LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLIL letnik                             1922                                7. številka
M. Murko:
Slovenski jezik v Jugoslaviji.
nogo nesporazumov in težav prihaja v Jugoslaviji od nepoznavanja stvari in prilik. To bi se moglo dogoditi tudi z vprašanjem slovenskega jezika. Odobravam, da Hrvati in Srbi rabijo izraz slovenački, ker je najbolje, da uvajajo povsod pra* vilne oblike jugoslovjenski (ekavski seveda jugo* slovenski), Južni Slovjeni2 in Slovjeni sploh namesto Slaveni ali celo Slavjani. Treba je torej razlike, kakor govorimo in pišemo vsi tudi slovaški, Slovaško, Slovakinja, najsi imajo Čehi in Slo* vaki izraze slovensky, Slovensko, Slovenka. Ne more pa se go* voriti o srbohrvatskem jeziku in slovenskem narečju, kar se do* gaja tudi v znanstvenih krogih. Ti pojmi sicer niso vedno enaki. Prve stolice slovanskih jezikov na ruskih univerzah so se ime* novale «kafedry slavjanskich narečij« in ngmški se je tudi pisalo slavisehe Mundarten ali Dialekte. Danes to ni več navadno in tako se v znanosti med slovanske jezike šteje tudi slovenski, ki je razvil književnost v vseh panogah (ne samo v pesmi in pri* povedki) ter je po težkih bojih postal tudi organ javnega živ* t Ijenja. Ta slovenski književni jezik ima seveda tudi svoja narečja kakor vsak drugi jezik.
Ni dvoma, da je slovenski jezik najbolj soroden srbskohrvat* skemu in da se je iz njih, kakor sploh iz narečij vseh južnih Slo* vanov (torej tudi Bolgarov), mogel ustvariti en jezik, ali vemo, zakai se to žalibog ni zgodilo in ni moglo zgoditi. -Mi moremo
1  Za «Novo Evropo« v Zagrebu sem na prošnjo dr. Milana Čurčina napisal srbohrvatski članek «Slovenački jezik i književnost« ter ga čital v «Jugosloven* skem kolu» v Pragi. Na željo več praških Slovencev ga objavljam tudi sloven* sko, ker se mi samemu zdi potrebno, da se razbistrijo neki pojmi tudi v domovini.                                                                                                       (Op. pis.)
2  Najbolje bi bilo tudi pri nas uvajati: jugoslovenski, jugoslovenstvo.
(Op. pis.)
—   385   —
25
H
M. Murko:  Slovenski jezik v Jugoslaviji.
X
biti prav zadovoljni, da imajo zares vsi Hrvati in Srbi en knji* ževni jezik, kar je delo stoletij, ne samo zagrebških Ilircev in Vuka Karadžiča, kakor se večkrat površno pravi. Tu se pa vsi* ljuje vprašanje: zakaj ne bi mogli Slovenci iti za primerom hrvatskih čakavcev in kajkavcev? Kajkavsko narečje na Hrvat? skem je vendar skoro identično s slovenskim jezikom, posebno z njegovimi vzhodnimi narečji. Zagrebški Ilirci so tako združitev pričakovali in razen Stanka Vraza so se našli tudi drugi Slo* venci, ki so se pridružili Ilircem, ali to so bili samo poizkusi, ki niso imeli uspeha in ga tudi niso mogli imeti, ker so Slovenci, že sami razcepljeni po raznih deželah, bili politično in kulturno po* polnoma ločeni od Hrvatov in Srbov ter v svoji sredini niso imeli nobenih štokavcev, od katerih bi se bili mogli naučiti novega književnega jezika. To je storil edini St. Vraz, ki seje tudi preselil v^Zagreb, ko_jni_mogel svoje vzhodnoštajerske slovenščine po* vzdigniti na literarni prestol proti književnemu jeziku, ki so ga ustvarjali Kranjci od 16. stoletja. Vendar se tudi sam Vraz, ki je sjiaval z Vukovimi narodnimi pesmimi pod zglavnikom, nikoli ni naučil popolnoma štokavski ter je tragičen primer pesnika, ki se ni mogel popolnoma razviti, ker ni v mlajših ni v starših letih ni imel svojega prirojenega književnega jezika.
