NE TU, NE TAM TANJA PETROVI˜ NE TU, NE TAM Srbi v Beli krajini in njihova jezikovna ideologija v procesu zamenjave jezika Tanja Petrovi˜ Tanja Petrovi˜ NE TU, NE TAM Srbi v Beli krajini in njihova jezikovna ideologija v procesu zamenjave jezika © 2006, Založba ZRC, ZRC SAZU Recenzenta Janez Justin, Dubravko Škiljan Prevod Maja .ukanovi˜ Jezikovni pregled Apolonija Gantar Redakcija Tinka Seli. Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Izdajatelj ZRC SAZU Založnik Založba ZRC Za založnika Oto Luthar Glavni urednik Vojislav Likar Tisk Collegium Graphicum d. o. o., Ljubljana Izid knjige je podprla Agencija za raziskovalno dejavnost RS. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9616568531 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.41:316.72 811.163.41’27 PETROVIˆ, Tanja, 1974­ Ne tu, ne tam : Srbi v Beli krajini in njihova jezikovna ideologija v procesu zamenjave jezika / Tanja Petrovi˜ ; [prevod Maja .ukanovi˜]. - Ljubljana : Založba ZRC, 2006 ISBN 961-6568-53-1 227880192 Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli na.in, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako druga.e, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta). NE TU, NE TAM Srbi v Beli krajini in njihova jezikovna ideologija v procesu zamenjave jezika TANJA PETROVI° LJUBLJANA 2006 VSEBINSKO KAZALO PREDGOVOR ................................................................................................ 9 1. JEZIKOVNA PROBLEMATIKA MAJHNIH ETNI˜NIH SKUPIN NA PROSTORU JUGOVZHODNE EVROPE................. 15 Problem dolo°anja pojma manjšina................................................... 15 Zamenjava jezika in kulturno-jezikovna identiteta manjšinskih skupnosti ..........................................................................16 Dosedanje jezikoslovne obravnave majhnih etni°nih skupnosti na obmo°ju jugovzhodne Evrope .................................... 17 Nove metodološke paradigme ....................................................... 21 Srbi v Beli krajini: socio-kulturna in sociolingvisti°na situacija ................................................................................................... 23 Nekaj terminoloških opomb..........................................................26 Zgodovina naselitve Srbov v Beli krajini.....................................29 Zemljepisna lega in pomen meje ................................................... 30 Etni°ne skupine v Beli krajini – stališ°a in odnosi......................... 35 »Drugi narod«: predstave in stereotipi o Uskokih ..................... 36 2. ETNOLINGVISTI˜NA VITALNOST SRBOV V BELI KRAJINI....................................................................................... 41 Etnolingvisti°na vitalnost in idiomi majhnih etni°nih skupnosti................................................................................................. 41 Etnolingvisti°na vitalnost: teoreti°ni koncept................................. 43 Status.................................................................................................. 44 Demografja....................................................................................... 46 Distribucija govorcev ................................................................ 46 Število govorcev in drugi podatki, pridobljeni s popisom prebivalstva ................................................................................ 47 Razpad SFR Jugoslavije in identiteta Srbov v Beli krajini v zrcalu demografskih podatkov.............................................. 49 Mešani zakoni............................................................................ 51 Migracije ..................................................................................... 52 Institucionalna podpora ................................................................. 53 Socialne mreže in etnolingvisti°na vitalnost................................... 55 3. JEZIKOVNA PRAKSA SRBOV V BELI KRAJINI ......................... 57 Jezikovna praksa in proces zamenjave jezika .................................. 57 Alternacija kodov: defnicije in razmejitve.................................. 57 Alternacija kodov in proces zamenjave jezika............................ 59 Omejitve pri analizi rabe jezika pri Srbih v Beli krajini ................ 60 Alternacija kodov in starostna stratifkacija ............................... 63 Leksikalna izposoja ............................................................................... 64 Leksika tradicionalne kulture in proces zamenjave jezika....... 64 Besediš°e novejšega datuma .......................................................... 69 Strukturalne interference .................................................................... 70 Nestabilnost jezikovne norme ............................................................ 71 Diglosija in proces zamenjave jezika ................................................. 73 4. TEORIJA JEZIKOVNE IDEOLOGIJE .............................................. 76 Jezikovna ideologija: teoreti°ni koncept ........................................... 76 Mesto ideologije v preu°evanju jezika kot družbenega fenomena ..77 Analiza diskurza in rekonstrukcija družbene resni°nosti ............ 80 Jezikovna ideologija: defnicije ........................................................... 82 Jezikovna ideologija in analiza diskurza .......................................... 84 Metapragmati°na zavest ................................................................. 85 Ideološka jedra ................................................................................. 85 5. ZAMIŠLJANJE SKUPNOSTI NA PROSTORIH BIVŠE JUGOSLAVIJE IN SRBI V BELI KRAJINI....................................... 88 Zamenjava jezika in proces oblikovanja nacij ................................. 88 »Zunanja« oblikovanja identitete Srbov v Beli krajini .................... 89 Diskurzivno oblikovanje Balkana................................................. 91 Diskurzivno oblikovanje balkanske jezikovne ideologije......93 Diskurzivno oblikovanje nacije..................................................... 96 Diskurzivno oblikovanje manjšine..............................................101 Diskurzivno oblikovanje zamejstva ........................................... 104 »Strokovni diskurz« o procesu zamenjave jezika in njegovo ideološko ozadje .................................................................................. 108 Eti°na dimenzija raziskovanja majhnih etni°nih skupnosti.. 109 Ideološka oblikovanja avtenti°nosti ............................................110 Avtenti˜nost jezika: »elitni« in »narodni« koncept avtenti˜nosti..............................................................................111 Ideologija avtenti˜nosti in spolna diferenciacija ..................114 6. JEZIKOVNA IDEOLOGIJA V DISKURZU SRBOV V BELI KRAJINI: IDEOLOŠKA JEDRA ............................................116 ˜istost jezika ........................................................................................116 Nacionalni jezik in materni idiom .............................................. 121 Diskurz nostalgije .............................................................................. 125 Jezikovna ideologija kot »ve°glasje« .................................................131 7. JEZIKOVNA IDEOLOGIJA IN METAPRAGRAMATI˜NA ZAVEST................................................................................................ 134 Metapragmati°ni diskurz .................................................................. 134 Eksplicitna metapragmatika ............................................................. 137 Izgovor ............................................................................................. 138 Besediš°e.......................................................................................... 139 Implicitna metapragmatika................................................................141 Alternacija kodov in jezikovna ideologija ................................. 142 Besedilno izposojanje .............................................................. 143 Ustvarjanje parov ................................................................... 144 8. IDEOLOŠKE FUNKCIJE PREMEGA GOVORA V DISKURZU SRBOV V BELI KRAJINI........................................... 146 Premi govor in jezikovna ideologija ................................................ 146 Premi govor in pozicija avtorja diskurza ................................... 148 Preklapljanje kodov pri navajanju premega govora.................150 Metapragmatika premega govora: oblike in funkcije................... 156 Razmerje med premim in odvisnim govorom v narativnem diskurzu Srbov v Beli krajini ............................................................ 162 9. JEZIKOVNA IDEOLOGIJA IN ODNOS MED SOGOVORCI ... 165 Dialog raziskovalec – informator: stik in spopad med ideologijami.......................................................................................... 165 Avtoriteta in razmerje med sogovorci............................................. 167 Avtoriteta standardnega jezika.................................................... 168 Avtoriteta starosti in lokalnega znanja ...................................... 170 Vpliv jezikovne pripadnosti raziskovalca na diskurz Srbov v Beli krajini......................................................................................... 172 Skupno znanje in odnos med sogovorci...........................................174 10. ZAKLJU.NA RAZMIŠLJANJA....................................................... 177 CITIRANA LITERATURA......................................................................181 'NEITHER HERE NOR THERE': THE SERBS OF BELA KRAJINA AND THEIR LANGUAGE IDEOLOGY IN THE PROCESS OF LANGUAGE SHIFT (Summary) ............................................................. 205 KAZALO POJMOV, OSEBNIH IN ZEMLJEPISNIH IMEN .............211 PREDGOVOR Ko sem se za°ela ukvarjati s problematiko, ki jo želim predstaviti na pri°ujo°ih straneh, sem bila pogosto deležna vprašanj kot: ali sem po rodu Belokranjka, ali so ljudje, o katerih pišem, moji sorodniki ali roja­ki. Rada bi že na za°etku pojasnila, da z ljudmi, o katerih pišem, nisem v nobenem od tovrstnih razmerij, nasprotno, zelo dolgo se nisem niti za­vedala njihovega obstoja: za majhno srbsko skupnost v Beli krajini sem izvedela od Avstrijca, dr. Christiana Promitzerja, zgodovinarja z Od­delka za zgodovino jugovzhodne Evrope na Univerzi v Gradcu, v °asu, ko sem še živela v Beogradu, ki se je v tistem obdobju mukoma vra°al v vsakdanje življenje, ki ga je prekinilo trimese°no bombardiranje. Dr. Promitzer se mi je oglasil s predlogom, da v okviru projekta Skrite manj­šine med centralno in južno Evropo (Versteckte Minderheiten zwischen Zentral- und Sdosteuropa)1 sodelujem z raziskavo o srbskih naseljih v Beli krajini. Predlog sem z veseljem sprejela, °eprav se takrat še nisem zavedala, da bo za°etek dela na projektu sovpadel z mojim prihodom na podiplomski študij Lingvistike govora in teorije družbene komunikacije na Fakulteti za podiplomski humanisti°ni študij Institutum Studiorum Humanitatis v Ljubljani,2 kjer sem oktobra 2005 zagovarjala disertacijo z naslovom Srbi v Beli krajini: Jezikovna ideologija in proces zamenjave jezika, ki je bila izhodiš°e za nastanek pri°ujo°e knjige. Življenje v Lju­bljani, natan°neje življenje med Ljubljano in Beogradom, kakršno živim zadnjih šest let, me je približalo osebkom mojega raziskovanja na na°in, ki je zame veliko pomembnejši kot skupno etni°no poreklo: v dolo°eni meri z njimi delim postmodernisti°no izkušnjo biti med ali biti na obeh straneh. Na°ini preživljanja te izkušnje, o katerih pri°a jezik, so pogla­vitna tema moje študije, ki jo posve°am Srbom v Beli krajini, z željo, da bi svoje ve°stransko pripadanje in ve°glasje, v katerem živijo in ki ga analiziram na naslednjih straneh, °im pogosteje doživljali kot prednost, redkeje pa kot vir nelagodja. .eprav se tudi sama zavedam, da pripadati tako tam kot tukaj pogosto prehaja v bole° ob°utek nepripadanja (eden mojih sogovorcev je ta ob°utek strnil v besede, ki so v naslovu te knjige), 1 Projekt je fnan°no podprl Avstrijski sklad za pospeševanje znanosti (FWF, pro- jekt P15080). 2 Bivanje in študij v Ljubljani ter raziskovanje te teme mi je omogo°ila štipendija HESP. verjamem, da tak položaj prinaša tudi veliko zadovoljstva. To prepri°a­nje vpliva tudi na moje lastno življenje. Prihod v Ljubljano pa ni edini splet okoliš°in, ki se nanaša na moje raziskovanje v Beli krajini. Študija, ki je sad tega raziskovanja, je namre° rezultat veliko sre°nih okoliš°in in s svojim nastankom povezuje razli°­ne ljudi na razli°nih straneh sveta. Temelji na rezultatih, do katerih sem kot raziskovalka na Balkanološkem inštitutu SANU v Beogradu prišla z delom na projektu Etnolingvisti˜na in sociolingvisti˜na raziskovanja be-guncev in multietni˜nih skupnosti na Balkanu pod vodstvom dr. Biljane Sikimiˆ3 ter na bilateralnem projektu Koncept ˜asa in prostora pri južnih Slovanih, ki se je v letih 2004 in 2005 udejanjal skozi sodelovanje Bal­kanološkega inštituta v Beogradu in Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Z mojim terenskim delom sovpadajo terenska raziskovanja pra­voslavnih vasi v Beli krajini dr. Duške Kneževiˆ Ho°evar z Inštituta za medicinske vede ZRC SAZU, ki mi je prijazno odstopila transkripcije gradiva, posnetega na terenu, kar mi je v posameznih delih študije omo-go°ilo, da pridem do sklepov, ki brez primerjanja njenega in mojega gradiva ne bi bili mogo°i, za kar se ji prisr°no zahvaljujem. Gradivo, ki sem ga dobila od nje, je v besedilu navedeno ob njenih inicialkah (DKH). S klju°nimi teoreti°nimi in metodološkimi zasnovami, na katerih temelji pri°ujo°e delo, sem se seznanila med delom na projektu Shared Mental Representations and Language Patterns: Research Strategies and Empirical Studies, ki ga je vodila prof. dr. Olga Mladenova z Univerze v Calgaryju (Kanada) v letih od 2002 do 2004.4 Ko sem pripravljala bibli­ografjo jezikoslovnih del, ki obravnavajo razmerje med jezikovnimi in kulturnimi vzorci za obdobje med 1980 in 2004, sem se sre°ala z veliko zanimivimi in spodbudnimi besedili, v katerih se teoreti°no in na kon­kretnih primerih razvija in uporablja koncept jezikovne ideologije. Ker sem takrat že imela za seboj dve leti terenskega dela in veliko zbranega gradiva, je bilo zame »odkritje« omenjenega koncepta še zadnji manjka-jo°i del sestavljanke, ki je omogo°il, da se je iz številnih del°kov, kot so transkripcije gradiv, posnetih na terenu, etnografski in zgodovinski po­datki, znanje, pridobljeno iz literature in dotedanjega šolanja, sestavila slika, ki se zdi dovolj logi°na, da je mogo°e upravi°iti njeno uporabnost, ter hkrati dovolj zanimiva in izzivalna, da sem ji posvetila nekaj let raz­ 3 Projekt je fnanciralo Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Srbije (projekt št. 2176). 4 Projekt je fnanciral Social Sciences and Humanities Research Council of Cana­ da. iskovanja. Prav to sliko sem poskušala predstaviti na slede°ih straneh. Njene kon°ne poteze so nastale skozi imaginarni dialog s sogovorci, kot so J. J. Hill, K. Woolard, P. Kroskrity, M. Silverstein, J. A. Lucy, S. Gal, L. Tsitsipis, J. Vershueren in drugi. Ko sem preu°evala to temo, je najve°je zadovoljstvo pomenilo to, da sem v njihovih besedilih pogosto odkrivala lastne misli in sklepanja. Imela sem sre°o, da sem se z enim od omenjenih avtorjev, Lukasom Tsitsipisom, tudi dejansko pogovarja-la. Najini pogovori so mi skupaj z njegovimi besedili predstavljali veliko pomo° in navdih. Posebej sem mu hvaležna za nasvete, prijateljstvo in gostoljubnost v °asu mojega bivanja v Solunu. Med študijem v Ljubljani sem imela sre°o, da sem bila med študen-ti profesorja Dubravka Škiljana. Njegovo strokovno znanje, posve°enost delu, ki ga opravlja, in odgovornost, ki jo je redko mogo°e sre°ati, so bili mo°na spodbuda za delo, hkrati pa so lajšali napore, ki to delo spremlja­jo. Dobre strani tega besedila, temelje°ega na disertaciji, ki je nastajala pod njegovim mentorstvom, so v veliki meri njegova zasluga. Mojim informatorjem, prebivalcem Bojancev, Marindola, Mili°ev, Paunovi°ev, Adleši°ev, Semi°a in drugim Belokranjcem sem hvaležna, ker so bili pripravljeni pogovarjati se z menoj in za °as, ki so mi ga posvetili, °eprav so imeli mnogi med njimi v tistih trenutkih pomemb­nejše delo in lastne skrbi. Še toliko bolj sem jim hvaležna za vedno topel sprejem, skrb, pršut, grozdje, vino, vabila na slave in vse, zaradi °esar sem imela ob vsakem odhodu v Belo krajino ob°utek, da se vra°am domov.5 Za tak ob°utek je v veliki meri zaslužna tudi družina Jakša iz Semi°a, moji prijazni gostitelji v °asu bivanja v Beli krajini. Zahvaljujem se tudi dr. Otu Lutharju za pomo° pri objavi te knjige ter osebam, ki so branju rokopisa posvetili veliko °asa in energije: pre­vajalki dr. Maji .ukanoviˆ in lektoricama dr. Apoloniji Gantar in Tinki Seli°. Nenazadnje hvala .or.u za ljubezen in potrpežljivost, predvsem pa za pripravljenost, da za°ne z življenjem, v katerem od mene pogosto dobi manj, kot si zasluži. Želim se zahvaliti tudi svojemu o°etu, °igar podpora in tiho, neobremenjujo°e zaupanje vame so mi omogo°ili, da postanem to, kar sem. * .eprav so bili vsi moji informatorji iz omenjenih vasi prijazni in gostoljubni, sem še posebno hvaležna Zdravku in Milki Vuk°eviˆ ter Mariji Vrliniˆ iz Bojancev, Simu Selakoviˆu iz Marindola, Janji Jakovac iz Mili°ev ter pokojnima Alojzu in Mariji Cvitkovi° iz Adleši°ev. Besedilo, ki sledi, je razdeljeno na deset poglavij. V prvem poglavju je predmet raziskovanja – srbska etnolingvisti°na skupnost v Beli krajini – umeš°ena v dolo°en znanstveno-metodološki in prostorski kontekst: predstavljena so dosedanja raziskovanja majhnih etni°nih skupnosti z jezikoslovnega zornega kota na prostoru jugovzhodne Evrope ter mo-žnosti, ki jih odpirajo novi metodološki pristopi in teoreti°ne zasnove na podro°ju raziskav jezika kot oblike družbene prakse. V nadaljevanju so predstavljeni osnovni zgodovinski, zemljepisni in etnografski podat­ki o Srbih v Beli krajini. V drugem poglavju raziskujem jezikovno situacijo v tej skupno­sti s pomo°jo spremenljivk, defniranih v okviru sociolingvisti°nega koncepta etnolingvisti°ne vitalnosti, in sicer so to: status, demografja in institucionalna podpora. Informacije, predstavljene v tem poglavju, omogo°ajo »objektivno sliko« o stanju maternega idioma Srbov v Beli krajini. Ta slika kaže nizko etnolingvisti°no vitalnost in proces zame­njave jezika, v katerem srbski materni idiom odstopa številne funkcije in domene komunikacije slovenskemu idiomu. Tretje poglavje prinaša pregled osnovnih zna°ilnosti jezikovne prakse Srbov v Beli krajini, tipi°nih za pripadnike skupnosti, ki so v procesu zamenjave jezika. To so alternacija kodov (preklapljanje kodov, mešanje kodov, razli°ni procesi interference na leksikalni ravni), nesta­bilnost inherentne norme itd. V °etrtem poglavju je predstavljen teoreti°ni koncept jezikovne ideologije, ki je nujen za analizo zamenjave jezika kot procesa, ki rezul­tira iz napetosti med lokalno in nacionalno identiteto. Od petega poglavja dalje prehajam na razli°ne diskurze, skozi ka­tere se oblikuje in iz katerih je mogo°e razbrati jezikovno ideologijo. V petem poglavju se ukvarjam z diskurzi, ki so zna°ilni za proces ustvar­janja nacij v razli°nih zgodovinskih trenutkih na prostoru nekdanje Jugoslavije in so v zvezi s konceptualizacijo Srbov v Beli krajini kot sku­pnosti »od zunaj«, in sicer z vidika razli°nih opazovalcev: etnografov, zgodovinarjev, politikov in novinarjev. Te diskurze poskušam postaviti v širši kontekst, pri °emer opozarjam tudi na evolucijo odnosov med ve°jezi°nostjo in nacionalno državo na širši, evropski ravni. V tem po­glavju se dotikam še ene oblike ideoloških konstrukcij, ko gre za jezi­kovno identiteto, in sicer konstrukcij, ki jih oblikujejo sami raziskovalci jezikovnih skupnosti in njihovih idiomov. Namen šestega poglavja je pokazati, kako centralni ideološki poj-mi, ki sem jih obravnavala v petem poglavju in se pojavljajo na nivoju »nacionalnega« ter so v povezavi z ideologijo nacionalnega standardne­ga jezika, postanejo del diskurza v lokalnih okvirih, z njihovo pomo°jo pa se defnirajo vloge in odnosi znotraj srbske skupnosti v Beli krajini. Od sedmega poglavja dalje se težiš°e analize prenese s tematskih vozliš° in predstav o jeziku, ki so razvidne na ravni vsebine diskurza, na raven samega jezikovnega gradiva – ukvarjam se torej z »branjem« jezikovne ideologije oziroma s pogledi na jezik in širše družbene odno­se, razvidne iz jezikovnega gradiva, v procesih rabe jezika in oblikova­nja diskurza. Pri tovrstni analizi se zdi nujno izhajati iz pojmov, kot so metapragmati˜na zavest, ki govorcem omogo°a ideološko motivirano rabo jezika in izbiro jezikovnih sredstev, ki jih imajo na voljo, ter refe­ksivnost kot ena bistvenih zna°ilnosti jezika, na kateri temelji njegova ideološka raba. V sedmem poglavju obravnavamo jezikovne pojave, na katere se govorci osredoto°ajo v procesu oblikovanja diskurza. Pri tem bodisi komentirajo posamezne vidike jezikovne rabe bodisi s pomo°jo dolo°enih jezikovnih sredstev »signalizirajo«, kateri elementi diskurza in katere ravni jezikovne strukture so posebno pomembne pri izražanju jezikovne ideologije. V naslednjih poglavjih se posve°am konkretnim pojavnim obli­kam medsebojne pogojenosti jezikovne ideologije in uporabe jezika pri Srbih v Beli krajini. Ta pogojenost temelji na metapragmati°ni dejav­nosti govorca, ki je bodisi implicitna bodisi eksplicitna. Osmo poglavje se ukvarja z ideološkimi funkcijami premega in odvisnega govora, z obliko diskurza, ki zaradi svojega refeksivnega potenciala govorcem omogo°a, da skozi jezikovno rabo izražajo lastne poglede na družbeno realnost. V devetem poglavju poskušam pokazati, kako konkreten odnos med raziskovalcem in informatorji ter njihove vloge in statusi pogo-jujejo rabo jezika in manipulacijo z dolo°enimi jezikovnimi sredstvi – z namenom izpostaviti avtoriteto sogovorcev –, glede na idiom, ki ga uporabljajo. Deseto, sklepno poglavje prinaša povzetek izpeljanih sklepov, pri °emer posebno pozornost posve°am družbeni pogojenosti zamenjave jezika na eni strani in posledicam, ki jih ima proces zamenjave jezika na družbene skupnosti na drugi, poleg tega pa tudi osnovnim in širše rele­vantnim družbenim pojavom in procesom, ki pogojujejo zamenjavo je­zika, kot so oblikovanje nacionalnih držav, nasprotja med nacionalnimi in lokalnimi interesi itd. Za širšo teoreti°no problematiko lingvisti°ne antropologije so izsledki, ki so nastali pri preu°evanju zamenjave jezika s stališ°a jezikovne ideologije, izredno pomembni, kar v tem poglavju še posebej izpostavljam. 1. JEZIKOVNA PROBLEMATIKA MAJHNIH ETNI.NIH SKUPIN NA PROSTORU JUGOVZHODNE EVROPE PROBLEM DOLO.ANJA POJMA MANJŠINA Na podro°ju vzhodne in jugovzhodne Evrope živi približno štirideset milijonov ljudi, ki jih je mogo°e uvrstiti med pripadnike manjšinskih etni°nih skupin (Suppan 1996: 10). Vprašanje identifkacije in defnicije pojma (etni˜na) manjšina je zelo zapleteno tako zaradi velikega števila meril, ki lahko pojem opredelijo, kot zaradi raznolikosti samih skupin, ki sodijo v to kategorijo. Osnovni problem pri dolo°anju splošno veljav­ne defnicije manjšine je dolo°anje skupnih zna°ilnosti, s katerimi bi bilo mogo°e zajeti vse manjšinske skupnosti. Ena osnovnih in na prvi pogled opaznih razlik med razli°nimi manjšinskimi skupinami je njihov pravni status. Po eni strani je prav­ni status manjšine nekaterim priznan in zajema tudi dolo°eno stopnjo institucionalne podpore na podro°jih, kot sta izobrazba in kultura, po drugi strani pa nekatere manjšine takega statusa nimajo. Zavest o pripadnosti skupini in o druga°nosti od ve°ine obstaja tudi pri tistih manjšinah, ki niso politi°no aktivne in si kot skupina ne želijo biti nav-zo°e v javnem življenju. Kot primer take skupnosti navajamo Slovence na južnem Štajerskem ter Pomake v Bolgariji. Pripadniki teh skupin se izogibajo izpostavljanju kakršne koli posebne etni°ne identitete in celo menijo, da bi jim priznanje posebne identitete škodovalo (o identiteti teh skupin gl. Zemlji° 1994; Todorova 1997; Brunnbauer 1999). O tem, da institucionalna priznanost neke skupine kot manjšine ni avtoma-ti°no tudi prednost za njene pripadnike, pri°a primer Muslimanov v Zahodni Trakiji, ki so edina priznana manjšina v Gr°iji, hkrati pred­stavljajo ekonomsko najšibkejši ter diskriminiran del družbe (Trube­ta 1999), medtem ko številno prebivalstvo slovanskega porekla, ki živi med Edeso in Solunom, ni priznano kot manjšina in je politi°no ter družbeno skoraj nevidno, obenem pa živi na enaki ravni kot ve°insko prebivalstvo (Voss 2004). Na tem mestu si moramo zastaviti vprašanje, ali je take skupine sploh treba opredeliti kot manjšine, saj si v ve°ini primerov same tega ne želijo. Subjektivno videnje kulturne razli°nosti lahko vodi v ob°utek družbene izlo°enosti, ki je pogosto navzo° pri °lanih takih skupnosti že zaradi tega, ker jih ve°ina vidi kot druga°ne. Zato lahko manjšino de­fniramo v odnosu do ve°ine kot skupino, katere pripadniki imajo vsaj eno skupno zna°ilnost, ki dolo°a kolektivno identiteto (jezik, etni°no poreklo, religija), po kateri se ta skupina razlikuje od ve°ine. Samopercepcijo in identiteto takih skupin moramo obravnavati kot dinami°no kategorijo: °e pride do dolo°enih družbenih in politi°­nih sprememb, se lahko v veliki meri spremenijo tudi identiteta skupine ter njene »zahteve« do ve°inske skupnosti. V vsakem primeru identiteta ni enopomenska in stati°na kategorija. Zato danes v družboslovnih in humanisti°nih znanostih, ki se ukvarjajo s to problematiko, prevladu­jejo koncepti, kot so ve˜stranska identiteta, spremenljiva identiteta, za­menjava identitete (ang. multiple identities, switching identities, shi.ing identities). Vse to zahteva ustrezno teoreti°no osnovo in metodološki aparat, ki omogo°a pristop k identiteti kot dinami°nemu fenomenu. Take teorije in metodologije se v tistih podro°jih jezikoslovja, kjer je jezik obravnavan kot družbeno pogojeni fenomen, v zadnjih desetletjih intenzivno razvijajo. ZAMENJAVA JEZIKA IN KULTURNOJEZIKOVNA IDENTITETA MANJŠINSKIH SKUPNOSTI Problematika zamenjave jezika (ang. language shi.) in razmerja med tem procesom, ki je opredeljen kot postopen ali nepri°akovan prehod posameznika ali skupine iz enega jezika v drugega (Crystal [Kristal] 2003: 33, f. 31),6 ter kulturno-jezikovne identitete je v okviru socioling­vistike in antropološkega jezikoslovja pritegnila pozornost mnogih raz­iskovalcev. To zanimanje opazno naraš°a v zadnjih desetletjih, saj se zamenjava jezika praviloma pojavlja kot posledica družbenih procesov, kot so migracije, industrializacija in deagrarizacija, ekonomski razvoj ipd., hkrati pa so ti procesi zelo prisotni v sodobnem svetu. Sociolingvi­sti°na raziskovanja zamenjave jezika se glede na objekt preu°evanja de­lijo na najmanj dve celoti: prvo sestavlja raziskovanje procesov jezikov­ne (in kulturne) adaptacije sodobnih migrantov in zajema predvsem de­žele zahodne Evrope in ZDA, drugo pa raziskovanje sociolingvisti°nih procesov pri t. i. avtohtonih manjšinah.7 Ker so udeleženci zamenjave 6 Winford (2003: 15) zamenjavo jezika defnira kot »proces, v katerem neka skupi­ na delno ali v celoti opusti materni jezik v korist drugega jezika«. 7 Termin avtohtona manjšina je tu uporabljen z namenom vzpostaviti razliko med manjšinskimi skupinami, ki živijo na dolo°enem prostoru že ve° stoletij, in re- centnimi migracijami, vendar ne v pomenu, ki ga termin dobi v slovenski in jezika praviloma pripadniki manjšinskih skupnosti, je ta proces, ko gre za avtohtone manjšine, najpogosteje povezan z obmejnimi obmo°ji. V Evropi je zanimanje za manjšinske jezikovne skupnosti, pred­vsem za tiste na podro°ju vzhodne in jugovzhodne Evrope, v veliki meri pogojeno z dvema, v bistvu nasprotnima si družbenopoliti°nima procesoma: s širjenjem Evropske unije in z razpadom bivših sociali­sti°nih dežel (SFR Jugoslavija, Sovjetska zveza itd.). Vzpostavljanje no-vih državnih meja oziroma pripisovanje novega pomena že obstoje°im vsekakor vpliva na proces oblikovanja identitete in jezikovno vedenje pripadnikov avtohtonih manjšin ter na funkcije posameznih idiomov na njihovem ve°jezi°nem repertoarju; s pospešenim gospodarskim ra­zvojem postane prestižni jezik ve°ine praviloma neke vrste pogoj za vklapljanje v ekonomske procese in simbol napredka, ki je vrednostno nasproten idiomu manjšine. Nelde (2000: 41) opozarja prav na to vrsto konfikta, s katerim so soo°eni govorci »manj rabljenih jezikov« (ang. less used languages), ki pripadajo avtohtonim manjšinam znotraj Evrop­ske unije. Ti se poskušajo asimilaciji izogniti s procesom oblikovanja posebne identitete, ki jih lo°i od ve°ine, hkrati pa se poskušajo kot drža­vljani integrirati v družbo in biti sprejeti s strani ve°inske skupnosti. Tako formuliran konfikt identitete bo osrednje vprašanje tudi v pri°ujo°em besedilu, kjer se bomo ukvarjali z njegovimi pojavnimi oblikami pri govorcih srbskega jezika v južni slovenski pokrajini, Beli krajini. Ta etnolingvisti°na skupnost8 namre° na dolo°en na°in pove­zuje omenjene aktualne vidike obravnavanja problematike identitete in zamenjave jezika pri avtohtonih manjšinah: opazne sociolingvisti°­ne spremembe, ki so se v jezikovnem vedenju njenih °lanov pojavile v zadnjih petdesetih letih, so posledica tako pospešenega ekonomskega razvoja in sprememb v socialnih strukturah kakor tudi politi°nih pro-cesov, ki so nastali s spremembo meja ter z razpadom enih in ustana­vljanjem drugih državnih in naddržavnih skupnosti. DOSEDANJE JEZIKOSLOVNE OBRAVNAVE MAJHNIH ETNI. NIH SKUPNOSTI NA OBMO.JU JUGOVZHODNE EVROPE Uporaba jezikoslovnih metod pri obravnavanju majhnih etni°nih sku­pnosti lahko v veliki meri izboljša pogled na strategije, ki jih te skupine nekaterih drugih evropskih zakonodajah, kjer avtohtonost manjšine zajema tudi njeno institucionalno priznanost. Etnolingvisti°na skupnost je skupina ljudi, ki si delijo iste norme, vrednosti in jezikovne interakcije (Hamers/Blanc 1989: 166). izbirajo v procesu oblikovanja identitete, saj, kot poudarja Bickel (1998: 16), »jezik zagotavlja pomembna sredstva za izražanje življenjskih stilov in oblikovanje družbenih identitet«. Problematika jezikov v stiku, s tem pa tudi majhnih jezikovnih in etni°nih skupnosti, je že sorazmerno dolgo predmet jezikoslovnega zani­manja, vendar se je to zanimanje v 19. in v ve°jem delu 20. stoletja kazalo skoraj izklju°no v okviru dialektologije, in sicer v raziskavah zemljepisno pogojenih variacij v jezikovnem sistemu. V evropski dialektologiji 20. stoletja izstopajo mnenja, ki jih Williams (1973) imenuje pastoralno izro-˜ilo in ki temeljijo na retoriki, »ki se nenehno ozira nazaj proti domnevno °istejši, podeželski, homogeni in izvirni preteklosti, pogosto z nostalgijo in v iskanju moralnih smernic«. Zato cilj dialektologije ni bil »obravnavati vzorcev sodobne jezikovne rabe, temve° ponuditi od­govore na vprašanja o zgodnejši zgodovini jezika v okviru flološke tradicije 19. stoletja. Osnovni namen je bil preu°evati sodobne odra­ze starejših jezikovih oblik v njihovem naravnem okolju, pri °emer so se raziskovalci osredoto°ali na govorce in kraje, ki so se izognili zunanjim vplivom.« (Milroy/Gordon 2003: 12) Variacije v jeziku, ki so izhajale iz stikov z drugim idiomom, v okvirih take teoreti°ne in metodološke paradigme niso bile v središ°u pozorno­sti raziskovalcev: prav nasprotno, raziskovanju so bile podvržene le tiste to°ke, za katere so domnevali, da so izolirane od vpliva drugih idiomov in zato najbolje ohranjajo stare jezikovne zna°ilnosti. Raziskovalci so iskali »idealne govorce«, od katerih bo mogo°e dobiti naj°istejšo podo­bo jezika (Dorian 1981: 3). Chambers in Trudgill (1998: 29) poudarjata, da je »v celotni tradicionalni dialektologiji Evrope starejši, neizobražen moški, ki živi na odro°nem vaškem podro°ju«,9 ocenjen kot idealna iz­bira za informatorja v dialektološkem raziskovanju. V ameriški dialek­tologiji je v 20. stoletju prišlo do pomembnega premika v smeri obrav-nave sodobnega stanja v jeziku,10 medtem ko evropsko dialektologijo še naprej zaznamuje poglobljenost v pastoralno tradicijo.11 9 Za to kategorijo informatorjev omenjeni avtorji uvajajo kratico NORM (ang. no-nmobile oral rural male). Zanimivo je, da se v slovenski dialektologiji prav zaradi nemobilnosti in pomanjkanja izobrazbe štejejo za idealne informatorje ženske. 10 Kurtah (1972: 11) poudarja: »Še pred kratkim so bili obsežni pregledi omejeni samo na narodne govore, posebej na podeželju, medtem ko so v Jezikoslovnem atlasu Združenih držav obravnavane vse skupine prebivalstva, ne glede na njiho­vo velikost, in predstavljene vse družbene plasti.« 11 To v veliki meri velja tudi za evropsko antropološko jezikoslovje in nacionalno folkloro. Južnoslovanska dialektologija ne odstopa od te splošne usmeritve. Dialektologi so na tem prostoru kazali veliko zanimanje za obravnavo izoliranih idiomov, predvsem zato, ker se v njih lahko ohranijo starejše jezikovne zna°ilnosti, ki jih ni ve° mogo°e najti v naprednejših central-nih delih jezikovnega areala,12 inovacije, ki so posledica stika z drugim idiomom, pa so ve°inoma ignorirali kot nepomembne.13 Spremembe se v jeziku manjšine zaznamujejo kot kvarjenje, kot informatorji pa so iz­brane osebe, pri katerih se takšno kvarjenje kaže v najmanjši meri.14 Tako srbski jezikoslovec Pavle Iviˆ v študiji o nare°ju galipolijskih Sr-bov, ki danes živijo v vzhodni Makedoniji v mestecu Peh°evo na robu Maleševske doline in so priseljeni iz vasi Bajrami°e v bližini Galipolija na ozemlju današnje evropske Tur°ije, kot glavni cilj svojega dela izpo­stavlja rekonstrukcijo 12 Tu navajamo le nekaj zna°ilnih dialektoloških študij izoliranih jezikovnih sku­pnosti, katerih avtorji so južnoslovanski dialektologi: Iviˆ (1957) preu°uje govor galipolijskih Srbov v Makedoniji, Tomiˆ (1984 in 1987) srbske dialekte v Romuni­ji, Iviˆ (1966, 1994, 1994a, 1997), Stepanoviˆ (2000), Rakiˆeva (1997, 1998) govore v srbskih in hrvaških naseljih na Madžarskem, Vukiˆeviˆ (1984–85) dialekte Sr-bov v Makedoniji itn. 13 Pomanjkanje zanimanja za stik med jezikoma na teh prostorih v sodobnem jezi­koslovju je v velikem nasprotju z dejstvom, da so prve raziskave tega pojava ve­zane prav na ozemlje Balkana: Schuchardt (1884: 30) omenja razpravo G. Lucia iz leta 1666 o mešanici hrvaških in romanskih dialektov v Dalmaciji, temelje°o na zapiskih iz 14. stoletja (po Clyne 1987: 452). Schuchardt (nav. d.) navaja številne primere mešanja na ravni strukture in sprememb, ki so posledica stikov med je­ziki na Balkanu. Problematika balkanske jezikovne zveze je pritegnila pozornost številnih jezikoslovcev (prim. Troubetzkoy 1928). 14 V primeru srbskega jezika je ideološko kategorizacijo idiomov kot »pokvarje­nih« verjetno prvi uvedel Vuk Stefanoviˆ Karadžiˆ. Ko piše o narodnih govorih v Vojvodini, ki je bila središ°e urbanega življenja na srbskih ozemljih 19. stoletja, navaja, da se »v celem našem narodu nikjer ne govori tako pokvarjena in grda srbš°ina, kot v Sremu, Ba°ki in Banatu. .im ve°je je mesto, z ve° literatov in go-spode, huje se v tem mestu govori: tako kmetje govorijo bolje od meš°anov, sluge pa od svojih gospodarjev« (Karadžiˆ 1845: 85). Taka ocena je bila v skladu s Ka­radžiˆevimi prizadevanji, da srbsko knjižnojezikovno normo izdela popolnoma v duhu romanti°nih idej, po katerih naj bi bil jezik naj°istejši izraz »duha naro­da«. Kategorizacijo idiomov kot »pokvarjenih« ali »°istih« sre°amo tudi danes, ne samo med dialektologi, ki kot kvarjenje razumejo vpliv standardnega jezika (prav tako kot Karadžiˆ, le da je šlo v njegovem primeru za vpliv stare cerkvene slovanš°ine), pa° pa tudi v »naivni« ljudski ideologiji, kjer med govorci srbskega jezika obstaja trdno prepri°anje, da so dialekti, ki so bližji tistim, ki jih je Kara­džiˆ izbral za osnovo jezikovnega standarda, °istejši, tisti drugi (npr. staroštoka­vski govori) pa so »pokvarjeni«, zato je pogosto slišati, da se v Valjevu ali Užicu govori »°isteje« kot v Kruševcu, da je govor Pirota popolnoma »pokvarjen« ipd. »vseh podrobnosti govora, ki so ga priseljenci prinesli v Peh°evo leta 1922. Tudi v tem primeru je mogo°e dose°i to, kar je bilo dose-ženo pri preu°evanju drugih nare°ij, vendar je delo veliko težje in po°asnejše. Zato lahko v tej študiji predstavim ˜isto gradivo nare˜ja galipolijskih Srbov, za katerega lahko trdim, da ne vsebuje novejših vplivov« (pod°rtal P. I.) (Iviˆ 1957: 16). Iviˆ ne na°enja problematike jezikov v stiku, °eprav opozarja na jezi­kovno interferenco: »V primeru mešanja ni mogo°e upoštevati le dveh možnosti, od katerih sodi prva k enemu nare°ju, druga pa k drugemu, temve° tudi možnost neprave regresije v katero koli od obeh smeri. Pogosto naletimo na kontaminirane oblike … ali na besede iz enega nare°ja s poudarkom iz drugega nare°ja, na konstrukcije iz enega nare°ja z besediš°em iz drugega ipd. V galipolijskem nare°ju situacijo do-datno otežuje vpliv srbskega knjižnega jezika, ki se od leta 1941 širi prek šolanja, vojske in odnosov z oblastjo.« (nav. d., 15) Jezikovne interference, o katerih govori, Iviˆ identifcira kot poškodo­vanost: »Mo°na poškodovanost nare°ja pomeni pri raziskavah velike težave specif°ne narave.« (nav. d., 14) »Govor vseh posameznikov je poškodovan, toda ker gre za nedavno poškodovanost, ni pri vseh poškodovan v enaki meri in na enak na-°in. Zaradi tega je mogo°e s primerjavami narediti rekonstrukcijo. V °asu raziskav v Peh°evu sem prišel v stik z informatorji, ki so bili zmožni govoriti °isto po bajramiško in hkrati nemudoma zaznati in popraviti vplive makedonš°ine v govoru drugih. .eprav zveni para­doksalno, isti posamezniki – praviloma tisti najpametnejši – najbolje govorijo obe nare°ji, tako bajramiško kot peh°evsko, zato ker se bo­lje zavedajo razlik med njima, medtem ko ju tisti manj inteligentni mešajo tako v zavesti kot v govoru.« (nav. d., 15) Dva glavna Iviˆeva informatorja15 imata najmanjšo »poškodovanost« nare°ja, prinesenega iz Tur°ije: »Pomembna zna°ilnost obeh mojih glavnih informatorjev je, da nih-°e od njiju ni razgledan, kljub njuni naravni inteligenci. Njun govor nikakor ni pokvarjen s knjižnimi prvinami, pa° pa ga, nasprotno, ozna°uje ohranjanje svežega narodnega izrazja, kar v njunem okolju, 15 O merilih za izbiro informatorjev znotraj take metodološke paradigme piše Flora (1971: 97–107) v opisu romunskih nare°ij v srbskem delu Banata. nasi°enem s poškodovanostjo jezika, predstavlja dragocenost.« (nav. d., 20) Za Iviˆa tudi vsebinska raven gradiva, ki ga pridobi od informatorjev, nima nikakršnega pomena in ni pozoren na pojave, kot je sprememba koda v odvisnosti od sogovorca ali teme pogovora: »Zlasti pogosto sem se vra°al na temo življenja v vasi (Bajrami°u). Ta tema je bila posebej ustrezna, ne samo zaradi tega, ker se stari ljudje radi pogovarjajo o mladosti, temve° tudi zato, ker so, kadar so o tem govorili, uporabljali najmanj pozneje prevzetega besediš°a (o življenju v Peh°evu ni mogo°e govoriti, ne da bi uporabljali spe­cif°ne izraze, vezane za tamkajšnje okoliš°ine) … Nisem se izogibal niti pogovorom s starimi o njihovih mladostniških uspehih. Ta tema se je pokazala kot posebej hvaležna, ker so o njej govorili z živostjo in temperamentom (po drugi strani pa zapisovanje lahko povzro°a težave). Na za°etku je bilo informatorja težko napeljati na to, da bi govoril v °istem bajramiškem nare°ju, brez primesi knjižnega jezika in makedonskega nare°ja. Moje na°elne trditve, da želim slišati, kako so govorili v Bajrami°u (‘kono v Barjami°u šo bise.aste’), niso veliko zalegle. Informator je pogosto mešal prvine iz razli°nih govorov v želji, da bi ga °im bolje razumel, v°asih tudi zato, ker se je sramoval lastnega nare°ja kot ‘preprostega’, prepri°an, da tega ne bom opazil. Do psihološkega preobrata je prišlo, ko sem imel v njihov govor tako dober vpogled, da sem jih lahko popravljal, ko so uporabili knjižni izraz namesto doma°ega. Od takrat naprej so moji informatorji za-°eli govoriti veliko °isteje.« (nav. d., 17–18) Tak metodološki pristop, katerega glavni namen je rekonstrukcija ˜iste­ga govora, ki ne vsebuje vplivov standardnega jezika ali govora, s kate-rim je v geografskem stiku, je paradigmati°en za srbsko dialektologijo. Nove metodološke paradigme V novejšem °asu so opazna prizadevanja, da bi se znanstveni diskurz v jezikoslovju premaknil od opisane pastoralne paradigme. Od tipi°no dialektoloških raziskovanj, katerih glavni namen je rekonstrukcija »°i­stega« jezika, se je pozornost raziskovalcev usmerila v procese, ki jim je podvržen jezik manjšine skupaj s svojimi govorci. V sociolingvistiki se oblikujejo koncepti in pojmi, kot so smrt jezika (ang. language death),16 16 Kloss (1984) defnira tri oblike jezikovne smrti: 1) nominalno smrt jezika, ki je posledica razcepa jezika na ve° jezikov ali namerne degradacije standardnega zastarevanje jezika (ang. language obsolescence), zamenjava jezika (ang. language shi.) (gl. denimo zbornik: Dorian [ur.] 1989), v novejšem °asu pa je osrednja to°ka analize vedno bolj usmerjena v antropološki vidik teh problemov, pri °emer analiza diskurza pridobiva v metodološkem aparatu osrednji pomen (Tsitsipis 1998). Novi pristopi k idiomom lokalnih jezikovnih skupnosti, k fenome-nu dvojezi°nosti/ve°jezi°nosti in k procesom stika med jeziki ter za­menjave jezika poskušajo znanost o jeziku osvoboditi od ideološkega bremena in kategorij, kot so esencializem,17 ideologija avtenti°nosti ipd. Bucholtzeva (2003: 411) poudarja, da se mora težiš°e preu°evanja nujno premakniti od iskanja avtenti°nosti k poskusom pojasnjevanja proce­sov, ki so pripeljali do tega, da se imajo nekateri govorci za avtenti°ne: »Namesto nostalgi°ne sociolingvistike bi morali imeti refeksivno sociolingvistiko, ki je usmerjena tako navzven kot navznoter, hkrati pa se zaveda sociopoliti°nih u°inkov znanstvenih disciplin in jezi­kovnih skupnosti. Refeksivna sociolingvistika obravnava na°ine, kako so jezik, zgodovina in kultura s pomo°jo ideologije angaži­rani v procesih neenake porazdelitve mo°i. Taka sociolingvistika ne zapuš°a koncepta identitete, temve° spoznava, da so družbene identitete, oblikovane skozi jezikovne prakse, hkrati spremenljive in nepopolne in da so bile take od zmeraj. Refeksivna sociolingvistika kriti°no obravnava lastni ideološki interes z analizo tega, kako so identitete predstavljene v znanstvenem diskurzu, in goji zdrav dvom v nevprašljivost pojma avtenti°nosti kot standarda sociolingvisti°­nega raziskovanja.« (nav. d.) Vse bolj se poudarja potreba da se družbeni in jezikovni procesi, zna-°ilni za majhne etni°ne skupnosti, obravnavajo v širši perspektivi in da se v analizi uporabljajo pojmi, kot so dialektika odnosov mo°i, subor­dinacija, ve°glasje itd. Študija, ki sledi, je poskus raziskave, utemeljene na takih teoreti°­nih in metodoloških zasnovah. Analizirano gradivo je zbrano na teren­skih raziskavah v °asu med letoma 2001 in 2004, in sicer z intervjuji odprtega tipa s prebivalci pravoslavnih vasi v Beli krajini in zajema pri­ jezika na raven nare°ja, 2) smrt jezika brez zamenjave jezika v primerih, ko jezik izgine s smrtjo zadnjega govorca, in 3) smrt jezika z zamenjavo jezika, ko govorci zapuš°ajo svoj jezik v korist drugega jezika (prim. tudi Greenberg 2004: 14). 17 »Esencializem je stališ°e, da je lastnosti in obnašanje družbeno dolo°enih skupin mogo°e pojasniti s sklicevanjem na kulturne in/ali biološke zna°ilnosti, za kate-re velja, da so tej skupini prirojene. Kot ideologija esencializem temelji na dveh predpostavkah: 1) skupine je mogo°e jasno lo°iti in 2) vsi °lani skupine so si med seboj podobni.« (Bucholtz 2003: 400) bližno 40 ur posnetega besedila. Z namenom pridobiti °im popolnejšo podobo o odnosih in interakcijah med prebivalci teh vasi in slovenskim prebivalstvom, so bili pogovori opravljeni tudi v sosednjih slovenskih na­seljih (Semi°, Adleši°i). Poleg govornega diskurza so za obravnavano pro-blematiko pomembni tudi drugi viri, kot npr. etnografska in zgodovinska literatura, viri statisti°nih podatkov, pisni viri (mati°ne knjige, nagrobni spomeniki), °asopisni °lanki in druge oblike javnega diskurza. SRBI V BELI KRAJINI: SOCIOKULTURNA IN SOCIOLINGVISTI.NA SITUACIJA Štiri srbske pravoslavne vasi – Bojanci, Marindol, Mili°i in Paunovi°i v najjužnejši slovenski regiji, Beli krajini, ob reki Kolpi, v neposredni bližini meje s Hrvaško, z 243 prebivalci18 – predstavljajo zadnje ostanke neko° številnega pravoslavnega prebivalstva, potomstva Uskokov, ki so se v 16. stoletju naselili na tem obmo°ju, ko so bežali pred otomanskim nasiljem.19 V drugih nekdaj pravoslavnih vaseh, tako v Beli krajini ka­kor v Žumberku na drugi strani Gorjancev (hrv. Žumbera°ka gora), danes živijo ve°inoma katoliki in grkokatoliki.20 Skupaj z vero in obi°aji se je v omenjenih pravoslavnih vaseh skoraj pet stoletij ohranil tudi jezik, ki po svojih zna°ilnostih sodi v vzhodno­hercegovsko nare°je (prim. Iviˆ 1991: 270). K ohranjanju pravoslavne vere in srbskega jezika v teh vaseh so po eni strani pripomogla zelo stro­ga obi°ajna pravila, ki so mešanje s sosednjim katoliškim prebivalstvom zmanjšala na minimum, po drugi strani pa obstoj ustanov, zlasti šole in cerkve. Srbš°ina je bila u°ni jezik v šolah vse do petdesetih let 20. sto­letja, tako da je današnja najstarejša generacija prebivalcev obiskovala pouk v srbš°ini, ve°inoma pri ekavskih u°iteljih, ki so prihajali iz Srbije. Institucija Srbske pravoslavne cerkve21 pa je bila pomemben dejavnik integracije vse do druge svetovne vojne. V teh vaseh dolgo ni bilo me-šanih zakonov – neveste so pripeljali bodisi iz sosednjih vasi bodisi iz 18 Po podatkih iz popisa prebivalstva 2002 (prim. http://www.stat.si/Popis2002/si/ rezultati_ slovenija_prebivalstvo.htm). 19 Zgodovinski pregled naseljevanja Uskokov v teh krajih predstavlja Mal 1924. 20 O Žumberku in njegovem prebivalstvu lahko beremo med drugimi pri Hrani­ loviˆevi 1990, Štrumblu 1991, Hristovu ( 2004: 96–111) ter v zborniku Žumberak: baština in izazovi buduˆnosti (Župan°i° et al. 1996). 21 Pravoslavni cerkvi sta v Bojancih in Mili°ih, pri °emer Marindol in Paunovi°i pripadajo cerkveni ob°ini Mili°i. pravoslavnih vasi v Liki in Kordunu na sosednjem Hrvaškem –, kar je tudi pomagalo ohranjati etnolingvisti°no skupnost. Trenutna sociolingvisti°na situacija v srbskih vaseh Bele krajine kaže na razvit proces zamenjave jezika. Batibo (1992: 90–92) navaja, da proces izgube maternega jezika poteka v ve° fazah, ki se v razli°nih sto­pnjah prekrivajo. Prvo fazo zaznamuje enojezi°nost v maternem jeziku, spremlja pa jo (v drugi fazi) obdobje rasti stopnje dvojezi°nosti, v kateri je materinš°ina še naprej prevladujo°a. V tretji fazi vedno ve° govorcev uporablja prevzeti jezik kot primarno sredstvo komunikacije. Drugo in tretjo fazo ozna°ujejo razli°ne stopnje diglosije in preklapljanja kodov. Pojav izrazite diglosije, kjer se prevzeti jezik širi na vedno ve° podro°ij, je znak za°etka popolne zamenjave jezika. V °etrti fazi imajo govorci omejeno kompetenco v maternem jeziku, zadnja faza pa je popolna za­menjava maternega jezika s prevzetim. V etnolingvisti°ni skupnosti Srbov v Beli Krajini ima danes po­polno kompetenco v rabi srbskega jezika samo najstarejša generacija. Srednja generacija srbš°ino uporablja v komunikaciji z najstarejšo gene-racijo, najmlajša generacija pa sicer razume srbsko, vendar tega jezika ve°inoma ne govori.22 Taka sociolingvisti°na situacija na°eloma sodi v shemo procesa izgube maternega jezika v diaspori, kot jo dolo°a Fi­lipoviˆ (1985: 90; cit. po Vu°koviˆ 2000) v raziskavi govora hrvaških izseljencev v ZDA: prvo fazo zaznamuje enojezi°na situacija, v kateri priseljenci uporabljajo izklju°no prineseni govor, v drugi fazi se poja-vi dvojezi°nost, v tretji pa spet enojezi°nost, tokrat v jeziku okolja. Po tej raziskavi se vse tri faze ve°inoma navezujejo na tri generacije pri­seljencev. Situacija v Beli krajini se od omenjene razlikuje, saj je pred procesom zamenjave jezika v okviru treh generacij, ki se pravkar ude­janja, preteklo skoraj pet stoletij zelo visoke vitalnosti lokalnega idio-ma, intenziven proces zamenjave jezika pa so vzpodbudile pomemb­ne socialne spremembe po drugi svetovni vojni: do tedaj živinorejsko in nemobilno prebivalstvo se je za°elo zaposlovati v ve°jih okoliških mestih, kot so Metlika, .rnomelj, Vinica, kjer so za sporazumevanje uporabljali izklju°no slovenski jezik. Ena od posledic mobilnosti pa je tudi pojav eksogamnih zakonov. Na objektivni status maternega jezika Srbov v Beli krajini in na na°in, kako ta status doživljajo sami govorci,23 je pomembno vplival še en zgodovinski trenutek – z osamosvojitvijo 22 Campbell in Muntzlova (1989: 184–185) imenujeta proces zamenjave jezika s ta­ kimi zna°ilnostmi postopna smrt jezika (ang. gradual language death). 23 O odnosu med objektivno (ang. objective) in subjektivno (ang. perceived) vitalno­ stjo idiomov gl. Hamers/Blanc (1989: 163). Republike Slovenije leta 1991 je eden od standardnih jezikov v prejšnji državi postal idiom, ki se ne uporablja v javni komunikaciji. Ta »eksoti°na oaza prebivalstva«, kot Cvijiˆ (1987 [1922]) imenuje srbske prebivalce v Beli krajini in v sosednjem Žumberku, je z ve° vi-dikov zanimiva za metodološki pristop, katerega namen je povezovanje jezikovnih in družbenih procesov na mikro ravni s širšimi družbeni-mi procesi in interpretacijskimi modeli. Za razliko od ve°ine podobnih etni°nih skupin, ki se nahajajo v izrazito heterogenih okoljih na Balka-nu, živijo Srbi v Beli krajini v etni°no relativno homogeni Sloveniji. Po-leg jezikovnih razlik obstajajo tudi številne druge zgodovinsko in kul­turološko pogojene razlike med pripadniki etnolingvisti°ne skupnosti in ve°inskega prebivalstva: Srbe v Beli krajini od nekdaj doživljajo kot nosilce »balkanske patriarhalne kulture«, na°ina življenja in vredno­stnega sistema. Zanimivo je videti, kakšen odnos imajo pripadniki te skupnosti do balkanske tradicije ter na kakšen na°in danes, ko so druž­bene okoliš°ine bistveno spremenjene, interpretirajo vrednosti, ki se navezujejo na to tradicijo. Prav tako je pomembno obravnavati, kako Srbe v Beli krajini doživljajo njihovi neposredni sosedje, s katerimi so že stoletja v stiku, zadnjih nekaj desetletij pa pomeni ta stik tudi mešane zakone. Pozornost priteguje tudi oblikovanje »balkanske jezikovne ideolo­gije« s strani jezikoslovcev in drugih avtorjev strokovnega diskurza ter pozitivno ali negativno vrednotenje balkanskih zna°ilnosti v jezikovni praksi (medjezikovni stiki, ve°jezi°nost, neprekrivanja kategorij etni°­nega in jezikovnega, spremenljivost etni°nih in lingvisti°nih identitet – ve° o tem v Irvine/Gal 2000), odvisno od pozicije avtorja ter politi°nih in družbenih okoliš°in. Tu je zelo pomembna dolo°itev razmerja med interpretacijskimi modeli pripadnikov skupnosti in klju°nimi idejami v diskurzu, ki je ustvarjen »od zunaj«: ali sploh prihaja do stikov, v ko­likšni meri se ti prekrivajo in s pomo°jo katerih jezikovnih sredstev ter na kakšen na°in se preoblikujejo. Ukvarjali se bomo torej s tremi pogledi na Srbe v Beli krajini: kako vidijo same sebe, svoje poreklo in današnji status; kako jih vidijo nji­hovi slovenski sosedje ter kakšna je percepcija, prek katere se v javnosti ustvarja podoba o Srbih v Beli krajini in kakršno najdemo v diskurzu znanstvenikov, politikov, novinarjev ter drugih sodelujo°ih v javni ko­munikaciji. Jezikovna situacija in jezikovna ideologija Srbov v Beli krajini je zanimiva še z enega zornega kota: v kontekstu družbenih procesov v nekdanji državi, saj so Srbi v Beli krajini do za°etka devetdesetih let uporabljali idiom, °igar raba je bila razširjena tudi na prostoru Sloveni­je, saj je v Jugoslaviji funkcioniral kot lingua communis (Naylor 1978). Z razpadom Jugoslavije in neodvisnostjo Slovenije je ta idiom izgubil omenjeno funkcijo, zato je zelo verjetno, da so te spremembe zapustile sled na mnenju o jeziku in ocenjevanju maternega idioma med Srbi v Beli krajini. Pluralisti°na ideologija je v SFRJ, °eprav je imela namen ustvariti supraetni°no identiteto, prispevala k mo°nejši »etnifkaciji« narodov in narodnosti. V neodvisni Sloveniji, ki je v zelo veliki meri na­cionalna in nacionalno homogena država, je »jugoslovanska dediš°ina« zagotovo pustila sled v jezikovni ideologiji in identitetnih strategijah Srbov v Beli krajini. Nekaj terminoloških opomb Predmet tega dela zahteva nekaj metodoloških in terminoloških opomb. Te se navezujejo predvsem na dolo°itev lokalne skupnosti, ki je predmet raziskave, in sicer kot: a) majhne etni°ne skupnosti, b) srbske etni°ne skupnosti ter c) njenega jezika kot srbskega. V Ustavi Republike Slovenije (°l. 64) so podrobno opredeljene pra-vice pripadnikov avtohtone madžarske in italijanske manjšine (ter av-tohtonega romskega prebivalstva (gl. °l. 65), in sicer ne glede na število pripadnikov teh manjšin (URS 1991). Imajo pravico do predstavnikov in aktivnega sodelovanja (skupaj s pravico do veta) tako v lokalni upravi kot tudi v republiškem parlamentu. Prav tako imajo zagotovljene po­sebne pravice na podro°ju izobrazbe (Zakon o posebnih pravicah 2001: 399). Glede na to, da Srbi v Beli krajini niso institucionalno priznana etni°na manjšina,24 termin majhna etni˜na skupnost uporabljamo za za­znamovanje Srbov v Beli krajini in drugih podobnih etni°nih skupin, ki so v dolo°eni meri izolirane in s strani ustanov v državi, v kateri živijo, nepodprte in tudi same praviloma niso institucionalno organizirane. Prav zaradi odsotnosti institucionalne podpore in zaradi »nevidnosti« teh skupin na ravni kolektivnih identitet v družbi, v kateri živijo, ne uporabljamo termina manjšina, saj se ta navezuje na pravni vidik dr­žavnega priznanja skupine. Posamezni raziskovalci tovrstnih skupin se vendar odlo°ajo za izraz manjšina, ki ga pojmujejo kot deskriptivno ka­tegorijo, pri °emer poudarjajo, da je zelo pomemben dejavnik identitete pri pripadnikih takih skupin prav njihov odnos do ve˜ine in razli°nost glede na ve°ino. V sociolingvisti°nih študijah, ki se ukvarjajo s tovr- Žagar (2000: 89) v svoji klasifkaciji etnij v Sloveniji imenuje take skupnosti »zelo majhne avtohtone etni°ne skupnosti (oziroma majhni ostanki avtohtonih manj­šinskih etni°nih skupnosti)«. stnimi skupnostmi na prostoru jugovzhodne Evrope, so le-te ozna°ene z razli°nimi imeni: stateless minorities/staatenloser Minderhieten, Spra­chinseln, small linguistic communities, hidden minorities, phantom mino­rities, crypto-minorities itn. (prim. Steinke 1990, 1991, 2001, 2003; Tsit­sipis 1998: 9, f. 4; Hamp 1989; Hermanik/Promitzer/Staudinger 2002; Voss 2004; Sikimiˆ [ur.] 2004). Dolo°ilo Srbi za pripadnike obravnavane majhne etni°ne sku­pnosti nikakor ne implicira, da se skupnost v celoti in v vsaki situaciji opredeljuje na ta na°in, kot tudi ne tega, da je srbska identiteta v sku­pnosti prevladujo°a. Izraz je treba razumeti pogojno: izbran je zato, ker se v ve°ini do sedaj objavljenih študij tako identifcirajo pripadniki te skupnosti (prim. Županiˆ 1912; Filipoviˆ 1970; Dražumeri° in Terse-glav 1987; Dražumeri° 1988; Terseglav 1989; Promitzer 2002), hkrati pa omenjeni izraz prevladuje tudi v javnem diskurzu o tej skupnosti (prim. med drugim °asopisne °lanke: .ontala 1989; Iva°i° 1989; Mekina 2001 itn.). Zavedamo se, da tako dolo°anje vsebuje ideološko obremenitev, vendar pa jo imajo tudi vsi drugi terminološki izrazi, ki so nam v zvezi s to skupino na voljo (Uskoki, pravoslavci ipd.). Podobno velja tudi za opredelitev idioma, ki je v središ°u te razi­skave, kot srbskega. Tudi ta izraz je pogojen in ne implicira kakršne koli povezave s srbskim standardnim jezikom kot sredstvom nacionalne identifkacije. Srbi v Beli krajini, tako kot ve°ina podobnih skupnosti, svojega maternega idioma nimajo za jezik (ve° o tem gl. v šestem po­glavju). Metodološki pristop, ki ga uporabljam v tem delu, je usmerjen k diskurzivnim praksam in obrazcem: ta hkrati omogo°a in zahteva, da jezika ne opazujemo v nacionalnih kategorijah, pa° pa je namesto o nacionalno dolo°enih jezikih treba govoriti o slogih (registrih), nagla­sih, glasovih, žanrih (Gal 2006; prim.   1963). Srbski idiom je v tem primeru torej samo opisna kategorija, ki zajema celoto diskurziv­nih praks v skupnosti, ki ideološko nasprotujejo praksam v slovenskem idiomu. Termin idiom tukaj uporabljamo kot »nevtralni pojem, ki je nad­rejen vsem enotam v celoti jezikovne raznolikosti. V tem smislu obsega pojem idiom tudi jezik, dialekt, okrajni jezikovni sistem ter kateri koli sociolekt in specif°ni jezik posameznika (oz. idiolekt)« (Škiljan 2002: 12, f. 6). V našem konkretnem primeru so idiomi torej vsi jezikovni kodi, ki jih imajo °lani obravnavane skupnosti v svojem razponu. Poleg kategorije majhna etni˜na skupnost dolo°amo v besedilu, ki sledi, to skupnost tudi z izrazom lokalna: termin se je pojavil v lingvisti°­ni antropologiji, v kontekstu zelo intenzivnega »preu°evanja vzrokov in posledic stika lokalnih jezikovnih skupnosti s politi°nimi silami širših razsežnosti, v katere so lokalne skupnosti vklju°ene« (Silverstein 1998: 401). Glede na to, da bo v središ°u naše pozornosti jezik, njegova raba in ideološki potencial, bomo skupnost Srbov v Beli krajini zaznamovali tudi kot etnolingvisti˜no skupnost, kar po že navedeni opredelitvi zaje-ma skupino ljudi, ki si delijo norme, vrednote in jezikovne interakcije (prim. Hamers/Blanc 1989: 166). V sodobni jezikovni teoriji se skupno­sti, ki so oblikovane na podlagi rabe skupnega jezika, oziroma »skupine ljudi, ki se identifcirajo versko ali socialno in ki si delijo vsaj en jezik ali njegovo varianto« (Crystal 2002: 430), najpogosteje imenujejo govorne ali jezikovne skupnosti. Škiljan (2002: 23) poudarja, da v »lingvisti°ni terminologiji prevladuje – kot je videti – izraz govorna skupnost«, hkra-ti pa meni, da je termin jezikovna skupnost boljši, upoštevajo° Saussur­jevo dihotomijo med langue (jezik) in parole (govor): »Medtem ko je jezik družbeno dolo°en in abstrakten sistem znakov, je govor njegova materialna in individualna uresni°itev, v kateri se lahko pojavijo odstopanja od s sistemom dolo°enih pravil, vendar ta odstopanja ne vplivajo na sam sistem. V skladu s tako terminologijo bi bila govorna skupnost tista skupina ljudi, ki se ad hoc oblikuje z vsakim posameznim govornim dejanjem in ki neha obstajati v tre­nutku, ko se kon°a konkretni komunikacijski proces. Po drugi strani temelji jezikovna skupnost, kot pravi Crystal, na poznavanju sku­pnega idioma, °igar znanje delijo vsi °lani dolo°ene skupine ljudi.« Termin etnolingvisti˜na skupnost, ki ga uvajata Hamers in Blanc, smo izbrali zato, ker v primeru Srbov v Beli krajini skupni idiom ni vedno tisto, kar povezuje vse °lane skupnosti.25 Posamezni °lani, bodisi mlajši bodisi tisti, ki so bili v skupnost vklju°eni s poroko, niso govorci srb­skega idioma, pa tudi tisti, ki to so, kot je bilo že poudarjeno, vedno ne sestavljajo jezikovne skupnosti s Srbi v Srbiji. Po drugi strani je ve°ina prebivalcev štirih pravoslavnih vasi v Beli krajini del slovenske jezikov­ne skupnosti, hkrati pa jih imamo lahko tudi za del hrvaške jezikovne skupnosti. O Srbih v Beli krajini pa je mogo°e govoriti kot o skupnosti – poleg jezika (pogosto celo v ve°ji meri) – tudi zaradi kulturnih obraz­cev, ki si jih delijo in ki izhajajo iz skupnega etni°nega porekla, vere in tradicije. Zato ima omenjena skupnost, v nasprotju z nekaterimi širšimi 25 V (samo)percepiji te skupnosti ima jezik kljub vsemu zelo pomembno vlogo: je hkrati osnova za vzpostavljanje razli°nih jezikovnih ideologij in sredstvo, s po­mo°jo katerega se te ideologije izražajo. Zato lahko re°emo, da so Srbi v Beli krajini jezikovna manjšina: problematika njihove jezikovne razli°nosti, bodisi realne ali konstruirane, glede na ve°insko skupnost, je vidik njihove identitete, ki je osrednjega pomena za analizo v pri°ujo°i študiji. družbenimi skupinami, izrazito lokalni zna°aj. Gostota interakcij zno­traj skupnosti in maloštevil°nost komunikacijskih stikov zunaj nje26 je bila dolgo upoštevana kot odlo°ilno merilo pri opredelitvi Srbov v Beli krajini kot kompaktne skupnosti, kar se danes ne dogaja ve° (ve° o tem v: »Socialne mreže in etnolingvisti°na vitalnost« v drugem poglavju). Na koncu še nekaj pravopisnih opomb. Ime pokrajine (Bela kra­jina) pišemo v skladu s pravopisnimi pravili slovenskega jezika, razen v srbskih in hrvaških citatih, kjer sta oba dela imena pisana z veliko za°etnico (za srbš°ino prim. Pravopis 1993: 55, to°ka 22). Imena pravo­slavnih vasi prav tako pišemo v uradni slovenski razli°ici (Mili°i, Pau­novi°i), razen v izjavah njihovih prebivalcev in v srbskih ali hrvaških citatih, kjer se zapisujejo kot Miliˆi in Paunoviˆi. Zgodovina naselitve Srbov v Beli krajini Selitev Srbov v južne slovenske kraje je povezana z otomansko zasedbo balkanskih dežel, kar je povzro°ilo velike premike srbskega prebival­stva z juga proti severozahodu. Najstarejši pisni vir27 o prisotnosti Srbov v Beli krajini navaja Filipoviˆ (1970: 156). Na podlagi tega dokumenta, ki izvira iz leta 1530, je bilo priseljevanje Uskokov v Bojance in Marin-dol tesno povezano z njihovim naseljevanjem v Žumberku, kar pri°a, da sta bila Bela krajina in Žumberak v tem °asu enotno podro°je, ki je predstavljalo izhodiš°e za boj proti Otomanom in ki se je leta 1553 pridružilo Vojni krajini. Pozneje je bil ve°ji del Bele krajine, vklju°no z Bojanci, iz Vojne krajine izvzet in je postal njeno zaledje, Marindol, Mili°i in Paunovi°i pa so ostali njen del vse do njene ukinitve na tem obmo°ju leta 1871 (Kaser 1997: 207). Omenjene tri vasi so bile del Hr-vaške vse do za°etka druge svetovne vojne, ko je to podro°je prešlo pod italijansko oblast, ki je mejo med Slovenijo in Hrvaško postavila na reki Kolpi. Po vojni so Marindol, Mili°i in Paunovi°i spet pripadli Hrvaški, leta 1952 pa so se prebivalci teh vasi na referendumu odlo°ili za pridru­žitev Sloveniji. Zgodovinski in jezikovni podatki (priimki in toponimi) pri°ajo, da je podro°je, na katerem so se naselili pravoslavni prebivalci, ki so iz 26 Tudi Gumperz (1974: 50) podobno kot Hamers/Blanc (1989) poudarja pomen go- stote interakcij in defnira govorno skupnost kot družbeno skupino, ki je lahko enojezi°na ali ve°jezi°na, ki jo povezuje pogostnost obrazcev družbene interakci­ je in ki je izolirana od okoliških podro°ij zaradi slabih možnosti komunikacije. 