera granata se je razpočila na svojem cilju. Tedaj se je zabliskalo, v silnem gromu se je stresel gozd, veje so pokale, iz smrdečega gostega dima so brenčali železni drobci na vse strani.
Nizko nad vrhovi dreves so se v ostrih pokih razletavali šrapneli, da je svinec in železo padalo in bilo po ubogem drevju kakor toča.
Nekje pred gozdom — komaj je moglo uho to razločiti v grmenju in šumenju — so ragljale strojnice, včasih je švignila mimio drcbna ik>rogli ca iz puške.
Že dve uri je divjal ta pekel. Nekako ob treh ponoči se je bilo začelo, a jutra ni hotelo biti.
Ob potočku po dolinici, ki se je vila med obraščenim hribovjem, je ležala v grmovju kompanija, ki ji je poveljeval Andrejčkov gospod. Kje ie bil regiment, kje bližnja kompanija, kje prijatelj, kje sovražnik, vedi Bog. V dolgi vrsti so ležali možje na trebuhih v rosni travi, tiščali puško k sebi in strmeli v temo.
Pozabljeni so bili marši zadnjih dni, niso več čutili ranjenih, pekočih nog v težkih čevljih, niso čutili lakote, niso čutili odrevenelih udov in členkov na rokah, le nekje v tilniku je tiščalo nekaj kakor kamen in se še zavedalo:. človek živi.
Nekako v sredi te neme vrste živih bitij, ki niso vedela eno za drugo, ki so bila kakor odrezana od stvarstva božjega, je ležal Aleš Koritnik. Na njegovi desni je bil Gruden, na levi Urh. Kje*je bil Krapež, ni nihče vedel, zakaj tisti večer je moral s patruljo naprej. O Andrej-čku so pa vsi vedeli, da je zadaj nekje, na varnem, na toplem, in so ga vsi zavidali za njegovo srečo.
»Ali še živita?« je vprašal Koritnik in se v temi preobrnil na hrbet.
»Bog nam pomaga, Aleš, še sem živ. A kako dolgo še? O, moji otroci, moja žena!« je vzdihoval Gruden.
»Še se me glava drži!« se je oglasil na drugi strani Urh. »Da bi človek vsaj kaj videl. A sama noč, tema, gozd. Da bi vsaj vedel, odkod se ta vražji ogenj jemlje!«
»Lepo je to divjanje, ta vihar v noči. Grozno in lepo! Le poglejta, ko zagore v stoterih barvah oblaki, ob vsakem strelu, da oči slepi! Ko bi mogel to naslikati, v živi besedi povedati, zapisati tako, da bi mi nikoli ne izginilo iz spomina!«
»Vraga je lepo!« je robantil Urh:	»Ti,
Aleš; si in ostaneš norec!«
»Zato pa božce rezljam in vidim vse z drugimi očmi kakor vsakdanji ljudje«.
»Molita, fanta! Iz tega ne pridemo več živi v svet!« se je oglasil Gruden.
»Čakaj, da pride dan! Tedaj pojdemo naprej. Že dva dni se klatimo tu okrog in sovražnika še nismo videli. Radoveden sem, kakšni so Rusi.«
»Takšni kakor ti ali jaz. Ljudje so!« mu je odgovoril Aleš.
»Kaj — ljudje! Hudiči so, da gredo s takim ognjem naprej. Človek bi si zgrizel od jeze. Ali je to vojska? Sovražnik gre nad te z granatami, s šrapneli in z vsem vragom, da je prej po tebi, kakor si mu utegnil pogledati iz oči v oči. In naši! Kakšni generali so to? Nikjer topov... Komaj bevskne kje kak možnarček in že ga nj več. Samo nas so vrgli sovražniku
v	gobec. Samo infanterija, uboga, lačna in trudna infanterija. Tako nas gonijo kakor pse vtse križem. In sem mislil, norec, da se bomo bili mož proti možu, top proti topu!«
Urh je zaklel v svoji jezi. a nenadoma posluhnil.
»Ta gre nad nas!« je še viknil in se stisnil k tlom.
Visoko pod oblaki je zatulila tisti hip granata vse drugače kakor one, ki so padale v gozd. Nižje in nižje, bližje in bližje, v položnem loku je treščila v potok in se razletala, da je voda poškropila Aleša in vse tovariše v bližini.
Tedaj se je vrsta zganila, oživela in z na- , gonsko silo brez povelja planila kvišku, se obrnila in v divjem begu zdrvela po obronku navzgor. Možje so butali ob deblu, se spotikali in padali nad koreninami, robidovje se jim je zapletalo krog nog, a divjali so dalje z nevzdržno silo. Svet se je polagoma dvigal, debla so se redčila, na vi ha raztegnjenega hrbta redko po-rastlega hribovja se je svet odprl v jutranjem mraku.
Oddahnili so se.
»Kje so častniki?« so se vpraševali; ko so se ustavili.
»Tiho!« je sikal mladi kadet — edini, ki je bil pri kompaniji.
»Bodo že prišli!« jc godrnjal Bajec, ki jc bil pred odhodom na fronto povišan za narednika, in z očmi štel ljudi.
Polovica jih je manjkala po njegovem računu.
»Vrag nas bo vzel...« je mrmral in žvečil tobak v ustih.
Streljanje je ponehavalo, za rdečimi oblaki je gorela prva zarja.
❖	❖ *
Tisto jutro je stal Andrejček na ravnini ob umazani gališki bajti in varoval konja svojega gospoda. Notri v hiši se je vrtel kamen v žrmljah, stara ženska ga je gnala, da skuha močnik za dvoje otrok-sirot.
Stotnik baron Lindner je bil šell v jutranjem mraku iskat svojo četo. Prejšnji večer je bil Pustil Andrejčka s Ikomjem na tem mestu. Kaj bi mu konj v gozdu? O polnoči je prišel nazaj in zlezel v nekak Žakelj, ki ga je Andrejček klel ob maršu, iker ga je moral nosliti na svojih plečih Niti ogenj topov, ki so v jutranjih urah obstreljevali gozdovje, kjer je bil regiment z njegovo kompanijo, ga ni pregnal iz tega Žaklja.
Šele zjutraj, ko je streljanje nehalo, se je odpravil s cigareto v ustih, kakor da gre na vežbališče, iskat svoje ljudi.
Zdaj je bilo tiho, le na desni nekje je še v Presledkih grmilo.
Andrejček je zehal, ker je vso noč bedel.
—	Bogve, ali so moji prijatelji še živi: zagonetni Koritnik, razposojeni Urh, nesrečni Gruden, koren jaški Tone? — se je vpraševal v mislih. Skoraj sram ga je bilo, da čepi za njimi na varnem in pase dolgčas.
Naslonil se je na plot ob kolovozu in se domislil, da bi moral pisati materi, Francki, Marički. Niti vrstice jim še ni poslal, odkar je šel zdoma in zdaj bi bil čas za to.
In je napisal prvo dopisnico materi: »Ljuba mati! Naznanjam Vam, da sem prišel zdrav in vesel v Galicijo. Tu je lepo. Gospodovega konja varujem. Hudega mi ni. Vsi moji prijatelji so živi in zdravi in vas vse pozdravljajo, Krapež, Urh, Gruden in kar nas je z Golega brda. Vas pozdravlja Vaš sin Andrej.«
Začel je pisati drugo dopisnico, a preko prvih besed: »Draga Marička!« ni prišel.
»Kaj bi ji pisal, ko sva skoraj skregana?« se je vpraševal.
Zamislil se je in gledal po pustem kolovozu, ki je peljal proti gozdu. Nenadoma se je med drevjem nekaj zganilo, mal trop ljudi je prihajal bližje. Na streljaj je Andrejček spoznal prvega moža: bil je Krapežev Tone. Za njim ie stopalo šestero jetnikov, za njimi še dva vojaka.
»Kje si pa te dobil, Tone?« se je Andrejček že od daleč smejal Krapežu izza plota.
»Prve tri sem jaz ujel!« se jc pohvalil Tone in se ustavil. »Ali imaš za cigareto tobaka?«
Andrejček mu je prižgal cigareto, mu jih stisnil še par v pest in ga silil, naj pripoveduje.
»Nocoj sem bil z dvema možSma na patrulji. Noč, tema, gozd — vsak hip se lahko zadeneš z nosom ob Rusa.
Po polnoči so začele sekati granate v gozd, da so hrasti in bukve padali na levo in desno. Sodni dan. Iščemo zavetja in tedaj zaslišimo v grmovju javkanje in mile molitve. Splazimo* se tja in dobimo tam tri bratce, ki so se nam takoj podali, ko smo jim pokazali bajonete. Medaljo dobim, Andrejček, in povišanje. Zdaj jih peljemo na višjo komando.
»Mnogo Rusov mora biti za temi hribi!« je modroval Andrejček.
»Kakor listja in trave. Huda bo. Ne bo dolgo, ko pride njihova infanterija, potem bo joj. Zato grem prav rad s temi le bolj na varno.« je šepnil Andrejčku na uho in se odpravil dalje.
Niso še izginili za drugim gričem, ko so na levi začele pokati puške.
»To so naši — zdaj so zagledali Ruse!« si je dejal Andrejček.
A kmalu je spoznal, da se moti.
—	Ciii-umu — je zažvižgalo v zraku in škrcnillo v slamnato streho.
Za to kroglo je priletela druga, tretja in Andrejček je menil, da bi kazalo stopiti na drugo stran bajte, kjer je jokala starka in molila z otrokoma pred sveto podobo, pred katero je bila prižgala luč.
Ko je Andrejček nategnil povodce, da konja cdpelje na drugo stran, je zopet zažvižgalo, konj se je vzpel na zadnje noge, da je Andrejčku — kakor je bil velik — potegnil kvišku, obstal za hip in se nato zgrudil na tla. Z njim je padel tudi Andrejček.
Prvi hip ni vedel, kaj je živali, a ko se je izvlekel izpod nje lin odvil povodec izmed prstov je videl, da ima roko krvavo. Konj je bil zadet do smrti skozi vrat.
Z nogami je bil divje krog sebe, da se je moral Andrejček splaziti od njega, da bi ga ne zadel s kopiti, iz nozdrvi in iz gobca mu je silila krvava pena, hropel je, kakor da je padel sredi najhujšega dira, iz oči, ki so se svetile v onemogli belini, je zijala bolečina trpečega živega bitja, vijočega se v smrtnih mukah.
Andrejčka je ta zadnji boj zveste živali tako prevzel, da je pozabil na vse krog. sebe. Ni slišal več krogel, ki so rile v ilovnate stene koče, ob kateri je ležal, ni več čul javkanja starke in molitve otrok, le tiste oči je gledal, ki so ga prosile usmiljenja.
Konj je drgetal v zadnjih sunkih, ko je Andrejček zaslišal, da ga nekdo kliče po imenu. Spoznal je glas svojega gospoda in pogledal skozi špranjo v plotu po kolovozu. Po jarku ob njem, skritem pred kroglami, se je plazila vrsta ljudi sem od gozda; prvi je bil njegov stotnik.
»Tukaj!« se je odzval Andrejček.
»Spravi moje stvari in potem za nami v šumo na desno! Fric mora v galopu čez njivo
v	dolino! Dobro jahaj — za glavo ti gre, Košuta!«
V	dolgilf skokih od nižine do nižine se je spustila četa ljudi proti gozdu. Za njo druga, tretja, četrta. Prej mrtvi jarki in dolinice so o-živele, tciintam se je kaka četa ustavila, puške so pokale, strojnice ropotale, kratek boj, nekje so zahruli kozaki iz gošče kakor iz tal vzrastli, na hribu se je pojavila baterija, dim se je dvignil v zrak, na daljno cesto so padale granate in šrapneli.
»Rusi!... Nazaj, nazaj!«
Tako je začel veliki beg.
Z nevzdržno silo so 'se ljudje skušali odtrgati od sovražnika. Po močvirjih in blatnih cestah, po gozdovih in nepreglednih ravninah, po hribovju in dolinah, skozi zapuščene gališke vasi, mimo samotnih dvorov se je umikal val izmučene, razkropljene, v prvem navalu tepene vojske.
*	❖ 3jC
Na tem begu, ki je trajal sam Bog vedi kako dolgo, so se ljudje začudili, ko so počivali na kratkem odmoru v mali vasi ob vznožja gora in zagledali prihajati trenske vozove, naložene s sveže pečenim kruhom.
»Štirinajst dni nisem jedel. In zdaj — kruh!« se je vzdramil Andrejček.
»Kaj štirinajst dni — cel mesec živim samo od tega, kar nakradem na njivah in surovo pojem!« mu je odgovoril Urh.
Kompanija je bila razbita, vse polno tujih ljudi je bilo v njej; a četvorica z Golega brda z Andrejčkom je bila še ostala.
Tudi stotnik baron Lindner je ostal. Na dolgih marših, ko so ljudje omahovali, od utrujenosti, v temnih nočeh, ko se je kompanija o-potekala na begu po razritih poteh, v boju, ko so sestradani možje mehanično sledili poveljem — povsod je zvenel mijegosv glas, žvižgajoč kot bič: »Kanalje, zdaj vidite, kaj je Galicija!«
Kakor ris je oprezoval za ljudmi, v bojr.i s pištolo v roki, na maršu z bičem.
Tepel jih je.
Aleš Koritnik, ki je nosil preko obraza sled njegovega biča, je bil od dne do dne temnejši in je imel skrivne načrte. Včasih, ko je s puško v roki ležal in streljal brez cilja, je iskal z dolgimi, zagonetnimi pogledi svojega poveljnika. Vselej zaman —: zdaj je bil predaleč, zdaj preblizu.
Andrejček je vedel za Aleševe misli in zavoljo stotnikove gospe mu premnogokrat govoril; »Aleš, vrzi tisto kroglo stran. Potrpi, kmalu bo boljše!«
Gruden — sivček so ga zvali — se je v teh hudih dneh postaral, obraz so mu porastle sive kocine, hrbet se mu je sklonil, kašljal je in trpel kakor nema žival.
»Javi se, da si bolan!« so mu svetovali tovariši.
»Božja volja je, da trpimo, fantje!«
To je bila njegova tolažba.
Zdaj so stali ob poti in gledali vsi lačni na vozove s kruhom.
»Ko bi vzela vsalk svicjo štruco?« je vsem iz srca izpregovoril Urh.
Toda voz za vozom je prihajal in odhajal, na vsakem je sedel sit, zadovoljen Mažar in gledal z zaničevanjem gladne ljudi.
»Nič ne bo za nas....« je dejal nekdo z ru-žaljenim glasom, ko je privozil zadnji voz mimo.
Tedaj se je zgodilo. Stranica je odskočila in štruce so> se kotailile v blato. Ljudje iso planili k vozu in začeli pobirati.
Mažar na vozu je začel vpiti, a nihče se ni zmenil zanj.
Tedaj se je prikazal stotnik Lindner.
Izkazalo se ie, da je bilo ukradenih deset štruc. Kako je Mažar na vozu to izračunal, vedi Bog, a deset štruc je manjkalo.
Stotnik je ukazal kompaniji nastopiti in šel od moža do moža:
»Ali si ti ukradel?«
Vsakdo je.rekel, da ne.
Prišla je vrsta na Grudna.
»In ti?«
»Tudi jaz ne....«
»Kaj, kanalja? Tebe sem videl, da si kruh jedel — torej si ga trudi ukradel.«
»Lačen sem, vsi smo lačni....«
»Ali misliš, da sem jaz sit, pokveka stara?«
»Nikoli nisem kradel....«
»Ali veš, da je na tatvino pri nas zapisana smrt?«
Skozi vrsto je' spreletelo nekaj upornega. Obrazi so posiveli, oči se izbuljile, pesti stisnile.
»Lačni srno....«
Stotnik je pobesnel.
»Kaj — revolta?« je siknil.
»Gruden, dva koraka naprej!«
V	roki je imel pištolo.
Gruden se je zgrudil na kolena in povzdignil roke: »Zavoljo otrok in žene Vas ponižno prosim milosti, gospod stotnik.«
»Habt acht!« je vpil stotnik in Gruden se je dvignil.
Ko je počil strel in je Gruden brez glasu padel na obraz, se ni svet porušil, ni solnce za-temnelo. Nekaj mrzlega je šlo ljudem skozi mozeg, da so stali kakor v zemljo ukopani.
Aleš Koritnik pa je vedel, da je ni več sile na svetu, ki bi mu mogla braniti izvršiti svoj načrt.
»Pride ura!« je stisnil zobe in se na povelje okrenil s kompanijo na novo pot.
(Dalje.)
BREZEN. KULTURNO ZGODOVINSKI PABERKI. LEOPOLD KEBER.
POD OGLEJSKIMI PATRIARHI.
RAVKAR se je bid vrnil kmet Miha s polja dotniov. V veži mu je zastavila pot visoka moška postava in mu molila desnico v pozdrav. — »Bog s tabo, Miiha! kli me nič več ne poziraš?«
Nelkaj časa je ogledovali kmet Miha tujca, glas se mu je zdel znan, obraz tudli, 'toda kje, kdai, odkod? Da mora človeka pustiti na cedilu spomin prav ob takih prilikah!
»Ali se nič več ne spominjaš Janeza, sovaščana z gorenjega konca?« je pomagal tujec ugibajočemu Mihi, »Janeza, ki je morali bežati iz rojstne vasi pred približno petnajstimi leti!«
»Saj res! Janez, -ti si! praiv tak si, kakršen si bil tačas, ko si zapustil Brezen. Vkljub temu bi te kmalu zgrešiil. Dobro si pa le napravil, ko si svoj čais, zdi se mi, da je bilo včeraj in vendar je že petnajst leit od tega, kakor sam trdiš, ko si namreč oholemu nemškemu osikrbniku preštel dn preirahtjall kosti. Zbal si se grofa in njegove isodbe, zato si izginil iz Brezna. Kod si hodil? Stopi v izbo, da se pomeniva!«
»Prej mi povelj, če je dotični oskrbnik še v Breznu! Veš, skrivaj sem prišel vivas, nobeden me ni videl, ker nočem dati prilike oskrbniku, da se maščuje inad mano!« je ugovarjal Janez Mihi, kd ga je siiliil v izbo.
»Potolaži se, Janez!« mu je zatrjeval kmet Miiha. »Oskrbniku sio postala v Brezsnu kmalu tla prevroča, ker so se ivsi fantje zavzeli zate in niso skrivali svojih čuvstev napram njemu. Tudi on Ije izginiti Ikmallu za tabo iz Brezna, drugi oisikrbniki pa niso več imeli poguma ravnati talko neusmiljeno z Brezetnci. Tvoj nastop je učinkoval!«
»Ce je taka, potem sprejmem tvojo gostoljubnost brez vsakega ugovora!« je • izjavil Janez lin stopil v izbo zraven veže. »Sedaj mi pa povej, kalj se je bilo novega zgodilo v Breznu v času moje odsotnosti! Veš, Miha, da sem sila radoveden!«
»Vetfjamem, Janez, naj ite radovednost le še nekoliko muči! Brej si privežeš dušo! Lačem sl gotovo in žejen tudi, kaj ne!« in že je jemal iz omare kmet Miha sir in kruh in postaivil oboje pred svojega gosta.
»Hvala ti, Miha! Večkrat sem si zaželel po svetu domačega slira. Kako 'je okusen! Naj se skrije vsak drugi sir pred inašim Brezenskim. Jaz že lahko to mečem, ki sem hodil po svetu in jedel pni tuljih ljudeh iiz tuje sklede. In da veš, sir ni bil prav zadnji, Iki me je prignal zoipet v domačo vas. Sedaj pa (le začni! Kdo župani naši zadrugii?«
»Gregor Mizarjev iz predzadnje hiše, če se ga še spominjaš. Sicer pa saj 'veš sam, ikaj pomenja dandanes župan. Brez vsake moči je,, toda 'ker prihaja do izraza pri volitvah župana naša volja, se oklepamo z vso vztrajnostjo te svoje starodavne in sedaj edine pravice, ki so jo nam še pustili nemški grofje. Pioslušaij, Janez, malodane vsa posestva so prišla že v roke Friulskega grofa. Privadili smo se tudi itemu, saj se najbolj iskri konj pni vadi slednjič biču. Laistno zemljo obdelujemo tujemu gospodarju, samo da nas pusti (na rodni zemlji trpeti in umreti. So pač itaki zakoni! Kdlo naj se jim upira?! To je vse, kar ti imam povedati iz Brežina! Tvoji doživljaji bodo gotovo zanimivejši in morda tudi veselejši od naših, zatio pa le na dan z njimi, če si se že okrepčal!«
»Zelo mi je teknilo, hvala ti, Miha! Je že res, kdolr je hodil po sveitu z odprtimi očmi, ima mnogo povedati, a kjje naj zaanem?«
»Povedal mi boš itak vse, potem je pač vse eno, kje pričneš!« Kmet Miha ni znal skrivati svoje radovednosti. Naravnost v usta je gledal svojemu gostu, da mu ni ušla nobena beseda.
»Pogodil si (jo! Le poslušaj! Nemški cesar in papež sta se sprla. Menda je šilo za ito, kdo naj ima izključno pravico imenovati škofe. Henrik je odstavil Gregorija, papež je proklel cesarja, in ker je stali v tej borbi Friulski grof Ludvik na papeževi strani, je cesar Henrik kiraitko malo Ikoj po grofovi smrti zasegel Friul-sko grofijo in jo daroval patriarhu, da si pridobi v injem zvestega zaveznika.«
»Potemtakem je bil Ludvik zadnji Friulski grof, mi smo pa prišli pod nadvlado Oglleftske-ga patriarha,« je pripomnil kmet Miha, »in o vsem tem še nič me vemo. Kdo nas bo pa sodil, kako bo z globami?«
»Le počasi, Miha!« ga je blagohotno pokaral Janez, »Vse ti pojasnim pravočasno! Se vidi, da so Brezencem prešli sodni dnevi »n globe že v kosti in mozeg. Par mesecev nato je umrl patriarh Sieghart, ki mu je bil kot naslednik izvaljen Henrik. Bil sem slučajno v Ogleju, ko je bil novi patriarh ustoličen. Koj po slovesnosti v Oglejski baziliki, se je napotila večja mnoižica ljudi, da se pokloni novemu patriarhu. Zraven sem se še jaz prislinil. Ce ti že ne koristi, Škodovati ti to nikakor ne more, sem si misllil, im hajd! z drugimi vred pred patriarha. Ta nias je milostno, da cello Ijubeznjiivo sprejel in se zahvalil za poklonitev. Sedaj pa poslušaj m se čudi: okrog dve sto nas je bilo, in vendar se ije obrnil patriarh samo name, menda ker sem bil za glavo ivečji od vseh drugih, in me vprašal, od Ikod da sem. Povedal sem mu, da sem iz Brezna iln mu popisati njegovo lego in lepoto. Nemščini sem se priučili po svetu, patriarh je namreč Nemec, in besede so mri kar
same uhajale iz ust, me da bi jih naganjale k temu zbraine misli. Človek zna komaj v 'tujini ceni/tli domači kraj. Patriarh si je zapisal ime: Brezen, stisnil irui rolko in mi rekel: Na svi-deinje! Skioro gotovo ije misilil patriarh, da je 'bila vsa množica iz Brezna, Iker ga je tako ge-nila ivdanost gonslke vaisice.«
»Kaj pa s sodnikom?« je zopet prekinil nestrpni Miha goivlornika.
»Sam dobro veš,« ga je zaivrinil Janez, »da ne gire ob itakih prilikah nadlegovati mogočnega gospoda z vprašanjem, koliko bo zahteval njegov sodnik za vsalko pravdo lin za vsako razpravo. Ves dobri vtis bii islkvarillo italko ivpra-šamje. Te sit vari se zvedo tudi od drugih oseb. Stopil sem v gostilno, dobil slučajno v njej patriarhovega služabnika, ki ga (je imel pri sebi, ko je bil še kainoniilk ;v Augsburgu nn ta mi je razjasnil marsiilkatero zadevo. Vsa oblast, Ikii sta jo imela prej Firiulslki grof in Koroški vojivoda, je. prešla na patriarha, ki je dobil itudi /vsa posestva po pokojnem grofu Ludviku. Brezen je potemtakem patriarhova lastnina. Brezenci so si pa pridobifli, ne da bi bili niti z mezincem genillii, inajvišijo naklonjenost z mojo pomočjo in s pomočjo izposojenega odposlanstva. Ker ima pa patriarh, tako je nadaljeval njegoiv služabnik Rupreht, preveč posla s cerlkvenimi zadevami, namerava imenovati poisebnega odvetnika Oglejske cerkve, ki naj z uma svitliim mečem zagovarja posvetne pravice patriarhove, ki pa mora braniti, pustivsi um doma, samo s s v e/tl im mečem patriarhoivoi posest. Enlkirat na leto, tako mi je zatrdil Ruprehit, pojde ta zagovornik po deželi, sodil bo in razsajal, toda »globe se odpravijo, mesto teh bo dobival stalne leitne prejemjke in sioer dve kravi, diva mernika pšenice, enako količimo ovsa, dve oivci, pet kokoši 'in petdeset jajc.«
»Kalkor mi ugaja odprava glob,« je pripomnil Miha, »tako se ne morem sprijazniti s to nagrado. Šele sedaj se. bomo pričkali in pravdali, kdio naj da kravo in kdo jajca, Iker bo vsalk rajši plačal z jajoi kakor pa s kravo.«
Iz Janezovega pripovedovanja smo zve-deli, da si je bil zapisali patniarh, ko je spretje-mlal »Birezensko« odposlanstvo, ime Brezen. Ne brez namena. Še isito poletje, kio je patriarh letoval iv pnijazinem Tolminu, se je pripeljal v kočiji, v Brezen. Seveda se je javil njegclv prihod Birezencem pravočasno, da so se itemelijito pripravilijia ta nenavadni obisk visokega gospoda, tki sedi v državnem zbciru koj za v o j: vodami din ki spremlja vsakega cesarja v Rim h kronanju. Vsa vas je bila v zelenju. Iz bršljana in smrekovih vejic iso bila spletla Brezenslka dekleta okraske, fantje so se pa naučili brezhibno in brez mot pesem, ki so jo spesnili in ugilasbilli famtije isami inalašč za to slavnostno priliko. Zupan Gregor je bil naprosil Janeza, naj ga nadomešča pri sprejemu, češ da je hripav. V resnici pa ni znal nemščine.
Kar načuditi se ni mogel patriarh takemu sprejemu. 2c zunaj vasi ga je pozdravil napis: Vugh te primi patriarh vudi Vreznu duvar barh.*)
Takoj si je dal prestaviti rta napis po svojem tolmaču in še preden je ta zinil prvo besedo, je že zadonel mogočen zboir lin ubrana pesem iz slovenskih grl je pozdravila visokega gosta. Nato se je zahvalil patriarh najprej za poklonitev v Ogleju, lomemivši, da se mu (je bil vtisnil itačas marsikateri obraz, ki ga vidi danes pired sabo, v spomin, potem je pohvalil pevce im dovolil, posluždivši se s volj ih regalijslkih pravic, Brezencem, da smejo limeti vsalko leto sejem lin sicer na dan, ki isl ga sami izberejo, ki pa velja, enkrat določen, za visio poznejšo dobo. Toda s sejmom se še mi izčrpala patriarhova naklonjenost. Brezenske pevce (je poslal učit se petja v Čedad iin določil, da bodo v bodoče edino le oni prepevali o slavnostnih prilikah ambroziijanlsko zahvalnico..
Henrik je le malio časa patriarhova!, a ni zamudili, Iko se ije mudil poleti v Tolminu, nobeno leto obiskati Brezen. Vse to se ie seveda zapisalo v patriarhijsko kroniko, ki jio je pregledal in prebral vsak novo izvoljeni patriarh, da dobii dobire smernice svojemu delovajnlju. Opazivši redne izlete svojih prednikov v Brezen, je tudi vsak novi patriarh obiskoval ivsa-ko leto Brezen; meneč, da je rto dolžnost vsakega patriarha lin ustoličenju v Ogleju, prevzetju posvetne oblasti v Čedadu, letovanju v Tolminu so se pridružili še izleti v Brezen.
V	takih okoliščinah se je Breznu prav dobilo godiilo. Zopet se je povzpel do onega slovesa, ki ga je imel koit letovišče v rimljanski dobi, kajti kar je patriarhu všeč, mora ugajati drugim, ki iso nižji od mijega. Pa tudi drugi, ki so imeli kot dostojanstveniki rimsko nemškega cesarstva enake pravice, so prihajali prepričevat se v Brezen o dobrem okusu svojega sovrstnika na patriarški stolici.
Brezenslki vsakoletni sejem (je postal lep vir dohodkov. Domačini im okoličani slo prodajali živino, divjačino, lesne izdelke, domači s,ir in posebne kolače tako zivane »Brezenska srca.« Benečani so razgrnili po stojnicah zrcala, sukno in tkamine, Čedadci so ponujali olje, sol in dišavine, Nemci pa železnino liin orožje. Brezen se je tri ljudi, seminarjev in radovednežev. Premeten in lokav Solkanec Je za malenkostno vstopnino razkazoval v mali leseni lopi občinstvu najrazličnejše stvairl. V steklenici, napolnjeni z rdečo tekočino, je bilo baje pristno Rdeče morje, z ulomlfiene iveje je visela dolga bela nit, o kateni je trdil goistobe-
v) Bog te sprimi, patriarh, blodi Breznu dober varili! Ze tačas so zamenjavali Birezenci črki b in v im sicer dosledno. Ta navada: se je ohranila sko>zi stoletja in sitraši še dandanes po Breznu.
sedini razkazovavec strmečemu občinstvu, da je to Absalomov las, Iki ije tekom lat osivel, v posebnem oddelku se je videlo .ia'ooik!o, Iki ga ie bil snedel Adam, ividel ise je gordijski vozel, Preden ga je razsekal Aileksander Veliki itd.
