edinstva propaganda vršila na ta način, da se vzbuja narodni pesimizem in ma- lodušno nsziranje, da smo Slovenci že zato, ker smo majhen narod, obsojeni na propast, moram z vso odločnostjo to pro pagando pobijati kot škodljivo. Jugoslo vansko edinstvo bo izvršljivo le na pod lagi enakopravnosti in enakovrednosti, posebno kulturne, vseh narodov, ki naj jih obsega, pa nič drugače.« Dermota je bil mož neutrudne delovne vneme, vendar brez bučnih manifestacij. Poleg rednega advokatskega in dnevnega političnega dela, je bil vnet sotrudnik različnih listov in revij, tako ga srečamo v Rdečem praporju, Zarji, Delavskem li stu, Ljubljanskem zvonu, Slovenskem pravniku, Narodnem gospodarju, Slova nu, Omladini, Slovenskem Pfehledu in še in še. Tu ne sme biti pozabljeno tudi njegovo prevajalsko delo iz češčine. Eden njegovih zadnjih pomembnih nastopov je Sprejeto obvezo in vaše povabilo sem razumel kot željo, da udeležencem današ nje svečanosti in Selčanom predstavim objektivni pomen življenja in dela dr. Ja neza E. Kreka. Seveda sem s tem sprejel zahtevno nalogo spričo obsežnosti in mno- gostranosti njegovega dela. ki je vrh vse ga premalo raziskano in kritično ureje no, da bi bilo lahko zares v celoti ovred noteno. Lok slavljenčevega življenja se razpe nja med Sv. Gregorjem nad Sodražico. kjer je kot prvorojenec — 27. nov. 1865 — preživel detinstvo, in Komendo (1868), kjer je v deških letih izgubil očeta (1875), ter Selcami, Skofjo Loko (1875/76) in Ljubljano, Dunajem ter drugimi krajšimi postajami po Slovenskem, dokler se leta 1917 po daljši in hudi bolezni, zadet od srčne kapi, v St. Janžu na Dolenjskem ne sklene. Njegova ustvarjalnost je od tretje šole dalje najprej tudi literarna in tako spremlja njegovo družbeno delo (kar ji je seveda bolj v škodo kot korist) v daljšem obdobju in je imela predvsem pobudniški pomen, čeprav obsega vse zvrsti: od lir- ske pesmi, novele, romana in drame. Vse kaže, da Krek ni bil rojen za umet nika in celo duhovnika ne, saj ga je na bil zagovor Ivana Cankarja, proti kate remu je bil avgusta 1913 proces zaradi njegovega znamenitega predavanja. »Slo venci in Jugoslovani«. Številne načrte pa mu je žal prekrižala prerana smrt. Vse kakor pa je Dermota že pred sedemdese timi leti s svojim ostrim kritičnim duhom osvetlil bistveni slovenski politični prob lem, da je za Slovence koristno in smotr no samo tisto delovanje, ki je v interesu enotnosti in složnosti vsega naroda. Zaradi svojega političnega in kultur nega delovanja in osnovne idejne narav nanosti se je tako Anton Dermota zapisal med pomembne in zaslužne može v zgo dovini slovenskega naroda, številne nje gove ideje pa so dve generaciji po nje govi smrti našle oživitev na tem koščku zemeljske krogle, ki jo je Dermota tako iskreno ljubil. Nenazadnje je vzklila tudi njegova vizija socializma s človeškim ob razom. Dr. Franc Rozman bogoslovje vodila bolj gmotna stiska kot notranja nuja. Očitno je izbiri botrovala prezgodnja očetova smrt ter družinska so cialna stiska, v kateri se je znašla vdova z mladoletnimi otroki na moževi dediščini v Selcih, kamor se je Krek rad vračal vse do materine smrti (1903). Nadarjen in delaven fantič in mladenič je z lahkoto opravil srednješolski in vi sokošolski študij v Ljubljani; po spreje mu mašništva pa še dunajski Augusti- neum. Po vrnitvi z Dunaja je krajši čas »pasel duše«, vzporedno učiteljeval na ljubljanskem bogoslovju, hkrati začel javno družbeno delovati kot publicist, družboslovec in politik v okviru krščan sko socialnega