27 Podroben pregled zgodovinskih virov o naseljevanju Uskokov v slovenskih kra­ jih predstavlja Mal (1924). južnih krajev bežali pred Otomani, obsegalo veliko širše podro°je kot le omenjene štiri vasi.28 Valvasor na Uskoke v hrvaškem Žumberku in v slovenski Beli krajini gleda kot na eno samo ljudstvo s skupno vero, kulturo, na°inom življenja in zgodovinsko usodo. Vendar danes ni mo-go°e ve° govoriti o enotni skupini, saj je prišlo med potomci Uskokov do razhajanj, tako glede nacionalnih °ustev kot tudi glede jezika in vere. Proces ustvarjanja nacij jih je namre° v 19. stoletju razdelil v tri skupi­ne: na potomce srbskih Uskokov na slovenskem ozemlju, ki so sprejeli katoliško veroizpoved, postali Slovenci in danes govorijo samo sloven-sko. Podobno je z grkokatoliškim prebivalstvom na slovenski strani meje. Ve°ina Uskokov – grkokatolikov v Žumberku se ima danes za Hrvate, medtem ko gredo prebivalci ostalih štirih pravoslavnih vasi, ko gre za jezikovno in etni°no identiteto, skozi zapletene in neenakomerne procese. Ti procesi, obravnavani z vidika jezikovnega vedenja, odnosa do jezika in jezikovne ideologije, bodo glavni predmet nadaljnjega be-sedila. Zemljepisna lega in pomen meje »Bela krajina je najbolj proti jugu pomaknjena slovenska pokrajina. Njen geografski položaj ozna°uje reliefna (orografska) zaprtost proti severovzhodu, severu in zahodu, torej proti ostalim slovenskim pokra­jinam, ter odprtost proti vzhodu in jugu – v obrobje široke Panonske nižine.« (Plut 1985: 13) Belo krajino z zahodne strani zapirata Ko°evski rog in Poljanska gora, na severu in severozahodu Gorjanci, proti jugu in vzhodu pa je omejena z reko Kolpo ter hribi Velikega bukovja, Lipnika in Ribnika (Dražumeri°/Terseglav 1987: 208). Pokrajina je širna kraška planota, ki se nadaljuje tudi proti jugu na drugo stran Kolpe in tvori Slunjsko ploš°o. Na vzhodnem robu te kraške planote se nahajajo Mili°i, Marindol in Paunovi°i, vas Bojanci pa leži v izlo°eni reliefni enoti, ki se imenuje Veliko bukovje. Kot poudarjata Dražumeri°eva in Terseglav (nav. d.), zemljepisni opis terena kaže, da pravoslavne vasi ležijo na izrazito kraškem terenu, popolnoma neprimernem za poljedelstvo, ki pa ima po drugi strani do-bre pogoje za vzrejo ovac in koza. Vasi se nahajajo na robu sicer gosto naseljenega središ°a Bele krajine in so odmaknjene od administrativnih in gospodarskih središ° (.rnomelj, Metlika, Novo mesto, Karlovac na Filipoviˆ (1970: 150) navaja, da danes zunaj teh vasi, v Perudini in Žuni°ih, živita še dve pravoslavni družini ter ena v Adleši°ih. Slika 1: Zemljepisna lega srbskih vasi v Beli krajini Hrvaškem). Asfaltne ceste jih s središ°i povezujejo šele od konca osem­desetih let 20. stoletja naprej. Relativna zemljepisna odmaknjenost Bojancev od drugih treh vasi je tudi vzrok za razlike v identitetnih strategijah, vrednostih in odnosih med prebivalci, tako da omenjeno majhno srbsko skupnost na jugu Slo­venije danes zaznamuje visoka stopnja notranje diferenciacije med Bo-jan°ani na eni ter Marindolci, Mili°ani in Paunovi°ani na drugi strani. Ta razlika je opazna tudi v podatkih iz popisa prebivalstva (glej podpoglavje »Demografja« drugem poglavju) in v podatkih, pridoblje­nih na terenu. Razlika tudi ni samo posledica zemljepisne lege štirih naselij, pa° pa predvsem zgodovinskih okoliš°in. Bojanci so od nekdaj administrativno pripadali slovenskemu ozemlju, Mili°i, Paunovi°i in Marindol pa Vojni krajini, hkrati pa so bili izolirani od njenih drugih delov (Kaser 1997: 58). Z razpadom Vojne krajine, kar se je na tem ob-mo°ju zgodilo leta 1871, je žumberška pokrajina pripadla Hrvaški, z njo pa tudi podro°je Marindola (skupaj z Mili°i in Paunovi°i). Slovenski antropolog Niko Župani° leta 1912 piše: »Glede na zgodovinsko in legitimno pravo naj bi z ukinitvijo Vojne meje Žumberak in Marindol pripadla Kranjskemu vojvodstvu av-strijskega Cesarstva. Vendar do tega ni prišlo, tako da sta Marindol in Žumberak še danes pod provizori°no oblastjo banske vlade v Za­grebu, tako pa bo tudi, dokler se to vprašanje dokon°no ne reši.« (Županiˆ 1912: 7) Leta 1929 je v Kraljevini Jugoslaviji, takoj po razglasitvi diktature kralja Aleksandra, južni del Bele krajine pripadel Hrvaški, že dve leti pozneje, leta 1931, pa je bil vrnjen Sloveniji. Ob za°etku druge svetovne vojne, s kapitulacijo Kraljevine Jugoslavije, je Neodvisna država Hrvaška pre­dala podro°je Marindola kraljevini Italiji, ki je v tem °asu imela v obla­sti zahodni del Slovenije. Po drugi svetovni vojni problem meje med Slovenijo in Hrvaško še vedno ni bil rešen. Leta 1945 je bil zahodni del žumberške regije vrnjen Hrvaški. Leta 1948 je Hrvaški pripadlo tudi podro°je Marindola, pri °emer je Hrvaška ponovno prepustila Slove­niji majhen del zahodnega Žumberka. Vprašanje administrativne pri­padnosti Marindola, Mili°ev in Paunovi°ev je bilo kon°no rešeno leta 1952, ko se je njihovo prebivalstvo na plebiscitu odlo°ilo za pridružitev Narodni republiki Sloveniji (Hudelja 1982: 8; Promitzer 2000; prim. peto poglavje). Komur koli že so omenjene pravoslavne vasi pripadale skozi zgo­dovino, kaže, da je klju°na razlika med njimi in Bojanci v tem, da so bili Marindol, Mili°i in Paunovi°i vedno dale° od upravnih institucij, njihovi predstavniki pa niso imeli pomembne vloge v organih lokalne in regionalne uprave in se niso °utili dejavnike v procesih odlo°anja. Po drugi strani so imeli prebivalci Bojancev priložnost, da prek svojih predstavnikov aktivno sodelujejo v politi°nem življenju. To »hierar-hi°no in politi°no razliko« med obema skupinama vasi poudarja tudi Župani° (1912: 8), ko piše, da »sodijo Bojan°ani, politi°no gledano, že od nekdaj pod Ljubljano in da njihovi ob°inski odborniki sedijo s slo­venskimi katoliškimi kolegi […] adlešiške ob°ine za isto mizo« (nav. d.). Tudi Dražumeri°eva (1988: 306) kaže na politi°ne zveze Bojan°anov s Slovenci: »Bojan°ani so že tik pred prvo svetovno vojno, vsaj na politi°nem podro°ju, sodelovali z Vini°ani, zlasti z u°iteljem Lovšinom in pod njegovim vplivom volili liberalce, v obdobju med obema svetovnima vojnama, so imeli nekateri, bolj napredni, tesne stike s °rnomaljsko gospodo (npr. lekarnar Vrankovi°), ki je obiskovala Bojance zlasti na njihovo cerkveno slavo, .ur.ev dan. Po drugi svetovni vojni so se Bojan°ani hitreje vklju°ili v družbeno-politi°ne organizacije in zavzeli v njih vodilna mesta.« Župani° opozarja na še eno pomembno razliko med Bojanci in Marin-dolom: »Med kranjskimi Srbi so Marindolci najrevnejši, ker so v °asu Vojne krajine zanemarili poljedelstvo, kar se jim še danes maš°uje; za trgo-vino pa nimajo ne izkušenj ne kapitala. Zelo druga°e je z Bojan°ani, ki so prej bili preprodajalci živine in so vozili žito iz Karlovca v Ko- Slika 2: Zemljevid vasi Bojanci iz druge polovice 18. stoletja (z napisom »D. Pojancze«) °evje, danes pa kupujejo živino na Hrvaškem in v Beli krajini ter jo prodajajo v .rni krajini in celo v Trstu.« (Županiˆ 1912: 10) Citirani odlomki kažejo, da so imeli Bojan°ani že od nekdaj tesne stike s slovenskim prebivalstvom. Ti stiki so bili mogo°i zaradi sodelovanja Slika 3: Vas Marindol na vojaškem zemljevidu iz 18. stoletja (z napisom »Dorf Marienthal«) v politi°nem življenju Bele krajine in zaradi trgovine, s katero so se pre­bivalci tega naselja ukvarjali tudi po drugih krajih Slovenije. Slika 4: Podro˜je Marindola na vojaškem zemljevidu iz 18. stoletja (z na­pisom »Bezirk von Marienthal«)29 ETNI.NE SKUPINE V BELI KRAJINI STALIŠ.A IN ODNOSI Etni°na raznolikost je ena temeljnih zna°ilnosti Bele krajine. Poleg Slo­vencev in potomcev uskoških priseljencev na tem podro°ju živi tudi ve­liko Romov (v romskih naseljih v okolici .rnomlja, v Semi°u in Srednji vasi), v nekaterih vaseh pa še vedno prebivajo tudi družine Ko°evarjev, ki so nemškega porekla. V migracijah v zadnjih desetletjih so se sem priselile tudi družine iz Bosne, Srbije in Hrvaške – predvsem v .rno­melj, pa tudi v vaška okolja.30 29 Ilustracije izhajajo iz t. i. Jožefnskega zemljevida (Josephinische Landesaufnahme 1763–1787), zbirke vojaških zemljevidov habsburških ozemelj, °igar izvirnik hrani­jo na Dunaju v Državnem arhivu Avstrije. Zemljevidi so objavljeni v zbirki Sloveni­ja na vojaškem zemljevidu 1763–1787 (ur. Vicenc Rajšp in Majda Ficko), Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU – Arhiv Republike Slovenije 1995–1996. 30 Zanimiv primer so vas .rmošnjice, neko° naseljena s Ko°evarji, v njihove hiše pa Identitetne strategije pravoslavnega prebivalstva so danes v veliki meri pogojene z na°inom, kako jih doživlja ve°insko prebivalstvo. Dej­stvo pa tudi je, da Belokranjci (Slovenci) doživljajo svoje pravoslavne sosede kot druge in druga°ne. Taka percepcija je posledica slabih stikov v preteklosti pa tudi druga°ne vere, obi°ajev in na°ina življenja ter raz­li°nih elementov narodnega življenja, kot je obleka ali na°in gradnje hiš (o tem ve° v: Dražumeri° 1988: 308–310). Razlika v statusu doma°ega prebivalstva in priseljenih Uskokov je v °asu Vojne krajine bila izrazita: Uskoki so namre° kot varuhi Vojne krajine imeli privilegije, bili so oproš°eni davkov in prisilnega dela (ku­lu˜enja), kar je pri belokranjskih kmetih povzro°alo zavist, saj so morali tudi sami v skrajni sili opravljati obrambno službo, za to pa niso imeli nikakršnih olajšav (Mal 1924: 183). Ko govori o psiholoških razlikah med Uskoki in Belokranjci, Mal (nav. d.) navaja, da »lahko še danes re°emo, da belokranjski kmet izkazuje neke vrste li­ri°no duševnost, medtem ko je narava Uskokov bolj epska. Nemirna narava, nestalnost in ljubezen do trgovine usmerja njihov pogled v daljavo, neka razsežna sila pa jih žene v svet.« »Drugi narod«: predstave in stereotipi o Uskokih V ve°stoletnem soobstoju pravoslavnega in slovenskega prebivalstva v Beli krajini so se oblikovali stereotipi, tipi°ni za skupini, ki živita v ne­posredni bližini, med njima pa ni pogostih stikov.31 Zajc (2003: 224) po­udarja, »da opisi kranjskih povedo (tako slovensko kot nemško usmer­jenih piscev) ve° o njih samih, kot pa o prebivalcih obmejne pokrajine. Najve°krat so se pisci poigravali s starimi stereotipi, ki izvirajo še iz °asa turških vojn«. Tako Valvasor (1977 [1689]: 123-124) poudarja pro-blemati°ne moralne zna°ilnosti Uskokov: »Zlasti so izvrstni mojstri v umetnosti, nekaj najti, preden °lovek zgubi, in voljno vzeti, preden °lovek da. Vendar se to ne more vsem so se po drugi svetovni vojni v ve° fazah priseljevale družine iz razli°nih krajev Jugoslavije. Danes v vasi živijo ko°evarske, slovenske, bosanske (pravoslavne in muslimanske) družine ter ena albanska družina s Kosova (ve° o tem v: Hermanik 2004). 31 Hladnik (http://www.ijs.si/lit/slovani.html) navaja, da so »edini številnejši Slo­vani, s katerimi so Slovenci doma lahko prihajali v stik, bili izpod Turkov pribegli Uskoki«. Isti avtor predstavlja pregled književnih del, ki se ukvarjajo z Uskoki, in analizira odnos pisateljev do uskoškega prebivalstva. pripisati, kajti tudi med njimi so pošteni in vrli ljudje, ki si ne poma­gajo s krajo, temve° s pošteno obrtjo in delom. /…/ Kar sem prej de­jal, da radi vzamejo, °esar jim °lovek ne da, se nanaša tudi na snubi­tev. Kajti °e je Uskok ali Vlah nekolikanj premožen pa se ho°e oženiti in °e vedo njegovi sorodniki za neporo°eno žensko, za °edno dekle (po vdovah namre° ne poprašujejo), tedaj dostikrat ne delajo dolgih ceremonij pri snubitvi; °e starši na prvo vprašanje ne obljubijo h°ere in ne dado privoljenja, pride snubec s petimi ali desetimi konji – v ve°jem ali manjšem številu, kakor je pa° potreba – in si s silo vzame tisto, ki mu je srce ujela, tako da se o takem ugrabniku še najpravil­neje da re°i, da je ženo vzel. V ta namen predvsem marljivo izvohajo °as in priliko, ko so dekletov o°e, bratje ali strici na meji ali kako druga°e zdoma, da ne bi med njimi prišlo do boja ali prelivanja krvi. Zategadelj pridejo pono°i in, °e tisti, ki so le ostali doma, ne dado dekletu zlepa oditi, nasko°ijo vrata, vdro v hišo, dekle s silo ugrabijo in odvedejo proti volji staršev …« Med zna°ilne stereotipe sodijo tudi predstave o tem, kako in kaj Uskoki jedo.32 Valvasor (nav. d., 123) poudarja njihovo pretiravanje v jedi in pija°i: »Prav nekaj navadnega pa je, da vtikajo nos prav globoko v vr°ke in kozarce in da radi spreminjajo želodec v vinsko klet in jedilno shrambo. Navadno pojedo in popijejo jeseni vse, kar so pridelali vina in žita. Vse je treba takoj pognati! Hodijo od hiše do hiše, goltajo, požirajo in žro, dokler je še kaj. Od tega imajo vsaj to korist, da jim ni° ne splesni, ne strohni ali Turkom v roke pade. Ko so vse pojedli in ima golt delopust, gredo na plen. ˜e ga ne dobe pri dednem so-vražniku, iš°ejo križem po deželi, kje bi ga našli. (Ne trdim pa tega o vseh.) Zato nastanejo zaradi njih v deželi °esto velike nevše°nosti.« O predstavah o °udnih in krutih navadah Uskokov v zvezi z jedjo pri°a tudi citat iz »zgodovinske novele« Ivana Tav°arja Janez Solnce (1885/86): »‘˜udni ljudje so to’, izpregovoril je, ‘in moj brat, ki je služil v granici, mi je pravil, da žro še surovo meso, Bog pomagaj!’« (cit. po Zajc 2003) Vir podatkov o predstavah doma°ih slovenskih prebivalcev o pre­ bivalcih pravoslavnih vasi v Beli krajini so tudi pregovori, ki so še danes živi v ustnem izro°ilu Bele krajine. Med njimi je primerjava Bu°ijo kot Vlahi, ki jo Mal (1912: 182) povezuje z njihovim pogumom: »Njihov pogum se vidi že v strogem pogledu in glasnem govoru.«33 32 Gre za veliko bolj univerzalen stereotip; Loma (1997: 153) navaja, da je »v celem svetu prebivalstvo razvitejših obmo°ij nagnjeno k temu, da se posmehuje revnej­šim sosedom zaradi njihovega na°ina prehrane«. 33 Markiranje glasnega govora kot zna°ilnosti drugega/druga°nega naroda je tudi Predstave o Uskokih kot divjih in krutih ljudeh se menjavajo s po­zitivnimi ocenami, v katerih se povzdigujeta njihova °ast in pogum. Pozitivne ocene so vsekakor v zvezi z državotvornimi procesi v regiji in s konkretnimi družbenimi in politi°nimi okoliš°inami ter cilji posa­meznih strani. »Dobra uskoška lastnost naj bi bila ob°utek za svobodo in prvinski demokratizem, to je prijaznost do nižjih slojev.« (Hladnik, prav tam) V °asopisu Novice z dne 24. 8. 1881 je bilo navedeno, da so »stanovalci teh ozemelj (Žumberka in Marindola, op. T. P.) bistroumni, hrabri in zaradi imenitnih vojnih zaslug so bili mnogokrat od vladarjev pohvaljeni«. Avstrijski državni zbor v enem od svojih poro°il navaja naslednje: »Zvesto in pošteno so se borili Krajišniki in z njimi Žumber°anje in Marindolci za cesarja in državo in pogumno so sledili °rno-zeleni zastavi. Hišo in doma°ijo, žensko in otroke so zapustili, da bi svo­jemu cesarju na bojiš°ih na severu in jugu pripomogli do zmage!« (Obravnave kranjskega deželnega zbora 1881: 585)34 Hladnik (http://www.ijs.si/lit/slovani.html) navaja, da se je »uskoška podoba v slovenski zgodovinski povesti spreminjala: najprej je bila do Uskokov zlobno kriti°na, ob prelomu stoletja pa so jih že interpretirali tudi pozitivno v smislu borbe za jugoslovansko samostojnost.« Med prebivalci Bele krajine je znan še en pregovor, ki kaže socialno distanco in negativno zaznamovanost prebivalcev štirih pravoslavnih vasi: V .rnomlju imajo Cigane, v Adleši˜ih imajo Vlahe.35 Župani° (1912: 16) na za°etku 20. stoletja navaja, da »belokranjski Slovenci re°ejo Žumber°anom, Marindolcem, Bojan-°anom staroverci, ko imajo v mislih njihovo vero, ko pa mislijo na njihovo narodnost in govor, jim re°ejo Vlahi. Taka imenovanja s strani Slovencev niso žaljiva, nasprotno pa v nekaterih mestih na Hrvaškem politi°ni demagogi svoje brate pravoslavne vere žaljivo imenujejo Vlahi. Tudi se sami starejši Žumber°ani in Marindolci imenujejo Vlahi, za razliko od svojih sosedov.« Dražumeri°eva in Terseglav (1987: 244) nasprotno poudarjata, da je splošni mehanizem stereotipizacije med slovanskimi narodi:  (2000) tako v Polesju beleži izraz . .  . 34 Zadnja dva citata sta prevzeta po Zajcu (2003). 35 Adleši°i so naselje v bližini Marindola in predstavljajo administrativni center tega dela regije. »v razmerjih med Slovenci in Srbi /…/ postala sporna beseda Vlah, kakor Slovenci imenujejo Srbe v Beli krajini /…/. Beseda Vlah poleg neustreznosti tudi ni ve° enopomenska, marve° se pri Slovencih ve­dno bolj veže z negativnimi lastnostmi, zna°ilnimi za Vlaha ali Srba (lenoba, samosvojost …). To je podobno kakor pri uporabi besede Cigan oz. Rom.«36 Socialna distanca je razvidna tudi iz terenskih zapiskov (Drašler 2003: 19): »Še starejši so pravili za te Vlahe, kot da so nekak posebni narod«; »Zato ker so vkrali, kar so mogli. Marindolci so bili strašno leni. One so se znale samo karat, jedna med drugom. A z nami, Slovenci, se niso karale.« Distanca med obema etni°nima skupinama se je v dolgem °asov­nem obdobju najo°itneje kazala v tem, da ni bilo mešanih zakonov. Stro­ge norme, ki so obstajale v obeh skupnostih, so prepre°evale ustvarjanje zakonskih skupnosti med Slovenci in pravoslavnimi Srbi, za Srbe pa je bila endogamija mogo°a skoraj pet stoletij, zahvaljujo° dejstvu, da je številno srbsko prebivalstvo živelo v bližnjih podro°jih Like in Kordu­na na Hrvaškem. Podatki s terena, ki jih navaja Drašlerjeva (2003: 19), potrjujejo, da so prebivalci Bele krajine mešane zakone dolgo doživljali kot nesprejemljiv obrazec družbenega obnašanja: »Reko meni eden, još je sada živ, iz Marindola je: ‘Kolko sam jaz tebe zval, pa se nisi htela ni obrnit!’ /…/ Ne, res, jaz sem imela ob°utek, da je to drugi narod.« Družbene spremembe, ki so nastopile po drugi svetovni vojni, so pripomogle tudi k pojavu eksogamnih zakonov ter zmanjšanju socialne distance med dvema skupinama. Drašlerjeva (2003: 24) poudarja, da so se »v povojnem obdobju izboljšali tudi odnosi z Vlahi, ker se le-ti niso ve° poro°ali zgolj med sabo, ampak tudi s pripadniki drugih nase­lij, tako slovenskih kot hrvaških. /…/ Lokalni prebivalci so opustili predsodke svojih staršev: ‘Mi, na primer, nikdo niti ne pomisli, da so uni pravoslavni in da smo mi Slovenci. Da bi bil zaradi tega odnos druga°en. Ljudi so tu živjeli, kot da so vsi eno. Od nekdaj smo edini in gotovo.’ V tem obdobju se za°ne opuš°ati naziv Vlahi, zamenja pa ga izraz Srbi oz. Pravoslavni.« Socialna distanca se je zopet pove°ala v °asu osamosvojitve Slovenije in v °asu pred njo (1989–1991), ko so poreklo Srbov v Beli krajini doži­ 36 Nekateri prebivalci pravoslavnih vasi v Beli krajini tudi danes doživljajo imeno­vanje Uskok kot negativno in ga ena°ijo z nazivom Vlah (gl. Kneževiˆ Ho°evar 2004: 133). vljali kot mogo°o nevarnost za osamosvojitev, saj »kri ni voda«. Tedanji na°elnik slovenske Ljudske milice je o takratnih okoliš°inah nekaj let pozneje zapisal: »Takoj smo pomislili na Belo krajino. Tam v delu ob°ine .rnomelj živijo potomci nekdanjih Uskokov, ki so pred ve° stoletji pribežali pred Turki z Balkana. To je veljalo zlasti za vasi Bojanci, Marindol, Mili°i, Žuni°i, Paunovi°i in podobno. Seveda so se skoraj v celoti zlili z ve°inskim prebivalstvom, vendar kri ni voda. Kako bo dogajanje na bližnjem Hrvaškem vplivalo nanje? Kako se bodo odzvali? Po vero­izpovedi se štejejo za pravoslavce /…/ Strokovnjaki so ocenjevali, da je srbska pravoslavna cerkev znana po tesni povezanosti z državo in po svoji zaprtosti. To bi utegnilo pripeljati do varnostno zanimivih pojavov. Pravoslavni paroh Peran Boškoviˆ se je v Ljubljani v za­dnjih letih pokazal za pristaša srbstva. Tamkajšnjim postajam milice smo dali nekaj nalog, ki so zajele predvsem spremljanje dogajanja na terenu, kot smo navadno rekli ali zapisali.« (.elik 1994: 21–22, cit. po Kneževiˆ Ho°evar 2004: 128) Kljub dejstvu, da je zelo velik odstotek prebivalcev pravoslavnih vasi v Beli krajini na plebiscitu leta 1990 glasoval za neodvisno Slovenijo, niso bili vklju°eni v enote teritorialne obrambe med »desetdnevno vojno«, zaradi °esar so še danes ogor°eni (Kneževiˆ Ho°evar 2004: 139). * V pri°ujo°em uvodnem poglavju smo poskušali etnolingvisti°no sku­pnost, ki je predmet te študije, postaviti v kontekst obravnave manjšin na prostoru jugovzhodne Evrope, navesti temeljne zgodovinske in ze­mljepisne podatke o Srbih v Beli krajini ter pokazati družbene odnose na podro°ju, kjer živijo od 16. stoletja dalje – vse to je namre° mo°no vplivalo na identitetne strategije °lanov skupnosti. V naslednjem po­glavju bomo idiom Srbov v Beli krajini obravnavali skozi parametre, na katerih temelji teoreti°ni koncept etnolingvisti°ne vitalnosti, ki se je oblikoval v okviru sociolingvistike. 2. ETNOLINGVISTI.NA VITALNOST SRBOV V BELI KRAJINI ETNOLINGVISTI.NA VITALNOST IN IDIOMI MAJHNIH ETNI.NIH SKUPNOSTI V sociolingvistiki je splošno sprejeto dejstvo, da sta sociokulturna iden­titeta etnolingvisti°ne skupnosti in sociolingvisti°na situacija, ki to sku­pnost zaznamuje, v medsebojni odvisnosti. Hamers in Blanc (1989: 121) poudarjata, da je »odnos med dvojezi°nostjo in kulturno identiteto vza­jemen: dvojezi°nost vpliva na kulturno identiteto, ta pa vpliva na razvoj dvojezi°nosti«. Ko gre za manjšinske skupnosti in njihovo sociolingvisti°­no situacijo, so v dosedanjih obravnavah izpostavljeni številni dejavniki, ki pozitivno ali negativno vplivajo na proces ohranjanja jezika oziroma upo°asnjujejo ali pospešujejo proces zamenjave jezika manjšine z jezikom ve°inskega prebivalstva. Ko Reitz (1974) obravnava stopnjo zamenjave je­zika pri treh generacijah migrantov v Kanadi, kot najpomembnejše po­udarja naslednje dejavnike (navedeni so po pomembnosti): vzdrževanje tesnih stikov z etni°no skupino, identifkacija s skupino migrantov, endo­gamija in verska pripadnost. Fishman (1964) prav tako navaja tri skupine dejavnikov, ki pogojujejo zamenjavo jezika: a) spremembe v na°inu življe­nja, posledica °esar je pešanje socialnih mrež, b) spremembe v razmerju mo°i med manjšinsko in ve°insko skupino ter c) negativen odnos do vre­dnot manjšinske skupine in njenega jezika, tako pri pripadnikih ve°ine kakor pri manjšini sami. Sprememba v odnosu mo°i in vrednot, kar ima kot posledico zamenjavo jezika, je že v izhodiš°u rezultat sprememb v družbeni strukturi in na°inu življenja: Tabouret-Kellerjeva (1968, 1972) je obravnavala mehanizme zamenjave jezika v deželah Zahoda in Tretje­ga sveta ter prišla do sklepa, da je zamenjava oziroma ohranjanje jezika povezana predvsem z urbanizacijo in izobrazbo. S primerjavo razvoja dialektov znotraj Francije je ugotovila povezavo med industrializacijo/ urbanizacijo in zamenjavo jezika: socialna mobilnost, migracije v mesta ter razvoj množi°nih komunikacij in medijev so dejavniki, ki pospešujejo konvergenco dialektov proti standardu. Dejavnike, ki jih omenjeni avtorji dolo°ajo kot relevantne za zame­njavo jezika oziroma za njegovo ohranjanje, je mogo°e razdeliti v dve skupini: prvo tvorijo objektivni dejavniki, kot je število govorcev, verska pripadnost, gostota interakcijskih mrež itn. V drugo skupino uvrš°amo subjektivne dejavnike, kot so vrednote, ki jih govorci pripisujejo svoje-mu idiomu ali pa idiomu ve°ine, stališ°a do jezika, interpretacije lastne­ga jezikovnega vedenja ipd. Med tema dvema skupinama dejavnikov je jezikovno vedenje pripadnikov etnolingvisti°ne skupnosti – komuni­kacijski mehanizmi, ki jih uporabljajo v vsakdanjem sporazumevanju, njihova kompetenca v rabi svojega in ve°inskega jezika, njihov jezikov­ni repertoar itn. Zadnjih nekaj desetletij sociolingvisti°nih raziskav jezikov manj­šinskih skupnosti je bilo – ob tem, da je omogo°ilo opredelitev dejav­nikov, pomembnih za proces ohranjanja ali zamenjave jezika – tudi obdobje obravnavanja razli°nih metodoloških pristopov k tej proble­matiki, hkrati pa so bile dolo°ene njihova relevantnost ter klju°ne po­manjkljivosti. Omenili smo že ideološko obremenjenost »nostalgi°ne« sociolingvistike. Nelde (2000: 42) opozarja na metodološke pomanjklji­vosti metode vprašalnika pri dolo°anju komunikativnih strategij, ki jih izpraševanci uporabljajo v vsakdanji komunikaciji: »… vsak odgovor na vprašanje o vsakdanji rabi jezika je odvisen od tako kompleksnih družbenih kriterijev, da celo iz anket, ki jih opra­vljajo za to delo izobraženi ljudje, lahko dobimo zavajajo°e rezultate. Ko izpraševanec odgovarja na vprašanja, vsekakor ne razmišlja o zna°ilnostih sociolingvisti°ne variantnosti, ki je pomembna za raz­iskovalca, temve° zavestno ali nenamerno ohranja neke vrste zve­stobo svoji skupini in poskuša dose°i dolo°eno družbeno identiteto. Niti jezikoslovje niti sociologija nimata na voljo modelov in metod, ki so nujne za obravnavanje zunajjezikovnih pogojev. Statisti°ni po­datki, ki izhajajo iz popisov prebivalstva, ali jezikovno vedenje posa­meznikov povejo ve° o družbeni identiteti kot o dejanski jezikovni praksi intervjuvanca.« Popolnoma zanesljive informacije o rabi jezika v neki skupnosti je tež­ko dobiti tudi z opazovanjem jezikovnega obnašanja samih govorcev v njihovih vsakdanjih interakcijah, saj je že sama prisotnost tuje osebe oziroma raziskovalca dejavnik, ki lahko v veliki meri vpliva na izbiro kodov in komunikativne strategije °lanov skupnosti.37 Podroben opis aktualne sociolingvisti°ne situacije v pravoslavnih vaseh Bele krajine je – z namenom, da dolo°imo stopnjo etnolingvisti°­ne vitalnosti te skupnosti – po našem mnenju nujno »ozadje« za anali­ 37 S to težavo, znano kot paradoks opazovalca (ang. observer’s paradox), se v an-tropologiji in drugih sorodnih vedah soo°ajo vsi raziskovalci na terenu (prim. Hanks 2000: 2). Vendar, kot poudarja ta avtor (Hanks, prav tam), ta težava nika­kor ni razlog, da bi se terensko etnografsko delo opustilo. zo jezikovne ideologije, ki se ustvarja v medprostoru med družbenimi strukturami in procesi ter oblikami diskurza. Pristop, ki zajema širši družbeni kontekst, od katerega ni mogo°e izolirati majhnih etni°nih skupnosti, ter perspektiva pripadnikov takih skupin kažeta, kako se šir­ši družbeni procesi prelamljajo na lokalni ravni, hkrati pa ponujata tudi možnost kriti°nega ovrednotenja dosedanjega metodološkega aparata, uporabljenega za obravnavo te problematike. ETNOLINGVISTI.NA VITALNOST: TEORETI.NI KONCEPT Zaradi povezovanja sociopsiholoških procesov, ki so v osnovi vedenja etnolingvisti°ne skupnosti, in dolo°anja sociostrukturnih dejavnikov, ki vplivajo na ohranjanje ali zapuš°anje jezika manjšine, Giles, Bourhis in Taylor (1977) razvijajo koncept etnolingvisti˜ne vitalnosti, ki je dolo-°ena s tremi skupinami objektivnih dejavnikov: statusom, demografjo in institucionalno podporo. Avtorji menijo, da vsak od naštetih dejav­nikov vpliva na stopnjo etnolingvisti°ne vitalnosti ter da imajo lahko po tem principu manjšinske skupine nizko, srednjo ali visoko vitalnost. Od stopnje vitalnosti je odvisna tudi verjetnost, da se neka skupina ohrani kot posebna enota in obdrži svoj jezik. Ta model etnolingvisti°­ne vitalnosti, °eprav ga posamezni sociolingvisti kritizirajo,38 je ostal »en izmed najuporabnejših konceptov, ustvarjenih v socialni psihologiji jezika /…/, kot sredstvo za analizo relativne ‘stopnje vitalnosti’ jezika v družbi, posebej ko gre za etni°ne skupine« (Mann 2000: 458). Koncept etnolingvisti°ne vitalnosti, ki ga predlagajo Giles, Bour-his in Taylor (1977), temelji na analizi zunanjih, objektivnih dejavni­kov, ki pospešujejo bodisi ohranjanje bodisi izgubljanje jezika manjši­ne. Vitalnost neke etnolingvisti°ne skupnosti defnirajo kot »tisto, kar nanjo vpliva, da se obnaša kot skupina s posebno in aktivno kolektivno identiteto v stiku z drugimi skupinami«. Kot strukturne spremenljivke, ki najmo°neje vplivajo na vitalnost etnolingvisti°nih skupin, navajajo status, demografjo in institucionalno podporo (gl. sliko 5). V lu°i teh dejavnikov bomo obravnavali tudi etnolingvisti°no vi-talnost prebivalcev pravoslavnih vasi v Beli krajini. Tako lahko obliku­jemo predstavo o »zunanjih«, objektivnih dejavnikih, ki dolo°ajo njeno sociolingvisti°no situacijo. 38 Husband in Khan (1982: 193–194) kritizirata koncept etnolingvisti°ne vitalnosti, ker menita, da vodi v »nevarno poenostavljeno analizo tipov etnolingvisti°nih skupin«, ter zato, ker »sloni na monokodnem/monokulturnem pogledu in pred­stavlja vidik prevladujo°e skupine« (prim. Mann 2000: 462). Slika 5: Taksonomija kulturnih spremenljivk, ki dolo˜ajo etnolingvisti˜no identiteto (po: Gles, Bourhis in Taylor 1977:309) Status Giles, Bourhis in Taylor (1977: 309) defnirajo strukturno spremenljiv­ko statusa kot »razporeditev spremenljivk prestiža jezikovne skupine v medskupinskem kontekstu. .im višji status uživa neka jezikovna sku­pina, ve° vitalnosti ima kot kolektivna enota.« Prebivalci pravoslavnih vasi v Beli krajini se danes po svojem eko­nomskem statusu ne lo°ijo od drugih prebivalcev v vaških delih te regi­je. Bela krajina je desetletja veljala za najrevnejšo slovensko pokrajino, vendar so jo po drugi svetovni vojni zajeli procesi modernizacije in in-dustrializacije. Ti procesi so bili usmerjeni predvsem na mesta in ve°ja naselja, toda v veliki meri so vplivali tudi na strukturo vaških naselij, ne Slika 6: Odstotek poljedelskega prebivalstva v Bojancih Slika 7: Odstotek poljedelskega prebivalstva v Marindolu Slika 8: Odstotek poljedelskega prebivalstva v Mili˜ih Slika 9: Odstotek poljedelskega prebivalstva v Paunovi˜ih glede na njihovo etni°no ali konfesionalno sestavo. Prebivalci Mili°ev, Paunovi°ev, Marindola in Bojancev so postopoma opustili poljedelstvo in živinorejo, kar je bil do tedaj njihov osnovni poklic. Demografja Giles, Bourhis in Taylor (1977: 309) strukturno spremenljivko demogra­fje dolo°ajo kot »celotno število °lanov skupine in njihovo razporeditev na celotnem ozemlju. Etnolingvisti°ne skupine z ugodnimi demografskimi trendi imajo ve° možnosti, da se obdržijo kot lo°ljive skupine glede na tiste z neugodnimi demografskimi trendi.« Ti avtorji navajajo osem demografskih spremenljivk, pomembnih za vi-talnost etnolingvisti°ne skupine (gl. sliko 5), in jih uvrš°ajo v dve sku­pini: v distribucijo govorcev in njihovo številnost. Distribucija govorcev Nacionalno ozemlje. S tem izrazom Giles, Bourhis in Taylor (nav. d.) pojmujejo domovino prednikov pripadnikov etnolingvisti°ne skupno­sti. Pet stoletij kontinuiranega življenja na ozemlju Bele krajine je vzrok za to, da je pojmovanje nacionalnega ozemlja Srbov v Beli krajini tesno povezano s to slovensko pokrajino. Trdnega stika z ozemljem, s katere­ga so prišli njihovi predniki ni, predvsem zaradi tega, ker to podro°je ni natan°no dolo°eno. V Bojancih menijo, da je njihova pradomovina nekje ob reki Bojani v .rni gori, v Marindolu pa obstaja izro°ilo, da so njihovi predniki prišli iz Raške. Koncentracija pripadnikov etnolingvisti°ne skupnosti na obmo°ju, ki ga naseljujejo, je druga pomembna spremenljivka v okviru distribu­cije. Srbi v Beli krajini živijo v strnjeni skupnosti v omenjenih štirih vaseh, kar je po Gilesu, Bourhisu in Taylorju (nav. d., 313) pozitiven dejavnik za ohranjanje vitalnosti etnolingvisti°ne skupnosti: govorci manjšinskega jezika, ki so koncentrirani na istem zemljepisnem podro-°ju, imajo zaradi pogoste medsebojne komunikacije, ki jim omogo°a ohranjanje ob°utka solidarnosti, ve° možnosti za obstoj v obliki dina­mi°ne jezikovne skupnosti. Koncentracija pravoslavnih govorcev srb­skega idioma v Beli krajini ter družbena pravila skupnosti, ki temeljijo na prakti°no popolni izoliranosti od slovenskega okolja, so omogo°ili ohranitev te etnolingvisti°ne skupnosti skozi pet stoletij. Družbene in ekonomske spremembe v drugi polovici 20. stoletja so pripeljale do gibljivosti in mešanja prebivalstva ter do odpiranja pravoslav­ne skupnosti v obe smeri – v vasi prihajajo slovenske snahe (gl. spodaj, pod-poglavje »Mešani zakoni«), številni pripadniki etnolingvisti°ne skupnosti pa se selijo v slovenska naselja zaradi poroke ali iz gospodarskih razlogov. Razmerje (proporcija) med pripadniki etnolingvisti°ne skupnosti ter tistimi, ki ji ne pripadajo, je tretji dejavnik, ki vpliva na odnose med manjšinsko in ve°insko skupnostjo na nekem podro°ju. Glede na ve-°insko prebivalstvo v pokrajini so Srbi v pravoslavnih vaseh absolutna manjšina: Bela krajina je imela leta 1991 25.453 prebivalcev (povzeto po: Slovenija – pokrajine in ljudje, Ljubljana 1998), v pravoslavnih vaseh pa je bilo takrat 295 prebivalcev (povzeto po Terseglav 1996) – razmerje je približno 85 : 1. Poleg tega se je znotraj samih vasi z mešanimi zakoni spremenilo razmerje med govorci in negovorci srbskega idioma. Število govorcev in drugi podatki, pridobljeni s popisom prebivalstva Demografski podatki, pridobljeni s popisi prebivalstva, dajejo osnovno podobo o procesih oblikovanja identitete pri Srbih v Beli kra­jini ter o vlogi jezika v teh procesih. Primerjava podatkov, dobljenih s popisi prebivalstva od leta 1880 do 1991,39 kažejo, da je edina stabilna kategorija v rezultatih popisnih vprašalnikov tista, ki se nanaša na vero; odgovori na vprašanja o pogovornem jeziku in narodnosti v veliki meri nihajo med posameznimi popisi in so o°itno odvisni od družbenih in politi°nih okoliš°in ter od razmerja mo°i v danem trenutku. Ponazo­ritev tega, da podatkov iz popisov ne moremo interpretirati kot zane­sljivega vira informacij o jeziku v vsakdanji rabi, najdemo v naslednjih podatkih iz popisa: leta 1880 se je v naselju Bojanci vseh 264 prebivalcev opredelilo za pravoslavne; 258 jih navaja, da govorijo srbsko, eden pa, 39 Podatki popisa, ki so uporabljeni v tej raziskavi, so pridobljeni iz naslednjih vi-rov: popis iz leta 1880: Spezial-Ortsrepertorium von Krain, Wien 1884, str. 146; popis iz leta 1890: Specijalni repertorij krajev na Kranjskem 1890, Dunaj 1894, str. 140–141 (citirano po: Hudelja 1982); popis iz leta 1900: Gemeindelexicon von Kra-in. Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1900, Wien 1905; Popis žiteljstva od 31. prosinca 1900, Kr. zemaljski statisti°ki ured, Zagreb 1902; popis iz leta 1910: Spezial-Ortsrepertorium von Krain. Bearbeitet auf Grund der Volkszählung von 1910, Wien 1919, str. 102; popis iz leta 1953: Po-pis stanovništva 1953, knjiga XIV, osnovni podaci o stanovništvu, Beograd 1958; popis iz leta 1961: Popis stanovništva 1961, knjiga XIV, Aktivnost i delatnost, re-zultati za naselja, Beograd 1965, Popis stanovništva 1961, knjiga XII, Migraciona obeležja, rezultati za naselja, Beograd 1966; popis iz leta 1971: Popis prebivalstva in stanovanj v letu 1971, knjiga IX, Prebivalstvo, migracijska obeležja, rezultati po naseljih in ob°inah, Beograd 1973, Popis prebivalstva in stanovanj v letu 1971, knjiga X, Prebivalstvo, dejavnost, rezultati po naseljih in ob°inah, Beograd 1974; dolo°eni podatki popisov iz 1981 in 1991 so citirani po Terseglavu (1996), popisa iz 1981 pa po Popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 1981, Ljubljana 1981; podatki popisa iz leta 2002 so pridobljeni z uradne spletne strani Statisti°nega urada Republike Slovenije: http://www.stat.si/popis2002/si/rezultati/. da govori slovensko. Samo dvajset let pozneje, v popisu iz leta 1900, se je vseh 220 prebivalcev Bojancev opredelilo za govorce slovenš°ine, 219 za pravoslavne, eden pa se je opredelil za katolika (gl. sliko 10). leto Dejstvo, da podatki popisov prebivalstva lahko tako mo°no nihajo v tako kratkem obdobju, na°enja vprašanje interpretacije takšnih po­datkov. Edina statisti°na kategorija, ki ji je mogo°e popolnoma »verje-ti«, je absolutno število prebivalcev. V primeru srbskih vasi v Beli krajini to število nenehno upada (gl. sliko 11). Navedeni podatki kažejo, da je zmanjševanje števila prebivalcev (zmanjševanje stopnje rasti) v omenjenih štirih vaseh med najpomemb­nejšimi okoliš°inami, ki ozna°ujejo identitetne strategije njihovih pre­ leto bivalcev. Doma°ini nostalgi°no poudarjajo, da je v vaseh vedno ve° pra­znih hiš in vedno manj majhnih otrok. V takih okoliš°inah se zamenja­va jezika doživlja kot nujna posledica splošnega »izumiranja« Srbov na tem podro°ju, ki ga spremlja sprejemanje novih, modernih obrazcev ter zapuš°anje starih obi°ajev in tipi°no kme°kega na°ina življenja. Razpad SFR Jugoslavije in identiteta Srbov v Beli krajini v zrcalu demografskih podatkov Primerjava popisnih podatkov iz let 1981 in 1991 opozarja na opa­zno razliko med številom tistih, ki so se opredelili kot Srbi leta 1981 in deset let pozneje (gl. sliki 12. in 13). Popolnoma jasno je, da ni prišlo do dejanske spremembe strukture prebivalstva, temve° da je del prebival­cev, ki so se leta 1981 opredelili kot Srbi, spremenil etni°no opredelitev. To dejstvo je mogo°e pojasniti s politi°nimi dogodki v omenjenem de­setletju. Z razpadom Jugoslavije se je spremenil tudi status Srbov v Slo­veniji: vprašanje nacionalne opredelitve je v novi državi, vsaj s stališ°a pripadnikov srbske skupnosti v Beli krajini, dobilo druga°en pomen.40 Razpad federativne države in razglasitev neodvisne Republike Slovenije v za°etku devetdesetih let prejšnjega stoletja sta pomembno vplivala na identitetne strategije Srbov v Beli krajini. V za°etku devet­desetih let 20. stoletja je prišla ta majhna etni°na skupina v središ°e po­zornosti slovenske javnosti, postala je tudi predmet intenzivnih razprav ter mo°ne propagande v srbskih javnih glasilih, kar se je dogajalo pred slovensko neodvisnostjo in zelo spolitiziralo status Srbov v Beli krajini (glej podpoglavje »Diskurzivno oblikovanje nacije« v petem poglavju). Srbi so se v vaseh Bele krajine, po drugi strani, poskušali izogniti pritiskom javnosti, ki so jim bili izpostavljeni, tudi tako, da so »skri­vali« vse tisto, kar jih je lo°evalo od ve°inskega prebivalstva. V vseh intervjujih, objavljenih na za°etku devetdesetih let v slovenskem tisku, so Srbi iz Bele krajine poudarjali, da ne potrebujejo nikakršne zaš°ite in da se v Sloveniji ne po°utijo ogrožene, pri °emer so omenjali solidarnost vseh prebivalcev Bele krajine ne glede na njihovo etni°no poreklo ali 40 Zanimivo bi bilo te podatke primerjati s tistimi, ki so bili pridobljeni na zadnjem popisu prebivalstva v Republiki Sloveniji leta 2002. Ti podatki nam žal niso do-stopni, saj po novi slovenski zakonodaji podatkov, kot so opredelitve glede jezika, vere in etni°ne pripadnosti, ni mogo°e dobiti na ravni, nižji od ob°ine (prim. Zakon o popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v Republiki Sloveniji v letu 2002, Uradni list Republike Slovenije 66/2000 in 26/2001; Zakon o državni statistiki, Uradni list Republike Slovenije 45/1995 in 09/2001, ter Zakon o varstvu osebnih podatkov, Uradni list Republike Slovenije 59/1999). vero (prim. °lanke: Iva°i° 1989: 20–21; Dimitri° 1990: 2; Lesar 1991: 22). Decembra leta 1990 je na plebiscitu, na katerem se je odlo°alo o neodvi­snosti Slovenije, 90,78 % prebivalcev Bojancev glasovalo za neodvisnost (Delo 298, 24. 12. 1990, str. 3). Srbske folklorne skupine so prenehale delovati, kar prebivalci teh vasi pojasnjujejo s pomanjkanjem zanimanja predvsem pri mladih, pri °emer omenjajo tudi to, da je v tem obdobju obstajal »neke vrste strah«. Spodbudo za ponovno ustanovitev osnovne šole s poukom v srbš°ini, ki jo je predlagala slovenska vlada, so zavrnili Srbi sami. Leta 1991, v situaciji, kot smo jo opisali, ko so Srbi v Beli krajini poskušali kolikor je bilo mogo°e zmanjšati javno pozornost, ni težko razumeti opazno upadanje števila tistih, ki so se opredelili kot Srbi. Vendar pa je še naprej opazna razlika med Bojanci na eni ter Marin­dolom, Mili°i in Paunovi°i na drugi strani. V Bojancih je veliko manj prebivalcev navedlo srbski jezik kot svojo materinš°ino, zanimivo pa je, da v odnosu do drugih dveh kategorij, po katerih se to prebivalstvo lo°i od ve°inskega (veroizpoved in nacionalnost), ni pomembne razlike med obema skupinama vasi: v obeh primerih je namre° število pravoslavnih in Srbov sorazmerno majhno, opazno pa se še zmanjšuje, ko podatke primerjamo s podatki popisa iz leta 1981 (gl. sliko 14). Razlika med dvema skupinama vasi po jezikovni kompetenci ustreza razli°nim vrednotam, ki se navezujejo na jezik, ter razli°nim identitetnim strategijam; v diskurzu so ta vrednostna stališ°a skoncen- trirana okoli nasprotnih pojmov, kot so napredek : zaostalost, solidarnost : distanca, tradicija : modernost itd. V svojih pripovedih vidijo prebivalci Bojancev prebivalce Paunovi°ev, Mili°ev in Marindola kot nazadnjaške in nesposobne za prilagajanje novim °asom. Po drugi strani prebivalci omenjenih treh vasi o Bojan°anih menijo, da so izgubili identiteto prav zaradi prevelike prilagodljivosti. Slovenski sosedje prav tako opažajo razliko med tema dvema skupinama vasi: med njimi – »zaradi prilago­dljivosti in sprejemanja slovenskih vplivov in aktivnega sodelovanja s Slovenci – veljajo Bojan°ani za naprednejše in kulturnejše, Marindolci, ki se še oklepajo tradicije, pa za zaostale in trmaste« (Dražumeri° 1988: 307). Mešani zakoni Srbski etnolingvisti°ni skupnosti v Beli krajini je uspelo tako dolgo ohraniti svojo jezikovno identiteto in pravoslavno veroizpoved pred­vsem zaradi strogih ureditev znotraj skupnosti, ki niso dovoljevale me-šanih zakonov. Dejstvo, da so te vasi zelo blizu meje s Hrvaško in blizu hrvaških podro°ij, ki so jih naseljevali predvsem pravoslavni prebivalci (Gorski kotar, Lika), je omogo°ilo, da se je obrazec versko endogamnih zakonov obdržal skozi stoletja, saj so zakonci prihajali s teh podro°ij. Po drugi svetovni vojni so slovensko-srbski zakoni postali obi°aj­ni. Mešani zakoni so v dolo°enem smislu nujna posledica posodabljanja in sekularizacije, ki jo je uresni°evala komunisti°na oblast, s tem pa so spodbujali institucijo civilnega zakona. Industrializacijo ve°jih krajev je v Beli krajini po drugi svetovni vojni spremljala deagrarizacija vasi, posledica tega pa je bilo opazno ve°anje stopnje mobilnosti prebivalcev iz štirih srbskih vasi: danes je ve°ji del prebivalcev, ki sodijo v srednjo generacijo, zaposlenih v bližnjih ve°jih krajih (Metlika, .rnomelj, Vini-ca), kjer so v vsakdanjem stiku s Slovenci in v komunikaciji uporabljajo izklju°no slovenski jezik. Starejši prebivalci štirih pravoslavnih vasi kakor tudi tisti iz oko­liških slovenskih naselij, še danes pomnijo prvi mešani zakon iz leta 1947, ko se je fant iz Bojancev poro°il s slovenskim dekletom iz bli­žnje vasi Tribu°e. »To je bila velika senzacija«, opisuje dogodek slovenski informator iz Adleši°ev in dodaja, da je bilo v tem °asu to °udno in nesprejemljivo, vendar ne zaradi slabih odnosov med Srbi in Slovenci, temve° zaradi razlike v veri. Po podatkih, ki jih navaja Terseglav (1996: 29), je samo ena od 26 hiš v Bojancih danes »°ista – torej srbska«, v vseh ostalih pa so bodisi snahe bodisi zeti Slovenci. Podatki s terena kažejo, da se v Marindolu še vedno ob°asno organizirajo cerkvene poroke, v Bojancih pa je bil tak cerkveni ritual zadnji° opravljen takoj po drugi svetovni vojni. Pojav mešanih zakonov ter njihova prevlada v zadnjih petdesetih letih sodi med najzanesljivejše kazalce stopnjevanja procesa prostovolj­ne asimilacije lokalne srbske skupnosti. S slovenskimi snahami je slo­venski jezik vstopil v vsakdanjo komunikacijo v srbskih vaseh, s °imer je za°el materni idiom postopno izgubljati edino podro°je, v katerem je imel prednost, in sicer komunikacijo med družinskimi °lani. Migracije Imigracija. Pravoslavne vasi Bele krajine so podro°je izseljevanja in ne naseljevanja. V zadnjih desetletjih se je tja naselilo nekaj slovenskih družin; danes sta v Bojancih dve slovenski hiši. Emigracija. Po ukinitvi Vojne krajine ter privilegijev, ki so jih uži­vali njeni branilci, so se morali prebivalci belokranjskih vasi soo°iti s slabimi življenjskimi pogoji in revš°ino, kar je povzro°ilo nekaj emi­gracijskih valov iz teh vasi. V enem izmed njih (od devetdesetih let 19. stoletja dalje) se je del prebivalcev izselil v Severno Ameriko. Z uvedbo Zakona o imigraciji v ZDA v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja se je emigracija preusmerila v evropske države, predsvem v Nem°ijo in Francijo (Kneževiˆ Ho°evar 2004: 132). Po drugi svetovni vojni se je veliko družin med kolonizacijo Vojvodine preselilo v vas Gudurica v okolici Vršca v Banatu. V zadnjih desetletjih je izrazit odhod mlajšega prebivalstva v ve°ja slovenska mesta. Institucionalna podpora Institucionalna podpora kot spremenljivka etnolingvisti°ne vitalnosti »je stopnja, v kateri je jezikovna skupina formalno in neformalno za­stopana v razli°nih nacionalnih, regionalnih in lokalnih institucijah. Zdi se, da je vitalnost jezikovne skupine povezana s stopnjo uporabe njenega jezika v razli°nih institucijah vlade, cerkve, poslovanja itd.« (Giles/Bourhis/Taylor 1977: 309) Neformalna podpora se tu nanaša na stopnjo, koliko manjšina organizi­ra samo sebe, da bi zaš°itila lastne interese (nav. d., 315–316). Kot v mnogih drugih državah tudi v slovenski zakonodaji obstaja razlika med avtohtonimi in alohtonimi manjšinami, pri °emer so av-tohtonim manjšinam zagotavljene posebne pravice. Tako je v 64. °lenu Ustave Republike Slovenije Madžarom in Italijanom, ki so v Sloveniji priznani kot avtohtone manjšine, zagotovljena pravica do predstavni­kov (s pravico do veta) tako v lokalni upravi kot tudi v parlamentu. Ti manjšini imata tudi pravico do šolanja v materinš°ini (prim. Pol-zer-Srienz 2002). Srbska manjšina v Sloveniji nima statusa avtohtone manjšine. Izobraževanje. V Beli krajini so šole le v srbskem jeziku obstajale vse do leta 1954 v Bojancih oziroma do leta 1958 v Marindolu, tako da je najstarejša generacija prebivalcev teh vasi obiskovala pouk v srbš°ini. U°itelji so ve°inoma prihajali iz Srbije, otroke pa so pou°evali v eka­vici ter v cirilici. Od leta 1954 oziroma 1958 naprej je pouk potekal v slovenš°ini (Ognjanoviˆ 1997: 103), ker pa se je število u°encev iz leta v leto zmanjševalo, so po dolo°enem °asu osnovne šole v teh vaseh uki­nili. Danes u°enci iz Bojancev obiskujejo osnovno šolo v Vinici, tisti iz Marindola, Mili°ev in Paunovi°ev pa v Adleši°ih. Srbski jezik je kot enoletni predmet v slovenskih osnovnih šolah obstajal do leta 1992, ko so ga ukinili: najmlajša generacija pravoslavne manjšine v Beli krajini torej nima priložnosti za sistemati°no u°enje srbskega jezika. Religija. Pravoslavne vasi v Beli krajini so zbrane okrog dveh cer­kvenih ob°in – prva se nahaja v Bojancih, druga pa v Mili°ih. Slednja zajema tudi Marindol in Paunovi°e. V vaseh sta dve pravoslavni cerkvi: cerkev sv. .ur.a v Bojancih ter cerkev sv. Petra in Pavla v Mili°ih. Ne-ko° so cerkve imele svoje stalne duhovnike, danes pa duhovniki ob°a­sno (enkrat na mesec oziroma ob pomembnejših praznikih) prihajajo s Hrvaške: v Bojance prihaja duhovnik iz Moravic, v Mili°e pa iz samo­stana Gomirje. Danes Cerkev ni mo°an integracijski dejavnik pravoslavne sku­pnosti v Beli krajini, zlasti v Bojancih ne. Na sicer redkih bogoslužjih v cerkvi ponavadi ni navzo° nih°e, razen predsednika cerkvene ob°ine in duhovnika samega. Neformalna podpora. Neformalna podpora ustreza stopnji, na ka­teri se etnolingvisti°na skupnost samoorganizira zaradi doseganja do-lo°enih ciljev. Prebivalci pravoslavnih vasi niso formalno organizirani na noben na°in; nimajo svojega kulturnega društva niti niso aktivni v katerem koli srbskem kulturnem društvu v Sloveniji. SOCIALNE MREŽE IN ETNOLINGVISTI.NA VITALNOST Koncept socialne mreže (ang. social network) se zdi najustreznejši za po­jasnitev družbenih sprememb, ki imajo pomembne posledice za status in vitalnost maternega idioma v majhnih ruralnih skupnostih (prim. Maher 1996: 400). Bistvene zna°ilnosti družbenih mrež so: zaprtost (vsi °lani se poznajo) – odprtost (vsi °lani se ne poznajo med seboj) ter ve°­plastna povezanost med °lani (npr. ko je neka oseba sorodnik in sosed hkrati) – povezanost na samo eni osnovi (Coates 1986: 79–80). Dejavni­ki, ki bogatijo socialne vezi, so v bistvu povsod enaki: sorodstvo, bližina (soseš°ina), poklic (delovno mesto) in prijateljstvo (prostovoljna zdru­ževanja) (Chambers 1995: 75). O°itno je, da je trdno povezana struktu­ra mreže pomemben mehanizem jezikovnega preživetja: °im tesnejše so vezi posameznikov z lokalno skupnostjo, tem bližje je njihov jezik normi lokalnega idioma (nav. d., 67; Coates 1986: 91; Maher 1996: 396). Za tradicionalne ruralne skupnosti je zna°ilna mreža s tesnimi in ve°­plastnimi vezmi med pripadniki, socialno mobilne in visoko razvite družbe pa so zaznamovane z družbenimi vezmi manjše intenzitete (Co­ates 1986: 79–80). Mobilnost skupine in posameznika, tako družbena kakor prostorska, je pomemben dejavnik, ki vpliva na sociolingvisti°ne obrazce (Chambers 1995: 126; Vu°koviˆ 2004). Gostota interakcijskih mrež, v katerih skupnost uporablja svoj izvirni idiom, je neposredno sorazmerna z etnolingvisti°no vitalnostjo. * V primeru etnolingvisti°ne skupnosti Srbov v Beli krajini lahko sklepa-mo, da sta dva medsebojno pogojena pojava pripeljala do preoblikovanja skupnosti z zaprtim sistemom socialnih mrež v skupnost, ki jo dolo°ajo socialne mreže odprtega tipa: eden je sprememba na°ina življenja, do katere je prišlo z industrializacijo, drugi pa je pojav mešanih zakonov. Delovno okolje in zakonska skupnost sta obenem tudi klju°ni podro°ji komunikacije, kjer je izvirni idiom prepustil mesto idiomu ve°ine. Opisani družbeni pojavi kažejo nizko etnolingvisti°no vitalnost maternega idioma lokalne skupnosti in proces zamenjave jezika, v ka­terem materni idiom bolj dominantnemu idiomu prepusti številne ko­munikacijske funkcije. V naslednjem poglavju bomo obravnavali, kako se ta proces odraža v jezikovni praksi Srbov v Beli krajini. 3. JEZIKOVNA PRAKSA SRBOV V BELI KRAJINI JEZIKOVNA PRAKSA IN PROCES ZAMENJAVE JEZIKA V tem poglavju bomo na kratko opisali najzna°ilnejše lastnosti rabe je­zika v etnolingvisti°ni skupnosti Srbov v Beli krajini, v slede°ih poglav­jih pa jih bomo obravnavali v kontekstu jezikovne ideologije in dejstva, da govorci v veliki meri zavestno izbirajo med jezikovnimi sredstvi, ki so jim na voljo, ter tako dajejo svojemu jezikovnemu obnašanju družbe-no relevanten pomen. Diskurz Srbov v Beli krajini zaznamujejo lastnosti, ki so zna°ilne za jezikovno prakso pripadnikov skupnosti v procesu zamenjave jezika, kot so alternacija kodov (preklapljanje kodov, mešanje kodov, besedilno izposojanje), nestabilnost norme itn. Alternacija kodov: defnicije in razmejitve Pojem alternacija kodov zajema razli°ne pojave soobstoja elementov obeh jezikov v diskurzu dvojezi°nih govorcev, kar je posledica jezikov­nega stika. V sociolingvisti°ni literaturi, ki se ukvarja z dvojezi°nostjo, se kot vrste alternacije kodov najpogosteje navajata preklapljanje kodov (ang. code-switching) ter mešanje kodov (ang. code-mixing).41 Preklapljanje kodov je »ena najpogostejših strategij, ki jo v med-sebojni komunikaciji uporabljajo dvojezi°ni govorci« (Hamers/Blanc 1989: 148). Najpogosteje je defnirano kot »izmeni°na raba dveh ali ve° jezikov pri izjavljanju ali v pogovoru« (Grosjean 1982: 145; prim. Po-plack 1980; Saviˆ 1996: 25). V literaturi je razli°no defniran odnos med preklapljanjem in drugimi pojavnimi oblikami alternacije kodov, kot sta, na primer, izposojanje in mešanje kodov. Nekateri avtorji poudarja­jo, da se preklapljanje razlikuje od navedenih pojavov, »ker mešanje kodov vklju°uje deformacijo ali zamenjavo slovni°nih ali besedilnih elementov iz dveh jezikov, medtem ko preklapljanje kodov ne vpliva na jezikovne oblike. Nadalje, v nasprotju z drugimi 41 Jacobson (1998) predstavlja pregled razvoja raziskovanj alternacije kodov v za­dnjih treh desetletjih 20. stoletja. podobnimi pojavi, ki so omejeni samo na posamezne komunikacijske funkcije, poteka preklapljanje kodov v razli°nih funkcijah in situacijah v skladu z dolo°enimi normami v ve°jezi°nih skupnostih. Ko gre za preklapljanje kodov, sta dva jezika navzo°a v diskurzu tako, da deli di­skurza v enem jeziku sledijo delom v drugem jeziku.« (Hamers/Blanc 1989: 148; prim. Sanko/Poplack 1981: 4; Saviˆ 1996: 24) Spet drugi avtorji ne razlikujejo med preklapljanjem kodov in njihovim mešanjem. Tako Muysken (2000: 1) v študiji o dvojezi°nosti uporablja termin mešanje kodov, s katerim ozna°uje »vse primere, ko se enote besedila in slovni°ne zna°ilnosti obeh jezikov pojavijo v enem samem stavku«. Termin preklapljanje (code-switching) je pri njem omejen samo na »izrazito zaporednost ve° jezikov v enem samem govornem dogod­ku« (nav. d.). Pri nekaterih avtorjih (Bokamba 1988; Kachru 1982; Shri­dar/Shridar 1980) izraza preklapljanje in mešanje kodov pomenita to, kar drugi avtorji ozna°ujejo z angleškimi termini intrasentential code-mixing/-switching in intersentenial code-mixing/-switching (znotrajstav°­no ter medstav°no mešanje/preklapljanje kodov): »Preklapljanje kodov je vnašanje ali mešanje besed, izrazov in stav­kov iz dveh kodov v okviru enega govornega dogodka zunaj meja enega stavka, medtem ko je mešanje kodov vnašanje ali mešanje raz­li°nih jezikovnih enot, tj. predpon, besed, izrazov, odvisnih stavkov iz dveh razli°nih slovni°nih sistemov ali podsistemov v okviru enega samega stavka in v eni govorni situaciji.« (Bokamba 1988: 24) Auer (1990: 85–85) meni, da se preklapljanje kodov pojavlja »v skupno­stih, ki dajejo prednost rabi enega jezika v okviru enega pogovora; v skupnostih, ki ne kažejo takega nagnjenja, pa je prisotno mešanje ko­dov«. Nekateri avtorji poudarjajo tudi to, da je treba razlikovati med preklapljanjem in mešanjem kodov ter med izposojanjem (ang. borro­wing). Pfaova (1979: 295–296) meni, da mora termin mešanje kodov (code-mixing) zajemati »tako izposojenke kot mešanje kodov« ter da »se izposojenke lahko pojavijo v diskurzu enojezi°nih govorcev, medtem ko preklapljanje kodov vedno vklju°uje dolo°eno stopnjo jezikovne kom­petence v obeh jezikih«. Gumperz pa poudarja, da je treba razlikovati med preklapljanjem kodov in pojmi, kot sta starejše izposojenke (ang. borrowings) in novejše izposojenke (ang. loans),42 pri °emer oba pojma takole opredeli: 42 V slovenš°ini je zelo težko vzpostaviti razliko med obema angleškima izrazoma, »Starejše izposojenke so fonološko, morfološko in skladenjsko pri­lagojene pravilom jezika-doma°ina, kar pomeni, da so v tem jeziku navzo°e že dlje °asa, medtem ko so novejše izposojenke sodobna inovacija v jeziku-doma°inu.« (Gumperz 1982: 68; prim. Saviˆ 1996: 25) Posamezni avtorji (Poplack 1988; Myers-Scotton 1991) navajajo frekven-co rabe, zamenljivost sopomenk v maternem jeziku, morfofonemsko in/ali sintakti°no integracijo ter »sprejemljivost« leksemov za govorce maternega jezika kot tista merila, na podlagi katerih je mogo°e razli­kovati izposojenke in leksikalno preklapljanje kodov. .im pogosteje so dolo°eni leksemi v rabi pri °im ve°jem številu pripadnikov skupnosti, tem ve°ja je verjetnost, da gre za izposojenke in ne za leksikalno pre­klapljanje; pri fonološko in sintakti°no integriranih elementih gre za izposojanje in ne za leksikalno preklapljanje. Alternacija kodov in proces zamenjave jezika Alternacija kodov sodi med pokazatelje zamenjave jezika, hkrati pa gre za komunikacijski mehanizem, s katerim se udejanja zamenjava jezika v situacijah, kjer obstaja nesimetri°en odnos med jeziki v stiku oziroma kjer je en jezik dominanten v razmerju do drugega in prevzema nekate-re od njegovih funkcij. V takih situacijah »lahko pogosto preklapljanje kodov prispeva k izposojanju prvin iz enega jezika v drugega, kar prav tako lahko povzro°i spremembe v jeziku. /…/ V takih primerih je izposojanje pogosto asimetri°no in v družbeno podrejenem jeziku je ve° izposojenk kot v družbeno prestižnem jeziku. To nas napeljuje na ugotovitev, da je preklaplja­nje kodov podro°je jezikovne rabe, ki a) pospešuje funkcionalno­pragmati°ni preklop na prevladujo°i jezik in b) pogosto omogo°a spremembe v družbeno podrejenem jeziku, kar lahko povzro°i kon­vergenco ali celo smrt jezika.« (Rindler Schjerve 1998: 221; prim. Dorian [ur.] 1989; Brezinger [ur.] 1992) Po scenariju, ki ga je razvila Myers-Scottonova (1993), razvoj od sime­tri°ne dvojezi°nosti do zamenjave jezika poteka v naslednjih fazah: saj se loan in borrow prevajata kot ‘izposoditi’. Njuni ustreznici bi bila lahko izraza starejše izposojenke in novejše izposojenke. Distinkcija izposojenke : tujke se nam ne zdi ustrezna, ker se nanaša predvsem na jezikovni standard in proces na°rtovanja jezika. prvo fazo zaznamuje besedilna izposoja (za to je najustreznejši angleški termin relexifcation, prim. Rindler Schjerve 1998), kjer drugi jezik ne vpliva na slovni°ni sistem maternega jezika;43 v poznejši fazi, ko se je proces zamenjave jezika že za°el, drugi jezik vedno bolj prevzema ko­munikacijska podro°ja maternega jezika, kar ob alternaciji kodov lajša tudi prevzemanje slovni°nih struktur iz drugega jezika v maternega. Na tej podlagi je mogo°e sklepati, da »preklapljanje kodov v nesimetri°­nem stiku med jezikoma pospešuje izposojanje, predvsem pa globinsko izposojanje.44 S preklapljanjem kodov prihaja do sprememb v manj pre­stižnem jeziku.« (Rindler Schjerve 1998: 224) Rosita Rindler Schjerve (nav. d.) na podlagi raziskovanja procesov alternacije kodov v skupnosti, ki uporablja sardinski in italijanski idi­om, opozarja na dejstvo, da °eprav »je res, da gre preklapljanje kodov skupaj z zamenjavo jezika«, alternacije kodov ni treba razumeti kot me-hanizma, ki pospešuje proces zamenjave jezika. »Nasprotno, sodobni podatki kažejo, da je treba preklapljanje kodov razumeti kot most, ki je do danes ohranil dvojezi°nost in bikulturno kompetenco Sardincev.« (nav. d., 247) OMEJITVE PRI ANALIZI RABE JEZIKA PRI SRBIH V BELI KRAJINI Opis in analiza diskurzivnih mehanizmov, zna°ilnih za dvojezi°ne skupnosti, sta v tem konkretnem primeru soo°ena s težavami in ome­jitvami, ki izhajajo iz dejstva, da gre za stik genetsko zelo sorodnih idiomov.45 Zato je v posameznih primerih zelo težko, pogosto pa celo 43 V sociolingvisti°ni literaturi v angleškem jeziku, ki obravnava alternacijo kodov, je to, kar imenujemo materni jezik, obi°ajno zaznamovano s terminom matrix language. Na drugi strani pa se jezik, katerega elementi se pojavljajo v diskurzu, imenuje embedded language (prim. Jacobson [ur.] 1998). Materni jezik in drugi jezik nista ustrezna ekvivalenta za omenjene angleške termine, saj se alternacija kodov pojavlja v diskurzu v obeh jezikih, tako da je od jezika, ki prevladuje v diskurzu v dolo°enem trenutku, odvisno, kaj je matrix language, kaj pa embedded language. Glede na to, da tu obravnavamo alternacijo kodov v kontekstu zame­njave jezika pri Srbih v Beli krajini, kjer gre za nesimetri°en odnos med materin-š°ino (srbš°ino) in drugim jezikom (slovenš°ino), ki postane dominantna, smo se odlo°ili, da terminologije, ki jo uporabljamo, ne zapletemo bolj, kot je potrebno. 44 »Globinsko izposojanje« (ang. deep borrowing) je po Myers-Scottonovi (1992) prevzemanje iz enega jezika v drugi, in sicer ne samo leksikalnih, pa° pa tudi slovni°nih elementov. 45 Ve°ina študij o procesih, ki se nanašajo na dvojezi°nost, se ukvarja z jeziki, ki so nemogo°e dolo°iti, ali gre za leksem iz enega od idiomov, ki je prevzet v izjavo v drugem idiomu, torej za preklapljanje kodov, ali za pojav, ki smo ga že opredelili kot mešanje kodov, kjer prihaja do »deformacij« oblik enega idioma na podlagi slovni°ne strukture drugega. Na primer, v spodnji izjavi informatorke, katere kompetenca je v slovenskem idio-mu nepopolna, ni mogo°e natan°no dolo°iti, ali je oblika ljudi prevzeta iz srbskega idioma (njenega maternega) ali gre za slovenski leksem lju­dje s srbsko slovni°no obliko: [3.1] To te nih˜e ne tretira tako. Mogo˜e kaka zakrnjala baba ki ni˜ ne zna, ljudi pa sploh ne. Podobna težava izhaja iz dejstva, da so zaradi velike strukturne podobnosti med srbohrvaškimi in slovenskimi govori slovni°ne oblike zelo pogosto prekrivne, zaradi °esar ne prihaja do omenjene vrste »de-formacij«. Tovrstno analizo dodatno zapleta tudi narava slovenskih nare°ij v Beli krajini. Zanje je zna°ilna visoka stopnja mešanja s sosednjimi srbo­hrvaškimi nare°ji, na kar opozarja tudi Ramovš (1935: 135): »Belokranjski dialekti so v pravem pomenu besede mešani dialekti slovensko-srbskohrvaški /…/. Slovensko prebivalstvo Bele krajine je prišlo v ta obkolpski predel od južne, danes hrvaške strani /…/. Zato smemo trditi, da je bil prvotni razvoj belokranjš°ine isti kot hrva-š°ine onstran Kolpe t. j. do 13. stoletja /…/. A za postanek današnjih belokranjskih dialektov vse to ni bilo odlo°ilno; šele dogodki od 15. stoletja dalje so važni za formacije dialektov v Beli krajini.