Senjmanina ije donašaila tudi patriarhu precej dohodkov, in kmalu je podaril patriarh seminarskemu nadzorniku, vaščanu Janezu, mjego-vo posestvo v popolno last, le inekaj malega je morail plačevati priznavajoč s tem plačilom patriarhovo nadoblaisit. Janez je tore! poistal prvi svobodnjak iv Breznu. Nijemu sta sledila še žu-Pan Gregor, ki je dobavlijal za patriarhovo kuhinjo divjačino in postrvi, in Gašper, ki je bii/1 v Cedadskem pevskem zboru najboljši in najgloblji basist. Zadnji, baisiilst Gašper namreč, je dobil lod patriarha o tej podaritvi oelo pismen odlclk. Bil ije to pač navaden vzorec, v kojega se postavila Je imena onega, iki je bil predmet podaritve, ime obdarjenca tin ime daro-vavca t. j. patriarha. »MI PATRIARH OGLEJSKI darujemo kmeta roba Gašperja kmetu svobodnjaku Gašpeirtju z opombo, da Ima drugi iste pravice do prvega, kakršne je imel prej PA-1 R1ARH do njega.« Ko so zapadli davki iin desetine, ni smel torej Gašper nikdar pozabiti 'tenjati sebe, m je bil v tem oziru taikot strog ina-Pram sebi, da je takoj izterjal vse davke in ni ‘Brej zapustil svoje hiše, dokler ni Ml prejel od sebe zadnjega franka. Tako je Spoštoval posamezne točke dariiline listine.
Pa tudi tostalim Birezencem se ni godila nobena krivica. Plačevali so iredno desetine, in Goriški grof, ki je postal odvetnik Oglejske cerkve, je vedno zamežal, (ko ie imel dobiti od Brezencev dve kravi kot svojo, sodnijsko plačo, in zopet izpregledal, ko so prišle kokoši in iajea ina vrsto. Brezenci si niso biill na 'jasnem, ali ne ugaja grofu goveje meso. ali ie že taiko bogat, da mu ni za par krav, ali so se mu pa bili oni sami talko priljubili, oziroma Brezen, gonslkii zrak in planinska kirasiota.
Patriarhi so bili dobričine. Imeli sio s svo-
•	iimi podložniki najboljše mamene. Da so dosegli samo najsposobnejši rnožije patriiaršlko čast, zato so že skrbeli inemšiko-rimski cesarji, so si hoteili pridobiti zaveziniikoiv v boju zo-l>er Guelfe t. j. papeško stranko.
Čim bolj se je širila patriarhova oblast, tem številnejši je bil njegov aparat. Zraven odvetnika Oglejske cerkve. katero čast so dosegli v i)nvi poilovici dvanajstega stoletja mogočni Goriški grofje, je imel patriarh svojega namestnika, glavarja v Tolminu, ita je imel Dodglavarja, sodnika, (kancelaria in tajnika. Desetine je pobiral oskrbnik, gastaildo. ki so mu pomagali odhodnilki in biniči. Zraven tega je miel tudi Čedadslki kapitel svojega gastalda za Kvoija posestva. Vsi ti so morali živeti. Sodnij-ski uradniki s pravdami in globami, davčni Uradiniiki pa z desetinami. Patriarhi so obračali, Ul'adniki pa obrnili, a obračan v prvem in obr-
njen v drugem slučaju je bil vedno le naš Ikmet. Pa tudi razmere, ki so tedaj vladale, so btle silnejše od najboljših namenov Oglejskih patriarhov.
Naj navaden v poiasnillo takratnih razmer slučaj, tipičen slučaj, ki se je dogodil v Breznu. Takih slučajev je bilo sicer na stotine, a glede zapletenosti so vsi zaostajali za njim.
Jernejevo posestvo oziroma kmetijo, na kateri je robotal Jernej in ji služil kot nekaka pritiklina (fundus instructus), je prodal patriarh Traungauskemu grof« na Štajersko, Patriarh je bil namreč v stiskah in kupnina se je plačala koj. Traungauski grof in Goriški grof sta zamenjala kmalu nato dve kmetiji. Prvi je izročil drugemu Brezensko kmetijo z Jernejem vred, drugi je odstopil prvemu neko kmetijo v Bistriški dolini. Goriški grof je zastavil Jerneja Friulskemu grofu Sbmglio. Ker pa ni vrnil za-stavnine z obrestmi vred, najbrž se za tako po-sestvice sploh ni brigal, je prešel Jernej v last Sbrugliskega grofa, ki ga je še isto leto podaril svoji hčeri za doto in tako je zagospodoval Jerneju grof Moosburški, zet Sbruljskega grofa. V dveh letih je imel torej naš ubogi Jernej pet gospodarjev zaporedoma, patriarha, Traun-gauskega, Goriškega, Sbruljskega in Moosbur-škega grofa. Še najlepša ie pa bila ta, da so hodili odposlanci teh gospodarjev pobirat pridelke k Jerneju tudi po vsakokratni izpremembi posestnega stanja. Ali niso črtali lastniki v svojih knjigah pri prostovoljni ali prisilni oddaji točke: Kmetija Jernej v Breznu, ali so si pa uradniki sami dovoljevali daljše in krajše izlete v Brezen in družili prijetnostim še koristi. Jernej sam ni imel nobenih knjig, saj še pisati ni znal, tako da je bil revež ves zbegan in da ni poznal svojega pravega gospodarja. Ko se je bil pa le naveličal takih obiskov, je šel k patriarhu in mu daroval kmetijo in samega sebe. S tem je postal svobodnjak proti majhni letni ošlkodinini, dobil o tem pismen dokaz in ko so se zopet prikazali uradniki petih gospodarjev na njegovem domu, je Jernej vsakega posamič vrgel iz hiše in nobeden se ni protivil temu, ker vsak je imel slabo vest. Celo patriarhov gastaldo je sfrčal iz veže in ni se pritožil ne pri rednem sodniku, ne pri patriarhu.
Take izrodke je rodil fevdalni sistem, ki je bil podlaga nemški državni ustavi in po katerem se je končala brezpravna žival s kmečkem robom in se začel človek pri vitezu.
Zelo zanimivo ie bilo zasedanje Brezenske zadruge, ki jio je bil sktlical župan Luka, Posln-žil se je zborovanja, da ohrani starodavno navado in da si pod lipo razbremeni srce. Težilo ga je nekaj, sam si ni znal pomagati, več oči pa več vidi in več možganov več ve. Potek tega zborovanja nam pojasniuje, da se je bilo tudi v sodnijskem poslovanju marsikaj izpremenilo,
»Zadružniki!« je začel župan Luka. »Pa-riarh je izročil nižje sodstvo tolminskemu glavarju. Dvakrat na leto pride glavar med nas,
prvič ga moram jaz pogostiti, drugič pa skupno
vi	vsi. Dotični paibriarhov odliolk govori o obedu. Črez tri dni pride glavar v Brezen. Pripelje se predpoldne s svojimi pomočniki in uradniki, prihodu sledi obed in potem razprave kazenske in civilne. Svetujte, dragi zadružniki, kaj Tiaj predložim glavarju in njegovemu spremstvu in razrešite vprašanje, je li bolje za stranke, da je sodnik lačen, ali da je sit. Lakota oziroma sitost -sodnika lahko mnogo vpliva na razsodbe.«
Joža iz Lipovca je prosil besede. »Po mojem mnenju, župan, ne smeš nuditi tako visokemu gostu močnika s kislim mlekom, ki ga mi zajemamo dan na dan. pa tudi ne oblic, ki jih mi otepamo tudi vsak dan!«
»Do takega zaključka sem že sam prišel!« je trdil župan Luka. »Da morajo črez njegovo zobovje same boljše stvari, o tem ni govora. Toda teh boljših jedi mu lahko dam dosti ali pa malo. Če mu dam malo, bo razprava gotovo prej končana, ker ne bo mogel sodnik dočakati trenutka, da pride domov in se doma nasiti. Pri površnem razpravljanju pa uteče sodniku marsikatera obteževalna okolnost in dotični obtoženec bi se imel le meni zahvaliti za milejšo kazen«.
»Uteče mu pa lahko tudi kaka olajševalna okolnost«, se je vmešal Flore s Klanca, »potem se pa ima obtoženec tebi zahvaliti za ostrejšo kazen!«
»Jaz sem za to,« je omenil Štefan, županov sosed, »sodnik bodi sit dobrih stvari, potem šele razpravljaj. Moja babica mi je pravila, da so nekoč Brezenci poklali vso svojo živino, vso kuretnino, snedli oboje in se nato skoro sprijaznili s svojimi najhujšimi sovražniki, nemškimi grofi. Kadar je človek sit najokusnejših jedi, ni krvoločen, najrajši bi objemal in poljuboval s svojimi tolstimi ustnicami ves svet in veliko tuje zlo se mu zmanjša v očeh in malo tuje zlo se mu razblini«.
»Dobro svetujete,« se je nasmehnil župan Luka, »sedaj, ko sem jaz na vrsti! Vprašam vas, ostane li ta sklep tudi v veljavi, ko pridete
vi	sami na vrsto in ko boste morali sami poseči v hleve in kurnike, da pripravite glavarja-sod-nika se pred razpravo v najugodnejše razpoloženje?«
»Seveda, kajpada, gotovo, brez skrbi!« so odgovorili vaščani dvomečemu županu. »Še urhov mu nalovim, če mu ugajajo!« je dostavil Gabrijel, Petrov sin z Vrha. »Poznam zelo srčkano lužo, v koji je na stotine lepih, mladih in okusnih urhov, in jaz znam ločiti urhe od krot! Če pa ima glavar rajši rake, jih dobi od mene toliko, da bo še sam ritenski hodil!«.......
Planšar Pavle, iz Brezna doma, je bil prav Židane volje. V Vidmu*) je bil oddal patriarhu oziroma njegovemu ekonomu nekaj hlebov sira, ki jih je bila dolžna dajati sirarna na Brczenski
planini vsako leto kot davek, dobil je, ker je bil sir prvovrsten, lepo napitnino in vračajoč se črez Čedad domov, se je bil ustavil v tem mestu. Lačen je bil, a ker mu je bil dal ekonom napitnino, si ni smel kupiti prigrizka, koščeka kruha ali karkoli, moral je samo piti. Krčmar Lenart jc pa točil izvrstno Friulsko črnino. Tri kupice so popolnoma zadostovale, da so spravile trudnega potnika, ki je bil vrh vsega še tešč, v dobro voljo. Najrajši bi bil zavriskal, toda bil je v tujini in ni se upal dati odduška svojemu veselemu srcu. Zato je pa rajši sam s sabo modroval, ko jc zapuščal Čedad in stopal oprezno in previdno proti domu.
»Tri kupice, nič preveč, nič premalo! Ena mi je šla v noge in mi jih posvinčila, druga mi je šla v roke in mi jih pojeklila, tretja mi je šla v možgane in mn jih pozlaJtila. Lahko bi isedaj odprl trgovino s kovinami. Fant, le počasi, kadar prideš domov, prideš pravočasno! Prav nalašč je hudobna roka posejala kamene po cesti, da se moram ob vsak kamen spodtekniti. Če ponesem še kdaj sir v Oglej, bom zahteval šc najestnino. Sama napitnina ni nič! Premalo podlage! Vročina je pa zares huda. Solnce žge neusmiljeno, kakor bi bilo v sorodstvu z gastal-dom tolminskega glavarja. Kaj pa ta ropot?! Jih je res toliko, ali se le meni tako dozdeva? Menda je bil zadnji, tretji kozarec le od več. Zlato je ona kovina, ki podvoji, ki potroji radi svoje dragocenosti celo osebe, ki jih gledaš in vidiš. Saj pravim, človek, ki pije na planini mesec za mesecem vodo iz izvirka ali pa mleko, bodi previden pri vinu!«
_ To pot se je Pavle vendar le motil. Za njim, iz Čedada sem,, je prihajala zares velika množica ljudi. Nad njihovimi glavami se je nekaj bliskalo, svetilo. Kaj, tega ni mogel dognati Pavle, dasi si je bil parkrat pomencal s kazalcem oči. Preden jc zadostil svoii radovednosti, ga je bila množica že dohitela, mesar Martin iz Čedada ga je prijel pod pazduho in Pavle je moral z njim. Ni šel rad, a ustrašil se je s sekirami o-borožene čete.
»Kam me pa pelješ, Martin?« se je osrčil Pavle vprašati svojega nasilnega vodnika.
»Iz Čedada prihajaš, pa nič ne veš! Križarska vojska smo. Včeraj je prepovedoval inkvizitor Francesco de Clugia križarsko vojno in danes smo že na potu.«
»Saj si niste izbrali prave poti! Turkov ne dobite v tej smeri. Sicer mi je pa že oče pravil, da so se že končale križarske vojne.«*)
»Nehaj čvekati! Mi gremo na Kobaridce!«
»So se li poturčili? Imajo po več žen?«
»Ne, to so malikovavci, malike častijo, drevo molijo in studence!«
»Kaj, vodo molijo?! Potem mi pa le odstopi sekiro. V rokah čutim jekleno moč!«
Molče je korakala oborožena četa proti Kobaridu. Prišedši v vas — vsi vaščani so sc
* L. 1236. se je preselil patriarh Bertold iz Ogleja v Videni, kjer jc tudi ostal.
*) Od leta 1096, do 1291. sedem križarskih vojn.'
bili poskrili, zaprli v svoje hiše in opazovali skrivaj sovražno množico — so jo mahnili na holmec in že je zapela mesarjeva sekira v Pavletovih rokah mrtvaško pesem orjaški lipi. Ni dolgo trajalo, in malik je ležal na tleh*) Hrušč ki so ga povzročile pri padcu lomeče se veje, je bil njegov zadnji vzdih. Tudi studenec pod njim je kmalu domaličil, bil je zopet Pavle, ki ga ie zasul s kamenjem. Po tem dogodku se ni mo-%1 ubraniti Pavle priimka, ki so mu ga dali sovaščani, namreč Lipov sek, iz česar je nastal v poznejših časih Lipovšček, priimek, ki se še dandanes nahaja v Breznu.
V	patriarški dobi so posetili Brezen mnogi znameniti, slavni možje. Bodisi da so bili gostje Oglejskih patriarhov, ki so jih peljali v Tolmin hi Brezen, bodisi da jih je gnala radovednost v to gorsko vasico, o kateri so vedeli, da ima tako znamenito zgodovino.
Tako je bival leta 1192. nemški	pesnik
Hatltmann von der Aue pri patriarhu Gottfriedu v Ogleju. Da je bil tudi v Tolminu, zvemo iz njegove pesnitve »Erec«, kjer gre glavni junak C rek s svojo ženo Ginevro v Tolmin. Škoda, da nimam pri rokah te povesti, ker bi iz nje same dokazal, da je bil Hartmanu tudi v Breznu. Jezik, v kojem je pisan »Erec« t. j. sredje visoko-nemški, je precej neokreten, toda temu treba se privaditi, če se hoče tako slovečega pesnika spraviti v gorsko vasico.
Ne dolgo potem ije došla v Brezen novica, da Pride skozenj znamenit pisatelj, da se mora slovesno sprejeli, ker človek nikdar ne ve, kdaj Proslave taki gospodje v svojih delili	lepoto
kraja in vljudnost prebivavcev. Župan	Simon
je stopil sam v Čedad, da ga nauči izobražena oseba pozdravnega govora. Študent Mihaiiz Kobarida, ki je tedaj študiral na višji šoli v Čedada, je ustregel njegovi želji iti kmalu je znal župan svoj govor na izust, vkljub temu ga je Ponovil vsako uro najmanj dvakrat.
Slednjič je prišel toli zaželjcni dan. Župan s svoiim spremstvom je že čakal pri vhodu v vas. Živahno otročad je podil Simonov hlapec v
*) L 1331.
stran in marsikateremu nebogljenčku je noče-sal s svojimi razprtimi prsti kodrasto glavo. Šele glas: »Sedaj prihaja!« je ukrotil razposajeno mladino. Mir je zavladal.
Toda, glej ga vraga! Mesto napovedanega nemškega pesnika je prihajala pred župana mlada devojka v beli halji z zlatimi našivi. In revež Simon je na mah pozabil svoj krasni govor. Kako bi tudi ne bil! Uverjen, da poda roko pesniku, moškemu, je zagledal pred sabo žensko, ki sc mu je prijazno smehljala. Ves zmeden je župan povesil oči v tla, dobro vedoč, kako ga opazuje njegova žena Urša. Simonu se je pa le godila krivica, kajti pozabilo se mu je povedati, da potuje Ulrich Lichtensteinski iz Benetk do češke meje preoblečen kot boginja ljubezni, Venera. Molče in s prijaznim nasmeškom na ustnih je zapustil Ulrich Lichtensteinska oziroma je zapustila Ulrich Lichtensteinski Brezen.
Da je bil ta pesnik res v .Breznu, nam dokazuje v svoji pesnitvi »Frauendienst«. Tu poroča, da ga je sprejel, ko je dospel pri Vratih do Koroške meje,*) Sponheimec vojvoda Bcrn-hard v dražbi svojih vitezov s slovenskim pozdravom: »Buge was primi, gralva Venus!« (Bog vas sprejmi, kraljeva Venus!) Glede Brezna ne navaja pesnik nobenega pozdrava, to pa iz enostavnega razloga, ker je župan Simon molčal. Iz tega pa spoznamo, da govori zgodovina celo tačas, ko molči. Je pač ženskega spola.
Dante se je omenil že koncem rimljanske dobe. Kot gost patriarha Pagano della Torre (1. 1319.) je posetil njegovo letovišče Tolmin, ostal tu delj časa in se seveda napotil tudi v Brezen. Brezen pa omenja večkrat Dante v svoji Božanski komediji, samo da pišejo slovenski prevajavci ta brezen z malo začetnico, mesto da bi ga pisali z veliko. Edini Bianchi, italijanski zgodovinar, ni prvoščil svojemu so-rojaku Danteju zasluženega počitka in oddiha v planinskem svetu. Tolminu in Breznu, trdeč z vso gotovostjo, da spada Dantejevo bivanje v 'naših krajih med prasvljrce. Taklo ozkosrčni, tako neusmiljeni pa zopet ne smemo biti!
*) 1. maja 1227.
Trudnost.
Kje so bregovi, kje so pristani da se v brezvetriju jadra razrno, kje zadonijo akordi ubrani v kitici sveži na trudno uho ?
Kdaj razdelijo se megle moreče, izpod oblakov kdaj luč zagori ? Mirno želja dogorevajo sveče -duša si smrti želi...
Slano Kosovel [1915]
A. A. Bucik (karikatura).	'	Risal	h.	Spazzapan.
Poletje.
Vsa dalja tli od vročega poldneva, na sivi skali pisan gad čepi in bolj ko toplo solnce ga ogreva, obrača leno se na vse strani,
Od ceste prašne, sivega kamenja odbijajo se žarki v mrtvi zrak ; in polja ždijo kakor brez življenja zavita vsa v dušečih par oblak.
In zemlja naokoli tibo sanja, in ptički skrivajo se v vejab tam. da sredi tega večnega molčanja jaz čutim se, ab, čisto... čisto sam...
Janko Samec,
POUCNI-DEL
PETER PODREKA.
OBRAZI NAŠIH MOŽ IVAN TRINKO.
V	proslavo beneškega Slovenca.
ER se vrla »Mladika« tako hvalevredno spominja slavnih in zaslužnih mož, naj ji tu dam na razpolago par vrstic o velezaslužnem beneškem Slovencu, ki se ne sme prezreti, posebno letos, ko obhajamo stoletni dan njegovega rojstva.
Prav lepo se ga spominjam, imam ga še krepko zarisanega v domišljiji, kakor da bi ga bil videl še pred kratkim živega pred očmi. In vendar Ikolilko let je že, odlkar sem govoril z njim poslednjikrat v solnčnem in rodovitnem Roncu, kjer je bil zadnjič v službi!
Kdo pa je ta? boste vprašali.
Moj Bog! Ta je ranjki »kaplan«! Sprvič mu nisem znal za drugačnio ime. Ljudstvo ga je tako imenovalo in vsak je znal, da je on, če Prav je bilo in je še vedno toliko drugih vrlih kaplanov po naših gorah in dolinah. Bil je namreč nekak uzor, nekak prototip svoje vrste, vsled česar je vžival obče spoštovanje in vsestranske simpatije.
Pa cenjeni bralci »Mladike« ga niso poznali. zato naj jim ga predsltaviim, imenujem s pravim imenom: bil je naš šempeterski Peter Podreka, Mladina, ki hrepeniš po vzorih, po zlatih vzgledih, odkrij si glavo in prikloni se. Bil jc velezaslužen mož, prijatelj in učitelj mladine, navdušen Slovenec, čist in kremenit značaj, vreden da se ga živo spominjamo in ga proslavljamo.
Sto let je preteklo, odkar je zagledal beli dan ob bistri Nadiži, rodil se je namreč od poštenih in premožnih starišev 16. svečana 1. 1822 v prijaznem Šempetru. Deček jc bil nenavadno bistre glave, zato so ga dali v šole, kojih dolgo vrsto je dovršil v videmskem semenišču
burnega leta 1848. Kmalu potem je postal kaplan na Trčmunu, kjer ga imaio stari ljudje še vedno v hvaležnem spominu. V tej razsežni a ne baš /lahki službi je lositail 8 ilet in pasel svojo čredo z vzorno skrbjo in modrostjo ter je bil ljudem pravi oče ne samo v duhovnih zadevah, ampak tudi v vsakem drugem oziru. In še posebno se je žrtvoval in postavil zanje svoje ,živfljenje, kadar je po kaplani ji irazisiajal iegar in pozneje še hujša kolera in je kot umon zdravnik (drugih.ni bilo!) bolnikom stregel, zdrave učil in svaril in mnogim rešil življenie.
L. 1857. je bil na veliko žaliolst Trčmunjcev pozvan za župnijskega kaplana v Šempeter, kjer je ostal 17 let nevtrudljivo delaven, obče spuštovan im priljubljen. Tu se je med drugim veliko trudil za napravo nove prepotrebne župnijske cerkve, za ktero je že imel gotov krasen in veličasten načrt. Toda ker iz raznih zaprek ni mogel uresničiti svoje prežive želje, se je u-žalil in prosiil, da ga prestavijo v Ronec.
V	Roncu je z nespremenjeno skrbjo in točnostjo izvrševal svoj poklic in mnogo skrbel tudi za gmotno napredovanje in blagostanje ljudstva. Na veliko žalost Rončanov, sobratov, prijateljev in znancev, je preminul od kapi zadet. v 67. letr.i svojega življenja, dne 4. listopada
1.	1889.
Bil je veselega značaja, miroljuben, prijazen, duhovit. V družbi je znal vedno kaj zanimivega povedati. Odlikoval se je z izborno vljudnostjo in gostoljubnostjo. Laški znanci so ga imenovali »il gentiluomo della montagna«. Bil je v prijateljski zvezii z marslilkterim odličnjakom slovenskim in neslovenskim. Z ljubljanskim monsig. Jeranom sta si pridno dopisovala. Slavni ruško-poljski učenjak prof. Baudouin de Countanay je opetovano gostoval pni njem. Ako bi imenovali vse njegove imenitne prijatelje, bi nabral cele litanije imen.
Njegove zasluge za svoje Slovence so velike. On jih je likal in učil, kjer je le mogel. Posebno skrb je imel za mHadino. Njegova cerkev je bila vedno uzor čednosti in dostojnosti, kar je jako lepo vplivalo na ljmdi. V Roncu se je bil posvetil sadjereji in jo je širil na vse mogoče načine med ljudstvom, bodisi z besedo, bodisi z vzgledom. Radi tega je bil tudi večkrat odli-
kovan. Danes se mora Roncc in za Ronccm vsa Šempeterska Slovenija zahvaliti le njemu kot prvemu začetniku in buditelju, če ima tako lep dobiček od sadja.
V	narodnem oziru je vreden, da sc ga vsak Slovenec šc s posebno hvaležnostjo spominja, kajti lahko trdimo, da je on prvi, ki se je zavedel svoje narodnosti na Beneškenf in jo v drugih vzbudil. Bili so takrat oni časi, ko sc je narodni čut burno in splošno vzbujal. Zakipel je tudi med avstrijskimi Slovenci in ostalimi Slovani, kterim je bila naposled zakonito zastavljena, vsaj v besedi, državljanska ravnopravnost. Navdušenja in vsestranskega rodoljubnega delovanja ni manjkalo nikoder. Tako je to življenje privrelo tudi v srednjo soško dolino in se osredotočilo v Kobaridu iti v Tolminu.
Pot iz Trčmuna čez Jevšček na Livek je gorska, seveda, pa tudi precej slikovita in ne baš dolga. Dokler je bil naš Podreka na Trčmuriu, je pogostoma zahajal v to prijazno vas, kjer se je seznanil ne samo s takratnim vikarjem, ampak tudi s pokojnim ravnateljem osrednjega goriškega semenišča mons. doktorjem Hrastom. Iz Livka do Kobarida, z razgledom na divni Krn in na najlepši del soške doline, je istotako lepa pot in tudi kratka. Torej dalje v Kobarid! In tako se je z občevanjem s soškimi Slovenci hitro zavedel in se obilo napojil narodnega čuta. Iskra rodoljublja je v njegovi občutni duši živo zatlela in vzplamtela.
Vi Slovenci, ki se že od mladih nog zavedate in živite v svojem ozračju, ne morete pojmovati, kako se godi mlademr.i, šolanemu človeku, ki ve, da je živ a živi v tujem okrožju in ne pozna druzega naroda razven onega, k kte-remu je priklopljen, s kterim se na ne vjema v jeziku in v navadah in od kterega je zaničevan kakor nekak izrastek nižje vrste; ne morete pojmovati, pravim, kako se mu godi, ko se slučajno, nepričakovano zave. da je na svetu velik narod, ki govori njegov domači jezik, ki ima svojo osebnost, svoje pravice, svojo omiko, svojo Iklnjižeivnost. svoje slavne može itd. Zbudi se kakor iz neprijetnih sanj in veselo presenečen spozna prvič kam nrinada, kje ima svojce v pravem pomenu in kje ima poleg osebne, domače, tudi splošno, narodno družino, k kteri se sme, se more in se mora prištevati. Zdi sc mu, da se je prebudil k novemu, že nekoliko zamujenemu življenju, da je našel samega sebe in hoče na vso silo živeti na novo.
Ta"ko se je godilo mlademu Trčmunskemu kaplanu. On se je oklenil s celo dušo svoje narodnosti in se je hitro horizontiral v novi smeri. Naročil se je na slovenske liste, nakupil si slovenskih knjig in se je začel učiti slovenščine. Ob enem je vzpodbujal k zavednosti tudi sobrate ter širil slovenske knjige, posebno molitvenike med ljudi. Svoječasno je skrbel tudi za Družbo sv. Mohorja. Nazadnje je začel še pisati slovensko in skladati pesmi. Pesniške zmožnosti mu
ni manjkalo, toda z jezikom mu ni šlo tako gladko, kar sam priznava v neki pesmi:
Mili glasi tam na Savi,
Soči, Dravi se glase;
Na Ncdiži so hripavi,
Težko z njimi se vrste.
Zato pesem sladko - milo Ni mogoče mi zapet;
Slabo pa bi se studilo Vam Slovencem razodet.
Polagoma mu je šlo nekoliko bolje, tako da jc nekaj njegovih pesmi natisnjenih v »Zgodnji Danici«, v »Zori« (1874 1. njegova najbollj znana »Slavjanka«) in v »Soči«. Tiskano je bilo tudi na letakih več njegovih prigodnic, n oseb n o za nove maše, pa so se večinoma poizgubile.
Ko je prišel nekoč v Kobarid, so ga tamkajšnji rodoljubi iznenadili s častnim sprejemom, pri kterem so pevke zapele njegovo »Slavjanko« po Carliievem napevu. To ga je do solz ganilo ter ga tako navdušilo, da je prišedši domov zložil nastopno pesem:
KOBARIDSK1M PEVKAM.
Slavjanske mladice,
Le pojte veselo,
Slavjansko deželo Budite naprej!
Kjerkoli glasijo Se vaši glasovi.
Se slavski sinovi Dramijo vselej.
Slavjanska danica Je že zasvetila.
Ki bode zdrobila Protivnike v prah.
I	bodo združili Se sini slavjanski
V	en rod velikanski Nasprotnikom strah.
I	tačas veselo Se bodo pa vila Prekrasna vezila Vam v slavni spomin.
Njegova najboljša pesem jc ona, tktoni jc dal naslov: »Slovenija in njena hčerka na Beneškem«, obelodanjena v »Soči« 1. 1871.
Velika njegova zasluga je, da je priredil skupno s takratnim odličnim šempeterskim župnikom Mučičem in dal natisniti v Gorici 1. 1869 kratek a modro zasnovan »Katekizem za Slovence videmske nadškofije«. S tem je izpodrinil razne rokopisne prestave in prireditve, skrpane v spakedramem narečju. Tudi drugače je veVtko skrbel, da se je slovenščina zboljšala v cerkveni porabi.
Rad je občeval z dijaki in bogoslovci ter jim priporočal, naj se učijo poleg drugih pred-
metov tudi svojega jezika. Posojal jim je tudi knjige.
—	Na, na, puobič, boš videu kake bukve 'majo Slovinj’ — je rekel, pa se je dobrod/ašno nasmejal.
Enkrat, ko sem bil kot dijak pri njem, mi je pokazal — kakor veliko svetinjo — Prešernove pesmi v prvi izdaji in v krasni vezavi. — Vidiš, vidiš, pucbic, — mi je rekel — takili pies-mi je malo na sviete. Tejih na dan vuoz rek. — In jih je zopet skrbno shranil.