gibanja pod okriljem Ka toliške narodne stranke, ki je kot posle dica družbenih in političnih delitev na stala v slovenskem, slogaškem, in le na videz nerazčlenjenem narodnem organiz mu in gibanju. Njegova dunajska leta označujejo na slednji pomembni dogodki: ustanovljena je bila II. internacionalna zveza delavcev in po odpravi Zakona proti socialistom — v Hainfeldu (1889), tudi avstrijska social demokratska stranka. Dve leti pozneje je Leon XIII — urbis et orbis — objavil Ven- cikliko Rerum novarum. Krek tedaj pro- O ŽIVLJENJU IN DELU JANEZA EVANGELISTA-KREKA (Ob vnovični vzidavi spominske plošče v Selcih) 183 učuje v Augustineumu tomistično filozo fijo, torej: neotomizem, ki postane uradna modroslovna podlaga delovanju Cerkve. Ta okrožnica med drugim bolj obsoja socializem kot liberalistični kapitalizem, od krajevnih cerkva pa zahteva ustano vitev tako imenovanih katoliških ljudskih strank, z nalogo, da zajeze in podrede in teresom cerkvene hierarhije te nove »kmečke stranke,« ki ji bodo opora v boju zoper zmagoslavni pohod socialde- mokracije v Evropi in svetu ali »eno samo veliko mednarodno armado socialistov« od Philadelphije do Mandžurije, kot je za pisal Engels v uvodu k drugi izdaji Raz rednih bojev v Franciji (1895). Za nastanek takšne stranke, ki bi bila po sestavi kmeč ka in ie v svojem privesku delavska, je na Slovenskem pripravil teren dogmatik in urednik Rimskega katolika ter avtor Dvanajstih večerov goriški škof Anton Mahnič. Narodno gibanje pri Slovencih se je v letih 1891—1894 najprej razdvojilo na laič no liberalno in nelaično klerikalno stran ko, ob kateri se v živahnem delovanju prvointernacionalskih, zdaj socialdemo kratskih delavskih društev in strokovnih organizacij razvije še krščanskosocialno gibanje. Tako dobimo nov razpored sil: v liberalni »narodno-napredni« stranki s Tavčarjem na čelu »tiste, ki imajo kaj pod palcem«, v katoliški narodni stranki, vsaj na začetku, propadajoče slovenske kmečke množice in tiste, ki nimajo nič, pa zato v boju, ki jih ča ka, »ne morejo ničesar izgubiti, razen svojih verig, pridobe pa si lahko ves svet«, v socialdemokratski stranki ozi roma v Krekovem krščansko-socialnem gibanju. Obe socialistični struji, tako marksistična kot krščanska, sta nastali v času, ko je evropska socialdemokracija po Engelsovi smrti (1896) že drsela v re- formizem. Krekova struja pa je bila kr ščansko utopistična vse od nastanka, saj je za delavsko stranko izključevala dva bistvena pogoja: razredni temelj in spre jemanje razrednega boja, sprejemala pa je zato nauk o družbeni harmoniji med razredi — torej je slonela na nauku o stanovski državi in ne na emancipa ciji vseh in vsakogar, s pomočjo razred nega boja in revolucij, v kateri se bo »me ščanska (kapitalistična) družba spremeni la v socialistično človeško družbo ali v po- družbljeno človeštvo« (Marx). Pred slovenski narod so se v obdobju monopolističnega kapitalizma, ki začne prehajati v imperializem, z vso ostrino zastavljala stara nerešena vprašanja z novo vsebino. V ospredje stopa socialno vprašanje kot jedro narodnega vpraša nja. To vprašanje je le na videz tvorilo kmečko vprašanje. Dejansko pa je šlo za problem, ki ga je odprl pojav nove druž bene sile — proletariat. Gibalna sila v razvoju naroda, sila, ki ima zgodovinsko perspektivo, je nastajajoči kmečki prole tariat, ki se oblikuje v delavski razred, le aktualna politična teža se je kot posle dica tega procesa razodevala v bankrotu slovenske vasi. In tu je Krekovo delo imelo največji