Krivo je torej, ako se večkrat trdi, da bi tudi Slovenci pisali danes srbskohrvatski jezik, ako bi bil «pobjedio» (zmagal) St. Vraz, a ne Prešeren. Prešeren ni nikogar premagal, ostal je samo v svoji sredini, pel je večino svojih divnih pesmi in po* vzdignil slovensko umetno poezijo v almanahu «Kranjska Čbe* lica» (1830.—1833.) takoj na evropsko višino pred Gajevimi «No* vinami» in «Danico». Vraz se je mogel od Prešerna samo učiti in se je tudi res mnogo naučil. Na drugi strani pa je imel tudi ilirizem velik vpliv na razvitek slovenskega književnega jezika in književnosti, tako da je «zmagal» tudi Vraz, kolikor je bilo to takrat mogoče.
Dobro. Historične in politične razmere, posebno po dualizmu, so Slovence ovirale, da se niti književno niso mogli združiti s Hrvati in Srbi, ali zakaj to ne bi šlo v svobodni Jugoslaviji? Žalibog zopet ne, ker so razmere v nekem oziru danes še slabše. Prej so skoro vsi Slovenci živeli vsaj v eni državi, ali danes je velik in najboljši del p^od Italijo, lepo število pa pod Avstrijo, ker ljudstvo na Koroškem še ni bilo dosti prosvetljeno ter se je med njim baš najbolj s tem agitiralo, naj ne gre v Srbijo in naj se ne posrbi. Z ozirom na Slovence zunaj naše države ne more torej biti ni govora, da bi se opustil ali opuščal slovenski književni
—   386   —

X
M. Murko: Slovenski jezik v Jugoslaviji.
X
jezik, ker bi se s tem slabili zamejni Slovenci in bi se dajalo našim neprijateljem v roke, najmočnejše orožje proti naši državi.
To so takoj občutili italijanski Slovenci in njihov vodja, dr. Jo* , sip Wilfan, je v «Slovenskem Pravniku« leta 1921. (št. 1—4, ^ str. 39—40) napisal članek «Jezikovno pravo v ustavi», kjer zahteva za slovenski teritorij popolno ravnopravnost slovenskega jezika ter naglasa, da v ustavi ni zajamčena, ker bo «tako zvani srbsko* hrvaškislovenski državni jezik» v teoriji, v praksi samo srbsko* hrvaški jezik. Moram priznati, da so tudi meni prihajale take misli, posebno ko sem videl, kako se važna načelna vprašanja rešujejo s stališča politične taktike in tajne diplomacije. Vendar sem ostal miren, ker popolnoma enako govori tudi ustava češko* slovaške republike o uradnem (oficijalnem) «československem« jeziku, a temu odgovarja tudi praksa.
Sploh je način, kako so Čehi in Slovaki rešili svoje jezično vprašanje, velike važnosti in more služiti za primer tudi drugim Slovanom kakor Rusom in Ukrajincem ter Poljakom in Ukra* jincem. Pri tem je treba vedeti, da so Slovaki pisali stoletja češki in da govore narečja, ki so mnogo bližja češkemu jeziku nego slpvenski jezik srbskohrvatskemu. Za najbolj i dokaz navajam, da Miklošič, ki ima v svojih gramatičnih in drugih spisih «srbski Ai^KMr-f-in hrvatski jezik» ter posebni «maloruski jezik», govori vedno samo o «češkem jeziku». Šele na koncu 18. stoletja so začeli ka* toliški Slovaki uvajati svoje narečje v književnost, protestanti pa šele v štiridesetih letih preteklega stoletja (v cerkvi pa se de* loma še danes moli in poje češki). Zakaj, to je jako zamotano in poučno vprašanje, ali največ so vplivali politični vzroki. Najboljši dokaz so Slovaki na jugovzhodni Moravi, ki so kulturno ostali Čehi. Danes je položaj tak, da tudi oni Slovaki bivše Ogrske, ki •stoje popolnoma na stališču državnega in narodnega edinstva, zahtevajo za Slovaško («Slovensko») kulturno avtonomijo, češki uradniki, profesorji in učitelji se morajo učiti slovaške oblike (to je glavno) in izraze, uradovati in poučevati slovaški, če tudi ni bilo nikakšnih šolskih knjig ter je praško ministrstvo šolstva in narodne prosvete moralo začeti izdavanje šolskih knjig z abe* cednikom. Nekaj časa je bil minister narodne obrane dr. Mar* kovic, ki je svoj prvi proglas na celo armado izdal — slovaški. Sedaj se pripravlja zakon, po katerem bo avtentični tekst za* konov češki ali slovaški, kakor je bil predložen v državnem zboru. Ni treba, da je vse v Jugoslaviji enako, ali na vsak način kaže od Masarvka in njegovih sodelavcev se učiti tudi tega, kako se v pravem demokratskem duhu rešujejo jezična in plemenska