«46 Tudi prebivalci Bele krajine podobno dojemajo belokranjske govore: [3.2] Zapravo, to sve uza Kupu, to se govori više … recimo Vinica, ˆerka mi je u Vinici, udana za Slovenca, to vam je taka mješavina, da je to više hrvatskoga jezika nego slovenskoga. [3.3] Ina˜e i ova sela uza Kupu, tamo ne govore slovenski, nego upola. Na primer, Prelo˜ani ˆe reˆi hiljadu, neˆe ni tisuˆu ni tiso˜, nego hiljadu. med seboj veliko bolj distinktivni, kot sta srbš°ina in slovenš°ina. To je mogo°e pojasniti prav z omenjenimi omejitvami, zlasti kadar poleg strukture standar­dnih jezikov upoštevamo tudi nare°ja na terenu, za katere je na južnoslovanskem prostoru znano, da predstavljajo nare°ni kontinuum. 46 Za diskusijo o znanstvenem diskurzu o Kolpi kot politi°ni in jezikovni meji prim. Kneževiˆ Ho°evar (1999: 104–107). Znam da ima ljudi starijih, koji ako bi došao neko iz Štajerske, ne bi ga razumeli. [3.4 DKH] Moja dva vnuka od starejšega sina med nami govorijo srbsko, kak pa mama jim kaj re˜e, takoj preidejo na slovenski jezik, samo ne pravi slovenski jezik, ampak ta naš obkolpski. Ker je ta jezik, polovico je hrva-š˜ine, polovico je slovenš˜ine. Ker jasna razmejitev elementov, pripadajo°ih dvema idiomoma, ni mogo°a, je to najverjetneje tudi razlog za pomanjkanje kakršne koli jezikoslovne študije o Srbih v Beli krajini, kar je zelo nenavadno, še po­sebej, °e upoštevamo usmerjenost srbskega nare°jeslovja. Tudi Milenko Filipoviˆ v svoji monografji, ko govori o jeziku Srbov v Beli krajini, poudarja problem pomanjkanja jezikoslovnega opisa njihovega govora: »Na žalost sam nisem strokovnjak za srbš°ino, še manj pa za sloven-š°ino, v tem primeru pa je nujno strokovno poznavanje obeh jezikov. Težave so, vsaj zame, tu ve°je tudi zato, ker nih°e od strokovnjakov, kolikor je meni znano, ni objavil izsledkov in opazovanj, °eprav se je tam mudilo kar nekaj znanih flologov.« (Filipoviˆ 1970: 169) Glede na omenjene težave ter dejstvo, da podroben formalno-strukturni opis rabe kodov, ki so na voljo °lanom etnolingvisti°ne skupnosti Srbov v Beli krajini, ni cilj pri°ujo°e študije, bomo v analizi diskurza Srbov v Beli krajini uporabljali nekoliko poenostavljen terminološki sistem, ko gre za osnovne procese, zna°ilne za diskurz dvojezi°nih govorcev. Pri tem ne bomo podrobno obravnavali defnicij vsakega posameznega procesa, saj obstaja za njihovo razlo°evanje, kot kaže navedena literatu­ra, veliko tudi nasprotujo°ih si meril. Pod alternacijo kodov bomo ra­zumeli sukcesivno zamenjavo delov vzorcev diskurza znotraj istega dela izjave, stavka ali diskurzivnega segmenta. Izposoje se bomo dotaknili le takrat, ko bomo obravnavali posamezna semanti°na podro°ja, v katerih prihaja do rabe slovenskih leksikalnih elementov v srbskem idiomu, ne bomo pa se posve°ali temu, ali so mešanje kodov, preklapljanje kodov in izposoja enaki ali razli°ni procesi. Posebno obliko preklapljanja kodov predstavlja oblikovanje parov (ang. coupling). Gre za pojav, pri katerem se ista izjava ali segment izjave ponovi tudi v drugem jeziku. Alternacija kodov je tudi zelo pogost po­jav ob ustvarjanju premega govora, o °emer bomo ve° govorili v devetem poglavju, saj gre za mehanizem, v katerem ima jezikovna ideologija zelo pomembno vlogo. Alternacija kodov in starostna stratifkacija Mo°an vpliv slovenskega jezika na materni idiom Srbov v Beli krajini so opazili vsi raziskovalci, ki so se v obdobju po drugi svetovni vojni ukvarjali s to skupnostjo. Filipoviˆ (1970: 169) navaja, da je »vpliv slo­venš°ine mogo°e opaziti v pogovoru z marsikaterim bojansko-marin­dolskim Srbom«, Dražumeri°eva (1988: 311) pa, da Srbi v Beli krajini »vedno bolj uporabljajo tudi slovenske besede«. Ta vpliv je iz desetletja v desetletje spodbujala izobrazba v sloven-skem jeziku, mobilnost prebivalstva, mešani zakoni in ustanovitev na­cionalne slovenske države. Na sinhroni ravni lahko govorimo o zame­njavi jezika, njena stopnja pa je višja pri srednji in najmlajši generaciji, najnižja pa pri pripadnikih najstarejše generacije. Kompetenca v obeh idiomih – srbš°ini in slovenš°ini – omogo°a predvsem najstarejšim °la­nom skupnosti47 njuno sorazmerno kontrolirano rabo, odvisno od vse­bine diskurza in odnosa med sogovorci. Njihov govor je zaznamovan s pogostimi samopopravki, eksplicitnimi komentarji lastnega jezikovne­ga vedenja in jezikovne prakse drugih °lanov skupnosti. Pri pripadnikih srednje generacije, katerih materni idiom je srb-š°ina, je prisotnih veliko ve° slovenskih elementov v okviru izjave ali njenega dela: [3.5] Stare vodnjake su iskali. [3.6] Ni˜ mu ja ne pomažem, tu sam ga zaposlila da mora delati. Pri teh govorcih48 so metapragmati°ni komentarji in samopoprav­ki veliko redkejši. Najmlajša generacija je prakti°no enojezi°na. Do alternacije kodov ne pride niti pod vplivom sogovorca, ki govori v srbš°ini. Pojavi se iz­klju°no kot neke vrste odgovor na metapragmati°na vprašanja sogovor-ca (praviloma gre za pripadnike najstarejše generacije) in kot izražanje pasivnega znanja srbskega idioma: vpri°o mene so najmlajši pripadniki etnolingvisti°ne skupnosti Srbov v Beli krajini prehajali v srbski kod (kar se najpogosteje odraža z izgovorom posameznih besed) samo ta­ 47 Taka vrsta dvojezi°nosti se v literaturi ozna°uje kot uravnovešena dvojezi°nost (ang. balanced bilinguality, prim. Hamers/Blanc 1989). 48 V literaturi se govorci z delno kompetenco v idiomu, ki je pod vplivom drugega, ve°inskega idioma, ozna°ujejo z angleškimi izrazi semi-speakers (Dorian 1981, 1989), low-profciency speakers (Tsitsipis 1997), terminal speakers (Labov 1972; Tsitsipis 1997, 1998). krat, ko so odgovarjali na izrecno zastavljeno vprašanje: Kako se to kaže po naše. Taka »delitev« jezikovne kompetence v srbskem idiomu pri Srbih v Beli krajini ustreza modelu, s katerim Tsitsipis (1997a: 191) opisuje današnje stanje v etnolingvisti°ni skupnosti Arvanitov v Gr°iji: »V sodobnih albanskih skupnostih v Gr°iji poteka zamenjava je­zika v smeri od zamenjave, ki je neodvisna od konteksta in teme pogovora in odvisna od sogovorca, k zamenjavi jezika, v kateri je razporeditev jezikovnih sredstev tem bolj odvisna od konteksta, °im manjša je kompetenca govorcev arvanítike. To pomeni, da starej­ši govorci, ki teko°e govorijo doma°o govorico, ta jezik uporabljajo povsem svobodno – iz °esar je seveda izvzeta uradna komunikacija –, vse dokler njihovi sogovorci znajo govoriti arvanítiko. Kar se ti°e mlajših govorcev, je njihova raba arvanítike omejena na situacije, v katerih sami prepoznajo dolo°en interes,49 recimo ko želijo preizku­siti tujca, dokazati svoje metajezikovno znanje ali ko se obra°ajo k starejšim sogovorcem na tradicionalen na°in.« (prim. tudi Tsitsipis 1989: 120) LEKSIKALNA IZPOSOJA V sociokulturni situaciji, v kateri se nahaja etnolingvisti°na skupnost Srbov v Beli krajini, prihaja do pomembne funkcionalne redukcije ma-ternega idioma, tako da ta ne more izraziti stvari in pojmov, ki se naha­jajo zunaj podro°ja tradicionalnega življenja, kakršnega so ti vaš°ani ži­veli od druge svetovne vojne dalje. V takih pogojih lahko pri°akujemo, da se materni idiom najbolje ohranja na podro°ju tradicionalne kulture in v diskurzu, ki je s to kulturo povezan. Leksika tradicionalne kulture in proces zamenjave jezika Leksikalno gradivo, ki se navezuje na tradicionalno kulturo Srbov v Beli krajini, je pridobljeno z modifciranim etnolingvisti°nim vprašalnikom Anne Plotnikove (  1996). To gradivo kaže, da proces za­menjave jezika puš°a sled tudi na vseh ravneh verbalnega koda tradici­onalne duhovne kulture: tako v strukturi jezika kot tudi na besediš°u, vezanem na tradicionalno duhovno kulturo, pa tudi v drugih pojavnih 49 O pojmu interesa v kontekstu jezikovne ideologije prim. Hill (1985, 1990) (citira-no po: Tsitsipis 1998). oblikah te tradicionalne kulture. Zato se zdi v tem primeru koristen pri-stop, pri katerem verbalni kod obravnavamo kot enega izmed kulturnih kodov, ki jih ima neka skupnost na svojem repertoarju (lstoj 1995), hkrati pa jezik ter kulturo raziskujemo »v tesni med seboj pogojujo°i se povezanosti« (  2003: 96). Ve°stoletno sožitje nosilcev razli°nih kulturnih tradicij na prosto­ru Bele krajine, pomembne spremembe v na°inu življenja ter mešanje prebivalstva v zadnjih desetletjih so pri pravoslavnih Belokranjcih poleg dvojezi°nosti vplivali tudi na širjenje njihove kompetence na podro°ju tuje tradicionalne kulture. V zelo veliki meri namre° poznajo katoliško tradicijo in njen slovenski verbalni kod in to znanje v nekaterih situaci­jah tudi uporabljajo. Pri tem pa so taki elementi prepoznani in ozna°eni kot tuji in prevzeti: v diskurzu jih najpogosteje spremlja metajezikovni komentar, da gre za slovenske izraze ali obi°aje. Na primer, ko govori o izjemno topli zimi, informator iz Paunovi°ev navaja: [3.7] Slovenci ovdje kažu: Božiˆ na gorici, Vuzem na pe˜ici, zna˜i, kad je na Božiˆ toplo, na Uskrs ˆe biti hladno. Drugi informator navaja – ko govori o ljudskem prepri°anju, da bo, °e v istem letu umreta dva °loveka, umrl še tretji – slovenski pre­govor, in sicer najprej v neposrednem srbskem prevodu, potem pa še v izvirniku: [3.8] Pa to kažu ovako, da u treˆe ide rado. To tako kažu posebno Slovenci, veli, u tretje gre rado. »Izposoje« kulturnih elementov iz katoliške tradicionalne kulture ne sre°amo samo na ravni njenega verbalnega izraza: prebivalci pravo­slavnih vasi v Beli krajini praznujejo katoliške praznike, kot so sv. Me-dard in vsi sveti. Filipoviˆ (1970: 231) ob tem navaja, da delajo zaobljube tudi katoliškim svetnikom, predvsem sv. Antonu. Razširitev inventarja tradicionalne duhovne kulture s prazniki in obi°aji, prevzetimi od Slo­vencev, ter dolgotrajna izoliranost od mati°nega srbskega prebivalstva sta po drugi strani vzrok za redukcijo izvirnega izro°ila. Tako isti avtor (nav. d.) opozarja na odsotnost nekaterih praznikov, ki v letnem ciklu Srbov na balkanskem podro°ju zavzemajo pomembno mesto, na pri­mer: sv. Andrija, sv. Luka, sv. Mrata, sv. Ignjatije, Jeremijev dan itn. Kot je zna°ilno za multikulturna podro°ja nasploh, so nosilci dru­ge kulture v Beli krajini zelo pomembni aktivno ali pasivno sodelujo°i v obredih in obi°ajih. Za informatorje iz pravoslavnih vasi v Beli krajini je poudarjanje te vrste kulturnih interakcij zelo zna°ilno: [3.9] I oni su dolazili k nami u goste, Slovenci, ja znam kad je jedan u˜itelj iz Adlešiˆa, bio je do koljena snijeg i on je doša za gosta mome tati. [3.10] Idemo jedni drugima u goste, na primer katoli˜ki Božiˆ je dvadeset petog, a naš sedmog januara. Onda na primer ja idem njima, nekim pri­jateljima, a onda oni do u opet meni. [3.11 DKH] Samo znam da, ja znam, da je moj otac, obi˜aji su bili, moj tata je imao recimo prijatelje u Žuniˆima. Išao na njihov Božiˆ, oni k njemu. Za etni°no mešana okolja je zna°ilno tudi to, da so akterji dolo-°enih obredov nujno pripadniki druge kulture; neko° so v komadare (koledniki) v pravoslavne vasi prihajali izklju°no Romi, Srbi pa so od­hajali v komadare v sosednje katoliške vasi, nikoli pa tega niso po°eli med sabo: [3.12] To su Cigani pjevali, komadari smo ih zvali. Srbi su isto išli u koma-dare, moj stric je iša, je reka da su išli u Tribuˆe i do Adlešiˆ. [3.13] Pokojni ˜i˜a , to je pripovedao da … pa pjevali su razne pjesme, ne znam ni ja kakve i šta. Da, on je ˜ak rekao da … da su bili u dvije-tri grupe išli u Vinicu i tako, a onda je on znao, i to mi je izde­klamirao sve, božiˆnu neku pjesmu katoli˜ku, znaš, slovensku, onda veli … neka trgovka veli eee, to, to, a ne une što su bile, pa veli, samo pjevaju ‘oj evojkooooo!’. A on je bio mudar, kao, mislim, ˜ovjek, a bio je mudar kao i dijete. I on je to znao da to, da ˆe to njima odgovarati. I to su pravi, to, a ne one što pjevaju ‘oj evojko!’. Filipoviˆ (1970: 227) navaja podatek, da gredo na ivanje »slovenski otroci (dekleta in fant, ki nosi košaro) v srbske vasi, °estitajo hišnemu gospodarju in pojejo pesmi«. Prevzemanje elementov, ki pripadajo slovenski (katoliški) tradici­onalni kulturi, se v diskurzu ozna°uje z izrazi, kot so: mi to sad po slo­venskom obi˜aju, isto kao i Slovenci ipd.: [3.14] Ujutru na božiˆni, to smo mi zvali božiˆni ru˜ak, prem je to doru­˜ak, jer je ru˜ak popodne, al kod nas nema ru˜ka nego je kod nas užina, po slovenskom obi˜aju, još od nekada. [3.15] Za Bogojavljenje se nosi voda kuˆi, i to se ima kroz svu godinu, i to se obi˜no mala fašica, taka mala bo˜ica, ovaj, te svete vode, obesila se negde u štalu, da tamo visi, da Bog da sreˆu blagu i tako. A ja to imam kod kuˆe uvijek, jer kod nas, po slovenskom obi˜aju, kad neko umre, onda se to onom svetom vodom on pokropi. Si vidla kad to? E sad, to ti je i kod nas, kod naših ljudi. Kulturni termini (nazivi obredov, praznikov, obrednih predmetov, ritualnih postopkov ipd.) so, kot poudarja Tolstoj (1995: 56), »mednare°ni sinonimi, ki tvorijo dolo°en sistem ne samo jezikovne, temve° tudi zunajjezikovne, kulturne (mitološke, ritualne) ureditve. Razlaga posameznih kulturnih prvin navadno skoraj v celoti temelji na analizi na°ina poimenovanja ali motivacije imena (naziva).«50 V skupnosti, ki je v dolgotrajnem in tesnem stiku z drugo kulturo, etno­kulturna leksika funkcionira v okviru nekoliko druga°nega sistema, kot je ta, ki je zna°ilen za homogena okolja. Obravnavanje besediš°a tradi­cionalne kulture Srbov v Beli krajini v kontekstu rabe jezika oziroma v konkretnih diskurzivnih realizacijah tako na sintagmatski (v izjavah informatorjev) kot na paradigmatski ravni (izbor leksikalne enote, za­menjava izvirne besede z besedo, ki je prevzeta iz katoliške tradicije, to-rej izposoja, njihova vzporedna uporaba, torej oblikovanje parov) tvori sliko o procesih, skozi katere gre manjšinska tradicionalna kultura, ter o ideologiji njenih nosilcev. Termini, ki zaznamujejo razli°ne pojave s podro°ja tradicionalne duhovne kulture, se razumejo kot plast besediš°a, ki je najbolj odpor­na na zunanje vplive v situaciji, ko dolo°ena etnolingvisti°na skupnost prihaja v stik z drugo. Za to obstaja ve° razlogov. Diskurz o tradici­onalni kulturi praviloma spodbuja spomine na preteklost oziroma na °as, ko je bil materni jezik zaznamovan z ve°jo stopnjo etnolingvisti°ne vitalnosti. Tradicionalna kultura je tisto podro°je življenja skupnosti, ki je najmanj izpostavljeno vplivu sodobnih družbenih procesov. Tako Vu°koviˆeva (2000: 268), ko govori o sociolingvisti°ni situaciji kajka­vskih Hrvatov v Vojvodini, poudarja, da so se »kot najustreznejše za raziskovanje kajkavš°ine pokazale teme, vezane na preteklost in zlasti na tradicionalno kulturo«, ter da 50 Prim. tudi   1989. »predstavljajo termini (npr. sanktoremi51 kot štefanje, švešnica, fa-šnjaki, veliki petek, vuzem, markovo, velika in mala meša, sesvete …) in na sploh besediš°e, ki ozna°uje pojme, zna°ilne za konkretno po­dro°je tradicionalnega življenja, ter citati, ki se vnašajo v etnografsko izjavo, najodpornejše ostanke ogroženega idioma«. V primeru Srbov v Beli krajini je pomembno tudi dejstvo, da predstavlja ta etnolingvisti°na skupnost to°ko, ki se nahaja na skrajnem severoza­hodu pravoslavnega štokavskega areala – gre za »majhno izolirano oazo srbskega prebivalstva, saj severno od nje ni srbskih naselij, na jugu pa le-ta niso v neposredni bližini Kolpe, temve° šele v Gorskem kotarju, v Ponikvah in v okolici Ogulina« (Filipoviˆ 1970: 150).52 Znano je, da se jezikovne in kulturne lastnosti v obrobnih podro°jih praviloma ohra­njajo bolje kot v centralnih. Leksikalno gradivo, ki izhaja iz Bele krajine, ter opisi obi°ajev in verovanj, ki ga dopolnjujejo, kažejo, da so se kljub mešanju z druga°no kulturo, kar je lahko vplivalo tudi na leksiko in na obredno prakso, ohranili tudi številni izvirno balkanski elementi te kulture. Filipoviˆ (1970: 223) poudarja, da °eprav je pri Srbih v Beli krajini »praznovanje zmanjšano in poenostavljeno za ve°ino praznikov«, so se pri nekaterih praznikih »ohranile zelo arhai°ne prvine«. Vendar tudi ta plast besediš°a ni odporna na interference, ko sta dve kulturi v dolgotrajnem stiku. Vzporedno z zamenjavo nekaterih pravoslavnih obi°ajev s katoliškimi je v pravoslavnih vaseh Bele krajine prišlo tudi do prevzemanja slovenske leksike za nekatere od realij ali pojavov v tradicionalni kulturi: tako je karmina danes ime za sedmino: [3.16] Ovde to zovu karmina, Slovenci isto zovu karmina. Ovi naši ovde neki su imali tu karminu odma taj dan, ko što mi imamo, a neki su imali nakon sedam dana, onda to zovu Slovenci sedmina. Družica je iz slovenš°ine prevzeto ime za nevestino sestro, sestri°­no ali najboljšo prijateljico, ki jo ureja, li°i itd. Od Slovencev je pre­vzeto tudi ime za pravoslavna praznika Velika in Mala Gospojina (srb. Uspenije presvete Bogorodice in Roždestvo presvete Bogorodice) – velika 51 Izraz se nanaša na »praznike, imenovane po svetnikih ali vsaj povezane z religi­ jo« (Težak 1985: 491). 52 Zato je leksika tradicionalne duhovne kulture, ki obstaja na tem podro°ju, lah­ ko dragocen vir podatkov o arealni razprostranjenosti dolo°enih balkanskih la- stnosti tradicionalne duhovne kulture; prim. Petroviˆ 2004. O kartografranju terminologije tradicionalne slovenske duhovne kulture prim.   1998, 2004. in mala maša, dnevi med njima pa se tudi pod slovenskim vpivom ime­nujejo meumaše/medmaše (prim. Filipoviˆ 1970: 227–228). Posledica tesnih stikov ter interferenca razli°nih tradicij in jezikov je tudi v tem, da nosilci pravoslavne kulturne tradicije vzporedno upo­rabljajo dva ali ve° izrazov razli°nega kulturnega porekla; tako pomeni zbor zbiranje pred cerkvijo ob vaški slavi: To je zbor (‘Idemo na zbor’). Filipoviˆ (1970: 222) ob tem navaja, da je »mogo°e slišati, da govorijo (v Marindolu) tudi prošˆenje, do °esar je prišlo pod vplivom hrvaških so-sedov, in žegnanje (od nemškega Segen), do °esar je prišlo pod vplivom slovenskih sosedov«. Analiza leksikalnega materiala, ki zajema tradicionalno duhov-no kulturo, kaže, da so procesi, ki jih doživlja tradicionalna kultura v manjšinskih etnolingvisti°nih skupnostih, v veliki meri ekvivalentni procesom, skozi katere v takih okoliš°inah prehaja tudi sam jezik. Tako so za aktualno stanje tradicionalne kulture in besediš°a, ki se nanj na­naša, pri Srbih v Beli krajini zna°ilni pojavi, kot je prevzemanje sloven-skih obi°ajev, zamenjava doma°ega besediš°a z besediš°em ve°inskega jezika, soobstoj manjšinskih in ve°inskih kulturnih obrazcev, paralelna uporaba doma°e in prevzete leksike ter soobstoj dveh kodov znotraj iste izjave. Besediš°e novejšega datuma V besediš°u, ki zajema tradicionalno duhovno kulturo, so opazni si­multani in kompleksni procesi kontaminacije, soobstoja in interference elementov iz obeh kulturnih sistemov. Ko pa gre za leksikalne oznake pojavov, ki so povezani z družbenimi procesi in spremembami v za­dnjih desetletjih, je v gradivu, ki nam je na voljo, opazna veliko ve°ja izena°enost: celo v idiolektu govorcev z visoko kompetenco v srbš°ini imajo pojmi, povezani z domeno zunaj vsakdanjega tradicionalnega ži­vljenja na vasi, iz slovenš°ine prevzeta imenovanja: [3.17] Onda je dala opština crkvu pod kulturnu dediš˜inu. [3.18] Ona je socijalna delavka sa hiljadu aka. [3.19] Mladi imadu avte. [3.20] Dva študenta iz Maribora. [3.21] Nije imalo številke [hišna številka]. STRUKTURALNE INTERFERENCE Terseglav (1996: 136, f. 25) na podlagi lastnih terenskih izkušenj v Beli krajini navaja naslednji opis jezikovne prakse prebivalcev pravoslavnih vasi: »Pogovorni jezik belokranjskih Srbov je štokavš°ina z menjavanjem jekavskega in ekavskega izgovora, °eprav zadnji pod vplivom slo­venš°ine vedno bolj prevladuje, kar velja tudi za mo°ne slovenske leksikalne vplive, ki se kažejo zlasti v ozna°evanju predmetov mate-rialne in pojmov socialne kulture, ki so jih Srbi sprejeli od slovenskih sosedov skupaj z gospodarstvom in nekaterimi elementi družbenega življenja.« Vendar pa ne gre samo za »polnopomenske« leksikalne elemente, ki za­znamujejo »predmete materialne in pojme socialne kulture« in so prešli iz slovenš°ine v materni idiom Srbov v Beli krajini; vpliv slovenš°ine se, °eprav veliko redkeje, opaža tudi na strukturni ravni jezika, na ravni stav°ne zgradbe, kjer se denimo v srbskem diskurzu pojavljajo slovenski vezniki: [3.22] Kod nas se to prije išlo na zadušnice, e sad te su zadušnice ˜etri puta godišnje, da, ali obi˜no su išle, posebno ako je imala roditelje, ali muža, ali tako nekog, na groblje, i strina znam, za mamu pokojnu znam da je postila, strina je postila na zadušnice, obavezno je to postila. Vpliv slovenš°ine je opazen tudi v konstrukcijah, ki niso tipi°ne za srbohrvaško skladnjo, pojavljajo pa se v diskurzu v srbskem idiomu: [3.23] Recimo, za Uskrs, samo sad više to ne, djeca smo izgonili na pašu, onda smo sjekli brinje, napravili veliki stog, i to smo za Uskrs ujutru zo­rom, još po mraku, otišli pa smo to zapalili, i jaja tamo jeli, i one sve kola­˜e što se spremilo, to je veselje za djecu bilo, a sad više ni toga nema. [3.24] Slave ga, samo na žalost kod mene ne, opustio moj muž, kad su svi rekli da bi po kuˆi lako slavili kad bi htjeli, samo on Jovana slavi, on je išo kod svojih više puta, a ja sam bila kod kuˆe sa decom sama, tako da nisam sazivala neke goste, neg smo sami moji ru˜ak spremili i bili kod kuˆe. [3.25] Moj muž je rad iša, celi možda i dvadeset godina. Odprtost srbskega idioma do takšnih vplivov je v veliki meri pogo-jena s podobnostjo med obema jezikovnima sistemoma. NESTABILNOST JEZIKOVNE NORME Nestabilnost implicitne norme53 se v govoru Srbov v Beli krajini ne na­naša le na že omenjene interference med kodi, ki so jim na voljo, pa° pa tudi na nekatere lastnosti znotraj njihovega maternega idioma. To nestabilnost so opazili tudi etnograf, ki so se ukvarjali s to etnoling­visti°no skupnostjo. Filipoviˆ (1970: 170–171) navaja številne primere ekavske zamenjave jata ter poudarja, da ni mogo°e »z gotovostjo trditi, kdaj gre za starejši pojav in kdaj za novejši vpliv slovenš°ine«. Dražu­meri°eva (1988: 311) opaža, da pri Srbih v Beli krajini »tudi v njihovem medsebojnem pogovoru ni železne doslednosti, mešajo jekavski in eka­vski izgovor«. Variacije v rabi razli°nih oblik so najbolj opazne v dveh domenah jezikovne strukture: prva je foneti°na in se nanaša na variacije ijeka­vskih in ekavskih oblik, druga pa se nanaša na rabo sinonimne leksike razli°nih osnov ali razli°nih foneti°nih oblik (kar spet zajema ekavsko­ijekavske variacije, toda ni omejeno samo nanje). Te variacije je zabeležil tudi Filipoviˆ (1970: 170), ki kot pomembno lastnost govora Srbov v Beli krajini poudarja, »da je ta govor v osnovi ijekavski, vendar s °istimi ikavskimi in eka­vskimi prvinami; do pojava ekavskih oblik je mogo°e prišlo pod vplivom slovenskega jezika, delno pa tudi zaradi vpliva literature v vzhodnem (ekavskem) nare°ju, službovanja v vojski ter bivanja v Sr-biji in Vojvodini.« Tudi Dražumeri°eva in Terseglav (1987: 211) poudarjata variabilnost norme, ko gre za refeks jata, in navajata, da sta pri starejših informa­torjih v srbskih vaseh Bele krajine slišala izgovor devojka, djevojka in evka. Variacije na leksikalni in foneti°ni ravni ponazarjajo tudi na­slednji segmenti diskurza: 53 Implicitno normo razumemo kot pravila, ki so inherentna za vsak idiom in ki omogo°ajo realizacijo funkcije komunikacije, niso pa predpisana »od zunaj«, s katero koli obliko standardizacije idioma. Implicitna norma predstavlja uteleša­nje spontanega, intuitivnega °uta za jezikovno normo, ki obstaja v vsaki skupno­sti (Bugarski 1996). Shaparova (2000) eksplicitno normo vidi kot rezultat kodi­fkacije, implicitna norma pa se opaža v jezikovni rabi ter stališ°ih govorcev do jezika. [3.26] To ti je onaj kruh, gore se isplete jedna splitanica okolo, to se stavi na hleb gore, i gore se ukrasi – recimo, metneš kolko imaš goveda, tolko metneš mrvica testa. Pa onda kokoši, pa kvo˜ku, pa piliˆe, pa psa, pa ma˜­ku – sve što imaš u dvorištu, tamo metneš. [3.27] I taj kruh, taj hleb stoji na stolu do treˆi dan Božiˆa, do svetoga Stevana. Ujutru onda on se iznosi van, i slama se iznosi, a hleb stoji … dok … zato se zove ljetnica, taj se na˜me na Novu godinu. Ko prvi do e od crkve kad se zvonilo o ponoˆi, ko prvi doleti, taj se˜e leba i taj ˆe biti najja˜i tu godinu. [3.28] Onda izi eš sa litrom vina, izi eš sa hljebom, mesom, i to su im moja braˆa nosila pred kuˆu. [3.29] A recimo za Božiˆ, to su isto bili lepi obi˜aji, uve˜e se stoka puštala na vodu kroz svijeˆe. Dvoje djece je stajalo svako s jedne strane, držali su svijeˆu i mali hljeb – kruva. .eprav proces zamenjave jezika puš°a sledi tudi v jeziku tradicio­nalne kulture, o °emer smo že govorili, je besediš°e tradicionalne kul­ture – glede na to, da funkcionira v sakralni situaciji in da je povezano z obredno prakso ter zaradi tega zaznamovano z dolo°eno stopnjo kli­širanosti54 – bolj odporno proti spremembam, hkrati pa ga zaznamuje bolj ustaljena inherentna norma kot druge leksikalne sisteme. »Konzer­viranost« besediš°a tradicionalne kulture je z obredno rabo vplivala na ustvarjanje leksikalnih opozicij glede na obstojnost oziroma variabil­nost oblik. Leksemi z obstojno obliko so leksikalizirani termini, ki so povezani s tradicionalno kulturo in odražajo starejše stanje v jeziku. Primer za to je oblika kruva v segmentu 3.29. Tudi leksem ne elja se v tej obliki pojavlja v sintagmi mlada ne elja, v »vsakdanji« rabi pa je danes navzo°a oblika ned(j)elja: [3.30] Mladi petak, kad je mena mjeseca, znaš, onda prvi petak posle mene, on, to je mladi petak, ili mlada ne elja, obi˜no na mladu ne elju, ne znam ja, sama nedelja je nedelja, ali na mladu ne elju, ne daj Bože štono, dijete … ili nešto tako, ne sme se, to se nije smelo raditi. Na pomen vloge, ki jo ima tradicionalna kultura za ohranjanje be­ 54 To dejstvo je spodbudilo Tolstoja (1995: 59), da govori o »narodni polfrazeolo­ giji«, Bartmi.skega (1985) pa, da govori o frazeologiji ustnih klišejev ter o teoriji stereotipov. sediš°a ogrožene govorice, opozarja tudi Piccoli (1998: 506), ki navaja podatek, da »pri moliških Hrvatih v Italiji italijanski nazivi za dneve v tednu izrivajo hrvaške, ‘zaš°iten’ je le petek (hrv. petak), ker se vsak petek v maju, zlasti pa zadnji, praznuje kot dan, ko naj bi se ti Hrvati, kot pravi izro°ilo, priselili v Italijo«. DIGLOSIJA IN PROCES ZAMENJAVE JEZIKA Obstaja še en vidik jezikovne prakse pri Srbih v Beli krajini, ki ga je tre­ba omeniti, in sicer gre za izbiro med kodi, ki so jim na voljo. Ta izbira je vedno situacijsko pogojena in odvisna predvsem od sogovorcev. Gum-perz (1982: 60) poleg lo°evanja med preklapljanjem kodov in izposojo lo°uje tudi preklapljanje kodov in diglosijo ter poudarja, da »je v primeru diglosije alternacija kodov v veliki meri odvisna od situacije. Razli°ne kategorije govorcev uporabljajo razli°ne kode ozi­roma se kodi uporabljajo v razli°nih okoljih, ki jih dolo°ajo lo°ene in razli°ne vrste dejavnosti ali kategorije sogovorcev.« (Prim. Blom/ Gumperz 1972) Koncept diglosije je razvil Ferguson (1964; termin prevzet od Marçaisa 1930; prim. Winford 2003: 112), da bi opisal situacije, v katerih »se dve obliki jezika uporabljata izmeni°no v razli°nih situacijah. V družbenih skupinah, ki jih ozna°uje diglosija, se ena od jezikovnih oblik, ozna°ena kot prestižni (višji) jezik, uporablja na uradnih in javnih podro°jih komunikacije, kot so oblast, izobraževanje, književ­nost itd., medtem ko se druga jezikovna oblika, ozna°ena kot nepre­stižni (nižji) jezik, uporablja na zasebnih in neformalnih podro°jih komunikacije, kot je na primer komunikacija v družini, med prijate­lji, sosedi itd.« (Winford, prav tam) Ferguson (1964: 435) diglosijo defnira na naslednji na°in: »Diglosija je relativno stabilna jezikovna situacija, v kateri poleg primarnih kodov enega jezika (ki lahko vklju°ujejo tudi standardni jezik ali regionalni standard) obstaja še ena, razli°na in visoko ko­difcirana (pogosto slovni°no bolj kompleksna) nadrejena jezikovna oblika. Le-ta je bila medij za izražanje literarne umetnosti v prej­šnjem obdobju ali v drugi jezikovni skupnosti in se usvaja s for-malnim izobraževanjem in uporablja za pisno in uradno pogovorno komunikcijo, medtem ko je pripadniki skupnosti ne uporabljajo v vsakdanji komunikaciji.« Ko gre za jezikovno prakso Srbov v Beli krajini, je stopnja javnosti po­membna zna°ilnost komunikativne situacije, od katere je v veliki meri odvisna izbira med maternim in slovenskim jezikom (prim. podpoglav­je »Nacionalni jezik in materni idiom« v šestem poglavju). V situacijah, ki so povezane z neko obliko javne komunikacije, bodo govorci pravi­loma uporabljali slovenski idiom, v drugih primerih pa bo razporeditev kodov odvisna od dejavnikov, kot so starost govorca, njegov sogovorec ipd. Prilagodljivost sogovorcu je osnovna lastnost jezikovne prakse Sr-bov v Beli krajini, ki so jo opazili tudi etnograf med obravnavanjem te skupnosti. Dražumeri°eva in Terseglav (1987: 211) navajata, da je »terensko delo pokazalo, da so današnji belokranjski Srbi izredno jezikovno prilagodljivi: z Belokranjcem govorijo v njegovem nare-°ju, s ‘Kranjcem’ slovensko (pogovorni jezik z nare°nimi in srbsko­hrvaškimi leksemi in intonacijo), s Hrvati pa hrvaško z nekaterimi odstopanji«. Marinka Dražumeri° (1988: 311) prav tako poudarja veliko jezikovno prilagodljivost Srbov v Beli krajini, to lastnost pa povezuje s tem, da je nemogo°e jasno dolo°iti, kateri pogovorni jezik prevladuje v tej sku­pnosti: »Ker danes statistike ne sprašujejo ve° po pogovornem jeziku, ni­mamo to°nih podatkov o tem, za kateri jezik bi se odlo°ili Srbi v Beli krajini, saj so jezikovno izredno prilagodljivi; °e se le morejo, se prilagodijo jeziku, v katerem govori obiskovalec.« Kot je razvidno iz pri°ujo°ih navajanj, je izbira idioma, zlasti pri starej­ših govorcih, najpogosteje odvisna od sogovorcev. Slovenš°ino kot idi­om ve°ine uporabljajo v komunikaciji z osebami, ki ne pripadajo njihovi etnolingvisti°ni skupnosti, v drugih situacijah pa uporabljajo materni idiom. To merilo (»princip sogovorca«, ang. the interlocutor principle; prim. Woolard 1989: 359–360) je odlo°ilno tudi pri pripadnikih drugih skupnosti, ki so v procesu zamenjave jezika (za primer katalonš°ine gl. Woolard 1987; za primer jezika mexicano pa Hill 1989). Govorci, pri katerih je proces zamenjave jezika v bolj razviti fazi, torej pripadniki srednje generacije, uporabljajo oba jezika v razli°nih kontekstih znotraj skupnosti. Namen pri°ujo°ega poglavja je bil na kratko predstaviti tiste pojave v jezikovni praksi belokranjskih Srbov, ki so posledica nizke etnolingvi­sti°ne vitalnosti njihovega idioma in procesa zamenjave jezika, skozi katerega prehaja ta etnolingvisti°na skupnost. V poglavjih, ki sledijo, bomo do sedaj uporabljana teoreti°na in metodološka izhodiš°a nad­gradili s priklju°itvijo vidika jezikovne ideologije. S tega zornega kota bomo opazovali zamenjavo jezika in jezikovno prakso v kontekstu šir­ših družbenih procesov in diskurzivnih konstrukcij nacije in avtoritet ter v kontekstu soobstoja razli°nih »glasov«, ki jih govorci artikulirajo v diskurzu in po »notranji logiki« same skupnosti. V naslednjem poglav­ju bomo predstavili teoreti°ni koncept jezikovne ideologije, ki je nujno potreben za diskurzivno usmerjeno analizo. 4. TEORIJA JEZIKOVNE IDEOLOGIJE JEZIKOVNA IDEOLOGIJA: TEORETI˜NI KONCEPT Proces zamenjave jezika pri Srbih v Beli krajini je zaznamovan z izra­zito diskontinuiteto: preden je prišlo do intenzivne zamenjave jezika v okviru treh generacij, je preteklo skoraj pet stoletij zelo visoke jezikovne vitalnosti; do stopnjevanja procesa zamenjave jezika pa je prišlo zaradi pomembnih družbenih sprememb po drugi svetovni vojni. Tak neizena.en proces zamenjave jezika je zna.ilen za majhne etni.ne skupnosti, ki kot kompaktna celota živijo v drugojezi.nem oko­lju. Po drasti.nih spremembah v na.inu življenja in družbenih struktu-rah, ki so pospešile proces zamenjave jezika pri treh generacijah – sicer po daljšem .asovnem obdobju, v katerem se je jezik ohranil predvsem zaradi na.ina življenja in družbenih norm –, nekaj .asa soobstajajo raz­li.ni vrednostni sistemi, pogledi na pojme, kot so napredek/zaostalost, tradicionalno/moderno itn., ter razli.ne jezikovne ideologije,55 tj. poj­movanja kodov, ki jih ima etnolingvisti.na skupnost na svojem reper­toarju, njihove simboli.ne vrednosti, statusa ipd. Tsitsipis (1998: 199), ki se je ukvarjal s procesom zamenjave jezika pri govorcih albanskega idioma v Gr.iji (arvanítika), poudarja, da je »proces sociolingvisti.ne zamenjave arvanítike pustil sledi v tem, kako govorci vidijo kode, ki jih imajo na sociolingvisti.nem repertoarju, ter kako zagovarjajo svoja stališ.a do njih«. Tudi drugi avtorji opozarjajo na spopad jezikovnih ideologij v procesu zamenjave jezika: »V situacijah, ki jih dolo.ajo ve.jezi.nost ali dvojezi.nost in zame­njava jezika, postane ideologija pogosto prostor za izražanje naspro­ 55 V literaturi v angleškem jeziku za jezikovno ideologijo sre.amo ve. terminov, med katerimi ni bistvene razlike v pomenu: language ideology, linguistic ideology, ideologies of language. Ker v slovenš.ini – za razliko od angleš.ine, kjer pridev­nik linguistic zaznamuje ‘jezikovni’ in ‘lingvisti.ni’ –, ta dva pomena dosežemo s pomo.jo dveh posebnih pridevnikov, v tej študiji uporabljam termin jezikovna ideologija, saj gre za ideologijo, ki se nanaša na jezik, ne pa na znanost o jeziku. O razvoju pomena language . linguistic in linguistics . linguistic gl. Silverstein (1998a: 140, f. 1). Jezikovna ideologija jezikoslovcev in njen vpliv na objekt razi­skovanja sta temi, ki sta tudi deležni pozornosti in se ju bomo deloma dotaknili v naslednjem poglavju. tovanj, v katerem poteka neprekinjen pretok mnenj in vrednot ter zagovarjanje in ponovno prilaš°anje teh mnenj in vrednot s strani razli°nih zainteresiranih družbenih skupin.« (Gal 1993: 337–359; prim. Eagleton 1991: 101) Etnolingvisti°na skupnost Srbov v Beli krajini je v fazi, v kateri soobsta­jajo in se spopadajo razli°ne jezikovne ideologije. Poglavja, ki sledijo, so posve°ena analizi jezikovne ideologije, ki je razvidna iz diskurza – tako iz jezikovne prakse Srbov v Beli krajini ter njihovih jezikovnih stališ°, kot tudi iz diskurza, ki je oblikovan »od zu­naj«, tj. s strani vseh tistih, ki so se na dolo°en na°in ukvarjali s to etni°no skupino: na eni strani gre za znanstveni diskurz zgodovinarjev, antropo­logov in etnologov, na drugi pa za javni diskurz politikov, novinarjev ipd. Odnos zunanjega in notranjega oblikovanja ideologije skozi diskurz bo eno od klju°nih razmerij, na katerem bo temeljila analiza v tem delu. Pri­merjava med interpretacijskimi modeli govorcev in njihovih opazovalcev (raziskovalcev, politikov) kaže, da se enaki ideološki konstrukti pojavljajo v diskurzu obeh skupin, na°in njihove preobrazbe pa kaže, kako se dolo-°eni širši politi°ni in družbeni procesi prelamljajo v lokalnih skupnostih, kot je srbska v Beli krajini. Najprej pa si podrobneje poglejmo pojme, ki so klju°ni za analizo: pojem diskurza kot koncepta, ki je relevanten za preu-°evanje družbenih struktur in odnosov, ter pojem jezikovne ideologije. MESTO IDEOLOGIJE V PREU.EVANJU JEZIKA KOT DRUŽBENEGA FENOMENA Problem odnosa med jezikom in kulturo je v zadnjih letih pritegnil po­zornost mnogih jezikoslovcev. Boasevi, Sapirjevi in Whorfovi postulati, ki so bili oblikovani pred dobrimi petdesetimi leti, so še naprej pred-met številnih živih debat v antropološki lingvistiki, ki jo zaznamujejo nenehni napori, da bi se defnirale nove metode, s katerimi bi lahko »odkrivali« vezi med jezikom, mišljenjem in kulturo. Pospešen razvoj kognitivne lingvistike je v veliki meri spodbudil krepitev teh naporov. Pove°ano zanimanje za kulturno in družbeno stran jezika ter antropo­loško usmerjeno preu°evanje jezikovnih fenomenov predstavlja v dolo-°eni meri odziv na prevlado generativne slovnice v lingvistiki, za katero je zna°ilna oživitev Saussurjeve dihotomije langue (jezik) vs. parole (go-vor) v obliki razmerja med competence in performance ter vztrajanje pri avtonomiji skladnje: »kot odgovor na to je veliko jezikoslovcev ‘vrnilo udarec’ /…/ in se posvetilo ustvarjanju alternativnih konceptov jezi­ka, v katerih je njegova družbena vloga obravnavana kot najvažnejša« (Lavandera 1988: 1; prim. Duranti 2003: 326). Poskusi preizkušanja že utrjenih izhodiš° v jezikoslovju, ustvarjanja alternativnih teoreti°nih okvirov in metodoloških modelov imajo za posledico obsežno znan­stveno produkcijo znotraj razli°nih jezikoslovnih disciplin in razli°nih jezikoslovnih tradicij. Ta produkcija je, odvisno od jezikoslovne tradi­cije, v kateri se razvija, razli°no poimenovana: v Združenih državah Amerike ter v deželah, kjer prevladuje vpliv ameriškega jezikoslovja, se govori o lingvisti°ni antropologiji (ang. linguistic anthropology), an-tropološki lingvistiki (ang. anthropological linguistics), etnolingvistiki (ang. ethnolinguistics), sociolingvistiki (ang. sociolinguistics) (Duranti 2003: 323), kulturni lingvistiki (ang. cultural lingustics) (Palmer 1996). V slavisti°ni lingvistiki se termin etnolingvistika uporablja za zaznamo­vanje kompleksne discipline, ki obsega »celotno vsebino kulture, ljudsko psihologijo in mitologijo v vseh njihovih pojavnih oblikah; objekt preu°evanja takšne etnolingvisti­ke ni samo jezik (°eprav se mu priznava status glavnega izraza in varovalca kulturne informacije skozi °as), temve° tudi druge oblike in vsebine, ki izražajo kolektivno zavest, ljudsko mentaliteto, ‘sliko sveta’, oblikovano s strani pripadnikov nekega naroda ali družbe na­sploh, oziroma °lovekovo doživljanje resni°nosti, njena kategoriza­cija in interpretacija.« (Tolstoj 2002: 28) V ožjem smislu je »etnolingvistika del jezikoslovlja ali – širše – veja jezikoslovja, ki usmerja raziskovalca v preu°evanje odnosov med jezikom in du­hovno kulturo, jezikom in ljudsko mentaliteto, jezikom in narodnim ustvarjanjem ter v preu°evanje njihove medsebojne odvisnosti in razli°nih oblik njihove korespondence« (nav. d.; prim. tudi Tolstoj 1995: 27). V nasprotju s tako defnirano etnolingvistiko je v zahodni jezikoslovni tradiciji predmet njenega preu°evanja predvsem opisovanje domoro­dnih jezikov (ang. indigenous languages). Tovrstna usmerjenost etno­lingvistike izhaja iz tega, kar Fishman (1982) imenuje »worfanizem tretje vrste« (ang. Worfanism of the third kind), kar pomeni vztrajanje pri vrednosti in pomenu »majhnih jezikov«, kot je na primer jezik Indi­janacev Hopi, kot dragocenem viru podatkov o °loveškem mišljenju in kulturi (prim. Hill 1988: 15). .eprav se na prvi pogled severnoameriška antropološka lingvisti­ka (in zahodnoevropska, ki se razvija pod izrazitim vplivom ameriške tradicije, prim. † “  1993; Karstedt 2002), ter slovanska etnoling­vistika v veliki meri razlikujeta tako v osnovnih postulatih kot tudi v metodah, ki jih uporabljata pri obravnavanju odnosov med jezikom in kulturo, obstajajo med njima tudi številne podobnosti. V obeh tradici­jah osrednje mesto zavzema teoreti°ni koncept (jezikovne) slike sveta ali modela sveta (ang. worldview, folk model, nem. Weltanschauung, rus.  . . / , polj. j.zykowy obraz †wiata). V slo­vanski etnolingvisti°ni tradiciji je model sveta defniran kot »skrajšan in poenostavljen odraz celote vseh predstav o svetu v dolo°eni tradiciji, ki je obravnavan s sistemskega in operativnega vidika« ( ‘ 1990: 5) oziroma kot interpretacija sveta, ki je fksirana v jeziku (Bartmi.ski 1999). Ta interpretacija poteka prek segmentacije sveta, njegovega opisa, urejanja in praviloma tudi prek ocene, ki jo omogo°ajo jezikovna sred­stva (Maˆkiewicz 1999). Model sveta je skupina idej o svetu, ki jih je v jeziku mogo°e spremljati prek slovni°nih oblik, besediš°a, folklornih besedil oziroma ga je mogo°e rekonstruirati posredno prek jezikov­nih oblik in besedil (Bartmi.ski 1999; prim. Grzegorczykowa 1999). V okviru te lingvisti°ne tradicije je model sveta pogosto nacionalno ali prostorsko dolo°en (prim. polj. polski, rosyjski j.zykowy obraz swiata pri Bartmi.ski/Sandomirskaja/Telija 1999; rus. .“.   pri ‘ 1990 ter v temah letne konference »  ’ š’ « 1992–2001, ‘““.   pri ‘ 2002). Vendar pa je koncept, ki je v zahodni tradiciji najpogosteje zazna­movan z angleškim terminom worldview, v zadnjih °asih °edalje bolj problemati°en. Koncept, °igar korenine je treba iskati v Herderjevi, Humboldtovi in Vicojevi flozofji,56 »je uporabljen v antropologiji kot termin za flozofske dimenzije ‘kultur’, za katere je veljalo, da so v dolo°eni meri koherentne v °asu in prostoru. Danes, ko je prepri°anje v koherentnost, integracijo in politi°no nedolžnost kultur že dolgo izgubljeno, se zdi termin, ki nosi pe°at buržujske ‘nemške ideologije’, problemati°en.« (Hill/Man­nheim 1992: 381) In kar je še pomembnejše, »‘slika sveta’ pomeni tudi odraz in obvladovanje repertoarja oblik in 56 Prim. Humboldt 1836; z zgodovinskimi koreninami zahodnega zanimanja za odnos med jezikom in pogledom na svet se ukvarjajo: Freidrich 1986; Joseph 1991; Marchand 1982; Miller 1968; Penn 1972. mnenj, pri °emer je ne zanima, kako se kultura oblikuje v vsakdanjih praksah zunaj meja zavestnega. Tako zaradi teoreti°nih spoznanj kot zaradi etnografskih podatkov moramo danes priznati obstoj lo°enih in pogojnih °loveških svetov; taka njihova narava je v nasprotju z njihovo ‘celoto’ in vztrajnostjo. Kjer je bil prej v uporabi izraz pogled na svet, se danes pogosto navaja izraz ideologija, se °imer se želi po­udariti nasprotujo°e si in družbeno pogojene predstave, ki so obre­menjene s politi°nim interesom.« (nav. d., 381–382) Koncept ideologije se uvaja v kulturno usmerjeno preu°evanje jezika z namenom poudariti dialekti°no naravo, ve°plastnost in spremenljivost pogleda na svet, stališ° in pozicij, ki ga izražajo in zagovarjajo govorci jezika (oz. jezikov). Avtorji, ki se ukvarjajo s to problematiko, poudar­jajo, da je v diskurzu lahko hkrati kodiranih ve° pozicij, to°k, ki so si v°asih celo nasprotujo°e (Kay 1987, 1996; Verschueren 1996). Vendar je ob vsem treba poudariti, da delitev na jezikoslovni »vzhod« in »zahod« ni tako ostra, kot bi bilo mogo°e sklepati na pod-lagi prejšnjih odstavkov. Koncept jezikovne ideologije je temeljno izho­diš°e tudi pri nekaterih ruskih jezikoslovcih, ki obravnavajo jezik kot družbeni fenomen (prim. ‘ 2002), pri °emer se na ta koncept ne sklicujejo eksplicitno in ne vzpostavljajo dialoga z literaturo, v kateri je izrecno obdelan. ANALIZA DISKURZA IN REKONSTRUKCIJA DRUŽBENE RESNI.NOSTI V sodobnem jezikoslovju najdemo številne razli°ne defnicije diskurza in mnogo razli°nih teoreti°nih pristopov k njegovi analizi. V nekaterih pristopih diskurz zajema širše dele govorjenega jezika (dialoga) in se tako lo°uje od pisanega jezika, vendar je med jezikoslovci širše sprejeta opredelitev diskurza kot vzorca govorjenega ali pisanega jezika, ki je po obsegu nad povedjo. Privrženci takega pojmovanja upoštevajo tudi medsebojni vpliv med sogovorcema (oz. piscem in bralcem) v procesu ustvarjanja in interpretacije govora (oz. pisanja) ter poudarjajo situacij-ski kontekst jezikovne rabe. Poleg tega se diskurz pogosto nanaša tudi na razli°ne jezikovne tipe, ki so v rabi v razli°nih situacijah in v razli°­nih funkcijah (°asopisni diskurz, politi°ni diskurz, oglaševalski diskurz itn.) (prim. Fairclough 1992: 3). Razen v izklju°no jezikoslovno usmerjenih analizah diskurza (oz. analizah besedila, izoliranega od zunajjezikovnega konteksta) pojem diskurz ohranja pomembno mesto tudi v teoreti°nih konstrukcijah ne­katerih družbenih znanosti. Naj omenimo Foucaulta (Foucault 1972), ki v svojem delu uporablja pojem diskurz za ozna°evanje na°inov struktu­riranja razli°nih podro°ij °loveškega znanja in družbene prakse. Tudi v okviru jezikoslovja je v zadnji °etrtini 20. stoletja vse bolj navzo°e prepri°anje, da diskurza ni mogo°e lo°iti od družbene resni°­nosti, v kateri nastane in deluje. Zdi se, da med tovrstnimi jezikoslovni-mi smermi prevladuje kriti°na analiza diskurza (ang. critical discourse analysis) ali kriti°na lingvistika (ang. critical linguistics), ki vztraja pri družbeno usmerjenem pristopu k analizi diskurza in ki izhaja iz nasle­dnjih predpostavk: »Vsaka jezikovna raba vklju°uje ideološke vzorce ali diskurzivne strukture, ki nam posredujejo predstave o svetu skozi jezik. Razli°­ne rabe (npr. razli°ne sociolingvisti°ne variante, leksikalne izbire ali skladenjske parafraze) izražajo razli°ne jezikovne ideologije v razli°­nih situacijah in z razli°nim namenom. S temi izraznimi sredstvi jezik funkcionira kot družbena praksa – jezik ni, kot trdijo tradicionalni jezikoslovci, transparenten medij za sporazumevanje o objektivnem svetu niti odraz stabilnih družbenih struktur; nasprotno, jezik raz­širja vrsto razli°ic realnosti in na ta na°in deluje kot nenehno odprt del družbenih procesov.« (Malmkjær 1992: 103, leže°e v izvirniku) Kriti°na lingvistika torej vidi jezik kot »družbeno prakso, kot enega od mehanizmov, s katerimi se družba reproducira in ureja. Jezik je torej prej ‘v’ družbi kot ‘ob’ njej. Namen kriti°ne lingvisitke je razumeti te dialekti°ne procese.« (nav. d.) Kriti°na analiza diskurza se ukvarja z jezikovnimi manifestacijami so-cialnih pojavov, ki temeljijo na odnosih neenakosti, prevlade in mo°i. Van Dijk (1993) poudarja, da lahko ta raziskovalna disciplina »prispe­va k analizi kriti°nih družbenih in politi°nih dogodkov v (ponovnem) ustvarjanju dominacije in neenakosti. Osredoto°a se namre° na domi­nacijo elitnih skupin in institucij, ki se izraža v besedilih in govoru«. Omenjeni avtor defnira dominacijo in mo° kot »zmožnost vzposta­vljanja nadzora nad mišljenjem in delovanjem drugih zaradi lastnega interesa« (nav. d.). Preu°evanje dialekti°nih odnosov med družbeno prakso in di­skurzom v problematiko vpelje novo dimenzijo, ko gre za ve°jezi°ne skupnosti ali za skupnosti, ki gredo skozi sociolingvisti°ne procese, kot je zamenjava jezika. V analizi diskurza govorcev albanš°ine v Gr°iji se je Tsitsipis osredoto°il prav na »dialektiko med družbenimi praksami /…/ in rabo dvojezi°nih sredstev v jezikovni praksi govorcev, kar vodi v ustvarjanje sistema interpretacijskih in produkcijskih praks.« (Tsitsipis 1998: 118) JEZIKOVNA IDEOLOGIJA: DEFINICIJE Pojem ideologije »ima veliko zavajajo°ih pomenov in odmevov« (Malmkjær 1992: 105), tako da je pomembno poudariti, da koncept ide­ologije v jezikoslovnih disciplinah, ki se z njim ukvarjajo, najpogosteje nima negativnega predznaka. Prvi pojav termina ideologija je povezan z imenom francoskega flozofa iz 18. stoletja Destutta de Tracyja (1754– 1836), ki je z njim zaznamoval vejo zoologije o razlikovalnih lastnostih °loveških bitij glede na živali. V središ°u njegove pozornosti pa je dej­stvo, da imajo ljudje ideje, ki so vsebina mišljenja. Ideologija je torej za Tracyja znanost o idejah (Silverstein 1998: 123). Temu terminu je nega­tiven pomen dal Napoleon, da bi diskreditiral Tracyjevo delo in delo njegovih kolegov, ker so bili povezani z republikanci. Termin je povezal z zastopniki abstraktnih teorij, ki ne temeljijo na družbeni in politi°ni realnosti. Pomen »znanost o idejah« je v pojmu danes popolnoma opu-š°en, negativna konotacija, ki mu je dodana, pa se je izkazala za zelo odporno. Velika odstopanja v pomenu tega termina so danes zna°ilna celo za humanisti°ne znanosti (Woolard 1998: 5). Eagleton (1991, cit. po Hill 1998: 79) poudarja razliko, ki jo je naredil Raymond Geuss med »deskriptivnimi« in »zani°evalnimi« defnicijami ideologije: »‘Opisne’ ali ‘antropološke’ defnicije izena°ujejo ideologijo s ‘pogle­dom na svet’: ideologija je preprosto sistem verovanj in ne vsebuje presoj o resni°nosti ali vrednosti. V ‘zani°evalni’ defniciji je ideolo­gija ocenjena negativno, pripisan ji je namen nadaljevanja opresiv­nega sistema, ker povzro°a samozavajanje, ali pa zato, ker pravzaprav predstavlja napa°no in izkrivljeno resni°nost.« (Hill, prav tam) Odsotnost negativnega predznaka v pomenu pojma »ideologija« je pou­darjena tudi v okviru kriti°ne analize diskurza: »Jezikoslovci kriti°nega jezikoslovja ideologije ne razumejo kot sistema idej, ki so pravilne ali napa°ne, kot verovanj, ki zapeljujejo ‘izkrivljeno zavest’ in so zato politi°no nezaželena. Primernejša in nevtralnejša je defnicija, ki se nanaša na na°ine, kako ljudje urejajo in zagovarjajo svoje življenje: skupek na°inov, kako ljudje živijo in si hkrati predstavljajo svoje razmerje s pogoji obstoja.« (Malmkjær 1992: 105) Kathryn Woolard (1998) v pregledu splošnih konceptov ideologije in tradicij njene analize v družbenih znanostih lo°i štiri dominantne po­glede na ideologijo: v prvem je ideologija tesno povezana z idejami in se ukvarja s pojavi, kot so zavest, subjektivne predstave, verovanja; v drugem ideologija izhaja iz izkušenj ali interesov, ki so povezani z neko družbeno pozicijo; v tretjem je ideologija v neposredni zvezi z odnosi mo°i in je razumljena kot celota idej, diskurzov ali na°inov poimeno­vanj, ki so namenjeni pridobivanju ali vzdrževanju mo°i; °etrti pogled na ideologijo zajema preobra°anje, napa°no interpretacijo in mistifka­cijo, ki so najpogosteje posledica zaš°ite interesa in ohranjanja mo°i. Na podlagi že klasi°ne defnicije Michaela Silversteina je jezikovna ideologija razumljena kot »sistem predstav o jeziku, ki jih oblikujejo govorci z namenom racionalizirati ali upravi°iti na°ine, na katere sami doživljajo strukturo in rabo jezika« (Silvestrein 1979: 193).57 Judith Irvi­ne (1989: 255) poudarja socio-kulturno dimenzijo jezikovne ideologije in jo defnira kot »kulturno pogojeni sistem idej o družbenih in jezikov­nih razmerjih, vklju°no z moralnimi in politi°nimi interesi, ki se nanj navezujejo«. Podoben pogled na jezikovno ideologijo ima tudi Shirley B. Heath (1989: 53), ki pravi, da gre za »samoumevne ideje in cilje, ki jih ima dolo°ena skupina v zvezi z vlogami jezika v družbenih izkušnjah svojih °lanov«. Alexandra Jae (1999) defnira jezikovno ideologijo kot »ideje o tem, kaj jezik je ali bi moral biti, tj. kulturne ideje o razmerju med jezikovnimi oblikami in družbenimi identitetami«; Woolardova (1998: 3) pa jo vidi kot »implicitne ali eksplicitne predstave, ki se obliku­jejo na obmo°ju preseka med jezikom in ljudmi v družbeni realnosti«. 57 Hillova (1998: 79) poudarja, da je Silversteinova raba pojma »ideologija« v osno-vi zani°evalna, saj vidi jezikovno ideologijo »kot izkrivljanje dejanskih oblik in funkcij jezika, ki zagovarja interese enih na škodo drugih«. .eprav jezikoslovci, ki se ukvarjajo s kriti°no analizo diskurza, poudarjajo, da je pojem ideologije osvobojen negativne konotacije, ima le-ta najpogosteje negativno oznako – tudi v okviru kriti°ne analize diskurza, kjer se defnira kot »dolo°ena predstava ne­kega vidika resni°nosti, ki ga je mogo°e predstaviti tudi druga°e in kjer vsako posamezno predstavo lahko povežemo z dolo°eno ‘družbeno bazo’« oziroma kot »predpostavke, ki so vgrajene v prakse, prek katerih se, praviloma posredno, podpirajo razmerja dominacije« (Van Noppen 2004: 112). Posamezni teoretiki kriti°ne analize diskurza, kot npr. R. Fowler, opozarjajo na dejstvo, »da je pred­pogoj za akademsko kredibilnost posameznih disciplin razvoj teoreti°nega mo-dela in metodološkega aparata, ki nista a priori ideološka« (prim. Van Noppen 2004: 113). V vseh teh defnicijah so v središ°u pogledi na jezik samih govorcev ter na°ini, s katerimi se razli°ni družbeni pojavi skozi te poglede artiku­lirajo. V antropologiji je ve°krat poudarjena zmožnost jezikovne ideo­logije, da vpliva na oblikovanje identitete, zato se ta vidi predvsem kot skupna vrednota ene skupnosti (Gynan). Ta na°in dolo°anja jezikovne ideologije je izpeljan iz pogleda na ideologijo kot na skupino obrazcev in dojemanj, ki jih je sprejela ve°ina °lanov skupnosti (ali pa se kot taki le interpretirajo): »Na celotnem podro°ju družbenega življenja obstajajo bolj ali manj med seboj povezani pomenski vzorci, ki se nam zdijo tako splošno sprejeti, da jih ne postavljamo ve° pod vprašaj in s tem prispevamo k interpretaciji dejstev in dogodkov kot ‘naravnih’. Take vzorce pona­vadi imenujemo ideologije.« (Verschueren 2001) JEZIKOVNA IDEOLOGIJA IN ANALIZA DISKURZA Epistemološko gledano je jezikovna ideologija lahko predmet preu-°evanj v jezikoslovju in antropologiji predvsem zaradi dvojne narave jezika – njegove kategorije so lahko namre° strukturirane (linearne, obvezne) ali pa družbene (indeksne, pragmati°ne, javne) (Lucy 1997: 306; prim. Levinson 1997). »Velik del pomena in s tem komunikacijske vrednosti, ki jih imajo jezikovne oblike, je v ‘indeksni’ povezavi med jezikovnimi znaki in kontekstualnimi dejavniki njihove rabe – torej v povezavi jezikovnih znakov z govorci, okoljem, temami, institucijami in z drugimi vidiki družbeno-kulturnih svetov.« (Kroskrity 2000: 7) Tsitsipis (1998) opozarja, da je jezikovno ideologijo mogo°e »brati« na ravni delov izjav, ki se lahko segmentirajo – torej na ravni jezikovnega gradiva –, pa tudi na vsebinski ravni, kjer se izlo°ajo ideološka jedra, pre­poznavna v diskurzu ve°ine govorcev. V vsakem primeru je diskurz osre­dnja enota analize v tem bralnem procesu: »diskurz je /…/ zveza oziroma dejanski in konkretni izraz razmerja med jezikom in kulturo. V diskurzu se oblikujeta, preoblikujeta, spreminjata in subtilno uglašujeta tako jezik kot kultura v obmo°ju njunega stika.« (Sherzer 1987: 296) V »branju« jezikovne ideologije iz vzorcev diskurza je klju°no navezo­vanje odnosov med jezikovno rabo in zavestjo govorca o tej rabi, kar se v literaturi omenja predvsem kot metapragmati°na zavest (ang. me-tapragmatic awareness). Druga°e povedano, »govorci v manjši ali ve°ji meri vedo, kaj delajo, ko uporabljajo jezik« (Verschueren 2001). Pokaza­telje metapragmati°ne zavesti lahko zasledimo na razli°nih ravneh je­zikovne rabe. Naj omenimo samo nekatere: diskurzivni markerji, alter-nacija kodov, raba premega in odvisnega govora itn. Ti pokazatelji imajo dvojno vlogo: po eni strani postavljajo uporabljeno jezikovno gradivo v dolo°en kontekst, po drugi pa delujejo kot signali jezikovne refeksije uporabnikov jezika med interpretacijo družbene resni°nosti ter so tako v neposredni povezavi z jezikovno ideologijo – z njihovo pomo°jo je mogo°e defnirati njen pomemben vidik: »Ko elementi metapragmati°ne zavesti oblikujejo stabilne okvire in-terpretacije, povezane z naravo in družbenim funkcioniranjem jezi­ka, govorimo o jezikovnih ideologijah.« (Verschueren, nav. d.) Ideološka jedra Jezikovna ideologija se, razen v formalnih elementih diskurza, kaže tudi na vsebinski ravni: v diskurzu je mogo°e prepoznati »splošna mesta«, ki se, ko gre za jezikovno ideologijo pripadnikov skupnosti v procesu za­menjave jezika, na širši ravni nanašajo na vzpostavljanje nasprotja med neko˜ (°as pred zamenjavo jezika in pred velikimi družbenimi spre­membami, ki so jo povzro°ile) in zdaj (°as, v katerem prevladuje jezik ve°ine, na katerega se vežeta družbeni prestiž in ideja napredka). Ko se je Hillova (1992: 263–280) ukvarjala z jezikovno ideologijo mehiških Indijancev Nahuatl, je naletela na enako nasprotje, ki se sicer nahaja v dveh prevladujo°ih ideoloških diskurzih v tej skupnosti: v diskurzu nostalgije in v diskurzu modernosti, ki ob°asno prekine nostalgi°ni di­skurz. Diskurz, ki se oblikuje okoli ideoloških jeder, ni zaznamovan s koherentnostjo, vendar je o ideoloških jedrih mogo°e govoriti zato, ker se oblikujejo po dolo°enih pravilih, kot je veriženje (navajanje enega od njih navadno povle°e za seboj tudi navajanje drugih), vzpostavljanje pomenskih odnosov na ravni diskurza, kot so kontrast, vzporednost itn. (prim. Tsitsipis 1998; Hill 1998). Hillova (nav. d., 70–71), ko govori o diskurzu nostalgije pri Indijanacih Nahuatl, poudarja, da kompleksna semioti°na logika povezuje – poleg veriženja in vzpostavljanja paralel v govoru – tudi »razli°ne diskurze, ki jih ozna°uje posplošen pojem ‘veliko °asa nazaj’. Diskurz nostalgije vklju°uje ‘mnogotere znake’: elemente, ki ne samo da se nanašajo, temve° tudi indeksno priklicujejo celoten družbeni red, povezan z in achto (neko°, v preteklih °asih, op. T. P.).« Tsitsipis (1998: 132) lo°i štiri osrednja ideološka jedra v diskurzu Arva­nitov v Gr°iji: »1) V preteklosti so ljudje trpeli zaradi težkih okoliš°in, vendar so bili moralni principi na zelo visoki ravni. 2) Takrat se je zelo upo­števal koledarski red v družbenem in verskem življenju, medtem ko se danes ne upošteva. 3) Družbene vloge so bile vnaprej dolo°ene z normami, tako da stvari niso bile prepuš°ene naklju°ju, medtem ko se danes soo°amo z ohlapno moralo in vedenjem ljudi. 4) Jezik ar­vanítika je bil nekdaj °ist: ljudje v govoru niso mešali svojega jezika z grš°ino, medtem ko je danes postala arvanítika spa°en jezik.« Tsitsipis (nav. d., 119) izhaja iz avtorjev, kot sta Woolardova (1992) in Eagleton (1991), in kot ideološkega defnira vsak segment diskurza, ki je na dolo°en na°in povezan z odnosi mo°i. V dvojezi°nih skupnostih, kot so Arvaniti v Gr°iji ali Srbi v Beli krajini, se kodi, ki jih uporabljajo govorci, navezujejo na vrednote, kot so distanca in solidarnost, tradicija in napredek, nostalgija in modernost. Ideološka jedra, okoli katerih se oblikuje diskurz pripadnikov takšnih skupnosti ob interpretaciji druž­bene resni°nosti, se lahko nanašajo neposredno na jezik in predstavljajo metapragmati°ne izjave (takšno je Tsitsipisovo jedro 4)), lahko pa se nanašajo na omenjene vrednote (ki so vedno rezultat odnosov mo°i), ne da bi se neposredno nanašala na jezik. Pri tem gre kljub vsemu za infor­macije, ki so pomembne za jezikovno ideologijo prav zato, ker se kodi, ki so na voljo skupnosti, povezujejo s temi vrednotami. Nekatera med takimi ideološkimi jedri so univerzalna, kot na primer to, da pripadniki starejših generacij poudarjajo, da so bili neko° ljudje revnejši, vendar bolj moralni (prim. Petroviˆ 2000). Vendar v primeru zamenjave jezika ideološka jedra dobijo novo funkcijo in ve°jo težo, saj se poleg na°ina življenja v skupnosti menjajo (oziroma zamenjajo/zgubijo) tudi nekatere od njenih ihnerentnih zna°ilnosti, kot sta jezik in religija. Analiza jezikovne ideologije nam na vsebinski ravni ne ponuja ko­herentne slike o skupnosti, v kateri imajo njeni °lani jasno defnirane in nespremenljive vloge ter dosledno izražajo svoja stališ°a. Skupnosti si ni treba predstavljati kot enotne celote, katere vsi °lani mislijo in govorijo enako. Ve°ina raziskovalcev jezikovne ideologije poudarja dialekti°no naravo interpretacijskih modelov, ki jih uporabljajo °lani skupnosti. Poudarili smo že, da so skupnosti, ki gredo skozi proces zamenjave je­zika, zaznamovane s spopadom razli°nih jezikovnih ideologij in da je jezikovno ideologijo treba razumeti kot »ve°glasno« in dialekti°no ka­tegorijo. Teoreti°ni koncept jezikovne ideologije »kot pomemben posredo­valec v zamenjavi jezika /…/ zagotavlja sredstva za izogibanje mehani°­ni oceni dinami°nih jezikovnih pojavov« (Tsitsipis 2004: 569). Tak kon­cept tudi omogo°a, da se z obravnavo jezikovne rabe, analizo pojavnih oblik metapragmati°ne zavesti in ideoloških jeder pri °lanih majhnih etni°nih skupnosti vzpostavi stik med jezikovno prakso in interpreta­cijskimi modeli ter širšimi družbenimi procesi, po drugi strani pa, da se procesi, skozi katere prehaja neka majhna etni°na skupina, postavijo v širše interpretacijske okvire, s °imer se izogne esencializmu, idealizaciji in izolaciji skupine ter njenih pripadnikov. * Jezikovna ideologija, razumljena kot perspektiva, skozi katero je mogo-°e opazovati odnos med diskurzivnimi oblikami in družbenimi proce­si, bo osrednja tema analize v naslednjih poglavjih, kjer bomo poskušali predstaviti dialektiko med lokalnim in nacionalnim ter med jezikom in idejami o jeziku ko gre za etnolingvisti°no skupnost Srbov v Beli krajini. Verjamemo, da lahko tak pristop omogo°i celoten vpogled v logiko identitetnih in jezikovnih strategij pripadnikov lokalnih etno­lingvisti°nih skupnosti, s °imer se, vsaj do neke mere, zmanjša nevar­nost vrivanja interpretacijskih modelov, pogojenih s pozicijo, pogledi in ideologijo raziskovalca samega. 