Relmmichlova povest podamačena Ime ji je bilo Leja; bila je hči krojača žnidarja v Grabnjah v koroških hribih. To redko Jjne ji je izbrala njena botra. Spomladi leta 1903. je namreč šla z romarji v Rim, kjer je videla papeža Leona XIII. Tako je bila za papeža navdušena, da je po sili hotela, naj Žnidarjevo dekle, ki je kmalu po njeni vrnitvi iz Rima prišlo na svet, dobi pri krstu ime tega velikega papeža. ' Leja je bila Žnidarjev prvi otrok in je ostala tudi edini njegov otrok. Njena mlada leta so bila zares z rožicami postlana; kajti oče in mati sta jo oba razvajala in ker je Žnidar imel poleg svoje krojačnije še tudi malo kmetijo, ni bilo treba vsakega krajcarja dvakrat obračati. Ko pa je prišla Velika vojska, se je tudi pri Žnidarju na slabo obrnilo. Oče je moral na vojsko, mati, ki je že jela bolehati, je dala zemljo najemnikom — tako se je zgodilo, da sta s hčerko živeli v hudem pomairjkanju. Skrbi so priklenile itak že rahlo ženo na postelj in proti koncu vojske je umrla, Žnidar pa se je takoj po vojski drugič oženil. Zdaj so se začeli za Lejo hudi časi. Bolj ko je oče dekle rad imel, bolj je mačeha mrzela bledikavo, nekoliko trmasto pastorko. Kregala se je zaradi vsake malenkosti nad njo, še kruha ji ni privoščila. kadar pa moža ni bilo doma, jo je tudi udarila. Leja, ki je bila nagle jeze, je mačehi zoprvala, kjer je mogla, nazadnje pa je ušla in se zatekla k teti na Ravne. Ker pa je imela teta sama dovolj otrok, jo je spravila k nekemu znanemu in dobrotljivemu trgovcu v Trbiž; lepo mestece pod Višarjami, ki jk po svetovni vojski prišlo pod Lahe. , V sedemnajstem letu je bila Leja, koje prišla h gospodu in gospe Poltnik v Trbiž. Tu si je kmalu opomogla. Bleda lica so ji zardela, postala je krepka in postavna in je bila vsa srečna sredi prelepih koroških planin in višarskih hribov. Gcspod in gospa pa sta bila res dobra. Vzljubila sta čedno in hvaJežno dekle, ki ni imelo druge napake kakor svojo naglo jezo, in sta jo imela vedno rajši. Dejala sta ji, da lahko ostane pri njih, dokler hoče. Po enem letu sta jo vzela v svojo trgovino za učenko, pozneje pa za pomočnico. Leja je bila pridna, imela je veselje s trgovino in si je zaslužila prav lepe denarje. Sedem let je že bila pri Poltnikovih in ni mislila na to, da bi se vrnila domov. Tedaj je dobija nekega dne tako pismo od očeta, da se ji je ta kaf zasniilil. Pisal ji je, da je doma vse narobe, da ima z drugo ženo dva majhna otroka, od katerih je eden bolj bolen kakor drugi, da žena od njih nikamoij ne more. Nikogar ni, ki bi bil za na polje, tako dat i-e grunt že čisto zanemarjen. Dekle ne moreta imdti, ker je ni s čim plačati; s krojačnijo je slaba in pb vrhu še revmatizem, ki se ga je na vojski nalezel; tako ga včasih prime, da po ves teden ne more igle vdeti Za božjo voljo je prosil hčerko, naj bi vendar prišla domov, da bi pomagala, drugače si ne ve nobene pomoči ne. Tudi tega ji ne more prikriti, da je ona še vedno njegov najljubši otrok in da vedno misli nanjo; ko bi jo le pri sebi imel, se mu zdi, bi bilo vse bolje in laže. Mačehe na.i se nikar več ne boji... To bridko pismo jo je ganilo in oživilo v njej spet spomin na očeta. Čeprav se je od svojih trbiških dobrotnikov le težko ločila, kajti gospod in gospa Poltnik sta ji bila kakor oče in mati, je vendar sklenila, da pojde domov. Solze so ji obilno tekle, ko se je poslovila, tudi gospod in gospa Poltnik sta se jokala in ji venomer rekala, naj se le spet vrne, če bi ji bilo doma slabo, Poltnikov dom ji je zmeraj odprt... Ko je prišla Leja domov v Grabnje, je nihče, niti oče, ni