—   387   —                                       25*
X
M. Murko: Slovenski jezik v Jugoslaviji.
X
vprašanja. Naj ne bo pri nas lažnih masarvkovcev tudi na tem polju! Tudi to ne bi smelo biti, da neki hrvatski časniki iz stran* karskih ozirov krivo pišejo o slovaških razmerah ter črpajo svojo modrost še danes iz «Pester Lloyda».
Ni prvikrat, da naglašam, kako bi bilo treba proučiti tudi razmere med Švedi, Norvežani, Danci in Islandci, ki uvajajo vedno bolj svoja narečja v književnost, ali čitajo tudi knjige
*«*.                svojih  najbližnjih   sorodnikov.   Tudi v tem oziru so obveljale
'? Yt*J%AJ&* besede Prešernove, ne pa Vrazove.
Treba je tudi vprašati, kaj Slovenci sami mislijo o bodočnosti svojega jezika. L. 1913. je priredil dr. Bogumil Vošnjak, sedanji poslanik naše kraljevine v Pragi, v «Vedi» anketo «o jugoslo* vanskem vprašanju«, pri tedanjih razmerah glavno o razmerju med Slovenci in Hrvati. Ne more se reči, da stoje vsi odgovori 32 učenjakov, pisateljev, umetnikov in javnih delavcev na po* sebni višini; našli so se n. pr. še Hrvati in Slovenci, ki so mislili, da ovira približanje — Vukov fonetični pravopis. Za popolnoma nepotreben je proglasil «slovenski jezik (dijalekt)» Franjo Supilo ter je našel «u zadnjem upravo ostentativnom isticanju sloven* skoga   dijalekta samo pogibelj za potpuno   narodno   jedinstvo Hrvata, Srba i Slovenaca». Vseučiliščni profesorji Josip Šilovič, Ladislav Polič in plocentTtogumil Vošnjak, smatrajoči Slovence, Hrvate in Srbe «za jednu etničku i jezičnu skupinu», so prišli do sklepa (Veda III. 312): «Slo venski jezik, ko ji se lijepo razvio ti je* kom druge polovice prošloga vijeka i stvorio svoju literaturu, mora uz južnoslavensko kulturno jedinstvo ostati sačuvan u stru* kama, u ko jima je njegova eksistenci] a posve opravdana. Lijepa če se književnost i u napredak služiti slovenskim jezikom. Slo* venski če  jezik ostati i  jezik javnog života, službeni jezik u kraljevinama i zemljama, zastupanim   na   carevinskom   viječu. Saobračaj sa narodom ne može se vršiti inače nego slovenskim jezikom. Lijepa književnost, novine i pučka literatura štampat če se i nadalje u slovenskom jeziku.» Za to so potrebne «funk* cije narodnog  saveza,  jedinstvo na polju znanosti i jedinstvo trgovačkoprometnog    jezika«.    Temu    gibanju   naj    pomagajo: «Zajednički  znanstveni  jezik,  zajednički  stručni  časopisi i  za* jednički   rad   Akademije«   (t. j. zagrebške).   Ali  tudi   od   tega je  B. Vošnjak  v   svojih   «Študijah  k  problemu   jugoslovanske narodne   misli»   (Veda   IV.   1. 1914.)   nekoliko   popustil,   kajti zagovarjajoč  centralizacijo  v  znanosti,  vendar  piše   (str. 218): «Da se bo vporabljala v našem jednotnem znanstvenem slovstvu še slovenščina, je gotova stvar. Glavna dolžnost je za slovenskega
—   388   —
X                              M. Murko: Slovenski jezik v Jugoslaviji.                              x
znanstvenika, da smatra vse dežele, kjer bivajo Južni Slovani, za svoje znanstveno področje, da natančno zasleduje vse pojave in je informiran o vseh smeren. Ta jedinstvenost je mogoča, ne da bi se pisalo samo v hrvatskem in srbskem jeziku.»
