Tomaž Povšič
SLOVENEC DANES TOSTRAN IN ONSTRAN MEJE (Kdo je, kako živi, kam gre)
Mogoče ni odveč, če v uvodu povem, da pripadam tistemu primorskemu rodu, ki je bil - če sem nekoliko prizadet ali humorističen - nekoč premlad,da bi bil prišel med prvoborce, danes pa je prestar, da bi se imenoval zlata mladina. V spominu so nam ostalo zadnja leta fašizma, od blizu smo doživljali osvobodilni boj, oblikovala pa nas je povojna slovenska gimnazija; na univerzi smo skušali nadaljevati s tradicijo primorske kulture in narodne zavesti ter tako ustanovili Primorski akademski zbor "Vinko Vodopivec".
Ustavil se bom kar pri prvi točki tupelškega sporočila, se pravi pri tradiciji naše kulture, pri narodnem ponosu. Vsi vemo, kaj ta tradicija pomeni (Gregorčič, Kosovel, Bazovica, primorske brigade itn.), o zanima nas, kaj je s temi stvarni danes. Že tam nekje, ko so odšli partizani iz Trsta, ko se je pojavila razlika v življenjski ravni, ko smo se čutili opeharjene po mirovni pogodbi, in še zaradi drugih poznejših dogodkov se je začela naša narodna zavest krhati,se je začel majati naš narodni ponos. Za mednarodnim ugledom Jugoslavije so bile domače razmere včasih take, da so zahtevale od človeka, posebno še od primorskega Slovenca večkrat samozatajevanje in trdno vero v prihodnost. V tem kratkem nastopu želim zelo prepnasto podati nekaj osebnih, sicer nepovezanih opažanj in ugotovitev.
Današnje stanje tostron, oziroma za vas onstran meje, je tako, da nam je marsikdaj nerodno, ko vidimo zagnanost zamejcev, ki v mnogo manj ugodnih razmerah živijo bolj kulturno, bolj družabno, bolj narodno zavedno. In kateri so ti naši naglavni grehi ?
Nevera v samega sebe, občudovanje vsega tujega, hedonizem, "Kranjec moj, ti le dobička iščeš," bi rekel Prešeren, politična opreznost in splošna hi-navščina, nepoznavanje narodne zgodovine in zemljepisa, neodgovornost za jutrišnji dan in tako naprej v nedogled. Dogaja se, da noš izobraženec reče: "Ne grem v Trst, saj ne znam italijanski," medtem ko koroška delegacija v Ljubljani opozarja in prosi Slovence, naj za božjo voljo vendar govorijo slovensko, kadar so na obisku na Koroškem] Dogaja se, da cvet naših deklet služi zabaveželjnim avonturistom, ki prihajajo z avtomobili in nekaj lirami,medtem ko naša mladina ne ve, kje je Bazovica, Nabrežina, Speter Slovenov itd., bodisi zato, ker se o tem ni učila, bodisi ker na zemljevidih, tako slovenskih kot italijanskih, piše samo po italijansko. Dogaja se, da se ob televiziji in avtih zapiramo popolnoma vase in ne poznamo več skupnega družabnega življenja. Pri nas prirejajo zares množične in ljudske izlete v glavnem le še duhovniki. Pri vas z nobirkami postavljate domove in delate igrišča, pri nas razpadajo prosvetne dvorane in zadružni domovi. Včasih se mi zdi, do zdravo, neobremenjeno narodno zavest nahajamo le še pri preprostem kmetu in pri enem
29
delu izobražencev. Širi se nekakšno težnja po "razčlovečenju" in "razslovenče-nju". Dogaja se, da z muko pridobljene pravice,i2bojevane na pritisk od spodaj, čeprav v načelu zapisane v ustavi^ignorirajo pomembni slovenski predstavniki, ki v zvezni skupščini iz napačnega (a žal, značilno slovenskega) pojmovanja korektnosti govorijo po srbsko.
Dogaja se še mnogo drugega, kar nam lahko zamerite, vendar pa tudi nas motijo nekatere stvari pri vas. Slovenske trgovine v Trstu in Gorici, ki plačujejo milijonske oglase v slovenskih listih, si doma ne upajo izobesiti slovenskega napisa, čeprav, kakor je znano, za dvojezični napis ni več predpisan poseben davek; in vendar bi bil to lep pozdrav, tako    kupcem iz Slovenije, kot tudi domačim Slovencem. Nekateri slovenski šolniki, ki poučujejo na slovenskih šolah, so se odrekli slovenstvu in svoje otroke pošiljajo v italijansko šolo. Tudi tu bi se torej dalo nadaljevati te žalostne litanije.