Tak je bil ta mož na kratko orisan, pristen sin prelepe nadižke doline. Njegovo rodoljubno prizadevanje ni ostalo brez sadu; ^ato je naša dolžnost da se ga spominjamo in da mu kličemo: Slava!
(Dalje).
POKOJNI Ciril se ni dolgo mogel odločiti, kateri stan naj si izbere. V enem je pa bil na jasnem, namreč delovati za narod, nje-Ka probuji in napredku posvetiti vse svoje moči. Končno se je odločili za duhavmišlki isltan, dobro vedoč, da bo v tem stanu najbolj v zvezi z narodom, da bo v njem najbolj neodvisen in Prostih rok ter da je najplemenitejše delo, vzgajati mladino, vzgajati in organizovati preprosto, ljudstvo. Za ta stan je treba sicer velike samo-zataje in duha požrvovalnosti, a prav zato je bil
zanj primeren ,ker je bil poln idealov in skrajno nesebičnega srca.
Tiste čase, okoli leta 1915., je jel nov, čil, duh prevevati Slovenijo. V Gorici dr. Mahnič, v Ljubljani pa mladi dr. Krek, (r. 1. 1865.) sta s svojim vzgledom in ognjevito besedo pozivala in užigala zlasti mladino h resnemu in plodovitemu narodnemu delu ter zadajala liberalnim frazam hude udarce. Posebno dr. Krek si je o-svajal srca mladih, delaželjnih duliov. V javnem življenju in delovanju je začrtal nova pota. Le
2	vsestranskim socialnim, gospodarskim in splošnim izobraževalnim delom se da rešiti in dvigniti naš narod. Delavski, rokodelski-obrtni ;n kmetski stan je treba organizirati, osamosvojiti, rešiti ga iz rok tlačiteljev, oderuhov in drugih izkoriščevalcev, ga izobraževati ter duševno in gmotno dvigniti. Ako to dosežemo, bo 99% našega naroda rešenega in s tem — ves narod! Vpliv dr. Krekov je bil velikanski. Sam je delal za desetih, dvajsetih, ob njem, po njem so vstajale v vrste narodnih delavcev nove in nove moči z odločnim krščansko socialnim programom, tem so se pa pridruževal; v vneti tek-nii tudi drugi, ki sicer niso vseskozi prisezali na ta program, a so narod resno ljubili. In delavske organizacije so se porajale po naši domo-vini druga za drugo, hranilnice in posojilnice
ter druge gospodarske zadruge so naglo preplavile okraje in dežele, vmes so pa izobraževalna in druga mladinska društva v večjem in večjem številu vstajala na dan po vseh krajih in kotili slovenske domovine ter se združevale v pokrajinske zveze in v skupno splošno »Slovensko krščanska - socialno zvezo«. Duševni voditelj in po večini tudi predsednik vseh imenovanih, socialnih, gospodarskih in izobraževalnih zvez in organizacij pa je bil in ostal do smrti oče — dr. Krek (t 1917).
Tudi pri nas na Primorskem, zlasti na Goriškem je to novo gibanje mogočno zavalovalo in pojavila se je cela vrsta vnetih narodnih delavcev. Pred vsem omenimo velezaslužnega dr. Antona Gregorčiča, ki je že poprej jel, skoraj osamljen, delovati tud; na gospodarskem in zlasti šolskem polju, dalje pokojnega dr. Jožefa Pavlica, brata dr. Andreja Pavlica, dr. Josipa Pavlica, sedanjega lazarista dr. Fr. Knavsa, dr. Jožefa Ličana, pokojnega Janeza Derma-slia, sedanjega kobariškega dekana msgr. Ivana Koršiča, tolminskega dekana Ivana Rojca in drugi.
Dr. Krek je tudi sam večkrat in zelo rad prihitel na Goriško, ki se mu je že dijaku zelo priljubilo. Poznal je bolj ali manj vso deželo in tudi Trst ter Istro, zakaj ni ga bilo kmalu večjega kraja na Goriškem, kjer bi ne bil tekom let let nastopil bodi pri snovanju kake zadruge ali društva, bodi kot govornik na shodili ali poučnih tečajih. Dr. Krek je s svojo univerzalno o-sebnostjo, s svojim vse obsegajočim srcem in splošnim organizatoričnim delovanjem kmalu nodrl pokrajinske meje v Sloveniji; zanj ni bilo Štajerca, Korošca, Kranjca ali Primorca — vsi so bili le Slovenci!") Žal, da so njegovo veliko delo dušno zedinjene Slovenije drugi podirali ali ovirali. — Eno pa moramo pribiti, da je bil dr. Krek povsod zelo priljubljen, povsod domač, povsod velezaslužen ter si ga prav tako lastimo mi kakor Kranjci, Štajerci ali Korošci — in celo Hrvatje v banovini, Bosanci in Dalmatini. On se je vsem prilagodil. Kolikor znancev je štel, koliko tudi prijateljev in častilcev. Spoštovali in visoko cenili so ga tudi resni politični nasprotniki in delovali v prid naroda največ po njegovih smernicah, čeprav iz strankarskih o-zirov ne ž njim. Sovražili so ga le oderuhi, ljudski izkoriščevalci in podli duševni sužnji, kakor ie tudi on le-te in samo te in take sovražil in brezobzirno pobijal kot gnusno golazen.
Iskren osebni prijatelj dr. Kreka je bil tudi pokojni Ciril Vuga in je mnogo občeval ž njim v družbi svojih prijateljev že v semeniških letih
*) Njegov ideal je bil pa tudi že od mlada in ga je zlasti zadnja leta z vsem srcem vdej-stvoval, podreti tudi narodne meje hrvatske in srbske ter tako pripravljati tudi splošno jugo-slovensko edinstvo.
ŠOPEK NA GROB’
MOŽA. CIR. MET. VUGU. J. ABRAM.
in kasneje leto za letom zlasti o počitnicah. Dr. Krek je idealnega in živahnega Goričana silno rad imel, Ciril se je pa od njega mnogo naučil in zelo razširil svoje duševno obzorje.
Tega novega, krščansko socialnega gibanja se je oprijel Ciril že v semenišču (1895-1899). Pa je bilo res živahno tiste čase«v Gorici! Bogoslovci smo bili v tesnem stiku z delavskim organizatorjem in /urednikom »Primorskega lista«, solkanskim kaplanom Dermastio, s šentpeterski-ma kaplanoma Jožefom Ličanom in z ustanoviteljem urednikom »Delavskega prijatelja« dr. Knavsom ter tedanjim kaplanom na Travniku v Gorici Ivanom Koršičem. Kmalu sta si urednika pridobila med nami sotrudnikov in pokojni naš Ciril se je z vso vnemo posvetil zlasti socialnim študijam in sodelovanju pri obeh listih.
V	tistih semeniških letih je napisal kot sad svojih študij večje delo »Deset božjih zapovedi in socialno vprašanje«, ki se je pa, žal, nekam izgubilo; določeno je bilo, da izide kot brošura. L. 1897, je izdalo kot. društvo, deitoljubav njegovo lepo pisano knjižico »Sv. Fračišek Asiški«. Razne pesmi je objavljal Ciril v »Vrtcu« in »Angelčku«, svetopisemska »Visoka pesem« pa, ki jo je v lepih verzih spesnil tudi v semenišču, je ostala do danes še nenatisnjena. Hrani jo menda Leonova družba v Ljubljani. Nekaj pesmi je objavil v Mohorjevem in goriškem dr. Pavličevem koledarju, par spisov v dijaški »Zori«, zadnja leta poleg drugih člankov tudi več lepih podlistkov v »Goriški Straši«, katere urednik je bil, sicer pa ,v kolikor nam je znano, drugih spisov ni objavil, čeprav je zelo rad gojil leposlovje, zllasti liriko. Ali je še kaj blaga v njegovi ostalini, bomo videi'#, (ko je dobimo v roke.
Ne bo škodiilo, alko ponatiisinemo par njegovih pesmi, ki ga najbolje označujejo.
DA VEŠ!
Pa si mi ti zamerila, ker sem ti rekel: dete, češ, da doraslo si dekle, in da več nisi dete.
Ne vem, če sem te prav umel, a čuj in se ne čudi:
Gorje ti, če si le dekle in ne več dete tudi!
LE SOLZO.
Pač res je človek siromak, ubog tako in revež tak, da za največjo mu radost in za največjo mu bridkost ima le en izraz, in to je — solza, ki iz očesa
se mu potoči čez obraz.
SRCE — NEREŠENO VPRAŠANJE.
Prijatelj, nikar se ne trudi, da rešiš skrivnostno vprašanje:
Kaj je človeško srce?
Umeti pač moreš skrivnosti, ki hrani jih zemlje sredina, in tajnosti moreš umeti, ki morja jih krije globina, a nikdar ne moreš umeti: kaj je človeško srce?
Ce tisočkrat misliš, da rešil srca si skrivnostno vprašanje, ostane še vedno vprašanje:
Kaj jp človeško srce?
PESEM O LEŠNIKIH.
.Vse lešnike na svetu v en kup bi rad nabral, in tebi, drago dete, za god jih daroval.
Njih jedrca naj srca goreča bi bila, ki tebe, drago dete, naj bi ljubila vsa!
Luščine njih naj bili demanti bi svetli, ki tebe, drago dete, naj bi krasili vsi!
Rad takih bi na svetra ti lešnikov nabral, in tebi, drago dete, za god jih daroval!
■ RUSKO SLOVSTVO IN REVOLUCIJA.
IVAN VOUK.
KO bodo pozneijši rusiki irodovi kritično proma/tralli današnjo velliko ruslko .tragedijo, tedaj me bodo mogli iit/i mimo lepe ruslke književnosti devetnajstega in dvajsetega /stoletja do izbruha boljšavišlkega prevrata.
Vsaka resnična umetnosit je Izraz svoje 'dobe. Uinertnost je življenje, resnično življenje umetnikove duše, ki pni ustvarjanju doživlja trpljemja in radosti svojih junakov. Po umetnikovi zaslugi postanejo ti junaki italkorelkoč zgodovinski tipi /vsakokratne sodobne družbe. V življenju, mišljenju in dejanju teh junakov se zrcali celotno družabno življenje, duševno in gmotno, naroda, t. j. njegove socialne razmere, svetovno naziranje vodilnih slojev, mišljenje množic, napredek ali nazadovanje, propadanje in umiranje. Ta umetnost je zato tudi preroška: v velikih obrisih napoveduje velike družabne pretrese naroda in človeštva sploh.
Ruska lepa knjiga je pač kakor malokate-ra druga predhodnica ali celo znanilka velike-
Ra prevrata, ki se je izvršil na Ruskem in ki je zahteival tako ogromnih žrtev.
Od Gogolja sein, ki je pričetnik ruskega realizma v leposlovni prozi, pa do najnovej-sega časa je osnovna struna vseh ruskih pisateljev, neko posebno svetožalje. Toda to svetožalje ni ona mehkužna, semtimentalna, ženska solzavost, ki jo nahajamo v zapadnih romantičnih delili. Ne, to svetožalje je razgrinjanje resnične ruske bolesti.
Čičikov, glavni junak »Mrtvih duš«, ta ruski potujoči »Večni Žid« činovniške Rusije, nam prvi razgrinja razmere v ogromni Rusiji, ki ji Gospoduje nesposobna klika. Veliki ruski medli ved se nam že tu prikazuje kot velikan na lončenih nogah, kakor so ga krstili Nemci. Kako tragičen junak je Čičikov v »Mrtvih dušah« vkljub vseniu Gogoljevemu humorju in sarkazmu, s katerim opisuje njegova dejanja. In ko se Čičikov v ječi vrže na tla, si ruje lase in joče iz obupa nad zapravljenim življenjem, ki je bilo zgrajeno^ na laži, prevari, koristoljubju, tedaj ne joče Čičikov, ampak Gogolj sam, jočejo se vsi dobromisleči in dobrohoteči ljudje, ki vidijo prepad, v katerega drči ljubljena Rusija Ali ni v Gogoljevi primeri Rusije s trojko ter v njegovem vprašanju na koncu prvega dela omenjene povesti: »Kam drviš Rusija«? nekaj Preroškega?
Med pisatelji štiridesetih let zavzema Turgenjev najodličnejše mesto. Temu pisatelju so nadeli ime zapadnjaka, toda ta označba velja le do gotove meje. Po obliki se je Turgenjev resnično približal ali recimo celo posnemal za-Padne literate, zlasti francoske, toda njegovi junaki, kakor sta Bazarov v »Očetih in sinovih« ter Rudin so pristni tipi iz ruske inteligence plemiškega sloja štiridesetih let. Ti junaki Predočujejo rusko neodločnost, nedelavnost, brezplodno modrovanje in umstveno igračkanje. A njegovi »Lovčevi zapiski« so velika obtožba tedanjega položaja ruskega mužika, ki je °il pravcati suženj na gospodovi zemlji. Tako Je Turgenjev izvrstno orisal življenje na iraških Plemiških dvorcih, duševno in nravno razsulo teh slojev, a istočasno skušal predočiti neznosnost socialnega položaja ruskih kmetskih mno-
Kljub svoji umetniški obliki in umetniškemu slogu, ki naj bo recimo »zapadnjaški«, pa je vendar tradi Turgenjev v svojih spisih, morda mdi nehote, tendenciozen. Velika umetniška duša ne more preko bolesti svoje dežele, ne da bi vtisnila svojim delom pečat obžalovanja nad razmerami, ne da bi obsoiiaila družbe, ki u-stvarja in trpi take razmere. Turgenjevo nazi-ranje o ruskem življenju prihaja zlasti do iz, raza v romanu »Dim«. Vse rusko javno živ-ljenje je dim, prevara, dozdevnost.
Med najznamenitejše Turgenjeve vrstnike smemo prišteti Ivana Aleksandroviča Gon-0(1 rov(u Med tremi romani, ki jih je spisal, je "ajboljši in najznačilnejši »Oblomov«. V glav-nein junaku Oblomovu je ustvaril Gončarov
pravcati plemenski tip ruskega naroda. Oblomov je sicer ruski plemič, toda če izvzamemo gotove posebnosti, kakor je njegova skrajna lenoba in enakomerno, vsakdanje, malenkostno življenje vse njegove okolice, nam je Gončarov predočil v Oblomovu vse napake iruslke-ga človeika: pomanjkanje iniciative, pripravljenost pokoriti se prvemu energičnemu pozivu ali pritisku, golobja kratkost in mehlkužmost. In če je hoteil Gončarotv usitvariti imiemu nasproten pozitiven'tip, je šel ponj med Nemce. Oblomoivov proti junak, ki mu prevzame zaročenko, je Nemec Stolz. Gončarov sam pravi, da bi pokvaril roman, če bi postavil Oblomovu nasproti kak ruski pozitiven tip, ker takega tipa med Rusi mi. Splloh pa opažamo pri ruskih pisaiteljiih, da se jim pozitivni junaki ne posrečijo. Najbolji dokaz zato nam je Gogolj v »Mrtvih dušah«. Vsi njegovi negativni tipi kakor Čičikov, Nazdrev, Manilov i. t. d. so izvrstno podani, medtem ko je oni vzorni posestnik, katerega imena se več ne spominjam, nekaj prisiljenega in nenaravnega in kvari harmonijo Gogoljeve umetnine. Da se pa povrnem k Gončarovu, je treba omeniti, da je vzbudil Oblomov pravcato senzacijo, ko je izšel. Lenoba Oblomova je prišla v pregovor kot »oblomovščina«.
Dasi je L. N. Tolstoj po svojih delih prej svetoven filozof kakor pa umetnik, in je v svojih poznejših letih obsodil in zavrgel umetnost, kulturo in civilizacijo, je vendar ustvaril taka umetniška dela, ki zavzemajo prva mesta v ruski književnosti. Njegove kritike ne veljajo le ruski družbi, to je res, vendar pa so nastali njegovi tipi doma na Ruskem.
Po svoijem mišljenju in po K volem filozofskem naziranju (ki pa je bilo mimogrede povedano, v vednem izpreminjanju) je Tolstoj kozmopolit, >toda če so Nehljudolv, Levin, Oie-nin subjektivni tipi pisatelja, če so to Tolstoji v raznih fazah, pa je Tolstoj ustvaril celo galerijo naj raznovrstnejših predstavnikov ruske družbe. Toda od Nehljudova pa da Nikita v »Moči teme« so pa (bi junaki zrasffri ;na 1'astnih tleh. Ne bom dalje našteval njegovih del, ki so številna in obšiirna, teda iv njjegtoviii romanih in povestih odmeva obsodba tedanje družbe. Ali ne prevzame človeka obup, ko bere, kako se je knez Nehljudov mučil izvesti reforme na svojih posestvih v prid mužikom, V nekem pismu govori Nehljudov o svojem strašnem razočaranju. Vkljub vsemu prizadevanje se njegove reforme ne samo izpreminjajo v nič, ampak so cellio v škodo kmetom. Tako je ostalo Nehljudovo idealno stremljenje osvoboditi kmete iz robstva, brez sadu.
Nebroj tipov ruske družbe je ustvaril silni lolstojev duh. Skoraj vsi ti tipi so negativni: predstavljajo nam duševno utrujenost, nravno pokvarjenost, brezsrčnost, pa tudi nemočno i-dealnost ljudi, ki iščejo resnico, a je ne najdejo, ki hočejo dobro, a ne znajo. Vkljub temu pa je Tolstoj pozitivist, ker pove, kaj je treba napraviti.
Tolstojem. Oba pisatelja sta bilo razočarana nad evropsko civilizacijo, oba sta se uverila o nravni in umstveni nemoči ruskega razumništva, oba poživljata sorojake nazaj k narodu, k veri, h krščanstvu. Tolstoj pravi, da se zlo ne da premagati z nasiljem, zakaj nasilje je zlo, ki mora roditi novo zilo, novo nasilje Nas lje se da premagati le s popuščanjem do skrajnosti, brez odpora, z žrtvovanjem. Dostojevski pa pravi, da je treba k »očiščenju in pomlajenju« skozi trnjevo pot trpljenja in pokore.
Dostojevski je izklesali nebroj tipov. V nje-gcivi lepi povesiti, v »Zapiskih iz mrtvega doma«, so zastopane »propalice«, ki jih je družba zapodila od sebe. Ti nesrečneži pa so tako o-čividno produkt grehov te družbe, da je se nam zdi njihova kazen krivična. V Raskolnikovu nam oredočuje napol patološki tip modernega fantasta, ki išče izhoda iz labirinta duševnih blodenj, zmot, bojev in dvomov. Toda eden glavnih vzrokov tega duševnega stanja je iskati v krivičnosti, malomarnosti in brezsrčnosti družbe. Dostojevski, ki je v življenju sam mnogo pretrpel, nam slika po večini notranje, duševno življenje svojih junakov. Dostojevski je analitik človeške duše, v zadnji kotiček srca pogleda in razgali pred nami najbolj skrite u-tripe duševnega življenja. Toda ali ni duševnost posameznikov značilna za družabne razmere?
Predno preidemo k novejšim modernim pisateljem, bi mogel našteti še celo vrsto manj znanih pisateljev te vrste, ki so v svojih delih predočevali bedo nižjih slojev. Ti so n. pr. Slejpcov, Uspenskij, Rešetnikov, Levitov i. dr. Kakor se tudi ti poslednji med seboj razlikujejo, vendar preveva njihova dela. žalosit .nad trpljenjem ljudstva in iskrena ljubezen in želja pomagati bednikom.
(Konec prih.)
IMENA POLARNIH
RODOV. V. ŠARABON.
KAKOR živalstvo in rastlinstvo tako so tudi polarni judje v marsičem enotni, bodisi telesno bodisi duševno. Splošno se približujejo mongolskemu tipu. Veliki niso; neki del Eskimov ima približno velikost 1 m 58 cm, Samojedi samo 1 m 42 cm, Laponci 1 m 51 cm, Laponkinje 1 m 42 cm. Noge so v primeri s truplom telesa prekratke. Barva kože je namena in rjava, veliko je tudi belopoltih kakor smo mi; kdor je dosti na solncu, je bolj ogorel, pa tudi tisti je malo bolj črn, ki je zmeraj v dimu in pa ki je umazan. V dimu so pa seveda zmiraj, kakor bomo še videli, umivati se pa tudi včasih ne morejo. — Tu se spomnim na neko dogodhico, ki sem jo te dni bral. Na Škotskem so dali posestniki nekega premogovnika rudarjem vsako leto en teden počitnic, da so se lah-
ko peljali v bližnje kopališče. Ko vlak nekoč odhaja, sc srečata dva prijatelja. »Zakaj si pa vendar tako črn in zamazan? vpraša prvi dragega. »Sem lansko leto vlak zamudil,« mu odgovori.1) — Brade in brk nimajo dosti, lasje so večjidel črni in kitasti, le nekteri Laponci, Samojedi in Ostjaki imajo rdečkaste ali plave lase. Oči se vidijo navadno postrani kakor pri Mongolih sploh; to pa zato. ker je kožica v kotu očesa vsled premale vzbočenosti nosne kosti nekoliko preveč razpeta.
Glede jezika je čudno to, da so si naprimer vsi dialekti Eskimov tako podobni, da Eskimo z Grenlandije lahko razume onega iz Alaske, dočim je to pri rodovih Sibirije popolnoma izključeno; tam so bivališča vedno menjavali in se podili semintja, zato velikanska mešanica.
Ameriški zastopniki polarnih narodov so Eskimi. Njih bivališče je južni del vzhodne grenlandske obale, cela zahodna grenlandska obala, severni Labrador, južni polarni otoki, vsa obala Ledenega morja od Hudsonovega zaliva notri doli globoko v Alasko, nekaj otokov tam okoli in celo še rtiča Dežnev in Cukskoj v Sibiriji. Sami sc ne imenujejo Eskimi, tako jih l-menujejo Indijanci; znači pa to ljudi, ki jedo surovo meso, sami se imenujejo Inuit, ljudje; to opazimo pri več narodih. Glave imajo dolge, čeljusti močne, zobe močne in bele, nosovi so ploščati in široki, poteze obraza surove in zalite. Novorojenčki so bolj svetle barve kakor odrastli in imajo kakor tudi japonski dojenčki večkrat na hrbtu črnomodro liso. Da so majhne postave, smo že omenili; so pa tudi izjeme med njimi, tako ima neki rod ob Beringovi cesti srednjo velikost 1 m 69 cm. Tu bi omenili, da so Evropejci poprečno 1 m 68 cm visoki; seveda je velika razlika med Škotom in Bošnjakom na eni strani ter južnim Italijanom in Špancem na drugi. — Pripominjamo, da je zelo dobro, če imamo pri čitanju geografskih odstavkov vselej atlant pri roki; tedaj zmeraj vemo, kje smo. —
Eskime razdelijo v pet rodov. Prvi so Grenlandci; na vzhodni obali jih je kakih 500, na zahodni pa okoli 10.000. Povsod pri narodih severa bomo opazili majhne številke, kar je pri nas milijon, je tam tisoč. Ni hrane, narava prepoveduje gosto naselitev. Kakšen prostor porabi naprimei' en sam severni jelen za svojo prehrano! In koliko mora biti takih živali, da
') Krut ko značilno dogodhico imenujemo anekdoto. Letos sem jih nabral nad dvesto in Jugoslovanska knjigarna jih je izdala kot knjižico z naslovom: »Zgodovinske anekdote«. Opisujejo nam v kratkih potezah vse stanove človeštva, kmete, plemiče, rokodelce, vladarje, naslikajo nam v par potezah njih domišljavost, dobro srce, hudomušnost, domišljijo, praznovernost, hladnokrvnost, poštenost, preprostost, prebrisanost itd. Knjižica ima žepfio obliko in jo lahko vzamemo povsod seboj.
prehranijo eno samo rodovino! Letos je bil v življenja Eskimov grenlandskih največji dogodek dosedaj, obiskala sta jih danski kralj in kraljica, kar se še nikdar ni zgodilo. Grenlandija je namreč pod varstvom Danske.
Drugi del Eskimov se imenuje osrednji Eskimi, prebiva pa po polarnih otokih in polotokih ter deloma po celini severozahodno od Hudsonovega zaliva. Nhjvee jih je na Baffinovi deželi, 1000 do 11.000, vseh skupaj morebiti 1500. Najnovejši raziskovalci nam pa poročajo 0 doslej neznanih redovih, bivajočih v šele sedaj odkritih notranjih delih onih otokov in polotokov. Tretja skupina, labradorska, šteje tudi okoli 1500 duš. Četrta skupina stanuje ob dol-
Eskimo.
njem teku reke Machenzie in zahodno odtod.: Pravijo, da je tukaj pradomovina in izhodišče vseh Eskimov!
Peto skupino, najmočnejšo in gospodarsko najbolj oblagodarjeno, tvori 13 do 15 alaskan-skih rodov, 14.000 jih je. Na razpolago jim je bogato živalstvo Beringovega morja, zakladi rib v rekah in pa les notranjih gozdov. K tej skupini spadajo tudi Eskimi na otoku sv. Lavreneija, na Diomedovih otokih in pa oni ob azijski o-bali. Azijski Eskimi se menujejo Iut, zopet toliko kot ljudje; največ jih je na rtiču Čukskoj,
0	vasi.
S tem smo prišli do bivališč druge glavne skupine polarnih narodov, do azijskoevropske;
je veliko bolj pisana. Za najstarejše prebivalce Sibirije imajo Čukče, Korjeke, Itehne, Jnka-Sire in Jeniseje.
Na najskrajnem robu sevrovzhodne Azije, med rekami Anadir, Penšina, Omolon, Kolima ter morjem stanujejo Cukči; nekaj jih ie tudi na zahodni dolnje Kolime. Njih dežela je pač najneprijetnejša v celi Sibiriji, proti mrzlim vetrovom ni nobenega zavetja; polno je gora in zamrznjenega močvirja. Menda jih je okoli
12.000, vsaj toliko so jih našteli pri velikem ljudskem štetju 1. 1897. Navadno jih razdelijo v potujoče Čukče ali Čukče severnih jelenov, ki hodijo po deželi semintja; in pa v obmorske Čukče, ki bivajo stalno ob morju. Sami se pa imenujejo Liijililit = ljudje domačega jezika ali oravelat = ljudje ali pa lie-oravelat = domači ljudje; vidimo torej isto kakor pri Eskimih. Poleg navadnega tipa se nahajajo tudi Čukči orjaške postave, rjave kože in temnočr-nih las.
Južno od Anadirja so pa doma najbližji njih sorodniki. Koriieki. Stanujejo od Anadirja in Penšime pnoti ijugu iin segajo globo;'.«) na pclo-otok Kamčatko. Njih ime ima podobnost z imenom za severnega jelena, imenujejo se pa tudi tannit = ljudje. Teh je pa kakih 6000.
Južni del Kamčatke so posedali preje Kamčadali, kojih pravo ime je Stelmi = prebivalci. Okoli 1. 1760 jih je bilo še kakih 10—
11.000, a boji z Rusi in bolezni so njih število hitro skrčili; samo 1. 1768 so jih koze uničile tri četrtine. Okoli leta 1780 jih je naštel Billing samo še 1053, poleg 1687 Rusov. Ko je 1. 1851— 55 potoval Ditmair po Kamčatki, je našel samo en ostrog še, pač pa na več krajih razvaline hiš, črepinje, orodje in orožje. L. 1897 so jih našteli skoro 4000, a je bilo med njimi zelo veliko mešanih.
Med Kamčatko in Alasko je cela niz otokov z različnimi imeni. Na Beringovem otoku stanujejo Čukči; na Komandorskih otokih, Bližnjih otokih, Podganskih otokih itd. (proti vzhodu pa Alenti. Po narodu so nadeli geografi tudi celemu otočju ime Alenti. Včasih jih je bilo zelo veliko, a danes jih ni dosti več. Venja-minov je naštel še I. 1846 2200 alentsko govorečih, ljudsko štetje 1897 1. jih pa izkaže samo še 584. Pop Venjaminov, ki je živel dolgo časa med njimi, pravi, da so 1 m 645 mm do 1 m 823 mm visoki, srednja visokost bi bila torej
1	m 73 cm, zelo veliko.
Zahodni sosedje Čnkčev so Jukagiri. Pred sto leti je bila njih zemlja dosti obsežnejša kakor je danes, a so jih potisnili nazaj, Čukči od vzhoda sem, Jakuti in Tunguzi pa od zahoda tja. Sedanje njih bivališče gre od Anadirja čez Omolon in Kolimo do Indigirke, a jih še sedaj ne pustijo pri miru. Odkod ime Jukagiri, ni znano; sami se imenujejo odulpa = ljudje. Prej mnogoštevilne so nalezljiVe bolezni in boji s Čukči zelo skrčili; dočim našteje Georgi I. 1780 samo davkoplačevalcev še 1000, jih izkaže štetje leta 1897 samo še 506. Primerjaj Alute. So pa veliki krepki ljudje, dolgih obrazov, črnih las in oči, svetle barve v obrazu.