spoznal. Bila je velike postave, v lice vsa cvetoča, lasje so ji bili mehko plavi, oči temnomodre — biia je zares lepa. Kmalu so ji na vasi prideli ime: lepa Leja. Ta ali oni ji je rekal: prevzetna frajla, kajti oblačila se je bolj po mestno, govorila pa tudi ni več čisto po domače. Dekle, ki je bilo v Trbižu razvajeno, se je le težko >pet privadilo na domačo sirovščino pri Žnidarju. Domačija je bila vsa zanemarjena. Žnidarjeva druga žena ni znala gospodinjiti in ne skrbeti za red. Dva otroka je imela z Žnidarjem: prvi je bilo dekle, ki je imelo škrofeljne, dečku pa, ki je bil eno leto mlajši, so po škrlatinki bile oči napol slepe. Leji sta se otroka smilila; vdala se jima je in si kmalu pridobila njuno ljubezen. Mačehi je bilo to še menda kar po volji. Ženska se je sprva bolj po strani držala in si ni upala preveč na pastorko, ki je postala tako postavna in gosposka. Ali to je bilo le nekaj tednov; potem pa je že spet začela godrnjati in zbadati. Oče je bil ves srečen, da ima spet svojo Ijubo Lejo; če je le mogel, ji je napravil kako veselje; včasih je take počel z njo, kakor da je še mičken otroček. Prav zaradi tega je prišlo do nove vojske v hiši. Mačeha ji je zavidala moževo ljubezesn, jela jo je obrekovati in hujskati proti nji, Leja pa ji tudi ni bila tiho; kadar jo je jeza premagala, ji je brusila take V obraz, da so mačehi sapo jemale. Pri Žnidarjevih je bilo hujše ko prej in ni minil dan brez treska in krega. Leja, ki ni bila več ono nebogljeno dekletce kakorl nekdaj, ni mogla več vzdržati. Nekega dne je dala. očetu od denarja, ki ga je prinesla s seboj iz Trbiža, nekaj sto šilingov* in ga prosila, naj si najame za ta denar kako deklo, ona ne more več pri hiši ostati« Zaman jo je oče prosil in jo rotil, zaman se je po* stavil med duri in ji branil iz hiše, Leja je šla. ŠJa je k Miloniku, ki je imel v Ziljskih planinaH svojo planino, kjer je bila čez leto njegova števibia živina, za katero je skrbela planšarica. Milcaiik jo je z veseljem sprejel in jo poslal za planšarico na svojo planino. Leja si je dejala, da ostane čez leto v planini, na jesen pa se vrne na Laško v Trbiž. Ali vse se je zasukalo drugače. Za Lejo se je oziral ta in oni, ta in oni jo je zadnje tedne pobaral za roko in srce, najbolj pa je silil zanjo Urbančev Tonč, premožen kmet v Podhomu. Dekle je zavrnilo vse po vrsti, najodločneje pa Tonča, ki je veljal za čudaka in človeka, ki ne more biti pri kraju, pa še za strastnega divjega lovca, ki ga niti najbolj prebrisan lovec ali orožnik ne more zasačiti. Bolj ko kdaj prej si čul zdaj v Grabnjah in okolici Lejin priimek: »prevzetna frajla«, da, ljudje so jeli celo govoriti, da je ona, prevzetnica, kriva, da sta se z mačeho skregali. Ta očitek pa je takoj utihnil, ko so pri Žnidarju v kratkih šestih tednih štiri dekle prišle in šle. Delj kakor štirinajst dni nobena ni ostala pri sitni, prepirljivi in jezični Žnidarici. Izn6nada pa se je nekaj zgodilo, kar je življenje pri žnidarju čisto izpremenilo. Nekega jutra je šla Žnidarica v Hom, češ da si gve po novo deklo, zvečer pa je ni bilo več domov. Drugi dan opoldne so jo našli mrtvo pod Homsko skalo. Pastirji so pravili, da se je utrgala peč in zadela v Žnidarico, da jo je spodneslo in vrglo v prc- ad. Čim so jo pokopali, se je Leja vrnila k očetu. Ni bila samo pridna in modra gospodinja, ampak tudi skrbna mati ubogima sirotama. Ali drugače se je zdaj po mačehini smrti vsa spremenila. Bila,je potrta, otožna in tiha; včasih se je kar vsa stresia, kakor da jo obhaja huda misel. (Dalje prihodnjitŁ) * šiling je veljal kaldh osem dlnarler.