pomen. Kmet, ki so ga pe stile številne nadloge, se je vse bolj in bolj zadolževal. V obdobju desetih let je šlo na boben več kot desettisoč kmetij. Zakaj liberalna zadružna akcija iz časov zgodnjega liberalizma na Slovenskem, se je omejevala le na večja središča in trge. Ta_ kmeta in vasi ni dosegla. In to praz nino je zapolnil Krek. Ustanavljati je za čel posojilnice in hranilnice, z njihovim kapitalom pa odpiral in ustanavljal raz lične vrste zadrug ter jih povezoval v zveze. Z ugodnimi posojilnimi pogoji ter nizko obrestno mero je omogočil kmetu, da se je pretolkel skozi dolgove, izboljšal gospodarstvo, in ga na ta način uvajal v gospodarjenje. Ustanovil je eno prvih za družnih šol v Evropi za usposabljanje kadrov v zadružništvu. S tem pa je na vasi izpodrinil vaškega oderuha in seve da tudi moč liberalnega mogotca, oslabil liberalni kapital, hkrati pa okrepil poli tično moč uradne klerikalne stranke na vasi, tako da je stranka dobila v prvem obdobju zares ljudski značaj, ne le po sestavu, temveč tudi po vsebini socialno ekonomske akcije. Tavčar je tedaj upra vičeno govoril, da »katoliška stranka re- volucionira duhove« (1896). To ga je vse bolj in bolj gnalo v »antifarško gonjo«, za katero se je vsaj v obdobju vzpona skri vala zgolj gnila zavist, nasedla pa ji je tudi socialdemokracija. Toda Krekova akcija je imela za posledico tudi osredi- ščenje hranilničnega in zadružnega, tr govskega in obrtnega kapitala v kredit nih zavodih in bankah, kjer so na denar sedli kaj kmalu novi, sedaj klerikalni ka pitalistični mogotci in delniške družbe, kjer jim je denar, prigaran s kmetovimi, obrtnikovimi in delavčevimi rokami in obrestmi začel obračati klerikalni pod jetnik. Slovenska ljudska stranka se je po letu 1905 začela hitro buržoazirati in je postala v nekaj letih druga meščansko- kapitalistična stranka na Slovenskem in prva po moči političnega vpliva med ljud- 184 mi. Proces je šel tako daleč, da je Krek sam pozneje z obžalovanjem ugotavljal, da ni delal zato, da bi se na račun za družništva okoriščali utilitaristi, za katere se ni pehal. Druga prvina za oceno njegove politič ne akcije sovpada z bojem za demokra tizacijo političnega življenja v monarhi ji, ki je zlasti prišla do veljave v času boja za splošno in enako volilno pravico. Zanjo so se odločno bili že dve desetletji revolucionarni socialisti v razvitih delih Avstrije, in tudi pri nas. Tudi v tej akciji se je razgalila vsa nenačelnost slovenske ga liberalizma in, seve, klerikalizma. Tavčarju in Hribarju, pa ne samo njima, tudi Sušteršiču splošna in enaka volilna pravica ni šla v račun. Z uveljavitvijo te pravice so namreč stopile v politiko slovenske ljudske mno žice. Ivan Cankar, »vest slovenske mo derne«, je tedaj zapisal: »V tisti seji dr žavnega zbora, ko se je odločila usoda vo lilne reforme, videl sem žalosten prizor, karikaturo političnega položaja na Slo venskem. V zadnji klopi je sedel dr. Ivan Tavčar ter se držal, kakor da bi bil nekaj izgubil. Spodaj pa je plesal dr. Šušteršič sv. Vida ples, svetil se mu je obraz, kot bi bil s putrom potit. Dr. Tavčar je vedel, da je mnogo izgubil vsled volilne reforme. Dr. Šušteršič je tudi vedel, zakaj je plesal sv. Vida ples, če bi pa vedel, kaj je z volilno reformo pridobil, bi ne bil plesal, ampak kurja polt bi ga bila oblivala,« (iz Cankar jevega predvolilnega govora na zboru JSDS 1. aprila 1907 v veliki dvorani Uni on). Vrhničan je tedaj napovedoval v tem govoru, da bo Šušteršičeva nadvlada tra jala še najmanj deset