5. ZAMIŠLJANJE SKUPNOSTI NA PROSTORIH BIVŠE JUGOSLAVIJE IN SRBI V BELI KRAJINI ZAMENJAVA JEZIKA IN PROCES OBLIKOVANJA NACIJ Tsitsipis (1998, 2003) tesno povezuje proces zamenjave jezika pri Arva­nitih v Gr°iji s širšim ideološkim procesom subordinacije. Subordinacija je »proces, pri katerem je prišlo do postopne zamenjave arvanítike pod vplivom prevladujo°ega ideološkega in družbenega oblikovanja grške nacionalne zamišljene skupnosti« (Tsitsipis 2003: 548). Ta proces kaže, da »je bil družbeni (kolektivni) agent izpostavljen odlokom drugega, prevladujo°ega agenta, ne da bi lahko razvil diskurz upora« (nav. d., 548, f. 8; prim. Laclau/Moue 1985). Tsitsipis (nav. d., 547) tudi poudarja, da celoten vpogled na jezi­kovno ideologijo manjšinske skupine ni mogo°, °e ne upoštevamo pre­vladujo°ega nacionalnega diskurza in sfere javnega,58 v kateri se ta dis-kurz oblikuje. Tudi proces zamenjave jezika pri Srbih v Beli krajini, katerega družbenozgodovinski kontekst in pojavne oblike v jezikovni praksi smo predstavili v prvem, drugem in tretjem poglavju, lahko v tem smislu interpretiramo kot proces, skozi katerega se ta lokalna etnolingvisti°­na skupnost vklju°uje v širše družbene odnose ter iz lokalne skupnosti postopoma postane del nacionalnih struktur.59 Ta proces je nelo°ljivo povezan s procesom oblikovanja nacij, lahko celo re°emo, da sta si ena­ka (prim. Tsitsipis 1998: 2–3, 2003: 548). Zato bo to poglavje posve°eno diskurzu, s katerim se oblikuje identiteta Srbov v Beli krajini, ki je v ne­posredni povezavi s procesom oblikovanja nacij na ozemlju, ki zajema vse južne Slovane razen Bolgarov. .eprav pripadniki lokalne skupno­sti v oblikovanju tega diskurza nimajo nikakršnega deleža, se ideološki konstrukti, ki se v njem pojavljajo, odražajo tudi v jezikovni ideologiji samih Srbov v Beli krajini in kažejo, kako se širši družbeni procesi zr­calijo v pogledih in identitetnih strategijah lokalne skupnosti. Ob tem je 58 Z razmerjem med sfero javnega, procesom zamenjave jezika in jezikovno ideolo­ gijo Srbov v Beli krajini se bomo ukvarjali v šestem poglavju – glej podpoglavje »Nacionalni jezik in materni idiom« 59 Prim. Tsitsipis (1998: 2): »Izkušnje in pogledi v zvezi z arvanítiko, predstavljeni in reproducirani v pripovedih, veliko govorijo o spreminjajo°em se svetu v bi- stveni dialektiki med lokalno skupnostjo in državo – nacijo.« treba opozoriti na dve stvari: ena je mejni položaj Srbov v Beli krajini,60 druga pa posebnost procesa ustvarjanja nacionalnih držav na tem oze­mlju, kar je v veliki meri posledica jugoslovanske dediš°ine. €ZUNANJA. OBLIKOVANJA IDENTITETE SRBOV V BELI KRAJINI Benedict Anderson v knjigi »Zamišljene skupnosti« (Anderson 1991 [prva izdaja 1983]) zagovarja mnenje, da je nacija zamišljena politi˜na skupnost, saj niti pripadniki najmanjšega naroda nikoli ne spoznajo vseh svojih rojakov, jih ne sre°ajo in ne slišijo zanje, kljub temu pa ima vsak med njimi idejo o skupnosti in povezanosti. Poleg omenjenega je narod skupnost, ki si jo predstavljamo kot omejeno in suvereno hkrati: kot omejeno zato, ker imajo tudi najštevilnejši narodi dolo°ene, °eprav spremenljive meje, onkraj katerih živijo drugi narodi; kot suvereno pa zato, ker se vedno povezuje z idejo svobode, ki jo zagotavlja suverena država (Anderson 1991: 6–7). V zadnjih dveh stoletjih je bilo na podro°ju, v katero sodi tudi Bela krajina, ve° poskusov ustvarjanja držav, nacionalnih in ve°nacionalnih, znotraj njihovih meja pa so živeli ljudje, za katere je bilo treba najti in poudariti podobnosti, ki jih povezujejo. .eprav po številu °lanov zelo majhna skupina so imeli Srbi v Beli krajini pogosto pomembno mesto v akademskem in javnem diskurzu, ki je pomagal pri oblikovanju zami­šljenih skupnosti, kot sta Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in po­vojna Jugoslavija, ter pri oblikovanju nacionalnih skupnosti – držav po razpadu Jugoslavije v za°etku devetdesetih let 20. stoletja. Ker vzposta­vljanje stikov med razli°nimi skupinami (na podlagi skupnega porekla, vere, jezika, ozemlja, ki si ga delijo itn.) praviloma spodbudijo in obli­kujejo elite in ker gre v primeru Srbov v Beli krajini za skupnost brez lastne elite, ki bi promovirala njene družbene in kulturne vrednosti, je ideologija nacionalnega vedno oblikovana od zunaj, z javnim, aka-demskim in psevdoakademskim diskurzom antropologov, etnografov, zgodovinarjev, pa tudi novinarjev, politikov in drugih, ki sodelujejo v oblikovanju javnega diskurza. To velja za ve°ino tovrstnih majhnih in lokalnih skupnosti. Ker pa v zamišljenih skupnostih, kot so narodi, nji­hovi pripadniki tudi sami prevzemajo idejo o skupnosti in sodelujejo 60 Uskoki so se v 16. stoletju naselili na meji med obema deloma avstro-ogrskega imperija. V °asu razpada Vojne krajine (1869–1881, prim. Kaser 1997) sta se Bela krajina in Žumberak znašla med vojvodino Kranjsko in Hrvaško kraljevino. O diskurzu, s katerim se ti dve pokrajini izrisujeta kot del enega ali drugega podro-°ja, gl. Zajc 2003. v procesu »zamišljanja«, so v diskurzu pripadnikov majhne skupnosti Srbov v Beli krajini prepoznavni tudi nekateri ideološki pojmi, ki so jih oblikovale zunanje elite. Ti pojmi se bodisi problematizirajo bodisi postanejo sprejemljivi in se preoblikujejo v skladu z interesi in potreba-mi skupnosti ali njenih posameznih °lanov. Ti procesi preoblikovanja so »ogledalo«, ki odseva, kako se širši zgodovinski in družbeni proce­si odražajo v vsakdanjem življenju in družbenih strukturah, v sistemu vrednosti in v identitetnih strategijah na mikroravni ter kako te proce­se sprejemajo in interpretirajo °lani lokalnih skupnosti. V tem poglav­ju se bomo ukvarjali z ideološkimi vidiki diskurzivnega oblikovanja skupnosti Srbov v Beli krajini kot dela širših »zamišljenih skupnosti« v razli°nih zgodovinskih kontekstih in v procesih oblikovanja razli°nih nacionalnih identitet, v katerih je ta majhna skupnost posredno sode­lovala – v jugoslovanski, srbski in slovenski.61 Posebno pozornost bomo namenili diskurzu, ki se je oblikoval v dveh zgodovinskih trenutkih: prvi je obdobje neposredno pred in v °asu oblikovanja skupne jugoslo­vanske države, Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918, drugi pa obdobje ob koncu osemdesetih in na za°etku devetdesetih let 20. sto­letja, ko so se iz nekdanjih jugoslovanskih republik ustvarile nacionalne države in ko je lokalna etnolingvisti°na skupnost Srbov v Beli krajini postala del nacionalne države – Republike Slovenije – s slovenš°ino kot nacionalnim jezikom.62 Ta dva zgodovinska trenutka sta pomembna predvsem za pogled na dialektiko med razli°nimi diskurzi, skozi katere se je oblikovala etni°na, kulturna in nacionalna identiteta na podro°ju jugovzhodne Evrope, predvsem v deželah nekdanje Jugoslavije. Ko gre za institucionalno promovirane ideje, predstavljata omenjena trenutka dve skrajni to°ki na osi med procesoma konvergence in divergence. V procesu, ki je imel za posledico oblikovanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, sicer pa je temeljil na idejah in naporih ilirskega gibanja, so lastnosti, skupne južnoslovanskim ljudstvom, poudarjali v javnem diskurzu, na ideološki ravni pa je bilo °utiti nagibanje k °im ve°jemu izena°evanju (sicer raznorodnih) skupin, ki so se znašle v mejah sku­pne države.63 Ta diskurz obenem tudi ozna°uje izjemno pozitiven od­ 61 Ve° o znanstvenem diskurzu o Srbih v Beli krajini piše Promitzer 2002. 62 Po 11. °lenu Ustave Republike Slovenije iz leta 1991 je uradni jezik v Sloveniji slo­ venš°ina. Na podro°jih, kjer živita madžarska in italijanska manjšina, sta uradna jezika tudi madžarš°ina in italijanš°ina (URS 1991). 63 Jasna ponazoritev vztrajanja na »enotnosti« južnoslovanskih narodov v Kraljevi­ ni je tudi poskus institucionalne jezikovne »združitve«: v 3. °lenu Ustave, sprejete 28. 6. 1921 (t. i. Vidovdanska ustava), piše, da je »uradni jezik Kraljevine srbsko­hrvaško-slovenski« (Bugarski 1997: 29). nos do raznolikosti (etni°ne, jezikovne in kulturne) znotraj omenjene južnoslovanske celote. Razpad te celote na za°etku devetdesetih let 20. stoletja in oblikovanje nacionalnih držav je na drugi strani spremljal diskurz, v katerem so se konstituirale in mo°no poudarjale razlike med posameznimi jugoslovanskimi narodi, obenem pa so proces spremlja­li napori nacionalna ozemlja predstaviti kot homogene in koherentne celote. Opisana dialektika med razli°nimi diskurzi dobi popoln smisel šele, °e jo obravnavamo v širših, evropskih okvirih, saj ima diskurz, s katerim se je uveljavljal proces ustvarjanja nacionalnih držav na teh ob-mo°jih, zahodnoevropske korenine. To je pomemebno, da bi se pokaza-lo, da ideološki procesi, s katerimi so se oblikovale nacije v jugovzhodni Evropi, niso nikakršen »bistveno balkanski« pojav, ampak gre za pojav, ki je povezan s širšim kontekstom vzpostavljanja nacionalnih držav na evropski celini. Da bi lahko dekonstruirali ideologijo, po kateri se prav raznolikost in mešanica etni°nih skupin nahajata v izhodiš°u nacional­nih spopadov na Balkanu in po kateri je tak položaj v ostrem nasprotju s situacijo v nacionalnih državah zahodne Evrope, je treba izhajati iz razvoja zahodnoevropskega diskurza, ki tematizira odnos med etni°no, jezikovno, kulturno in versko raznolikostjo na eni ter nacionalno drža­vo na drugi strani. S takega zornega kota je mogo°e opazovati izmenjavo in nasprotovanje razli°nih javnih diskurzov o lokalni etnolingvisti°ni skupnosti Srbov v Beli krajini v širših zgodovinskih okvirih. Dialektika diskurzov, ki bo tu predstavljena, je tesno povezana s procesom ustvar­janja nacionalnih držav na evropskih tleh, zato izstopa iz lokalnih, slo­venskih, jugoslovanskih ali balkanskih okvirov. Diskurzivno oblikovanje Balkana Najsevernejši del nekdanje Jugoslavije, Republika Slovenija, je bila v marsi°em druga°na od drugih delov države, ustvarjene leta 1918. Ena najpomembnejših razlik je bila, da je bila Slovenija etni°no relativno homogeno podro°je, druge dele države pa je, tako kot preostali del Bal­kanskega polotoka, zaznamovala izrazita etni°na, kulturna, verska in jezikovna raznolikost.64 Slovenska južna pokrajina Bela krajina pa je imela številne zna°ilnosti, na podlagi katerih jo je bilo mogo°e povezati Številni južnoslovanski antropologi so v prvih desetletjih 20. stoletja v roman-ti°nem slogu pisali o majhnih etni°nih skupnostih na Balkanu ter poudarjali njihovo eksoti°nost in avtenti°nost (prim. Promitzer 2004; Cvijiˆ 1987 [1922]; Smiljaniˆ 1905). Župani° se je v okviru svojih fzi°noantropoloških raziskovanj poleg Srbov v Beli krajini ukvarjal tudi s prebivalci Kosova in Makedonije, kjer je z Balkanom. Zanjo je bila zna°ilna precejšnja etni°na pisanost: poleg Slo­vencev in Srbov so v njej (predvsem do druge svetovne vojne) živeli Ko°e­varji, prebivalci nemškega rodu, poleg njih pa še Hrvati in tudi Romi. Zaradi ve°etni°nih obrazcev, ki so bili navzo°i v Beli krajini, si je slovenski antropolog Niko Župani°,65 tudi sam Belokranjec (rojen v vasi Griblje),66 zelo prizadeval poudariti »balkanske« lastnosti tega dela Slo­venije. Taka Župani°eva prizadevanja ter interes, ki ga je posvetil tudi srbski skupnosti v Beli krajini,67 so razumljivi, °e izhajamo iz tega, da je bil tudi sam velik zagovornik jugoslovanske ideje ter da je imel v Kralje­vini Srbov, Hrvatov in Slovencev aktivno politi°no vlogo (gl. Promitzer 2003).68 Župani° je Belo krajino opisal kot »majhno Jugoslavijo« in »zaho­dni Balkan, dan v miniaturi« (Promitzer 2003: 161, 163); v monografji iz leta 1912, v kateri je obravnaval Srbe v Beli krajini, pa je Župani° zapisal, da Belokranjec »že doma pride v stik z vsemi južoslovanskimi plemeni razen Bolgarov« (Županiˆ 1912: 16). Vsa južnoslovanska plemena, razen Bolgarov, so se leta 1918 znašla znotraj meja Kraljevine SHS. Župani° s simpatijami poudarja eksoti°nost pravoslavnih prebivalcev Bele krajine: »Za pravoslavne praznike, ko pred cerkvijo sv. Jovana v Bojancih do-ma°ini plešejo kolo in pojejo ljudske pesmi, prihaja sem slovenska in-teligenca iz najbližjega mesta .rnomlja in mesteca Vinica, /…/ da bi si ogledala te eksoti°ne ljudi z balkanskega orienta.« (nav. d., 10) tudi raziskoval etni°no mešana podro°ja; navduševal se je predvsem nad .erkezi na Kosovu (Promitzer 2003: 311–312). 65 Ime tega avtorja v literaturi zasledimo v razli°nih oblikah: Županiˆ, Župani°, Zupani°, Zupaniˆ (prim. Promitzer 2003a: 32). V tej študiji ga navajamo v obli­ki Župani°, razen v citatih, kjer navajamo obliko, ki je uporabljena v citiranem delu. 66 O Niku Župani°u in njegovem mestu v slovenski etnologiji in antropologiji piše Promitzer (2003). 67 Župani° je avtor prve monografje o Srbih v Beli krajini (Županiˆ 1912). 68 V dokumentu z naslovom »Delo na antropološko-paleontološkem oddelku Etnografskega muzeja 1914–1920«, ki ga hranijo v Arhivu Etnografskega muzeja v Beogradu pod številko 117/II, Niko Župani° piše: »Podpisanega je Vojaško mi-nistrstvo ob koncu julija 1914 poslalo na službovanje v Vojaško cenzuro v Nišu, v za°etku decembra istega leta po slavni srbski zmagi na Rudniku in Kosmaju pa je bil razrešen dolžnosti, da bi se lahko °im intenzivneje posvetil nacionalnemu delu v zvezi z osvoboditvijo in združevanjem Srbov, Hrvatov in Slovencev iz av-stro-ogrske monarhije.« (cit. po Bižiˆ Om°ikus 2003: 275; izvirnik listine je napi­san v srbš°ini in v cirilici). Župani° je med prvo svetovno vojno kot predstavnik Slovencev v Jugoslovanskem odboru v Londonu bival v Atenah, Rimu, Parizu, Londonu in ZDA. Na za°etku leta 1919 ga je vlada Kraljevine SHS poslala v Pariz na mirovno konferenco kot tehni°nega delegata v etnografski sekciji, kjer je vodil podsekcijo za dolo°anje nemško-slovenske meje (nav. d., 276). To majhno podro°je, piše Župani°, »je etnografsko tako pestro, da je °lovek na vsakem koraku presene°en nad raznolikostjo govora, ljudske psihe in materialne kulture« (nav. d., 6). Kljub pisanosti in mešanici ljudstev pa Župani° poudarja dejstvo, da je Srbom v Beli krajini uspelo ohraniti »življenjsko mo°« ter lepoto in °istoto materinš°ine: »Od mo°nega stebla srbskega plemena, v katerega so zarezali divji Otomani, so del°ki dale° poleteli. Nekateri so padli tudi v Kranjsko vojvodino, vendar se niso zgubili, temve° jim je uspelo ohraniti svojo življenjsko mo˜ vse do danes.« (nav. d., 7; poudarila T. P.); »Marindolci in Bojan°ani /…/ so edini med kranjskimi Srbi, ki jim je uspelo poleg starega lepega jekavskega nare°ja, obleke in šeg ohraniti tudi svojo pravoslavno vero.« (nav. d., 9; poudarila T. P.) V kon°nem poro°ilu o eni izmed znanstvenih ekskurzij v Belo krajino je Župani° zapisal: »Na tej poti si je podpisani ogledal narodno življenje v prvi vrsti v vaseh ob Kolpi, ker se je tam ohranilo najve° šeg in navad narodnih tradicij, ker je tam ljudstvo najbolj ˜isto.« (Županiˆ 1910, cit. po: Promi­tzer 2003: 162; poudarila T. P.) Tak diskurz, ki ga zaznamuje dvoje nasprotujo°ih si meril: navdu­šenost nad mešanico naroda po eni in poudarjanje °istosti naroda in jezika po drugi strani, je zna°ilen tudi za osrednje podro°je Župani°e­vega znanstvenega zanimanja, fzi°no antropologijo: njegove raziskave temeljijo na pojmu (etni°ne) »°istosti«, vendar vedno v kombinaciji z ne-°im, kar bi se po aktualni terminologiji lahko zaznamovalo kot diskurz multikulturnosti. Promitzer (2002: 183) poudarja, da »so v tem obdobju diskurz °istosti pogosto kombinirali z diskurzom multikulturnosti; v primeru Nika Župani°a slednji predstavlja diskurz jugoslovanstva.« Po Župani°u so Srbi v Beli krajini še edino preživelo »zdravo bal­kansko jedro«, ki ga ni pokvaril vpliv zahodne Evrope. Tradicionalni ples – kolo ter bela narodna noša, zna°ilna za Belo krajino, izginjata skupaj s patriarhalno moralo. Po drugi strani, mo°nejši vpliv »Bavarcev in Sloven-cev s severa Bele krajine«, kot poudarja Župani°, prinaša višjo materialno kulturo in pospešuje razvoj individualizma (Župani° 1925: 148–149). Diskurzivno oblikovanje balkanske jezikovne ideologije .eprav je bila stvaritev skupne jugoslovanske države leta 1918 de­janje, s katerim so se južnoslovanski narodi osvobodili odvisnosti od dveh velikih imperijev – otomanskega in avstro-ogrskega –, in je pri­spevala ustvarjanju posebnih nacionalnih identitet pri južnoslovanskih narodih, so oblikovanje Kraljevine SHS spremljala tudi prizadevanja za vzpostavitev skupne južnoslovanske identitete, ki se je pozneje imeno­vala jugoslovanska. Izrazito pozitiven odnos do lingvisti°ne in etni°ne raznolikosti pri Župani°u, °igar delo sodi med taka prizadevanja, ni zna°ilen za opazovalce z Zahoda, ki so približno v istem obdobju pisali o Balkanu. S tedanje perspektive Zahoda so to raznolikost doživljali prej kot nekakšno zmedo in kot nekaj, kar ostro nasprotuje ideji »evropskega reda«, v katerem je etni°na pripadnost v tesnem stiku z nacionalnim je­zikom in ozemljem. .e si pobliže ogledamo diskurz, katerega avtorji so potopisci, novinarji, uradniki in znanstveniki z Zahoda, ki so ob koncu 19. in za°etku 20. stoletja »odkrivali« balkansko mešanico narodov, reli­gij in jezikov, bomo videli, da to raznovrstnost vidijo kot nekaj, kar pov­zro°a zmedo in je neprijetno, hkrati pa vznemirja. Irvinova in Galova (2000: 64) navajata vrsto primerov, ki potrjujejo tak odnos: nemški geo­graf Karl von Östreich je na za°etku 20. stoletja napisal naslednje vrstice o Balkanu: »Namesto rasno °istih Turkov in Albancev najdemo ljudi, ki so rasno mešani /…/ in katerih ve°jezi°nost nas zavaja, ko poskušamo dolo°iti njihovo poreklo, ker se v°asih štejejo za Grke, v°asih za Bolgare, v°asih pa za Vlahe.« (von Östreich 1905: 270) Drugi potopisec iz tega °asa, Lucy Garnett, takole opisuje balkansko »konfuzijo«: v Makedoniji »se °lani grško govore°e skupnosti lahko opredelijo kot Vlahi, Albanci ali celo Bolgari, medtem ko prebivalci slovanske vasi lahko zase povejo, da so grškega porekla /…/. Vsi ti razli°ni etni°ni elementi so v številnih pokrajinah Makedonije in v mestih brezupno pomešani in prepleteni.« (Garnett 1904: 234–235) Maria Todorova (2001: 119) navaja, da so ne­kateri avtorji potopisov v 18. stoletju mešali etni°na in lokalna ime­na, imena za družbene in poklicne skupine ter vzdevke. V isto skupino so uvrstili: Hussaren (posebne avstrijske in madžarske vojaške enote), Heydukken (hajduke, bojevnike proti Turkom), Tolpatchen (nerodne­že), Insurgenten (upornike), Sclavoniern (Slovane), Panduren (albanske stražnike), Varasdinern (prebivalce Varaždina, mesta na severovzho­dnem Hrvaškem), Lycanern (prebivalce Like), Croaten (Hrvate), Morla-ken (Morlake), Raitzen (Srbe), Walachen (Vlahe), Dalmatiener (Dalma­tince), Uskoken (uskoke; prebivalce Vojne krajine) (prim. tudi Schubert 1991: 185–186). Ehrenpreis (1928: 12) opisuje »levantinski tip, ki živi na obmo°ju med Balkanom in Sredozemljem, kot psihološko in družbe-no neustaljeno obliko, mešanico vzhodnjaka z zahodnjakom, ve°jezi°­no /…/, površno in nezanesljivo«. Todorova (2001: 133) navaja besede potopisca z Zahoda, ki so se mu upirali »plesi katoliških Slovanov ob dalmatinski obali, zlasti pa verski obredi mož, ‘divjih kot kake zveri’ ki so peli molitve ‘v njihovem pol latinskem, pol slovanskem jeziku’«. Ta mešana, polovi°na narava jezika je bila v skladu s predstavo o ljudeh na Balkanu, ki so jo ustvarili številni potopisci in etnograf z Zahoda, °eš da gre za »polrazvite, polcivilizirane, polorientalne« ljudi, ki so ve­dno v medprostoru in zato nepredvidljivi in nezanesljivi. Eksplicitno povezovanje ve°jezi°nosti in posledic stika med jeziki z lastnostmi, kot sta nestabilnost in nezanesljivost, kar lahko razberemo izpod peres po­topiscev, je rezultat zahodne jezikovne ideologije, po kateri ve°plastne identitete povzro°ajo tudi ve°plastno lojalnost oziroma nelojalnost. Po tej ideologiji se kategorije, kot so etni°nost, jezik in nacija, nagibajo k izena°evanju, vsaka situacija, v kateri niso izena°ene, pa se doživlja kot nenaravna in nerazumljiva. Zaradi mešanice jezikov in identitet, ki ne ustreza razmerju ena proti ena, ki predstavlja zahodnim družbam idealni model v procesu oblikovanja nacij, opazovalcem z Zahoda ni uspelo dojeti funkcije bal­kanske ve°jezi°nosti in dejstva, da je bila ve°jezi°nost pogosto strate­gija za preživetje v negotovih okoliš°inah na Balkanu ter predpogoj za uspešno trgovino in ekonomsko prosperiteto (Irvine/Gal 2000: 64; gl. tudi Goman 2002: 15–16); v nasprotju do tega, se znotraj ideologije zahodnoevropskega reda ve°jezi°nost dojema kot ovira za razvoj. Župani° je v skladu z idejami jugoslovanske ve°nacionalne države videl ve°jezi°na okolja, tipi°na za Balkan, kot zdrava in izvirna. Kot poudarja Promitzer (2002: 182), »je Župani° s svojimi prispevki dolo°il bistvene diskurzivne okvire za nadaljnjo obravnavo srbskih pravoslav­nih vasi v Beli krajini /…/. Etnografski pristop k omenjeni tematiki je zaznamovan s °arom romantizirane eksotike, zaradi njene vklju°enosti v iskanje odgovora na vprašanje: kako dale° na sever seže Balkan?« Zahodnoevropska jezikovna ideologija temelji na ostrem zopersta­vljanju balkanski jezikovni ideologiji in je del veliko širšega kompleksa ideološkega oblikovanja (zahodno)evropskega centra, ki se zopersta­vlja vzhodnoevropski in jugovzhodnoevropski periferiji.69 Ob tem pa je jasno, da se enaki interpretacijski obrazci pojavljajo v obeh okoljih ter da situacija pred ustvarjanjem držav-nacij v drugih delih Evrope ni bila druga°na od tiste na Balkanu, tako kot ni druga°na niti danes, upoštevajo° dejstvo, da se je sestava prebivalstva v Evropi in Severni Ameriki po letu 1950 drasti°no spremenila (Hoerder 2003: 1). Ve°ji del diskurza, ki ga najdemo v literaturi o Balkanu iz 19. in zgodnjega 20. stoletja, ozna°uje to, kar Todorova zaznamuje s terminom balkanizem. Avtorica navaja, da so v poznem 19. stoletju prevladali dolo°eni tropi v predstavah o jugovzhodni Evropi, zlasti o tistih delih, ki so bili pod 69 Ve° o tem v Luthar/Petroviˆ 2005. otomansko oblastjo (Todorova 2001; prim. Brown 2003: 58). Po drugi strani ta avtorica poudarja, da »je Balkan postajal evropski tako, da je odvrgel zadnji preostanek cesarske zapuš°ine, ki je v tistem °asu vsepovsod veljala za pomanj­kljivost, in tudi tako, da je povzel in posnemal enotno evropsko na­cionalno državo kot oblikovno normo družbene organizacije. .isto mogo°e je, da je tisto, °emur smo pri°a danes in kar se nam je zdelo, da je nekakšno balkansko jedro, pravzaprav dokon°na evropeizacija Balkana. .e je Balkan enakovreden svoji otomanski zapuš°ini, kar mislim, da je, je to ena izmed zaklju°nih stopenj konca Balkana.« (Todorova 2001: 39; prim. tudi Goman 2002)70 Povezanost ve°jezi°nosti in multikulturnosti z vrednotami zahodne Evrope je med drugim v današnjih °asih razvidna tudi iz intenzivne promocije teh vrednot v kontekstu Evropske unije. Vendar je znotraj tega konteksta, v katerem je »postala multikulturna sestava prebivalstva v evropskih državah parola v javnih razpravah, le malo takih, ki vedo, da je bila kulturna interakcija pravilo skozi zgodovino« (Hoerder 2003: 1). .eprav se pri multikulturnosti vztraja, »ostaja javni diskurz tesno povezan s tradicionalnimi koncepti na­cionalnih kultur. Pri tem se znanost še naprej osredoto°a na naspro­tje med izseljenskimi državami ‘starega sveta’, ki naj bi bile kulturno homogene, in priseljenskimi državami ‘novega sveta’, ki naj bi bile pluralisti°ne in multikulturne.« (nav. d.) Diskurzivno oblikovanje nacije Vzporedno s procesom prebujanja nacionalne zavesti pri južnoslovan­skih narodih, ki je potekal pred njihovo osamosvojitvijo izpod velikih imperijev, tudi pri predstavnikih južnoslovanskih elit sre°amo ideje zna°ilne za »zahodnoevropsko jezikovno ideologijo«, v kateri je jezi­kovna in vsaka druga raznolikost pojmovana kot vzrok težav in spo­ 70 Tudi Svetlana Boym piše, da »so tudi zahodnjaki sprejeli Evropo šele po opusto­ševalnih pokolih in vojnah, ki jih je ozna°evala verska in politi°na nestrpnost. Vsaj ena °etrtina danes ponosnih demokrati°nih °lanic Evropske unije je pozna-la še ne dolgo tega – in sicer v 20. stoletju – fašisti°ne ali ekstremno desni°arske diktature. Zahodni Evropejci lahko torej najdejo veliko ‘vzhodnoevropskih’ iz­kušenj v lastni nedavni preteklosti, kar bi jim lahko pomagalo razumeti, da so lahko podobnosti med Zahodom in Vzhodom bolj neprijetne kot razlike med njima.« (Boym 2001: 247) padov (Brown 2003: 58). Ko gre za majhne jezikovne skupnosti, geo­grafsko lo°ene od naroda, kateremu etni°no in jezikovno pripadajo, se take predstave najpogosteje oblikujejo v diskurzu nostalgije, v katerem avtorji izražajo obžalovanje zaradi dejstva, da te skupnosti »pozabljajo« svoje poreklo in izgubljajo stik z narodom, iz katerega izhajajo. Nostalgija je lahko zelo mo°no ideološko sredstvo (Hill 1998: 72), ki posameznikom in skupinam omogo°a, da zastopajo svoja stališ°a in interese v dolo°enih družbenih in zgodovinskih okoliš°inah. Svetlana Boym v svoji obsežni študiji o nostalgiji poudarja, da obstajata dve vrsti nostalgije: rekonstruktivna (restorative) in refektivna (refective) (Boym 2001: 41). Namen rekonstruktivne nostalgije je ponovno zgraditi nekaj, kar je izgubljeno, in »zapolniti luknje« v kolektivnem spominu. Rekon­struktivna nostalgija je vedno kolektivna in nacionalna in »ozna°uje nacionalne in nacionalisti°ne preporode po vsem svetu, ki se lahko mobilizirajo v antimodernem oblikovanju zgodovinskih mitov z vra°a­njem k nacionalnim simbolom in mitom, priložnostno pa tudi s širje­njem teorij zarote« (nav. d.). Refektivna nostalgija je zna°ilnost in last posameznika in predstavlja »hrepenenje po preteklem in izgubljenem, nepopolni proces spominjanja« (nav. d.). Nostalgija v preu°evanju jezika sodi med produkte herderjanske flozofje jezika,71 v kateri je jezik razumljen kot »najizvirnejši« izraz duha naroda in njegove identitete, saj naj bi jezik naroda izražal pose-ben pogled na svet, ki je za ta narod zna°ilen (nem. Weltanschauung) (Geeraterts 2003: 32; prim. tudi Gal 2006). Nostalgi°ni diskurz je naj­bolj navzo° prav pri tistih, ki se ukvarjajo s skupnostmi, ki so v proce­su zamenjave jezika, sami pa jim ne pripadajo. Kot poudarja Boymova (2001: 12), »ne presene°a dejstvo, da se nacionalna ozaveš°enost prej oblikuje izven skupnosti kot pa pri njenih °lanih samih«. V sredini 19. stoletja je slovenski jezikoslovec Ivan Navratil pisal o Uskokih v Beli krajini in sosednjem Žumberku. Izrazil je veliko raz­o°aranje in obžalovanje, ker se etni°no in jezikovno ne identifcirajo s »svojimi brati«, temve° zase in za svoj jezik uporabljajo samo lokalna imena: »Enajsto leto potem, ko sem bil že sam svoj, prišel sem spet (z Du- naja) domu pogledat, imel sem priliko v doma°i hiši s tremi Uskoki Boymova poudarja naslednje: »Srce! Toplina! .love°nost! Kri! Življenje! .utim! Sem! – to so Herderjeva gesla. Toda izrazitost ve°kratnih klicajev ne more skriti globoko nostalgi°ne vizije. Romanti°ni nacionalizem postavlja flologijo nad flo­zofjo, jezikoslovni partikularizem nad klasi°no logiko in metaforo nad dokaz.« (Boym 2001: 358–359, f. 24). govoriti. Vprašal sem jih, znajo li, od kod so prišli njihovi spredniki v naše kraje. Pa so odmajevali vsi trije. Debelo so gledali, ko sem jim povedal, da so se preselili pred 300 leti iz turške Bosne in Hercego-vine, kjer zdihujejo še danes od turške sile njihovi ubogi bratje, ki govore ravno tako (srbski ali hrvaški) kakor oni, ki popevajo ravno take narodne pesmi kakor oni: o kraljevi°u Marku, Milošu Obiliˆu itd. Povprašam jih, kako pa zovejo oni zdaj sebe? – ‘Žumber°ani’. ‘A kako nazivate svoj jezik, to jest, kako govorite’ (zavijem malo po njihovem). ‘Žumberski, a nekoji kažeju i Hrvatski!’ Užalilo mi se je pri teh besedah. Tako pozabi – zdihnil sem – ves rod, kteri se lo°i od bratov svojih, od naroda svojega, s°asoma celo svoje narodno ime, pa za°ne imenovati sebe in svoj jezik le še po deželi, v kateri žive.« (Navratil 1866: 14; cit. po Zajc 2003) V konkretnem primeru Navratil obžaluje izgubljanje nacionalne zavesti pri Uskokih, kljub dejstvu, da v trenutku, ko je pisal te vrstice, take za­vesti pri žumberških Uskokih sploh ni bilo, obstajala pa ni niti pri dru­gih majhnih etni°nih skupinah po vsem Balkanu. S tem vprašanjem se bodo sre°ali šele pozneje, ko se bo za°ela prebujati nacionalna zavest na Hrvaškem, v Sloveniji in Srbiji. Navratilov nostalgi°ni diskurz je kljub temu razumljiv, °e upoštevamo tedanji splošni kontekst in zgodovinske okoliš°ine, v katerih je nastal. Na polovici 19. stoletja so južni Slovani za°eli z bojem za osvoboditev izpod habsburške in otomanske oblasti, vzporedno se je za°el proces oblikovanja nacionalnih držav in nacional­nih jezikov na narodni podlagi; »politi°na zgodovina regije se je ukvar­jala z oblikovanjem suverenih držav(-nacij); jezik je bil v tem procesu med drugim nosilec ideologije oblikovanja države« (Friedman 1997: 4). V takem politi°nem vzdušju je Navratil kot zelo pomembno izpostavil dejstvo, da Uskoki sebe in svoj jezik dolo°ajo nacionalno in ne lokalno. Nostalgija Nika Župani°a je bila po naravi druga°na od Navra­tilove, °eprav sta tudi njena središ°na motiva izguba in izginotje. Po njegovem mnenju so Srbi v Beli krajini »zadnje zdravo balkansko je­dro«, ki na tem podro°ju ni »pokvarjeno« od evropskih vplivov. Skupaj s tradicionalnim na°inom življenja, s kolom in narodno nošo, izginjata tudi patriarhalna morala in vrednostni sistem (Župani° 1925: 148–149). Njegovo navdušenje nad avtenti°nostjo Srbov v Beli krajini, idealizem in nostalgijo za »jugoslovansko patriarhalno kulturo« je zopet treba ra­zumeti v zgodovinskem kontekstu, v katerem je nastajalo njegovo delo. Upoštevati je treba tudi njegovo politi°no vlogo v novoustanovljeni skupni jugoslovanski državi. V njegovem diskurzu prevladuje opozicija med dvema kulturnima modeloma – balkanskim in evropskim –, ki se sre°ujeta in se med seboj bojujeta na majhnem podro°ju ob reki Kolpi. Srbi v Beli Krajini so imeli, vendar ne po lastni volji, pomembno vlogo tudi pri oblikovanju »novih« nacionalnih identitet na obmo°ju Jugoslavije v za°etku devetdesetih let 20. stoletja, ko so se iz nekdanjih jugoslovanskih republik ustvarjale nacionalne države. Oktobra 1990 je Milan Ku°an obiskal srbske vasi v Beli krajini in njihovim prebivalcem povedal: »Vi ste državljani Jugoslavije in državljani Slovenije. Ste dobri drža­vljani Republike Slovenije in dobri Srbi. Ni namre° mogo°e sprejeti stališ°a, da je nekdo, ki živi tukaj, dober Srb in zato ne more biti do-ber državljan Slovenije. Eno in drugo je možno in potrebno, kajti °e bi bilo druga°e, bi to bilo slabo spri°evalo za Republiko Slovenijo.« (Neodvisni dnevnik, 17. 10. 1990, str. 9) Ta Ku°anova izjava, v kateri problematizira razmerje med etni°no in nacionalno pripadnostjo (ali so lahko Srbi hkrati tudi Slovenci oz. drža­vljani Slovenije), je nadaljevanje diskurza, ki spremlja oblikovanje naci­onalnih držav v Evropi, o °emer smo že govorili. V procesu ustvarjanja nacionalnih držav je praviloma ve°inski narod doživljal majhne etni°ne skupine kot »problemati°en element svojega okolja, ki se upira ustvar­janju homogene nacije« (Promitzer 2004: 17). Sporo°ilo predsednika Ku°ana je v bistvu poskus nasprotovanja prav tej ideologiji, ki nacijo izena°uje z jezikom, le da tokrat prihaja s slovenske strani in implicira, da nekdo, ki govori drug materni jezik in hkrati nima slovenskega po­rekla, ne pripada slovenski naciji. Obisk predsednika v Beli krajini je bil po drugi strani odgovor na povsem druga°en diskurz, ki je prav tako povezan z defniranjem na­cionalne identitete, tokrat srbske, v njegovem ozadju pa je bil namen tedanjega srbskega režima, da bi se te vasi pridružile Srbski krajini, ki je tedaj obstajala na obmo°ju sosednje Hrvaške. Neznani avtorji so še leta 1988 v imenu »Komiteja Srbov iz Bojancev in Marindola« poslali pismo skupš°ini SFRJ v Beograd, v katerem protestirajo zoper diskriminacijo Srbov v tej slovenski regiji (prim. .ontala 1989: 26). Pozneje se je izka­zalo, da takega komiteja nikoli ni bilo in da nih°e iz teh vasi ni poslal protestnega pisma v Beograd. Leta 1989 se je v beograjskem dnevniku Politika in v drugih srbskih °asnikih pojavilo nekaj °lankov, ki so tr-dili, da so Srbi v Beli krajini ogroženi in da jim je prepovedana raba materinš°ine (prim. Laketiˆ 1989 ter °lanek »Ali Slovenci res ogrožajo belokranjske Srbe?«, Iva°i° 1989). Friedman (1997) analizira na°ine, kako so »jezikovne ideologije zunanjih in notranjih elit ter ‘navadnih’ govorcev v odnosu do balkan­skih jezikov vplivale tako na vlogo kot na percepcijo stika med jeziki v zgodovinskem razvoju«, in izlo°i naslednjih devet ideoloških ena°ajev, zna°ilnih za balkansko jezikovno situacijo: 1) enotnost = mo° & raznolikost = slabost, 2) enotnost = odvisnost & raznolikost = svoboda, 3) narod = jezik = teritorij = država, 4) kontakt = ne°isto = slabo = nepravilno, 5) pogovorno/novo = dobro = moderno/°isto, 6) staro = dobro = °isto, 7) avtohtono = legitimno/pravilno, 8) religija = narod = jezik in 9) jeziki = bogastvo. Po mnenju tega avtorja »prvih sedem ena°ajev predstavlja lastnosti (v°asih nasprotujo°ih si) elit, ki jih uporabljajo v razli°ne namene. Osmi ena°aj si elite delijo z ‘navadnimi’ govorci, vendar elite v°asih nasprotujejo temu, kako govorci interpretirajo ta ena°aj. Zadnji ena°aj predstavlja izklju°no ljudsko verovanje, °eprav se tudi ta preoblikuje glede na obstoje°o sociolingvisti°no hierarhijo.« Problematizacija položaja Srbov v Beli krajini s strani dolo°enih poli­ti°nih sil v Srbiji ob koncu osemdesetih in v za°etku devetdesetih let 20. stoletja v bistvu izhaja iz ideološkega ena°enja nacije, jezika, ozemlja in države: v ozadju prizadevanj, dirigiranih iz Srbije, da se v Beli krajini povzro°i politi°na kriza, je bil skrajni cilj, da se Bela krajina kot »srbsko ozemlje« priklju°i drugemu srbskemu ozemlju, ki je obstajalo do polo-vice devetdesetih let v neposredni soseš°ini, in sicer Republiki Srbski krajini. Tudi na hrvaški strani so obstajala prizadevanja, da bi se dokazala zgodovinska pravica hrvaške države do belokranjskega ozemlja. Potrdi-lo »hrvaške zna°ilnosti Bele krajine« Majstoroviˆ (1997: 100) najde prav v štirih vaseh, ki so predmet naše obravnave. Ob trditvi, da so prebivalci teh vasi Hrvati, Majstoroviˆ poudarja, da »povsem hrvaškega zna°aja belokranjske pokrajine niso mogli pre­mol°ati niti Srbi, najve°ji hrvaški sovražniki v 20. stoletju. Tako je znani enciklopedist S. Stanojeviˆ v Narodni enciklopediji (Stanojeviˆ 1925: 786) med drugim zapisal: ‘Marindol, hriboviti kraj na Hrva­škem’ (o°itno je, da ni vedel, da je to naselje s hrvaškim prebival­ stvom že bilo pod slovensko oblastjo, op. M. M.)«. Majstoroviˆ sicer prizna, da v viru, ki ga navaja, »ni niti besede o av-tohtonem hrvaškem prebivalstvu tega kraja«, kljub temu pa meni, da »omenjanje pribežnikov in Uskokov, °eprav posredno, govori o tem, da je v tretjem desetletju 20. stoletja tu prevladovalo hrvaško ljudstvo z vsemi zna°ilnostmi hrvaškega jezika in etnografje« (nav. d.). Še en na°in povezovanja te majhne etni°ne skupnosti s konkretno nacijo predstavlja »odkrivanje« ozemlja njihovega porekla na podlagi »dokazov«. Tako Milenko Filipoviˆ (1970) predvsem na podlagi jezi­kovnih podatkov sklepa, da govorijo Srbi iz Bele krajine vzhodnoher­cegovsko nare°je, štokavsko in z ijekavsko izgovorjavo, °eprav se v nji­hovem govoru ob°uti vpliv °akavskih in slovenskih nare°ij. Zato tudi sklepa, da izhajajo belokranjski Srbi iz Hercegovine. Dražumeri°eva in Terseglav (1987: 212) kritizirata Filipoviˆev pristop in predstavljeno je­zikoslovno analizo ter poudarjata, da je Filipoviˆ »v svoji študiji iskal in dokazoval izvir belokranjskih Srbov, zato je preve°krat iskal le vzho­dnohercegovske arhaizme, premalo pa je upošteval sodobno jezikovno stanje«. Župani° je kot fzi°ni antropolog najve°ji del svoje študije »Žum­ber°ani i Marindolci« (Županiˆ 1912) posvetil razli°nim antropoge­ografskim meritvam prebivalcev belokranjskih vasi, ki so naseljene s Srbi. Na podlagi teh meritev Župani° sklepa, da »je zaradi vpliva pred­nikov njihova fzi°na podoba bližja prebivalstvu Bosne in Hercegovine kot pa sosednjemu slovenskemu in hrvaškemu prebivalstvu« (Promi­tzer 2003a: 33; prim. tudi Županiˆ 1910).72 Diskurzivno oblikovanje manjšine Prosrbska propaganda, ki se je osredoto°ala na belokranjske srbske vasi, pa ni prihajala samo iz Srbije: maja 1990 je del Srbske demokratske stranke iz Novega mesta hotel organizirati proslavo obletnice kosovske­ga boja v Bojancih, toda vaš°ani so se tej pobudi odlo°no uprli (Dimi­tri° 1990a: 2). Diskurz o Srbih v Beli krajini kot avtohtoni manjšini je inštrument, ki ga oblikuje predvsem novejša srbska imigracija oziroma razli°ne or-ganizacije Srbov v Sloveniji (srbska kulturna društva ipd.), ki upora­ 72 Ve° o odnosu »rasne« znanosti do majhnih etni°nih skupnosti gl. pri Promitzer­ju 2003a. bljajo avtohtonost te etni°ne skupine kot argument za svoje politi°ne zahteve, da dobijo Srbi v Sloveniji status nacionalne manjšine, °eprav v resnici med Srbi v Beli krajini in novejšimi migranti ni bistvene pove­zanosti.73 Komac (2000: 8–9) tako poudarja, da potrebuje »trditev, da je srbsko prebivalstvo v Sloveniji novejšega, priseljen­skega izvora, neko dopolnitev. Obmejna slovenska podro°ja so že v 16.stoletju prišla v stik z južnimi Slovani, begunci z Balkana. Srbsko prebivalstvo v Beli krajini se je ohranilo v nekaterih vaseh ob°ine .rnomelj: Bojanci, Marindol, Mili°i, Paunovi°i«. Vesna Miletiˆ iz Društva srpska zajednica (Društvo srbska skupnost) navaja, da je zadnje °ase »med številnimi izrazi, s katerimi Slovenija imenuje svoje državljane in prebivalce neslovenskega porekla, kar kaže na odsotnost jasnega koncepta odnosa države do teh skupin, najpogostejši, za nas pa tudi najbolj bole°, izraz ‘priseljenci’, saj nas apriorno distancira od ‘doma-°ega’ prebivalstva« (Miletiˆ 2002: 7). Poudarja tudi, da so »belokranjski Srbi ‘priseljenci’ že ve° kot 400 let. »O njihovem številu se zgolj ugiba: od nekaj sto preostalih ‘hiš’ (družin), do nekaj tiso° prebivalcev.« (nav. d.) Sklicevanje na ve°stoletno kontinuiteto v navzo°nosti Srbov na ozemlju Slovenije ima bolj ali manj stalno mesto v tej vrsti diskurza. Tako najdemo v srbski pravoslavni cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljublja­ni, ki je versko središ°e novejših migrantov iz Srbije in .rne gore, napis, v katerem se lokalna srbska skupnost v Beli krajini izrecno povezuje z novejšo srbsko imigracijo, njihovo naseljevanje na slovenskem ozemlju v 16. stoletju in vse poznejše migracije pa so predstavljene kot proces, ki je zaznamovan s kontinuiteto: »Prvi Srbi so se priselili v Slovenijo na koncu 16. stoletja (Bela krajina). Leta 1921 je bila ustanovljena ljubljan-ska cerkvena ob°ina, 20. junija 1932 so bili blagoslovljeni temelji hrama 73 O tem pri°a tudi izjava Vesne Miletiˆ iz Društva Srpska zajednica na okrogli mizi »Novodobne narodne in verske skupnosti v Sloveniji: med asimilacijo in kulturnim pluralizmom« (Maribor, 8. in 9. maj 2002) o Srbih v Beli krajini: »Kaj se sedaj dogaja z njimi, natan°no ne vemo. So zaprta skupina, s katero je zelo težko navezati stike. Sodimo, da so kot skupnost pred izginotjem in apeliramo na prisotne, da pomagajo ohraniti to skupino Srbov, ki predstavljajo etnograf­sko, kulturno in zgodovinsko dragocenost v slovenskem in evropskem prostoru.« (Miletiˆ 2002: 7) Cirila in Metoda (patriarh Varnava) …«. Kontinuiteto kot klju°ni ar­gument za uresni°evanje pravic srbske manjšine v Sloveniji oziroma za priznanje pravic manjšine slovenskim ob°anom srbskega porekla sre°a-mo tudi v znanstvenem in publicisti°nem diskurzu (prim. Bašiˆ 1997: 11 ter intervju z Milenkom Vakanjcem, predsednikom Zveze srbskih društev v Sloveniji, Vasoviˆ-Mekina 2002). Poleg kontinuitete v prisotnosti srbske populacije na ozemlju Slo­venije je drugi argument, ki se navaja kot podpora zahtevi, da dobijo Srbi v Sloveniji status nacionalne manjšine, njihova številnost. Tako Mi­letiˆeva (2003: 25) poudarja, da je po podatkih popisa prebivalcev iz leta 2002 Srbov v Sloveniji »3,3-krat ve° kot vseh drugih opredeljenih pripa­dnikov priznanih etni°nih manjšin; Madžarov, Italijanov in Romov je bilo skupaj 11.474« (skupno število Srbov je po tem popisu 38.964, op. T. P.). Glede števila Srbov v Beli krajini navaja, da »ni podatkov«, da pa je »v ob°inah .rnomelj in Metlika, kjer so neko° živeli, nadpovpre°no število takih, ki so svojo narodnost opredelili kot ‘drugi’, ter takih, ki niso želeli ali niso znali opredeliti svojega etni°nega porekla. (Povpre°je neopredeljenih za Slovenijo je 6,4 % za .rnomelj, za Metliko pa 7,7 %.)« (nav. d., 28) Pobude, da bi Srbom v Beli krajini pripisali dolo°ene lastnosti na­cionalne manjšine v obliki institucionalne podpore, so prihajale tudi iz slovenskih ustanov: ob obisku predsednika Ku°ana v srbskih vaseh v Beli krajini oktobra 1990 je Dušan Plut, °lan slovenskega predsedstva, poudaril, da zapiranje srbske šole v Bojancih ni bila pametna politi°na odlo°itev. »To politi°no napako moramo popraviti. Zame kot Slovenca bi bila sramota, °e bi popis prebivalcev leta 2001 pokazal, da na teh tleh po 400 letih ni ve° nobenega Srba. Ve°inski narod mora poskrbeti, da vsak prebivalec ohrani svojo identiteto.« (Neodvisni dnevnik, 17. 10. 1990, str. 9) Kot smo že navedli, belokranjski Srbi niso sprejeli predloga za ustano­vitev šole v srbš°ini za otroke iz teh vasi. Po dogodkih, katerih posledica je bila neodvisnost Slovenije, Srbi v Beli krajini niso bili ve° v središ°u pozornosti slovenske javnosti. V te­dniku Mladina je bil leta 2001 objavljen °lanek »Neenakopravne manj­šine« Igorja Mekine, ki kritizira odnos slovenske vlade do manjšinskih skupin, ki niso uradno priznane. Avtor poudarja, da so bili Srbi v Beli krajini nekaj °asa zelo navzo°i v javnem diskurzu, potem pa ignorira­ni in pozabljeni: »Da v tem delu Slovenije dejansko obstajajo nekakšni Srbi, je o°itno tudi iz °asopisnih poro°il, ki so do za°etka devetdesetih še pisala o tem, pozneje neznanem, antropološkem fenomenu« (Mekina 2001: 16). Srbi v Beli krajini so dobili nekaj ve° prostora tudi v raziskavi »Položaj in status pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Republiki Sloveniji«, ki ga je po naro°ilu Urada Vlade Republike Slovenije za naro­dnosti opravil Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani (Klop°i°/ Komac/Kržišnik-Bukiˆ 2003). Problematiki etni°ne sestave Bele krajine je v njej posve°eno eno poglavje (»Slovenski nacionalni standardi in – Bela krajina«, str. 45–50), saj je o dveh etni°nih skupinah – Srbih in Hrvatih – najve° napisanega v strokovni literaturi o njihovi »dolgotraj­ni, permanentni in prepoznavni prisotnosti« na tem podro°ju (nav. d., 46). V poglavju je naprej podan pregled podatkov iz literature o Srbih in Hrvatih v Beli krajini. Diskurzivno oblikovanje zamejstva Avtorji diskurza, s katerim se Srbi v Beli krajini oblikujejo kot manj­šina, praviloma prihajajo s podro°ja Republike Slovenije, medtem ko diskurz, v katerem so obravnavani kot diaspora, prihaja iz države, ka­tere prebivalci z njimi delijo jezik, vero in etni°no poreklo. V tem dis-kurzu se uporabljajo pojmi, kot so matica ali mati˜na dežela, nacionalna identiteta, nacionalni jezik, nacionalna struktura prebivalcev, asimilacija itn. Ognjanoviˆeva (1997: 103) navaja, da je Srbom v Beli krajini »kljub majhnemu številu, ki se iz leta v leto še naprej zmanjšuje, uspelo ohra­niti svojo nacionalno identiteto – jezik, pisavo, vero in šege«. Hkrati meni, da je »alarmantno« dejstvo, da se je med letoma 1981 in 1991 »srbsko prebivalstvo zmanjšalo za 30 %« (nav. d., 108) in da bi »mati°na domovina« morala bolj poskrbeti za ohranjanje »jezika, kulture, vere in pisave« Srbov v Beli krajini, med drugim tudi tako, da bi zagotovila stalnega duhovnika, »kakovostnih lastnosti, ki bi bil pripravljen opra­vljati duhovniško delo na verskem in nacionalnem podro°ju«, ter da bi poslala »dobre u°itelje, ki bi organizirali kulturna društva, neobvezni pouk srbskega jezika, kulture in umetnosti« (nav. d., 111). O°itno je, da bi to pomenilo ustvarjanje elite, ki ne bi bila inherentna skupnosti, iz tega pa tudi izhaja, da se v diskurzu, s katerim se oblikuje etni°na sku­pina kot zamejstvo, vidi pomanjkanje elite kot problem, ki ga je treba rešiti s pomo°jo institucij mati°ne države. Februarja 2005 je prišla na uradni obisk v Slovenijo tri°lanska dele­gacija Ministrstva za diasporo Republike Srbije. Po besedah Aleksandra .otriˆa, namestnika ministra za diasporo v srbski vladi, je prišla dele­gacija v Ljubljano z namenom, da bi »aktualizirala pobudo Ministrstva za diasporo za spremembo Ustave in zakonov Slovenije, po kateri bi dobili Srbi v Sloveniji status nacionalne manjšine«. .otriˆ zahtevo, da se Srbom v Sloveniji prizna status manjšine, utemeljuje z dejstvom, da so Srbi najštevilnejša etni°na skupina v Sloveniji, pa tudi s tem, da so na podro°ju Bele krajine Srbi avtohtono prebivalstvo že od 16. stoletja (»Delegacija Srba u Sloveniji«, Vesti B92, 18. februar 2005, www.b92.net/ info/vesti; prim. tudi °lanek »Še ena spregledana manjšina«, Mladina 13, 26. 3. 2005, str. 7). Da lahko Srbi v Sloveniji oziroma tisti njihovi predstavniki, ki ustvarjajo diskurz manjšine, doživljajo vlogo matice in odnos do nje druga°e kot oblikovalci diskurza zamejstva ter da slednji pogosto zane­marjajo interese skupine, katere pravice nostalgi°no branijo, pri°a tudi citat iz besedila dr. Milana Komaca: »Razprava o pojmih ‘domovina’, ‘matica’, ‘mati°ni narod’ itd. oživlja percepcijo države kot edinega varovalca etni°nih posebnosti naroda, tako njegovega dela, ki živi znotraj državnih mej, kot ‘etni°nih ostan­kov’ (nacionalnih manjšin) zunaj državnega ozemlja. Romanti°na percepcija razmerja med nacijo in njenimi manjšinami, ki jo ozna-°uje mešanica dobrodelnosti in domobranstva, pogosto vsebuje iz­krivljeno razumevanje nacionalnega vprašanja. Raba pojma ‘matica’ spominja na °ebelno organizacijo nacije, kjer je vse tako ali druga°e podrejeno ohranjanju ‘matice’. Bilo bi neugodno in celo nevarno, °e bi se neslovenske etni°ne skupine nekriti°no ujele v to past.« (Ko-mac 2000: 10) Tudi diskurz, s katerim se od zunaj ustvarja identiteta Srbov v Beli kra­jini kot srbske nacionalne manjšine ali srbskega zamejstva, je po svoji naravi nostalgi°en: njegova osrednja tema je sklicevanje na pretekli °as, ko so bili Srbi na tem podro°ju številnejši, ko so govorili srbsko, pisali v cirilici, hodili v šole v srbskem jeziku, ko je imela pravoslavna cerkev mo°an vpliv itn. Gre seveda za rekonstruktivno nostalgijo: avtorji tega diskurza »se ne dojemajo kot nostalgiki, temve° verjamejo, da si priza­devajo za resnico« (Boym 2001: 41). Paradoksa, ki ju v zvezi z rekon­struktivno nostalgijo opaža Svetlana Boym, sta v veliki meri zna°ilna tudi za nostalgi°ni diskurz, katerega avtorji želijo pokazati nedvomno povezavo med majhno etnolingvisti°no skupnostjo Srbov v Beli krajini ter nacionalnimi državami, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavi­je: »Prvi°, °im bolj izrazita in razsežna sta raven in hitrost modernizaci­je, tem bolj konzervativne in nespremenljive bodo na novo ustanovljene tradicije. Drugi°, °im mo°nejša sta retorika navezovanja na zgodovin­sko preteklost in poudarjanje tradicionalnih vrednot, tem selektivneje bo predstavljena preteklost.« (nav. d., 42) Iz povedanega bi lahko sklepali, da so Srbi v Beli krajini skupnost, ki ni v kakršni koli obliki sodelovala pri oblikovanju javnega diskurza, v središ°u katerega je tematika etni°ne in nacionalne identitete njenih pripadnikov, ter da je imela do ve°ine dogodkov, ki so bili posledica poskusov etni°nega in teritorialnega redefniranja Bele krajine, pasiv-no in indiferentno stališ°e. Vendar lahko skupnost, kot je ta, aktivno sodeluje v politi°nem odlo°anju le, °e njeni °lani v takem delovanju prepoznajo neposreden interes; ta interes je praviloma mogo°e zaznati na lokalni ravni. Ve°desetletni spori v zvezi s teritorialno pripadnostjo ozemlja treh pravoslavnih vasi (Marindola, Mili°ev in Paunovi°ev – gl. podpoglavji »Zgodovina naselitve Srbov v Beli krajini« in »Zemljepisna lega in pomen meje« v prvem poglavju; prim. tudi Zajc 2003) so kon°no preseženi s pobudo samih prebivalcev omenjenih treh naselij, ki so se leta 1952 na referendumu odlo°ili za priklju°itev Socialisti°ni Republiki Sloveniji oziroma ob°ini Adleši°i. Dražumeri°eva in Terseglav (1987: 241–242) poudarjata prakti°ne razloge za takšno odlo°itev in odsotnost politi°no motiviranih namenov: »pogovor o referendumu je pokazal, da so krajani gledali na pri­klju°itev prakti°no in ne politi°no. Prebivalci so z referendumom le potrdili vsakdanje življenje, ki je zanje že pred drugo svetovno vojno teklo v slovenskem okolju, °eprav so upravno sodili pod hrvaško ob°ino Neretiˆ. Reka Kolpa, geografski položaj in neurejene prome­tne zveze so jih vedno lo°evali od ob°inskega središ°a na Hrvaškem. Zato so Marindolci že pred drugo svetovno vojno imeli ve° stikov s Slovenci kakor s Hrvati. V vsakdanjem življenju (trgovina, gospo­darstvo, delo) so bili bolj povezani z bližnjim slovenskim zaledjem. Z referendumom so samo potrdili samoumevno stanje, ki jih je tudi upravno povezalo z Bojan°ani, ki so že pred drugo svetovno vojno upravno sodili k Sloveniji.« Podobna pojasnila dajejo tudi informatorji na terenu: [5. 1] Od ˜etres pete do pedeset druge smo bili u Hrvatskoj, most je bio na Kupi … Pa se nekako ljudi … kaže a šta da se mi priklju˜imo Sloveniji? Puno bolji zakon, sve je to bolje, kaže, sve je ta˜nije nego u Hrvatskoj, i ina˜e smo odba˜eni preko Kupe … I ljudi naprave jedan referendum. Tako da je bilo … samo dva glasa je bilo protiv. [5. 2 DKH] Slovenija je bila zmeraj, mislim to je moj ded je rekel, da so bolj to˜ni tam. V Sloveniji je bilo bolj to˜no. Redno mislim. Red je bolj živel. To je bilo. Pole, pole sama zaposlitev ve˜. Ljudi se povolili, zapošlja­vali. V Sloveniji pa v Karlovcu delali. Ali v Sloveniji je zmeraj bila boljša pla˜a i lažje se je delalo. I bilo je bližje. [5. 3 DKH] Veste kaj, nekako tu je bilo bolj bližje, je bilo, Adleši˜i recimo, krajevni urad, bližji je bil .rnomelj kot recimo Karlovac in nekako, takrat še ni bilo mosta v Žuni˜ih, pa se je prevažalo s ˜olnom, in zarad tega, kaj jaz vem. [5. 4 DKH] Ker to je, te tri vasi so v stvari na slovenski zemlji. I zakaj bi bilo to, ˜e je Kolpa meja za vse, pa so naši tudi mislili, zakaj ne bi bila i za njih? Odlo°itev prebivalcev pravoslavnih vasi v Beli krajini, da aktivno sodelujejo v redefniranju republiških meja, torej ne gre tolma°iti kot njihovo željo ali prizadevanje za vklju°itev v opredeljevanje nacionalnih prostorov in v oblikovanje javnega diskurza. Ta odlo°itev je še naprej relevantna samo v kontekstu lokalnega, kjer so spoznali svoje interese in se jih odlo°ili realizirati. Ko govorimo o odlo°itvi prebivalcev Mili°ev, Marindola in Pau­novi°ev, da se priklju°ijo Republiki Sloveniji, se moramo dotakniti tudi njihovih spominov in izkušenj iz, v tem trenutku, bližnje preteklosti. Ko se je za°ela druga svetovna vojna, so omenjene tri vasi, ki so sodile v tistem obdobju v Savsko banovino, nekaj mesecev pripadale Neodvisni državi Hrvaški. Toda zelo hitro, že julija 1941, so na podlagi meddržav­nega sporazuma pripadle Ljubljanski pokrajini. Mejo na reki Kolpi so dejansko postavili Italijani, ki so takrat imeli oblast na podro°ju sever-no od Kolpe (Dražumeri° 1988: 306). .eprav pogosto poudarjajo, da njihova odlo°itev iz leta 1952 ni povezana s situacijo v drugi svetovni vojni, so mnogi med njimi prepri°ani, da je prestavitev meje leta 1941 rešila življenje pravoslavnemu prebivalstvu v omenjenih vaseh. Pobuda prebivalcev Marindola, Mili°ev in Paunovi°ev, da se pri­klju°ijo ozemlju Republike Slovenije, je bila tedaj uresni°ljiva zaradi dejstva, da v tistem °asu, sorazmerno kmalu po drugi svetovni vojni, medrepubliške meje v okviru Jugoslavije niso bile tako trdno postavlje­ne, hkrati pa niso bile doživljane kot meje med nacionalnimi ozemlji. Na za°etku devetdesetih let, ko je postala meja med Slovenijo in Hr-vaško meja med dvema neodvisnima nacionalnima državama, je bilo prakti°no nemogo°e ponoviti to, kar je uspelo prebivalcem omenjenih treh vasi: leta 1992 je ve° kot 95 % prebivalcev žumberških naselij Ra­datoviˆi in Dragoševci podpisalo peticijo z namenom, da ozemlja svojih naselij priklju°ijo Sloveniji. Podobno kot njihovi sosedje v Beli krajini so to željo pojasnjevali zgolj s prakti°nimi razlogi, povezanimi z vsak­danjim življenjem v lokalnih okvirih obmejnega podro°ja, pri °emer so zavra°ali obtožbe, da gre za pomanjkanje patriotizma, zaradi °esar so bili deležni kritik hrvaških novinarjev. Eden od prebivalcev teh vasi takole pojasnjuje motive za podpisovanje peticije: »Bogme, mi nismo htjeli jezi˜no, jer svako voli svoj jezik, to je normal-no, da. Jer ja, ja lakše u Hrvatskoj se sporazumem nego u Sloveniji. Al je to ekonomski, geografski bilo. Mi smo opkoljeni sa Slovenijom. Mi samo imamo šumu gore, koja nas veže sa Hrvatskom.« (cit. po Kneževiˆ Ho°evar 2004: 139) Hrvaške oblasti so si to pobudo razlagale povsem druga°e, in sicer v skladu z nacionalno in ne lokalno logiko, posledica tega pa je bila, da je organizator podpisovanja peticije preživel leto dni v zaporu (nav. d., 137–138). €STROKOVNI DISKURZ. O PROCESU ZAMENJAVE JEZIKA IN NJEGOVO IDEOLOŠKO OZADJE V zadnjem delu tega poglavja bomo opozorili na še eno obliko ideološkega oblikovanja identitete skupin, ki se soo°ajo s procesom zamenjave jezika, in sicer tisto, ki jo oblikujejo jezikoslovci in antropologi v svojem strokov­nem diskurzu. Ta ni neposredno vklju°ena v »projekt« ustvarjanja naci­onalnih držav, vendar pa je tesno povezana z ideološkimi premisami, na katerih ta projekt temelji. Tudi strokovni diskurz, podoben tistemu, ki ga ustvarjajo politi°ne in druge angažirane elite, vklju°ene v proces obliko­vanja nacij, zelo pogosto ignorira pozicije samih pripadnikov skupnosti. Prav tako pojmi, ki se pojavljajo v »strokovnem« diskurzu o manjšinskih skupnostih in ogroženih jezikih, so nelo°ljivo povezani z ideološkimi je­dri, okoli katerih se oblikuje diskurz nacionalnih skupnosti. V znanosti o jeziku, predvsem v tistih njenih vejah, ki so usmerje­ne v odnos med jezikom in kulturo, v zadnjih letih posve°ajo posebno pozornost jezikovni ideologiji samih raziskovalcev ter vplivu njihovih predstav o jeziku na predmet raziskovanja. Verschueren (2004: 67) pou­darja, da je verjetno Silverstein (1979) prvi opozoril na to, da »je sledi jezikovnih ideologij mogo°e zaslediti ne samo v vsakdanjih interakcijah, diskurzu institucij, izobraževanja, v politi°ni retoriki, diskurzu množi°nih komunikacij itd., temve° tudi v samih jeziko­slovnih teorijah in analizah: te se prav tako ne morejo izogniti vplivu jezikovnih ideologij«. Poudaril je tudi, da »zgodovina jezikoslovja (in zlasti pragmatike) ni imuna na ideološka kolebanja«. Koerner (1999) defnira ideologijo kot sistem idej, ki so organizirane z dolo°ene perspektive in ki zajemajo tudi sistemati°no organizirano resni°nost. Avtor analizira tri tradicio­nalna raziskovalna podro°ja v jezikoslovju, v katerih ima ideologija po­membno vlogo: raziskovanje maternega jezika, kjer se pojavi neka obli­ka »fašizma maternega jezika«, klasifkacijo in tipologijo jezika, kjer je mogo°e potegniti vzporednico med strukturo jezika in intelektualnimi lastnostmi njegovih govorcev, ter raziskave, katerih namen je dolo°iti prvotno domovino indoevropejcev. Koerner poudarja, da politi°no mo-tivirano delo v jezikoslovju ni zna°ilno samo za obdobja nacizma, fašiz-ma in stalinizma: gre za kompleks idej, ki ima v znanosti veliko daljšo tradicijo. Številne zna°ilnosti vzporedno-zgodovinske in deskriptivno­strukturalisti°ne lingvistike iz °asa tretjega rajha imajo denimo svoje korenine v prejšnji, pogosto zelo spoštovani znanstveni praksi v jeziko­slovju. Omenjeni avtor poudarja, da tudi paradigma generativne slov-nice, ki se povezuje z Noamom Chomskym, ni brez ideoloških vsebin, tako na ravni teoreti°nih postavk kakor v raziskovalni praksi. Diller in Khanittanan (2002) obravnavata kulturne obrazce, ki dominirajo v zahodnih jezikoslovnih raziskavah in opozarjajo na vpliv »kulturne­ga porekla« raziskovalca na njegova poklicna stališ°a. Na konkretnih primerih poskušata pokazati, kako lahko poklicno institucionalizirane predstave in kulturno pogojena toleranca za dvosmiselnost vplivata na uspeh jezikoslovcev pri raziskovanju skladnje. Eti°na dimenzija raziskovanja majhnih etni°nih skupnosti Kakršni koli so že na°ini oblikovanja identitet majhnih etni°nih skupin »od zunaj«, v konkretnem primeru Srbov v Beli krajini, je iz do sedaj povedanega o°itno, da so ta oblikovanja najpogosteje v vlogi politi°­ne instrumentalizacije. Promitzer (2004) take majhne etni°ne skupine ozna°uje s terminom »skrite manjšine«74 ter poudarja, da se pri zunanji konstrukciji njihove identitete »ne upošteva aktualnega samorazume­vanja in identitete takih skritih manjšin« (Promitzer 2004: 18). Avtor 74 Prim. tudi Hermanik/Promitzer/Staudinger 2002. zastavi še eno pomembno vprašanje, ki zajema znanstveno raziskova­nje fenomena majhnih etni°nih skupin: »vsako znanstveno raziskova­nje skritih manjšin je dolo°ena oblika ‘vizualizacije,’ s °imer se skriti manjšini odvzame status skritosti« (nav. d., 18–19). Podobna vprašanja so bila v središ°u pozornosti številnih jezikoslovcev in antropologov, ki raziskujejo skupnosti v procesu zamenjave jezika. Hillova (2002) kri-ti°no obravnava retoriko zaš°ite ogroženih jezikov ter poudarja, da jo oblikujejo in poslušajo aktivisti, novinarji in osebe, ki odlo°ajo (policy makers), vendar pa je ta retorika lahko problemati°na za same govorce ogroženih jezikov.75 Preu°evanje majhnih etni°nih skupnosti s stališ°a jezikovne ide­ologije sodi med na°ine, ki raziskovalcu omogo°ajo, da se izogne ne­varnosti ustvarjanja diskurza, ki je tudi sam ideološko obremenjen, ali to nevarnost vsaj zmanjša. Raziskovalec s takim pristopom upošteva »notranjo logiko«, ki velja v preu°evani skupnosti, vloge posameznikov v njej ter interpretativne modele, ki so s temi vlogami povezani. Analiza teh interpretativnih modelov daje »glas« samim govorcem jezika, na ta na°in pa se izognemo nevarnosti pred retoriko, ki je ti govorci ne bi mogli imeti za svojo. Nenazadnje kombinacija omenjenega »notranje­ga« pristopa in analize širših interpretacijskih modelov in diskurzivnih oblikovanj, ki funkcionirajo na nacionalni ravni, omogo°a vpogled v dialekti°no naravo diskurza, s katerim pripadniki majhnih etni°nih skupin pojasnjujejo svojo pozicijo in v »heteroglosijo« tega diskurza (Bakhtin 1981). Na ta na°in se precej zmanjša tudi nevarnost enostran­skosti v analizi. Pogoj za to je, da je jezik obravnavan kot družbena praksa (Tsitsipis 1998) in da se namesto z nacionalnimi jeziki z vsemi njihovimi atributi operira s kodi, ki niso obremenjeni z nacionalnimi ideologijami. Ideološka oblikovanja avtenti°nosti V zvezi z ravnokar obravnavano problematiko je treba opozoriti tudi na ideološki konstrukt, ki je bolj kot drugi povezan z jezikom in je­zikoslovjem. Gre za ideološko konstrukcijo avtenti˜nosti. Avtenti°nost »ostaja zna°ilnost naših izkušenj, ki jo vztrajno iš°emo, na ve°ini po­dro°ij tako materialnega kot družbenega življenja« (Coupland 2003: 417). Avtenti°nost zavzema osrednjo vrednostno pozicijo tako pri go­ 75 Za nadaljnjo diskusijo gl. Dorian 2002; England 2002; Fishman 2002 in Hinton 2002. O eti°nem vidiku zmanjšanja lingvisti°ne raznolikosti gl. Crystal 2003; Hinton/Hale (ur.) 2001; Nettle/Romaine 2000; Mhlhäusler 2003. vorcih jezika kakor pri tistih, ki jezik analizirajo (Eckert 2003: 392). Po mnenju Mary Bucholtz (2003: 398–399) je avtenti°nost pojem, »ki se na­haja v osnovi skoraj vseh vidikov sociolingvisti°nih raziskav; dostop do preteklosti je omogo°en z raziskovanjem skupin, za katere se verjame, da so ohranile najve° avtenti°nosti«. V središ°u ideološke konstrukci­je jezikovne avtenti°nosti se nahaja pojem avtenti˜nega govorca, ki je »spontani« govorec ˜istega jezika in ki predstavlja središ°e zanimanja dialektologov, o °emer je že bilo govora v podpoglavju »Dosedanje jezi­koslovne obravnave majhnih etni°nih skupnosti na obmo°ju jugovzho­dne Evrope« prvega poglavja. Ideologija avtenti°nosti je prisotna ne samo v dialektologiji, temve° tudi v drugih jezikoslovnih disciplinah. Eckert (2003), Bucholtzeva (2003) in Coupland (2003) poudarjajo njeno vedno opaznejšo navzo°nost v sociolingvistiki. Avtenti°ni govorec je »lokalno vkoreninjen in lokalno usmerjen« ter »oblikuje diskurz, ki naravno nastaja in izhaja iz te lokacije« (Eckert 2003: 392). Predstava o avtenti°nem govorcu temelji na ideji, da »so bili nekateri govorci bolj ‘pokvarjeni’ s socialnim kot drugi – pokvarjeni v tem smislu, da so se gibali v socialnem prostoru, ki je širši kot njihov naravni habitat, in bili zato izpostavljeni nenaravnim, °eprav zavestnim družbenim vplivom« (nav. d., 392–393). Oblikovanje avtenti°nosti omo-go°a torej stati°no sliko o jeziku in etnolingvisti°ni skupnosti, ker bo­disi ignorira bodisi negativno ozna°uje socialne spremembe in njihove pobudnike: »Prebivalec vasi, ki potuje v mesto, ali govorec, ki pripada delavske-mu razredu, prizadeva pa si za pridobitev statusa pripadnika sre­dnjega razreda, ali pa celo afroameriški govorec, ki uporablja afroa­meriški jezikovni standard, so v tej ideologiji obravnavani kot jezi­kovno manj naravni od oseb z enakimi lastnostmi, ki ne odstopajo od njim pripisanega statusa.