Prof. Fr. Ilešič, ki se je mogel pred vojno smatrati za največ* c/ife-^c jegazagovornika pretapljanja Slovencev v Srbohrvate, vendar pravi (Veda III., 166): «Ni želeti, da Slovenci sedaj hipoma in za vse kulturno javno življenje opuste svoj jezik.» Treba je širiti znanje srbskohrvatskega jezika ter pisati «čisto znanstvene stvari» srbskohrvatski.
Še bolj priporočajo, naj se zbližujemo polagoma in previdno, drugi zagovorniki. Zanimivo je, da je socijalni demokrat dr. H. Turna s socijološkega stališča zastopal jezično in narodno avtonomijo. Pripovednik dr. Ivo Sprli je smatral na podlagi svojih opazovanj, pač največ v Istri, vsako «hrvatarenje» za škodljivo, dokler se Slovenci ne odločijo za poslednjo konsekvenco, da opuste popolnoma svoj književni jezik, kajti «kot Slovence* Kranjce se noben inteligenten Hrvat za nas ne zanima in nima tudi nobeden simpatij za nas. Večjega preziranja naše kulture nisem našel niti v srcu Nemca ali Italijana, in kar je na vrhu tega omalovaževanja, je — fraza» (Veda III., 99). Treba je pom* niti tudi ta glas, ker marsikaj pojasnjuje, posebno tudi to, da se i neki Slovenci preveč ponašajo s svojo kulturo ter gledajo čez rame Hrvate in Srbe.
Med staršimi pisatelji je zanimiv pojav Janez Trdina, ki je /^3k^,q služil v Bachovi dobi na Reki in kot ognjevit Jugosloven moral J zapustiti svojo službo; živel je dalje v svoji [dolenjski^ domovini in postal eden izmed najboljih slovenskih prozajikov.
Med najnovejšimi pisatelji je treba omeniti Ivana Cankarja.           fc %>s
. Ko sta zagrebška in beogradska akademija s pomočjo Slovenske Matice pripravljali južnoslovensko enciklopedijo, je dobil tudi Cankar povabilo, naj napiše svoj životopis. Napisal ga je, ali ne za Slovensko Matico, ampak najprej za podlistek «Slovenskega Naroda» ter ga je začel takole (Moje življenje, v Ljubljani 1920): «Nedavno je »Slovenska Matica* razpošiljala po naših krajih for* mular, na katerega naj bi ljudje napisali poglavitne zanimivosti iz svojega življenja in nehanja. Tudi jaz sem dobil tak formular, P»a nisem vedel, kaj bi z njim. Besedilo je namreč hrvaško, moj občevalni jezik pa je doma edinole slovenski. Državni uradi so se naučili slovenščine, morda se je bo sčasoma tudi .Slovenska Matica'. Še hujše pa je bilo, da so vprašanja na tisti poli raz* odevala za svojega očeta c. kr. profesorja, ki deli človeško delo v
—   389   —
X
M. Murko: Slovenski jezik v Jugoslaviji.
K
,perijode' (,Schildern sie mir die zweite Periode Schillers!'), člo* veško življenje pa v rubrike sub a), b) in c). Iz teh in takih raz* logov sem izročil formular dekli, da podkuri z njim.»
Vsekako je Cankar storil krivico našim kulturnim zavodom,
"  kajti mogel je prav lepo odgovoriti na hrvaška vprašanja, ali
takšen je bil oni Cankar, ki je bil med svetovno vojno interniran
- • za svoje jugoslovensko mišljenje in napisal v največjem trpljenju
i* • najlepše delo jugoslovenske vojne književnosti (Podobe iz sanj).
Po zedinjenju se v književnosti ni mnogo izpremenilo. Raz?