let in se ni niti dosti zmotil. Z majsko volilno zmago kle rikalne stranke je demokratičnosti konec. Na oblasti se poslej vse bolj in bolj utr juje klerikalna buržoazija, katere moč sloni na zvezi med »tronom in oltarjem'* ter »denarno vrečo«. Krekova podmena, da bo z združenim kapitalom omogočil zaposlovanje delav cev, ki naj bi postali solastniki tovarn, se razblini in tako se je razblinil tudi njegov napor za demokratizacijo v politič nem odločanju, le slovenska večina v kranjskem deželnem zboru je imela ne katere pozitivne nacionalno-politične po sledice. Nemštvo se je marsikje moralo umakniti iz občinskih in mestnih ter pod jetniških uprav, socialno ekonomski po ložaj delavstva in delovnega ljudstva p? se ni bistveno spremenil, zlasti pa se ni spremenil kapitalistično proizvodni od nos. Krek se je v kritičnih trenutkih nav kljub opozicionalizmu. centru in desnici v stranki podredil duhovniški in stranki ni disciplini. Treba mu je bilo samo pre lomiti pokorščino in slovensko narodno gibanje bi dobilo dejansko revolucionar no demokratičen značaj. Potem bi, seve. tudi boj za splošno in enako volilno pra vico dobil svoj pravi pomen, kot je pra vilno ugotavljal Cankar, tako pa je postal sam sebi namen, oz. postal je zgolj sred stvo klerikalno-kapitalistične nadvlade in duhovnega nasilja. Na delavskem področju je Krek prav zaprav vseskozi reformist. Eden izmed njegovih mladostnih somišljenikov in poznejši socialdemokrat je zapisal, da Krek »v delavskem vprašanju ni zasle doval daljnosežnih ciljev«, to pa pomeni, da si ni zastavil za cilj oblast delovnih ljudi pod vodstvom delavskega razreda, pač pa le socialne reforme, ki naj po mir ni poti privedejo do bolj znosnega življe nja. Čeprav reformist, pa ima zaslugo, da sta se socialna misel in socialistična ide ologija razširili po vsej slovenski zemlji in pripravili plodna tla za njuno radikal nejše in dosledno revolucionarno razu mevanje, kar je brez dvoma prišlo do ve ljave med vojnama, ko so delavci — kr ščanski socialisti (čeprav le-ti niso nepo sredni dediči krščanskih socialcev) večji del v stalni opoziciji uradni klerikalni stranki, dokler naposled ne zavzamejo (1936) doslednega razrednega stališča in v akcijski enotnosti s Komunistično par tijo na čelu ter drugimi deli delavskega gibanja in demokratičnimi skupinami v slovenskem narodnem in kulturnem gi banju izoblikovanimi demokratičnimi krili, ne ustvarijo skupne delavsko-kmeč- ke protifašistične ljudske in v letu 1941 Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Krekova socialno politična akcija ima zatorej dvojen pomen. Na začetku je res da za krajši čas zavrla propadanje kmeč kega stanu, toda že v drugem desetletju njegovega delovanja je imelo njegovo delo, če je samo to hotelo biti ali ne, za posledico nasilni politični monopol kleri kalizma, v zameno za prejšnji gruntarsko magnatski brezobzirni liberalizem. Nje gova delavska društva so protiutež social demokratskim delavskim društvom in or ganizacijam ter sredstvo za pomirjanje delavcev v času, ko je Cankar že zapisal: »Vi, ki imate v pesti moč in v srcu po- 185 gum, vi glejte, na vaših plečih bo slonelo življenje!