Južno in zahodno od Jukagirov pa stanuje najkrepkejši in najbrihtnejši severosibirski rod, Jakiiti, ali, kakor se sami imenujejo, So-haler. So turškega rodu. Jako razsežna je dežela njihova, razprostira se od Leninih dotokov Vitima in Viluja gori do Ledenega morja, na vzhod do Kolime in do Ohotskega morja, na zahod pa do Hatange. Nekteri drobci gredo še dalje, zlasti daleč pa pridejo kot trgovci. Preje so stanovali veliko bolj na jugu, razne homa-tije so jih pa vrgle na sever; zato se je njihovo število, prej 50000, okoli 1.	1750 skrčilo na
35000. Potem so se pa zelo pomnožili, 1. 1845 so jih cenili na 100000, ljudsko štetje 1. 1897 jih je pa naštelo 227000. Jakuti so torej najmnogo-številnejši polarni narod, ki daleko prekaša vse druge. Ne samo, da se zelo množijo, vsesavajo tudi druge, posebno Tunguze in celo Ruse; ruski nase.niki med njimi sprejmejo kmalu njih navade, mišljenje in jezik. Po zunanjosti se približujejo Tinrkom in Tatarom, ne pravim Mongolom, oči so majhne, nos ploščat, lasje črni in črnorjavi, brada redka, velikost nekoliko manjša kakor pri Rusih. Zaslugo za Sibirijo so si stekli s tem, da so vpeljali konja v gozdnato gorovje, kar se Rusom kljub vsemu prizadevanju in stroškom ni posrečilo. So zelo špekulativni in igrajo na daljnem sibirskem vzhodu isto vlogo kakor Širjeni pri Samojedih ali Židje v Evropi.
T ungiizi.
Drugačni so pa Tiinguzi, najbolj razširjen sibirski rod. Stanujejo od 43. stopinje severne širine do 77., torej do najsevernejše točke Azije. Kaj je to, 34 stopenj? To je cela Evropa od najjužnejše točke pa do najsevernejše. Na zahod se razprostirajo skoro do Jeniseja, na vzhod pa do Ohotskega morja, kjer imajo posebno ime Lamuti. Največ jih je med Leno in Jenisejem, a bolj proti Jeniseju. Kitajci so jili poznali že pred Kristovim rojstvom, rekli so jim Tungliu, sami se pa nazivljajo boja — možje. Jakutizirani Tunguzi so Dolgani ob Hatangi, samo 500 duš. Mongolski tip je pri Tunguzili često zelo izražen. Na glasu so zlasti po finem slulua in vidu, čemur se moramo zlasti glede vida zelo čuditi, saj vedno gledajo v sneg ali pa v ogenj in v dimu so tudi zmeraj, kadar so doma. Kljub jakutiziranju in raznim boleznim
—	ošpice, tifus itd. — se pa njihovo število ne manjša, 1. 1897 so jih našteli nad 66000. To pa zato ne, ker imajo toliko otrok, večkrat po 7 do 9. Revmatizma ne poznajo, napol nagi letajo iz šotora ven v zimski mraz; živo srebro v toplomeru zmrzne, Tunguz gre pa v lahkem jo-
Ostjuki.
piču ven na lov. So pa krepak gorski narod, pošteni, gostoljubni in hrabri kakor prebivalci Alp, a njih dobrosrčnost lokavi Jak/uti prav grdo izrabljajo. Middendorf jih imenuje najizvirnejši in najznačajnejši narod Sibirije, Castren jih pa nazivlje sibirsko plemstvo.
Nadaljne rodove — Ostjake, Jeniseje, Sa-mojede in Laponce — štejejo k finskonarijski mongolski skupini, ki ima glavne zastopnike v Evropi, dočim jih ima dosedaj obravnavana v Aziji.
Ostjaki stanujejo med Irtišem, Objo in Jenisejem, bolj v sredi otoka, ob Jeniseju še malo čez na desni breg. Ostjak pomeni toliko kot človek od Obje; sicer imajo pa zanje toliko označb kakor noben drug sibirski narod. Pavly jih je razdelil v tri skupine, prva 3000 duš, druga 5000, tretja 15000, skupaj 23000. Tri dialekte govorijo, vsi trije imajo veliko primesi sosednih jezikov. Pod vplivom evropske civilizacije se njih število menda krči, naprej razsajajo ošpice, revmatizem, alkohol itd.; zato jih ljudsko štetje I. 1897 našteje samo še 19663. Ne dosežejo več srednje velikosti, roke in noge so kakor pri večini polarnih narodov majhne. Kožna barva je nekoliko bolj bleda kot pri Rusih, deklice imajo večkrat nalahno rdeča lica. Obraz je ploščat, čelo sili naprej, nos je majhen, vdrt in se konča z vzvišino, podobno gumbu. Nosnice so velike in široko odprte, rasta velika in široka, ustnice debele in mesnate, posebno spodnja, brada majhna in okrogla. Lasje so večinoma črni in mehki, pa tudi plavi in rdečkasti, oči temne in majhne. Veliko o Ostjakih je pisal znani polarni raziskovalec Nansen v svoji lepi knjigi: Sibirija, dežela prihodnosti.
Jeniseje tik ob Jeniseju so imeli do naj-noveišiji časov za ostjakizirane Samojede, sedaj pa pravijo, da so ostanek Pra-azijatov, torej najstarejših prebivalcev severne Azije; o-
stanek, ohranjen sicer samo v štirih vzhodnih narodih. Cukčili, Korjekili, Itelmih in Jukagirih. Sicer se pa od svojih bližnjih sosedov prav nič ne razlikujejo, lovci so in ribiči. Višina je poprečno 154 cin, malo; suhi so, brada redka, lasje gosti, lase spletajo včasih tudi moški v kito, ženske pa v dve kiti. Njih števUoi ie pa zelo majhno, 1. 1897 jih je bilo še 994, sedaj morebiti komaj 700. Nansen se zelo zanje zavzema in poziivlja merodajne oiniitelie, maj ikaj napravijo, da se ta zanimiv narod ohrani. Sedanja ruska vlada za take stvari pač nima zanimanja iti izginili bodo. Sploh opažamo, kako se ves svet čimdalje bolj evropeizira, postaja zmeraj bolj enak, različnosti izginjajo. To je le škoda, vsak bi rad zase živel, svoje življenje. Izganjajo tudi lepi običaji nekdanjih časov, vse postaja eiiciliko. Saj opazujemo isti pojaiv tudi pri mas, ljudje se nekterih starih navad že kar nekako sramujejo. To pa ni prav, to bi se moralo ohraniti, v tem se kaže značaj ljudstva, ljubezen do preteklosti, do izročila.
Večina Samojedov stanuje onostran Urala v Aziji, nekaj jih je pa tudi tostran v Evropi; razprostirajo se od reke Hatange na polotok lajinir pa do reke Mezen v Evropi. Na jug gredo ob rezkali Jenisej in Ob, precej daleč, na sever pa do obal Ledenega morja, polotok Ja-rnal tam gori se imenuje tudi Samojedski polotok. line Samojed — tisti ki sam je — pa najbrž ni ruskega izvora, temveč finskega in pomeni toliko kot človeka, živečega v močvirnih pokrajinah. Sami se imenujejo Hazovo = ljudje, ob reki Pečara pa Ninec = možje. Ob evropski obali Ledenega morja in tudi v Aziji beremo ime Juraki, poleg tega jih je pa še dosti drugih. Tudi je' bolj na jugu precej razbitih oddelkov Vseh skupaj jih je kakih 16000. So pa mešan narod, sestavljen iz mongolskih in finskih delov. Deklice se možijo že z 11. ali 12. letom, s 30. iletom so pa ženslke že stare. Čudno je to, da imajo Samojedke kakor tudi Laponke silno razdražene živce; če se ustrašijo, če slišijo kak nenaden šum, pisk itd., tedaj jih napade slabost, začnejo besneti in nazadnje o-medlijo. Na jugu od njih stanujejo Širjeni, o kte-rih smo že rekli, da Samojede nesramno izkoriščajo — to smo omenili trudi pri Jakutih —, To izkoriščanje jih tira v bedo in zato se morebiti njih število krči, tembolj ker ima slabi vpliv evropske civilizacije lahek dostop do njih.
Zadnji polarni narod so Laponci, stanujejo samo v Evropi. Na Skandinaviji gredo na jug do 62. stopinj severne širine, seveda ne v velikem številu. Na švedskem jih je okoli 6700, v Norvegiji 17200, v Finlandiji in na polotoku Kola 2400, vseh skupaj 26—27000. Ime je švedsko, Norvežani jih imenujejo Fince, Fince pa K vene; sami se imenujejo Same ali Some, najbrž ljudje, ki bivajo v močvirju. Obraz je širok, nos ploščat in gor zavihan, brada kratka, ustnice ozke, kosti ob licih štrlijo naprej, oči so ali
modre ali sive ali rumenozelene, redkokdaj temne, lasje rdečerjavi, koža bela, na nezavarovanih krajih rdeča. Velikost moških je 1’51 m, ženskih 1’42 m. Ce si predstavljamo ta mala bitja prav živo in če pomislimo, da jim vsled vednega dima teče venomer iz oči, potem si ne moremo misliti, da so Laponci med najbolj zapeljivimi ljudmi sveta. Njih število se najbrž ne manjša, ker je edina njih bolezen vnetje oči, ker jih koze in ošpice le malokdaj obiščejo in ker imajo zelo veliko otrok: rodbina s 15—18 otroci niso ravno redke, včasih jih je pa tudi 20 do 24. Da so Laponci izvrstni tatovi, je lahko umljivo. Vsi nomadski narodi so tatovi; pride kužna bolezen nad živino, pogine jim, nadomestila ni in tudi nič ne kaže, da bi bilo drugo leto boljše. Pri nas če je ena letina slaba, je pa druga boljša, tam pa tega ni. Zato si »izposodi« Laponec severne jelene od soseda. Neverjetne so razdalje, ki jih napravijo pri takih roparskih pohodih ali pa na lovu; uporabljajo sani ali smuči.
Po Byhanu.
KAJ VSE LJUDJE JEDO.
F P. Bergner nam pripoveduje sledeče zanimivosti: Splača se pokazati, kako se je človek navadil tudi na najbolj nenavadno hrano. Norvežani na primer pečejo iz fino-zdrobjene jelkine škorje pridejavši malo moke kisel, a jako rediven kruh. Na polotoku Kola zmeša Rus testo in belo prst ter peče iz tega 'kruh. Ta običaj je v tropskih deželah čisto navaden.
Boljša in zares redivna je pa potica, ki si jo napravimo iz posušenih in stolčenih kobilic in ki io imajo Arabci prav posebno radi. Kobilice so v Afriki od severa do juga prava ljudska hrana, tako važna, da se ravnajo vse druge tržne cene po njej. Če je kobilic veliko na prodaj, padejo tudi cene za druga živila, in nasprotno. Tuareg na severu použije za kosilo do 300 kobilic, natančno izpoiliniivši strogo' zapoved korana s tem, da je odstranil prej glavo, pe-rotnice in noge. Na jugu Afrike pa nabirajo Buri kobilice kar v vreče, jih prekadijo in napravijo iz njih nekako polento; ali pa jih posušijo na solncu, namažejo z njimi kruh in ga jedo z največjo slastjo. Kobilic je namreč v nekterih krajih toliko, da na kilometre daleč pokrijejo vso zemljo za par metrov na debelo. Polje in travnike uničijo, služijo pa za hrano ljudem in živalim, bodisi levom in leopardom kakor jastrebom in kraguljem. Hotentoti v južni Afriki svoje žene s kobilicami naravnost pitajo, pri njih je namreč obilica telesa ideal lepote. 1 udi na Kitajskem vlada veliko veselje, ce se bliža kak potujoč oblak teh sicer zelo neprijetnih gostov. Staro in mlado jim gre na-
proti in tlačijo si z njimi /usta z največjo požrešnostjo, da Evropcu kar slabo postane. Na-oolnivši se nalovijo drugih, jih doma pol ure kuhajo, odstranijo perotnice, glavo in noge, jih nasolijo, poprajo in okisajo in slaščica je gotova. V južni Rusiji in sosednih donavskih deželah je potujoča kobilica za kmeta priljubljen prigrizek; iz mladih kobilic, ki še nimajo perot-nic, si pa napravijo juho, ki jo komaj razlikujemo od naše goveje juhe.
Tudi cikade, rrcirčki, podobni velikanskim debelim muham, niso kar tako. Velike ličinke in z jajci napolnjene samice so šle že starim Grkom v slast. Severoameriškim Indijancem se pa vsakih 17 let kar usta cedijo, ker takrat prihaja v neizmernih množicah »cikada sedemnajst«; to je njeno ime.
V	Afriki, Indiji in Južni Ameriki so pa termiti posebno priljubljeni. To je neka vrsta mravelj. Zlasti priljubljene so kraljice, kojili tel« je napihnjeno kako1/ kakšen valjar, polno jajc in masti. Napravijo jih kot omelete, mažejo z njimi kruh ali pa polnijo z njimi paštete. Celo Evropci jih jedo; ni čuda potem, da Hotentot ali Bušman, kojega glavna Irrana so ravno termiti, skoro omedli, če vidi tak masten zagri-zek. Avstralski črnec jih pa nima rad, pač pa prst njihovih mravljišč, prepojeno z njihovimi odpadki in z neko gobo. Okus je torej najrazličnejši.
Pa tudi prave mravlje niso zavržene, vsaj v Južni Ameriki ne. Tam nastopa neka mravlja na ženitovanjskem potovanja v velikanskih množicah. Indijanci ob reki Amaconki so tedaj kar nori. Zlasti zadnji del tolstih samic jim diši, odtrgajo ga in ga použijejo surovega ali pa praženega. V Braziliji prodajajo mravlje kar v škatljah, trgovina z njimi je zelo živahna. Lahko jih kupiš tudi na stojnicah na trgu. Neka druga mravlja pa draži Mehikance, njeno telo je napihnjeno kakor krogla in polno medu, torej pravi medeni lonček.
No, recimo, mravlje, to naj še bo. Če pa beremo, da uživa človek tudi gosenice in metulje in sicer ne iz potrebe, temveč kot slaščico, se moramo pa zares čuditi. Na Kitajskem na-primer kosilo ni kosilo, če ni na mizi goste pisane gosenične juhe, tr.idi ličinka sviloprejke je kosilu v prav. Boljši sloji jedo te ličinke v juhi ali pa jih pomešajo z rumenjakom ali pa spečejo v masti, revni Kitajec jih pa popopra, osoli in okisa. JlTidi Avstralec ima gosenice rad in sicer tem rajši, čim večje in debelejše so. Avstralci jedo tudi debele nočne metulje; pa pravijo, da se morajo tudi oni na to hrano šele navaditi in da jim povzroča v začetku sitnosti. Ni čuda! Prav jim pride tudi neki dnevni metulj, ki nastopi v ogromnih rojih in ki ga v di-mn omamijo. Na razbeljenih tleh mu požgejo tipalke, perotnice in noge in dober je; pravijo, da je v njem neko olje, dišeče po orehih. Enak okus ima tudi južni Afrikanec. Pa tudi v Indiji,
na Madagaskarju, v Mehiki itd. so gosenice in metulji dober prigrizek.
Ne smemo se torej čuditi, če so tudi hrošči in njih ličinke stalna jed raznih narodov.
V	Južni Ameriki in Indiji ličinko nekega hrošča naravnost redijo; debela je kot palec, spečejo jo v masti in okusna klobasica je pripravljena. Mi bi rekli; brrr! Pa jo vendar tudi Evropci jedo. Saj je celo stari stric znanega Dar-wina hvalil ličinke hroščev kot redivno in o-kusno jed. Jedo jih tr.idi v Parizu in nekterih drugih delih Francije, pečejo jih v testu ali pa jih pražijo v žrjavici, prepojeni s surovim maslom. Pravijo, da so prav dobre. Na vsak način boljše kakor ličinke nekega hrošča, živečega v čreslu, ki jih je imel veliki fizikar Resiu-mur tako rad.
Pajki! Še to! A kar se meni gnusi, je drugemu užitek. Hotentot in Kafer imata nekega debelega okusnega pajka raje kakor kokosov oreh. Na Novi Kaledoniji pražijo dolge pajke za pokosilce, pravijo pa, da jih začetkoma želodec tišči. Nas bi trudi. Slavni Humbold nam pripoveduje, kako so indijanski otroci grabili in ropali iz zemlje do pol metra dolge stonoge
—	nekaka Strigalica — in jih kar surove z največjo slastjo naravnost žrli. Kar strese nas in prav oddahnemo se, če slišimo, da uživajo na Cejlonu polne pesti divjih čebel in čmrljev; črnci jih imajo pa tako radi, da si večkrat sežejo zaradi njih. drug drugemu v kuštravo glavo. Patagonske lepotice in tudi druge tam doli na otokih Pacifika pa za zabavo in kratek čas zobljejo one majhne šesteronožne živalice, ki so jih imeli vojaki mej vojsko po cele armade. Nordenskjold nam pripoveduje, da smatrajo Čukči glavno uš kot dobro in okusno sredstvo proti bolečinam v prsih in se tega sredstva tudi prav pridno poslužujejo. Ga imajo pa tudi dosti. I udi Indijanci in črnci lovijo to divjačino, zlasti matere pri otrocih, a je ne vržejo proč kakor mi, temveč v usta z nje!
Seveda lovi človek tudi muhe in dela iz njih kruh ali pa jih skuha v juhi. Tako ob jeze-it.i N jasa v Afriki ali pa ob jezerih v Nevadi v Severni Ameriki kjer se pojavijo muhe in njihove ličinke na milijone. V Mehiki nabirajo celo jajca dveh velikih vodnih stenic in delajo iz njih v postnem času omelete in druge take slaščice.
Pride pa še hujše. Znani raziskovalec A-frike G. Schweinfurth nam pripoveduje, da so nosači z največjim užitkom strgali črve iz želodca zaklanega goveda in jih aurove uživali. Strašno! Skoro samo od črvov in drugih takih mehkužcev živijo domačini okoli Port Adelai-de v Avstraliji, govejega mesa pa ne marajo. V Birmi pa redijo deževne črve v mleku, ki ga vsak dan osvežijo; pravijo, da zgubijo črvi vsak okus po zemlji in da so uprav kraljevska hrana. Debeli so kot svinčnik, pečejo jih v surovem maslu, pa imajo makarone. Nestrpno pričakujejo prebivalci otokov Samoa in Eidži nekega
Črva palolo, ki prihaja v nepreglednih množicah. Zadnji del se mu od časa do časa odtrga in plava sam okoli in veliko je tedaj veselje temnopoltih otočanov.
Sploh ljudje raje uživajo nižjevrstne morske živali kakor pa nižjevrstne živali na suhem. Skoro gotovo zato, ker so bolj slane in imajo zato boljši okus. Kakšna je zunanja oblika, to je vseeno; sicer bi tudi Italijan ne mogel pojesti vsega tega, kar imenmje frutti di mare. Morski ježki so pa prav okusni, pri nas jih vzamemo kar iz hišice, Kitajci in Japonci iih pa nasolijo, stisnejo v zaboje in jih tako pošljejo na trg. Kitajec ima sploh rad kaj slinastega, kaj takega kar se vleče; zato je tudi meduze, podobne plavajočim loncem, skozinskoz slezaste. Veliko večje važnosti je pa tre-vang, nekaka morska kumara, živeča od blata koral, podobna sivim, rjavim ali črnim mehovom.
Kitajec ima rad tudi žabe. No, te imamo pa mi tudi. Torej smo v tem skupaj; a mi jemo samo noge, Kitajec pa celo žabo in celo žabja jajca. To je pa zopet preveč. Kdor ima žabe rad, bi se mu splačal lov na veliko žabo v A--meriki, ki je do četrt kilograma težka. Ta bi že izdala
S tako vnemo jo lovijo, da bo skoro gotovo delila usodo japonskega mačerada velikana, dolgega do poldrugi meter. Sicer je grd, a nje-
govo meso je izvrstno in tako so ga zasledovali, da muzeji in akvariji z največjo težavo se dobijo kak eksemplar. Tudi mehikanskega močerada aksolotena so Španci z domačimi vred — vzem-ši med postne jedi — talko lovili, da jih je danes več v evropskih ribnikih in akvarijih kakor pa v mehikanskih jezerih.
Krokodili tudi niso za vsakega, mora že imeti želodec črnca. Raje imajo neko drugo vrsto martinčkov ali gaščaric, leguanc, dolge do 1 meter; meso je tako kakor kunčevo ali perotnina. Lovijo jih v Braziliji in Mehiki z nalašč za to dresiranimi psi; ravnotako njim sorodne do dva metra dolge varane, kojih meso ima podoben okus, kakor fazanovo. Tudi znani indijski martinček geko je prav dober; odsekajo m« glavo, rep in noge, ga zvijejo in posušijo na solncu. Včasih ga spečejo v pokriti žrjavici. Sploh pravijo, da so martinčki izvrstna in okusna hrana, najsi iih uživamo sveže v juhi ali pa razsekamo v kocke in spečemo v sr.iro-vem maslu. Čudno je, da jih sicer prav nič izbirčni Kafer ne mara, četudi bi moral lakote u-mreti. Ima pa kakor tudi avstralski črne prav rad kače, tudi najstrupenejše; meso ima okus jegulje ali teletine, kar potrdijo tudi Evropejci. Brazilec uživa velikansko boo, lovec ob Misisipiju pa ima najraje sesekano meso kače klopotače.
V. Šarabon.
ZA-NAS EMALCKE
BOTER.
IVEL je ubog mož, ki je imel toliko o-trok, da je že ves svet prosil za botra in ko je dobil še enega, ni bilo nobenega več, da bi	ga mogel poprositi.	Ni vedel, kaj naj
počne, vlegel se je od same potrtosti in zaspal.
Tedaj	se	mu	je	sanjalo,	da naj gre pred
vrata	in	prvega	ki	bo	srečal,	naj poprosi za bo-
tra. Ko se je prebudil, je sklenil, da bo storil, kot se mu je sanjalo; šel je pred vrata, in prvega, ki ga je srečal, je poprosil za botra.
Tujec mu je darovali kozarec z vodoiin dejal: »To je čudovita voda, s katero lahko bolne ozdraviš, samo vedeti moraš, kje smrt stoji. Če stoji pri glavi, daj bolniku te vode in ozdravel bo, če pa stoji pri nogah, je vse zastonj, on mora umreti.«
Mož je tedaj naprej vsakemu bolniku lali-ko povedali, ali bo ozdravel ali umrli in je postal slaven radi svoje umetnosti ter zaslužil mnogo denarja.
' Nekoč je bil poklican k kraljevemu otroku, in ko ie vstopil, je videl smrt, ki je stala pri otrokovi glavi, in ga je ozdravil z vodo, to se je zgodilo tudi drugič, tretjič pa je stala pri njegovih nogah in moral je umreti.
Mož je hotel enkrat obiskati botra in mu povedati, kako se mu godi ž njegovo vodo. Ko pa je stopil v liišo, je zapazil čudoma čudne reči. Na prvi stopnjici sta se tepli veslica in metla med seboj.
Vprašal je: »Kje stanuje boter.«
Metla je odgovorila: »Eno stopnico višje.«
Ko je prišel eno stopnico višje, je videl množico mrtvih m/uh ležati. Vprašal je: »Kje stanuje boter.«
Nekdo je odgovoril: »Eno stopnico višje.«
Na tretji stopnici je ležala kopica mrt-
vaških glav, in zopet je moral eno stopnico višje.
Na četrti stopnici je videl ribe, ki so se same v ponvi cvrle. Zopet so dejale: »Eno stopnico višje.«
Ko je prišel na peto stopnico, je stal pred neko sobo in pokukal skozi ključavnico v sobo, v kateri je videl botra, ki je nosil par dolgih rogov.
Ko je odprl vrata in vstopil, je boter naglo legel v posteljo in se pokril.
Mož je dejal: »Boter, kaj pa je v Vaši hiši? Na prvi stopnici se veslica in metla tepeta.«
»Kako si neumen,« je dejal boter. »To sta hlapec in detkla, ki se pogovarjata«.
»Toda na drugi stopnici leže mrtve muhe.«
»To je kačji koren, nič drugega! dragi moj.«
»in na tretji stopnici je kopica mrtvaških glav.«
•	»To so same kapusove glave.«
»In na tretji stopnici sem videl ribe, ki so se same cvrle.« In ko je to izgovoril so prišle ribe in so se prinesle same na mizo. »In ko sem prišel na peto stopnico, sem pogledal skozi ključavnico in sem Vas videl, boter, ko ste imeli dolge rogove.«
»To pa ni res!«
In moža je popadel tak strah, da je pri priči zbežal, bogve, kaj bi bil še sicer ž njim boter napravil.
ROŽE.
Bela roža: bela duša, lepa in sveta;
rdeča roža: kri iz srčne srede vzeta;
rmena roža: solnčna sestra drobna, sloka;
plava roža: z neba oboka,
z neba oboka cvetka mala plavooka.	P.
LAŽ IN RESNICA. g.b.
(Konec.)
ESNICA ne pozna stranpoti, resnica je le ena. Ako »ziaitre« človek v sebi čut za reisnico, zgubi ravnotežje, zgubi duševni mir. In dokler si človek ne pribori notranjega miiru, ni v njem resnice, ni v njem pravega življenja. »Narava zahteva od vsake stvari, da je pravilna, da je resnična; alko je taka, jo obvaruje — nasprotnem slučaju pa me« (Cairlyle). Čliovek in človeška družba. Bog, mairava in življenje zahtevajo resmioo; (kjer zmaguje začasno laž, se lažmjivo dejanje ob gotovem času isamoobsebi kazmuje in to je ediino dobro, da slede grehu razočaranja in trpljenja. Ne bilo bi pravično, da bi se laž ne ubiila z lastno rolko.
*	Znana je že resnica, da laž izvira
iz preirutenzivno delujoče domišlije. Zlasti se to ori otrocih češče opazi; če otnok kaj pripoveduje ailli opisuje, ne odgovaria vse resnici. Iker marsikaj dositavi, Ikar se priilega njegovi domi-šliji. Take otročje laži miso Ikazniiiive, me smemo jih soditi pretragično in otroku Ikoi pripisovati Pokvarjenost. Dolžni smo pač. prepričati se o stvari 'ter poučiti otroka, da sme pripovedovati in opisati, kiar je v resnici videl ali slišal. Pomisliti je treba, da se zapoved resnice v otroku ne zbudi sama ob sebi in da niso v njegovem m ot ram jem življenju talko močmi instinikti. da bi zamogel raziočevati resnico in laž.
Večkrat ije ilaž 'tudi (kad nerazvitega mišljenja in manjkujočega življenjskega izkustva ali na duševna šibkost. Kako poboljšati lažniivca? Mnogo je odvisno od načina. kako se postopa z otnolkom. (ki se ga je zasačilo ma laži. Omo strogo policijsko naziranje. s katerim se obsoja lažniiveea o%oka. ije napačno Ni niiikakn’- psihološko in zdravo za mlado dušo. da ise io surovo obdeila: tako se ji uniči še ono malo zaupanja, ki ga ima do vzgojitelja in rešiti ise hoče otrok stroge kazni le ma ta način, da greši
skrivaj in neopazovan. Vzgojitelj misli, da je v takem otroku,. Iki se ga navidez boji, zatrl ilaž; v resnici pa ni nikakor ozdravil duševno šibkega otroka.
V	otrciku se bo razrvijal značaj Le pod pogojem, da ise v njem vzbujajo duševne kreposti in me duševni šibkosti. Ko se iv otrciku razvije čut resnicoljubnosti, pretehtaj vsako njegovo izjavo, da veš, v kcllilklor odgttvairja resnici: a tudi kar pripoveduje vzgojitelj otroku, mora sloneti na resnici. Mnogo je momente,v v otroškem življenju, ko se otroka lahko navaja k resnicoljubnosti, treba jih je le porabiti. Nevarno je, otrokom obljubovati — Ikar se nlilkdar ne izpolni. So miallenkosti, ki zamorejo boti otrosiki vzgoji usodne.
Ako ima otrok zaupanje v vzgojitelja —. ne bo zahrbtnosti, ne bo zviijače in (laži. Opiši večkrat otroku posledice laži im kraltkorvidnost cmili, Iki se dado slepiti od laži bodisi po lastni krivdi ali po dejanju in govorjenju drugih. — Otnclk naj zre v reallno življenje in nič ne škodi, ako mu streš lažnjive iluzije. Bodi mu ti kažipot in /luč resnice — im oba se bosta veselila te luči.
JOSIP STRITAR
OSIP Stritar, (podpisoval se je tudi Boris Miran), je bil ena najmarkantnejših o-sebnosti v našem slovstvu, ne toliko nadarjen kot estetsko izobražen, mentor naših pesnikov, ustanovitelj leposlovnega lista pri Slovencih, tistega foruma, ki posreduje med umetnikom in občinstvom in ju veže. Vse njegovo življenje je bilo posvečeno neumornemu delu. In to življenje ni bilo kratko, zakaj rojen je bil 1. 1836. v Podsmreki pri Velikih Laščah in je že dopolnil 86 let. Delo mu je postalo tako nujna duševna in telesna potreba, da je še v starosti mnogo pisal, posebno knjige za mladino;	pisal	je	tudi	v težkih bojnih dneh
stradanja	tv	Aspangu	pri	Dunaju, 'kjer živi. Ob-
sodba vojne in hrepenenje po mini se je rodilo v pesnikovi duši in našlo izliva. To so pričujoče pesmi, ki so zdaj izšle kot nekaka posebnost, in kot tako jo moramo tudi vzeti v roke:	zrcalo
moža, ki je star in izčrpan, ki gleda nekje iz starega sveta začnden v ta novi svet ter ga skuša s težava doumeti.
s.
SVET NARODOM.
Tekmujte, tekmujte med sabo, narodi. Pokažite z delom, kaj vsak velja; Zmagovalec pa tisti med vami bodi.
Ki najmanj nesrečnih v deželi ima!
NESREČNA MATI BEGUNKA.
»Cizaj, cizaj lc, sirota,
Če imaš še kaj moči;
Oh, zastonj, tu je suhota,
Kaplje mleka tukaj ni.
Tiho, tiho, dete! Malo Potrpljenja še imej!
Pa sc bo ti pomagalo Da boš tiho za vselej.
Bliže, vedno bliže nama Reka usmiljena šumi;
S tabo tudi tvoja mama Mir in pokoj v nji dobi!«
Šumi, šumi dalje, reka,
Bistra, blaga reka ti;
Dva rešila si človeka.