širilo se je najbolj število časnikov, ki izhajajo vsi v slovenskem
jeziku. Za srbskohrvatski jezik se je moglo storiti mnogo v zna*
nosti, ako bi bilo ostalo pri namenu, naj se ne odpre takoj uni*
verza v Ljubljani, ampak naj se slovenski profesorji in docenti
zberejo na zagrebškem vseučilišču in naj polagoma pripravljajo
ljubljansko. Ni tukaj časa in mesta razpravljati, zakaj ni došlo do
VtMktega. Danes se predavajo v Ljubljani   bogoslovske,   pravniške,
0 prirodopisne, historičnofilološke, tehnične in deloma medicinske
znanosti slovenski in vsak učenjak najrajši tudi največ piše v
jeziku, v katerem predava. Stavba slovenske kulture je torej do
strehe dozidana, četudi ni popolnoma izzidana. Ustanovilo se je
tudi «Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani«. Ko
je beogradski «Novi Život« obrnil «pažnju svih političkih i kul*
turnih radnika» na tako nevarno početje, je dokončal «Ljubljan*
ski zvon» (1921., str. 638—640) kratek odgovor z «zlatimi» be*
sedami: «Čuvaj svoje i ne diraj u tudje!» Ustanovitelji društva
pa so se mogli že sklicevati na govor Jovana M. Žujoviča, pred*
sednika srbske kraljevske akademije, ki je v prvi slavnostni seji
po vojni izrazil željo, da se poleg obeh središč za višjo znanost,
v Beogradu in Zagrebu, «što skorije otvori slično i u Ljubljani,
i da sva tri stupe u najprisnije zadrugarske veze, koje če takodjer
ujamčavati naše narodno  i državno  jedinstvo».  Tem besedam
se morem samo pridružiti, kajti znanstvenih središč, v katerih se
resnobno dela, ne more biti nikoli dovolj. Tako imajo tudi Poljaki
-   že sedaj poleg svoje krakovske akademije, ki prekrasno deluje,
Towarzystwo naukowe v Varšavi, Lvovu, Poznanji in Torunju.
Po_ysem tem ni nobenega upanja, da bi se mogla raba slo*
venskega jezika v doglednem času zmanjšati ali da bi ga bilo
' popolnoma konec. To bi se moglo doseči samo tako, da se srbsko*
hrvatski jezik uvede izključno v vse šole, urade in cerkev. Ali
ci kdo hoče na to misliti in kdo more to izvesti! Mislim, da za to
nimajo volje in moji niti ljudje, ki še živijo v romantičnih pojmih
velikosrbstva ali hrvatskega «steklištva» (njemu so bili Slovenci
¦
—   390   —
X                              M. Murko: Slovenski jezik v Jugoslaviji.                              >j
«planinski Hryati»), ki bi hoteli kopirati lažni nemški libera* lizem in madžarski imperijalizem, niti oni, ki vidijo napredek v pohlepnem materijalizmu in grobi'sili. Priznavam, da bi jaz tudi kot slavist imel rajši čim manj slovanskih jezikov in da bi biTza svojo osebo srečen, ako bi imeli vsaj v Jugoslaviji samo en književni jezik; drage volje bi tudi deloval za tako jedinstvo, kakor sem se vedno boril za književno jedinstvo Hrvatov in Srbov, ali kot znanstvenik moram iz dejstev preteklosti in seda* njosti slovenskega jezika delati resnične sklepe in se ne morem pregrešiti proti pojmom prave demokracije.
Treba se je ozreti na vprašanje, jeli slovenski «separatizem» tako velika nesreča, kakor se misli in govori. Ne, mnogo večja nesreča bi bila, ako bi bil «zmagal» St. Vraz ter Slovenci ne bi bili dali jugoslovenskemu edinstvu Prešerna, Levstika, Jurčiča, Stritarja, Gregorčiča, Kersnika, Tavčarja, Aškerca, Župančiča, Ivana Cankarja in drugih pisateljev in ne bi tudi v bodočnosti razvijali vseh moči svojega nadarjenega ljudstva.
Razume se, da se morajo v bodočnosti Hrvati in Srbi sezna* njati s,slovensko književnostjo, Slovenci pa še bolj s hrvatsko in srbsko. Slovenska pesem, narodna in umetna, se vendar že rada poje v celi državi, zakaj ne bi bila pristopna tudi tiskana pesem in pripovedka? Kdor ima dobre volje, lahko odkrije z malim trudom mnogo lepote v neznanem mu, ali vendar tako sličnem svetu. Po smrti Ivana Cankarja, ki je bil tudi mnogim Slovencem težko razumljiv, je napisal Niko Bartulovič v «Književnem Jugu» najboljši nekrolog z analizo in karakteristiko pesnikovega delo* vanja. Pri Isidori Sekuličevi pa sem opazoval, kako se je naučila slovenski, kolikor je treba, ko je predelala Prijateljevo knjigo o ruskem realizmu. Neki hrvatski in srbski pisatelji so tudi že *    opazili, da ima slovenski jezik svoje posebne lepote, n. pr. naglas
na poslednjem zlogu, tako da se lahko delajo dovršeni jambični \j y^ in anapestični verzi ter močne moške rime in asonance. Kdor se hoče o tem prepričati, naj prečita samo Prešernove pesmi «Kam»          Ayu
in «Pevcu». A kolikokrat sem slišal od ruskih filologov, kako jim ugaja slovenski jezik zaradi istih in drugih posebnosti.