Matični Slovenci po smo zamejskim rojakom kljub vsemu iz srca hvaležni za zvestobo narodu, ki jo izpovedujejo na včasih prav občudovanja vreden način.Se posebno smo hvaležni tistim zamejskim ljudem, ki so zastavili in zastavljajo svoj um in svoje sposobnosti, da tudi nam pomagajo, da bi skupno ustvarili še boljšo in še bolj svobodno slovensko družbo.
Za vsako plodno narodno delo je potrebno mnogo zaupanja v lastna načela, možatosti, iskrenosti in ljubezni. Vsega tega nam v republiški Sloveniji marši -kdaj manjka. Ljudje imajo razna prepričanja: eno je zasebno, drugo za javnost, tretje pa je morebiti za izvoz v Trst. Enkrat podležemo grožnji, drugič po se u-domo kakemu novemu mitu. Pred leti bi bili že skoraj verjeli, da ni več slovenskega naroda, ampak, da obstajajo le občani komun v Sloveniji. Pisali smo pisma Delu, kjer so jih metali v koš. Vsi AvčinI, Avšiči, Benuluči, Bufoni in tisti slovenski zdrovnik-polkovnik v Srbiji so s svojimi članki vendar nekaj pomagali. Za vsemi temi obupnimi klicarji, ki so zahtevali samo pravico, a so jih linijski malikovavci imenovali šoviniste in kaj vem kaj še, se je nazadnje le zganilo tudi slovensko ustavno sodišče. Pa tudi nekateri vodilni slovenski politiki so pričeli terjati od federacije slovenske narodne in gospodarske pravice. Zato ima čisto prav Boris Pahor, ki je v Tupelčah dejal, da je naše politike treba ves čas opominjati in spominjati, do potem tudi sami spoznajo in nekaj ukrenejo.
Sicer pa mi ne zamerite, če mislim, da bi bilo v enakih razmerah tudi pri vas najbrž podobno. Na študijskih dnevih v Dragi mi je lani n. pr. nekdo de-jol: "Glej, ta se v debati ženiro 3<ofQ, oni drugi se ozira na konzula, tisti tretji pa je iz Jugoslavije in je tiho, ker se boji udbe!" Toda kaj bi naštevali vse te reči, saj bo to možno nadaljevati v debati.
Nocojšnje srečanje je zame neke vrste prebujenje Primorske in obenem prispevek primorskih revij za oživljanje tako imenovanega enotnega slovenskega kulturnega prostora, kar najbrž vsi iskreno podpiramo. Čas je že, da vsak Slovenec v svojo zavest za zmeraj vključi tudi Lepo Vido in Miklovo Zalo. Izraz "slovenski kulturni prostor" pa se mi vendar ne zdi popolnoma posrečen, ker je v njem nekaj sramežljivega in vnaprej se odpovedujočega tistemu, kar bi mogoče kdo še hotel pritakniti. Mi je pa že mnogo ljubši izraz "slovenski prostor",
30
ki je zapisan v našem tupelškem sporočilu. Seveda tu takoj odpade kako ireden-tistično ali celo imperialistično tolmačenje ali prizvok. Slovenski prostor pojmujem kot duhodno sfero, v katero so povezani in jo dihajo vsi slovenski ljudje,kot skupno valovno dolžino vseh slovenskih src. Slovenski prostor bi bil v ožjem (kolikor gre poleg republiških Slovencev za Slovence v Italiji, Avstriji in na Mad-žorskem) hkrati tudi slovensko narodnostno ozemlje, v širšem smislu pa ta prostor sploh ni ozemeljsko določen, ampak je to duhovna domovina vseh tistih, ki imajo sicer morda različne poglede na politiko, vero, kulturo in tako naprej, a imajo vsi nekaj skupnega, nekaj, kar jim je usojeno - slovensko kri in v njej rodovno in narodno izročilo, ki je prav toliko človeško kot izročilo Italijanov, Hrvo-tov, Angležev ali kateregakoli naroda, in svoj jezik, ki ga jim nima nihče pravice kratiti.
To izročilo je treba gojiti in ga osposobiti, da nas bo narodno in duhovno še bolj povezovalo v lastno in splošno korist.
Od nas slovenskih ljudi samih je odvisno, ali bo prihodnost svetla ali temna. Nobena meja nas ne bo mogla utesnjevati ali ločevati, če bomo znali premagovati medsebojno nezaupanje in ustvariti iskrene in tople odnose med vsemi pripadniki našega naroda. Ne smemo dopustiti, da nas čas prehiteva!
Ob koncu bi kljub vsem negativnim postavkam, ki sem jih omenjal v začetku, rad povedal, da sem v zadnjih letih srečal toliko čudovitih ljudi, našel toliko dokazov slovenstva, da sem velik optimist. In če je kateremu delu Slovencev usoda dodelila še posebno nalogo, da se preizkuša v zvestobi svojemu bistvu, da posluša povezovati slovenstvo no zunaj in navznoter, potem mislim, da smo to mi, primorski Slovenci.
^
31