Da ju nič več ne boli.
NESREČNA LASTAVICA.
Čivka, čivka drobna ptica,
Milo toži Iastavica,
Križem leta, frfoleva Kakor obstreljena, reva.
Spet od juga je' vesela
V kraj domači priletela,
Kjer pod streho siromaka Ljubo gnezdece jo čaka.
Leta, čivka, gleda, išče,
A ne najde; pogorišče,
Podrtija, kjer je mala Hišica prej njena stala! —
Kakor ta, so vse požgane, Razstreljene, razdejane!
Kup pepela, vsa vasica!
Tu je vojska, ljuba ptica;
Leti kam iz tega kraja.
Tja, kjer groza ne razsaja, Kjer v deželi mir prebiva,
Da ga božja stvar uživa.
POMLAD V JESENI 1918.
Padaj, padaj, listje velo,
Kaj jesen ta meni mar;
Ko človeštvo doživelo Je pomlad, nebeški dar!
Meni ljubo solnce sije.
Kamor se ozreš, pomlad! Bujno raste vse in klije.
Vse obil obeta sad.
Sreča nepričakovana Vsemu svetu dozori.
Da je le sovražna slana
V kallu ne ugonobi!
LISTEK
MARGINALNA OPAZKA.
Tune praecipue in te ipse seccde, quum esse cogeris in turba.
Epieurus: Seneea ep. 25.
Srce na jeziku in v rokah sem nosil in gledal sem in bil sem slep, poslušal sem in bil sem gluh, bil pameten sem in bil — osel.
Srce bi v prsih moralo molčati in slep bi moral gledati in gluh poslušati bi moral in osel — pameten ostati.
Sam v sebi bil bi in med vsemi bi se smejal, ko drugi bi jokali, in jokal, ko bi se smejali — pa kaj, ko človek sem in to so teoremi!
Joža Lovrenčič.
ISKRICE.
Srce je gibalo življenja, razum	pa	njegov	regulator;
kdor združi to dvojico nasprotujočih	si sil	v en	sam
harmoničen ritem, je srečen,
*
Kdor živi življenje zaradi njegove materialnosti, je mrtev člen človeške družbe, kajti le duh je, ki daje življenju večno vsebino.
♦
Pravimo, da se ljubimo, pa smo vendar najbližji sami sebi! Kdo je, ki bi dal svojo	poslednjo	srajco	be-
raču, zmrzujočemu na cesti? —
*
Zavržemo Boga, da bi nam bilo lažje živeti. A namesto sreče, vstane v nas zavest lastne nemoči.
*
Mladost je, ki išče poti naprej; a starost pazi, da ne vodijo v pogubo.
★
Ko si bo svet potegnil poslednjo krinko z obrazja in ubil v sebi žival, bo našel svoje izveličanje.
*
Človek išče sreče venomer izven sebe, pa jo najde le v samozatajevanju.
*
Sodimo njega, ki je lahkomiselno ubil svojega bliž-njika. Koliko jih pa je med nami, ki so ubili sami sebe!
*
Rodimo otroke pa ne vemo zakaj? Kdo je, ki je rodil človeka zaradi njegovega pravega poslanstva? —
*
Pravimo, da živimo svoji popolnosti, pa nas zmotita v tem hrepenenju opoldanski kruh in vsakdanje težave.
*
»Namen posvečuje sredstva,« pravi krivičnik. Povejte mi, bratje, kako naj naslonimo pravico na krivico, svobodo na nasilje in luč na temo? Recimo raje narobe, pa ne bo zmede v naši hiši.
*
Živi in ljubi samega sebe v toliko, v kolikor je to dobro drugim, pa ne bo več greha med nami.
*
Ne išči utehe svojemu nemiru v stvareh od tega sveta. Le pogled v večnost ti osveži duha, da boš vesel svojega življenja.
*
Ne ljubi svojih otrok le radi krvi in duha, ki te vežejo ž njimi, ampak zaradi zavesti, da so nov člen verige, ki drži iz preteklosti v boljšo bodočnost,
*
Ne ponižuj ženske v posodo lepote in slasti ampak ljubi jo, ker je tebi enakovredna stvar, brez katere bi ne bilo nobenega življenja.
Janko Samec.
f JAKA ŠTOKA.
V	Trstu je umrl Jaka Štoka, ena najmarkantnejših osebnosti med tržaškimi Slovenci, ki je bil posvetil svoje življenje narodnemu delu. Na vseh poljih smo ga srečali, bil je pri raznih kulturnih društvih in med prvimi graditelji temelja za tržaško slovensko gledališče, kjer se je tudi praktično udejstvoval. Mi se ga moramo spomniti posebno z dveh strani: bil je lastnik edine slovenske knjigarne v Trstu, ki ima lahko kot taka velik kulturni pomen, bil je tudi založnik, izdajal je leto za letom svojega »Vedeža«, lani tudi zbirko »Hišni prijatelj«, in poleg par drugih praktičnih knjig tudi nekaj leposlovnih knjig, da ne pozabimo, da je na pesniški zbirki Joža Lovrenčiča »Deveta dežela«, njegova firma. V drugi vrsti je bil pisatelj burk-enodejank, ki so se sve-ječasno mnogo igrale po naši deželi. Bil je vseskozi idealist, povsod priljubljen, nesebičen in skromen, mož, da se mu s temi kratkimi vrsticami ne moremo oddolžiti in se ga spomnimo v kratkem še v daljšem sestavku.
GLASBA.
Vinko Vodopivec: Lavretanske litanije. Nr. 2. Gorica 1922. Založil skladatelj. Skladba je v celoti dobra, se lepo razvija, preminja in stopnjuje. Malo neokretna v harmonizaciji se mi zdita samo prvi »Gospod usmili se nas« in prvi »Kristus usmili se nas.« Najlepše mesto za moj okus pa je: »Mati prečista.« Brezdvomno so te Vodopivčeve litanije ene boljših. Tako ocenjuje te litanije skladatelj Stanko Premrl v zadnjem Cerkv. Glasbeniku.
David Doktorič: Dve evharistični pesmi za mešani zbor. Gospod skladatelj nam je podal dve kompoziciji, ki se pri izbrani in moderni harmonizaciji odlikujeta po gladkotekoči deklamaciji in lepi, plemeniti melodiji. Boljšim mešanim zborom naj bedo te skladbe toplo priporočene — ne bo jim žal truda, ker so take skladbe učinkovite.	Vinko Vodopivec.
Karlo Adamič: Slovenski akordi, I. zvezek, 32 mešanih in moških zborov, II. zvezek, 22 mešanih in moških zborov. V Ljubljani 1921, založila Jugoslovanska knjigarna. Oba obsežna zvezka vsebujeta skupno 54 zborov. Karlo Adamič je bil rojen v Sodražici leta 1887, dovršil je orglarsko šolo v Ljubljani leta 1906. ter službuje sedaj kot stolni kapelnik in učitelj glasbe v Senju v Hrvatskem Primorju. K. Adamič je izdal že več skla-deb, od kterih mi najbolj ugaja njegova zbirka Marijinih pesmi, ki je izšla pred vojno. Tudi ta dva zvezka prinašata veliko lepega, le nekateri krajši zbori bi lahko brez škode izostali, ker so premalo izdelani in nekterim manjka tudi originalnost. Samcpcsebi je razumljivo, da pri takem številu skladeb ne more biti vse dobro. V prvem zvezku je posebno zanimiva »Nageljček« zlasti v harmonskem oziru. Lepa je tudi »Kaj bi te vprašal«.
Najboljše izdelana in v harmonizaciji vseskozi interesantna je skladba »Mir.« Samo predolga je — štiri vrstice teksta in šest strani kompozicije, to je že malo preveč. Krepka in kratka je »Mlatič.« »Vinska« je preveč vodena v melodičnem in harmoničnem obziru. V drugem zvezku so najlepše: »Hrvatskoj Istri,« »Lasta-vicam« in »Franica.« Večina zborov v teh dveh zvezkih je lahko izvedlivih, posebno težek ni nobeden, krajši zbori pa so večinoma tako lahki, da bodo dobrodošli zlasti začetnikom. Oba zvezka sta vredna priporočila.
Vinko Vodopivec.
OB BIRMI-
(Stankotu Zalar. Spesnil dr. Janez Ev. Krek 14-5. 1910.)
Ta lepi maj!
Po zemlji zelenje in cvetje, nad njo pa dišave in petje, povsod pa življenje in moč! —
V	pomladi, v mladosti cvetoč si, Stanko, in dvojnega maja te mlada lepota napaja.
Ustavil bi rad Te na poti in času potrl bi peroti.
Ne gre! Obsojen je cvet, da premine in tvoja mladost, da izgine.
Porasteš, in črna in mrka na dušo skrb ti potrka, in sredi ljudi, ki plakajo, ki znoj in kri pretakajo, te resni boji čakajo.
Moči Ti treba, moči...!
Moj Stanko, ko jutri roko
položi Ti škof na glavo,
za moč poprosi Boga,
za močno telo in močnejše srce,
da krepko ostane sred Tvojih vojska,
za druge mehko, trdo pa zase!
Moči Ti je treba, moči!
A pomni: Studenec kreposti zavest je lastne slabosti!
Nikoli nikar ne pozabi:
Kot s prahom se veter igra, tako nam življenje vihra, ljudje smo betežni in slabi...
, Močni smo pa v veri v Boga, zaupanje vanj nas krepča, molitev poguma nam da.
Moj Stanko, jutršni dan izmoli si, da boš močan.
Učvrsti se, dušo prenovi,
Bog večni pa Te blagoslovi!
Priobčil Jos. Abram.
rin^/Aa/A^A^/A^a/^A/^A^&'4'A^'AYA'4a'VA^'A/yA'4ayA'4'AVA^U\M^
r@
©X
KVLTVRNI VESTNIK
&
5?_________________________________________._..
&i\ 'mmmmmmtomtoi
VSTAJENJE DUHA.
G. M.
NOOIH delavcev v primorski deželi se polašča globoka potrtost. Vse močne besede o veličini, v kateri se je pokazal strnjeni odpor slovensko-hrvatskega ljudstva, jih ne prepričajo. Naše ljudstvo, pravijo, se hrani od starih, pred vojno nakupičenih sil.
________ Ampak, kdor zna pogledati
v bistvo stvari, 'kdor opazuje rast in tresJljaje ljudske duše, mora priznati: Propadamo. Notranje s ii 1 e naroda upadajo; (idealizem mil a d i n c Rine; zadrugarji tožitjo, da se večina zadrug le še umetno ohranja pri življenju, ker je v našem ljudstvu premalo duha
vzajemnosti.
7x dolgo ni bilo dobe, v kateri bi bila p o-
1	i it i č n a izobrazba bolj padala kot sedaj. Da, nismo še močni. Se delujejo tajno in neslišno v mošlkem irodu ideje, ki so žaravite prodirale srce ljudstva v času pred vojno. Rod pa. Iki raste, bo brez idej. brez krvi.
Ne varajmo se! Vse bahate prireditve »z bogatim vsporedom«, vise veseliicc imajo v sebi dvojno: duha prosvete in blišč. Duh prosvete je izgorevajoča ideja, ki smo jo srečno 'rešili prelko vojne; blišč je pa edino, Kar rastoči trod prinaša.
Stroj slovanskega ljudstva jc uziorno in popolno sestavljen. V njem pa ni duha. ni elektrike, ki bi pognalla naprtil napirej, fcvašlku celo ljudstvo.
Duh primorskega ljudstva peša, jc pri tleli. Dokiler ne ispravimo v tdlo ljudstva novih živ-ljenskih sil, jc vse maše delo zastonj.
Resnično. Izhodišče močnega idejnega gibanja je v tem, da vsi spoznamo: VodMnih, lasnih načel je v primoitsikcm sl(xvenstvu č m dalije manj. Složno obubožava marod na duhu, kot celota pada v lenobo in mrtvilo. Vzmok za Jo umiranje idej je pa 'v tem, da so kc vse kulturne struje bile zedinile, da bodo molčale o idejah, da pogasijo lluč načel Ravno na inaziva-Unali domače dežele, sredi rodu, ki nosi v sebi rane in strup vojne, bi moraila zavilirati zasta-
va velilke, osrednje ideje, da bi tse zlomljeni in duševno oslabeli rod dviignil in okrepčal. Mesto tega pa so v imenu siloge potisnili vise ljudstvo rv temnico. In isti ljudje, ki so ljudstvu ugrabiili vodilne ideje, ječijo sedaj, da je zavladala v širdkih vrstah nairioda popolna diso-rijenitacija.
Kako globoko in daleč segajo posledice gnilih paktov med dvema nasprotujočima si idejama, vidimo v ogledalu življenja.
Zamislite si, da se poročita dva človeka, ki jih združuje izredna notranja ljubezen. Toda mož ima svoj nazor, svojo vero, poseben ustaljen pogled na svet; žena pa je drugoverna in sploh se njen svetozor v temeljih razlikuje od moževega. V obeh pa je lastni nazor tako ukoreninjen, da je nerazrušljiv kos njunih osebnosti. Kaj se mora nujno zgoditi?
Najprej pri najvišjih vprašanjih vesti zadeneta na dejstvo, da vsakdo misli drugače. Boli ju, ljubita se, toda nikdo ne more odstopiti. Če je vez med njima res polna trdnega duha, na tihem skleneta, ogibati se teh kočljivih točk. Toda vedno nove sporne točke se pojavljajo: otroci, vzgoja, šola, sploh vse idejne vrednote so predmet sporom. V ljubezni zamolčujeta vse to, prehajata preko vseh idejnih vrednot radi miru in sloge, se omejujeta le na predmete, ki ležijo izven območja svetovnega nazora. In posledica? Njuno sožitje je na zunaj zbrano in polno soglasja; vse zadeve izključno gospodarskega in tehničnega značaja se odmotavajo v najlepšem redu. Toda idejno življenje v sebi oba notlačujcta, dušita, da bi le sporov ne bilo. In tako si sama delata življenje prazno, sama si ugašata luči in ne vesta ne kam ne kod.
Isti pojav doživlja naša dežela, v kateri sta dve kulturni nasprotnici (o politiki tu ne govorimo) sklenili pogodbo. Tudi tu se skuša izključiti in sc v resnici izključuje vse višje idejne vrednote. Radi bi govorili o v e r i, o tej osrednji ideji sveta... Ne govorite, da ne razžalite te in te struje, ki živi z vami v slogi. Potrebno je, vliti ljudstvu v srca socialno mišljenje; ne govorite v tem, rotim vas v imenu sloge! Vi bi vendar morali nastopiti proti izkoriščevalcem, proti kapitalističnemu liberalizmu; toda s tem rušite slogo! Silno važno je vprašanje krščanske v zg oje in s v o b o d n e krščanske šole. Ce je kaj čuta za edinost
v vas, molčite o tem, ker struja, s katero ste združeni, temelji na stoičnem modroslovju!! Saj tudi ona ne sme razpravljati v teh kočljivih vprašanjih, ki bi utegnila prinesti boj med brate. In tako se v tihem soglasju dejansko izključujejo najvažnejši idejni problemi iz duševnega življenja primorskih Slovencev. Vse to, kar je motor kulturnega in sploh duševnega življenja, vse sile, ki dvigajo notranjo moč naroda, mi primorski Slovani dosledno izključujemo in uničujemo, To je neizpodbitno dejstvo! To dejstvo si mora danes vsak prosvetni delavec zabiti v glavo kot žebelj.
Kot kužna bolezen se je razpasla brezna-čelnost v naših društvih. Tudi ona se v imenu sloge omejuje na »nevtralni pas,« na pesmice, igrice, narodno veseljaštvo. Saj ni mogoče predavati, ko moraš vsako predavanje kulturne ali socialne snovi zgraditi na načelu!
Ker pa so načela — vedno v imenu sloge,
—	prepovedana, govori le v svet pretresujoči ideji: Slovenec sem, tako je matrfca djala! hi neprestano usihajo duševne sile, duha žrtve ni, duha vzajemnosti ni. V tehničnih zadevah — petje, igre, vojna odškodnina, itd. — smo si edini, o vseh drugih, neskončno višjih in važnejših problemih pa moramo lepo molčati, moramo sipati ljudstvu temo v oči — radi ljube splošne sloge.
Če skušamo preceniti usodne posledice tega gnilega stania, ne smemo govoriti o delni škodi. Osrednja sila odmira, hrbtenica ljudstva se suši. Ker smo vse ideale pokrili z rumenim prtom sloge, usiha moč ljudstva: zato je prosvetno delo brez duha, zadružništvo brez vzajemnosti, ljudstvo pa brez vere v lastno moč. Edini izhod iz tega močvirja je, da prižgemo v deželi veliko luč neminljivega načela. Iz te večne luči v sredini nas sc vsipajo vedno sveže sile v vse panoge kulturnega in socialnega življenja.
Niti za hip ne moremo dvomiti, kakšno naj bo to načelo. Biti mora vesoljno, večnove-Ijavno, da, nadčloveško in nadnaravno. In to je krščanstvo. Krščanska kulturna misel bodi ona luč, o kateri ljudstvo kliče:
O	luč je samo jedna, jedna — in več kot jednega življenja vredna, in več kot jedne, več kot jedne smrti.
(D. Kette).
Krščanska misel, bodimo gotovi, bo sprožila neslutenc sile v prosvetnem gibanju, v zadružništvu, (ki korenini v ideji krščanske vzajemnosti), v kulturnem tvornem delu. Pomladila bo celo duševno življenje naroda. Ta osrednja sila bo neprestano jačila značaj in odporno nravno moč ljudstva; ona zmore užgati v srcih visok idealizem, ki je prvi pogoj za vsako uspešno delo naroda. Še več! Krščanska misel druži, objema v ljubezni vso ljudstvo, ne izključuje nikogar, ki ji hoče služiti. Zato vsebuje ta misel
tudi idejo složnega naroda. Krščanska misel je pa tudi socialna misel: V imenu te misli naj še dvigne primorsko ljuudstvo v boj proti kapitalizmu, s to idejo v srcu naj gradi trdnjave nove, pravičnejše družbe.
Širom dežele so tihi delavci. Oni so sol zemlje. Večini njih zamira pogum, polašča sc jih brezup, ko vidijo, da so skoro že ugasnile zvezde-vodnice slovenskemu Primorju. To ni prav, to ni dobro. Duh našega ljudstva ni še umrl, zaklet je le v dremavico.
Prebudimo ga! Prosvetni delavci po naših društvih imajo veliko nalogo in odgovornost, delati za vstajenje duha v ljudstvu:	Za vstajenje krščanske
kulturne misli in socialnih načel v s 1 o v a n s k e m Primorju.
Narod se bo prebudil iz težkega sna, zavrgel bo moreči nauk, da so pri nas načela prepovedana. Osvobojen se bo nasrkal svežih sil iz čistih idej, in pogumno bo zaplul v nova obzorja:
Prej bil podoben barki sem potrti, a zdaj — le jadra, ladja, mi razvij, ne boj se mi viharjev in peči!
J.
Zidarjem ognjišč.
ONI del poljskega naroda, ki je živel pod nemškim cesarstvom, je prestal huda leta.
V	boju z vztrajnim, sistematičnim, prav znanstveno zasnovanim nasiljem so poznanjski Poljaki postali jeklen, krepak živelj. Celo ljudstvo se je postavilo v bran s takimi sredstvi, da morejo biti vzor tudi nam. Zidalo je nova poljska ognjišča.
Nemška vlada je nastavila meč na srce Poljakov:	Nemška naj postane zemlja i]1
mladina. Zato je nemški državni zbor bil sklenil zakon, ki določa, da sme vlada nasilno razlastiti poljskega kmeta in ga pognati s posestva. Zatrla je redke poljske šole in uvedla nemške; mnogo duhovnikov je bilo kaznovanih z ječo, ker so učili veronauk v poljskem jeziku. Tako so nemški plemiči hoteli izpodrezati poljskega kmeta z domače zemlje in naseliti nanjo nemške prihajače; poljska mladina naj bi se pa v šolah ponemčila in bila doma za hlapce nemškim naseljencem. Da izvedejo ta načrt, so nemški narodnjaki ustanovili društvo Hakata. ki se je imenovalo i*> treh kapitalistih, vodnikih napada na poljske kmetiče. Hakata je od vlade razlaščeno zemljo delila med nemške priseljence.
Crez ta velikopotezni načrt je pa poljsko ljudstvo napravilo debel križ. Res je vlada začela razlaščevati ix>ljske kmete, a če je ona ugrabila eno posestvo Poljakom, so Poljaki za-posedli dve. K d 1 n o orožje Poljakov je bilo delo, varčnost in organi-
z a c i j a. Poljska kmečka družina je štela povprečno 9—10 slav. Ko so otroci dorastli, so se podali mladeniči v zapadno Nemčijo v rudnike v tovarne ali v obrt, dekleta pa so šla v mesta služit. Redno, navadno vsakega pol leta, je vrel iz vseli industrijskih krajev Nemčije prihranjeni denar v domače hranilnice in odtod v poljsko Zemljiško banko. To poljsko banko so ustanovile kmečke zadruge, da pobija delo, kapitalistov. Pokupovala je veleposestva zapravljivih nemških plemičev in jih razdeljevala med nove poljske družine. Ko so si bili mladi poljski fantje privarčevali dovolj denarja, so prišli domov in kupili od Zemljiške banke majhno posestvo, deloma na kredit in si ustanovili lastno ognjišče. Drugi pa, mizarji, zidarji, kovači, čevljarji itd. so si s prihranjenim denarjem ustanovili delavnico in so postali mali obrtniki. Dekleta so prinesla h hiši prihranjeno doto, ki je bila v krepko pomoč družini.
Z varčnostjo, delom, z obsežno organizacijo je poljski kmet pobil na tla roparje, ki so se hoteli polastiti njegove zemlje. Jemali so mu domove, — on pa je zidal nove.
V	tem je tudi naša rešitev.
Naši fantje in dekleta morajo začeti zgodaj misliti na to, da si bo treba zgraditi lastno ognjišče. Treba je, da se mladina zave, da je vsak svoje sreče kovač. Začeti mora varčevati. Za varčevanje je treba trdne volje in vztrajnosti. Da dobijo oporo in korajžo za varčevanje, naj sc trezni fantje in dekleta združujejo v »Čebelicah,« v hranilnih odsekih naših društev.
»Čebelico« smo pri nas ustanovili tako-le: Le dcsetorica fantov, ki so dovolj resni, da mislijo na to, da bo treba po nekaj letih ustanoviti si dom, je prišlo škripaj. Eden izmed njih je imel kratko predavanje o varčevanju. Dokazal je, da more pri nas vsak mlad delavec prihraniti tekom 10. let nad 5000 lir; s tem si zgradi s Pomočio zadruge hišico ali si ustanovi delavnico. Če je kmetski fant, si dokupi njivo ali kos gozda. Treba je le, da vsak dan položi eno samo liro na stran. Fantje so strmeli. Račun je Popolnoma pravilen. Sklenili so, ustanoviti hranilni krožek »Čebelico,« izvolili so načelnika, blagajnika in pregledovalca. In vsako nedeljo IX) maši pobere blagajnik od članov po 7 lir; so pa tudi varčneži, ki mu jih dajejo po 14. Saj ic 14 lir le dve tretjini plače, ki jo zasluži dnevno mlad fant. Vsak mesec odda »Čebelica« denar v domačo hranilnico in posojilnico. »Čebelica« ima knjigovodstvo in lastne izkaznice, tako da je nadzorstvo popolno.
To je prava pot. Želimo, da bi vsa naša mladina spoznala, da mora sama skovati srečo sebi in vsemu ljudstvu. Naj ne čaka odrešenja. Odrešenje je v nas samih, je v našem delu, je v vztrajnosti in značaju naše mladine. Zidaj sl, mladina, lastno ognjišče, nov obrambni stolp slovenstva!
ORLOVSKI TABOR V BRNU.
LEtJs sredi augusta se je vršil >v krasnem moravskem mestu Brnu velikanski orlovski tabor, kakoršmega še ni vidella silovan-sika zemlja. Od vseh sitrani so vozilli posebni vlalki na tisoče navdušenih Orlov in Orlic v prelepo mesto Premyslidov. Katoliška ideja je doživeda v teh dneh svoj triumf. Slavnosti so se začeile že koncem meseca |julila z nastopom naraščaija, katerega je bilo nad 30.000. Za telovadbo je bilo prirejeno ogromno telovadišče -obdano okrog in olkrog od tribun, na (katerih je bilo prostora za 120.000 gledalcev. Višelk silav-nosti pa je tvoril sikupni javni nastop telovadcev in telovadk v dneh od 13. do 16. augusta. Te dni ise je zbrala katoliška mfedina — lahko rečem — iz vsega Ikatol. sveta. Pripeljali so se celo amerikanski Čehi, katoliški telovadci iz-Francije, Belgije, Hollamdsike, Šviice. Tudi Nemci, Poiljalki in Italijani so poslalli svoja zastopstva. Najkrasnejši pa je bil pogled na orlov-stvo liz Jugoslavije in Čehiosllovašlke republike. S posebnim vJakom, ki sta ga^ispremjala tudi škofa Jeglič in Aksamovič, je dospelo okrog 2000 slovenskih in hrvaških telovadcev lin telo-vadkinj. Tiste dni je bilo mesto Bnno podobno velikemu mravljišču. Na ulicah si videl surko pri surki, čepico pri čepici — in narodne noše iz vseli slovanskih dežel. Posebno krasne so bile narodne noše Slovakov, Polialkov lin Slovencev.
V	sprevodu, ki se je vršil po Brnu dne 13. avgusta, je bilo naštetih nad 50.000 udeležencev. To je bil sprevod, iki ga človek ne pozabi nikdar. Dopoldne je papežev nunoij iz Prage daroval v pričo stotisoča ljudstva presveto daritev, pri kateri je biil navzoč oflomuški kardinal in 5 škofov.
Popoldne se |}e pa vršili impozantni telovadim nastop Orlov in Orliic, kateremu je prisostvovalo okrog 120.000 lljudi. Visa češkia katoliška mladina je bila zbrana ta dan v Brnu. Kot mogočna relka so valovile množice. Orllov in Orlic na velikansko telovadišče. Ploskanja in navdušenja, ki ga je povzročilo lepo, precizno izvajanje telovadnih vaj. ni bilo ne konca ne kraja. Telovadilo je okrog 5000 Orlov in 3000 Orliic. Pri svetovni telovadni tekmi, katere so se udeležili — Čehi, Jugoslovani, Francozi, Švicarji, Belgijci, Holandci in Italijani — je dobi prvo mesto član jugosjovamslkcga Orla, br. Kermavner iz Ljubljane in s tem nokazal neštetim zastopnikom raznih manodov. da simo Slovenci junaki im) duši in :tudi po telesu. Na praznik V-nebovzetja so nastopile v sprevodu narodne nošo tiz vseli delov silovanslke zemlje. Med temi krasnim/i, pe srtmi mi nošami isrroo opazili razne skupine slovanskih običajev: kmečko ženitnino, kralja Matljaža, prizor na preji itd.
6*^>G*3G>R9exSX3#S)G*^X5X^X5>RSX5*S<3*£X3X9<5X£X5>R9G2^X3^^
Orlovski tubor v Brnu. Del sprevoda.
G>£9G*£X5>^S>^S>!^9G>^3>^3^©^G>^<3^®^S*^X5>£9<^^
Orlovski tabor v Urni: Del sprevoda.
Orlovski tabor v Brnu. Telovadni nastop.
GX^X5*^X52^>G^©<19©<^X3><^)©^SX£X32^X3><^>S?!^^
©K96X£X3*^X3*S©S96X^>?ySX£X3>£9©RyOPR9©^^
Orlovski tabor v Brnu. Telovadni nastop.
Zasdugfe za to krasno usnelo (katoliško manifestacijo moramo pripisati predsedniku češkoslovaških Orlov ministru Šrameiku in občudovanja vredni agilnosti in disciplini^ vseh organiziranih Onloiv in Orlic. Tu ie imel človek priliko videti, kaj lahko stori mladina, ki ji ni mar ponočevanje, pijančevanje in ples. Ta veličastju tabor je bili dolkaz, da je med katoliško mladino velSkamska moč — dušna in telesna.
LJUDSKE KNJIŽNICE.
KNJIGA deluje tiho, a globoko na človekovo duševnost. Zato je ena prvih nalog prosvetnih društev, da si nabavijo knjižnico, jo vzorno uredijo in izročijo za vodstvo vestnemu knjižničarju.
Da bo pa knjižničar mogel imeti knjižnico v redu, zato treba pred vsem shrambe za knjige. Omara za knjižnico naj bo zadosti velika in trdna; vrata naj se dobro zapirajo, da ne pride prah vanjo. Po našem mnenju je za omaro najbolj primerna ta-le oblika: Visokost 2 m 50 cm, širokost 1 m 60 cm, noranja globokost 40 cm. Po sredi naj se omara s 40 cm široko desko predeli v dva dela. Ob straneh obeh delov'sc po konci pribijeta po dve ozki prečnici z zarezanimi zobi, ki so po 5 cm vsaksebi; v te zobe pridejo povprek prcčnice, na katere so uprte 40 cm široke deske (police) za knjige. Da se pa prostor popolnoma izrabi, naj se postavijo knjige v omaro v dveh vrstah (sprednja in zadnja vrsta); a da se vkljub temu napisi na hrbtih zad-njili knjig vidijo, naj se za drugo vrsto vrh prve police kakih 10 cm višje zadaj postavi druga polica, za polovico ožja (torej 20 cm široka), za katero je treba seveda na obeli straneh še ene pokončne prečnice z zobmi. Na ta način se spravi v omaro veliko knjig, ki so vendar pregledne.