« (Eckert 2003: 393) Avtenti˜nost jezika: »elitni« in »narodni« koncept avtenti˜nosti Ko Coupland (2003: 418) omenja ideologijo avtenti°nosti v soci­olingvistiki, poudarja, da bi zanemarjanje koncepta avtenti°nega je­zika in avtenti°nega govorca »sociolingvistiki onemogo°ilo dostop do produktivnega teoreti°nega podro°ja na sti°iš°u med jezikom in av-tenti°nostjo«. Coupland dalje defnira dve glavni ideologiji jezikovne avtenti°nosti: ideologijo elite (ang. establishment authenticities), ki kot avtenti°ne, edine prave in ustrezne razume standardne idiome, ki so »metonimi°no ideologizirani kot ‘(pravi) jezik’«, ter ljudsko ideologijo avtenti°nosti (ang. vernacular authenticities), ki si kot temeljna zastavlja vprašanja, »kako jezik dejansko funkcionira ‘na terenu’, v kakšni obliki se nam kaže, ko ga raziskujemo in empiri°no opazujemo«, in kateri »go-vorni stil deluje kot simbol solidarnosti in lokalne pripadnosti, nare°ja pa se doživljajo kot vredna, da jih obravnavamo kot kulturne objekte« (nav. d., 420). Coupland tudi navaja, da je sociolingvistika tradicional-no vztrajala pri drugi od obeh omenjenih ideologij, po kateri se lokalni idiomi promovirajo kot družbena vrednost, ter poudarja upravi°enost take usmeritve: »Ideologijo elite ozna°uje obsesija s ‘higieno’ in izklju°nostjo, med-tem ko je za ljudsko ideologijo avtenti°nosti zna°ilno hrepenenje po potrditvi od znotraj. V prvi ideologiji je avtenti°no to, kar je ‘spo­dobno, tako za vas kot za nas’; taka ideologija je avtoritarna. V dru­gi omenjeni ideologiji je avtenti°no to, kar je ‘po pravici naše’; taka ideologija je egalitarna in demokrati°na, medtem ko je prva ideolo­gija opresivna in pogosto stati°na (prioritetam države daje prednost pred manjšinskimi idiomi in skupnostmi itd.).« (Nav. d.) Po drugi strani je za Couplanda problemati°no dejstvo, da imata v obeh pristopih ideološka pojma »pravi jezik« in »avtenti°ni govorec« osrednje mesto. Govorili smo že o vidiku ideologije avtenti°nosti, pri katerem vztrajajo preu°evalci lokalnih idiomov in ki je zna°ilen predvsem za dialektologijo: pod izrazom avtenti°ni jezik se veliko pogosteje od re-alnega stanja lokalnega idioma – jezika kot je na terenu – razume jezik, kakršen naj bi bil v svoji izvirni, prvotni obliki, brez vpliva drugih idi­omov in sprememb, ki so rezultat družbenih procesov (prim. podpo­glavji »Dosedanje jezikoslovne obravnave majhnih etni°nih skupnosti na obmo°ju jugovzhodne Evrope« v prvem poglavju in »Ideološka obli­kovanja avtenti°nosti« v petem poglavju). Coupland poudarja, da pozno moderno obdobje pripomore k de­tradicionalizaciji družbenega življenja in k zmanjšanju ali celo brisanju razlik med posameznimi družbenimi skupinami in strukturami. Ena od posledic teh procesov je tudi zmanjšanje napetosti med ideologijama avtenti°nosti in ideološkega potenciala pojma avtenti°nosti nasploh: »Najpomembnejši sociolingvisti°ni u°inek pozne modernosti /…/ je, da je spodkopala staro tekmovalno razmerje med elitarno in ljud­sko ideologijo avtenti°nosti /…/ in obe ideološki poziciji med seboj približala. Spopad med elitarno in ljudsko avtenti°nostjo je tako v življenju kot v sociolingvistiki v bistvu predstavljal boj med dvema konkuren°nima izrazoma modernosti, med razli°nima konceptoma družbenih kategorij ali slojev, ki povezujejo ljudi z jezikovnimi va­riantami ter jezikovni rabi dajejo pomembno vlogo v oblikovanju družbenega življenja. Jasno je, da lo°evanje med dvema ideologija-ma ni izginilo °ez no°, kljub temu pa lahko zatrdimo, da postaja­ta vedno manj stabilni in postopoma izgubljata svojo naravnost in kategori°nost. Posledica tega je, da postaja sociolingvisti°na teorija vse bolj izzivalna, pri °emer govorne skupnosti vedno bolj izgubljajo posebnosti strukture, zgodovine in ugleda, ki so pogoji za avtenti°no pripadanje.« (Coupland 2003: 425, leže°e v izvirniku) Myhill (2003: 77) po drugi strani opozarja, da »se v številnih socio-lingvisti°nih raziskavah predpostavlja ali izrecno navaja ideologija, ki tesno povezuje materni jezik z identiteto posameznika«. To ideologijo zaznamuje s terminom ideologija maternega jezika in identitete (ang. the native-language-and-identity ideology). Myhill koncept »avtenti°ne­ga govorca« razume kot zelo problemati°en in preve° poudarjen s strani mnogih jezikoslovcev. Pri tem poudarja, da °eprav se na prvi pogled ideologija maternega jezika in identitete zdi egalitarna, pa vzpostavlja »hierarhijo avtenti°nosti«, po kateri se tisto, kar je »bolj avtenti°no«, tudi višje vrednoti. Ker je materni jezik v takšni ideologiji klju°en za dolo°anje avtenti°nosti, tiste skupine, za katere vsakdanja raba mater-nega idioma ni glavno merilo identitete, »ne ustrezajo predvideni ide­alni situaciji, v kateri se materni jezik pokriva z etni°no pripadnostjo, zato jih tisti, ki ustrezajo ideologiji maternega jezika in identitete, vidijo kot neavtenti°ne, sumljive in hinavske« (nav. d., 78). .eprav o Srbih v Beli krajini ne obstaja niti ena povsem jezikoslov­na študija, se je ve°ina raziskovalcev, ki so se ukvarjali s to skupnostjo, dotaknila tudi vprašanja njenega jezika, najpogosteje v odnosu do po­dobe o avtenti°nosti. Župani° v duhu svojega °asa ne dvomi o avten-ti°nosti same skupnosti in njenega jezika, ve°ina poznejših avtorjev pa vidi avtenti°nost te skupine kot lastnost, ki se s°asoma vedno bolj zgu­blja, kar se na ravni jezika kaže v mešanju z idiomi, s katerimi prihaja v stik. Ob tem se notranja logika skupnosti in diferenciacij znotraj nje ter perspektiva njenih pripadnikov navadno sploh ne obravnavata. Z ideologijo avtenti°nosti je tesno povezano tudi samo dejstvo, da ne obstaja dialektološki opis nare°ja Srbov v Beli krajini, °eprav bi tak opis lahko pri°akovali, °e upoštevamo, da so študije izoliranih srbskih nare°ij pogosto tema srbskih dialektologov (prim. podpoglavje »Dose-danje jezikoslovne obravnave majhnih etni°nih skupnosti na obmo°ju jugovzhodne Evrope« v prvem poglavju). V primeru nare°ja belokranj­skih Srbov je zelo težko, najpogosteje pa nemogo°e lo°iti njegove »av­tenti°ne« lastnosti od vpliva sosednjih govorov, saj prihaja do visoke stopnje medsebojne podobnosti (o tem smo govorili v podpoglavju »Omejitve pri analizi rabe jezika pri Srbih v Beli krajini« v tretjem po­glavju). Zdi se, da je vzrok za to, da opis tega nare°ja vse do danes ni narejen, treba iskati prav v dejstvu, da je rekonstrukcija »izvirnega« go-vora Srbov v Beli krajini domala nemogo°a naloga, °eprav so v štirih pravoslavnih vaseh, kot poudarja Filipoviˆ (1970), bivali tudi nekateri eminentni jezikoslovci. Ideologija avtenti˜nosti in spolna diferenciacija Številni avtorji opozarjajo, da ideologija jezikovne avtenti°nosti temelji na poudarjanju razlike med spoloma, pri °emer prevladuje ra­zumevanje govora žensk kot hipekorektnega (Trudgill 1972; Bucholtz 2003; Hill 1987; Walters 2003). V izhodiš°u take spolne diferenciacije je »dejstvo, da so v tradicionalnih skupnostih spolne vloge polarizirane z jasno lo°enimi moškimi in ženskimi dejavnostmi, kar se odraža tudi v razlikah v prostorski gibljivosti obeh spolov« (Vu°koviˆ 2004: 207; prim. Coates 1986: 80; Chambers 1995: 123–124). V lokalnih in ruralnih skupnostih, kot so pravoslavne vasi v Beli krajini, so bile ženske skozi ve° generacij omejene na prostor hiše in vasi (Petroviˆ 2000). Niso vsto-pale v kakršne koli interakcije s pripadniki drugih skupnosti, zaradi °e-sar so bile veliko boljše kandidatke za »avtenti°ne govorce« kot moški. O tem pri°a informatorka – Slovenka iz Semi°a, ko se spominja sre°anj z ženskami iz Bojancev ob mletju moke: [5.5.] V Pusti Gradec so prinesle v malnico, no jaz sem bila še dete … sem imela mogo˜e deset, dvanajst let, pa sem tud prinesla žakelj˜ek v malni-co. In smo gledali … po navadi se je v malnici po˜akalo, ker je bilo treba peš it sem in tam, pa rajše po˜akaš eno uro, kaj bi eno uro do doma pa spet nazaj. No in so pol se na travi vsele tak v krog, krog in seveda kolena objele, in se pogovarjale cel ˜as med sabo, niso z nikomer komunicirale. Ko je tista ura minila, so šle po moko v malnico, in šle. Z nikomer se niso pogovarjale. To sem videla, ko sem ja tud v malnico prinesla. Bile so pa zavezane … take rute so si tako zavezale, da je bilo ˜elo tud pokrito pa to … Pa˜ oble˜ene so bile … niti malo ne podobno današnjemu … Tisto starinsko pa˜ … Se je vidlo, takoj po oblekah, in po obnašanju, se je vidlo, da so Bojan˜anke. Tudi Župani° poudarja, da med Srbi v Beli krajini ženske najbolj ohranjajo izvirne lastnosti jezika: »Zlasti ženske ohranjajo stare šege in vso mo˜ jezika, ki ga krasno govorijo. To je zaradi tega, ker so ženske zmeraj doma in zato ohranjajo stare prvine, medtem ko moški kot vo­jaki ali delovni ljudje hodijo po svetu in slišijo in se u˜ijo druge jezike in nare˜ja« (Župani. 1912: 13, poudarila T. P.).76 Filipovi. (1970: 169) prav tako opozarja na razliko v stopnji ohranjanja maternega idioma v tej etnolingvisti˜ni skupnosti, ki temelji na razliki med spoloma: »Ker ni ve˜ srbskih šol in ker so stiki s Slovenci zlasti po vojni postali veliko pogostejši in pristnejši, so že vsi moški postali dvojezi˜ni, ženske pa v svojem jeziku uporabljajo številne slovenske prvine.« Tudi Vu˜kovi.eva (2004: 207) za etnolingvisti˜no skupnost kajka­vskih Hrvatov v Vojvodini navaja, da »je mogo˜e že v literaturi z za˜et­ka 20. stoletja najti podatke, ki pri˜ajo o obstoju jezikovne razslojenosti na spolnem temelju, ki obstaja ob razslojenosti na generacijski osnovi. Tako Jagi. (1929: 55) piše, da se pripadniki te skupine, ‘zlasti moški po svojem nare˜ju zelo malo razlikujejo od srbskih sosedov,’ Messner­Sporši.eva (1931: 188) pa poudarja, ‘da Hrvati v Ke˜i tudi danes govorijo kajkavsko, posebej ženske in starejši moški,’ in da je lastnost ‘njihovega nare˜ja veliko število kajkavskih oblik, zlasti pri starejših moških in pri ženskah.’« (Vu˜kovi., nav. d., 205) 76 Krpan (1983: 54–55, cit. po Vu˜kovi. 2004) za kajkavske Hrvate v Vojvodini navaja, da so ženske, »medtem ko so moški ˜lani skupnosti deloma živeli v svojih domovih deloma na salaših (velike obdelovalne posesti), redko zapuš˜ale hišo in vas. Ženske so se ukvarjale z gospodinjskimi opravili in delom na vrtu.« 6. JEZIKOVNA IDEOLOGIJA V DISKURZU SRBOV V BELI KRAJINI: IDEOLOŠKA JEDRA Kot smo že poudarili, je zamenjavo jezika mogo°e opisati kot eno od pojavnih oblik procesa, s katerim postane lokalna etnolingvisti°na sku­pnost del širše družbene strukture v obliki nacionalne skupnosti oziro-ma nacionalne države. Klju°ni koncepti za diskurzivno formacijo naci­onalne identitete77 prodirajo skozi ta proces tudi v diskurz pripadnikov lokalnih skupnosti. Avtenti°nost, avtoriteta, diskurz nostalgije, diskurz progresa so ideološka vozliš°a, ki so navzo°a tako v »diskurzu nacio­nalne identitete« kakor tudi v lokalnem diskurzu. Njihovo oblikovanje v diskurzu pripadnikov lokalne etnolingvisti°ne skupnosti Srbov v Beli krajini bomo obravnavali v tem poglavju. .ISTOST JEZIKA Kako se ideološki koncept avtenti°nosti zrcali v jezikovni ideologi­ji pripadnikov majhnih etni°nih skupnosti, kot so Srbi v Beli krajini? V iskanju odgovora na to vprašanje je treba upoštevati še en ideološki koncept – koncept (jezikovnega) purizma. Myhill (2003: 81) poudarja, da »je ideologija ‘avtenti°nosti’ pravzaprav enaka ideologiji ‘°istosti’«. Ideja o ˜istosti jezika, njegovi nepokvarjenosti zaradi vplivov drugega jezika ali drugega idioma istega jezika, je v osnovi številnih znanstve­nih pa tudi »naivnih« pogledov na jezik. Jezikovni purizem je ideološka konstrukcija, ki so jo prvotno oblikovale elite. Je nelo°ljiv od pojavov in procesov, kot so stiki med jeziki in jezikovne spremembe.78 Jezikovna praksa pripadnikov majhnih jezikovnih skupnosti je po drugi strani neposredno povezana z ve°jezi°nostjo, ki vedno pripelje do stikov med razli°nimi idiomi in sprememb, ki jih ti stiki povzro°ajo. Van der Sijs (2004: 1) defnira purizem kot »zavestno zavra°anje elementov v jeziku, ki jih jezikovna skupnost doživlja kot nezaželene«, 77 Koncept diskurzivne formacije M. Foucaulta se zdi uporaben v zvezi s skupi- no diskurzov, s katerimi se oblikuje nacionalna identiteta, saj ustreza njegovim »zahtevam po dolo°enih omejitvah, ko gre za objekt, na°in izražanja, pojavne oblike in razporeditev konceptov ali strateške možnosti izbire med temami« (Mladenova 2004: 42, Foucault 1972: 38). 78 Podrobno diskusijo o teh pojavih navaja Aitchison 1981; prim. tudi Beard 2004. hkrati pa navaja dve njegovi bistveni zna°ilnosti: prvi°, purizem sre-°amo le pri jezikih, ki so standardizirani ali se nagibajo k standardi­zaciji, »ker je potrebno najprej dolo°iti, kaj je norma ali standard, da bi se lahko dolo°ilo, kdaj gre za odstopanje od tega standarda – in tedaj govorimo o purizmu«; drugi°, jezikovni purizem je neposredno pove­zan s procesom ustvarjanja nacionalnih držav: »nastanek novih nacij je povzro°il nastanek nacionalnih (in manjšinskih) jezikov, po drugi strani pa je povzro°il naraš°anje nacionalizma, ki je sledil purizmu« (Nav. d.). Prva od omenjenih lastnosti jezikovnega purizma se nana­ša na tisto njegovo obliko, ki izhaja iz družbenih elit in je povezana z institucionalnim delovanjem. Na podro°ju jezikovne ideologije pripa­dnikov lokalnih etnolingvisti°nih skupnosti, kot so Srbi v Beli krajini, praviloma ne gre za ocenjevanje »°istosti« idioma glede na standard (v tem primeru srbskega knjižnega jezika), temve° za vzpostavljanje vre­dnostne opozicije med lokalnimi idiomi in nacionalnim standardnim jezikom (v tem primeru slovenskim), kjer se standardni jezik vrednoti kot »°ist«, lokalni idiom pa kot »mešanica«. To je, po drugi strani, nepo­sredno povezano z drugo od lastnosti, ki jih navaja Van der Sijs: takšno vrednotenje je namre° neposredna posledica procesa oblikovanja nacij in družbeno-ekonomskih sprememb, ki so se zgodile v preteklih de­setletjih: »nastanek države in kasnejši tehni°no-gospodarski razvoj sta okrepila uradni diskurz enojezi°nega standarda, ki je ustvaril podlago za ocenjevanje vsega drugega kot nepravilnega in nezaželenega« (Tsitsi-pis 2004: 573; prim. Silverstein 1996). Mnenje, da je le standardni jezik °ist ter da so vsi drugi idiomi »po­kvarjeni«, je del širšega ideološkega kompleksa, °igar diskurzivno obli­kovanje Tsitsipis (nav. d.), izhajajo° iz Bahtina (Bakhtin 1986), imenuje avtoritativni diskurz. Vidik avtoritativnega diskurza, ki je pomemben za analizo jezikovne ideologije, je v tem, »da je ta diskurz v veliki meri soroden z jezikovnimi ideologijami: izraža namre° predstave o struk­turi jezika in jezikovni praksi, ki jih delijo družbeni akterji« (Tsitsipis 2004: 571). Pomembna lastnost avtoritativnega diskurza je njegova totalitar­na narava – jezikom je podeljen status jezika le, °e jih doživljamo kot celotne: »Tako stališ°e zagovarjajo tako nekateri jezikoslovci kakor tudi ‘na­ivni’ opazovalci. Vse, kar je manjše od totalne jezikovne strukture, kot so na primer jeziki v procesu zamenjave, ogrožene jezikovne va­riante, latovš°ine itd., se doživlja kot nekaj, kar si ne zasluži imena °loveškega jezika.« (prav tam) Pomembna zna°ilnost avtoritativnega diskurza je tudi sklicevanje na prednike, prejšnje stanje in na vzpostavljanje kontinuitete. »Avtorita­tivni diskurz zahteva, da ga priznamo in prevzamemo kot svojega, /…/ ta diskurz je, °e tako re°emo, beseda naših o°etov« (Bakhtin 1981: 342). Niko Župani°, sklicujo° se na prednike ter na prejšnje °ase, opisuje je­zik Srbov v Beli krajini kot star in lep, s °imer oblikuje eno od oblik av-toritativnega diskurza. Vzpostavlja implicitno povezavo med °istostjo jezika ter moralno °istostjo njegovih govorcev, saj so ohranili svoj jezik, hkrati pa so tudi edini v Beli krajini, ki ohranjajo stare patriarhalne moralne vrednote (Županiˆ 1925: 148–149). V nasprotju s °istostjo, lepoto ter »življenjsko mo°jo« jezika belo­kranjskih Srbov v Župani°evih opisih je današnje doživljanje tega idi­oma s strani njegovih govorcev druga°no. Praviloma ga opisujejo kot mešanico, v kateri obstaja tako velika množica besed, ki so prevzete iz slovenskih in sosednih hrvaških idiomov, da je vprašljiv celo njegov status jezika: [6.1] Mi govorimo taj jezik, prem to nije pravi srpski, al je to, eto, mješa­vina jedna srpskoga i kordunaškoga i šta ja znam tako, a dosta imamo i slovenskih rije˜i. Ja znam kao dijete fjoka u astalu – to smo zvali mižnjak. Na slovenskom bi bilo to miznik, a kod nas se to zvalo mižnjak. I tako puno tih rije˜i kao slovenskih, a kažem, nisu ni tamo ni ovamo. Tak puristi°en odnos samih govorcev je zna°ilen za majhne etni°ne skupnosti v drugojezi°nem okolju. Na tej podlagi je mogo°e primerjati Srbe v Beli krajini ter južnoameriške Indijance, govorce jezika mexica-no, ki je pod mo°nim vplivom prevladujo°ega španskega jezika. Hillova (1998: 83) poudarja, da govorci tega jezika »ne prepoznavajo najo°itnejše vloge španskih izposojenk: vloge ozna°evanja višjega jezikovnega stila, v katerem se oblikujejo dis-kurzi mo°i. Posledica tega nerazumevanja je nostalgi°ni purizem, ki pred njihov idiom postavlja zahteve, ki jih ta ne more izpolniti.« Tak odnos do maternega idioma je mogo°e povezati s tem, kar Hamp (1978: 155–164) pri govorcih idioma arvanítika v Gr°iji imenuje samo­zani˜evanje (ang. self-deprecation). Navaja, da govorci »brez pomislekov in z veseljem sprejemajo trditve, da je grška kultura najstarejša, grška književnost prva, grš°ina pa najstarejši in najbogatejši jezik, hkrati pa edini, ki ima popolno slovnico«. Govorci tega idioma poudarjajo, da »je bila arvanítika neko° prav tako °ist jezik, ki so ga ljudje govorili brez mešanja z grš°ino, danes pa je postal jezikovna mešanica« (Tsitsi-pis 1998: 132). Vsekakor je pomanjkanje pozitivnega odnosa do maternega idio-ma pri Srbih v Beli krajini povezano z dejstvom, da nimajo lastne elite. Uspešni °lani lokalne skupnosti so integrirani v širše družbene struk­ture, za katere je zna°ilna izklju°na raba slovenskega idioma, sami pa imajo v tem idiomu popolno kompetenco. Nasproten primer predsta­vljajo Ko°evarji, danes maloštevilno prebivalstvo nemškega porekla na Ko°evskem, na Dolenjskem in v Beli krajini. .eprav se njihov idiom v precejšnji meri razlikuje od standardnega nemškega jezika, teh razlik ne doživljajo kot degeneracijo in imajo svojo govorico za kulturno vre­dnoto. Za razliko od Srbov v Beli krajini so Ko°evarji etnolingvisti°na skupnost, v kateri si posamezniki zelo prizadevajo, da bi promovirali vrednoto maternega idioma. V ta namen organizirajo aktivnosti, kot so petje v cerkvenem zboru v ko°evarskem nare°ju, pouk nemš°ine, sre°anja s Ko°evarji, ki danes živijo zunaj Slovenije itd. Tsitsipis (1998, 2004) v svojih analizah pokaže, kako govorci idi­oma arvanítika v Gr°iji oblikujejo avtoritativni diskurz, ki »izhaja od njihovih prednikov«, ter kako se posebnosti tega diskurza oblikujejo na lokalni ravni. Pripadniki te etnolingvisti°ne skupine »oblikujejo svojo identiteto s poistovetenjem z usodo grške zgodovine« (Tsitsipis 2004: 574). V primeru Srbov v Beli krajini do take identifkacije ne prihaja, predvsem zaradi posebnosti v procesu oblikovanja nacij na tem pro-storu, ki se v marsi°em razlikuje od grškega. Namesto tega prevladuje diskurz napredka, ki pa je po svoji naravi prav tako nacionalno usmer­jen.79 Ideja napredka se v tem diskurzu vedno tesno povezuje z uradnim jezikom. Diskurz napredka je prisoten tako pri pripadnikih lokalne skupno­sti: [6.2] Vidi, što se ti˜e vlasti, našeg župana, on je jako dobar. Na primer, imamo osvetljenje, crkva nam je osvetljena isto po noˆi. Tu gde je bila škola pre, tu je sada dom tabornika, kot tudi pri Slovencih iz okoliških krajev: [6.3] Od kraja so pa meli pa Bojan˜ani hišo dolgo s te strani, so meli noter 79 Tsitsipis (2004: 574) poudarja, da »morajo biti nacionalne predstave, da bi bile u°inkovite, totalizirajo°e. Posameznikom in posameznim družbenim podro-°jem je dovoljeno, da so bolj ali manj nacionalisti°ni, ne pa tudi nacionalizmu kot ideologiji«. … verjetno da so meli vežo, pol pa sobo. Samo eno sobo, pa ni˜ druzga. Z druge strani so meli pa štalo. Pod isto streho, pod isto streho so meli. In niso meli … v službi ni bil nobeden, in to … s tem so živeli, kar so pride-lali. [6.4] Oni so zadovoljni, ker majo vse. Majo asfalt, majo nove hiše, majo telefone, majo vodovod. Noben drug ve˜ nima, in to se … se tud zaveda­jo. Vrednostna opozicija zaostalost – napredek se prenaša tudi na raz­merja znotraj skupnosti ter na razliko med Bojanci na eni ter Mili°i, Marindolom in Paunovi°i na drugi strani. Razli°ne zgodovinske okoli-š°ine ter geografski položaj teh dveh skupin vasi, o °emer je bilo govora v prvem poglavju, so povzro°ile razli°no stopnjo »odprtosti« za vpliv »uradne« kulture in slovenskega jezika. Ta vpliv je mo°nejši v primeru vasi Bojanci, ki je prakti°no vseskozi pripadala slovenskemu ozemlju, hkrati pa je bila bliže administrativnim središ°em ter upravni oblasti. Odvisno od pozicije govorca se ta razlika vrednoti na ideološki lestvici zaostalost – napredek. Tako imajo pripadniki skupnosti iz Marindola, Mili°ev in Paunovi°ev prebivalce Bojancev za »nikogaršnje otroke«, ki niso »ne tu, ne tam«, hkrati pa jim zamerijo tudi opuš°anje tradicije. Bojan°ani po drugi strani prebivalce omenjenih treh vasi pogosto opre­deljujejo kot »zaostale« in »zagrizene«: [6.5] Ja mislim da so tamo [v Marindolu] ljudi malo … nekako boljše zagriženi, mi nismo. Oni to pravoslavno fajn držijo. Men se zdi da smo se mi dosta asimilirali. A oni pa tam to držijo, i ˜eprav snahe so Slovenke, ali to mora bit Božiˆ … Tudi take kvalifkacije so v veliki meri odvisne od pozicije govorca in njegove vloge znotraj skupnosti. Tisti informatorji, ki so tudi sicer nosilci diskurza avtoritete in nostalgije (o tem gl. spodaj), bodo daja­li opoziciji med obema skupinama vasi nekoliko druga°ne vrednote. Eden izmed takih informatorjev iz Bojancev navaja: [6.6] U Miliˆima imaju lepu crkvu, oni su sad … vredniji nego naši ljudi. Oni su lepo crkvu opravili, fno, lepa crkva nastala, na jednom bregu, na brdašcu gore. Jako lijepo. I struju uveli. A naši neˆe. Neˆe, pa što ja znam. Prebivalci sosednjih slovenskih naselij prav tako opažajo razlike med obema skupinama vasi in jim, podobno kot pripadniki etnoling­visti°ne skupnosti Srbov v Beli krajini sami, pripisujejo vrednosti, ki temeljijo na ideologiji napredka. Dražumeri°eva (1988: 307) piše, da ve­ljajo Bojan°ani med Slovenci v Beli krajini »zaradi svoje prilagodljivosti in sprejemanja slovenskih vplivov in aktivnega sodelovanja s Slovenci, za naprednejše, kulturnejše; Ma-rindol°ani, ki se še oklepajo tradicije, pa za zaostale, trmaste. Zaradi teh lastnosti jih slovensko okolje ne sprejema popolnoma.« Nacionalni jezik in materni idiom V nasprotju z zani°evalnim odnosom do svojega maternega idioma do-življajo Srbi v Beli krajini slovenski jezik kot ideal, ki je zelo težko dose-gljiv. Ena izmed informatork pojasnjuje: [6.7] Moja unuka kaže, babi, Preloka i Zilje [slovenski naselji v Beli kra­jini, op. T. P.] i oni koji idu iz Hrvaškega, govoru hrvaški i belokranjski, ja da pravo slovenski. Pa, reko, teško je pravo slovenski govorit. Govoriti pravo slovenš˜ino je torej najvišja na lestvici kulturnih vrednot, s °imer se standardni slovenski jezik postavlja nad vse ostale idiome. To je hkrati ideal, ki ga govorci srbskega idioma kot materinš°i­ne le težko dosežejo:80 [6.8] Kad do eš u Novo Mjesto, odma doktor jel si iz Bijele Krajine, odma zna. [6.9] Bilo jedanput po televiziji … tu Brezovica, prema Žumberku, to je baš prelaz, granica, onda veli mene moja djeca … mene moje unuke, bako, a zašto ti ne govoriš slovenski. A djeco, kad ja ne znam … (smeh) Tako lijepo – djeco, kad ja ne znam, ja razumijem da, govoriti ne znam. Ma teško je to. [6.10] Nije slovenski jezik lagan. Moj brat je bio sudac, ali on je u Zagrebu studirao i onda osta u Zagrebu. 80 V nasprotju s takim odnosom do nacionalnega jezika pri pripadnikih lokalne etnolingvisti°ne skupnosti Arvanitov v Gr°iji je stališ°e, da »arvanítike ni tež­ko obvladati, ker nima komplicirane slovnice, težkih konstrukcij ali bogatega in kompleksnega besediš°a« (Tsitsipis 1998: 75, f. 9). [6.11] To je jako teško. Nije ono … piši kao što govoriš … Materni idiom, ki funkcionira izklju°no na lokalni ravni, se doživlja kot lokalno sredstvo komunikacije in se v skladu s tem tudi ozna°uje: stanovalci pravoslavnih vasi v Beli krajini svojega idioma ne imenujejo druga°e kot preprosto po naše ali pa po vasi, v kateri se govori: po bojan­sko, po miliˆko itd. Podoben mehanizem imenovanja idiomov najdemo tudi pri drugih lokalnih etnolingvisti°nih skupnostih. Tako Meglenski Vlahi iz vasi Nânti v Tur°iji svoj jezik imenujejo nântine’ti. Tudi tisti, ki se niso odselili iz Meglena v Gr°iji, imenujejo svoje idiome po enakem modelu: o’ine’ti (O•a./Archángelos), umine’ti (Uma/Huma), cupine’ti (Kupa/Ca) itd. (Kahl 2002: 33). Arvaniti v Gr°iji svoj jezik pogosto imenujejo gljha jnë (‘naš jezik’) (Tsitsipis 1998: 9). Za slovensko etno­lingvisti°no skupnost v pokrajini Val Canale (Kanalska dolina) v sever-ni Italiji v bližini meje med Slovenijo in Avstrijo Robert Gary Minnich navaja, da »starejši prebivalci vasi Ukve/Ugovizza vztrajajo pri tem, da njihov jezik ni slovenski, avstrijski ali italijanski, temve° je to ‘naše na­re°je’« (Minnich 1988: 126). Po drugi strani se s takšnim ozna°evanjem lokalnih idiomov poudarja njihova funkcija kodov solidarnosti (Tsitsi-pis 1998: 120)81 znotraj lokalnih etnolingvisti°nih skupnosti. Ob enem že omenjenih ideoloških ena°ajev, zna°ilnih za jezike na Balkanu, »kontakt = ne°isto = slabo = nepravilno«, Friedman (1987: 8) poudarja, da »°e se za jezik verjame, da nima posebnega besediš°a, ker je le-to brezupno pomešano zaradi dologotrajnega stika ali podrejenosti, se ta jezik ne doživlja kot ‘pravi jezik’ in zaradi tega ne more biti lastnost nacije; ljudje, ki ga govorijo posledi°no nimajo pravice do ozemlja ali države.« Navedeni primeri lokalnega imenovanja idiomov pri pripadnikih lokal­nih etnolingvisti°nih skupnosti izhajajo neposredno iz takega pogleda na jezik: opozarjajo na funkcioniranje teh idiomov izklju°no v lokalnih okvirih ter na njihovo vrednotenje, ki je v skladu s tem. Nacionalni jezik, jezik javne komunikacije je edini, ki v taki jezikovni ideologiji »zasluži« postati bolj univerzalen; le uporaba tega jezika omogo°a vzpo­stavitev enakosti »narod = jezik = teritorij = država« (prim. Friedman 1997: 6). Da bi taka ideologija prevladala tudi v lokalnih etnolingvisti°­ 81 Ve° o konceptu »mo°i in solidarnosti« (ang. power and solidarity concept) v soci­olingvistiki gl. v: Brown/Gilman 1960; Tsitsipis 1998: 120; Ostermann 2003. nih skupnostih, morajo take skupnosti biti vklju°ene v sfero javnega (Tsitsipis 2004: 572).82 Srbi v Beli krajini doživljajo slovenski jezik kot edino ustrezno sredstvo za javno komunikacijo. Na sestankih upokojencev v Bojancih je slovenš°ina izklju°no sredstvo sporazumevanja, celo takrat, ko med udeleženci ni oseb, ki bi jim bila materni jezik oziroma so v izraziti manjšini. Slovenš°ini se kot jeziku javne komunikacije pripisuje status pisne­ga jezika,83 hkrati pa je dejstvo, da je slovenš°ina jezik pisne komunika­cije, še en argument za njegovo nadrejanje lokalnemu idiomu. Takšna situacija je zna°ilna za manjšinske lokalne etnolingvisti°ne skupnosti: Tsitsipis (1998: 19) za govorce idioma arvanítika v Gr°iji navaja, da »je v središ°u lokalno oblikovanega ideološkega diskurza v skupnosti dejstvo, da je grš°ina pisni jezik, medtem ko arvanítika nima takega statusa. Prepri°anje, da ima pisni jezik višji status, je na lokalni ravni splošno sprejeto predvsem zaradi vpliva izobraževalnih ustanov in medijev«. Obstoj šol v srbohrvaškem jeziku do petdesetih let 20. stoletja ter dej­stvo, da je bila srbohrvaš°ina eden od standardnih jezikov v nekdanji Jugoslaviji, sta dolgo °asa pogojevala rabo srbohrvaš°ine v pisni obliki in cirili°ni pisavi v lokalni skupnosti Srbov v Beli krajini. Dobro ilustra­cijo procesov, v katerih je ta majhna lokalna skupnost postajala del šir­ših družbenih struktur (kar je v bistvu proces nastanka nacij),84 pred­stavljajo napisi na nagrobnih spomenikih na pokopališ°ih v Bojancih in Mili°ih. Na njih lahko spremljamo evolucijo od rabe lokalnega idioma v cirilici (z leksemi, kot je š), nadalje ijekavske oblike srbohrvaškega knjižnega jezika, prav tako v cirili°ni pisavi ( ), sledil je prestop v latinico še vedno v knjižni srbohrvaš°ini,85 celo takrat, ko so na spome­ 82 Galova (1995: 418) sfero javnega dolo°a kot »na°in legitimiziranja politi°ne mo°i«. Za diskusijo o dolo°bah sfere javnega prim. Tsitsipis (2003: 547–548, f. 7). 83 Škiljan (1998: 108) opozarja na povezavo med pisavo in pismenostjo ter sfero javne komunikacije: »pojav pisave in pismenosti je bil eden najpomembnejših dejavnikov, na katerih je lahko temeljila javna komunikacija, in sfera javnega se je lahko jasno lo°ila od podro°ja privatnega«. 84 Škiljan (nav. d.) poudarja, da je »moderna država-nacija prostorna ‘enota’, v ka­teri se oblikujejo norme in pravila javnega komuniciranja«. 85 V°asih se tako v cirilici kot v latinici pojavijo ekavske oblike (ovde; djeca). To je mogo°e pojasniti predvsem z dejstvom, da so bili v °asu obstoja šol v srbo­hrvaškem jeziku u°itelji ve°inoma ekavci iz Srbije. Seveda je mogo° tudi vpliv ekavskega refeksa jata v slovenš°ini ter splošna nestabilnost notranje norme ma-ternega idioma, o kateri smo govorili v tretjem poglavju. niku izrazi v stari cerkveni slovanš°ini (vje˜na joj pamjat). Naslednja stopnja se kaže v mešanju dveh kodov, srbohrvaškega in slovenskega (družina; spomen podižu; po˜ivajte u miru), nato pa se pokaže prehod v slovenski jezik, pri °emer priimki na spomenikih vklju°ujejo »ˆ,« °rko, ki je slovenska abeceda ne predvideva, v novejšem °asu pa je v ve°ini priimkov zamenjana s °rko »°«.86 Pisni jezik se v jezikovni ideologiji belokranjskih Srbov povezuje s širšo komunikacijsko skupino, v katero so vedno vklju°eni Slovenci. Na cerkvi v Bojancih so leta 1975 postavili marmorno ploš°o z napisom v latinici: »Vrliniˆ, Radoj°iˆ i Kordiˆ su bili prvi naseljenici 1593«. Ploš°o je, kot navaja Ognjanoviˆeva (1997: 106), »naro°il g. Rade st.Vrliniˆ, °igar soproga je po rodu iz Bojancev. Plo-š°o so najprej naro°ili v cirilici, vendar pa so potem, ko so se vrnili iz Slovenije nazaj v ZDA, kjer stalno živijo, po telefonu pri predse­dniku cerkvene ob°ine naro°ili, naj bo ploš°a izpisana v latinici, ker Slovenci cirilice ne znajo.« DISKURZ NOSTALGIJE Znotraj lokalne skupnosti Srbov v Beli krajini oblikujejo nostalgi°ni diskurz predvsem moški, ki pripadajo najstarejši generaciji. To so °la­ni etnolingvisti°ne skupnosti, za katere Tsitsipis (2004: 581) navaja, da predstavlja njihov 86 Na podlagi podatkov, ki sem jih dobila od informatorjev, lahko zatrdim, da ne gre za »napako« slovenskih kamnosekov, temve° za zavestno odlo°itev naro°ni­kov spomenikov. »projicirani družbeni jaz podlago za avtoritativni svet skupnosti kot njen legitimni predstavnik. Ta avtoriteta se na lokalni ravni ne ume-š°a v kogar koli, temve° izklju°no v tiste posameznike, ki so zaradi starosti in družbenega ozadja dobri in zanesljivi zagovorniki modro­sti skupnosti in njene kolektivne ideologije.« Avtoriteto je mogo°e prebrati tudi iz diskurza najstarejših °lanov etnolingvisti°ne skupnosti Srbov v Beli krajini. Avtoriteta je denimo glavni ideološki »dodatek« naslednjih izjav: [6.12] Zato ja kažem ovim našim što neˆe crkvu da poprave, reko, njima niko ne do e. Meni do e svako, svako k meni do e, eto, ja sam ju˜e imao dva … dva, dva, dva študenta iz Maribora, to oni zovu skauti. [6.13] I obi˜no se … svijeˆa gori, izmoli se o˜enaš, a moji ovi unuci kad su, sad su veˆ po dvadeset i koju godinu, oni su mene gledali ko boga, kad sam ja molio o˜enaš. [6.14] (Kad se farbaju jaja za Uskrs?) [6.14.1] Na Veliki petak, samo nekako sad baš i ja više ne, nego kao da mi je to prestaro jaje do Uskrsa, da, jer na Voskrs to jaje jedeš i, ovaj, i djeci daješ, pa nekako je previše … [6.14.2] Ja to obi˜no u subotu, subotom napravimo. [6.15] Ovde ti više niko ne zna ko je … što je, Sveti Jovan recimo, ja slavim, ja imam slavu, a ovi drugi ne slave toga. V segmentu 6.12 informator eksplicitno poudarja svojo vlogo v okviru lokalne skupnosti, v segmentu 6.13 v okviru svoje družine, med-tem ko se v segmentu 6.14 avtoriteta vzpostavlja s slovni°nimi sredstvi: z rabo prve osebe ednine v kontekstu, v katerem je jasno, da ta ne ustre­za dejanski situaciji. Od tod tudi »soobstoj« dveh zaimenskih oblik v segmentu 6.14.2: ja in mi (to je tukaj implicitno prisotno, ker je glagol napraviti v prvi osebi množine). Vendar pa tudi ta »samopopravek« in-formatorja ne ustreza realni situaciji: za moškega iz najstarejše genera-cije je zelo malo verjetno, da dejansko sodeluje pri barvanju pirhov. V tem primeru informator »prevzema« glas celotne družine. Podobno je tudi v segmentu 6.15. Za take informatorje je zna°ilno prizadevanje, da govorijo ne le v imenu svoje družine, kot v navedenem primeru, temve° tudi v imenu celotne skupnosti. Za razliko od Župani°evega nostalgi°nega diskurza, v katerem se na sinhroni ravni zoperstavljata dva kulturna obrazca – balkanski pa-triarhalni ter evropski individualisti°ni, je pri pripadnikih srbske etno­lingvisti°ne skupnosti osnovna opozicija med neko° in danes (nekad i sad), torej med današnjim °asom in °asom, ko je srbski idiom prevla­doval v komunikaciji. Obe obdobji sta zaznamovani tudi z druga°nimi vrednostnimi sistemi. Najstarejši °lani skupnosti menijo, da je v tem °asu obstajalo veliko ve° spoštovanja in morale (prim. segment 6.18) ter obžalujejo izgubo jezika in šeg: [6.16.1] Ovaj moj sin govori stariji po naše, i sa ženom i sa djecom, a mla i govori slovenski. Ne znam, ja sam htio veˆ dosta puta reˆ da … al neˆu reˆi, što ˆu. Tako kako ko želi. To ˆe jednog dana izumret, al eto, šta ˆemo, tako ti je. [6.16.2] A ja kažem da dobro još i mi govorimo, gdje živimo. [6.17.1] Ja sa njima … govorimo po naše, ali oni nam odgovaraju sloven-sko. Sve to oni razumiju, samo eto – mati im je Slovenka i … [6.17.2] A što ˆe, u slovena˜ku školu idu … [6.18] I onda prije, nije bilo to prije da to išlo se, da se to odma išlo … To se tek izdaleka, izdaleka, znaš, onda … onda se pitalo roditelje. To se obi˜no roditelje pitalo, i tako. Pa, ne daj Bože, da su spavali zajedno, a to Bož’ sa˜uvaj. Al pa da je bila slu˜ajno koja noseˆa, to je, to je bilo velika, velika sramota. Znam kod nas je jedna se vjen˜ala tu u Bojancima u crkvi sa trbuhom, pa to, to su je gledali … A eto. Danas je to sve druga˜ije, samo i danas, ne znam, trinaes-petnaes godina to veˆ ide zajedno i spava i … Da, ja baš na Petrovo ovde od bratove snaje … sin i snaja imaju curicu, šesnaes godina ima, ima de˜ka, i to veˆ žive skupa … To ne valja. Jane H. Hill, ki se je ukvarjala z diskurzom nostalgije kot izrazom jezikovne ideologije, opaža podobne diskurzivne obrazce pri govorcih jezika mexicano: »Za uspešne moške, ki oblikujejo diskurz nostalgije, je jasno, da so imeli od družbenih razmerij, na katere se nostalgi°no sklicujejo, osebno korist. Njihov uspeh je pomenil bodisi visok položaj v hi-erarhiji znotraj skupnosti ali pa je temeljil na sredstvih, zbranih z delom teh, ki so nižje na družbeni lestvici.« (Hill 1998: 79) Ženske, ki danes pripadajo najstarejši generaciji, za katere Župani° pra-vi, da še posebej ohranjajo stari jezik in navade belokranjskih Srbov, obi°ajno ne hrepenijo po starih °asih, za katere je zna°ilna skoraj iz­klju°na raba srbskega idioma v komunikaciji. Ženske zelo pogosto pou­darjajo, da govorijo tudi slovensko. S tem ko poudarjajo svojo dvojezi°­nost, poskušajo na simboli°en na°in razširiti družbeni prostor, ki jim pripada. Aktivna kompetenca v idiomu ve°ine, ki je hkrati tudi idiom javne komunikacije, predstavlja zanje na neki na°in sredstvo emancipa­cije in izraz sodobnosti ter napredka. Po drugi strani pa moški pripa­dniki iste generacije, tisti, ki hrepenijo po °asih, ko so imeli visok status in so predstavljali avtoriteto v okviru lokalne skupnosti, zelo pogosto poudarjajo, da je v vasi še veliko starejših žensk, ki ne govorijo sloven-sko, ženske pa take trditve zanikajo. Na vprašanje, ali obstaja v vasi kdo, ki govori le srbš°ino, sem od starejšega moškega dobila naslednji odgovor: [6.19] – <žensko osebno ime v imenovalniku>, <žensko osebno ime v imenovalniku>, prija … Pa strina <žensko osebno ime v imenovalniku> isto ne govori slovenski. Zapravo ne … Ima, ima, ima što re˜e ti <žensko osebno ime v imenovalniku>, pa <žensko osebno ime v imenovalniku> gore, pa , pa <žensko osebno ime v ime­novalniku>. A ove druge ovako … Recimo, <žensko osebno ime v imeno­valniku> isto … [njegova soproga, ki je reagirala na to izjavo]: – Ja prva govorim … [mož] – Samo ne to pravo slovenski nego onako … mješavina. Teta (strina), ki je omenjena v dialogu, se je z menoj nekaj ur pogo-varjala le v slovenš°ini, pri tem pa je vztrajala pri rabi tega idioma tudi takrat, ko sem jo sama nagovorila v srbš°ini. Z zanikanjem, da tudi sta­rejše ženske govorijo slovensko – tj. idiom, ki je povezan z napredkom in družbenim prestižem, poskušajo starejši moški vsaj simboli°no zadr­žati staro patriarhalno stanje in odnose mo°i, medtem ko želijo ženske najstarejše generacije z vztrajanjem pri rabi slovenš°ine zopet zgolj na simboli°ni ravni razširiti lastni socialni prostor, ker so v resni°nosti še naprej omejene na družino in vaško skupnost in nimajo dostopa do širših komunikacijskih mrež. V tradicionalnih patriarhalnih lokalnih skupnostih je vloga ta-š°e, da na snaho prenese znanja o tradicionalni kulturi in praksi, kar v ve°jezi°nih skupnostih, v katerih snahe prihajajo iz druge etnolingvi­sti°ne skupnosti, pomeni tudi vklju°itev snahe v komunikacijo v jeziku lokalne skupnosti. O tem pri°ajo izjave informatork, ki jih navaja Vu°­koviˆeva (2004: 207), ko analizira sociolingvisti°no situacijo v naseljih kajkavskih Hrvatov v Vojvodini: »I kad sem došla, moja svekrva divanila orvatski, i ondak nas dve smo divanile rvatski, a sveker divanil srpski, el je on živel na srpski kraj. (ž., 1931, Boka). Druga informatorka, Madžarka (1932, Boka), poro°ena s Hrvatom, o tem pravi: Samo smo hrvatski pripovedali … Jel pošto moja svekrva, ona nije druk˜ije pripovedala, samo hrvatski.« V primeru etnolingvisti°ne skupnosti Srbov v Beli krajini so družbene spremembe, do katerih je prišlo v drugi polovici 20. stoletja, pogojile spremembo odnosa do mešanih zakonov in spremenile snahino in ta­š°ino vlogo. Snaha postane v novih okoliš°inah oseba, ki omogo°a stik z ve°insko skupnostjo, pri °emer se od nje ne pri°akuje, da se jezikovno prilagodi starejši generaciji, pa° pa da naslednji generaciji omogo°i pol-no kompetenco v slovenskem jeziku. Dražumeri°eva (1988: 313) navaja izjavo u°itelja iz Adleši°ev, kamor hodijo danes otroci iz Marindola, Mili°ev in Paunovi°ev v osnovno šolo, »da imajo otroci iz tistih družin, v katerih mama ni Slovenka, znova velike težave s slovenš°ino, zlasti s slovnico«. Starejša ženska iz Mili°ev navaja: [6.20] Kada moja snaha [Slovenka, op. T. P.] pregleda zadatke djeci, ona uvijek na e greške i govori: ‘to vam je po miliˆko, ne po slovensko’. V situaciji, kakršna je danes, predstavlja torej slovenska snaha prednost zaradi svoje kompetence v nacionalnem jeziku, medtem ko je le pred nekaj desetletji namen sina, da se poro°i s Slovenko, povzro°al zelo mo°an upor njegovih staršev. .e se vrnemo k »znanstvenim« konceptom avtenti°nosti in k vre­dnotam, ki jih znotraj teh konceptov pripisujejo pojmom, kot so »izvir­ni govorec« in »izvirni idiom«, o katerih smo govorili v petem poglavju, in jih povežemo z vrednotami, ki jih jezikom, ki so jim na voljo, pripi­sujejo Srbi v Beli krajini, bomo videli, da ideologija, ki jo zagovarjajo, v veliki meri temelji na spolni diferenciaciji. Medtem ko starejši moški poudarjajo vrednoto avtenti°nosti in °istosti jezika, ženske najpogoste­je zastopajo pozicijo, ki bi jo lahko imenovali relativisti°no in liberalno in ki se v veliki meri ujema s konceptom avtenti°nosti, katero Coupland (2003) dolo°a kot vernacular authenticity. Tako jezikovno ideologijo, zna°ilno za ženske, najdemo v diskurzu, v katerem govorijo o lastni jezikovni praksi: [6.21] Ja re˜em ˜udo puta po naše, ˜udo puta po ono, onda mi se smeje, zakaj miješam – pa ne znam. [6.22] Saj lahko govori, kako ˜e. Kako zna, tako govori. [6.23] Ko sam ja rodila, pa sam deset danov ˜akala u bolnici, pa sedam danov sam še bila, jaz sam ˜ist slovensko go-vorila. Ampak se pozabi. Govorim po svoje, kak znam. A razumejo me pa vsi. Taka »ženska« jezikovna ideologija je po svojem zna°aju emanci­pacijska, medtem ko je »moška«, kot smo že poudarili, v veliki meri avtoritarna in izraža nagnjenje k temu, da se jezikovna praksa inter-pretira v skladu s sistemom vrednot, zna°ilnim za visoko strukturirane patriarhalne skupnosti. »Relativizem« v jezikovni ideologiji lahko zastopajo ženske, ki niso vklju°ene v širše družbene strukture, za katere je zna°ilen slovenski je­zik. Gre predvsem za ženske starejše generacije ter maloštevilne ženske srednje generacije, ki so se poro°ile iz ene pravoslavne vasi v drugo. Najve° žensk srednje generacije ne živi ve° v teh vaseh. Po poroki so se preselile v slovenske kraje, kjer govorijo skoraj izklju°no slovenski idiom.87 Ve°ina med njimi vendarle poudarja, da se s svojimi starši še naprej pogovarjajo po doma˜e. To ponazarja tudi naslednji segment po­govora z informatorko, ki je do poroke živela v Bojancih, danes pa živi z družino v Celju. V oklepaju so moja vprašanja, pod°rtani pa so posegi njenega o°eta. [6.24] (Ko pridete sem, kako se s starši pogovarjate?) Po doma˜e. (Pa s svojo družino, kar v slovenš˜ini?) Ja. (Vaši otroci razumejo.) Ja. Govorite vi po naše. Meni je vseeno. Sem ko pridejo, oni se poskušajo pogovarjat kolk lahko, druga˜ pa bolj se tata pa mama nekak … eno z drugim malo se pogovo­rijo. 87 Slovenskim zetom in njihovemu vplivu na jezikovno ideologijo pripadnikov skupnosti tukaj ne posve°amo posebne pozornosti zato, ker slovenskih zetov, ki danes živijo v pravoslavnih vaseh, prakti°no ni. JEZIKOVNA IDEOLOGIJA KOT €VE.GLASJE. Medtem ko jezikovna ideologija nekaterim avtorjem predstavlja rela­tivno koherenten sistem pogledov in idej (Eagleton 1991; Hill 1998), jo drugi vidijo kot inherentno kontradiktorni sistem idej. Slednji pogledi na ideologijo so prisotni že v delih Vološinova (1973 [1929]), ki uvaja na podro°je analize diskurza pojem heteroglosija (Bakhtin 1981). Tsitsipis si v svojih delih (1998, 2004) izrecno prizadeva, da opazovanje diskurza °lanov skupnosti, ki gredo skozi proces zamenjave jezika, ne bi podleglo pasti abstrakcij, brisanja razlik88 in generalizacije. V nasprotju s »pozi­tivisti°no sociolingvistiko«, ki upošteva samo izolirane spremenljivke, se Tsitsipis zavzema za bahtinovski pristop, v katerem kot predmet ana­lize nastopajo celotne skupnosti in v katerem se uporabljajo pojmi kot avtoriteta, heteroglosija, prepri˜ljivost, dialog, ve˜glasje itn., pojem glas (ang. voice) pa se razume kot »semanti°na pozicija v odnosu do sveta, tj. pozicija, ki jo dolo°a interes. Glas je torej ideološka to°ka zrenja.« (Tsit­sipis 1997: 113) V raziskavah zamenjave jezika in jezikovne ideologije govorcev idioma arvanítika v Gr°iji Tsitsipis dolo°a dva tipa diskurza: kongruentnega in kontradiktornega. »Obliko jezikovne ideologije, v kateri so razvidni hegemonisti°ni u°inki podrejanja, imenujem kongruentni diskurz. V tem diskurzu govorci nikoli ne zoperstavljajo kodov, ki jih imajo na repertoarju. Z izrazom kontradiktorni diskurz pa razumem obliko jezikovne ide­ologije, v kateri je izražanje vloge solidarnosti, ki jo ima arvanítika, v°asih prekinjeno z izrazi vloge mo°i, ki ozna°uje grški jezik. Kon­tradiktorni diskurz nastaja, ko govorec v okviru ene izjave izraža ve° kot eno stališ°e.« (Tsitsipis 1998: 120) V etnolingvisti°nih skupnostih, ki gredo skozi proces zamenjave jezika, so ideološke pozicije v diskurzu – ne glede na to, kako utrjene in spre­jete so – predmet kriti°nega ovrednotenja in notranjih spopadov. Celo pri tistih pripadnikih skupnosti, ki artikulirajo avtoritativni diskurz sklicevanja na tradicijo in stare vrednote, lahko odkrijemo spopad raz­li°nih stališ°. Pri njih se eden diskurz avtoritete najpogosteje spopada z drugim, tako da se avtoriteta tradicije zamenja z avtoriteto slovenskega standarda. To je mogo°e opaziti v dveh segmentih izjav 6.16 in 6.17, kjer prvi del izraža hrepenenje po starih vrednotah, ki se po°asi izgubljajo, medtem ko v drugem delu informatorji preidejo na bolj racionalen ton, 88 O ideološkem mehanizmu brisanja (ang. erasure) v jeziku gl. Irvine/Gal 2000 in Tsitsipis 2003. v katerem zamenjavo jezika pojasnjujejo kot naravno posledico okoli-š°in, v katerih se skupnost nahaja. Tudi taki informatorji, sicer nostal­gi°ni do preteklosti, vrednotijo slovenski idiom kot idiom prestiža in ga iz prakti°nih razlogov postavljajo pred lokalni idiom. Ve°ina med njimi je odklonila pobudo, ki jo je v za°etku devetdesetih let podala slovenska vlada, da bi se ponovno odprla osnovna šola v srbš°ini. Predsednik cer­kvene ob°ine v eni izmed vasi, ki sicer v svoji družini vztraja pri uporabi srbskega idioma in spoštovanju tradicije ter pravoslavnih obi°ajev, to pojasnjuje na naslednji na°in: [6.25] Pola je bilo da srpski, pola da se slovenski djeca u˜e. Kaže, kud ˆeš, kaže, posle. Posle, veli, neˆe valjda sva djeca u Hrvatsku posle. Slaˆemo u slovensku školu. Meni nije važno što slovenski u˜e, nau˜iˆe srpski kod kuˆe. Tako je to preovladalo da su … da nije škola ostala tu. A i ina˜e bi malo djece bilo. Tudi pri ženskah, katerih diskurz praviloma z ideologijo nostalgije ni zaznamovan, ideologijo progresa v°asih prekinja sklicevanje na ži­vljenje, kakršno je bilo, preden so slovenski jezik in sistem vrednot ter navade, ki jih ta jezik simbolizira, prevladali v pravoslavnih vaseh Bele krajine – prim. prvi in drugi del naslednjega segmenta: [6.26] [6.26.1] To te nih˜e ne tretira tako [druga°e kot Slovence, op. T. P.]. Mo­go˜e kaka zakrnjala baba, ki ni˜ ne zna, ljudi pa sploh ne. Niti niso brez služb, niti niso … Vsi so šolani … To pa nimamo, da bi reka da bi zdaj imali problem, ker sam ja rekla – sre˜na sam, da smo tukaj. Mamo mir in vse. Ja sam pravoslavne vere, nisam nigdar ob˜utila kaj narobe. Službe dobijo vsi, glih tako ko i Slovenci. Nimamo tu problemov i gotovo, tu je lepo i lepo. [6.26.2] A lepo je da i je, da so Srbi tu u Beli krajini, i zaradi kulture, i to je sre˜na na primer i Slovenija da ma te kulture. Zelo lepo. I mi smo meli tu u Bojanci i Marindolu, to smo meli svojo nošnjo, i svoja kola i vse, al kola zdaj, ko je pa to prišlo, takoj smo se mi pa˜ nekako potegnili, zdaj ve˜ ne kolamo, prej smo zmeraj, i nošnjo svojo smo meli. Zadnji segment diskurza vsebuje glagol kolati, v zvezi s katerim Dražumeri°eva in Terseglav (1987: 239) navajata, da se »današnje spre­membe pri plesu odsevajo tudi v poimenovanjih: nekdaj so govorili ‘kolo se igra’ ali ‘kolajmo’, nato ‘idemo u tanac,’ danes pa pravijo, da se sliši le ‘pleše se’, ‘plešemo’«. Pri informatorki se glagol kolati pojavlja celo v slovenskem diskurzu, v katerem obuja spomine na prejšnje stanje. * V tem poglavju smo poskušali pokazati, kako se nekatere ideje, na ka­terih temelji zunanji diskurz, ki je neposredno povezan z ideologijo nacionalne države, pojavljajo tudi v diskurzu lokalne etnolingvisti°­ne skupnosti, pri °emer se prilagajajo notranjim razlikam ter razde­litvi družbenih vlog in statusov na lokalni ravni. Pristopu, v katerem se identitetne strategije in jezikovna ideologija °lanov etnolingvisti°ne skupnosti obravnavajo v kontekstu napetosti »med lokalnim in nacio­nalnim« (Tsitsipis 1998: 2),89 bomo sledili tudi v naslednjih poglavjih, v katerih bomo obravnavali, kako se njihova jezikovna ideologija izraža na ravni rabe jezika, to je v procesu oblikovanja diskurza samega. 89 Silverstein (1998) podaja pregled raziskav lokalnih skupnosti v okviru antro­pološke lingvistike. Za posamezne vidike odnosov med lokalnim diskurzom in širšimi (globalnimi) procesi prim. Agar 2005; Appadurai 1996; Gupta/Ferguson (ur.) 1997; Kearney 1995. 7. JEZIKOVNA IDEOLOGIJA IN METAPRAGRAMATI.NA ZAVEST METAPRAGMATI.NI DISKURZ V prejšnjem poglavju smo obravnavali, kako se pogledi na jezik Srbov v Beli krajini oblikujejo v ideološka jedra, prek katerih govorci zastopajo dolo°ene pozicije in vloge ter interpretirajo identitetne strategije, ki jih uporabljajo kot skupina in kot posamezniki. V tem in v naslednjih po­glavjih se bomo najprej ukvarjali z refeksijami govorcev o posameznih lastnostih strukture jezika (kot sta izgovor in leksika), v nadaljevanju pa z refektivnimi zmožnostmi jezika samega,90 kot se kažejo v proce­su ustvarjanja diskurza, saj govorci, ko jezik uporabljajo, z razli°nimi jezikovnimi sredstvi »signalizirajo«, da se poleg vsebine zavedajo tudi oblike sporo°ila. Zato sta za našo nadaljnjo analizo bistvenega pome­na pojma metajezik in metapragmati˜na zavest. S tema pojmoma bomo poskušali opozoriti na na°ine, kako govorci z izbiro formalnih sredstev izražajo jezikovno ideologijo. .eprav v jezikovni strukturi ni sredstev, s katerimi bi se ideološka izjava na prvi pogled lo°ila od neideološke, pa analiza lastnosti diskurza, kot so eksplicitni metapragmati°ni ko­mentarji na eni in preklapljanje kodov na drugi strani, omogo°a pogled na sliko jezikovne ideologije lokalne etnolingvisti°ne skupnosti (prim. Tsitsipis 1998: 145). »Jezik o jeziku«,91 s katerim se izražajo pogledi govorcev na jezik, njihova stališ°a do jezika in mnenja v zvezi z njim, je že dolgo pred-met zanimanja razli°nih jezikoslovnih disciplin. Stališ°a do jezika so glavni predmet raziskav v socialni psihologiji jezika (prim. med drugim Bugarski 1996a: 83–120; Bugarski 2005: 43–51; Giles/Coupland 1990; Robinson/Giles [ur.] 2001; Vlahoviˆ 1997; za metodološke in empiri°­ne vidike raziskovanj stališ° do jezika gl. Bourhis/Giles 1976; Garrett/ Williams/Coupland 2004; Kristiansen 2004; Ladegaard 2000; Pupovac 90 O tem gl. Lucy (ur.) 1993. 91 Metajezik (jezik o jeziku) Jaworski, Coupland in Galasi.ski (2004: 4) defnirajo kot »jezik v kontekstu predstav in ocen o jeziku« in pri tem poudarjajo »splošno sprejeto stališ°e, da je za analizo jezikovne rabe kot dela družbenega življenja potrebno upoštevati ‘meta’ sestavino, to je sistem družbenih in kognitivnih pro- cesov, ki se nahajajo ‘ob’ ali govorijo ‘o’ jezikovnih oblikah v ustnem, pisnem ali simbolnem gradivu«. 1991; Škiljan 1988). Ljudsko jezikoslovje (angl. folk linguistics) – ki pre-u°uje »med ljudmi priljubljene odzive na jezikovne pojave, tj. razli°na verovanja, vrednote, stališ°a in ocene, ki se v jezikovnih skupnostih vežejo na posamezne jezike ali jezikovne variante in na pogovorno tra­dicijo na splošno« (Bugarski 1996a: 83) – ima že dolgo tradicijo (prim. Hoenigswald 1966; Wakelin 1970; Chambers/Trudgill 1998), vendar pa ga v zadnjih desetletjih zaznamuje sprememba zornega kota in vzposta­vljanje nove poddiscipline – perceptivne dialektologije (prim. Preston 1986; Preston [ur.] 1999; Garrett/Williams/Coupland 1999; Nedzielski/ Preston 1999). Gradivo za obravnavo pogledov govorcev na jezik je mogo°e zbi­rati z razli°nimi metodami: z navajanjem izpraševancev, naj govorijo o temah, ki so v zvezi z jezikom (prim. Garner/Rubin 1986; Nedzielski/ Preston 1999), z vprašalnikom (prim. Giles/Coupland/Wiemann 1992) ali z opazovanjem izprašancev v naravnih situacijah ob spontani kon­verzaciji (t. i. opazovanje z udeležbo, ang. participant observation). Pri raziskovanju jezikovne prakse Srbov v Beli krajini smo ve°inoma upo­rabljali kombinacijo prve in tretje od omenjenih metod, kar je zna°ilno za metodologijo sodobne antropološke lingvistike (prim. tudi Heath 1983; Hill/Hill 1986; Kay 1987; Rumsey 1992 itd.). Pogovor z informa­torji se spodbuja z vprašanji, ki se nanašajo neposredno na jezik (pri tem sem izhajala iz tega, da taka tematika redkeje povzro°a negativne reakcije kot nekatere druge teme), vendar je bila ve°ina podatkov, ki so uporabljeni za analizo jezikovne ideologije, pridobljena s pogovorom o najrazli°nejših temah. Poti teh pogovorov so najpogosteje usmerjali in-formatorji sami, zato lahko re°emo, da gre v ve°ji meri za narativne kot pa za dialoške oblike diskurza. Kot navaja Tsitsipis (1998: 145), »so pripovedi (narativi) ustrezne oblike diskurza za odkrivanje jezi­kovne ideologije, ker je razmerja med delom in celoto ali med vzrokom in posledico – ki so praviloma indeksnega zna°aja – mogo°e izslediti na metonimi°ni osi pripovedi.« (Prim. tudi Ginzburg 1992: 103) Ochsova in Cappsova (1996: 19) poudarjata, da »pripoved omogo°a pripovedovalcu, da vzpostavi red in vezi med sicer nepovezanimi dogodki in da ustvari kontinuiteto med prete­klostjo, sedanjostjo in zamišljenimi svetovi. Pripoved tudi omogo°a povezavo ‘jaza’ in družbe in je pomembno sredstvo socializacije °u-stev, stališ° in identitet, razvoja medosebnih razmerij ter oblikovanja pripadnosti skupnosti.« Raziskovanje jezika s stališ°a jezikovne ideologije v okviru antro­pološke lingvistike je izrazito usmerjeno v diskurz in rabo jezika ter v bistvu temelji na metajeziku, saj »metajezik izraža /…/ metapragma-ti°no zavest, ki je temeljna sila, ki omogo°a jezikovni rabi ustvarjanje pomena« (Verschueren 2004: 53). Verschueren (nav. d., 57) dalje navaja, da »ima metapragmati°na zavest /…/ osrednjo vlogo /…/ v vseh oblikah jezikovne rabe«. Omenjeni avtor vidi po drugi strani rabo jezika kot »spreminjajo°o se in prilagodljivo izbiro, tako v ustvarjanju diskurza kot v njegovi interpretaciji, znotraj vrste spremenljivih možnosti v in-teraktivnem naporu za ustvarjanje pomena« (prim. tudi Verschueren 1999). Mehanizme in pomen izbire med razli°nimi lingvisti°nimi sred­stvi je najlažje prepoznati, ko gre za jezikovno prakso ve°jezi°nih sku­pnosti. Kot poudarja Tsitsipis (1998: 4), »pripovedi, v katerih se prepletajo razli°ni glasovi, navajajo tuje izja­ve v obliki premega ali posrednega govora in prihaja do preklaplja­nja kodov kažejo, da dvojezi°ni govorci jezikovna sredstva simbo-li°no in indeksno obremenjujejo z nalogo izpostavljanja subtilnih družbenih in zgodovinskih sprememb«. Vzorci rabe jezika Srbov v Beli krajini, ki smo jih opisali v tretjem po­glavju, prav tako temeljijo na izbiri med razli°nimi jezikovnimi sredstvi. V tem poglavju se bomo ukvarjali z ideološko motivacijo teh izbir. Metapragmati°na narava diskurza je prakti°no najpomembnejši vir za »branje« jezikovnih ideologij: »ideologijo je mogo°e na razli°ne na°ine odkriti v sami jezikovni rabi in v eksplicitnih izjavah o jeziku – torej v metapragmati°nem diskurzu in tudi v organizaciji jezikov­ne rabe prek implicitne metapragmatike« (Woolard 1998: 9; prim. tudi podpoglavji »Metapragmati°na zavest« in »Ideološka jedra« v °etrtem poglavju). Rabo jezika, »podobno kot druge oblike družbenega vedenja, in-terpretirajo vklju°eni akterji (oz. govorci)« (Verschueren 2004: 65). Tsit­sipis (1998: 140, leže°e v izvirniku) poudarja, da »so sklicevanja na jezik in njegovo rabo razpršena v vseh delih pogo-vora in dobivajo smisel kot deli koherentnega ideološkega diskurza samo, °e se povezujejo z drugimi izjavami in stališ°i. Tu zaznavamo obliko metapragmati˜ne zavesti govorcev. Dolo°ene družbene in kul­turne okoliš°ine se doživljajo kot indeksno povezane s posameznimi jezikovnimi variantami.« Lucy (1993: 11) pa navaja, da »je govor prežet z refeksivnim delovanjem, ker govorci sporo°ajo pripombe o jeziku, citirajo izjave drugih oseb, poudarjajo in opisu­jejo razli°ne vidike govornega dogodka, se sklicujejo na konvencio­nalna imenovanja in usmerjajo poslušalca na ustrezno interpretacijo svojih izjav. Ta refeksivnost je tako prodorna in pomembna, da je mogo°e re°i, da je jezik po svoji naravi bistveno refeksiven.« Diskurz, ki je zaznamovan s tako v temelju metajezikovno funkcijo je­zika, se v lingvisti°ni teoriji ozna°uje s terminom metapragmati˜ni dis-kurz. Po Lucyju (nav. d., 17) »je metalingvisti°no delovanje /…/ bistveno metapragmati°no, kar pomeni, da se najve°ji del metajezikovnega delo­vanja osredoto°a na ustrezno rabo jezika«.92 Metapragmati°ni diskurz je eksplicitna realizacija metajezikovne funkcije takrat, ko govorec neposredno komentira in ocenjuje dolo°ene govorne dogodke in segmente diskurza, ko nekatere od segmentov v diskurzu žanrsko dolo°a ipd. (prim. Lucy 1993: 17; Stross 1974; Urban 1984). Metapragmati°na aktivnost je lahko tudi implicitna, »kadar se govorci posve°ajo konceptualizaciji pragmati°nih oblik, tj. signalizira­jo, kako je treba te oblike ustrezno razumeti« (Lucy, prav tam). V tem primeru govorimo o metapragmati°nih funkcijah (prim. Lucy, prav tam; Silverstein 1993) oziroma o implicitni metapragmatiki. EKSPLICITNA METAPRAGMATIKA V eksplicitnem diskurzu o jeziku informatorji komentirajo svojo jezi­kovno prakso ali jezikovno prakso drugih °lanov skupnosti. Poleg po­splošenih zna°ilnosti jezika, ki so v neposredni povezavi z osnovnimi ideološkimi jedri v diskurzu Srbov v Beli krajini, o katerih smo govorili v šestem poglavju, informatorji opažajo in ocenjujejo tudi posamezno­sti, ki se nanašajo na izgovarjavo, besediš°e ipd. Gradivo, ki nam je na voljo, nas napeljuje na sklep, da je izpostavljanje teh opažanj najpogo­steje v funkciji razlikovanja, in sicer znotraj etnolingvisti°ne skupnosti ali pa v razmerju do govorcev drugih idiomov. Posebno »motivacijo« za metapragmati°ne komentarje predstavlja odnos med informatorji in raziskovalci, o °emer bomo govorili v devetem poglavju. 92 Omenjeni avtor (nav. d.) navaja še eno metalingvisti°no funkcijo jezika – ta se nanaša na del metajezika, ki se navezuje na semantiko, in jo imenuje metaseman­ tika. Pripadniki etnolingvisti°ne skupnosti Srbov v Beli krajini opažajo in poudarjajo razlike v dolo°enih foneti°nih lastnostih pri govorcih v okviru same skupnosti; tu gre predvsem za razliko med Bojanci in dru­gimi tremi vasmi (Mili°i, Marindolom in Paunovi°i). [7.1] Bojan˜ani, oni jako govore ijekavski, recimo u Marindolu se re˜e ne-mam, a ovde Bojan˜ani kažu nijemam. Kao da su Crnogorci, el kako. Taj j upotrebljavaju. Razlik v izgovorjavi praslovanskega glasu jat (‡) na majhnem pro-storu štirih pravoslavnih vasi v Beli krajini niso zabeležili etnograf, ki so se v svojih obravnavah dotaknili tudi jezikovnih vprašanj.93 Poudar­janje te razlike s strani samih govorcev pri°a, da je notranja diferen­ciacija skupnosti, o kateri je bilo govora v prvem in šestem poglavju, za njene pripadnike zelo pomembna in jo poudarjajo tudi na jezikovni ravni. To je zelo dobro razvidno iz naslednjega segmenta diskurza in-formatorja iz Mili°ev, ki govori o Bojan°anih: [7.2] Ljudi su malo druga˜iji. Svi smo mi Srbi, pravoslavci, ali nismo mi, ovaj, iz jednih krajeva istorijski. To je drugi govor tamo … Prvo i prvo, oni su bili svi ˜lanovi Saveza komunista. Oni danas … nit su vamo nit su tamo. Niti poštuju niti katoli˜ku vjeru niti pravoslavnu. Oni ništa ne poštuju. Izgubljena djeca. Razliko med obema skupinama vasi informator pojasnjuje z raz­li°nim poreklom njihovih prebivalcev in jo hkrati povezuje s stališ°i iz novejše preteklosti, kot je pripadnost komunisti°nemu gibanju v °asu druge svetovne vojne in po njej, pa tudi z razliko v jeziku. Poudarjanje teh razlik spremlja negativna kategorizacija Bojan°anov v odnosu do spoštovanja tradicije. Jezikovna diferenciacija na subjektivni, percep­tivni ravni se torej tu pojavi kot eden od elementov v ideološkem nizu, s katerim pripadniki enega dela skupnosti argumentirajo svoja stališ°a do njenega drugega dela.94 Poglejmo tudi naslednji segment: 93 Dražumeri° in Terseglav (1987: 211) navajata, da se »marindolska govorica ne­ koliko razlikuje od bojanske, kar ni samo nasledek procesa dialektalne °lenitve, temve° bolj dejstva, da so Bojan°ani upravno vedno sodili pod Kranjsko oz. Slo­ venijo, Marindolci pa so bili vse do konca druge svetovne vojne pod Hrvaško. Tako je bil u°ni – šolski jezik v obeh vaseh dolgo °asa razli°en«. 