Že St. Vraz se je bal, da slovenski pisatelj ne bo mogel živeti od svojega dela. Sicer je že tudi to mogoče, kakor smo videli pri Ivanu Cankarju, ali vprašajmo se, je li prava sreča za knji* ževnost, ako je pisatelju njegov poklic obrt. Od same žurnalistike pa^ se more tudi pri Slovencih lepo živeti. Slovenske knjige tudi niso bolj drage nego srbskohrvatske, pač pa nasprotno. Znanstveni
—   391    —
X                                 M. Murko: Slovenski jezik v Jugoslaviji.                                 X
spisi imajo povsod omejeno število čitateljev in ne morejo iz? hajati brez državnih in drugih podpor. Mnogo je odvisno tudi od stroke. Ne more biti znanstvenega jezika z večjim področjem nego je nemški, ali tudi za Nemca je bolje, da piše o nekih pred* metih, n. pr. orijentalistiki, angleški ali francoski. Pri «Vedini» anketi je tožil prof. Fr. Ilešič, da leže znanstvene knjige Slovenske Matice nerazrezane pri članih. Res, ali kriva je bolj Slovenska lWvy/|«^Matica, ker ni že davno razdelila znanstvenega dela od popular* nega in beletrističnega. A kar se tiče učnih knjig, ki jih bodo pisali naši univerzitetni profesorji, morejo biti Hrvatu in Srbu vsaj toliko razumljive, kolikor so mu danes nemške, francoske in češke, iz katerih se navadno uči z večjo muko. Glavno je, da bodo dobre.
Moramo torej računiti z dvema književnima jezikoma v Jugo*
slaviji, ali storiti vse, da se to zlo čim bolj pomanjša in ublaži.
Kakor v mnogih vprašanjih, iščimo tudi tukaj zdravila in tolažbe
v jugoslovenstvu. Ako smo ena država in eden narod v višjem
pomenu te besede, moramo enako ljubiti ali vsaj spoštovati vse
naše, kar je lepo in dobro, in zato je treba najprej vse poznati.
Prvo nalogo imajo vse šole od ljudske do univerze. Čitanke mo=
rajo podajati sliko cele  države, buditi smisel za kulturo vseh
krajev. 2e rano se morajo Slovenci seznanjati s srbskohrvatskim
jezikom, ali naj .se, 'ga jih ne uči kakor kakega tujega, posebno
-šcne kakor latinskega ali grškega. Jaz sem še danes hvaležen svo?
n >«. -7vA/<r/ jemu profesorju slovenskega jezika — bil je matematik in fizik
4Xcw(/-i — ki nam je že v drugem gimnazijskem razredu čital Vukove
2^f**tcnarodne pesmi.
"* Hrvati in Srbi se morajo vsaj v srednji šoli itak seznanjati s svojimi narečji, s čakavskimi in kajkavskimi narodnimi pesmimi in pisatelji; torej je popolnoma naravno in lahko, da se smisel za kajkavsko narečje razširi še na slovenski jezik. Mnogo more pri tem pomagati stari cerkvenoslovenski jezik, ker temeljni pojmi o polglasniku, jatu, nosnikih itd. so j ako porabni pri raz* laganju zgodovine naših jezikov in njihovih narečij. Zaradi tega se naj staroslovenščina uči dalje v srednjih šolah ali zopet uvede; o tem niti ne govorim, da je potrebna za srednjeveško književnost, ki je vendar sestavni del srbskohrvatske kulturne zgodovine. Se* ^veda se tudi staroslovenski jezik ne sme učiti kakor kak klasični, iz stare književnosti pa se zbira samo ono, kar ima kulturno vrednost. Razume se, da je za vse to treba v vsej državi jako dobrih učiteljev srbskohrvatskega in slovenskega učnega jezika, katere nam mora ustvariti naša slavistika. Tu se ne sme čakati,
X                              M. Murko: Slovenski jezik v Jugoslaviji.                              X
da pride nov naraščaj z naših in drugih slovanskih univerz, am* pak treba je prirejati tudi kurze za sedanje učitelje srbskohrvat* skega in slovenskega jezika, da popolnijo svoje znanje v tem oziru.