Ko ima knjižničar tako omaro, naj vse knjige (zunaj omare) najprej razdeli na dva dela: 1. v knjige zabavne vsebine in 2. knjige podučne vsebine. Ko so knjige tako odbrane, jih zopet vsako posebej uredi (zr.inaj omare) po velikosti: manjše skupaj, nekoliko večje skupaj itd. Nato jili vlaga v omaro, v katero so položene police v primerni razdalji: od zgoraj navzdol vedno bolj narazen. Na levo stran čez pol razdeljene omare, katero zgoraj zazname-nuje z veliko črko A, pridejo knjige zabavne vsebine; na prvo polico (in sicer se postavljajo knjige od leve na desno) najmanjše (v dveh vrstah, spredaj in zadaj); to polico zaznaine-nuje ob strani z rimsko številko I.; na drugo polico (št. II.) pridejo nekoliko večje knjige itd. do spodnje |M)lice, kamor se postavijo največje knjige. Police se seveda ne napolnijo s knjigami do kraja, ker je treba pustiti prostora za nove knjige, ki se po dotični velikosti uredijo
po policah. — Ravno tako se uredi druga stran omare, zaznamovane s črko B, kamor pridejo knjige podučne vsebine.
Ko so vse knjige tako postavljene v omaro, dobi vsaka knjiga na hrbtu svoje znamenje. Na majhne okrogle listke (dobijo se na prodaj v škatljicah po več sto skupaj, že z lepilom prevlečeni) se napiše: stran omare: A ali B (zabavna ali podučna knjiga), katera polica: 1., II., III. itd., katero mesto v vrsti: 1., 2., 3. itd. (z arabskimi številkami). N. pr. tako-le:
A
II	7
To pomeni: knjiga ima svoje mesto v omari na levi strani zaznamovani s črko A (je torej zabavna knjiga), in je na drr.igi polici, sedma v vrsti. — Ta listek se prilepi na zgornjem koncu hrbta knjige. — Znotraj, na naslovni list pa se vsaki knjigi pritisne društveni pečat, da se vselej in povsod lahko spozna kot društvena lastnina.
Ko so vse knjige tako urejene in zaznamovane, se vpišejo najprej v »zaporedni zapisnik knjig.«
Ta zapisnik ima štiri kolone. V prvo pride zaporedna številka, ki gre naprej in ki kaže, koliko knjig obsega vsa knjižnica. V drugo ime pisatelja, v tretjo natančen naslov* knjige, v četrto morebitna oi>omba. Za uzorec naj služi sledeči obrazec:
II.	Zaporedni	zapisnik	knjig.
Zap. šl.	Ime pisatelja	Naslov knjige	Opomba
86	Finžgar F. S.	Pod svobodnim solncem 2 zve/.ka. Ljubljana 1910	Nova knjiga platno.
87	Gradnik A.	Pol bolesti. Ljubljana 1922	Novu knjiga platno
88	Bevk France	Faraon, Gorica 1922	Nova, platno
Pri časopisih in pri knjigah, kjer ni imenovan pisatelj, se druga kolona pusti prazna. Kadar se kaka knjiga na novo nabavi, se na zgoraj popisani način postavi v omaro, zazname-nuje zunaj z listkom in znotraj z društvenim pečatom in takoj vpiše v zaporedni zapisnik knjig.
Ko je knjiga vpisana v zaporednem zapisniku, se ob isti priliki obenem vpiše tudi v abc-cedtii zapisnik knjig. Ta zapisnik ima na strani abecedo, znotraj pa tri kolone: v prvo i>ridc ime pisatelja, v drugo natančen naslov knjige, v tretjo pa njeno znamenje na hrbtu, namreč: kje je v omari. Knjige se vpisujejo po črkah pri-
imka dotičnega pisatelja. Ako ni znan pisatelj, ali pri časopisih, se vzame naslov knjige ali časnika za podlago, pod katero črko se knjiga vpiše. Vso stvar naj pojasni sledeči uzorec:
III. Abecedni zapisnik knjig.
Ime pisatelja	Naslov knjige	Kje je
Pregelj Ivan	Joannes Plebanus, Gorica 1922	A III. 12
Prešeren France 1	Poezije. Ljubljana 1912	A II. 25
Rutar Simon	Poknežena grofija gori-ško-gradiščanska Slovenska Matica. Ljubljana 1890	B II. 47
Knjižničar naj skrbi za to, da so vse knjige vezane. Denar, k: se porabi za vezanje knjig, je dobro naložen: knjige se veliko dalj časa ohranijo in red se lože vzdržuje.
Knjižničarjeva naloga je tudi, da člane vzpodbuja k čitanju. V ta namen jim ob določenih dnevih izposojuje knjige. Določi naj se v odbo-rovi seji, koliko časa sme kdo izposojeno knjigo obdržati; če jo je član po lastni krivdi poškodoval, mora povrniti škodo.
Vsako izposojeno knjigo mora knjižnčar zapisati v poseben zapisnik izposojenih knjig.
Vzame naj kakih 30 pol papirja, naj cclc pole sešije v zvezek in naj posamezne strani tako-le razpredeli:
IV. Zapisnik izposojenih knjig.
Zap. št.	Ime izposojevalca	Naslov knjige	Izpo- sojena	Vrnjena	Opomba
1	Franc Breniec, Laze 3	Večernice 1909 A 1. 36	8./9. 1922	20./9. 1922	
2	Lojze Svellič	Prešeren, Poezije A 11 25	10./9. 1922	24./9. 1922	1’oSko- dovaiiu
Knjižničar mora naposled tudi skrbeti, da je bralna soba v redu. Časopisi naj bodo lepo razpoloženi. Nove številke časopisov svetujemo dejati v posebne okvirje, ki se dobe na prodaj; tako sc lahko časopisi obešajo po stenah. Prebrani časopisi naj imajo vsak svojo mapo, ki leže po mizah, zunaj zaznamovane z imenom dotičnega časnika. Na dom jemati so smejo le tisti časniki, za katere je odlx>r izrečno to dovolil.
Končno opomnimo še, da mora knjižničar pri nabavi knjig in časnikov vedno vprašati odbor, kaj se kupi in naroči.
KAKO NAJ POSLUŠAMO PREDAVANJA.
PRIŠLA je jesen, vreme postaja hladnejše. Tudi naša društva bedo prisiljena umakniti se 'V svoje društvene prostore in začeti s predavanji.
Cele knjige so že napisali o tem, kalko naj se predava po društvih. Kako naj se pa predavanje posluša, o tem je bilo dosedai še bore mailo čitati.
Nekaj izredno razveseljivega opažamo pri naših društvih. Zavedajo se, da niso namenjena samo zabavi, temveč tudi dzobrazbi. Odtod ono povpraševanje po predavanjih. Je pač res, da predavanja zavzemajo eno glavnih mest v našem izobraževalnem delu. Izgovorjena živa beseda je najprimernejše in najizdat-nejše sredstvo za pouk, je direlktina telefonska zveza med usti in srcem. Po rednih, dobro obiskanih predavanjih presojamo delaivimoist društva.
In vendar, če ob koncu leta seštejemo predavanja in se vprašamo, koiiiko so ohranili člani v spominu, kolilko nasvetov so udejstviiii
—	moramo z žalostjo priznati: prav malo. K večjemu to si še kdo zapomni, da je bilo talko predavanje na vrsti in znabitii tudi rime dot č-nega predavatelja. Potem takem bi hia pravzaprav predavanja le zato, da se ubija čas in dopolni zapisnik predavanj. Ne vem, če bo govornik, Ikii se je znabiti po več ur pripravljal na snov, vesel, če poslušalci ob koncu leta od njegovega predavanja ne vedo nič več povedati kot to, da je bilo menda enkrat že na vrsti.
Vprašajmo sc, (kje leži krivda iteh neuspehov. Po večini dolžijo člane, češ, saj miinajo za predavanja interesa. Pa ga vendar imajo, sicer se ne bi udaleževali predavanj, da, velikokrat celo prav radi posilušajo. Pa ga vprašaj po predavanju, kalko mu je ugajalo, ali si je zapomnil. Boš videl, da bo vedel povedati k večjemu to, da je bilo »pusto« ali 4epo«. Ko bi mu pa ukazal, naj tii sestavi islkiao predavanja, je največkrat ne bo sploh znal, če bo pa sestavil, bo ta skica pusta in na vseh koncih pretrgana.
Zakaj vendar? Zato, ker udeležencu ni mogoče obdržati tvarine iin mične razpredeni tve v spominu. Treba bi bito na vsak način, da tsi člani vfkupijo nočne zapisnike in vzamejo ik predavanju s seboj svinčnik. Tu si zapišejo vse one važne točke, ki se jim zde najpomembnejše. Kar nesejo domov črno na belem, tega ne bodo pozabili. In recimo tudi. da bi pozsabiili, pa zopet parkirat prebero dn spornim se 'jim osveži.
I >rugi razlog teli neuspehov je pa (tisto pasivno poslušanje kot v cerkvi .Društvo ni cer-•kev, (tukaj sc me neha predavanje z »amen« —
ampak se s koncem šele začno debata. Res je, da je v začctiku zelo težko pripraviti člane do debate. Razilog tiči v (tem, ker so »učenemu« govorniku ine upa nihče oporekati. Saj tudi ni treba. Veililkokrat popolnoma napačno pojmujemo debato. MisMmio namreč, da je razgovor le zato, da kritiziramo napake v govoru, da obsega debata le nekako sodno razpravo. Pa ni takio! ZaJkaj ne bi islužil razgovor Ik ilustraciji predavanja? Kako lepo se da pojasniti trditev predavalteilja z zgledi iz llastnega doživetja. Vsak član je že marsikaj doživeli v svojem notranjem in zunanjem življenju. In raivmo ti doživljaji so velikokrat bol(j prepričevalni, kot ne vem kakšni filozofski dokazi. Za ito po-jasnevanje ni prav nič treba biti »učen« in listati po knjigah, so že napisani dlovoij globoko v knjtigi lastnega, doživetja.
Veliiko krivdo pri teh neuspehih pa nosi večkrat predavatelj sam. Mož je navajen katedra, govorni po šol siko, se ne zna v govoru ponižati do udeležencev, ne zna z njjimi živahno občevati. Kajpa da si tudi navzoči predstavljajo, da so v šelli, ne pa v društvu in da je njihova sveta dolžnost držati jezik za zobmi in že naprej vse potrditi, kar bo govornik predavail.
Kajpada je to pojmovanje doceila napačno. Treba je, da z nagovori, prašanji, s podrobnimi pojasnevanji in kar je posebno važno -prijaznostjo pripravimo člane do 'tega, da se jim razveže jezik.
Predavatelj, ki je psiholog in ve za habi-tualimo dispozicijo svojih članov, bo znal iz njihovega ilastnega življenja, na podlagi pnipo-vesti, na videz brezpomembnih dogodkov razviti debaito, prikupiti predavarala lin dati dovolj snovi za nadalljina razmotrivanja.
I	i trije čimitelji se mi zde važni in naravnost potrebni, če hočemo, da predavateljeve besede ne bodo padale na kamnita tla — temveč na rahlo zemljo in donašale stoteren sad.
ZA NAŠA DRUŠTVA.
ZGODOVINA GLEDALIŠČ.
Z 18. stoletjem je postala za gledališče popolnoma nova doba. Med tem. ko je v 17. stoletju napredovalo gledališče nekoliko samo v teatraličnem zmislu, jo doseglo v IS. stoletju lep korak dalje tudi v dramatičnem pogledu. Začel je čas klasikov, posebno na Nemškem. Nemci po pravici imenujejo Krištofa Gottscheda kot reformatorja nemškega gleda lisca. On je vedel, da se more nemško gledališče dvigniti samo na ta način, da se približa kolikor mogoče francoskemu gledališču, kt je bilo tudi glede drame že precej popolno. Zahteval je to, kar je pametno in naravno. Nastopil je proti raznim harlcklnadam in proti onim igram iz vite/kih krogov, o katerih se je prelilo potoke krvi. Nastopil je tudi proti operi, ker ni v e r o-
j e t n a. Zahteval je na odru mešanico naturalističnega in idealističnega stila. Tudi je mnogo storil za to, da je dvignil socialno stališče igralcev. Pod Gottschedom se je najlepše razvilo gledališče v Lipskcm. Ta čas so skušali uprizarjati kolikor mogoče resnične umetnine, deloma izvirne igre ali pa prevode iz francoščine. Teh del je kmalu narastlo na 30. Omeniti moramo, da je občinstvo od vekomaj eno in isto, zakaj, da so napolnili blagajno, so morali še vedno igrati tu pa tam burke, tako kot dandanes. O-pozoriti moramo, da so igrali tedaj Jr.ilija Cezarja ali Hamleta v eni in isti obleki in sicer ne v nemški, ampak v francoskem dvornem kostumu iz galantne dobe. (Svilena obleka, hlače do kolen, čeveljčki, trioglati klobuk, tenka sabljica.) Dame so nosile krinolino in pahljačo. Samo pri onih igrah, ki so se godile na Orijen-tu, so nosili fantastičen turški kostum. Gott-sched s svojim gledališčem ni imel sreče. Radi novosti, ki jih je upeljal, so ga pričeli črtiti in moral je utihniti.
Poleg tega se je pojavilo še par gledaliških družb, ki so bile za gledališko umetnost večjega pomena in ki so se opirale deloma na francosko dramatiko ali na domače pisatelje in so precej napredovale v tej smeri. Ker pa za obči razvoj niso tako važne, kot je bil Gottsched, jih ne bomo imenovali, dovolj je, da jih omenimo. Omenil bi edino Ekhofa, ki je stremil še mnogo bolj k naravnemu in preprostemu igranju v nasprotju k francoskemu patosu in je ustanovil prvo gledališko akademijo.
Prezreti ne smemo tudi narodnega gledališča, ki se je ustanovilo med tem v Hamburgu, prvo resnično stalno gledališče, v katerem je bil literarni kritik znani Lessing. Občinstvo pa je pustilo to podjetje kmalu na cedilu in zapreti so ga morali že naslednje leto. Znamenit je bil tudi Ludvvig Scliroder, ki je pozneje prevzel igralce hamburškega narodnega gledališča.
I	a je skrbel za dober repertoar in je bil prvi, ki je uvedel v nemška gledališča Scliake-spearja, toda, on je hotel vzgajati občinstvo na ta način, da ni pustil, da bi končale tragedije s smrtjo, ampak s spravo in odpuščanjem, ter je predelal v tem zmislu Hamleta, Otcla, Lea rja in druge. Med tem so se |x>časi začela razvijati gledališča tudi v Mannheimu, Gothi, Berlinu in drugod. Razne družbe so se ustalile, tudi so se borile več ali manj z dobrim ukusotn in so poskušala ustvariti dobro dramo v teatraličnem in dramatičnem oziru. Na splošno se jim seveda ni vse posrečilo, saj se še naši dobi nc. Igrali so tedaj Schillerja, Goetheja, Schakespc-aieja in manjše dramatike, l u pa lam so izbi* rali i^re prav slabo, napisane sai.no zato, da so uplivale na odru. Seveda, je bilo |x>vsod krivo občinstvo, ki lepote ni razumelo; drama je bila tudi v višjih krogih pastorka, celo knezi niso imeli razumevanja zanjo. Friderik Veliki na pr. ni dal uiti vinarja za literaturo, za dramo še manj, a za opero je izdal ogromno vsote.
Znamenito jo bilo tudi gledališče v Wei-marju, v tem znamenitem središču nemške klasike. Samo, da je bila v Weimarju popolnoma druga dramatična šola, kot pod Ifflandom v Berolinr.i in deloma drugje. Najznačilnejši dokaz za to je pismo pesnika Schillerja, ki ga je pisal Kornerju: Madamme Kuzelmann (Ifflan-dova boljša igralka) igra Marijo Stuartovo z nežnostjo in velikim razumevanjem, njena deklamacija je lepa, toda želeli bi ji še več poleta in več tragičnega stila. Predsodek tako priljubljenega naravnega igranja, jo prevladuje še vse premočno; njeno podajanje, oz. njena igra se bliža konverzaciji in vse se mi je zdelo p r e-resnično in prenaravno iz njenih ust. To je Ifflandova šola, tako igrajo v Berlinu.
—	Iz tega pisma vidite, kakšno je bilo obče na-ziranje v igranju, če je imel take nazore celo pesnik Schiller. Mejtem pa moram opomniti, da Iffland niti od daleč ni bil tako naraven kot Schroder in se je še ta zdel Schillerju prenara-ven. In da se je weimarsko gledališče tako oddaljilo od naravnega igranja, to vse je Goethejeva zasluga.
Teh stvari, ki so specijelno nemške, ne bi omenjali tako natančno, če ne bi vedeli, da se je na isti način vršilo vse tudi drugod, le imena in dati so drugi.
Vendar pa je Goethe tridi storil mnogo, kar se tiče gledališke umetnosti. On je spisal »Pravila za igralce«, v katerih je prepovedal igralcem, da ne smejo obračati občinstvu hrbta in govoriti v ozadje, ali pa prekiniti svojo ulogo in nahruliti gledalce: »Ne krohotajte sc!« Posebno veliko važnost je polagal tudi na scenerijo in kostume, ki so bili operni. Pomagal mu je tudi Schiller. Igrali so samo resne igre, tudi Schakcspeare je prišel to pot v čisti obliki na oder.
Zanimivo je pogledati, o kakem stanju sc je nahajal tedaj tudi igralski stan. Omenili smo že, da igralski stan ravno v času, ko so začele nastopati na odru ženske, ni bil kaj spoštovan. Se ob koncu 18. stoletja je bila navada, da so meščanke pobrale perilo, ki se je sr.išilo na vrvicah, če so zagledale voz potujočih igralcev. Vendar pa si je tedaj že vedela pretežna večina tega stanu pridobiti med meščani potrebno spoštovanje in zaupanje. Schroder in Iffland sta občevala že z najvišjimi krogi. Lessing sam sc je trudil, da je priboril igralcem potrebno spoštovanje in ugled. Celo razni knezi so se zelo Živo zanimali za igralski stan. Seveda to zanimanje ni zavzemalo vedno poštenih mej. Tako se je dogajalo zelo ix>gosto, da so bile igralke dvornih gledališč bolj metrese svojih gospodov, kot pa igralke in so za svoj ]>oklic potrebovale več lepote kot pa umetniškega poklica. Seveda so te igralke slovele kot umetnice, zakaj nihče izmed kritikov se ni upal zapisati, da je ta ali ona slabo igrala, sicer ga je zadela knezova kazen. Gotovo je, da te razmere niso bile v pro-cvit gledališke umetnosti.
In od tega Časa pa do 19. stoletja je bil igralski stan vedno nekako na slabem glasu. Seveda, samo igralci niso mogli kaj zato, zakaj plača je bila tako majhna, da ni bilo mogoče ž njo izhajati. Tudi plača moških članov ni bila nikakor sijajna. Eklof, največji igralec tedanje dobe je dobil 600 tolarjev plače na leto. Ostali so dobili po par tolarjev na teden. Poleg tega so dobili še po par krajcarjev, če so morali peti v igri. Na Dunaju so plačevali tr.idi, če je bil kdo v igri oklofutan ali če so ga polili z vedo. Pogodbe z igralci so bile zelo trde, ravnatelj je imel vsak hip pravico, da ga izpusti iz službe.
Še dolgo v 19. stoletje so bili mnogi igralci zaposleni v drami in operi ob enem in ob enem še celo pri baletu. Nekateri igralci so bili tako univerzalni, da so lahko igrali dramo, a med odmori so plesali balet, drugi večer so pa peli Mozartovo opero.
Omenil sem tudi že, da so za opremo opere v 18. stoletju izdajali ogromne vsote denarja. Radi pomanjkanja sredstev so bili pa odri pri dramskih gledališčih zelo revni. Navadno je moral biti kak član glediške družbe ob enem tudi kulisni slikar. Navadno so imeli samo po eno rumeno in eno zeleno sobo. Rr.imena soba je veljala za zlato sobano kraljeve palače, ob enem pa tudi za ilovnato kočo berača. Zelena soba pa je predstavljala travnik, gozd, bojno polje, vse ob enem. Tudi v večjih mestih, kjer so bila že razvita gledališča, niso razpolagali več kot z enim gozdom, dvorano, eno meščansko in eno kmečko sobo. Več zlepa niso dosegli. 1773. se je prvič zgodilo, da so v Berlinu poslikali novo dekoracijo za neko noviteto; to je bil že dogodek. Razsvetljava je bila do konca IS. stoletja zelo po ceni, namreč solnčna, ali pa so rabili lojeve svetilke.
Samo v večjih gledališčih so uporabljali oljnate svetiljke. V gledališču samem je pod stropom visel lestenec, ki je razsvetljeval tudi prostor na odru. Oder so spreminjali še deloma pred očmi gledalcev. Nek dramatik je tožil: »Pogosto mi je zelo hudo delo, ko je v najtra-gičnejšem trenutku zadonela piščal, ki je naznanjala, da se oder spremeni in so prihajala vrata in stene s človekimi nogami vsaka na svojo mesto, in so mize in stoli leteli kot živi s pozorišča, gozd in drevesa pa so se pomaknili v ozadje.
Glede obleke je gladilišče tudi v tem stoletju kaj malo napredovalo. K historično pravemu kostumu še dolgo niso prišli. Da je imela kaka grška junakinja krinolino v premeru dveh metrov, se jim je zdelo silno na mestu.
Mnogo bolj je napredovalo 19. stoletje. Narodna gledališča so se tedaj spremenila v dvorna gledališča, ki so dobila intendanta, od katerega niso zahtevali bogve koliko znanja, ampak kavalir je moral biti in znati zapovedovati. Po razmere so bile slabe. Dobri igralci, ki st' niso hoteli ]X)koriti tem intendantom, so dobili »potni list«, igralci, ki so se pokorili nc-
okusnim poveljem teli intendantov, niso bili vselej umetniki. Repertoir je postajal vedno bolj neumetniški, glavno je bilo' neokusno ko-stumiranje, ki je izgledalo v svetlobi luči zelo fantastično romantično. Pričeli so gojiti neokusne komedije in humoristične igre, klasične igre so igrali le tedaj, če so pridobili kakega imenitnega igralca kot gosta. Tedaj so dobri igralci mnogo gostovali od gledališča do gledališča in to je bilo kvarno, zakaj igra v enotnem stilu je bila na ta način nemogoča, razvila se je nekaka virtuoznost, glavni junak je hotel paradirati pred vsemi in požrl vse druge uloge, kot da igrajo radi njega samega in ne radi drame. Ta način je bil zelo neumetniški.
Da so ločili operne pevce od dramskih igralcev, se je prvič zgodilo na Dunaju, seveda je bilo to dramatični umetnosti samo v prid. Tedaj so ustanovili tudi takozvani »Burg-theater«; v tem gledališču so do novejšega časa uprizarjali strogo klasična dela. Ustanovitelj sam je dejal: »Narodno gledališče mora sloneti na klasičnih delih, če hoče, da je vredno svojega obstoja. Opozarjati pa moram, da je bila takrat dunajska cenzura zelo stroga in zelo — neumna. Na odru je bilo prepovedano moliti — in ne samo to, celo besedo molitev niso smeli spregovoriti, tudi besede Bog niso smeli slišati z gledaliških desk. V igrali niso smeli igrati ulog, v katerih nastopita duhovnik, ali samostanski brat. Vendar pa tudi v tem gledališču ni prevladovala vedno čista umetnost, počasi so se zopet naselile harlekinade vanj.
Tako se jo godilo več ali manj po vseli gledališčih. Vse je bilo odvisno samo od voditeljev dotičnili gledališč, ali so imeli dober ukus in se niso brigali za občinstvo, ali pa so sestavljali repertoir po želji občinstva in z ozirom na blagajno. To se je godilo v Monakovem, v Stuttgartu, v Dresdenu. isto je bilo deloma tudi v Italiji,.Franiji in Angliji. Neprestano so gledališča po svoji vrednosti padala in se zopet dvigala.
Ko so začela ustanavljati gledališča privatna podjetja, so delala dvornim gledališčem precejšnjo konkurenco, zato so pa poskrbeli za oostavo, ki je določala, da mora policija odločiti, če je gledališče potrebno ali ne in poleg tega jili je trpinčila še huda cenzura, ki so je bila dvorna gledališča popolnoma prosta. Radi tega se je razvilo le malo mestnih gledališč. Dasi so neprestano zahtevali prostost gledališč, tega vendar zelo dolgo niso mogli doseči. Zanimivo je tudi, da so smela igrati klasična dela samo dvorna gledališča, vsa ostala podjetja so bil navezana na lažje, plitvejše igre. Prostost je gledališče doseglo še le I. 1869.
Nemška zgodovina gledališč imenuje nekega Laubcja kot najboljšega dramaturga 19. stol., a ta je dosegel samo zato svojo slavo, ker se je njegov okus ujemal z okusom občinstva Klasike je pogosto mrcvaril tudi on. Vendar pa
je gledal na to, da ni vodil gledališča iz svoje pisarne, ampak na odru samem in je zahteval nravnega govorjenja brez vsakega patosa. Kar se tiče scenerije in oblek pa ni storil ničesar. Omenim lahko tudi Dingestadta, ki je vituoz-nost posameznih dobrih igralcev podvrgel celoti. I a pa je imel v Monakovem to nesrečo, da je bil po predstavi neke igre iz bavarskih krogov napaden s kamenjem in je bil od tedaj naprej nemogoč. Bavarci so smatrali za žalitev, da so videli sebe na odru. To so le posamezne gledališke zvezde, v ostalem in v splošnem pa so bile razmere na gledališčih kaj malo sijajne. Igre so naštudirali le na pol, brez vsake Jjubezni in brez poglobljenosti. Gledališki pro-letarijat je rastel od ne do dne. Gledališke družbe so zopet romale po deželi in po enourni vaji opoldne so navadno igrali zvečer kako klasično dramo. Najznamenitejša je bila gledališka družba Meiiiinger, ki je imela že dobre kostume in je naštudirala klasične drame do zadnje potankosti. Tudi so se že maskirali; mnogo važnosti so polagali fia živ tezik in na kretnje. To je bilo prvi pot, da so igrali klasike nepokvarjene in na ta način, da se ljudje niso dolgočasili. Tudi glede dekoracije je tedaj gledališče zelo napredovalo. Ta družba ima veliko zaslugo za zopetno oživitev umetniškega gledališča.
Istočasno je nastopil na berolinskem gledališču Italijan Rossi, ki je igral Hamleta, Romea in Learja, ter uvedel takozvano živčno (Nervenschauspilkunst) ali čuvstveno pranje. On je prinesel z juga telesni govor, žive kretnje, igro rok, in mišic na obrazu, sploh gibanje telesa, ki je govorilo mesto besed in jih pojašnje-valo in motiviralo. To je imelo velik vpliv na moderno gledališko umetnost. To so zahtevale nove, moderne Ibsenove drame in drame naturalistov sploh, tu je bilo treba povedati mnogo, česar ni zapisanega v besedah, a stoji med vrsticami; zato pa je zahtevala moderna drama od igralca, da je povedal tudi to, kar se ni dalo povedati z besedo, da se je popolnoma potopil v ulogo in se prežel z njo popolnoma, da je vdahnil svoji vlogi dušo.
Ia stil igranja je rodil mnogo umetnikov. Seveda se niso 'mogli otresti) 'tudi manire. Igrali so Ibsena, Hauptmanna, I)reyerja, Suder-manna, Fuldo in druge. Tedaj so ustanovili tudi takozvane »Kammerspielen«, inal oder, na katerem so igrali igre bolj intimnega znanja. Od tu izhaja tudi ime »Intimno gledališče«, ki ga je vodil v Stockholmu Strindberg sam, na katerem so igrali njegove naturalistične drame. Od tu datirajo gledališča z različnimi imeni in nameni. Omenim naj samo »Svobodni oder« (h'rele Biihne). na katerem so igrali one igre, katerim je bila cenzura za petami. Bolj moderen o tem oziru je bil Dresden, kjer so igrali vse od kraja in brez strahu in celo Maeterlincka, istotako so hirali tudi v Stuttgartu Bjbrsoua in v Monakovem druga dela. Podobno
kot v Berolinu je šel razvoj tudi pa Dunaju, ne ravno po napredni poti, a vendarle.
Proti koncu 18. stoletja si je pridobil igralski stan potreben ugled. Igralci so postali ljubljenci občinstva, medtem ko so bili v trajnem nasprotja s svojimi intendanti in dramaturgi. Ko so se gledališča razmnožila, je postalo njili stanje ubožno in bolj in bolj. Bili so neorganizirani. pokojninskih skladov ni bilo, zato je moral ta ali oni v svoji starosti umreti v pomanjkanju. Sčasoma pa so se igralci organizirali in ustanovili pokojninske sklade. Seveda so se na drugi strani združila tudi gledališča v nekako zvezo. Med tema dvema organizacijama so še danes tu pa tam precej ostri odnošaji.
V	splošnem se oder v 19. stoletju ni mnogo spremenil, le izpopolnil se je zelo. Mesto sveč in oljnatih svetilk je nastopil plin in pozneje elektrika. Začeli so tudi sestavljati celotne sobe celo s stropom, medtem ko so bile prej le stranske kulise poslikane kot soba. kar zapazimo pri enakih podeželskih odrih še dandanes. Da ni bilo treba predolgih pavz, so napravili odre tako, da so eno sceno pogreznili, drugo, že pripravljeno, pa so potisnili na njeno mesto. Tudi takozvani vrtilni oder so napravili tedaj. To je do sedaj najboljša priprava v tem oziru.