94 Tukaj bi si veljalo zastaviti vprašanje, ali sploh lahko govorimo o etnolingvisti°ni [7.3 DKH] U Miliˆima mi više govorimo bolj ovako malo, ne da se hvalim, nego smo malo bolji izrazima. A oni su dolje nako duboko pravo kao i u Žumberku zaostali. Metapragmati°ni diskurz je lahko tudi v funkciji izražanja podob­nosti in povezovanja: [7.4 DKH] Druga˜ pa govor žumbera˜ki, ali pa bojanski, marindolski, kot da smo bra˜a i sestre. Isti govor isti obi˜aji, recimo, bil sem z enim v bolnici, pa smo se tak menli, zelo fajn možakar. Pa smo prišli do tega, da smo imeli iste, iste obi˜aje. Besediš°e V kakšni meri se govorci nekega jezika zavedajo njegove strukture in sis-tema pravil, ki jih tudi sami uporabljajo v jezikovni praksi? V jezikoslovju obstaja že dolga tradicija, v kateri se poudarja, da se govorci ne zavedajo teh procesov (Saussure 1997 [prva izdaja 1916]; Jakobson 1980). Boas je prav po tem lo°il jezik od drugih družbenih fenomenov (1966: 63). Sapir (1949: 547–555) je menil, da se govorci jezika zavedajo dolo°enih funkcij posameznih jezikovnih oblik, veliko težje pa prepoznavajo funkcije in oblike znotraj celotnega jezikovnega sistema (prim. Lucy 1993: 24). Soraz­merno zgodaj se je v jezikoslovju oblikovalo stališ°e, da so besede oziro-ma leksi°ni elementi del jezika, ki je najbolj dostopen zavesti »navadnih« govorcev: Sapir (nav. d.) poudarja, da se govorci osredoto°ajo predvsem na besede, veliko težje pa na odnose med besedami in njihovo mesto v jezikovnem sistemu. Whorf (1979) poudarja tudi navado govorcev, da se osredoto°ajo na posamezne lekseme, ne pa na slovni°ne vzorce (prim. Lucy 1992). Tudi Silverstein (1981) navaja, da so »referen°ne, raz°lenjene in relativno pri°akovane oblike govorcem najlaže opazne, zato tudi najpogosteje izražajo mnenje o njih. Med skupnosti Srbov v Beli krajini kot celoti, °e upoštevamo stopnjo razli°nosti med obema skupinama vasi. Kljub vsemu se zdi, da je podobnost, ki povezuje obe skupini in ju hkrati lo°uje od okoliškega prebivalstva, dovolj velika, da lahko govorimo o enotni etnolingvisti°ni skupnosti. Ob tem je vendarle potrebno upo­števati njeno notranjo diferenciacijo, razli°nost jezikovnih ideologij ter razli°­nost vrednot, kar pa so lastnosti, ki so zna°ilne za skupnosti, v katerih prihaja do zamenjave jezika. Pristop, ki bi to skupnost obravnaval kot homogeno, vse njene °lane pa imel za podobne, neizogibno pelje k esencializmu (prim. Bucholtz 2003: 400). jezikovnimi oblikami, ki zadovoljujejo našteta merila, so leksikalni elementi, ki imajo jasno referen°no vrednost; ve°ina ljudskih teorij o jeziku se nanaša prav na te oblike.« (Prim. Lucy 1993: 26) Med metajezikovnimi komentarji, ki se nanašajo na posamezne vidike jezikovne rabe pri Srbih v Beli krajini, prevladujejo tisti, ki se nanašajo na posamezne lekseme. Podobno kot pri komentarjih o posebnostih v izgovorjavi tudi s temi komentarji najpogosteje poudarjajo jezikovne razlike95 med obema skupinama pravoslavnih vasi v Beli krajini: [7.5] Ja znam kao dijete fjoka u astalu – to smo zvali mižnjak. Na sloven-skom bi bilo to miznik, a kod nas se to zvalo mižnjak. [7.6] I ujutru je polaznik, ovde kažu polaznik u Bojancima, a u Miliˆima i Marindolu boži.ni gost. [7.7] Ja sam pa iz Marindola, da. Mi smo pa tam druga˜e govorili. Da. Ja sad govorim … za miza, mi smo rekli tam stolca. Pa re˜em miza. Namen metajezikovnih komentarjev, v katerih avtor diskurza sam opozarja na konkretne lekseme, je lahko tudi poudarjanje podobnosti: [7.8] U Žumberku oni ne govore hrvatski, nego baš isto ko i mi. Kod nas se kaže isto trgadba, i tu vidim na Obošˆu, to je na vrhu gore … Al pa, re-cimo, buretu kažu lajt – ko i kod nas. Puno, puno takih rije˜i koje su iste. Ja znam moj pokojni brat, on je u partizanima pa je ranjen bio kod Lju­bljane, i onda su ga vozili, vozili onim kolima, jedanput, veli, mi do emo, mrak, jedanput ja ˜ujem ženu jednu, u mraku veli: Marta, jesi li zatvorila kokoši? On veli prekrsti se, Bože pomozi, sam ja … To je bio u Žumberku. Tako da oni puno tih rije˜i imaju ko i mi. Samo, eto, papa im je poglavar, i prešli su nekako … [7.9] Ina˜e i ova sela uza Kupu, tamo ne govore slovenski, nego upola. Na primer, Prelo˜ani ˆe reˆi hiljadu, neˆe ni tisu.u ni tiso˜, nego hiljadu. Že Whorf (1979 [1956]) poudarja, da je govorcem nekega jezika zelo težko prepo­znati dolo°ene pojave v jeziku, °e jih ne morejo primerjati z alternativnimi pojavi oziroma °e nimajo drugega idioma, ki bi mu zoperstavili materni idiom. Zato se ve°ina metalingvisti°nih komentarjev pri Srbih v Beli krajini omejuje na pou­darjanje razlik oziroma podobnosti med njihovim idiomom in drugimi, ki jih govorijo ali z njimi pridejo v stik. Tudi implicitno metapragmati°ni mehanizmi, o katerih bomo govorili pozneje, delujejo po na°elu zoperstavljanja idiomov. Znam da ima ljudi starijih koji ako bi došao neko iz Štajerske, ne bi ga razumeli. Kar se ti°e metapragmati°nih »signalov«, ki jih govorci oddajajo v procesu rabe jezika, gre predvsem za metapragmati°ne komentarje, ki se nanašajo na lekseme, ki zaznamujejo pojme vsakdanjega življenja v preteklosti, hkrati pa niso zna°ilni za današnje vsakdanje življenje: [7.10] Onda kad su ga … išli u sprovodu, ona nije htela bugariti, to se zvalo bugarenje. [7.11] Da, ima taki neki, odar se re˜e. To sad daje pogrebni zavod, dotera sve i … [7.12] Veža … to kuhinja se zvalo veža. [7.13] Da, da, u Miliˆima bio, to smo rekli paroš, popov stan, jedna kuˆa, i onda posle rata se to srušilo. Omenjena funkcija metapragmati°nih komentarjev je ekvivalen­tna funkciji leksikalnih parov, ki jo Tsitsipis opaža v diskurzu govorcev idioma arvanítika v Gr°iji – pojavljajo se v diskurzu govorcev, »ki so bili pri°a drasti°nim družbenim in jezikovnim spremembam, do katerih je prišlo v njihovem svetu. Pripovedovalci uporabljajo leksikalne pare predvsem takrat, ko želijo poudariti nasprotje med preteklimi in seda­njimi izkušnjami in življenjskimi okoliš°inami.« (Tsitsipis 1998: 75)96 IMPLICITNA METAPRAGMATIKA Poskusi, da se pomeni, ki so zna°ilni za družbene vloge in identiteto govorcev in jih omogo°a metapragmati°na zavest, izrazijo v jezikovni rabi, so veliko pogosteje implicitni kot eksplicitni, izražajo pa se s »sub­tilnimi signali, ki usmerjajo pozornost poslušalcev na jezikovne izbire, s katerimi se izvaja kategorizacija« (Vershueren 2004: 68). Tipi°en pri­mer za to je alternacija kodov, 96 O diskurzivnem mehanizmu ustvarjanja parov pri Srbih v Beli krajini gl. podpo­glavje »Ustvarjanje parov« v tem poglavju; za ideološke funkcije podobne tej, ki jo navaja Tsitsipis, prim. tudi poglavje »Besedilno izposojanje«, prav tako v tem poglavju). »ki je simboli°na strategija družbenih skupin, v katerih je °lanstvo v skupini nujen pogoj, ki govorcu omogo°a uporabo dolo°enega koda; podobno tudi preklapljanje v drugi kod, za katerega govorec domne­va, da je sogovorcu bolj znan, predstavlja proces kategorizacije dru­gega (tj. izklju°uje °lanstvo v skupini)« (nav. d.; prim. tudi Hinnen­kamp 1991; Gumperz 1982; Auer 1998; Tsitsipis 2003: 543, f. 3). Alternacija kodov in jezikovna ideologija Mehanizmi, ki jih opažamo v jezikovni praksi Srbov v Beli krajini in o katerih smo govorili v tretjem poglavju, so po svoji naravi implici­tno metapragmati°ni – to se nanaša predvsem na preklapljanje kodov, saj govorci pogosto namenoma izbirajo med kodi, ki so jim na voljo, ter dajejo na ta na°in svoji izbiri ideološko pomembne pomene. Tudi druge lastnosti jezikovne prakse, ki so zna°ilne za skupnosti v procesu zamenjave jezika, so pomembne za jezikovno ideologijo. Dokaz za to najdemo v dejstvu, da govorci sami pogosto opozarjajo nanje, ko meta-pragmati°no opredeljujejo svoj govor ali neki vidik govora. V sociolingvistiki obstajajo razli°ni pogledi na odnos med prekla­pljanjem kodov in kompetencami dvojezi°nih govorcev – pripadnikov manjšinskih skupnosti: Poplackova (1980) in Sanko (Sanko/Poplack 1981: 10–11) denimo menita, da se preklapljanje pojavi samo pri go-vorcih z uravnovešeno dvojezi°nostjo, torej pri tistih, ki imajo enako visoko jezikovno kompetenco v obeh jezikih: »Preklapljanje kodov ni posledica nepopolne kompetence v enem izmed jezikov: do preklapljanja namre° prihaja zahvaljujo° obvlado­vanju pravil obeh kodov ter razlik in podobnosti med njima.« Raziskave drugih avtorjev, kot so na primer Bentahila in Davies (1993); Myers-Scottonova (1993); Saviˆeva (1996), dokazujejo, da se preklaplja­nje kodov pojavlja pri govorcih – pripadnikih manjšin z razli°no sto­pnjo kompetence v jezikih, ki jih uporabljajo. Vzorci preklapljanja kodov v diskurzu Srbov v Beli krajini nape-ljujejo k sklepu, da sta preklapljanje kodov in njihovo mešanje lahko posledica nepopolne kompetence v enem od idiomov (predvsem pri pri­padnikih srednje in najmlajše generacije, o °emer smo govorili v tretjem poglavju), pa tudi sredstvo za realizacijo neke ideološko pomembne funkcije. V drugem primeru preklapljanje kodov temelji na metapra­gmati°ni zavesti govorcev in je lastnost tistih praviloma starejših pripa­dnikov skupnosti, ki so uravnovešeni dvojezi°ni govorci (ang. balanced speakers). Kot poudarja Poplackova (1980: 583), so uravnovešeni dvoje­zi°ni govorci tisti govorci, ki »lahko izbirajo med umeš°anjem /…/ izja­ve v vzorce diskurza v drugem jeziku in ohranjanjem njene originalne oblike«. Oglejmo si tri diskurzivne postopke, v katerih je izbira jezikov­nih sredstev, ki pripadajo razli°nim kodom – srbskemu in slovenskemu –, ideološko motivirana. To so leksikalna izposoja, ustvarjanje parov (ang. coupling) in alternacija kodov ob navajanju premega govora. Z za­dnjim od navedenih postopkov, s premim govorom, se bomo podrob­neje ukvarjali v naslednjem poglavju, saj je z ve° vidikov pomemben za jezikovno ideologijo. Besedilno izposojanje Kot smo poskušali pokazati v prejšnjem poglavju, se slovenski idi­om v etnolingvisti°ni skupnosti Srbov v Beli krajini na ideološki ravni povezuje z napredkom in modernizacijo, ki sta nastopila po drugi sve­tovni vojni. Zaradi tega obstaja v diskurzu pripadnikov te skupnosti, tudi ko govorijo v srbš°ini, veliko leksemov, ki so prevzeti iz sloven-š°ine, predvsem tistih, ki ozna°ujejo predmete in pojave, zna°ilne za obdobje po velikih ekonomskih in družbenih spremembah v tej lokalni skupnosti, ki pa ve°inoma niso obstajali v °asu, ko je imel srbski idiom visoko etnolingvisti°no vitalnost. Primere preklapljanja kodov, kjer se v diskurzu v srbskem jeziku pojavlja novejše slovensko besedje, smo pri­kazali v tretjem poglavju (podpoglavje »Besediš°e novejšega datuma«). Ustrezno besediš°e v srbš°ini Srbom v Beli krajini ni nedostopno: ker imajo možnost spremljati srbske televizijske programe, bi bil leksi­kalni inventar v njihovem idiomu lahko razširjen z besedjem modernega srbskega jezika, ki take pojme zaznamuje. Ker pa so v njihovi jezikovni ideologiji fenomeni moderne družbe povezani izklju°no s slovenskim jezikom in ker se je komunikacija, ki se navezuje na pojave, ki jih ta družba prinaša, vedno udejanjala v slovenš°ini in v slovenskem konte­kstu, bi bilo prevzemanje ekvivalentov iz sodobne srbš°ine za novejše besediš°e nemotivirano, nenaravno in ne nezadnje tudi nepotrebno. Pri posameznih pripadnikih etnolingvisti°ne skupnosti, predvsem pri starejših moških, ki imajo v srbskem idiomu visoko kompetenco in so hkrati tudi avtorji avtoritativnega in nostalgi°nega diskurza (o °emer smo govorili v šestem poglavju), kljub vsemu obstaja zavest o »neustreznosti« rabe slovenskega besediš°a v okviru srbskega diskurza, predvsem v komunikaciji s sogovorcem, ki mu je srbski jezik materni (temu se bomo podrobneje posvetili v devetem poglavju). Obstoj take zavesti je v diskurzu signaliziran s pavzami oziroma z zastojem in z metapragmati°nimi komentarji: [7.14] Meni do e svako, svako k meni do e, eto, ja sam ju˜e imao dva … [pavza] dva, dva, dva študenta iz Maribora, to oni zovu skauti. [7.15] A ˜uješ, e se to upoznavalo, prije nije bilo tih zabav ko sad, tih vese­lic, kak velimo, nego to se obi˜no zagledalo u crkvi, pred crkvom, u kolu. V prvem primeru je informator naredil pavzo, preden je izgovoril leksem študenti, za drugi leksem, ki je prav tako prevzet iz slovenš°ine, skavti, pa je poudaril, da ga uporabljajo Slovenci, s °imer je eksplicitno izrazil opozicijo mi : oni. V drugem primeru je prisotna °asovna opo­zicija neko˜ : zdaj, kjer je za obdobje »zdaj« zna°ilna raba slovenskega besedja (zanimivo je, da sta tu leksema zabava in veselica uporabljena s slovensko kon°nico). Tudi tu je kot signal metapragmati°ne zavesti uporabljen metapragmati°ni komentar (kak velimo). Ustvarjanje parov Ustvarjanje parov (ang. coupling) je tip preklapljanja kodov »na ravni besede, zveze ali stavka, ki vsebuje ponovitev jezikovnega ele­menta v jeziku, razli°nem od jezika, v katerem je ta element najprej uporabljen« (Tsitsipis 1998: 74). Gumperz (1982: 78–79) ta pojav imenuje reiteracija (ang. reiteration). Ko govori o tovrstnih parih v grš°ini in v idiomu arvanítika v diskurzu pripadnikov etnolingvisti°ne skupnosti Arvanitov v Gr°iji, Tsitsipis (nav. d.) navaja, da nimajo nikakršne refe­rencialne funkcije in se ne uporabljajo za dolo°anje vsebine sporo°ila; v njihovem diskurzu se segment v grš°ini nahaja pred leksemom, zvezo ali stavkom v idiomu arvanítika. Ker je v tem primeru materni jezik raziskovalca grš°ina, v pogovoru pripadnikov skupnosti ponavljanje, da bi se zagotovila razumljivost sporo°ila, ni bilo potrebno. Tsitsipis (nav. d., 75) diskurzivni mehanizem ustvarjanja parov takole pojasnjuje: »Ponavljanje jezikovnega elementa v idiomu arvanítika se v pri­povedi pojavi takrat, ko govorec želi izpostaviti informacijo, ki je zanj pomembna in jo je potrebno posredovati širši publiki, da bi se pripovedovanje zgodbe upravi°ilo. V tem kontekstu je pomembno izpostaviti dejstvo, da se v ve°ini dobro oblikovanih pripovedi, po­vedanih z namenom, da jih poslušajo kot izraz avtoritativnega glasu avtorja, vsebina parov nanaša na klju°ne to°ke v zgodovini skupno­sti, ki naj bi jih tako govorec kot poslušalci dojemali kot bistvene.« Primeri ustvarjanja parov iz elementov v srbskem in slovenskem jeziku v diskurzu Srbov v Beli krajini kažejo nekoliko druga°no podo­bo, kot je ta, ki smo jo pravkar predstavili. Ustvarjanje parov ni toliko sredstvo za poudarjanje avtoritete pripovedovalca in izpostavljanje do-lo°enih trenutkov iz zgodovine skupnosti na vsebinski ravni, temve° je v veliki meri pogojeno s sogovorcem/sogovorci. Tudi v tem primeru je diskurzivni mehanizem povezan z jezikovno ideologijo govorcev in širšimi interpretativnimi okviri, v katerih so umeš°eni njihovi pogledi na jezik ter njihova interpretacija lastnega položaja in identitete. V diskurzu Srbov v Beli krajini se segmenti, ki tvorijo par, pojavlja­jo v razli°nih kombinacijah. V srbskem diskurzu se segment v srbš°ini, ki se nato ponovi v slovenš°ini, praviloma pojavi v situacijah, ko je v po­govoru sodelovala tudi oseba, ki ne pripada etnolingvisti°ni skupnosti in ki ji je slovenš°ina materni jezik (ta obrazec rabe jezika ni zabeležen v komunikaciji, v kateri so sodelovale tudi slovenske snahe, saj jih doži­vljajo kot °lanice skupnosti): [7.16] Vi zajedno radite? Delate skupaj? V ve°ini drugih primerov se pari pojavijo takrat, ko pride v dis-kurzu do samopopravka: govorec najprej izgovori segment diskurza v slovenš°ini, potem pa to sekvenco ponovi v srbš°ini: [7.17] Uo˜i Blagovjesti uzele su se žlice i vilice … viljuške i noževi … [7.18] Ja, tu do ˜etvrtog razreda, posle sam išla u peti u Karlovac, tamo sam imala strica … ujaka, ne, a posle sam išla u Vinicu do osmog razre­da. [7.19] Šestindvajseto … dvadeset šesto godište … Do samopopravkov praviloma prihaja v diskurzu tistih govor­cev, katerih kompetenca je v srbskem idiomu dovolj visoka, da se lah­ko zavedajo vpliva dominantnega slovenskega idioma, ki ga poskušajo zmanjšati na minimum (vsaj v komunikaciji z govorcem, ki mu je srbski jezik materni). 8. IDEOLOŠKE FUNKCIJE PREMEGA GOVORA V DISKURZU SRBOV V BELI KRAJINI PREMI GOVOR IN JEZIKOVNA IDEOLOGIJA Di€erentia specifca °loveškega jezika se v razmerju do drugih znakov­nih sistemov nahaja v dejstvu, da o jeziku lahko govorimo, hkrati pa ta jezik tudi uporabljamo, torej v njegovi refeksivni naravi. Zaradi tega je neka izjava lahko predmet druge izjave, kar se udejanja z dvema obli­kama jezikovne rabe: s premim govorom (lat. oratio recta) in odvisnim govorom (lat. oratio obliqua). »Premi govor obuja spomin na originalno govorno situacijo in pre­naša ali vsaj zatrjuje, da natan°no prenaša besede prvotnega govorca v neposrednem diskurzu. Odvisni govor izjavo, ki jo prenaša, prila­gaja govornemu dogodku v obliki poro°anja v posrednem diskur­zu.« (Coulmas 1986: 2) V tem poglavju se bomo ukvarjali predvsem s premim govorom kot diskurzivno strategijo Srbov v Beli krajini ter z na°ini, kako se s premim govorom izraža njihova jezikovna ideologija. Tuji govor, ki se pojavi kot del nekega diskurza, je pritegnil pozor­nost raziskovalcev znotraj razli°nih disciplin, kot so jezikoslovje, poe­tika, logika, flozofja jezika.97 Zanimanje za tuji govor v okviru antro­pološke lingvistike, predvsem za analizo diskurza s stališ°a jezikovne ideologije, je v veliki meri posledica vpliva teorije M. Bahtina (1922, 1929); ta teorija je »eden najzanimivejših poskusov kombinacije jeziko­slovne analize in analize knjižno-stilisti°nih vidikov pripovedi« (Lee 1997: 278). Medtem ko je stavek po Bahtinu »najvišja enota jezika (kot objekta jezikoslovja), je izjava metalingvisti°ni fenomen« (Matijaševiˆ 1980: XXII). Izjave po Bahtinovem mnenju »na noben na°in ne moremo razumeti kot individualni pojav v na­tan°nem smislu. Prav tako je ne moremo razlagati s pomo°jo indivi­dualno-psiholoških ali psiho-fzioloških zna°ilnosti govorca. Izjava je družbena /…/ Notranji svet in mišljenje °loveka delujeta znotraj 97 Recanati (2000) predstavlja analizo premega in odvisnega govora s stališ°a flo­zofje jezika. stabiliziranega družbenega avditorija, kjer se oblikujejo notranji do-kazi, motivi, ocene idr. /…/ Organizacijsko središ˜e vsake izjave ni znotraj nje, temve˜ zunaj, v družbenem okolju posameznika.« (Bahtin 1980: 91, 95, 104; leže°e v izvirniku) Izhajajo° iz teh premis Bahtin oblikuje teorijo o dialoški naravi diskur­za ter poudarja, da »v okviru jezika, ki ga razumemo kot sistem v jezikoslovnem smi­slu /…/, ne obstajajo in ne morejo obstajati dialoška razmerja. Ta se pojavijo izklju°no med celimi izjavami, °eprav lahko tudi prodirajo v posamezne izjave in v besedo. Tako nastane dvoglasna beseda, tj. beseda, ki ni usmerjena le na svoj objekt, temve° tudi na tujo bese-do (besedo drugega subjekta).« (Matijaševiˆ, nav. d.; prim.   1963) Dialoška narava diskurza je del metajezika in temelji na hkratnem ob-stoju ve° »glasov« znotraj diskurza. Smisel vsake besede v celoti je od­visen od konteksta, »razli°ni konteksti rabe ene besede pa se pogosto med seboj zoperstavljajo /…/ Konteksti niso postavljeni tako, da se ne ozirajo drug na drugega, temve° so v nenehni interakciji in se pogosto spopadajo.« (Bahtin 1980: 89) V študijah o dialoški naravi diskurza Bahtin posve°a posebno po­zornost navajanju tujih izjav (ali misli) v okviru avtorske izjave. V nje­govi terminologiji gre za besedo, ki je usmerjena na tujo besedo. Tujo govorico defnira kot »govor v govoru, izjavo v izjavi, obenem pa tudi kot govor o govoru, izjavo o izjavi« (Bahtin 1980: 128, leže°e v izvirni­ku). V tej defniciji Bahtin poudarja dve lastnosti tujega govora, ki sta bistvenega pomena za njegov stik z jezikovno ideologijo: prva je njegova metapragmati°na funkcija, druga pa njegova oblika, tj. izbor jezikovnih sredstev, s katerimi govorec »signalizira«, da gre za »izjavo v izjavi«. V primeru ve°jezi°nih skupnosti, kot je srbska v Beli krajini, zajema ta iz­bor tudi razli°ne kode, njihova izbira pa je v veliki meri izraz jezikovne ideologije govorca. Coulmas (1986: 2) defnira razliko med premim in odvisnim go-vorom takole: »Osnovna razlika med njima je v vidiku govorca oziroma poro°e­valca. V premem govoru poro°evalec posoja svoj glas prvotnemu govorcu in pove (ali napiše) to, kar je le-ta povedal, na ta na°in pa prevzema tudi njegov vidik tak, kot je bil /…/ V odvisnem govoru pa pride v ospredje poro°evalec. Ta obravnava prvotni govorni do­godek tako, kot bi obravnaval kateri koli drug govorni dogodek – z lastnega vidika.« Na podlagi take kategorizacije premega in odvisnega govora bi lahko sklepali, da posredovanje izjave druge osebe v obliki odvisnega govora omogo°a veliko ve° prostora za izražanje pogledov, stališ° in kodiranje jezikovne ideologije v diskurzu, saj se udejanja z zornega kota avtorja diskurza in ne prvotnega govorca. Nasproti temu je dejstvo, da je citi­ranje tujih besed v njihovi izvirni obliki, tj. premi govor (oratio recta), v narativnem diskurzu Srbov v Beli krajini veliko pogostejši diskurzivni postopek kot odvisni govor.98 V analizi, ki sledi, bomo poskušali ugoto­viti vzroke za to in pokazati, kako je mogo°e z dobesednim navajanjem tujih besed izražati jezikovno ideologijo avtorja diskurza, v katerega so te besede umeš°ene. Najprej bomo povedali nekaj o razmerju med avtorjem diskurza, diskurzom samim ter citiranimi izjavami druge osebe, vklju°enimi v avtorski diskurz. Nadalje bomo obravnavali ideo­loško ozadje alternacije kodov ob navajanju tujega govora in formalne zna°ilnosti diskurza, ki omogo°ajo inkorporacijo tuje izjave v izjavo in-formatorja, ter narativne funkcije teh inkorporacij. Na koncu se bomo posvetili vprašanju razmerja med premim in odvisnim govorom v dis-kurzu Srbov v Beli krajini na podlagi jezikovnega gradiva, ki nam je na voljo. S stališ°a jezikovne ideologije bomo poskušali odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj je neposredno citiranje posameznikove izjave veliko pogostejše kot posredno navajanje tujega govora. Premi govor in pozicija avtorja diskurza Zaradi semanti°nih razmerij med citirano izjavo in širšo izjavo, katere avtor je govorec sam in ki zajema tudi citirano izjavo (o tem gl. Lee 1997: 292), podeli citirana izjava širši (avtorski) izjavi avtoriteto, hkrati pa u°inkuje objektivizacijsko in depersonalizacijsko, saj ob neposre­dnem citiranju izjave druge osebe »oblika do skrajnosti pove°a integriteto prvotne izjave in nam na sekundarni ravni pove, da poro°evalec ‘samo’ posreduje to obliko in da ne interpretira vsebine posredovane izjave in da hkrati ne izraža lastnega stališ°a v odnosu do te vsebine« (Lucy 1993: 92; prim. Ban-feld 1982; Bahtin 1980). 98 Do podobnih rezultatov so prišli tudi Cameron (1997) za diskurz v španš°ini ter Vincent in Perrin (1999) za diskurz v francoš°ini. Na vzpostavitev distance med avtorjem diskurza in njegovo vsebino, ki jo omogo°a neposredno navajanje tujega govora, opozarjata Clark in Gerrig (1990: 792): »Ko govorci citirajo tujo izjavo, prevzemajo odgovornost samo za predstavljanje citirane vsebine, medtem ko je prvotni avtor izjave še naprej odgovoren za njene predstavljene vidike. Neposredno citira­nje torej omogo°a govorcu, da se deloma ali v celoti distancira od vsebine, ki jo izgovarja.« Deborah Tannen (1989: 101) po drugi strani poudarja, da od trenut­ka, ko govorec v svoj diskurz vklju°i premi govor, ta govor ne pripada ve° avtorju navedenega citata, temve° govorcu samemu. Prav na tem dejstvu temelji avtoriteta, ki jo je mogo°e dose°i s premim govorom: »poro°evalec, ki citira tuji govor, prevzema tudi odgovornost za citirane besede: lo°itev enega glasu od drugega omogo°a prevzemanje odgovor­nosti« (prim. tudi Vincent/Perrin 1999: 300–301). .eprav je premi govor, kot smo že povedali, defniran kot dobesedno navajanje besed ali misli druge osebe, raziskovalci metajezikovne funk-cije, ki se realizira s premim govorom, poudarjajo, da je razmerje med avtorskim diskurzom in citirano izjavo veliko bolj zapleteno in ne pred­stavlja zgolj posredovanja govora druge osebe: »Jezikovno gradivo, ki je predstavljeno z neposrednim citiranjem, ima svoj pomen /…/. Ta po-men znatno prispeva k oblikovanju pomena diskurza, v okviru katerega je predstavljeno citirano gradivo.« (Recanati 2000: 186–187) Poro°anje avtorjevega premega govora zato ni edini namen govorca, ki ta govor posreduje. Prav v tem se kaže ideološka dimenzija premega govora kot diskurzivne oblike: »Diskurz /…/ ima vsaj dve dimenziji. Usmerjen je k svojim referen°nim objektom in k drugemu diskurzu, tj. h govoru nekoga drugega. Premi in odvisni govor imata za svoj referen°ni objekt govor drugega, hkrati pa izražata stališ°e poro°evalca do izvirne izjave.« (Lee, 1997: 281) Dobrzy.ska (2001: 39) tudi navaja, da »premi in odvisni govor nista samo posebni slovni°ni obliki trans-formacije stavka, kot ju opisujejo nekatere slovnice. Potrebno je ve­deti, da sta premi in odvisni govor v bistvu na°in prevoda oziroma prenosa, ki nujno upošteva dva kognitivna vidika: zorni kot osebe, katere izjava se poro°a, ter zorni kot govorca, ki je izjavo drugega vklju°il v svojo izjavo.« Podoben pojav opisuje Tsitsipis (1998: 122) v diskurzivni praksi govor­cev idioma arvanítika v Gr°iji: »Vzorci preklapljanja kodov so pri govorcih skoraj popolnoma predvidljivi in se prekrivajo z neposredno citiranim govorom. Pri­povedovalec tudi ne posreduje zgolj izolirane izjave, temve° ustvarja celotne dialoge /…/ Vendar to ne pomeni, da je govor°ev namen natan°no ponoviti besede druge osebe. Tu si upamo predlagati bolj ideološko razumevanje preklapljanja kodov na ravni segmentov di­skurza.« Tannenova (1989) gre v tej argumentaciji še korak naprej in poudarja, da gre pri poro°anju tujega govora (ang. reported speech) za nepravilno rabo termina, saj »ta govor v bistvu ni ‘posredovan/citiran’, temve° gre za spontano in kreativno ustvarjen diskurz, ki ga njegov avtor oblikuje v trenutku govorjenja«. Zato uvaja termin konstruirani dialog (ang. con­structed dialogue). Iz istega razloga Duboiseva (1989) zaznamuje premi govor, za katerega se domneva, da ni ekvivalenten originalnemu govor­nemu dogodku,99 kot lažni citat (ang. pseudoquotation). Preklapljanje kodov pri navajanju premega govora Premi govor je »strateška to°ka, ki nam omogo°a, da opazujemo, kako družbeni subjekti z jezikovno rabo izražajo svoje videnje družbenih razmerij« (Álvarez-Cáccamo 1996: 34). Pri tem ima, ko gre za ve°jezi°­ne skupnosti, izbira kodov zelo pomembno vlogo: »S tem ko pripisuje razli°ne kode osebam, katerih besede citira v svoji izjavi, govorec selektivno uporablja lastno sociolingvisti°no znanje, da bi ustvaril mogo°i svet, v katerem se osebe diskurzivno vedejo tako, kot se v resni°nosti, torej v mejah predpostavljene av-tenti°nosti /…/ Na ravni jezikovne prakse take diskurzivne strategije nedvomno odražajo ideološke konstrukte, s katerimi °lani jezikovne skupnosti povezujejo jezikovno vedenje z družbeno-diskurzivni-mi razmerji solidarnosti, distance, dominacije ali odpora.« (nav. d.; prim. tudi Polanyi 1982) V pogovorih z menoj, ki so najpogosteje potekali v srbš°ini, so Srbi 99 Ve° o odnosu med izvirnim govornim dogodkom in posredovanjem tujega go-vora gl. pri: Bamgbose 1986; Bauman 1986; Besiner 1993; Dubois 1989; Ducrot 1984; Gal 1979; Haberland 1986; Johnstone 1989. v Beli krajini pogosto prehajali na drugi, tj. slovenski idiom, ko so ci­tirali izjavo neke druge osebe. S komunikacijskega stališ°a alternacija kodov ni nujna, zato je njena funkcija praviloma ideološka in se upora­blja za vzpostavljanje distance in poudarjanje razlike med dvema sku­pinama, ki sta ideološko doživljani kot mi in oni. Preklapljanje kodov je diskurzivna strategija, ki jo govorci uporabljajo bodisi da bi poudarili kulturološke in verske razlike bodisi da bi izpostavili distanco na °a-sovni ravni med razli°nimi generacijami znotraj skupnosti. [8.1] [8.1.1] A jednom jedan umro tu, žena mu Slovenka, [8.1.2] jao meni, [8.1.3] treba vodu, [8.1.4] reko, , imam ja … imam ja svete vode. [8.1.5] Kaj, mate? [8.1.6] To ko da sam joj dao Boga kad sam donio svetu vodu.100 V segmentu 8.1 informator navaja dialog, ki ga je imel z osebo, katere materni jezik je slovenš°ina. Ta segment predstavlja relativno zaklju-°eno narativno obliko, kjer je navedeni dialog »okvirjen« z izjavami informatorja – z uvodno izjavo (8.1.1), s katero se dialog, ki sledi, umesti v kontekst, ter zaklju°no izjavo (8.1.6), ki na neki na°in predstavlja po­anto pripovedi, ki jo diskurzivni segment izraža. Izjava 8.1.3 prav tako ni del dialoga in pripada »samo« informatorju, hkrati pa prekine dialog kot neke vrste metapragmati°na informacija, ki dopolnjuje in pojasnju­je vsebino citiranih izjav, ki v dialogu pripadajo njegovi sogovornici. Njene izjave so citirane v slovenskem idiomu (v izjavi 8.1.2 zaradi soro­dnosti jezikov tega ni mogo°e zagotovo trditi, medtem ko je pri izjavi 8.1.5 jasno, da je citirana v slovenskem jeziku). Naslednji segment diskurza (8.2) je bolj zapleten in vsebuje ve° neposredno podanih izjav, njihovi izvirni avtorji pa so razli°ne osebe. Namen pripovedovalca, da bi poudaril razliko med pogledi starejših pravoslavnih prebivalcev Bele krajine, kot je sam, in pogledi njihovih katoliških snah, je razviden že iz prve izjave (8.2.1), ki je delno ponovlje­na na sredi pripovedi (8.2.16). Sledi opis dogajanj, ki naj bi to potrdila, razdeljen pa je na dva dela, pri tem predstavlja izjava 8.2.16 prehod med njima. Z izjavo 8.2.2 se opisani dogodek prostorsko in °asovno umesti v kontekst. Sledi opis pri˜esta (obhajila), kjer so poudarjene razlike med 100 S krepkimi °rkami je predstavljen premi govor, ki ga navaja informator, s krepki-mi in pod°rtanimi °rkami pa metapragmati°ni markerji, ki opozarjajo na to, da govorec prehaja na premi (ali odvisni) govor (praviloma gre za verba dicendi). pravoslavnim in katoliškim ritualom (8.2.4–8.2.15), hkrati pa opis omo-go°a motiviranost drugega dela pripovedi, kjer se odvija dialog med dvema Slovenkama in avtorjem pripovedi (8.2.17–8.2.23). Ve°plastnost »glasov«, navzo°ih v tej pripovedi, se pove°a s tekstualizacijo realnega konteksta – v katerem ta pripoved nastaja kot del komunikacije med in-formatorjem in raziskovalcem –, ki se sproži z naratorjevim vprašanjem sogovorcu v izjavi 8.2.3 (o takih odstopanjih od glavnega toka diskurza bomo podrobneje govorili v naslednjem poglavju, kjer se bomo ukvar­jali z razmerjem med sogovorci in njihovimi ideologijami v procesu ustvarjanja diskurza). [8.2] [8.2.1] Al eto njima, njima ne odgovara ta naša vjera [8.2.2] Evo sad je jedna žena se pri˜estila na Petrovo, Bosanka, [8.2.3] i ti znaš kako naš pop ispoveda, kako ispoved? [8.2.4] To nema tamo potajno, oni imaju neki kao ormar, onda tu, pop je unutra a ti izvan stojiš, i ti njemu šapˆeš onda sve svoje grehe njemu kazuješ, a kod nas to pred oltarom radi, [8.2.5] jesi li grešna, imaš li neki veliki, veliki greh, [8.2.6] zapravo ja znam ono što mene pita. [8.2.7] Pa veliki greh nemam, a grešim, grešimo svi. [8.2.8] I onda on kaže, Bog .e ti oprostiti, [8.2.9] onda onaj epitrahilj, što je ono nosi pred sobom, [8.2.10] znaš ono usko, da, epitrahilj, [8.2.11] ona se prigne, [8.2.12] znaš, [8.2.13] on s tim epitrahiljom gore, [8.2.14] znaš, i ne znam ja, [8.2.15] nešto izmoli, [8.2.16] a to njima, baš ovoj našoj snaji iz Miliˆa, bratovoj snaji – [8.2.17] ijaoj, veli, kaj sam se ja smejala. [8.2.18] Pa kaj, kak? [8.2.19] Joj, pod kiklju je metno. [8.2.20] A nije, velim, pod kiklju – pod mantiju, [8.2.21] ona pravi kiklju – nije pod kiklju nego pod epitrahilj. [8.2.22] A nemoj se smijati, pa taki je obi˜aj, zato se zove, naše je, reko, nepromenjeno, to je i kod vas bilo tako, kod katolika prije da se pri˜eš.i­valo sa vinom i sa hlebom. [8.2.23] Zato se, reko, naša vjera zove ortodoks – nepromenjeno, kako je bilo u po˜etku, tako je još i danas. Citirani dialog med duhovnikom in osebo, ki v tem obredu sode­luje (8.2.5–8), je pravzaprav zamišljen in konstruiran, kar potrjuje tudi komentar pripovedovalca, s katerim se dialog prekine (8.2.6). To pa je še en dokaz, da dobesedno navajanje tujih besed ni edini in tudi ne pri­marni komunikacijski cilj premega govora pri pripovedovanju. Premi govor se ponovno pojavi v drugem delu pripovedi, najprej kot dialog med dvema Slovenkama in z vklju°itvijo samega pripovedovalca, ki se na ta dialog odzove. Pri navajanju besed Slovenk pripovedovalec preide v slovenski idiom. Pripovedovalec v repliki leksem, ki je bil povod za njegovo reakcijo (kiklja), ponovi, ne da bi ga zamenjal z ustreznim v srbskem idiomu. [8.3] [8.3.1] Samo su dvije Slovenke sahranjene tu. Pokojna strina , ona je bila tu iz Tribu˜a, i sad prošle godine je umrla jedna žena, isto iz Tribu˜a, pedeset godina je imala, bolovala od raka. Ina˜e nije tu niko još sahranjen … E, ima još jedna što je bila iz Trebnjega, ta je tu bila udana za jednoga, živili su u Kranju, tu su i kuˆu napravili, sad su pod stare dane živili tu, i ona je isto umrla u bolnici, sad tu je urna. To su nji tri, da, više nije niko. A i naše ˆe se valjda … ne znam. [8.3.2] Baš ova moja, od ove dece mati, , [8.3.3] ja bum šla, veli, na Otovac. [8.3.4] U to selo e je ona ro ena. [8.3.5] Pa si mislim, eto, ne valja ti to. [8.3.6] Ne valja, tamo .e ti je ku.a, .e ti je … V tem segmentu diskurza ima citat snahe, ki je v slovenskem ido-mu, prav tako funkcijo poudarjanja razlik, avtorjeva replika pa ni del dialoga s snaho, saj ne gre za izgovorjene besede, na kar opozarja glagol mišljenja, ki stoji pred avtorjevim navajanjem lastnih besed (oziroma misli). V fragmentih 8.3.5–6 gre za na°in samocitiranja (ang. self quo­tation), °esar vloga je »neke vrste distanciranje od lastnih besed, ki se doseže tako, da se govorec predstavi kot eden od akterjev govornega dogodka« (Macaulay 1987: 22).101 Naslednji segment diskurza (8.4) vsebuje dialog med pripovedoval­cem, ki je pripadnik najstarejše generacije, in njegovo vnukinjo. Uvo­dna izjava (8.4.1) ponovno izrazi avtorjevo stališ°e, ki se ponazori in potrdi z uvedbo premega govora. Naslednja izjava (8.4.2) konkretizira 101 Ve° o ideoloških funkcijah samocitiranja gl. pri Maynard 1996. situacijo, v katero je citirani dialog umeš°en °asovno, komentar, s kate-rim je prekinjena prva replika (8.4.4), pa prostorsko in situacijsko: [8.4] [8.4.1] Samo sad mladi svijet više nema tih obi˜aja, [8.4.2] za Božiˆ recimo, pa sad baš kad je bila Cvetna nedelja, [8.4.3] velim ja, reko, djeco ku.i, [8.4.4] tu se igrali kod nas, [8.4.5] ku.i i naberite cvije.e, metnite ga u vodu, stavite jaje unutra, i to cvije.e mora biti vani, ne pod krovom, i sutra je Cvetna nedelja, i da se umijete u tom cvije.u. [8.4.6] A veli , [8.4.7] ide u prvi razred, [8.4.8] Deda, mi .emo do.i … [8.4.9] mi bomo k vam prišli, da se bomo umili. Zadnji trije primeri (8.2, 8.3 in 8.4) so neposredno povezani s pro-cesom zamenjave jezika, v katerem se nahaja etnolingvisti°na skupnost Srbov v Beli krajini. Zoperstavljanje idiomov, kulture in religije kot tudi na°ina življenja in sistema vrednot poteka v okviru družine v drugi in tretji generaciji. Dejstvo, da želi govorec v primeru 8.4 to nasprotje poudariti z zoperstavljanjem kodov, potrjuje tudi njegova avtokorekcija – citirano izjavo svoje vnukinje je za°el v srbš°ini, potem pa se je popra­vil in jo ponovil v slovenš°ini. Pripisovanje kodov sodelujo°im v komunikaciji ob navajanju pre-mega govora, »kjer informatorji pripisujejo družbeni pomen izbiri med razli°nimi kodi, ta izbira pa ustreza stereotipnim pogledom na vzorce jezikovne rabe«, Álvarez-Cáccamo (1996: 36) imenuje kongruentno ali izomorfno in poudarja, da »strategije posredovanja tujega govora, °e­prav so predvidljive, vsebujejo dragocene informacije o tem, kako go-vorci dojemajo družbeno-indeksni potencial jezika« (nav. d.).102 V kolikor vsebina izjave ni povezana z vzpostavljanjem ali pou­darjanjem generacijskih razlik, posledica °esar so razli°ne jezikovne 102 Izbira kodov, ki se vežejo za dolo°ene govorce ob navajanju premega govora, ni vedno izomorfna in predvidljiva: nedoslednost pri razporeditvi kodov, ki jo Álvarez-Cáccamo (1996: 42) zasledi v diskurzu dvojezi°nih govorcev galicijskega in španskega jezika v Galiciji in jo imenuje premeš°anje kodov (ang. code displa­cement), »odraža ideološko pogojeno zmožnost refeksivnega premega govora, da preoblikuje kontekst. Pri ustvarjanju mogo°ega sveta v pripovedi posredovalec premega govora pripisuje osebam (vklju°no s seboj) jezikovne izbore, ki so lahko v o°itnem nasprotju z pri°akovanim ali opazovanim jezikovnim vedenjem.« ideologije, ne prihaja niti do alternacije kodov pri citiranju besed osebe, za katero je jasno, da je v situaciji, ponazorjeni s citiranim govorom, govorila v slovenš°ini: [8.5] [8.5.1] Meni do e svako, svako k meni do e, [8.5.2] eto, ja sam ju˜e imao dva … dva, dva, dva študenta iz Maribora, to oni zovu skauti. [8.5.3] I ta dva su došli, [8.5.4] ko, mi smo, veli, skauti iz Maribora [8.5.5] Pa dobro, vi ste samo dvojica, .e su vam drugi, [8.5.6] E drugi, kaže, su otišli, prespavali su u jednom selu od Vinice gore, jedni su otišli prema Dragatušu i mi ovuda, [8.5.7] tako da ˆe se u Metlici, ne znam ja u kojoj … sastati. V tem segmentu diskurza pripovedovalec navaja svoj dialog z dve-ma Slovencema, vendar pa ne preide v slovenš°ino, ko citira njune izja­ve. V zadnji izjavi (8.5.7) pripovedovalec celo prevzame njuna »glasova« in preide iz premega govora v pripovedovanje. Glavno sporo°ilo tega segmenta je, tako kot že v prejšnjih, vsebovano v prvi izjavi: avtor go-vori o svojem posebnem položaju v okviru skupnosti (o tem gl. podpo­glavje »Diskurz nostalgije« v šestem poglavju, kjer prav tako navajamo omenjeni diskurzivni segment). Citirani dialog je le ponazoritev tega sporo°ila; med sogovorci ni nikakršne napetosti, zato alternacija kodov ni potrebna. Zdi se, da je pri dolo°anju funkcij premega govora v na­rativnem diskurzu Srbov v Beli krajini klju°na prav vez med osnovno idejo, ki jo želi avtor diskurza izraziti v tistem segmentu, ki predstavlja zaklju°eno narativno celoto, in v premim govorom, ki je del te celote. Vincentova in Perrin (1999) delita funkcije premega govora na na­rativne in nenarativne: »za narativno funkcijo premega govora gre, ka­dar je bistveni namen citirane izjave kronološko pomakniti zgodbo, ki se pripoveduje, naprej« (nav. d., 295). Po drugi strani premi govor, ki ima nenarativno funkcijo, ne pospeši razvoja dogajanj, opisanih v diskurzu. Omenjena avtorja nenarativne funkcije premega govora nadalje delita na funkcijo ocenjevanja (ang. appreciative function), funkcijo podpore (ang. support function) in funkcijo avtoritete (ang. authority function). Premi govor v funkciji ocenjevanja »ponuja druga°en zorni kot in pou­darja videnje dogodka s strani govorca«; premi govor v funkciji podpore »ponazarja metadiskurzivni komentar govorca«, premi govor v funkciji avtoritete pa prepoznamo po tem, da »govorec osebno posreduje vsebi-no, ki je izražena s citirano izjavo« (nav. d., 293). Z izjemo segmenta 8.1, kjer je funkcija premega govora primar-no narativna (premi govor v prvem delu segmenta 8.2 [8.2.2–15] in v segmentu 8.5 je prav tako narativnega zna°aja), ima premi govor, ki je zaznamovan tudi s spremembo koda, predvsem funkcijo ocenjevanja in pomeni ponazoritev avtorjevih pogledov na odnose in sistem vrednot v okviru skupnosti. Alternacija kodov ob citiranju je posledica dejstva, da si pogledi avtorja diskurza in pogledi tistih, katerih govor navaja, nasprotujejo. Nestrinjanje z njihovimi pogledi avtor v°asih izraža tudi neposredno, v replikah resni°nega ali zamišljenega dialoga, kot je raz­vidno v izjavah 8.2.20–23 in 8.3.5–6. V drugem navedenem primeru je pred citiranim segmentom glagol mišljenja, medsebojna zamenljivost glagolov govorjenja in glagolov mišljenja ali percepcije pa je potrditev, da gre za premi govor v funkciji ocenjevanja (Vincent/Perrin 1999: 297). METAPRAGMATIKA PREMEGA GOVORA: OBLIKE IN FUNKCIJE Z namenom, da bi v diskurzu signaliziral trenutek prehoda v premi go-vor, govorec uporablja razli°ne metapragmati°ne ozna°evalce. Nekateri med njimi so nadsegmentne narave, na primer sprememba intonacije, mo°i ali tona govora. V primerih diskurza, ki smo jih obravnavali, sodi med signale prehoda v premi govor tudi sprememba koda. Najpogostej­še diskurzivno sredstvo za to vrsto signalizacije so v vsakem primeru glagoli govorjenja (verba dicendi), ki stojijo pred citirano izjavo ali so vanjo umeš°eni (prim. Lucy 1993a: 92). Na podlagi segmentov diskurza, ki jih navajamo v tem poglavju, lahko sklepamo, da je najpogostejša oblika, ki signalizira citiranje po­samezne izjave, tretjeosebna glagolska oblika veli (redkeje prvoosebna velim). Po pogostnosti sledi reko, ob°asno se pojavi tudi oblika kaže.103 Podobno sliko dajejo tudi narativni segmenti, v katerih se pojavi premi govor brez alternacije kodov: [8.6] [8.6.1] I to sam rekao, sam rekao ovom popu, taj pop je od moga strica unuk: 103 Omenjenih glagolov ne navajamo v nedolo°niku, temve° v obliki, v kateri se pojavijo v diskurzu, saj menimo, da je ta oblika zelo pomembna za uresni°itev ideoloških funkcij premega govora, o °emer bomo podrobneje govorili v nada­ljevanju. [8.6.2] Dobro, , ko .e ove novine platit? Ja to dobivam ve. nekolko godina [8.6.3] Pa veli, dobivaš ti, dobivamo i mi u manastiru [8.6.3] Kad oni nisu, njihova administracija nije kadra ustanoviti kud se te novine šalju, jel taj ˜ovjek živ il nije, ako, veli, njima nije stalo, nije ni tebi [8.7] [8.7.1] I ta baka, pokojna baba , ona iza e tu [8.7.2] i veli, ja sam … [8.7.3] ja sam, veli, porodila … [8.7.4] Da, ja sam iša najprije po nju, dole, i ona [8.7.5] veli joj, idem, idem, [8.7.6] samo da ja uzmem, veli, svoje stvari [8.8] [8.8.1] Nego, bila je jedna žena tu, pokojna teta , eno sad ima kuˆu na njezinom mjestu, ovaj, koja je pogodila svakoj ženi šta nosi [8.8.2] Veli, hvala Bogu, meni je to dato da ja to pogodim [8.8.3] – i pogodila je. Sad kako, ja ne znam (smeh) [8.8.4] I to je ta teta pokojna, [8.8.5] reko, , pa daj, reci [8.8.6] Ne, ne, ne, ja ako to tebi kažem, onda meni ne važi [8.9] [8.9.1] Baš kad je moj pokojni brat umro, onda je snaja [8.9.2] jao, veli, zašto ja imam one lepe ˜aršave, veli [8.9.3] Na tom je ležala Ciganka, veli, [8.9.4] pre dva dana u Kanjižarici, [8.9.5] sad, veli, moj leži na tome [8.9.6] Da, tako ti je to [8.10] [8.10.1] Ja sam se, na primer, vjen˜ala tamo gde je muž, u Miliˆima, i tamo je bio u jednoj kuˆi mati˜ni urad, on je bio u Beogradu u vojski, [8.10.2] onda znam da mi je reka, pazi kako .eš mi se potpisati, [8.10.3] veli on, [8.10.4] mislio sam da ne znaš .irilicu, [8.10.5] ja reko, oprosti, ja sam u˜ila .irilicu. [8.11] [8.11.1] vozi , baš što je došo po klju˜, [8.11.2] reko, , vidiš onu gore ku.u, preko, pre­ko, preko Kupe tamo na hrvatskoj strani, na jednom brdu, [8.11.3] reko, ono ti je bila srpska ku.a Razen v že navedenih kontekstih se oblika veli pojavi tudi v izjavah kot ozna°evalec premega govora, katerega primarni avtor ni posebej dolo°en. Tak obrazec rabe premega govora ustreza funkciji avtoritete, kot jo defnirata Vincentova in Perrin (1999), zaznamuje pa ga odso­tnost °asovne in prostorske kontekstualizacije ter možnost odprave pre-mega govora, ne da bi se pri tem spremenilo osnovno sporo°ilo izjave. »To opozarja na dejstvo, da informacija, ki jo vsebuje izjava s premim govorom v funkciji avtoritete, ni vsebovana v metadiskurzivnem delu stavka (prim. ang. glagol say/tell [v našem primeru veli]), temve° v sa­mem citatu.« (Nav. d., 302) [8.12] [8.12.1] Zato što, veli [8.12.2] kud .e onda djeca sa srpskim jezikom, ne.e znat slovenski, [8.12.3] tako da je to prešlo sve na slovenski jezik Premi govor je v primeru 8.12 tudi sredstvo, s katerim avtor dis-kurza vzpostavlja odmik ali vsaj ambivalenten odnos do vsebine citi­rane izjave. Avtorska izjava bi v tem primeru funkcionirala tudi brez glagola govorjenja, vendar bi bilo potem stališ°e, izraženo v segmentu 8.12.2, predstavljeno kot stališ°e avtorja. V primerih 8.13 in 8.15 je funkcija avtoritete premega govora po­dobna tisti, ki izraža kolektivno stališ°e, pridobljeno z dolgotrajnimi iz­kušnjami, kjer je izjava podana v obliki kaže se (da) in ljudi kažu (da): [8.13] [8.13.1] Pa sad svadba nema više onih starih obi˜aja. Prije došli su po mladu sa barjakom, obavezno, [8.13.2] jer veli, tamo pripadam kud me barjak doveo Ta primer je zanimiv predvsem zaradi odnosa med premim in od­visnim govorom ter možnosti njunega variiranja. Funkcijo avtoritete, ki izhaja iz kolektivne izkušnje, bi lahko uresni°ili z odvisnim govorom z izjavo: jer kaže se/(ljudi) vele da ona (mlada) tamo pripada kud je barjak doveo, kot v naslednjem primeru: [8.14] A ako sanjaš nekoga u belom, to isto vele da ni dobro, da. Možnost posredovanja vsebine izjave 8.13.2 s premim govorom je izklju°ena zaradi dejstva, da to, kar je izraženo s posredovano izjavo, ni univerzalno, temve° velja samo za dolo°en del ljudi (tj. za neveste), tako da izjava jer kaže se/(ljudi vele): tamo pripadam kud me barjak doveo vsebinsko ne sodi v avtorski diskurz. Seveda, obstaja možnost izražanja te vsebine s premim govorom na naslednji na°in: jer kaže se/(ljudi) vele: mlada tamo pripada kud je barjak doveo, vendar bi se tako izgubila idiomati°nost citirane izjave, ki je dejansko znak funkcije avtoritete, ki izhaja iz kolektivne izkušnje. Avtor diskurza se odlo°i, da bo vsebino, ki naj bi imela zna°ilnosti univerzalnega stali-š°a, pridobljenega s kolektivno in dolgotrajno izkušnjo, izrazil z izjavo, ki predpostavlja parcialnost, s °imer ruši logi°no strukturo svoje izjave (jasno je, da njegove izjave ni treba razumeti kot mlada veli tamo pri­padam kud me barjak doveo), na ra°un tega pa izkoristi možnost rabe premega govora. Oglejmo si še premi govor v segmentu 8.15, kjer avtor premakne mejo premega govora, ki je v vlogi kolektivne avtoritete, za en korak naprej. [8.15] [8.15.1] Sova kada ˆurli˜e, [8.15.2] jao, veli, [8.15.3] ili ˆuk, to je … kako bi reko – od kukavice samac. On kad ˆurli˜e [8.15.4] joj, veli, neko .e umrijeti [8.15.5] A kad sova, obi˜no ako je žena koja trudna, [8.15.6] onda veli, sova, jooj, veli, [8.15.7] pjevala je cijelu no. .uruu, .uruu [8.15.8] da ˆe curu roditi. Da .e izhajamo iz vsebine, lahko osnovno sporo°ilo izjav, posredova­nih s premim govorom, preoblikujemo na naslednji na°in: Sova kada ˆurli˜e, ili ˆuk, veli (se)/ljudi vele (da) neko ˆe umrijeti A kad sova pjeva ˆuruu, ˆuruu, veli (se)/ljudi vele (da) ˆe žena curu ro­diti Kot je razvidno iz tega primera, je mogo°e s premim govorom iz­raziti stališ°e, ki je izraz kolektivne izkušnje oziroma splošno razšir­jenih verovanj. Avtor diskurza prememu govoru pripiše konkretnega avtorja, in sicer v fragmentih 8.15.2 in 8.15.4 z ekspresivizacijo izjave (z uvajanjem medmetov), v fragmentih 8.15.6–7 pa z ekspresivizacijo, °a-sovno konkretizacijo (pjevala je cjelu noˆ) in konkretiziranjem avtorja navedene izjave (žena). Fragment 8.15.8 lahko razumemo na dva na°ina: izhajajo° iz razmerja med njegovo vsebino in avtorskim diskurzom na eni strani ter iz razmerja med posredovano izjavo in širšim okvirom avtorskega diskurza na drugi: onda veli, da ˆe curu roditi = a. onda ljudi vele / onda se veli da ˆe curu roditi b. onda (to zna˜i) da ˆe curu roditi Tretja možnost, da se namre° v pripovedi, upoštevajo° kontinui­teto z 8.15.6 in 8.15.7, obdrži »tuji glas« (s pomo°jo konkretizacije je v tem primeru pripisan ženski), je izklju°ena z glagolsko obliko v 3. osebi ednine, saj bi se v tem primeru morala izjava glasiti da .u curu roditi. V vsakem primeru torej avtor diskurza tisti glas, ki ga je z opisanimi postopki pripisal konkretnemu govorcu, v nadaljevanju temu govorcu odvzame; v razli°ici a) ga »vrne« posplošenemu avtoritativnemu govor-cu (ljudi), v drugem primeru b) pa spremeni zorni kot pripovedovanja, saj glas vzame nase, s °imer v svojem diskurzu ukine prisotnost tujega govora. Izraz funkcije avtoritete z rabo premega govora predstavljajo tudi primeri, ko se avtor diskurza sklicuje na izjave, ki jih je že sam izgovo­ril. Takrat je glagol govorjenja v prvi osebi ednine, avtor diskurza pa je hkrati tudi avtor citirane izjave: [8.16] A velim, mladi ne.e to ni ˜uti. [8.17] Ono ne znam, velim ti, to bi trebalo sad pro˜itati i gledati, pa puno puno stvari ima, imena recimo, pa, i tako, neta˜nih. [8.18] Kažem, ti jadni Srbi, to je, to je, to je ˜udež Božji. [8.19] Samo kažem, nema onoga ta˜noga, da bi ˜ovjek poverovao, to se ne.e nikad ni znati. Tretja od nenarativnih funkcij premega govora, ki jo navajata Vin-centova in Perrin (1999), tj. funkcija podpore, se v diskurzu Srbov v Beli krajini zelo redko pojavi. Najdemo jo v naslednjih primerih: [8.20] [8.20.1] Moja pokojna baba po materi, bio joj muž zlo˜est [8.20.2 ] Onda kad su ga … išli u sprovodu, ona nije htela bugariti, to se zvalo bugarenje [8.20.3] Veli, ajde , rekni, [8.20.4] a ona što ˆe: jooj, [8.20.5] pa zabugari: joj, , gospodaru, da mi je barem osam dana bez tebe poživiti (smeh) [8.20.6] dal je to tako bilo il su posle … [8.20.7] veli, , [8.20.8] bila joj bilo ime [8.20.9] nu još [8.20.10] a neka, neka, ja sam dosta (smeh) [8.20.11] Je bilo toga naricanja, auu [8.21] [8.21.1] I onda ja došo slu˜ajno tamo, [8.21.2] a taj ˜ovek iz susednog sela je došo pa je to nešto isto [8.21.3] hokus-pokus, ovo-ono, [8.21.4] e sad njemu je bilo malo nezgodno, [8.21.5] on je mislio da sam ja bio veterinar, [8.21.6] pa veli, a pa znate kaj, ja sam … ja se malo razumem u živinu [8.21.7] ovo-ono [8.21.8] kao izgovarao se preda mnom [8.21.9] Ja reko, ne smeta meni V teh pripovedih avtorji diskurza posredujejo izjavo druge osebe (8.20.3–5, 8.20.7, 8.20.9–10, 8.21.6), poleg tega pa citirano izjavo druge osebe spremlja tudi pripovedoval°eva ocena in karakterizacija (8.20.5, 8.21.8). Za karakterizacijo tujih dejanj v drugem primeru (8.21.3) in vse-bin tujega govora v (8.21.7) je zanimivo, da se vsebina dejanj in govo­ra prenaša v zelo majhni meri, je pa zato izrazito navzo°a subjektivna ocena pripovedovalca. .eprav tukaj ne gre za neposredno ali posredno podajanje tujega govora, lahko dobimo na osnovi pripovedoval°eve iz­jave neko predstavo o tem govoru. Tudi tu gre na neki na°in za funkci­jo podpore, pri °emer ni odnosa med metadiskurzivnim komentarjem pripovedovalca in citirano izjavo druge osebe (ta odnos obstaja med 8.21.6 in 8.21.8), temve° je izjava 8.21.7 zamenjava za tuji govor (ki naj bi bil nadaljevanje tujega govora v 8.21.6) in hkrati tudi pripovedoval-°ev metadiskurzivni komentar, ki se nanaša na dolo°ene lastnosti tuje­ga govora. Kot poudarjata Vincentova in Perrin (1999: 297), »se pojavi funkcija podpore takrat, ko je namen navajanja govora druge osebe po­udariti dolo°ene zna°ilnosti diskurza«. RAZMERJE MED PREMIM IN ODVISNIM GOVOROM V NARA TIVNEM DISKURZU SRBOV V BELI KRAJINI Informatorji, s katerimi sem se pogovarjala v pravoslavnih vaseh Bele krajine v okviru terenskih raziskav, so v svojem diskurzu zelo redko ocenjevali obliko ali vsebino tujega govora. Zato je v tem diskurzu premi govor s funkcijo podpore prakti°no odsoten, saj ta oceno nujno vsebuje, ker se pojavi skupaj s komentarjem avtorja diskurza, v katerem ta pou­darja posamezne lastnosti citirane izjave. Najpogostejša oblika premega govora v njihovem diskurzu je tista, v kateri je premi govor ozna°en s pomensko nevtralnimi glagoli (veli, reko, kaže), iz katerih stališ°e pri­povedovalca do vsebine citiranega tujega govora in do njegovega avtorja ni razvidno. V številnih jezikih glagole govorjenja, ki funkcionirajo kot metapragmati°ni signali premega govora, zaznamuje okamenelost in omejeno število oblik, v katerih se uporabljajo (Lucy 1993a). To lahko re°emo tudi za dve najpogostejši obliki teh glagolov v diskurzu Srbov v Beli krajini – veli in reko. Omenjena glagola predstavljata v kombi­naciji z neposredno citiranim tujim govorom – ekvivalentno angleški konstrukciji say + neposredni citat – »najbolj nevtralno kombinacijo, ki v najmanjši meri podaja oceno posredovane izjave. Glagol govorjenja v bistvu ne pove ni° posebnega o citiranem govoru« (Lucy 1993a: 96, leže°e v izvirniku). Lucy (nav. d., 97) za dejstvo, da so prav take kombinacije najpogo­stejše v narativnem diskurzu, ponuja naslednjo razlago: »Oblika posredovane izjave je na ta na°in u°inkovito postavljena v ospredje. /…/ Izjava pripovedovalca lahko izpostavi pragmati°ne dimenzije citirane izjave (z zna°ilno intonacijo ali izborom besedi­š°a), vendar je na ta na°in ne ocenjuje, temve° predstavlja. Ker je glagolska oblika say tako semanti°no nevtralna kot glagol, ki okvirja citirano izjavo, citirana izjava vsebuje ve° pragmati°ne teže kot pri­povedoval°eva širša izjava v celoti. Z drugimi besedami, celotna izja­va pripovedovalca prevzame pragmati°no ‘barvo’ citirane izjave.« Lucy v tem odstavku opozarja, da konstrukcija s pomensko nevtralnim glagolom govorjenja in premim govorom omogo°a predstavitev citira­ne izjave, ne da bi jo posredovalec (pripovedovalec) hkrati vrednostno ocenil. Tudi Searle (1969) poudarja, da je jezikovno gradivo, citirano v premem govoru, le predstavljeno. Tako stališ°e ima tudi Recanati, ki pojasnjuje, da to pomeni, da je »jezikovni znak ustvarjen in da je pozor­nost poslušalcev usmerjena na ta znak. Ta pa je, nadalje, predstavljen z demonstrativnim namenom« (Recanati 2000: 181, leže°e v izvirniku). Clark (1996: 174) navaja, da »je namen prikazovanja stvari ta, da se na­govorjencem omogo°i izkusiti predstavljeno stvar tako, kot da bi jo ne­posredno zaznali«. Z omenjenim lahko pojasnimo tudi dejstvo, da v svojih pripovedih Srbi v Beli krajini veliko pogosteje uporabljajo premi govor kot odvisne­ga, katerega redke primere navajamo kot ponazoritev: [8.22] [8.22.1] On, ovaj … otvoreno im kaže da on ne priznaje taj … da je to lažan sud, i kako još re˜e … nelegitiman, i tako nešto. [8.22.2] Reko, jadan, o.eš ti još više koju godinu zaslužiti sa tim rije˜i-ma. [8.23] Da, on kaže da ova mala, ova starija, on kaže da ona ˜ak i nije znala slovena˜ki dok nije krenula u školu. [8.24] Moj pradjed, od moga oca pradjed, on je služio vojsku sedam godi­na. I kaže da su nosili od ku.e hranu … [8.25] Neko kaže da je sve to bilo u Žumberku, onda iz Žumberka se vamo naseljivalo. Po drugi strani pripovedovalci s premim govorom prenašajo do­lo°ene dele svojih izkušenj in ustvarjajo cele dialoge tudi takrat, ko je iz vsebine pripovedi razvidno, da niso mogli biti navzo°i in niso mogli slišati govora drugih oseb, ki ga v pripovedi posredujejo (prim. 8.15, 8.20). Tudi sami pripovedovalci v°asih prekinejo citiranje tujega govora s komentarji, ki dokazujejo, da se zavedajo neustreznosti rabe premega govora (prim. 8.2.6, 8.20.6), hkrati pa tega ne vidijo kot razlog, da bi od premega govora odstopili. Raba premega govora pripovedi podeli avtenti°nost in u°inek resni°nosti, hkrati pa pripovedovalcu ponuja celo vrsto možnosti, da dolo°ene zna°ilnosti premega govora uporabi za izražanje lastne jezikovne ideologije. Zato je to univerzalno prisotna oblika v pripovednem diskurzu. * Iz analiziranega diskurza Srbov v Beli krajini je mogo°e videti, da raba premega govora pripadnikom skupnosti omogo°a vzpostavljanje razli°­nih odnosov do drugih °lanov skupnosti ali pripadnikov drugih sku­pnosti predvsem z rabo razli°nih kodov, ki so govorcem na voljo. Za najstarejše °lane skupnosti, ki so bili najpogosteje moji informatorji, je premi govor tudi sredstvo, s katerim izražajo avtoriteto, ki sodi med osnovne ideološke vsebine, razvidne iz njihovega diskurza. Avtoriteta je osnovna ideološka zna°ilnost tudi v tistih lastnostih diskurza, ki nam posredujejo informacije o odnosu med sogovorci; o tem bomo podrob­neje govorili v naslednjem poglavju. 9. JEZIKOVNA IDEOLOGIJA IN ODNOS MED SOGOVORCI DIALOG RAZISKOVALEC INFORMATOR: STIK IN SPOPAD MED IDEOLOGIJAMI Predmet tega poglavja bo odnos med sogovorcema, v našem primeru med informatorjem in raziskovalcem, ter kako se kaže narava tega od­nosa v diskurzu. Temu vprašanju namenjamo posebno pozornost iz dveh razlogov: najprej zato, ker se zdi, da ima velik teoreti°ni pomen, in drugi° zato, ker je v diskurzu Srbov v Beli krajini mogo°e opaziti številne zna°ilnosti, ki pri°ajo, da je ta odnos zanje pomemben in da v veliki meri vpliva na proces oblikovanja diskurza in na njegovo kon°no obliko. Raziskovalci idiomov lokalnih skupnosti imajo razli°na stališ°a o tem, kako naj bi se udejanjala komunikacija med raziskovalcem in in-formatorji. Za južnoslovansko dialektologijo je zna°ilen pristop, kjer je raziskovalec »neviden«: »Nare°no besedilo se navaja kot ponazoritev avtenti°ne in natan°ne slike informatorjevega govora, kot da ga ne bi usmerjal raziskovalec, lahko pa gre tudi za spontan pogovor med dvema informatorjema. V izpisu ni podatkov o jezikovni interferenci med raziskovalcem in informatorjem, njun dialog pa je umetno preoblikovan v monolog.« (Sikimiˆ 2004a: 850) Znotraj te dialektološke tradicije si raziskovalec prizadeva zmanjšati možne jezikovne interference s sogovorci na minimum, tako da posku­ša oponašati govor sogovorcev oziroma se nau°i njihovega jezika, pri tem pa med pogovorom celo popravlja informatorje, °e uporabijo obli­ko, ki pripada standardnemu jeziku oziroma ni izvirno del njihovega lokalnega idioma (prim. Iviˆ 1957: 17–18, citirano v podpoglavju »Dose-danje jezikoslovne obravnave majhnih etni°nih skupnosti na obmo°ju jugovzhodne Evrope« prvega poglavja). Jezikoslovci, ki posve°ajo pozornost jezikovni ideologiji pripadni­kov lokalnih etnolingvisti°nih skupnosti, pogosto omenjajo dejstvo, da raziskovalec praviloma ne pripada etnolingvisti°ni skupnosti, zato pou­darjajo posledice, ki jih ima tak odnos med sogovorci na diskurz in nje­gove formalne ter vsebinske zna°ilnosti (prim. Hill 1970; Tsitsipis 1998, 2004; za srbohrvaški jezikovni prostor v nekoliko druga°nem kontekstu prim. Vu°koviˆ 2000; Sikimiˆ 2004a, 2004b; Iliˆ 2004).104 Idejo o dinami°nem odnosu med sogovorcema v procesu ustvarja­nja diskurza ter o povezanosti med dialektiko tega odnosa in identiteto sogovorcev zagovarja tudi Bahtin (1980 [1929]: 95), ki poudarja, da je »beseda /diskurz/ v bistvu dvostransko dejanje. V enaki meri jo do-lo°a to, komu pripada, kot to, komu je namenjena. Beseda je prav­zaprav rezultat vzajemnih odnosov med govorcem in poslušalcem. Vsaka beseda izraža ‘enega’ v odnosu do ‘drugega’. V besedi obliku­jem sebe z zornega kota drugega, kar nenazadnje tudi pomeni, da oblikujem sebe z zornega kota svojega kolektiva. Beseda je most, zgrajen med menoj in drugim.« Tudi Verschueren (2004: 68) poudarja, da »identitete niso vnaprej do­lo°ene, temve° se dinami°no ustvarjajo v diskurzu«; podobno stališ°e zagovarjata tudi Schilling-Estesova (2004) in Lewis (1979: 339), ki na­vaja, da »se predpostavke lahko ustvarjajo ali uni°ujejo v teku pogovora med sogovorcema /…/ Predpostavke, ki obstajajo v trenutku t’, so odvisne /…/ od predpostavk, ki so obstajale v predhodnem trenutku t, in od poteka pogovora (in okoliš°in, v katerih se pogovor izvaja) med °asovnima to°kama t in t’.« V obravnavi odnosa med raziskovalcem in informatorjem sodi med klju°na vprašanja jezikovna pripadnost raziskovalca, kar v veliki meri dolo°a tudi njegovo strategijo. .e raziskoval°eva materinš°ina in idiom °lanov lokalne etnolingvisti°ne skupnosti, ki je predmet raziskovanja, ne pripadata istemu jeziku, se mora raziskovalec jezikovno prilagoditi svojim sogovorcem. To prilagajanje je lahko dvojno: raziskovalec govori bodisi standardno varianto jezika, ki mu pripada idiom skupine, bodisi sogovorce nagovarja v njihovemu lokalnem idiomu. Izbor je v tem pri­meru odvisen predvsem od kompetence raziskovalca pa tudi od podob­nosti standardnega in lokalnega idioma. .e materni idiom raziskovalca in lokalni idiom pripadata istemu jeziku ali medsebojno razumljivima 104 V antropologiji, sociologiji in drugih družboslovnih znanostih pogosto sre°amo mnenje, da lahko raziskovalec, zaradi svojega nepoznavanja lokalne kulture in na°ina zastavljanja vprašanj vpliva na odgovore ter interpretacije informatorjev in s tem dobi neustrezne rezultate (prim. Foddy 1993; Iliˆ 2004; Sikimiˆ 2004a; …——ƒ  2000; Houtkoop-Steenstra 1994; Mllerová 1994). jezikoma, lahko sogovorca uporabljata vsak svoj idiom, v obeh smereh pa lahko pride do prilagajanja. Terseglav (1996: 136, f. 25) takole poro°a o svojem jezikovnem prilagajanju v terenskih raziskavah v Beli krajini: »V razgovoru z informatorji sem ve°krat opustil slovenš°ino, saj so se mi v jeziku preve° prilagajali, zato nisem mogel dobiti prave sli­ke njihovega pogovornega jezika. Vendar pa ni bilo bolje, °e sem z njimi govoril srbsko, saj so se za°eli prilagajati srbski knjižni normi, ki pa je mladi ne obvladajo in imajo z njo enake težave kot mladi iz slovenskih krajev.