« (1909). Krek — duhovnik, podrejen cerkvi, ki je bila še povsem fevdalna in z vsemi koreninami in nitmi vezana na ob stoj monarhije, zaprta in trivialna, za htevati več kot trializem, saj je zatem sledil interesu po katoliški večini v tri- alistični Jugoslaviji. V to ga je med dru gim pehalo tudi pojmovanje naroda na eni in pa zveza s starčevičevskimi Hrvati, s katerimi si je zelo zgodaj zaprl pot do ostalih narodov Jugoslavije. Res, da je bil Krek celo v boju za trialistično reši tev najpogumnejši in kot tak tudi avtor majske deklaracije, toda Cankar je že leta 1913 jasno povedal, da je treba Avstrijo razbiti, če ne drugače tudi z orožjem, ter nakazal celostno rešitev jugoslovanske ga vprašanja na osnovi združitve »ena kopravnih in enakovrednih narodov« v »demokratično republiko jugoslovansko«. In v takšnem in tako pojmovanem jugo slovanskem vprašanju je Cankar videl zgolj politično, ne pa kulturno ali jezikov no vprašanje. Jezikovno-kulturni in s tem tudi verski problem zanj sploh ni obstajal, zato je ostro obsodil novoilirce in njih tež nje po zlitju jezikov in kultur. Krekovo gibanje je zatorej demokra tično znotraj klerikalne stranke in po se stavi družbenih sil, ki ga tvorijo, ne pa po posledicah, ki jih v ciljih dosega. Zato pušča za seboj obilo iluzij. Stanje pa, ki potrebuje iluzije, terja spremembo, v ka terem ljudstvo ne bo potrebovalo iluzij. Stanje, v katerem je ljudstvo potrebno utehe in tolažbe, je zahteva po odpravi takšnega stanja in razmer, v katerih ute ha in tolažba ne bosta potrebni. To pa je moč doseči šele z revolucionarno ak cijo. (Ob tem je treba reči, da so se tudi socialdemokrati dali zavesti od liberal cev, in so šli v boj zoper iluzije, namesto v boj za spremembo družbenega stanja, ki je iluzije hranilo.) Krek sicer ni bil med protisrbskimi kričači v letu 1914. Pričakoval je takojšen razpad Avstrije. Za atentat je bila po njegovem mnenju odgovorna »avstrij ska vlada in ne Bosanci, ki jih ta vla da zatira«. V zaupnem poročilu, ki ga je dne 11. januarja 1916 poslal povelj stvu jugozahodne fronte deželni predsed nik kranjske dežele, je Krek označen kot »jugoslovanski trialist, radikalec in so cialdemokrat«. Toda njegova radikalnost je postala taktično dosledna šele potem, ko je bilo povsem jasno, da bo Avstrija propadla. Tedaj se je začel navduševati za samoodločanje in s tem pravico ljud stva kot suverene oblasti (da lahko vla darja odpokliče in odstavi, če ne izpol njuje njegove volje). Sled takšnega me- ščansko-demokratičnega naziranja se ka že med drugim tudi v Jegličevem dnevni škem zapisu z dne 13. oktobra 1917, pet dni po Krekovi smrti in štiri mesece in pol po majniški deklaraciji. »V soboto, 13. X. smo dr. Kreka poko pali ... Listi vseh strank pišejo o Kreku izredno lepo in pohvalno . . . Seveda mno go pretiravajo. Povzdiguje se njegovo po litično in socialno delo: res vse dotično gibanje pri nas in sploh na jugu (v mislih ima deklaracijsko gibanje — op. R. J.) je on začel. Za narod je storil res mnogo. Toda za Cerkev, za versko življenje? . .. V tem oziru je njegovo življenje bolj ža lostno. Tudi svetih zakramentov za umi rajoče ni prejel.. . Zato sem jaz žalosten in se mi nenavadno slavje kar zoperno zdi... Mislim, da ga je Bog o pravem času poklical s sveta. Dogodki so se tako razvijali (ne Krek!? op. R. J.), da je bil v veliki nevarnosti, nekorektnega mišlje nja o izvoru državne oblasti in samood ločbi narodov. RIP ...