Tudi takozvani moderni shakespearski oder je stopil ta čas v veljavo in sicer na ta način, da so nevtralne, od miljeja neodvisne scene odigrali na sprednjem odru, glavne scene pa so igrali na zadnjem, glavnem odru,
Ko so opremili gledišče od znotraj na dostojen način, so začeli gledati tudi na vnanjost in začeli zidati poslopja skoraj po istem načinu in v precej lepem slogu, v takozvanem klasično helenskem stilu.
NEKAJ 0 IGRANJU.
KO sem go venil enkrat zadinjič proti prenaglemu govorjenju, ki se bliža klepetanju, sem omenil istočasno, da ne sme biti govor na odru prepočasen in len, zaspan. Govor 'je (lahko počasen, toda kljub temu mora imeti notranje življenje, mora biti lep, čustven, mora vsebovati posamezne varijactije; le na ta način se lahko vzdrži.
Omenil sem že, da sc potankosti pri igri ne smejo izgubiti, v govor mora priti življenje; besed, ki se vlečejo brez poivdarka. brez bair-ve, v onem samem tonu dalje, se kmaflu naveličamo. Na ta način se vrši branje in vse igranje. Igralec mora študirati, kako bi on govoril te besede. če hi živel v življenju dotični dogodek, ki ga igra im zadel ho pnaivo.
Prehitro igralec zato ne sme govorili, ker hi šla potem vsa stvar prehitro in gledalec ne more slediti vsem besedam in iih dobro piremi-sliti. Nek strah, da ne bi izgubil niti, zadržuje igralca od počasnega govora; v krvi mu še tiči memoriranje od vaj, ki ga čutimo pogolsto še
pri predstavah. Zato pa mara biti združeno z učenjem besed tudi študiranje uloge bolj do potankosti. Umetnost zacme tam, kjer neha u-čenje, ko se igralec že popolnoma zaživi v novo esebo. Vse drugo je diletanstvo, allri manj kot diletantstvo. Zato je dejal nekdo, da je igra zrela za vprizoritev, ne ob premijeri, ampak po peti predstavil. Vsaka predstava mora veljati tedaj tudi za vajo, vedno moraijo dgrailci stremiti za tem, da ulogo izpopolnijo, izdelajo, se um.ri-jo v nji, se udomačijo, iznajdejo še kaj novega, tako. da igra ni mehanična.
V	obče pa ni treba mislliti, da mora igralec tako igrati, da ne napravi nobenega pogreška. Saj občinstvo ga ne zapazi in to je glavno, da ga ne zapazi. Samo važnih stvari se ne srne preskočiti, ali pa kako stvar po trikrat ponavljati. Vendar pa se mi zdi, da je mnogo bolj važno, da zna kdo igrati, kot pa ulogo na pamet. Soveda. če ne zna ne eno ne drugo, kar je pri lenih deliitantih navada, tedaj je dvakrat žalostno, če se borni z besedilom, se z igro ne sme boriti, vedeti mora, kaj mu je treba storiti, ko bo izrekel eno ali drugo besedo.
Saj je mnogo (igralcev, ki ne polagajo velike (in absidutne važnosti na inaučeinie na pamet. toda to so umetniki, (ki vseeno store svojo dolžnost. Za diletante pa vem samo en nasvet: ti naj se naučijo na pamet in če vse drugo spodleti, vsaj na pamet znajo!
Dejstvo je tudi. da se pri eni predstavi lahko nauči mnogo več kot pri desetih vajah. Popolnoma nekaj drugega je, če človek igra pred občinstvom.
Najbolje je. da režiser popravi samo to, kar je res popačenega, napačnega, če pa igralec usitvari kaj svojega, dobrega, tedaj naj mu to pusti. Seveda, če je res nstvaril kaj. Če pa igra kakega gospoda na tak način kot se igra kmeta, mu tega ne sme pustiti.
Svoboda v igranju, toda tudi resnost v igranju.
* # #
Se nekaj o naštudiranju posamezne vloge:
Od trenutka, ko igralec sprejme ulogo, pa do tedaj, da jo poda, razločujemo tri stopnje. To pot je treba igralcu predelati, hitro ali počasi, lahko ali naporno, to jc njegova osebna stvar.
Kako začne?
Igralec čita delo in skuša, da ga oseba, ki jo mora predstavljati, ogreje in nadvlada. Kar je v značaju uloge jedrnatega, koj preide vanj in zaživi v njem. On preide v novo osebo, nova oseba stopi vanj. V igralcu se nekaj zgodi. On poda od pisatelja očrtani osebi nekaj svojih lastnih potez, druge poteze pa, ki jih je sprejel od nove osebe, podčrta in okrepi.
Ta proces še nima nič neposredno umetniškega. To pa je sposoben vsak človek, ki je količkaj občutljiv. To je samo prvi surovi vtis. Da bi ostal igralec pri navadni, več ali manj močni izpremeinbi samega sebe, ni dovolj. On mora ustvariti novo osebo. Vendar pride zelo malo
igralcev čez to prvo stopnjo svoje delavne poti, clasi se začne pravo umetniško delo šele tedaj. Na ti prvi stopnji ostanejo pogostoma in vedno ženske, ki črpajo po svoji bogati čuvstvenosti vso moč iz afekta in dosežejo v tem oziru večji vspeh nego moški. Radi tega imamo malo ženskih velikih umetnikov in veliko sorazmerno dobrih igralcev ženskega spola. Kjer pa je treba predstavljati osebe komplicirane nature, tam odpovedo ženski igralci, ko je treba podati kaj neposredno ustvarjajočega. V splošnem ta prva stopnja nikakor ne zadošča; za moderno umetnost je popolnoma neporabna. Kar nas danes v prvi vrsti zanima, je človeška samozavestna osebnost. Mi ne vprašujemo več: li kakemu tipu spada ta ali oni človek? Ampak: Kaj dela ta človek v teh ali onih razmerah? Kako se obnaša posameznik s temi ali onimi ljudmi? Zakaj se obnaša tako? Ravno tu človek, ne drugi, zakaj drugi bi se obnašal drugače.
Pesniške osebe moderne drame so popolnoma izločile, kar je tipičnega, ker preide tip koj v individij. Zato ne zadostuje za igralca to, kar vidi v prvem afektu; to bi ne bili ljudje. Moderna oseba v drami zahteva duševne poglobitve. Igralec je prisiljen, da misli in dela, da izdela celega človeka.
Moderna drama zahteva močnega doživljanja, razumnega ustvarjanja; to delo pa se ne more vršiti samo potom instinkta in čuvstva, ampak tudi potom refleksije. Tu začne dnuga stopnja naštudiranja.
Prvi afekt je pri kraju, igralec pride h sebi, skuša se otresti vseh vtisov in zagospodovati nad vlogo. Izdelovanje sc prične. Igralec noče in ne sme prikazati kakršenkoli del samega sebe. 1 o, kar je napravilo sprva nanj najmočnejši vtis, ne sme siliti k vpodobitvi, ker se preveč dotika njegovega lastnega jaz-u. On mora skušati, predstavljati popolnoma drugega človeka kot je on, svoje telo posodi samo kot ogrodje. Zato pa mora razumeti dotični značaj do zadnjega in razsvetliti najtemnejši kot duše. Treba |)a .je Preštudirati tudi vse odnošaje, v katerih dotični človek živi, čas, razmere, ljudi, s katerimi občuje. To je druga stopnja — tr.i deluje razum.
Umetnik mora čitati in razmišljati novo delo vedno znova, dokler ne stoji oseba, ki jo predstavlja, popolnoma živa pred njim: v vsem svojem bistvu, v vsej svoji zunanji prikazni, v maski in kostumu, v vsaki gesti in načinu govora. I a oseba ne govori in ne dela samo tega, kar je zapisano v knjigi, ampak tudi to, kar je zapisano med vrsticami.«
Ko je to delo dovršeno, preide i>esiiik k tretji stopnji, to je moment resničnega umetniškega ustvarjanja. Kar je igralec na prvi in drugi stopnji umetniško predelal, mora na treti’ stopnji umetniško predstavljati. V tretji stopnji se človek spremeni v nekoga dragega, v zahtevanega človeka s pomočjo raznih predstavljal-nili sredstev. Kako to napravi, to je potem čisto
umetnikova stvar in je težko v tem kaj določnega reči.
To je globlji pomen naštudiranja, kot sem ga zdaj omenil v treh stopnjah.
Drugače pa to-le:
Igralec čita najprej celo delo. Večkrat, dokler ni glede posameznosti popolnoma na jasnem. Potem predela posamezne scene in se ustavi pri posameznih mestih svoje uloge, ki mu delajo sitnosti. Tudi tehnično težkih fraz, stavkov in odlomkov se je treba to pot naučiti. Pri pazljivem in natančnem delu se navadno nauči ulogo kar samo od sebe. K drugemu pripomorejo dobre vaje.
Ali naj se igralec čuti v ulogi ali nad ulogo? Vse, kar igra, mora biti doživljeno in preživlje-no. On mora biti stvaritelj in stvarjenec. On sam nekaj napravi iz sebe in si dovoli nekaj napraviti iz sebe.
DIJAŠKI SOCIALNI TEČAJ.
V	dnevih 20. in 21. septembra se je vršil v Gorici drugi dijaški socialni tečaj. Udeležilo se ga je štirideset dijakov in več kmetskih tovarišev.
Uvodno predavanje je imel pisatelj F. S. Finžgar. Govoril je o »socializmu na dveh tablah«, o postavah, ki jih je vklesal Bog v ka-meniti plošči na Sinajski gori. Iz pestrega, globokih misli bogatega predavanja naj izberemo le par misli.
Socialno vprašanje je silno razsežno. Kmet, ki kupuje čevlje, pastir, ki se udinja, — vsakdo ga občuti in preživlja. Tega vprašanja popolnoma rešiti ni mogoče. Le zmanjšati je mogoče socialna zla in za to delo je kristjanom dana zapoved in dano jim je preizkušeno ter nezmag-Ijivo orodje v roke. Tega orodja krščanski ljudje niso vedno po potrebi rabili. Tako je tudi nastala velika zamuda kristjanov v času, ko sc je začel boj med tlačenim delovnim ljudstvom in vladajočim kapitalom. To zamudo popraviti, t. j. vreči se v sredo delovnih množic in vztrajno delati zanje, — to je naloga rastočega rodu. Zato je pa potrebno, da vsako izkleše iz sebe močno osebnost in šele potem naj ix>staue hlapec hlapcev. Postave pa, po katerih naj živi močna osebnost pa tudi podvržena družba, so zapisane v dekalogu.
Nato je predavatelj živo in do globin prikazal socialni pomen posameznih zapovedi. Omenimo le misli o prvi zapovedi. Veruj le v enega samega Boga! Ni zapisano: Ne smeš tajiti Boga! ampak: Ne imej drugih bogov! Neizmerno globoko spoznanje se nam odpira v tej zapovedi. Da ima namreč vsak človek enega izmed bogov v sebi in naj to še tako taji. lini imajo za boga denar, drugi narod, tretji človeštvo, uživanje, svobodo itd. Vsi ljubijo svojega boga, ga branijo, živijo zanj. A le en Bog jc resničen, in živ, Stvarnik vsemira. V njem najti
Mojstra in živeti z njim, jo poglavitna naloga kristjana. — Iz te zapovedi pa povzemamo tudi, kako nam je delati, da Resnica zmaga v da-šah onih, ki verujejo v zmotnega boga. Prva stvar je, da človeka vzljubimo, da ga razumemo. Ne slepa, ozkosrčna mržnja, le vseobsežno ljubezensko mišljenje more roditi uspeli. Treba je lažnjivemu bogu izpodmakniti prestol, brez sporov z človekom, ki je naš brat. Ravno v tem času razbitih duš, ko se v velikanskih gibanjih proletarijata odsvita večno hrepenenje človeka po pravici, je nastala visoka naloga: Treba je peljati bogoiskatelje h resničnemu edinemu Bogu. — Predavanje, ki je trajalo poldrugo iu-ro, so dijaki pozdravili z živahnimi ovacijami župniku Finžgarju.
Drugi je govoril dr. E. Besednjak o krščanskem socializmu. Temeljno načelo krščanskega socializma je zakon dela. Vsakdo je dolžan produktivno ali socialno-koristno delati. V trenutku, ko si osvojimo to načelo, smo prinesli v sodobno družbo vrednoto, ki je naravnost rc-volucijonarne dalekosežnosti. Predavatelj je pokazal, kako globoke izpremembe bodo nastale v družbi, ko se to načelo dosledno izvede.
—	Socialno vprašanje pa ni le vprašanje zunanjih pravnih, političnih in gospodarskih uredb, ampak tudi vprašanje vesti, etike, vere. Tu je predavatelj ostro začrtal razliko med materialističnim marksizmom in pa krščansko etiko. Popoldne se je vnela poldrugourna debata, v kateri so obdelovali dijaki vprašanja o razrednem boju, zasebni lasti, zadružništvu, revoluciji, o geslu, da je vera zasebna stvar in o državnem programu kršč. socializma.
Nato je mons. dr. J. Ličan predaval o polomu verskega racionalizma. Cela vrsta krščanstvu nasprotnih znanstvenikov se je pojavila, z namenom, spraviti evangelije in s tem božjo osebnost Kristusovo ob veljavo. V izredno plastičnem govoru sc je pomikala pred poslušalci vrsta mož in teorij, ki so se ena drugo pobijale. Ostala jc resnica, ki jo nepristranska veda potrjuje: Resnica, da ni bolj zgodovinske osebnosti kot je Kristus — Bog in da nobena knjiga iz davnine nima toliko dokazov za svojo pristnost, kot evangeliji. Predavanje, iz katerega so dobili udeleženci pojem o temeljitosti in solidnosti bogoslovne vede, je zaključil razgovor. Na predlog pisatelja Finžgarja so dijaki sklenili, naročiti večje število izvodov sv. Pisma.
V	četrtek je prvi predaval poslanec V. Sčck. V jasni sliki je očrtil gospodarski položaj naše domačije. Poudarjal je, da je bodočnost mračna predvsem za to, ker je malo delavne Inteligence. Oni del razumništva, ki dela, mora iti skozi ogenj obrekovanj, laži. zasramovanj. Treba je zato, da se mladi rod zbere okrog načela, ne okoli oseb. To načelo je: krščansko delo za teptano ljudstvo. Predavanja, ki je bilo za mnoge razkritje, je sledila dolgotrajna, mestoma burna debata.
O političnih problemih Julijske krajine jc kratko, a izčrpno govoril dr. J. Bitežnik. Pred-
vsem jc treba, da smo si na jasnem o dveh stvareh: O našem razmerju do države, od katere so nas odtrgali in do države, v katero smo vključeni. Ko ugotovimo to razmerje, se nam odpre vprašanje: Ali čakamo na bodočnost, ali se lotimo brez obotavljanja problemov domače zemlje, problemov, ki tarejo kmeta, kočarja, malega obrtnika, delavca, revnega razumnika? Tu se pota ločijo. Za obe naziranji je predavatelj prinesel vrsto tehtnih argumentov. Predavanje je izzvenelo z mislijo, da smo postavljeni na to revno krpo zemlje, da z vztrajnim socialnim delom dokažemo notranjo veličino malega naroda.
Zaključno predavanje je imel župnik Ivan Rejec, započetnik in vodnik gibanja katoliškega dijaštva na Goriškem. Vrsta odličnih mož nosi v duši znamenje njegovega tihega, a močnega duha. Župnik I. Rejec je predaval o vstajenju mlade Francije. Na zapadu, v najstarejši kultnimi zemlji, se je bil dvignil proti Cerkvi pred dvajsetletjem silen vihar, ki dolgo ni ponehal. Znanstveniki, leposlovci, javni delavci, vse vodilne sile Francije so se vrgle v boj proti Cerkvi. To Francijo poznamo mi, deželo kulturnih bojevnikov, Naturalistov, domovino propadanja. Je še druga, mlada Francija. V mladi inteligenci se je izvršila že do vojne globoka preosnova. Ona je iskala Boga. V znanstvu so vstali vsepovsod zagovorniki krščanstva. Na čelo najnovejše francoske književnosti stopijo dosledni in odkriti katoličani, ki zatemnjujejo naturalizem starejše francoske moderne. V mlado krščansko inteligenco je prišel nov duh. Njih idealizem, požrtvovalnost, njih vera je podobna veri prvih kristjanov. Naravno jc, da sc ta prevrat v duhovih počenja odražati tudi v socialnem življenju. Tr.i je predavatelj razvil veličastno sliko francoskih katoliških organizacij. Poslušalci so napeto sledili globokemu in jasnemu predavanju. Vsakomur sc je dvignil pogum, ko je zrl vstajati žive sile mlade Francije. Utrdila se je pa tudi misel, da smo vsi krščanski narodi udje enega vesoljnega telesa.
Sledil je ustanovni občni zbor Slovanske dijaške zveze. Dijaštvo je storilo važne sklepe glede smotrenega dela za bodočnost.
Vojaškim novincem - društve-nikom!
LASTAVKF gredo na jug. Zapuščajo gnezda, ki so jih s težavo zgradile in kraje, kjer so preživele pomlad. Na jug gredo, ker jim tako veli naravni ukaz. Dolg in opa-sen je njihov polet in marsiktera zadnjič cvrči in obletava domačo hišo.
S temi lastavkami greste na jug tudi vi, dragi fantje društveniki, ker vam veli tako mi-nisterski ukaz. V teh dueli še obiskujete svoje znance, kjer ste preživeli mladost, se poslavljate od prijateljev, kjer ste preživeli toliko lepih ur, in celo od društva, kjer'ste se tolikokrat zbirali, navduševali in zabavali. Lastavke naše — Bog z Vami! —
Dovolite, da Vam tudi Vaše društvo, ki ste ga ljubili, pove v slovo par prijateljskih besed.
Prišli boste v tuje kraje, med fcije ljudi. V isto sobo bodo vtaknili Vas, sinove sinjih gora, kot tudi one, ki jim je ravnina mati in morje sestra. Vsem bodo nataknili enake suknje. Na zunaj boste vsi izglodali enako. A kdor je izveden, bo natančneje pogledal, kaj tiči pod to enolično uniformo. V službi boste vsi tovariši, a za prijatelja si nc izvoli vsakega. Dobro ga preglej in presodi. Povej mi, s kom občuješ pa pa ti povem, 'kalkšen si. Zlasti ivi Slovenci, dru-tvenikii, se (krepko držite med sabo1, da pridete istotako sklenjeni inazaj.
Prišli boste v dotiiko z inudmi, ki iniso vašega značaja in me vašega jezilka. Pomniite dobro: ohranite značaj, nikar ne zametujte verskih in narodnih načel. Seveda, nikar se brez potrebo drgniti, če Vas ne srbi -- pa tudi nikar v hla-če zlesti, kadar je treba pokazati, kaj si. »Pričakujem«, je pisal francoski častnik sinu, da v 24. urah razviješ svojo zaistavo.«
Ostanite v zvezi s starši :'n društlveni-ki. Pišite velikokrat, ker sami veste, da bomo v skrbeh za vas. Saj bo kmalu kotnee zime in lastaivike se bodo vračalle. 'Z nijrimi pridete (tudi vi. Bog daj, da bi prišli bogateši na izkušnjah, zd/ravi na telesu, a dsti nepokvarjeni in značajni v srcu.
Bratje, srečno pot, na veselo svidenje!
Podeželskim društvom.
Na tem mestu ne bom povdarjal več velikega pomena, ki ga ima za nas društveno življenje, ki dosega po deželi velike uspehe. Saj sc je povdarjalo že po stoterih člankih, neštetih slavnostnih govorih in predavanjih, da mora društvo imeti poleg eminentno važnega narodno-vzgojnega dela tudi dmge naloge. Društvo mora biti naša umska in estetska šola. Navajati nas mora kmmnemu gospodarstvu, ki je podlaga našega obstanka in vzgajati mora v nas socialni čut. mora pa nas v prvi vrsti duševno dvigniti iz tistega stanja, v katerega je padlo človeštvo. Mnogo smo tudi slišali o tem, da so naša društva osamljena v svojem delu, da pogosto nimajo ne cilja ne opore, da so desorga-nizirana in da je treba krepke osrednje organi-
zacije. Ta organizacija se je tudi že napovedala. Danes ko vemo že vse, je potrebno samo e-tiega: dela!
»Prosvetna zveza« v Gorici si je zastavila to nalogo. Polje je ogromno in ne v enem mesecu niti v enem letu ne bo vse idealno urejeno. Vendar se bo sčasoma lahko doseglo to, da bodo naša društva na Goriškem in v sosednih krajih imela krepko osrednjo centralo, kamor se bodo obračala glede nasvetov, knjig, predavanj, iger, kostumov itd. Ze danes vabimo društva, da razmišljajo o tem in prijavijo svoj pristop »Prosvetni zvezi«, zakaj jesenski in zimski čas se bližata, ob enem tudi doba notranjega društvenega dela, ravno pravi čas, da udej-stvimo svoje načrte.
Največ so društva odvisna glede dramatičnih predstav. Pri nas ni izbere iger, nc kostumov, ne dramatičnih tečajev in nc dramatične šole. Pomagajo si z najrazličnejšimi sredstvi. In vendar je dramatična predstava eden najvažnejših činiteljev društvenega življenja. Zato treba osrednjega arhiva dramatičnih del, zalogo kostumov, da se lahko postreže včlanjenim društvom z izposojevanjem. otvoriti moramo dramatične tečaje za podeželske režiserje. Tak tečaj se mora vršiti že to jesen. Društva pa se morajo zavedati,da je brez njih sodelovanja vse naše prizadevanje nič. Zato upamo, da nas bodo razumela in nam pomagala ustvariti prve in najpotrebnejše početke idealno zasnovane, močne ccntrale. Vsa naznanila bomo objavjali v časopisih. Pisma iu prijave naj bodo naslovljene na naslov: »Prosvetna zveza« v Gorici, ulica Carducci, št. 4.
X
USTANOVNI OBČNI ZBOR
»Prosvetne zveze« v Gorici
dne 5. oktobra pri »Jelenu« olj 10. uri.
Društva. Iki še miso prijavila Svojega pristopa, naj se do talkrat ogilasijo pismeno pri pod pisalnemu sili pa pri društvenem tajniku gosp. Fiiliipu Terčelju (Via Carducci 4, II. nad.), ki dajaita tudi vsa potrebna navodila.
David Doktorič, sklicatelj.
® i mm «®a® s®»® ®»®#a »s®*® » ®*®##®
I KRATKOČASNiCE. f
SKROMNA ŽELJA.
Brivec Robert je bil radi nekega zločina obsojen na smrt. Pred usmrtitvijo so Ra vprašali. če ima se kako željo.
»Da,« je dejal, »želim obriti, državnega pravdnika.«
ČUDOVITA DRESURA.
Ko so povedali lovci mnogo čudovitih isto-rij o svojih psih, se je oglasil tudi gospod nad-gozdar in dejal: »To ni vse skupaj nič, gospoda moja. Jaz imam psa, kateremu je treba samo reči: Ali boš prišel k meni ali ne in pes res pride k meni ali tcidi ne.«
STANOVANJE.
Prvi: »Ali je stanovanje mirno?«
Gospodinja: »Tiho je kot na pokopališču.«
Prvi: »To mi ni povolji. Čutiti moram življenje krog sebe. Klanjam se.«
Drugi: »Kaj pa šum na ulici?«^
Gospodinja: »V obče je zelo živahen promet.«
Drugi: »Jaz hočem miru. Klanjam se.«
Tretji: »Ali je soba solnčna ali senčna?«
Gospodinja (pri sebi): Zdaj pa res ne vem, kako bi dejala, da bi bilo prav. (Gospodu). »Ravno kakor vi želite, gospod.«
TA RA ZNA,
Oče, Dal ti bom nalogo. Naša prodajalna je deset metrov široka, dvanajst metrov dolga in šest metrov viisclka — kalJko star je naš pomočnik.
Sin (čez nekaj časa). Ze vem.
Oče. Kako veš?
Sin. 35 let.
Oče. Kako si izračunal?
Sin. Vprašal sem ga.
ZASLUŽEK.
»Kot sem čul, gospod Bizjak, ste danes po veliki večini le gonjače zadeli.«
»1, seveda. Reveži naj tudi kaj zasiužijo.«
KONEC.
Vodnik. Poglejte, gospoda moja, v tem gradu je živel pred mnogimi leti strahoviti vitez Dagobert pl. Knof, ki je s svojo krasno ženo...«
Turist. Toda, povest je mnogo predolgo-časna. Povejte rajše samo konec.
Vodnik. Konec? Zelo rad! Tedaj: Gospoda, prosim, da mi daste za resnično pripovest malo naptitnimo.
PREPOZNO.
Matthev Arnold (1822—1888) je pisal kul-turnohistorična in literarnohistorična dela, priporoča popolnost in svetovno izobrazbo; Thomas Carlyle (1795—1881) je pa eden največjih angleških zgodovinarjev, njegovo »francosko revolucijo« imenujejo prvo zgodovinsko delo naših dni. Nekoč sta se pomenkovala med seboj in Carly!e je rekel potem — tako pripovedujejo —: »Pnišeil Isem do zaključka, če bi bil Arnold pri stvarstva sveta poleg, da bi Vsemogočnemu nasvetoval izboljšanje iv vseli Njegovih delih, z eno samo izjemo in ta jcMatthe\v Arnold.«
OLIKA IN ULJUDNOST.
V	pogovoru z lordom Normanby je ponavljala neka Francozinja staro šaro, da so Francozi najbolj olikani iin uljudmii nairod sveta. Končala je z besedami: »Saj Vi Angleži sami to priznate.« — »Prav res,« pravi lord in se diploma-tično pri klani, »ravno to je naša uiljudnost.«
L LOV D GEORGE IN SUERAGETKE.
Sufragetlke imenujemo ženslkc, ki zahitcvajo zase volivno pravico in sploh vse politične pravice moških. Gredo v tem predaleč in zanemarjajo gospodinjske in družinske dolžnosti. Najhujše so angleške. Voditeljica njihova je gospa Pankhurst, talentirana sicer, a zbadljiva in strupena, prav nič prikupljiva. Vodilni angleški državnik Lloyd George je govoril na nekem shodu o ženskem vprašanju in je omenil, naj bi sc ženske malo bolj brigale za gospodinjstvo in malo manj za politiko. Navzoča je bila tudi Pan-khr.irstova; nič ji niso ugajale ministrove besede in zavpila je: »Ekscelenca, če bi biili Vi moj mož, bi Vas takoj zastrupila.« — Lloyd Geor-ba zastrupiti, gospa; če bi bil jaz Vaš mož, bi se ge jo ostro pogleda in pravi: »Ne bi me bilo tre-zastrupil sam.«
UGANKE.
6£><X)(3C>flC>aCxjč> Qt><X>flC><3P <X>aCK3Q<y
Štiri uganke za nagrado. 1. Uganka.
CPriobčil Domen).
Iz jajčeca drobnega bil sem rojen,
preživel pomladi le ene lep sen
in legel sem v grob - ta grob sem napravil
si sam -
da v pisanem krilu na cvet poletim in še
dalje kam.
In drugič spet umrem, poskrbim pa še prej, da rod ne izumre mi. Kdo sem, mi povej!
2, Vizitka.
CPriobčil Domon).
Rešitev ugank v 8. številki: 1. Steber.
OLGA STRINIČ
Kaj je mož te žene po poklicu?
3.	Zložna uganka.
CPriobčil Domon).
fln, dle, kle, o, par, ri, šti, to, vid, zelm.
Zveži te zloge v besede sledečih pome-nov: 1. število; 2. rokodelec; 3. pesnik; 4. orodje; 5. ime.
Črke od spredaj navzdol in zadaj navzgor povedo pregovor.
4. Rebus.
/A £
♦ 4	f(j j
♦	II 0 t
t—*	
M	e	. c
R	I	m
P	a	v |
a	sr	a
r	i	s
1	o	k
b	o	Jb
H	u	/ s
s	i	r
E	m	a
	I	o
(Gregorčič: «Na dan!») ,Mi v grobu smo!"
2. Kvadrat.
P	i | v		0	v	o	d	a
k	O z		a	s	r	IT	a
p	e	s	a	a	J	d	a
T	r	s	t	O	S	C	k
O	s	a	t	o	s	e	1
1	a	S	1	u	j	c	c
s	o	V	a	k	u	n	a
P r		s	1	r	o	k i	a
Kdor razireši vise uganke in pošlje praviilno rešitev do 15. oktobra ter bo izžreban, dobi v dar knjigo »Jadranski Almanah za leto 192.?. kadar ta izide.
Ugankarji, pridno uta delo! Ne sramuje se pošiljati rešitev ugank!
Postojna.
3. Kažipot, flutomobilsko zvezo Trst je dal posta* viti: Komisarijat.
4. Telegram.
Počasi se daleč pride.
Prav so rešili: Metoda Petrič, Gradišče; Mira Gregorič, Ajdovščina; Rušit Venceslav, Šturje; Ivan Makarovič, Šiturje; Rajko Gruden, Štmrje; Slokar Ivan, Šturje; h'ra ni ca Fabčfič, Vipava; Kati Debevčeva, Budanje; Vrčon Rado, Skrilje; Hilairka Zorn, Vrtojba: Marica Erženova, Trsit; Božena Sattler, Grahovo; Manica Perim, Grahovo; Farni Živec, Dutovilje; Jos. Verčon, Nabrežina; Zora Vilhar. Kronberg; Kristina Štolfa, Sežana; Bernik Julija, Idrija; Iv. Dolhar, Trst; Juista Mrcina, Kopniva; Brecelj Frančiška, Zapuže; Mira Jerebova, Dolina pri Trstu; Lovro Živec, Dutovlje; Frnej La-panje, I\>nikve; Zofka Brelih. Podmelec.