« Pri terenskem delu v pravoslavnih vaseh v Beli krajini sem v komunika­ciji s °lani skupnosti, ki so se z menoj pogovarjali v srbš°ini, uporabljala idiom, ki ga tudi sicer uporabljam, pri tem sem se izogibala »simulaci-jam« in oponašanju lokalnega govora. Izhajala sem iz dejstva, da gre v komunikaciji med mano in mojimi informatorji za sogovorce, ki imajo že utrjene predstave drug o drugem, in pozicije, ki so po svoji naravi ideološke. Informatorji oblikujejo diskurz v skladu s temi predstavami, po drugi strani pa moramo upoštevati dejstvo, da raziskovalec tudi sam projicira svojo jezikovno ideologijo v diskurz, ki ga ustvarja (o tem gl. v podpoglavju »‘Strokovni diskurz’ o procesu zamenjave jezika in njego­vo ideološko ozadje« petega poglavja). Vprašanja, ki sem jih zastavlja-la informatorjem, so bila nujno rezultat mojih predstav o njih; bila so dejansko projekcija mojih vedenj in pri°akovanj, ki niso zanemarljiva. .eprav se na prvi pogled zdi, da gre za proces, v katerem pridobiva eden sogovorec informacije od drugega (prav zato se je termin informa-tor ustalil v metodologiji terenskih raziskav), pa predstavlja dialog med raziskovalcem in informatorjem v bistvu neko vrsto »diskurzivne are-ne«, tj. dinami°nega procesa, v katerem sogovorci oblikujejo jezikovne ideologije, utrjujejo in redefnirajo medsebojne pozicije glede na okolja, iz katerih izhajajo, glede na svoje statuse ter glede na to, kakšno pred­stavo imajo drug o drugem. Avtorji, kot sta na primer Lewis (1979) in Vershueren (2004), so poudarjali, da odnos med ideologijo, pozicijo in statusom sogovorcev ni stati°en, temve° se med pogovorom spreminja in znova vzpostavlja. AVTORITETA IN RAZMERJE MED SOGOVORCI Avtoriteta se v diskurzu gradi in izraža na razli°ne na°ine. O tem smo že govorili v prejšnjih poglavjih. Ko gre za avtoriteto, ki je pogojena z odnosom med sogovorci, lahko posplošeno re°emo, da se v dialogu med raziskovalcem in informatorjem oblikujeta dva tipa avtoritete. Prvi tip bi lahko imenovali avtoriteta standardnega jezika. Temelji na razli°nosti komunikacijskih mrež, ki jim po eni strani pripadajo informatorji kot °lani lokalne skupnosti, po drugi strani pa raziskovalec kot oseba, ki ji je sfera javne komunikacije veliko bolj dostopna. Drugi tip avtoritete je utemeljen na generacijski razliki med raziskovalcem in informatorjem ter na dejstvu, da raziskovalec ne pripada lokalni skupnosti ter da nima znanj in vedenj, ki jih imajo njeni °lani. Ta tip avtoritete imenujemo avtoriteta starosti in lokalnega znanja. Za diskurz, ki je rezultat dialoga med informatorjem in raziskovalcem, lahko re°emo, da je zgrajen na nasprotju med tema dvema vrstama avtoritet. Prva pripada raziskoval-cu, druga pa informatorju. Avtoriteta standardnega jezika Kazalci, ki v diskurzu opozarjajo na relevantnost odnosa med sogovor­ci, so po svoji naravi metapragmati°ni. Predstavljajo bodisi eksplicitna pojasnila posameznih delov izjav (najpogosteje leksemov), za katere in-formator misli, da jih je sogovorcu treba pojasniti, saj ima utrjeno pred­stavo o njegovem znanju, bodisi gre za diskurzivne markerje, ki opozar­jajo na zavest informatorja o razlikah med pozicijami sogovorcev. Ideološki vidik avtoritete ima pomembno vlogo v oblikovanju te vrste diskurza. Jane H. Hill poudarja, da »°lani lokalne skupnosti razi­skovalca vidijo kot avtoriteto v zadevah, ki se nanašajo na jezik in kul­turo« (Hill 1970). Tako stališ°e, »°eprav ni nujno univerzalno, funkcionira kot kazalec avtoritativ­nega diskurza, katerega mo° izhaja iz simboli°ne dominacije stan­dardnega jezika in vseh, ki se dojemajo kot njegovi predstavniki.« (Tsitsipis 2004: 575) Na terenskih raziskavah v Beli krajini sem bila za pripadnike sku­pnosti govorka srbskega standarda oziroma govorka takega srbskega jezika, kakršen naj bi bil po njihovem mnenju tudi njihov lastni idiom, ki se je »pokvaril« pod vplivom drugih idiomov, s katerimi je že stoletja v stiku. To dejstvo vsaj do neke mere pojasnjuje zelo veliko variantnost oblik v diskurzu Srbov v Beli krajini. V nestabilnosti inherentne norme, ki je zna°ilnost jezikov skupnosti v procesu zamenjave jezika in o kateri smo govorili v tretjem poglavju (podpoglavje »Nestabilnost jezikovne norme«), je mogo°e dolo°iti – °e upoštevamo odnos med sogovorci – neka pravila. Sogovorci iz pravoslavnih vasi v Beli krajini so v pogovoru z menoj neposredno prevzemali vzorce mojega govora, °eprav je bilo iz njihovih izjav razvidno, da taki vzorci niso zna°ilni za njihove idiolekte. Prilagajanja mojemu na°inu govora so bila opazna tako na foneti°ni kot na besedilni ravni (izjave raziskovalca v dialogu z informatorjem navajamo v oklepajih): [9.1.1] [9.1.1.1] Recimo, metneš kolko imaš goveda tolko metneš ovako … mrvica … [9.1.1.2](Testa …) [9.1.1.3] … testa, da. Pa onda kokoši, pa kvo˜ku, pa piliˆe, pa psa, pa ma˜­ku – sve što imaš u dvorištu, to sve tamo metneš. [9.1.2] I gore se nareže na kocke, i tu se stavi ˜esan na sred ˜esnice, i zamesiš dinar unutra u tom tijestu. V segmentu diskurza 9.1.1 informator ponavlja ekavsko obliko sa­mostalnika testo, °eprav je iz nadaljevanja pogovora jasno, da veliko pogosteje uporablja ijekavsko obliko (prim. 9.1.2). Podobne vzorce naj-demo tudi v primerih 9.2–6: [9.2] [9.2.1](Tamo gde su noge?) [9.2.2] Gde su noge. [9.3] [9.3.1](Prvo uvek noge?) [9.3.2] Prvo uvek noge. [9.4] [9.4.1](Da, da, jeste, to uvek ima …) [9.4.2] To uvek ima kriti˜ara, zato su kriti˜ari koji to … koji to, ovaj, pregledaju i to. [9.5] [9.5.1](To su devojke …) [9.5.2] Devojke su to plele, da. Devojke. [9.6] [9.6.1](Da li se pali sveˆa kad pokojnik leži u sobi?) [9.6.2] Da, da. Prije smo tu imali … ovo je sad … dve sveˆe iz crkve one debele, to su gorile, a sad on to doveze one sa … uštekaš u struju i to ti gori, da. Segmenta, ki sledita, predstavljata primer leksikalne interference pod vplivom sogovor°evega diskurza. V izjavi 9.7.1 informator upora­blja leksem ˜esan, po mojem vprašanju pa ponavlja leksem, ki sem ga uporabila sama, beli luk, in ga dosledno uporablja do konca izjave 9.7.3: [9.7] [9.7.1] E sad, što je ona uzela, jednu kutijicu tako imala, ja sam to vreme otišao po babicu, i drugi dan mi ta kutijica negde ostala na stolu, e li, što je sad u toj kutijici, tako, zantiželjan, unutra je bilo ˜esna, rebro ˜esna. [9.7.2](A nije vam rekla ˜emu je beli luk tu?) [9.7.3] Ne, ne, beli luk je uopšte, na opšte, mislim opˆenito bilo vjerovanje da je to protiv uroka, protiv vještica i … tih ne znam, raznoraznih demo-na, to je beli luk, jer beli luk se splete u vijenac, i obesi se ne e u dvorište da … da otera vještice i to. Da. [9.8] [9.8.1](Da li za babinje donosio neki poseban hleb?) [9.8.2] Nije. Obi˜an bijeli hleb. V segmentu 9.8 informator direktno prevzame iz mojega vprašanja leksem hleb, °eprav se v ostanku njegovega diskurza pojavi bodisi druga fonetska razli°ica (hljeb) bodisi drug leksem (kruh). Takšne variacije v diskurzu so dokaz, da informatorjevo prevzemanje jezikovnih obrazcev od sogovorca nima namena zagotavljati razumljivosti, pa° pa je ideolo­ško motivirano z naravo odnosa med sogovorcema. Avtoriteta starosti in lokalnega znanja Zavest o tem, da raziskovalec ne sodi v etnolingvisti°no skupnost, da ne pozna njenih obi°ajev in nare°nega besediš°a ter da obstaja med so-govorci velika generacijska razlika, se v diskurzu izraža dvojno: z infor­matorjevimi vprašanji, s katerimi pri raziskovalcu preverja, ali obstaja med njima popolna razumljivost oziroma ali raziskovalec razume vse, o °emer informator govori (9.9–14); in s komentarji, s katerimi informator pojasnjuje pomene posameznih besed lastnega diskurza, za katere do-mneva, da jih raziskovalec ne razume (9.15–16): [9.9] Unutra je bilo ˜esna, rebro ˜esna, i od raži … znaš što je raž? To ti je … jedne vrste pšenica, i … to su neki roš˜iˆi bili u toj raži. [9.10] I na gredi je bila od pokojnog strica lula. Znaš što je lula? [9.11] Ali recimo, to je bilo sad, nazad ˜etrdesetih godina, bradavice … znaš što su bradavice? [9.12] Recimo, sutra je mla e, znaš šta je mla.e, to je mijena. [9.13] Nas dvoje smo se … samo malo … nas dvoje smo se upoznali ko jazavac, znate što je to jazavac? To je jedna divlja životinja koja … Mi smo se u Postojnskoj jami. [9.14] Moja mama je donesla škrinju, znaš što je škrinja? Da, to je bilo škrinja, onda posle škrinje je bio … kao jedna komoda, to je veˆ bilo novi­je, a sad u zadnje vreme, ovaj, mlada je morala imati orman, a mladože­nja je morao spremiti krevet. [9.15] A svekrva je dobila plahtu, onu da … plahta, kako se to zove, ˜ar­šav. [9.16] Posle toga je karmina, kako se to zove u Srbiji … da.e. Vprašanja in razlage posameznih leksemov, ki so namenjeni sogo­vorcu, so v veliki meri ekvivalentni metajezikovnim signalom, opisa­nim v podpoglavju »Besediš°e« sedmega poglavja, le da v tem primeru ideološko zoperstavljanje med neko˜ in sedaj v lokalnih okvirih ni iz­razito, temve° so vprašanja pogojena predvsem z domnevo informator­ja o raziskoval°evem (ne)poznavanju dolo°enih vidikov tradicionalne kulture in življenja v preteklosti. Primera 9.15–16, ki predstavljata neko vrsto ustvarjanja parov (gl. podpoglavje »Ustvarjanje parov« v sedmem poglavju), kjer iš°e informator za leksem, ki ga je izrekel v lokalnem idiomu, primeren leksem, ki bo, kot domneva, ne le razumljivejši za raziskovalca, pa° pa tudi ustreznejši z vidika jezikovnega standarda. VPLIV JEZIKOVNE PRIPADNOSTI RAZISKOVALCA NA DISKURZ SRBOV V BELI KRAJINI Še boljšo predstavo o vplivu raziskovalca na obliko diskurza °lanov lokalne etnolingvisti°ne skupnosti Srbov v Beli krajini dobimo, °e pri analizi upoštevamo tudi diskurz, ki se je oblikoval v pogovoru med in-formatorji in raziskovalcem, katerega materni jezik je slovenš°ina. Po-samezni informatorji so v teh pogovorih tudi sami govorili slovensko, drugi pa so na vprašanja, zastavljena v slovenš°ini, odgovarjali v mater-nem idiomu. Tudi za ta diskurz so zna°ilni mehanizmi, kot je samoko­rekcija (prim. podpoglavje »Ustvarjanje parov« v sedmem poglavju), ko informator uporabi izraz v srbš°ini: [9.17 DKH] Bil sem parkrat v Radatoviˆih iz znatiželje iz radovednosti, da vidim kako je to in dosledno ponavljanje raziskoval°evih besed, ki so tu v slovenš°ini, tudi °e informator govori v srbskem jeziku: [9.18 DKH] [9.18.1] Rodil sam se 9. januara 42. godine u Marindolu, u ovoj istoj gore, u ovoj kuˆici. [9.18.2](V tej?) [9.18.3] Tu nas je šest stanovalo. Da, da, da. To je prva kuˆa, da bi bila tu na ovom istom mjestu, gdje je ta nova, i ona je izgorela prej tako, da je nismo mogli sagraditi, obnoviti, tako, da smo gore bili celi rat, šestero nas je stanovalo. (…) [9.18.4](Aha in konopljo. Vse v tej hiši ste imeli?) [9.18.5] Sve, sve u tej hiši. (…) [9.18.6](Kaj pa v vojni? Je bil on, je doživel prvo svetovno vojno?) [9.18.8] Je, je. I bio uprvi svetovni vojni. V izjavah informatorjev so navzo°i metapragmati°ni komentarji, s katerimi informatorji v procesu ustvarjanja diskurza opozarjajo na nje­gove posamezne dele. Najpogosteje komentirajo a) lekseme, za katere ne poznajo ekvivalenta v slovenš°ini; b) lekseme, za katere obstaja sloven-ski ekvivalent, ki ga poznajo, hkrati pa se jim zdi potrebno navesti tudi srbski leksem, ki bodisi deluje kot termin bodisi je zna°ilen za pretekle °ase, na katere se pripoved nanaša: [9.19 DKH] S starši vred in stricom pa mi smo rekli strina, to je po sloven-sko teta, in s temi otroki. [9.20 DKH] Recimo jest hodim v Srpske Moravice, pa v Gomirje, Poni­kve, pa Dubrave to kadar je, kadar je, mi re˜emo zbor tam. Žegnanje, al tako. [9.21 DKH] Pralo se je pa sicer dol na Kolpi, doma se je to, kak smo rekli parilo, prelivalo se z vrelo vodo. [9.22 DKH] Kad je umro je mlad, dobio je upalo plju˜a i mislim, dobio je plju˜nu bolest. Sušicu su prej govorili. [9.23 DKH] Mislite, da su bile plenice ku danas? Nego od onih starijeh plahta, što smo rekli mi, smo ockale i onda ona starija je bila mekša. [9.24 DKH] Ja nisam nosila vode nikad, nego velika suša kad je bila. Dole smo imali šternju, ta je bila prva u selu, al druga. Digli i ovdje su napravili šternju, re˜emo šternja. [9.25 DKH] On i jedan ovdje, gdje su ovi Ljubljan˜ani sada kupili, taj je sada u Kanadi, nas troje znam, da smo nosili, ove ˜izme što su bile, su rekli bakante. [9.26 DKH] Ne to nismo, nego vako, kako bi vam rekla. Mi smo rekli, težaki, radniki. Se sve ru˜no radilo. Omenjene izjave temeljijo na ideološkem nasprotju med neko˜ in se­daj, pri °emer je v jezikovni ideologiji Srbov v Beli krajini stanje neko˜ ne­lo°ljivo od lokalnega srbskega idioma in izrazov, ki mu pripadajo. Zaradi tega te izraze uporabljajo tudi v diskurzu v slovenš°ini. Stanje sedaj je po drugi strani v njihovi jezikovni ideologiji nelo°ljivo od slovenskega izraz­ja: v diskurzu, ki poteka v srbskem jeziku, uporabljajo slovenske lekseme za pojme, ki so zna°ilni za moderno življenje ali sfero javnega, o °emer smo govorilu v tretjem poglavju (podpoglavje »Besediš°e novejšega datu-ma«) in sedmem poglavju (podpoglavje »Besedilno izposojanje«). Z me-tapragmati°nimi komentarji se ob leksemih iz lokalnega idioma poudarja tudi to, da sogovorec ne sodi niti v lokalno niti v širšo jezikovno skupnost (prim. metapragmati°ne komentarje mi smo rekli, što smo rekli mi, mi re­˜emo). Nepripadanje sogovorca etnolingvisti°ni skupnosti motivira tudi informatorjeva vprašanja, kot na primer v izjavi 9.27: [9.27 DKH] Jaz se spomnim za vreme stare Jugoslavije recimo na boži˜, ko se je omenjal kralj Aleksander v cerkvi, je od zunaj pred cerkvijo se pokalo z možnarji. Vete kaj so to možnarji? To je en tako orožje, pravzaprav, kak bi rekel, železna stvar, ki se dene noter v barovc pa se nekak pržge, tak da pokne. SKUPNO ZNANJE IN ODNOS MED SOGOVORCI V jezikoslovnih raziskavah razli°nih lokalnih skupnosti, ki živijo v dru­gojezi°nem okolju, ter tistih, ki niso etni°ne ali jezikovne manjšine, je mogo°e opaziti mehanizme, ki temeljijo na informatorjevi predstavi o sogovorcu. Informatorjevo predstavo motivira dejstvo, da njegov sogo­vorec ne sodi v lokalno skupnost, ter generacijska razlika med sogovor­cema. V analizi interakcije med raziskovalcem in informatorji, ki pripa­dajo etnolingvisti°ni skupnosti Srbov na .epelski Adi na Madžarskem, Sikimiˆeva (2004a: 852) opaža, da »sogovorec skoraj vedno ponovi del raziskoval°evega vprašanja« in da informatorji dojemajo raziskovalca kot avtoritativnega nosilca standardnega jezika: »Metatekstualne izjave, s katerimi se signalizira domnevno neznani termin /…/, odkrivajo hkrati tudi informatorjevo negotovost glede lastnega znanja srbskega jezika in kažejo na to, da raziskovalca, ki prihaja iz Beograda, zaznajo kot jezikovnega arbitra: u ataru, kako li se srpski kaže, il ulja, kako vi kažete /…/ Ko se informatorju zdi, da so nekatere besede, ki jih uporablja, raziskovalcu neznane, jih avtoma-ti°no prevaja v ‘standardni’ jezik.« (nav. d., 854) Sikimiˆeva (2004b) navaja tudi številne primere vprašanj in metapra­gmati°nih komentarjev informatorjev s podro°ja Kosova. Izhajajo° iz prepri°anja, da raziskovalcu, ki ne pripada skupnosti, vsebina njegove­ga diskurza ne more biti popolnoma znana in razumljiva, informator pojasni posamezne lekseme in pojme, zlasti tiste, ki se nanašajo na ne­ko˜ (toj vreme ali drugi put v lokalnem idiomu): »Brgo upali, drugi put nemalo svetlo, nemalo onoj, trske, gaš˜iki, sveˆe, toj upalili ljudi Tad Jana ulegla u svoju odaju. Toj vreme odaja, nemale sobe, odaje, ulegla u svoju odaju, pa izvadila Vi turite vršnjici na glavu, znaš šta zna˜i vršnjik? Što se pe˜ev felije. Vršnjici, vika, turite na glavu Karakondžula imala grebenji. Vi ne znate šta zna˜i grbenji, što grebali konoplje ljudi drugi put. Imalo konoplje pa grebali, znaš. I onaj grebenj imaja šiljci na njega.« (Sikimiˆ 2004b: 37–39) Taka vprašanja in komentarje v dialoškem diskurzu je mogo°e po­jasniti v kontekstu komunikacije, ki se uresni°uje z domnevo o neob­stoju skupnega znanja, ki ga delijo sogovorci. Pri tem eden od njiju (ali pa oba) meni, da je treba potek pripovedovanja prekiniti z ekskurzi tega tipa in tako zagotoviti razumljivost sporo°ila, ki je namenjeno sogovor-cu. Pojmu in konceptu skupnega znanja105 tako v pragmati°nih študijah kot tudi v flozofji in kognitivni psihologiji (prim. Lee 2001) posve°ajo veliko pozornosti. Zaradi obstoja skupnega znanja so v komunikaci­ji med sogovorci možni izrazi, kot so na primer v angleš°ini what do you call it?, you know what (pa tudi doodad, whatsit, thingamejig; prim. Enfeld 2003: 102). Da bi bila komunikacija, v kateri se pojavijo izrazi tega tipa, uspešna, je nujno, da »vsak izmed sogovorcev ve (oziroma do-mneva), da drugi vedo to, kar ve sam« (Enfeld 2000: 45; prim. Enfeld 2003: 103). Tudi raba nekaterih drugih elementov diskurza, kot so dis-kurzivni markerji, podobni angleškim like, you know, well, oh, yeah, je v veliki meri pogojena z odnosom med sogovorci in njihovim skupnim znanjem. Jucker in Smithova (1998) sta prišla do sklepa, da markerje like, you know, well uporabljajo v komunikaciji osebe, ki se med seboj poznajo, oh in yeah pa sogovorci, ki se ne poznajo. To pojasnjujeta s predpostavko govorca o znanju, ki ga ima njegov sogovorec: »Med znanci, kjer imajo govorci jasnejšo predstavo o znanju svojih sogovorcev, ima govorec boljše možnosti za podajanje nasvetov o tem, kako je treba razumeti njegove besede. Te nasvete posreduje s pomo°jo markerjev predstavljanja (ang. like, you know, well). V po­govorih med tujci je treba dobiti ve° povratnih informacij o tem, kako sogovorci razumejo informacije, podane v pogovoru glede na njihovo znanje, zato so v taki konverzaciji pogosti markerji dojema­nja (oh, yeah).« (Jucker/Smith 1998; cit. po Fuller 2003: 26, ki ponuja nekoliko druga°no interpretacijo rabe teh markerjev.) V nasprotju s situacijo, predstavljeno v omenjenih pragmati°nih študi­jah o diskurznih markerjih in drugih elementih diskurza, ki se upora­bljajo za potrjevanje ali aktiviranje skupnega znanja, izhajajo vprašanja 105 Lee (2001: 22) opozarja na množico terminov, ki se v angleš°ini uporabljajo za ozna°evanje »informacij, ki jih delijo in predpostavljajo ljudje, ki komunicirajo med seboj«: shared knowledge, mutual knowledge, common knowledge, backgro­und knowledge, mutual beliefs, shared beliefs, mutual suppositions, presuppositions itn. in komentarji informatorjev, ki se porajajo v pogovoru z raziskovalci, iz nasprotne domneve: da namre° skupnega znanja med sogovorci ni. Taka domneva je na vsak na°in globoko utemeljena v ideološki podobi o razliki med svetovoma, katerima pripadata sogovorca, in v kateri je neko˜, ki je zna°ilnost informatorjevega sveta, nenehno zoperstavljeno stanju sedaj, ki je zna°ilno za svet raziskovalca. Glede na to, da infor­matorji pripadajo ve°inoma ruralnim skupnostim, predstava o razliki temelji tudi na opoziciji med urbanim in ruralnim. Na jezikovni ravni se to kaže v opoziciji med lokalnim idiomom in standardnim jezikom. V primeru lokalnih skupnosti, ki so v procesu zamenjave jezika, kot je srbska skupnost v Beli krajini, je omenjeno zoperstavljanje dveh sve­tov radikalizirano z dejstvom, da izginjanje tistega, kar je prevladova-lo neko˜, zajema tudi izgubljanje lokalnega idioma, ki se v nasprotju z idiomom drugih lokalnih skupnosti ne prenaša ve° z ene generacije na drugo. 10. ZAKLJU.NA RAZMIŠLJANJA Srbi v Beli krajini predstavljajo eno izmed številnih lokalnih etnoling­visti°nih skupnosti, ki so v procesu zamenjave jezika pod vplivom po­membnih sprememb v na°inu življenja nastalih kot posledica industria­lizacije in modernizacije ter sprememb v širših odnosih mo°i. Ta proces je predvidljiv, ko gre za smeri in posledice, hkrati pa ta predvidljivost ne zmanjša njegovega pomena kot predmeta raziskav v okviru antropolo­škega jezikoslovja in ne iz°rpa vseh njegovih implikacij (prim. Tsitsipis 2003: 544, f. 5). To delo je nastalo z namenom pokazati na pomen in implikacije procesa zamenjave jezika tako v konkretnem družbenem, zgodovinskem in geografskem kontekstu (jugovzhodna Evropa, nekda­nji jugoslovanski prostor, Republika Slovenija, Bela krajina) kot v okvi­ru širših družbenih procesov. Obenem pa ima namen pokazati, kako se v procesu zamenjave jezika mobilizira cela vrsta jezikovnih sredstev, s katerimi govorci zagovarjajo svoje poglede in stališ°a. V prejšnjih poglavjih smo problematiko zamenjave jezika pri Srbih v Beli krajini obravnavali s stališ°a jezikovne ideologije. Osredoto°ali smo se predvsem na jezik kot na enega temeljnih dejavnikov individu­alne in skupne identitete. Po drugi strani smo z analizo pogledov na jezik in z njim povezanih mnenj poskusili osvetliti spekter družbeno utemeljenih pogledov in stališ° samih pripadnikov lokalne etnolingvi­sti°ne skupnosti ter širših družbenih struktur. .e jezikovno ideologijo opazujemo z vidika razmerij na osi individualno–lokalno–nacionalno, postane skupina logi°nih, razumljivih in utemeljenih pogledov ter sta­liš°: zaradi družbene narave posameznika in družbene narave izjave (prim. Bahtin 1980) je bilo z analizo individualnih izjav mogo°e spo­znati širše regularnosti. V prvem delu študije je v središ°u analize napetost med lokalnim in nacionalnim, proces oblikovanja nacionalnih držav pa se je pokazal kot klju°en za oblikovanje tako »zunanjih« diskurzov, ki obravnava­jo problematiko Srbov v Beli krajini, kakor tudi diskurza pripadnikov skupnosti. Zato je zamenjavo jezika pri Srbih v Beli krajini mogo°e do-lo°iti kot eno od pojavnih oblik procesa, v katerem lokalna skupnost postane del širših družbenih struktur. Osnovna ideološka vozliš°a iz od zunaj oblikovanega diskurza o Srbih v Beli krajini, kot so avtoriteta, no­stalgija in jezikovni purizem, ki smo jih obravnavali v petem poglavju, smo potem spremljali v diskurzu pripadnikov te lokalne etnolingvisti°­ne skupnosti. Omenjena ideološka vozliš°a so prišla v celoti do izraza samo v primeru, ko smo lokalni diskurz oziroma jezikovno gradivo, zbrano na terenu, obravnavali v širšem kontekstu, ki je zajemal tudi diskurz novinarjev, politikov in raziskovalcev po eni strani ter diskurz pripadnikov drugih skupnosti (predvsem ve°inske slovenske), s kateri-mi prihajajo Srbi v Beli krajini v neposreden stik, po drugi. V drugem delu študije smo poskušali dolo°iti, kako se jezikovna ide­ologija, izražena na ravni vsebine skozi ideološka jedra, odraža v procesu rabe jezika oziroma v samem jezikovnem gradivu. Do odgovora na to vprašanje smo poskušali priti z analizo eksplicitne jezikovne ideologije – tj. z analizo na°inov, kako govorci vidijo in pojasnjujejo lastno jezikov-no prakso – kot tudi z analizo implicitne jezikovne ideologije, ki je razvi­dna iz obrazcev jezikovne rabe, kot so alternacija kodov, premi govor ipd. (prim. Tsitsipis 2003: 543). Analiza jezikovnega gradiva je pokazala, da govorci z rabo kodov, ki so jim na voljo, in s posameznimi diskurzivnimi oblikami zagovarjajo in poudarjajo iste ideološke koncepte, ki smo jih odkrili z analizo v prvem delu študije. Ti koncepti temeljijo na dveh prav tako ideoloških opozicijah: na nasprotju med nacionalnim in lokalnim, kjer ima pomembno vlogo sfera javnega in prevladuje avtoriteta standar­dnega nacionalnega jezika, ki se na simboli°ni ravni povezuje z napred­kom in modernostjo, ter na nasprotju med neko˜ in sedaj, kjer je za stanje neko˜ zna°ilna ekstenzivna raba maternega idioma. Ta °asovna opozicija je prisotna tudi na sinhroni ravni, kar se kaže v razlikah in spopadih sta­liš° pripadnikov razli°nih generacij. Najizraziteje ta ideološka nasprotja doživljajo pripadniki najstarejše generacije, saj proces zastarevanja (prim. Dorian [ur.] 1989) maternega idioma spremlja tudi zastarevanje celotnega vrednostnega sistema, razporeditve vlog, statusa ipd. znotraj skupnosti. Opozicija med neko˜ in sedaj predstavlja osnovo, na kateri temelji ve°ina pripovedi Srbov v Beli krajini, analiziranih v tem delu. Ta opozicija je hkrati navzo°a tako v vsebini izjave kot na ravni implicitne jezikovne ide­ologije. Najstarejši °lani skupnosti doživljajo preteklost kot celoto v tem smislu, da je bil materni idiom v preteklosti nelo°ljivo povezan z vsemi sferami življenja in aktivnostmi v skupnosti, medtem ko je sedanjost za­znamovana s fragmentacijo in razliko med jezikovno in zunajjezikovno ureditvijo stvari (prim. Tsitsipis 2003: 550). V tej novi ureditvi, ki zazna­muje današnji °as, doživljajo sebe kot dvojno prikrajšane: po eni strani se vrednote, ki jih pripisujejo lastnemu idiomu, zmanjšujejo pod vpli­vom ideološkega koncepta jezikovnega purizma in doživljanja maternega idioma kot »mešanice«, ki »ni pravi jezik«, kar je neizogibna posledica procesa ustvarjanja nacionalne države z nacionalnim jezikom. Po drugi strani pa kompetenca v nacionalnem jeziku najstarejših °lanov skupnosti ni nikoli dosegla ravni kompetence v maternem jeziku (oziroma lokal­nem idiomu), °esar se zavedajo in to doživljajo kot problem: [10.1DKH] Med sabo, med sabo govorimo srbsko. .e je pa treba, pa govo­rimo slovensko, samo verjamem, da, da se pozna, da nisem Slovenec. [10.2 DKH] A ja kolko možem, ja se trudim, da govorim slovenski. A te­ško je, jer nikud nisam išla u posal. Ja nisam nikud išla. Nisam, nije bila situacija, a sada kolko se može, tolko se mu˜iš. Kad do em kod doktora, kad do em u trgovinu, kad do em u bolnicu, ja sam narobe govorila slo­venski. To se odmah vidi … Da. Pri ve°ini lokalnih etnolingvisti°nih skupnosti, ki so v procesu zamenjave jezika, je nizka vrednost, ki jo pripisujejo maternemu idi­omu zaradi njegove »ne°istosti« kot posledice stika z drugimi jeziki, v tesni povezavi z idejo o neprimernosti tega idioma, da bi lahko postal sredstvo pisne komunikacije in tako vstopil v sfero javnega. Tsitsipis to idejo o neustreznosti maternega idioma obravnava kot še eno obliko fragmentacije, ko opisuje primer govorcev arvanítike v Gr°iji: »Na lokalni ravni govorci razumejo odsotnost pisnega statusa ma-ternega idioma kot posledico njegove ‘inherentne neustreznosti’ za pisno komunikacijo, s °imer sprejemajo veljavna zgodovinsko-hege­moni°na razmerja. Govorci pogosto izražajo skoraj enotno stališ°e, da je bog blagoslovil grš°ino, arvanítike pa ne. Tako stališ°e arvaníti­ko prikrajša za enega od mogo°ih kanalov izražanja (kar je še ena oblika fragmentacije) in jo hkrati naredi manj vidno v primerjavi z grš°ino, saj se pisni jezik doživlja kot edini, ki si zaradi svoje funkcio­nalne ustreznosti zasluži ‘popoln ugled’.« (Tsitsipis 2003: 552–553) Prav zaradi posebnosti v procesu ustvarjanja nacionalnih držav na ju­goslovanskih prostorih se primer Srbov v Beli krajini razlikuje od prav­kar opisane situacije govorcev idioma arvanítika v Gr°iji in od ve°ine drugih lokalnih etnolingvisti°nih skupnosti predvsem zato, ker je v na­sprotju s skupnostmi, katerih materni idiomi nikoli niso imeli statusa pisnega jezika, materni idiom Srbov v Beli krajini ta status izgubil šele s stopnjevanjem procesa oblikovanja slovenske nacionalne skupnosti. Najstarejši Srbi v Beli krajini so se šolali v srbskem jeziku. Proces za­menjave jezika v njihovem primeru zato ni prehod od celotne realnosti, v kateri je materni idiom povezan z vsemi aktivnostmi, k fragmentaciji te realnosti, kot je to obi°ajno za lokalne skupnosti v procesu, v ka­terem postanejo del nacionalnih struktur. Nasprotno: celovitosti, ki je prisotna že stoletja, je bila na ravni lokalnega v nekem obdobju dodana tudi sfera pisnega skupaj s komunikacijskimi podro°ji, ki jih zajema. Do fragmentacije pa prihaja šele po drugi svetovni vojni. V nasprotju z govorci arvanítike Srbi v Beli krajini ve°inskega, nacionalnega sloven-skega jezika niso vedno doživljali kot edinega ustreznega sredstva za pisno in javno komunikacijo. Starejšim govorcem zato tako dojemanje ve°inskega idioma ne predstavlja naravnega in edinega mogo°ega sta­nja. To dejstvo napravi notranja nasprotja v diskurzu in zoperstavljanje razli°nih avtoritet, o katerih smo govorili v podpoglavju »Diskurz no-stalgije« šestega poglavja, še izrazitejša. Problem zamenjave jezika v etnolingvisti°ni skupnosti Srbov v Beli krajini smo poskušali obravnavati z razli°nih zornih kotov, in sicer gle­de na »objektivne« sociolingvisti°ne parametre, glede na razli°ne oblike diskurza, glede na razli°ne ravni jezikovne strukture in oblike jeziko­vne rabe. Ti razli°ni zorni koti nam odkrijejo logiko, s pomo°jo katere skupnosti, kot je omenjena, obstajajo in se preoblikujejo, njihovi °lani pa razumejo in pojasnjujejo procese, s katerimi se soo°ajo, in zagovar­jajo posamezne pozicije in vloge znotraj skupnosti. Posebno pozornost smo ob tem namenili analizi jezikovne ideologije govorcev samih: po­skušali smo jo obravnavati kot del širšega diskurzivnega univerzuma, pri °emer smo poudarili tiste njene vidike, ki so skupni ideologiji pripad­nikov skupnosti in ideologiji zunanjih elit, ter mehanizme, s katerimi pripadniki skupnosti sprejmejo od zunaj oblikovana ideološka vozliš°a in jih uporabijo za redefniranje ter dolo°anje odnosov in vlog znotraj skupnosti. Ti procesi nam razkrivajo dinamiko družbenih in jezikov­nih sprememb, kot se kažejo v svoji celotni kompleksnosti, isto°asno pa pokažejo, kako globok je stik med nacionalnim in lokalnim, med širšimi družbenimi procesi in na°ini, kako lokalne skupnosti in njihovi °lani kot posamezniki dolo°ajo in zagovarjajo svoje strategije, pozicije in vloge. CITIRANA LITERATURA Agar 2005 — Michael Agar, »Local Discourse and Global Research: /e Role of Local Knowledge«, Language in Society 34, 1–22. Aitchison 1981 — Jane Aitchison, Language Change: Progress or Decay?, Cam­bridge: Cambridge University Press. Álvarez-Cáccamo 1996 — Celso Álvarez-Cáccamo, »/e Power of Refexive Language(s): Code Displacement in Reported Speech«, Journal of Pragma­tics 25, 33–59. Anderson 1991 — Benedict Anderson, Imagined Communities, London – New York: Verso. Appadurai 1996 — Arjun Appadurai, Modernity at Large: Cultural Dimensions of Globalization, Minneapolis: University of Minnesota Press. Auer 1990 — Peter Auer, »A Discussion Paper on Code Alternation«, v: ESF Ne­twork on Code-Switching and Language Contact. Papers for the Workshop on Concepts, Methodology and Data, Basel, 12-13 January 1990, 69–92. Auer 1998 — Peter Auer, Code-Switching in Conversation, London: Routledge. ...ˆ...ˆ . 1992 — .    ‘ (= •.“.   1), M . ...ˆ...ˆ . 1993 — ‡“.…  . … .‘ ‘ (= •.“.   2), M . ...ˆ...ˆ . 1994 — — -ƒ .‘ ‘ “  •.  “ … /‹ (= •.“.   3), ‹ . ...ˆ...ˆ . 1997 — Ellas, , “, a › (= •.“.   4), M . ...ˆ...ˆ . 1999 — ‰ ‹“.„ ».“. «  •.„ (= •.“.  5), M . ...ˆ...ˆ . 2001 — »Homo balkanicus«. ”“. “  .‘ ‘ . f “ . ‡.. f  (= •.“.  6), ‹ . ... 1922 — ›. ‰. ›„ , ” “  L“ “. , ”’  f f: “L. ... 1929 — ›. ‰. ›„ , M.“   Š“Š  .. .“ ‹ “ “.     ‘.   ., ”’  f f: “L. ... 1963 [= ... 1922] — M  M.   , ” ‹ƒ . L“ “. , ‹ . Bahtin 1980: [= ... 1929] — Mihail Bahtin, Marksizam i flozofja jezika, Beograd: Nolit. Bakhtin 1981 — Mihail M. Bakhtin, Ÿe Dialogic Imagination: Four Essays by M.M. Bakhtin, Michael Holquist (ur.), Austin: Univeristy of Texas Press. Bakhtin 1986 — Mihail M. Bakhtin, Speech Genres and Other Late Essays, Au­stin: University of Texas Press. Bamgbose 1986 — Ayo Bamgbose, »Reported Speech in Yoruba«, v: Direct and Indirect Speech, F. Coulmas (ur.), Berlin – New York – Amsterdam: Mou­ton de Gruyter, 77–97. Banfeld 1982 — Ann Banfeld, Unspeakable Sentences: Narration and Repre­sentation in the Language of Ficiton, Boston: Routledge – Kegan Paul. Bartmiski 1985 — Jerzy Bartmi.ski, Stereotyp jako przedmiot lingwistyki (1), Z problemw frazeologii polskiej i slowialskiej, Warszawa. Bartmiski 1999 — Jerzy Bartmi.ski, »Punkt widzenia, perspektywa, jŸzyko­wy obraz Žwiata«, v: J.zykowy obraz †wiata, J. Bartmi.ski (ur.), Lublin: Wydawnictwo Universytetu Marii Curie-Sklodowskiej, 103–120. Bartmiski/Sandomirskaja/Telija 1999 — Jerzy Bartmi.ski, Irina Sando­mirskaja, Veronika Telija, »Ojczyzna w polskim i rosyjskim jŸzykowym obrazie Žwiata«, Etnolingwistyka 11, Lublin: Wydawnictwo Uniwersytetu Marii Curie-Sklodowskiej, 25–49. Batibo 1992 — Herman Batibo, »/e Fate of Ethnic Languages in Tanzania«, v: Language Death: Factual and Ÿeoretical Explorations with Special Referen­ce to East Asia, M. Brenzinger (ur.), Berlin: Mouton de Gruyter, 85–98. Baši˜ 1997 — Goran Bašiˆ, »Položaj etni°kih manjina u državama nastalim na prostoru prethodne Jugoslavije«, v: Srbi u Sloveniji, V. Petroviˆ (ur.), Novi Sad: Svetska srpska zajednica, 1–26. Bauman 1986 — Richard Bauman, Story, Performance, and Event. Contextual Studies of Oral Narrative, Cambridge: Cambridge University Press. Beard 2004 — Adrian Beard, Language Change, London – New York: Routled­ge – Taylor and Francis. Benedict 1939 — R. Benedict, »Obituary of Edward Sapir«, American Anthro­pologist 41. Bentahila/Davies 1992 — Abdelâli Bentahila, Eirlys Davies, »Code-Switching and Language Dominance«, v: Cognitive Processing in Bilinguals, R. J. Harris (ur.), Amsterdam: Elsevier, 443–458. Besiner 1993 — Niko Besiner, »Reported Speech and Aect on Nukulaelae Atoll«, v: Responsibility and Evidence in Oral Discourse, J. H. Hill, J. T. Irvine (ur.), Cambridge: Cambridge University Press, 161–181. Bickel 1998 — Baltasar Bickel, »Grammar and Social Practice: On the Role of Culture in Linguistic Relativity«, Working paper in preparation for the LAUD Symposium, No. 425. Essen: LAUD. Biži˜ Omikus 2003 — Vesna Bižiˆ Om°ikus, »Niko Župani° v Etnografskem muzeju v Beogradu«, Etnolog 13, 273–283. Blom/Gumperz 1972 — Jan-Petter Blom, John J. Gumperz, »Social Meaning in Linguistic Structure: Code-Switching in Norway«, v: Directions in So­ciolinguistics, John J. Gumpers, Dell Hymes (ur.), Oxford: Basil Blackwell, 407–434. Boas 1966 — Franz Boas, »Introduction«, v: Handbook of American Indian Languages, P. Holder (ur.), Lincoln, NE: University of Nebraska Press. Bokamba 1988 — Eyamba G. Bokamba, »Code-Mixing, Language Variati­on and Linguistic /eory: Evidence from Bantu Languages«, Lingua 76, 21–62. Bourhis/Giles 1976 — Richard Bourhis, Howard Giles, »/e Language of Coo­peration in Wales: A Field Study«, Language Sciences 42, 13–16. Boym 2001 — Svetlana Boym, Ÿe Future of Nostalgia, New York: Basic Bo­oks. Brenzinger (ur.) 1992 — Language Death: Factual and Ÿeoretical Explorati­ons with Reference to East Africa, Matthias Brenzinger (ur.), Berlin – New York: Mouton de Gruyter. Brown 2003 — Keith Brown, Ÿe Past in Question. Modern Macedonia and the Uncertainties of Nation, Princeton: Princeton University Press. Brown/Gilman 1960 — R. Brown, A. Gilman, »/e pronouns of Power and Solidarity«, v: Style in Language, T. A. Sebeok (ur.), Cambridge, MA: /e Technology Press. Brunnbauer 1999 — Ulf Brunnbauer, »Diverging (Hi-)Stories: /e Contested Identity of the Bulgarian Pomaks«, Ethnologia Balkanica 3, 35–50. Bucholtz 2003 — Mary Bucholtz, »Sociolinguistic Nostalgia and the Authenti­cation of Identity«, Journal of Sociolinguistics 7/3, 398–416. Bugarski 1996 — Ranko Bugarski, Lingvistika u primeni, Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. Bugarski 1996a — Ranko Bugarski, Jezik u društvu, Beograd: .igoja štampa – XX vek. Bugarski 1997 — Ranko Bugarski, Jezik u društvenoj krizi, Beograd: .igoja štampa – XX vek. Bugarski 2005 — Ranko Bugarski, Jezik i kultura, Beograd: XX vek – Knjižara Krug. Cameron 1997 — Richrad Cameron, »A Variable Syntax of Speech, Gesture, and Sound Eect: Direct Qoutations in Spanish«, prispevek predstavljen na NWAVE 26, Québec. Campbell/Muntzel 1989 — Lyle Campbell, Martha Muntzel, »/e Structural Consequences of Language Death«, v: Investigating Obsolescence. Studies in Language Contraction and Death, N. C. Dorian (ur.), Cambridge: Cam­bridge University Press, 181–196. Chambers 1995 — J. K. Chambers, Sociolinguistic Ÿeory: Linguistic Variation and its Social Signifcance, Oxford – Cambridge: Blackwell Publishing. Chambers/Trudgill 1998 — J. K. Chambers, Peter Trudgill, Dialectology, Cambridge: Cambridge University Press.  . 1990 —  ‘ ›. ‘ , — “ “. “ .“.…  , ‹ .  . 2002 —  ‘ ›. ‘ , »œ’ƒ’     ž   .  Ą’. ƒf’‘ ƒ «, v: ‡“.  .  ƒ  . ““   . .  “ ““. .‘œ, . ‹. ‰ ’ (ur.), ‹ : ąž   L  ‘ , 465–475. Clark/Gerrig 1990 — Herbert H. Clark, Richard J. Gerrig, »Quotations as De­monstrations«, Language 66, 764–805. Clark 1996 — Herbert H. Clark, Using Language, Cambridge: Cambridge Uni­versity Press. Clyne 1987 — M. G. Clyne, »History of Research on Language Contact«, v: So­ciolinguistics – Soziolinguistik 1, H. V. Ammon, N. Dittmar, K. J. Mattheier (ur.), Berlin: Walter de Gryter, 452–459. Coates 1986 — J. Coates, Women, Men, and Language. A Sociolinguistic Acco­unt of Sex Di€erences in Language, London – New York: Longman. Coulmas 1986 — Florian Coulmas, »Reported Speech: Some General Issues«, v: Direct and Indirect Speech, Florian Coulmas (ur.), Berlin – New York – Amsterdam: Mouton de Gruyter, 1–28. Coupland 2003 — Nikolas Coupland, »Sociolinguistic Authenticities«, Journal of Sociolinguistics 7/3, 417–431. Crystal 2002 — David Crystal, Ÿe Cambridge Encyclopedia of Language, Cam­ bridge: Cambridge University Press. Crystal [Kristal] 2003 — Dejvid Kristal, Smrt jezika, Beograd: XX vek. Cviji˜ 1987 [1922] — Jovan Cvijiˆ, Balkansko poluostrvo, Beograd: SANU – Književne novine – Zavod za udžbenike i nastavna sredstva.  . 2000 — …’ fž‘  , »Łž “  š   Ą’ €Ą’f.L (1.  ƒi f ; 2. „ f„š  „ f L ; 3. š .‘  “Šf )«, Etnolingwistyka 12, Lublin: Wydawnictwo Uniwersytetu Ma-rii Curie-Sklodiwskiej, 181–187. elik 1994 — Pavle .elik, Na južni straži: kronika nastajanja državne meje med Slovenijo in Hrvaško, Ljubljana: Enotnost. ontala 1989 — Borut .ontala, »Bojanci ali Srbi v Beli krajini: leto dni po pismu ‘Odbora’«, Delo 31 (30. september 1989). »Delegacija Srba u Sloveniji«, Vesti B92, 18. februar 2005, www.b92.net/info/ vesti. Diller/Khanittanan 2002 — A. V. N. Diller, W. Khanittanan, »Syntactic Enqui­ry as a Cultural Activity«, v: Ethnosyntax: Explorations in Grammar and Culture, N. J. Enfeld (ur.), Oxford: Oxford University Press, 31–51. Dimitri 1990 — Milovan Dimitri°, »Belokranjski Srbi se ne °utijo ogrožene: Milan Ku°an in dr. Dušan Plut obiskala Belo krajino«, Delo 242 (16. ok­tober 1990). Dimitri 1990a — Milovan Dimitri°, »Bojan°ani pravijo, da bodo proslave prirejali kar sami«, Delo 125 (31. maj 1990). Dobrzyska 2001 — Teresa Dobrzy.ska, »Rendering Metaphor in Reported Speech: Pragmatic Contingencies«, v: Relative Points of View. Linguistic Representations of Culture, Magda Stroi.ska (ur.), New York – Oxford: Berghahn Books, 39–58. Dorian 1981 — Nancy C. Dorian, Language and Death: Ÿe life cycle of a Scotti­sh Gaelic dialect. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. Dorian (ur.) 1989 — Investigating Obsolescence. Studies in Language Contracti­on and Death, Nancy C. Dorian (ur.), Cambridge: Cambridge University Press. Dorian 2002 — Nancy C. Dorian, »Commentary: Broadening the Rhetorical and Descroitive Horizons in Endangered-Language Linguistics«, Journal of Linguistic Anthropology 12/2, 134–140. Drašler 2003 — Jana Drašler, Proti toku (Oris obkolpskih mejnih odnosov skozi ˜as), seminarsko delo, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska falulteta Univerze v Ljubljani (rokopis). Dražumeri/Terseglav 1987 — Marinka Dražumeri°, Marko Terseglav, »Pri-spevek k preu°evanju Srbov v Beli krajini«, Traditiones 16, 205–245. Dražumeri 1988 — Marinka Dražumeri°, »Srbi v Beli krajini«, Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije 5 (= Knjižnica Glasnika Sloven-skega etnološkega društva 18), 302–317. Dubois 1989 — Betty Lou Dubois, »Pseudoquotation in Current English Com­munication: ‘Hey, she didn’t really say it’«, Language in Society 18/3, 343– 359. Ducrot 1984 — Oswald Ducrot, El Decir y lo dicho, Buenos Aires: Hachette. Dular 1985 — A. Dular, Ob˜ina .rnomelj, Etnološka topografja slovenskega etni˜nega ozemlja. 20. stoletje, Ljubljana. Duranti 2003 — Alessandro Duranti, »Language as Culture in U.S. Anthropo­logy«, Current Anthropology 44/3, 323–347. Eagleton 1991 — Terry Eagleton, Ideology: an Introduction, London: Verso. Eckert 2003 — Penelope Eckert, »Elephants in the Room«, Journal of Sociolin­guistics 7/3, 392–397. Ehrenpreis 1928 — M. Ehrenpreis, Ÿe Soul of the East: Experiences and Refec­tions, New York 1928. Enfeld 2000 — Nick J. Enfeld, »/e /eory of Cultural Logic: How Indivi­duals Combine Social Intelligence with Semiotics to Create and Mantain Cultural Meaning«, Cultural Dynamics 12/1, 35–64. Enfeld 2003 — Nick J. Enfeld, »/e Defnition of WHAT-d’ you-call-it: Se­mantics and Pragmatics of Recognitional Deixis«, Journal of Pragmatics 35, 101–117. England 2002 — Nora C. England, »Commentary: Further Rhetorical Con­cerns«, Journal of Linguistic Anthropology 12/2, 141–143. Fairclough 1992 — N. Fairclough, Discourse and Social Change, Cambridge: Polity Press. Ferguson 1964 — Charles A. Ferguson, »Diglossia«, v: Language in Culture and Society, Dell Hymes (ur.), New York: Harper and Row, 429–439. Filipovi˜ 1970 — Milenko Filipoviˆ, »Srpska naselja u Beloj Krajini u Sloveni­ji«, Radovi ANU BiH XXXV, Sarajevo: Odj. društ. nauka 12, 147–238. Filipovi˜ 1985 — Rudolf Filipoviˆ, »Sociolingvisti°ki uvjeti o°uvanja kona­vaoskog dijalekta u Watsonvilleu (SAD)«, Hrvatski dijalektološki zbornik 7/1, 89–97. Fishman 1964 — Joshua A. Fishman, »Language Maintenance and Language Shi§ as a Field of Inquiry«, Linguistics 9, 32–70. Fishman 1982 — Joshua A. Fishman, »Whorfanism of the /ird Kind: Eth­nolinguistic Diversity as a Worldwide Societal Asset«, Language in Society 11, 1–14. Fishman 2002 — Joshua A. Fishman, »Commentary: What a Dierence 40 Years Make!«, Journal of Linguistic Anthropology 12/2, 144–149. Flora 1971 — Radu Flora, Rumunski banatski govori u svetlu lingvisti˜ke geogra­fje, Beograd: Filološki fakultet. Foddy 1993 — William Foddy, Construing Questions for Interviews and Que­stionnaires, Cambridge – New York – Melbourne: Cambridge University Press. Foucault 1972 — Michael Foucault, Ÿe Archaeology of Knowledge, New York: Pantheon Books (slovenska izdaja: Michael Foucault, Arheologija vedno­sti, Ljubljana: Studia humanitatis, 2001). Freidrich 1986 — P. Freidrich, Ÿe Language Parallax: Linguistic Relativism and Poetic Indeterminancy, Austin: University of Texas Press. Friedman 1997 — Victor Friedman, »One Grammar, /ree Lexicons: Ideologi­cal Overtones and Underpinings in the Balkan Sprachbund«, CLS Papers from the 33rd Regional Meeting of the Chicago Linguistic Society, 1–23. Fuller 2003 — Janet M. Fuller, »/e Infuence of Speaker Roles on Discourse Marker Use«, Journal of Pragmatics 35, 23–45. Gal 1979 — Susan Gal, Language Shi.. Social Determinations of Linguistic Change in Bilingual Austria, New York: Academic Press. Gal 1993 — Susan Gal, »Diversity and Contestation in Linguistic Ideologies: German Speakers in Hungary«, Language in Society 22, 337–359. Gal 1995 — Susan Gal, »Language and the ‘Arts of Resistance’«, Cultural Anthropology 10, 407–424. Gal 2006 — Susan Gal, »Migration, Minorities and Multilingualism: Language Ideologes in Europe«, v: C. Mar-Molinero, P. Stivenson (ur.): Language Ideologies, Policies and Practices, Houndmills – New York: Palgrave Ma­cmillan, 13–27. Garner/Rubin 1986 — T. Garner, D. L. Rubin, »Middle Class Blacks’ Percepti­ons of Dialect and Style Shi§ing: /e Case of Southern Attorneys«, Jour­nal of Language and Social Psychology 5, 33–48. Garnett 1904 — Lucy Garnett, Turkish Life in Town and Country, New York. Garrett/Williams/Coupland 1999 — Peter Garrett, Angie Williams, Nikolas Coupland, »Evaluating Dialect in Discourse: Teahcers’ and Teenagers’ Responses to Young English Speakers in Wales«, Language in Society 28, 321–354. Garrett/Williams/Coupland 2004 — Peter Garrett, Angie Williams, Nikolas Coupland, »Adolescents’ Lexical Repertoires of Peer Evaluation: Boring Prats and English Snobs«, v: Metalanguage: Social and Ideological Perspec­tives, A. Javorski, N. Coupland, D. Galasi.ski (ur.), Berlin – New York: Mouton de Gruyter, 193–225. Geeraterts 2003 — Dirk Geeraterts, »Cultural Models of Linguistic Standar­dization«, v: Cognitive Models in Language and Ÿought: Ideology, Me­taphors, and Meanings, R. Dirven, R. Frank, M. Ptz (ur.), Berlin – New York: Mounton de Gruyter, 25–68. Gemeindelexicon von Krain. Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszä­hlung vom 31. Dezember 1900, Wien 1905. Giles/Bourhis/Taylor 1977 — Howard Giles, Richard Y. Bourhis, D. M. Taylor, »Towards a /eory of Language in Ethnic Group Relations«, v: Langua­ge, Ethnicity and Inter-group Relations (= European monographs in social psychology 13), London – New York – San Francisco: Academic Press, 307–348. Giles/Coupland 1990 — Howard Giles, Nikolas Coupland, Language: Contexts and Consequences, London: Open University Press. Giles/Coupland/Wiemann 1992 — Howard Giles, Nikolas Coupland, John M. Wiemann, »‘Talk is Cheap’, but ‘My Word is My Bond’: Beliefs about Talk«, v: Sociolinguistics Today: Eastern and Western Perspectives, K. Bol­ton, H. Kwock (ur.), London: Routledge, 218–243. Ginzburg 1992 — Carlo Ginzburg, Clues, Myths, and Historical Method, Balti­more: /e Johns Hopkins University Press. Go man 2002 — Daniel Goman, Ÿe Ottoman Empire and Early Modern Eu­rope, Cambridge: Cambridge University Press. .. . 2000 — ą. …——ƒ  , »‘f ž ’’, ‘Ąff  ’’  f f’ f  ’f Ą’f’  ƒƒ    “ ‘’«, v: ž . .. ““  “ .‘ ‘, ‹ : ‰  , 132–153. Greenberg 2004 — Robert D. Greenberg, Language and Identity in the Balkans. Serbo-Croatian and Its Disintegration, Oxford: Oxford Univeristy Press. Grosjean 1982 — F. Grosjean, Life with Two Languages: An Introduction to Bilingualism, Cambridge, MA: Harward University Press. Grzegorczykowa 1999 — R. Grzegorcyzkowa, »Rola jezyka w tworzeniu kultu­ry umyslowej«, v: J.zyk a kultura. Podstawowe poj.cia i problemy, J. Anusi­ewicz, J. Bartmi.ski (ur.), Wroclaw, 61–71. Gumperz [Gamperc] 1974 — John J. Gumperz, »Tipovi jezi°kih zajednica«, v: Jezik i društvo, Ranko Bugarski (ur.) (= Kultura 25), 47–57. Gumperz 1982 — John J. Gumperz, Discourse Strategies, Cambridge: Cambrid­ge University Press. Gupta/Ferguson (ur.) 1997 — Anthropological Locations: Boundaries and Gro­unds of a Field Science, Akhil Gupta, James Ferguson (ur.), Berkeley: Uni­versity of California Press. Gynan — Shaw N. Gynan, »Ideological Dimensions of Dynamic Bilingualism in Paraguay: Sociohistorical and Ethnolinguistic Perspectives«, prispevek predstavljen na Ÿird International Symposium on Bilingualism, UWE Bri­stol, 18.–20. April 2001. Haberland 1986 — Hartmut Haberland, »Reported speech in Danish«, v: Di­rect and Indirect Speech, F. Coulmas (ur.), Berlin – New York – Amster­dam: Mouton de Gruyter, 219–253. Hamers/Blanc 1989 — Josiane F. Hamers, Michel A. Blanc, Bilinguality and Bilingualism, Cambridge et al.: Cambridge University Press. Hamp 1978 — Eric Hamp, »Problems in Multilinguism in Small Linguistic Communities«, v: International Dimensions of Bilingual Education, J. E. Alatis (ur.), Washington DC: Georgetown University Press, 155–164. Hamp 1989 — Eric Hamp, »On Signs of Health and Death«, v: Investigating Obsolescence, Studies in Language Contraction and Death, Nancy Dorian (ur.), Cambridge: Cambridge University Press, 197–210. Hanks 2000 — William F. Hanks, Intertexts, Writings on Language, Utterance, and Context, Lanham – Boulder – New York – Oxford: Rowman & Little-feld Publishers, Inc. Heath 1983 — Shirley B. Heath, Ways with Words, Cambridge: Cambridge University Press. Heath 1989 — Shirley B. Heath, »Language Ideology«, v: International Encyclo­pedia of Communications, Vol. 2, New York, 393–395. Hermanik/Promitzer/Staudinger 2002 — Klaus-Jrgen Hermanik, Christi­an Promitzer, Eduard Staudinger, »(Hidden) Minorities: Language and Ethnic Identities in the Alpine-Adriatic Region, Radenci (Slovenia), 20-24 March 2002«, Scientifc Report. Hermanik 2004 — Klaus-Jrgen Hermanik, »Colonizing a (Hidden) Minority Region: A Case Study of Multicultural Patterns in the South Slovenian Village .rmošnjice/Tschermoschnitz«, v: Skrivene manjine na Balkanu, B. Sikimiˆ (ur), Beograd: Balkanološki institut SANU, 107–120. Hill 1970 — Jane H. Hill, »Foreign Accents, Language Acquisition, and Cere­bral Dominance Revisited«, Language Learning 20, 237–248. Hill 1985 — Jane H. Hill, »/e Grammar of Consciousness and the Consciou­sness of Grammar«, American Ethnologist 12, 725–737. Hill 1987 — Jane H. Hill, »Women’s Speech in Modern Mexicano«, v: Langu­age, Gender and Sex in Comparative Perspective, Susan U. Philips (ur.), Cambridge: Cambridge University Press, 121–160. Hill 1988 — Jane H. Hill, »Language, Culture, and World View«, v: Lingustics: Ÿe Cambridge Survey, No. IV: Language: Ÿe Socio-cultural Context, F. J. Newmeyer (ur.), Cambridge, 14–36. Hill 1989 — Jane H. Hill, »/e Social Functions of Relativization in Obso­lescent and Non-obsolescent Languages«, v: Investigating Obsolescence. Studies in Language Contraction and Death, Nancy C. Dorian (ur.), Cam­bridge: Cambridge University Press, 149–164. Hill 1990 — Jane H. Hill, »Structure and Practice in Language Shi§«, predava­nje v Stockholmu, rokopis. Hill 1992 — Jane H. Hill, »‘Today there is no respect’: Nostalgia, Respect, and Oppositional Discourse in Mexicano (Nahuatl) Language Ideology«, Pra­gmatics 2, 263–280. Hill 1998 — Jane H. Hill, »‘Today /ere Is No Respect’. Nostalgia, Respect, and Oppositional Discourse in Mexicano (Nahuatl) Language Ideology«, v: Language Ideologies. Practice and Ÿeory, Bambi B. Schieelin, Kathryn A. Woolard, Paul V. Kroskrity (ur.), New York – Oxford: Oxford University Press, 68–86. Hill 2002 — Jane H. Hill, »‘Expert Rhetorics’ in Advocacy for Endangered Lan­guages: Who Is Listening, and What Do /ey Hear?«, Journal of Linguistic Anthropology 12/2, 119–133. Hill/Hill 1986 — Jane H. Hill, Kenneth C. Hill, Speaking Mexicano: Dynamics of a Syncretic Language in Central Mexico, Tucson: University of Arizona Press. Hill/Mannheim 1992 — Jane H. Hill, Bruce Mannheim, »Language and World View«, Annual Review of Anthropology 21, 381–406. Hinnenkamp 1991 — Volker Hinnenkamp, »Talking a Person into Interethnic Distinction«, v: Ÿe Pragmatics of Intercultural and International Commu­nication, J. Blommaert, J. Verschueren (ur.), Amsterdam: JohnBenjamins, 91–110. Hinton/Hale (ur.) 2001 — Ÿe Green Book of Language Revitalization in Practi­ce, Leanne Hinton, Ken Hale (ur.), San Diego: Academic Press. Hinton 2002 — Leanne Hinton, »Commentary: Internal and External Langua­ge Advocacy«, Journal of Linguistic Anthropology 12/2, 150–156. Hladnik — Miran Hladnik, »Slovani v slovenski zgodovinski povesti«, http:// www.ijs.si/lit/slovani.html. Hoenigswald 1966 — H. Hoenigswald, »A Proposal for the Study of Folk Lin­guistics«, v: Sociolinguistics, W. Bright (ur.), /e Hague: Mouton, 16–26. Hoerder 2003 — Dirk Hoerder, »Revising the Monocultural Nation-State Pa­radigm. An Introduction to Transcultural Perspectives«, v: Ÿe Historical Practice of Diversity. Transcultural Interactions from the Early Modern Me­diterranean to the Postcolonial World, Dirk Hoerder, Christiane Harzig, Adrian Shubert (ur.), New York – Oxford: Berghahn Books, 1–12. Houtkoop-Steenstra 1994 — H. Houtkoop-Steenstra, »Meeting both Ends: Between Standardization and Recipient Design in Telephone Survey In­terviews«, v: Situated Order, P. den Hove, G. Psathas (ur.), University Press of America. Hranilovi˜ 1990 — Nada Hraniloviˆ, »Žumber°ani – subetni°ka grupa u Hr-vata«, Migracijske teme 6/4, 593–612. . 2004 — ’ , ..“   ‹ , œ—: š f —     ƒ ž’L ©‰. Hudelja 1982 — Mihaela Hudelja, Etnološka topografja slovenskega etni˜ne­ga ozemlja – 20. stoletje. Obkolpski del ob˜ine .rnomelj s poudarkom na interetni˜nih odnosih, diplomsko delo, Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (ro­kopis). Humboldt 1836 — W. von Humboldt, Über the Verschiedenheit der mensc­hlichen Sprachbaues und ihren Einfuss auf die geistige Entwickelung des Menschengeschlechts, Berlin 1836: Kninglichen Akademie der Wissen­scha§en. Husband/Khan 1982 — Charles Husband, Saifullah Khan, »/e Viability of Ethnolinguistic Vitality: A Reply«, Journal of Multilingual and Multicul­tural Development 3, 193–205. Ili˜ 2004 — Marija Iliˆ, »Mit izme.u fkcije i fakcije«, v: Izbegli˜ko Kosovo, Biljana Sikimiˆ (ur.) (= Liceum 8), Kragujevac, 19–29. Irvine 1989 — Judith T. Irvine, »When Talk Isn’t Cheap: Language and Politi­cal Economy«, American Ethnologist 16, 248–267. Irvine/Gal 2000 — Judith T. Irvine, Susan Gal, »Language Ideology and Lin­guistic Dierentiation«, v: Regimes of Language: Ideologies, Politics, and Identities, P. V. Kroskrity (ur.), Santa Fe: School of American Research Press, 35–83. Ivai 1989 — Ivo Iva°i°, »Ali Slovenci res ogrožajo belokranjske Srbe?«, 7D 41 (11. november 1989), 20–21. Ivi˜ 1957 — Pavle Iviˆ, »O govoru Galipoljskih Srba«, Srpski dijalektološki zbor­nik XII, Beograd, XXII–520. Ivi˜ 1966 — Pavle Iviˆ, »O srpskom govoru u selu Lovri«, Studia Slavica Acade­miae Scientiarum Hungaricae XII, Budapest, 191–201. Ivi˜ 1991 — Pavle Iviˆ, »Migracije i dijalekti Srba jekavaca«, Iz srpskohrvatske dijalektologije, Izabrani ogledi III, Niš: Prosveta, 257–273. Ivi˜ 1994 — Pavle Iviˆ, »Štokavski govori u Ma.arskoj«, Zadužbina 27, Beo-grad. Ivi˜ 1994a — Pavle Iviˆ, »O srpskom govoru u Batanji«, Južnoslovenski flolog L, Beograd: Srpska akademija nauka i umetnosti, 33–49. Ivi˜ 1997 — Pavle Iviˆ, »O kosovsko-resavskom govoru .obanca blizu Sentan­dreje«, Sentandrejski zbornik 3, Beograd, 225–237. Jacobson 1998 — Rodolfo Jacobson, »Conveying a Broader Message through Bilingual Discourse: An Attempt at Contrastive Codeswitching Resear­ch«, v: Codeswitching Worldwide, R. Jacobson (ur.), Berlin – New York: Mouton de Gruyter, 51–76. Jacobson (ur.) 1998 — Codeswitching Worldwide, R. Jacobson (ur.), Berlin – New York: Mouton de Gruyter. Ja e 1999 — Alexandra Jae, Ideologies in Action: Language Politics on Corsica, Berlin – New York: Mouton de Gruyter. Jagi˜ 1929 — ©. Jagiˆ, »Hrvatske naseobine u Banatu«, Letopis Matice srpske 319/1, god. CIII, Novi Sad, 33–39. Jakobson 1980 — Roman Jakobson, »Closing Statement: Linguistics and Po­etics«, v: Style in Language, T. Seboek (ur.), Cambridge, MA: MIT Press, 350–377. Javorski/Coupland/Galasiski 2004 — Adam Javorski, Nikolas Coupland, Dariusz Galasi.ski, »Metalanguage: Why Now?«, v: Metalanguage: Social and Ideological Perspectives, A. Javorski, N. Coupland, D. Galasi.ski (ur.), Berlin – New York: Mouton de Gruyter, 3–8. Johnstone 1987 — Barbara Johnstone, »‘He says… so I said’: Verb Tense Al­ternation and Narrative Depictions of Authority in American English«, Linguistics 25, 33–52. Joseph 1991 — J. E. Joseph, »Review of W. von Humboldt, Über the Verschi­edenheit der menschlichen Sprachbaues und ihren Einfuss auf die gei­stige Entwickelung des Menschengeschlechts, Berlin 1836«, Language 67, 843–851. Jucker/Smith 1998 — Andreas H. Jucker, Sara W. Smith, »And people just you know like ‘wow’: Discourse Markers as Negotiating Strategies«, v: Disco­urse Markers: Descriptions and Ÿeory, Andreas H. Jucker, Yael Yiv (ur.), Amsterdam: John Benjamins Publishing Company, 171–201. ..†.ˆ . 1993 — …. Ł. † “  , »Ș . ž  €  f : Ą“’ƒ   ƒ’ff«, ‰‹“  .  6, 100–113. Kachru 1982 — B. B. Kachru, »/e Bilingual’s Linguistic Repertoire«, v: Issues in International Bilingual Education: Ÿe Role of the Vernacular, B. Hart­ford, A. Caldman (ur.), New York: Plenum Press, 25–52. Kahl 2002 — /ede Kahl, »Zur Islamisierung der meglenitischen Vlachen (Meglenorumänen): Das Dorf Nânti (Ntia) und die ‘Nântinets’ in der heutigen Trkei«, Zeitschri. fr Balkanologie 38/1–2, 31–55. Karadži˜ 1845 — Vuka Stef. Karadžiˆa i Save Tekelije pisma visokopreosvešte­nome gospodinu Platonu Atanackoviˆu, pravoslavnome vladici budimsko-me o srpskome pravopisu, sa osobitijem dodacima o srpskom jeziku, Be°. Karstedt 2002 — L. Karstedt, »/e History and Status of Linguistic Anthropo­logy in Germany, Austria, and Switzerland«, Journal of Linguistic Anthro­pology 12/1, 72–87. Kaser 1997 — Karl Kaser, Slobodan seljak i vojnik. Rana krajiška društva (1545– 1754) I–II, Zagreb. Kay 1987 — Paul Kay, »Linguistic Conpetence and Folk /eories of Language: Two English Hedges«, v: Cultural Models in Language and Ÿought, D. Holland, N. Quinn (ur.), Cambridge: Cambridge University Press, 67–77. Kay 1996 — Paul Kay, »Intra-Speaker Relativity«, v: Rethinking Linguistic Rela­tivity, John J. Gumperz, Stephen C. Levinson (ur.), Cambridge: Cambrid­ge University Press, 97–114. Kearney 1995 — Michael Kearney, »/e Local and the Global: /e Anthropo­logy of Globalization and Transnationalism«, Annual Review of Anthro­pology 24, 547–565. Klopi/Komac/Kržišnik-Buki˜ 2003 — Vera Klop°i°, Miran Komac, Vera Kržišnik-Bukiˆ, Albanci, Bošnjaki, .rnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi v Republiki Sloveniji, Položaj in status pripadnikov narodov nekdanje Jugo­slavije v Republiki Sloveniji, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, december 2003, http://www.gov.si/uvn/FRAME.htm. Kloss 1984 — Heinz Kloss, »Umriß eines Forschungsprogrammes zum /ema ‘Sprachentod’«, International Journal of Sociology of Language 45, 65–76. Kneževi˜ Hoevar 1999 — Duška Kneževiˆ Ho°evar, Družbena razmejevanja v dolini zgornje Kolpe. Doma˜inska zamišljanja nacije in lokalitete, Ljublja­na: Založba ZRC. Kneževi˜ Hoevar 2004 — Duška Kneževiˆ Ho°evar, »Kri ni voda: potomci Uskokov ob slovensko-hrvaški meji«, Razprave in gradivo 45, Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 126–143. Koerner 1999 — E. F. K. Koerner, »Linguistics and Ideology: A Neglected Aspect of 19th and 20th Century Historiography«, Linguistic Historio­graphy: Projects and Prospects, Amsterdam – Philadelphia: John Benja­mins Publishing Company, 39–60. Komac 2000 — Miran Komac, »Srpska zajednica u Sloveniji«, Beseda, Ljublja­na: Društvo Srpska zajednica, 7–33. Kristiansen 2004 — Tore Kristiansen, »Social Meaning and Norm-Ideals for Speech in a Danish Community«, v: Metalanguage: Social and Ideological Perspectives, A. Javorski, N. Coupland, D. Galasi.ski (ur.), Berlin – New York: Mouton de Gruyter, 167–192. Kroskrity 2000 — Paul V. Kroskrity, »Regimenting Languages: Language Ideological Perspectives«, v: Regimes of Language. Ideologies, Polities and Identities, Paul. V. Kroskrity (ur.), Santa Fe – Oxford: School of American Research Press – James Currey, 1–34. Krpan 1983 — S. Krpan, Hrvati u Ke˜i, Zagreb. Kurath 1972 — H. Kurath, Studies in Area Linguistics, Bloomington. Labov 1972 — William Labov, Sociolinguistic Patterns, Philadelphia: Universi­ty of Pennsylvania Press. Laclau/Mou e 1985 — Ernesto Laclau, Chantal Moue, Hegemony and Socia­list Strategy: Towards a Radical Democratic Politics, New York – London: Verso. Ladegaard 2000 — Hans J. Ladegaard, »Language Attitudes and Sociolingu­istic Behaviour: Exploring Attitude-Behaviour Relations in Language«, Journal of Sociolinguistics 4/2, 214–233. Laketi˜ 1989 — Milan Laketiˆ, »Kad je predsednik ‘Srb’«, Politika (24. okto­ber). Lavandera 1988 — Beatriz R. Lavandera, »/e study of Language in Its Socio-Cultural Context«, Lingustics, Ÿe Cambridge Survey, No. IV: Language: Ÿe Socio-cultural Context, F. J. Newmeyer (ur.), Cambridge, 1–13. Lee 1997 — Benjamin Lee, Talking Heads: Language, Metalanguage and the Semiotics of Subjectivity, Durham – London: Duke University Press. Lee 2001 — Benny P. H. Lee, »Mutual Knowledge, Background Knowledge and Shared Beliefs: /eir Roles in Establishing Common Ground«, Journal of Pragmatics 33, 21–44. Lesar 1991 — Ladislav Lesar, »‘Belokranjci smo!’: dušebrižniki iz ‘mati°ne do-movine’ so odšli praznih rok«, Nedeljski dnevnik 265 (29. september 1991), 22. Levinson 1997 — Steven C. Levinson, »From Outer to Inner Space: Lingui­stic Categories and Non-Linguistic /inking«, v: Ÿe Relationship betwe­en Linguistic and Conceptual Representation, J. Nuyts, E. Pedersen (ur.), Cambridge: Cambridge University Press, 13–45. Lewis 1979 — David Lewis, »Monitoring and Self-Repair in Speech«, Cognition 14, 41–104. Loma 1997 — Aleksandar Loma, »Drvojedi«, Kodovi slovenskih kultura 2, Hra­na, 153–162. Lucy 1992 — John A. Lucy, Language Diversity and Ÿought: A Refolmulation of the Linguistic Relativity Hypothesis, Cambridge: Cambridge University Press. Lucy (ur.) 1993 — Refexive Language: Reported Speech and Metapragmatics, John A. Lucy (ur.), Cambridge: Cambridge University Press. Lucy 1993 — John A. Lucy, »Refexive Language and Human Disciplines«, v: Refexive Language: Reported Speech and Metapragmatics, J. A. Lucy (ur.), Cambridge: Cambridge University Press, 9–32. Lucy 1993a: John A. Lucy, »Metapragmatic Representationals: Reporting Spe­ech with Quotatives in Yucatec Maya«, v: Refexive Language: Reported Speech and Metapragmatics, J. A. Lucy (ur.), Cambridge: Cambridge Uni­versity Press, 91–125. Lucy 1997 — John A. Lucy, »Linguistic Relativity«, Annual Review of Anthro­pology 26, 91–312. Luthar/Petrovi˜ 2005 — Oto Luthar, Tanja Petroviˆ, »Kreiranje identiteta kroz konstrukciju periferije: Balkan u zapadnim turisti°kim vodi°ima«, v: Sa bedekerom po jugoisto˜noj Evropi, .or.e Kostiˆ (ur.), Beograd: Balkanolo­ški institut SANU, 177–194. Macaulay 1987 — Ronald K. S. Macaulay, »Polyphonic Monologues: Quoted Direct Speech in Oral Narratives, IPrA Papers in Pragmatics 1(2), 1–34. Ma˜kiewicz 1999 — Jolanta Maˆkiewicz, »Co to jest ‘jŸzykowy obraz Žwiata’«, Etnolingwistyka 11, Lublin: Wydawnictwo Uniwersytetu Marii Curie-Sklodiwskiej, 7–24. Maher 1996 — J. Maher, »Fishermen, Farmers, Traders: Language and Econo­mic History on St. Barthelemy, French West Indies«, Language in Society 25/3, Cambridge, 373–406. Majstorovi˜ 1997 — Marijan Majstoroviˆ, »Izgubljena Hrvatska: Bela Krajina – Hrvatski povijesni teritorij«, v: Hrvati u Sloveniji, Mirjana Domini (ur.), Zagreb: Institut za migracije i narodnosti, 95–107. Mal 1924 — Josip Mal, »Usko°ke seobe i slovenske pokrajine«, Srpski etnograf-ski zbornik 30, Naselja i poreklo stanovništva 18, Ljubljana. Malmkjær 1992 — Ÿe Linguistic Encyclopedia, Second Edition, K. Malmkjær (ur.), Lodon – New York. Mann 2000 — Charles C. Mann, »Reviewing Ethnolinguistic Vitality: /e Case of Anglo-Nigerian Pidgin«, Journal of Sociolinguistics 4/3, 458–474. Marçais 1930 — W. Marçais, »Le diglossie arabe«, L’Enseignement Public 97/12, 401–409. Marchand 1982 — J. W. Marchand, »Herder, Precursor of Humboldt, Whorf, and Modern Language Philosophy«, v: Johann Gottfried Herder, Innovator through the Ages, W. Koepke, S. B. Knoll (ur.), Bonn: Bouvier. Matijaševi˜ 1980 — Radovan Matijaševiˆ, »Bahtinova teorija govora«, v: M. Bahtin, Marksizam i flozofja jezika, Beograd: Nolit, IX–XL. Maynard 1996 — Senko K. Maynard, »Multivoicedness in Speech and /ought Representation: /e Case of Self-Quotation in Japanese«, Journal of Pra­gmatics 25, 207–226. Mekina 2001 — Igor Mekina, »Neenakopravne manjšine: Zakaj Neslovenci nimajo pravice do pouka v materinš°ini?