« In šele v obdobju osebne agonije je Krek začel izjavljati, da je »veleizdaja le pristajanje na suženjstvo, v katerem ju goslovanski narodi žive v dvojni monar hiji«, kar pomeni, da je šele tedaj začel delovati v smeri odcepitve od Avstrije. To pa je bil nujen pogoj za revolucionar no demokratično politiko Slovencev vse od leta 1848 sem. Toda noben sočasni slo venski politik, razen umetnikov Prešer na, Levstika in Cankarja (ki so bili bi- strejši in jasnovidnejši kot vsa slovenska politika svojega časa) ni gradil na tej za htevi. Možnost za takšno politiko pa je bila dana najmanj v treh obdobjih. Toda konservativna slovenska politična vod stva so vedno delovala na krpanovski na čin. To v skrajni konsekvenci najboljše potrjujejo leta 1848, 1867/68, leto 1908 in leto 1914. V vseh trenutkih slovenske zgo dovine, ko so bile množice revolucionar no demokratično razpoložene — ko je bil čas dejanj — je ta politika odpovedala, ker se je vedno bolj bala svojega lastne ga ljudstva, kot je težko prenašala tuji fevdalni, kapitalistični in pozneje impe rialistični jarem. Krek je vendarle za va tel boljši od vseh, čeprav bi pravi obraz njegove resnične demokratičnosti lahko zares prišel do veljave šele ob njegovem odnosu do Velike oktobrske socialistične revolucije, ki pa je žal ni učakal, ker je 186 8. oktobra 1917, mesec dni pred njenim začetkom, umrl. Krekovemu delu, kot je bilo že rečeno, ni mogoče ničesar odvzeti v slabem in prav tako dodati v dobrem. Vnovična vzi dava plošče, na mesto, kamor so jo po stavili Selčani, ob šestletnici njegove smrti, leta 1923, in odstranil: okupatorji leta 1941, pomeni zatorej, kar je zapi sano v dodatku besedila, da je to dejanje lahko storilo »svobodno ljudstvo Selške doline«, po zmagovitem narodnoosvobo dilnem boju, v katerem je tudi samo de javno sodelovalo, trpelo in zmagalo. P. S. Danes, ko je nosilec oblasti pri nas delavski razred, ko so delovni ljudje zbrani v skupni fronti socialističnih sil, postavljamo življenje in delo Janeza E. Kreka na tisto mesto v zgodovini sloven skega naroda in Jugoslavije, ki mu po njegovem delu gre. Zakaj vse, kar je v naši dediščini pozitivnega in kar je pov zročalo narodov napredek, je treba ohra njati kot našo današnjo moč, vse, kar pa je bilo zmotnega, nazadnjaškega in hlap čevskega, pa je treba preseči in naj služi kot opozorilo za prihodnost. Rado Jan Opomba : Avtor je slavnostni govor ob odkritju plošče 14. oktobra 1979 v Sel cih za objavo dopolnil z literarno zgodo vinsko akribijo in biografskimi podatki, ki bi govor sam obremenjevali, je pa prav, da so objavljeni. SPOMIN NA FRANCA TRATNIKA Kmalu bo štirideset let, kar se je za radi fašističnega terorja prerano konča la življenjska pot javnosti še nepozna nega, vendar za ohranitev slovenske be sede in kulture na Primorskem zelo za služnega moža. Prav je, da se ga spom nimo in bliže seznanimo z njegovim de lom, ki ga je kot učitelj in kulturni dela vec opravljal do zadnjega. Po rodu je bil naše gore list, po značaju pa trden in sila zaveden Slovenec. Nobe na grožnja ga ni iztirila od njegovih ide alov in načrtov. Njegova mati je bila Marija Gantar, poročena Tratnik — po domače Posečni- kova iz Ma'enskega Vrha, oče pa Krekov iz Suše. Oče je bil kot rudar zaposlen v rudniku živega srebra v Idriji. Tu se mu je leta 1885 rodil sin France, nekaj let po zneje pa sin Polde (o njem vemo samo to, da je služboval na pošti v Tuzli in da je imel hčerko Ljerkico). Nadarjeni France je v trdih razmerah študiral na učiteljišču v Ljubljani. Za revne študente je bilo v tistem času hudo, saj je bil večkrat lačen kot sit. Vendar je z odličnim uspehom dokončal šolanje ter okrog leta 1910 nastopil s"užbo učitelja. Sprva je učiteljeval v Idriji, kmalu zatem pa v Črnem Vrhu nad Idrijo, kjer je po učeval domala trideset let, dokler mu ni fašistična noga prekrižala poti. V Črnem Vrhu se je poleg rednega dela na šoli z vso mladostno zagnanostjo po- 187