Izžrebana je bila gdč. Mira Jerebova, Dolina pni Trstu.
ft®©®®©©*®®®®®®®^®®®®®®®«®©®®«^®®
| SLOVARČEK TUJK. I
Is®#®#®®*®©®®®©®«##®©*®®#®®®«®®*
Sestavilja France Eržen.
metonimija, preimenovanje- zamenjava:
metrika, stihoslovje;
metropola, prestolnica, glaivno mesto;
metropolit, nadškof:
mezauin, pritličje, mednadstropje;
mikrometer, drobnomer:
mikroskop, drobnogled:
milicija, vojaštvo, vojaki:
milje, osredje, Ikraj, okdlica, okolje, pdkrajuna;
mile. tisoč:
mimika, posnemiovanje: mimikri, prienačenje, prilagoditev: mineral, rudnina; mineralen, irudininski: mine-ralcg, rudninar; mineralogija, irttdninoznan-
sitivo:
minimum, najmainj, najmanjši; minimalni, najmanjši; miniatura, drobnoslilkarija, drobno: ministrant, mašni strežnik: minor, mlladoleten: minorit, redovnilk isv. Frančiška: minuciozen. malenlkositen, natančen: minueud, zmamišovalec: minuskola, mala črka: mirakel. čudež: mis, gospodična: misija, poslanstvo:
mister, inojlsiter, gospod, učitelj, učenilk; misterij, skrivnost, tajnost, skrivnostni nauk; mističen, skrivnosten; mistika, skrivnostni verslkii nauk: miting, zbor, shod;
mitolog, baijeslovcc; mUologija. bajeslovje;
mitološki, bajesloven: mitra, šlkofovslka Ikapa: mizantron, ljudomrzec, odiljuduik; mizerija, irevšSina, beda: mizerere. usmili isc: mizcrikordija, usmiiljenje. milosrčnost: nuicmouika. spomiinosliovijc; mnemski, spominski:
mohilija, pohištvo, hišna oprava, premičnina: mobilizacija, vojaškii slklic. vpoklic; moda, šega, običaij, kroj, noša: modalnost, načinovnost: model, vzorec, lilk, obrazec: modelirati, obra-ziti, upodobiti; moderno, novo, novošegno. novodiobno: modrc, životmik, životec, pilečnjak; modulirati, glas izpreiminjaiti: molin. ml im; molo. pristanski nasip;
moment, trenutek, /važna stran, važnost; mo-mcntalcn, trenoten, hipcu: niouak, menili, redovnik, pušča v mik: monaka, nuna, iredovnica:
monarh, samoviadar, vladar; monarhija, samo-vladarstvo; moneta, denar, penez, drobiž; monizem, enotvarnost: monogamija, enoženstvo; monografija, samopis ; monogram, imenozinak: monolog, samogovor; monološki. samogo-voiren; monom. enočilenec; monomanija, zmešainost; monopol, samotršitvoj
monoton, enoličen, enoavočen. enakomeren; monoteist, enobožec; monoteizem, enoboštvo: montanistika. rudarstvo; monte di pieta, posojilnica: monter, stromer, istromAtalj: montirati, sbroiniiti, ustromiti, staviti, postaviti; montura, vojašlka oprava: monument, spomenik; monumentalen, spomeniški;
morala, nravoslovje; moralen, nraiven; moralist, nravoslovec; moralnost, nraivnost; moratorij, odlog; morfologija, ilikoslovje;
mors tua — vita mea. tvoja smirt — moje življenje;
motiv, nagib, pobuda, povod, razlog; motivirati, z razlogii podpreti; moto, geslo, izrek;
motor, kretailo, giballo; motoričen. g>iben; mošeja, turšlka molilnica: multiplicirati, pomnožiti, množiti: multiolikacija, množitev; multipHkand. innože-nec; multiplikator, množitelj; mundus, svet:
municija, strelivo; muskulatura. mišičje; mutast, nem: muza. modrica:
muzika, godba, glasba; muzikalen, godben, glasben; muzikant, godec, svirač.
N
nadir, podnožišče; nafta, ikameneno olje; naiven, preprost, neuk. nevešč: liano, pritlikavec;
Natal, Božič:
natura, narava, priroda, svojstvo; naturalen, naraven, privoden; naturnost, pniirodnos/t; naturalizem, umoverje, prinodni nazor; naturalist, prirodpsloVec; nautika, pllovstvo, brodarstvo: nautičen. plov-stven., brodairstven; nacija, narod, rod, ljudstvo; nacionalen, naroden; nacionalizem, narodno mišljenje, narodnost ;
negacija, zanikanje, zttnik, mikanje; negativen, nikalen; negirati, zanikati, mikati; negabileii; tujilen, tajiv; negocij, trgovina, prodajalna; negocijalen, trgovski ;
nekrolog, osmrtnica: nekrcfor, grobar, girobolkop; nelegalen, nezakonit; nergati, godrnjati, zabavljati; nerv, živec; nervozen, razdražljiv; nestor, starosta: neto, čisita, teža:
nevrastenija, živčna slabost, slabost živcev; nevroni, živčniki;
nevtralen, nepristranski; nevtralnost, nepn-
stranost; niansa, odtenelk, odličica, razlika: nihilist, vsezanitkovalec: nikotin, tabakoviina; nimb, žar, sijaj; ninfa. /vila;
nivelirati. izravnati, izenačiti; nivo, gladina, površina, višina; nobel, gospodki, odličen; nomad, selilec, nenaselijenec: nomenklatura, dmensitvo, itneniilk; domen nescio (- N. N.), ne znam »imena; nominalen, imenski:
nona, staira mati, babica; nono. stari oče, ded; non multa, sed multum, ne mnogoterih reči.
ampak mnogo: norma, pravilo, predpis; normalen, pravilen, splošen; normala, črta pravilnica: normalna lega, osnovna lega; normalka. učiteljišče; normaiiie. vodiila, praviila: nostalgija, domotožje: nota, glaska;
nota bene (~ n. b.), dobro pomni: notar, belležnik:
notes. belležnica; notirati, zabeležiti, zaznamovati :
novela, dodatdk k zalkonu:
november, iliistopad;
noviciat, novaštvo:
mimerale, Stavtniik;
iiumeracija, označba is števillkami;
numizmatika, pcinezioslovje. deiunrjcslovje:
nuncij, poslanec.
O
oaza. zdlesnioa:
objekt, predmet, stvar, reč, osebek, zgradba, oddelek; objektiven, predmeten, stvaren, neoseben, nepnisitransikti; obligacija, zadolžnica, obveznica:	obligaten,
obvezen: oboi, mali prispevdk; obscen, nesramen, umazan: observatorij, motrilin/iea, opazovalnica, zvez-daruica; obligaten. obvezen: ocean, monie; odiozen, sovražen;
ofenziva, napad, napadimi boj; ofenziven, napaden, napadalen, inapadljiv; oferta, ponudba: oficij, opravilo, služba, urad: oficial, uradnik;
oficielen. uraden: oficiozen, posredno uraden: oficir, častnilk;
oksid, okiis; oksidacija, lokisba: oktaeder. osmerec; oktava, osmica; oktober, vinotok;
oktegon, osmeroogelnilk;
oktrojirati, ivtsiiliiti, s silo uvesti; okulacija, zakritje;
okupirati, zasesti: okupirano ozemlje, zasedeno ozeirulje; oligarhija, vlada nekoliičine, nekateinikov; onomatopolja, sličnoglasje, enakozvocje; onorevole, gospod posJlanec; ontologija, bistvosilovje;
opera, spevoigra, delo, dejanje, čin:	opereta,
spevoigrica; operacija, ranocelniški opravek, podjetje; operator. ranoirezec; opij, dre mak, makovec.:
oponent, aiasprotntlk, protivnilk, ugiovapjalec; oponenten, protivein, nasproten; opomrati, nasprotovati, protiviti se, prerdkaiti. uguvar-jaiti, rizpodbdljati, pobijati; oportun, primeren, prittčen, prikladen, pripraven, pravočasen, ugoden, priročen, koristen; opozicija, upor, uporna strainlka, nasprotovanje, ugovarjanje; optika, naulk o svetlobi: optirati, prositi, želeti, odločiti se za kaj; optometer. vidomer: ora et labora, molii iin delaj; orakelj, prerokovališče, preročišče; ora pro nobis, prosi za nas; oratorij, moflitvenica. zavod: ordalije, božije sodbe:
ordinacija, zdravniško določevanje zdrarvil; ordinarijat, Skofovslki urad, škofovsko obla-stvo, škofijstvo; ordinata, redinica:
ordonanca, vojni red, uredba; ordonirati, ukazati, zapovedati, posvetiti, zdravilo predpisati : oremus, miolimio:
organ, člen, od, orodje, ustroj, gflasiilo; organski, ustrojen; organist, orglavec:
organizacija, ustroj; organizem, ustrojstvo; orgije, nesramine veselice, razkošne gostije; orhestika, plesna umetnost: orient, vzhod, jutrovo; orientalcu, vzhodmi, ju-trovski, (iztočni; orientirati se. razgledati se; orlcntiranjc, razglcdba; original, izvirnilk, prvopis, čudak; originalen, izviren, prvovrsten, prvoten; originalnost, izvirnost: orkan, silni vihar, nevihta, piš; orkester, godčevislkii zbor: ornament, okras, dkrasje. lepotičie. maiki-t; ornamentalen, lepotilen, lepotičen: ornamenti-rati, okrasiti, krasiti: (vmiamontiika. okrasje naulk o Okrasju;
ornat, mašna obleka, slavnostna onraVa; ornitolog, ptičeslovec; ornitologija, ptičeslovje, ptičeznatnstvo: orograf, goropisec; orografija, goropls, goro-pisje; orografičen, goropisen; oribilen, strašen, grozovit; ortodoksen, pravoveren, praivoslaiven; ortoepija, pravorečtje;
ortografija, pravopis, pravopisje; ortografičen,
pravopisen; ortopedija, pravilno izgovarjanje besed; osteologija, kostoslovje; cstHen, soivražen, nasproten;
Otoman, Turek; otcinana, naslanjač;
ovacija, slovesna počast, javina poslavitev, izjava iradosti; ovalen, ijajčast, podolgctst
P
pacient, bdlinik;	<
paket, zavoj, zavoje, ziaivitefk, omot; pakt, pogodba; paktirati, pogajati se, pogoditi ise;
palatin, madvornik:
'paleografija, sitaropisemsdvo; palestra, borišče, telovadnica; paleta, lopatica, barrvilnica, deščica za barve, paleto, površnik, vrhnja suknja; pamflet, sramotilen spis; panegrika, slaivilna petsem, slavilni govor;
panegrik, govornik, hvalitellj; panika, strah in tirepot, zmešnjava, obči groza;
panorama, irazgled, pogled, svetozor; panslavist, vsesllovan; panslavizem, vsoslo-ivanstvo: pansofija, vseveda;
panteist, vsebožec; panteizem, vseboštvo; panteon, slaviohram;
pantomina, nema igra, igra. igra v ikretujah; pantomimičen, pantomimika, vseposneman-jc, kretoslovje; papa, papež; papizem, papeštvo: parabola, prilika, pniča, prispodoba: paradiž, raj;
paradoksen, neverjeten, čuden; parafraza, opis, opisaiva: parafrazati, preizraziti, opisati;
•paragraf, odstavek, člen, oddelek: naralaksa. miinozor, dvoglcdni Ikoit: paralelen, vzporeden; paralelnost. vzporednost :
paralelogram, vzporednik; paralogizem, napačen akilep, dokaz; paraslt, zaijcdalec, prežair; parcela, posestvo, zcmlijišoe, del; pardon. prizanesenje, oproščenje, mi tet; parenteza, vmesni stavek, vmetek. medsta->vck;
parfem, dišaiva, vonjava: parirati, odbiti, odbijati:
pariteta, enakost, enakopravnost: park, vot, gaj, sprehajališče, zverinjak; parket, iz plloščic zložena tla; oarlament, državni zbor, zbornica; parodija, posnemanje na smešno sttran; parola, izrek, gesilo, glasilo; paronomazija, enakoglasje; parter, pritličje; particija, razčlemba; particip, deležnik; partikula, členek l partitiven, delen, delitven: partitura, pregledna sestaiva vseh glasov v skladbi; pasaport, potni iisit; uisaven, trpen; pastel, suha barva; pastor, luteranski župnik; pasus, korak, mesto v pismu: patena, božja skledica;
patent, odprto- pismo, javno pismo, dopustita o in pooblastilno pismo.; pater, oče; pater noster. oče naš: patologija, boloslovje, inaulk o bollezniih; patološki. boloznanski, boloslloven. bolezenski; patos, zanos, slovesnost, vmettoist. strastijiviost; patetičen, ivnet, vznesen, Slovečem, ganiljiiv; patria. domovina: patriarh, očalk, nadšlkof:
Patricij, plemenitaš; patrimonialen. deden:
patriot, domolljub, »rodoljub, domorodec; patriotizem, domoljubje, rodioJjubje, domoiod-stvo, domoljubnost; patriotski. diOmorodeii, domoljuben, rodoljuben, državljanski; patrola, obhodna straža: patron, pokrovitelj, varuh, zaščitnik; pavilion, šotor; pavperizem, uboštvo;
pavšal, poprečnimi, povprečnina; pavšalen, poprečen, povprečen; pavza, prenehljaj, prestanek, odmor, oddih, pomolčaj; paž, deček;
pedagog, vzdojeslovec, vzgojitelj; pedagogi* čen, vz/ogoljesloven; pedagogij, učiteljišče; pedagogika, vzgojeslovje; pedant. sitnež, natančinež: pendant. protives, pinotivesje, protilik, privesek, dopoilnilb, enačica; pegaz, krilati Ikoni; pelerina, plašček; pentateuh, peterodelna knjiga; pentatlon, peteroboj;
Pentekcste. Binkošti; penzlja, pokoj, pokojnina; minovnina: percipirati, zaznati, zaznavati, dočutiti; perfekt, pretekli čas; perfektiven. dovršen:
perfiden, verolomen, izdajalski; perfidnost, verolomnost; pergament, koženica:
periferija, obod; periferija države, maja države; perifraza, opis; perigej, pnizemtje;
perigon, cvotini obod; a vet ni ovoj, cvetno ogrinjalo; perihelij, prisolnčje;
perioda, doba, razdobje, obdobje, tečaj, povra-čaj, seistavje; periodičen, obdoben, občasen, irdkoiven;
peripetija, preobrat, prevrat, obrat, prelkret; permanenten, trajen;
permutacija, premena, premestba; permuti-rati, premestiti; peron, postajni brodnik, paviišaina ploščad; persiflirati, osmešiti koga, rogati se komu: perspektiv, daljnogled; perspektiva, daJljno-gledno razmerje; perverzen, nenraven.popačen, prkvarjen;
peruka, vlasulja;
pesimist, črnovidec, temmogiledec; peza, teža;
piedestal, stojalo, podnožje, podstavek; pieteta, spoštljivost, spoštovanje, vdanost, ‘ljubezen, pobožnost; pikanten, dražljiv, omamlijiv, dražesten, privlačen; pilot, krmar:
pinceta, ranocetlniške ikleščice; pištola, samolkres; pitaf, nagrobni napis; . plakat, lepak;
plan, načrt, črtež, obris, umisllek: planet, prentičnica;
planimeter, j)loskomer; pianimetrija, plosko-marstvoi; planirati, ravnati, /izravnati: plantaža, zasad; plav, višnjev, -sinji, moder; plastičen, kipotvoren, ki povito; plastika, ikipnl-vorstvo; plata, plošča: pleban. župnik; plebiscit, ljudski siklep;
pleno titulo, s oellim naslovom, >s poilnim maislo* vom; plet, ogirinjallka;
plomba, zalivka; plombiranje, zaflivanje zob; plural, množina: plus, več;
poanta, ostrina, žello, duhovitost. duhovita misel, opazlka; poema, pesmotvor; poet, pesnilk; poetičen, pesniški, leposloven; poetika, pcsmoslnlvje; poezija, pesem, pesništvo: podesta, župan;
pojac, možic, možicel-j, glumač:
.pol, tečaj; polaren, tečajen: polemika, učenjaški, časniški prepir, razpravljanje; polemičen, prepiren; poliandrija, mnogomoštvo; mnogoprašniStvo; polica, zavarovalni list;
policaj, redar; policija, redarstvo; policist, iredar;
poligamija, mnogožemsltvo; poligon, nmogolkcistn ik; poligometrija, merstvo mnhgiolkostnikov; polihistor, mnogoznalec, mnogavedež; polihromija, mnogobarvnost; pelilema, razrrmožka:
polinom, mnogočlenec; polinomen, mnogiočlen polirati, ugladiti, graditi, lilkati, oiiKati; poli-tura, ililk, olikniost; politeist, mnogobožec, mnogobožniik; politeizem, mnogoboštvo; politika, državništvo, vlladoznanstvo, državo-znanstvo: pompir, ognjegasec; ponderabilija, itežnime: pop, pravoslavni duhovnik: popularen, polljuden, prostonaroden, priljubljen porcija, del, delež;
porozen, luknjičav; poroznost, (luknjičavost; portfelj, listnica, ministrski utrad: port, pristanišče: porton, veilika, glavna vrata: portret, obraz, sllika, podoba, portretist, obra-zar, slikar obrazov: posestven, svojillan;
postseriptum (P. S.), pripis, dodatek v pismu;
poste restante, poštnoležeče; polilema, irazmnožka: postiljon, poštni voznik, Ikočijaž; postament, podnožje; postulat, zahtevek; potenca, moč, oblast; poza, poiložaj, ponašanje: pozitiv, prva -stopnja; pozitiven. Stalen, določen, giotoiv, 'trdilen; pragmatičen, opravilen; pragmatika, opravil-tuilk.
praktičen, izkušen, porabljiv, pripraven, ročen, dejanski; praksa, iročnost, lizurjonost, ravnanje, dejanstvo; praktikant, ivadbenik, vajenec;
precizen, natančen; preciznost, natančnost;
predikat, povedek;
prefekt, predstojnik, župan;
pregnan ten, jedrovit:
prekeren, omahljiv, negatov;
preliminaren, predhoden, pnipravljallen:
preludij, predigra;
premiera, prva uprizoritev, prva predstava: premija, darilo, nagirada; premisa, prednjalk;
prenotirati. predznamiti, predzaznamovati;
prcnotacija, naprejšnje zazmamoivanje; premimeracija, predplačilo; prenumerant, pred
plačnik;
preparandija, učitdljišče: prepotenten, premočen, premogočen; prepoziclja, predlog; prestiž, ugiled, veljava; preša, stiskalnica:
pretenzija, pravica, zahteva; pretura, sodnija:
preventiven, odvračem, prestrižen; prezbiterij, duhovnišče, svcčenišlki oddelek; prezenca, navzočnost, prisotnost: prezent, danilo:
prezentirati, predstaviiti, predložiti, oddaiti; prezident, predsednik; prezidij, predsedmištivo: primadona, prva pevka: prima'3, prvostolnik, prvak med nadškofi; primitiven, preprost, enostaven: princip, načelo, počello, izvoir; principielen, načelen:
principal, giospodar; prineipalen, slavni; prior, prednilk; predstojnik; privaten, zasebein; privatnik, zasebnik; privilegij, predpravica, prednost, svoboščina; prcblem, znanstveno oprašanje, zadetek, zas-(taivelk, znanstvena nailoga: procent odstotek:
proces, tožba, pravda; razprava, obravnava, razvoj, postopanje: procesija, sprevod, cerkvcini obhod; producent, pridelovalec, izdelovalec; produkcija, pridelovanje, izdelovanje; producirati, proizvesti, proizvajati, pridelovati, pridelati, izdeilaiti; produkt, proizvod, pridelek, izdelek; produktiven, pilodovit: profanacija, oskrunitev, oskrumba, onečastba;
prefanirati oiskirimiti, onečastiti: profet, prorok, prerokovalec; profil, presek, prerez, potsitraintska slika; profit, dobiček, korist: rro forma, na videz: profos, vojaški jetničar: nrogram, načrt, vzpored: urogresija, positopioa; progresist naprednjak;
progresiven, postopen; proliibitiven, prepovedan: projekcija, vzmet, načrt, obrit;; projicirati; vzmetati, prenašati; projekt, namera, osnova, nakana; prokurator, pooblaščenec, oskrbnik. npraJ\'i-tclj; prokurirati, oskrbovati, upravljati; proklamacija, proglas, oklic,-izjava; prolog, pros-lov; promemoracija, spomenica: promenada, sprehajališče, sprehod, izprchod; promocija, povišanje, imenovanje; promoviran, povišan, imenovan:, pronomen, zaimek: orononslran, izrazit, očiten; propaganda, razširjanje; propagirati, razširjati ;
propedevtika, pripravljalni nauk, priprava; propeler, vijak;
preporelja, sorazmerje; proporcionalen, sorazmeren; proporcionalnost. sorazmernost; presit, na zdravje, Bog pomagaj, prospekt, razgiled, pregled; prostitutka, blodnica, hotnica:
PEGAVICA.
Pegavica je znana že od 16. stoletja kot stalna spremljevalka bojev, vojska; toda do srede 19. stoletja so jo vedno zamenjavali s tifusom in jo zategadelj imenovali »pegasti tifus«. Šele K u r s c h m a n n je do dobra proučil to bolezen ter joi je uvrstil med alkutne eksanteme.
Ker je bila pegavica skoraj vedno le bolezen nižjih in siromašnih slojev so jo imenovali tr.idi »i! a (k o t n ii 't i f u s«. Provzročitelja pegaivioe še ne poznamo; toliko pa je gotovo, da je zelo in-fekciozen. V novejšem času med vojno se je dognalo, da prenaša pegavico uš, in sicer v prvi vrsti oblačilna uš, potem pa »tudi inagllavna in sramna uš. Pired vojno je bila pegaiviica omejena na Angleško, Poljsko, vzhodne province Rusije, Galicijo in deloma na Balkan. Med vojno pa so vojaki zanesli uši in z njimi vred pegavico sko-ro po vsej Evropi.
Inkubacijska doba traja pri pegavici 4 do 14 dni. Bolezen se prične z mrzlico, pri kateri naraste vročina do 40". Žila bije zelo hitro;- bolniku ie zelo slabo in največkrat mora bljuvati. Bolniki tožijo o bolečinah v glavi, v členkih, o pritisk« v želodcu in o oslabelosti. Pridruži sc močno vnetje veznic na očeh, nahod, lahka in kašelj. Vranica oteče; koža postane suha; jezik je zelo obložen in suh; vedno ie s temi pojavi združeno vnetje bronhij. Ponoči se že iv prvih dneh pojavljajo deliriji, ki postanejo lahko fu-ribundni. Peti dan bolezni se pokaže za pegavico značilni izpuščaj, in sicer najprej na trebuhu, odkoder se potem širi po vsem životu, časih več, časih manj gosto. Izpuščaj sestoji iz bledorde-čih madežev, velikih kakor leča; če jih pritisnemo, izginejo. Ti madeži so lahko tako bledi, da jih pri umetni luči komaj vidimo. Samo dlani, podplati in obraz ostanejo brez izpuščaja. Večkrat postanejo ti madeži krvavo pod pinti in tiuY koža med njimi se večkrat podpluie s krvjo, temperatura ostane vedno na isti višini; vsi bolezenski znalki se do drugega tedna vedno povišujejo. — Obraz 'je zabuhel; oči so oiteklle; bolniki sov permanentnem deliriju in tudi nc uživajo iz lastne volje ne jedi ne pijače.
V	tem času se lahko pojavijo različne komplikacije, kakor isirčne napake, pljučnica: mnogokrat odmrje konica nosu, posamezni prsti na rokah in nogah; od oslabelosti postane bolnik < bležan na križu. Koncem drr.igcga tedna prične bolezen pojemati: vročina se zniža; bolniki postanejo mirni, dobe zopet spanje in tek; vročina se zniža: i puščaj izgine in vsa koža se naposled olušči V 15 do 20% sc konča pegavica s smrtio. največkrat v drugem tednu bolezni. V najvočji nevarnosti so oni bolniki, pri katerih se pokažejo krvne podplute. Pegavica malokdaj nastopi
s tako močnimi krvavitvami, kakršne provzroča Purpura ariolosa. Pojavlja pa se lahko tudi v veliko lažji obliki in celo tako, da se niti ne pokaže značilni izpuščaj Seveda so taki bolniki za kontaktno infekcijo najbolj nevarni. Bolniki, ki so preboleli pegavico, so imunni za vse življenje.
Ker prenaša pegavico uš, je v prvi vrsti treba uničiti vse ciši. Med vojno so uporabljali vse mogoče načine za njih pokončevanje. Najbolje pa sta se še obnesli skrbna telesna snaga razkuževanje s suho vročino. Vsio ušivo, obile-ko in vse ušive predmete so vlagali v vroče peči, kjer je vročina uničila uši in gnide; predmete, tki bi jih mogla vročina uiničiti, so razkuževalii z razkuževalnimi tekočinami.
GOSPODINJSTVO.
KONSERV1RANJE SADJA.
Sadje, katero hočemo konservirati. za kompot, naj bo popolnoma zrele;, toda ne mehko; prezrelo sadje ni dobro, še manj vredno je nezrelo sadje. I udi nagnitega iin potolčenega sadja ne kuhaj za kompot; pač je pa dobro :n se še celo priporoča za omake, sadno mašilo rin po-videl zelo zrelo sadje se lahko porabi, če se neužiten del odstrani in se sadje potem dobro opere.
KAKO KUHATI SLADKOR ZA KOMPOT.
Deni v snažni kotliček 1 kg. sladlkorja s pol litra vode ‘n ga pusti da stoji kraj štedilnika da se raztopi. Potem postavi ma boOj vroč proisitor, da zavre im vse toliko časa, da ise kapljica, ki lobvjtiii na Ikuhalltnici. (katero si urno potegnila iz razstopine, že malo lepi med prsti. Kar se nečistega nabere na vrhu, poberi. Potem odstavi, da se ohladi.
KAKO PRIPRAVITI IN KONSERVIRATI SAD JR ZA KOMPOT.
Najprej umij in obriši steklenice, v katere boš dala sadje. Potem pnipravi sadje; če ni snažno, ga umij in obriši. Nato naloži v steklenice ali celo sadje, ali ga prereži v 2 ali 4 dele; peščice odstrani. Bolj trdo sadije dlupi, poljubno prereži, prevri v vreli vodi, odcedi in deni v steklenice. Pni tem pazi, da naložiš isadje kolikor mogoče tesnio, ne da bi ga^tlačiila lin ga tako zmečkala. Ko devlješ sadje imoter, potresi večkrat steklenico, da spraviš veliko sadja vanjo. Pri vlaganju olupljenega sadja, kakor Iiru-šek ali breskev, pazi, da je olupljena stran vun obrnjena. Prav lepo bo, ako porežeš trdo sadje, ko 'je že olupljeno, z zobčastim nožem matoikro-glo ali podolgem; s tem mu napraviš robove, ki ga lepo krase.
Ko si napolnila steklenice s sadjem do vrha, prilij toliko mrzlega sladkorja, da manjka v steklenicah dober prst do roba. Potem zaveži steklenice s ikrpo, z zmočenim in zopet obrisanim mehurjem in s pergamentnim papirjem. To stori tako: Najprej položi na steklenico krpo vrh nje mehur ali pergament, nato drži z levo roko steklenico s krpo in mehurjem vred, z desno roko pa ovij steklenici okrog vratu čez krpo in mehur vrvco (špago), kolikor mogoče tesno pet do šestkrat. Potem pripravi lonec, ki naj
-	je vsaj za dva prsta višji od steklenic. Na dno lonca deni pJasit slame aii zmočeno debelo cunjo od vreče.
Potem ovij vsako steklenico posebej se s slamo ali cunjo ter jo postavi v pripravljeni lonec tesno drugo poleg druge. Nato prilij toliko mrzle vode, da jemanjka za tri prste do vrha. Vrh steklenic položi skupaj zloženo platneno cunjo in pokrij s pokrovko, ki sc naj dobro prilega loncu. Zdaj postavi lonec na štedilnik, da voda polagoma zavre in z njo vred tudi sadje v steklenicah. Vre naj počasi 10—20 minut. Med tem vrenjem ne vzdiguj pokrova; če sc pa kuha trdo sadje ali če so steklenice v katerih se kuha sadje, precej velike, naj pa vre dalje časa. Po pretdku zia kuhanje predpisanega časa postavi pokriti lonec na mizo ali stol, da sc sadje/v njem ohladi. Ne postaivfljaij ga na prepih, ker se sicer prehitro ohladi. Potem vzemi steklenice vun, jih obriši in shrani na suhem in hladnem prostoru.
m
©
*
TO IN ONO.
®
(N
*
ZAMORSKI PREGOVORI.
Bližnjega sovražimo najraje radi njegovega imetja.
Ko najdeš varno pot, idi po nji, dokler moreš.
Popoldan v veselju odtehta leto kesanja.
Srce premagano, telo zasužnjeno.
Laž teče eno leto; resnica pa jo dohiti v enem dnevu. . Večji dobiček je v obiskovanju bogatili nego ubogih. Lažje je jesti zajca nego slona.
Zenska najde 99 izgovorov, a pri stotem se izda.
Kdor ne poskrbi za vsakdanji živež, umrje brez bolezni.* Modrost ne prebiva samo v eni hiši.
Zvijača pojč lastnega gospodarja.
Kdor hoče tolči svojega psa, najde vedno palico.
Ni zdravnika, da bi ne bil katerikrat odsoten.
I).
TO POT SO MORALK IZPASTI NEKATERE RUBRIKE, KER SMO PRINESLI NEKAJ ZAOSTALEGA ORADIVA IN »SLOVARČEK TUJK«. KI MORA BITI TO LETO KONČAN. PRIHODNJIČ BO ZOPET KOT NAVADNO. — UR.