«, Mladina 8 (26. februar 2001), 16–19. Messner-Sporši˜ 1931 — A. Messner-Sporšiˆ, »Kolonije hrvatskih plemiˆa u Banatu«, Zbornik za narodni život i obi˜aje Južnih Slavena XXVIII/1, Za­greb, 160–207. Mileti˜ 2002 — Vesna Miletiˆ, »Položaj srbske narodne skupnosti v Sloveniji«, Beseda 2, Ljubljana: Društvo Srpska zajednica, 5–13. Mileti˜ 2003 — Vesna Miletiˆ, »Srbi u Sloveniji u brojkama popisa 2002«, Be-seda 3, Ljubljana: Društvo Srpska zajednica, 24–28. Miller 1968 — L. R. Miller, Ÿe Linguistic Relativity Principle and Humboldtian Ethnolinguistics: A History and Appraisal, /e Hague: Mouton. Milroy/Gordon 2003 — Lesley Milroy, Matthew Gordon, Sociolinguistics, Me­thod and Interpretation, Malden, MA – Oxford, UK: Blackwell Publis­hing. Minnich 1988 — Robert Gary Minnich, »Speaking Slovene – being Slovene. Verbal codes and collective self-images: Some correlations between Ka­nalska Dolina and Ziljska Dolina«, Slovene Studies 10/2, 125–147. Mladenova 2004 — Olga Mladenova, Russian Second-Language Textbooks and Identity in the Universe of Discourse, Mnchen: Verlag Otto Sagner. Mhlhäusler 2003 — Peter Mhlhäusler, »Language Endangerment and Lan­guage Revival«, Journal of Sociolinguistics 7/2, 232–245. Mllerová 1994 — O. Mllerová, »Podmínky sp‡šnosti rozhovoru jako me-tody sociáln‡ psychologickch vzkumŹ«, v: Ksztalcenie porozumiewania si., Opole. Muysken 2000 — Pieter Muysken, Bilingual Speech. A Typology of Code-Mixing, Cambridge: Cambridge University Press. Myers-Scotton 1991 — Carol Myers-Scotton, »Dierentiating Borrowing and Codeswitching«, v: Linguistic Change and Contact, Kathleen Ferara, Becky Brown, Keith Walters, John Baugh (ur.), Austin: Univeristy of Texas Press, 318–325. Myers-Scotton 1992 — Carol Myers-Scotton, »Codeswitching as a Mechan-sim of Deep Borowing, Language Shi§ and Language Death«, v: Language Death: Factual and Ÿeoretical Explorations with Reference to East Africa, Matthias Brenzinger (ur.), Berlin – New York: Mouton de Gruyter, 31–58. Myers-Scotton 1993 — Carol Myers-Scotton, Duelling Languages: Grammati­cal Structure and Codeswitching, Oxford: Oxford University Press. Myers-Scotton 1993a — Carol Myers-Scotton, »Common and Uncommon Ground: Social and Structural Factors in Code-Switching«, Language in Society 22, 475–503. Myhill 2003 — John Myhill, »/e Native Speaker, Identity, and the Authentici­ty Hierarchy«, Language Sciences 25, 77–97. Navratil 1866 — J. Navratil, »Uskoki na Kranjskem«, Slovenski glasnik (januar 1866). Naylor 1978 — Kenneth E. Naylor, »/e Eastern Variant of Serbo-Croatian as the Lingua Communis in Yugoslavia«, Folia Slavica 1, 456–468. Nedzielski/Preston 1999 — Nancy Nedzielski, Dennis Preston, Folk Linguisti­cs, Berlin – New York: Mouton de Gruyter. Nelde 2000 — Peter Hans Nelde, »Identity among Bilinguals: An Ecolinguistic Approach«, Estudios de Sociolingstica 1(1), 41–46. Nettle/Romaine 2000: Daniel Nettle, Suzanne Romaine, Vanishing Voices: Ÿe Extinction of the World’s Languages, Oxford: Oxford University Press. Obravnave kranjskega deželnega zbora 1881 — Obravnave kranjskega dežel­nega zbora 1881 (zasedanje dne 21. 10. 1881). Ochs/Capps 1996 — Elinor Ochs, Lisa Capps, »Narrating the Self«, Annual Review of Anthropology 25, 19–43. Ognjanovi˜ 1997 — Divna Ognjanoviˆ, »Pogled kroz prošlost i vi.enje bu-duˆnosti Srba u Beloj Krajini«, v: Srbi u Sloveniji, Vladimir Petroviˆ (ur.), Novi Sad: Svetska srpska zajednica, 103–111. Ostermann 2003 — Anna Cristina Ostermann, »Localizing Power and Solida­rity: Pronoun Alternation at an All-Female Police Station and a Feminist Crisis Intervention Center in Brasil«, Language in Society 32, 351–381. Palmer 1996 — Gary B. Palmer, Toward a Ÿeory of Cultural Linguistics, Au­stin: University of Texas Press. Penn 1972 — J. M. Penn, Linguistic Relativity Versus Innate Ideas. Ÿe Origins of the Sapir-Whorf Ideas in German Ÿought, /e Hague: Mouton. Petrovi˜ 2000 — Tanja Petroviˆ, »Struggling for Space. Self-presentation in Autobiographies of Women in Serbia Born in 1920s and 1930s«, v: She in the Balkans, Elena Ta°eva, Ilija Nedin (ur.), Blagoevgrad, 363–374. Petrovi˜ 2004 — Tanja Petroviˆ, »Tradicionalna kultura Srba u Beloj Krajini u svetlu zamene jezika«, v: Ą““ ‹ ““.… .   10, ą “. .“.  … .‘ ‘ .“.„ “, …. . †’Ą , ©. ©.   (ur.), ‹ : Ł     ’f’  ź©‰, 183–203. Pfa 1979 — Carol W. Pfa, »Constraints on Language Mixing: Intrasententi­al Code-Switching in Spanish and English«, Language 55, 291–318. Piccoli 1998 — ©. Piccoli, »Prelazak rije°i u pasivni sloj u govoru moliških Hrvata«, Filologija 30–31, Zagreb 501–507. “..ˆ . 1996 — © a ©.   , Ł   ƒ  “ “.  ‘ .““.  , ‹ . “..ˆ . 1998 — © a ©.   , »‘Ż  ‘  ’ ’   “°’  f — «, Ą““ ‹ ““.… .   5, f. ‘ ‹ ““.…    Š, ‹ , 266–283. “..ˆ . 2003 — © a ©.   , »Ż  fš’’  f — ’ — fƒ’  ƒ ’ š L “f  ±Č    «, Balcanica XXXII/XXXIII (2001/2002), Beograd: Balkanološki institut SANU, 95–121. “..ˆ . 2004 — © a ©.   , €  “ “.  Š „œ… ‡, ‹ . Plut 1985 — Dušan Plut, »Pokrajinske (prirodno-geografske) poteze Bele kra­jine«, Arheološka topografja Slovenije, Ljubljana, 13–15. Polanyi 1982 — Livia Polanyi, »Literary Complexity in Everyday Storytelling«, v: Spoken and Written Language: Exploring Orality and Literacy, D. Tan- nen (ur.), Norwood NJ: Ablex, 155–170. Polzer-Srienz 2002 — Mirjam Polzer-Srienz, »Protection of Roma in Slovenia – a Legal Analysis with Comparative References to the Situation of Roma in Austria«, v: Slovenia & the European Standards for the Protection of National Minorities, Miroslav Polzer, L. Kal°ina, M. Žagar (ur.), Ljubljana: Information and Documentation Centre on the Council of Europe – In-štitut za Naodnostna vprašanja – Österreichisches Ost- und Sdosteuropa Institut Wien/Ljubljana, 67–75. Popis žiteljstva od 31. prosinca 1900, Kr. zemaljski statisti°ki ured, Zagreb 1902. Popis stanovništva 1953, knjiga XIV, osnovni podaci o stanovništvu, Beograd: Savezni zavod za statistiku, 1958. Popis stanovništva 1961, knjiga XIV, Aktivnost i delatnost, rezultati za naselja, Beograd: Savezni zavod za statistiku, 1965. Popis stanovništva 1961, knjiga XII, Migraciona obeležja, rezultati za naselja, Beograd: Savezni zavod za statistiku, 1966. Popis prebivalstva in stanovanj v letu 1971, knjiga IX, Prebivalstvo, migracijska obeležja, rezlutati po naseljih in ob°inah, Beograd: Zvezni zavod za sta­tistiko, 1973. Popis prebivalstva in stanovanj v letu 1971, knjiga X, Prebivalstvo, dejavnost, re-zultati po naseljih in ob°inah, Beograd: Zvezni zavod za statistiko, 1974. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj 1981, Ljubljana 1981. Poplack 1980 — Shana Poplack, »Sometimes I’ll Start a Sentence in Spanish y termino el Espaol: Toward a Typology of Code-Switching«, Linguistics 18, 581–618. Poplack 1988 — Shana Poplack, »Contrasting Patterns of Codeswitching in Two Communities«, v: Codeswitching: Anthropological and Sociolinguistic Perspective, Monica Heller (ur.), New York: Mouton de Gruyter, 215–244. Pravopis 1993 — Pravopis srpskoga jezika, Mitar Pešikan, Jovan Jerkoviˆ, Mato Pižurica (ur.), Novi Sad: Matica Srpska 1993. Preston 1986 — Dennis Preston, »Five Visions of America«, Language in Soci­ety 15, 221–240. Preston (ur.) 1999 — Handbook of Perceptual Dialectology, vol. 1, D. Preston (ur.), Amsterdam: John Benjamins. Promitzer 2000 — Christian Promitzer, »/e Balkans in Central Europe: A Case Study of the Slovene-Croat Border«, prispevek predstavljen na 6th Biennal EASA Confererence, Krakow, 26-29 jul 2000: Crossing Categorical Borders: Religion as Politics/Politics as Religion. Promitzer 2002 — Christian Promitzer, »‘Gute Serben’: Ethnologen und Po­litiker ber die Identität der Serben in der slowenischen Bela krajina«, v: Umstrittene Identitäten. Ethizität und Nationalität in Sdosteuropa, Ulf Brunnbauer (ur.), Frankfurt am Main et al.: Peter Lang, 173–199. Promitzer 2003 — Christian Promitzer, »Niko Župani° kot slovenski etnolog«, Etnolog 13, 141–170. Promitzer 2003a — Christian Promitzer, »/e Body of the Other: ‘Racial Scien­ce’ and Ethnic Minorities in the Balkans«, Jahrbucher fr Geschichte und Kultur Sdosteuropas 5/2003, Mnchen: Slavica Verlag Kova°, 27–40. Promitzer 2004 [Promicer] — Kristijan Promicer, »(Ne-)vidljivost skrivenih manjina na Balkanu. Neka teorijska zapažanja«, v: Skrivene manjine na Balkanu, Biljana Sikimiˆ (ur.), Beograd: Balkanološki institut SANU, 11–24. Pupovac 1991 — Milorad Pupovac, »Stavovi govornika hrvatskog ili srpskog jezika prema jeziku i pismu«, v: Sociološki i demografski aspekti položaja naroda i me unacionalnih odnosa u Hrvatskoj, Zagreb, 165–181. Raki˜ 1997 — Sofja Rakiˆ, »Izveštaj o dijalektološkom istraživanju govora Ba-tanje«, Studia Slavica Hungaricae XLII, Budapest, 89–98. Raki˜ 1998 — Sofja Rakiˆ, »O govoru Deske«, Studia Slavica Hungaricae XLI­II, Budapest, 23–38. Ramovš 1935 — Fran Ramovš, Histori˜na gramatika slovenskega jezika VII, Dijalekti, Ljubljana: Znanstveno društvo za humanisti°ne vede. Recanati 2000 — François Recanati, Oratio Obliqua, Oratio Recta. An Essay on Metarepresentation, Cambridge, MA – London: MIT Press – A Bradford Book. Reitz 1974 — J. G. Reitz, »Language and Ethnic Community Survival«, Cana­dian Review of Sociology and Anthropology, Special issue, 104–122. Rindler Schjerve 1998 — Rosita Rindler Schjerve, »Codeswitching as an In­dicator for Language Shi§? Evidence from Sardinian – Italian Bilingua­lism«, v: Codeswitching Worldwide, R. Jacobson (ur.), Berlin – New York: Mouton de Gruyter, 221–247. Robinson/Giles (ur.) 2001 — Ÿe New Handbook of Language and Social Psychology, Peter W. Robinson, Howard Giles (ur.), London: John Wiley. Rumsey 1992 — Alan Rumsey, »Wording, Meaning, and Linguistic Ideology«, American Anthropologist 92, 346–361. Sanko /Poplack 1981 — David Sanko, Shana Poplack, »A Formal Grammar for Code-Switching«, Papers in Linguistics. International Journal of Hu­man Communication 14/1, 3–45. Sapir 1949 — Edward Sapir, »/e Unconscious Patterning of Behavior in So­ciety«, v: Selected Writings of Edward Sapir in Language, Culture and Per­sonality, D. Mandelbaum (ur.), Berkeley: Univeristy of California Press, 544–559. Saussure 1997 — Ferdinand de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, Ljubljana: Studia Humanitatis. Savi˜ 1996 — Jelena M. Saviˆ, Code-Switching. Ÿe Ÿeoretical and Methodolo­gical Issues, Beograd: Filološki fakultet Univerziteta u Beogradu. Schilling-Estes 2004 — Natalie Schilling-Estes, »Constructing Ethnicity in In­teraction«, Journal of Sociolinguistics 8/2, 163–195. Schubert 1991 — Gabriella Schubert, »Berlin und Sdosteuropa«, v: Berlin und Osteuropa, Klaus Meyer (ur.). Schuchardt 1884 — Hugo Schuchardt, Slawo-deutches und Slawo-italeinisches, Graz: Leuschner and Lubensky. Searle 1969 — J. Searle, Speech Acts, Cambridge: Cambridge University Press. Sharapova 2000 — Elisabeth Marklund Sharapova, Implicit and Explicit Norm in Contemporary Russian Verbal Stress, Acta Universitatis Upsaliensis (= Studia Slavica Upsaliensia 40), Uppsala. Sherzer 1987 — Joel Sherzer, »A Discourse-Centered Approach to Language and Culture«, American Anthropologist 89, 295–309. Shridar/Shridar 1980 — S. N. Shridar, K. K. Shridar, »/e Syntax and Psycho­linguistics of Bilingual Code Mixing«, Canadian Journal of Psychology 34/4, 407–416. Sikimi˜ (ur.) 2004 — Skrivene manjine na Balkanu, Biljana Sikimiˆ (ur.), Beo-grad: Balkanološki institut SANU. Sikimi˜ 2004a: — Biljana Sikimiˆ, »Aktuelna terenska istraživanja dijaspore: Srbi u Ma.arskoj«, Teme 2, Niš, 847–858. Sikimi˜ 2004b — Biljana Sikimiˆ, »Taj teško da gu ima po knjige«, v: Izbegli˜ko Kosovo, Biljana Sikimiˆ (ur.) (= Liceum 8), Kragujevac, 31–69. Silverstein 1979 — Michael Silverstein, »Language Structure and Linguistic Ideology«, v: Ÿe Elements: A Parasession on Linguistic Units and Levels, R. Clyne, W. Hanks, C. Hołauer (ur.), Chicago, 219–259. Silverstein 1993 — Michael Silverstein, »Metapragmatic Discourse and Me-tapragmatic Function«, v: Refexive Language: Reported Speech and Me-tapragmatics, J. A. Lucy (ur.), Cambridge: Cambridge University Press, 33–57. Silverstein 1996 — Michael Silverstein, »Monoglot ‘Standard’ in America: Standardization and Metaphors of Linguistic Hegemony«, v: Ÿe Matrix of Language: Contemporary Linguistic Anthropology, Donald Brenneis, Ro­nald K. S. Macaulay (ur.), Colorado: Westview Press, 284–306. Silverstein 1998 — Michael Silverstein, »Contemporary Transformations of Local Linguistic Communities«, Annual Review of Anthropology 27, 401– 426. Silverstein 1998a — Michael Silverstein, »/e Uses and Utility of Ideology. A Commentary«, v: Language Ideologies. Practice and Ÿeory, Bambi B. Schi-eelin, Kathryn A. Woolard, Paul V. Kroskrity (ur.), New York – Oxford: Oxford University Press, 123–145. Slovenija – pokrajine in ljudje, Ljubljana 1998. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Vicenc Rajšp et al. (ur.), Ljublja­na: Znanstvenoraziskovalni center SAZU – Arhiv Republike Slovenije, 1995–1996. Smiljani˜ 1905 — Manojlo B. Smiljaniˆ, »Etnografsko grupisanje naroda Bal­kanskoga poluostrva«, Godišnjica Nikole .upiˆa XXIV, 102–123. Spezial-Ortsrepetrorium von Krain, Wien 1884. Specijalni repertorij krajev na Kranjskem 1890, Dunaj 1894. Spezial-Ortsrepertorium von Krain. Bearbeitet auf Grund der Volkszählung von 1910, Wien 1919. Stanojevi˜ 1925 — S. Stanojeviˆ, Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slove­na˜ka, II knjiga, Zagreb. Steinke 1990 — Klaus Steinke, Die russischen Sprachinseln in Bulgarien, Hei­delberg: Winter. Steinke 1991 — Klaus Steinke, »Sprachinselforschung unter dem Aspekt des Sprachkontakts. (Am Beispiel russischer Sprachinseln in Bulgarien)«, v: Proceedings of the Fourteenth International Congress of Linguists Berlin/ GDR, August 10-August 15, 1987, Werner Bahner, Joachim Schildt, Dieter Viehweger (ur.), Bd. 2, Berlin: Akademie-Verlag, 1746–1748. Steinke 2001 — Klaus Steinke, »Aspekte der ethnolinguistischen Vitalität sta­atenloser Minderheiten (Am Beispiel der Banater Bulgaren, der Altgläubi-gen und der Kaschuben)«, v: Slavistica Vilnensis, Kalbotyra 50/2, 57–66. Steinke 2003 — Klaus Steinke, »Zur Typologie der sprachlichen Vitalität sla­vischer Minderheiten«, v: Funktionale Beschreibung slavischer Sprachen. Beiträge zum XIII. Internationalen Slavistenkongress in Ljubljana, Tilman Berger, Karl Gutschmidt (ur.), Mnchen: Verlag Otto Sagner, 199–211. Stepanovi˜ 2000 — P. Stepanoviˆ, »Ijekavski elementi u ekavskim govorima Srba u Ma.arskoj«, Južnoslovenski flolog LVI/3–4, Beograd: Srpska aka-demija nauka i umetnosti, 1103–1109. Stross 1974 — B. Stross, »Speaking of Speaking: Tenejapa Tzeltal Metalingui­stics«, v: Explorations in the Ethnography of Speaking, R. Bauman, J. Sher-zer (ur.), Cambridge: Cambridge University Press, 213–239. Suppan 1996 — A. Suppan, »Nationalstaaten und nationale Minderheiten«, v: Brennpunkt Osteuropa. Minderheiten im Kreuzfeuer des Nationalismus, V. Heuberger, A. Suppan, E. Vyslonzil (ur.), Schri§enreihe des Österreichi­schen Ost- und Osteuropa-Instituts XXIV, Vienna – Munich, 9–17. »Še ena spregledana manjšina«, Mladina 13, 26. 3. 2005, 7. Škiljan 1988 — Dubravko Škiljan, »Stavovi stanovnika Zagreba prema jeziku«, Kulturni radnik 5, XLI, 166–212. Škiljan 1998 — Dubravko Škiljan, Javni jezik, Beograd: XX vek. Škiljan 2002 — Dubravko Škiljan, Govor nacije. Jezik, nacija, Hrvati, Zagreb: Golden marketing. Štrumbl 1991 — Žarko Štrumbl, »Uskoki na Slovenskem in v Žumberku«, Ar-hivi 14/1–2, 42–50. Tabouret-Keller 1968 — A. Tabouret-Keller, »Sociological Factors of Language Maintenace and Shi§: A Methodological Approach Based on European and African Examples«, v: Language Problems of Developing Nations, J. A. Fishman, C. A. Ferguson, J. Das Gupta (ur.), New York: Wiley. Tabouret-Keller 1972 — A. Tabouret-Keller, »A Contribution to the Sociolo­gical Study of Language Maintenance and Language Shi§«, v: Advances in the Sociology of Language, Tom 2, J. A. Fishman (ur.), Mouton: /e Ha­gue. Tannen 1989 — Deborah Tannen, Talking Voices: Repetition, Dialogue and Imagery in Conversational Discourse, Cambridge: Cambridge University Press. Terseglav 1989 — Marko Terseglav, »Prilog prou°avanju duhovne kulture be-lokranjskih Srba«, Prilozi prou˜avanju etni˜kog identiteta (= Zbornik rado­va Etnogafskog instituta 20), Beograd, 75–87. Terseglav 1996 — Marko Terseglav, Uskoška pesemska dediš˜ina Bele krajine, Ljubljana: Založba ZRC. Težak 1985 — S. Težak, »O gramati°kom rodu sanktorema u nekim °akavsko­kajkavskim govorima«, Zbornik u ˜ast Peru Skoku o stotoj obljetnici ro e­nja (1881–1956), Zagreb, 491–495. Todorova 1997 — Maria Todorova, »Identity (Trans)formation Among Po-maks in Bulgaria«, v: Beyond Borders. Remaking Cultural Identities in the New East and Central Europe, LászlKrti, Juliet Langman (ur.), Boulder, Colorado – Oxford, 63–82. Todorova 2001 — Maria Todorova, Imaginarij Balkana, Ljubljana: Vita activa (prevod angleškega originala Imagining the Balkans, New York – Oxford) ‘... 1989 — œ’ ‹.  , »’ƒ f “f  ’ L   š  ’  . f’ ’L f  ’L  ‘ «, ‡“.…  .“.… Š., 215–229. Tolstoj 1992 — N. I. Tolstoj, »JŸzyk a kultura (Niektre zagadnienia slowi-a.skiej etnolingwistyki)«, Etnolingwistyka 5, Lublin: Wydawnictwo Uniwersytetu Marii Curie-Sklodiwskiej, 15–25. Tolstoj 1995 — Nikita I. Tolstoj, Jezik slovenske kulture, Niš: Prosveta. Tolstoj [‘...] 2002 — Svetlana M. Tolstoj, »Slovenska etnolingvistika: problemi i perspektive«, Glas CCCXCIV Srpske akademije nauka i ume­tnosti (= Odeljenje jezika i književnosti 19), 27–36. Tomi˜ 1984 — Mile Tomiˆ, »Govor Svini°ana«, Srpski dijalektološki zbornik 30, Beograd: Srpska akademija nauka i umetnosti. Tomi˜ 1987 — Mile Tomiˆ, »Govor Radimaca«, Srpski dijalektološki zbornik 33, Beograd: Srpska akademija nauka i umetnosti. Troubetzkoy 1928 — N. S. Troubetzkoy, »Proposal 16«, First International Congress of Linguistics, Leiden 1928. Trubeta 1999 — Sevasti Trubeta, Die Konstitution von Minderheiten und die Ethnisierung sozialer und politischer Konfikte. Eine Untersuchung am Be-ispiel der im griechischen Ÿrakien ansässigen muslimischen Minderheit, Frankfurt/M. et al. Trudgill 1972 — Peter Trudgill, »Sex, Covert Prestige and Linguistic Change in the Urban British English of Norwich«, Language in Society 1, 179–196. Tsitsipis 1989 — Lukas Tsitsipis, »Skewed Performance and Full Performance in Language Obsolescence: /e Case of an Albanian Variety«, v: Investi­gating Obsolescence. Studies in Language Contraction and Death, Nancy C. Dorian (ur.), Cambridge: Cambridge University Press, 117–137. Tsitsipis 1997 — Lukas Tsitsipis, »˜e Construction of an ‘Outsider’s’ Voice by Low-Profciency Speakers of an Albanian Variety (Arvanítika) in Gree­ce: Language Ideology«, International Journal of the Sociology of Language 126, 105–121. Tsitsipis 1997a — Lukas Tsitsipis, »Arvanítika Functional Shi., Metapragma-tic Awareness, and History of Genres«, Zeitschri˜ fr Balkanologie 33/2, 191–200. Tsitsipis 1998 — Lukas Tsitsipis, A Linguistic Anthropology of Praxis and Lan­guage Shi˜: Arvanítika (Albanian) and Greek in Contact, Oxford: Oxford University Press. Tsitsipis 2003 — Lukas Tsitsipis, »Implicit Linguistic Ideology and the Erasu­re of Arvanítika (Greek-Albanian) Discourse«, Journal of Pragmatics 35, 539–558. Tsitsipis 2004 — Lukas Tsitsipis, »A Sociolinguistic Application of Bakhtin’s Authoritative and Internally Persuasive Discourse«, Journal of Sociolingu­istics 8/4, 569–594. Urban 1984 — Greg Urban, »Speech about Speech in Speech about Action«, Journal of American Folklore 97, 341–375. URS 1991 — Ustava Republike Slovenije, sprejeta 23. 12. 1991, http://www.gov. si/dz/si/aktualno/spremljanje_zakonodaje/ustava/ustava_rs.html (objavlje­na v: Uradni list Republike Slovenije 33/9). Valvasor 1977 [1689] — Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, Ljub­ljana: Mladinska knjiga. Van der Sijs 2004 — Nicoline van der Sijs, »˜e Role of Purism in Language Development – Historical and Political Aspects«, v: Purism, Second Hel­ping. Papers from the conference on ‘Purism in the age of globalisation’ Bre­men, September 2001, Dnall Riagáin, ˜omas Stolz (ur.) (= Diversitas Linguarum 6), Bochum: Universitätsverlag Dr. N. Brockmeyer, 1–24. Van Dijk 1993 — Teun van Dijk, »Principles of Critical Discourse Analysis«, Discourse & Society 4/2, 249–283. Van Noppen 2004 — Jean Pierre Van Noppen, »CDA: A discipline Come of Age? Review article«, Journal of Sociolinguistics 8/1, 107–126. Vasovi˜-Mekina 2002 — Svetlana Vasovi.-Mekina, »Ko predstavlja Srbe (In-tervju – Milenko Vakanjac)«, Vreme 580 (14. februar 2002). Verschueren 1996 — Jef Verschueren, »Contrastive Ideology Research: Aspec­ts of Pragmatic Ideology«, Language Sciences 18/3–4, 589–603. Verschueren 1999 — Jef Verschueren, Understanding Pragmatics, London: Ed­ward Arnold. Verschueren 2001 — Jef Verschueren, »Notes on the role of metapragma-tic awareness in language use«, Pragmatics, 10/4(2000), 439–456 (ruski prevod: .ˆ.. ..., ».  .   .   .  .     .», °....ˆ. . ....ˆ. 3/4 [2001], 85–105). Verschueren 2004 — Jef Verschueren, »Notes on the Role of Metapragmatic Awareness in Language Use«, v: Metalanguage: Social and Ideological Per­spectives, A. Javorski, N. Coupland, D. Galasi.ski (ur.), Berlin – New York: Mouton de Gruyter, 53–73. Vincent/Perrin 1999 — Diane Vincent, Laurent Perrin, »On the Narrative vs Non-Narrative Functions of Reported Speech: A Socio-Pragmatic Study«, Journal of Sociolinguistics 3/3, 291–313. Vlahovi˜ 1997 — N. Vlahoviˆ, »Stavovi o jeziku u okviru opštih izu°avanja stavova«, Kultura 95, Beograd, 61–77. Vološinov 1973 — Valentin N. Voloshinov, Marxism and the Philosophy of Lan­guage, Cambridge: Cambridge University Press [= Bahtin 1980]. Von Östreich 1905 — Karl von Östreich, »Die Bevkerung von Makedonien«, Geographische Zeitschri. XI, 268–292. Voss 2004 — Christian Voss, »Language Use and Language Attitudes of a Phantom Minority«, v: Skrivene manjine na Balkanu, Biljana Sikimiˆ (ur.), Beograd: Balkanološki institut SANU, 51–65. Vukovi˜ 2000 — Marija Vu°koviˆ, »Govor Kajkavaca u Boki. Sociolingvi­sti°ki aspekt«, Južnoslovenski flolog LVI/1–2, Beograd: Srpska akademija nauka i umetnosti, 261–271. Vukovi˜ 2004 — Marija Vu°koviˆ, »Kajkavci u Banatu: Lingvisti°ka situacija i polna diferencijacija«, v: Skrivene manjine na Balkanu, Biljana Sikimiˆ (ur.), Beograd: Balkanološki institut SANU, 199–215. Vuki˜evi˜ 1984–85 — M. Vukiˆeviˆ, »Jedan srpski govor u jugoisto°noj Ma-kedoniji«, Zbornik Matice srpske za flologiju i lingvistiku XXVII–XXVIII, Novi Sad, 157–166. Wakelin 1970 — Martyn Wakelin, English Dialects: An Introduction, London: Athlone Press. Walters 2003 — Keith Walters, »Gender, Nationalism, and Language Ideology: /e Tunisian Case«, prispevek predstavljen na Conference on Language, Identity and Change in the Modern Arab World: Implications for the Study of Language and Culture, Univeristy of California, Berkeley, California, 4.–5. april 2003. Whorf [Vorf] 1979 — Bendžamin Li Vorf, Jezik, Misao i stvarnost, Beograd: Beogradski izdava°ko-graf°ki zavod [naslov oroginala: Benjamin Lee Whorf, Language, Ÿought and Reality: Selected Writings by Benjamin Lee Whorf, John B. Carroll (ur.), Cambridge, MA: MIT Press, 1956]. Williams 1973 — R. Williams, Ÿe country and the city. New York: Oxford University Press. Winford 2003 — Donald Winford, An Introduction to Contact Linguistics, Ox­ford: Blackwell Publishing. Woolard 1987 — Kathryn A. Woolard, »Codswitching and Comedy in Catalo­nia«, Papers in Pragmatics 1. Woolard 1989 — Kathryn A. Woolard, »Language Convergence and Language Death as Social Processes«, v: Investigating Obsolescence. Studies in Lan­guage Contraction and Death, Nancy C. Dorian (ur.), Cambridge: Cam­bridge University Press, 355–367. Woolard 1992 — Kathryn A. Woolard, »Language Ideology: Issues and Appro­aches«, Pragmatics 2, 235–249. Woolard 1998 — Kathryn A. Woolard, »Language Ideology as a Field of Inqui­ry«, v: Language Ideologies. Practice and Ÿeory, Bambi B. Schieelin, Kathryn A. Woolard, Paul V. Kroskrity (ur.), New York – Oxford: Oxford University Press, 3–47. Zajc 2003 — Marko Zajc, »Dobri, pogumni, zli – Podoba žumberških Uskokov na Kranjskem«, Razprave in gradivo 42, Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 222–237. Zakon o državni statistiki, Uradni list Republike Slovenije 45/1995. Zakon o državni statistiki, Uradni list Republike Slovenije 09/2001. Zakon o popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v Republiki Sloveniji v letu 2002, Uradni list Republike Slovenije 66/2000. Zakon o popisu prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v Republiki Sloveniji v letu 2002, Uradni list Republike Slovenije 26/2001. Zakon o varstvu osebnih podatkov, Uradni list Republike Slovenije 59/1999. Zakon o posebnih pravicah 2001 — »Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na podro°ju vzgoje in izobraževanja«, Razprave in gradivo 38/39, Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 399–402. Zemlji 1994 — Andrea Zemlji°, »Ziele und Perspektiven des Artikel-VII-Kul­turvereines«, v: Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski, Boris Jesih (ur.) (= Narodne manjšine 3), Ljubljana, 278–285. Žagar 2000 — Mitja Žagar, »Slovenska terminologija na podro°ju etni°nih študij: razmišljanje o terminologiji pri prou°evanju etnij in etni°nosti«, v: Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije, zvezek 1, Inka Štrukelj (ur.), Ljubljana, 77–98. Župani et al. 1996 — Milan Župan°i° et al., Žumberak: baština i izazovi bu-duˆnosti, Žumberak. Župani˜ 1910 — Niko Županiˆ, »Izveštaj o paleontološkom radu i ekskurzi­ji u Beloj Kranjskoj«, Godišnjak Srpske kraljevske akademije XXIII, 1909 (1910), 207–228. Župani˜ 1912 — Niko Županiˆ, Žumber˜ani i Marindolci. Prilog antropologiji i etnografji Srba u Kranjskoj (= Prosvetni glasnik, separat), Beograd. Župani˜ 1925 — Niko Županiˆ, »Belokranjci«, v: Narodna enciklopedija srp­ sko-hrvatsko-slovena˜ka I, Zagreb, 147–149. 'NEITHER HERE NOR THERE' THE SE R BS OF BELA KR AJI N A AND TH EIR BSOFBELAK AJ AANDT EI LANGUAGE IDEOLOGY IN THE PROCESS OF LANGUAGE SHIFT Summar y /is st yisd dedi ot nc er ./ef tc erg sano er u d y is di v i ded in t o te n ch a p t ers . /e fr s t ch a p t er gi v e s an ov er- view of previous linguistic research on small ethnic communities in the area of South-Eastern Europe, and points out new aspects and op­portunities that are provided by an approach that considers language as a part of societal praxis. Basic historical, geographic and ethnographic facts about the Serbs of Bela Krajina are also provided. In the second chapter, the linguistic situation of this ethnolinguis-tic community is analyzed through structural variables defned within the framework of the concept of ethnolinguistic vitality (Giles/Bourhis/ Taylor 1977). /ese variables are status, demography and institutional support. /e facts presented in this chapter provide an »objective« pic­ture about the native idiom of the Serbs of Bela Krajina and its status. /is picture indicates the low ethnolinguistic vitality of the idiom and the process of language shi§, in which the dominant Slovenian lan­guage overtakes many domains of communication from the native Ser­bian idiom. /e third chapter overviews the features that are characteristic of the linguistic practice of the Serbs of Bela Krajina; these features are otherwise typical for communities undergoing the process of language shi§, such as code alternation (code-switching, code-mixing, lexical borrowings and loans, coupling, etc.). In the fourth chapter, the theoretical concept of language ideology is presented. /is concept is a necessary prerequisite for the analysis of language shi§ as a process resulting from the tension between local and national identities. From the f§h chapter on the focus is shi§ed towards the various discourses through which language ideologies are shaped, and from which these ideologies can also be read. In the f§h chapter, we deal with discourses that are characteristic of nation building processes at various historical moments in the area of the former Yugoslavia, which are simultaneously related to conceptualization of the community of the Serbs of Bela Krajina »from the outside«, by observers such as ethnographers, historians, politicians, journalists, etc. We attempt to situate these discourses into a broader European context by highlight­ing the evolution of the relationship between multilinguism and the national state. /is chapter touches upon another kind of ideological constructions of communities, those established by researchers dealing with linguistic communities and their idioms. /e sixth chapter aims to the show ways in which central ideologi­cal notions appearing at the »national level« and closely related to na­tional standard language, which we determined in the previous chapter, become incorporated into the discourse of the community members and serve in-group dierentiation and defnition of social roles inside the local community of the Serbs of Bela Krajina. From the seventh chapter on, the focus of the analysis moves from ideological nuclei and thematic nodes expressed in discourse to the language material itself – i.e. to the linguistic means used to ex­press language ideology in the process of language use. Concepts of metapragmatic awareness of speakers and refexivity of language are es­sential for this kind of analysis. /ey are among the fundamental fea­tures of human languages, enabling ideologically motivated language use. /e central topic of the seventh chapter is the linguistic phenomena on which speakers focus in the process of language use. /ose phenom­ena are indicated by speakers’ metapragmatic comments or by certain linguistic means serving as signals indicating those discursive segments or levels of language structure which are of particular importance for expressing language ideology. /e following two chapters are dedicated to the exploration of the interrelatedness of language ideology and language use in the discourse of the Serbs of Bela Krajina. /is interrelatedness is based on implicit and explicit metapragmatic awareness. /e eighth chapter deals with ideological functions of direct and indirect speech, the discursive forms which, due to their refexive potential, enable speakers to express their views on social reality through language use. /e ninth chapter sheds a light on the relationship between col-locutors, in this case between the researcher and the interviewee. We try to show how this relationship and the roles and statuses of the col-locutors aect signifcantly the forms of language use and enable ma­nipulation of certain linguistic means in order to stress the speaker’s authority. /e last, tenth, chapter overviews the issues discussed so far, with special attention paid on the one hand to the fact that a language shi§ is a socially conditioned process, and to broader social phenomena such as the building of a national state and the tension between national and local interests on the other. In this chapter, the broader relevance of the results obtained from the research on language shi§ from the perspec­tive of language ideology is also discussed. * /e Serbs of Bela Krajina are one of the numerous local ethnolinguistic communities undergoing a process of language shi§ as a consequence of major changes in their way of life due to modernization and industri­alization. /e direction and consequences of the language shi§ process are predictable to a high extent; nevertheless, this predictability neither undermines its theoretical signifcance and relevance as an object of research in linguistic anthropology, nor exhausts all its implications (cf. Tsitsipis 2003: 544, f. 5). /e present study was written with the aim of pointing out the signifcance and implications of the process of language shi§ both in the particular social, historical, and geographi­cal context (Southeastern Europe, the area of the former Yugoslavia, Republic of Slovenia, Bela Krajina), and with regard to broader social processes. /e process of language shi§ among the Serbs of Bela Krajina was approached from the perspective of language ideology, with a focus on language as one of the essential components of individual and group identity. /e aim of the analysis was to shed light on the plethora of socially based views and beliefs both of the members of the local eth­nolinguistic community and those belonging to broader social struc­tures. Language ideology becomes a set of logical, comprehensible and well-founded views and beliefs if approached through the exploration of relationships placed on the axis individual-local-national. Due to the social nature of an individual and the social nature of statements, it is possible to observe more general regularities through the analysis of individual statements. (cf. Bahtin 1980). In the frst part of this study, the focus of the analysis was placed on the tension between local and national. /e nation-state building process proved to be a key factor in shaping both »outside« discourses dealing with the Serbs of Bela Krajina and discourses produced by the community members themselves. /e process of language shi§ can therefore be interpreted as a manifestation of a process through which a small local community becomes a part of broader social structures. Ma­jor ideological nodes in the discourse formed outside the community, such as authority, nostalgia, linguistic purism, were also discovered in the discourse of the community members. It is possible to understand these ideological nodes only if the local discourse, i.e. language material obtained duri gt efe ,isp di ot eb derc tt n g th e fel d w o r k , is pl a c e d in t o th e br o a der co n t e x t th a t includes public discourse related to this community and produced by journalists, politicians and researchers, as well as discourses of other communities (frst of all the Slovenian majority) with which the Serbs of Bela Krajina have direct contacts. /e second part of the study provides an analysis of the ways through which linguistic ideology expressed in the contents of the dis­course i.e. in ideological nuclei, is manifested in the language mate­rial itself, i.e. through the choice of linguistic means in the process of language use. /is analysis concerns both explicit language ideology – ways in which speakers see and explain their language practice – as well as implicit language ideology, which is read out of the patterns of language use such as code alternation, reported speech, etc. (cf. Tsitsi-pis 2003: 543). /e analysis has shown that the use of dierent codes and various discursive forms allows speakers to express the same ideo­logical concepts that were detected in the frst part of this study. /ose concepts are based on two equally ideologized oppositions. /e frst is the opposition between local and national, where public sphere plays a signifcant role and the authority of the standard (national) language prevails, and is symbolically connected with the idea of progress and modernity. /e second is the opposition between then and now, where the state of aairs prevailing in the past (then) was characterized by extensive use of the native idiom. /is temporal opposition can also be traced at the synchronic level, and is expressed through dierences between views of members of dierent generations. /ose belonging to the oldest generation experience these dierences most intensively, given the fact that together with the obsolescence of the native idiom (cf. Dorian (ed.) 1989) the whole value system and roles and authorities defned within the community become obsolete. Most of the analyzed narratives are built upon the opposition then vs. now. /is opposition is present both in the narratives’ contents and at the level of implicit language ideology. /e oldest community members perceive the past as a totality in which the native idiom was integrated into all domains of life in the community, while the present time is characterized by a fragmentation and discrepancy between linguistic and extralinguistic orders (cf. Tsitsipis 2003: 550). In the new order prevailing nowadays, the oldest generation members see themselves as manifoldly deprived: on the one hand, the value they attach to the native idiom is lessened under the infuence of the ideological concept of linguistic purism and the view on that idiom as being »a mixture« and »not a real language«, which is an inevitable consequence of the nation building process that imposed the national standard language. On the other hand, the oldest generation members have never reached the native-like competence in that national language, a fact which they perceive as a problem and a disadvantage. /e process of language shi§ among the Serbs of Bela Krajina was approached from various perspectives, taking into account both »objec­tive« sociolinguistic parameters and various discursive forms and levels of language structure and use that reveal a logic enabling this kind of communities to survive and transform themselves, and simultaneously show ways in which their members understand and rationalize the pro­cesses they are faced with, and negotiate their positions and roles in the changing society. /e present study is an attempt to observe the language ideology of the Serbs of Bela Krajina as a part of a broader discursive universe and to highlight ideological aspects that are common both to the local community members and outside elites, as well as mechanisms through which ideological nodes construed outside the community become ad­opted by its members and employed for redefnition and negotiation of relationships and roles inside the community. /ose processes reveal the whole dynamics of social and linguistic changes and their intercon­nectedness, and show how deep the link is between the state-national and the local, between broader social processes and the ways in which local communities and their particular members rationalize, negotiate and justify their positions, roles, and strategies. KAZALO POJMOV, OSEBNIH IN ZEMLJEPISNIH IMEN A Adleši°i 23, 30, 32, 38, 52, 53, 66, 106, 107, 129 Agar, M. 133 Aitchison, J. 116 alternacija kodov glej preklapljanje kodov Álvarez-Cáccamo, C. 150, 154 analiza diskurza 146 Anderson, B. 89 Andrija, sv. 65 Anton, sv. 65 antropologija 84, 166 fzi°na 93 lingvisti°na 78 antropološko jezikoslovje 16, 133, 136, 146, 177 severnoameriško 79 zahodnoevropsko 79 Appadurai, A. 133 Atene 92 Auer, P. 58, 142 Avstrija 35, 122 avstro-ogrska monarhija 89, 92, 93 avtenti°ni govorec 111, 112, 113, 114 avtenti°nost 110, 111, 112, 116, 129, 150 jezika 111 koncept 116, 129 v sociolingvistiki 22 avtohtona manjšina defnicija 17 avtoritativni diskurz 117, 118, 119, 120, 143 avtoriteta 116, 126, 128, 148, 158, 159, 160, 164, 167, 168, 177, 180 pripovedovalca 145 slovenskega standarda 131 standardnega jezika 168, 178 starosti in lokalnega znanja 168, 170 B Bahtin, M. 27, 110, 117, 118, 131, 146, 147, 148, 166 Bajrami°e 19, 21 Ba°ka 19 Bakhtin, M. glej Bahtin, M. Balkan 19, 25, 91, 92, 94, 95, 96, 98, 99, 102, 122 ve°jezinost 95 balkanizem 95 balkanska jezikovna ideologija 25, 93 Bamgbose, A. 150 Banat 19, 20, 53 Banfeld, A. 148 Bartmi.ski, J. 72, 79 Bašiˆ, G. 103 Batibo, H. 24 Bauman, R. 150 Beard, A. 116 Bela krajina 17, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 32, 34, 35, 37, 38, 39, 40, 42, 43, 44, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 56, 57, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 67, 68, 69, 70, 71, 73, 74, 75, 76, 77, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 95, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 109, 113, 114, 116, 117, 118, 119, 121, 122, 123, 125, 129, 132, 134, 135, 136, 137, 138, 139, 140, 141, 142, 143, 145, 146, 147, 148, 151, 154, 161, 162, 163, 164, 165, 167, 168, 169, 172, 173, 176, 177, 178, 179, 180 etni°na raznolikost 35 etni°ni stereotipi 36 zemljepisna lega 30 Bentahila, A. 142 Beograd 92, 99, 174 Besiner, N. 150 Bickel, B. 18 Bižiˆ Omikus, V. 92 Blagovjest 145 Blanc, M. 17, 24, 28, 41, 57, 58, 63 Blom, J. P. 73 Boas, F. 77, 139 Bogojavljenje 67 Bojana 46 Bojanci 23, 29, 30, 31, 32, 33, 40, 45, 46, 47, 48, 50, 51, 52, 53, 54, 92, 99, 101, 102, 103, 114, 120, 123, 125, 130, 132, 138 cerkev sv. .ur.a 54 na Jožefnskem zemljevidu 33 Bokamba, E. 58 Bolgarija 15 Bonaparta, N. 82 Boškoviˆ, P. 40 Bosna 35, 97, 101 Bourhis, R. 43, 44, 46, 53, 134 Boym, S. 96, 97, 105 Brezinger, M. 59 Brezovica 121 brisanje 131 Brown, K. 96, 97 Brown, R. 122 Brunnbauer, U. 15 Bucholtz, M. 22, 111, 114, 139 Bugarski, R. 71, 90, 134 C Cameron, R. 148 Campbel, L. 24 Celje 130 cerkvena ob°ina Bojanci 54 Mili°i 54 Chambers, J. 18, 55, 56, 114, 135 Chomsky, N. 109 cirilica 123, 125 Ciril in Metod, sv. 102 Civjan, T. 79, 80 Clark, H. 149, 163 Clyne, M. 19 Coates, J. 55, 114 Coulmas, F. 146, 147 Coupland, N. 110, 111, 112, 113, 129, 134, 135 Crystal, D. 16, 28, 110 Cvijiˆ, J. 25, 91, 92 Cychun, G. 38 . °akavsko nare°je 101 .elik, P. 40 .epelska Ada 174 .ontala, B. 27, 99 .otriˆ, A. 104 .rmošnjice 36 .rna gora 46 .rna krajina 34 .rnomelj 24, 31, 35, 38, 52, 92, 102, 103, 107 D Dalmacija 19 Davies, E. 142 demografja defnicija 46 distribucija govorcev 46 število govorcev 46 De Tracy, D. 82 dialektologija 18 ameriška 18 evropska 18 in ideologija avtenti°nosti 112 južnoslovanska 19, 165 perceptivna 135 srbska 21 diaspora 24, 104 srbska 105 diferenciacija 137, 138 jezikovna 138 diglosija 24, 73 in zamenjava jezika 73 Diller, A. 109 Dimitri°, M. 50, 101 diskurz akademski 89 avtoritativni 117, 118, 119, 120, 131, 168 avtorski 148, 159, 160 defnicija 80 dialoški 175 diaspore 105 javni 89, 90, 106 jugoslovanski 93 kongruentni 131 kontradiktorni 131 lokalne skupnosti 133 lokalni 116 metapragmati°ni 134, 137, 139 modernosti 85 multikulturni 93 nacionalne identitete 116 napredka 116, 119 narativni 135, 148, 162, 164 neposredni 146 nostalgije 85, 97, 98, 105, 116, 125, 126, 127, 143 novinarjev 178 politikov 178 posredni 146 potopiscev 94 psevdoakademski 89 publicisti°ni 103 raziskovalcev 178 strokovni 108 zunanji 177 diskurzivna formacija 116 nacionalne identitete 116 diskurzivni marker 85, 168, 175 dojemanja 175 predstavljanja 175 distanca 86, 149 distribucija govorcev koncentracija 46 nacionalni teritorij 46 proporcija 47 Dobrzy.ska, T. 149 Dolenjska 119 Dorian, N. 18, 22, 59, 63, 110 Dragatuš 155 Dragoševci 107 Drašler, J. 39 Dražumeri°, M. 27, 30, 32, 36, 38, 51, 63, 71, 74, 101, 106, 107, 121, 129, 132, 138 druga svetovna vojna 23, 24, 29, 32, 44, 52, 53, 63, 64, 76, 92, 106, 107, 138, 143, 180 Dubois, B. L. 150 Ducrot, O. 150 Dunaj 35, 97 Duranti, A. 78 dvojezi°nost 57, 58, 60, 65, 77, 128 simetri°na 59 uravnovešena 63, 142 € .ur.e, sv. 54 .ur.evdan 33 E Eagleton, T. 77, 82, 86, 131 Eckert, P. 111 Edesa 15 Ehrenpreis, M. 94 elita 89, 116, 117, 119 južnoslovanska 97 notranja 99 politi°na 108 zunanja 90, 99 Enfeld, N. 175 England, N. 110 esencializem 87, 139 etnolingvistika 78 slovanska 79 etnolingvisti°na skupnost defnicija 17 etnolingvisti°na vitalnost 40, 41, 53, 55, 56, 143 defnicija 43 dejavniki 43 nizka 75 objektivna 24 subjektivna 24 etnolingvisti˜ni vprašalnik 64 Evropa 95, 96 jugovzhodna 7, 15, 17, 40, 90, 177 vzhodna 15 zahodna 91, 93, 96 Evropska unija 17, 96 F Fairclough, N. 80 Ferguson, Ch. 73 Ferguson, J. 133 Ficko, M. 35 Filipovi°, M. 27, 29, 30, 62, 63, 65, 66, 68, 69, 71, 101, 114, 115 Filipovi°, R. 24 flozofja 175 flozofja jezika 97, 146 Fishman, J. 41, 78, 110 Flora, R. 20 Foddy, W. 166 Foucault, M. 81, 116 Fowler, R. 83 fragmentacija 178, 179 Francija 41 izseljevanje v 53 Friedman, V. 98, 99, 122 Friedrich, P. 79 Fuller, J. 175 G Gal, S. 25, 27, 77, 94, 95, 123, 131, 150 Galasi.ski, D. 134 Galicija 154 Galipoli 19 Garner, T. 135 Garnett, L. 94 Garrett, P. 134, 135 Geeraterts, D. 97 generativna slovnica 77, 109 Gerrig, R. 149 Geuss, R. 82 Giles, H. 43, 44, 46, 53, 134, 135 Gilman, A. 122 Ginzburg, C. 135 globinsko izposojanje 60 Go.man, D. 95, 96 Go.manova, J. 166 Gomirje 54 Gordon, M. 18 Gorjanci 23, 30 Gorski kotar 52, 68 govor odvisni 146, 147, 148, 149, 162 premi 146, 147, 148, 149, 150, 151, 154, 156, 158, 159, 160, 162, 163, 164, 178 tuji 146, 147, 148, 149, 150, 154, 160, 161, 162, 163 Greenberg, R. 22 Griblje 92 Gr˜ija 15, 64, 76, 81, 86, 88, 121, 122, 123, 131, 141, 144, 179 Grosjean, F. 57 Grzegorczykowa, R. 79 Gudurica 53 Gumperz, J. 58, 73, 142, 144 Gupta, A. 133 Gynnan, S. 84 H Haberland, H. 150 Hale, K. 110 Hamers, J. 17, 24, 28, 41, 57, 58, 63 Hamp, E. 27, 118 Hanks, W. 42 Heath, S. 83, 135 Hercegovina 101 Herder, J. 79, 97 Hermanik, K. 27, 36, 109 heteroglosija 22, 110,131 Hill, J. 64, 74, 78, 79, 82, 83, 85, 97, 110, 114, 118, 127, 131, 135, 166, 168 Hill, K. 135 Hinnenkamp, V. 142 Hinton, L. 110 Hladnik, M. 36, 38 Hoenigswald, H. 135 Hoerder, D. 95, 96 Houtkoop-Steenstra, H. 166 Hraniloviˆ, N. 23 Hristov, P. 23 Hrvaška 23, 24, 29, 31, 32, 34, 35, 39, 40, 52, 54, 98, 99, 100, 106, 107, 108, 138 kraljevina 89 Neodvisna država 32, 107 Hudelja, M. 32 Humboldt, W. 79 Husband, C. 43 I idealni informator v dialektologiji 18 identiteta 145 etni°na 30 individualna 177 jezikovna 30 kulturna 41 nacionalna 116 skupna 177 sogovorcev 166 spremenljiva 16 ve°stranska 16 zamenljiva 16 ideologija 80, 82, 122, 129 avtenti°nosti 111, 112, 116 defnicija 109 elite 111 koncept 80, 82, 83 maternega jezika 113 nacionalnega 89, 110, 133 purizma 116 v jezikoslovju 109 v kriti°ni analizi diskurza 82, 83 ideologija avtenti°nosti in spolna diferenciacija 114 v dialektologiji 112 ideološka jedra 85, 86, 87, 116, 134, 137 idiolekt 27, 169 idiom 18, 25, 28, 40, 56, 60, 62, 63, 64, 70, 74, 116, 117, 118, 119, 127, 128, 130, 131, 132, 137, 140, 141, 142, 143, 144, 151, 165, 166, 168 defnicija 27 imenovanje 122 izolirani 19 javne komunikacije 128 lokalni 112, 117, 122, 123, 132, 165, 166, 171, 173, 176 materni 24, 27, 64, 70, 74, 115, 118, 119, 121, 122, 123, 166, 172, 178, 179 ogrožen 68 standardni 111, 166 ve°ine 128 Ignjatije, sv. 65 Iliˆ, M. 166 ilirsko gibanje 90 informator 18, 19, 20, 21, 126, 132, 135, 137, 151, 162, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 172, 173, 174, 176 inherentna norma 168 institucionalna podpora defnicija 53 izobrazba 53 religija 54 Inštitut za narodnostna vprašanja 104 Irvine, J. 25, 83, 94, 95, 131 Italija 122 kraljevina 32 Iva°i°, I. 27, 50, 99 Ivanje. glej sv. Jovan; glej sv. Jovan Iviˆ, P. 19, 20, 21, 23, 165 izgovor ekavski 70, 71, 123, 169 ijekavski 70, 71, 101, 123, 138, 169 ikavski 71 izjava ideološka 134 neideološka 134 izposojenka 59 novejša 59 starejša 59 izvirni govorec 129 J Jacobson, R. 57, 60 Ja˜e, A. 83 Jagi°, A. 115 Jakobson, R. 139 Jaworski, A. 134 Jeremijev dan 65 jezik angleški 162, 175 arvanítika 64, 76, 118, 119, 121, 123, 131, 141, 144, 179, 180 avtenti.ni 111 crkvenoslovanski 125 domorodcev 78 francoski 148 galicijski 154 grški 119, 123, 144, 179 hrvaški 73, 74, 98, 129 italijanski 60, 73, 90 javne komunikacije 123 katalonski 74 madžarski 90 majhen 78 manjšinski 117 materni 93, 99, 109, 113, 123, 144, 145, 172 mexicano 74, 118, 127 nacionalni 90, 98, 104, 110, 117, 121, 122, 129, 179, 180 nemški 69, 119 ogroženi 110 pisni 123, 179 sardinijski 60 slovenski 24, 27, 47, 48, 52, 53, 60, 63, 65, 70, 74, 90, 119, 120, 121, 123, 125, 128, 129, 130, 132, 133, 143, 145, 151, 155, 172, 180 srbohrvaški 74, 123, 125 srbski 23, 24, 26, 27, 28, 46, 47, 48, 51, 53, 60, 63, 98, 105, 121, 128, 132, 143, 145, 153, 167, 168, 172, 173, 174 srbsko-hrvaško-slovenski 90 standardni 117, 123, 168, 174, 176, 178 španski 118, 148, 154 uradni 119 ve.inski 180 zastarevanje 178 jezikoslovje antropološko 16, 18, 27, 77, 78, 177 deskriptivno-strukturalisti.no 109 kognitivno 77 kriti.no 81 kulturno 78 ljudsko 135 slavisti.no 78 vzporedno-zgodovinsko 109 jezikovna ideologija 25, 30, 57, 62, 75, 76, 77, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 99, 110, 116, 117, 127, 129, 130, 131, 133, 134, 135, 136, 142, 143, 145, 146, 147, 148, 165, 167, 173, 177, 178 balkanska 93, 95 defnicija 82, 83 eksplicitna 178 implicitna 178 in analiza diskurza 84 koncept 87 raziskovalcev 108 v antropologiji 84 zahodnoevropska 95, 96 jezikovna kompetenca 51, 61, 63, 64, 65, 128, 129, 142, 143, 145 delna 63 nepopolna 142 jezikovna praksa 63, 70, 74, 75, 88, 137, 150, 178 jezikovna prilagodljivost 74 jezikovna slika sveta 80 koncept 79 Johnstone, B. 150 Joseph, J. 79 Jovan, sv. 92, 126 Jucker, A. 175 Jugoslavija 26, 36, 89, 90, 91, 99, 104, 105, 107, 123, 177 kraljevina 32 SFR 17, 26, 99 jugoslovanska patriarhalna kultura 98 Ku°an, M. 99, 103 K Kabakova, G. 79 Kachru, B. 58 Kahl, /. 122 Kanada 41 Kanjižarica 157 Karadžiˆ, V. S. 19 Kara.or.eviˆ, A. 32 Karlovac 31, 34, 107 Karstedt, L. 79 Kaser, K. 29, 31, 89 Kay, P. 80, 135 Ke°a 115 Kearney, M. 133 Khan, S. 43 Khanittanan, W. 109 Klop°i°, V. 104 Kloss, H. 22 Kneževi° Ho°evar, D. 39, 40, 53, 61, 108 Koerner, E. 109 Ko°evje 34, 119 Ko°evski rog 30 kognitivna psihologija 175 Kolpa 23, 29, 30, 61, 68, 93, 98, 106, 107, 140 Komac, M. 102, 104, 105 konstuirani dialog 150 Kordun 24, 39 Kosmaj 92 Kosovo 36, 92, 174 Kosovski boj 101 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev 89, 90, 92, 93 Kranjska 138 vojvodina 89, 93 Kristiansen, T. 134 kriti°na analiza diskurza 81, 83 kriti°na lingvistika 81 Kroskrity, P. 84 Krpan, S. 115 Kruševac 19 Kržišnik-Bukiˆ, V. 104 kulturna lingvistika 78 Kupa glej Kolpa Kupa/Cpa 122 Kurath, H. 18 L Labov, W. 63 Laclau, E. 88 Ladegaard, H. 134 Laketiˆ, M. 99 latinica 123, 125 Lavandera, B. 78 lažni citat 150 Lee, B. 146, 148, 149, 175 leksikalizacija terminov tradicionalne kulture 72 leksikalna izposoja 57, 58, 60, 62, 64, 143 Lesar, L. 50 Levinson, S. 84 Lewis, D. 166, 167 Lika 24, 39, 52 lingua communis 26 lingvisti°na antropologija 78 Lipnik 30 Ljubljana 32, 40, 102, 104, 105 Ljubljanska pokrajina 107 ljudska ideologija avtenti°nosti 111 Ljudska milica 40 ljudsko jezikoslovje 135 logika 146 Loma, A. 37 London 92 Lucio, G. 19 Lucy, J. 84, 134, 137, 139, 140, 148, 162, 163 Luka, sv. 65 Luthar, O. 95 M Madžarska 19, 174 Maher, J. 55 majhna etni°na skupnost defnicija 26 Majstoroviˆ, M. 100, 101 Makedonija 19, 92, 94 Maˆkiewicz, J. 79 Mal, J. 23, 36, 37 mala maša 69 Maleševska dolina 19 Malmkjær, K. 81, 82, 83 manjšina 104 alohtona 53 avtohtona 17, 26, 53, 101 defnicija 15 etni°na 26, 174 institucionalno priznana 26 italijanska 26 jezikovna 28, 174 madžarska 26 nacionalna 102, 103, 105 pravni status 15 romska 26 skrita 109 Mann, C. 43 Mannheim, B. 79 Marçais, W. 73 Marchard, J. 79 Maribor 102, 126, 144, 155 Marindol 23, 29, 30, 31, 32, 33, 38, 40, 45, 51, 53, 54, 69, 99, 100, 102, 106, 107, 120, 129, 132, 138, 140, 172 na Jožefnskem zemljevidu 35 maša mala 69 velika 69 matica 104 Matijaševiˆ, R. 146, 147 mati°na dežela 104 Medard, sv. 65 medmaše 69 Meglen 122 Mekina, I. 27, 103, 104 mešanje kodov 57, 58, 61, 62, 125 Messner-Sporšiˆ, A. 115 metajezik 134, 136, 137, 147 defnicija 134 metapragmatika 137 eksplicitna 137 implicitna 137, 141 metapragmati°na zavest 85, 87, 134, 136, 141, 142, 144 pokazatelji 85 metapragmati°ni diskurz 86, 137, 139 metapragmati°ni komentar 63, 134, 137, 140, 144, 162, 172, 173, 174 metapragmati°ni marker 151 metasemantika 137 Metlika 24, 31, 52, 103, 155 meumaše glej medmaše migracije emigracija 52 imigracija 52 Miletiˆ, V. 102, 103 Mili°i 23, 29, 30, 31, 32, 40, 45, 51, 53, 54, 102, 106, 107, 120, 123, 129, 138, 139 cerkev sv. Petra in Pavla 54 Miliˆi glej Mili°i Miller, L. 79 Milroy, L. 18 Ministrstvo za diasporo Republike Sr-bije 104 Minnich, R. 122 Mladenova, O. 116 model sveta glej jezikovna slika sveta defnicija 79 modernost 86 mo° in solidarnost koncept 122 Moravice 54 Moue, Ch. 88 Mrata, sv. 65 Mlhäusler, P. 110 Mllerová, O. 166 multilingvizem glej ve°jezi°nost Muntzel, M. 24 Muysken, P. 58 Myers-Scotton, C. 59, 60, 142 Myhill, J. 113, 116 N nacionalna država 88 nagrobni spomeniki 123 Nânti 122 napredek 86 nare°je °akavsko 101 štokavsko 101 vzhodnohercegovsko 23, 101 Navratil, I. 97, 98 Naylor, K. 26 Nedzielski, N. 135 neformalna podpora 53, 54 Nelde, P. 17, 42 Nem°ija izseljevanje v 53 Neretiˆ 106 nestabilnost norme 57, 71, 123, 168 Nettle, D. 110 Niš 92 norma eksplicitna 71 implicitna 71 inherentna 72, 168 nestabilnost 71 nostalgija 86, 97, 98, 125, 126, 127, 128, 131, 132, 177 refektivna 97 rekonstruktivna 97, 105 v preu°evanju jezika 97 Novo mesto 31, 101, 121 O O•a./Archángelos 122 Obošˆe 140 Ochs, E. XE 135 odnos med sogovorcema 165 odvisni govor 85, 146, 147, 148, 149, 162 Östreich, K. von 94 Ognjanoviˆ, D. 53, 104, 125 Ogulin 68 oratio obliqua glej odvisni govor oratio recta glej premi govor Ostermann, A. 122 otomanski imperij 93 P Palmer, G. 78 paradoks opazovalca 42 Pariz 92 partiarhalna kultura jugoslovanska 98 Paunoviˆi 23, 29, 30, 31, 32, 40, 45, 51, 53, 54, 65, 102, 106, 107, 120, 129, 138 Paunovi°i glej Paunovi°i Pavle, sv. 54 Peh°evo 19 Penn, J. 79 perceptivna dialektologija 135 Perrin, L. 148, 149, 155, 158, 161, 162 Perudina 30 Peter, sv. 54, 127 Petroviˆ, T. 68, 86, 95, 114 Petrovo glej Peter, sv. Pfa, C. 58 Piccoli, A. 73 Plotnikova, A. 64, 65, 68 Plut, D. 30, 103 podpora institucionalna 53, 54 neformalna 53, 54 poetika 146 Polanyi, L. 150 Polesje 38 Poljanska gora 30 Polzer-Srienz, M. 53 Ponikve 68 popis prebivalstva 23, 47, 48, 49 Poplack, S. 57, 58, 59, 142, 143 pragmatika 175 preklapljanje kodov 24, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 85, 134, 141, 142, 143, 144, 148, 150, 151, 156, 178 defnicija 57, 62 in starostna stratifkacija 63 Preloka 121, 141 premeš°anje kodov 154 premi govor 62, 85, 143, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 154, 156, 158, 159, 160, 162, 163, 164, 178 funkcija avtoritete 155, 158, 159, 160 funkcija ocenjevanja 155, 156 funkcija podpore 155, 161, 162 narativne funkcije 155 nenarativne funkcije 155 Preston, D. 135 pripoved 136 proces ustvarjanja držav nacij 88, 91, 95, 98, 99, 108, 117, 119, 123, 177, 179 Promitzer, Ch. 27, 32, 90, 92, 93, 95, 99, 101, 109 prva svetovna vojna 92 Pupovac, M. 134 purizem 116, 117, 177, 178 defnicija 116 Pusti Gradec 114 R Radatoviˆi 107, 172 Rajšp, V. 35 Rakiˆ, S. 19 Ramovš, F. 61 Raška 46 raziskovalec 137, 144, 165, 166, 167, 168, 170, 171, 172, 174, 176 v dialektologiji 165 Recanati, F. 146, 149, 163 reiteracija 144 Reitz, J. 41 retorika zaš°ite ogroženih jezikov 110 Ribnik 30 Rim 92 Rindler Schjerve, R. 59, 60 Robinson, P. 134 Romaine, S. 110 Romunija 19 Rubin, D. 135 Rudnik 92 Rumsey, A. 135 S samocitiranje 153 samopopravek 63, 145, 172 samozani°evanje 118 Sandomirskaja, I. 79 Sanko, D. 58, 142 Sapir, E. 77, 139 Saussure, F. 77, 139 Saviˆ, J. 57, 58, 142 Schilling-Estes, N. 166 Schubert, G. 94 Schuchardt, H. 19 Searle, J. 163 Semi° 23, 35, 114 sfera javnega 123, 173, 178 defnicija 123 Shaparova, E. 71 Sherzer, J. 84 Shridar, K. 58 Shridar, S. 58 Sikimiˆ, B. 27, 165, 166, 174, 175 Silverstein, M. 28, 76, 82, 83, 108, 117, 133, 137, 139 skrite manjšine 109 vizualizacija 110 skupnost 134 avtohtona 17, 26 dvojezi°na 86 etni°na 17, 26, 27, 43, 76, 101, 109, 110, 116 etnolingvisti°na 17, 24, 28, 40, 41, 46, 51, 54, 57, 63, 64, 69, 75, 76, 87, 88, 90, 105, 111, 115, 116, 117, 119, 121, 122, 123, 126, 127, 128, 129, 131, 133, 134, 137, 138, 143, 144, 145, 165, 166, 170, 172, 173, 174, 177, 178, 179, 180 govorna 28 izolirana 97 jezikovna 17, 18, 22, 28, 46, 97, 116, 173 lokalna 22, 27, 28, 56, 88, 90, 114, 116, 117, 119, 121, 122, 123, 125, 128, 133, 134, 143, 165, 166, 168, 172, 173, 174, 176, 177, 179 majhna 17, 26, 27, 43, 55, 76, 87, 97, 101, 105, 109, 110, 116 manjšinska 17, 41, 69, 88, 108, 123, 142 nacionalna 108, 116, 179 omejena 89 patriarhalna 128, 130 politi°na 89 ruralna 55, 114, 176 slovenska 179 srbska 127 suverena 89 tradicionalna 55, 128 ve°inska 129 ve°jezi°na 128, 136 zamišljena 89, 90 skupno znanje 175, 176 Slovenija 25, 26, 29, 31, 32, 35, 39, 40, 49, 50, 53, 54, 90, 91, 92, 98, 99, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 119, 122, 125, 132, 138, 177 Narodna republika 32 SR 106 Slunjska ploš°a 30 Smiljaniˆ, M. 91 Smith, S. 175 smrt jezika 21 defnicija 21, 24 postopna 24 socialna mreža koncept 55 odprtega tipa 56 zaprtega tipa 56 socialna psihologija jezika 134 sociolingvistika 16, 21, 22, 40, 78, 111, 122, 142 sociologija 166 solidarnost 86 Solun 15 Sovjetska zveza 17 spolna diferenciacija 129 Srbija 19, 28, 35, 53, 71, 98, 101, 123 Srbska krajina 99, 100 Srbska pravoslavna cerkev 23, 40 srbsko kulturno društvo 54, 101 Društvo Srpska zajednica 102 Srednja vas 35 Sredozemlje 94 Srem 19 stališ°a do jezika 134 Stanojeviˆ, S. 100 Staudinger, E. 109 Steinke, K. 27 Stepanoviˆ, P. 19 Stross, B. 137 subordinacija 22, 88 Suppan, A. 15 Š Škiljan, D. 27, 28, 123, 134 šole v srbskem jeziku 53, 103 Štajerska 15, 140 Štrumbl, Ž. 23 T Tabouret-Keller, A. 41 Tannen, D. 149, 150 Tav°ar, I. 37 Taylor, D. 43, 44, 46, 53 Telija, V. 79 Terseglav, M. 27, 30, 38, 47, 52, 70, 71, 74, 101, 106, 132, 138, 167 Težak, S. 68 tipologija jezika 109 Todorova, M. 15, 94, 95, 96 Tolstaja, S. 67 Tolstoj, N. 65, 67, 72, 78 Tomiˆ, M. 19 tradicija 86 tradicionalna kultura 64, 65, 72 leksikalizacija terminov 72 Trakija 15 tretji rajh 109 Tribu°e 52, 66 Troubetzkoy, N. 19 Trst 34 Trubeta, S. 15 Trudgill, P. 18, 114, 135 Tsitsipis, L. 22, 27, 63, 64, 76, 81, 82, 84, 85, 86, 87, 88, 110, 117, 119, 121, 122, 123, 125, 126, 131, 133, 134, 135, 136, 141, 142, 144, 166, 168, 177, 178, 179 tuji govor 146, 148, 149, 150, 154, 160, 161, 162, 163 defnicija 147 tujka 59 Tur°ija 19, 20, 122 U Ukve/Ugovizza 122 Uma/Huma 122 Urad Republike Slovenije za narod­nosti 104 Urban, G. 137 Uskoki 23, 29, 30, 36, 37, 38, 39, 97, 98, 101 Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 90 Ustava Republike Slovenije 26, 53, 90 ustvarjanje leksikalnih parov 62, 143, 144, 145, 171 Užice 19 V Vakanjac, M. 103 Val canale 122 Valjevo 19 Valvasor, J. 30, 36, 37 Van der Sijs, N. 116, 117 Van Dijk, T. 81 Van Noppen, J. P. 83 Varnava, patriarh 103 Vasoviˆ-Mekina, S. 103 ve°glasje glej heteroglosija ve°jezi°nost 77, 116 na Balkanu 95 velika maša 69 Veliko bukovje 30 verbum dicendi 151, 156, 162, 163 Verschueren, J. 80, 84, 85, 108, 136, 166, 167 Vico, G. 79 Vidovdan 90 Vincent, D. 148, 149, 155, 158, 161, 162 Vinica 24, 33, 52, 53, 66, 92, 145 vizualizacija skritih manjšin 110 Vlahi 37, 38, 39 Meglenski 122 Vlahoviˆ, N. 134 Vojna krajina 29, 31, 36, 52, 89, 94 Vojvodina 19, 67, 71, 115, 128 Vološinov, V. glej Bahtin, M. Voss, Ch. 15, 27 Vrliniˆ, R. 125 Vršac 53 vsi sveti 65 Vukiˆeviˆ, M. 19 Vu°koviˆ, M. 24, 56, 67, 114, 115, 128, 166 vzhodnohercegovsko nare°je 23, 101 W Wakelin, M. 135 Walters 114 Whorf, B. L. 77, 139, 140 Wiemann, J. 135 Williams, A. 134, 135 Williams, R. 18 Winford, D. 16, 73 Woolard, K. 74, 82, 83, 86, 136 Z Zagreb 121 Zajc, M. 36, 37, 38, 89, 98, 106 zakoni eksogamni 24 mešani 23, 25, 39, 51, 52, 63, 129 zamejstvo glej diaspora zamenjava jezika 16, 21, 41, 49, 56, 57, 59, 60, 63, 64, 72, 73, 75, 76, 85, 86, 87, 88, 97, 108, 110, 116, 131, 168, 177, 180 defnicija 16 dejavniki 41 in tradicionalna kultura 64, 72 zamišljena politi°na skupnost 89 zastarevanje jezika 21, 178 Združene države Amerike 16, 78, 92, Ž 125 Žagar, M. 26 izseljevanje v 24, 53 Žumberak 23, 25, 29, 30, 32, 38, 89, 97, Zemlji°, A. 15 121, 139, 140 Zilje 121 Žuni°i 30, 40 Župani°, N. 27, 32, 34, 38, 92, 93, 94, 95, 98, 101, 113, 114, 118, 126, 127 Doc. dr. TANJA PETROVI˜ je jezikoslovka in antropologinja, sodelavka Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Univerze v Novi Gorici. Podro°je njenega raziskovalnega dela so stiki med jezikovnimi, družbenimi in kulturnimi pojavi, predvsem na obmo°ju jugovzhodne Evrope. Poglablja se v problematiko vloge jezika v oblikovanju identite, spomina in ideologij. Iz recenzij: Delo dr. Tanje Petrovi˜ odlikuje izjemna povezanost dveh ravni analize, analize empiri°nega gradiva in analize teoretskih konceptov. Obe vrsti analize sta natan°ni, poglobljeni in prinašata znanstvena spoznanja o majhnih etnolingvisti°nih skupnostih, spoznanja, ki so pomemben ter izviren prispevek k sociolingvistiki, antropološki lingvistiki in pragmatiki. Prof. dr. Janez Justin Avtorica je uspešna v uporabi in presoji ve°ravenskega preu°evanja jezikovne situacije, ki ne zahteva le natan°nega poznavanja in uporabe razli°nih metodoloških pristopov (od terenskih dialektoloških raziskav do ugotavljanja in razumevanja ideoloških determinant diskurza in dialoga) temve° tudi poglobljeno poznavanje številnih teorij. Njena najve°ja odlika je ta, da je ve°ravensko analizo uspešno sintetizirala v skladno celoto, s pomo°jo katere postanejo številne dimenzije jezikovne situacije in ideologije srbskih govorcev v Beli krajini razumljive strokovnjakom kot tudi lai°nim bralcem. Prof. dr. Dubravko Škiljan 2.755 SIT 11,50 € http://zalozba. ZRC-SAZU. SI