Vsi visokošolci, ne samo slavisti, naj ne sede ves čas v enem ^ mestu, vsaj en semester naj gredo v vsako naših glavnih mest.  «¦ Tudi profesorje kaže zamenjavati ali vsaj klicati na predavanja, 't kakor se to dela v drugih državah in se pripravlja tudi pri Čehih in Poljakih. Sploh mora tekmovanje med našimi univerzami roditi ' dober sad; vzajemna kontrola in stvarna kritika znanstvenega dela bo dvigala njihov nivo ter posebno ovirala, da ne pridejo na  * * vseučiliške stolice samo «domači sinovi» ali protežiranci različ*  » nih klik, kakršnih je povsod na svetu.
Domača slavistika mora še sploh mnogo delati za šolo in živ? ljenje. Za široke kroge je treba kratkih gramatičnih pregledov, v katerih se Slovencem točno opisujejo in dobro razlagajo bistvene razlike srbskohrvatskega jezika, za Hrvate in Srbe pa knjig, ki jih enako uvajajo v slovenski jezik. Posebno važni so diferen* cijalni slovarji, v katerih se zbirajo in razlagajo besede, ki so po* polnoma različne ali pa se enako glase, imajo pa drug in sem ter tja prav neugoden pomen. Potrebne so tudi čitanke, v katerih se Slovencem kratko opisujejo dežele in mesta, zgodovina, knji* ževnost, življenje in navade Hrvatov in Srbov in narobe (pr. Sme* tankovo češko čitanko v Goeschenovi zbirki). Strašno naivni članki in potopisi v časnikih in časopisih pričajo, kako malo se še poznavamo. Dalje je treba izdajati vzorna dela hrvatskih in srb* skih pisateljev z dobrimi uvodi in razlagami in podobno slovenskih za Srbe in Hrvate.
Naj bodo strokovnjaški listi skupni in naj piše v njih vsak po svojem, je stara in upravičena želja. To velja tudi za termino* logijo, ki naj bo kolikor mogoče skupna. Na to se mora posebno paziti pri novih zakonih in novih znanstvenih delih; staro termino* logijo pa naj sistematično in razumno revidirajo strokovnjaki, filologi in pisatelji (ne samo filologi ali strokovnjaki!). Seveda morajo najprej sami Hrvati in Srbi izenačiti svoj jezik v raznih strokah, posebno pravniški, in ne smejo misliti, da je vse dobro, kar so stvorili srbski zakonodavci že v prvi polovici 19. stoletja, » ko se še v Srbiji niti ni pisalo v čistem narodnem jeziku, ali kar so prevedli in skovali hrvatski pravniki. Tudi pri Slovencih je dobrih domačih izrazov in neologizmov, ki zaslužijo, da se občno sprejmejo, kar mi je še lani omenil pokojni profesor Tihomir Ostojič. V interesu samih oblasti se je treba tudi izogibati iz* razom, ki imajo v raznih krajih popolnoma drug pomen. Kakor
—   393   —
H                              M. Murko: Slovenski jezik v Jugoslaviji.                              x
Zagorec more tudi Slovenec zahtevati, naj ga ne sodijo po «kri* vičnem» (kazenskem!), ampak po «pravičnem» zakonu. In kaj more biti za Slovenca hujšega nego «nadležni» (beseda je v srb* ščini še nepotreben rusizem!) urad! Najlepši primer za definicijo ironije. (Glej tudi «počasni adjutant» i. dr.)
Kar se tiče nalog književnosti in gledališča, ni treba tukaj po* sebe govoriti. Poudaril bi samo, da morajo posebno časopisi in revije mnogo več paziti na važnejše kulturne pojave v celem na* rodu. Treba je tudi povsod poleg dobrih časnikov bolj širiti še časopise in knjige. V slovenskih kavarnah ^seAfore n. pr. še najti vse nemške ilustrirane in beletristične liste kakoi: do vojne, zastonj pa tam iščeš hrvatske in srbske. Naše knjigarne, ki sploh niso dovolj organizirane, ne vršijo svojih dolžnosti. Tega niti ne vpra* šam, koliko se nahaja slovenskih knjig v Zagrebu, da o Beogradu niti ne govorim, in zakaj so tam bolj drage nego v Ljubljani.
Mnogo ustvari življenje samo, posebno uradno, parlamentarno, trgovsko in vojaško. Jaz bi predlagal, naj ,se//|mirom več urad* nikov, posebno mlajših in neoženjenih, seveda tudi najboljših, pošilja na krajši čas iz Slovenije v Beograd, beograjskih in drugih pa v Slovenijo. Za Slovence bo dobro, ako se seznanijo s centralno upravo in s tamošnjimi nazori, da se tudi otresejo nepotrebnega formalizma in pedantnosti, Srbom pa ne bo škodilo, ako vidijo bolj napredno upravo tudi na mestu ter se prepričajo, da so n. pr. dobre registrature, arhivi in knjižnice v ministrstvih in druge «švapske bespolice» vendar potrebne in koristne. Srbski in hrvatski profesorji, uradniki in vojaki pa naj ne bodo nesrečni, ako morajo njihovi otroci hoditi v slovenske šole, ker ravno tem potom se odgajajo najboljše moči za centralne in druge urade, ki imajo delo s Slovenci, toliko moči rja ima vendar vsaka rodbina, da se otrok nauči dobro tudi njenega jezika.
Slovenci sami se zavedajo, da so razmerno majhen del cele države in naroda, oni računijo z državnimi potrebami ter so pri* pravljeni na neke žrtve. Takoj na početku svojega parlamentar* nega delovanja v Belgradu so slovenski poslanci izjavili, da za* - pisnika ni treba citati tudi slovenski, uradniki so se navadili čiri* lice, dasi to mnogim ni bilo lahko, posebno ako je slabo pisana, vjjudstvu se ni nikdo branil cirilskih napisov na železnicah, v mešanem društvu Slovenci radi «hrvatarijo», sem ter tja več nego je treba, kajti mislim, da je tudi Hrvatu in Srbu bolj prijetno slišati čisti, pravilni slovenski jezik nego da Slovenec lomi nje* govega. Da se lahko razumemo, se vidi povsod, kjer se shajajo Slovenci, Srbi in Hrvati. Seveda je treba malo vaje in dobre volje.
—   394   —
K
Juš Kozak: Tehtnica.
X
Juš Kozak

Tudi tukaj dela čas svoje delo. Ne ovirajmo prirodnega razvoja, ljubimo in spoštujmo se vzajemno, ne stvarjajmo nikakšnega slo* venskega vprašanja, tudi ne s tem, da leže slovenski akti v uradih dalje, nego je to žalibog itak navada! Samo tako more v bodočih pokolenjih izginiti tudi slovenski književni jezik, kar pa bodi nji* hova skrb.
<Konec> '   '/® /1/$
Tehtnica.
f am! V pretrganem sopenju se krha onemogla jeza. Pod stropom umira dvoje bledih žarnic. — Zunaj se je zgostila tema, da bi se je človek lahko opri* jemal. Skozi zastrte zavese sili v sobo, kjer begajo blodne oči pod oroselim čelom pred žgočimi sli* kami. — Altar vriskajočega zlata leži v razvalinah. Poleg njega stoji on, osameli svečenik samopašja in pogoltnosti. Krčevito love prsti izmuzle cekine, pa se zavedajo, da grebejo le med penami lastnih sanj.
Gleda in gleda bežeče malikovalce svoje osebe. Kako jadrno ga zapuščajo!
V Škrinjarjevo in Kolarjevo naročje jih goni smrad njegovega pogina in onadva se škodoželjno hahljata. Razkoračena in na* pihnjena od prešernosti, odpuščata grehe prejšnjega izdajstva. On pa plačuje za njih botanje.
Od zadej ga nekdo davi, da muvro mravljinci po životu, pa se ne upa ozreti. Predobro čuti mrzle roke, naštevajoče mu grehe, za katere ni poslednjega kesanja. Ogoljufani za skorjo kruha, stoje neizprosno med njim in bogom.
«0, poznam te, skovir, ki si noč in dan skovikal krog moje hiše, da si zdramil svojo golazen! Procesije z Onega sveta, praviš, da si speljal na svet.»
Skrivil je svoj vrat od jeze in strahu, kajti zapekli so ga inženirjevi pogledi na tilniku.
Skozi množico se rine čevljarček, žrtev njegovega očeta. Prvi bi se rad oprijel izprožene Brajdine roke.
«Hišico ti ponujam, za katero te je moj oče ogoljufal, slišiš, čevljarček!«
Toda že odgovarjajo zanj brezštevilni: «Če palačo, ni odveze!»
Med razvalinami se valja ponorela ženska, objemajoča z levico dvoje otrok, z desnico pa zbira Janezove kosti. Razum ne ugladi več njene pesmi.
395